KOROŠKI
Leto XXXII
Ravne na Koroškem, 25. januarja 1981
SREČNO
DRUGO
STABILIZACIJSKO
LETO!
RED DELA Z RDEČO ZVEZDO -VISOKO ODLIKOVANJE ZA
ŽELEZARNO
RAVNE
Gvido Pavlič
1941 - noč in svitanje
Uvod. Spomini so tista pričevanja človekove zavesti, ki nenehno potrjujejo njegov obstoj in s svojim bivanjem beležijo dogajanja na veliki sceni zgodovine, kakor si jo je bil sam začrtal. In najsi smo ljudje še tako neznatni pred oddaljenostjo najbližjih zvezd v našem vesoljnem sistemu, se skozi življenjski vsakdan vseeno razodevamo s spomini na velika dejanja, krilate sanje in skoraj bogokletne pogovore o miru na našem planetu, katerega usoda vendarle ne more biti odvisna le od »zemeljskega prahu in človeške ničevosti.« Vseljudska pojmovanaj žal ne znajo razložiti, ali so gesla o svobodi, bratstvu in miru izraz telesnosti bitja Homo sapiens, ali izhajajo zgolj iz labirintov človekovih duhovnih avantur. Res je le, da smo v času svojega življenjskega pohoda, na lestvici evolucijskega razvoja, zatrpali ropotarnico zgodovine z več militaristične krame in križarskih pohodov, kot bi bili v kateremkoli času in prostoru smeli. Vojna je postala na odru našega planeta priljubljen nedeljski hobi različnih hazarderjev, političnih intrigantov in samozvancev božje previdnosti...
Četudi čas — ta zvesti pes človeštva — vztrajno izraža hotenje celitelja naj hujših ran, se človeštvo danes še predobro spominja ideologije nacizma, ki je bila osnova in povod železnemu maršu najkrvoločnej-šega in naj okrutnej šega imperializma, povzročitelja vojne, ki ji po grozotah, obsegu in prodornosti uničevanja ni primere. Evropa se je v štiridesetih letih dvajsetega stoletja spreminjala po satanskih vizijah krvavega ekscentrika, ki je iz podeželskega političnega agitatorja postal vrhovni »sodnik« Nemčije in podjarmljenih držav, iz avstroogrskega kaplarja v prvi svetovni noriji Fiihrer osvajalnega vojaškega stroja, iz nekdanjega potepuha, ki je nosil židovski kaftan, največji uničevalec Židov. Adolf Hitler, skrajnež nemškega nacionalsocializma, se je prepuščal svoji intuiciji in z »zanesljivostjo mesečnika« stopal po poti, začrtani v programu Mein Kampfa.
Evropske države so padale zapovrstjo pod srditim navalom nemškega fašizma, ki je agresivna divjanja utemeljeval s tezami o »potrebi širjenja meja življenjskega prostora« (zloglasni Lebensraum), ter zagovarjal z več ali manj absurdnega priokusa teorije o zgodovinski nujnosti, da nemška »super-rasa« zavlada svetu.
Temna politična brezglavost »iibermen-scha«, ki je vsiljeval svetu svoje apolitične težnje, je pred vsak narod posebej postavljala vprašanje:	ali	pomeni vzpon
nacizma popolno uničenje vseh gibal človeškega napredka in preobrazbo narodov v brezosebne sužnje germanske »višje rase«, ali pričetek dokončnih osvobajanj revolucionarnih tendenc človeških stvaritev, razuma in svobodnih bivanj narodov. Srednje poti ni bilo; srednja pot bi pomenila, dovoliti fašistični zveri, da ne-
»Že v začetku aprila 1941 je Tito nosil v sebi vizionarsko podobo cele vrste praktičnih sugestij, in ko je podal prvo politično definicijo vstaje, je daljnovidno začrtal vse revolucionarne cilje neizogibnega tragičnega boja.«
(Krleža)
moteno seje smrt in puščobo. Po Hitlerjevih blodnih predstavah naj bi se nemški imperij po vojni razprostiral od Norveške do Alp, od francoske atlantske obale do Kavkaza. Berlin naj bi bil prestolnica velikanske države Germanije, »untermen-schen« — podljudje v tej državi (Poljaki, Čehi, Rusi itd.), podložniki »odličnikov čistejše arijske krvi«. Niti Evropa niti Rusija pa se nista dali premagati in s sužnji za veliki rajh ni bilo nič ...
Leto 1941, ko je bil večji del peklenskega načrta za podjarmljenje sveta že v teku, je bilo polno razburljivih dogodkov in se je končalo s posegom ZDA v vojno, pa tudi s tem, da se je moral Hitler odpovedati svojim norim sanjam. Kljub vojni sreči, ki so jo imele nacistične armade v osvajalnih letih 1939—41, so se že v začetku leta 1941 na zamišljenih konturah Wal-kire Tretjega rajha pojavili prvi sledovi razpadanja in »nadčlovek« je to vedel. Toda kdaj se je tega zavedel, bi bilo težko reči. Gotovo je le eno: nacistični monstrum je še naprej preziral resničnost, četudi se je mit o nepremagljivosti Nemčije vztrajno rušil...
Noč. Letos minevajo štiri desetletja, odkar so 6. aprila 1941. leta Hitlerjeve motorizirane horde s silo tevtonskih kopit brez
vojne napovedi zasedle kraljevino Jugoslavijo, ki je z glasnimi protesti narodov odklonila zahtevo izdajalske vlade Cvet-kovič-Maček po vazalskem vdinjanju fašistični imperialni vladavini.
Jugoslavija je bila kot država strateško razbita že četrti dan vojne. Zrušila pa se ni le pod osvajalskim ognjem nacistične soldateske in njenih pomagačev, temveč tudi pod težo notranjih reakcij. Vsaj že dvajset let (pred letom 1941), so bila za staro Jugoslavijo značilna protislovja v družbenoekonomskem in političnem razvoju. Ostra nasprotja med vladajočim kapitalističnim razredom in delavskimi množicami (predvsem ekonomska nacionalna zaostalost kot posledica neizvršene agrarne reforme ter brezvestnega izkoriščanja proletariata in kmetov) so močno načela bistvo starojugoslovanske državnosti. Nerešena narodnostna vprašnja in strankarski spori v političnih, cerkvenih, dinastičnih in vojaških krogih, polkolonialna odvisnost države od tujega kapitala, absolutistična in profašistična vladavina krivic in nasilja, so nujno začrtali ostro mejo med vladajočim razredom in proletarsko bazo.
Že 27. marca 1941 so narodi Jugoslavije zavestno izrazili odpor do germanskih osvajalcev. Beograd, mesto nezlomljive in
ponosne mentalitete, je pred očmi lastne države in vsega sveta na ta dan dokazal, da ni le središče krivic in zatiranj, temveč tudi trdnjava in ognjišče svobodoljubnih načel ter resnična prestolnica jugoslovanstva. Osovražena vlada Cvetkovič-Maček je v domovini slovela kot trinog, ki razbija delavske sindikate, krvavo obračunava s stavkajočimi delavci in polnomočno podpira izkoriščanje delodajalcev. Predvsem pa je med narodi Jugoslavije vzbujala ogorčenje zaradi podrejanja nemškim imperialistom, s katerimi je poskušala pakti rati in se povsem poistovetiti s firer-jevimi idejami. Malomeščanom je bila tuja zaradi politike dvigovanja cen in špekulacij ter zaradi vsestranskega gospodar-sko-političnega koketiranja z germansko »višjo raso«. Kmetje so pljuvali nanjo, ker je pridelke izvažala v tujino in posredno delila, razkosavala in ponujala domovino Nemcem in Italijanom. Srbi je niso cenili, ker je izdajala demokracijo in srbski narod ter v pogojih kapitulantske politike popuščanja Hitlerjevi ekspanzionistični doktrini izkoreninjala njegove tradicije. Ostali narodi so jo sovražili, ker je ljubosumno zagovarjala velikosrbsko buržoazi-jo, Nemci je niso spoštovali, ker ni bila dovolj nemška, Zahod (London) jo je sovražil, Vzhod (Moskva) preziral.
Pred narodi Jugoslavije je vlada Cvet-kovič-Maček dolgo prikrivala dejanski smisel svoje reakcionarne politike. Notranje se je na več načinov trudila prepričati ljudske množice o nujnosti pasivnega delovanja. v zunanjih odnosih je dolgo oklevala, vselej oprezno tehtajoč možnosti pravočasnega podrejanja zavojevalskim in fašističnim silam, ki so ogrožale politično neodvisnost jugoslovanskih narodov. In slednjič je s podpisovanjem pakta pahnila usodo Jugoslavije pod gosenice Hitlerjeve vojaške mašinerije, tedaj že oškropljene s krvjo Poljakov, Čehov in Francozov.
Toda — še preden je Cvetkovič odpotoval na Dunaj, da bi s podpisovanjem pakta zapečatil usodo jugoslovanskih narodov, se je po vsej državi dvignil silen val masovnih demonstracij in z močjo ogorčenih protestov zapljusnil ustanove izdajalstva, policijskega aparata, protifašističnega tiska in vojaških oblasti. Pod gesli: Bolje rat nego pakt! Bolje grob nego rob! in pod pritiskom živih zidov demonstrantov je v splošni nemoči izgubila glavo tudi policija.
Srdito gibanje demonstrantov je imelo za posledico »zavezništvo« naprednih buržoaznih in vojaških sil: 27. marca je general Dušan Simovič z zarotniško skupino zahodno usmerjenih oficirjev z vojaškim pučem strmoglavil profašistično vlado in odstavil kneza regenta Pavla Karadorde-viča. General Simovič je postal predsednik nove vlade, sestavljene iz najrazličnejših političnih akterjev, katerih neodločnost je dejansko popuščala pred korumpiranim državnim aparatom, ki je odkrito sabotiral ukrepe, potrebne za obrambo države. Razen vojaške in diplomatske pasivnosti je Simovičeva vlada ostala hladna tudi do notranjega sovražnika — petokolonašev, ki so vztrajno pripravljali jugoslovanski državni teren za bodoče »sužnje« osi Rim—Berlin.
Kljub neuspehu Simovičevega političnega »eksperimenta«, pomeni 27. marec 1941 za narode Jugoslavije datum, ko so delav-
ske množice z novo vero in močjo podkrepile izraz enotnega gibanja, za svetovno zgodovinsko prizorišče pa prelomnico v drugi svetovni vojni, ko se je na jugoslovanskih tleh oblikoval povsem nov blok demokratičnih sil v boju proti nenasitnim zahtevam nemškega imperializma.
Patriotsko čustvovanje narodnih mas, ki so pljunile na izdajalsko vlado Cvetko-vič-Maček ter patetičnega regenta kraljevske oblasti, kneza Pavla Karadordeviča, je bilo zgovoren dokaz o svobodoljubni zavesti narodov Jugoslavije. Hitler je blaznel, v Balkan so bile uprte ostre, surove in vodene oči fašističnih generalov, ki so plamtele z vojaškim hazarderstvom. Ze 6. aprila 1941 je sekira druge svetovne blaznosti zasadila svoj vrh v kamnita nedrija Balkana in odtlej stopa na svetovno sceno pričevanje zgodovine, ki dokazuje, da duh svobode manifestira svoje bivanje skozi veličino narodnih mas, in potrjuje marksistično načelo o osvobodilnem gibanju oboroženega proletariata. S fašistično okupacijo se je pričela za narode Jugoslavije negotova prihodnost pod škornji imperialističnih krvolokov. Kralj in vlada sta pobrala šila in kopita, odvlekla zlate rezerve in se kot politični metresi vdinjala v razkošju londonskih palač, od koder bosta dalje goljufala, spletkarila in »vladala« Mi-hajlovičevi »vojski«, skrajno diferenciranim silam, omejenim na nacionalni šovinizem, delitev oblasti, špekulantske akcije, na izvajanje medsebojnih sporov in novačenje notranje sprtih terorističnih skupin. In v ta stara, na račun pete kolone že zdavnaj umetno podpihovana žarišča trenj je okupator sejal nova semena sovraštva in nacionalne mržnje ter zapeljeval narode Jugoslavije v bratomorno vojno. Pri ostudnem političnem intriganstvu so mu razen Mihajloviča pridno služile tudi marionetne vlade Paveliča, Nediča, Ljotiča in Pe-čanca ter ostale kvislinške skupine.
Divide et impere — deli in vladaj — je bilo skupno geslo zavojevalcev. Jugoslavija je bila razdeljena na deset zasedbenih con in anektiranih ozemelj, kjer so z imperialističnim pohlepom naduto in neomejeno vladali nemški junkerji, italijanski črnosrajčniki, madžarski koljaši in bolgarski rablji.
In do kraja ogoljufano ljudstvo je v začudenju ostrmelo: na belem telesu narodov cvetijo krvavi madeži nacističnega nasilja, z morišč odtekajo prve kalne vode spomladanskih deževij, pomešane s krvjo talcev, na številnih vislicah pokajo vretenca naprednih delavcev, rodoljubnih izobražencev, konspirativnih sekretarjev SKOJ ter partijskih aktivistov. Zločinsko mesnati izraz okupatorskih volkodlakov seveda ustrezno dopolnjujejo domači iz-vrženci na izdajalskem rtu obupa — ustaši, četniki in belogardisti, ki se hlapčevsko fotografirajo za albume »tisočletnega raj-ha«, medtem ko držijo na vratu ljudstva svoj krvavi nož.
Na okupiranem Balkanu enote esesov-skih hijen deportirajo slovenski živelj, na okrvavljenem reliefu razkosane Jugoslavije kmalu zrastejo prva koncentracijska ta-borišča-klavnice (Jasenovac, Banjica, Ze-mun-Sajmište, Šabac, Ljubelj, Mitroviča, Jadovno, Stara Gradiška, Liparski otoki, Rab) in gestapovski zapori — šablonizira-ne srednjeveške mučilnice, s posebnimi
metodami zastraševanja in terorja (Begunje, Stari pisker, Dravograd, Batajnica itd.). Zapiranje v fašistične morilske luknje poteka praviloma brez vsakršnega sodnega postopka in temelji zgolj na osnovi ukazov Reichsfiihrerja SS Heinricha Himmlerja ter oddelkov Gestapa, ki pod zarotniško formulo Nacht und Nebel — Noč in megla — svoj krvavi posel opravljajo totalno, na podlagi »diskretnih pooblastil«. Konfinacije (pregoni) niso zgolj individualne, temveč obsegajo celotne kategorije prebivalstva. Pod vse hujšimi zahtevami zločinske dejavnosti se je povprečni nemški vojak, »izpričevalec dvatisočletne kulture«, steklenooki »nadčlovek« in Atilin pravnuk, spremenil v poklicnega morilca in brezvestnega razbojniškega de-liranta brez osnovnih človeških potez in plemenitih čustev. Prelevil se je v topo, brezčutno morilsko orodje, ki je znalo zgolj ubijati, posiljevati, požigati in ropati. Zdaj je postalo jasno: okupatorji so pričeli uresničevati geslo hitlerjevske beštije o popolnem uničenju Jugoslovanov ...
Svitanje. In v trenutku, ko je hotela oči ljudstva zagrniti dokončna tema, v času prebliskov najhujše jeze, žalosti in bolečin, ko je Balkan tonil v freskah senc, težkih kot ljubezen, kot smrt sama, v času, ko je postalo jasno, da z vojaškim zlomom Jugoslavije sploh ni bil uničen smisel prodorne, vitalne volje narodov po obstoju, v trenutku, ko so zločinske razsežnosti hitlerjevske apokaliptične konjenice in njenih slepih privržencev najhuje okrvavile stene domov in trupla žrtev, je gromko jeknil uporni glas iz ilegale, glas Partije, edini glas upanja in rešitve. Govoril je TITO:
»Narodi Jugoslavije: Srbi, Hrvati, Slovenci, Makedonci in drugi! Strašna tragedija, ki so jo doživeli naši narodi z okupacijo in izdajstvom nazadnjaške vladajoče klike, je vsem rodoljubom odprla oči. Narodi Jugoslavije, vaša domovina je zasužnjena in oropana. Bili ste premagani v vojni, niste pa pokorjeni. Slavne tradicije bojev za pravdo in svobodo vaših dedov ne smejo biti pozabljene. Zdaj je čas, da dokažete, da ste dostojni potomci svojih slavnih prednikov. Prišel je čas, udarila je ura, da se dvignete kot eden v boju proti okupatorjem in njihovim domačim hlapcem, krvnikom naših narodov. Ne strahujte pred sovražnikovim nasiljem. Na nasilje odgovarjajte z masovnimi udari po naj-občutlivejših točkah fašističnih okupatorskih banditov. Zgradimo iz naše domovine oblegano trdnjavo za fašistične osvajalce.
Narodi Jugoslavije: Srbije, Slovenije, Hrvatske, Crne gore, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Vojvodine, vi, ki se bojujete in umirate v boju za svojo neodvisnost, vedite, da bo ta boj kronan z zmago, četudi bi zdaj podlegli v borbi s premočnim sovražnikom. Ne vdajte se v duhu, temveč čvrsteje strnite svoje vrste, prenašajte dvignjenih glav tudi najhujše udarce.
Komunisti in ves delavski razred Jugoslavije bo vztrajal do končne zmage v prvih vrstah ljudskega boja proti osvajalcu. Ne klonite v duhu niti tedaj, ko bo čas v tem boju zahteval od vas žrtev, zakaj iz krvavega imperialističnega pokola se bo rodil nov svet, izruvane bodo korenine imperialističnih vojn in narodnostnega zatiranja. Novi svet se bo preoblikoval na
temelju resnične neodvisnosti vseh narodov Jugoslavije v bratsko in svobodno družino!«
Besede tovariša Tita, izražene v Proglasih CK KPJ, so pričale, da so v Jugoslaviji dovolj močne, resnično demokratske zavestne sile, ki so bile sposobne organizirati in v celoti voditi oborožen boj naših narodov.
Ze 12. aprila 1941 je bil na sestanku CK KPJ v Zagrebu, na iniciativo Josipa Bro-za-Tita, ustanovljen Vojni komite. Četudi je celotno ozemlje Jugoslavije zagrinjale plimovanje fašističnih divizij in domačih podrepnikov, ki so klečeplazno vzklikali rajhu, mu hlapčevsko pritrjevali, se peto-lizniško klanjali in z ganotjem prisegali zvestobo Hitlerju, je KPJ premišljeno pripravljala oborožen upor z enotnimi cilji osvoboditve domovine, utemeljitve bratstva in enotnosti in ustanovitve nove, demokratične Jugoslavije.
Sklepi zagrebškega sestanka CK KPJ so se povsem ujemali s sklepi sestanka CK KPS na stranski cesti pri Trebnjem, ki so začrtali temelje slovenskega ljudskega odpora. Iz prizadevnega dela tovarišev Borisa Kidriča, Toneta Tomšiča, Edvarda Kardelja in drugih, ki so pozvali zavedne Slovence v enoten boj proti fašističnim zavojevalcem, je bila 27. aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki je udarila z nepremagljivo pestjo. Udarila je po fašistih, po reakcionarni, šovinistični zaostalosti, po »častitljivi gospodi« malomeščanskih strank, po izdajalskem škofu Rožmanu, banu Natlačenu, generalu-prezidentu Rupniku in vseh sobratih klavrnega imena.
Revolucionarna stališča KPJ v najtežjih razmerah so podčrtala pomen naglega razvoja narodnoosvobodilnega gibanja v okupacijskih razmerah. Namreč, prav zaradi defenzivnih, neodločnih in skrajno popustljivih stališč večine okupiranih evropskih držav (pod upravo politično-ekonomskih interesov vladajočih — beri: podrejenih — državniških krogov), so sklepi jugoslovanskih komunistov o oboroženi ljudski vstaji velikega pomena ne le za jugoslovansko, temveč tudi za evropsko in svetovno zgodovinsko prizorišče.
Glavni štab Narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije je bil ustanovljen 27. junija 1941 na sestanku CK KPJ v Beogradu, vanj pa so bili imenovani člani politbiroja CK KPJ: Josip Broz-Ti-to, Edvard Kardelj, Aleksandar Rankovič, Franc Leskošek-Luka, Milovan Bilas, Ivan Milutinovič in Rade Končar. Pričele so se sistematične priprave za oboroženo vstajo v vseh pokrajinah okupirane Jugoslavije ter v vseh njenih mestih in vaseh. Partizansko geslo proti fašističnim tolovajem je bilo: Kri za kri, smrt za smrt!
4. julija 1941 je generalni sekretar KPJ. tovariš Tito, sklical sestanek politbiroja CK v Ribnikarjevi hiši na Dedinju. Sestanek se je pričel že zjutraj in je trajal do šeste ure zvečer. Člani politbiroja so v hišo prihajali posamič in vsake četrt ure, da ne bi po nepotrebnem zbujali pozornosti. Osnovni sklep sestanka je bil, da morajo oborožene akcije nemudoma prerasti v vseljudsko vojno proti okupatorskim nasilnežem in da naj že ustanovljene udarne skupine pričnejo takoj delovati kot partizanski odredi vzdolž železniških prog, ob
mostovih in industrijskih conah. Partizanski odredi naj operirajo kot lahko gibljive enote in neprestano napadajo sovražnikovo živo silo. Borci odredov se imenujejo »partizani«, njihov znak pa je rdeča peto-kraka zvezda. Vsi odredi morajo imeti tudi svoje politkomisarje.
Vest, da so se v srcu Evrope, sredi »nepremagljive Hitlerjeve trdnjave«, uprli »barbarski pastirji« z Balkana, se je zdela mnogim v svetu nezaslišana in še najbolj podobna samomorilskemu dejanju.
Fašistični vojskovodje so se vsekakor zavedali, da zloma starojugoslovanske vojske niso zakrivili jugoslovanski narodi, zato so predvidevali, da se bo zdravi del teh narodov po ponižujoči kapitulaciji skušal strniti v splošno ljudsko vstajo. Vendar so začetke partizanskih bojev gledali z očmi, ki niso izražale posebnega strateškega zanimanja za gverilske in diverzantske akcije. Vojaški akademski možgani novega reda »tevtonskih vitezov« pač enostavno niso mogli pojmovati, da se bodo jugoslovanski narodi, ta »nižja bitja, nedostojna nositi orožje«, bojevali z jasno zavestjo, da lahko izbirajo le med svobodo in smrtjo. Nemški generali in polkovniki, pa tudi njihov berlinski patronat, so prezirali Tita, prezirali narod in »tistih nekaj desetin banditov«, ki so na različnih kotah Balkana branili svoje položaje ter nenehno drezali v fašistični osir. Nemški vojaški štab se je še dolgočasil: po njegovih taktičnih domnevah je bila vojna v Jugoslaviji (kdaj že!) dobljena, pot čez Dinaro odprla naravnost na plaže Mediterana. Zato so še toliko bolj začudeno zijali v naraščanje uporniškega gneva, ko so na vseh koncih Balkana zagoreli stražni ognji in se je zemlja južnoslovanskih dedov vnela v strahotnem narodnoosvobodilnem požaru. Skozi plamene vstaje so goloroki borci iz vrst SKOJ, KPJ in enotnih vrst narodov vztrajno plenili orožje iz rok okupatorja, gnani z neustavljivim jurišem, ki je uporniško zavest Titovih partizanov kronal z nepre-sahljivo vero v zmago. Partizanski odredi so na celotnem jugoslovanskem ozemlju razvijali »permanentno, krvavo vojno z vsemi njenimi posledicami« (Tito) in izvajali ogorčene spopade do zadnjega moža na tej ali oni strani.
V članku Naloge Narodnoosvobodilnih partizanskih odredov (NOPO), objavljenem 10. avgusta 1941 v prvi številki Biltena Glavnega štaba (danes časopis Narodna armija), je tovariš Tito v 16 točkah preciziral karakteristike partizanskega narodnoosvobodilnega boja. Osnovna naloga NOPO v vseh jugoslovanskih republikah in pokrajinah je nacionalno osvobajanje narodnih mas ter boj proti kvislinški agenturi. NOPO imajo za vojaški cilj dokončno uničenje nemškega fašizma in njegovih trabantov. Partizanski odredi se imenujejo narodnoosvobodilni, ker ne predstavljajo borbenih formacij katerekoli politične partije ali skupine (niti KPJ, čeprav se komunisti borijo v ospredju), temveč borbene vrste jugoslovanskih narodov, ki jih (ne glede na politično prepričanje) tvorijo vsi za vojskovanje sposobni patrioti. NOPO morajo sovražniku nenehno onemogočati vsakršne zaplembe hrane kmetom; rekvi-rirani živež, odvzet okupatorju, morajo razdeljevati ljudstvu, določeno količino pa obdržati za prehrambene potrebe odredov. Prav tako morajo preprečevati pobiranja različnih davkov ter izsiljevanja ostalih dajatev ter z orožjem braniti nacionalno premoženje pred ropi okupatorjev. NOPO morajo na slehernem koraku izvrševati likvidacije fašističnih odredov, posebej oficirjev, gestapovcev, črnosrajčnikov in kvislinških agentov. Dalje morajo nenehno vzpodbujati narodni odpor, organizirati nove vstaje, predstavljati borbeno jedro le-teh ter preprečevati izolacijo partizanov od narodnih množic. NOPO so dolžni budno paziti, da sovražnik ne bi vrinjal v posamezne odrede svojih provokatorjev in vohunov. Štabi in komandirji partizanskih odredov naj se strogo posvečajo vojaški disciplini: sleherno dejanje tatvine, ropa, izdaje ali druge kršitve pomeni za borca-prestopnika prestajanje posledic najstrožje kazni. Komiteji Narodnoosvobodilne fronte so zadolženi za redno preskrbo Fonda narodne osvoboditve s sanitetnim materialom ter živežem za nego ranjencev in bolnikov. Vsi partizanski odredi in njihovi štabi spadajo pod vrhovno poveljstvo Glavnega štaba NOPOJ. (Povzetek iz knjige TITO: STVARANJE I RAZVOJ JUGO-
Beograd po bombnem napadu, 6. aprila 1941
SLOVENSKE ARMIJE, Glavna politička Uprava JA, Beograd, 1949.)
Obseg osvobodilnega boja in podpora ljudskih množic v mestih in vaseh sta gromko jeknila v nemških in italijanskih okupacijskih štabih. V poročilu Ribbentropu, avgusta 1941, je doktor Turner, višji vojaški svetnik nemškega poveljstva v Srbiji, napisal:
»Uporabili smo vsa sredstva, skušali smo prepričevati, govorili smo, grozili, vendar zaman ... V tej deželi ljudstvo ne prizna va nobene oblasti. Vsi naši poskusi, da bi ga usmerili na konstruktivno pot in ga ločili od komunistov, so se izjalovili. Komunistom je uspelo pridobiti s svojimi gesli na svojo stran večino ljudstva ... Celo nekateri izmed tistih, ki smo jih imeli za sodelavce, so raje izbrali boljševizem kot okupacijo. Preostane nam samo eno — oborožena akcija. Na žandarje ni mogoče računati, še manj na Italijane. Položaji partizanov v gozdovih so takšni, da jih je nemogoče direktno napasti. Nič tudi ne bi pomagala okrepitev propagande, ki bi z njo prikazovali stalne poraze boljševikov na fronti. Imam vtis, da niti novica o zlomu Rusije ne bi pripravila do kapitulacije teh banditov, ki so žilavi kot sam vrag. Poleg tega imajo odlično organizacijo, ki bi lahko služila za klasičen zgled najboljše tajne organizacije.«
Konec septembra 1941 je bilo v Stolicah pri Krupnju prvo vojaško-politično posvetovanje predstavnikov partizanskih štabov iz vse Jugoslavije, ki mu je predsedoval Tito. Poročila komandirjev štabov so potrjevala dejstvo, da so bili v štirimesečnih bojih z okupatorjem doseženi izredno zadovoljivi vojaški uspehi. Partizansko gibanje se je v sorazmerno kratkem času uspešno razvijalo ne le v Srbiji, Crni gori ter Bosni in Hercegovini, temveč je široko zapljusnilo tudi Hrvaško in Slovenijo. Vojaški posvet je na osnovi poročil sprejel nekatere praktične sklepe, pomembne za nadaljnji razvoj in širjenje vstaje. Dotedanja vojaška vodstva v posameznih republikah in pokrajinah so se preoblikovala v glavne štabe, Glavni štab pa se je preimenoval v Vrhovni štab Narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije. Posvetovanje v Stolicah je bilo velikega pomena ne le za nadaljnje izvajanje vojaških operacij partizanskih odredov, temveč tudi za jasno določene cilje oblikovanja Narodnoosvobodilnih odborov — jamstva za uspešno narodnoosvobodilno gibanje jugoslovanske skupnosti.
Hiter razvoj partizanskih enot na širšem ozemlju, predvsem vzhodnih pokrajin Jugoslavije, je močno ogrožal strateške in ekonomsko-politične pozicije, ki so jih fašistični osvajalci zlahka pridobili z aprilsko kapitulacijo. Širši obseg strateških operacij Vrhovnega štaba NOPO je pričel resno ogrožati nemški red na Balkanu in bistveno zavirati ter onemogočati sovražnikove vojaške akcije. Po nemški operaciji Drang nach Osten je postajalo jasno, da je blitzkrieg na vzhodu doživel poraz in da se bo vojna v Rusiji zavlekla. In prav tedaj se je na občutljivem »južnem krilu« nemških armad srdito razvijala nevarna vojna Titovih partizanskih enot s fašističnimi osvajalci ter kvislinškimi skupinami. Z ozirom na to, da je Balkan varoval bok nemških sil na sovjetsko-nemški fronti ter
ščitil vse južne pristope pohodov proti Rusiji in Bližnjemu vzhodu: Balkan je predstavljal središče germanske svetovne dominacije.
V začetku oktobra 1941 je Tito z vrhovnim štabom in CK sredi legendarne Užiške republike in edinega osvobojenega ozemlja v okupirani Evropi razvijal intenzivno politično aktivnost. Ustanavljal je Narodnoosvobodilne odbore, nove organe ljudske oblasti, ki so iz celotne Posavine, Mačve in Pocerja, najplodnejših področij Zahodne Srbije, umikali velike količine žita in ostalega živeža v planinske vasi ter občutno prikrajšali okupatorja in kvislinške plačance pri splošnem ropanju ljudskega premoženja.
Da bi uničili narodnoosvobodilno gibanje, so Nemci že konec oktobra pričeli prvo veliko ofenzivo proti partizanskim odredom v Srbiji, kar je imelo za posledico preraščanje lokalnih spopadov v bitke večjih obsegov. V ofenzivi so sodelovale sovražnikove kombinirane vojaške enote, sestavljene iz dveh nemških divizij, dveh polkov hrvaških domobrancev, oddelkov Nedičevih in Ljotičevih četnikov ter Pa-veličevih ustašev. Začetne baze za koncentrični pohod proti Užicu, topografsko najmočnejšemu sektorju Zahodne Srbije, so bila mesta Šabac, Valjevo, Kragujevac in Kraljevo. Da bi občutno oslabili in zdesetkali partizanske enote še pred začetkom splošne ofenzive, so Nemci pognali v pred-napad na Užice četniško enoto Draže Mi-hajloviča, ki je po sramotni izdaji narodnoosvobodilnega gibanja podrejal bedne ostanke starega državnega aparata nemškim oblastem ... Obrambni boji proti četnikom so zahtevali delen umik partizanskih sil z osnovnih obrambnih položajev proti Nemcem, ki so prodirali na osvobojeno ozemlje s tankovskimi enotami in letalskim ognjem. Po skoraj dveh mesecih hudih bojev (užiška tovarna orožja je tačas izdelala velike količine vojaškega materiala za partizanske enote) je bila večina partizanskih odredov prisiljena zapustiti Srbijo in se umakniti v Sandak, kar je skrajno neugodno vplivalo na celotno operativno področje vzhodno od reke Bosne in Neretve. Položaj Narodnoosvobodilnih partizanskih odredov se je pričel nenadoma slabšati, pojačan tempo sovražnikovih ofenzivnih pritiskov je nenehno ogrožal partizansko gibanje. Organiziranje novih vojaških enot (tako po obliki kakor vsebini) je postalo nuja in potreba jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije. »Poraz v Srbiji, novembra 1941, ni občutno spremenil položaja v smislu nadaljnjega razvoja vstaje v Jugoslaviji,« je poročal Tito v svojem referatu na V. kongresu KPJ. »Določen vpliv pa je imel ta poraz na partizansko gibanje v Bosni, kjer so četniki širili močno propagando proti partizanom, govoreč, da je s porazom v Srbiji partizansko gibanje likvidirano. Toda s prihodom proletarskih brigad v Bosno se je oborožen boj proti okupatorju ponovno razplamtel, razbite enote partizanov so se pojačale s prihodom novih borcev, ki so prestopali iz četniških vrst, ko so spoznali izdajo svojih voditeljev.«
Zaradi težavnega položajo NOPO je Tito v drugi polovici decembra 1941 prešel v bosansko mestece Rudo in na tromeji Bo-
sne, Sandaka in Črne gore predal bojno zastavo Prvi proletarski udarni brigadi sestavljeni iz pretežno srbskih in črnogorskih partizanskih odredov. V članku Ustanovitev Prve proletarske narodnoosvobodilne udarne brigade, objavljenem v Biltenu VŠ, št. 12-13, december 1941 —januar 1942, je Tito o tem dogodku poročal: »Po odobritvi CK KPJ je bila 21. decembra 1941. leta formirana iz nekaterih najboljših delov partizanskih enot Prva proletarska narodnoosvobodilna udarna brigada. V sestav brigade so vključene vse jugoslovanske narodnosti, kar predstavlja borbeno enotnost naših narodov v boju za dokončno osvoboditev pred okupatorji in njihovimi domačimi hlapci.« (Tito, Stvaranje i razvoj JA, Beograd, 1949.) Prva proletarska brigada je bila prva regularna enota Jugoslovanske ljudske armade in je takoj po ustanovitvi vztrajno razbijala okupatorjeve in četniške sile, koncentrično prodirajoče proti Rudu. Ker pa je bilo ozko območje Lima v direktnem dosegu nemških ofenzivnih skupin iz Srbije, je postalo zadrževanje na tem področju nekoristno za širše vojaško delovanje brigad. Da bi dosegel stabilnost položaja, ugodna oporišča oddiha, koncentracij in utrjevanja sil ter prevzel vojaško iniciativo, se je Tito z Vrhovnim štabom in Prvo proletarsko brigado umaknil v bosanske rudarske revirje in območje gornje Neretve. Tu so bili v stalni zvezi s Črno goro in imeli boljše vojaško-politične perspektive, pomembne za kasnejši razvoj strateških operacij. Težko prehodni planinski predeli, gozdovi, soteske in rečna korita so zagotavljali možnosti stabilnejše obrambe. Osrednje pozicije na tem sektorju so omogočale hitre povezave z ostalimi kraji države, rudarski bazen se je množično odzval mobilizaciji novih sil in tako je Prva proletarska udarna brigada že konec decembra 1941 prodrla na sektor Jahorina—Romanija—Va-reš.
Energičen nastop brigade je položaj na vzhodnobosanskem sektorju občutno spremenil, kar je pomenilo veliko oporo partizanskim silam. Brigada se je aktivirala v vseh glavnih smereh, zbirala okrog sebe razbite partizanske odrede in preprečila njihovo upadanje. Enote brigade so zasedle položaje, ki so jih zapustili četniki ter ustavile divjanje četniškega noža.
Na trgu vasice Rudo je Josip Broz-Tito 21. decembra 1941 postavil temelje Jugoslovanski ljudski armadi, katere osvobodilni vlogi in sodelovanju z zavezniškimi armadami ne gre odrekati velikega deleža pri osvobajanju človeštva izpod fašističnega jarma. Titova osvobodilna vojska je bila enakopraven dejavnik velikega boja demokratičnih sil in je izvrševala svoje poslanstvo vzporedno z zavezniškimi armadami, ko je leta 1945 izbojevala strateško fronto med panonsko zavezniško in italijansko grupacijo. Narodom in narodnostim Jugoslavije je JLA med vojno zagotovila vse mednarodne pozicije, po zmagi pa sprejela nase odgovornost za trajno ohranitev s krvjo priborjenih vrednot socialistične revolucije. Danes JLA široko ustvarjalni fronti delavskega razreda SFRJ zagotavlja miren razvoj in nemoteno graditev domovine na osnovi načel, ki so nastala v NOB.
Zaključek. Izkušnje leta 1941 zgovorno pričajo, da vojaški zlom kraljevine Jugo-
slavij e ni imel za posledico tudi razkroja življenjske volje narodov. Aprilska okupacija je narode Jugoslavije usmerila v razvijanje enotne borbene fronte proti skupnemu sovražniku: po padcu države se je vojna nadaljevala, v enotnem boju jugoslovanskih večnacionalnih množic so rasli prvi zametki nove državnosti brez razrednih in narodnostnih nasprotij. In prav skozi manifestacijo nove federativne državnosti se je življenjska sila jugoslovanskega delavskega razreda jasno, preprosto in herojsko opredelila za novo, federativno državnost.
Vodstvo KPJ je dokazalo, da ni nujno, da je država institucija, ki združuje ljudske množice v velikih dnevih osvobodilne vojne in socialistične revolucije.
Tito je dokazal, da osnovno gibalo in organizator velikih revolucionarnih dejanj ni vladajoča državna stranka in njen aparat, temveč življenjska moč, ki je vzkalila v globinah proletariata. Delo Josipa Bro-za-Tita, izraženo v organiziranosti oboroženega upora in revolucionarnega prevrata v usodnem 1941. letu ter dokončno usmerjeno z vodenjem širokopoteznih strateških operacij ljudske osvobodilne armade, pomeni za zakladnico marksizma in leninizma kapital neprecenljive vrednosti, za zgodovino razvoja mednarodnega delavskega gibanja pa kažipot revolucije v nacionalnem osvobajanju enotnih vrst progresivnega človeštva.
Na prizorišču svetovne zgodovine narodi in narodnosti SFRJ danes razločno slutimo
in spoznavamo sodobni smisel človeških etičnih načel, ki gotovo predstavljajo lepoto in moč vseh svobodoljubnih upanj in verovanj v boljši jutri. Z enotnim geslom: mir, humanost in bratstvo med narodi, gradimo svet resnice, pravičnosti in svobodnih teženj, zakaj spomini, ki nas vežejo na temno preteklost, kjer se je svetloba razodevala le v osvobodilnem ognju partizanske puške, pričajo o hudih časih preživetja. In ob spominu na te čase se zopet spominjamo in pomnimo in govorimo: TITO. In ropotarnica zgodovine nenadoma postaja palača miru, nič več polna prešušt-niške vsebine, trgovcev s topovi, arheoloških črepinj ter zarjavelih čelad tisočletnih vojščakov. Polna je zgolj srečnih na smehov, ki jih je Tito zarisal na naše obraze...
Franc Rotar
„NA DOBRI POTI STE, ŽEEEZAR II ‘
(Sergej Kraigher v ravenski občini)
Podpredsednik predsedstva SFRJ Sergej Kraigher je v decembru 1980 obiskal občino Ravne na Koroškem. Najprej je počastil z obiskom 5263-članski kolektiv železarne Ravne, ki je lani praznoval 30 let samoupravljanja in 360-letnico fužinarstva na Koroškem. V tej največji koroški delovni organizaciji je bil Sergej Kraigher že večkrat, vendar je tokrat posvetil železarjem nekoliko več časa.
MED TOPILCI IN KOVACl
Tako si je v spremstvu najodgovornejših delavcev ravenske železarne in slovenskih železarn z zanimanjem ogledal TOZD jeklarna. Predvsem ga je zanimalo, kako ravenski jeklarji proizvajajo kvalitetna jekla s pomočjo procesnega računalnika. Uporabo tega je Sergeju Kraigherju praktično pokazal Mirko Barič, kvalificiran topilec pri 40-tonski elektroobločni peči. Jeklarji
so visokemu gostu tudi povedali, da so s pomočjo procesnega računalnika samo v letu dni pri proizvodnji jekla prihranili toliko, kolikor jih je celotni procesni računalniški sistem stal. Med potjo skozi železarno, ki se danes že močno širi proti Prevaljam, si je Sergej Kraigher nato še ogledal nekatere tozde. Med njimi kovačnico, kjer so kovači pred nedavnim spustili v poskusno obratovanje novo avtomatsko kovaško linijo.
Visokega gosta je zanimalo, kako so že-lezarji zadovoljni z delovnimi razmerami in z nagrajevanjem po delu. Zato jih je o tem spraševal kar na delovnih mestih.
O RAZVOJU IN PROBLEMIH
Železarne
Potem ko si je podpredsednik predsedstva SFRJ ogledal ključne tozde v železarni, se je zadržal v daljšem pogovoru s člani
poslovnega odbora ter s predstavniki družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov ter občine in medobčinskih organizacij. Razpravljali so o stabilizacijskih naporih, predvsem pa o nadaljnjem razvoju družbenoekonomskih in samoupravnih odnosov železarne Ravne.
Predstavniki železarne so visokega gosta v razpravi seznanili o spremembah, ki jih nadaljnji razvoj železarne predvsem predvideva v krepitvi položaja delavcev v tozdih in DSSS, z dopolnitvijo sistema razporejanja čistega dohodka, pri celovitem gospodarjenju z družbenimi sredstvi, uskladitvi samoupravnih splošnih aktov z ustavo, zakonom o združenem delu in drugimi predpisi. Po vsem, kar je v razpravi slišal, je podpredsednik predsedstva SFRJ Sergej Kraigher povzel:
»Teze, ki govore o nadaljnjem razvoju ravenske železarne, sem v celoti pregledal. Kažejo, da danes železarna sama dosega za slovenske in jugoslovanske razmere visoko stopnjo samoupravne organiziranosti — tudi uporabljenih elementov našega samoupravljanja, to je ekonomskih elementov. Čeprav je sistem izdelan, pa vendarle daje vtis, da ne izhaja iz stališč delavca in njegovega interesa na njegovem delovnem mestu, kjer združuje delo z drugimi delavci v tozdu,« je dejal. »Pravice delavcem se dajejo, ni pa razvidno iz tez, da ima delavec te in te pravice. Osvajanje tehnologije v celem svetu zahteva, da se delavec neposredno postavlja v odnos s sredstvi, s katerimi dela in z njimi upravlja in da čuti ekonomski efekt na svojem dohodku. Ali so to najboljše rešitve, je druga stvar, so pa neke rešitve, ki odpirajo perspektive v smislu odgovornosti delavca za to. Zato moramo v vsakem tozdu izhajati iz teh stališč, iz delavca in njegovega interesa, in razvijati tak sistem, da bo čim boljši. Težiti za tem, da se izpolnjujejo sistemi, da kritično presojamo izkušnje, ki jih pridobivamo iz sistema, ki je sedaj v veljavi. To ni kritična pripomba, ampak samo potreba, da smo do svojih lastnih izkušenj pošteni, da izkori-
Z obiska podpredsednika predsedstva SFR Jugoslavije Sergeja Kraigherja v železarni
Podpredsednik predsedstva SFR Jugoslavije Sergej Kraigher med železarji
stimo, kar se da. Lahko se učimo samo sami od sebe in je zelo slaba, če smo zelo zadovoljni s tem kar smo do sedaj imeli v sistemu samoupravljanja, ker so to vendarle začetni koraki, ki bodo še dolgo za mnoge generacije veljali in se razvijali. Mislim, da je to en element, ki je posebnega pomena še zaradi tega, ker, kot se iz razvoja ravenske železarne vidi, se bistveno spreminja tudi karakter dela in delavca. Delavec v železarni danes ni več, kot je bil pred desetimi in dvajsetimi leti, je drugačen po svoji izobrazbi in orientiranosti, ko se vključuje v delovni proces, ki se hitro razvija in spreminja,« je poudaril Sergej Kraigher.
Podpredsednik predsedstva Jugoslavije Sergej Kraigher je povedal še vrsto pripomb in rešitev v zvezi z nekaterimi aktualnimi vprašanji o minulem delu, dohodkovnih odnosih, delitvi po delu in mednarodni delitvi dela.
MINULO DELO — GOSPODARJENJE Z OSNOVNIMI SREDSTVI
»Ko človek začneš govoriti o minulem delu, se ti zdi, da to zahteva neko posebno učenost,« je dejal Sergej Kraigher. »To ni drugo kot problematika, ki se kaže v amortizaciji, v izkoriščanju osnovnih sredstev, vprašanju izmenskega dela, upravljanja z reprodukcijskim materialom, ki se izraža v materialnih stroških. To je stvar gospodarjenja z minulim delom — drugega minulega dela ni. Če boste rešili problem, da delavca postavite v tak položaj, da bo pri svojem osebnem dohodku čutil rezultate gospodarjenja z osnovnimi sredstvi, boste s tem reševali problem nagrajevanja na podlagi gospodarjenja z minulim delom. Drugega komentarja tu ni. Vaše kriterije v zvezi z nagrajevanjem po minulem delu v vašem samoupravnem sporazumu bi morali prediskutirati in povezati z vsem, kar prej o tem govorite.
Drugi moment, za katerega se mi zdi, da je potrebno pokazati nanj, je nadaljeval Sergej Kraigher, izvira iz položaja delavca iz tozda in delavca v skupnih službah. To je analitična ocena ali opis dela. Nimam točne predstave, kako je to. Kot si lahko predstavljam iz gradiva, ste šli na analitično oceno in imate dolgo tradicijo, ki jo gotovo izpolnjujete, da imate pred sabo enega bistvenih elementov, od katerih je odvisno nagrajevanje po rezultatih dela.«
ODPIRANJE V SVET
Železarji so Sergeja Kraigherja seznanili s težavami, ki jih imajo s trgovino in predelavo jekla.
»Vi sami razvijate predelavo vaših proizvodov, ki je taka, da spada v železarne. V to se ne spuščam. Gotovo pa je, da se vaši interesi za predelavo ne morejo zaustaviti na predelavi, ki jo razvijate sami. Vsaj toliko pažnje, kot jo posvečate tozdom, ki predelujejo vaša jekla, morate posvetiti kovinsko predelovalni industriji. To ustvarja pogoje za oblikovanje sozda. To omogoča, da se zagotavlja ustrezna perspektiva v skladu z razvojem v Jugoslaviji in po svetu. Preveč se zapirate vase in niste preveč zadovoljni z odpiranjem v svet,« je zaključil Sergej Kraigher.
Podpredsednik predsedstva SFRJ Sergej Kraigher se je popoldne pogovarjal tudi s predstavniki občinske skupščine, družbenopolitičnih organizacij, SIS in delovnih
Franc Tušek
Politiko gospodarske stabilizacije smo v naši družbi zastavili kot trdno usmeritev, ker je to v sedanjih okoliščinah edina stvarna in sprejemljiva možnost našega družbenoekonomskega razvoja. Njen dolgoročni cilj je z nadaljnjo krepitvijo sistema socialističnega samoupravljanja in vloge delavskega razreda pri obvladovanju tokov družbene reprodukcije zagotoviti skladnejše odnose in gibanja v družbeni reprodukciji in tako premagati izrazitejše težave in nesorazmerja v gospodarstvu. Samo na tak način bomo lahko ustvarili objektivno materialno osnovo našega stabilnega dolgoročnega družbenega in ekonomskega razvoja (uvodne besede v referatu Stevana Doronskega na 13. seji CK ZKJ).
Resnosti gospodarskega položaja v naši družbi se zavedamo tudi komunisti v ravenski občini. Sklepi predsedstva Jugoslavije in predsedstva CK ZKJ iz novembra 1979 so bili osnova akcijskih programov, ki smo jih izdelali v vseh osnovnih organizacijah zveze komunistov, drugih družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih OZD, KS, SIS in organih družbenopolitične skupnosti občine. V mesecu januarju smo obiskali vse samoupravne sredine, se z njimi pogovarjali in dogovorili, kako si zamišljamo realizacijo sklepov predsedstva Jugoslavije in CK ZKJ. Res je, da se večina tedaj ni zavedala resnosti položaja, zato so bila potrebna velika prizadevanja tistih, ki so vedeli, kaj pomenijo sklepi in njihova vse-
organizacij. Ti so mu pripovedovali o družbenoekonomskem položaju v ravenski občini, predvsem pa o problematiki v rudniku Mežica.
bina. Delovni ljudje in občani so hitro spoznali, da se poslabšuje mednarodni gospodarski položaj, da bo dviganje cen nafte, uvoženih surovin in opreme povzročilo tudi našemu gospodarstvu resne težave. Vse globlje so začeli razmišljati, kaj pomenijo opozorila predsedstva CK ZKJ, in sicer:
— da se počasi uveljavljajo temeljne sistemske rešitve, počasi tudi sprejemamo druge predpise, ki na podlagi ustave SFRJ in zakona o združenem delu urejajo odnose v družbeni reprodukciji...
— da se nadaljujejo neugodne tendence pri delitvi dohodka in veča prepad med ustvarjenim dohodkom in vsemi vrstami porabe...
— da je inflacija v naši državi dosegla visoko raven in da taka rast ovira družbeno reprodukcijo in zaostruje odnose v njej ...
— da so se neugodne tendence v gospodarskih odnosih s tujino, ki se že leta kažejo v vedno večjem primanjkljaju v trgovinski in plačilni bilanci, leta 1979 močno povečale itd.
