SLOVENSKE KULTURNE AKČID E
Leto IV. - 5 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 12. 3. 1957
...IN GLEDALIŠKI ODSEK
Rast slovenske gledališke kulture. Pravilno vrednotenje gledališke umetnost. Iskanje novih možnosti v gledališkem ustvarjanju. Spoštovanje pravih vrednot slovenskega ;in svetovnega gledališča. Načrten študij zamotanih in mnogokrat na vid nerešljivih vprašanj gledakške tehnike. Slednjič s s mo bistvo in 'namen gledališke umetnosti v soustvarjanju z vsemi drugimi plemenitimi vejami naše kulturne izraznosti, kot so prav te, ki jih Kulturna akcija v svojih šestih dosedanjih imetnostnih in znanstvenih odsekih goji. Vse to esta fšeb na :n prizadevanje našega Gledališkega odseka.
Ne gre za ukvarjanje nove in stalne igralske družine. Gre za skupno prizadevanje vseh, ki jim je mar rast slovenske gledališke kulture. Igranje in igra sta nedvomno najvišji im najmočnejši izraz gledališkega hotenja. Za dognanja, spoznavanja in potrditve v teorijah nam je oboje nujno potrebno. Zato prizadevni kader igralcev in igralk v Kulturni akciji, ki skušajo teoretična dognanja, izsledke, zamisli in hotenja oživiti tudi na odru ter ise tako prepričati o njih pravilnosti ali nepravilnosti. Samo po sebi umevno, da ne gre za: kolikokrat, temveč za — kako. Ne za zabavo, temveč za zavestno službo umetnosti. V koliko to s predstavami dosezamo, povedo kritiki. V koliko ise igralec tem in lastnimi ciljem približa, pa mu je najiskrenejši kritik prav osebno zadoščenje ali nezadoščenje. Odobravanje in plosk sta varljiv pojav trenutka. Resno razmišljanje in poznejši študij, primerjave in popravki so najtrdnejši dokaz za in proti. Ker ne gre za profesionalnost, ki je nujno vezana na gmoeme uspehe, je idealizem še nujnejši; teženje k umetniški vrednosti pa zato ni manjše.
Že skoraj sto let vodijo v svetovnem gledališču ne “poklicni” igralci in gledališča, marveč prav takšne gledališke skupine, ki so se pravilno nazvale “neodvisna gledališča”. Tod je prej kot kje mogoče govoriti o resnični jr hoteni umetniški zavesti. Te skupine so v veliki meri neizčrpen vir novih izsledkov in novih uspehov. Ob njih in v njih zajemajo vsi veliki dramatiki našega stoletia, v njih osrčju se spočenjajo nove zamisli, staro z njimi spet zadobiva svoje pravo ve-ličje. Prav po njih stopa gledališče našega stoletja spet na pot, ki ga bolj in bolj približuje širokim množicam. Gledališče je tista umetnost, ki verjetno od vseh najbolj služi vsemu človeku, ker mu je po svojem bistvu najbližja.
Gledališče ni samo sebi namen, kot niso druge umetnosti same Sebi v slast. Gledališče je iz človeka in za človeka. Več: prvo in zadnje v njem je človek. V tem je višek človečnosti njegove umetnosti. Bolj kot pri kateri koli drugi. Zato tudi “drži zrcalo življenju”, v celoti, ne le v epizodah in v odlomkih. Druži v sebi vse ostale umetnosti in jih krona v skladno ubranost, v sozvočje živosti, kot je življenje samo z njimi nasičeno in prepojeno. Odtod njegova težnja — približati se vsem in vsakomur, posredovati vsem vse, plemenititi dobo in človeka v nji, zrcaliti z “desk, ki predstavljajo svet”, krepost in greh, vrlino in napako, dobroto in zlo — vse to v verni, a ne umazani podobi, ki vedno znova kipi k vrhu Dobrote, Resnice, Lepote. Kar je izven tega, je izven namena gledališke umetnosti.
