JU GrO SLAVJA NSKI STENOGRAF. IZDAVATELJ I UREDNIK: ANT. J. BEZENŠEK. Izdaje se vsaki mesec 20. dne. Stoji na celo loto 2 for. 50 u., Uredništvo i uprava: na pol leta 1 for. 30 n. \ Petrinjskej ulici lir. .405. R 6 k opisi se ne vračajo. Povest običnega pisma i stenografije. (Daljo.) V najstarejej dobi nij so dakako razlikovalo tako zvano tiskovno pismo od rokopisnega, kajti tačas bilo je pismo proizvedeno samo od človeških rok. V tem slučaju je bilo volji piščevi prepuščeno, kako je zavijal pismenke na vse mogoče načine, ter jim dajal razne oblike, deloma zato, da bi jih bilo mogoče brže pisati i spretneje med seboj spajati, deloma pa zato, da bi lepše izgledale. Tako je bilo tečajem časov pismo dokaj spremenilo svojo prvotno obliko. Po iznajdbi tiskarstva (1. 1440.) niso se tiskarjem toliko prikupile tedaj v rabi bivše oblike pojedinih pismenk, nego poprijeli so se starejih (latinskih), kakor so jiii rimski i benečanski tiskarji po starih rokopisih posneli. Da je po iznajdbi tiskarstva bila potreba, pismo nadalje pro-men ji vati i okrajševati, manjša postala, je razumljivo. Лко primerjamo načine ročnega pisanja v raznih vekovih vidimo seer, da je resnica, kar neki grafiki tvrde, da se odlikuje vsaka doba po posebnih (karakterističnih) potezah, kojimi so izražene pismenke; — a isto tako se moremo osvedočiti, daje temeljni značaj zmerom nespremenjen ostal. Ako pojedine pismenke našega ročnega pisma pogledamo, ter jih z nepristranskega stališča promotrimo, moramo priznati, da so jako nepripravne, odgovarjati pravej svrhi vsakega pisma. Mnogo jih je ktere iinado odveč črt in črtic na vse kraje zakrivljenih, a tudi bi bez tolikega kompliciranja mogle značiti isti določen jim glas. Poznal sem n. pr. uže precej priletnega gospoda, kateri mi je večkrat tožil o pomakljivostih naše pisave, akopram mu je bolje i spretneje pismo — stenografija — jedva po imenu znano bilo. Osobito se mu je zdela točka nad i i nad j jako odveč; rekel je: „ako ne bi trebal nikdar točke nad / i j napraviti, rad plačam v tem trenotku 100 for., ali še več.“ Kakor je njemu točka presedala, tako i še bolj preseda mislečemu piscu marsikoji drugi „ luxusartikel“ na pismenkah. — 22 — čemu n. pr. za n dve, a za m tri debele črte? Ali ne bi zadostovala v prvem slučaju jedna, a v drugem dve, ali obratno, i ne bi li se mogla razlika na koji drugi način napraviti? Ako nam je na tem ležeče, da jih samo razlikujemo, naj pa velja to na kakov koli način in se na brzotočnost nečeiuo ozirati, — „no dobro — rekel je neki šaljivec — napišimo tedaj za n pet takih crt a za m deset to bo razlika gotovo mnogo jača!“ Smešno se nam zdi, ko vidimo, da trebajo Nemci za nazna-čevanje glasa 13 pismenke {seli), za 6 celo četiri (tsch), da pišo Francozi in Englezi mnogo samoglasov, da bi izrazili samo jeden glas; — njim samim pak težko ta pomanjkljivost kedaj na um pade, ali se jim vsaj ne zdi to nič čudnovatoga. Kakor se v navedenem slučaju onim, ki rabe jednostavneje pismo, sastavljanje več pismenk za jeden glas čudno i smešno dozdeva, isto tako stenograf z glavo zmaje, ako primerja luksuriozne, čas trateče i delo otežujoče črte in črtice pojedinih naših pismenk z jednostavnimi stenografskimi znakovi. Toda ne samo stenografi, nego i drugi sprevidjajo čim dalje tim bolje istino navedene tvrdnje; in naravna posledica