Gospodarski rezultati v občini v prvem trimesečju niso bili najbolj razveseljivi. Sklepi občinske konference zveze komunistov so zalo še bolj obvezovali. Komunisti so morali stanje vsestransko analizirati in na osnovi analiz določiti odgovorne. Odgovornost je bilo potrebno zaostriti še toliko bolj, ker ni bilo malo primerov, ko so posamezniki delali po starem, pa tudi takih ni manjkalo, ki so videli rešitev naših go-
Uveljavljanje delegatskega sistema — porok za stabilizacijo gospodarstva
spodarskih težav samo v administrativnih ukrepih. Ugotavljali so, da je naš samoupravni sistem v krizi, oziroma da deluje samo takrat, kadar ni problemov. Praksa je res pokazala, da je včasih potrebno administrativno poseganje, to pa predvsem zato, ker se ne držimo dogovorov ali pa zanemarjamo uveljavljanje delegatskega sistema. Še vedno so prisotne lokalistične težnje, ki se izražajo v zapiranju posameznih organizacij združenega dela, ki ne vidijo čez svoj tovarniški plot, da ne govorimo o kakšnem širšem družbenem interesu v republiki ali med republikami. Rezultati takšnega obnašanja so se kazali pri analizi medrepubliških izmenjav, ki so se letos v primerjavi s prejšnjimi leti zmanjšale.
Drugi primer negativnih pojavov v našem družbenoekonomskem sistemu so bili neke vrste družbeni dogovori, ki so pod različnimi naslovi povzročali prikrito dviganje cen surovin in drugega materiala. Odgovorni v OZD so takšne sporazume podpisovali — čeravno so vedeli, da jim to zmanjšuje dohodek — ne da bi o posledicah obvestili delavce, kaj šele, da bi o takih sporazumih odločali delegati v samoupravnih organih. Tudi v tem primeru je bil potreben administrativni poseg, ki bi izostal, če bi pravočasno vključili delegatski sistem in če bi sc posamezniki, komunisti in osnovne organizacije ZK zavedali svoje odgovornosti.
V letu 1980 smo veliko govorili o vseh vrstah porabe. Na vseh sestankih in razgovorih smo obravnavali skupno, splošno, osebno in investicijsko porabo. Analize nam kažejo, da so tudi v naši občini vse omenjene vrste porabe glavni vzroki za inflacijo, zadolževanje v tujini, nestabilno gospodarjenje in s tem tudi za slabšanje notranje politične situacije. Rezultati, ki so bili doseženi v letu 1979 in deloma v prvi polovici letošnjega leta, niso bili odraz dobrega in stabilnega gospodarjenja, ampak so vsebovali vrsto negativnih elementov inflacije, dviga cen, nizke produktivnosti in ekonomičnosti itd.
Zmanjševala se je akumulativna sposobnost, vse več je bilo OZD, ki se jim je zmanjševala tudi reproduktivna sposob-
nost, postajale so nelikvidne. Dohodek, ki so ga ustvarjale temeljne organizacije združenega dela, je preveč odtekal v druge sfere, kjer delavci niso mogli razpolagati z njim. Viški SIS so ležali na žiro računih v bankah, združeno delo, ki je ustvarjalo ta dohodek, pa jih ni moglo koristiti med letom. Neugodne tendence pri delitvi dohodka in večanje prepada med ustvarjenim dohodkom in vsemi vrstami porabe so zahtevale ukrepe, ki bi izboljšali stanje.
Le malokje imajo izdelane prave dohodkovne odnose, kot jih predvideva zakon o združenem delu. Posledica takega stanja je tozdovsko obnašanje. Pridobivanje dohodka in čistega dohodka temelji na osnovi kupoprodajnih odnosov, internih cen, ki pa povzročajo zidanje cen, manj pa se dogovarjajo o merilih, sporazumevajo o delitvi dela itd. Takšno tozdovsko obnašanje povzroča podvajanje del in nalog, nepotrebno družbeno delo, zaostrovanje, slabša povezanost, vse skupaj pa se odraža v višji ceni izdelkov. Res je, da uveljavljanje dohodkovnih odnosov ni enostavno, ravno zato pa ga zanemarjamo. Komunisti imamo pri tem veliko nalog, reševati pa jih moramo načrtno. Tako kot jih rešujejo v železarni Ravne, rudniku Mežica in še kje. Pri uveljavljanju dohodkovnih odnosov bo potrebno pomagati manjšim delovnim organizacijam (Viatorju, Inštalaterju, Kogradu, Lesni itd.).
Veliko težav in nepravilnosti je bilo pri delitvi osebnih dohodkov. Delili smo jih, ne glede na to, kako smo gospodarili. Produktivnosti dela, ekonomičnosti, rentabilnosti, materialnih stroškov, skratka, ustvarjanja dohodka in čistega dohodka pri delitvi osebnih dohodkov nismo dovolj upoštevali. Veliko truda je bilo in še bo potrebno, da bomo v večji meri uveljavili omenjene kriterije pri pridobivanju dohodka in čistega dohodka, nagrajevanju po vloženem delu vsakega posameznika in rezultatih posameznega tozda. Prav to pa je za slehernega delavca zelo občutljivo, povzroča pa lahko velike zaostritve in pritiske. Pritiski pri delitvi osebnih dohodkov pa so običajno tam, kjer imamo v delovni organizaciji skupni »Žakelj«, iz kate-
rega hoče vsak TOZD ali posameznik izvleči kar največ. Veliko moramo še storiti, da bomo povsod uvedli nagrajevanje po vloženem delu. Pomanjkljivosti so predvsem tam, kjer se ne nagrajuje po normi, gre za administrativni kader, ki kreativno ali rutinsko opravlja svoja opravila in naloge. To velja za delavce v ozdih neposredne proizvodnje ali drugih.
Na vseh konferencah zveze komunistov, ki smo jih imeli lani o rezultatih gospodarjenja in stabilizacijskih prizadevanjih v naši občini, smo posebej govorili o skupni porabi. Tu velja posebej omeniti urbanizem, komunalno dejavnost in stanovanjsko gradnjo. Kritike na ta račun so bile v večini primerov upravičene, nekaj pa je tudi takih, ki dišijo po kritizerstvu. Gre za probleme, ki jih občani vsak dan občutijo (ceste, poti, kanalizacija, zelenice, stanovanja, dovoljenja za gradnje itd.). Morali bomo bolj uskladiti delovanje omenjenih treh dejavnosti, pa bo veliko kritik odpadlo. Naj navedem nekaj primerov, ki so povzročali kritike: nedodelan delegatski sistem, neporabljena zbrana sredstva za gradnjo stanovanj — kljub velikemu povpraševanju po stanovanjih, razraščanje vsakovrstnih služb, zelo zapleteno pridobivanje posameznih dovoljenj za gradnjo, urbanistično in zazidalno neobdelana območja itd.
Tudi o drugih področjih skupne porabe morajo delavci v združenem delu več vedeti, saj del svojega dohodka odvajajo na temelju svobodne menjave. Mislim predvsem na izobraževanje, zdravstveno varstvo, socialno skrbstvo in otroško varstvo. Zaradi gospodarske stabilizacije smo imeli veliko težav in zaostritev v šolah in v zdravstvu. Zaradi omejevanja osebnih dohodkov v prvem polletju, ko smo lahko dvignili OD samo za 10 •/», so se ti odnosi še bolj zaostrili in poglobili, zato smo morali selektivno obravnavati in reševati te probleme. Gre za to, da so bili osebni dohodki v šolstvu sorazmerno nizki, prav tako pa so morali učitelji v prvem polletju opraviti več dela (mature in izpiti). V zdravstvu pa so nastajali problemi predvsem v zvezi s pripravniki-štipendisti, ki so končali študij, saj zanje zdravstvene organizacije niso imele zadostne mase za OD. Dogovarjali smo sc z delegati in delegatsko bazo in tako rešili vse tovrstne probleme.
Zaradi gospodarske stabilizacije se je poglobilo socialno razlikovanje. Probleme smo podrobno analizirali in ugotovili, da v občini ni izrazitih primerov neupravičenega bogatenja, da pa se je nekaterim socialni položaj hudo poslabšal. Ugotovili smo tudi, da dobivajo občani različne podpore, za katere pa nimamo skupne evidence. Posamezniki dobivajo pomoč z različnih naslovov. Analiza je tudi pokazala, da delavci v združenem delu, kjer dobiva njihov sodelavec bonitete, skoraj ne morejo odločati o tem, prav tako ne okolje, kjer občan živi. Tak vpliv je potrebno uveljaviti, saj vemo, da nekateri uporabijo takšno pomoč za vse drugo, razen za tisto, za kar je namenjena. V našem socialističnem sistemu moramo imeti povsod in vedno posluh za reševanje in zmanjševanje socialnih razlik, posebej pa mora hiti to skrb komunistov, ki delajo v sindikatu, SZDL in drugih telesih.
Pri delu
Popravilo
Lani smo na osnovi družbenega dogovora omejili in spravili v realne okvire osebno, skupno in splošno porabo. Trd oreh pa nam predstavlja investicijska poraba. Malo je primerov v občini, da so se v posamezni samoupravni enoti odpovedali kakšni investiciji. Nekaj manjših investicij so odložili na poznejši čas v železarni Ravne, manj pa v drugih temeljnih in delovnih organizacijah. Res je, da se je akumulativna sposobnost združenega dela v zadnjih mesecih nekoliko izboljšala, kljub temu pa ozdi načrtujejo investicije mimo stvarnih možnosti, na kreditih bank in drugih udeležencev. Malo načrtovanih investicij so preučili in preverili s kriteriji, ki so jih postavili naši najvišji organi, kar pa pomeni, da še nismo v celoti dojeli bistva stabilizacije.
V zvezi z investicijami je bilo posebej poudarjeno, da je treba pričeti toliko gradenj, kolikor je zagotovljenih finančnih sredstev in da je potrebno najprej dokončati začete investicije, tako da nam bodo čim prej ustvarjale dohodek. Več sredstev moramo nameniti za izboljšanje delovnih razmer, delo moramo humanizirati, saj le na tak način lahko pričakujemo, da bomo imeli dovolj delavcev v železarni in rudniku. Hitreje kot do sedaj bomo morali nadomeščati stare, izrabljene stroje z novimi, sodobnimi.
Bolj kot doslej moramo omogočiti delavcem, ki ustvarjajo dohodek, da ga bodo zavestno združevali za razširjeno reprodukcijo. Pogoji za združevanje morajo biti jasni, kar pomeni vlaganje v konkretne projekte z jasnimi kriteriji o riziku in donosnosti. Komunisti se moramo upreti nejasnemu združevanju sredstev, pa tudi stihijski porabi in drobljenju v posameznih tozdih. Posamezne manjše DO v občini nimajo veliko sredstev za razširjeno reprodukcijo, pa še ta so razdrobljena. Večji vpliv morajo imeti delavci prek svojih delegatov na tako imenovane negospodarske investicije. Mislim na sredstva, ki se združujejo za posamezna interesna področja republike in zveze, ki pa niso majhna. V naši občini pa imamo zelo nizek odstotek negospodarskih investicij in še tem je
osnova samoprispevek občanov in OZD. Največ teh sredstev združujemo za objekte šolstva in otroškega varstva, zato pozivam vse podpisnike samoupravnega sporazuma, naj svoje obveznosti izpolnijo, ker bomo le tako izpolnili programe v krajevnih skupnostih in občini.
Kljub zaostrenim družbenoekonomskim odnosom doma in v tujini pa lahko rečemo, da gospodarske načrte dobro uresničujemo. Težavam s surovinami in drugimi materiali iz uvoza se je naše gospodarstvo dobro prilagajalo. Pokazatelji za enajst mesecev so ugodni. Skoraj na vseli področjih smo dosegli rezultate nad republiškim povprečjem, posebej velja to za produktivnost, ekonomičnost, izvoz in akumulacijo. Takšni rezultati pa nas ne smejo uspavati, saj bodo gospodarski odnosi zaostreni še najmanj dve leti. Takšni problemi pa nimajo posledic samo v gospodarstvu, ampak se čedalje bolj čutijo tudi v političnem življenju. To pa pomeni, da se mora zveza komunistov zavzemati za uresničitev politike gospodarske stabilizacije v organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, SIS in v širši družbeni skupnosti.
Kot sem že omenil, je naša poglavitna naloga ustvariti vse pogoje za dobro oskrbo z vsemi surovinami, opremo, predvsem pa nam ne sme primanjkovati osnovnih prehrambnih in drugih izdelkov za normalno življenje. Poleg nafte in drugih energetskih medijev je hrana eden najvažnejših strateških elementov v današnjem svetu. To pa pomeni, da bomo morali združevati sredstva za napredek kmetijstva, za boljše izkoriščanje zemlje in doseči večjo produktivnost, kot jo imamo sedaj. Menim, da je zelo smešno postavljati vprašanje, zakaj mora združeno delo združevati 0,3 •/• za pospeševanje kmetijstva, če pomislimo, da to pomeni le 5,44 milijona dinarjev, za kar bi v industriji dobili komaj slabši stroj, in če vemo, da vlagamo v druge investicije v občini stotine milijard.
Strniti moramo vse subjektivne sile in pripraviti ter sprejeti take programe, ki nam bodo izpolnjeni omogočili dobro pre-
skrbo s brano in drugimi izdelki. Komunisti morajo povsod, kjer delujejo, z argumenti pripraviti delegate, delavce in občane, da bodo razumeli sedanji položaj ter da se bodo lahko odločali za prave rešitve. V programih, ki jih načrtujemo za prihodnje srednjeročno obdobje, ne smemo zanemariti organiziranosti in razvoja trgovine. Nepovezanost med samimi trgovci ter trgovci in proizvajalci hrane in drugih predmetov za široko porabo je glavni vzrok za slabo preskrbo. Velike možnosti za izboljšanje preskrbe vidim v dohodkovnem povezovanju z našimi pobratenimi občinami — Varvarin, Probištip in drugimi, kjer pridelajo velike količine kmetijskih pridelkov (paradižnika, paprike, lubenic, zelja, solate itd.). Naši kmetje pa bi lahko pridelali krompirja za vse občane.
Komunisti in druge subjektivne sile imamo še veliko dela, da bomo odpravili probleme, ki so privedli do zaostrene gospodarske situacije in do ukrepov gospodarske stabilizacije. Predlagam, da se v začetku prihodnjega srednjeročnega obdobja delavci v OZD, občani v KS, SIS in vseh ostalih organih družbenega in samoupravnega življenja lotimo naslednjih nalog in problemov:
1. Vsa dejavnost zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov ter ostalih dejavnikov mora biti naravnana tako, da bomo nadalje krepili družbenoekonomski in socialni položaj delavca in celotne družbe. Pred nami so zahtevne naloge uresničevanja ekonomske stabilizacije; to pa pomeni, da moramo vse programe za prihodnje srednjeročno obdobje, posebej pa še za leto 1981, uskladiti z možnostmi. Vse osnovne organizacije zveze komunistov, občinski komite, občinska konferenca, skratka, vsi komunisti v občini morajo biti kreatorji resolucije o družbenoekonomski politiki in razvoju občine Ravne v letu 1981, se za sprejete usmeritve zavzemati in jih uresničevati.
2. Uveljavljanje demokratičnih odnosov družbenopolitičnega sistema socialističnega samoupravljanja je osnova za reševanje vseh problemov naše družbe. Tudi gospodarstvo je možno stabilizirati le na osnovi demokratičnih in samoupravnih odnosov. Res je, da so se demokratični odnosi v naši družbi že lepo razvili, res pa je tudi, da naš samoupravni mehanizem ne deluje povsod tako, kot bi moral. Izdelati moramo analizo delovanja delegatskega sistema v OZD, KS, SIS in širši družbenopolitični skupnosti in na osnovi ugotovitev začrtati dejavnosti, ki bodo izboljšale sedanje stanje. Uveljavljanje družbenopolitičnega sistema pomeni tudi delovanje družbenopolitičnih organizacij, društev in drugih organiziranih subjektivnih sil.
3. Stališča o splošni ljudski obrambi, varnosti in družbeni samozaščiti, ki so bila sprejeta na VIII. kongresu ZKS in XI. kongresu ZKJ moramo uveljaviti v vseh samoupravnih okoljih in celotnem družbenem življenju občine. Več moramo narediti za podružbljanje družbene samozaščite, varnosti in splošne ljudske obrambe. To pa pomeni, da morajo o enotnem obrambnem in samozaščitnem sistemu razpravljati, odločati in sodelovati vsi občani in delavci. Krepiti moramo enote terito-
rialne obrambe, civilne zaščite, narodne zaščite ter moralno in materialno usposobiti slehernega občana. Odpravljati moramo vzroke zaostrovanja medčloveških odnosov, ki poslabšujejo politično situacijo.
4.	Razvoj demokratičnih odnosov v naši diužbi je odvisen tudi od uveljavljanja takšnih odnosov v zvezi komunistov. Osnovne organizacije zveze komunistov morajo omogočiti svojim članom, da pridobivajo in usklajujejo svoja stališča na sestankih komunistov. Sekretariati morajo pripravljati sestanke komunistov in skrbeti za uresničevanje sklepov OO ZK ter bdeti nad dejavnostjo svojih članov.
Konferenca kot najvišji organ ZK v občini se mora uveljaviti bolj kot do sedaj.
Koliko in kje se bo konferenca uveljavila, pa je odvisno od delavnosti njenih članov. Člani konference morajo bolj delati za izpolnjevanje sklepov tam, kjer delajo in živijo. Aktivirati moramo delegacije ZK, ki so v I)PZ, raznih koordinacijah, družbenih svetih in DPO. Delegacije in njihovi člani ne delujejo na delegatskih osnovah, ne pridobivajo stališč v zvezi komunistov, kjer je njihova delegatska baza, ampak odločajo v svojem imenu. Redki so poskusi, da bi organi ZK sklicali delegacije, se z njimi dogovorili o stališčih teh organov in tako dosegli boljše rešitve.
Usposabljanje članov ZK mora biti tudi v letu 1981 ena od osnovnih nalog OO ZK
in drugih organov v ZK, saj je član, ki pozna probleme in možnosti za njihovo reševanje, lahko uspešen tako v zvezi komunistov kakor tudi v širši družbi.
V prihodnje moramo uporabiti za delo vse možne oblike delovanja: sestanke, posvete, razgovore, problemske konference, redne konference, pa tudi konference, na katerih bomo sprejemali programe dela in izvolili nove organe ali imeli samo nadomestne volitve.
Zavedati se moramo, da je leto 1981 predkongresno, zato bomo morali evidentirati in kadrovati za nova vodstva, prav tako pa bomo morali pripraviti volitve v skupščinska telesa, ki bodo leta 1982.
Olga Kastelic-Marjetka
Mladi v narodnoosvobodilnem boju na Koroškem
(Nekaj misli in spominov, zapisanih v pomoč avtorju Marjanu Linasiju k temi »Delovanje SKOJ in ZSM na slovenskem in avstrijskem Koroškem« za posvetovanje o proučevanju zgodovinskega gibanja v Sloveniji.)
PREMALO ZNANA NOB KOROŠKE
Gradivo, ki zajema obdobje od poletja 1942 do jeseni 1944, do ustanovitve Dravograjskega okrožja, ki vključi prejšnje Mežiško in se odcepi od koroškega OBKOM, nikakor nima namena in ne more prikazati celotnega razvoja mladinskega gibanja na Koroškem. Napisano je predvsem zato, ker v arhivu in ostalih dosegljivih virih piše,1 da mladina na Koroškem še ni ali je premalo zajeta — kot je veljalo tedaj tudi nasploh za NO gibanje na Koroškem.
Drugi namen tega pisanja je spodbuda takratnim koroškim mladinkam in mladincem, da dopolnijo in s svojimi pričevanji, popravki ter dopolnili pomagajo k čim ver-nejši podobi takratnega dogajanja.
Mnenja sem, da je bilo gibanje obsežnejše, širše in močnejše. Poročil pač tedaj nismo pisali, vsaj jaz ne, tja do oktobra 1943, čeprav sem politično delala ves čas kot vsi2 koroški partizani na vsem operativnem območju koroške čete oziroma bataljona, ki je bilo tedaj v nekakšnem trikotu: od Solčave čez vso Podjuno, Strojno, do Mežiške in Mislinjske doline. Obveščanje in zveze so bile slabe še tudi kasneje, vse do poletja oziroma jeseni 1944, ko je bila osvobojena Zgornja Savinjska dolina in so se utrdile tako vojaške kot terenske TV linije.
O TEŽAVAH Z (MLADINSKIMI) FORUMI
Na Koroškem ni bilo nikakršnih posebnih mladinskih forumov vse do srede oktobra 1943, ko je bilo ustanovljeno enotno politično vodstvo PK KPS za vso slovensko Koroško. Najprej sta bila imenovana mladinska sekretarja za Podjunsko in Mežiško okrožje pri okrožnih komitejih KPS, prej vezanih na Štajersko. Ko se marca 1944 ZKMJ preimenuje v SKOJ in PK v OBKOM KPS, dobi mladinska sekretarja še OK za
Rož in Ziljsko dolino, prej vezanih na Gorenjsko.3 Predlogi za organizacijo enotnega mladinskega vodstva za vso Koroško so prihajali tako z Gorenjske kot s Štajerske. Pokrajinsko poverjeništvo ZKMJ za Gorenjsko in Koroško,4 sekretar Vinko Hafner, je 16. oktobra 1943 poslal v tedanje Celovško okrožje Staneta Konstantina-Bo-ruta, ki pa je prispel na Koroško šele 1. januarja 1944. Sporazumno s tedanjim sekretarjem PK ZKMJ za Slovenijo Stanetom Kavčičem-Durom naj bi bil Borut sekretar samostojnega Pokrajinskega poverjeništva za Koroško.5
Na Štajerskem, pri PK KPS za severno Slovenijo je za mladinsko delo odgovarjala Vera Šlandrova. Ko skupaj s sekretarjem Dušanom Kraigher jem-Jugom 15. junija 1943 pade na Dobrovljah, preden pride na PK ZKMJ, kamor je klicana, jo nadomesti Jože Kladivar-Leon Zagorc, član PK ZKMJ, ki jeseni obišče Koroško. Na Koroško pošlje nato člana mladinskega Pokrajinskega poverjeništva za Štajersko, kooptiranega člana PK ZKMJ Matijo Knapa, ki se februarja v Mežiškem okrožju sestane z Borutom.6
Dogovorili so se, da bodo brezpogojno ustanovili koroško mladinsko poverjeništvo, v katerega je Borut predlagal Olgo Jenko-Marjetko za sekretarja, za člane pa Staneta Mavriča, Aleksandra Cera, obveščevalca Dragotina ter nekoga za Agitprop, ki naj ga pošljejo.7
Iz poročila sekretarja OBKOM KPS za Koroško Pavla Žaucerja-Matjaža 26. aprila 1944 PK SKOJ pa je moč razbrati, da ustroj mladinske organizacije še ni rešen, in da se še vedno ni vedelo, komu so mladinske organizacije podrejene.
Enotni mladinski forum za Koroško ni bil organiziran niti pri OBKOM KPS za Koroško, dokler ni sredi poletja 1944 PK SKOJ za Slovenijo poslal za sekretarko OBKOM SKOJ za Koroško Marjeto Vasi-čevo iz novomeškega okrožja.8
Prvo poročilo pošlje Marjeta PK 7. julija 1944, ko se mladinski OBKOM še ni sestal. V Ziljskem okrožju je tedaj sekretar Jože iz Stične, v OK Rož Bogdan Mohor-Ston, v Velikovškem Slavka Firova in v Mežiškem Olga Jenko-Marjetka — vsi
predvideni za člane OBKOM SKOJ, poleg njih pa še Dora Čepeljnik.1' Prva dva nista mogla priti zaradi izdaje in težkih razmer, »Slavka in Marjetka zato, ker jima je naloženo tudi delo po partijski liniji, Dora pa je v odredu«.
Poročil s Koroške PK SKOJ tudi potem ni prejemal. V arhivu PK preberemo le eno poročilo z dne 8. decembra 1944, ko ni več okrožij, ampak okraji Beljak, Celovec, Podklošter, Velikovec in Pliberk. O koroškem mladinskem delu je še zapisek z izredne seje PK SKOJ 18. in 19. oktobra 1944 ko v točki d) poroča Mirko Gorše-Iztok, član PK SKOJ, odgovoren za Koroško, sicer pa pri OBKOM SKOJ za Štajersko.10
Pred II. kongresom USAOJ je PK večkrat poudarjal, da naj bi se ga nujno udeležili tudi delegati iz Koroške, in sicer trije s terena in dva iz vojske,11 obenem pa ugotavljajo, da je žal prepozno, ker bi morali biti vsi delegati že 7. decembra 1943 zbrani v vasi Dane nad Ribnico.12 Priporočilo sekretarja OBKOM Matjaža, da naj zaradi uskladitve mladinski forumi vedno, ko poročajo, obenem pošiljajo poročila partijskim forumom, se je izkazalo zelo umestno. Tako so ohranjena vsaj nekatera poročila okrožnih mladinskih forumov tudi s Koroške, ki jih bo nujno treba proučiti.
SREČANJE S KOROŠKO PO ODHODU BORCEV II. GRUPE
Pravzaprav je govoriti posebej o gibanju mladih protislovno. Saj je tedaj le malokdo presegel starost, ki je bila nekakšen prehod, in ki še danes označuje »zrelega« človeka. Razlike so bile le v revolucionarnem »stažu« in izkušenosti ter temu primerno razdeljenih odgovornostih.
Čeprav sem bila skojevka že kot peto-šolka na klasični gimnaziji v Ljubljani, o kakšnih posebnih izkušnjah, ko sem se znašla pozno poleti 1942 sama iz oči v oči s Koroško, ne bi mogla govoriti.
Dosti je bilo že zapisano o akcijah partizanov II. grupe odredov poleti 1942 na obeh straneh jugoslovansko-avstrijske meje, o Kranjčevem bataljonu ter o 1. štajerskem (Savinjskem) bataljonu, ki je deloval
vzhodneje, v dolinah Bistre, Koprivne, Remšenika.
Tedaj sem bila bolničarka in sekretarka SKOJ v 1. (revirski) četi tega bataljona. Ob napadu Nemcev 5. septembra 1942 na skupno partizansko taborišče Kranjčevega in Savinjskega bataljona, ki je bilo tedaj pod Travnikom nad dolino Bistro, med Belo pečjo oziroma Raduho in Smrekovcem, sem ostala sama na opazovalnici. To je bila velika skala na jugozahodni strani taborišča, kamor sem bila dodeljena s tedaj še partizanskim borcem, kasnejšim raztrgan-cem Antonom Tovstovršnikom-Revsom iz Luč. Čez pet dni, ko bataljona nisem našla ne v taborišču in ne v okolici, sem odšla v dolino. Tako se je septembra 1942 začelo moje »obdelovanje« Koroške.
BISTRA
Če naj govorim posebej o mladih — prvi mladinec, ki sem ga srečala, je bil Jožko Kos, p. d. Špesov iz Bistre, eden prvih par-tizanov-domačinov, ki so bili neprecenljivi v vseh akcijah na Koroškem in ostali ves čas zvesti. Tu sta bili še njegova sestra Trezika, ki se je tedaj največ zadrževala pri Ratihu, in Ratihova Micka.13
Špesova Jožko in Trezika ter Ratihova Micka so bili pravzaprav trojka, ki je na preprost način pomagala in tako izkazala svojo pripadnost. Pomagali so mi priti do ostalih domačij v Bistri, s tem da so me obveščali o varnosti in prepričanju ljudi. Čeprav sem bila tedaj le izgubljena partizanka, se mi je zaradi mojega staža mladinskega aktivista in sekretarja iz revirjev zdelo prav organizirati teren. Ker pa še nisem imela 18 let, sem seveda najlaže našla stik z mladimi. Prav gotovo niso bili v Bistri ti trije edini mladinci, kakor tudi ne drugod, saj so bili zavedni mladi pri vseh domačijah, ki sem jih tedaj obiskala (npr. pri Osojniku, Plazniku), vendar se še danes teh posebej spominjam. Omogočili so mi tudi s tem, da so organizirali javke, da sem mogla naprej v Koprivno.
KOPRIVNA
Tja sem hotela, ker sem se posebej spominjala p. d. Hedove, partizansko Golaževe domačije, kjer smo bili avgusta z bataljonom in kjer sem upala, da bom našla soborce. To se sicer ni zgodilo, našla pa sem mnoge nove borke in borce.
Pri Hedovih, kjer so že dali krvni davek: sina Jakija Kebra so jim Nemci 15. avgusta 1942 ustrelili kot talca, so bili vsi trdno na strani OF. Štiri hčerke: Micka, Kristin-ka, Valerija in Jerica pa so postale prave borbene mladinke, pripravljene izvršiti vsakršno nalogo.14
Bile so več kot odlične mladinke. Vsak večer sem vsej družini govorila o osvobodilnem boju, prebrali smo vso literaturo, ki sem jo imela pri sebi, naučile so se vseh partizanskih pesmi, ki sem jih do tedaj poznala. Ko je v novembru prišel na Koroško član PK KPS za severno Slovenijo in sekretar OK KPS zg Koroško Pavle Zaucer, z: njim politična aktivistka Ela Letonja-Atena in kasneje skupina revircev — ko smo kmalu, decembra, zrasli v 1. koroško četo — smo imeli tu svoj pravi dom in za nami vsi koroški partizani in aktivisti do konca vojne.
S pomočjo Golaževih deklet smo dobili stik z ostalimi domovi v Koprivni, kjer so povsod imeli sinove in hčere ali pa mlade dekle in hlapce ter pastirje: najprej s sosedom p. d. Fekom, partizansko »Pri štruklju«, kjer je bila sicer tedaj zelo mlada, vendar zanesljiva Marjeta, nato z Janško-vimi, Haderlapovimi, Jeklovimi, Rojakovimi, Rosovimi, Lipoldovimi, Ledrovcem, partizansko »Pri Katrci«, kjer sta bili zelo predani Katrca in Micka in je bila ena najpomembnejših javk za vse smeri — in drugimi.15 Našteti bi bilo treba pač vse domačije, saj takrat v Koprivni tako rekoč ni bilo hiše, ki ne bi sodelovala z nami.
TOPLA
S pomočjo Koprivcev smo šli naprej v Toplo, kjer smo spet naleteli na kar največjo pripravljenost vseh domačinov: Končnika, Fajmuta, Kordeža, Burjaka,
Florina. Najbolj se tu spominjam Bur jakovih deklet in mladoletnega Končnikovega Hanzija.16 2e v drugi polovici novembra in v začetku decembra 1942 smo v nekaj dneh zgradili taborišče pod Kordeževo glavo, po božiču pa visoko v Peci nad Končni-kovim mlinom in od tod opravljali svoje poslanstvo.
PRVI LETAK KOROŠKI MLADINI
Na pobudo sekretarja OK KPS za Koroško Pavla Zaucerja, tedaj že »Matjaža«, sva v taborišču na Peci »ustanovila« prvo koroško partizansko tehniko. Radijske vesti, letaki »Kdo smo partizani in kaj hočemo«, »Slovenska mladina, ne odzovi se Hitlerjevi mobilizaciji« in še osem drugih letakov ter partizanskih pesmi, ki sem jih tipkala kar na pisalnem stroju, zaplenjenem ob napadu 15. decembra 1942 v Solčavi, so imeli kar največji odmev. Saj so
Slavnostni govor Olge Kastelic-Marjetke ob obletnici napada v Mežici
jih domačini prinesli tudi v dolino med rudarje, prijatelje in znance pa tudi Slovencem čez jugoslovansko-avstrijsko mejo.
PRVI MLADI KOROŠKI PARTIZANI
DOMAČINI
Koroški fantje iz okolice Železne Kaple, Podpece, Koprivne, Bistre, Tople, Črne, Mežice, Kotelj, Leš, Prevalj so vse od januarja 1943 vstopali v partizane: prvi17 je bil 12. januarja 1943 Fajmutov pastir Franc Pečnik-Miha, 7. februarja Bur jakov Grega-Jurij, oba iz Tople, 20. februarja Franc-Luka, p. d. Janškov iz Koprivne in drvar Ivan Pandev-Metod iz okolice Črne. Takoj za tem pa še Koprivci in črnski okoličani, ki so vstopili v partizane ob partizanski akciji pri Šumelu 22. februarja 1943.
Dekleta so ostala po večini doma na domovih kot naše sodelavke ves čas, seveda, če jih niso nacisti odvlekli v taborišča, zapore ali pa jih celo pobili, preden so se utegnile umakniti v partizane.
Posebno obravnavo zasluži p. d. Golobov, partizansko Gamsov Milan iz Koprivne. Tedaj je imel kakih 12 let, bil pa je izredno bister in zanesljiv. Kot njegova mati Micka in stric Franc, s partizanskim imenom Gams, je z nami sodeloval kot odrasel in se z nami udeležil skupaj s stricem Gamsom napada Koroške čete 15. decembra 1942 na Solčavo. Dobro je znal nemško, prebiral vse časopise in nam poročal. Z nekaj vrstniki je organiziral kurirsko in obveščevalno službo v Črno in čez mejo. Kasneje je bil partizan.18
Vse je potekalo tako, kot so narekovale smernice CK KPS in ZKMJ, kot beremo v okrožnicah iz tistega časa v arhivu, ki pa jih seveda nismo poznali: vsi fantje v vojsko, dekleta naj vodijo organizacijo na terenu. Dejansko je bil sestav prvotnih partizanskih enot skoro iz samih mladincev — več kot 80 odstotkov borcev, kar velja še posebej za Koroško.10 Nemalo zaslug za ugoden razvoj in ustvarjene pogoje je imela Črna, kamor se vse te gorske koroške doline stekajo.
ČRNJANI20
Črna, kraj na koncu rudarske Mežiške doline, o kateri so se in se še danes domačini radi pošalijo »na koncu sveta«, je bila ena redkih, ki je, ne čakajoč navodil od zgoraj, samodejno pričela z aktivnim delom že v prvih dneh nemške okupacije. Tu je delovala skupina mladincev, pretežno starih 15 do 17 let, ki so, sicer različnih političnih prepričanj, bili že pred vojno člani zavedne organizacije skavtov. Njihov duhovni vodja je bil Ivan Hercog, kasnejši znani koroški partizan in aktivist »Tim«, ki je bil tedaj pomočnik v elektro delavnici v Žerjavu. Najbolj je bil z njim povezan Milan Kranjc, kasnejši partizan Brane, vajenec v istem obratu, poleg njega pa še Kristl Markovič, Ivček Eržen, Bruno Reš, Jože Knez, partizan Kolja, Ivan Šipek, Avgust Ledinek, Tonček Piko; ko je prišel iz vojnega ujetništva, pa še Drago Markovič.21 Glavne zasluge za pravilno politično usmerjenost je imel Kolja, ki je bil kot predvojni dijak povezan s skojevsko organizacijo. V letu 1941 so se sestajali pri Kranjcu ali pri Hercogu. Vršili so razne
drobne akcije: ob aretaciji predvojnega komunista inž. Dehla so rešili njegove in slovenske knjige iz šole, ki so jih deponirali na Pristavi in na Igrčem; skupina Hercog-Kolja-Kranjc je pozimi 1941 s tem, da je naredila kratek stik v transformatorju, prekinila veliko nemško politično zborovanje v šoli; izvršili so še celo vrsto sabotaž v topilnici v Žerjavu; v podzemni elektrarni; z električnim motilnim aparatom so motili Hitlerjev govor, ki so ga nemški oblastniki zapovedali poslušati; iz skladišča so spravili v partizane nemške uniforme prek Golaža v Koprivni oziroma Končnika v Topli. Izdajali pa so tudi ilegalni list, kjer so objavljali slovenske pesmi in radijska poročila.
Delo je potekalo samo od sebe vse do avgusta 1941, ko je prišel v Črno Dušan Kveder-Tomaž in so dobili prvič pravi vpogled v OF. Leta 1941 je prišel še Rudi Janhuba, sicer pa stikov v zimi 1941/42 ni bilo.
Spomladi 1942 je gestapovec Hebenik spravil v gestapovske zapore na Prevalje Kristla Markoviča, Ivana Šipka, Ivana Hercoga, Avgusta Ledinika, Ivčka Eržena in še nekatere, vendar so jih kmalu izpustili.
V skupino so se vključili še Rado Lipi-čar,22 Ivan Rožanc in drugi. Posebej se je izkazal Rešev Bruno, ki je bil kasneje kot borec Zidanškove brigade ujet in obglavljen. Padla sta tudi Ivček Eržen in Kristl Markovič ter Poldka Knez-Markovič, p. d. Krulčeva.
Čeprav neposrednih stikov s političnimi forumi niso imeli, so kljub temu organizirali delavsko in kmečko mladino — vso mladino, ki je bila tedaj »na razpolago« v tem delu Koroške. Držali so se navodil Kvedra in Janhube »naj ustvarijo zaledje« in v tem uspeli. Bili so nosilci medvojne aktivnosti v letih 1941—1942; velik del je šel v partizane že 1943, ostali pa 1944. leta. Zaradi represalij nad svojci so nekateri po dogovoru za kratek čas odšli v nemško vojsko, potem pa s popolno vojno opremo in izurjeni v nemškem »drilu« prišli v partizane. Mnogi so bili na odgovornih vojaških ali političnih položajih — sama Črna je dala leta 1944 v enote OZNA 22 borcev — kar pomeni, da so uživali popolno zaupanje, čeprav so bili nekateri nemški vojaki.
Javka za odhod v partizane iz Črne je bila pri »Srnjaku« v Javorju.23 Padlo je 320 žrtev — Črnjanov.
LUDRANSKI VRH, JAVORJE, JAMNICA
Zavedne so bile vse doline tostran jugo-slovansko-avstrijske meje: Bistra, Koprivna, Topla, pozabiti pa ne smemo Ludran-skega vrha, Javorja in Jazbine. Tam je na podoben način kot jaz v Bistri in Koprivni deloval Milan Trtnik-Milanček iz Ljubljane. Bil je borec Kranjčevega bataljona in se je izgubil v bitki pri Robežu 25. avgusta 1942. Zadrževal se je največ pri Stanetu. Tudi tam je bil mladinski aktiv: pri p. d. Permanšku, partizansko pri »Srnjaku«, kjer je bila javka za odhod v partizane iz Črne in kurirska zveza za štajerski PK v Šmihel nad Mozirjem, je bila Mojcka; spodaj v bajti pri Petelinu je bila Slavka, ki je imela zvezo z Železno Kaplo, z Vivo-dovima; pri Stanetu je bila Trezika, pozneje znana partizanka Zinka.23
V Javorju oziroma Jazbini smo imeli trdno postojanko tudi pri p. d. Petriču, partizansko »Pri treh miškah«. Mladinke so bile vse domače hčere: Micka, Nežka, Fanika in tedaj enajstletna Angelca.24 Ob nemškem napadu na bataljon 7. novembra 1943 je Petričeva domačija doživela strašno tragedijo. Padli so domača hči Micka, komandir čete Ivan Magrič-Čapajev, partizanka Nelka in Tilček-Voronov iz Mu-šenika, Petričeva hči Nežka pa je bila ranjena. Starše so Nemci odgnali v taborišče, domačijo pa požgali.
V Jazbini je bila že od novembra 1942 vključena tudi hčerka Pavla iz siromašne Jerinove bajte. Spominjam se, da sta živeli sami z materjo doli v globeli pod Javorjem več kot skromno, pa nista nikdar v vsem vojnem času odrekli partizanom niti tople strehe niti hrane, četudi le nezabeljen krompir — saj kaj drugega nista imeli. Pavla je bila naša zvesta kurirka.
Tod je v poletju 1943 do jeseni po mladinski liniji deloval Stane Mavrič, sicer komisar 2. čete koroškega bataljona in postavil nekaj novih dobrih aktivov.25
MLADI V SELSKEM PROCESU
Onstran meje, na območju Sel in Železne Kaple, kjer sta od poletja do 12. novembra 1942, do izdaje, delovala Stane Mrhar in Johan Zupanc, sta organizirala tudi mnogo mladih. Saj je bilo od 37 Slovencev, ki jih je v procesu od 9. do 13. aprila 1943 obsodil Volksgerichthof (Narodni sodni dvor) v Celovcu, najmanj deset mladincev: Jerebova dva iz Obirske, Franci Pristovnik, p. d. Husov iz Sel, Vida in Zora Jug, Ani Gregorič, p. d. Hlipočnik; sedemnajstletni Johan Oraže, ki je bil pismonoša v Malnitzu, je bil celo med 13 obglavljenimi 29. aprila 1943 na Dunaju — in drugi.28
PRIPRAVE NA PARTIZANSKO POMLAD OD PODJUNE DO URŠLJE
Onkraj Snežnika in Pece, prek sončne Podpece in Koprivne, do Železne Kaple in naprej v Podjuno — v Lobnik, Lepeno, Remšenik, Obirsko, Belo, Korte, v kraje na območju Sel — smo ponovno prodrli po zaslugi Karla Prušnika-Gašperja, ki je prišel v partizane 3. decembra 1942. Tako sta bila verjetno že pred novim letom povezana Čemrova Katrca in njen brat v Podpeci;27 v istem času ali še pred Gašperjevim prihodom pa Kahov Miha in dve dekleti iz Remšenika, kjer smo se že v avgustu oglasili partizani II. grupe.28
V Lobniku, kamor je s Pece 22. februarja 1943 sekretar OK KPS za Koroško Matjaž poslal aktiviste Gašperja, Lada Letonj a-Janeza Pohorca in Janeza Štrigla-Zutega, je bila v tem času že vključena Mikijeva Zala-Ivanka Sadolšek20 ter p. d. Vi-vodove, partizansko »Na marofu«, Marica-Majda, Malka-Tatjana in Jerica.30
V Lepeni pri Auprihu, partizansko »Ke-glišu«, smo imeli Pavlo, sedemnajstletnega Francija in štirinajstletnega Ernija, v Kortah »Pri Urški« pa Smrtnikova dekleta.31
BORCI IZPOD URŠLJE
Pred pomladjo 1943, ko lahko govorimo o pravem razmahu gibanja na Koroškem, mladinsko nikakor ni zaostajalo.
Skupina mladih partizanov. (Z desne proti levi:) Mirko Tratnik s Prevalj, ki je prišel v partizane star 16 let z mitraljezom, Stanko Ilovnik, sin kmeta Hovnika z Zg. Sel, Lojzka Kotnik-Cvetka, por. Pavlin, Ferdinand Oder z Raven na Koroškem, mesar, ubit kot talec v Dravogradu marca 1945, Marija Košak-Metka, por. Kordež, sedaj stanuje na Prevaljah — Trg 37, po domače Micka Perovska iz Navrškega vrha, Albert Kotnik, Spanžclov sin z Zg. Sel, sedaj stanuje v Podklancu, p. Dravograd in Adi Pisar, Lešnikov sin s Tolstega vrha, ki so ga ustaši leta 1945
na zločinski način umorili.
23.	februarja 1943 pride s hotuljske strani organizirano v partizane 22 fantov, samih Korošcev:	Lambert Kotnik-Frank,
Ivan Magrič-Čapajev, Štefan Osojnik-Aleks, Ivan Podbržnik-Nejče, Alojz Prek-Aljoša, Franc Prodnik-Srečko, Andrej Stajner-Rigo, Jože Štajner-Gogo, Peter To-mazin-Skala, Bogomir Vastl-Božo, Karl Polenik-Don in še drugi, ki so bili več kot zdravo jedro 1. koroškega bataljona in partizanstva na Koroškem sploh.
PO BELOPEŠKI KONFERENCI
Čeprav na prvi partijski konferenci koroških političnih in vojaških delavcev, ki je bila 12. maja 1943 na območju Smrekovca, pod Belo pečjo, razen v referatu Lavo-slava Eberla-Poldeta Jamskega, člana OK KPS za Koroško, ni bil posebej govor o mladini, sta vendar sekretar OK in član PK KPS za severno Slovenijo Matjaž in Polde skrbela, da smo, kjer smo ustanavljali odbore OF, DE, AFŽ, povezovali tudi mladince.
Tako so povsod tam, kamor so po konferenci odšli politični delavci: Gašper in Johan Zupanc v Belo, Obirsko, Korte in Sele ter ves zahodni odsek; v Lobnik, Lepeno, Remšenik in ves vzhodni del Lado Letonja;32 proti Uršlji gori — Črni, Mežici, Prevaljam, Guštanju — v kasnejše Mežiško okrožje pa Polde Jamski — že tedaj obstajali mladinski aktivi, odbori, in kar je še posebej zanimivo, dosti pionirjev. Zaradi predanosti so bili že poleti 1943 najboljši mladinci in mladinke sprejeti v SKOJ.
KOROŠKI PIONIRJI
Bilo bi zelo krivično, če se ne bi spomnili izrednih koroških otrok, ki so kot drobni biseri prispevali k svobodi.
Tak je bil p. d. Vinkelnov Zdravko iz Lepene, ki »ga je orožnik Orlitsch postavil pod križ, ga prisilil, da je moral razpeti srajco na prsih, mu pritisnil na prsa pištolo ter mu zagrozil, da ga ustreli, če ne prizna, da je bil njegov oče (partizan) doma«. Pa ni priznal.33 Taki so bili trije Auprihovi otroci iz Lepene: Franci, Erni in triletni Stanko, ki jih je pretepalo 45 Nemcev; Šer-telovi otroci in enajstletni Vegeljnov-Ku-harjev Peter iz Lobnika ali Huterjevih deset otrok iz Šmarjete pri Pliberku, ki od njih Nemci niso nikdar nič izvedeli — in še mnogi drugi, med katerimi je tudi sedem otrok-mučenikov, Peršmanovih iz Podpece, ki so jih nacisti pobili z družino 25. aprila 1945.
Na hotuljski strani so bili takšni otroci v Podgori p. d. Rožankovi, partizansko »Dobrijevi«: Krištofovi Emil, Marjana in Julijana ter Tonijeva Francka, Ančka in Lojzka, ki so maja 1944 zaradi nemškega terorja z vso družino morali v ilegalo;34 pri Jurčku Betka in Ančka, s partizanskim imenom Nežka;35 iz Podgore je bil tudi Alojz Trupej, pionir, legalni kurir za Kotlje in Ravne ter vodnik za novomobilizi-rance v partizane z guštanjskega območja, kasnejši skojevec.30
V Podkraju so bili p. d. Lubasovi, partizansko Hostnikovi otroci Beno, Stanko in Florjan Kotnik, Jože Močivnik z žage ter Franc Rožej. Kasneje je bil tu organiziran pionirski odred, ki je že od jeseni 1943 skrbel za kurirsko zvezo na Sele k Hovniku in
Brezniku, kasneje pa v dravograjski okraj in s tehniko Netopir.
PLIBERŠKO POLJE
Po napadu 1. koroškega bataljona na Mežico v noči s 3. na 4. april 1943 nas je nekaj partizanov, mislim, da sedem, vodil nas je komisar Mile Mrzel, odšlo čez Peco na Pliberško polje. V bližini Šmarjete pri Pliberku smo se utaborili pri Šemonovem mlinu, kjer sta živela brat in sestra Lona in Lojz, ki sta nas ljubeznivo hranila in sploh skrbela za nas. Našli pa smo tam tudi čudovite mladinke in mladince, ki smo jih organizirali: pri Koleniku Franca, Loj-za (oba sta padla), Lipeja in Jožeta, ki so bili vsi kasneje partizani;37 pri Bokrautu Treziko Potočnik, pri Dumpelniku Lonco in Marico Slanič (njun brat Karl Slanič je bil kot zeleni kadrovec v Jugoslaviji v Kragujevcu streljan od Nemcev); pri Lu-činiku Ano Glinik, pri Tomažu Ančko Tomaž, ki je bila mladinska sekretarka, in njeno sestro Milko Tomaž; pri Kosu Pavlo Kos-Katrco in sestro Meto; pri Gutovniku Tinco in Tilko; pri Mertlu Franca Glinika in hlapca Franca, ki so ju nacisti oba ubili v taborišču; pri Šteslnu Petra Zalaznika in še druge.
Po justifikaciji Hansa Kresnika, bloklaj-terja in gestapovca v Šmarjeti, zaradi katerega so mnoge naše ljudi zaprli, odgnali ali ubili — in po še nekaterih akcijah okrog Pliberka smo se v začetku maja začasno umaknili nazaj čez Peco. Pliberško polje je bilo namreč prepredeno z lepimi belimi cestami in očiščenimi gozdovi ter prepogostimi nemškimi patruljami, da se ni dalo neopaženo premikati nikjer niti ponoči.
ŠENTANEL, JAMNICA, STROJNA
V maju 1943 smo organizirali tudi Šentanel in kraje na levi strani Meže. Najprej
je tja odšel komisar čete Mile Mrzel z manjšo patruljo, za njim še jaz. Na zborovanju pred cerkvijo, ki so se ga udeležili tako rekoč vsi prebivalci Šentanela in okolice, je govoril o ciljih OF, o vodilni vlogi partije in o nalogah koroških partizanov. Od tedaj so skoro vsi sodelovali z nami. Prvi mladinec je bil Pavle Sekalo-Danilo, ki je vstopil v četo, v aktivu pa so bili še njegovo dekle Pavla, ki je služila pri Plo-dru, bratranec Anton Sekalo, partizansko Bognarjev, Danilova sestra Jožica in brat Jože Potočnik, partizansko »Pri dobro-voljčku«, Dvornikovi, partizansko »Pri hruškah«, kjer so sinovi organizirali poslušanje radia in je bila pri njih javka za no-vomobilizirance,38 Obramova, partizansko »Pri Gašperju«, Matilda z Dolgih brd,39 Pavel Kert-Branko, partizansko »Pri moštu« in še drugi.40
Vzdrževali so zvezo čez Mežo, v Guštanj in Črno ter med Prevaljami in Pliberkom. Zal so že 13. junija 1943 zaradi izdaje Nemci napadli partizansko taborišče pod Lužnikom, kjer je junaško padlo 7 partizanov (vsi, ki so bili v taborišču, razen Jurija Kladnika, ki se je težko ranjen kasneje rešil iz nemškega vojaškega lazareta, kamor so ga kot nemškega vojaka poslali), med njimi komisar Mile Mrzel in Danilo. Mnogo domačinov so tedaj nacisti zelo mučili, jih odvlekli v Dachau ali druga taborišča, kjer so mnogi pomrli.
