17 Glasnik SED 61|1 2021 * Neža Čebron Lipovec, dr. zgodovine Evrope in Sredozemlja, docentka za področje dediščine, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije; neza.cl@fhs.upr.si. Razglabljanja Neža Čebron Lipovec* Uvod Konservatorstvo oziroma ohranjanje kulturne dediščine historično izvira iz materialno usmerjenih praks, ki so se posvečale ohranjanju estetske in zgodovinske vred- nosti izbranih objektov ali območij. Že v 60. in 70. le- tih 20. stoletja se je začelo uveljavljati mnenje, da bi v ohranjanje spomenikov in dediščine morala biti aktivno vključena tudi skupnost. V zadnjih dveh desetletjih je to prevladalo tudi v mednarodnih krogih: v ospredje je sto- pil večplastni družbeni pomen dediščine in s tem vloga skupnosti (in njenih različnih skupin), ki s to dediščino živi. Ta globalni premik je odprl pot za drugačen pristop v ohranjanju in upravljanju dediščine, t. i. »na vrednotah temelječi pristop« (values-based approach; Wijesuriya idr. 2013), ki vključuje skupnost in ji daje moč. Botroval je tudi sodobni definiciji konservatorstva kot »upravlja- nja ustvarjalne kontinuitete in družbeno kohezivne dedi- ščinske prakse« (Chitty 2017: 2). Kljub novim obzorjem v strokovno-raziskovalnih krogih obstaja napetost med dvojno epistemologijo dediščinskih študijev (heritage stu- dies) in konservatorske prakse (Walter 2017). Prakso še vedno zaznamuje znanstveni materializem (Winter 2013: 533), to je osredotočenost na tehnično in naravoslovno plat ohranjanja dediščine, in ne na družbeno, ki je osred- nja tema raziskav dediščinskih študijev in dediščinskih diskurzov (Smith 2006). Konkretno konservatorsko delo temelji na vrednotenju dediščine, to pa večinoma ostaja v rokah stroke, ne pa tudi skupnosti. Nedavne tuje raziskave (Avrami in Mason 2019) kažejo, da se stanje v praksi le spreminja po vzoru Velike Britanije in Avstralije, kjer je že več desetletij v vseh fazah ohranjanja (od vrednotenja do upravljanja) v ospredju vključevalni pristop (Clark 2014; Wates 2014). Kot pravita arhitektka in specialistka za kon- servatorstvo Erica Avrami ter geograf in zgodovinar, prav tako specialist za konservatorstvo Randall Mason (2019: 25), bi morala konservatorska stroka med svoje osrednje naloge umestiti prav prepoznavanje raznolikih, v grajeno okolje vpisanih vrednosti in naracij. Razvoj novih orodij, predvsem etnografskih metod, je zato ključnega pomena, njihovo uporabo pa omejujejo predvsem zakonski okviri (Avrami in Mason 2019: 27). Delo z dediščino, ki naj temelji na skupnosti, zajema tri stopnje: udeležbo, sodelovanje in nadzor v rokah izvornih nosilcev (Colwell 2016; Ebbitt McGill 2018). Z vpraša- njem vključevanja skupnosti (participacije) 1 v ospredje stopajo etnografske raziskave in s tem vloga etnologov in kulturnih antropologov. Etnografske metode lahko kon- servatorsko vrednotenje obogatijo z vedenjem ne le o ma- terialni kulturi, marveč predvsem o povezanih družbenih praksah in odnosih. To še zlasti velja za slovensko konser- vatorsko stroko, kjer obstajata specifičen, v tujini (ali vsaj zunaj srednjeevropskega prostora) neznan koncept »etno- 1 S participacijo so se etnologi v Sloveniji zadnje čase intenzivno ukvarjali, bodisi v dediščinskih bodisi urbanih študijah – ne pa v konservatorstvu (Poljak Istenič 2019a, 2019b, 2020; Fakin Bajec 2020a, 2020b; Ledinek Lozej 2020; Pogačar idr. 2020; gl. tudi Nared in Bole 2020). Participaciji v konservatorstvu, predvsem historičnih mestnih jeder, se v zadnjih letih posveča umetnostni zgodovinar in konservator Tomaž Golob (Golob 2019); več o tem v nadaljevanju. Izvleček: Prispevek raziskuje vlogo etnografskih metod v ohranjanju stavbne dediščine v okviru sodobnih pogledov na različne diskurze v dediščini (avtorizirani, podrejeni, vključujoči), predvsem v fazi vrednotenja. Po pregledu obstoječih in razvija- jočih se primerov rabe etnografskih metod povzema pretekle izkušnje in vlogo etnološkega konservatorstva v Sloveniji, ki je pomembna referenca in potencial za sodobne pristope. Še zlasti pa poudari pomen etnografskih raziskav o vrednotenju kulturne dediščine v spornih prostorih na primeru odnosa do stavbne dediščine v slovenskih obmorskih mestih. Ključne besede: etnografske metode, ohranjanje stavbne dediščine, diskurzi, dediščinski študiji Abstract: The paper explores the role of ethnographic methods in the conservation of built heritage set within the framework of contemporary views on heritage discourses (au- thorised, subaltern, inclusive), especially in the significance assessment phase. After reviewing the existing and develop- ing cases of the use of ethnographic methods, it summarises past experiences and the role of ethnological conservation in Slovenia, which represents a reference and a potential for con- temporary approaches. The article highlights the importance of ethnographic research into the significance assessment of cul- tural heritage in contested spaces, through the case of attitudes towards built heritage in Slovenian coastal towns. Keywords: ethnographic methods, built heritage conserva- tion, discourses, heritage studies ETNOGRAFSKE METODE IN OHRANJANJE STAVBNE DEDIŠČINE Pregledni znanstveni članek | 1.02 Datum prejema: 22. 1. 2021 Glasnik SED 61|1 2021 18 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec loškega konservatorstva« in profil etnologa-konservatorja, ki sta izvrstno izhodišče za razvoj etnografskih metod v sodobnem konservatorstvu. Vključevanje skupnosti v vrednotenje dediščine ima izrazit pomen v t. i. spornih krajinah in mestih, kjer »dve ali več etnično zavednih skupin – ki se razlikujejo po veri, jeziku in/ali kulturi ter dojemanju zgodovine – sobivajo v situ- aciji, kjer nobena od skupin ni pripravljena podeliti pre- vlade drugi« (Hepburn 2004: 2). V teh prostorih se zaradi razrednih, etničnih ali drugih razlik oblikujejo večplastni in tudi kontradiktorni pomeni prostora, spopadajo se različni kolektivni spomini (Hrobat Virloget 2019, 2020, 2021), ki sooblikujejo različno navezanost na kraj. Te procese lahko prepoznamo v urbanih središčih slovenske Istre, ki jo kot posledica geopolitičnih in demografskih sprememb po dru- gi svetovni vojni zaznamujejo različne identitetne skupine. Različne oblike navezanosti na kraj in pomeni dediščine so prepoznavni v odnosu do historičnega grajenega okolja. V zadnjih dveh desetletjih se je pod okriljem neoliberalne ekonomske politike rušilo zgradbe v historičnih mestnih jedrih istrskih mest, predvsem v Kopru. Ogrožene so stav- be tako iz predvojnega obdobja (vse od srednjeveških) kot tudi kakovostne modernistične zgradbe iz socialističnega obdobja. V nasprotju s pričakovanji ni bilo veliko javne kritike, kar je odprlo vprašanje o pomenih stavbne dedi- ščine za prebivalstvo. V ožji skupini lokalnih raziskoval- cev dediščine smo v letih 2012–2014 sprožili raziskovalno pobudo »Pripovedujem zgodbo mesta« (Čebron Lipovec 2015). Že leta 2016 smo bili ob obnovi beneškogotske hiše Benečanka v Piranu priča nazornemu primeru nasprotujo- čega si vrednotenja dediščine (več o tem v zadnjem poglav- ju). Projekt je sprožil reakcijo večje skupine članov lokalne javnosti, ki je v imenu ohranjanja kolektivne identitete na- sprotovala izbiri strokovnjakov. Ti primeri so pokazali na nujnost sistematičnega vključujočega pristopa v vrednote- nju dediščine – omogočile bi ga prav etnografske metode. V prispevku razmišljam o pomenu etnografskih metod pri ohranjanju stavbne dediščine za potrebe sodobnega konservatorstva, predvsem v fazi vrednotenja, in o njiho- vem posebnem pomenu v spornih prostorih. Poudarjam nekaj temeljnih teoretskih izhodišč dediščinskih študijev, ki zarisujejo tudi delovni okvir konservatorske stroke. Predstavljam nekatere v tujini razvite metode, ki bi lahko konservatorske procese vrednotenja dediščine obogatile in okrepile tudi v Sloveniji. Sledi oris vloge etnografskih raziskav za vrednotenje dediščine v slovenskem prostoru. V posebnem poglavju se posvečam pomenu etnografskih raziskav za ohranjanje nepremične dediščine na območju severne Istre kot spornega prostora. Prispevek je zamišljen kot povabilo k razmisleku, zato predvsem postavlja vpra- šanja, odpira diskusijo in obenem spodbuja k odpiranju novih raziskovalnih poti – med etnologi raziskovalci in konservatorji v Sloveniji. Teoretski okvir Ohranjanje stavbne dediščine zaznamuje še nepremošče- ni razkorak med teorijo in prakso (Witcomb in Buckley 2013: 546; Logan, Craith in Kockel 2016: 19). Medtem ko se praksa ukvarja s številnimi tehničnimi vprašanji in je znanstveno-materialistično naravnana (Winter 2013), se teorija razvija na interdisciplinarnem področju dediščin- skih študijev, zlasti kritičnih dediščinskih študijev, ki izha- jajo iz etnološko-antropološkega in sociološkega področja. To dihotomijo lahko umestimo v kontekst dveh dediščin- skih diskurzov (Smith 2006). Avtorizirani dediščinski di- skurz (authorised heritage discourse) dediščino razlaga skozi pozitivistično lečo, ki se osredotoča le na materialni vidik dediščine, ter »pravilno skrb za dediščino in z njo povezane vrednote prepušča strokovnjakom, saj imajo