temu je, da se od leta do leta veča množica ljudi poprijema pisma, ki teh pomanjkljivosti nema t. j. stenografije. Istina je kar Nemci vele: „Die Gewohnheit ist s tar ker als die Vernunft", ali kakor pravi franeozki filozot Benč Descartes: „Opazil sem, da človek lakše svojo hišo zapali, nego se svojih predsodkov oprostivendar se je po vsem pravu nadjati, da bodo tudi ti predsodki s časom pali — morda prej nego si mislimo, — kakor so vže pali mnogi drugi, ki so bili še hujše vkoreninjeni od navedenega. Konečno naj navedemo mnenje K. Faulmanna (Gesch. d. Buch-stabenschrift u. Stenogr. str. 17 ) o našem običnem pismu : „Die Zusammenstellung der Theilzuge, vvelche in unserer ge-genwširtigen deutschen und lateinischen Schreibschrift vorkommen, zeigt, dass wir weit mehr einfache, schreibfliiehtige Schriftformen besitzen, als Laute, dass wir somit in der Lage waren, jeden Laut durch ein eiufaches Zeichen darzustellen, und dass, wenn dies nicht geschieht, vvenn wir zu den einfachsten Lauten vvie u n m a w g eh sch u. s. w. eine Me hrza hi von Zeichen verwenden, welche durch ilire Aehnlichkeit zu Verwechslungen und Unleserlich-keiten Anlass geben, der Grund in der r e i n g r a p h i s c h e n j e d e r wissenschaftlichen Grundlage entbehrenden Entwick-lung unserer Buchstaben liegt, Welch wolil ausserlich zu selir ein-fachen und schreibfltichtigen Formen sich gestalten , aber zu ein-faehen charakteristischen Zeichen ftir die Laute nicht werden konnten. — Unsere Buchstabenschrift kann dalier nur als der Abschluss der mittleren Kulturepoche der Schrift gelten." Tako govori slavni nemški strokovnjak, mi pa dostavljamo, — kar je sigurno i njegovo mnenje — : Nova kulturna epoha pisma počenja vsakako s stenografijo. (halje.) ~ 23 — Jugoslavenska stenografija. (Piše Ant. Bezenšek.) (Dalje.) Prislovi. §. 36. Od neobhodne je potrebe , da stenograf ove cesto se nalazeee rieči, koje su obično ne-naglašene — te se dakle brzo izgovaraju, — čim krače naznačuje. To se načini kod jednostavnih prislova time, da se samo karakteristični im glas naznači, a kod sastavljenih, da se — ako jo moguće — monogramatizuju, kako jo to bilo u „dodatku" § 33. rečeno. (V. pril. §. 36.) Prevod primjera. Zato se učimo, da znamo. U tom obziru si se u oboe jako slabo držao. Isto tako kako je bilo dosada, bude i odsada. Veo tolikokrat sam te o tom pitao. Sada još nije to dozvoljeno, nego bude istom onda, kad sve uredimo. Knjige nisu tamo, gdje ti misliš. Koliko hočeš, toliko ti dam. Gdjegod ga vidiš, reci mu, da mi ima čim prije pisati. Istina, da je osobito brzo došao. Veznik. §. 37. Glede veznika valja u obće ono isto, čto je bilo gore (u §. 36.) glede prislova kazano. (V. pril. §. 37.) Prevod primjera. Prijatelji i neprijatelji, tamnica i sloboda, to su protivne stvari. Pohodi me po grdu vremenu otac, a i mati; otac me pohvali, pa i učitelj. I ti si bio lamo. Neidi ni lievo ni desno. Dogovarao sam se o tom ne samo u razgovoru, nego i u pismih. Dodji k meni budi u jutro budi na večer. Ja pišem, ti pako čitaš, Nitko nemože reči, da to nije od koristi, ali pri svem tom se možo dokazati, da je dosada bilo i mnogo puta na štetu Л prije nego sedneš, pogledi malo po vrtu. Laeedo-monci su bili hrabri, dok su vladali Ly-kurgovi zakoni. Ako ostanoš pri tih mislih, onda te nikada neću pohoditi. Zar Prislovi. §. 