7.	junija 1943, pred napadom, sem s patruljo odšla na desno stran Meže v štab bataljona. Semkaj, na območje Šentanela, Jamnice, Strojne, na levo stran, sva se spet vrnila s četo Ivan Uranič-Drago kot komandir, jaz, v. d. komisarja, že sredi poletja 1943 in ostala do odpoklica vseh koroških enot zaradi reorganizacije (odhoda Korošcev v Šlandrovo, Zidanškovo brigado in druge enote širom po Sloveniji) septembra 1943. Ob vrnitvi smo lahko ugotavljali, da kljub terorju posebej mladinsko gi-
banje ni zamrlo in ko smo odhajali, so nas s solzami v očeh prosili, naj se čim prej vrnemo.
OBRETANOVE SKOJEVKE
Vedno pogostejše so prostovoljne mobilizacije mladih domačinov v partizane, nastajajo novi aktivi izrednih deklet. Na Obretanovi domačiji, partizansko »Pri mokrem, jopiču« pod Uršljo goro od februarja 1943 dalje, ko se je pri njih prvič oglasil sekretar Matjaž z Luko, Gogom in Stanetom Mavričem, čakajo na vsakršno partizansko nalogo mladinke, kot si jih lahko le želiš: Obretanove hčerke Štefka, Ivanka, Pavla, Mara. Od aprila dalje redno opravljajo zahtevno obveščevalno in kurirsko službo. Naredijo nešteto poti, polnih nevarnosti, proti Selam, Kotljam, Guštanju, Mežici, Javorju, Zarazborju. Nosile so dostikrat skozi nemške zasede polne nahrbtnike hrane, obleke, municije, literature in pošte. Udeleževale pa so se ponoči tudi skupaj s partizani 1. koroške čete in aktivistov partizanskih akcij, npr. 13. julija 1943 na Cehnerjevo žago v Kotljah. Sredi poletja 1943 so bile tri sestre, Štefka, Ivanka in Pavla, sprejete v SKOJ.41
BRDINJE
Ob napadu na Cehnerjevo žago moram omeniti tudi aktiv, ki je deloval na Brdi-njah: Angela, p. d. Protičeva, partizansko Brkova Milena, ki je bila sekretarka, njena sestra Marija, njun brat Jožko, Smon-karjeva Pepca, Mukov Tone, p. d. Konečki Lojz, Tonijeva Mojca in Tone in še kdo. Ta grupa, ki se je sestajala pri Brku ali v bližini Nacesnika, partizansko »Švajca«, je sodelovala v akciji na Cehnerjevo žago, vzdrževala zveze z jeklarno v Guštanju prek dr. Štefana Šobe in Štefana Trbovška in v oktobru pomagala organizirati hotulj-ski tabor.42
SELE
Na Selah, pri Dularju, je od poletja 1943 deloval aktiv, v katerem so bili: Dularjeve Katrca, Pavla in Micka, Hovnikova, partizansko »pri Smreki«, Elčka, Lesnikova Tončka, Marija Pušnik-Vanda, njena sestra Pavla-Urška, njun brat Jakob, Marija Knez, Lojzka Gostenčnik, Vera Gologra-nec, Cvetka Areh in še drugi mladinci in mladinke s Sel in okolice Slovenj Gradca, Starega trga, Raduš. Skoro vsi so bili kmalu sprejeti v SKOJ. Imeli so tesne zveze s samim središčem Slovenj Gradca, hodili na javke k Smolčniku v Suhem dolu, k Pre-valniku v Raduše, k Hovniku-Smreki in Brezniku na Selah, od koder je bila zveza v Podkraj (kurirček je bil Jože Močivnik). Organiziral jih je sekretar OK Polde Jamski, kasneje pa so z njimi delali še okrajni aktivisti Avgust Slemnik-Grega, Karl Aberšek-Pero ter posebej Jože Kavčič-Katar.43
S tem aktivom je bil povezan tudi Anton Strmčnik iz Črne, ki je sodeloval že od januarja 1943 z aktivistom Lojzom Štante-tom v Črni in je bil nekakšen kurir vse od Tople (Burjaka) mimo Črne, Kotelj na Sele do Krapča, Tončka in še kam.
Konec maja so pomagali (posebej Dularjeve hčerke) pri Šularju na Selah hudo ranjenemu Francu Kastelicu-Džonu, kasnejšemu sekretarju OK KPS Mežica.
PRVI KOROŠKI PARTIZANKI — DOMAČINKI
Ko so bili napadeni partizani pri Šularju na Selah, sta bili z njimi tudi prvi koroški partizanki-domačinki Jelka in Nelka, ki sta služili pri Šrotneku. Rešili sta se na ta način, da sta legli v posteljo, kot da sta domači hčeri. Nelka je pozneje, 7. novembra 1943, padla pri Petriču v Jazbini, Jelka, sestra znanih partizanskih junakov bratov Štajnerjev, Riga, Goga in Tesarja, pa je bila hrabra partizanka in aktivistka ter živi zdaj v Mariboru.44
SOLČAVA1’
Čeprav Solčava ni neposredno spadala v območje Koroške, je bila z njo toliko povezana, da je nujno opisati delo solčavskih mladincev, skojevcev, kasnejših varnostnikov (vosovcev) in aktivistov Toneta Bi-tenca-Tončka, Roka Klemenška-Viktorja, Vidka Pečovnika, Jožeta Prodnika-Grege, Robnikove Metke46 in še koga, ki smo jih organizirali spomladi 1943, spoznali pa že jeseni oziroma pozimi 1942, ker so imeli zveze s Herletovimi, Jozijem Šorlijem in Gašperjem.
Bili so kurirji in obveščevalci, sodelovali so pri tem, da Nemci niso mogli organizirati nemške šole pri Macesniku v Solčavi, ter prinesli hrano udeležencem Belopeške partijske konference 12. maja 1943. Bili so povezani z vsemi zavednimi kmeti v Solčavi: Majdičem, Prodnikom, Robnikom, Bukovnikom, Štiftarjem in drugimi, ter so vzdrževali zvezo s Haderlapovimi, Hedovi-mi, Janškovimi in drugimi v Koprivni. Tonček je hodil na zvezo tudi k Pucovi Ančki v Koprivno, ki je imela dalje zvezo s Krulčevimi (Knezovimi) v Črni. Skojevske sestanke so imeli pri Majdiču.
Že v poletju 1943 je politični aktivist Rok Klemenšek-Viktor organiziral še dva mladinska aktiva: prvega sredi leta 1943 v Matkovem kotu pri Gradišniku, v katerem so bile Jerica Plesnik-Marjana, Ivanka Plesnik-Olga, Ivanka Klemenšek, Mara Štiftar-Nevenka — drugega pa v Robanovem kotu pri kmetu Havdeju s članicami: Nežiko in Marico Prepotnik, Vido Dešman in Jerco Prodnik. Vsa ta dekleta so bila v začetku septembra 1943 ob prihodu sekretarja OK SKOJ Podjuna Staneta Mavriča sprejete v SKOJ. Stane je postavil še eno skojevsko organizacijo v Podolševi s članicami:	Valerijo Podbrežnik-Viko, Milko
Štiftar-Stano in Francko Štiftar-Vero. Pozabiti ne smemo ves čas zvestih Gradnikovih: Klare, ki je poleti 1943 prinesla od Gašperja trosilne lističe za mladinsko akcijo ob nemških artilerijskih vajah v Logarski dolini, in njene sestre Francke Grud-nik-Slavke, znane partizanke že od aprila 1944.
Da je bila Solčava zgodaj organizirana, priča 17 mladih, ki so do decembra 1943 odšli v partizane: 23. februarja Lovro Prek-Fric, 24. februarja Franc Prodnik-Srečko (umrl po vojni), 11. aprila Rok Klemenšek-Viktor, 24. aprila Francka Grudnik-Slavka,
30.	aprila Jože Prodnik-Grega in Anton Prodnik-Lenart, 6. junija Jože Selišnik-Ši-men (padel 7. julija 1944 na Koroškem), Jože Plesnik (padel 6. novembra 1943 na Koroškem), Albin Prek-Vinko (umrl po vojni), 24. julija Terezija Ugovšek-Mira
Prašnik (Gašperjeva kasnejša žena), 13. avgusta Alfonz Ikovic-Emil (padel 24. januarja 1944 v Zidanškovi brigadi na Pohorju) in Franc Štiftar-Svit (umrl po vojni), 16. avgusta Mirko Spruk-Rubi, 28. septembra Jože Štiftar-Božič (umrl po vojni) in Anton Robnik-Edi (umrl po vojni), 3. decembra Ciril Podbrežnik-Oto (padel 24. januarja 1945 v Solčavi), 18. decembra Feliks Poličnik-Srečko (padel 10. januarja na Pohorju).
PRVA MLADINSKA OKROŽNA FORUMA: OK SKOJ PODJUNA IN MEŽICA
Bila sem še vedno borka, politdelegat in namestnik političnega komisarja v 1. četi koroškega bataljona, ko je v poročilu CK KPS in IO OF Sergej Kraigher, član PK KPS za severno Slovenijo, ki je tedaj obiskal Podjunsko in Mežiško okrožje na Koroškem (poznal pa me je iz revirjev), 14. avgusta 1943 predlagal, »da se Marjetko iz edinice da na teren za mladinsko delo«.47
To se je zgodilo šele oktobra 1943, potem ko sva s komandirjem Dragom pripeljala 1. koroško četo z onstran Meže na Mozirske planine. Tam je bila koncentracija vseh koroških in štajerskih partizanskih enot. Koroški partizani smo morali dati, kot že rečeno, v druge enote za boje ob kapitulaciji Italije proti belo-plavogardistič-nim, četniškim in drugim sovražnim enotam po vsej Sloveniji tako rekoč vse oborožene borce (več kot 280). Vrnili smo se le tisti, ki smo bili določeni za politične aktiviste in pa funkcionarji za jedra novih vojaških enot, ki so se hitro kadrovale iz pro-stovoljcev-ubežnikov iz nemške vojske po vsej Koroški.
Slavka Firova je bila tedaj poslana v Podjuno, kjer je bil sekretar OK KPS Stane Mavrič,48 za sekretarko SKOJ, jaz pa v Mežiško okrožje, najprej kot vodja okrožne tehnike (3. septembra je namreč tehnika v Senčnem Javorju propadla), ki je bila v Podgori pri Ivartniku. Kmalu pa me je, sredi oktobra, določil PK KPS in sekretar Polde Jamski za sekretarko OK SKOJ in članico OK KPS Mežica.
Delo mi ni delalo težav, saj je znano, da smo bili na Koroškem ves čas vsi borci tudi aktivisti in sem pravzaprav delala kot borka natanko isto, le da sem si zdaj lahko vzela več časa za posamezni teren. Do jeseni je bilo (uradno) organizirano v Mežiškem okrožju 20 odborov ZSM, 2 odbora pionirjev (Rožankovi z Jurčkovimi in Lu-basovi) ter vsaj trije aktivi SKOJ (Obreta-nov, brdinjski, selski).
RAJONSKI ODBOR ZSM GUŠTAN J-PRE V ALJE111
V tem času sva s sekretarjem OK KPS Poldetom Jamskim s pomočjo Lojzke Kotnik, p. d. Lubasove, partizansko Hostniko-ve Cvetke, ki je bila, tedaj še v ilegali, sekretarka tega odbora ZSM, utrdila aktive: pod Uršljo goro v Kotu pri Lešah, kjer sta bili »Pri Urški« sestra Urška in Mici Pečnik; pri »Starem« pod Uršljo sta bili Lenčka in mlajša sestra;50 pri Apohalu, od koder sta kmalu odšli v partizane domača hči Urška in rejenka Milka; v Podkraju je tedaj delovala ena sester Božankovih, kasnejša partizanka Ela in njen brat dvojček,
Spomenik v Reškem grabnu pod Šentanelom
ki so ga Nemci zverinsko ubili tik pred koncem vojne, ter po domače Kančeva, partizansko »Raubšicova« Jerica.51
Prodrli pa smo tudi v Guštanj, od koder se spominjam, da je bil povezan mladinec Nesti, kasneje padel v partizanih (ve Cveta). Sedež tega odbora je bil v Lubasovem gozdu, tam, kjer se je po napadu 1. koroškega bataljona na Mežico 3. aprila 1943 zdravil ranjeni partizan Karl Polenik-Don, Lubasov rejenec, in organiziral mobilizacijo novih mladih Korošcev.52
PRVI KOROŠKI MLADINSKI ILEGALNI AKTIVISTI-DOMAČINI
Ilegalnih mladinskih aktivistov Korošcev je bilo zdaj že precej: v Mežiškem okrožju se spominjam že prekaljene Jelke, ki je delala zdaj na terenu, poleg nje Ele, Milke, Urške in dveh izjemnih mladink: Marte iz Mušenika,53 ki je delala na črnskem terenu najprej z znanim komunistom Vestrom De-lalutom, ustreljenim 18. julija 1943 kot talcem, in Tilčkom-Voronovim iz Mušenika, padlim 7. novembra 1943 pri Petriču v Javorju. Imeli so zvezo z Železno Kaplo in Malnitzem. Tudi Martini starši so bili ustreljeni v Dravogradu. Še kot legalka je potem delala s Harijem, ki je padel v partizanih, in Slavkom Seidlom-Korlnom, 27. oktobra 1943 pa je šla v partizane. Delala je najprej na črnskem terenu skupaj z rajonskim sekretarjem KPS Unionom.
31.	januarja 1944 je bila sprejeta v ZK, postala rajonska sekretarka SKOJ in članica OK SKOJ Mežica.
Druga je bila Milena,54 ki je bila spomladi 1943 povezana na Navrškem vrhu pri p. d. Avelnu (Janetovih) in je delala potem po direktivah rajonskega sekretarja Petra Razgorška in člana rajonskega komiteja Karla Aberška-Pera. Na njun predlog je bila sprejeta v SKOJ in delala naprej kot sekretarka na istem terenu skupaj s Potočnikovo Micko, dekletom Slem-nikovega Grege in drugimi. Ko je prišla 12. februarja 1944 v ilegalo, je postala okrajna sekretarka SKOJ in članica OK SKOJ Mežica (za rajon Guštanj-Prevalje). Bila je izredno naravno bistra, zato smo jo poslali poleti 1944 na X. skojevski kurz na Dolenjsko, ki ga je izjemno uspešno končala. Po vrnitvi je bila sekretarka OK SKOJ in članica OK KPS Velikovec in je delovala onstran Drave. Bila je ranjena na Svinški planini. Po osvoboditvi je delala na Koroškem naprej za NOG in se je vrnila v Jugoslavijo avgusta 1945.
KONFERENCA PRI APOIIALU POD URŠLJO GORO
V začetku oktobra 1943 je bila pri p. d. Apohalu okrožna konferenca aktivistov Mežiškega okrožja. Udeležili so se je tudi aktivisti Šaleško-mislinjskega okrožja (Leon Zalaznik) in vojaški funkcionarji vseh vzhodnokoroških enot. Vodila sta jo član PK KPS za severno Slovenijo (sekretar OK KPS za Koroško) Matjaž in sekretar OK KPS Mežica Polda Jamski, razpravljali pa smo o političnih nalogah po kapitulaciji Italije, predvsem še intenzivnejši mobilizaciji vseh sil (saj je bilo treba po odhodu glavnine s Koroške na novo formirati enote). Okrožni aktivisti smo se tedaj organizirali in določili območja delo-
vanja. Pokazalo se je, da smo bili v nekaj primerih zelo lahkoverni, saj smo sprejeli za rajonskega aktivista Gutovnika-Ago, kasnejšega zloglasnega izdajalca in nacističnega propagandista.
PRVI MLADINSKI POLITIČNI KURZ NA KOROŠKEM
V septembru 1943 smo imeli mladinci prvič na Koroškem politični kurz. Vodil ga je na pobočjih Oj stre na avstrijskem Koroškem (mislim, da tri dni) Jože Kladivar-Leon Zagorc, član PK ZKMJ za Slovenijo, ki je prišel k nam kot inštruktor PK za Štajersko in Koroško. Zbralo se nas je veliko iz vojske in s terena. Spominjam se, da sem tja prišla s komandirjem Gorazdom in komisarjem Ludvikom Mlinaričem-Iva-novim; srečala pa sem tam Miro (Prušnikovo) in še druge mladince z one strani.
IIOTULJSKI TABOR55
Takoj po vrnitvi v Mežiško dolino smo organizirali zadnjo nedeljo v oktobru znameniti »hotuljski tabor«.55
Uspeh tega tabora je bil v veliki meri zasluga mladih. Opravili so nešteto obveščevalnih poti, agitirali množično mobilizacijo za vstop v partizane, tako da je v dobrem mesecu bataljon spet narasel na več kot 120 oboroženih borcev; poskrbeli so za varnost in dobro udeležbo. Dekleta so oprala in zlikala partizanom uniforme, vsem borcem darovale rdeče rute za okrog vratu in sešile slovensko zastavo z rdečo zvezdo — tako da je bil pogled na partizane, ki smo organizirano vkorakali v tisti dan osvobojene Kotlje, zares veličasten. Seveda so se zborovanja pod lipo udeležili vsi mladinci, ali pa so sodelovali pri organizaciji.
NEMŠKE REPRESALIJE, REORGANIZACIJA V MEŽIŠKEM OKROŽJU
Seveda v tem času, ko je vsa Evropa trepetala pod njihovimi škornji, Nemci niso mogli kar tako pogoltniti takšne manife-
stacije antifašistične in osvobodilne misli na ozemlju jugoslovanskega dela Koroške, ki so ga edinega od slovenskih zasedenih pokrajin vključili v sam Tretji nemški rajh. Novembra 1943 so začeli veliko ofenzivo, ki je terjala mnoge žrtve. Padli so Čapajev, Voronov, Nelka, Grega; za posledicami napora je 7. novembra umrl priljubljeni okrožni sekretar Polde Jamski. Požgali so domačijo pri Petriču v Javorju, ubili Rožankovega Zorka, mnoge domačine so odgnali v taborišča. Politični aktivist Aga Gutovnik je postal izdajalec in ogrožena je bila vsa organizacija v Mežiškem okrožju.
Kljub temu se je že v decembru, okrog novega leta, strah pri ljudeh polegel, ker smo partizani ostali v bližini. V januarju je bila izvršena reorganizacija: novi sekretar OK KPS Mežica je postal Franc Kaste-lic-Džon, ki je zbral okrog sebe predane partizane Karla Aberška-Pera, Petra Razgorška, Jožeta Kavčiča-Katra, Jernej a-Ko-rošca iz Črne — mene so izbrali za delegatko na II. kongresu USAOJ v Drvarju.
NESOJENA DELEGATKA S KOROŠKE
Obvestilo je prišlo nekako sredi januarja 1944 od PK KPS za Koroško, obenem s propustnico in poverilnico. Po ključu za Štajersko in Koroško bi nas moralo s Koroške, kot rečeno, odpotovati pet (trije s terena in dva iz vojske), šla pa sem, kolikor vem, sama. Morala sem takoj v Solčavo, kjer me je čakal tedanji komandant PK VOS za Štajersko in Koroško Rudi Knez-Silas, da sem lahko takoj odpotovala naprej do osvobojenega ozemlja na Morav-škem. To je bilo, če se prav spominjam, 19. januarja 1944 (vsekakor prepozno). Čeprav smo strašno hiteli (Silas je bil pred vojno prvak v maratonu in je v tem stilu izuril svoje varnostnike) in prišli iz Solčave na Moravško v eni noči, sem prišla prepozno. Skupina mladinskih delegatov iz Štajerske, določenih za kongres, je že odpotovala. Vsi delegati so bili tedaj že zbrani na Dolenjskem (v Danah pri Ribnici?)56
S štabom IV. operativne cone, ki je tedaj odšel iz Moravč na Koroško pregledat koroške enote, ki so spadale v njegov sestav, sem odpotovala nazaj.
PRVI SKUPNI SESTANEK MLADINSKIH PREDSTAVNIKOV ZAHODNE IN VZHODNE KOROŠKE
Na Koroško je Leon napotil iz Oblastnega komiteja SKOJ (ali še PK za severno Slovenijo) kooptiranega člana PK ZKMJ za Slovenijo Matijo Knapa,57 ki se je v februarju sestal v Mežiškem okrožju s članom Pokrajinskega poverjeništva ZKMJ za Gorenjsko in Koroško, določenim za pokrajinskega sekretarja, Stanetom Konstan-tinom-Borutom.58 O tem poroča PK ZKMJ
24.	februarja Leon: formira se samostojno Pokrajinsko poverjeništvo ZKMJ za Koroško, od štajerskega poverjeništva odpadeta Mežiško in Podjunsko okrožje (glej op. 6 in pogl. »O težavah z mladinskimi forumi«),
BORCI ŠTIRINAJSTE NA KOROŠKEM
V istem času, konec februarja 1944, pridejo na območje Uršlje gore oziroma Mežiškega okrožja štab XIV. divizije, Tomšičeva brigada ter ranjenci in bolniki. Z nekaterimi od teh, ki so bili preizkušeni borci, sta se obogatila tako teren kot vojska na Koroškem. Pri OK SKOJ je nekaj časa, od pomladi do zgodnjega poletja, ostala Mira Bračičeva, moja sošolka iz gimnazije in predvojna skojevska tovarišica, ki mi je bila s svojimi izkušnjami pri mladinskem delu v veliko pomoč; član OK KPS Mežica in okrajni sekretar za črnsko območje je postal Galeb,59 komandant Koroške grupe odredov, ustanovljene 24. aprila 1944, je postal Vinko Simončič-Gašper.
Ko je bil poleti 1944 pohod štirinajste kronan z osvoboditvijo Zgornje Savinjske doline in je to pomenilo tudi za koroške partizane varno zaledje, so začele delovati kurirske zveze tudi s Koroške na Dolenjsko in je gibanje nasploh dobilo bolj natančno določene organizacijske oblike, je PK SKOJ za Slovenijo poslal sekretarja OB KOM za koroško mladino, Marjeto Va-sičevo iz Novomeškega okrožja (op. 60; pogl. »O težavah z mladinskimi forumi«).
OBDOBJE PRED ORGANIZIRANJEM OBKOM SKOJ ZA KOROŠKO OD POMLADI DO JESENI 1944
(v Mežiškem okrožju)
Verjetno že spomladi pošlje PK SKOJ Slovenije v Mežiško okrožje kot člana OK SKOJ in OK KPS Jožeta Pogačnika-To-ma,G1 ki je bil že preizkušen v mladinskem delu. Dora Čepeljnik, namenjena za OB KOM SKOJ se tudi od pomladi zadržuje v Mežiškem in Podjunskem okrožju.92
Delo po mladinski liniji se povsod dobro razvija. Pri okrajih Črna-Mežica (Marta), Guštanj-Prevalje (Milena), Dravograd (vprašati Mileno) so tudi mladinski aktivi-sti-ilegalci. Vzporedno z odbori OF, ki jih je v avgustu 1944 po poročilih v Mežiškem okrožju 18, rastejo mladinski. Iz poročil okraja Črna-Mežica razberemo, da je bilo od srede avgusta 10 odborov OF, 20 NZ, 3 DE, 7 SPZZ in 4 ZSM.
Da je mladinsko delo (in politično delo nasploh) obrodilo sad, kaže rast koroških partizanskih enot, ki dajo ponovno 7. ja-
nuarja 1944 97 borcev v novoustanovljeno brigado Miloša Zidanška, katere 3. bataljon je bil sestavljen izključno iz Korošcev. V začetku marca 1944 je prišlo k partizanom največ novih borcev iz vrst mežiških rudarjev. 2e 17. aprila je bil ustanovljen
3.	bataljon VKO, ki je tako narasel na 250 borcev (po ukazu GŠS z dne 24. aprila 1944 se ZKO in VKO združita v Koroško grupo odredov in s tem se začne najslavnejše obdobje koroškega partizanstva).
Po poročilih nemške uprave mežiških rudnikov je v letu 1944 odšlo v partizane 348 »mladih, zdravih in močnih rudarjev« (junija 1944 je samo 2. bataljon VKO štel 200 borcev).
V času ponovne nemške ofenzive na koroško partizanstvo maja 1944 smo imeli člani OK KPS Mežica in predvsem mladinski aktivisti svojo najbolj zanesljivo postojanko v Javorju pri p. d. Modreju, partizansko »Pri mami«, in pri Počelu, kjer so delali z nami že od zime 1942/43. Modreje-va Ivanka ter brat Tinč in Lojz, ki sta bila kmalu partizana in zvesta spremljevalca in kurirja OK KPS Mežica, in Počelova Pavla so v tem delu predstavljali trden mladinski aktiv, ki je skrbel za zvezo med okraji Črna-Mežica in Guštanj-Prevalje. Tu pa je bila tudi javka za višje forume: OBKOM, KGO, cono. Poleti so raztrganci zverinsko pobili Počelovo Pavlo ter očeta in mater.92
Junija 1944 je začela ponovno delati tehnika OK KPS Mežica, imenovana »Mežica«, ki se je oktobra preimenovala v tehniko »Netopir«. Tiskala je lepo ilustrirano
partizansko pesmarico, trosilne lističe z gesli AVNOJ v 5400 izvodih, brošuro Karl Marx ter žepni časopis mladine Mežiške doline »Mi vstajamo«, kar je nemalo poživilo mladinsko delo.
27. avgusta 1944 je bila v bližini Modreja širša politična konferenca, na kateri je bil ustanovljen Okrožni odbor OF za Mežiško okrožje, v katerem je bila zastopana tudi mladina. V tem času smo imeli okrožno konferenco tudi mladinci. Sodelovali so vsi legalni in ilegalni aktivisti-funkcionarji.93 Na poti v Celovško okrožje se je pri nas zadrževala Majda Vrhovnik-Lojzka, ki se je udeležila naših konferenc. Skupno z njo in Johanom Bertoncljem sem odpotovala na sedež OB KOM KPS za Koroško, kamor sem bila klicana, bil pa je tedaj v Podjuni.9'1
27. septembra 1944 je bilo ustanovljeno iz dotedanjega Mežiškega in Šaleško-mi-slinjskega okrožja KPS (brez Šaleške doline) novo okrožje KPS Dravograd, ki se je odcepilo od koroškega OB KOM. V Javorju nad Petričevo požgano domačijo sem sodelovala še na konferenci terenskih delavcev OF, ki so se je udeležili zastopniki vseh krajev Mežiške doline v začetku oktobra 1944, kmalu zatem pa sem odšla v Zgornjo Savinjsko dolino.95
OPOMBE
1 V poročilih PP ZKMJ za Gorenjsko in Koroško, poročilih PK za severno Slovenijo, PK SKOJ za Slovenijo, Historiatu SKOJ in drugih, ki so na razpolago od jeseni 1943.
2 Ko sem prišla po koncentraciji vseh enot na Mozirskih planinah po odhodu glavnine 280 dobro oboroženih mladih Korošcev na druga področja
Cpvp
'Smimm
Tu se je končala druga svetovna vojna
Slovenije, z maloštevilnimi, ki smo se vrnili, iz čete na teren v Mežiškem okrožju.
3 To se ujema s poročilom Vilme Beblerjeve 8. februarja 1944, ko poroča, da ni poverjeništva za Koroško, in da na zahodu delajo z Gorenjsko, na vzhodu pa s Štajersko.
4 Imenovano z odlokom PK ZKMJ v okrožnici 1. aprila 1943.
5 S tem se je strinjal tudi tedanji sekretar PK za Koroško Dušan Pirjevec-Ahac.
8 Leonovo poročilo PK 24. februarja 1944; podatke o Matiji Knapu bo dala lahko njegova vdova Lidija Potrč, Maribor, Grajska 5.
7 Stane Konstantin-Borut je sam prosil za drugo delo, ker je tedaj že prekoračil 26 let; živi v Škofji Loki, podatke lahko da Bogdan Mohor-Ston.
8 Poročilo ni originalno v arhivu, pač pa tisto, ki ga je prejel CK SKOJ; dr. Marjeta Vasič, Ljubljana, Prijateljeva.
9 Dora Cepeljnik-Pakiž, živi v Ljubljani, naslov ima Lojzka Cvetek, Ulica kneza Koclja 57.
10 Govori o profesionalizmu, ki da je drugod škodljiv, v pokrajinah, kot so Koroška, Štajerska in Prekmurje, pa bi bil zaželen.
11 Iz delovodnika pri PK SKOJ je sicer razvidno, da je dopisovanje med PK in OBKOM za Koroško potekalo, vendar poročil ni.
13 Glej pismo Matije iz CK KPS z dne 15. januarja 1944.
13 Špesov Jožko je bil partizan od 6. junija 1943; zdaj je gospodar pri Ratihu, Bistra št. 16, Micka je njegova žena; sestra Trezika je bila pozneje pri Peršetu na Zelenbregu nad Ravnami, kjer je bila javka Koroškega odreda, zdaj poročena Lesjak, živi v Mežici 165.
14 Micka Keber, ki je gluhonema, in Valerija, poročena Grmadnik, živita še vedno na domu v Koprivni 52; Kristenka je poročena v Nemčiji; Jerica, poročena Beloševič, živi zdaj v Podbrezovici 29, p. Durmanec, Hrvatska.
15 Fekova:	Marjeta	Rotar,	Koprivna; Jeklova:
Ančka Kupec, Koprivna; Rojakova:	Cita Vaudi,
p. d. Rojak, partizansko »Pri treh ljubicah« živi zdaj na Ostrožnem 30, Celje; za Ledrovčeve in sploh za vse kmetije glej 2aucer, Vestnik koroških partizanov 1976/4, str. 29.
18 Jerica Burjak živi še vedno v Topli št. 3, Han-zi Končnik je prav tako gospodar doma v Topli, Tončka, ki ji pa ne vem pravega priimka, živi poročena z Lipoldovim sinom v Koprivni.
17 Ce ne štejemo zeleni kader, ki pa tudi pomeni opredelitev mladih Slovencev na avstrijskem Koroškem proti nacizmu in sega tja v Hitlerjevo mobilizacijo po priključitvi Avstrije 1938.
18 Milan Osojnik je direktor Termike v Ljubljani.
19 Glej Historiat SKOJ, fasc. 444/11, IZDG.
10 Iz magnetofonskega zapisa Milana Kranjca-Braneta »Pričevanje VOS — Štajerska«, str. 1—13.
31 Ivan Hercog, živi v Crni; Milan Kranjc-Brane, mladinski aktivist, partizan od začetka novembra 1943, član VOS, živi v Ljubljani, tel. 42-349.
22 Jože Knez-Kolja, načelnik VOS, zdaj generalni direktor NOVOLES Novo mesto in član predsedstva SZDL, član OO koroških partizanov.
22 Nazadnje podsekretar za turizem pri Komiteju za gosp. SRS, mladinski aktivist, član VOS, član OO koroških partizanov.
23 Milan Trtnik-Milanček, spomeničar, po vsej Koroški znan komandant, zdaj živi v Spodnji Polskavi; Permanškova Mojcka-Marija Verdnik, Muše-nik, št. 7, Črna; za Petelinovo Slavko ve Milan Trtnik.
24 Fanika, poročena Vončina, živi v Žerjavu 16, Angelca, poročena Cigale, živi na sedanjem Petričevem domu kot gospodinja, Javorje 39, za Nežko, ki živi na Ravnah, vedo domačini.
25 Stane Mavrič, Celje, Moše Pijade 13.
26 Glej proces, objavljen v »Koroški v borbi« in drugod.
27 Pri Cemru je bila marca 1943 prva seja koroških aktivistov OF; Katrca je zdaj žena odličnega koroškega partizana Janeza Pečnika-Krištofa, enega sedmih klenih p. d. Štegarjevih fantov iz Bele, ki so bili vsi partizani; Krištof je prvi prekoračil februarja 1944 Dravo pri Tinjah na vzhodu — živita na Selah.
28 Kahov Miha je bil potem eden najsposobnejših in najhrabrejših kurirjev z vzhoda na zahod Koroške; po vojni je bil podpredsednik Zveze koroških partizanov v Celovcu, umrl pa je v februarju 1960 za tuberkulozo.
29 Kasnejša pokrajinska sekretarka SP2Z za Koroško, živi v Lobniku.
30 Marica Boltežar-Majda je bila invalid, vendar skupaj s sestro Amalijo Oraže-Tatjano, dokler sta bili legalki, požrtvovalna kurirka med Železno Kaplo in Črno ter Prevaljami, obe sta bili kasneje v partizanih. Tatjano so angleški vojaki kot mladinsko aktivistko ranili v Železni Kapli in je za posledicami ran umrla 10. avgusta 1946; Marica je umrla 1970; Jerica, nazadnje gospodinja pri Vivodu, je umrla pred nekaj leti.
31 Podatki še zdaleč niso popolni; o tem bi kazalo pregledati Gašperjeve zapiske za Gamse ter popis, ki je bil narejen leta 1957 za Zenski zbornik in je v IZDG, najboljši vir pa bi bil za vse inž. Zau-cer. Vsa ta opomba velja za celotno pisanje!
32 Območje, ki ga je pozneje zajemalo Podjunsko oziroma Velikovško okrožje.
33 Gamsi, str. 145.
34 Glej Vestnik koroških partizanov 1977, št. 1, str. 23, A. Skobir: Rožankovi.
35 Jurčkove: Elizabeta Grizold, Zg. Vižlnga 23, Radlje ob Dravi in Ana Mlinarič, Radlje ob Dravi 124.
38 Alojz Trupej, zdaj Podgora 13.
37 Lipej Kolenik-Stanko, mladinski aktivist, v partizanih minerec, vojaški vojni invalid, odlikovan z zlato značko OF, tajnik Zveze koroških partizanov v Celovcu; on lahko da tudi ostale podatke.
3S Tja je prišel tudi Rus Jevgenij, tako rekoč še pionir, kasnejši koroški partizanski junak, ko je ušel iz taborišča v Guštanju.
39 Zdaj Matilda Vogel, Lom, Mežica.
40 Pavel Kert, Jamnica 11, Prevalje.
41 Obretanova Ivanka je poročena s Francem Go-lobom-Luko, živita na Ravnah — dala bo podatke
za sestro Pavlo, ki živi na Razdrtem, in Maro; Štefka je umrla.
42 Angelca (Protičeva), poročena Miler, Na San-cah 98, Ravne, sestra Marija Sekavčnik, Sejmiška 10, Slovenj Gradec; Mukov Tone je dr. Tone Sko-bir-Drago, čezdravski partizan, republiški pravobranilec, član OO koroških partizanov; Konečki Lojz — Lojze Kolar, veterinar, Prevalje; Tonijeva Mojca in Toni živita na domu v Kotljah — Petrič.
43 Dularjeva Katrca živi v Ameriki, Micka je padla, Pavla je umrla; sestra Marija Pušnik-Vande, Pavla Vozič, živi v Crnečah pri Dravogradu št. 12.
44 Stajnerjeva Jelka se piše Mauser in živi v Mariboru, za naslov ve mariborski področni odbor.
45 Glej solčavsko številko Vestnika koroških partizanov, 1976/2-3.
48 Robnikova: Marjeta Krumpačnik, Mežica 169; od oktobra 1944 partizanka, ko so požgali domačijo.
47 V istem poročilu govori, da so člani OK Johan, Janez, Gašper bili na oni strani; Matjaževa naj večja zasluga je, da je organiziral tehnike, Bor skrbi za ranjence, njegov uspeh je bataljon, Polde organizira DE. Sergej tudi predlaga, da se ustanovita okrožji Mežica in Podjuna in vežeta na Koroško.
48 Slavka Firova, poročena Mavrič, Celje, Moše Pijadeja 13.
49 Okrajni so po februarju 1944, ko se PK preimenuje v OBKOM, za delovanje tega odbora bo dala natančnejši opis Lojzka Pavlin-Cvetka (Lubaso-va), Ravne, Cečovje.
50 Stari: Lenčka, poročena Helena Spanzl, Trg 37, Prevalje.
61 Gabrijela Dežman, Podkraj 21, Prevalje; Jerica Štampar, Prevalje.
52 Umrl po vojni, poročen z eno Obretanovih hčerk.
53 Angela Novak-Marta, Buče, p. Ivangrad, Črna gora.
54 Marija Terglav-Milena, Vitanje.
65 Ob 30-letnici so Hotuljci izdali o hotuljskem taboru brošuro.
58 Glej op. 12.
57 Podatke bo dala njegova vdova Lidija Potrč, Maribor, Grajska 5.
58 Glej op. 7.
59 Podatke za Galeba ima muzej v Slovenj Gradcu; Bogdan Žolnir.
60 Glej Marjetino poročilo 7. julija 1944 in op. 9.
81 Jože Pogačnik-Tomo živi v Ljubljani, točnejše podatke iskati pri njem: tel. 20-242 Iskra.
82 Modrejeva Ivanka, poročena Ramšak, Sp. Javorje — bo dala ostale podatke.
83 Glej v orisu zgodovine mladinskega gibanja, ki so jo napisali Alenka Nedog, Milica Kacin in Dare Jeršek, foto na str. 81.
84 Glej Marjetino poročilo 7. julija 1944 — verjetno zaradi formiranja OBKOM SKOJ.
85 Glej: Bogdan Žolnir, Mežiška dolina, str. 25.
Franjo Hovnik
Šolarji Miklavža se zanimajo
za Koroško
Pododbor koroških partizanov v Mariboru je sredi decembra pripravil v osnovni šoli Bogdana Tuška v Miklavžu, nedaleč od Maribora, nadvse zanimivo in posnemanja vredno srečanje med skupino koroških partizanov, ki danes živijo na območju mariborske regije, ter učenci tamkajšnje šole.
To srečanje so pripravili na željo učencev in njihovih učiteljev. Vsi so se zbrali kar v šolski knjižnici. Bila je skorajda premajhna za vse, ki so se želeli srečati z nekdanjimi borci za svobodo Koroške. Učenci so zato pripravili udeležencem tudi prisrčno srečanje, povezano s kulturnim programom.
Razumljivo, da pa tudi nekdanji koroški partizani učencem niso ostali dolžni, kajti tudi oni so jih po svoje presenetili. Pripovedovali so jim o bojih za svobodo,
doživljajih. Prav gotovo je bila za vse na šoli zanimiva pripoved Rudija Roterja, sicer predsednika tega odbora, ki je mladim povedal, kako je kot petnajstletni dečko odšel k partizanom, dobil puško, ki pa je bila večja od njega samega. Rudi je doma iz Žerjava. Mladi so z zanimanjem prisluhnili pripovedi nekdanjih partizanov.
V prisotnosti mladih iz šole Bogdana Tuška je Rudi Roter podelil najzaslužnejšim partizanom in ilegalcem s Koroške, ki danes živijo v Mariboru, zlata odličja — spominski znak »KOROŠKA 1941—45«, ki so jih prejeli: dr. Marija Ramšak, znana partizanska zdravnica iz Črne, Mira Dobršek, ilegalka, Zmago Krasnik, komandant in Filip Lesnik, partizanski komandir.
Po podelitvi teh priznanj, mnogi so jih prejeli že v začetku lanskega leta, je sledilo tovariško srečanje. Med drugim so se
Vsem Korošcem znana partizanska zdravnica dr. Marija Ramšak iz Črne, danes živi v Mariboru, prejema od predsednika pododbora koroških partizanov Rudija Roterja zlato odličje — spominski partizanski znak »KOROŠKA 1941—45« v trajno last
NADALJEVATI JEKLARSKO TRADICIJO
= (OB OT VOR IT VIR AŽST A V E 360 LET FUŽINARSTVA NA KOROŠKEM)
V davnih dneh se je začelo fužinarstvo na Koroškem. Bogati gozdovi so dajali oglje, deroči potoki energijo in za tiste čase je bilo dovolj železove rude.
Kelti so izdelovali slovito noriško jeklo, že takrat izredne kvalitete. Po zasedbi Norika so Rimljani nadaljevali z jeklarstvom. V viharnem obdobju preseljevanja narodov — s prihodom Slovanov — pa je fužinarstvo prenehalo za dolga stoletja.
Znova se je začelo pred 360 leti, ko je leta 1620 Melhior Puc dobil pravice, da je v Črni začel taliti jeklo. In to leto dejansko pomeni začetek fužinarstva na Koroškem. Jeklo se je dobro prodajalo. Fužine so se razširile po vsej dolini in postopoma prešle v last grofov Thurnov. Thurni so bili glavni gospodarji Mežiške doline do druge svetovne vojne.
V začetku prejšnjega stoletja sta Angleža brata Ilosthorna na Prevaljah zgradila mogočno železarno. Leški premog je zamenjal oglje. Železniške tračnice iz prevaljske železarne so prodajali po vsej Evropi. Povsod so priznavali visoko kvaliteto izdelkov.
Spričo pomanjkanja železove rude, visokih transportnih stroškov in zavoljo politike takratne Avstro-Ogrske je leta 1896 na Prevaljah ugasnil zadnji plavž. Tam, kjer je nekoč stala mogočna železarna, je ostal kup žlindre in ruševin. Propad železarne na Prevaljah in leškega premogovnika je bila velika tragedija za prebivalce vse Mežiške doline. Na stotine delavcev je moralo s trebuhom za kruhom v širni svet.
dogovorili, da se bodo učenci na tej šoli vključili v tekmovanje za bralno značko Karla Prušnika-Gašperja, znanega barca s Koroške onstran meje, ki je umrl 16. marca 1980 v Ljubljani. Njegova knjiga »Gamsi na plazu« je doživela že drugi ponatis, prevedena pa je tudi na nemški jezik.
Namen te bralne značke bi bil, da bi mladi še bolj spoznali revolucionarne tradicije NOV in POJ. Značko bi seveda dobili le tisti, ki bi tekmovali v poznavanju zgodovine o NOB. In tako bodo šolarji v Miklavžu navezali tesnejše stike tudi z ravensko gimnazijo ter s slovensko gimnazijo v Celovcu, kar je brez dvoma vredno vse pohvale.
Učenci te šole bodo poizvedovali v svoji okolici, če kje med njimi živi še kakšen izmed borcev s Koroške, ki še iz kakršnega koli vzroka ni včlanjen v Odbor koroških partizanov v Mariboru. Zbirali bodo tudi knjige ter jih nato odstopili Osrednjemu odboru koroških partizanov, ki ima sedež v Ljubljani, z izrecnim naročilom, naj jih le-ta nato izroči eni izmed šol na avstrijskem Koroškem. Brez dvoma bi bilo lepo, ko bi zgledu šole Bogdana Tuška iz Miklavža sledile še druge šole po Sloveniji, saj bodo s tem dokazale, da se zanimajo za svoje slovenske vrstnike, ki živijo onstran državne meje, se pravi na avstrijskem Koroškem.
Ob koncu 19. stoletja sta bila opuščena še fužinarska obrata v Črni in Mežici. Skromen ostanek prej cvetočega jeklarstva je bila jeklarna na Ravnah. Tu so v črnih fužinah ravenski jeklarji leta 1942 nehali izdelovati imenitno in cenjeno pudlano jeklo, ki so ga izvažali po vsem svetu. Jeklarna grofa Thurna pa je med okupacijo prišla v Bdhlerjev koncern.
Zmagovita ljudska revolucija nas je osvobodila okupatorjev in tujih gospodarjev. Naši generaciji pa je omogočila renesanso jeklarske industrije na Koroškem, temelječe na družbeni lastnini.
Takoj po osvoboditvi smo na Ravnah začeli načrtovati sodobno, moderno tovarno plemenitih jekel. Bližina energije iz reke Drave, pridni delavci in tradicija so bili temelji novi jeklarski industriji.
Iz leta v leto je rasla nova tovarna. Staro se je umikalo novemu. Na Ravnah je rasel nov rod koroških jeklarjev — resnično svobodnih proizvajalcev in samoupravljavcev. Več je bilo narejenega v treh desetletjih kot prej v treh stoletjih.
Po osvoboditvi je nekaj sto zaposlenih izdelalo nekaj tisoč ton jekla. Danes pa železarna Ravne proizvaja letno nad 200.000 ton te dragocene kovine in zaposluje okrog 5300 delavcev.
Hkrati s hitro rastjo tovarne je rastel kraj. Zgrajena so bila številna stanovanja za delavce. Nove šole, gimnazija, šolski center, vrtci, športni in kulturni objekti. Upravičeno lahko govorimo o vsestranskem usklajenem razvoju.
Prav je, da se ob jubileju 360-letnice fužinarstva na Koroškem spomnimo na pomembno dejstvo. Sočasno z razvojem industrije v Mežiški dolini je nastajal tudi delavski razred. Znani so številni predvojni komunisti in revolucionarji Prežihov Voranc, Ditinger, Lutar, Faymut, Štalcer,
Tiršek in španski borec Ivan Kokal. Boj za delavske pravice je rastel z razvojem industrije v Mežiški dolini. Kronan pa je bil s prevzemom oblasti in z delavskim samoupravljanjem. Goreča želja naših ljudi, da bi dobili sodobno jeklarsko industrijo, se je uresničila. Danes lahko govorimo: imamo jo in naša je.
V naši kratki, toda veličastni zgodovini po vojni so bili težki in lepi trenutki. Dva velika požara nas nista vrgla s poti k našemu cilju.
Dvakrat nas je obiskal na Ravnah, žal že pokojni, naš tovariš Tito (1958 in 1971).
V čast si štejemo, da je bila poslednja štafetna palica, izročena velikemu voditelju jugoslovanskih narodov, izdelana iz našega jekla.
Toliko let, kolikor je v krogu stopinj, ni malo. 36 desetletij se je talilo jeklo in tekel znoj. Ob tem pa so se kalile generacije koroških jeklarjev.
S kratkim zapisom se ne da povedati vsega. Zgodovinski dokumenti, fotografije in grafikoni skrbno, strokovno in tematsko razstavljeni, povedo veliko več. Prav zato si razstavo velja dobro ogledati.
Zgodovina nas uči, od kod prihajamo in kje smo. Če to vemo, si lahko postavljamo take cilje, ki jih borno lahko uresničili. Atomska doba zahteva sodobno jeklarsko industrijo. Zahteva večjo mednarodno blagovno menjavo, ki mora postati večja v prihodnjih letih.
Skratka, koroška jeklarska industrija mora v smer, ki je času, kraju in potrebam primerna. Samo to zagotavlja delo mlajšim generacijam in nadaljevanje velike zgodovinske tradicije koroškega jeklarstva.
Nadaljevati svetlo tradicijo dedov in očetov v sodobni jeklarski industriji na Ravnah! To naj bo naš poziv ob 369-letnici fužinarstva v Mežiški dolini.
Tudi to so Ravne na Koroškem
Prevod Prežihovih Solzic in nekaterih drugih črtic v Kitajščino
Knjižico je po posredovanju Miloša Mikelna podaril Koroški osrednji knjižnici — Študijski knjižnici — Ravne na Koroškem Tone Pavček, ki je kot predsednik Društva slovenskih pisateljev vodil delegacijo naših književnikov na Kitajsko. Knjižica pomeni za Koroško osrednjo knjižnico dragoceno dopolnitev njene zbirke Prežihovih v tuje jezike prevedenih del, predstavlja nov dokaz življenjske in umetniške moči Vorančeve ustvarjalnosti in, mislimo vsaj, zanimivost, ki jo velja predstaviti tudi bralcem Koroškega fu-žinarja.
rmti	h*;***®jbn.
m	rmmm,.	# 11	me
mx i'i f & r- išmmmiu-K®,
mn:c rvMx,
it w
1 '	StKfS,	{/;®xi'U$
;? \ r.UiiiKi^'5 jt»..
■■ i iJt. i"T U {i ■ n # $ 1) ril (ii ^ x:f: M m -ir-f - -i kiik‘(irmvAi-M,
■ I	m	J'	P«.
UU’ >L
i y iv %	?im~r-k
' ; %	U/l-lidfotfHM-ihVi.	jiplf
     - : - 'dNAh a'. i»U Xli j tlD £1"
Ajnžik
DVE POTI NA GRAD
(Mentorju za obletnico smrti)
Dve isti poti, pa vendar tako različni!
Prve nimam v lepem spominu. Kot šolar sem bil nekoč poslan na grad, zakaj, tega ne vem več. Boječe sem se bližal velikemu masivnemu grajskemu poslopju, zdelo se mi je, kot da iz vsakega velikega okna preži nekaj vame; hlad velikih, temačnih hodnikov se mi je zdel zoprn, vse se mi je zdelo tako tuje in skrivnostno. Čeprav nisem imel opraviti z gospodo, temveč le s služinčadjo, sem s težavo spravil iz sebe to, za kar sem bil -poslan; besede so se mi zatikale, glas mi je zamrl.
Med okupacijo sem se moral nekajkrat javiti na komandi mesta, ki je imela svoj štab na gradu. Oblasten nastop ošabnega komandanta, navzočnost tuje, nezaželene vojske, vse to je v meni še večalo odpor, ki sem ga imel do gradu še iz otroških dni.
Pozneje sem svojo sodbo o tem gradu močno spremenil. S svobodo je namreč postal grad prijaznejši, nadel si je lepšo, bolj praznično podobo, pa čeprav je zidovje isto kot prej; postal je namreč kulturni hram naše doline in vsi tisti, ki dajo kaj na kulturo, radi v teh prostorih pogosto pritiskajo na kljuke.