le oni sposobnosti, znanje in razumevanje za prepoznavanje izvorne vrednosti in pomenov zgodovinsko pomembnih krajev« (Smith 2006: 29). Dediščino razume kot statično pričo preteklosti, kot vredne prepoznava le izvorne vred- nosti, ki naj bi bile vpisane v dediščino, medtem ko zasle- duje univerzalnost, odličnost, avtentičnost in monumental- nost. Posledično uporablja pristop od zgoraj navzdol, v ka- terem so oblasti in strokovnjaki edini razsodniki pomena, morebitnih drugih razlag pa ne upoštevajo. Povezuje se z nacional(istič)nimi idejami in ne predvideva alternativnih stališč, zlasti nestrokovnjakov. Določene elemente tega di- skurza lahko prepoznamo v konservatorski stroki. Percepcija dediščine s strani skupnosti/javnosti in pristop od spodaj navzgor sta jedro t. i. podrejenega dediščin- skega diskurza (subaltern discourse; Smith 2006). »Pre- obrat vrednot« (values turn; Avrami 2019: 17) je od 70. let prejšnjega stoletja v konservatorstvu sledil »odporu do strokovnega dela in profesionalizma« (Glendinning 2013: 325); ob tem se je razvila nova, konstruktivistična para- digma, ki je izzvala ustaljene načine določanja pomena dediščine in poudarja premik k razumevanju dediščine kot dediščinjenja (Harvey 2001), dinamičnega in razvijajoče- ga se kulturnega procesa, vedno znova vzpostavljenega v sedanjosti. Ključni koncepti te nove paradigme so so- udeležba, raznolikost, človekove pravice in medkulturni dialog, prevladuje pristop od spodaj navzgor (Kisić 2016: 70–76). Temeljni premik v diskurzu je povezan s koncep- tom participacije skupnosti v odločevalnih procesih, nje- na aplikacija pa je odvisna od želenega cilja (zgolj dvig zaupanja in podpora obstoječim postopkom odločanja; dajanje glasu skupnosti kot osrednjemu akterju; promovi- ranje občutka pripadnosti skupnosti) in pogojuje stopnje participacije (Sanoff 2000: 9–10). Temelj participacije je »gradnja soglasja« (consensus building), ki mora vključe- vati čim večje število različnih pogledov, a obenem »sku- pni občutek o namenu« (shared sense of purpose; Sanoff 2000: 16) – v primeru stavbne dediščine torej vrednotenja in posledično ohranjanja. Glasnik SED 61|1 2021 19 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec Zavest o vključevanju skupnosti je v mednarodnih stro- kovnih krogih prisotna že od t. i. »preobrata vrednot« na prehodu iz 60. v 70. leta 20. stoletja, ko je bila prepoznana vloga prebivalstva v procesih prenove kulturne dediščine. Na učinkovitost prenove predvsem zgodovinskih jeder so vplivali zlasti uvidi o demografskih podatkih, rabi in načinu življenja. V razvoju stroke je aktivno sodelovala tudi takratna jugoslovanska (in slovenska) strokovna sre- nja, kjer se je razvijal t. i. »aktivni pristop« z intenziv- nim poudarkom na vlogi prebivalstva (Marasović 1985: 49–52). Pomen vključevanja skupnosti je poudarilo tudi več mednarodnih dokumentov s področja varstva kultur- ne dediščine (Amsterdamska deklaracija 1975, Granadska konvencija Sveta Evrope 1985, ICOMOS-ova Washing- tonska listina 1986 itd.). Posebnega pomena je bila konec 70. let zasnovana ICOMOS-ova avstralska Burska listina, ki je poudarila »kulturni pomen« (cultural significance) dediščine in že takrat nakazala pomen lokalne skupnosti kot nosilke (in torej tudi upravljavke) dediščine (Avrami in Mason 2019: 17). A končno vrednotenje je ostajalo v rokah strokovnjakov. Do bistvenega preboja za Evropo je prišlo šele z novo Okvirno konvencijo Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, imenovano tudi Farska konvencija, ki je leta 2005 poudarila osrednjo vlogo t. i. »dediščin- skih skupnosti«. Leta 2017 je ta načela potrdila Evropska strategija za kulturno dediščino v 21. stoletju. Na deklara- tivni ravni ima tako skupnost glas in mehanizme, da se ti glasovi slišijo, in sicer s pristopi, ki temeljijo na vključe- vanju. Sprememba paradigme je privedla tudi do razvoja sodobnega, »na vrednotah temelječega pristopa« k uprav- ljanju dediščine, s katerim je bil nadomeščen prejšnji, t. i. konvencionalni pristop (Wijesuriya idr. 2013), ki sovpada z avtoriziranim diskurzom. Premiki v teoriji in na dekla- rativni ravni pa v praksi sprožajo strokovna vprašanja. V konservatorski praksi še vedno prevladujejo vrednosti iz avtoriziranega diskurza (zgodovinske, estetske, znanstve- ne), imenovane dediščinske vrednosti (heritage values), ki se jih razume kot bistvene (essential values); medtem pa so druge vrednosti, ki se nanašajo na ekonomske vidike, civilno družbo, socialno pravičnost, opolnomočenje skup- nosti, označene kot družbene vrednote (societal values) in veljajo za orodne ali instrumentalne (instrumental values) (Avrami in Mason 2019). Soočamo se z dihotomnim po- gledom, ki daje prednost avtoriziranemu konceptu dedi- ščine in vodi v – vsaj na videz – nepremostljiv razkorak med strokovnjaki in nestrokovnjaki. Tudi ob upoštevanju družbene vrednosti je to vključevanje reduktivno, saj se družbene vrednosti prevedejo v dediščinske vrednosti, družbena vrednost pa je pogosto uokvirjena le za strateške cilje fizičnega varovanja (Avrami in Mason 2019: 22). Vprašanja o različnih vrednotenjih in potrebi po participa- tivnih praksah (Avrami, Mason in De la Torre 2000; English Heritage 2000; Teutonico in Matero 2003; Clark 2014) so se postavljala tudi v praksi. Vključujoči pristop odpira številne poglede na dediščino, tudi oseb, ki do nje sicer nimajo dostopa, kar presega običajne meje koncepta dedi- ščine oziroma »območje udobja« stroke (Schofield 2014: 2). Predmeti ali kraji postanejo zgolj nosilci, odlagališča ali prenosniki stalno spreminjajočih se pomenov, ki jim jih ljudje pripisujejo (Araoz 2011). V središče stopita koncep- ta občutenja kraja (sense of place) in navezanosti na kraj (place attachment), simbolni odnos, ki ga ljudje obliku- jejo, ko določenemu prostoru pripisujejo kulturno skupne afektivne pomene, prostor pa postane temelj razumevanja posameznika in skupine ter odnosa do okolja (Low in Alt- mann 1992). To je še izraziteje v večkulturnih okoljih, kjer »se spodbijajo hegemonski načini uveljavljanja pogleda na preteklost, ob katerih soobstajajo alternativne oblike dedi- ščine« (van de Port in Meyer 2018: 2) običajno nesliša- nih/nevidnih družbenih skupin. Občutenje/a kraja sestav- ljajo pomeni in vrednote, ki so nad nacionalno priznano dediščino. Različna razumevanja vrednosti zgodovinske- ga okolja lahko postanejo vir napetosti (Schofield 2014; Jones 2016) in ustvarjajo disonantno dediščino (Ashworth in Tunbridge 1996). Tak je bil omenjeni primer beneško- gotske hiše v Piranu. Teorijo o avtoriziranem diskurzu in konceptu disonantne dediščine je nedavno dopolnil koncept vključujočega de- diščinskega diskurza (inclusive heritage discourse; Kisić 2016), ki avtorizirani diskurz sooča z drugimi, nehege- monskimi diskurzi. Pomembna tema soočanja diskurzov je prav nesoglasje v dediščini (heritage dissonance). Če avtorizirani diskurz podpira enostranski pogled na pre- teklost, ki neguje »eno resnico«, ustvarja dogme in izklju- čenost, ki vodijo v konflikt, pa vključujoči diskurz neso- glasja obravnava kot »pojav, ki nam omogoča dejansko ra- zumevanje kompleksnosti in spreminjanja«; ne obravnava ga kot statični problem, temveč kot »prostor za vzajemno prepoznavanje, sprejemanje, dialog in dinamični odnos do preteklosti« (Kisić 2016: 295). Nova paradigma je name- njena spodbujanju enakosti z udeležbo različnih zaintere- siranih strani ter daje glas skupinam, ki so v avtoriziranem diskurzu neslišne in nevidne. Ne stremi k enoglasni razlagi preteklosti, temveč h konstruktivnemu in k empatičnemu soočanju. A kako prepoznati sporne teme in se z njimi spo- pasti pri praktičnem konservatorskem delu? Dediščinski študiji in konservatorska stroka so pred izzi- vom, kako vzporediti »dediščinske« in »družbene« vred- nosti in premostiti vrzel med teorijo in prakso. Avrami in Mason (2019: 26–27) trdita, da je »premik od fokusa na dediščino k fokusu na družbo ključnega pomena za od- govoren razvoj konservatorstva in priznavanje politične soodvisnosti ljudi in krajev dediščine.