36. Neophodno potrebno je, da stenograf te često se nahajajoče besede, koje so obično nenaglašene — ter se torej brzo izgovarjajo — čim krače naznačuje. To se zgodi pri jednostavnih prislovih s tim, da se samo karakteristični njihov glas naznači, a pri sostavljenih, da se — ako je mogoče — monogra-matizujo, kakor je to bilo v „dodatku “ § 33. rečeno. (V. pril. §. 36.) Prevod primerov. Zato se učimo, da znamo. V tem obziru si se v obče jako slabo držal. Isto tako kakor jc bilo dosedaj, bode i odsedaj. Vže toliko krat sem te o tem prašal. Sedaj še nij to dozvoljeno, nego bode istom ondaj, kadar vse uredimo. Knjige niso tamo, kder ti misliš. Kolikor hočeš, toliko ti dam. Kder koli ga vidiš, reci mu, da mi ima čim prej pisati. Istina, da je osobito brzo došel. Veznik. §. 37. Glede veznika velja v obče tisto, kar je bilo zgorej (v §. 36.) glede prislova rečeno. (V. pril. §. 37.) Prevod primerov. Prijatelji i neprijatelji, temnica i sloboda, to so protivne stvari. Pohodi me po grdem vremenu oteo, a i mati; oteo me pohvali, pa tudi učitelj. Tudi ti si bll tamo. Ne idi ni levo ni desno. Dogovarjal sem se o tern ne samo v razgo-vorju, nego i v pismih. Dojdi k meni bodi v jutro bodi na večer. Jaz pišem, ti pak čitaš. Nikdor no more reči, da to nij od koristi, al pri vsem tem se more dokazati, da je dosedaj bilo tudi mnogo pot na šteto. A prej nego se sedeš, pogledi malo po vrtu. Laeedemonci so bili hrabri, dok so vladali Lvkurgovi zakoni. Ako ostaneš pri tih mislih, ondaj te nikdar — 24 - misliš, da če vrana vrani oči izkopati? Kako narodi, tako su i svi jezici stvoreni radi sporazumljenja. (Konac sliedi.) nečem pohoditi. Zar misliš, da če vrana vrani oči izkopati? Kakor narodi, tako so i vsi jeziki stvorjeni radi sporazumljenja. (Konec sledi.) Dopisi. Iz Novega mesta, meseca aprila. („Stenografski venček11.) Ker smo zakasnili s poročilom za zadnji list, naj Vam sedaj naznanjamo, da se je tudi na našej gimnaziji „stenografski venček11 osnoval. Z veseljem nam je g. ravnatelj dozvolil to lepo misel oživotvoriti. V školskej sobi, v to svrho nam odločenej, uči se po 1 uro na teden 16 dijakov slovenskega brzopisa pod pokroviteljstvom ravnateljstva i vodstvom dijaka J. Nemaniča. Dasi je to za našo gimnazijo sicer primerno število, oglasilo bi se jih bilo še mnogo več, ako bi jih ne bilo mnogo iz prvega nemškega tečaja pomišljalo ustopiti iz razloga, da bi se potem pri stenografovanji nemškega jezika morda motili. Dvomimo vendar, da-li je to pomišljanje popolno opravičeno ? Mi smo ravno nasprotnega mnenja, da se slovensko stenografijo pomnožena vežba v istem Gabelsbcrgerjevem sostavu nemški brzopis še celo pospešuje, saj vežba (vadba) je, kakor v obče, osobito tu glavna stvar. Glede na neobhodno potrebo slov. stenografije za razne stanove, kar je bilo vže drugje povdarjano, (morda bi tudi smeli upati, da pridejo vže enkrat časi, ko bi jo mogel naš dijak vže na gimnaziji rabiti) i glede na njeno praktično priredjenost za slovanske jezike, nadjati se smemo, da bo to lepo umetnost naša učeča se mladež z veseljem gojila. Z uspehom pa more se to v sedanjih razmerah zgoditi samo po „stenografskih venčkih11. N. Dodatek uredništva. (Razpis nagrade). Mi se radujemo, ko vidimo, da naš poziv nij ostal bez uspeha, nego je to vže drugi slov. stenogr. venček na naših gimnazijah. Morda čujemo