Vse to po so tudi cilji in hotenja našega Gledališkega odseka. Ni priložnosten izraz skupine diletantov ali amaterjev. Diletantizem in amaterstvo ne moreta imeti mesta pri -resnih prizadevanjih. Z zabavo služiti gledališču le jalovo tratenje sil. Improvizacije so najzgovornejši izraz takšne negodnosti. Nikar istovetiti diletantizma z ljudskim! Tudi tu je treba nakazati jasno pot.
Če smo se lotili predstave, hočemo, da je res predstava. V kolikor nam sposobnosti in možnosti dopuščajo. Če nam dramatik ustvari novo
(Konec na naslednji strani.)
Gledališče je čez vse drugo u-metnost nenehneaa gibanja. Vedno znova je treba spreminjati v njem, vedno znova pozabljati, vedno znova začenjati.
Gledališče je neprestano vrenje. To je tisto, kar najbolj privlači v njem. Vsak dan znova se rodi in vsak dan prvič rodi. V tem je njegova naj večja težava.
Tako so po klasikih skušamo hraniti.
Po študiju kretnje in besede u-pamo na izpopolnjenje.
Z večkratnimi pohodi v neznano smelo tvegamo obogatitev.
Takšno je, kot mislimo, naše poslanstvo.
Takšno tedaj vse naše delo.
Gledališče je po svojem bistvu umetnost Pravičnosti.
V	gledališču se v izčiščeni obliki sprimejo nasprotujoče si sile. V tem boju, ki se plete med njimi, si vsaka od njih hoče prisvojiti pravico, vsaka od njih misli, da ima prav in vsaka tudi hoče imeti prav.
Gledališče je tedaj umetnost pravičnosti.
V	tem je socialno poslanstvo gledališča.
Vpričo bogov vpričo vseh priseg, ki jih je storil in tako sramotno prelomil, je pravično, da Hipolitos umre.
Spričo življenja je pravično, da Hamlet pade in pravično, da For-tinbras konča ves spor.
Gledališče je umetnost begotne-ga, je v neprestanem premikanju : gledališče je resnično znamenje vseh teh zaporednih smrti, ki jih dan na dan puščamo na svoji poti.
Če je kak kraj, kjer “se nihče dvakrat v isti vodi ne okoplje”, da govorim po Heraklitovo, je ta kraj prav gotovo gledališče.
Spreminjanje je naše poslanstvo in poklic; prav zato pa nam nihče ne sme očitati, če mnogokrat ne mislimo, kot so mislili starejši pred nami; a prav zato se tudi ne smemo žalostiti, kadar naši mlajši že ne mislijo več, kot mi sami mislimo.
Gledališče: to je _ vedno naprej brez prestanka.
JEAN-LOUIS BARRAULT,
Reflexions sur le theatre
Začetek kulturnega leta Sobota 6. aprila ob osmih zvečer v Colegio “Santa Rosa”, Bme. Mitre 1655 ob navzočnosti prevzvišenega knezoškofa dr. Gregorija Rožmana krstna predstava Branko Rozman ROKA ZA STENO izvirne slovenske drame Ponovitev bo v nedeljo 7. aprila ob šestih.
(Nadaljevanje s prve strani)
delo, hočemo, da je res odrsko delo, ne “igrokaz”.
Potem pa teorija! Prav ;na teoretičnem ipolju je v slovenski gledališki kulturi še velika divjina. Morda je v tem razlog, da nimamo močnih dramatikov: pesnik in dramatik nista pojma, ki bi ju mogli istovetiti samo zato, ker oba umetnika sučetu pero. Literarni kritik še ni gledališki kritik samo zato, ker je večini sodobnih gledaliških predstav pol osnove tudi napisano besedno. Gledališče ima svo-ie zahteve. Te pa žive iz njegove rasti same. Kdor ne živi z gledališčem, bo težko prepričal, da mu je blizu.
Igralčev in režiserjev ustvarjalni svet sta krepko drugačna od umetniškega sveta drugih umetnikov. Igralčevo ustvarjanje je enkratno, pa četudi tisočkrat podoživlja isto osebo. Snov njegove umetnosti je živ človek ;z vsemi gibi in nagibi, dobrimi in zlemi. Ta pa živi in nastopa v svetu, z živo besedo, živo kretnjo, zavestno mislijo in pohrm dejanjem. Ni sam in edinstven: je v odnosu do sočloveka-soigralca, do okolja, vidnega in nevidnega, do narave in do kozmo-sa, do telesnosti in duhovnosti; angel in hudič nista v nobeni umetnosti tako živo (prisotna kot v gledališču.