« V tem smislu stro- kovnjak postane posrednik oz. mediator (prim. Willems 2010), ne več edini razsodnik. Konservatorska stroka bi se tako lahko odprla novim orodjem, predvsem etnološki perspektivi, in promovirala večglasnost dediščine. Novi Glasnik SED 61|1 2021 20 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec pristop bi moral zavzeti kritično distanco tudi do značil- nega pogleda antropološke akademske sfere, in sicer, da je dediščina »konstrukt«, da so skupnosti »zamišljene« in identitete »uprizorjene«. Pozornost bi morali posvetiti izkustvenemu načinu védenja, kakršnega doživljajo sogo- vorniki v skupnostih, saj se ljudje morda dobro zavedajo konstruirane narave kulturnih oblik, pa jih vendarle do- jemajo kot resnične in pomembne (van de Port in Meyer 2018). Ta vidik je v konservatorski praksi pomemben v zvezi z (re)konstrukcijo spomenikov, zlasti na ozemljih, ki so zaradi sprememb prebivalstva doživela velike identi- tetne spremembe (prim. trenutni odnos prebivalstva v Ka- liningradu do predsovjetske dediščine (Sezneva 2012) ali pa odnos do (re)konstrukcij nacionalnih simbolov v Litvi (Čepaityte Gams 2010)). Ob tem pa je treba upoštevati, da se v raziskovanje in vrednotenje dediščine pogosto vklju- čujejo skupine in posamezniki, ki se sicer (običajno ljubi- teljsko) že ukvarjajo z dediščino, in sicer kot predstavniki skupnosti, ob tem pa so pogosto že ponotranjili razlage avtoriziranega diskurza (Habinc 2020: 79). Etnografske metode v konservatorstvu Kako se ta teoretski okvir odraža v konservatorski prak- si? V zadnjih dveh desetletjih narašča raziskovanje dedi- ščine, ki temelji na skupnosti in poudarja večglasnost, tu- di uporabo etnografskih metod. Področje muzeologije je uspešno razvilo novo paradigmo in danes je vključevanje vodilno strokovno načelo na mednarodni ravni (MacDo- nald 2010) in tudi v slovenskem prostoru (Perko 2014; Po- ljak Istenič 2015), ob tem pa se vse bolj izpostavljata tudi nesoglasje in afekt (Smith, Wetherell in Campbell 2018). Zgleden primer vloge etnografskih metod za raziskovanje pomenov dediščine v slovenskem kontekstu so raziskave etnologinje Jasne Fakin Bajec, ki se posveča predvsem ne- snovni dediščini in vlogi skupnosti v njenem trajnostnem upravljanju (Fakin Bajec 2020a, 2020b). V prostorskem načrtovanju se že več desetletij uporablja t. i. community planning (Sanoff 2000; Wates 2014), »načrtovanje s skup- nostjo« s številnimi metodami in tehnikami, med katerimi so mnoge neposredno uporabne za etnološke vidike v kon- servatorskem delu (npr. javna srečanja, anketiranje, javne razgrnitve, forumi za soseščine; charette; PAR – Partici- pant Action Research; razstave in vodeni sprehodi ipd.; Sanoff 2000; Wates 2014). Nekatere metode so specifično uporabne za prepoznavanje razlik med posameznimi sku- pinami v skupnosti, tudi v odnosu do dediščine. Izpostavi- mo predvsem metodo outreach activity, ki temelji na po- govorih z manjšimi skupinami, ki jih vodi t. i. community consultant (nekakšen lokalni zaupnik), namenjena pa je stiku s težko dosegljivimi in redko slišanimi skupinami. Na področju nepremične dediščine so participatorne oblike najbolj razvite na področju arheologije, kjer se je oblikovalo posebno področje javne ali skupnostne arhe- ologije (community archaeology, collaborative archaeo- logy; Colwell-Chanthaphohn in Fergusson 2008). Pristop je še posebej pomemben v postkolonialnih kontekstih, kjer etnografija odkriva presečišča med dinamiko moči in različnimi dediščinskimi praksami. Pristop participatorne- ga aktivnega raziskovanja (Participant Action Research – PAR), »emancipatorne metodologije, ki spodbuja vza- jemne in sodelovalne prakse preko participacije 'prouče- vanih' pri snovanju, izvedbi, vrednotenju in pridobitvah raziskovanja« (Hollowell in Nicholas 2009: 147), želi s sodelovalnimi, samoreflektivnimi in kritičnimi raziska- vami opolnomočiti udeležence in spodbuditi družbene spremembe. Udeleženci iz lokalne skupnosti so v pristo- pu PAR opredeljeni kot soraziskovalci, so torej predmeti obravnave in raziskovalci obenem, ne pa zgolj »viri po- datkov« (Wells 2015). Posledično rezultati PAR vključu- jejo znanje »konvencionalnih« strokovnjakov in »civil- nih« strokovnjakov, s tem pa »v sooblikovanje vednosti vključujejo osebe, dolgo utišane pod pritiskom sil, ki so želele nadzorovati znanje« (Wells 2015: 255). PAR je zelo širok, zato uporabljene metode vključujejo tako običajne etnografske metode kot pripovedovanje zgodb, pogovor- ne krožke, pisanje časopisnih prispevkov, izbiranje foto- grafij, umetniško udejstvovanje in podobno. Wells je PAR označil za proces zdravljenja odnosa med strokovnjaki in člani skupnosti (Wells 2015: 258). Pristop ima posebno vlogo pri raziskovanju v staroselskih skupnostih in med njihovimi potomci ter predstavlja glavno orodje dekoloni- alizma, ki si prizadeva za povrnitev nadzora skupnosti nad njihovo »dediščino« ali njihovim odnosom do preteklosti (Hollowell in Nicholas 2009: 141). Čeprav se nanaša pred- vsem na pokolonialne kontekste, predstavlja pomemben prispevek tudi za raziskave v Evropi. Pomemben vidik participatornega raziskovanja je promoviranje tehnike »raziskovalnega pogovora«, ki »spodbuja kolektivni spo- min in prenos vednosti, istovetne posamezni kulturi, med samo raziskavo« (Hollowell in Nicholas 2009: 151; Wells 2015: 259). Če upoštevamo prvo načelo na vrednotah te- melječega pristopa, predstavljajo etnografske metode po- memben potencial za premostitev vrzeli med strokovnim in nestrokovnim védenjem ter identificiranjem protislovij in reševanju nesoglasij. V evropskem kontekstu se participatorne raziskovalne tehnike pogosto uporablja pri vrednotenju stavbne dedi- ščine, a ti pristopi lahko tudi vzpostavljajo skupne kultur- ne pomene in skupni epistemološki okvir (Wells 2015). Uporaba participatornih raziskovalnih pristopov v konser- vatorstvu stavbne dediščine še čaka na bolj poglobljeno in primerjalno raziskavo. Študije primerov kažejo, da se participacija na področju konservatorstva kaže predvsem v prostovoljnem delu v majhnih lokalnih skupnostih in v skupnih pristopih upravljanja od spodaj navzgor, poveza- nih z vzdrževanjem (Wijesuriya idr. 2017: 41). Setha Low, vodilna antropologinja prostora, specializirana za razisko- vanje navezanosti na kraj (place attachment), je naredila Glasnik SED 61|1 2021 21 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec pomemben premik v raziskovanju pomena historičnega okolja v procesih prenove, ki razkrivajo tudi nesoglasja v vrednotenju dediščine. Leta 2000 je v okviru projekta na Getty Conservation Institute (Avrami idr. 2000) pred- stavila Rapid Environmental Assessment Process (REAP) – proces hitrega vrednotenja okolja kot orodja za kratko- trajne skupinske raziskovalne projekte, ki je namenjen opredeljevanju vrednot zainteresiranih deležnikov in skup- nosti. REAP pomaga konservatorjem in upravljavcem ra- zumeti kompleksnost družbenih odnosov in kulturnih di- namik pri načrtovanju in razvoju konservatorskih posegov na spomeniških območjih (Low 2002: 36). Cilj REAP-a je prepoznati elemente lokalnih sistemov in njihovo medse- bojno povezanost s pomočjo kvalitativne analize podatkov lokalnega znanja. Proces združuje tri metode: polstrukturi- rani intervju, intervju s strokovnjaki in fokusne skupine, ki jih nato trianguliramo oz. vzajemno preverjamo uvide in podatke. Vključuje pa tudi neformalne spontane skupinske intervjuje (impromptu group interview), spremljanje vsak- danjih aktivnosti posameznika (transect walk), opazovanje z udeležbo, vedenjske zemljevide, mapiranje fizičnih sledi in arhivske raziskave. REAP je bil vzorčno uporabljen za raziskave o dveh zgodovinskih javnih parkih v ZDA (Inde- pendence National Historical Park v Filadelfiji ter Battery Park in Liberty State Park na Ellis Island v New Yorku), rezultati pa so pokazali pomembno razliko v vrednotenju kraja med različnimi etničnimi skupinami, ki sicer ne bi bi- la razvidna. Poleg tega Setha Low predlaga uporabo etno- semantike kot metode za prevajanje lokalnih vrednot v elemente materialne kulture, ki bi jih nato lahko ustrezno spoštovali in ohranili. Eden glavnih učinkov omenjene raz- iskave je bilo definiranje arhitekturno-oblikovnih standar- dov za interpolacije, ki bi sledili prepoznanim raznolikim pomenom in vrednotam (Low 2002: 35). Etnosemantika je torej še posebej koristna, saj dopolnjuje in pripomore k boljšemu razumevanju arhitekturnozgodovinskih vidikov. Podobno vlogo ima metoda večglasja (polivokalizma) v humani geografiji (Llewellyn 2003), ki razkriva raznolike, tudi nasprotujoče si poglede stanovalcev na sicer visoko vrednoteno modernistično arhitekturo. Nedavne raziska- ve, katerih namen je razviti metodologije za krepitev in vrednotenje skupne dediščine (Labrador 2013), spodbu- jajo uporabo metode »fotogovorica« (photovoice) (prim. Turk Niskač 2018), ki sta jo razvila Wang in Burris (1997) ter združuje fotografijo, fokusne skupine in javne razsta- ve. Metoda zagotavlja platformo za aktiviranje javnosti in participatorno raziskovanje, hkrati pa nakazuje čutno di- menzijo okolja (Labrador 2013: 31), s čimer prispeva k prepoznavanju pomembnih vidikov navezanosti in občut- ka za kraj. Mednarodno raziskovalno središče ICCROM je nedavno spodbudilo nov pristop v konservatorstvu, ki je osredi- njen na ljudi (people-centered approach) in predstavlja nadgradnjo na vrednotah temelječega pristopa (values-led approach). Njegov cilj je »krepitev sposobnosti skupnosti, da smiselno sodelujejo v procesu sprejemanja odločitev o ohranjanju dediščine in njenem upravljanju ter v proce- su izvajanja teh nalog« (Wijesuriya idr. 2017: 34). V tem okviru je mapiranje kulturnih elementov (Court in Wijesu- riya 2015) pomembna metoda, s katero je mogoče prepo- znati nematerialne vrednote, povezane s fizičnim okoljem, in je namenjena predvsem kot pomoč ljudem, da izrazijo sebe in svoj občutenje kraja (Taylor 2013; Avrami 2019). Metoda je zlasti pomembna za reševanje vprašanj kulturne raznolikosti. Mapiranje pomeni pridobivanje podatkov iz različnih medijev: iz zemljevidov in načrtov, iz filmov, vi- deo posnetkov in sodobnih medijev, pa