Množičen obisk na gradu je večala še osebnost, ki je bila prvi ravnatelj naše gimnazije in poznejši ravnatelj študijske knjižnice. Med tistimi, ki so se radi drenjali v njegovo pisarno, sem bil dolga leta tudi jaz.
Pred vojno sem rad bral ilustrirani mesečnik »Naš dom«. Zelo so me pritegnile različne šaljive zgodbice s skupnim naslovom: »Šenturšulce«. Ne samo vsebina zgodbic, ki so se dogajale v našem kraju in ki so bile dostikrat zelo smešne, pritegnila sta me tudi način pisanja in izražanje, ki je bilo kar se da domače. Ker so bili ti prispevki nepodpisani, sem bil radoveden, kdo je avtor. »To piše profesor Sušnik,« mi je povedal stric Travnekar, ki je bil načitan in razgledan kmet. Ko je o tem čula moja mati, mi je pokazala zelo povečano fotografijo o Prosenovi promociji. »To je profesor Sušnik,« mi je pokazala na štirinajstletnega fanta, ki je tudi bil med svati. Tako sem o tem zanimivem piscu vedel že nekaj več.
Tri desetletja bodo kmalu naokoli, odkar sva se z rajnim dr. Sušnikom prvič srečala. Nesel sem pregledat svojega prvenca za »Fužinarja«. Ne vem, zakaj sem si izbral njega, vem pa to, da sem dobro izbral.
Ni bila ravno lahka prva pot k njemu. Skrbelo me je, če se bo hotel zaradi zaposlenosti ukvarjati z menoj; če bo prispevek, ki sem ga napisal, sploh uporaben za objavo. Spominjam se, da je bil takrat dr. Sušnik v razredu in sem moral čakati na odmor. Ti trenutki negotovosti in čakanja so se mi zdeli zelo dolgi. Na moje prijetno presenečenje me je sprejel zelo prijazno in se takoj lotil branja. Nestrpno sem ga opazoval: hotel sem razbrati že z njegovega obraza, kaj sodi o pisanju. Ugotovil sem, da pisanje dobro ocenjuje, v razgovoru me je tudi pohvalil. Vsec so mu bile tudi narečne besede, ki sem jih uporabil. Pri slovesu me je spodbujal, naj še pišem.
Od takrat sem bil pri njem reden obiskovalec, kajti nesel sem mu pokazat vsak prispevek. Njegovi popravki so bili redki, pri marsikaterem se je spustil v daljšo razpravo in mi razlagal. Rad se je ustavljal pri narečnih besedah, razlagal mi je pomen, nastanek in izvor. Pri nobenem obisku mi ni pozabil naročati, da naj še pišem.
V nekem članku sem uporabil zvezo: ». . . skozi Bidrši les . . .« Pri obliki: Bidrih — Bidrši, se je dolgo zadržal in mi razlagal, da to izvira še iz staroslovanšoine. »Za ta izraz ste si zasluzili cekin,« me je pohvalil.
»Ajnžik, hud jezik imate,« mi je odkrito povedal, ko sem mu nekoč prinesel neko satiro; vendar mi je tudi takrat pri odhodu naročal, naj ne preneham s pisanjem.
Prijetne, lepe so bile te moje poti na grad. V žepu sem imel to, za kar sem se trudil nekaj večerov pozno v noč; vsakokrat pa me je spremljala tudi zavest, da prispevek ne bo vržen v koš. Skrbelo me je samo, ali ga bom našel v pisarni in če bo imel čas; pogosto sem moral ča-kad, ker je imel druge obiskovalce. Nekoč me je Ervin, ki ima voljo, da še napiše kaj zanimivega o našem kraju, prosil, naj ga spustim naprej; dovolil sem mu, pa mi je bilo pozneje žal, kajti čakati sem moral zelo dolgo.
Kakor sem rad hodil po teh opravkih na grad, mi je bilo vendar vsakokrat malo nerodno. Vedel sem, da ima dela čez glavo in da ne čaka samo še na mene. Ti pomisleki pa so vsakokrat izginili, ko sem videl, da si za pravo slovensko besedo rad vzame čas.
Ker so bil-i njegovi popravki in pripombe malenkostne, sem mu sčasoma prenehal nositi prispevke v oceno. Kljub temu pa sem še vedno rad našel vzrok, da sem šel k njemu na posvet;
čutil sem, da je za samouka beseda strokovnjaka še kako potrebna. V pogovorih z ljudmi sem zbiral narečne besede, si jih zapisoval in mu jih nosil. Delil jih je v tri skupine, pristne je podčrtal, prečrtal je tiste, ki zvenijo preveč tuje, za ostale pa je menil, da se uporabljajo le, če ne gre drugače, ker so pač posvojenke.
Ko sem nekoč opisal svojega dedija, sem poudaril tudi to, da je bil idealen zakonski mož. Ravno tu sem ga polomil; proti navadi sem namreč vnesel tuj izraz in to mi je zameril. Ker mu rokopisa nisem pokazal, mi je po objavi članka pisal pismo, kjer je med drugim zapisal: »Vaš dedi prav gotovo ni hodil v grške šole, zato tudi ni mogel vedeti, kaj je idealno.« Na koncu pisma me je še spodbudil za pisanje.
Lepe, prijetne so bile te poti na grad, ostale bodo nepozabne. Vsakokrat sem čutil to, kar težko, oziroma sploh ne morem pravilno opisati, niti se ne da stvarno oceniti; to je namreč vrednota, ki te notranje plemeniti. To je bogastvo, ki pa ni avto, udobno stanovanje ah katerikoli predmet sodobne tehnike; to je dobrina, ki nikoli ne izgubi vrednosti, ostane trajna, še več, njena vrednost raste. To čuti vsak, ki se kakorkoli kulturnoumetniško udejstvuje. Kultura?!
Holmec je praznoval! Številne vihrajoče zastave so dajale proslavi posebno dostojanstvo. Množica domačinov in okoličanov je 28. 9. 1980 ponovno izkazala ljubezen do padlih borcev NOV in žrtvam fašističnega nasilja. Ob zvokih prevaljške godbe na pihala se je pred osnovno šolo na Holmcu pričela slavnostna proslava z odkritjem spominske plošče padlim krajanom v narodnoosvobodilni borbi in žrtvam fašističnega nasilja. Šentanelski pavri in holmeški oktet sta s svojimi pesmimi navdušila navzoče. Holmeška
Zdaj je v hramu kulture praznina, ki jo bo težko zadelati. Mnogi pogrešamo to veliko osebnost, ki se ne da nadomestiti. Kar ugodno oceni priznan strokovnjak slovenske besede, je zagotovo dobro. Njegove ocene, dobre ali slabe, so bile za mene vedno velika spodbuda, ta mi je dajala moč, da sem po truda polnem dnevu lahko prebedel še marsikatero nočno uro.
Vsakokrat, kadar sem bil pri njem, ni pozabil na druge vsakdanje skrbi. Vedno je spraševal, kaj delamo; sploh ga je kmečko življenje zelo zanimalo.
Čutim, da mu veliko dolgujem, vendar ravnam tako, kot je pri nas že v navadi: priznanja in pohvale delimo šele po smrti! Preskromna se mi je namreč zdela vsaka misel, ki naj bi jo zapisal ali izrekel ob njegovem grobu; zato naj bo pričujoči zapis kot šopek za prvo obletnico njegove smrti!
»Šenturšulce« so bile prvo, kar me je opozorilo na njegovo osebnost, »V objemu Gore« piše na njegovem zadnjem domu. Prav gotovo je to njegova zamisel.
Vendar, moj spomin na njega je veliko močnejši, kot so te, v granitno skalo usekane besede.
mladina in šolarji osnovne šole so z recitacijami popestrili proslavo. Graničarji s karavle Vzhod-nokoroškega odreda so nastopili z zborno recitacijo, vojaki obmejne komande iz Dravograda pa so izstrelili častno salvo. Pionirska organizacija osnovne šole na Holmcu je sprejela spominsko ploščo padlih borcev NOV in žrtev fašističnega nasilja v varstvo in negovanje.
Proslavo je organizirala krajevna konferenca SZDL Holmec. Slavnostni govornik na proslavi je bil Anton VUŠNIK-Rastko, predsednik do-
micilnega odbora OF bivšega dravograjskega okrožja.
V govoru je obudil spomin na padle borce in žrtve fašističnega nasilja, ki jih je Holmec daroval za našo svobodo:
Letos praznujejo po vsej naši domovini 35. obletnico zmage nad fašizmom in konca druge svetovne vojne. Bil je takrat lep majski dan. Jutranja zarja je razlila svoje žarke po grapah in livadah, po vaseh in mestih ter pozdravljala izmučene narode Evrope. Bilo je 8. maja 1945, ko so borci NOV že zgodaj zjutraj zvedeli iz radijskih obvestil, da je fašistična Nemčija kapitulirala pred združenimi zavezniškimi silami. Tudi med krneti in prebivalci v vaseh in mestih se je ta novica bliskovito razširila. Od veselja so borcem NOV silile solze v oči. Objemali so se, vriskali in streljali v zrak. Dragocene muni-cije jim ni bilo žal. Prišla je težko pričakovana svoboda. Svoboda, to je nekaj čudovitega. 2e sama beseda svoboda pomeni zelo veliko. Kdor je ni doživljal takrat, ta ne ve, kaj pomeni svoboda za posameznika in za narod. Borci NOV ne bodo več spali v gozdu, v snegu in mrazu. Premočena obleka se ne bo več sušila na njihovih telesih. Ranjenci bodo zapustili zemljanke. Preselili se bodo v bolnišnice. Zatirani narodi bodo zaživeli novo življenje.
Tudi med interniranci v nacističnih taboriščih je zavladalo nepopisno veselje. Do kraja izmučeni in okosteneli zaporniki, ki se brez tuje pomoči niso mogli premikati, so z onemelostjo in solzami v očeh dočakali ta veličastni dan svobode. Kdor je bil v nacističnem taborišču in čakal na trenutek, da bo kot talec ustreljen, umorjen v plinski celici ali še na pol živ vržen v krematorij, ta ve, kaj pomeni svoboda. Za vse te je pomenil 8. maj 1945 ponovno rojstvo.
8.	maja 1945 so se prenehali boji na vseh bojiščih v Evropi. Nastopil je mir. Borci so vkorakali v vasi in mesta. Ljudje so jih pričakali z veliko radostjo, cvetjem in pesmijo. Borci NOV so se z njimi vred veselili svobode. Le v Jugoslaviji se je vojna še nadaljevala. Umikajoče nemške armade z Balkana niso hotele položiti orožja. Za vsako ceno so se hotele prebiti na avstrijsko stran, da bi se tam predale angloamerikan-cem. Slovenske brigade so ob pomoči III. armade zaustavile to velikansko vojaško silo na Poljani 14. maja 1945. Lohrova armadna skupina je morala kapitulirati pred našimi enotami. Po holmeški cesti je vdrl okupator v Jugoslavijo in po holmeški cesti se je vračal premagan. Naslednji dan pa so tudi ustaške in četniške enote kapitulirale.
Ob tej svečanosti se nam misli vračajo na usodni dan, 4. maja 1980, ko je ob 15.05 prenehalo biti plemenito srce našemu ljubljenemu maršalu Josipu Brozu-Titu. Sprijazniti smo se morali s kruto resnico, da se je za vedno poslovil od nas. Zahrbtna bolezen je opravila svoje. Z žalostjo in neizmerno bolečino v srcu smo spremljali njegov žalni sprevod od Ljubljane do Beograda in do položitve njegovih posmrtnih ostankov v grobnico — dom cvetja na Dedinju.
Tito je bil naš veliki učitelj in oče jugoslovanskih narodov. Spominjali se ga bomo kot revolucionarja, borca za pravice delavskega razreda, kot legendarnega partizanskega voditelja, večkratnega heroja naše borbe in socialistične graditve, čuvarja bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti, graditelja naše socialistične družbe, idejnega pobudnika in utemeljitelja neuvrščene politike v svetu, prijatelja svobodoljubnih narodov in velikega državnika, ki je nenehno delal za to, da bi na svetu zavladal resničen in
Častna salva
Anton Vušnik-Rastko
Holmec je praznoval
trajen mir. Letos mineva tudi 30 let, ko je zvezna skupščina sprejela zakon o samoupravljanju. Tito je takrat povedal, da je to zgodovinska odločitev v razvoju naše socialistične demokracije. Državna oblika lastnine se je spremenila v višjo stopnjo družbene lastnine. Delavci so prevzeli tovarne in podjetja v svoje upravljanje. Zelja delavskega razreda je bila s tem uresničena.
Čeprav ga ni med nami, pa bo Tito vedno ostal v naših mislih in srcih. Izpolnjevali bomo revolucionarno pridobitev naše narodnoosvobodilne borbe in ljudske revolucije ter trdno šli na poti, ki nam jo je začrtal.
Danes se spominjamo tudi vseh žrtev fašizma in padlih borcev za svobodo. Teh je bilo 1,700.000. Tudi naš kraj je prispeval svoj krvni davek za svobodo.
GRADIŠNIK Herman-Bojan, se je rodil 30.
3. 1923 na Lokovici, p. d. pri Gradišniku. Bil je kmečki sin. V narodnoosvobodilno vojno je vstopil aprila 1944. Pred tem pa je bil nekaj časa aktivist OF na domu. Bil je borec VDV bataljona. Ker je dobro poznal teren okrog Uršlje gore, Šentanela in Holmca, je bil določen za terenskega obveščevalca VDV bataljona. Pri izvrševanju vojaške dolžnosti je bil ujet pri Zaberniku na Suhem vrhu. Odpeljan je bil v gestapovske zapore v Dravograd. Po pripovedovanju sojetnikov so ga gestapovci strašno mučili. 25. januarja 1945 so na pol živega vrgli psom, da so ga raztrgali. Njegove telesne ostanke pa so zmetali v Dravo.
Zaradi zvestobe do domovine je mučeniško umrl.
GRADIŠNIK Matevž se je rodil 14. 9. 1912 v Šentanelu. Stalno pa je bival na rudniku na Holmcu. Bil je poročen. V partizane je odšel
4. 9. 1944. Bil je borec Šercerjeve brigade. Ob veliki ofenzivi okupatorja na osvobojeno ozemlje Savinjske in Logarske doline je bil decembra 1944 ujet. Odpeljali so ga v celovške zapore, od tam pa v Dachau, kjer je 10. 4. 1945 umrl.
Do kraja izmučen je omahnil v smrt na pragu svobode.
KRALJ Mirko-Bojan se je rodil 18. 7. 1918 na Dolgi brdi, p. d. pri Kralju. Ko je končal meščansko šolo, je bil nekaj časa doma. Druga svetovna vojna ga je zatekla kot vojaka bivše jugoslovanske vojske. V borbi proti okupatorju je bil zajet in odpeljan v ujetništvo. V jeseni 1942 se je vrnil domov k staršem na kmetijo. Zaposlil se je na rudniški upravi v Holmcu. Zaradi sabotažnih dejanj na rudniku in sodelovanja s partizani ga je okupator aretiral in odpeljal na prisilno delo v Halajn pri Salzburgu. Konec aprila 1944 je pobegnil iz taborišča in se vrnil domov. V partizane je odšel 5. maja 1944. Takoj je bil dodeljen k varnostni obveščevalni službi, pozneje pa vojski državne varnosti. V jeseni 1944 je bil sprejet v članstvo KPJ. Pri izvrševanju vojaške dolžnosti je zašel v sovražno zasedo na območju Javorja in bil težko ranjen. Zaradi prevelike izgube krvi je omahnil v smrt. Pokopan je bil v Jazbini. Po vojni je bil prekopan na mežiško pokopališče.
KRAJCER Maks se je rodil leta 1923 na Holmcu, p. d. pri Halijevi bajti. Njegovi starši, bratje in sestre so se po prvi svetovni vojni preselili iz avstrijske Koroške na Holmec. Maks je končal meščansko šolo. Zaposlen je bil na rudniški upravi na Holmcu. Bil je tudi član partijske organizacije rudnika. Usodnega dne, 9. 4. 1941, je bil Maks Krajcer v družbi Pavla Korena. Namenjena sta bila k rudniku. Nemci so oba aretirali na cesti. Odpeljana sta bila v pliberški zapor. Tam so pozabili nanju. Bila sta 3 dni brez hrane in vode.
Anton Vušnik-Rastko med slavnostnim govorom
DRETNIK Albin z Leš je povedal, da se je s Krajcerjem in Korenom srečal v šentviških zaporih. Krajcer je Dretniku pripovedoval, da sta bila s Korenom najprej zaprta v pliberških zaporih, nato v celovških zaporih, v Begunjah in nazadnje v Šentvidu. Od 7. na 8. julij 1941 je peljal transport v Srbijo. Krajcer in Koren nista bila na tem transportu. Kako je Krajcer prišel v Srbijo, mu ni znano. Leta 1943 je Dretnik čital srbski časopis »NOVO VRIJEME«, ki je objavil vest, da sta bila aretirana dva bandita. Prvi je bil KRAJCER Maksimiljan z ilegalnim imenom Zvonko, Slovenec, doma iz sreza Dravograd. Kdo je bil drugi ujetnik, se Dretnik ne spominja. Krajcer Maks se iz Srbije ni vrnil.
Hitlerjevi kvislingi imajo na vesti še en zločin.
KRAMOLC Lenard se je rodil 11. 1. 1902. Stalno je prebival na rudniku. Bil je poročen in oče nedoletnega otroka. Z narodnoosvobodilnim gibanjem je pričel sodelovati konec leta 1943. V partizane je odšel 25. 8. 1944. Ob veliki okupatorjevi ofenzivi na osvobojeno ozemlje Savinjske in Logarske doline je bil ujet in odpeljan v Dachau.
Do kraja izmučen je 30. 4. 1945 omahnil v smrt na pragu svobode.
PODRICNIK Pavel se je rodil 20. 1. 1923 na Lokovici, p. d. pri Bogvu. Bil je kmečki sin. Okupator ga je vpoklical v svojo vojsko. Ko je decembra 1943 prišel na prvi dopust, se je takoj povezal s partizani. Januarja 1944 pa je vstopil v Prvi koroški bataljon. Kot partizanski borec je bil na Svinški planini in 13. 3. 1945 padel v borbi z okupatorjevo policijo.
PRELOGER Karel se je rodil 15. 12. 1907 v Slavoniji. Pot za zaposlitev si je poiskal v Sloveniji. Stalno je stanoval na rudniku na Holmcu. Z narodnoosvobodilnim gibanjem se je povezal v začetku 1944. leta. V partizane pa je odšel
25.	8. 1944. Ob veliki okupatorjevi ofenzivi na osvobojeno ozemlje Savinjske in Logarske doline je 10. 9. 1944 padel v borbi s sovražnikovo enoto nad Lučami.
Daroval je življenje za svobodo domovine!
STROPNIK Pavel se je rodil 1903. leta na Lokovici, p. d. pri Stropniku. Z narodnoosvobodilnim gibanjem je pričel sodelovati, ko so se pojavili prvi partizani na Lokovici. Sam pa je vstopil v partizane spomladi 1944. Bil je borec Tretjega koroškega bataljona. Zaradi bolezni je bil dodeljen k Narodni zaščiti v Solčavi. Ob
veliki ofenzivi okupatorja na osvobojeno ozemlje Savinjske in Logarske doline je padla tudi Solčava v roke okupatorja. V začetku decembra 1944 se je Pavel s soborci napotil v velikem snegu proti Holmcu. Konec leta 1944 pa ga je libuška policija zajela pri kmetu Bogvu na Lokovici. Policija ga je izročila dravograjskim gestapovcem. V gestapovskih zaporih v Dravogradu je bil strašno mučen. Z ostalimi talci so ga 12. 1. 1945 ustrelili pri sveti Neži.
Zločini okupatorja bodo ostali nepozabljeni!
ZDOVC Mirko se je rodil 24. 2. 1926 na Lokovici, p. d. pri Bašteju. Bil je kmečki sin. Kot cela družina, je tudi on sodeloval s partizani, ki so se pojavili na Lokovici. Pridružil se jim je 25. 7. 1944. Dodeljen je bil h kurfrjem na stanico K - TV - 32, ki je vzdrževala zvezo s partizani onkraj Drave na Svinški planini. Padel je na Komlju 12. 10. 1944.
V borbi za svobodo je daroval svoje mlado življenje!
VALENTAR Gregor se je rodil 31. 12. 1915. Stanoval je pri Bašteju na Lokovici. Zaradi sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem je bil aretiran na delu v mežiškem rudniku 19. 5. 1944. Odpeljan je bil v gestapovske zapore v Dravograd. Od tam je bil poslan v Dachau. Zaradi izmučenosti je 4. 3. 1945 omahnil v smrt.
Zločini okupatorja ne bodo nikoli pozabljeni!
ZDOVC Franc se je rodil 2. 10. 1898 na Lokovici, p. d. pri Bašteju. Kot kmečki gospodar je pričel sodelovati s partizani že v letu 1943. Njegova hiša je bila zmeraj odprta za borce NOV. On sam pa je bil aktivist OF na domu. Ko je kapitulirala Nemčija, so domači izdajalci in okupatorjevi vojaki bežali proti Avstriji, da bi se predali angloamerikancem. Tudi ustaši so bežali mimo Bašteja. Domač izdajalec je izdal Baštejevega očeta, da je sodelavec OF in partizanskih borcev. Zato so ga ustaši aretirali in 14. 5. 1945 odpeljali v gozd na avstrijsko stran v bližino Klemena in ga tam ubili. Domači so našli mrtvega 15. 5. 1945.
Zaradi zvestobe do domovine je ob svobodi od ustaških krogel omahnil v smrt!
Mi, ki živimo in uživamo sadove našega dela in lepoto naše zemlje, se padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja nikdar ne bomo mogli dovolj oddolžiti. Kako bi jim poplačali vse to, kar so žrtvovali za svobodo naših narodov in narodnosti! Vedno bodo v naših mislih in srcih.
Zvonko Erjavec
Meriti pomeni varčevati!
1.0 UVOD
Energetska kriza in z njo stalno povečevanje cen primarnih goriv narekuje potrebo po čim boljšem izkoriščanju primarne energije in čim racionalnejšo potrošnjo. Takšno obnašanje postaja ne samo nacionalni, temveč vse bolj svetovni problem, sodobna znanost in tehnologija pa stojita s tem pred vse večjo nalogo, kako racionalizirati porabo goriva.
Jugoslavija ima okoli šestkrat manjše skupne rezerve energije na prebivalca v primerjavi s svetovnim povprečkom. Poleg tega struktura teh rezerv ne ustreza vrsti porabe. Zato smo prisiljeni uvažati prek 40 % energije, in to prvenstveno surove nafte. Tudi v prihodnje bomo morali z uvozom pokrivati znaten delež naših potreb po energiji — kljub pospešenemu izkoriščanju domačih energetskih možnosti.
Zato morajo biti pota, ki jih bomo začrtali v smislu štednje energije, dolgoročna in sistemska, program racionalne porabe energije pa mora postati trajna tvornost vseh družbenih dejavnikov. V tem smislu je nujno treba spodbujati tudi porabnika energije, zaradi česar se morajo, med drugim, sedanji sistemi plačevanja toplotne energije spremeniti, tako da bomo plačevali po porabljeni količini toplote.
Za razliko od nekaterih drugih vrst energije, za katere obstajajo določene norme, predpisi ali dolgoletna tradicija v načinu merjenja in plačevanja, pri daljinskem okrbovanju s toploto to ni v navadi. Ta problem se rešuje od primera do primera različno, kadar pa gre za zasebne porabnike, je to pogosto pavšalni način plačevanja.
2.0 NAČINI PLAČEVANJA TOPLOTE
V bistvu so poznani trije načini plačevanja toplotne energije:
— pavšalni način po kvadratnem metru
— pavšalni način po vgrajeni moči
— po merilcu toplote
Vsak od naštetih načinov ima svoje prednosti in slabosti, bistveno pa je, da vsak od njih zahteva ustrezno opremo, ki se od primera do primera zelo razlikuje.
Način tarifiranja mora biti jasen, enostaven in uporaben za vsakogar, kajti z njim se določa odnos med dobaviteljem in porabnikom toplote.
Medtem ko dobavitelj oblikuje svojo ceno tako, da omogoči pokritje svojih stroškov, želi porabnik kakovost uslug, tako da cena ne prekoračuje stroškov drugega načina oskrbovanja s toploto.
V bistvu je proizvajalec oziroma dobavitelj toplote zainteresiran, da določa in omejuje toplotno moč, medtem ko porabnik za to nima posebnega interesa. Poleg tega porabnika zanima le količina dovedene toplote, on lahko vpliva le
nanjo, medtem ko na toplotno moč ne more vplivati.
2.1 PAVŠALNI NAČIN PLAČILA PO m2
Kot osnova se jemlje srednja specifična obremenitev [W/m2], potrebna toplota v grelni sezoni na osnovi meteorološke statistike.
Ta način plačevanja, ki je neodvisen od moči, ima glede obračuna po dejanskih porabah veliko pomanjkljivost in je vprašanje, če se bo lahko še dolgo obdržal. Nekatere izkušnje kažejo naslednje pomanjkljivosti:
— Priključujejo se velike priključne vrednosti z velikimi porabami toplote.
— Pogosto se reklamira »slabo gretje«.
— Lastniki objektov in instalacij krivijo za probleme dobavitelja ter pritiskajo nanj, naj dovaja več toplote, tako da bodo dovolj ogreta tudi toplotno najneugodnejša stanovanja, ničesar pa ne storijo, da bi preprečili pregrevanje ostalih »ugodnejših stanovanj«.
— Dobavitelj toplote ne more v večji meri vplivati na kakovost zgrajene hišne instalacije, ureguliranost te ter kvaliteto gradbenih elementov (tesnost vrat in oken), kar vse povečuje ali zmanjšuje porabo toplote.
— Porabniki, ki se obnašajo racionalno, so v slabšem položaju proti tistim, ki skrajno neodgovorno »razmetavajo« z energijo; plačujejo v bistvu še povečane stroške zaradi tistih, ki se pregrevajo.
— Pojavljajo se stalna nesoglasja med porabniki in dobaviteljem toplote glede dokazovanj, ali je temperatura 18° C v prostorih dovolj visoka ali ne. To dokazujejo običajno strokovno nepodkovane osebe dobaviteljem, večkrat pa se zelo težko najde skupni jezik.
2.2 PAVŠALNI NAČIN PLAČILA PO VGRAJENI MOČI
Za osnovo je vzeta vgrajena moč objekta ali dela objekta, ki ga porabnik uporablja. Upošteva se potrebna toplota za objekt na podlagi meteorološke statistike, preračunana na povprečno grelno sezono.
Pomanjkljivosti pri takem načinu plačevanja toplotne energije so podobne kot pri plačilu po m2.
2.3 PLAČILO PO MERILNIKIH TOPLOTE
Ta način plačevanja porabe poleg »čistejših« odnosov med porabnikom in dobaviteljem zagotavlja, da potrošnik plača samo porabljeno količino toplotne energije. S tem se razvija ekonomska zavest porabnikov, kajti ti želijo zmanjšati porabo toplote in s tem neposredno račun za ogrevanje. Povečana štednja pa nima za posledico le manjšo porabo goriv proizvajalca, temveč se s tem sprostijo dodatne kapacitete omrežja in pro-
Mraz
izvodnih naprav, tako da se zmanjša potreba po novih investicijah. Toplotni števec — merilnik toplote je sicer na videz zelo enostaven in tehnično dovršen instrument, ki meri porabo toplote na podlagi merjenja masnega pretoka vroče vode in merjenja temperaturne razlike v piedtoku in povratku vroče vode. Torej je zgolj registrator dejanskega stanja porabe ter na porabo sam po sebi nima nobenega vpliva. Šele porabnik lahko na osnovi izmerjenih vrednosti primerno ukrepa, da bi zmanjšal porabo toplotne energije.
Ukrepe lahko uvrstimo v štiri osnovne skupine:
— uravnoteženje grelnih instalacij
— zniževanje temperature prostorov
— zatesnitev oken in vrat
— toplotna izolacija prostorov
3.0	KDAJ POSTANE MERITEV TOPLOTE SMISELNA
Vprašanje je, kakšen pomen imajo ukrepi porabnika, ki ima vgrajen toplotni števec. Ukrepi gredo lahko na račun:
— že doslej čezmernega ogrevanja
— omejevanja porabnika samega, ne da bi vplival na drugo
— omejevanja ter istočasnega izkoriščanja okolice.
Jasno mora biti, da meritev nikakor ni uvedena zato, da bi zmanjšali udobje človekovega bivalnega okoliša. Človek se dobro počuti in ostane zdrav, če ima primerne klimatske pogoje v svojem stanovanju — tako kot na delovnem mestu, kjer so ti pogoji celo zakonsko predpisani. Praksa kaže drugače. Nekateri
prostori v stanovanjih in poslovnih objektih so pregreti, ostali so zopet prehladni. Medtem ko nekateri upravičeno zahtevajo močnejše ogrevanje, pa si drugi pomagajo s pripiranjem radiator-skih ventilov ali z odpiranjem oken. Pri tako zgrajenih objektih je varčevanje po načelu — vsem enako zapreti ventil — tehnično nesmiselno, oziroma celo krivično do nekaterih sostanovalcev.
Treba je poudariti, da sedanje stavbe še daleč niso tako zgrajene in tudi instalacije niso ustrezne, da bi bilo možno povsod enakomerno in pravilno ogrevanje. Torej bi morali že v fazi projektiranja objektov strokovnjaki upoštevati ogrevalne sisteme z ustrezno regulacijo po straneh neba in višini objekta ter na koncu še s termostatskimi ventili. Raz-vodni sistemi gretja bodo morali biti projektirani tako, da bodo omogočali vgradnjo toplotnih števcev za posamezna stanovanja. Vertikalni dvižni vodi bi v takem sistemu odpadli, en sam dvižni vod bi napajal vsako stanovanje posebej, horizontalni vodi pa bi morali najti v takem stanovanju svoj prostor.
4.0	KAKŠNA NAD BO MERITEV IN TEŽAVE PRI VGRADNJI ŠTEVCA
Meritev naj bi bila čim enostavnejša, obenem naj bi bila točna v širšem merilnem območju, rezultati pa jasni in pregledni. Na njene rezultate naj ne bi bilo mogoče vplivati od zunaj, prihranek pa bi smel biti le na račun uporabnika, ne pa na sosedov ali na račun dobavitelja toplote. Ker je znižanje temperature v stanovanjih pod 18° C lahko zdravju škodljivo, je treba imeti prihranke toliko v kontroli, da ti ne bodo vplivali na stanovanjsko udobje.
Vgradnja toplotnega števca sama po sebi ne predstavlja posebnih težav. Pri popolnoma pravilno zgrajenem objektu in instalaciji lahko te nastanejo takrat, ko želijo porabniki še dodatno varčevati z energijo. Potem ko stanovalci pri-pirajo grelna telesa, se lahko v instalacijah v isti coni pojavijo šumi v ostalih radiatorjih. Zapiranje radiatorjev čez noč lahko povzroča zjutraj težak zagon kotlov. Ta traja občutno dalj in povzroča čezmerne obremenitve celotnega sistema. Zaradi skrajševanja zagona dobimo povišano temperaturo ogrevane vode, kar ima za posledico čezmerno dobavo toplote onim, ki ne žele varčevati, s čimer so v bistvu oškodovani. Stanovalci, ki so stalno v stanovanju, so oškodovani proti onim, ki so po službah in zato varčujejo. Prvi plačujejo do 15% več toplote, kot bi jo sicer.
Posebno vrsto težave je možno zaslediti ob vgradnji toplotnega števca v zvezi z gradbenim objektom. Dolgoletna opazovanja razmer pri ogrevanju stanovanjskih blokov so prinesla v Nemčiji med drugim naslednji zaključek: »V starem stanovanjskem bloku dobi stanovanje, ki je tempirano na 19° C, od sosednjih stanovanj, ki imajo 2° C višjo temperaturo, kar 20 % potrebne toplote.« To dejstvo nam postane jasnejše ob podatku, da imajo stanovanja v sredini okoli 16 % zunanjih zidov, medtem ko jih imajo vogalna stanovanja kar 57 %.
Torej bi morali poleg ustrezne gradnje za razvod takega sistema, ki bi omogočal vgradnjo toplotnega števca v vsako stanovanje, spremeniti tudi gradnjo, tako da bi bila stanovanja toplotno gledano enakovredna, kar pomeni temeljito spremeniti način izolacije v gradbeništvu.
Če upoštevamo še druge izkušnje v tujini in pri nas v zvezi s toplotnimi merilniki, sorazmerno kratka življenjska doba, pogosta zamenjava še pred rokom, obraba ozobja, osi in platinastih kontaktov, netočnost meritev v posameznih delovnih območjih ter pogostne okvare zaradi oblaganja z magnetitom, se lahko upravičeno vprašamo, zakaj potem uporaba merilnikov v svetu tako uspeva.
Razlogi, da se lastniki objektov oziroma stanovanjska podjetja navkljub naštetim slabostim toplotnih števcev odločajo za uporabo le-teh, so dokaj preprosti:
— izognejo se razprtijam s strankami
— obračun dela drugo podjetje, stroški obračuna pa bremene porabnika
— zakrijejo se napake stavbe, slaba izolacija, slab sistem ogrevanja in neure-guliranost
— zakrijejo se napake slabega obratovanja.
5.0 KDAJ POSTANE VGRADNJA TOPLOTNIH ŠTEVCEV ZA PORABNIKA ZANIMIVA
Vgradnja merilnika mora biti predvsem ekonomsko utemeljena za porabnika toplote, to je takrat, kadar je njegov prihranek toplotne energije večji kakor znašajo dodatni stroški, ki mu jih prinese vgraditev merilnika. V nadaljevanju bomo skušali ovrednotiti in analizirati naslednji pogoj:
cena prihranjene toplote > izdatki za meritev
5.1 CENA PRIHRANJENE TOPLOTE
Ob pavšalnem obračunu, ki je danes v rabi pri SKIS Ravne, znašajo celotni stroški za porabljeno toploto 173,64 din/m2 leto, so torej linearno odvisni od ogrevane tlorisne površine stanovanj. V računu bi zato upoštevali povprečno stanovanje s 60 m2 ogrevane površine.
Strošek tega stanovanja za toplotno energijo znaša na leto
173,64 X 60 = 10.418,40 din/leto
Ako uporabimo podatek, da Komunalna energetika Ljubljana dopušča ob obračunu svojim porabnikom prijavo 80 % računsko določene porabe toplote po DIN 4701 ter nadaljnje znižanje porabe 80 %, dobimo tako povprečno spodnjo mejo razumnega varčevanja s toploto, ko bi še bili zagotovljeni normalni pogoji bivanja.
Tako dobimo minimalno vrednost, ki jo mora stanovalec plačati
10.418,40 X 0,8 X 0,8 = 6.667,78din/leto in največji možni prihranek
10.418,40 - 6.667,78 = 3.750,62 (zaokroženo 3.750,00 din/leto), torej znaša prihranek največ 36 %.
Ko vse zamrzne
5.2	IZDATKI ZA MERJENJE TOPLOTE
Ti stroški se delijo na stroške, ki so neodvisni od cene števca, ter stroške, ki so od nje odvisni.
Pri prvih je treba upoštevati srednjo vrednost montaže dodatnih instalacij za vgraditev toplotnega števca, ki znaša ocenjeno 9000,00 din in v zvezi z njo
— stroški amortizacije dodatne instalacije za življenjsko dobo 26 let — pomeni 4% letni
odpis	360,00	din
— 8% obrestna mera na
vložena sredstva	720,00	din
— stroški za sedemkratno odčitanje na leto ter 0,5-urni zamudi in ceni
ure 180,00	630,00	din
Skupno 1710,00 din
Skupen odstotek stroškov, ki so vezani na prodajno ceno števca, znaša 18%, in sicer:
— stroški amortizacije toplotnih števcev za življenjsko dobo 13,33 let pomenijo letni odpis 7,5 % vrednosti števca
— stroški vzdrževanja znašajo letno povprečno 2,5 % vrednosti števca
— obrestna mera za vložena sredstva v toploini števec znaša 8% vrednosti.
Tako lahko za stanovanje s 60 m2 v začetku napisano enačbo izrazimo z dobljenimi stroški ter iz nje določimo dopustno ceno števca.
375,00	> 1.710,00 + cena števca X 0,18 cena števca < (3.750,00 — 1.710,00)/
/ 0,18 = 11.333,00 din
Ker mora biti proizvodna cena nižja za stopnjo dobička, stroške prodaje in stro-
Duro Haramija
NOVI MAGISTRAT NA RAVNAH
ške obratnih sredstev, tj. okoli 35 %, bi proizvodna cena števca smela znašati le
8395,00	din.
Ob upoštevanju, da je potrebna moč za ogrevanje stanovanjske površine 60 m2 računsko
60 X 2,5 X 60 W/m3 = 9 kW, lahko narišemo diagram stroškov in prihrankov, odvisno od velikosti potrošnika. Diagram, ki ga dobimo, prikaže področje, kjer je vgradnja števcev zanimiva za potrošnika.
20000
9 X)
11,7
20
t»w]
pnklj.
Ob sedanji ceni toplotnih števcev, ki znaša z vsemi dajatvami 16.000,00 din, postane vgradnja števca opravičljiva pri priključnih močeh nad 11,7 kW. Ob stopnjevani tarifi toplotne energije se bo ta meja pomikala navzdol, ob poboljšani toplotni izolaciji, ki je že uzakonjena, pa postane vgradnja teh merilcev ekonomsko vprašljiva.
6.0	ZAKLJUČEK
Če bomo hoteli dosegati cilje, ki smo si jih zastavili s programi za racionalno porabo energije ter vgrajevati toplotne števce, bo potrebno poleg korenitih sprememb načina gradnje ter izvedbe instalacij ponuditi tržišču toplotne števce, ki bodo točni, zanesljivi, avtonomni, brez možnosti vplivanja na merilne rezultate ter po izredno nizki ceni.
Dejanski stroški priključitve merilnikov toplote se bodo verjetno nekoliko razlikovali glede na podatke, ki sem jih uporabil v članku, bistveno pa na izračun ne bodo vplivali.
Zanimiva je verjetno primerjava med to analizo in podobno, ki jo je izdelal I. 1979 v Ljubljani dipl. inž. Miklavž Kržan. Rezultati te so pokazali, da bi bilo smotrno priključiti merilec šele pri močeh 81,5 kW, pri čemer je potrebno poudariti, da so bile uporabljene cene iz leta 1976. Razlika med obema rezultatoma pa gre največ na račun cene toplote leta 1976 in 1980.
In ne nazadnje je s prehodom na sistem merjenja porabe toplote nujno, da v sredstvih obveščanja opozorimo porabnike toplotne energije o učinkih zelo majhnih, toda izrazito koristnih ukrepov v njihovih stanovanjih:
— ne postavljati zaslonov pred radiatorje
— zjutraj prezračiti hitro, s popolnoma odprtimi okni
— zniževati temperaturo izključno z radiatorskimi ventili
— grelna telesa negovati, da bodo čista in nikoli zatrpana z drugimi predmeti v stanovanju itd.
Vsako mesto ima svojo mestno hišo — magistrat. Tudi stari trg Guštanj, današnje Ravne na Koroškem, jo je imel. Toda hiša je bila stara, dotrajana in že dolgo ni več služila svojemu namenu.
Občani Raven smo se aprila 1975. leta na prvem uspešnem referendumu odločili, da s samoprispevkom zberemo sredstva in obnovimo mestno hišo. Toda ni nam šlo toliko za zunanjost, bolj nam je šlo za vsebino. V hitrem razvoju kraja, ko smo gradili industrijske objekte, poslovne in stanovanjske stavbe, smo občutili pomanjkanje primernih prostorov za poročne slovesnosti, prav tako pa tudi za ljudsko knjižnico, ki je desetletja delovala v neustreznih najetih prostorih.
Poročna dvorana in prostori za knjižnico, to je gotovo humana in kulturna vsebina, in občani smo se odločili prispevati svoja sredstva.
Precej dolga je bila pot od referendumske odločitve do otvoritve 13. decembra 1980. Od ideje do uresničitve je imela krajevna skupnost Ravne kot investitor vrsto problemov, največji je bil seveda pomanjkanje denarja.
2e v začetni fazi, pri izdelavi projekta, smo spoznali, da prvotno zamišljena adaptacija ne pride v poštev. Stari objekt je bilo potrebno povsem porušiti..
Glede na lokacijo v središču starega mestnega jedra je bila določena nekoliko širša in dopolnjena projektna naloga, ki so jo pri izdelavi načrta upoštevali. Računi so pokazali, da bo gradnja veljala vsaj dvakrat več, kot smo predvideli v programu samoprispevka. Del sredstev za objekt pa sta zagotovili občinska in republiška kulturna skupnost.
S samoprispevkom smo zbrali več sredstev, kot je bilo prvotno načrtovano in tako je lahko krajevna skupnost Ravne izpolnila osrednjo nalogo iz referendumskega programa.
Mamen in površina prostorov
V pritličju stavbe so prostori pionirske knjižnice »Leopold Suhodolčan«, imenovane po znanem pisatelju, našem rojaku s Prevalj, v spomin in zahvalo, a hkrati tudi v vzpodbudo mladim in najmlajšim bralcem, ki bodo tu vedno našli najdražjo prijateljico — knjigo. Pravijo, da bo tukaj na voljo kar 12.000 knjig.
V nadstropju je poročna dvorana s spremljajočimi prostori. Poroka je svečan dogodek v življenju ženina in neveste, zato naj bo storjen v primernem okolju in vzdušju. Potrditve zvestobe — jubilejne poroke — bodo v tem okolju slovesnejše. Na dan otvoritve je bila v novi poročni dvorani biserna poroka Antonije in Filipa Merkača, p. d. Štalekerje-vih iz Kotelj.
V nadstropju so tudi prostori zakonske svetovalnice za območje občin Ravne in Dravograd. Poročna dvorana in zakonska svetovalnica tvorita torej smiselno zaokroženo celoto. V teh prostorih bodo tudi svečane podelitve imen, primerni pa bodo tudi za druge svečanosti in sprejeme. Prostore v nadstropju dopolnjuje posebna, ustrezno opremljena gostinska soba, ki jo je v sosednji stavbi uredila temeljna organizacija združenega dela Viator — Hoteli na Koroškem.
Izkoriščen je tudi mansardni del stavbe. Vhod vanj je z južne strani. V njem bodo dobili svoje prostore mladinska in druge družbenopolitične organizacije.
Fotografija je iz 1928. leta
Skupna površina prostorov v prenovljeni mestni hiši znaša 592 m2. Od tega:
— v	pritličju	245	m2
— v	nadstropju	237	m2
— v	mansardi	110	m2
Objekt je na zunaj	videti manjši, toda
notranjost je dobro izkoriščena. Prostori so funkcionalno povezani in ustrezno opremljeni.
Gradbeni odbor, avtorji in izvajalci
Svet krajevne skupnosti je v začetku 1978. leta imenoval poseben 12-članski gradbeni odbor. Z gradnjo smo pričeli maja 1979. leta. Magistrat je edini večji objekt, kjer je krajevna skupnost Ravne nastopila kot investitor, zato je bila naloga gradbenega odbora toliko zahtevnejša. Odbor se je sestal 14-krat, člani odbora pa so bili zadolženi za posamezna področja. Marinko Radilovič je bil zadolžen za koordinacijo in je opravil največ dela.
Projekt je izdelal Projektivni biro Dravograd, odgovorni projektant pa je bil Andrej Lodrant, dipl. inž. arh. Z lokacijo med dvema sosednima hišama so bile prostorske možnosti omejene. Nekaj več ustvarjalne svobode je dopuščala le južna — dvoriščna stran. Z lokacijo je bila določena izrazito globoka in ozka tlorisna zasnova, zato in zaradi zaščitene fasade je bilo mogoče dobiti zelo malo dnevne svetlobe.
Notranja arhitektonska ureditev magistrata je delo Jožka Frasa, dipl. inž. arh. Izbrani materiali in oprema, skladnost oblik, vzorcev in barv pričajo o občutku za estetiko in svečanost.
Na razpisu za oddajo del je bila najugodnejši ponudnik Obrtna nabavna prodajna zadruga iz Slovenj Gradca, ki je razen najnižje cene edina zadostila tudi pogoju izgradnje »na ključ«. Obrtniki raznih strok, člani zadruge, so opravili svoje delo strokovno, kvalitetno in estetsko. Izvajalci so delali skrbno in odgovorno ter glede na možnosti iznajdljivo. Nekajmesečno zamudo pri gradnji so povzročile tudi objektivne okoliščine, zlasti pomanjkanje materiala, neugodne vremenske razmere, sprotna dopolnjevanja detajlov projekta in pomanjkanje denarja.
Nosilec izvedbe, človek, ki je imel največjo organizacijsko in izvedbeno skrb in odgovornost, je Jože Rudolf, gradbeni tehnik s Prevalj. Največ zidarskih in drugih gradbenih del je opravil Franc Pe-klar.
Obrtno instalacijo so izvedli:
— Ludvik Cigler s Prevalj, vodovodno instalacijo in centralno ogrevanje
— Franc Koležnik z Mute, kleparska dela
— Albert Štumpfl iz Slovenjega Gradca, elektro-instalacijska dela
— Alojz Erjavec z Mute — pleskarska dela
— Avgust Jeromel iz Slovenjega Gradca, mizarska dela
— Alojz Kumar iz Slovenjega Gradca, keramičarska dela.
Notranjo opremo, razen za prostore družbenopolitičnih organizacij, je doba-
vil in montiral Slovenijales, TOZD INŽENIRING IN OPREMA, in sicer poslovni enoti iz Ljubljane in Maribora ter kooperanti.
Izvajalci so lahko ponosni na opravljeno delo.
Gradbeni nadzor smo zaupali Razvojnemu centru Celje, tozdu INŽENIRINGI. Skrbno in korektno sta nadzirala dipl. inž. gradb. Stane Ravnak in Vojko Naglič. Nadzorni organ je s številnimi predlogi in izboljšavami detajlov prispeval k bolj funkcionalni izvedbi in povečanju uporabne vrednosti objekta. Veliko posameznikov in organizacij (preveč jih je, da bi jih naštevali) v kraju in občini je prispevalo svoj delež. Še posebno so se morali potruditi delavci Koroške osrednje knjižnice, da smo to pomembno kulturno pridobitev lahko odprli.
Obračun
Nadzorni organ je že opravil končni obračun za gradbeno-obrtna ter instalacijska dela. Obračun znese 6,316 tisoč din, kar pri površini 592 m2 znese
10.670,00	din/m2. Če upoštevamo arhitektonsko členovitost objekta, rušitev starega objekta, lokacijo in uporabljene materiale, potem smemo trditi, da je investicija izvedena racionalno in da so stabilizacijska prizadevanja prišla do polnega izraza. Podobnega objekta, katerega m2 površine bi stal samo toliko, ne poznamo. Ob obračunu lahko rečemo, da smo s sredstvi občanov, zbranih s samoprispevkom, skrbno gospodarili.
Del sredstev v višini 875.000 din je prispevala kulturna skupnost. Samoupravna komunalna interesna skupnost je upoštevala splošni družbeni pomen projekta in nas je oprostila plačila prispevka za priključitev na toplovod in za komunalno opremo.
Vrednost notranje opreme vseh prostorov znaša okoli 1,800.000 din. Sredstva za opremo so zagotovili uporabniki prostorov iz različnih virov, pri čemer je največji delež prispevala skupščina občine Ravne na Koroškem iz sredstev proračuna.
Obnova in oživljanje mestnega jedra
Vsi uporabniki prostorov: skupščina občine, skupnost socialnega skrbstva, pionirska knjižnica »Leopold Suhodolčan« in krajevne družbenopolitične organizacije in društva so veliko pridobili in gotovo bodo prostore magistrata smotrno in skrbno uporabljali.
Ravenski trg — kot stičišče vseh delov mesta in bodočih krajevnih skupnosti — sorazmerno počasi dobiva svojo obnovljeno podobo. Magistrat je sedaj obnovljen, medtem ko drugi objekti še čakajo na posodobitev. Le z načrtno in dovolj velikopotezno obnovo starega mestnega jedra bomo pokazali pravi odnos do preteklosti, do obstoječega bogastva, hkrati pa razumno zadostili številnim potrebam in funkcijam, ne da bi posegli v kmetijske površine. Zagotovili bi ustrezno vsebino, celovito izgradnjo in obnovo ter povezovalno vplivali na prebivalstvo vseh delov Raven, pa tudi Prevalj in širše okolice.
Jernej Krof
o^M&teina 1981
Ni že vsaka prava misel, da bi v dobro jo sprejel: nagib pa je na njej obvisel, pa jo bom za vzorec vzel.
V sredi svetovnega vrvenja našel sem svoj srčni mir. Nekdo brez svojega hotenja ga ne najde res nikjer.
Ni še zame prave sreče, če bi jo užival sam.
Srce bije mi goreče, naj ta mir še drugim dam.
Novo leto se že vošči, zato ne bodem egoist.
Srečo, mir, ljubezen voščim, vsem, ki berejo ta list!
Berta Pavlinec
S 6 ILe&e.
Pred stotimi leti smo sloveli po svetu, ker naši pradedje so premog kopali.
Ko pa je zmanjkalo črnega zlata, tudi vas Leše v pozabo je šla.
