List 17.
Politiški oddelek.
Po potresu.
Nesreča, ki je zadela velik del slovenske domovine, je pač jedna nastrašnejših. Proti njej človek ne ve nobenega pomočka, tudi znanost ne ve nobenega znamenja, kdaj da pride. Proti nalezljivim boleznim imamo zdravniško pomoč in razne varstvene naredbe, ki pripomorejo, da se ne razširjajo, pri ognju gasimo, tudi vodi postavimo za-grajo, ali jej vsaj uidemo. Proti potresu pa do dandanes ne vemo prav nobenega pripomočka. Tudi prorokovanja Falbova niso prav nič zanesljiva, tako, da nikdo ne ve, kdaj da pride potres in če se bode še ponavljal.
Škoda, ki jo je napravil potres v Ljubljani in nekaterih krajih na Kranjskem, je mnogo večja, nego se je sprvega mislilo. Poznejši vedno ponavljajoči se potresi vedno bolj zrahljavajo zidovje. Celo vrsto hiš bode treba podreti in znova sezidati. V Ljubljani je že sedaj vedno pomanjkovalo stanovanj, a to pomanjkanje bode sedaj še večje, ko je razrušenih toliko hiš. Tukaj bode treba hitre pomoči, ako nečemo, da se pokažejo še hujši nasledki potresa, kajti ljudje bivajoči pod milim nebom ali pa v šotorih   se   bodo   prehladih in  nastopiti  utegnejo   razne
bolezni.
Ljubljana sama se v taki nesreči gotovo pomagati ne more, treba je pomoči od druzih faktorjev. Najprej je poklicana država, da kaj stori v tem oziru. Sešel se je zopet državni zbor in vlada mu bode v kratkem gotovo predložila predlogo, kako pomagati nesrečni Ljubljani. Potreba je, da se vse hitro reši, kajti gledati bode treba, da se že do jeseni ljudem poskrbi potrebnih stanovanj. Vsako odlašanje in cincanje bilo bi tukaj škodljivo. Seveda je potreba, da tudi naši domači faktorji tukaj vse potrebno store in to hitro brez dolgega ugibanja.
V tacih okoliščinah je pa pač potreba skupnega delovanja raznih strank. Zato je pa potreba, da se tudi naša  domača  politična nasprotja  ublažijo,   da bodo vse
stranke mogle delati vzajemno v pomoč ponesrečeni Ljubljani in deželi. V tacih slučajih umakniti se morajo vsake osebne in strankarske koristi, treba je gledati le na občne interese.
Z velikim veseljem omenjamo, da je ta nesreča v Ljubljani pokazala, da vse avstrijske narode vendar veže neka vez ljubezni in sočutja. Časopisi, ki so Slovanom nasprotni, pozivljejo prebivalstvo, da se spominja z darovi nesrečne Ljubljane. Večji dunajski listi so v uvodnih člankih zahtevali pomoči. Tudi prihaja pomoč od raznih stranij, od Nemcev in Slovanov, od poslednjih seveda še bolj, ker so nam sorodni po jeziku in krvi.
Posebno tudi Dunaj kaže, da se zaveda dolžnosti, ki jo ima kot prestolno mesto avstrijske države. Mestni svet je dovolil 5000 gld. za Ljubljano, in mej prebivalstvom se nabira. Naši rojaki na Dunaji osnovali so poseben pomočni odbor, kateremu je na čelu grof Hohen-wart, duša mu je pa g. dvorni svetnik Suklje. Pa tudi drugod spominjajo se nas, celo mestni zastop v oddaljenih Črnovicah je dovolil 300 gld.
Vse posnema vzgled premilostljivega vladarja, ki je bil prvi podaril 15.000 gld. in pa kazal svojo očetovsko skrb tudi za nas Slovence. Seveda vse te podpore še ne bodo zadoščale; udarec, ki se je prizadel središču Slovenije, se bode še le čez več let dal popraviti.
Kakor se je Zagreb pred petnajstimi leti razdejan povzdignil lepši iz razvalin, ravno tako upamo, da se povzdigne tudi Ljubljana še krasnejša, nego je sedaj. Obu-pavati ne smemo, temveč zaupajmo v božjo pomoč, v pomoč dobrih ljudij in pa v svoje lastne moči. Pogumnega Bog ne zapusti.
Smatramo pa za svojo dolžnost poživljati prebivalstvo, da se pomiri. Po skušnjah iz dosedanjih potresov, so pogubni le prvi sunki, poznejši pa niso več tako močni, če se tudi morda še precej časa ponavljajo. Posebno se to vidi pri potresih iz novejših časov, o katerih imamo natančnejša poročila. Le o velikih potresih iz prejšnjih stoletij se zatrjuje, da so poznejši sunki bili hujši od prvih,  a dotični viri niso  popolnoma verojetni.
Seveda tega nobeden ne ve, kedaj da se popolnoma umiri zemlja. Rahlejša tresenja se po nekaterih potresih čutijo še cele mesece, seveda to zlasti v vulkaničnih deželah. V Ljubljani pa upamo, da se zemlja, poprej umiri, ker naše mesto je oddaljeno od ognjenikov.
Končujemo svoj članek z željo, da se vsestransko vse stori, da se pomaga ponesrečenim krajem, hvaležnost prebivalstva bo vsem zagotovljena, kateri se ga spominjajo.
------    162    —