prihodnjič vže o kojem tretjem. — Da pak od naše strani tudi malo k živa-hnejemu življenju i delovanju „stenografskih venčkov11 pripomoremo, razpisujemo za vsaki „sten. venček11 po jedno nagrado, koja obstoji v celoletnem rednem dobivanju letošnjega „Jug. Stenografa11. Nagrada bode pripala onemu članu „sten. venčka11,- koji najbolje v pravo- i krasopisnem obziru stenografski napiše Preširnovo „Slovo od mladosti11, ali pa Preradovićevega „Putnika", ter jo nam do 10. junija t. 1. v pregled i presojevanje pošlje. Da se pako tudi oni stenografi, koji niso članovi venčkov natecati (tekmovati) morejo, razpisujemo tudi za nje jedno isto tako nagrado. V b br. našega lista (20. junija) bode objavljen rezultat natecanja i imena onih, koji so dobili nagrade. - 25 — Iz Praga, meseca marca. (Godišnje izvješće prvoga đružtva stenografa Gabels bergersk ih za g. 1870.) Kako liepo se to družtvo raz-cvieta, kako vrlo napreduje i kako uspješno djeluje, to možemo najljepše razviditi iz napomenutoga izvješća. Mislim, da će Vaše čitatelje zanimati, ako Vam priobčim nekoje točke iz toga izvješća. Na početku spominje se djelovanje družtva kod priprava k Hegerovoj slavnosti i prigodom slavnosti same, koja je izpala tako krasno, da si može zbilja družtvo na sjajnom uspjehu svoga djelovanja u tom pogledu čestitati. (Mi smo donieli u br. 4. pr. g. o njoj obširniji opis. Ured.) — Nadalje je bilo družtvo dostojnim načinom zastupano kod sprovoda dr. Er. Palackoga. — Na literarnom polju djelovalo je družtvo izdanjem „Tešnopisne čitanke-1 od J. 0. Pražaka. (0 toj knjizi takodjer smo sprogovorili u I. tečaju br. 3. str. 35. Ured.) 0. kr. ministarstvo bogoštovja i nastave u Beču odobrilo je tu knjigu prvu kao češku učevnu stenogr. knjigu za sriednje škole. — Nadalje je sada poseban odbor počeo djelovati na novu, t. j. 4. izdanju knjige „Tšsnopis česky“, jer je 3. izdanje već razprodano, te se ta knjiga već u 4000 iztisa u ruku obćinstva nalazi. — Zatim je družtvo u svojoj gener. skupštini zaključilo, da se ima u Pragu na kući, gdje je umrli izvrstni strokovnjak prof. Ed. Novotny stanovao, uzidati uspomena ploća. — Konačno nam je spomenuti, da družtvo čini priprave za to, da izloži prigodom obćo „izložbe časopisa", koju priredjuje „tipografička Beseda u Pragu" t. g., sve stenografske listove, navlastito sve slavenske. Na str. 8. navedenoga izvješća veli se: „Što se pako tiče djelatnosti družtva izvan granica naše zemlje, stajalo je isto navlastito u živu savezu i doticaju s marljivim urednikom „.Jugosl. Stenografa" Ant. Bezenšekom, koji je u ljetu prošle godine duže vremena u Pragu boravio i ovdje izpit za učitelja stenografije položio. On je učestvovao takodjer kod Hegrove slavnosti u Polički i napisao obširan opis te slavnosti u „Slov. Narodu" i u „Soči" ; za vrieme svoga boravljenja u Pragu djelovao je marljivo na nađo-punjenju Magdičeva sustava za hrvatski jezik (i priredjivanju stenogr. sustava za jugoslav. jezike) u podpunom skladu s načeli češke stenografije. — Nadalje poslanje g. Gvido Bausec, mjernik u Romanu u Rumunskoj našemu đružtvu svoj prevod Gabelbergerova sustava na jezik romunski na presudjivanje. Gg. Rosicky, dr. Ruda i Pražak ispitivali su tu radnju te ju u mjesečnoj skupštini odobrili". Družtvo izdavalo je svoje glasilo „Tesnopisne listy“. — U mjesečnih skupštinah obdržavala