A danes, ko vodi tod asfaltirana cesta, ko se vasi
spreminjajo v mesta, zaman prosimo, naj nam dajo smerokaz, da tujci se ne bi peljali kar na Poljano — mimo nas.
Morda vrstice te bo človek bral, ki odgovoren je za to in nam smerokaz bo dal.
Za tujce bo to olajšava.
Saj vedel bo, da cesta ta na Leše ga popelje, v nekdanje rudarsko naselje.
Franc Herman st.
gocl
Pozdravljam te, Gora, vesel sem zdaj spet, te sneg je zapustil, se stajal je led.
Gor k tebi, gor k tebi me vleče srce, tu prosto se čuti, tu dobro mu de.
Prijazno se sonce mi z neba smehlja in vetrič mi hladen nasproti pihlja.
Vrh gore se vstopim, okrog se ozrem, kako lep razgled se tu nudi očem.
Tu divje skalovje, tod temen je les, doline in polje pa travniki vmes.
Visoko v hribih
Iz programa dolgoročnega razvoja kmečkega turizma v občini Ravne na
Koroškem
(Iz programa razvoja kmečkega turizma, ki ga je pripravil ECM Ravne)
I.	IZHODIŠČA
Da bi se izboljšalo koroško kmetijstvo, začrtalo celovit razvoj našega podeželja in zagotovilo kmetu ekonomsko trdnost, je Temeljna organizacija kooperantov Ravne skle-la raziskati možnosti dolgoročnega razvoja kmečkega turizma na območju ravenske občine.
Turizem na vasi opredeljujemo kot dopolnilno kmetijsko dejavnost na kmetijsko in turistično urejeni kmetiji. Razvije se lahko kot izletniški ali kot stacionarni kmečki turizem.
Tovrstna dejavnost poveča in okrepi ekonomsko moč kmetov ter njihovo socialno varnost. Pripomore tudi k ohranitvi kmečkega prostora, izboljšanju gospodarskih, socialnih in kulturnih razmer na vasi, okrepitvi obrambne sposobnosti obmejnega območja in hkrati k večji pestrosti turistične ponudbe v občini.
Ravenska občina ima možnosti za razvoj kmečkega turizma, ki je na nekaterih območjih do določene stopnje že razvit. Tovrstno dejavnost je potrebno uvajati sistematsko in organizirano. Najprej je treba iskati kmetije, ki ustrezajo splošnim zahtevam turistične ponudbe.
Ena izmed glavnih zahtev pri organizaciji kmečkega turizma je, naj ta dejavnost ne postane osnovna dejavnost. Zato se turizem na vasi ne sme sprevreči v navadno gostinsko dejavnost. Kmet, kot oblikovalec turistične ponudbe, ne sme postati nekakšen obrtnik, saj se s tem konča privlačnost kmetije, ki privablja potrošnika — turista.
Pregledali smo stanje na kmetijah, ki bi se v celoti ali delno usmerile v turistično dejavnost. Vključenih je bilo 81 kmetij. Poskušali smo odgovoriti na vprašanja, ki so in bodo nastopala pri uvedbi dopolnilne kmetijske dejavnosti. To so: preureditev prostorov, dograditev objektov, ureditev okolja in tudi novi odnosi med družinskimi člani ter odnosi do gosta.
Osrednje vprašanje razvoja kmečkega turizma pa predstavljajo vlaganja in način pridobivanja potrebnih finančnih sredstev ter v zvezi s tem ukrepi za organizirano oblikovanje tovrstne turistične ponudbe na območju občine.
II.	UGOTOVITVE
Primarni sektor, ki vključuje tudi kmetijsko dejavnost, zavzema najmanjši delež v ustvarjenem družbenem proizvodu gospodarstva občine. To dejstvo opozarja, da je kmetijstvo v primerjavi z ostalimi gospodarskimi panogami manj razvito in da je potrebno kmeta stimulirati, da okrepi in utrdi svojo gospodarsko moč.
Ekonomska stabilizacija gorskih kmetij je prav v tem, da ohranimo živelj na kmetijah, kar pa ne bo mogoče, če bodo mladi in perspektivni kmečki ljudje zapuščali kmetije in odhajali v dolino za lažjim in višjim zaslužkom. (Z razvojem kmečkega turizma v Šentanelu se je v zadnjem času zmanjšal odliv mladine v centre).
Geografska lega, relief, podnebje, favna, flora in druge naravne danosti ter znamenite kulturne vrednote na območju občine da-
Zrem jezerca modra in bistre vode, v nejasni daljavi snežene gore.
Planinske zrem koče, prijazne vasi in mesta, tovarne, kjer dim se kadi.
S hribov, dolin pa cerkvice bele pozdravljajo me, zvonovi njihovi v pozdrav mi done.
Začuden to gledam, srce mi vzkipi:
Slovenska dežela, kak lepa si ti!
To lepo pesmico so mi poslali stari Hrvatov oče iz Kotelj, Franc Herman st., ki bodo letos stari že 88 let, s prošnjo, da naj jo pošljem v objavo Koroškemu fužinarju.
Rok Gorenšek
jejo vsestranske možnosti za razvoj vseh vrst turizma.
III.	ZNAČILNOSTI KMEČKEGA TURIZMA
O kmečkem turizmu kot dopolnilni kmetijski dejavnosti govorimo, kadar kmet razen tega, da se ukvarja z osnovno kmetijsko dejavnostjo, nastopa tudi kot ponudnik svojih prehrambenih dobrin in nočitvenih zmogljivosti.
Turizem se lahko oblikuje kot dopolnilna dejavnost le na kmetiji, kjer sta osnovni dejavnosti kmetijska ali gozdarska proizvodnja. Prvi pogoj za uvedbo kmečkega turizma je torej usmerjenost kmetije, saj se z njim lahko ukvarja le kmetijsko-gospodarsko ure-
jena kmetija. Za turistično dejavnost pa se šteje sprejemanje gostov na prenočevanje ali nudenje hrane in pijače tranzitnim gostom; to pomeni, da lahko govorimo o stacionarnem in izletniškem kmečkem turizmu. Stacionarna turistična ponudba pa lahko nastopa kot:
— prenočitve z zajtrkom
— prenočitve z zajtrkom in večerjo
— prenočitve z zajtrkom in kosilom
— celodnevna prehrana in prenočitve.
V občini Ravne na Koroškem je trenutno le 8 kmetov — ponudnikov turističnih storitev. Te kmetije razpolagajo z 39 ležišči. Najvišjo razvojno stopnjo kmečkega turizma so dosegli kmetje v Šentanelu, saj ravno od tam izhajajo pionirji te dopolnilne dejavnosti v naši občini.
IV. ANALIZA STANJA PO ANKETAH
Pri Temeljni organizaciji kooperantov gozdarstvo Ravne so v letu 1979 oblikovali program za vpeljavo kmečkega turizma na območju ravenske občine. Izdelali so srednjeročni in dolgoročni program.
Anketirali smo 27 kmetij z območja Črne na Koroškem, 7 kmetij z območja Mežice, 15 kmetij z območja Šentanela, 17 kmetij z območja Prevalj in 15 kmetij z območja Raven na Koroškem — Kotelj.
Starostna analiza anketiranih kmetov in njihovih družinskih članov je pokazala, da je najmočnejša skupina v starosti od 16 do 60 let (61,1 %)• To pomeni, da je na kmetijah največji delež prebivalstva aktivnega.
Na 30,9 % ali 25 kmetijah so se nasledniki odločili za kmetovanje, na sedmih kmetijah (8,6 %) pa so mladi nasledniki že prevzeli lastništvo in upravljanje kmetije. 12 (14,8%) naslednikov kmetij je zaposlenih. Na 10 kmetijah (12,3%) so lastniki razen opravljanja osnovne kmetijske dejavnosti še v rednem delovnem razmerju v združenem delu. 5 kmetij (6,2 %) od 81 nima nasledstva.
Več kot polovica obravnavanih kmetij (58,0 %) je oddaljena od gospodarskih centrov le 6—10 km. 21 kmetij (25,9%) je še bližjih, saj znaša razdalja 5 km. Ostalih 13 kmetij pa je oddaljenih nad 10 km.
Stanje 42 stanovanjskih zgradb je dobro, na 32 kmetijah je srednje in na 7 kmetijah slabše.
43 kmetij ima srednje urejene gospodarske objekte, 33 kmetij dobro in 5 kmetij slabše.
Dejstvo, da je kar na 51,9% kmetij stanje stanovanjskih poslopij dobro, namreč še ni zadosten porok za uspešno uvedbo turistične dejavnosti. Dobro ohranjeno stanje stanovanjskega objekta je lahko v nekaterih primerih dobro le za izletniški turizme, ne pa za oblikovanje stacionarne turistične ponudbe, ki zahteva precejšnja vlaganja tako v stanovanjske stavbe kot tudi v gospodarska poslopja in mehanizacijo.
V. MOŽNOST UVEDBE KMEČKEGA TURIZMA
Kmetje v ravenski občini se precej zanimajo za vpeljavo kmečkega turizma kot dopolnilne dejavnosti. Volja in interes sta, primanjkuje pa finančnih sredstev, ki so potrebna za investicijska vlaganja pri uvajanju turistične dejavnosti.
Na osnovi mnenja in interesa kmetov ter ocenjenega sedanjega stanja na kmetijah smo sestavili seznam in časovni razpored vključitve v turistično dejavnost.
Na območju Črne naj bi uvedli kmečki turizem do konca leta 1985 na 15 kmetijah. Mežice na 5 kmetijah, Prevalj na 14 kmetijah, Šentanel na 14 kmetijah in Raven-Kotelj na 11 kmetijah — skupaj na 59 kmetijah.
V skladu z načrtovanim razvojem kmečkega turizma v srednjeročnem obdobju 1981— 1985 in z odobrenimi krediti za nove gradnje oziroma adaptacije bi lahko bilo 35 kmetij usposobljenih za stacionarno turistično ponudbo. Vključene so tudi kmetije, ki se že ukvarjajo s to obliko turistične dejavnosti. Tako bi do konca srednjeročnega obdobja razpolagali s 116 sobami ali 288 ležišči. S sedanjimi kapacitetami vred bi bila stacionarna turistična ponudba 133 sob ali 326 ležišč.
Možnost za vpeljavo izletniškega turizma v obdobju 1981—1985 ima 24 kmetij, ostalih 22 kmetij pa bi lahko vključili dolgoročno. Računamo, da bo pri usmerjenem uvajanju turizma na vasi v prihodnjem srednjeročnem obdobju od razpoložljivih 326 postelj za stacionarni turizem izkoriščenih 43 %. To predstavlja za kmeta tudi dodatni vir zaslužka in možnost ohranitve koroških kmetij.
VI. VLAGANJA
Cestna povezanost je bistvenega pomena za razvoj kmečkega turizma, zato smo v projekciji navedli tudi pregled cestnih povezav, ki jih je potrebno postopoma rekonstruirati in usposobiti za asfaltiranje in krožni promet. (priloga 1)
VIRI FINANCIRANJA ZA RAZVOJ KMEČKEGA TURIZMA V OBDOBJU 1981—1985 (povprečno na leto)
Vlaganja v stanovanjske objekte
A. Za stacionarni turizem so v srednjeročnem obdobju 1981—1985 potrebna sredstva; (glede na oceno za 34 kmetij)
v 000 din
Element	Predračunska vrednost	Str. dokumentacije svetovanja, nadzor
a. Nove gradnje	12.850	550
b. Kompl. adapt.	7.600	350
c. Delne adapt.	3.220	280
Skupaj	23.320	1.230
B. Za izletniški turizem pa so potrebne posamezne investicije:
v 000 din
Element	Predračunska vrednost	Str. dokumentacije, nadzora svetovanja
a.	Nove gradnje b.	Popolna adapt. c.	Delna adapt.	3.500 4.750 2.290	110 250 260
Skupaj	11.240	620
Skupno (A + B)	34.560	1.850
Viri financiranja		v 000 din
Element		1981—1985
a.	Lastna sredstva b.	Krediti		18.205 18.205
Skupaj		36.410
Planirana povprečna letna vlaganja v objekte za razvoj kmečkega turizma v občini:
Element	din	%
a. Lastna sredstva	3.641	50,0
b. Krediti	3.641	50,0
Skupaj	7.282	100,0
Potrebna vlaganja v infrastrukturo za ohranitev žive meje (ceste, telefon)
Iz ugotovitve o vlaganjih, potrebnih za usposobitev povezanosti območja z asfaltnim cestiščem, izhaja, da bi bilo za ta namen v obdobju 1980—1985 potrebnih 42,488.000 din (20 % od skupne investicije ali letno
8,489.000	din).
Viri financiranja
Element	din	%
a. Združena sredstva		
(TOK, KS,		
samoprispevek)	848.900	10,0
b. Krediti	7,640.100	90,0
Skupaj	8,489.000	100,0
Vlaganja za oblikovanje rekreacijskih centrov
V prihodnjem srednjeročnem obdobju naj bi usposobili tri rekreacijske centre, in sicer v Šentanelu, Topli in Javorju.
Ocenjena vlaganja	1,700.000	din
Letno:	340.000	din
Viri financiranja
Element	din	%
a.	Združena sredstva (TOK, KS) b.	Krediti	90.000 250.000	25.0 75.0
Skupaj	340.000	100,0
Ohranitev kulturne in naravne dediščine Za ohranitev naravne in kulturne dediščine bi za petletno obdobje potrebovali 750.000 din ali letno 150.000 din.		
Viri financiranja		
Element	din	%
a.	Združena sredstva b.	Krediti	75.000 75.000	50.0 50.0
Skupaj	150.000	100,0
Vlaganja po posameznih elementih		
Element	din	%
—	v objekte —	v infrastrukturo —	v objekte za rekreacijo —	za varovanje kulturne dediščine	7.282 8.489 340 150	44,78 52,20 2,09 0,93
Skupaj	16.261	100,00
Viri financiranja		
Element	din	%
a.	Lastna sredstva b.	Krediti	4.655 11.606	28,6 71,4
Skupaj	16.261	100,0
Kmečki turizem v občini je potrebno načrtno razvijati. Temeljna organizacija kooperantov gozdarstvo Ravne na Koroškem je zato formirala službo, ki strokovno vodi politiko uvajanja in izvajanja turistične dejavnosti na kmetijah. Ta bo s postopnim uvajanjem turistične dejavnosti na kmetijah. Ta bo s postopnim uvajanjem turistične dejavnosti na kmetije skrbela tudi za obseg turistične ponudbe, organizacijo pridobivanja gostov, ohranitev koroške krajine in kulinariko, izobraževanje, letni program dela za vsakega kmeta posebej, ekonomsko propagando, skupno s turističnimi društvi bo skrbela tudi za usmerjanje turizma na območju občine.
VII. ZAKLJUČKI
Kmetijstvo ravenske občine ustvarja okrog 5 % družbenega proizvoda, iz česar je razvidno, da osnovna kmetijska dejavnost kmetu ne prinaša zadostnega dohodka. To je gotovo vzrok, da mladi kmečki ljudje raje odhajajo v dolino za boljšim zaslužkom.
Število kmečkega prebivalstva močno upada. Po zadnjih podatkih je v skupnem številu ljudi le 7,0 % delež kmečkega prebivalstva.
Ravenska občina je obmejna, zato si moramo prizadevati za ohranitev žive meje in za okrepitev ekonomske moči koroškega kmeta. Gospodarsko stabilen pa bo lahko le tisti kmet, kateremu bo kmetijska dejavnost
Prvo nedeljo v decembru je dvorana mladinskega doma v Reki spet dobro služila svojemu namenu. Pa ni bil ples.
Najprej je bil sestanek krajanov.
Pri preoblikovanju krajevnih skupnosti, s čimer naj bi se samoupravljanje še bolj približalo delovnim ljudem, se je pokazala potreba, da ustanovimo KS, ki bo obsegala
prinašala zadosten dohodek. To bo tudi spodbudilo mlade, da bodo ostajali na kmetih. Kmetu moramo torej omogočiti še dodaten zaslužek, katerega vir lahko postane kmečki turizem.
Geografska lega in naravne danosti v občini dajejo vsestranske možnosti za razvoj vseh vrst turizma. Kmetije same pa imajo — glede na lego, lepote kraja in dostopnost — dobre možnosti za uvedbo kmečkega turizma. Ta dejavnost naj dopolnjuje in se vključuje v ostale kmetijske panoge.
Po analizi sedanjega stanja je večji del anketiranih kmetij pripravljen za uvedbo turizma v srednjeročnem obdobju. Pogoje za to ima kar 59 od 81 kmetov. Od tega števila jih je 24 predvidenih za izletniški in 35 za stacionarni turizem. Za oblikovanje stacionarne turistične ponudbe bo v srednjeročnem obdobju potrebno zgraditi 6 novih stavb, 8 hiš bo treba popolnoma in 14 delno adaptirati, na 5 kmetijah pa opremiti notranje prostore.
Zavedati se moramo, da bomo kmečki turizem uspešno razvijali, če bo pravilna naša občinska politika in če bo imel kmet za to interes. Na območju naše občine pomenijo skromni začetki izletniškega turizma prvo stopnico k oblikovanju kvalitetne stacionarne turistične ponudbe kot enega izmed načinov za ohranitev žive meje in ponovno oživitev vloge kmeta v gospodarskih tokovih.
celoten Tolsti vrh in Zelenbreg, del Suhega vrha, del Strojne in del Stražišča. To je potrebno tudi zato, ker se bo z novim naseljem v Reki prebivalstvo močno povečalo. Krajani so s predlogom soglašali, odprto je ostalo le še vprašanje imena in dokončne meje med posameznimi kmetijami. Zatem se je dvorana napolnila. Sledila
sta napovedani koncert »Sentanelskih pavrov« in prikaz monodrame »Svetneči Gašper«.
Svetneči Gašper! Kdo drug kot sam Vo-ranc bi znal bolj življenjsko prikazati revnega Cimpermana, ki se vse življenje pobija po leseh; živi samsko, neurejeno življenje, strada, popiva in preklinja? Ko je začutil konec, se je zavlekel k Vužniku, svojemu znancu iz mladih let. Ta ga nerad sprejme, vendar mu Gašper dela nadlogo in skrbi samo eno noč in en dan. Grehov, ki se jih javno izpove pred Vužnikom, Gašper ne prizna in jih ne obžaluje, z njimi obtožuje le tedanji družbeni red!
Kdo drugi kot Kolmanov Tevže bi mogel to na odru bolj mojstrsko prikazati?
Pesmi šentanelskih pavrov! Ze drugič so zacingljale v tej dvorani. »Vse so enake,« sem mimogrede čui opombo nestrokovnjaka. Zborovodja Tevže sam pravi, da so njegovi pevci bolj zanimivi kot pa dobri. Ta njegova izjava je vsekakor preskromna, kajti ti pevci se trudijo, da bi peli izvirno in pojejo brez not. S tem petjem hočejo ohraniti del kulturne dediščine naših prednikov, ki že tone v pozabo. Steljeraj namreč ni več. Sodobni tempo življenja je v svoj nori vrtinec potegnil tudi kmečke ljudi; vzel jim je čas za petje in smisel za družabnost!
Šentanelske pavre in Svetnečega Gašperja vabimo še pred občinstvo!
Ajnžik
Terezija Jaser
c^/a&a aa&
Pod to sivo Peco našo vas leži Mežica, vsa je nova, prerojena, meni ljubša ni nobena.
V rovih tam, pod Peco našo kopal je rudo že očan, iz roda v rod se to ponavlja še današnji dan.
Teče Meža skozi to dolino, nekdaj siva, zdaj zelena, človek je vesel, ko jo pogleda, nje šumenje oznanja zgodovino.
Tereza
Štirna
Droben sneg na gosto mede, sivo je nebo.
Mamica pulover plete, v sobi je toplo.
Očka, očka, kam odhajaš, saj je zunaj mraz?
Med kozarce, v glasno družbo, tam mi ni dolgčas.
--'i
▲1
Tako premagujemo ovire
Prijetno nedeljsko popoldne
Mojca Potočnik
Novo ime za nov kraj?
(Gradite v Reka grabnu? Nikar!)
Severno od Raven, ob potoku Reki in v vznožju Tolstega vrha, Zelenbrega, Strojne, Suhega vrha in Stražišča, raste novo naselje, ki še ni zapisano na zemljevidu in še nima uradnega imena. Načrtovalci so mu dali popačeno ime, ki še ni uradno sprejeto, vendar se je že močno razširilo, predvsem med graditelji in nedomačim. Ljudje pogosto nekritično sprejemamo tuje izraze in tudi imena. To je velika škoda za našo slovensko — tudi koroško — samobitnost.
Ničkolikokrat je v meni zavrelo, ko mi je kak znanec povedal: »Gradim v Reka grabnu.« Pa ne zato, ker bi mu bila nevoščljiva, da si gradi hišo, ampak zaradi tega, ker je tako skrotovičeno poimenoval kraj svojega bodočega domovanja. Nikjer na Slovenskem ni kraja, ki bi se imenoval Reka graben, in ga tudi ne bo!
Pohitela sem domov, da bi napisala protestno pismo znanemu časopisu, a sem še vedno pravi čas odložila pero. Same hude misli so mi rojile po glavi in gotovo ne bi nastalo drugega kot strupen zavretek. Tak pa ne zdravi in ne pomaga, samo škoduje. Bolje je stvar prepustiti času. Ta še vedno najbolje celi rane, zglajuje ostrine, ohlaja zavretke; kar pa je pokvarjeno, se s časom tako usmradi, da smrad zavohajo mnogi, ki ga sprva še niso zaznavali.
Podobno se je zgodilo s tem nesrečnim imenom. Domačini naziva »Reka graben« niso sprejeli za uradno ime novega naselja ob Reki, še manj pa za ime nove krajevne skupnosti, ki jo bo sestavljalo to naselje z okoliškimi hribi.
Zakaj ne Reka graben
1.	Ime ni pristno
Ta in oni bo podvomil o smiselnosti tega ugovora, saj gre vendar za kraj, ki šele nastaja, torej se z njim poraja tudi ime.
Na Slovenskem je nešteto starodavnih krajev, ki jih spremljajo enako starodavna imena. V teh imenih so sledovi slovenske zgodovine. Zato, žal, toliko naših krajev nosi nemško ime. Danes pa Slovenci živimo v svobodni domovini, zato smemo našim novim krajem dajati slovenska imena. Ne le smemo, celo moramo, zaradi žrtev, ki so s krvjo plačale našo svobodo.
In ni samo to. Ko izbirajo ime za novo naselje ali sosesko, se navadno ozirajo na značilnosti kraja, kjer načrtujejo novo gradbišče, pogosto pa uporabijo kar staro ledinsko ime. Ko bi v našem primeru ravnali tako, bi ne bilo zapletov. »Gradivo« za ime so sicer vzeli iz ljudskega besedišča, toda z njim so ravnali tako kakor tujci, ki ne poznajo jezika.
Ko so začeli načrtovati naselje v Reki, je stalo v bližini le nekaj zasebnih hiš in kulturni dom mladinske organizacije, ki si je ob nastanku nadela ime »Reka«. To je bila osnova za bodoče naselje in iz tega bi moglo izhajati tudi ime.
Toda novi graditelji so začeli uporabljati ime Reka graben, ki ga je bilo pogosto slišati tudi na raznih uradih. Nastalo je pač za pisarniško mizo, nikakor pa ne v živem stiku z ljudmi — domačini. Ti res govorijo: »Bil sem v Reki.« »Pojdem v graben.« Nikoli pa obeh pojmov ne rabijo skupaj!
Besedi sta namreč sopomenki. V njunem pomenu je nekaj skupnega, nekaj pa ju ločuje. Obe besedi v našem narečju pomenita potok in zemljišče ob njem. Razlika pa je naslednja: »Graben« je vsak studenec ali krajši potok z bolj ali manj strmo strugo in s poraščenimi bregovi. Včasih ima tak pomen kot beseda »grapa« v knjižnem jeziku. »Reka« (izg. rieka) pa je ime za daljši potok, ki ima položnejši tok, in ozemlje ob njem, ki je navadno močvirnato. Grabnov je vse polno, »Reka« pa je na obravnavanem območju samo ena, čeprav se govori tudi o Klajbarjevi, Me-leški, Bromanovi, Ulcijevi in še kateri »rieki« — beseda je v teh primerih postala ledinsko ime. Nič nenavadnega torej ne bi bilo, če bi se ime razširilo na celotno novo naselje.
Beseda »graben« pa nikoli ne pomeni imena za določen kraj. Če se pogovarjamo, da gremo v graben, to pač pomeni, da ne nameravamo kam v hribe, temveč bomo ostali v dolini, ali nasprotno: s hriba gremo v kako grapo ali v dolino. Nikoli pa beseda graben ne more natančneje določiti imena Reka. Razen tega je beseda »graben« narečna izposojenka iz nemščine.
2. Ime ni ekonomično
V njem sta dve besedi, ki pomenita skoraj isto. Zakaj bi uporabljali dvojno količino besed? Vsak jezik teži k ekonomičnosti. Ohranimo torej tisto besedo, ki že sama zadošča. Kakor smo prej ugotovili, je to »Reka«, saj se bolj približuje imenu. Če pa jo hočemo natančneje določiti, ji dodajmo besedo, ki bo imela določevalno lastnost!
3. Sestava ni slovenska
Veliko slovenskih krajev ima dvo- in večbesedno ime. Toda vedno je tako, da je ena beseda osnovna (osebek), druga jo določa (prilastek). Po obliki je torej ime sestavljeno iz samostalnika in pridevnika (ali predložne zveze). Določilno ime je ob osnovnem vedno zato, da kraj natančneje določa ali ga ločuje od drugih krajev z enakim osnovnim imenom.
Poglejmo si samo pogosto slovensko krajevno ime Bistrica. Ob sebi ima lahko različna določilna imena: Slovenska, Ilirska, Kamniška,..., ob Sotli itd. Če je v imenu zveza pridevnika in samostalnika, se sklanjata obe besedi, zveza predloga in samostalnika pa se ne pregiba (v Bistrici ob Sotli).
V slovenskem krajevnem leksikonu skoraj nisem našla imen, sestavljenih iz dveh
Izstop iz stene
samostalnikov v imenovalniku. Izjema so le primeri kot npr. Marija Bistrica. Toda tu sta obe besedi istega spola in druga se čuti kot prilastek (bistriška Marija). Obe besedi se tudi sklanjata.
Primer Reka graben je popolnoma drugačen. Ne le, da se besedi pomensko ne dopolnjujeta (kaj bi pomenilo »Grabenska Reka« ali Reški Graben?!), še huje je to, da sta različnega spola in se v besedni zvezi sploh ne obnašata slovensko. Sklanja se namreč samo druga beseda v imenu, prva je nepregibna: Reka grabna, Reka grabnu itd. Seveda, pretežko bi bilo sklanjati obe besedi skupaj, pa vsako po svoji sklanjatvi. Raje ju imejmo za eno samo. Pa smo zopet pri petdesetodstotni besedni inflaciji. Tega si slovenski jezik ne more in noče privoščiti — taka sestava ni slovenska!
Vsak, kdor ima količkaj jezikovnega čuta, bo to doumel. Našel pa se bo še kdo, ki bo oporekal, češ, tudi Zelen breg se tako sklanja. Res je, toda ime Zelen breg je na silo poslovenjeno iz prvotnega nemškega imena Šelemperg, ki je med ljudmi še dobro ohranjeno. Posodilo je svoj skla-njatveni način slovenski obliki. Volk v ovčjem kožuhu ...
Hrib in dol
Povrnimo se zopet k Reki. Uporabljam to ime, kakor bi ne bilo drugih možnosti. Pa so. Eno mi je razodel Ajnžik.
Pred desetletji si je na ravnini, kjer bo sedaj središče novega naselja, postavil bajto stari Sadovnik. Uporabil je temelje, ki so bili menda ostanki nekdanjega samostana (v bližini je kmet Klošternik). On je dejal: »Ta kraj se bo imenoval Stari grad. Kdor je spuval, bo tudi imenuval.« Začetnik našega novega naselja je že zdavnaj umrl, njegove besede pa naj bodo zapisane v njegov spomin.
Ljudsko izročilo o nekdanjem gradu ali samostanu je prešibko, da bi lahko z njegovo pomočjo oblikovali ime novemu kraju. Opreti se moramo in se tudi imamo na
Ervin Wlodyga
30 let društva upokojencev Ravne na Koroškem
Nastanek društva in prva leta delovanja
Društvo upokojencev Ravne na Koroškem slavi letos 30-letnico. Žal ni podatkov, zakaj so naši upokojenci ustanovili na Ravnah svojo podružnico. Niti niso znana imena iniciativnega odbora. Uporabil bom podatke, ki mi jih je dala žena prvega predsednika — Magdalena Ver-čko. Domačin, odbornik DU Maribor in odbornik republiške zveze Slovenije, Ivan Trnovšek iz Maribora, je leta 1950 pisal upokojencu Juriju Blatniku z Raven, katerega je dobro poznal, naj na Ravnah ustanovijo društvo upokojencev. Ker pa se Blatnik s to zadevo ni hotel sam ukvarjati, je pismo odstopil Ivanu Verčku, upokojencu z Raven. Le ta se je dela takoj lotil. Za tajnico iniciativnega odbora je določil upokojeno učiteljico Ido Pečnik.
kaj bolj živega. To je Reka. Vendar je to tako splošno in pogosto slovensko krajevno ime (ob tem pa še znano hrvaško pristaniško mesto), da nujno potrebuje ob sebi določilno besedo.
Danes si ne bi upala tako na široko razpletati o tem imenu, ko ne bi čutila za seboj trdnega mnenja rajnega profesorja Sušnika. Ze pred leti sem se pogovarjala z njim o imenu Reka. Skušal me je prepričati, da sama beseda Reka kraj premalo določi. V ravenski občini imamo še Šentanelsko Reko. Naša naj bi bila torej Strojnska, ker priteka izpod najvišjega hriba, ki se vzpenja med Mežo in Dravo. Meni se je zdela tedaj Reka premalo povezana s Strojno. Raje bi bila rekla: Reka pri Ravnah na Koroškem. Toda tako določilno ime bi bilo predolgo.
Rezultat najinih različnih mnenj je bil ta, da smo imeli v mladinskem aktivu »Reka« knjižnico, ki se je imenovala »Strojnska Reka«.
Danes sem profesorju Sušniku hvaležna, da je izoblikoval svoje mnenje tudi o tem imenu. Kajti drugače bi ga morda sestav-ljalci Slovenskega krajevnega leksikona prepisali iz gradbenega načrta, ki se imenuje »Reka graben« — tako pa so zapisali lepo slovensko sestavljeno ime Strojnska Reka. To je zdaj prvi uradni zapis imena za novo naselje v Reki. Mogoče bo to ime dovolj dobro tudi za poimenovanje nove krajevne skupnosti.
In če bi zdaj mene kdo vprašal, kaj pravim na to, bi odgovorila: Vesela sem. Reka mi veliko pomeni. Del moje mladosti je. In Strojna? Nič nimam proti njej. Še vedno mislim, da je v hribih več sonca kakor v dolinah.
Če se hrib in dol združita, bo to mogoče pripomoglo k boljšemu življenju hribovskih ljudi.
Ustanovni občni zbor
Ustanovni občni zbor Društva upokojencev LRS, podružnice Guštanj, je bil 17. 12. 1950 v gostilni Ring.
Predsednik pripravljalnega odbora Ivan Verčko je obrazložil pomen tega zborovanja ter predlagal dnevni red:
1. Govor in obrazložitev pomena ustanovitve podružnice.
2. Govor odposlanca RO Franca Ratelja in tolmačenje društvenih pravil o posmrt-ninski ustanovi, podpornem fondu, o podružničnem razsodišču in ostalih navodilih za uspešno organiziranje ter delovanje podružnice, kakor tudi odgovor in pouk posameznim upokojencem.
Ivan Verčko — prvi predsednik
3. Volitev upravnega odbora, finančnega nadzorstva, delegata za občni zbor društva in podružničnega razsodnika.
4. Slučajnosti.
Vsi dopisi in zapisniki sej do leta 1965 so bili uničeni, ko je vdrla voda v kletne prostore doma, kjer je bil arhiv.
Le delno so se ohranili zapisniki občnih zborov iz let 1950, 1953, 1954 in 1955, uničen je bil tudi zapisnik o prvih dveh točkah dnevnega reda na ustanovnem občnem zboru. Na njem so soglasno izvolili v upravni in finančni odbor: Ivana Verčka, Antona Konečnika, Valentina Jevšnikarja, Luka Juha, Franca Obritana, Ivana Večka, Šefana Šteharnika in Jurija Blatnika. Za delegata za občni zbor društva je bil izvoljen Ivan Verčko, za podružničnega razsodnika pa Luka Juh. Pri slučajnostih so se razni upokojenci oglašali k besedi in prosili za pojasnila glede zvišanja pokojnin starostnih upokojencev, popusta na železnici, izplačevanja posmrtnine, državne pogrebnine, vlaganja prošenj za priznavanje osebnih in družinskih pokojnin, zdravljenja v kopa-
liščih in letoviščih, življenjskih nakaznic za upokojence in o mnogih drugih vprašanjih. Upokojencem je odgovarjal odposlanec republiškega odbora Franc Ra-telj. Živahnega zborovanja se je udeležilo nad 70 upokojencev, ki so pokazali veliko zanimanje za novo organizacijo.
S posebnim navdušenjem so navzoči poslušali zagotovilo, da se centrala zavzema za povišanje pokojnin. Zborovanje je trajalo tri ure.
Novi odbor je takoj naročil potrebne tiskovine, pristopne in kartotečne liste kakor tudi vse potrebne blagajniške knjige, društvena pravila in dva žiga z napisom:
Zveza sindikatov Jugoslavije
Društvo upokojencev
Ljudske republike Slovenije
Podružnica Guštanj. Tako se je ravensko društvo upokojencev uradno imenovalo.
Za prevzemanje društvene pošte je bil pooblaščen Ivan Verčko.
Na prvi odborovi seji, ki je bila 18. decembra 1950 in je trajala eno uro, so izvolili naslednji odbor:
Predsednik: Ivan Verčko, namestnik Luka Juh
Tajnik: Anton Konečnik, namestnik Ida Pečnik
Blagajnik: Valentin Jevšnikar, namestnik Franc Obritan
Nadzorni odbor: predsednik Jožef Re-potočnik, namestnik Ivan Večko, odborniki: Štefan Šteharnik, Ema Kotnik, Jurij Blatnik.
Iz imenika članov posmrtninske ustanove DU je razvidno, da je Antonija Haber pristopila k temu skladu že 1. 4. 1947, Franc Kokal 1. 6. 1947 in Ida in Olga Pečnik že 1. 1. 1948. Torej je ta sklad obstajal že prej, preden je bila ustanovljeno društvo upokojencev v Guštanju.
V naslednjem letu so ostali odborniki isti kot prvo leto.
Iz skromnih poročil leta 1952 je razvidno, da sta bila predsednik in blagajnik Ivan Verčko oziroma Valentin Jevšnikar. Občni zbor je bil 1. julija 1952, na tem zboru je prevzel tajniške posle Alojz Laj-ner. Predsedniki nadzornega odbora je postal Melhior Paradiž.
V društvu je bilo včlanjenih 137 upokojencev in upokojenk.
Volitev zaupnika pri Okrajnem socialnem zavarovanju se je udeležilo kar 79 odstotkov upravičencev.
Železarna Ravne je ob novem letu obdarila vsakega svojega upokojenca s tisoč dinarji.
Naslednji občni zbor DU je bil 8. junija 1953 v Titovem domu. Veliko so govorili o določanju pokojnin in otroških dodatkih. Upokojenci so si 16. maja 1953 ogledali tovarno. Po obhodu pa so bili pogo-
Ravenski upokojenci na ogledu železarne 29. novembra 1960
ščeni v novi restavraciji na Čečovju. V društvo je bito včlanjenih že 200 upokojencev. Na občnem zboru so izvolili tudi nov odbor.
Iz razrešnice finančnega nadzorstva je razvidno, da je moral biti občni zbor naslednje leto v juniju, žal pa obstajajo zelo skromni podatki o tem.
Tajnik Alojz Lajnar je uradoval kar doma in je dal prostor za to poslovanje brezplačno na razpolago. Stranke je sprejemal vsak dan od 8. do 11. ure. Izdajal je bolniške listke ter sprejemal prijave za železniško sindikalno vozno karto.
Društvo je štelo že 230 upokojencev in upokojenk.
Občnega zbora odbora DU LRS za okraj Slovenj Gradec, ki je bil 2. 9. 1954 v kavarni Korotan v Slovenj Gradcu, se je iz Guštanja udeležil Alojz Lajnar.
Po zapiskih tajnika Alojza Lajnarja naj bi bil društveni občni zbor 1. junija 1955. Društvo je tedaj štelo 236 upokojencev.
Lajnar omenja, da je upokojencem izdajal sindikalne železniške legitimacije blagajnik Jevšnikar. Društvo je skušalo pomagati upokojencem, katerim se je godila krivica pri določanju njihovih kvalifikacij in so dobivali nepravilne odločbe. Pri nekaterih prošnjah so bili uspešni, pri drugih ne. Nekateri upokojenci so svoje pritožbe naslovili celo na vrhovno sodišče, razen tega so plačevali še sodne stroške. Prošnje, ki jih je podpisalo društvo, so bile uspešnejše.
Bolniške liste za sebe in svojce bodo upokojenci v prihodnje dobivali na občini. Na koncu Lajnar pojasnjuje, da zaradi obrekovanja in klevet noče biti več tajnik društva in da izstopa tudi iz društva. Predsednik je še naprej ostal Ivan Verčko, tajniške posle pa je prevzel Franc Kokal.
Za nekaj let ni podatkov o društveni dejavnosti, ve se le, da je bil do leta 1957, torej šest let nepretrgoma, predsednik Ivan Verčko, leta 1957 pa Luka Juh. Od leta 1958 pa do občnega zbora leta 1961 je bil predsednik Franc Apohal, ki pa se je na tem zboru zaradi bolezni odpovedal funkciji. Njegovo mesto je prevzel Karel Rozman.
Od leta 1962 naprej so zopet na raplo-lago zapisniki sej, občnih zborov ter razni dopisi in okrožnice.
Občni zbor društva je bil 6. maja 1962. Iz poročil je razvidno, da je društvo dne 29. 11. 1961 razvilo svoj prapor, ki mu je kumoval predstavnik železarne Ravne inž. Franjo Mahorčič.
Da so lahko kupili prapor in pisalni stroj, je društvo priredilo srečelov. Društvo je imelo vsako nedeljo posvetovalnico v gostilni »Pod Uršljo«. Železarna Ravne je oktobra 1961 posodila upokojencem avtobus za izlet v Kumrovec. Zastopnik iz Maribora, Ivan Trnovšek, je obrazložil pokojninski zakon. Sklenili so, da bodo čisti dobiček od naslednjega srečelova namenili socialno ogroženim članom.
Franca Apohala, Valentina Jevšnikarja, Mirka Roženka, Ivana Večka in Franca Rutarja so upokojenci proglasili za častne člane društva. V letu 1962 so tudi pro-
slavili zlato poroko, ki so jo praznovali: Valentin Jevšnikar, Alojz Korper, Jurij Blatnik in Ivan Pori. Meseca julija so organizirali izlet z vlakom v Novo Gorico.
V društvo je bilo včlanjenih 324 upokojencev.
Poročila za leto 1963 so bolj skromna. Občni zbor je bil 12. maja 1963. Razpravljali so o osnutku zakona o pokojninskem zavarovanju.
Društvo je nekaterim upokojencem skušalo pomagati, da so jim zvišali pokojnino. Merodajne v občini so prosili, naj jim pomagajo, saj živijo nekateri upokojenci v zelo slabih stanovanjskih razmerah. Za upokojence ni stanovanj, čeprav plačujejo v stanovanjski sklad.
Za leto dni jim je brezplačno odstopil prostor za pisarno Peter Ring.
Število članov se je zvišalo za 22 upokojencev.
Nakup hiše za dom upokojencev
Upokojenci so hoteli imeti svoje prostore, kjer bi se lahko sestajali in delali.
V ta namen so 7. 2. 1964 sklicali sejo pod vodstvom predsednika Rozmana. Najprej so želeli kupiti hišo, kjer je bila pekarna Zavodnik. Urbanistični odbor jim je v zvezi s tem že pozitivno odgovoril. Skupščina občine Ravne pa je njihov predlog zavrnila, češ, da bo tam ostala še nadalje prodajalna kruha, zato naj ne računajo na to hišo. Na priporočilo tajnika KS Ravne Globočnika pa so upokojenci stopili v stik z lastnico Štraserjeve hiše v Partizanski ulici. Nameravala se je izseliti, pa je bila pripravljena prodati hišo za 3,000.000 din. K hiši je spadalo še okoli 1000 arov vrta in gozda. Lastnici pa bi morali do njene izselitve priskrbeti primerno stanovanje.
Upokojenci so zaprosili Stanovanjsko skupnost za brezobrestno dolgoročno posojilo iz stanovanjskega sklada za nakup in obnovo Štraserjeve hiše, ali pa naj bi občina izdala lokacijsko dovoljenje ze gradnjo novega doma. O vsem tem so bili obveščeni: Stanovanjska skupnost in Stanovanjski sklad. Skupšči-
na občine Ravne ter Urbanistični biro Ravne. Obvestili pa so tudi glavni odbor DO v Ljubljani, ki je že pred tem obljubil manjšo dotacijo in večji brezobrestni kredit Republiškega sekretariata za socialno varstvo v Ljubljani. Društvo pa se je zavedalo, da bo na Ravnah težko dobiti primerno lokacijo za novo gradnjo.
Iniciativni odbor, v katerega so bili izvoljeni člani: Maks Večko, Ferdo Ivartnik, Kristjan Verdinek, Franc Lesičnik, Feliks Urbanci in Anton Godec, je moral vzdrževati stike z oblastnimi organi in s funkcionarji množičnih organizacij, da bi se uresničil načrt: kupiti ali zgraditi dom upokojencev na Ravnah in tam urediti klubske prostore.
Koroško gozdno gospodarstvo — obrat Ravne so zaprosili za nakaznice, da bi upokojenci lahko sekali drva po znižani ceni, in to v bližini Raven. Na občnem zboru dne 10. 5. 1964 je bil ponovno navzoč delegat glavnega odbora iz Ljubljane Ivan Trnovšek. Na tem zboru so izrazili željo, da bi na Ravnah zgradili blok za upokojence. Poročilo tajnika tudi navaja, da je koordinacijski odbor (Črna-Mežica-Prevalje-Ravne) obravnaval težek položaj upokojencev z minimalnimi pokojninami, ki so bili že pred leti upokojeni in spričo sedanje draginje ne morejo izhajati s tako nizko pokojnino. Ker se je pripravljal nov zakon o pokojninah, so sklenili poslati našim republiškim in zveznemu poslancu, na republiški izvršni svet kakor tudi na zvezni izvršni svet obširno spomenico, v kateri so prikazali potrebe upokojencev.
Tajnik KS Globočnik je sporočil, da je KS Ravne odobrila dotacijo 1,000.000 dinarjev za nakup hiše. Direktor železarne Ravne Klančnik pa je menil, da nima smisla graditi blok za upokojence na Ravnah, ker delavci, ki gredo v pokoj, itak ostanejo v železarskih stanovanjih.
Na občnem zboru so izvolili nov društveni odbor. V Domu železarjev pa je bila že 23. 5. 1965 delovna konferenca, na kateri so imeli dopolnilne volitve.
Zastopnik republiškega odbora Ivan Trnovšek je poročal o prevedbah pokoj-
nin na novi pokojninski sistem in na pomanjkljivosti, ki se v odločbah pojavljajo. Za odpravo napak je treba posredovati na republiškem odboru ter tako pomagati urediti varstveni dodatek za upokojence, ki imajo premajhno pokojnino.
Društvo dobi svoj dom
Od republiškega odbora je društvo prejelo brezobrestno dolgoročno posojilo v znesku 1,000.000 dinarjev. Po uradni ocenitvi je bila kupna cena za hišo s parcelami vrta in gozda 2,540.980 dinarjev. Po pogodbi je moralo društvo plačati kupnino v treh obrokih. Zadnji obrok so plačali 15. 4. 1965, ob izselitvi lastnice. Za to plačilo je društvo izčrpalo vse rezerve. Še predsednik je iz svojega denarja posodil 70.000 dinarjev. Končno je društvo imelo svojo stavbo. S tem pa se je delo v resnici šele začelo. Popraviti je bilo treba streho, očistiti notranje prostore, izprazniti razno navlako. Popraviti je bilo treba okna in vrata. Bilo je torej dosti skrbi in dela, vendar niso klonili. Kmalu so odprli lastni bife. Misliti pa so tudi začeli na adaptacijo hiše.
Pri nakupovanju so imeli tudi nasprotnike, češ, zakaj se kupuje tako stara hiša. Vendar so že tedaj ugotovili, da se da ta hiša lepo obnoviti, celo še nadzidati jo je mogoče in pridobiti iz podstrešnih prostorov najmanj 5 stanovanj. Žal pa so zaradi novih gospodarskih razmer pri tem obtičali. Če bi akcijo sprožili najmanj tri leta prej, bi sedaj že imeli obnovljeno hišo — enonadstropen dom upokojencev s petimi stanovanji.
Koordinacijski odbor je imel na Ravnah sejo, na kateri so razpravljali o preskrbi s premogom za upokojence in o nepravilnostih temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju. O tem je bil v začetku januarja 1966 tudi bazenski posvet v Trbovljah.
V začetku leta 1966 so nastala med odborniki razna trenja. Na seji, ki sta jo vodila predsednik občinskega sindikalnega sveta Mihael Ošlak in tajnik Alojz Jehart, so se dogovorili, da je treba v domu delati po navodilih odbora. Na občnem zboru DU pa se morajo dogovoriti o redu in delu v domu društva upokojencev.
Na naslednji seji v mesecu aprilu so v glavnem razpravljali o pripravah za občni zbor. Ker je dotedanji predsednik Karel Rozman odstopil, so začasno, do občnega zbora, izvolili za predsednika Franca Lesičnika.
Bife pa je od bivšega predsednika začasno prevzel Jože Škof.
Sindikat železarne Ravne je v preteklem letu omogočil štiridesetim upokojencem desetdnevno bivanje v Portorožu. Za 29. november in novo leto 1966 pa je pogostil upokojence, ki so bili zaposleni v železarni. Pogostitev je bila v Domu železa rje v.
Zastopnik zveze upokojencev SR Slovenije Drago Magdič je na tem zboru razložil, da imajo prizadeti pravico zahtevati, da se jim prevedbe popravijo, in sicer po kategorijah delovnih mest.
V društvo je bilo včlanjenih že 461 upokojencev.
Na seji meseca junija so odbornikom prečitali zahvalo maršala Tita iz Beograda; z občnega zbora so mu namreč po-
slali čestitko za njegov 74. rojstni dan. Ugotovili so, da udarniško delo okoli doma ne poteka najbolje. V svojem gozdu na Preškem vrhu so izvedli čistilno akcijo, les pa prodali gozdarskemu obratu Ravne.
Kupili so radio z gramofonskim priključkom.
Sredi leta se je delo v bifeju povečalo, zato so sklenili uvesti dežurno službo, tako da bi ob sobotah in nedeljah brezplačno pomagala natakarici ena ženska. Nekateri so se pritoževali, da zasedajo prostore v bifeju otroci, medtem ko morajo ostareli upokojenci stati.
Razpravljali so o uporabi stanovanjskega fonda in sestavi komisije. Skupščina republiške skupnosti socialnega zavarovanja v Ljubljani je sprejela sklep o uporabi 4-odstotnega stanovanjskega sklada za upokojence in poverila društvom upo-
Martina Podričnik
Brusim. Žareči železni drobci kot »stranski proizvod mojega dela« parajo hrup in vročino ter se končno izgube nekje v hali ali pa jih morda le vsrka zanje namenjeni, že zdavnaj dotrajani ventilator. Včasih prileti tak drobec v obraz, spet drugič zaskeli nekje na prsih ali na vratu. Kdo bi se menil za to! Brusiš, obrneš komad, brusiš, pregledaš, vržeš vstran in z nastalim hrupom opozoriš, da si nekaj le spet naredil, ter se napotiš po nov komad, težak in »grd«, ki še čaka na brušenje. Med tem snameš zaščitna očala in potne srage se ulijejo po razgretih licih in pobirajo železov prah ter zapuščajo grde sledi, ki sicer
kojencev nalogo za formiranje komisij, ki naj odločajo o sredstvih tega sklada. Zato je društvo zaprosilo za pomoč in sodelovanje občinski sindikalni svet. V komisiji naj bi bili predstavniki občinske skupščine, občinskega odbora ZB NOV, organizacij za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini ter zastopniki upokojencev.
Predsednik DU Maks Večko je sodeloval na posvetu o klubski dejavnosti, ki ga je sklicalo DU Slovenije. Upokojenci v Pamečah so avgusta 1966 povabili v goste člane našega društva. Lepo so jih sprejeli, pogostili, po kosilu pa je bila prosta zabava. Z vso ljubeznivostjo se je izkazal nekdanji mojster martinovke Li-puš. Mesec pozneje pa so se naši upokojenci odpravili na izlet v Ptuj, Ptujsko goro, Majšperk in Rogaško Slatino.
(Se nadaljuje)
mlado lice postarajo v obraz prezgodaj postarane ženske. Ozreš se okrog sebe in vidiš, da vse ostale sotrpinke vztrajno brusijo. Torej ti ne preostane drugega, kot da delaš tudi ti. Vključiš aparat in brusiš, brusiš.