Na teh osnovah in spoznanjih-grad', naš Gledališki odsek. Sad njegovega tihega notranjega dela in ustvarjanja, naj bodo tudi letošnje predstave in kultom! večeri, ki jih iz svojega področja pripravlja. So sicer skromen, a upamo, da resen delež k plemenitenju in rasti celotne slovenske gledališke kulture.
— "j
RAZPIS KNJIŽNIH NAGRAD
Mecen, ki je dal že dvakrat Slovenski kulturni akciji možnost podelitve leposlovnih nagrad, razpisuje za leto 1958 spet BOŽIČNE KNJIŽNE NAGRADE
v skupnem znesku 10.000 (desettisoč) argentinskih pesov z namenom, da se poživi slovensko ustvarjalno delo.
1.	Nagrade so tri in sicer v zneskih 5.000.—,	3.000.—, in
2.000.— argentinskih pesov.
2.	Prispevki morajo biti izzvirna leposlovna ali znanstvena dela, ki še niso bila objavljena ali izvajana (roman, povest^ drama, zbirka pesmi, novel ali črtic; razprava iz slovenskih domoznanskih področij, iz humanističnih ved, pa tudi drugačen izsledek slovenskega znanstvenika).
3.	Sodelovati more vsak kjerkoli živeči slovenski književnik in znanstvenik arzen članov žirije in nagrajencev iz prejšnjih
natečajev.
4.	Rokopise je treba poslati do 31. oktobra 1957 v dveh na stroj pisanih izvodih na naslov: Slovenska kulturna akcija (Knjižne nagrade), Alvarado 350, Ramos Mejia, Prov. Buenos Aires, Argentina.
5.	Rokopisi morajo biti opremljeni s šifro. Pravo ime je treba poslati v rokopisu priloženi zaprti kuverti, ki nosi isto oznako kot rokopis. Kuverte se odprejo na dan razglasitve izida, to je 22. decembra 1957. Objavljena Iciodo samo imena nagrajenih avtorjev.
6.	Slovenska kulturna akcija bo nagrajena dela objavila v svojih publikacijah šele po dogovoru z avtorjem.
7.	Nagrade so izplačljive v Buenos Airesu.
8.	Materialistično usmerjena dela ne pridejo v poštev.
9.	Žirijo sestavljajo prof. Lojze Geržinič, Ruda Jurčec, dr. Milan Komar. dr. Branko Rozman in Zorko Simčič. Za presojo znanstvenih del, za katero je potrebna posebna strokovna razgledanost, kooptira žirija lahko 1-3 člane. K seji, na kateri se dokončno odloča o razdelitvi nagrad, je povabiti redne in kooptirane člane in imajo vsi enako glasovalno pravico.
10.	Glasovanje razsodišča je tajno.
11.	Razsodišče ima pravico proglasiti kako nagrado za same delno doseženo. Prav tako ima pravico združiti dve ali več nagrad in jih razdeliti.
Buenos Aires, 1. marca 1957.
Slovenska kulturna akcija.
MI IN SEDANJA SLOVENSKA LIKOVNA UMETNOST
1.
Jubileji sa (priložnosti za spominjanje. Ob jubileju svojega bližnjega se spomniš negov.h dobrih del, s prizanesljivostjo tudi njegovih napak. Ob lastnem ju-bilejiu je koristno, če si izprašaš vest. Ob jubileju družbe, v kateri si ud in sodelavec, je oboje koristno. Dobra dela sodelavcev te prav tako lahko vzpodbudijo kot lastno izpraševanje vesti, ki mu mora slediti trden sklep, da svojih napak ne boš več ponavljal.