tudi iz brošur, turis- tičnih strategij, umetniških del, iger in pesmi, tekstila, mes- tne prenove in/ali prostorskega načrtovanja (Taylor 2013: 54). Še posebej je pomembna metoda »kontra-mapiranja« (counter-mapping; Schofield 2014) kot orodja za vzposta- vljanje vključujočega diskurza, ki je v osnovi namenjeno popravljanju ali naznanjanju krivic, saj se izvaja v nasprotju z avtoriziranimi zemljevidi in analizami (države ali večjih zasebnih lastnikov). Nedavno je Sarah De Nardi (2020) predlagala nov pristop, imenovan »izkustveno mapiranje« (experiential mapping), ki vključuje sodelovalno kartiranje z večglasnimi in ne- formalnimi vajami vizualizacije, katerih cilj je izdelava »globokih« spominskih zemljevidov. Ti pomagajo osvetli- ti nejasne povezave med prebivalci in krajem ter izkušnja- mi naseljevanja prostorov, ki so polne zgodovine, zgodb, spominov in imaginarijev. Primeri nedavnih raziskav tako kažejo, da mešane metode, ki združujejo hitre kvalitativne raziskovalne metode z javno participatorno prakso, po- nujajo poti za obravnavo fluidnih procesov vrednotenja zgodovinskega okolja in spodbujajo nenehni dialog med skupnostmi in dediščinskimi organizacijami (Jones 2016; Ebbitt McGill 2018; De Nardi 2020). Izkustveno mapira- nje ponuja navdihujočo novo prakso tudi za sporna območ- ja, kot jih npr. najdemo v Istri. Če strnemo: novejše raziskave poudarjajo, da je etnografi- ja v konservatorstvu zelo potrebna iz dveh glavnih razlo- gov: za izboljšavo vrednotenja skupne dediščine, ki vodi k družbeni trajnosti in koheziji preko izgradnje občutka za skupnost (prim. Sanoff 2000), in za vključevanje margina- liziranih skupin (Lončar in Poljak Istenič 2016), obenem pa za premislek o vlogi strokovnjakov (prim. Fister 1991). Etnografske metode v konservatorski stroki na Slovenskem Slovenska konservatorska stroka izhaja iz dediščine du- najske Centralne komisije za preučevanje in ohranjanje spomenikov iz 19. stoletja in z njo povezane dunajske umetnostnozgodovinske šole. Delovanje avstrijske Cen- tralne komisije je zaznamovala jasna ločitev med disci- plinami; tako so od začetka konservatorske prakse imeli vodilno vlogo umetnostni zgodovinarji in arheologi. Etno- Glasnik SED 61|1 2021 22 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec loge so vključili v konservatorsko stroko šele po drugi svetovni vojni. V okviru Zavoda za spomeniško varstvo je bila njihova osrednja naloga skrb za t. i. ljudsko stavbar- stvo (Delak Koželj 2009: 43–45) oz. za »spodnje in nižje ali ljudske kulturne plasti« (Hazler 1999: 58). Kljub ohranjanju delitve nalog med strokami glede na aka- demski predmet obravnave (Sedej 1980: 30) pa pomemb- no prelomnico predstavljajo 70. in 80. leta 20. stoletja. V tem obdobju je za potrebe prenove naselij nastalo več interdisciplinarnih študij, v katerih se je mlajša generaci- ja slovenskih etnologov (iz Oddelka za etnologijo FF UL oz. mestoma odgovorni etnologi konservatorji) in arhi- tektov (iz Oddelka za arhitekturo FAGG UL) povezala z izbranimi pokrajinskimi zavodi za spomeniško varstvo. Nastale so izčrpne študije Koštabone, Izole, Radovljice, Krškega, starega jedra Ljubljane, Škofje Loke, Goč in dru- gih lokacij (Hazler 1999: 250–253; gl. tudi Fister 1991). Študije so osvetlile izjemen potencial etnoloških raziskav, predvsem za prenovo historičnih jeder, in sicer za razume- vanje bivanjske kulture, kontinuitete razvoja v razmerju človek–način življenja–arhitektura, historičnih in druž- beno pogojenih sestavin v razvoju bivanja, načina življe- nja posameznih socialnih in profesionalnih plasti ter pri prepoznavanju gospodarskih in ekonomskih kategorij, ki so povezane z arhitekturo, odnosov med ljudmi v naselju ter odnosov ljudi do arhitekture in širšega okolja (Bogataj 1982: 153–154; Hazler 1999: 252). Prav odnos prebival- cev do grajenega okolja je bistven za to razpravo, hkrati pa je tudi etnološko-konservatorska stroka povezavo »med človekom in objektom ter okoljem« izpostavila kot jedrno v etnološki raziskavi (Hazler 1999: 253). Pomen etnolo- škega vpogleda in nujnost enakovredne in aktivne vključit- ve etnologov v konservatorske procese je izpostavil tudi vodilni slovenski arhitekt-konservator Peter Fister (1991). Večina teh izjemno izčrpnih raziskav ni bila objavljena; ker ponujajo izredno dragocene vsebinske in metodološke reference, bi jih bilo še danes – kljub večdesetletni zamudi – z ustreznim komentarjem smiselno natisniti. Študiji Izo- le (B. n. a. 1981) in Goč (B. n. a. 1987) ponujata zgledna primera, kako pridobiti pomemben vpogled v percepcijo prebivalcev z ustreznimi vprašanji in križanjem metod (statistična analiza, vzporejena z odgovori iz strukturira- nih in polstrukturiranih intervjujev) ob zbiranju podatkov o materialni kulturi. Ta izkušnja slovenskih etnologov- -konservatorjev se umešča med prodornejše izkušnje v ča- su »preobrata vrednot« v mednarodnem konservatorskem okviru, ki so tlakovale pot večglasnemu (multivokalnemu) pristopu v vrednotenju dediščine, s tem pa tudi vključujo- čim diskurzom. Žal ta dragocena izkušnja ni imela prave- ga nadaljevanja. A vendar se je v slovenski konservator- ski stroki ohranil profil etnologa-konservatorja, ki ponuja izvrstno izhodišče za razvoj sodobnih trendov vključeva- nja javnosti. Veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1 2008) podaja osnovno definicijo dediščine, ki je v veliki meri skladna s sodobnimi teorijami o dediščini kot kulturnem (dinamičnem, spreminjajočem se) procesu. Opredeljuje jo kot odsev vrednot, ki jih v zvezi s snov- nimi in nesnovnimi dobrinami različne skupine državlja- nov prepoznavajo kot pomembne za svojo identiteto, in ne zgolj kot materialno dobrino samo zase. Prepoznavanje teh vrednot ostaja pretežno v rokah stroke. Trenutna načela slovenske konservatorske prakse so pov- zeta v Enotni metodologiji za izdelavo konservatorskega načrta (Zupančič idr. 2007) ter v nedavnih strokovnih podlagah za vrednotenje t. i. varstvenih območij dediščine (Peskar in Šantej 2018). Enotna metodologija predvide- va vrednotenje, ki je sintetizirano v »družbenem pomenu dediščine«, slednji pa je sestavljen iz štirih podkatego- rij: kulturnega pomena (ki se nanaša na dokumentarne in estetske vidike), razvojnega potenciala, vzgojnega po- mena ter simbolnega pomena in identitete. Metodologija v teoriji ponuja možnost za participatorno vrednotenje s strani skupnosti (predvsem v okviru simbolnega pomena in identitete), a delovni okvir osrednje ustanove določa, da to nalogo izvajajo strokovnjaki (arhitekti, umetnostni zgo- dovinarji, arheologi ali etnologi). Ti so pri svojih pristoj- nostih še vedno razdeljeni glede na akademske predmete obravnave, redko ali izjemoma pa ta vrednotenja izhajajo iz etnografskih raziskav. Interdisciplinarna analiza, ki bi s pomočjo etnografije ponudila uvid v percepcijo prebi- valcev/stanovalcev/uporabnikov, ni eksplicitno predvide- na. Na podlagi ocene družbenega pomena se nato določi lestvica pomembnosti za različne dele stavbe ali območja, po kateri so nato predpisani praktični konservatorski pose- gi (obnova, rekonstrukcija, rušitev ipd.). Celoten postopek tako ne predvideva (eksplicitne) udelež- be skupnosti ali vsaj lastnikov/prebivalcev v procesu vred- notenja oziroma je to prepuščeno odločitvi pripravljavca konservatorskega načrta. Posledično je od tenkočutno- sti avtorja konservatorskega načrta in časovno-finančnih omejitev odvisno, ali bo v vrednotenje vključen pogled skupnosti. Dragocen primer interdisciplinarnega vredno- tenja, ki vključuje tudi etnološki uvid, predstavlja obno- va Hotela Tivoli oz. »Švicarije« v Ljubljani med letoma 2015 in 2017, kot dokazujejo poročila (Adamič 2018) in dokumentarni film (Muratović 2018–2019), ki je spremljal obnovo. Zanimiv primer etnološkega vpogleda predstavlja tudi raziskava o vlogi etnologije pri načrtovanju uporabno- sti in obnovi gradov (Pukl 2018). Leta 2018 so bile oblikovane nove strokovne podlage za vrednotenje t. i. varstvenih območij dediščine ali VOD (Peskar in Šantej 2018). Te podlage uvajajo nabor šestih temeljnih meril vrednotenja, ki jih je sicer od 80. let 20. stoletja razvijala umetnostna zgodovinarka in konser- vatorka Jelka Pirkovič (Pirkovič 1987, 1993): avtorsko/ razvojno, tipološko, zgodovinsko-pričevalno, kulturno- -civilizacijsko, prostorsko, celovitost/avtentičnost. Merila ponujajo potencialni prostor tudi za vrednotenje s stališča Glasnik SED 61|1 2021 23 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec skupnosti (npr. znotraj kulturno-civilizacijskega merila ter merila avtentičnosti), a to ni eksplicitno opredeljeno. Izhodišča možnih metod vrednotenja so strnjeno oprede- ljena v samostojnem prispevku o vključevanju javnosti v upravljanje (predvsem arheološke) dediščine (Pirkovič 2018: 75). Tu so predstavljene štiri aktivnosti z deležniki oziroma stopnje participacije, in sicer identificiranje delež- nikov, vključevanje deležnikov v postopek razumevanja dediščine (skupno vrednotenje dediščinskih značilnosti, identificiranje potreb in zadržkov, soočanje in preseganje nasprotujočih si interesov), vključevanje