su se sliedeća predavanja: Ant. Bezenšek predavao je o stenografskih odnošajih medju Jugoslaveni; dr. Ruda o djelovanju umrloga prof. Conna; prof. Pražak o najnovijih stenogr. nastojanjih u Parizu itd. — Družtvene svetkovine, zabave, vjenčići itd. bile su veoma krasne, i dobro posjećene. - 20 - Izvršujući članovi družtva i ujedno izp. učitelji poučavali su u stenografiji, djelomice u češkom, djelomice u njemačkom jeziku, na c. kr. politehnici, na gimnazijah, na realnih gimnazijah, na realkah, preparandijah itd. ukupno 817 osoba; što je sigurno veoma liep broj. — Praktično su djelovali članovi družtva t. zv. komorni stenografi kod sabora (snema), gospodarstvenog vieča, gospodarstvenog kluba, kod različitih javnih predavanja, generalnih skupština itd. Družtvo broji 105 članova. Stenogr. biblioteka broji 371 djela u 695 svezaka. — Unišla je u družtvenu blagajnu svota od 1812 tor., izdalo se je 1270 tor.; po tom preostaje 542 tor., koja se svota pribraja đružtvenomu imetku od prošlih godina, te čini s tim ukupno glavnicu od 3701 for. 89 nč. Dakle i u materijalnom pogledu družtvo dobro stoji. (A kada ćemo mi biti u stanju ponositi se s takovim đružtvom ? Ured.) ________ Stenografska literatura. „Tesnopisne Listy“ br. 1. 1. 1877. sadržavaju sliedeće članke: Našim čtenafum (čitateljem). — Telegram z Belehradu. — Roz-hodnuti (naredbe) ministerske o tčsnopise českćm. — 0 vježbanjih brzopisnih. — Feuilleton. — Ze spolku (iz družtva.) — Dopis iz Zagreba. Br. 2.: Nejnovčjši tesnopisny rucb v Pariži. — Cvičeni (vježba) v pismč nekracenem. — Ze spolku. — Valna hromada (glavna skupština.) — Dopis iz Poličke. „Gazeta stenograficzna“, počela je — kako se je naš dopisnik iz Krakova već u 1. br. našega lista nadao — ovoga mjeseca ondje izlaziti pod uredništvom prof. H. Mendoche i J. pl. Antonievvicza. Br. 1. imade sliedeće članke: Do czytelnikow (čitateljem). — Z to-warzystwa (iz družtva.) — Porovvnanie jezyka polskiego z niemieckim pod vvzglodom stenografih — Dopisi iz Krakova, Novoga Soča, Stanislavova i Zagreba. ______ Prijateljstvo. (Pripovjest iz vojne Krajine.) Prevod stenograma na str. 22. (Dalje.) Čim se Jovanovič povrati u sobu, zahtjeva, da ga puste samoga, jer hoče neki važan list pisati. Prije nego djelo započme, zamisli se dugo časa, a onda uzklikne: „Je-li moguće, da to kada n svom životu izpravim, Sto sam na svom prijatelju sagrešio?11 Na to počme pisati neprestano jako nemiran u svojoj duSi. Čim se Jovanovič povrati v sobo, zahteva, da ga puste samega, ker hoče neki važen list pisati. Prej nego delo započne, zamisli se dolgo časa, a ondaj vzklikne: „Je-li mogoče, da to kedaj v svojem životu izpravim, Sto (kar) sem na svojem prijatelju zgrešil ?“ Na to počne pisati neprestano jako nemiren v svojej duši. — 27 — A on je bio i zbilja jako po-griešio na prijateljstvu, na svojem prijatelju. Medju Ibrahimom i Jovanovičem vladalo je, kako več rečeno, veliko prijateljstvo. A ako je Ibrahim koji dan liepo pri Jovanoviču sproveo, to je sigurno drugi dan na svaki način otišao opet na svoj dom, gdje mu je bivala krasna i vjerna Zaida, koju je nad sve ljubio, i o kojoj nije znao dosta liepa i zanimiva svojemu prijatelju pripovjedati. Jovanovič s početka nije mnogo mario za živahna opisivanja dobrote i ljepoto Ibrahimove žene, a jer je taj o tom predmetu toliko puta i s takim oduševljenjem govorio, počeo se je zanimati za nju, ter izrazio jedan krat želju, da bi rado vidjeti Zaidu. Ibrahim pako nije htio o tom ništa znati, pa mu je i na ravnost rekao, da skoro nije tnoguče njegovoj želji udovoljiti. „Kako da ne, zar nisam tvoj prijatelj,“ veli Jovanovič. „„Nije mo-guče.