Z ostalimi odseki Slovenske kulturne akcije praznuje te dni svojo triletnico tudi likovni .odsek. Tri leta niso dolga doba, toda prav umetniki y treh let:h lahko čudeže ustvarijo. V treh letih ise lahko tisti, ki je za umetnost zavzet, najsi je ali hoče biti sam umetnik, najsi si je postavil uživanje ali celo študij umetnosti za cilj, lahko ogromno nauči. Tri leta so pa kratka doba za vzgojo umetnostnega občinstva. Je pa tako, da morajo umetniki imeti svoje občinstvo, kot je na drugi strani kulturnemu občinstvu umetnost nujno potrebna.
Da so naši umetniki tudi ta tri leta veliko lepega ustvarili, to vemo. Še več: prav v teh treh letih so skoraj vsi do-ž vljali neke (pomembne razvojne procese. Bara Remec je pokazala s svojo zad-I njo razstavo pri Huemulu enega svojih najvišjih vzponov. France Gorše je po delu za torontsko cerkev stopil v novo fazo oblikovanja, kateremu je morala naša revija posvetiti novo številko, preden so prišli drugi na vrsto. Ted’ Kramolc se tudi v teh letih zelo uspešno peča z novo slikarsko problematiko. Aleksa Ivanc poroča o svojih novih pogledih na slikarstvo. Prav tako napoveduje Simon Kregar drugačne arhitekturne koncepte kot so bili zadnjič objavljeni im iso še njegova begunska skicirka. France Ahčin se je na svoji zadnji razstavi sprostil v zavidljiv polet. Milan Volovšek je razstavil dvakrat, drugič prav v okviru S.K.A., in pomeni vsaka teh razstav krepak, pa iskreno doživet napredek.
To vse so seveda osebni dvigi umetnikov in ne zasluga Kulturne akciie. Kev pa so ti umetniki z dušo in s srcem pri akciji, isme biti akcija nanje vsaj z vso (upravičenostjo ponosna. Kar je mogla, jim je nudila. Vsaj večini že možnost publiciranja in v svoji omejeni (priložnosti tudi kritike in vrednotenje njihovih del Praktične, recimo kar banalno: donosne vrednosti na svetovnem trgu to nima. Toda publikacije S.K.A. gredo na naslov mnogih znanstvenih ustanov in pronicajo tudi v domovino, kjer so po dobljenih poročilih našle prav reprodukcije slovenskih izseljeniških umetnin zaslužen odmev.
Drugo važno spoznanje prav iz teh treh iet je v tem, da tuji kritiki vedno znova govorijo o slovenstvu naših umetnikov. Tudi tu nima S.K.A. nobenih zaslug; pa so ji prav zato, ker te vrednote tuji kritiki spontano ugotavljajo in
obrazi in
obzorja
ponavljajo, prav)sebno dragocena vzpodbuda pri nje1 nadaljnem prizadevanju za razcvetvenske umetnosti. Vemo, da so v z Ju našega bivanja tu nekateri naši Be isvoje slovensko poreklo ponižno zadali, da ne bi vzbujali dvomov o vreft-i slovenske legitimacije. Zarado islft kruha jim to tudi danes še radi Mimo, saj prosilec ne zna biti panose'anes je pa v vred' netenju slovenskeMnosti na tujem
že toliko poudarka slovenstvu, da mora biti vsa našJtoljenska družina prav posebej hvali; slovenskim umetnikom za njihovo^umo udejstvovanje.
Še ene stvari fltoemo ob jubileju prezreti, to pa je ‘^na oprema. Knjižna oprema je bilMto slovenska posebnost. Ivan Ca® Je is svojimi zahtevami po aananjriki knjige isvoje založnike dosti boP°®-l kot s svojimi honorarji. Arhitelr6čnik po prvi svetovni vojski je tiesel v to panogo umetnosti čisto ®! Poglede. Njego' koncept knjižne o!*16 je bil arhitekt-ski. Vzbudil pa je1''6 (pobude pri slikarjih. Mojster e“ne vrste v tel) stvareh je Bara -nec. Ni je odkrila S.K.A., saj je že pffPtomiia odlično več knjig, da se sporu1 .to le “črne maše”. Toda to tradiU® S.K.A. do danes vztrajno nadaljeva, °vSi bi pa že smela šteti v svojo za?®- še malo bolj kot publiciranje. Po za^1 slovenskih umetnikov so knjige S.Ktops. Lepota knjigo podraži; samo <la je, da gre po~ dražek bolj v ti skr kot pa umetniku v žep. Slišali smo p'šepetovanja, naj bj rajši opustili I' opremo knjige in rajši več tekstov I,,1)1- Mnogo smo o te n razpravljali, i ukovni odsek ima tud' — besedo!