Misli so ozke. Kako brusiti, da bo komad čim prej gotov? Kdaj bodo vendar že tudi ostale počivale? Ali ne bi šle pit mleko?
Svet izven hale je daleč, kot je daleč Amerika. Če ne misliš nanj. Če ti ni posebej všeč, ti ni težko ostati tam, kjer si. Prav tako je, kot z Ameriko.
Stroji okrog mene so utihnili. Najprej eden, pa drugi, tretji... To še končam. Po-
Na Ivarčkcm jezeru bomo tudi letos delali udarniško
Ob koncu počitniškega
dela
tem bo utihnil tudi moj aparat. Za pet ali deset minut. Potem bo kmalu konec šihta. Jutri bo nov delovni dan, pojutrišnjem spet. Mesec dni. Kajti mesec dni traja moje delo v proizvodnji, da bi v teh tridesetih dneh prislužila nekaj denarja za čase, ko štipendije še ni, denar pa vseno potrebuješ: za stanovanje, za zvezke, kosilo, za kavico namesto malice. In za potne stroške.
Zadnji šiht. Poslavljam se od čistilnice, poslavljam od železarne. Za eno leto. Ali pa za vedno. Tega še ne vem. Pa vendar. Mesec dni sem delala tu. Dolg je bil ta mesec, pa hkrati kratek, kot je kratka poletna noč. In težak. Ropot, vročina in težko delo človeka pač ne morejo omamiti! Ali pa! Če ti dajejo kruh, če ti dajejo življenje, potem jih moraš vzeti za svoje, vzljubiš jih in kmalu ne pomisliš več, da bi šel drugam.
Prav je tako!
Morda bi bilo zanimivo primerjati moje tri »poklice«: študij, delo na kmetiji in delo v železarni.
Med kmetom in delavcem primerjava ni posebej težka. Povsod je delo fizično naporno. Poleti je prevroče, pozimi premrzlo. Dela je vselej preveč in noči so vedno prekratke, da bi si človek lahko odpočil tako, kot bi želel in kot si zasluži. Pa vendar! V fabriki ne uničuje samo delo, bolj kot to uničujeta človeka ropot in prah, ponekod tudi smrad, medtem ko se ropot strojev na kmetih razgubi med travami in žiti, da ga skoraj ni slišati. Toda kmet ne dela samo
Milan Vošank
Bili smo res zelo, zelo presenečeni.
Takrat sem prvič pomislil, da bi Nemško smer preplezal sam.
Prijatelji, ki so to že storili, so vedno radi pripovedovali o tem lepem doživetju in o občutkih, ki se takrat porajajo v človeku. Verjel sem jim, saj smer ni pretežka, okrog tretje težavnostne stopnje je njena ocena.
Dolgo sem tisto jutro z levega vogala Aljaževe koče gledal proti Steni in obujal spomine. Potem sem si oprtal lahek nahrbtnik in naglih korakov odšel po široki peščeni stezi proti njej.
Nekaj časa sem hodil po gozdu in ko sem pri spomeniku gornikom, padlim v NOB, ki je sestavljen iz plezalne vponke in klina, prišel na piano, je bil že popoln dan.
Pod Stenarjem, ali pod Cmirom so šumeli slapovi.
Široka pot sp je kmalu zožila v stezo, ki je še enkrat zavila med drevesa, nato pa se spustila do glasnega ledeniškega triglavskega potoka. Na desni strani stene se je še vlekla divja rast, prepletena kakor v džungli, na levi pa sem že ugledal prve snežne jezike.
osem ur!! In (če ne oddaja mleka) ne dobi plače vsak mesec! Kolikokrat mu pridelek uniči toča! Kolikokrat bolezen pomori živino! Kaj, če udari strela? Kdo od tistih, ki z romantiko in hkrati ironijo v očeh gleda kmeta, kako ves dan gara, kako zvečer, ko zdolgočasen mestni živelj ne ve, kaj hi vendar počel, da njegovo življenje ne hi bilo tako enolično, kmet še ni nakrmil živine, ker ga pred tem čaka tisoč nujnih opravil, kdo od tistih, ki ob vsem tem reče: kako lepo je kmetom! pa hi ob vsem tem hotel biti kmet? Pustiti fahriko in biti kmet?! In na drugi strani, kateri kmet pa bo prodal kmetijo in šel v fahriko zato, da bo imel zagotovljenih sedemsto jurjev na mesec?
Mar ni to pravda, podobna pravdi Butalcev za oslovo senco?
Veliko nasprotje tega pa pomeni biti študent. Hodiš na predavanja, sediš, poslušaš, dremlješ. Prav nič zanimivo. Prijaviš se za izpit — Ne ješ, ne spiš, buljiš v knjige, da bi v enem dnevu in eni noči pogoltnil vso znanost tega sveta. Potem ves drhteč odtavaš na izpit in če narediš, greš ob prihodu domov spat. Ko si odpočiješ, si zaželiš, da bi lahko kaj delal dan, dva, morda tri dni. Šele potem bi bil spet študent. Toda dela za tri dni pač ni. In spet lenariš, dremlješ na predavanjih, dremlješ doma — do naslednjega izpita. Medtem pa doma garajo in si želijo; ko bi bil še en sam par rok več, bi bilo vse drugače. Delo bi laže opravili.
Pred leti, konec junija ’77, sem se skoraj celo uro prebijal skozi to džunglo. Tisti dan sva namreč s prijateljem iz Ljubljane, Marinčičevim Janezom, preplezala v severni steni Stenarja težko smer: Zajedo spominov. Ko sva se potem sredi popoldneva vračala v dolino, sem nekoliko zaostal za soplezalcem, zgrešil stezo in se znašel v gostem grmovju.
Kmalu sem prestopil na snežišče. Prehitel sem nekaj že ostarelih ljubljanskih plezalcev, ki so še dan prej iskali poti čez stene, zvečer pa v koči srečali prijazna dekleta in se danes namenili »priplezati« z njimi le do prvih osamljenih travnikov. Srečal sem tudi precej mladih parov, verjetno namenjenih na vrh Triglava. Hodili so počasi in fantje so pogumno nosili velike nahrbtnike.
Na travnatem platoju pod vzhodnim delom Stene sem postal. Pogled mi je segel vse do hribovja nad Mojstrano in nato po dolini Vrat, čez vrhove Kukove špice, Rokavov, Škarnatarice, Škrlatice, Rakove špice do Stenarja in Triglava.
Najdalj sem se oziral v Steno. Vsa je bila pred mano in nad mano. Od zahoda proti vzhodu sem preiskoval njena temena. Grabne, stebre, police, previse, osam-
ljena snežišča. Ena sama zmešnjava. Umetnina. Lepota. Nenehna želja gornika. Strah, tesnoba. Veselje, sreča. Umiranje. Življenje. Razočaranje.
Mnogo velikih sten po svetu sem že videl in preplezal: zaledenele, granitne, dolomitske, apnenčaste ..., ob morju, nad melišči, nad gozdovi, nad rohnečimi ledeniki ... Povsod sem našel nekaj novega, svojega, drugačnega..., toda triglavska Stena se je dvignila, ne da bi se tega posebej zavedal, nad vse ostale vrhove.
K tej gori in k tej Steni se vračam najraje.
Verjetno ima vsak gornik svojo goro in svojo steno.
Na zahodni del Stene sem se znova ozrl. Sredi navpičnosti vodi Spominska smer Sandija Vezjaka.
Čez previse je padal mogočen slap naravnost name, ko sem v prečnici zabijal klin.
Nekje spodaj, takrat se mi je zdelo strašansko daleč, bilo pa je okrog dvajset metrov in vmes popolnoma zamegljeno, je na polici stal prijatelj Kolarjev Rok. Samo po vrvi, ki je od mene padala v sive globine do njega, sem vedel, da je tam.
Potem mi je uspelo zabiti dober klin, vanj vpeti vrv in se izogniti slapu v kamin na levo, iz katerega sem prišel na široko polico.
Dež je padal na vso silo. Takrat sva morala biti nekje sredi stene.
Z nočjo sva priplezala v lažje pečevje. Vse sva delala počasi, previdno. Bala sva se drug za drugega. Morala sva izplezati, samo to sva vedela in hotela.
Prste na rokah sva imela bele in izprane od apnenčaste vode in bila sva popolnoma premočena. Toda, vse te tegobe, kakor da se jih nisva zavedala.
Po ozki polici sva tako v siju baterij prečila proti desni, prepričana, da bova kmalu prišla na rob ceste.
Roba stene pa ni hotelo biti. Ko se je polica na nekakšnem razu zožila v ozko gredino, bi skoraj odletel. Zaradi megle in teme nisem mogel videti, kam, toda padec bi verjetno bil strašen. In takrat, kakor da se je v meni vse pretrgalo. Ni še bil tisti pravi strah, toda naprej nisem hotel več. Rok mi je dal prav. Nekaj metrov od raza naprej sva odkrila širši obokan prostor, kjer sva se odločila počakati jutra. Zabila sva kline, se nanje privezala in se namestila v bivak vrečo.
Za oba, za Roka in za mene, je bilo to prvo prenočevanje v steni. Idilika teh lepo opevanih noči je bila sesuta in domišljija ob željah, nabranih v knjigah in ob pripovedovanju drugih, to noč razbita. Kasneje sem doživel še mnogo takšnih noči, toda vse so bile drugačne, bolj resnične, bolj prave.
Noč je bila dolga, zelo dolga. Trepetala sva od hlada, premočena, in pod nama se je v grušču zbirala voda v luže. Lažno sva se tolažila z uro. Dolina, postelja, toplota, toplota ... sanjarjenje. Roku se je nekajkrat zazdelo, da nekdo vpije. Potem so ti prisluhi, le kdo bi hodil naokrog v deževni noči, prešli še name in govorila sva si, kako je lepo, da nekdo
•neiif«
(Nadaljevanje in konec)
SEVERNA JRIGLAVSKA STENA
vendarle misli na naju; takrat je bil to zelo srečen občutek.
Kasneje me je Rok vprašal, če sem kaj zadremal.
»Morda vsega skupaj pet minut,« sem mu odvrnil brez razmišljanja.
Tudi ta noč je minila. Proti jutru je ujma prenehala, le mraz je še bolj pritisnil.
S prvo svetlobo sva, otrpla, splezala po lahkem pečevju navzgor. Po sto metrih sva ugledala rdeče bele krogce, markacije n,a Bambergovi poti.
»Ko bi to sinoči vedela,« je samo zavzdihnil prijatelj.
Pod nama je bilo gosto megleno morje in nad Cmirom so se med oblake vrivale modre lise. Tokrat so morale biti že resnične in ne sanjske.
In še nekaj sem takrat razmišljal na tisti stezi, sto metrov nad polico v Steni, ki je vsekakor nikoli ne bom pozabil: »Kako lepo je imeti prijatelja.«
Pod Luknjo, ko sva zabredla v meglo, je Rok že glasno prepeval. Moral sem mu pritegniti. Mrzla, deževna noč je tako, čeprav šele končana, prešla v spomin, ki se je zavestno vse bolj oddaljeval in postajal predmet pogovora. Noč, v kateri sem preklinjal gore, pa jih spet fanatično oboževal. Doživetje, ki nama je pokazalo gore v najbolj nemogoči podobi. Izkušnja in potrditev resnice: življenje je treba ceniti; to spoznaš šele, ko se moraš zanj boriti, ko se zarotijo proti tebi naravne sile. Alpinizem, gorništvo je prava življenjska šola. Spoznavanje sebe. Utrjevanje osebnosti. Vsi plezalci, ki jih poznam, so dobri iljudje, uspešni delavci, dijaki in študentje ..., pošteni, iskreni..., radi imajo otroke, so ljubeči starši. In prijateljstvo med temi ljudmi, med nami; mnoge sem že srečal in se prepričal — tako polno je, da bi le stežka srečal podobne družbe. Le še med hipiji in ljudmi, ki delajo glasbo, kakor pravimo: iz srca.
Ta prigoda se je dogodila v avgustu 1977. leta. V Steno sva vstopila ob drugi uri popoldne, potem, ko je prej ves dopoldan padel dež. Dvesto metrov nad vstopom sva že bila, ko se je znova ulilo ter je od vzhoda pritisnila megla. Takrat bi morala odnehati in se ob vrveh spustiti, pobegniti iz Stene. Toda, prepričana v sebe, v že kar nori, nerazumljivi ali razumljivi volji, saj sva na vsak način hotela nekaj preplezati, uspeti, tega nisva storila. Celo uživala sva v plezanju.
Nekako dve leti po tem vzponu sva z Rokom ob pivu na vrtu ravenske Name obudila spomine. Bila sva istega mnenja: danes tega ne bi več storila. Ob takem vremenu sploh ne bi šla pod Steno. Ampak takrat, razumela sva najino takratno voljo, neugnanost, alpinistično mladost: biti dober, med najboljšimi.
In tega, da nisva tvegala, da sva kljub izredno težavnim plezalnim razmeram skrbela za varnost, sva bila najbolj vesela. Saj nama to omogoča skupaj ali v navezi z drugimi — vedno znova premagovati stene mnogih gora.
Med skalovjem in snegom, natrpanim v globoko grapo, je zijala globoka, široka razpoka. Skalovje je bilo mokro in hladno. Iskal sem prehod, hodil navzgor in na-
vzdol, dokler ga nisem našel. Potem sem splezal navzgor do polic. Desne vodijo v Nemško smer, leve pa v Slovensko smer.
In na teh policah sem se spet srečal s spomini.
Že v maju so se leta 1976 stene otresle precej snega. Obetala se je lepa poletna plezalna sezona.
Konec junija, mislim da je bila zadnja sobota v mesecu, sem naveličan odvrgel knjige in zapiske, čeprav sem imel že v torek (potem je šlo vseeno dobro) izpit na akademiji, ter sem odšel v Vrata. V gore. Rekel sem si, po novih moči. Tiho pa sem si priznal, da je bilo njih vabilo premočno, da bi se mu lahko še upiral.
Odločil sem se za Triglav, kakor da je to že samo po sebi umevno. Najprej sem razmišljal o nadelani stezi proti vrhu, kasneje pa sem to misel ovrgel in si izbral Slovensko smer.
Severno steno sem do takrat preplezal šele enkrat in je pravzaprav sploh še nisem poznal. Spraševal sem ljudi in oskrbnike v koči, kod pelje moja smer, čeprav sem imel s sabo plezalni vodnik, pač kar tako, da bi morebiti utrdil svojo odločitev, pa so mi vsi govorili, naj tja sam ne grem. Planince sem razumel, saj nobeden med njimi ni bil alpinist, za oskrbnike pa sem itak vedel, da plezalcev ne gledajo preveč radi. Posebno v Aljaževem domu v Vratih, danes že kar hotelu (saj od njih ni nobene koristi, ampak samo skrbi). Je pač tako, časi se spreminjajo in samo beremo še lahko, kako je nekoč legendarni oskrbnik Torkar vlekel harmoniko pred kočo, da je odmevalo do Stene — do plezalcev. Ti smo danes tega deležni le še ob veselicah.
Tiste govorice takrat nisem vzel preveč resno, čeprav me je na tihem skrbelo, in sem naslednje jutro vseeno odšel proti Steni. Pod vznožjem sem srečal možakarja srednjih let, zdel se mi je zaupljiv, ter ga vprašal: kod. Pokazal mi je z roko tja, kamor sem tudi sam mislil, da bo treba. V hipu mi je odleglo. Bil sem prost vseh tesnob.
Našel sem vstop. Našel sem kamnine, Bele plati, Zlatorogove police, močno po-
raščene s travo in nekaj viharniki. Prišel sem v Slovensko grapo, polno snega. Lepo je bilo, samotno, tiho ... Toda — zataknilo se mi je pri izstopu. Sto metrov nad mano je bil, ves v soncu, rob Stene. Kasneje sem spoznal, da sem enostavno splezal mimo izstopnih grap. Sploh jih nisem opazil. Bila je še zgodnja ura in nikamor se mi ni mudilo, zato sem počel vse preudarno in zanesljivo. Dolgo sem motril ostenje nad sabo, dokler nisem odkril prehoda v stebru, kakih petdeset metrov visokem, ki se je pel naravnost nad Slovensko grapo. In res so bili po razpokah sredi njega zabiti stari rjavi klini. Verjetno jih je zabijal še Joža Čop; da je on prvi plezal tam čez s svojimi Jeseničani, so mi kasneje povedali. Naenkrat pa, klinov ni bilo več in le kakih deset metrov gladkih plati je bilo še do roba.
»Kaj sedaj, kaj sedaj,« je kljuvalo v meni. »Prav mi je, ko sem pa tako zagnan, me bo že izučilo. Hudiča.«
Vendar niti za trenutek nisem izgubil prisebnosti. Privezan na kline, sem se moral najprej krepko nasmejati sam sebi in se potolažiti. Nato sem ugotovil, da plati niso ravno nepreplezljive, da pa se jih vendar sam brez naveze in prijatelja raje ne bi lotil. Jasno mi je postalo, da se bom pač moral nekako vrniti v grapo in poiskati lažje poti do sončnih ledeniških poljan zgoraj. Ampak, tudi vrniti se, plezati navzdol, je bilo preveč tvegano. Nisem si upal. In takrat sem se prvič resno zavedel, kam sem zabredel s svojo neizkušenostjo. Kot višek vsega sem spoznal, da sem vrv, po kateri bi varno zdrsel navzdol, pustil spodaj v koči.
In tako lep dan je bil. Strah me je kmalu zapustil. Vedel sem, da bo še vse v redu. Zaupal sem vase. Močno zaupal.
Potem sem nekajkrat zavpil. Minuto, dve zatem, nikoli prej in nikoli po tistem nisem verjel v čudeže, takrat pa sem, so se spodaj na začetku grape oglasili glasovi.
Najprej sta prišla dva in nato, ko sem po njuni vrvi že pridrsel do snega in me je starejši od rešiteljev krepko ozmerjal, sta prišla še dva in nato še dva.
Med vsemi je najbolj izstopal osivel starejši možakar, še danes sem prepričan, da je bil to Uroš Zupančič, znameniti reševalec in plezalec z Jesenic, oblečen v široke pumparice in opremljen z ogromnim cepinom. Posedli smo po skalah in, vse naokrog so bile stene in gore, čudovito je bilo, in starosta se je razgovoril. Kakor zgodovina, kakor da se vse šele dogaja, so tekle njegove besede. Oživljal je pozabljene zgodbe, junake ostenij in nam živo približal do takrat še mnogo neznanega.
Pozabil sem na steber zgoraj, kjer sem obtičal. Bil sem srečen, presenečen nad tako prijetnim naključjem.
Izstopili smo po Frelihovi polici, vrezani v prepadni steni.
Mihevov Stanko mi je po tem dogodku dejal, da se slabo orientiram. Kasneje, ko sva plezala skupaj, je spoznal, da le ni tako in se je popravil.
Teden dni po tem dogodku smo postavili šotore v kamnu v Vratih. In ko smo potem Janeta, Irena, Andrej in jaz, kot sem že opisal, vstopali v Nemško smer, je bil tam tudi eden od tistih iz Slovenske grape. Oba sva bila presenečena nad ponovnim snidenjem. Vendar sem se izmikal pogovoru, da prijatelji vsaj še enkrat ne bi izvedeli za to nerodno prigodo. Špi-larjev Andrej bi se gotovo razgovoril o lahkomiselnosti. Seveda bi mu dal prav. Moral bi mu.
Navesil sem nase nekaj plezalne opreme: pas, vponke, vrvice, kline, kladivo ..., pač kar tako iz navade in zaradi boljšega počutja, saj potreboval itak ničesar nisem, in se lotil plezanja v Nemškem stebru.
Medtem so v Steno vstopale nove naveze, nekaj pa jih je bilo že nad mano. Bil sem razočaran, ker sem pričakoval samoto, ki pa v tako modni smeri ob koncu tedna seveda ni možna.
Plezal sem hitro in zanesljivo. Kmalu sem bil ves vživet v enakomerno igro misli in telesa, v gibanje v ne prestrmi vertikali. Tiho sem si pel napev skladbe »Odgovor v vetru« Boba Dylana. Vedno znova in znova.
Steber so prekinjali stopničasti odlomi, nad katerimi so se dvigovali razi, kamini, zajedel in plati. Nikjer ni bilo težko, le nekaj mest je bilo krušljivih, vendar nenevarnih.
Vse skupaj: smer, Stena, ves Triglav, vse je bilo kakor umetelna tvorba.
Na enem od razov sem ugledal plezalce v bližnji Bavarski smeri.
Med taborjenjem v Vratih 1976. leta smo v Steni preplezali mnogo lepih smeri. Nekaj navez je ponovilo tudi Bavarsko smer. Če me spomin ne vara, sta se tja najprej podala Oderlapova Ida, takrat veliki ženski plezalski up z Leš, in Mihevov Stanko. Sledila sta jima Kolarjev Rok in Žalikov Janez. Vsi so se vrnili polni navdušenih besed. In tako je naneslo, da sem pričel nagovarjati Verboletovega Bran-ča, ki se je vrnil s Kolarjevim Milanom iz Čopovega * stebra, če greva pogledat, kaj so ustvarili tam zgoraj vrli Bavarci.
Bil je za to in naredila sva ambiciozen načrt: iz smeri ne bova izstopila po Zlatorogovih policah, ampak bova nadaljevala po zgornjem delu Nemške smeri, ki je
težja od spodnjega dela, do vrha očaka. Posebno to zadnje me je navduševalo, saj do takrat še nisem stopil na naš najvišji vrh.
Plezala sva menjaje se v vodstvu. V eni od strmih zajed sem zabil preveč klinov, pa Branču to nikakor ni bilo povšeči in mi je kar tam podal monolog pravilnega plezanja. Ko sva že priplezala do vrha Nemške smeri, do Kugyjeve police, ki loči severno steno od vrhnje grmade, naju je presenetila nevihta, ki so jo pripodili vetrovi iz Trente. Nenadoma je močno zagrmelo. Stisnil sem prijatelja za roko. Ta me je samo pogledal in se nasmehnil. Zelo ohrabrujoč je bil ta nasmeh.
Potem sva zbežala na Kranjsko stran, kjer je sijalo sonce.
Na vrh Triglava pa še do danes nisem prišel, čeprav sem v Steni preplezal že dvanajst smeri.
V Bavarsko smer sem spet prišel lansko leto. Vmes sem sicer poskušal še enkrat, pa sva se morala s soplezalko zaradi njenega padca umakniti. Ničesar resnega ni bilo, ampak naprej nisva 'mogla več.
Tokrat sem prišel z Vinkom Bratino iz Ljubljane. Fant je bil pred leti dokaj aktiven, potem pa je popustil, vendar so ga gore vseeno še vabile. Pustil sem se mu nagovoriti, pravzaprav mu sploh ne bi znal odreči, saj je bil z menoj zmeraj prijateljski in prijazen. Smer sva preplezala v enem zamahu in bila sva precej hitrejša kakor z Brančem. Nikoli pa ne bom pozabil, kako me je Branč razveselil s pohvalo o dobrem plezanju. On je bil res pravi učitelj.
Mnogi Bavarsko smer štejejo za najlepšo v Steni. Res je nekaj posebnega, nekaj, kar si zapomniš in se tja rad vračaš. Trden, razčlenjen zid, na videz težaven, plezalcem ponudi tisto, kar mnogi imenujejo uživaško plezanje. Četrta težavnostna stopnja, zračnost in dovolj klinov.
Tudi sam sem to smer dolgo postavljal na prvo mesto. Vse do takrat, ko sem preplezal Čopov steber. Potem sem jo postavil za njim.
Z raza sem se vrnil v plati, ki so jih sekale police. Tu sem dohitel prvo navezo. Pravzaprav sem že prej slišal njihovo vpitje. Najprej sem ugledal dekle pod veliko belo čelado. Prehitel sem jo, nato pa še njenega soplezalca. Spoznala sva se in sploh ni bil presenečen, ko me je ugledal samega. Z Bojanom Zupetom sva se že večkrat srečala v zbirališču ljubljanskih hribovcev — v Riu. Opozoril me je, da je v zgornjem delu smeri, pod vrhom gore, še sneg, pa sem ga takoj potolažil, da raje tja gor sam sploh ne grem in da bom izstopil po Zlatorogovih policah.
Medtem je priplezala še njegova soplezalka.
»Nada,« se je predstavila in nisem si mogel kaj, da je ne bi v šali zbodel, češ, nekam počasi ji gre. Pa se ni pustila, izgovarjala se je na leta, pa da je vendar ženska ... in raje sem jo pobrisal naprej.
»Vsi ne pozabljamo vrvi in prijatelja doma,« sem jo še slišal, ko sem že plezal po krušljivem kaminu nad njima.
Iz kamina sem prišel na zajeten prostor vrhu stebra. Od tod sem prečil po
V steni
lahkem, zopet krušljivem skalovju na desno, za strm, razbit raz.
Vmes sem prehitel še navezo dveh fantov. Nobenega nisem poznal in starejši me je vprašal, če grem do vrha. Takoj je dodal, da sta imela dva Ljubljančana prejšnji dan kar precej težav in da sta izplezala šele ponoči. Dolgo sta gledala za mano.
Potem sem, kar oddahnil sem si, končno ostal spet sam.
Za razom sem splezal čez grape in se nato povzpel po krajši steni do stebra pod Zlatorogovimi policami. Še enkrat so 'moji gibi doživeli popolno skladnost v povezavi z mišljenjem in zanesenim občutkom lepote v premagovanju navpičnega razčlenjenega in trdnega pečevja.
Na policah sem v kupu kamenja poiskal kovinsko škatlo z zvezkom in se podpisal. Ko sem ga prelistal, sem videl napisana mnoga znana imena vseh plezalskih generacij — stare in mlade. Pa tujce in domačine. Vpisanih je bilo tudi precej samohodcev.
Moral sem na papir prenesti čustva, ki so vrela v meni. Srečo. Veselje. Lepoto in ponos. Nato sem se vsedel med kamenje, tako, da sem videl le rob Stene in nad njim nebo z nekaj belimi oblaki. Bela je bila tudi vsa gora. Od sonca.
Dolgo sem sedel tam, sam, z mislimi, ki so se sprehajale v domačih dolinah, med spomini, se razgubile ... in znova oživele. Oče, mama, brat, teta. Domačija .. . travniki, kjer bomo kmalu potegnili prve re-dovce pokošene trave ... brsteča polja, prve rdeče češnje — na Peci že zadnje zaplate snega, živina za ogradami, nizko preletavanje lastovic. Življenje. Prijatelji, gostilna, trening ..., knjige, študij, šola. Pomlad se je iztekala v poletje. Otroci v šoli so postajali glasnejši. Vsi smo postajali drugačni.
Gora in doživetje sta se spajala, združila kakor v zgodbo v knjigi. Nekoč bom o vsem tem napisal knjigo. O vetrovih na grebenih, o miru. O plezanju kakor o za-
»Sestop«
svojenosti. In vmes bom govoril tudi o slikarstvu, o glasbi, o pisanju stavkov in verzov — o umetnosti in o umetnikih. O sreči. In ljubezni. Na koncu bo pesem o prijateljih.
Iz Trente je zapihal veter in spodaj so se oglasili glasovi. Na ledeniku pod Steno so smučali. Dvignil sem se in odšel po gamsji stezici proti Slovenski grapi.
Nad mano se je dvigoval zgornji del Stene.
Na vogalu grape se mi je odprl pogled po vsej osrednji in zahodni Steni do Luknje. Oba dela ostenja ločuje zasnežena — Jugova grapa. Tudi markantni steber desno od grape so poimenovali po njem. Snubil ga je, dokler ni našel v njem pogubo, ko ga je vrgel raz sebe. Kasneje so kakih tristo metrov nad vznožjem našli samo navzdol ukrivljen klin.
Petermanova Jerca iz Podhoma pri Bledu mi je nekaj dni po plezanju v Jugovem stebru pisala: »Vesela sem, da sva se srečala. Naključja vedno prinašajo presenečenja in najino presenečenje je bilo lepo presenečenje. Navdušil me je tvoj pošten odnos do gora, do sten, plezanja in soplezalcev. Sploh si takrat nisem upala pomisliti, da si me boš upal, da me boš vzel s sabo v Steno. Bil je čudovit dan, ki sva ga doživela skupaj ... Bova še kdaj našla skupno pot v gore?«
Avgusta ’78 se je dogajalo. Nekajkrat sva še plezala skupaj: V Škrlatici, v Kamniških gorah in v Paklenici v Velebitu. Še preden je v gorah zapadel prvi sneg, pa se je vse skupaj spremenilo v spomine in morda je ostalo nekaj prijateljstva.
Koliko takih spominov hranimo in koliko takih poznanstev je bilo. Vse dobre prijatelje, s Koroške ali od drugod, sem spoznal v gorah ali pa smo v dolinah odkrili skupna nagnjenja in nato tja odšli skupaj.
Ob Jugovemu stebru se pne raz, ki sva ga, ko smo 1976. leta taborili v Vratih, preplezala z Mihevovim Stankom.
Medtem ko sosednji steber nosi težavnost med četrto in peto stopnjo, na isti dan sta ga plezala Verbole in Krivogradova in tudi jaz sem silil tja, pa je Stanko dejal,
da moramo za uspešnost tabora preplezati kar največ različnih smeri in ker je bil bolj izkušen, sem ga moral poslušati — pa sva v najinem razu imela kar precejšnje težave. Pravzaprav sva si jih nehote poiskala sama.
V spodnjem delu sva zašla po gruščnatih policah preveč v levo, v strmo steno nad previsnimi prepadi. Šele, ko sva preplezala dva izredno težavna raztežaja, pa nisva nikjer vmes odkrila nobenega klina — zanesljivega znaka predhodnikov — sva spoznala, kako krepko sva zgrešila originalno smer, ki je bila v plezalnem vodniku ocenjena le s štiri plus. No, potem pa sva vseeno imela srečo, kajti v tretji dolžini vrvi sva se vrnila na pravo smer.
Ko sva nato v lažjem svetu spoznala, da sva naredila prvenstveno varianto, sva kar nenadoma postala ponosna. In že sva ji dala ime. »Koroška naj bo,« sva rekla. Obenem sva si še obljubila, da tega, da sva zašla, ne bova povedala nikomur. Rekla bova le, da, ker je bila Stena tam še prazna, sva pač poskusila. In uspela.
Nekaj dni zatem sva izvedela, da sva varianto le prvič ponovila. V tistem razočaranju tudi nisva mogla več skrivati prave resnice pred prijatelji. Smer je sam leto dni pred nama preplezal alpinist in himalajec iz Bohinjske Bele, Marjan Man-freda-Marjon.
Ko sem stal na robu Slovenske grape, na travnatih policah, sem se spomnil Lovšeto-vega Janeza, mirnega in tihega fanta iz Ljubljane. Spomladi ’78 sva plezala skupaj v Koglu nad Kamniško Bistrico. Poleti je nato sam odšel čez Zlatorogove steze. Ni prišel do konca. Videli so ga, kako je v loku letel navzdol. Ostal mi je v spominu.
V Slovenski grapi sem doživel nenavadno prigodo. Ravno sem bil prišel do snega, ko je nekje zgoraj, moralo je biti še precej visoko, pričelo šumeti. Sprva je bilo to šumenje še tiho in neznatno, potem pa je postajalo vedno glasnejše in že kar srhljivo ter podobno drsenju.
Stekel sem nazaj po policah pod varne ogromne previse.
Sonce je pod vrhom očaka stopilo sneg, ki se je pričel valiti navzdol in glasno padati čez Steno kakor v slapovih. Plazovi so kmalu pridrveli po grapi, sprva majhni, nato pa zmeraj večji in nazadnje že kar orkanski.
Odšel sem do grape in gledal to drsenje. Vsenaokrog je glasno šumelo. Zgoraj kakor padanje, tu spodaj pa kakor umirjeni tok reke.
Tok je kmalu izgubil svojo začetno moč. Preskočil sem ga in na drugi strani po strmem snegu odšel navzgor. Sneg je bil zelo mehak in sploh nisem pogrešal derez ter cepina, zadostovalo mi je le kratko ledno kladivo.
Nad grapo so se dvigovale navpične stene, podprte z značilnimi stebri, in vse skupaj je še najbolj spominjalo na antično Grčijo.
Še pred koncem grape sem se obrnil proti levi, v ozek, strm žleb — Prevčev izstop, ki vodi na rob Stene. Naveličan monotonosti sem počasi plezal navzgor. Razgled se je z vsakim metrom širil. Vedno lepši je bil. 2e sem videl vršni greben Triglava, pa vrhove nad Trento .. .
Izplezal sem na prostrana sončna snežišča in se takoj utrujeno zavlekel na razgledni kup kamenja, iz katerega je štrlel lesen kažipotni kol. Pogledu sta se ponujali dve čudovito lepi podobi. Če sem pogledal čez rob Stene, so se pred mano razgrnile zelene doline, tu zgoraj pa je bilo še vse kakor pozimi. Sneg in sive skale. Poletje pa so naznanjale le kopne skale in že kar pretirana vročina, ki pa je moj dan v gorah le popestrila.
Nikjer ni bilo opaziti nobenega gornika ali gamsa, nobenega glasu, vriska ali navdušenega jodlanja ni prinesel veter — bilo je samotno in tiho. Še plazovi, ki so padali v Slovensko grapo, so potihnili.
Zamikal me je vrh očaka, pa sem si spet, ne vem, zakaj, premislil in prestavil ta dogodek na eno od naslednjih tur na tej gori.
Znova, kot že nekajkrat ta dan, sem se zagledal v Steno. Sedaj je bila vsa pred mano, posebno je izstopal zgornji del: Jugov steber. In nato proti levi — Sfinga, dvesto metrov visoki, popolnoma navpični steber, ki je buril duhove mnogim generacijam alpinistov in še danes smeri v njem nosijo spoštljive oznake; Ladja, katere obliko so prvi preplezali možje iz Zlate naveze (dr. Miha Potočnik, dr. Stanko Tominšek in Joža Čop) in jo podpira izraziti raz steber, ovenčan z življenjsko zgodbo Joža Čopa, z njegovimi porazi do končne dramatične zmage s soplezalko Pavlo Jesihovo, vsekakor eno najboljših plezalk v predvojnem času. Ob Ladji je trikotna, navzdol postavljena velika Črna stena, ali stena v Steni, kakor jo radi imenujemo plezalci, preplezana šele v novejšem času z modernimi plezalskimi pripomočki, saj je zaradi svoje krhke skale in mokrote dolgo predstavljala nerešljiv problem. Kot jo na desni strani zapira Ladja, je na drugi strani zastrta z elegantnim Nemškim stebrom, ki se zopet nagne v malo Črno steno, ta pa preide v rob triglavskega ledenika.
Čopov steber sem preplezal od tam.
Plezala sva s Kolarjevim Rokom avgusta ’78. leta. 2e leto prej sva prišla v Vrata s tem namenom, pa naju je deževje zavrnilo.
Ostal je dolg. In prijateljski dogovor, ki je 'med gorniki vedno premočan in preveč pravi, da bi se mu lahko izneverili. Imel sem nekaj priložnosti plezati v Čopovem stebru z ljubljanskimi prijatelji, pa tega nisem storil. Tudi Rok mi je nekoč omenil, da bi rad steber preplezal s svojo Ireno. Seveda nisem imel ničesar proti. Vendar stebra, ne vem, zakaj, nista preplezala.
Teden dni po najinem vzponu se je Irena navezala na skupno vrv z našo malo, prikupno Janeto in izvrstni plezalki, vešči tudi težjih vzponov, sta s ponovitvijo stebra opravili v tem pečevju eno redkih ženskih ponovitev.
Steber ponuja treniranemu plezalcu že kar poetično plezanje. Zato mnenje, da je to najlepša smer v Steni, nikakor ni pretirano. Ima izrazito, poudarjeno in v zgornjem delu navpično lego. Ker se pričenja šele nad Zlatorogovimi policami, sredi stene torej, se je treba do tja kar precej potruditi. Nosi visoko oceno, pet do šest, in
Snega je letos dovolj
je visoka šeststo metrov, skupaj s celo Steno pa nad tisoč metrov.
Spominjam se, zopet sem pri tistem taboru 76. leta v Vratih, vrnitve pokojnega Kolarjevega Milana in Verboletovega Branča iz Čopa (zelo popularen izraz). Branč je govoril, kako si je med plezanjem gledal med nogami vse do melišča pod Steno. Da je težko, dolgo, da pa vendarle kar gre, je še dodal. Hotel sem tja že takrat, pa so nekateri rekli ne, nekateri pa ja. Obveljalo pa je, da sem sicer za ta podvig že sposoben, vendar pa, ker ni bilo v taboru nikogar za primerno spremstvo (?), moram idejo za to leto opustiti. Ko sva potem z Brančem preplezala Bavarsko z Dolgo nemško, je bilo tako lepo, da sem na vse drugo pozabil.
Najina zgodba, namreč moja in Rokova, se je pričela na četrtkovo popoldne, ravno sem se z očetom in mamo vrnil s travnika, kjer smo pospravili na kozolce zadnjo deteljo, ko je z motorjem pridivjal izza ovinka Rok. Bil sem ga zelo vesel, saj sem takoj vedel, da bova govorila o gorah.
In sva šla. Z motorjem čez Holmec v Avstrijo, pod vznožji Pece, Obirja in Košute do prelaza nad Ratečami in nazaj v Jugoslavijo. Sledila sta obvezen pasulj ter pivo v prijetni gostilni ob triglavski cesti v Mojstrani in nato še zadnja vožnja do Aljaževega doma, kamor sva prispela s prvim mrakom in se namestila v bližnji opusteli bajti. Nisva se še mogla izogniti vedno prijetnemu večeru, ob znancih in neznancih, v koči in pogledom proti Steni.
Pričelo se je tisto znano pričakovanje.
Prvi dan sva preplezala Helbo, novo in eno najtežjih smeri v spodnjem delu Stene. Odločila sva se namreč, da do Čopa prideva po težji smeri. S tem, sva si rekla, bova Steno najbolje spoznala in doživela.
Precej dela je bilo v Helbi. Malo klinov, težka orientacija, vseskozi izpostavljenost .. . Vendar smer ni visoka in že zgodnjega opoldneva sva izplezala v lažjo Ska-laško smer.
V Vratih je igrala godba in kar prijali so nama ti oddaljeni zvoki, saj sva bila precej utrujena, ko sva prišla na Gorenjski turne — skalno konico s položnim vrhom, kjer sva prenočila. Godba še dolgo v noč ni potihnila in bilo je skoraj tako, kot bi pred kočo vlekel svoje mehe oskrbnik Torkar.
Lepa noč je bila. Taka, kakor zna biti samo v gorah. Skrivnostna, tudi tesnobna, in sploh ni bilo hladno. Niti enkrat nisva omenila tistega deževnega prenočevanja pred letom dni. Pa še čisto blizu, za prvim vogalom, je bila tista polica. Niti spomnil se nisem.
Navsezgodaj drugega dne sva se sprehodila po policah do Čopa. Še globoko grapo sva morala prestopiti in nato se je pričelo. Ni bilo kakor v knjigah, bilo je sicer podobno, toda bilo je po najinem. Samo najino.
Po prislonjenem podstavku, ta je bil še najbolj razčlenjen, sva prišla v navpično steno. Plezala sva mimo nekaj zaporednih votlin, pa po vrsti klinov, ki so nakazovali edini možni prehod, čez previse, po izredno lepih, prosto preplezljivih zajedah, kjer sva tulila od navdušenja ... vse više in više, do lažjega pečevja na boku Ladje.
Kmalu po opoldnevu, moralo je biti med drugo in tretjo uro, sva se ozrla na drugo stran gore, v zeleno Trento. Čisto na dnu
doline se je med gozdovi vila Soča, vrhovi: Trentarski pele, Srebrnjak, Bavški Grinta-vec ..., pa so se zavijali v soparne meglice. Gore na levi, tja proti triglavskim jezerom, posebno še Lepo špičje, so bile bolj čiste in vidne.
Preden sva po Bambergovi poti odšla proti dolini, sva med dvema skalama odkrila droben potoček. Rok ga je označil za čudežnega sredi kamnite puščave.
Bil je to dan, nedelja, ki ga ne bom pozabil. Na vršnem grebenu Triglava so venomer vriskali planinci, tisti, ki so na vrhu že bili in oni, ki so vedeli, da bodo to kmalu doživeli. Kakih tisoč tristo metrov niže je izpod spodnjega triglavskega ledenika pritekal potok in bil je tako glasen, da sva ga slišala prav do tja gori. Prav pred nama se je dvigovala vršna piramida Stenarja in za njo Škrlatica z levim podaljškom Škarnatarice in Rokavov do vrhov nad Mojstrano. Še zelene Karavanke sva videla.
Vriskajoč sem šel po snežiščih proti Pragu. Sneg se je bleščal in smuči bi mi prišle kar prav.
Oziral sem se po vrhovih proti zahodu. Dan je bil tako jasen, da sem videl vse do Jalovca in Mangarta. Vrhovi, grebeni, pa spet vrhovi. Kakor morje z otoki. Sami spomini so bili, nisem jih znal gledati drugače, saj sem na mnoge od teh vrhov že priplezal. Na nekatere celo po nekajkrat. Če bi hotel vse te doživljaje opisati, bi nastala knjiga. Zajetna knjiga. Zvezek verzov. Album fotografij. Odlomek iz življenja nekoga. Moral bi se postaviti v ospredje, v glavno vlogo. Ves ta razgled so bili eni sami srečni dnevi. Ostareli gorniki pravijo, da so bili ti dnevi zanje najlepši v življenju. Toda mi mladi jih šele doživljamo. Ni še čas za spomine. Sicer pa nikoli nisem hotel živeti od spominov. Vedno sem raje delal nove.
Potem sem ugledal rdeči Aljažev stolp na vrhu očaka pa mali Triglav, Kredarico, Rž in Rjavino. Nekoč, sem si dejal, bom moral pogledati na drugo stran teh gora.
Toda zdaj sem moral navzdol. Za menoj v snegu so ostajale sledi, podobne smučinam.
Tereza
£iel£e
V ogledalu vidim svoj obraz: kako je pust, naguban že.
Naličila bi si oči in pordečila lica, bila bi zopet mlajša in privlačnejša ...
Iz sobe jok otroka.
Na stran s postranskimi stvarmi, dolžnost te kliče, mati!
Po ulici hitim in vidim se v izložbi.
Tako nerodno — prav nič modno — sem
oblečena.
Glej tale plašč! Kako lepo krojen je!
V njem bi postala skoraj vitka
in sveža barva bi me pomladila ...
A tam izložba druga.
Na vozičku medo, s pentljico na glavi.
To bo vrisk in smeh, ko ga pripeljem
moji mali!
Dama skoraj srednjih let mi gre naproti. Smehlja se. Kaj me pozna?
O, glej! Ti si!
Vsa leta skupaj v šolo sva hodili in skupaj sva prebili prav vse proste dni. Zdaj se nisva videli že celo vrsto let. Prišla bom k tebi.
Ob kavici se nama bo zbistril spomin na mlade dni, na najine vrstnike.
A mož je nujno zaposlen.
Naši mali raste zobek — potrebuje me. Kaj bi hodila klepetat okrog!
Življenje teče kakor blisk, čeprav ne veš,
ali ga žene iz središča tvoj družinski krog ali pa te je potisnilo — povsem na stranski rob.
Pravimo, da obljuba dela dolg. Pred dvema letoma sem na tem mestu obljubil, da bom opisal Guština in njegovo bando. Stvar se je nekako zavlekla, nikakor ni prišla na vrsto; zdaj pa hočem ta dolg odrajtati.
Mnogo godcev je bilo v naši dolini v preteklosti, veliko jih imamo danes. Med vsemi temi je Gustl dosegel svojevrsten rekord. Zato hočem širši javnosti prikazati njega, njegovo bando in nekatere dogodivščine, kolikor bo pač v moji moči.
Najprej moram poudariti to, da izraz banda ni žaljiv. Prevedeno iz nemščine je to huda žalitev, vendar to pri nas pojmujemo popolnoma drugače. V preteklosti so pri nas vsaki skupini muzikantov pravili banda; niso poznali izrazov kot: duet, trio, kvintet itd. Tako smo v našem kraju poznali Rogačko, Prosenovo, Predovsko, Nacesko, Podpeško, pozneje Gustlnovo in še nekatere bande.
Sestav v bandi ni bil zmeraj enak. Jedro je bil seveda harmonikar. Če so skupino sestavljali štinje, so harmonikarju pomagali: klarinetist, trobentač in basist. Tak sestav je bil po navadi na ovsetih, na steljerajah, godovanjih in balih je če-sto zadostovalo, da je pomagal harmonikarju eden izmed teh treh, ali pa je vlekel mehe kar sam.
Guština gotovo poznate. Kdor ne, mu povem samo to, da je Lampreči sin. Pri Lampretu je grunt, ki mu v našem kraju pravimo »freta«, t. j. kmetija, na kateri se ne da pridelati zadosti, ampak moraš iskati zaslužek še kje drugje. Zato hodijo od tod že trije rodovi na šiht v železarno, ki jo imajo takorekoč pred nosom. Kmetija namreč leži na strmem bregu nad mestom, tik nad železnico; postala pa je znana po tem, ker je dala španskega borca.
Z glasbo se je začel ukvarjati že v otroških letih. Najprej je imel dvovrstno diatonično har-
moniko. Bil je samouk in igra vseskozi brez not. Brat Hanzi je takrat igral pol kromatično harmoniko.
Zanimalo me je, kdaj se je prvič »predstavil občinstvu«.
»Bilo je na pustno nedeljo leta osemindvajset,« pripoveduje. »Od Krajgerja je prišla pošta, da bi radi muzikanta za pustnijo. Ker je bil Hanzi že na gavdi nekje v Kotljah, so spravili mene, čeprav sem znal morda samo dve viži. Dobro se spominjam, ko sem kot mlad poba sedel na krušni peči, vlekel mehe in užival, ko so po hiši skakali ljudje, stari in mladi. Prvi tolar (dva dinarja) mi je vrgel Franc Lipuš, sedanji Jurič v Pamečah, rajni Kneps pa, ki je takrat po malem plavšal mojo sestro, mi je dal sto dinarjev. Čez dva dni, na pust, so me povabili na pustnijo k Meležniku, kjer mi je dal največ zaslužiti gospodinjin brat Dežman Luka. Prvi uspehi in prvi denar, ki mi je takrat zelo veliko pomenil, so me navdušili, da sem se začel z muziko bolj resno ukvarjati. Prvo ovset sem opravil doma, ko se je ženil brat Pavel. Bilo je to tridesetega leta. Dve leti pozneje, ko je brat emigriral, sem si posvojil njegovo harmoniko; ko se je po dolgih letih vrnil, mi jo je dokončno podaril.«
Med pripovedovanjem meša po ovsetnih slikah, ki jih ima poln potovalni kovček; pravi pa, da še niso vse. Hočem vedeti, na kolikih ovsetih je pravzaprav godel.
»Godel sem najmanj na štiristopetdesetih ovsetih. Koliko je bilo vmes steljeraj, godovanj in balov, tega niti približno ne morem vedeti. Ko bi mogle moje mehe govoriti, bi jih bilo zanimivo poslušati.«
Štiristopetdeset ovseti! To je vsekakor svojevrsten rekord. Če bi k temu prišteli še vse ste-ljeraje, godovanja in bale, da to skupaj toliko, kot bi godel in držal razpoloženje tri leta skupaj noč in dan! Koliko naporov, telesnih in dušev-
nih, je bilo za to potrebnih, si ne moremo prav predstavljati. Moti se, kdor misli, da je biti muzikant lahka stvar. Posebno težko je bilo to prej, ko še ni bilo motorizacije; takrat so morali godci veliko prehoditi, preden so se lahko vsedli za mizo, kjer pa jih je spet čakalo garanje celo noč in še drugi dan povrh.
V našem kraju je bila namreč navada, da so morali muzikanti iti po glavne svate na dom. Najprej po camarja; če tega ni bilo, po starešino, potem po mater ,ta šruoko1, skupaj so potem šli na ženinov dom in od tam so šli ,vzdignit1 nevesto. Pogosto so bili doma vsak na svojem vrhu ali v grabnu. Nositi instrumente po strminah, vmes kar naprej gosti, je vse drugo prej kot pa prijetno. Navada je namreč, da se zagode pri vsaki hiši in bajti. Povsod ponujajo (pijačo, jesti le na ženinovem in nevestinem domu; zato so bili nemalokrat že pošteno lačni, preden so prišli do župce, pa še to so morali na hitrico po-žlampati, saj tudi takrat nimajo mira. Godci morajo svatom župco pihati! Po napornem delu na ovseti so morali peš domov; hilo je zelo malo spanja ali nič, ko so morali spet na šiht.
V službi je imel Gustl težko in odgovorno mesto topilca. Pravi, da zaradi muzike ni imel nikoli plavega, pač pa je za ovseti porabil vse dopuste; redne, dostikrat tudi neplačanega, včasih je naprosil sodelavca, da ga je nadomestil. Naneslo je tudi tako, da je moral mojstra pošteno okoli prinesti.
»Biti mehač je najtežje,« pripoveduje dalje. »Vsak drugi godec se lahko kdaj za malo časa umakne, mehač se ne more. Če drugi odpovedo, mora mehač vztrajati in držati razpoloženje. Kolikokrat sem iskal zaspane godce v hlevih, po parnah; v poletnem času po pungratih in za plotovi. Priganjal sem jih za mizo, jih prosil, naj mi pomagajo držati gavdo, ki je rada proti jutru, ko odhajajo oknarji, na višku.«
»Katera ovset je bila najbolj lušna?« hočem vedeti kot kakšen novinar.