““ „Тако?“ reče opet Jovanovič, koji se je sada još više počeo zanimati za Zaidu, „takav prijatelj si dakle ti?“ Čim začuje Ibrahim posliednju izreku, koja je bila izgovorena jako oštro, reče, da bi prijatelja umirio: „Evo ti moje ruke, nemoj dvojiti o mojem prijateljstvu. Kad budući put dojdeš, ja ti pokažem Zaidu. Ali prosim te, pomisli, što od mene zahtjevaš. ‘* Za nekoliko tjedna vidimo Jovanoviča pri Ibrahimu. Pozdravili su se srdačno i govorili s početka o svak-danjih poslovili. Ibrahim bio je dobre volje, kao obično, a kad Jovanovič upita, gdje je Zaida, i je-li ju bude danas vidio, na to Ibrahim neodgovori, nego gleda nekako čudno preda se. „Prijatelju, nemoj, nemoj! Zahtevaj sve od mene, samo te prosim, ne sili me, da ono svoje obećanje izpunim.** „А1 za božju volju,“ reče Jovanovič, „je-li to za tebe tako velika žrtva? Da-li je to A on je bil i zbilja jako pogrešil na prijateljstvu, na svojem prijatelju. Med Ibrahimom i Jovanovičem vladalo je , kakor vže rečeno, veliko prijateljstvo. A ako je Ibrahim koji dan lepo pri Jovanoviču sprovel, to je sigurno drugi dan na vsak način otišel opet na svoj dom, kdor mu je bivala krasna i verna Zaida, kojo je nad vse ljubil, i o kojej nij znal dosti lepega i zanimivega svojemu prijatelju pripoveđati. Jovanovič s početka nij mnogo maral za živahna opisovanja dobrote i lepote Ibrahimove žene, a ker je ta o tem predmetu toliko pot i s takim oduševljenjem govoril, počel se je zanimati za njo, ter izrazil jeden krat željo, da bi rad videl Zaiđo. Ibrahim pak nij htel o tem nič znati, pa mu je tudi na ravnost rekel, da skoro nij mogoče njegovej želji udovoljiti. „Kako da ne, zar nisem tvoj prijatelj,“ pravi Jovanovič. ,, „Nij mogoče.111* „Tako?*1 reče opet Jovanovič, koji se je sedaj še več počel zanimati za Zaido, „takov prijatelj si dakle ti?“ čim začuje Ibrahim poslednjo izreko , koja je bila izgovorjena jako ostro, reče, da bi prijatelja umiril: „Evo ti moje roke, nemoj dvomiti o mojem prijateljstvu. Kadar bodoči pot dojdeš, jaz ti pokažem Zaido. Al prosim te, pomisli, kaj (Sto) od mene zahtevaš. Za nekoliko tednov vidimo Jovanoviča pri Ibrahimu. Pozdravila sta se srčno i govorila s početka o vsakda njih poslih. Ibrahim bil je dobre volje, kakor obično, a kadar Jovanovič vpraša, kdo je Zaida i je-li jo bode danes vi-dil, na to Ibrahim neodgčvori, nego gleda nekako čudno pred se. „Prijatelj, nemoj, nemoj ! Zahtevaj vse od mene, samo te prosim, ne sili me, da ono svoje obećanje izpolnim.“ „Al za božjo voljo*1, reče Jovanovič, „je-li to za tebe tako velika žrtva? Da-li je to nepouzdanje do mene, kaj- (što-) li ? — 28 — nepouzđanje do mene, što li? Dragi Ibrahime, ti si mi obećao, i sada nadam se, da ćeš i učiniti.11 „„Još jođan-krat te prosim, nezahtevaj takova dokaza o mojem prijateljstvu. Ti neuvi-djaš, kako je ogroman tvoj zahtjev, ja ti nemogu toga raztumačiti. Zahtjevaj sve od mene, samo toga ne.