■ Slovenski umett v izseljenstvu iso ta tri leta ustvarrPUs; ki je veličasten in so s svojjptoenostjo akciji dali le-tej visoko za katero jim gre ;skrena zahvpplfg zahvale pa tudi prošnja za s0[, anje v prihodnje. Težko bi bilo reči,ji6rega odseka člani so največ doprife’ toda umetniki so gotovo med prvinto Zato,^ ker Akcija v svojih skr O:® močeh ni mogla nuditi vse potreb1’Nekaj je vendar storila in 4j se za naprej zaveda svojih obvez11
Druga stvar jf,r pski naraščaj. Nimamo poroči!	držav, če je
tam kaj prida slL Jev arhitekture. Da hi živel Simon g-P11’ nekje kjer se je več naših ljudi,to “m toj umetnosti, hi lahko dost^^ltol. y Buenos Airesu se je pre<^;+ , .^'kov vpisalo na gradbeni oddel1 a^mne fakultete,
menda le trije (j , 'tokturo. S te tremi vzdržujejg'+ • tosne stike; če je še kje kakšen. •^Inv vabimo. Argentinska a rhitekl|ep 5 s.e bolj ganična kot nje®Vo^. ''a uln3
Pa	„ f
mi tremi vzdržuje] je
neor-uimetnost. | , Predloge za njeno uravnoveše^;	a labirint je
preveč zamotan, y	^el kdo pro-
ganična kot njeiA.^ 1 Od časa do časa " °
dreti vanj in najti izhod. Kader, če prav majhen, slovenskih arhitektov bi bil lahko enkrat pozneje viden, če ne celo pomemben kamen — člen v tem mozaiku. Prav Argentina je klasična kolonija evropske arhitekture: škoda da me prvovrstne.
Bolje organizirano je naše slikarsko šolstvo. Kiparsko za enkrat še ne, pa je tudi v programu. O tam pisati kaj več, bi bilo skoraj odveč_ Visi poznate prizadevanje umetnostne akademije in mnogi ste si ogledali razstave teh mladih umetnikov. V zelo skromnih razmerah se vrši to vzgojno delo in ne bom pretiraval, če rečem, da so uspehi dosti več kot skromni. Presenetljivo neskromni, so in zato zaslužijo večje pozornosti.
Najtežji je problem naraščaja v kritiki ali celo v umetnostni znanoisti. Sam in s pomočjo praktičnih naukov v akademiji se je v kritiki povzpel na solidno višino France Papež. Toda Papež je umetnik in bo nujno prišel enkrat v precep. Za vzgojo umetnostnega znan-‘■venika tu niti ni pomembne katedre. Ves naoredek v tej stvari more voditi v najboljšem slučaju v — esej. Je lahko tudi zelo koristen.
3.
Publika! Občinstvo! Tri vrste občinstva so poleg tistih nesrečnežev, ki umet nine secirajo kot anatom mrliče. Prvi v tej trojni vrsti so tisti, ki jih vsaka umetnina zanima, starokopitna in avantgardistična. En del v tej vrsti je pa vendar zavzet bolj za eno ali drugo istnujo in blagor mu, ker je v (svojem elementu. Tretji del je za vsako umetnost brezbrižen in tudi njemu blagor! V nebeški lepoti se ne bo znašel in bo ostal na vekomaj tujec v večnem Jeruzalemu. Vmes je pa druga vrsta, ki je najbolj zanimiva. Ni si popolnoma enotna v teoriji in praksi, pa je le svojstven kompleks Ta drugi del je najžlahtnejša bodočnost občinstva, samo malo počasen je. Festina lente! Počasi hiti!