deležnikov v od- ločanje o prioritetah ter vključevanje deležnikov v izvedbo upravljanja. Kot način za pridobivanje teh uvidov oz. kot »komunikacijska sredstva« so navedeni sestanki, delavni- ce ali okrogle mize, ankete, spletne klepetalnice in t. i. sve- tovne kavarne (world caffé) (Pirkovič 2018: 75). Čeprav niso neposredno imenovane, navedeno nakazuje, da se v trenutnih teoretskih izhodiščih slovenske konservatorske stroke odpira prostor za aktivno aplikacijo etnografskih metod. Slednje dokazuje tudi doktorska raziskava Tanje Hohnec (2013) o etnoloških vidikih metodologije uprav- ljanja kulturnih spomenikov in spomeniških območij, ki posebej obravnava odnos uporabnikov-lastnikov ali uprav- ljavcev ter uporabnikov-obiskovalcev. Našteti načini oz. »komunikacijska sredstva« so v ospred- ju predvsem na področju prenove in upravljanja histo- ričnih mestnih jeder (Golob 2019: 81), in sicer v okviru participativnega upravljanja oz. governance 2 (Golob 2019: 71), ki predstavlja nov tip kolektivnega procesa odločanja in odgovornosti (Golob 2019: 82). Rezultate razumevanja in vrednotenja dediščine s strani skupnosti se lahko pre- vede v trajno orodje ohranjanja in upravljanja prek t. i. konservatorskega načrta za prenovo. Slednji, kot temeljni dokument za posege ohranjanja in revitalizacije dediščine v urbanem merilu (zgodovinska mestna, trška, vaška je- dra, soseske), vsebuje tudi (pod)poglavja o mnenju skup- nosti in vpeljuje koncept participacije (Marinček 2013). Novi vključujoči pristop tako ponuja možnost umestitve etnografskih raziskav in bolj raznolikega vrednotenja de- diščine. Ohranjanje in upravljanje historičnih jeder je po- novno, kot že v raziskavah iz 70. let, glavni poligon za razvoj participatornih praks in torej uporabo etnografskih metod. Ponuja se torej priložnost za »kapitalizacijo« iz- kušenj naprednih etnološko-arhitekturnih raziskav izpred 40 let, a ob tem je treba paziti, da se zavestno daje prostor tudi podrejenim (subalternim), z avtoriziranim diskurzom potencialno neskladnim diskurzom. Kako jih prevesti v ustrezne konservatorske rešitve, pa bodo morale pokazati nadaljnje raziskave. Najnovejša slovenska Strategija kul- turne dediščine 2020–2023 (Ministrstvo za kulturo 2020) 2 V slovenskem kontekstu se za angleški termin governance pojavljajo različni termini, npr. vladovanje (Golob 2019: 72) ter upravljanje (v nasprotju z vodenjem, angl. management; Pirkovič 2019). je osredotočena prav na vključevanje skupnosti in torej po- stavlja ključne temelje za ta preboj. Potencial etnografskih metod za ohranjanje stavbne dediščine v istrskih mestih Vključujoče razumevanje dediščine je posebnega pomena v mestih, kjer soobstajajo nasprotujoči si kolektivni spo- mini, ki ustvarjajo nesoglasja v dediščini. Istra predstavlja zgovorno študijo primera, saj izpostavlja več vprašanj za konservatorsko stroko, povezanih z večkulturnimi in več- etničnimi temami. Tri istrska obmorska mesta so namreč v 20. stoletju zaradi številnih menjav meja in oblasti doživela močno »etnično metamorfozo« (Purini 2010). Najbolj dra- stična demografska sprememba se je zgodila v desetletju po drugi svetovni vojni, ko se je iz območja izselilo 90 od- stotkov predvojnih prebivalcev, v izpraznjena mesta pa so naselili prišleki iz drugih delov države (Kalc 2019). Meta- morfoze, ki izhajajo iz tega premika prebivalstva, bi lahko imenovali »slovenizacija« ali »jugoslavizacija« (Čebron Lipovec 2019; Hrobat Virloget 2019), saj so, poleg Sloven- cev iz drugih regij, številni priseljenci prišli s Hrvaške, iz Bosne, Srbije ter mnogi Albanci s Kosova in iz Makedoni- je. Sprememba prebivalstva je pomenila temeljni preobrat v diskurzih, saj je nekdanja (pretežno italijansko govore- ča) večina v mestu postala manjšina, nekdanja manjšina slovensko govorečega prebivalstva pa večina. Posledično je prišlo do preobrata tudi v dediščinskih diskurzih, ki so temeljili tako na etnični kot na ideološki podlagi (predvoj- ni, v italijansko identiteto in fašizem usmerjeni diskurz je bil nadomeščen s socialističnim diskurzom ter povezan s slovensko-jugoslovanskim nacionalnim diskurzom). Posledično je povojno obdobje prineslo tudi korenito pre- oblikovanje grajenega okolja zgodovinskih mest, kjer je modernistična arhitektura, katere vodilni arhitekt je bil Edo Mihevc, temeljito spremenila podobo in identiteto mest, predvsem v Kopru tudi z velikimi rušenji (Čebron Lipovec 2019). Povojna arhitektura ima danes ambivalent- no in sporno naravo, saj ima zaradi starosti in dokumentar- nega značaja zgodovinsko-pričevalno vrednost, zaradi ar- hitekturnih rešitev pa pomen po avtorskem, razvojnem in tipološkem merilu. Hkrati pa je negativno ocenjena zaradi vizualnega (prostorskega in estetskega) razvrednotenja zgodovinskega jedra, pogosto pa tudi zaradi socialistič- nega izvora. Po drugi strani so starejše historične stavbe pogosto zapostavljene, prepuščene propadanju ali obno- vljene brez upoštevanja njihovih dediščinskih in družbe- nih vrednosti ali pa so bile celo porušene kljub uradne- mu statusu spomenikov. Odnos do zgodovinskega okolja očitno izhaja iz različnih okoliščin, tudi iz ekonomskih; kljub temu se porajajo vprašanja o identiteti, o navezanosti na kraj in o vrednotah trenutnega prebivalstva. Nedavne etnografske raziskave kolektivnega spomina na tem ob- močju Istre (Hrobat Virloget 2020) kažejo, da je razlika v odnosu do historičnega grajenega okolja povezana z Glasnik SED 61|1 2021 24 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec etničnim ozadjem. Prebivalci predvojnega izvora so tesne- je navezani na zgodovinsko okolje zaradi transgeneracij- skih povezav in tradicije, kar pa ne velja za priseljence, ki predstavljajo večino prebivalstva. Kljub temu pa so tudi različne etnične skupine povojnih priseljencev prisotne s svojo četrto generacijo, številni so primeri mešanih porok, zato so se oblikovale nove identitete in z njimi nove oblike navezanosti na kraj. Rušitve in drastične predelave nekaterih reprezentativnih stavb iz povojnega obdobja (rušitev osnovne šole Pinka Tomažiča na Bonifiki v Kopru leta 2005 ter osnovne šole Janka Premrla V ojka na Belvederju v Kopru leta 2008, šte- vilne predelave hotelov in počitniških naselij v Portorožu, predvidena rušitev ali znižanje Tomosovega nebotičnika v Kopru), izvršene pred dobrim desetletjem, so spodbudile vprašanja o pomenu povojnega in tudi starejšega graje- nega okolja. Da bi raziskali povezave med prebivalci in zgodovinskim okoljem, je bila med letoma 2012 in 2014 v Kopru organizirana raziskovalna pobuda z naslovom »Pripovedujem zgodbo mesta« (Čebron Lipovec 2015), s katero smo želeli raziskati percepcije različnih skupin. Or- ganiziran je bil niz t. i. »spominskih večerov«, na katerih so si različni člani lokalne skupnosti izmenjali spomine in poglede na določene kraje v mestu. Poleg odgovorov na glavno raziskovalno vprašanje smo želeli ugotoviti, kateri so skupni pomeni, ki jih različne skupine prepoznavajo v historičnem grajenem okolju Kopra. Srečanja so bila tematsko organizirana: prvo srečanje je bilo namenjeno skupnemu sondiranju, katere teme iz pol- pretekle zgodovine in z njimi povezane lokacije prebivalci izpostavljajo kot pomembne. Sledil je niz srečanj, poveza- nih s specifičnimi identificiranimi lokacijami (nekdanja re - gionalna porodnišnica in bolnišnica v objektu nekdanjega servitskega samostana, kompleks tovarne TOMOS, Luka Koper, ambienti nekdanjih koprskih plesišč). Dogodki so bili zasnovani kot javni dogodki, brez predhodnih povabil. Izjema so bili t. i. »izhodiščni govorci«, dva ali trije izbra- ni sogovorniki, ki so bili tudi glavni vir informacij in uvi- dov v pripravljalni fazi dogodka. Na dogodkih so iztočnice za pogovor predstavljali historične fotografije in pričeva- nja izhodiščnih govorcev, nato pa je pogovor stekel po principu »odprtega mikrofona«; mestoma ga je spodbujala moderatorka z vprašanji odprtega tipa. Proces, ki se je ob tem vršil, lahko poimenujemo »govor spomina« (memory talk; Degnen 2005). Gre za proces, kjer člani skupnosti v spontanem, vzajemno dopolnjujočem se spominjanju od- krivajo povezave z ljudmi (živimi in pokojnimi) in kraji (obstoječimi in izbrisanimi) v preteklosti in sedanjosti, in to izven komemorativnih priložnosti (Degnen 2005: 736). Te povezave prepletajo njihove vsakodnevne interakcije, s tem pa vzpostavljajo »mrežo odnosov« (web of relati- ons) med seboj in krajem ter umeščajo svojo identiteto v kulturni in historični kontekst (Hawke 2012). V koprskem primeru so se v tem procesu kot pomembni in vredni poka- zali objekti in ambienti, ki ne sovpadajo (vedno) z uradno prepoznano dediščino in spomeniki, dogodki pa so tako odprli prostor za podrejeni (subalterni) diskurz. Pobuda se je po šestih srečanjih in končni razstavi končala zaradi odsotnosti finančne in institucionalne podpore, če- prav ji je skupnost izkazala relativno veliko naklonjenost. Takratni vmesni rezultati so kazali, da lokalna skupnost močno podpira tovrstne pobude in je naklonjena tudi raz- iskovanju spornih stališč (med Slovenci in Italijani), če- prav nekatere v javni sferi običajno »nevidne« skupine (zlasti Albanci) niso nikoli prisostvovale dogodkom. Opa- zili smo, da razlike v percepciji zgodovinskega okolja ni- so omejene na etnične razlike, temveč so povezane tudi s slojem in generacijo. Dogodki so razkrili tudi travmatične pripovedi, povezane z nesoglasjem v dediščini, še posebej z identiteto »neslišanih« skupin v skupnosti. Posledično je soočenje različnih skupin povzročilo delno katarzo, saj so dogodki prvič odprli prostor za soočenje različnih, pogo- sto utišanih pogledov. Ta vidik je odprl povsem novo smer raziskovanja, in sicer o psihološkem učinku ohranjanja dediščine v povezavi z ontološko varnostjo in pomenom fizičnega okolja (prim. Grenville 2007). Z vidika vrednotenja za potrebe ohranjanja lahko izpo- stavimo dve točki. Prvič, kljub izhodiščnemu fokusu na objekte in kraje so udeleženci izpostavili predvsem po- membnost občutka pripadnosti skupnosti, torej sam proces prepoznavanja pomena dediščine ali dediščinjenja (Har- vey 2001), ki je vodil zlasti v povezovanje in vzpostavlja- nje/prepoznavanje skupnosti (prim. Habinc 2020: 74). In drugič, v odnosu do konkretnih objektov so udeleženci iz- postavili predvsem pomene, ki so jih izbrani objekti imeli za skupnost (nekdanji samostan kot skupna rojstna hiša, tovarna TOMOS kot prostor, kjer se je vsak počutil kori- stnega in vrednega ter je pripadal skupnosti) in so jih razu- meli kot pomembne za sodobni čas. V tem odnosu lahko prepoznamo t. i. »progresivno nostalgijo«, torej »specifič- ni in nesramujoč čustveni način spominjanja, ki aktivno in samozavedajoče uporablja preteklost, da kontekstualizira dosežke in uspehe sedanjih življenjskih in delovnih oko- liščin ter s tem postavlja progresivno politično agendo za prihodnost« (Smith in Campbell 2017: 613). Primer beneškogotske stavbe »Benečanka« v Piranu, ob- novljene leta 2016, pa predstavlja ekspliciten primer neso- glasnega vrednotenja in trka diskurzov. Ob obnovi je bila rdeča barva fasade spremenjena v bež. Rdeči odtenek je bil rezultat posegov iz poznih petdesetih let 20. stoletja, resta- vratorsko sondiranje pa je pokazalo, da je bil bež odtenek rezultat historične tehnologije apnenega ometa. Ustanov- ljena je bila civilna iniciativa občanov, ki so nasprotovali od - ločitvi strokovnjakov, saj naj bi projekt ne upošteval vred- not skupnosti, ki jim je rdeča barva stavbe predstavljala dediščino in pomemben del kolektivnega spomina, nave- zanosti na kraj in identitete (Hrobat Virloget 2021). Civilna iniciativa je bila sestavljena predvsem iz pripadnikov druge Glasnik SED 61|1 2021 25 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec generacije povojnih priseljencev slovenskega in jugoslo- vanskega izvora. Italijanska manjšina in več pripadnikov priseljenske skupnosti, ki se ne identificirajo s socialistično preteklostjo, pa so podpirali odločitve strokovnjakov. Kako tovrstne uvide prevesti v izhodišča za konservator- ske posege, je stvar nadaljnjih raziskav. Za koprski pri- mer je nujna predvsem kritična revizija izkušnje »Pripo- vedujem zgodbo mesta« – tako z vidika ciljev in metod kot vloge samih raziskovalcev, ki smo se neizbežno znašli v vlogi soustvarjalcev dediščine. Prva smer usklajevanja različnih pogledov na ohranjanje stavbne dediščine, torej zgolj na materialni vidik in na različne družbene pomene, se ponuja v polju interpretacije (predstavljanja javnosti) dediščine. Nadaljnje korake pa lahko pokažejo sistematič- ne raziskave in projekti etnografskih raziskav za potrebe vključujočega vrednotenja dediščine. Sklep Oris pomena etnografskih metod za potrebe ohranjanja stavbne dediščine je pokazal, da te predstavljajo visok potencial za vključevalno vrednotenje stavbne dediščine, posebno pri vprašanju nesoglasnega vrednotenja. Pomen vključevanja skupnosti je bil v stroki prepoznan že pred pol stoletja, a se v praksi, posebno v Sloveniji, le postopo- ma uveljavlja. Kljub relativno bogatemu naboru potenci- alnih metod, ki bi jih lahko uporabili, se teh še ne uporab- lja množično. Celovit premik v metodologiji bi namreč pomenil tudi radikalen prehod iz avtoriziranega diskurza k vključujočemu, to pa bi zahtevalo temeljito prevetritev vloge strokovnjakov in tudi zakonskih okvirov. A če je cilj konservatorskega dela ohranjanje nepremične dediščine zaradi njenih pomenov in hkrati ozaveščanje o teh pome- nih, je prav vključujoči diskurz tisti, ki omogoča večjo ozaveščenost, participacijo in prevzemanje odgovornosti skupnosti in torej predstavlja temelj za trajnostni in vzdrž- nostni odnos do dediščine. V slovenski konservatorski stroki je avtorizirani diskurz še vedno v ospredju, a se hkrati ponujajo nove možnosti za odpiranje podrejenim (subalternim) in vključujočim di- skurzom (predvsem skozi proces participativnega uprav- ljanja historičnih mest in mestnih jeder). Prav tako pa slo- venska stroka ponuja izjemno izhodišče za etnografske raziskave v konservatorskem delu – tako zaradi obstoja profila etnologa-konservatorja kot zaradi »historične«, prodorne izkušnje interdisciplinarnih raziskav iz 70. in 80. let 20. stoletja. Ob tem se odpira niz vprašanj o omejitvah, s katerimi se soočajo konservatorji na območnih enotah. Med njimi sta izrazit porast administrativnih nalog kon- servatorjev in preobremenjenost kadra, ki je povezana z njegovim pomanjkanjem: leta 2012 je bilo na celotnem Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) za nedoločen in projektno za določen čas zaposlenih 18 etnologov (Hohnec 2013: 194). Odpira se torej vprašanje trenutnega sistema varstva kulturne dediščine, ob tem pa tudi (že dolgo obstoječa) jasna potreba po skupnem, inter- disciplinarnem izobraževanju konservatorjev (Fister 1991; Lončar 2020). Izkušnje iz preteklosti ponujajo izhodišče: povezovanje med strokami je nujno že v fazi izobraževa- nja, nato v fazi raziskav in nazadnje bolj intenzivno v sami praksi. Za etnologe se kot dragoceno izhodišče kaže siste- matično sodelovanje z raziskovalnimi ustanovami s pod- ročja etnologije, npr. pod okriljem Delovne skupine etno- logov konservatorjev v sklopu Slovenskega etnološkega društva (prim. Štepec in Roškar 2020). Ob tem se ponuja premislek o možnosti vključevanja etnografskih raziskav v procese vrednotenja, ki so opredeljeni v novovpeljanem sistemu meril za varstvena območja dediščine, ter o potrebi po redefiniciji poglavij o vrednotenju v konservatorskem načrtu. To dvoje bi omogočilo večje upoštevanje skupnosti pri vrednotenju posameznih objektov. Poudariti pa mora- mo, da so etnografske raziskave o tem, kako skupnost vred- noti dediščino, najbolj izvedljive za objekte, ki so v javni lasti ali vsaj javni funkciji, da ne bi prišlo do morebitnih konfliktov pri spoštovanju zasebne lastnine. V slednjem primeru je pristop odvisen od pripravljenosti lastnika, s či- mer pa se polje tovrstnih etnografskih raziskav zameji. Etnografske metode v konservatorstvu imajo poseben po- tencial v primerih sporne dediščine ali nesoglasja v dedi- ščini. V tem kontekstu so še toliko nujnejše, saj so edino orodje, ki »da glas neslišanim«, predvsem pa nesoglasja obravnava kot »pojav, ki nam omogoča dejansko razume- vanje kompleksnosti in spreminjanja«, in nas spodbuja, da jih razumemo kot »prostor za vzajemno prepoznavanje, sprejemanje, dialog in dinamičen odnos do preteklosti« (Kisić 2016: 295). Literatura in viri ADAMIČ, Tatjana: 72 – Ljubljana – hotel Tivoli. Varstvo spo- menikov 53, 2018, 120–125. ARAOZ, Gustavo: Preserving Heritage Places under a New Par- adigm. Journal of Cultural Heritage Management and Sustain- able Development 1/1, 2011, 55–60. ASHWORTH, Gregory John in J. E. Tunbridge: Dissonant Her- itage: The Management of the Past as a Resource in Conflict. Chichester: John Wiley & Sons, 1996. A VRAMI, Erica in Randall Mason: Mapping the Issue of Values. V: Erica Avrami in Randall Mason (ur.), Values in Heritage Man- agement: Emerging Approaches and Research Directions. Los Angeles: Getty Conservation Institute, 2019, 9–34. A VRAMI, Erica, Randall Mason in Marta De La Torre: Values and Heritage Conservation: Getty Research Paper. Los Ange- les: Getty Conservation Institute, 2000. A VRAMI, Erica: Spatializing Values in Heritage Conservation: The Potential of Cultural Mapping. V: Erica Avrami in Randall Mason (ur.), Values in Heritage Management: Emerging Ap- proaches and Research Directions. Los Angeles: Getty Conser- vation Institute, 2019, 35–49. Glasnik SED 61|1 2021 26 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec B. n. a.: Prenova starega mestnega jedra Izole / Risanamento del centro storico della città di Isola. Piran – Ljubljana – Izola: Medobčinski zavod za spomeniško varstvo Piran, FAGG – VTO Oddelek za arhitekturo, Samoupravna stanovanjska skupnost Izola, Skupščina Občine Izola, 1981. B. n. a.: Prenova vasi Goče. Ljubljana: Oddelek za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, tipkopis, 1987. BOGATAJ, Janez: Etnološki vidik pri prenovi mestnih in vaških naselij. Sinteza 58, 59, 60, 1982, 35–40, 153–154. CHITTY , Gill: Introduction. Engaging Conservation – Practicing Heritage Conservation in Communities. V: Gill Chitty (ur.): Herit- age, Conservation and Communities: Engagement, Participation and Capacity Building. Abingdon: Routledge, 2017, 1–14. CLARK, Kate: Values-based management and the Heritage Lot- tery Fund in the UK. APT Bulletin: The Journal of Preservation Technology 45/2–3, 2014, 65–71. COLWELL, Chip: Collaborative Archaeologies and Descend- ant Communities. Annual Review of Anthropology 45, 2016, 113–127. COLWELL-CHANTHAPHONH, Chip in T. J. Fergusson (ur.): Collaboration in Archaeological Practice: Engaging Descend- ant Communities. Lanham: Altamira Press, 2008. COURT, Sarah in Gamini Wijesuriya: People-centred Approa- ches to the Conservation of Cultural Heritage: Living Heritage. Rim: ICCROM, 2015. ČEBRON LIPOVEC, Neža: ”I’m Telling the Story of the Town”: Places in a Contested Space. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreign- ers: Population Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univer- sity of Primorska, 2015, 189–207. ČEBRON LIPOVEC, Neža: Post-war Urbanism along the Con- tested Border: Some Observations on Koper/Capodistria and Tri- este/Trst. Dve domovini 49, 2019, 199–220. ČEPAITYTE GAMS, Ona A.: Dediščina in vprašanje avtentič- nosti: Kaj (re)konstruiramo? V: Božidar Jezernik (ur.), Kulturna dediščina in identiteta. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2010, 109–136. DE NARDI, Sarah: Visualising Place, Memory and the Imag- ined. London in New York: Routledge, 2020. DEGNEN, Cathrine: Relationality, Place, and Absence: A Three- -dimensional Perspective on Social Memory. The Sociological Review 53/4, 2005, 729–744. DELAK KOŽELJ, Zvezda: Etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine. Ljubljana: Zavod za varstvo naravne in kul- turne dediščine Slovenije, 2009. EBBITT MCGILL, Alicia: Learning from Cultural Engagements in Community-based Heritage Scholarship. International Jour- nal of Heritage Studies 24/10, 2018, 1068–1083. ENGLISH HERITAGE. Power of place. London: English Herit- age, 2000. FAKIN BAJEC, Jasna: An Integrated Approach to the Revitaliza- tion, Safeguarding and Management of Cultural Heritage: How to Establish a Durable and Active Local Group of Stakeholders. An- nales: Series Historia et Sociologia 30/2, 2020a, 285–300. FAKIN BAJEC, Jasna: Vključevanje skupnosti v razvoj in uprav- ljanje kulturne dediščine v aplikativnih evropskih projektih. Gla- snik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020b, 90–100. FISTER, Peter: Etnologija u revitalizaciji starih gradskih i seo- skih jezgri. V: Ksenija Marković (ur.), Etnologija i arhitektura: Zbornik radova sa simpozija održanog u okviru programa 12. internacionalnog kongresa antropoloških i etnoloških znanosti. Zagreb, 28. i 29. srpanj 1988. Zagreb: Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatske, 1991, 21–24. GLENNINDING, Miles: The Conservation Movement: A Histo- ry of Architectural Preservation: Antiquity to Modernity. Abing- don: Routledge, 2013. GOLOB, Tomaž: Participatory Management of Historic Urban Areas. V: Sonja Ifko in Jelka Pirkovič (ur.): Management of Cul- tural Heritage Sites / Upravljanje območij kulturne dediščine. Ljubljana: ICOMOS Slovenija, 2019, 69–88. GRENVILLE, Jane: Conservation as Psychology: Ontological Security and the Built Environment. International Journal of Heritage Studies 13/6, 2007, 447–461. HABINC, Mateja: Dediščina v skupnosti: Skupnost v dediščini. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/2, 2020, 70–81. HARVEY , David: Heritage Pasts and Heritage Presents: Tempo- rality, Meaning and the Scope of Heritage Studies. International Journal of Heritage Studies 7/4, 2001, 319–338. HAWKE, Stephanie: Sense of Place in Changing Communities: The Plurality of Heritage Values. V: Elene Negussie (ur.), Chan- ging World, Changing Views of Heritage: Heritage and Social Change, Proceedings of the ICOMOS Scientific Symposium. Paris: ICOMOS, 2012, 37–44. HAZLER, Vito: Podreti ali obnoviti: Zgodovinski razvoj, anali- za in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljub- ljana: Založba Rokus, 1999. HEPBURN, Anthony: Contested Cities in the Modern West: Ethnic and Intercommunity Conflict. Basingstoke: Palgrave Ma- cmillan, 2004. HOHNEC, Tanja: Etnološki vidiki metodologije upravljanja kul- turnih spomenikov in spomeniških območij. Doktorska disertaci- ja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2013. HOLLOWELL, Julie in George Nicholas: Using Ethnographic Methods to Articulate Community-based Conceptions of Cultur- al Heritage Management. Public Archaeology: Archaeological Ethnographies 8/2–3, 2009, 141–160. HROBAT VIRLOGET, Katja: The “Istrian Exodusˮ and the Is- trian Society that Followed it. Dve domovini 49, 2019, 163–180. HROBAT VIRLOGET, Katja: Urban Heritage between Silenced Memories and “Rootlesˮ Inhabitants: The Case of the Adriatic Coast in Slovenia. V: Sarah De Nardi, Hilary Orange, Steve High in Eerika Koskinene-Koivisto (ur.), The Routledge Handbook of Memory and Place. Abingdon, Oxon in New York: Routledge, 2020, 22–30. HROBAT VIRLOGET, Katja: V tišini spomina. Eksodus in Istra. Koper in Trst: Založba Univerze na Primorskem in Tržaška za- ložba, 2021. Glasnik SED 61|1 2021 27 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec JONES, Siân: Wrestling with the Social Value of Heritage: Prob- lems, Dilemmas and Opportunities. Journal of Community Ar- chaeology & Heritage 17/1, 2016, 21–37. KALC, Aleksej: The other Side of the “Istrian exodusˮ: Immi- gration and Social Restoration in Slovenian Coastal Towns in the 1950s. Dve domovini 49, 2019, 145–162. KISIĆ, Višnja: Governing Heritage Dissonance: Promises and Realities of Selected Cultural Policies. Amsterdam: European Cultural Foundation, 2016. LABRADOR, Angela M.: Shared Heritage: An Anthropological Theory and Methodology for Assessing, Enhancing, and Com- municating a Future-Oriented Social Ethic of Heritage Protec- tion. Doktorska disertacija. Massachusetts: University of Mas- sachusetts, 2013. LEDINEK LOZEJ, Špela: Collaborative Inventory – A Partici- patory Approach to Cultural Heritage Collections. V: Janez Na- red in David Bole (ur.), Participatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer Open, 2020, 121–131. LLEWELLYN, Mark: Polyvocalism and the Public: “Doing” a critical geography of architecture. Area 35/3, 2003, 264–270. LOGAN, William, Máireád Craith in Ullrich Kockel: The New Heritage Studies: Origins and Evolution, Problems and Pros- pects. V: William Logan, Máireád Craith in Ullrich Kockel (ur.), A Companion to Heritage Studies. Chichester: John Wiley & Sons, 2016, 1–25. LONČAR, Sanja in Saša Poljak Istenič: Local (Traditional) Knowledge as the Key for Sustainable Rural Development: Uto- pia or Reality? (Introduction to thematic section). Studia ethno- logica Croatica 28, 2016, 11–20. LONČAR, Sanja: Obrazovanje u području regeneracije i razvoja graditeljskog nasljeđa – iskustva sa studija u Engleskoj. V: Vik- torija Momeva Altiparmakovska in Krešimir Mijakovac (ur.), Zbornik radova VIII. simpozija etnologa konzervatora Make- donije, Hrvatske, Bosne i Hercegovine, Srbije i Slovenije. Bitola: Zavod za zaštitu spomenika kulture, 2020, 1–29 (v tisku). LOW, Setha in Irwin Altman: Place Attachment: A Conceptual Inquiry. New York: Plenum Press, 1992. LOW, Setha: Anthropological-Ethnographic Methods for the As- sessment of Cultural Values in Heritage Conservation. V: Marta de la Torre (ur.), Assessing the Values of Cultural Heritage. Los Angeles: Getty Conservation Institute, 2002, 31–49. MACDONALD, Sharon: A Companion to Museum Studies. Chichester: Wiley-Blackwell, 2010. MARASOVIĆ, Tomislav: Aktivni pristup graditeljskoj baštini. Split in Zagreb: Filozofski fakultet u Zadru, OOUR prirodoslovno- matematičkih znanosti i studija odgojnih područja Sveučilišta, Društvo konzervatora Hrvatske, Arhitektonski fakultet Sve- učilišta – Zagreb in Postdiplomski studij graditeljskog nasljeđa, 1985. MARINČEK, Darja: Konservatorski načrt za prenovo v kon- tekstu modelov s področja ohranjanja kulturne dediščine v pro- storskem načrtovanju. Urbani izziv 3, 2013, 13–22. MINISTRSTVO ZA KULTURO: Strategija kulturne dedišči- ne 2020–2023. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo RS Slovenije, 2020. MURATOVIĆ, Amir: Švicarija, dokumentarni film. Ljubljana: TV Slovenija, 2018–2019. NARED, Janez in David Bole (ur.): Participatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer Open, 2020. PERKO, Verena: Muzeologija in arheologija za javnost: Muzej Krasa. Ljubljana: Kinetik, Zavod za razvijanje vizualne kulture, 2014. PESKAR, Robert in Borut Šantej (ur.): Kriteriji in merila za opredelitev VOD (varstvenih območij dediščine). Ljubljana: Za- vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Služba za kulturno dediščino, 2018. PIRKOVIČ, Jelka: Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega var- stva v Sloveniji. Vestnik XI, 1993. PIRKOVIČ, Jelka: Vrednotenje kulturne dediščine. V arstvo spo- menikov 29, 1987, 29–39. PIRKOVIČ, Jelka: Uvod v sistematiko upravljanja arheološke dediščine. Varstvo spomenikov (Razprave) 50, 2018, 69–84. PIRKOVIČ, Jelka: Beyond Rules and Regulations: Exploring Innovative Horizons of Cultural Heritage Management. V: Sonja Ifko in Jelka Pirkovič (ur.), Management of Cultural Heritage Sites / Upravljanje območij kulturne dediščine. Ljubljana: ICO- MOS Slovenija, 2019, 9–26. POGAČAR, Martin, Jasna Fakin Bajec, Katarina Polajnar Hor- vat, Aleš Smrekar in Jernej Tiran: Promises and Limits of Parti- cipatory Urban Greens Development: Experience from Maribor, Budapest, and Krakow. V: Janez Nared in David Bole (ur.), Par- ticipatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer Open, 2020, 75–89. POLJAK ISTENIČ, Saša: Dostopnost kulture in/ali inkluzija? Slepi in slabovidni v slovenskih muzejih. Etnolog 25/76, 2015, 43–70. POLJAK ISTENIČ, Saša: Dwelling Participatory Style: Power and Empowerment in a Neighborhood: Renovation and Revitali- zation. Journal of European Ethnology and Cultural Analysis, special iss. 1, 2019a, 92–113. POLJAK ISTENIČ, Saša: Participatory Urbanism: Creative Interventions for Sustainable Development. Acta Geographica Slovenica 59/1, 2019b, 127–140. POLJAK ISTENIČ, Saša in Jani Kozina: Participatory Planning in a Post-socialist Urban Context: Experience from Five Cities in Central and Eastern Europe. V: Janez Nared in David Bole (ur.), Participatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer Open, 2020, 31–50. PUKL, Adela: Kulturna dediščina gradov v Sloveniji: Stanje in potencial etnoloških prizadevanj. Varstvo spomenikov (Razpra- ve) 50, 2018, 199–209. PURINI, Piero: Metamorfosi etniche: I cambiamenti di popola- zione a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria. 1914–1975. Videm: Kappa Vu, 2010. SANOFF, Henry: Community Participation Methods in Design and Planning. New York – Chicester: Wiley, 2000. SCHOFIELD, John: Heritage Expertise and the Everyday: Citi- zens and Authority in the Twenty-first Century. V: John Schoe- field (ur.), Who needs the Experts? Counter-mapping Cultural Heritage. London: Routledge, 2014, 1–12. Glasnik SED 61|1 2021 28 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec SEDEJ, Ivan: Metodološka izhodišča in etnološki vidiki preno- ve starih mestnih in vaških jeder. Varstvo spomenikov 22, 1980, 25–45. SEZNEV A, Olga: Architecture of Descent: Historical Recon- structions and the Politics of Belonging in Kaliningrad, the For- mer Konigsberg. Journal of Urban History 39/4, 2012, 767–787. SMITH, Laurajane: Uses of Heritage. London in New York: Routledge, 2006. SMITH, Laurajane in Gary Campbell: “Nostalgia or the future”: Memory, Nostalgia and the Politics of Class. International Jour- nal of Heritage Studies 23/7, 2017, 612–627. SMITH, Laurajane, Margaret Wetherell in Gary Campbell: Emo- tion, Affective Practices, and the Past in the Present. London in New York: Routledge, 2018. ŠTEPEC, Dušan in Saša Roškar: O etnologiji v konservatorstvu ter o njeni vlogi pri varovanju in ohranjanju kulturne dediščine v 21. stoletju – izkušnje, vloga, izzivi. Glasnik Slovenskega etno- loškega društva 60/2, 2020, 130–137. TAYLOR, Ken: Cultural Mapping: Intangible Values and Engag- ing with Communities with Some Reference to Asia. The His- toric Environment 4/1, 2013, 50–61. TEUTONICO, Jeanne Marie in Frank Matero (ur.): Managing Change: Sustainable Approaches to the Conservation of the Built Environment: 4th Annual US/ICOMOS International Sym- posium Organized by US/ICOMOS, Program in Historic Preser- vation of the University of Pennsylvania, and the Getty Conser- vation Institute, Philadelphia, Pennsylvania, April 2001. Getty Conservation Institute Proceedings Series. Los Angeles: Getty Conservation Institute, 2003. TURK NISKAČ, Barbara: A Tale of Two Kindergartens: Visual Representations of Slovenian Children's Daily Lives in a Rural and an Urban Setting. V: April Mandrona in Claudia Mitchell (ur.), Visual Encounters in the Study of Rural Childhoods. New Bruns- wick (New Jersey): Rutgers University Press, 2018, 147–160. V AN DE PORT, Mattijs in Birgit Meyer: Introduction: Heritage Dynamics, Politics of Authentication, Aesthetics of Persuasion and the Cultural Production of the Real. V: Mattijs Van De Port in Birgit Meyer (ur.), Sense and Essence, Heritage and the Cul- tural Production of the Real. New York in Oxford: Berghahn, 2018, 1–39. WALTER, Nigel: Everyone Loves a Good Story: Narrative, Tra- dition and Public Participation in Conservation. V: Gill Chitty (ur.), Heritage, Conservation and Communities: Engagement, Participation and Capacity Building. Abingdon: Routledge, 2017, 50–64. WANG, Caroline in Mary Ann Burris: Photovoice: Concept, Methodology, and the Use for Participatory Needs Assessment. Health Education & Behavior 24/3, 1997, 369–387. WATES, Nick: The Community Planning Handbook: How Peo- ple Can Shape their Cities, Towns and Villages in any Part of the World. Abingdon, Oxon: Routledge, 2014. WELLS, Jeremy C: In Stakeholders We Trust: Changing the Ontological and Epistemological Orientation of Built Heritage Assessment through Participatory Action Research. V: Bogusław Szmygin, B. (ur.), How to Assess Built Heritage? Assumptions, Methodologies, Examples of Heritage Assessment Systems. Lublin: ICOMOS-Romualdo Del Bianco Foundatione, 2015, 249–265. WIJESURIYA, Gaimini, Jane Thompson in Christopher Young: Managing World Cultural Heritage. Rim in Pariz: ICCROM, ICOMOS in UNESCO, 2013. WIJESURIYA, Gamini, Jane Thompson in Sara Court: People- -centered Approaches: Engaging Communities and Developing Capacities for Managing Heritage. V: Gill Chitty (ur.), Heritage, Conservation and Communities: Engagement, Participation and Capacity Building. Abingdon: Routledge, 2017, 34–49. WILLEMS, J. H. W.: Laws, Language, and Learnin: Managing Archaeological Heritage Resources in Europe. V: Phyllis Mauch Messenger in George. S. Smith (ur.), Cultural Heritage Manage- ment: A Global Perspective. Gainesville: University of Florida, 2010, 212–229. WINTER, Tim: Clarifying the Critical in Critical in Heritage Studies. International Journal of Heritage Studies 19/6, 2013, 532–545. WITCOMB, Andrea in Kristal Buckley: Engaging with the Fu- ture of “Critical Heritage Studies”: Looking Back in Order to Look Forward. International Journal of Heritage Studies 19/6, 2013, 562–578. ZUPANČIČ, Marko, Boris Deanovič in Mateja Kavčič: Enotna metodologija za izdelavo konservatorskega načrta. Ljubljana: ZVKDS, 2007. ZVKD-1 – Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS 16, 15. februar 2008. Glasnik SED 61|1 2021 29 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec Ethnographic Methods and the Conservation of Built Heritage The article discusses the role of ethnographic methods in the process of conservation of built heritage, namely in the signifi- cance-assessment phase and in the identification of values for the community. The article is divided into four chapters. The first one presents an overview of the theoretical framework of heritage discourses (Smith 2006) and the recent scholarship on values in conservation (Avrami and Mason 2019) to outline the tension of the dual epistemology of conservation and heritage studies. The second chapter provides an overview of existing practices that adopted and developed ethnographic methods, namely the milestone practice by Setha Low (2002) with REAP (Rapid Environmental Assessment Process) as well as a set of recently developed approaches. Nevertheless, archaeology turns out to be the main field where community-centred approaches are developed, whereas conservation of built heritage is only slowly approaching them with methods such as cultural mapping, counter-mapping, experiential mapping etc. The third chapter presents the status of ethnology in the Slovenian conservati- on framework. In fact, the Slovenian conservation practice is marked by a particular profile of “conservator ethnologist”, although the field is still dominated by art historians, because of its tradition anchored in the 19th-century Viennese Central Commission. “Ethnological conservation” provided one of the most vanguard experiences in Slovenian conservation in the late 1970s, when, at the time of the “values turn”, it engaged in a series of interdisciplinary urban conservation projects, where ethnography played a central role. The latest developments towards concepts of participative governance in heritage offer an important platform for revising and building upon these past experiences so as to introduce the ethnographic perspective into the field. Chapter four presents an initiative launched a few years ago that adopted ethnographic methods to explore the herita- ge values and place attachment of the current inhabitants of historic urban centres in northern Istria. The region is an example of contested land due to its turbulent geopolitical and consequent population changes over the 20the century, and especially after WWII. The experience has shown that the ethnographic research provides insights in the heritageisation process and its values that are otherwise difficult to identify, while playing a key role in the self-awareness of the local community.