““ Jovanovič pako nije htio nikako odstupiti od svoje želje. Ibrahim motrio ga je neprestano s očima očekivajuć da-li si možebiti još nepromisli i od svoga zahtjeva popusti. A1 zabadava. „Dobro dakle, ja ti pokažem Zaidu, “ reče konačno Ibrahim. (Konac sliedi). Dragi Ibrahime, ti si mi obečal, i sedaj nađjam se, da ćeš tudi učiniti. “ „ „Še jedenkrat te prosim, nezahtevaj takovega dokaza o mojem prijateljstvu. Ti ne uvidiš kako je ogromen tvoj zahtev, jaz ti ne morem tega raztolmačiti. Zahtevaj vse od mene, samo tega ne.““ Jovanovič pak nij htel nikakor odstopiti od svoje želje. Ibrahim motril ga je neprestano z očmi, očeka-vajoč, da-li si more biti še nepromisli i od svojega zahteva popusti. A1 zabadava. „Dobro dakle, jaz ti pokažem Zaido,“ reče konečno Ibrahim. (Konec sledi). Glasnik. Dalmatinski sabor u Zadru zaključio je u prošlom zasjedanju, da se imade dvojici sposobnih djaka dati zemaljski štipendij, da idu učiti steno-grafiju. Povod tomu zaključku dala je ta okolnost, što je bio sabor sada bez stenografa; a da u buduće neće biti u toj vrlo neugodnoj situaciji, jer parla-menat bez stenografa neima pravoga smisla, — htio je da si tim načinom stenografe zajamči. Stenografi za turski parlamenat. Veliki vezir odredio je, da se kod visoke porte izvježba više stenografa, koji će razprave u parlamentu bilježiti, te je povjerio upravu toga zavoda Francezu Bondiniu. Dosad su se javila 23 djaka, koji ume turski i franeezki. Hondini ući jih franoezki i oni će turske govore u francezkom jeziku bilježiti. Hoće-li bil ježke biti točne, to je vrlo dvojbeno, ako ne posve nemoguće, jerbo je težko pomisliti, da se može odmah, dok tko govori, govor njegov v glavi prevesti na drugi jezik i na tom jeziku stenografski pobilježiti. Imenik naših p. n. abonentov. (Po redu kakor so se -prijavili i plačali,) Gg.: Tv. Krušie, profesor v Celju. — F. Savršnik, tajnik kot, kapetanata na Volovskem,- Iv. Karlin v Vel. Lašičah. - D. Oblak, kaplan na Krki. - ,1. Obra-dovie, prijamnik u Kraljevici. — -I. Klančnik, kaplan v rit. Jurju pod Tabrom. — V. Burnik, učitelj , v St. Jerneju. — .1. Dolžan, e. kr. telegr. uradnik v Pizinu. — A. Gregorin, gimnazijalce v Trstu. Gimnazijalci v Mariboru (Iv. Dečko) 11 iztisov. — Gr. Presečnik, kaplan v Galiciji p. Celju. — Št. Bezenšek, učitelj v Podsredi. - Iv. Tanšek, odv. koncipijent i posestnik v Brežicah. — Slov. čitalnica v Celju. — Fr. Kadić, kotarski pristav u Staroj Pazavi. — J. Šešelj, dijak v Novem mestu St. Cačkovič, — O. Ledinski, — M. prepel. — R. Vimer - gimnazijalci n Zagrebu. Fr. Rapoe, c. kr. notar v Šoštanju. — A. Šket, učitelj v Bočni p. Gornjem gradu. F. Kovačič, profesor v Zomboru. — Gradjanska škola u Kostajnici. — M. Vuk, filozof v Beču. R. Mikuš, dav-rarski adjunkt v Ljutomeru. Lj. Vagaja, učit. pripravnik v Ljubljani. (Dalje.) Tiska C. Albrecht u Zagrebu. Prilog listu. 1—^ v—d Co 92^ o c/^ £~ *> 1 yV- '\0 / ?f S (Od Fr. Levstika.) ^'{/1 /47^ / /? v V*t- c/^ _ ''"У-’ cr- ^ сл^ ^/L. e z? 'e ^ ^ , 'v^ ^f€. ^ p/^ /stryfrzo'Zoc г&&тго , ASćtszs-ĆSv?^-, & i7yze*(*£rzt? ■_, of лО Ysnf^ 6 Л e/S■■ ^л iS/&/_ у&ОО , / ibcoZt^ / ,~^ОоЉ?~ y /J Zoo/toT ib; bf ; J/ Č~ ber&rf&, bsst 4w5/^t^J 2-^ brrt 977007^0 y b .г Љ ,/co/zi?; x- ećtr/isćć cfiScS <*/.' eSer/l'/ćZ Л&г^с - 7& г. ?'&/^ ’ar ^ ^, ч :''^'cvZZ/* *: j „-> : cV v-' oo ... •£% ^ j /^rv ^ /»- Ć'O’' ДГ (^ - ^/<£-£ -VV -ć S -^D /i * Ч- -4-С _ • '^' ^ .Aj> 'у ■> A_^S^V /£-> /X ^ - /^> v ^ ^ у, / £^?ć£ иг „