V pisarno prihajajo poverjeniki in pravijo:	“Naročniki in. kupci si želijo
bolj natančne razlage umetnin. Opozorili ismo jih na besedilo, pa bi imeli radi drugače povedano. Kot otroci: nekdo naj bi jim iz ene same slike povedal celo povest”.
S.K.A. je priredila — nekolkp izven svojega programa — predavanje o .moderni umetnosti, s skioptičnimi slikami, kar navadno vleče. iPrišli so vsi oni iz prve skupine, pozorno so poslušali in komaj kaj novega zvedeli. Radoznalci niso prišli. Nekateri so samo proti modernizmu. Tudi .stara ali bolj konservativna umetnina je lahko velika umetnina, še bolj dognana, ker ima svojo tradicijo. Med nami je živel in nazadnje umrl plemenit človek, .slikar Marijan Koritnik, Velik del te druge skupine ljudi je klečal pred njegovimi Brezjanskimi Marijami. Na njegovo posmrtno razstavo pa niso prišli, čeprav je bil Koritnik deležen s strani SKA iste pozornosti kot kakšen bolj modemi Volovšek.
Odsotnost tistega srednjega dela v slovenskem občinstvu je bila komodnost. Kritika teh ljudi je dvojna: eni grajajo vse staro, drugi se zgražajo nad vsem, kar je preveč novo. Na eni kot drugi istraini je dosti pristašev. Za umetnost se zanimajo: samo zraven ne pridejo, kadar hi si jo lahko ogledali. In zraven ne pridejo, kadar bi jim hotel kdo kaj govoriti. Zanimajo pa se! Porteno v nedeljo (prilogo tukajšnjega dnevnika tam, kjer so reproducirane moderne umetnine, kar preskoči, stoično preide, da se zagleda v filmsko reportažo. Slovenec v slovenskem listu slovensko umetnino takoj skritizira, na levo ali na desno. In to je pozitivna element v odnosu (slovenske publike do slovenske umetnosti, naj bo “kritika” še tako nestrokovnjaška in negativna.
Slovenska umetnost velik del slovenske publike, tisti del na sredi, razburja. Statistika, ki je dolgočasna veda, pove še več. Obisk slovenskih razstav v Buenos Airesu, Clevelandu Torontu j« bil od strani slovenskih obiskovalcev vendar mnogo večji kot v Ljubljani pred našim odhodom, če primerjamo število tedanjih Ljubljančanov z našo številčnostjo. Zanimanja je bilo pri vsej rezerviranosti dobršenega dela občinstva le precej. Naši poskusi popularizacije umetnosti se pa niso tako posrečili, kot smo želeli. Ali je še kdo k temu poklican?
V	Ljubljani je danes tako, da so razstave dobro obiskane. Odtlej ko iso se umetniki odrekli diktatom, Bi rekli, ko so ise uprli socialističnemu realizmu, kot ga je umetnikom diktiral človek brez duše.
V	arhitekturi so sicer šele iskali formul za brez-dušnost, v slikarstvu in kiparstvu pa je že grozil polom. Po prvem ponižanju so se umetniki zavedli in zmagali. Le nekaj let je trajala tista doba, ko je cvetela svobodna slovenska umetnost samo v Trstu in v izseljenstvu. Skoraj dvomimo, da bi se tisti časi mogli ponoviti.
Danes spet lahko tekmujejo naši umetniki z brati v domovini. Ne zaradi tega, ker je človek brez dluše tekmo dovolil, ampak ker so .si umetniki doma nekaj svobode (pri ustvarjanju priborili. Da človek brez duše o nas molči, nas prav nič ne moti. Če mraz Ovida v Pontu tare, vendar pesni za rimski narod. Osramočen je preganjač.
Pozneje enkrat bodo iskali iz Ljubljane ven dela naših izseljencev kot so že iskali in (iščejo Kavčiča, Janšo, Šubice, Ažbeta, Petkovška
V tujini se kopiči zaklad slovenske umetnosti.