»Preveliko ovseti je za menoj, zato ti to težko povem. Sam veš, da so pri nas lušni ljudje, znajo prijeti za delo, če pa je treba znajo voziti tudi gavde. Da je bilo povsod več ali manj lušno, za to smo poskrbeli tudi mi godci. Laže bi ti odgovoril na vprašanje, katera ovset je bila najbolj zanimiva. Tudi teh je bilo več.«
Pripoveduje, da se je malo pred vojno pri nekem kmetu na Kimperzi možila dekla. Dali so ji možnost, da si je za ovset opitala prašiča. Gospodar je dal kruh in pijačo (mošt in šnops) in to je bilo vse. Mlado, sveže povojeno in sočno svinjsko meso je bilo vseskozi na mizi. Pojedli smo tudi svinjsko župo, v katero so narezali črnega kruha. Nobene pogače ali drugih sladkarij. Spominjam se, ko je eden mojih muzikantov rekel: »Nisem še bil na ovseti, kjer ne bi bilo pogače.« »Jaz nisem pogrešal ne pogače, ne česa drugega sladkega; to enkratno svinjsko meso pa imam še po toliko letih v živem spominu.«
»Bil sem na ovseti, na kateri je imel ženin izposojeno obleko.«
Ta je pa godčevska, bo gotovo rekel kdo. Da je to resnica, vem potrditi jaz, kajti tega dogodka se še dobro spominjam.
V letih pred vojno je bil v Bidrši bajti neki Pongrac s Strojne. Živel je na .koruzi1 z Nežo, ki je bila Bidrša hči, zato je bila ta cotava bajta z nekaj ari polja in malo lesnega sveta njena last. Zaradi njegove visoke, tršaste postave, zaraščenega obraza, zanemarjene zunanjosti in čudaškega življenja so mu nekateri rekali ,gozdni mož1. V službi ni bil nikjer, tu in tam je pobral kakšen priložnosten šiht; največ pa se je zadrževal v lesu, kjer je drvaril, sekal les, delal je
Avgust Kokal — Vamprcči Gustl
novne, nabiral črnice in kuhal črničevec; poleg vsega tega pa je v divjem zakonu pridno plodil otroke. To je čudno jezilo farnega župnika, rad bi temu nemoralnemu življenju napravil konec, zato je poskusil vse sorte, vendar tega čudaka ni mogel dobiti pred oltar. Tudi župana je skrbela ,sirovšna‘, ki je bila v tej bajti vsako leto večja. Kar nista uspela župnik in župan, to je uredila soseska. Pregovorili so ga k ženitvi in mu obljubili, da mu naredijo ovset. Ko se je dedec še izvijal zaradi obleke, so mu tudi to posodili. Ovset je bila v Šteharju, soseska je držala besedo: prišlo je pol Tolstega vrha, ne glede na to, da si niso bili z ,mladoporočencema' v žlahti ali v neposredni soseški. Najbolj se je izkazal oče Šteharnik, ki je dal prostore, eno ovco in mošt. Obleko je posodil stari Magrič, ki je bil tedaj pri Bidrihu na kvartiru. Obleka tega močnega moža je na suhi postavi ženina visela zelo ohlapno, kar pa ni motilo ne njega kakor tudi ne svatov. S solidarnostjo soseške je ta dolgoletni ženin zadostil cerkveni in posvetni postavi. To zanimivo sliko sem želel objaviti, žal pa ni zadosti ostra.
»Godel sem tudi na ovseti, kjer ni bilo poroke,« pripoveduje dalje. Vem, da tudi do takih sitnih primerov pride, zato sem se zanimal, kaj je bilo tukaj vzrok. Bilo je v nekem grabnu med Šentflorjanom in Belimi vodami. Šlo je za prepis polovice posestva na nevesto, ker do tega ni prišlo, se je ta en dan pred poroko umaknila. Ženin je ukrepal tako, kot je v takem položaju mogel edino pametno: Prišel je na železniško postajo Šoštanj sprejet godce in svate iz našega kraja, jim brez ovinkov razložil položaj, pri tem pa poudaril, da ovset kljub temu bo, ker je pač vse pripravljeno. »Tu sem se znašel jaz,« pravi Gustl, »poiskal sem moškega in žensko, seveda primerna tipa, in ju ocamal za ženina in nevesto. Da ti rečem, to je bila gavda in pol! Nazdravljali smo .mladoporočencema1, jima voščili vso srečo in veliko otrok; pojedli in popili smo vse, kar je bilo pripravljeno in tako v redu opravili ovset.«
»Nevesta se je nam skujala enkrat tudi na Prevaljah. Ženina smo dvignili nekje na Fari in šli z njim po nevesto v Podgoro. Vsa prepadena nevesta nam je povedala, da s poroko ne bo nič, ker še ni imela v roki odločbe o ločitvi. Pravzaprav nas muzikante to ni prizadelo; ženin nam je dogovorjeno vsoto izplačal, nakar smo lumpali po celih Prevaljah in to najkrajšo ovset končali pozno v noč pri Brančurniku!«
Doživel je tudi take ovseti, ki jih ne more imeti v lepem spominu.
»Nekoč smo šli po ženina k Torčevi žagi, z njim smo šli potem po nevesto v Mežico. Nikjer nas ni čakalo kaj drugega na mizi kot slab mošt in šnops, jesti nič. K poroki smo šli iz Mežice peš v Šentanel. Na željo neveste je šel z nami tudi mežiški župnik, ki naj bi opravil poročni obred. To je ujezilo škrpičastega šentanelskega župnika, zaklenil je cerkev in se skril. Starešina je imel veliko sitnosti in zamude, preden ga je našel, prosil ga je in šele, ko mu je zagrozil, da bo javil višji cerkveni oblasti, je ta trmoglavi mož odklenil cerkev. Tisti dan smo bili že pošteno lačni, preden smo prišli do župce.« K temu moram pripomniti to, da mi je omenjeni starešina, ki je moj sošolec, potrdil resničnost tega dogodka.
»Na neki ovseti je bilo čudno pičlo jesti. Do tega je prišlo zato, ker je ženin naročil v gostilni pojedino za trideset parov svatov, naglušna gospodinja pa je razumela in pripravila jesti za trinajst parov. Razlika v številu je le prevelika in -to so občutili svati in mi.«
Tudi smrt, ki nikjer in nikdar ne prizanaša, mu je bila na ovsetih dvakrat v napotje.
»Pri Dihpolu je bila pripravljena velika ov-set. Za starešino je bil povabljen sosed Čaki; ko smo prišli zjutraj po njega, smo ga našli mrtvega. Ovset smo seveda nadaljevali, vendar je ta nepričakovani in žalostni dogodek vse prizadel in skalil ovsetno razpoloženje.«
»Pri neki poročni maši pride k meni hišni gospodar in mi preplašen pove, da je pravkar umrla preužitkarica, ki pa ni bila z njim v sorodu. Zatajili smo jo in svatom povedali vest o njeni smrti šele zjutraj, ko smo ovset predčasno končali.«
Veliko smešnih dogodivščin ve povedati o svojih sodelavcih — godcih. Razume se, da moramo marsikaj vzeti z rezervo, vendar tudi dober vic, za katerega smo prepričani, da je izmišljen, sprejmemo in se mu od srca nasmejimo.
Tako bi naj na neki ovseti na Strojni njegov basist ponoči na stranišču zaspal. Neka ženska, ki se ji je na to pot čudno mudilo, se mu je v temi podelala naravnost na glavo.
Pri poroki v Šentanelu je župnik pripravil tudi godce, da so šli pri obdarovanju mladoporočencev okoli oltarja. Jaka, ki ni imel denarja, se je znašel: stopil je v vrsto zadnji, zagrabil na oltarju pest denarja, ki je bil darovan za cerkev, in ga dal ženinu. Baje je bil za to od ženina pohvaljen.
»Enkrat je bilo res hecno,« pripoveduje s svojim značilnim zvitim nasmehom. »Sicer zelo priden klarinetist Franci je na ovseti nekje na Selah ponoči naravnost skrivnostno izginil. Preiskali smo gumno, parno, prežokali seno in slamo, iskali v hlevu in svinjaku, okoli cimprovja. Nič. Stvar se je pojasnila šele, ko se je zdanilo: Franci je spal skrivčljen v pasji uti. Vendar stvar še ni bila rešena, kajti pes ni spustil nobenega blizu. Posredovati je moral gospodar. Ali naj tej zgodbici verjamemo? Jaz menim tako: tehnično je bilo to mogoče, kajti v malo večjo pasjo uto s primerno odprtino je Franci, ki je prav tako krmežljave postave kot jaz, lahko zlezel. Prav gotovo je bil pri tej hiši star znanec, zato mu je skrben hišni čuvaj brez odpora prepustil svoje ležišče, kjer je Franci sicer neudobno, toda v miru prespal ovsetni ramuš, katerega kot star godec pač ni bil več vževčen. Če upoštevamo še to, da je bil ta godec zelo domiseln za vse sorte špase, je vsa stvar še toliko bolj verjetna. Tega dogodka nisem preveril. Če je izmišljen, ga vzemimo kot zelo posrečen vic!
V svoji pol stoletja dolgi godčevski karieri je imel Gustl veliko sodelavcev, kajti sestav njegove bande se je pogosto menjal. Vzrokov za to je bilo več: bolezen, šiht in še kaj drugega. Najbolj vztrajni so bili: Smonkarjev Franci, Golobov Jaka in Pratnekarjev Tonč. Veliko malih ovseti, steljeraj, godovanj in balov je Gustl opravil kar sam.
Če hočem našteti vse njegove sodelavce, se moram tega lotiti prav sistematično.
Klarinetisti: Smonkarjev Franc, Prosenov Šte-fi, stari Rogačnik, Kurtnik, Potočki Berti, Kričej, Mravljak, Jastrovnikov Pep.
Trobentači: Golob Jaka, Golob Jože, Mežnarjev Pepi, Rebernik Anza, Maravhov Lojz, Srebre Lojz, Mihev Jože, Smolar, Pfau Jože, Smonkarjev Anza, Pratnekarjev Kristl, Račelov Tonč, Bobnič, Zlosarjev Slavko.
Basisti: Pratnekarjev Tonč, Pokržnik, Predov-ski Franc, Čegovnik Pepi, Ocepek Ivan, Sedar Anton, Jastrovnikov Toni, Blatnik Nesti.
Tolkala: Dretnik Anza, Konečki Pepi, Blatnik Rudi, Šaver Jaka, Zih Adam.
Gosli: Prosenov Štefi, Mačič Liksi.
Flavta: stari Prosen-Viternik.
Mehači: Keber, Arnold Pavel.
Lahko, da je še kateri, kajti na nekatere se je spomnil šele, ko je videl sliko.
Štirideset muzikantov! To je že za srednje močan pihalni orkester. Večina od teh je že davno pod rušo, med tistimi, ki so še živi, se jih le še osem po malem ukvarja z muziko. Gustl še vztraja. Sicer se je tudi on že zelo unesel, toda svoje polstoletne spremljevalke še ni vrgel v kot. Zdaj že nekaj časa miruje, ker je v družini doživel veliko žalost. Tudi sam se čudi, da je po vsem tem, kar je doživel, še takega zdravja.
Od začetka je bila Guštinu muzika kruh. Po bratovi emigraciji je bil kot soosumljen nekaj let brezposeln. Šele po odsluženju vojaškega roka je spet dobil delo v železarni, kjer je imel vsa leta težko in odgovorno delo topilca. Po ponovni zaposlitvi si je ustvaril družino, vendar tudi potem ni opustil muzike. To mu je vseskozi ležalo, pa tudi ljudje ga nikoli niso pustili pri miru. Vabili so ga na vse kraje. S svojo harmoniko je bil že po celi Mežiški dolini, po dolgem in po čez: od Koprivne in Tople do Selovca. Na njegove mehe so rajali tudi zunaj naše občine: od Kimperga do Frama pri Mariboru, v slovenjgraški in šoštanjski okolici ter v Pliberku.
Pravi, da je veliko kmetij na Tolstem vrhu, na Šelempergu, v Zagradu in še drugod, kjer je
Zadnja ovset v stari Jugoslaviji
Veliko ovseti je Gustl opravil tudi sam
Ivan Modrej
SPOMINI NA FURMANSKE
CASE
bil na vsaki ovseti pri hiši. Tudi zlatih ovseti ima lepo število za seboj.
Zna držati gavdo. Predvsem mu gre jezik, hitro se namreč znajde v vsaki situaciji: vsak odgovor ima takorekoč že pripravljen. Tudi pri tem se je že nekako unesel, vendar naj bo vsak previden, še vedno lahko dobiš takšno, da je nimaš kam dati. Pri vsem tem mu je šteti v dobro to, da nikoli ne zameri. Rad bi poznal tistega, ki se mu je kdajkoli posrečilo, da ga je ujezil. V špasih seveda. Poznam nekatere, ki niso s svojim jezikom prav nič prizanesljivi, so pa zelo občutljivi in zamerljivi. To ni prav. Če znaš udarce dajati, jih moraš znati tudi prejemati!
»Jaz oderem človeka samo enkrat v življenju, vi ga trikrat: ob rojstvu, pri poroki in ob smrti,« je zabrusil duhovniku, ki se mu je drznil oponesti to, da na ovsetih zasluži.
Enkrat je pri godčevski mizi sedel župnik in se seveda v šali obregnil v denar, ki so ga svati dajali za viže.
»Gospod župnik! Imamo tri sorte beračev: častitljive (duhovnike), vesele (muzikante) in navadne.«
Zeli, da napišem tudi to, da je prvi učitelj godbe železarjev, stari Rogačnik, godel z njim točno dva tedna pred smrtjo.
Preveliko je doživel, da bi se mogel vsega spominjati. Pravi, da pride kdaj v zadrego: ogovori ga neznanec in mu dopoveduje, da je godel na njegovi ovseti.
Sam se čudi, da je po vsem tem, kar je doživel, še toliko pri zdravju. Neprespane noči, pijača, krokanje, vse to te namreč vrže iz pravega življenjskega ritma, rahlja ti zdravje — pri nekaterem bolj počasi in neopazno, drugega stisne hitro. Znano je, da je veliko muzikantov leglo v prerani grob. Za pridnega godca je ovset garanje, telesno in duševno. Poleg natezanja instrumentov mora godec držati tudi veselo razpoloženje. Vemo pa, da nobeden ne more biti zmeraj dobre volje; v vsakdanjem življenju pride vse sorte, zato se mora godec včasih zelo siliti, da kaže dobro voljo in jo prinaša tudi drugim. Pravi, da je bilo nekajkrat zelo hudo, ker so morali zdržati po dve ovseti zaporedoma. S svojo bando je bil namreč v časovni stiski; zaradi njega so marsikje ovset preložili, ker je bil ta dan že zaseden. Vselej to ni bilo mogoče, zato se je zgodilo, da so šli z ene ovseti na drugo.
Enkrat so se po končani ovseti pripeljali iz Frama pri Mariboru z jutranjim vlakom in so nadaljevali novo ovset na Dolgi brdi. Prav tak primer so imeli tudi v Zagradu.
Veliko olajšanje za godce je zdaj to, da tudi kmečke ovseti prirejajo samo ob sobotah, in da ne trpijo dalje kot čez noč. V nedeljo je potem čas za počitek.
Časi se spreminjajo tudi za muziko. Zdaj imamo veliko skupin muzikantov; vse imajo moderne instrumente in so obvezno opremljene z zvočniki. Vse to zavzame skoraj toliko prostora kot za raj, preglasna muzika pa sili skozi ušesa! Veliko novih viž čujemo, največ popevk. Gustl tega ne zna, zagode pa nam lahko stare, lepe viže, ki nikoli ne bodo zavržene. Med redkimi je, ki zna še tudi pesem »O nebeški ovseti«.
Krajgarjeva in Meleška hiša, Krajgarjeva mati, Franc Lipuš s svojim tolarjem in Kneps s stotakom, vse to ga spominja na začetek njegove god-čevske kariere pred dobrim pol stoletjem.
Upam, da nisem zgrešil, ker sem ga naslovil kot ljudskega godca. Po vsem tem, kar je doživel in se veselil z ljudmi, je to upravičeno.
Temu svojevrstnemu rekorderju želimo, da bi bil še dolgo zdrav in da bi še marsikje rajali na njegovo vižo!
Če danes omenimo besedo voznik, bo vsak takoj pomislil na voznika ali šoferja avtobusa, osebnega avtomobila, tovornjaka ali traktorja. Dolgo je že tega, kar so na naših cestah kraljevali furmani in pokali z lepo pisanimi biči. Konji in furmani so se morali umakniti jeklenim konjičkom, ki jih je iz dneva v dan več in ki s svojimi izpušnimi plini usmrajajo že tako nečisto ozračje v naših krajih. Furmana so včasih cenili tudi po biču, ki ga je vihtel. Toda bič se prelomi, pokvari, skratka, vsaka reč ima svojo življenjsko dobo. Kot so se biči morali umakniti avtomobilskim sirenam, so se tudi vozovi umaknili motorizaciji.
Pred vojno pa je bila v naši z gozdovi bogati črnjanski okolici še močno razširjena poklicna ali priložnostna oziroma sezonska »furmanska« dejavnost s konjsko vprego. Furmani iz Črne in okolice so vozili les za grofa Thurna na žago v Mušeniku, ali pa za razne lesne trgovce, Lahovnika, Plešivčni-ka, Čepina na Prevaljah, Veržuna v Dravogradu. Ti lesni trgovci so imeli v naši okolici žage v najemu, npr. Cvelbarjevo, Pon-gračičevo, Božičevo, Rezmanovo, lesni trgovec in prevoznik Rožanc pa je imel v Črni svojo žago.
Največ lesa so zvozili na mušeniško žago pozimi, tedaj so vozili hlode vsi kmetje v naših krajih, če so le imeli za vožnjo sposobne vole. Na Pristavi sta imela konje oba kmeta, Cvelbar par, Pongračič pa tri konje in dva voznika. Gurnek (Johan Obretan) je tudi imel po tri konje, njegova voznika sta pa vozila les na Pečnikovo žago v Šmel-cu, ki je bila last rudnika. Od tam pa deske in drugi razrezan les na rudniška skladišča po obratih. V Črni je imel par močnih konj trgovec Punzengruber, njegov voznik Anza je vozil samo hlode v Muše-
nik, ob plačilnih dnevih pa je vozil hrano oddaljenim rudarjem, ki so v tej trgovini kupovali. Občasno pa so vozili les tudi vozniki Rešerjeve in Matevževe gostilne. V Balosu pa sta bila prevoznika Kumer iz Koprivne, ki je imel vedno lepo negovane in močne konje, in gozdarja Šepula voznik Justi, ki sta stalno vozila les na žago v Mušeniku.
V zimskem času so vozili hlode na žage tudi kmetje iz Javorja, Ludranskega vrha, Bistre. Najboljšo volovsko opremo je imel kmet Prevržen, Jakob Adamič iz Bistre. On je imel za vole že lične komate, medtem ko so ostali imeli vprežene vole še v jarmih. Ti sezonski furmani so navadno delali po dve vožnji na dan, če ni bilo preveč daleč. Drugače pa le eno.
Na to zimsko »furanje« so prišli tudi nekateri kmetje iz Šentanela in s Holmca. Ti so vozili le s konji. Prenočevali pa so po gostilniških hlevih v Črni. Spomladi, ko je zmanjkalo snega na cestah in so začele »konjske fige« plavati, so kmečki vozniki nehali voziti z volovskimi vpregami. Kovači in kolarji so imeli polne roke dela. Kolarji so delali sani za zimsko vožnjo, za vožnjo poleti pa težke parizarje, kovači pa so te sani in težke vozove okovali z debelimi šinami. Za zimsko vožnjo so podkovali tudi vole, da jim ni drselo. Po dvajset do trideset parov volovskih vpreg je pozimi vozilo hlode po sneženem sanincu. Tudi konjskih vpreg je bilo včasih do trideset parov. Saj so v Mušenik navozili hlodov za skoraj polletno obratovanje. Če je bil dober »saninec«, so na sani naložili do 4 m3 hlodov in še zadaj za sanmi nabili ali privezali po 2 do 3 m3 hlodov, ki so se vlekli po sanincu, tej vleki so pravili »štosi«. Tako so furmani s konji prevažali 7 do 8 m3
hlodovine. Po klancih pa so zavirali z močnimi »mački«, na katere je vrh klanca stopil voznik, če pa je imel priklenjene še »štose«, je pod njimi priklenil dolgo in močno verigo, da je ta zavirala. Mački za zaviranje so bile debele šine, široke okoli 12 cm, debele vsaj en centimeter in dolge okoli pol metra. Ta »maček« je bil privit na desni strani sani. Na zadnjem delu je bila šina upognjena navzdol in je prehajala v dva ostra, 10 cm dolga špica. Vrh klanca je stopil voznik z obema nogama na tega mačka ter s svojo težo pritiskal, da sta klina zavirala po zamrznjenem snegu.
K opremi za vožnjo s konji pozimi so obvezno spadali zvonci iz medenine. Nekatere vprege so imele tudi po dva, tri ali štiri, različne velikosti. Posebno zgodaj zjutraj je bilo prijetno poslušati to zvončkljanje. V zimskem času, ko je kratek dan, so šli zjutraj na vožnjo še v trdi temi, vračali pa so se domov tudi že v mraku. Zaradi velikega pomanjkanja denarja so se pač podvizali in garali celo zimo, da so nekaj zaslužili.
Večji dolinski posestniki iz Mežice, Prevalj so imeli po več parov furovskih konj in so zaposlovali stalne voznike. Ti so vozili hlode na prevaljske žage, ali pa deske iz Mušenika v Dravograd, kjer so s splavi — »flosom« po Dravi in Donavi odprem-1 j ali bogati lesni trgovci naš les v južne kraje naše domovine, vse do Beograda.
Vpregi z dvema konjema so pravili »to-pelšpaning«, z enim konjem pa »einšpa-ning«. Nekdanji »furmani« so bili močni ljudje, saj so tudi morali biti, ker so vsak dan ročno vzdigovali in nalagali težke hlode na vozove.
Vožnja na Prevalje je bila kar prijetna, saj takrat še ni bilo takega prometa, kakor je dandanes, in tudi »oštarij« za vedno žejna furmanska grla je bilo ob cestah na pretek. Za voznike, ki so vozili les v Dravograd, je bil Blatnikov klanec »mesto preklinjanja«, tu so si medsebojno pomagali, da so prepregli in si v štiri (»viirspa-ning«) drug drugemu pomagali na vrh.
Furmani so naravnost tekmovali, kdo bo imel bolj iskre, lepše in močnejše konje. Zato so uporabljali vse mogoče, za naše čase neverjetne pripomočke ali zvarke. Konjem so dajali razna poživila v obliki koščka arzenika, mišnice, vovkovca in drugo. Vsako jutro, preden so krenili na furo, so jim dajali te pripomočke na kruhu, ki so nanj nalili tudi nekaj kapljic žganja ali lanenega olja. Kdor je navadil konje na ta poživila, je moral s to prakso nadaljevati, sicer so mu shirali. Furmani so zelo skrbeli, da je bila konjska oprema lepo očiščena. Komati in jermeni so bili okrašeni z raznimi priveski, obročki in medeninastimi ploščami, ki so se morale vedno svetiti. Pred davnimi leti, še pred prvo vojno, so imeli na vrhu komata pritrjenega cesarskega orla iz medenine. Na komat je bil obešen tudi lepo bleščeč tulec, kamor je vtaknil furman okrašen bič, kadar so počivali in krmili konje na vaških postajah. Na desni strani komata so imeli nekateri furmani lepo oblikovano štirioglato medeninasto plošča, na kateri je bila vtisnjena konjska glava, navzdol pa so viseli tanki usnjeni barvni jermeni, dolgi okoli 80 cm. Jermenje — ali »vajeti« — pa je bilo okrašeno z večjimi ali manjšimi me-
deninastimi obročki, ki so bili lepo očiščeni, da se je kar bleščalo ob sončnem vremenu. Bogatejši kmetje so imeli po dva komata za konja, delovni komat je bil bolj preprost, pražnji komat pa je bil okrašen. Te pražnje komate so nadeli konju, kadar so se pripeljali v Črno ali še dalje v Pliberk, po prvi vojni pa na Prevalje, ali pa kadar so vozili ženina in nevesto k poroki.
Za vožnjo po cesti so nekdanji prevozniki uporabljali težke vozove »parizarje« s širokimi platišči na kolesih; besedo imamo iz francoske okupacije naših krajev; ko so bile izdane posebne odredbe in navodila za sestavo trpežnih in močnih vozov. Poklicni vozniki, posebno tisti iz Mežice in Prevalj, so prejemali od svojih gospodarjev dnevnice, »cerenge«, od 8 do 12 dinarjev, to je bilo za nekaj vrčkov mošta, belo štruco in kos lovske salame. Ustavljali so se predvsem pri takih gostilnah, kjer so imeli možnost krmiti konje. V Črni so bile gostilne: Štuler, Rešer, Matevž in na spodnjem koncu vasi pri Basgajgerju in Kraut-bergerju.
Za vmesno napajanje konjev je bilo na javorski cesti korito pri gostilni Kovač in »žegnano« korito v bližini Rezmana. V Bistri je slovelo po dobri vodi Godčevo korito in na Mlinarskem. Na Pristavi pa so pri Pongračiču vedno napajali konje, ki so pripeljali težke, visoko naložene parizarje iz Bistre ali Koprivne, preden so v Črni počivali in krmili.
Od Črne naprej pa je bilo več napajališč, kakor Ladinikovo korito, Nužijevo pred Poljano itd. Zavetnik furmanov je bil sv. Stefan, konjev pa sv. Jurij. Ta dva zavetnika so vestno praznovali. Starejši furmani so zjutraj, preden so šli na furo, pred vpreženimi konji z bičem naredili križ, v upanju, da bi dan minil brez nesreče. Ob sobotah popoldan pa niso vozili, treba je bilo namazati kolesa vozov in popraviti razno drugo opremo. Ob nedeljah so bili prosti samo med obroki krmljenja konj. Kolar, ki je delal vozove, je bil v Črni samo eden, nekaj samoukov pa je delalo vozove tudi po kmetijah. Kovačnici sta bili dve, »Florjane« in Rakež. Imeli sta polne roke dela s kovanjem vozov, koles ter pod-kovanjem številnih konj. Danes ni več no-
bene. Tudi stavbe, kjer je v starih furmanskih časih veselo odmevalo kovaško nakovalo, so podrli in razširili center vasi. V Stubarjevem hlevu, kjer so nekdaj hrzali konji, je danes mehanična delavnica za popravilo železnih konjičkov, ki so karambo-lirani, saj jih je vedno polno na dvorišču.
Od leta 1930 so imeli v Črni tudi konjsko pokopališče v gozdu na Pristavi, ob današnji »trimski stezi«. Bilo je 100 m2 veliko in ograjeno z lesenim plotom. Pred tem so poginule konje pokopavali na raznih krajih.
Poleg prevoznikov, ki so zaposlovali furmane za prevoz lesa, so bili pred prvo vojno še prevozniki, ki so prevažali svinčevo rudo iz Helene v Stari Šmelc, kjer je bila topilnica svinčeve rude. Od tam pa svinčeve plošče na postajo Prevalje. Iz jame na Igerčevem so z žičnico spravljali rudo v Balos, od tam pa so jo prevažali v Žerjav. Iz jam na Fidrihu in Glančniku pa na Poleno, kjer je bila topilnica v stavbi, ki so jo imenovali »Puhar«. Danes te stavbe ni več. Največja prevoznika rude in svinčevih plošč sta bila kmet Mihev v Podpeci in mežiški gostilničar Kraut, ki sta imela po več parov konj in ustrezno število furmanov. Furmani, ki so vozili svinčeve plošče iz Smelca, so navadno počivali v Mežici pri gostilni, kjer je danes hotel Peca. Stari Gobičnik, Franc Maze na Pristavi, ki je bil do prve vojne prevoznik svinca, je pripovedoval, kako so ti nekdanji furmani, ko so počivali s konji, večkrat razkazovali svojo moč s tem, da so te svinčeve plošče vzdigovali nad glavo. Nekoč sta pri takem preizkušanju moči nekemu vozniku padli dve plošči na prsi, bil je takoj mrtev. Ko je bil zgrajen današnji Raušerjev rov, se je vsa ruda iz Helene in Igerčevega ter iz mežiških jam prevažala skozi ta rov do izbi-ralnice v Žerjavu. Prevažanje rude s konji se je s tem prenehalo, ostala pa je še vožnja svinčevih blokov na Prevalje.
O prevozu svinca med vojno je morda zanimivo naslednje. Po pričetku prve svetovne vojne se je promet na naših cestah popolnoma ustavil. Ostali so le konji, ki niso bili sposobni za težja dela. Zdrave in močne konje s furmani so pobrali za vojno službo. Med vojno je bil rudnik pod voja-
Tovarlš Celec je bil zelo prizadeven pri svojem delu in stanovalci Sane ga sedaj pogrešajo
Mlade gasilke
ško upravo, zato so v Mežico pripeljali cele kolone ruskih vojnih ujetnikov. Z njimi so hoteli v zimi 1914—1915 prevažati svinec na Prevalje. V rudniški mizarni so vsakemu ujetniku izdelali preproste sani iz desk, da bi na njih prevažali vsak po dve do tri plošče svinca. Ker pa se to ni obneslo, so iz Srbije pripeljali do Prevalj okoli dvajset parov bivolov z vozovi vred. Ti vozovi so imeli visoke »kripe« in velika kolesa, kakršne imajo v južni Srbiji in Makedoniji.
Z njimi so prevažali ujetniki svinec čez zimo. Ko pa je prišlo poletje in je postalo vroče, so ti »bivoli« večkrat pobegnili v vodo z vozovi in tovorom. Tako se je zgodilo pri Ladinekovem mostu, da so na silo zbežali v Mežo in po vodi naprej vlačili tovor, da so se te svinčeve plošče razsule po rečnem dnu. Večkrat se je zgodilo kaj takega. Vse to se je dogajalo leta 1915. Nato je rudnik dobil za prevažanje svinca štiri tovorne avtomobile z železnimi kolesi. Ti tovornjaki pa so cesto tako zdelali, da s konjsko vprego ni bilo mogoče več voziti po njej. Cestne zareze od teh tovornjakov z železnimi kolesi so postale tako globoke, da voz, ki je vanje zavozil, ni mogel več ven in tudi nobeno zasipanje ni veliko pomagalo. Zato so začeli z vojnimi ujetniki leta 1918 graditi ozkotirno železnico do Polene in do leta 1921 je bila podaljšana do Žerjava. Od takrat naprej pa konjska vprega za rudnik ni več prišla v poštev, ker je za potrebe rudnika zadoščala ta železnica. 1928. leta je bila razširjena cesta Žerjav— Prevalje. Nato je rudniško podjetje začelo 19. septembra 1933 prevažati svinec z dvema težkima tovornjakoma znamke »Tatra«. Ozkotirna železnica pa je prenehala obratovati leta 1935.
Prelepa pesem »Moj pobič je furman« se je gotovo porodila in uglasbila v času, ko so furali železovo rudo iz Gornještajerske-ga za prevaljske fužine, saj jo najdemo v nemški izvedbi z jodlanjem.
Po napoleonskih vojnah so bili znani koroški prevozniki »furmani« s svojimi značilnimi rdečimi suknjiči. Ti so prevažali razno robo v Trst. Voznike težkih parizar-jev so imenovali »štongrajterje«. Dobro so
zaslužili: »težke mi voze vozijo — no drage Ione služijo« pravi o takih voznikih naša narodna pesem; nikoli jim ni manjkalo šmarnih dvojač in srebrnih tolarjev, ki so bili tako redki gostje v žepih tlačanskega kmeta. »Štongrajtarji« so se zavedali svoje veljave; njihovo nošnjo, prešerno objestnost in mogočno samozavest nam opisuje pesem takole:
Bil z višnjevo haljo, pisano vso in z bičem v roki, z visoko glavo.
Se bližal je krčmi, je pokal tak zTo, da vse, kar pri hiši, na kv.išku je šlo.
Je juho, meso in kopune tolste in hrusta pečenko, piščance drobne.
Po hiši razsajal je krog in krog, ko birt je pobiral črepinje spod nog.
Znana je bila tudi pesem:
Furmani po cest peljajo, konji v štalci rezgetajo.
Čas je konje futrati, ti pa plavšaš pri ljubici.
Ali pa:
»Lepšega pobiča nima svet, kot so koroški furmani.«
Omenjeno je že bilo, kako so bili ti nekdanji furmani močni ljudje. Furman Paul, ki je bil pred vojno za voznika pri Gurne-ku na Pristavi, je bil v mladosti tako močan, da je vzdignil in zasukal okoli svoje osi težak parizar, ki je tehtal okoli 500 kg. Sod, poln pijače, ki je držal 300 1, je sam spravil na tla. Bil je velik in močan hrust še na stara leta.
Franc Gosnik je bil tudi močan, saj je bil vso dobo od mladosti do pozne starosti za furmana pri raznih prevoznikih v Črni. Anza, doma iz Javorja, je bil zaposlen pri trgovcu Punzengruberju v Črni. Pred vojno se je stepel z .grofovim upraviteljem Plejnerjem iz Mušenika in ga bolj trdo položil na tla. Ko so ga pozneje spraševali, kako je bilo, je rekel: »Glih tak je padel, ko kdo drugi, čeprav je gospod.«
Vsak dan se je vrsta težkih parizarjev, visoko naloženih s hlodovino, pomikala skozi Črno. Na vrhu naloženega parizarja
so si furmani s pletenimi bičevniki, »ježla-mi« na šmiš, dajali duška. To je pokalo kot na fronti. Skozi strnjeno naselje ni bilo dovoljeno pokati, posebno ne zgodaj zjutraj, ko so vaški »purgarji« sladko spali, ter bi jih to pokanje prebudilo. Furman Martin Tamše z vzdevkom »Suha hruška« ali pa »Martinova hruška«, doma iz okolice Šoštanja, se je nekoč dal pregovoriti, da je za 6 vrčkov piva kljub prepovedi pokal z bičem skozi Črno na vse viže. Zaradi tega sta ga žandarja odvedla na postajo pri Črešniku. Na postaji je začel strašno preklinjati in tuliti ter je čisto ponorel, pokleknil je k pisalni mizi, zgrabil z zobmi njen rob, ter jo kot obsedenec grizel tako, da je strah prevzel vse prisotne. Takoj so mu odprli vrata in ga poslali na prosto. Ko je bil za furmana pri posestniku Ravnaku na Lešah, so ga prevaljski šaljivci nagovorili, da je za sodček piva (12,5 1) tekel v »adamovi obleki« skozi Prevalje.
Za to »nudistično« predstavo, ki je bila nekega sončnega oktobra, je bil obsojen na leden dni aresta pri glavarstvu.
Na pustno soboto sta prišla ponj k Ravnaku orožnika, da bi ga odvedla na Prevalje v arest ričet jest. Ker je bil vseh muh poln, je premišljeval, kaj bi ukrenil, da bi mu za pustne dni ne bilo treba v zapor. Kmalu se je domislil, kako bo pretental žandarje.
Ko je šel v spremstvu orožnikov čez kmečko dvorišče, se je nalašč spotaknil in padel po dolgem v veliko korito za napajanje živine. Seveda je bil ves moker in ker je bilo tedaj tudi precej mrzlo, da mu je obleka kar zmrzovala, sta ga orožnika, čeprav jezna, pustila na kmetiji, kjer so ravno pripravljali pustno veselico. Tako se je lahko veselil še vse tri pustne dni. Na »pepelnico« popoldan sta zopet prišla ponj. Tokrat sta bolj pazila, da je prišel suh v zapor — pokorit se za »nudizem«. Ta »Martinova hruška« je imel stalno spore z orožniki, ker je za pijačo vedno naredil kakšno neumnost.
Pred približno dvesto leti je bila cesta od Mežice do Poljane preprosta kmečka pot z dvema zelo strmima klancema. Prvi je bil Vogarjev klanec in drugi nad nekdanjo Torčevo žago. Pod klanci na mejah kmetij pa so bile še kmečke ograje z lesami. Voznik je moral leso skrbno odpirati in zapirati za sabo, da ni živina, ki se je tod pasla, šla v škodo drugih posestnikov.
Prva lesa je bila na ovinku med Roba-čevo in Pričnikovo mejo, druga lesa je bila med Zdrtičevo in Nužijevo mejo, kjer je bilo pozneje dolga leta Nužijevo korito. Tretja lesa pa je bila med Šumnikovo in poljansko mejo. Tedaj je bila namreč cesta speljana ob vodi na poljanskih travnikih. Vozniki, ki so vozili hlode iz Bistre, so še ob koncu druge vojne odpirali in zapirali leso na cesti, ki vodi skozi dvorišče kmeta Cvelbarja na Pristavi.
Po zadnji vojni pa so začeli hlode na žage in deske iz Mušenika voziti s tovornjaki, ki so danes že tako mehanizirani, da je odpadlo ročno nakladanje in razkladanje. Ko pa je gozdno gospodarstvo razpredlo niz kamionskih cest po vseh naših hribovitih krajih in do vsake kmetije, je prevoz lesa s konji začel pešati. Kmetje so si kupili traktorje za izvlako lesa do cest oziroma lesnih skladišč, od koder gozdno go-
Velika razglednica
Ko bi bil vedel, kakšna zaskrbljenost spričo negotovosti (ali celo gotovosti) moje odsotnosti me je spremljala: sto in sto razglednic bi bil napisal iz najrazličnejših krajev sveta. Toda komu pravzaprav? To sem izvedel prepozno, vsaj za nekatere po svojem znanstvu komaj znane. Pa bi se jim tako rad oddolžil za »skrb« in pozornost!
Takole odkritosrčno priznam: zdelo se mi je, da je zdaj zame še zadnji čas, ujeti vlak. In pa zato, da bi z enkratno »operacijo« odpravil potrebo ponovnih večkratnih podvigov. Ker sem iskal, sem našel: ponudbo za izlet (pravzaprav polet) okoli sveta. Odločil sem se pravzaprav že na Kitajskem, to je bilo predlanskim, ko mi je eden naših vodnikov povedal, da je bil po neki taki turi potem še dalje časa čisto »zmešan«. V meni se je prav zaradi tega posebej zaiskrilo, češ; nekaj tako »zmešanega« bi bilo kakor nalašč zate ...
Kolikere slišim zavzdihniti: »Oh, kako ti je dobro in lepo! Kdo bi ne šel na tako potovanje?!« Saj bi me pekla vest (a me ne), ko hkrati ne bi moral pri večini raznašati izgovorov, da denar pri večini raz-pravljalcev sploh ne igra glavne vloge, ali pa, resnici na ljubo priznano, vsaj ne poglavitne. Ampak tisto drugo (ali prvo): odločiti se; to je tisti hamletovski »be or not to be«. Tako pa se vsaj zaenkrat taka razprava konča.
Nič kaj glasen nisem hotel biti, dokler se nisem odpravil na pot. Zaradi tega sem se najbrž, ne da bi vedel, tudi marsikomu zameril. Kaj bi mi mogli pomagati? Iti se namesto mene cepit zoper kolero in tifus? Nič drugega ne bi mogel pričakovati, kakor da mi svetujejo, kako naj se toplo oblečem, da se ne bom prehladil in da naj le pazim na denar, ker se je temu in temu tako in tako primerilo.
Najbolj sem si oddahnil, ko sem se prvič »dvignil«, čeprav s čisto navadnim avtobusom proti Celju. Zaradi spodobnosti, pred tako dolgo potjo, sem natlačil svoje (ne)-potrebne stvari v kovček, kar sicer ni moja navada. Navadna potovalka bi bila zame povsem dovolj.
Lahko bi se že krepko zamudil, na papirju seveda, zaradi tega, kako je bilo razburljivo in utrudljivo priti do Beograda, kjer se je naša pot uradno začela. To pa bi bilo nespodobno: za tistih okoli šeststo kilometrov na tleh domovine, v primeri
spodarstvo prevaža ves les na svoje žage po dolini.
Furmanske tradicije in pokanja z »ježla-mi« pa vožnje s težkimi »parizarji« ni več.
Ostal je le spomin na nekdanje furmanske čase.
Literatura in viri: Dr. J. Mal: Zgodovina Slovenskega naroda 300 let Mežiški rudniki.
Pripovedovanje nekdanjih furmanov.
z naslednjo skoraj stokrat večjo razdaljo (55.000 km), porabiti preveč vrstic in časa.
Premisliti se: »Bi ali ne bi«, bi bilo nazadnje še najbolj pomenljivo zaradi družbe, s katero se podajaš na tako usodno pot. Zares je bilo dobro, da se nisem dotlej, ko smo poleteli proti Moskvi, z nikomer poznal. Vsaj spočetka, dokler drugih potnikov ne poznaš, je vodnik najbolj zanimiva oseba. Vem, da mora o taki veliki ekspedicijo, ki jo mi »mladi« začetniki šele negotovo slutimo, imeti nekaj pojma. Aca A. je bil torej daritveno jagnje, ki ga je za našo pot žrtvovala turistična agencija. Meni se je zdel naravnost skrivnostna pojava, ki je priložnostno dal vedeti, kako je dotlej že preizkusil raj zemlje v stotridesetih in več državah sveta. Z dvema Slovencema iz velenjskega bazena sem se seznanil v neskončno dolgi povorki pred Leninovim mavzolejem v Moskvi, tretji pa je bil moj sobni tovariš na vsej poti. Lepo sva se imela, ker sem se vsaj jaz potrudil, da ne bi rinila drug v drugega. On je bil pa tudi pametno sporazumen s takim načinom rojakov med seboj. Saj prav zato se nekateri odpravljamo na boljše, da bi bili čim bolj daleč od tega, česar imamo doma k (ne)sre-či vsak dan na pretek.
Zame je bilo v Moskvi vse v redu, ker sem imel še tistih nekaj rubljev, ki sem jih čisto pošteno primenjal iz dvestotih novih dinarjev, preveč. Najbolj značilna pijača »kvas«, neko najšibkejše pivo z našim razumevanjem, še najbolj nazorno nakaže vzdušje, ki ga seveda že tako ali tako dobro poznamo. Zato je bilo seveda tem bolj zanimivo nadaljevati pot proti Tokiu. »Britanska zračna pota« se ponašajo z obvladovanjem širnega sveta, pri tem pa si prizadevajo pri prepeljavanju potnikov tudi razvajati tiste, ki so se jim bolj ali manj zavestno zaupali. Bilo je deset ali še več
ur neprekinjene zračne vožnje ponoči nad sicer strahotno Sibirijo in kdo ve, nad kakimi neznanskimi nevarnostmi še. Potniki na letalu pa se zabavajo: najprej z bonboni, potem jim ponudijo kaj »krepkega« v vabljivi steklenički, pa obilna večerja, in še kak bolj ali manj tečen film. Nato sledi nekaj dremanja, nato krepek zajtrk, nazadnje pa se pojavi strumen kapitan posadke, ki pokramlja s kako šarmantno potnico, potem ko nas potolaži, da bomo čez kakšno uro že na cilju.
Ce so nas že v Moskvi navduševali z osmimi milijoni stanovalcev svojega mesta, potem nas Tokio s svojimi menda dvanajstimi milijoni že ne gane več prehudo. Kmalu doumeš, da je mesto mesto, pa naj gre za milijone gor ali dol. Kdor v Tokiu še ni bil, še pričakuje, da bi mu moral o tem glavnem mestu dežele vzhajajočega sonca, Japonske, pripovedovati nezaslišane stvari. Saj več zvemo o Japoncih doma, da so in morajo biti pridni bolj kakor mi, da jih tistih nekaj otokov preživi, da morajo ohranjati red in mir, da ne bi sami sebe pokončali, ker jim svet raje ne pusti, da bi se tako razkošatili, kakor so se za časa druge svetovne vojne in nekaj pred njo. Več kakor ogled mesta, cesarske palače od zunaj, templjev pa tudi od znotraj, mi pomeni izlet daleč po turistični okolici Tokia. Kaj bi se zgubljal na drobno, ko sem bil najbolj vesel nadvse romantičnega pogleda na najznačilnejšo in tudi najvišjo, s snegom pokrito goro Japonske, Fuji Yamo. Ko bi mogel, bi raje nadrobneje odkrival njene lepote kakor neke sumljive (zaradi izvabljanja denarja) lepotice tokijskega nočnega življenja. Sicer pa: da se ne spozabim in zapletem v ironijo turističnih ponudb takega značaja, ko vsaj tam Jugoslovani skopuško štedimo, in bi hkrati radi, da kar ves svetovni Pigalle (Pariz), Gynza (Tokio), Broadway (New York) itd. drvi za našimi seksualnimi porabniki obžalujoč, če ga ne bi upoštevali.
Najbolj vzhičeno pa zadrhti srce našemu Yu-porabniku, ko zanj izve in slednjič v njem celo je in more tam kupovati, kadar pristane v Hong Kongu. No, naj bo: Tigrov park (okorne lutke predstavljajo neko
Tekmovanje mopedistov v okviru občinskega praznika SOB Ravne v Crni leta 1976
Srečno ’81!
mitično kitajsko preteklost, ne pa da bi šlo za kak živalski vrt), razgledna vzpetina Victoria, mikavna plaža, Aberdeen -— ribiško naselje na preprostih barkah, kjer se zavemo, da so naši Romi (kajpak vemo, kako jih bolj razumljivo imenujemo) pravi buržuji v primeru z njim. Glavno je: kupovati tam, kjer je na zemeljski obli najbolj uspešno (za kupca ali trgovca?) trgovati. Uspešnost je očitna: na tako »rodem« koščku kitajske celine v območju zapadne-ga sveta brstijo kvišku vedno višje in razkošnejše stavbe.
Le kratek, celo najkrajši polet nas pripelje na Filipine, v Manilo. Na svoj način se počutim tukaj bolj domačega, saj so ljudje tukaj v veliki večini moje vere. Čeprav je že december, je vroče, da je kaj. Vročina najbrž tudi prebivalstvo neti, da imam z njim kar zanimive izkušnje, dasi se izogibam vsakemu nepotrebnemu stiku z znanimi ali neznanimi, ker sem kratkoma-lo na dopustu. Naša polletna zima severne poloble nas vzgaja dokaj drugače. Iz klimatiziranega, to je, znosno hladnega hotela, stopamo v razgreti utrip ulice, mesta in vsega otočja. Povsod po svetu imajo svoje narodne junake; tukaj je to dr. Jose Ri-zal. Njihovo turistično področje pa je na primer pravcata džungelska reka, po kateri so nas domači fantje prevažali z drevaki.
2e dva, kaj pa šele trije dnevi, zbujajo nestrpnost, kako bo na naslednji točki sporeda. Tokrat gre za skok čez ekvator, pre-
cej globoko na južno poloblo. Bilo je že na avstralski celini: vmesni pristanek v Bri-sbane, potem čez »kratek« čas in »samo« kakih 1000 km in že smo v največjem mestu celine, Sidneyu. Tam je bilo v začetku decembra na naši poti menda res najbolj vroče. Ljubi naš rojak Makedonec, ki nas je kot šofer ne ravno imovitega avtobusa čakal na letališču za prevoz v mesto, je povedal, da je kar 40 stopinj Celzija. V tako visokih stopinjah sem ocenjeval tudi dogajanje vsega mestnega življenja. Vroč utrip, ki ga seveda še bolj razumem v prenesenem pomenu, brez dvoma godi pustolovskemu gonu premnogih, ki upajo na vse in tvegajo, da bodo lahko tudi uničeni.
Na svojo pobudo sem z nekim izletniškim avtobusom potoval globlje v celino, ki meni, preprostemu Evropejcu, ve povedati, da smo mi že stari, Avstralija pa je s svojimi prebivalci, razen redkih domačinov, še zelo mlada. To najzgovorneje pove sidnejska opera, ki v podobi ogromnih odpirajočih se školjk skuša iz vplivov vsega sveta ustvariti dragocene bisere prave kulture.
Samovšečno, ničemurno počutje, da bomo na poletu iz Avstralije proti Havajskim otokom pristali tudi na cvetoči deželi, Novi Zelandiji, smo morali krepko pokoriti. Kmalu po vzletu iz Sydneya je zračnega velikana Bo 747, ki nas je imel v sebi blizu petsto trepetajočih ljudi, v dokaj dolgem pretresanju dvakrat neusmiljeno postavilo krepko pokonci. Tistim, ki so v prilikah strahu navajeni kričati, je še kar do-
bro. Kričali so, potem je bilo pa dobro. Komur pa se strah bolj počasi zaleze v kosti, se ga najbrž tudi bolj počasi znebi. Pristanek na Novi Zelandiji (Auckland) torej ni bil v nočnih urah kakšno posebno doživetje, razen tistega, da smo namesto potopljeni v Tihem oceanu, vendar pristali na trdnih tleh in da bomo poslej bolj previdno in varno »vozili«.