M M.
naši večeri
DRUGI POLETNI IZLET KULTURNE AKCIJE
Drugi izlet v poletni sezoni je Slovenska kulturna akcija priredila v San Miguel. Že lansko leto je Zveza argentinskih katoliških delavcev dovolila naš prvi izlet na svojo lepo kinto. letos pa smo ta izlet navezali na spomine, ki nas vežejo na dogodke pred tremi leti, ko je bila Kulturna akcija ustanovljena.
Malo pred pol enajsto uro se je zbralo na pristavi lepo število članov in prijateljev Slov. kult. akcije. Nato je bila v kapeli sv. maša, ki jo je opravil dr. Branko Rozman. Po cerkvenem opravilu so se udeleženci izleta podali v park, kjer jih je že čakal pristni kreolski asado. Proti podnevu je prišlo še več udeležencev mnogi pa so prišli tudi v popoldanskih urah. Vreme je bilo lepo in priložnosti za razgovore in prijetno zabavo dovolj.
Kmalu po poldnevu je bila kratka proslava tretje obletnice ustanovitve. Predsednik Slovenske kulturne akcije. Ruda Jurčec se je pomembnega dogodka spomnil z naslednjim govorom:
“Te dni potekajo tri leta, odkar je bila ustanovljena Slovenska kulturna akcija. Na prvem Umetniškem večeru dne 11. aprila 1954 je bilo rečeno, da ‘naj naše delo služi ohranitvi in krepitvi vrednot slovenskega duha. V zamejstvu nam je bila odrejena posebna naloga; v vsem našem delovanju bi nastala velika vrzel, ako te naloge ne bi zmogli izpolniti.
(Konec na zadnji strani)
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Gledališki odsek
Gledališka dvorana kolegija “Santa Rosa”,
Bartolome Mitre 1655
Sobota 6. aprila ob osmih zvečer ob navzočnosti prevzv. knezoškofa dr. Gregorija Rožmana
krstna predstava
b ra n ko rozm a n
roka za steno
izvirna slovenska drama
Igra režija in scena — Gledališki odsek. — Ponovitev bo v nedeljo 7. aprila ob šestih popoldne.
Vstopnice po 7.- pesov so v predprodaji v pisarni Kulturne akcije (Alvara-do 350, R. Mejia), v prodajalni “A los mandarines” (Avd. de Mayo 693, R. Mejia) in v Dušnopastirski pisarni (Ramon Falcon 4158, Capital). Eno uro pred prestavo pa pri blagajni ob vhodu v dvorano.
SREČKE UMETNIŠKE LOTERIJE
so že v ,prametu in jih lahko kupite v pisarni Slovenske kulturne akcije in pri vseh povejerndkih po svetu. Veljajo v USA in ka-nadi pol dolarja, v Italiji 200 lir, v Angliji četrt funta, v Argentini 10 »pesov.
Že skoraj vsi slovenski umetniki v izseljenstvu so pripravili svoje umetnine za loterijo SKA. Pred kratkim je sporočil slikar B&žMcnt* Kramolc, da je odposlal iz Toronta oljnato sliko, ki predstavlja v argentinski valuti vrednost 5000 pesov
Najvažnejši namen aimetniške loterije je V VSAKO SLOVENSKO STANOVANJE — ČIMVEČ SLOVENSKIH UMETNIN
Žrebanje bo na družabni prireditvi SKA v soboto 4. maja 1957.
(Nadaljevanje s prejšnje strani)
Po treh letih pogled nazaj ni slab in v marsičem smo lahko zadovoljni ter Bogu hvaležni, da smo bili delu kos. Naše knjižne izdaje so bile založbi v čast, revije in publikacije resen odsev stremljenj naših sodelavcev, umetnostne prireditve in kulturni večeri so navdušili iskren krog prijateljev in podpornikov.
Pri tem delu je bil poleg ljubezni do ustvarjanja opažen še poseben zanos idealizma in vere. Še pomislimo, kako majhna skupina je včasih morala izpeljati načrte, je to tembolj priznanja vredno.
Živimo hitro in čas nam je za petami bolj ko kdajkoli poprej v slovenskem kulturnem ostvarjanju. Ko pride ustanova ali organizacija v dobo rasti in razmaha navzgor in na širše, mora postaviti svoje delo na varnejše in trdneje temelje. Ljubezni in zanosu mora slediti vztrajnost in pripravljenost na še večjo požrtvovalnost, na žrtve.
Svet dobiva nove oblike in temu, kar mora slovenstvo povedati v novih razmerah in zahtevah morajo vrednote slovenske stvariteljnosti posredovati vse tisto, kar je naloženo poslanstvu slovenskega naroda v tej dobi. Gre za to, ali bomo znali opraviti tisti del slovenskega poslanstva ki nam je bil naložen, ko smo morali z odhodom v zamejstvo odnesti plamenico slovenskega duha v svet — izven meja slovenske zemlje in ohraniti plamen.
Pred nami so bili v takih situacijah številni narodi — in znali so opraviti svojo nalogo. Naj nam Bog nakloni dovolj sil, da bomo to nalogo zmogli tudi mi. — Nagrada ne bo izostala in bo lepa in — lahko bomo ponosni nanjo.”
Za njim je spregovoril še tajnik Marijan Marolt, ki se je dotaknil glavnih zadev poslovanja naše organizacije.
Ob prvih večernih urah so se izletniki po prijetnostih celega poletnega dne zadovoljni vrnili v Buenos Aires.
doma in po svetu
V galeriji Rosoni v Trstu je v januarju razstavljal slovenski akademski slikar Bogdan Grom. Razstavljena dela so bile večinoma krajine s slovenskega Krasa. Pozornost so vzbujala dela slikana v tehniki “batik”. - V Občinski galeriji v Trstu pa je isti mesec razstavljal tudi slikar Lojze Spacal, ki je med mladimi primorskimi umetniki zastopnik abstraktne smeri v likovni umetnosti. Obe razstavi sta i pri domačinih i pri tujcih vzbudili velko pozornost.
Pariška gledališka sezona ima svojo senzacijo. Dramatik Albert Vidalie je napisal dramo “La nuit romaine”, prežeto z vsemi elementi, ki naj omogočijo, da bo delo ostalo nekaj let na odru. Vsebina drame je motiv iz renesančnega Rima. Uprizorili so jo v gledališču Hebertot. Ker je to naj večji uspeh letošnje sezone, bodo dramo gotovo kaj kmalu uprizorili v prevodu tudi v Buenos Airesu.
V Atenah je izšel v novogrškem jeziku prevod slovenske povesti Jožeta Jurčiča “Jurij Kozjak”. Prevod je oskrbel grški publicist A. Karavia, kratek Jurčičev življenjepis pa je pripravil F. Kolednik. Izdaji je dodan tudi uvod, ki ga je za francoski prevod iste povesti 1937 napisal akademik G. Goyan.
Pariški mednarodni gledališki festival se je spremenil v stalno mednarodno gledališče, ki se bo imenovalo Gledališče narodov. Letos bo njegova prva sezona; začela se bo koncem marca in bo trajala do pozne jeseni. Repetoar še ni sestavljen, vendar je že znan spored za prve mesece. Sezono bo začelo operno gledališče iz Beograda, ki bo dne 29. marca nastopilo z Massenetovo opero “Don Quijot”, naslednje večere pa bodo izva-
jali Musogorskega opero “Boris Godunov”. Mesec april bo posvečen nemškemu teatru ; v prvi polovici bodo igrali Bertolda Brechta, v drugi polovici pa bodo nastopile operne skupine in baleti iz raznih nemških mest. V maju bodo izvajali samo angleška dela: glavna bo izvedba, ki jo bo s svojo skupino pripavil sir Law-rence Olivier; izvajal bo Shakespearjevo tragedijo “Titus Andronicus”. Sledili bodo večeri italijanskega, grškega in francoskega gledališča. Največ zanimanja je za Claudelovo delo “Soulier de satin”, ki gia bo izzvajala skupina J. L. Barraulta. Ves julij bo posvečen ameriškemu teatru, čigar glavna uprizoritev bo 0’NeiIlova poslednja in autobiografska tragedija “Dolgo potovanje v noč”; glavno vlogo bo igral Fredric March.
„GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs^ Aires, Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ..Federico Grote“. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aire»