Saj smo se res. Zaradi pomenljive datumske meje smo tudi na Havajih zapisali 8. december, kakor je to bilo zadnjega dne v Sydneyu. Pametno prestrašenim nam je v Honoluluju kajpak nad vse dobro delo, ko so nas turistične deklice na letališču pozdravile s svežimi, dišečimi venci in nam jih obesile okrog vratu. Saj je bilo kakor nalašč »zaslužno« po takem poletu končno vendarle srečno prileteti v ta mali ameriški raj na zemlji. Havaji so namreč že del Združenih držav Amerike. Na velikem vojaškem pokopališču smo trezni turisti hitro doumeli, da kruto vojno bobnenje preglaša havajske kitare. Pearl Harbour, nedaleč od razkošja hotelskega nebotičnega velemesta, s svojo zgodbo iz druge svetovne vojne, mene vsekakor bolj gane kakor pristanišče jaht modemih Havajcev, če le-ti tako ime sploh zaslužijo. Ko bi ne bilo do Havajev tako daleč, od katerekoli strani že, bi si želel nanje zaradi blage klime. Ampak kaj pomaga oceanska nebeško blaga klima, če je naša celinska za nas bolj učinkovita, pa naj bo, kakršna koli že je ...
Do Los Angelesa niti ni tako strašno daleč, prek teh štiri tisoč kilometrov »mehkega« Tihega oceana. Kako čudno neumni so človeški okusi, da se nad trdno zemljo vendarle čutiš bolj varnega! Seveda je velemesto na skrajnem ameriškem Zahodu (nalašč z veliko začetnico) posebej mikavno. »Predmestje«, bolje »Obmestje«, je nemara še bolj razburljivo: imenuje se Holly-wood. Jasno je, da sem videl in celo občutil podnebje teh filmskih nebes, kjer pa je na dvorišču Kitajskega gledališča name čakala le voščena lutka nekdaj velike zvezde Mary-lin Monroe. Nekateri naši sopotniki so histerično terjali izlet v Disneyland. Zadovoljiti pa smo se morali le z nekim zabaviščnim parkom, kjer je bilo mogoče videti marsikaj zanimivega za tolažbo, da v sili vrag tudi muhe žre. Sopotniki smo se pa med seboj še bolj temeljito spoznali. Makedonski dohtar si je bil s svojo sestro, najbrž precej šolano avšo, nenehno v laseh. Neka Radmila je sicer znala, ker je študirala angleščino, angleško govoriti. Pa ji je bolj škodilo kot koristilo, ker je s svojim jezikanjem carinike spravljala v jezo, ne pa k občudovanju svojih jezičnih sposobnosti. Ko bi bile še bolj na delu »višje sile«, kakor so, bi moralo biti še več letalskih nesreč. Ali ni neki kolektiv plačal »drugarici« Desi to potovanje okoli sveta v brezupnem upanju, da je morda le ne bo nikoli več nazaj?
Toda tudi iz Los Angelesa srečno odletimo čez vso severno ameriško celino v New York. Kako hvaležen bi bil, ko bi mi v letalu eden izmed kanalov glasbene ponudbe raje razlagal smer poti, ki je bila nad ameriškim kopnim celo vidna deset tisoč in nekoliko več metrov spodaj. Nad njujorškim grozdom mest, kakor jih je mogoče videti iz letala, se je najbrž še izvedencu težko spoznati. Skozi možgane šinejo vsi presežniki, ki so nekdaj veljali temu
Stručevih 81 let
mestu. Potem pa je naenkrat vse skupaj silno človeško, ker namreč tudi jaz štejem za nekaj dni ali ur prebivalce tega velemesta. Stanovati smem celo vštric slovitega hotela Waldorf Astoria. Tudi v New Yorku sem strasten gornik, ki težko trpi kaj nižjega razen najvišjega pod seboj. Silvina prijateljica Rija, ki je tudi meni najbolj udomačila to velemesto, je občuteno poskrbela za to mojo lakoto, ki je z dveh najvišjih nebotičnikov bila potešena. Vse druge kulinarične prijetnosti z njo in njenima prijateljema pa so pomagale razbliniti dotlej dokaj nestvarno predstavo o največjem mestu na svetu.
Domovina, ne bodi užaljena, če priznam, da sem po triindvajsetih dneh objemanja sveta začutil hkrati potrebo in strah zaradi vrnitve. Domotožje po planetu Zemlji, katerega pripadnik sem, sem poslej čisto drugače razumel kakor doslej. Kako prijetno je bilo slišati na pošastno prometnem letališču v New Yorku, da bomo do Zagreba leteli »samo« sedem ur in deset minut! Kako je človeka v tako kratkem času mogoče pokvariti, da se širokoustno namrdne: »No, da. Samo še ta mali Atlantik (nekoč Velika luža), pa smo doma ...«
V prijetni zavesti, da bomo Slovenci v svoj prid na trdnih tleh domovine že v Zagrebu, sem pozabljal na sopotnike, ki bi jih rad opazoval, kako bodo prišli z vso svojo kramo skozi letališko carino. Naj mi bo odpuščeno, ko škodoželjno premišljam: kaj neki vse sta v svoje Žaklje (sicer pa najmodernejše raztegljive popotne torbe) natlačila »šarmantna« Doliča. »On« se ponaša z uglednim poklicnim naslovom finančnega inšpektorja. Razen meni in redkim izjemam, ki nismo tako uspešni in ugledni občani, bi upravičeno prisodili, da pripadamo najpotratnejši deželi na svetu. Mene, z devizami tako varčnega državljana YU, ki doma ne veljam za kaj prida zglednega občana, ki o njem soobčani celo menijo, da sem v zaporu, ne pa na takem svetovnem popotovanju, hudo veseli, da me bodo nekateri veseli celo brez spominkov. Kapitalisti so pa že zdavnaj pozabili na užaljenost, ker jim nisem dal skupiti kot moji sopotniki.
Nazadnje je seveda najbolj važno, da se vsi skupaj srečno vračamo domov. V ponosu jugoslovanskega civilnega letalstva DC 10, prebijem noč skoraj budno, skozi ozko lino letala pričakujoč zlato jutro tistega dne, ko bomo (če bomo, kar tudi smo) srečno pristali na domačih tleh. Ko smo nad Atlantikom, so jasne le zvezde, pod nami pa je oblačno morje. Osrečujoča se mi zdi ta svetovna nevtralnost, nad oblaki tako domače opredeljena. Letalci bi se mi smejali, ko bi prebrali, ko sem prej ali poslej laično zvedel, da smo tedaj nekje nad severno Evropo »vdrli« v evropski zračni prostor. Bil je že visok dan, ko sem pod seboj ugledoval ljubo trdno Evropo. Daleč proč je letelo z nami vred še neko letalo. Najbrž še naši piloti niso vedeli, od kod in kam. Nevednost, kje natanko nad severno Evropo smo, sem laže prenašal kakor tisto, da nisem poznal granitnih gor, globoko zasneženih, pod seboj. Alpe so se namreč izpod — k sreči raztrganih — oblakov ponujale za meni najljubše znanilke domačih dežel. Saj me je po svoje naravnost bolelo, ko tako visoko in brez napo-
ra letimo nad njimi, medtem ko se je bilo spodaj na njih treba nekajkrat hudo težko truditi na nje. A bilo je tudi mnogo več vredno stati na njih kakor leteti nad njimi!
Ko se državniki vračajo s svojih potovanj po svetu, jih na letališčih pričakuje slavnostna parada. Tudi mene je pričakovala, vendar že razmeroma lep čas pred pristankom. To so bile gore, ki se z njimi s pogledi vsak dan ali najpogosteje srečujem. Pod mano je Storžič. Košutin greben vleče moj pogled proti Kamniškim in Savinjskim Alpam. Zadaj za Olševo, toliko da ne iščem ljudi, ki se to uro zbirajo in jih ne slišim spraševati, kje da sem in ali se bom sploh vrnil! Raduha in Peca mi ne moreta utajiti, da stojita, čeprav bi se ob času moje odsotnosti vse drugo podrlo. Najbolj dolgo pa spoznavam z letala, domala čisto do Zagreba, ko sicer ne razpoznam podrobnosti dolenjskega gričevja, domačo Uršljo goro.
Od enajstih spustov se mi v resnici nobeden ne zdi tako svečan kakor ta zadnji na zagrebško letališče. Kakšna spokojnost resnične nedelje je na njem! Noben del poti ne sili k taki srečni sanjavosti kakor še nadvse posrečene zveze do doma z vlakom in dvema avtobusoma.
Škoda, ker je razočarana zavist in škodoželjnost zavezala jezik radovednosti, ki zvedavo sprašuje:
»Kar si povedal, je samo okvir. Pravo podobo sveta bi nam utegnil šele razodeti.«
Res je: kar srce spozna, je mogoče le srcu sporočiti. Tega pa je več, kot zmorejo besede vsega sveta. Največja pa je vselej le-ta: Prišel sem nazaj, da bi spet živel na-
prej z malimi in najmanjšimi svoje majhno življenje.
Na Veliki razglednici vam vsem pošilja prisrčne pozdrave
vaš Jože Lodrant.
Vlado Makuc
UREDNIŠTVU GLASILA »KOROŠKI FUŽINAR«
Z rahlo zamudo se vam zahvaljujem za poslani izvod 3. številke vašega glasila.
Reči moram, da sem bil tudi tokrat presenečen, kajti pričakoval sem informativni list kolektiva, kakršnih je mnogo, prejel pa sem revijo, ki oblikovno in vsebinsko presega tovrstne publikacije in jo je zato moč sprejeti kar kot glasilo vaše celotne regije.
Naročili ste, naj vam pošljem številko mojega žiro računa, ali potrdilo, da tega nimam. Res ga nimam, pa tudi potrebno ni, kajti članek za Fužinarja sem napisal po želji tovariša Kokalja — našega Imre-ta — in z veseljem, v resnici sem vam namreč želel v tej obliki sporočiti našo (španskih borcev) zahvalo.
Honorar za moj prispevek uporabite kot začetni simbolični obulus v sklad za nameravano ureditev Poljane, lahko pa tudi v sklad za žrtve potresa v Italiji ali v kakršenkoli podoben namen.
Tovariški pozdrav!
NOVOSTI NAŠE KOROŠKE OSREDNJE KNJIŽNICE -ŠTUDIJSKE KNJIŽNICE
Med 3580 knjigami, ki jih je Koroška osrednja knjižnica — študijska knjižnica dobila v letu 1980, so tudi tele:
SPLOŠNO — BIBLIOGRAFIJA — SPLOŠNE ENCIKLOPEDIJE — ZBORNIKI
Volfand, J.: O kulturni politiki in kulturni vzgoji. — Ljubljana, 1979.
Volfand, J.: Osnove samoupravne kulturne politike. — Ljubljana, 1980.
Humer, J.: Če bi jaz sestavljal načrt kulturnega življenja v OZD. — Ljubljana, 1980. Koželj, B.: Razvojno in raziskovalno delo. — Kranj, 1980.
Katalog jugoslovanskih standardov. 1980. — Ljubljana, 1980.
Bibliografija
Katalog družboslovne literature. Ob razstavi Edvarda Kardelja. — Ljubljana, 1979. Bibliografija založbe Borec. 1958—1978. — Ljubljana, 1979.
Univerza v Ljubljani. Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. Knj. 3. 1966—1976. 1. del. — Ljubljana, 1979. Biografije in bibliografije učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru za leta 1976—1978. Maribor, 1979.
Katalog rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. — Ljubljana, 1980. Desetletna bibliografija revije Organizacija in kadri za obdobje 1968—1977. — Kranj, 1979. Croatica u 1976, 1977, 1978. — Zagreb, 1979. Bibliografija prevoda u SFRJ 1978. — Beograd, 1980.
Munda, J.: Bibliografija Cankarjeve založbe 1975—1979. — Ljubljana, 1980.
Preželj, V. — M. Zupančič: Gozdarski vestnik. Bibliografija od 1938 do 1977. — Ljubljana,
1979.
Anotirana bibliografija odgoja i obrazovanja.
God. 5. — Zagreb, 1980.
Dvoržak-Schrott, A.: Selektivna bibliografija z abstrakti na temo raziskav in študij na področju kulture v Sloveniji. — Ljubljana,
1980.
Bibliografija. Delovna poročila. 1968—1978.
Inštitut »Jožef Štefan«. — Ljubljana, 1980. Bajec, J.:	Slovensko	izseljensko časopisje
1891—1945. — Ljubljana, 1980.
Bibliografija Edvarda Kardelja. — Ljubljana, 1980.
Katalog stranih serijskih publikacija u bibliotekama Jugoslavije. 1978. 1. knj. A—L. — Beograd, 1979.
Suhodolčan, M.: Bibliografija dr. Franca Sušnika. — Ravne na Koroškem, 1980. Suhodolčan, M.: Bibliografija Leopolda Suhodolčana. — Ravne na Koroškem, 1980.
Knjižničarstvo
Knjižnica. Glasilo društva bibliotekarjev Slovenije. Letnik 24. — Ljubljana, 1980.
Obvestila Koroške osrednje knjižnice — študijske knjižnice Ravne na Koroškem. Štev.
2.,	3. — Ravne na Koroškem, 1980.
Koroška osrednja knjižnica — Pionirska knjižnica Leopold Suhodolčan. — Ravne na Koroškem, 1980. (Zloženka izdana ob odprtju knjižnice.
Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. — Koper, 1979.
Vodič kroz narodne biblioteke Jugoslavije. — Beograd, 1979.
Zbornik Goriške knjižnice Franceta Bevka ob njeni tridesetletnici. Nova Gorica, 1979.
Poročilo o delu Univerzitetne knjižnice v Mariboru za leto 1979. — Maribor, 1980.
Kocijan, G. — M. Žnidaršič: Knjiga in bralci.
2.	del. — Ljubljana, 1980.
Rakočevič, S.: Informacijsko-dokumentacijski centri v samoupravnem delegatskem sistemu. — Ljubljana, 1979.
Enciklopedije
Knaurs Weltspiegel ’80. — Miinchen, Ziirich,
1979.
Factbook. — New York, 1980.
Periodika — zborniki
Mladje. 37., 38., 39., 40. — Celovec, 1980.
Die Brucke. Kiirntner Kulturzeitschrift. Jahrg. 1-5	1975—1979. Št. 1-10.	—	Klagenfurt,
1975—1979.
Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja. Let. 6. — Nova Gorica, 1979.
Paradiž-Časar, M.: Mir 1882. Seminarska naloga. — Mežica, 1980.
Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik. 4. — Jesenice, 1979—1980.
Muzeji
Šmitek, J.: Kovaški muzej v Kropi. — Maribor, 1980.
Vrišer, S.: Mariborski muzej II. Umetnostna zbirka. — Maribor, 1979.
Erhatič-Širnik, R.: Vodnik po Slovenskem lovskem muzeju. — Ljubljana, 1980.
Petru, P.: Narodni muzej. Blejske arheološke zbirke. Maribor, 1980.
FILOZOFIJA
Leibniz, G. W.: Izbrani filozofski spisi. — Ljubljana, 1979.
Russel, B.: Filozofija logičnega atomizma. — Ljubljana, 1979.
Pascal, B.: Misli. — Celje, 1980.
Kovač, E.: Nietzschejeva tragičnost. — Ljubljana, 1980.
Šter, J.: Filozofija. 2., predelana izd. — Ljubljana, 1980.
Marksizem
Kračun, D.: Temelji ekonomske teorije marksizma. — Ljubljana, 1979.
Samoupravljanje s temelji marksizma. — Ljubljana, 1979.
Rizman, R.: Marksistično razumevanje naroda. — Ljubljana, 1979.
Lenin, V. J.: Izbrana dela. Zv. 2. — Ljubljana,
1979.
Kautsky, K.: »Ortodoksni marksizam« i refor-mizam. — Zagreb, 1979.
»Permanentna revolucija« i socijalizam u jed-noj zemlji. — Zagreb, 1979.
Cepo, Z.: Temelji marksizma. 4. izd. — Ljubljana, 1980.
Justinek, I.: Temelji marksističnega pojmovanja družbe. — Ljubljana, 1980.
Friškovec, F.: Marksizem in sodobna meščanska filozofija. — Maribor, 1979.
Justinek, I.: Marksizem in delavski razred. — Ljubljana, 1980.
Kerševan, M.: Razredna analiza in marksistična družbena teorija. — Ljubljana, 1980.
Marx, Engels, Lenin o religiji in cerkvi. — Ljubljana, 1980.
Rizman, R.: Marksizem in nacionalno vprašanje. — Ljubljana, 1980.
Psihologija — logika — etika
Toličič, I. — V. Smiljanič: Otroška psihologija. — Ljubljana, 1979.
Moris, D.: Otkrivanje čoveka kroz gestove i ponašanje. — Beograd, 1979.
Keller, W.: Parapsihološki fenomeni. — Zagreb, 1979.
Toličič, I.: Razvojna psihologija. — Ljubljana,
1979.
Lacan, J.: Seminar. 11. knj. Štirje temeljni koncepti psihoanalize. — Ljubljana, 1980.
Jerman, F.: Logika za mlade. — Ljubljana,
1979.
Friškovec, F.: Osnove logike. — Maribor, 1980.
Svetovanje za skupno življenje. — Ljubljana,
1979.
Vajino skupno življenje. 4., izpop. izd. — Ljubljana, 1979.
VERSTVO
Srejovič, D. — Carmanovič — Kuzmanovič, A.: Rečnik grčke i rimske mitologije. — Beograd, 1979.
Lehmann, J.: Poročilo o Jezusu. — Ljubljana,
1979.
S Marija (A. Pteričevič): Samostan svete Klare u Splitu. 1308—1978. Split, 1979.
Župnijski pastoralni sveti. — Ljubljana, 1980. Šuštar, A.: Prenova v Cerkvi. — Celje, 1980. Preludiji k cerkvenim ljudskim pesmim. — Ljubljana, 1980.
Oražem, F.: Krščanska duhovnost. Uvod v teologijo duhovnosti. Ljubljana, 1980.
Sorč, C.: Soočenje z Moltmannovo teologijo upanja. — Ljubljana, 1980.
Le Coran. Traduction et notes de M. Kasimir-ski. — Pariš, 1980.
Glavurtič, M.: Satana. Uvod u demonologiju.
— Beograd, 1978.
Nekrologij svetnih in redovnih duhovnikov mariborske škofije od 1. I. 1930—1. I. 1980.
— Maribor, 1980.
Koncilski odloki. 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor. (1962—1965). — Ljubljana, 1980. Položaj verskih skupnosti v SR Sloveniji. — Ljubljana, 1980.
»Rej«
Tako se je začelo ... (31. oktobra 1980 je Gradis ob Suhi začel graditi dom samcem)
DRUŽBENE VEDE — SOCIOLOGIJA — STATISTIKA — POLITIKA — POLITIČNA EKONOMIJA — PRAVO — JAVNA UPRAVA —
Šolstvo — trgovina, promet — narodopisje
Sociologija — sociografija
Družboslovje. — Ljubljana, 1979.
Laszlo, E.: Ciljevi čovječanstva. — Ljubljana,
1979.
Goričar, J.: Razprave in zapisi. — Maribor,
1979.
Ziherl, B.: Temelji marksistične obče sociologije. — Maribor, 1979.
Šetinc, E.: Smo potrošniška družba. — Ljubljana, 1980.
Goričar, J.: Temelji obče sociologije. 4. izd. — Ljubljana, 1980.
Jambrek, P.: Uvod v sociologijo. 1. knj. 2., dop. izd. — Ljubljana, 1980.
Makarovič, J.: Bivalno okolje in človeške vrednote. — Ljubljana, 1980.
Tomšič, V.: Izbrani tekstil. Zv. 1., 2. — Ljubljana, 1980.
Vreg, F.: Javno mnenje in samoupravna demokracija. — Ljubljana, 1980.
Kardelj, E.: Samoupravljanje. L, 2., 3., 4., 5.
— Sarajevo, 1979.
Kardelj, E.: Izbor iz dela. Knj. 1-7. — Beograd, 1979.
Kardelj, E.: Samoupravljanje. 1., 2., 3., 4., 5. — Ljubljana, 1979.
Misel Edvarda Kardelja. — Ljubljana, 1979.
Kardelj, E.: Spomini. Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije. 1944—1957. — Ljubljana, 1980.
Kardelj, E.: Democracy and socialism. — London, 1979.
Kardelj, E.: Izbrani teksti. 4. — Ljubljana,
1980.
Jambrek, P.: Od plemena do države. — Ljubljana, 1980.
Novačič, A.: Veliki zaokret.: Zagreb, 1979.
Narodno vprašanje, subjektivne sile, samoupravljanje, neuvrščenost. — Ljubljana, 1980.
Statistika
Statistični podatki po občinah SR Slovenije. Zv. 6-25/1979. — Zv. 1-16/1980. — Ljubljana, 1979, 1980.
Statistični letopis SR Slovenije. Letnik 18.
1979.	— Ljubljana, 1980.
Statistički godišnjak Jugoslavije. God. 27. 1980.
— Beograd, 1980.
Statistični pregled za občine Dravograd, Radlje, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec. Št. 9, 10-11, 12/1979 in št. 1, 2/1980.— Ravne na Koroškem, 1979, 1980.
Statistisches Jahrbuch der Landeshauptstadt Klagenfurt. Berichtsjahr 1978. — Klagen-furt, 1979.
Andrejčič, R.: Statistika pri kadrovanju in izobraževanju. — Kranj, 1979.
Časar, M.: Analiza demografskega razvoja na območju občine Ravne na Koroškem. Diplomska naloga na PA v Mariboru. — Mežica, 1980.
Politika
Broz Josip Tito: Jugoslavija v boju za neodvisnost in neuvrščenost. — Ljubljana, 1980. (Izbor iz del.)
Teodori, M.: Historijat novih ljevica v Evropi (1956—1978). — Zagreb, 1979.
Bakunjin, M.: Država i sloboda. — Zagreb,
1979.
Čuček, J.: Sramota umira počasi. Slovenska politična emigracija. — Ljubljana, 1979.
Brown, L. R.: Svijet bez granica. — Zagreb,
1979.
Dolman, A. — J. v. Ettinger: Partneri u su-trašnjici. — Zagreb, 1979.
Marx, K.: Buduče društvo. — Zagreb, 1979.
Rizman, R.: Razvoj nacionalnega vprašanja v jugoslovanski družbeni misli in praksi. — Ljubljana, 1979.
Vlaj, S.: Sistem socialistične samoupravne demokracije v SFRJ. — Ljubljana, 1979.
Socijalizam i etika. — Zagreb, 1979.
Žižmond, E.: Družbenoekonomske razmere v Jugoslaviji. — Ljubljana, 1979.
Šesta konferenca voditeljev neuvrščenih držav v Havani. — Ljubljana, 1979.
Južnič, S.: Kolonializem in dekolonizacija. — Maribor, 1980.
Rechts-extremismus in Osterreich nach 1945.
3.	Aufl. — Wien, 1979.
Mesto i uloga SFR Jugoslavije u povezivanju Evrope sa Azijom i Afrikom. — Beograd,
1979.
Alatri, P.: Oris zgodovine moderne politične misli. — Ljubljana, 1980.
Smith, D. M.: Mussolinijevo rimsko carstvo.
— Zagreb, 1980.
Klinar, P.: Poglavja iz razredne in slojevske strukture družbe. — Ljubljana, 1979.
Smole, J.: Sedanji mednarodni odnosi in perspektiva njihove preobrazbe. — Ljubljana,
1980.
Šuvar, S.: Politika i kultura. — Zagreb, 1980. Drezga, D.: Vječni prvi maj. — Zagreb, 1980. Teoretični i metodološki aspekti raziskovanja razvoja socialistične samoupravne družbe.
— Ljubljana, 1980.
Broz, J.-Tito: Izbor iz del. 1., 2., 3., 4., 5. — Ljubljana, 1980.
Mijalkovič, S. — A. Brajovič: Gosti socijali-stičke Jugoslavije 1944—1980. — Beograd, 1980.
Broz, J.-Tito: Der jugoslawische Weg. Socia-lismus und Blockfreiheit, — Munchen, 1976. Kardelj, E.: Subjektivne sile v socialistični samoupravni družbi. — Ljubljana, 1979. Kardelj, E.: Politični sistem socialistične samoupravne demokracije. — Ljubljana, 1979.
Narodne manjšine
Manjšine — most med narodi. — Ljubljana, 1980.
Sandor, V.: Dvajset let komisije za narodnosti.
— Lendava, 1980.
Veiter, T.: Das Osterrechische Volksgruppen-recht seit dem Volksgruppengesetz von 1976.
— Wien, 1979.
Malle, A.: Die slovvenische Presse in Karnten 1848—1900. — Klagenfurt-Celovec, 1979. Koroška unerwiinscht! ! ! (Karntn lei ans). — Wien, 1980.
Informacije, komentarji. Leto 2. Štev. 1-50. — Celovec, 1980.
Petek, F.: Iz mojih spominov. — Ljubljana, Borovlje, 1979.
Setev in žetev. Devet desetletij organizirane kulturne dejavnosti koroških Slovencev. — Celovec, 1979.
Razprave in gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja. Zv. 9-10. Ljubljana, 1979. Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914—1917. — Ljubljana, 1980.
Koroški kulturni dnevi v Tržiču. — Tržič, 1980.
Deseti koroški kulturni dnevi. Zbornik predavanj. — Klagenfurt-Celovec, 1979. Oktober Arena — Oktobrski tabor. Celovec, Klagenfurt, 1980.
75-letnica Slovenskega prosvetnega društva Borovlje. — Borovlje, 1980.
Slovensko prosvetno društvo Radiše 75 let. — Radiše, 1979.
Einspieler, V.: Verhandlungen iiber die der slovvenischen Minderheit angebotene Kul-turautonomie 1925—1930.	—	Klagenfurt,
1976.
Pleterski, J.: Elemente und Charakter der plebiszitaren Entscheidung 1920 in Karnten.
— Klagenfurt-Celovec, 1980.
Karnten bleibt deutsch. Zur Tradition und Gegenwart der Feiern zum 10. Oktober. — Wien-Klagenfurt, Dunaj-Celovec, 1980. Prunč, E.: Zum Problem sprachlicher Inter-ferenzen im bilingualen Gebiet in Karnten.
— Klagenfurt-Celovec, 1979.
Flaschberger, L. — A. F. Reiterer: Der tagli-
che Abvvehrkampf Karntens Slovenen. — Wien, 1980.
Fischer, G.: Das Slovvenische in Karnten. — Wien, 1980.
Veiter, T: Die karntner Ortstafelkomission. — Klagenfurt, 1980.
Betroffen sein. Texte zu Karnten im Herbst 1980. — Klagenfurt-Celovec, 1980.
Broz Josip Tito: Nacionalno vprašanje in revolucija. — Ljubljana, 1980. (Izbor iz del.)
Delavsko gibanje — komunistična partija
Petrovič, S.: Sedam sekretara SKOJ-a. — 2., dop. izd. — Beograd, 1979.
Tito. Izbor Titovih govorov in člankov. 2., dop.
in razširj. izd. — Ljubljana, 1980.
Stanič, J.: Razpotja komunizma. — Ljubljana, 1980.
Eurokomunizam i socijalizam. — Zagreb, 1979. Rozman, F.: Socialistično delavsko gibanje na Slovenskem Štajerskem. — Ljubljana, 1979. Ferenc, T.: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. — Ljubljana, 1979. Ustanovitev komunistične stranke v Sloveniji 11. IV. 1920. — Ljubljana, 1980.
Statut Zveze komunistov Jugoslavije. Statut Zveze komunistov Slovenije. — Ljubljana, 1980.
Marx, K, — F. Engels: Manifest komunistične stranke. (Komunistični manifest.) — Ljubljana, 1980.
Pribičevič, B.: Delavski razred in delavsko gibanje. — Ljubljana, 1979.
Železničarska in splošna stavka aprila 1920.
— Ljubljana, 1980.
Spopad na Zaloški cesti. — Ljubljana, 1980. Janžič, V.: Aktualna vprašanja družbene vloge in delovanja ZK. — Ljubljana, 1980.
Viri za zgodovino komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919—1921. — Ljubljana, 1980.
Kardelj, E.: O socializmu in vojni. — Ljubljana, 1980.
Broz Josip Tito: Referati s kongresov KPJ (ZKJ). — Ljubljana, 1980. (Izbor iz del.) Broz Josip Tito: Delavski razred in Zveza komunistov Jugoslavije 1926—1977. — Ljubljana, 1980. (Izbor iz del.)
Če je malo snega, tudi gre (Gradis ob Suhi)
Stališča ZK SZDL o zaznamovanju pomembnih dogodkov. Koledar pomembnih obletnic
1976—1985. — Beograd, 1979.
Mladinsko prostovoljno delo. — Ljubljana, 1980.
Mladinska politična šola. — Ljubljana, 1980.
Statut Zveze socialistične mladine Slovenije.
— Statut Zveze socialistične mladine Jugoslavije. — Ljubljana, 1980.
Deseta seja CK ZK Jugoslavije. — Ljubljana, 1980.
Politična ekonomija
Kidrič, B.: Socijalizam i ekonomija. — Zagreb, 1979.
Škerjanc, J.: Ekonomski sistem in ekonomska politika Jugoslavije. 2., dop. izd. — Maribor,
1979.
Harrington, M., Suton kapitalizma. — Zagreb,
1979.
Barnet, R. — R. Miiller: Globalni zahvat. Moč multinacionalnih korporacija. — Zagreb,
1979.
Sfiligoj, N.: Osnove politične ekonomije. — Ljubljana, 1979.
Krašovec, S.: Japonski prodor. — Ljubljana
1979.
Kenda, V.: Izbrana poglavja iz gospodarskega sistema centralnoplanskih socialističnih držav. — Maribor, 1980.
Ekonomski odnosi Jugoslavije v luči izvozno-uvoznih režimov nekaterih držav in gospodarskih skupnosti. — Bled, 1980.
Pernek, F.: Ekonomika in ekonomska politika SFRJ. Zv. 1., 2. — Maribor, 1980.
Vezjak, D. — P. Falatov — T. Hrastelj: Načrtovanje skupnih vlaganj v tujini. — Maribor, 1980.
Ilešič, M.: Zastopanje tujih podjetij v Jugoslaviji. — Ljubljana, 1980.
Hilferding, R.: Finančni kapital. — Ljubljana,
1980.
Hang, W. F.: Predavanja za uvod v »Kapital«.
— Ljubljana, 1980.
Zupan, M.: Politična ekonomija. — Ljubljana 1980.
Vojvoda, M.: Svetovno gospodarstvo — svetovni pregledi. 1-11. — Ljubljana, 1980.
Delo — samoupravljanje
Sistem socialistične samoupravne demokracije v SFRJ. — Ljubljana, 1979.
Jež, V.: Proletarci in polproletarci v industriji. — Ljubljana, 1979.
Iz prakse za prakso. Zv. 3-4. — Ljubljana,
1979.
Pot do spodbudne in pravične delitve osebnih dohodkov. — Ljubljana, 1979.
Buda, M.: Dohodkovni odnosi skozi analizo periodičnih obračunov in zaključnega računa. 2., dop. in predel, izd. — Ljubljana, 1979.
Združeno delo. Zv. 21., 22., 23., 24., 25., 26. — Ljubljana, 1979, 1980.
O demokratizaciji odnosov in o kolektivnem delu. — Ljubljana, 1980.
Enciklopedija samoupravljanja. — Beograd,
1979.
Družbeni dogovori o kadrovski politiki. — Ljubljana, 1979.
Dobrin, T.: Delovni čas — odmori — počitek
— dopusti — odsotnosti z dela. — Ljubljana,
1979.
Jurančič, I.: Vrednotenje dela. — Kranj, 1980.
Trinkaus, V.: Delitev po rezultatih dela. — Ljubljana, 1980.
Kardelj, E.: Samoupravljanje in družbena lastnina. — Ljubljana, 1979.
Kardelj, E.: Socialistični samoupravni družbe-no-ekonomski odnosi. — Ljubljana, 1980.
Kardelj, E.: Združeno delo in samoupravno planiranje. — Ljubljana, 1979.
Broz Josip Tito: Samoupravljanje. — Ljubljana, 1980. (Izbor iz del.)
Sekolec, J.: Uvod v razpravo o družbenih dogovorih in samoupravnih sporazumih. — Radenci, 1979.
Nekateri problemi normativnega urejanja delovnih razmerij. Odgovori na vprašanja. — Ljubljana, 1980.
Uresničevanje družbenih dogovorov o kadrovski politiki in naloge kadrovskih služb. — Ljubljana, 1980.
Kadrovska politika v združenem delu. — Ljubljana, 1980.
Nikolič, A.: Poslovodni organ. — Ljubljana,
1979.
Zabel, B.: Družbenoekonomski odnosi in oblika organiziranja na področju združenega dela. — Ljubljana, 1980.
Dan samoupravljalcev 1980. — Ljubljana,
1980.
Zbirka obrazcev s področja delovnih razmerij s komentarjem. 2., sprem, in dop. izd. — Ljubljana, 1980.
Končar, P. — J. Novak: Delovna razmerja v državnih organih. — Ljubljana, 1980.
Jerovšek, J.: Vpliv organizacijskih sprememb na odsotnost z dela. — Ljubljana, 1980.
Naloge kadrovske dejavnosti v organizacijah združenega dela. — Ljubljana, 1980.
Purg, D.: Participacija i ideje o samoupravljanju v Franciji. — Ljubljana, 1980.
Šinkovec, J.: Samoupravno odločanje delavcev. — Ljubljana, 1980.
Kristan, I.: Samoupravljanje. — Ljubljana,
1980.
Holer, J.: Varstvo pri delu in naloge sindikatov. — Ljubljana, 1980.
Družbenopolitično usposabljanje v Zvezi sindikatov Slovenije. — Ljubljana, 1979.
Stiplovšek, M.: Razmah strokovnega sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918—1922. — Ljubljana, 1979.
Finance
Vsebinski in praktični vidiki oblikovanja internih bank in posebnih finančnih služb. 1. del. — Ljubljana, 1979.
Finančno planiranje v OZD oziroma v internih bankah in posebnih finančnih službah.
— Ljubljana, 1979.
Žiberna, J.: Menica in ček. 3., razširj. izd. — Ljubljana, 1979.
Vezjak, D. — D. Bobek — D. Zbašnika: Plačilni promet s tujino. — Maribor, 1980.
Poročilo o uresničevanju srednjeročnega plana Ljubljanske banke, Temeljne koroške banke Slovenj Gradec v letu 1979. — Slovenj Gradec, 1980.
Crnkovič, R. — D. Bobek: Denar in denarni sistem. 4., popr. izd. — Maribor, 1980.
Zbirka pojasnil, gospodarsko-finančnih predpisov. Zv. 2. — Ljubljana, 1980.
Kropivnik, R.: Samoupravne interesne skupnosti v nekaterih dejavnostih materialne proizvodnje. — Ljubljana, 1980.
Kocjančič, R.: Temeljne skupnosti in enote v samoupravnih interesnih skupnostih. — Ljubljana, 1980.
Pravo
Geč-Korošec, M.: Družinsko pravo. — Maribor, 1979.
Finžgar, A.: Družbena lastnina. — Ljubljana,
1979.
Toplak, L.: Osnove civilnega prava. Zv. 1., 2.
— Ljubljana, 1979, 1980.
Novak, M.: Delovno pravo. Posebni del. — Maribor, 1979.
Nemec, J. — J. Sekolec — H. Pivka: Splošno gospodarsko pravo. 1. del. Maribor, 1979.
Strobl, M. — I. Kristan — C. Ribičič: Ustavno pravo SFR Jugoslavije. — Ljubljana,
1979.
Ribičič, C.: Praktikum za ustavno pravo. Gradivo za vaje. — Ljubljana, 1979.
Korošec, V.: Rimsko pravo. 2., popr. izd. — Ljubljana, 1980.
Ivanjko, Š. — B. Zabel: Statusno pravo organizacij združenega dela. 2. izd. — Ljubljana, 1980.
Šinkovec, J.: Samoupravno pravo v združenem delu. — Ljubljana, 1980.
Kocjančič, R.: Družbeni sveti. — Ljubljana,
1980.
Zakon o volitvah zveznih poslancev. — Ljubljana, 1978.
Friškovec, F.: Državni ustroj in prvine državnih oblik. — Perenič, A.: Samoupravno pravo. — Maribor, Ljubljana, 1980.
Zakon o skupnih osnovah svobodne menjave dela s komentarjem. — Ljubljana, 1979.
Predpisi o davku iz dohodka TOZD. — Ljubljana, 1979.
Delovna razmerja v delovnih skupnostih upravnih organov. — Ljubljana, 1979.
Samoupravno sodstvo v združenem delu s posebnim ozirom na notranje poslovne arbitraže. — Ljubljana, 1979.
Nekateri problemi normativnega urejanja delovnih razmerj. — Bled, 1979.
Zakon o splošnem upravnem postopku. — Ljubljana, 1980.
Justin, I.: Osnove civilnih sodnih postopkov.
— Maribor, 1980.
Ude, L.: Civilni pravdni postopek in samoupravni sodni postopek. — Ljubljana, 1980.
Nekateri problemi metode dela preiskovalnih sodnikov. — Ljubljana, 1980.
Finžgar, A.: Temeljna lastninskopravna razmerja. — Ljubljana, 1980.
Ugotavljanje kazenske odgovornosti. — Ljubljana, 1980.
Sajovic, B.: Družbenolastninska razmerja. — Ljubljana, 1979, 1980.
Zupančič, K.: Pravna ureditev zakonske zveze, družinskih razmerij in načrtovanja družine. 2., spremenj. in dop. izd. — Ljubljana,
1980.
Friškovec, F. — M. Pavčnik: Praktikum za Uvod v pravnoznanstvo. 1., 2., 3. del. — Ljubljana, 1979.
Družbeno varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine. — Ljubljana, 1980.
Požar, D.: Osnove kazenskih postopkov. — Maribor, 1980.
Zbirka odločb sodišč Združenega dela v SR Sloveniji. — Ljubljana, 1980.
Strohsack, B.: Disciplinska odgovornost in postopek. 2., dop. in sprem. izd. — Ljubljana,
1980.
Zbornik znanstvenih razprav. Let. 39. — Ljubljana, 1979.
Ilešič, M. — F. Pernek: Pravno varstvo potrošnikov. Priročnik 2. — Ljubljana, 1980.
Žižmond, E.: Družbenoekonomske razmere v Jugoslaviji. — Ljubljana, 1979.
Bilandžič, D.: Zgodovina Socialistične republike Jugoslavije. — Ljubljana, 1980.
Kristan, I.: Družbena ureditev SFRJ. 2., dop. izd. — Maribor, 1980.
Javna uprava — vojne vede
Šmidovnik, J.: Temeljni pojmi o upravi. — Ljubljana, 1980.
Oblikovanje in delovanje krajevnih skupnosti.
2.,	3. faza. — Ljubljana, 1979.
Seznam krajevnih skupnosti po občinah SR Slovenije. — Ljubljana, 1980.
Občina kot komuna. 2., 3. del. — Ljubljana,
1980.
Državna uprava. Družbeni sveti. — Ljubljana,
1980.
Predpisi o sistemu državne uprave. — Ljubljana, 1980.
Globačnik, I. — P. Vindišar: Samoupravna preobrazba uprave. — Ljubljana, 1980.
Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita SFRJ. Knj. 1., 2. — Beograd, 1979.
Blaževič, M.: Reševanje iz ruševin. — Ljubljana, 1980.
Broz, J.-Tito: Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita. — Ljubljana, 1980.
Ličina, B.: Dvajseti človek. — Ljubljana, 1980.
Deacon, R.: Povijest britanske tajne službe. — Zagreb, 1980.
Osnovna načela družbene samozaščite in osnovne značilnosti varnostnega sistema. — Ljubljana, 1980.
Šolstvo
Verstovšek, Z.: Izobraževalni sistemi. — Kranj,
1979.
Visokošolski poklici in študij. — Ljubljana,
1979.
Kadar imamo težave pri vzgoji. — Ljubljana,
1979.
Bezdanov, S.: Združeno delo in izobraževanje.
— Ljubljana, 1979.
Ob 60-letnici visokošolskega študija arhitekture, gradbeništva in geodezije v Ljubljani. — Ljubljana, 1979.
Letno poročilo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani. — Ljubljana, 1980.
Modernizacija pouka geografije. Zbornik. — Ljubljana, 1980.
Marentič-Požarnik, B.: Dejavniki in metode uspešnega učenja. — Ljubljana, 1980.
Pogačnik-Toličič, S. — A. Zerovnik: Otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v vzgojnovarstveni organizaciji. — Ljubljana, 1979.
Prispevki k teoriji in praksi vzgoje v domovih za učence. — Ljubljana, 1980.
Kosec, M.: Telesna vzgoja predšolskih otrok.
— Ljubljana, 1980.
Lammer, J.: Otroška ročna dela. — Ljubljana,
1979.
Priročnik za učenje in preizkus znanja. — Ljubljana, 1980.
Kokalj, S. — I. Levičnik: Predšolska pedagogika. 1. del. — Ljubljana, 1979.
Kroflič, B. — D. Gobec: Plesna vzgoja predšolskih otrok. — Ljubljana, 1980.
Košiček, M. — T. Košiček: Starši — nestarši.
— Ljubljana, 1980.
Voglar, M.: Glasbena vzgoja predšolskih otrok.
— Ljubljana, 1980.
Bergant, M. — S. Kokalj — I. Levičnik: Predšolska pedagogika II. — Ljubljana, 1980.
Eli, E.: Modri starši — srečni otroci. — Ljubljana, 1980.
Pantič-Stanič, N.: Svobodni in odgovorni starši — zdrav, srečen in vesel otrok. — Ljubljana, 1980.
Valentinčič, J.: Usmerjeno izobraževanje. •— Ljubljana, 1980.
Univerza v združenem delu. — Ljubljana, 1980.
Jereb, J.: Organizacija strokovnega usposabljanja. — Kranj, 1980.
Gorjanc, F.: A V sredstva — izobraževalna tehnologija. •— Ljubljana, 1980.
Vzgojno-izobraževalni program. Visoka ekonomsko komercialna šola Maribor. — Maribor, 1980.
Razgovori o visokošolski didaktiki. — Ljubljana, 1980.
Visokošolski informacijski sistem. — Ljubljana, 1980.
Načela za prilagajanje skupne vzgojnoizobraz-bene osnove v usmerjenem izobraževanju.
— Ljubljana, 1980.
Zbornik za istoriju školstva i prosvjete. 12. letnik. — Zagreb, 1979.
Miklavc, J.: Vzgoja in izobraževanje v SR Sloveniji. — Ljubljana, 1980.
Osnovno šolstvo. Družbeno varstvo otrok. — Ljubljana, 1980.
Gnamuš-Kunst, O. — V. Slabe: Premagovanje jezikovnih težav v osnovni šoli. — Ljubljana, 1980.
Makarovič, J.: Faktorji pridobivanja šolske izobrazbe pri slovenski mladini. — Ljubljana, 1978.
Almanah maturantov srednje tehniške strojne šole. Strojnik. Ravne, 1980.
Vresje 80. Almanah maturantov gimnazije Ravne 1980. — Ravne, 1980.
Peti zbornik šolskega centra Edvarda Kardelja Slovenj Gradec. Š. 1. 1978-1979. — Slovenj Gradec, 1980.
Triindvajseto letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Šolsko leto 1979/1980.
— Celovec, 1980.
Trgovina — promet
Gusel, L.: Zunanjetrgovinski sistem Jugoslavije. — Maribor, 1979.
Drljača, A.: Sistem zunanjetrgovinskega poslovanja Jugoslavije. — Ljubljana, 1980.
25.	koroški turistični teden. Črna na Koroškem, 9.—17. 8. 1980. — Črna, 1980.
Šetina, B.: Kmečki turizem v Mežiški dolini. Diplomsko delo. — Ravne na Koroškem,
1980.
Narodopisje
Ramovš, M.: Plesat me pelji. — Ljubljana,
1980.
Scheinigg, J.: Narodne pesni koroških Slovencev. Ljubljana, 1889. — Celovec, 1980.
Strekelj, K.: Slovenske narodne pesmi. Ljubljana, 1895—1898. Zv. 1., 2., 3., 4. — Ljubljana, 1980,
Način življenja Slovencev 20. stoletja. Posvetovanje etnološkega društva v Novi Gorici. — Ljubljana, 1980.
Poslikane tarče. Katalog razstave. — Ljubljana, 1980.
Ljudstva sveta. Knj. 1., 2., 3., 4., 5., 6. — Ljubljana, 1980.
Štrukelj, P.: Romi na Slovenskem. — Ljubljana, 1980.
Košak-Benčič, S.: Lutke — narodne noše Jugoslavije. — Ljubljana, 1980.
Glasnik Etnografskog muzeja. Zv. 43. — Beograd, 1979.
Zensko vprašanje
Tomšič, V.: Ženska v razvoju socialistične samoupravne Jugoslavije. — Ljubljana, 1980.
MATEMATIKA — PRIRODOSLOVNE VEDE
— ASTRONOMIJA — FIZIKA — KEMIJA —
GEOLOGIJA — BIOLOGIJA — BOTANIKA — ZOOLOGIJA
Varstvo narave
Očuvanje kvaliteta vazduha. Priročnik za projektante termoenergetskih postrojenja. — Sarajevo, 1979.
Wraber, T.: Trenta. — Maribor, 1980.
Varstvo narave. Letnik 12. — Ljubljana, 1979.
Matematika
Kramar, E.: Zbirka nalog iz verjetnostnega računa. — Ljubljana, 1979.
Uvod v višjo matematiko. Ponatis. — Ljubljana, 1979.
Nadrah, N.: Cobol.: Ljubljana, 1979.
Vadnal, A.: Elementarni uvod v verjetnostni račun. — Ljubljana, 1979.
Petek, P.: Vaje iz diferencialnih enačb. — Ljubljana, 1979.
Jamnik, R.: Matematična statistika. — Ljubljana, 1980.
Matematika. Leksikoni Cankarjeve založbe. — Ljubljana, 1980.
Poslovna matematika. Ponatis. Ljubljana, Maribor, 1979.
Vukman, J.: Rešene naloge iz matematike. 1. del. Maribor, 1980.
Prijatelj, N.: Matematične strukture. 1. del. 3., popr. izd. — Ljubljana, 1980.
Lep, J.: Matematika I. II. Zv. 1. 2. — Maribor,
1980.
Rakovec, J.: Osnovni pojmi topologije. — Ljubljana, 1980.
Astronomija
Čadež, A.: Fizika zvezd. — Ljubljana, 1979.
Herrmann, J.: Das Weltall in Farbe. — Stuttgart, 1980.
Fizika
Dobovišek, M. — M. Hladnik — M. Omladič: Rešene naloge iz analize. 1. del. 5. natis. — Ljubljana, 1979.
Kuščer, I.: Matematične naloge iz fizike. — Ljubljana, 1979.
Mlakar, J.: Teorija elektromagnetnega valovanja. — Ljubljana, 1979.
Kuščer, I.: Pregled klasične fizike. — Ljubljana, 1979.
Mede, J. — E. Roškar: Zbirka nalog iz statike in trdnosti. — Ljubljana, 1979.
Kosel, F. — M. Jelen: Trdnost. Zbirka rešenih nalog. 1., 2. del. — Ljubljana, 1980.
Battestin, J.: Fizikalni praktikum. 1. del. — Maribor, 1979.
Kladnik, R.: Nove merske enote v tehniških strokah. — Ljubljana, 1980.
Pristavec, A.: Trdnost za študente strojništva. — Maribor, 1980.
Strnad, J.: Kvantna fizika za začetnike. — Ljubljana, 1980.
Poberaj, S.: Fizika snovi. — Ljubljana, 1980.
Isakovič, S. — F. Klopčar: Statika. — Ljubljana, 1980.
Kemija
Glavič, P.: Kemijska reakcijska tehnika. — Maribor, 1980.
Biokemija I. Navodila za vaje. — Ljubljana,
1979.
Lubej, M.: Kemija. — Ljubljana, 1979.
Lubej, M.: Osnove biokemije. — Ljubljana,
1980.
Oblak-Lukač, A. — F. Pavlin: Varno projektiranje in vodenje kemično-tehnoloških procesov. — Ljubljana, 1980.
Nomenklatura organskih spojin. 1. del. — Ljubljana, 1975.
Karlson, P.: Biokemija. — Ljubljana, 1980.
Geologija
Acta carsologica. Krasoslovni zbornik. 8. — Ljubljana, 1979.
Naše jame. Leto 20, 21. — Ljubljana, 1979,
1980.
Geologija. Knj. 22. 2. del. — Ljubljana, 1979.
Potresni zbornik. — Tolmin, 1980.
Anatomy of the earth. — London, 1980.
Zemeljska dela ob Suhi
Soteska Huda luknja. — Maribor, 1980.
Štrucl, I.: Mezozoik v Sloveniji. — Ravne na Koroškem, 1980.
Biologija
Biološki vestnik. Let. 27. 1979. Zv. 1., 2. — Ljubljana, 1979.
Likar, M.: Mikrobiologija za medicinske sestre.
2.,	popr. izd. — Ljubljana, 1979.
Živilska mikrobiologija. — Ljubljana, 1979.
Praktikum iz mikrobiologije in parazitologije.
— Ljubljana, 1979.
Vogt, H. — H.: Eiweissstoffe und ihre biologi-sche Bedeutung. 3., erw. Aufl. — Koln, 1979.
Golčer, T. — P. Stušek — F. Sušnik: Biologija II. — Ljubljana, 1980.
Krajnčič, B.: Molekularne osnove genetike. — Maribor, 1980.
Messegue, M.: Narava ima vselej prav. 3. izd.
— Ljubljana, 1980.
Botanika — zoologija
Popisniki starih dreves. (Krajevna skupnost Ravne.) — Ravne, b. 1.
Praprotnik, N.: Alpski botanički vrt Juliana v Trenti. — Maribor, 1980.
Grlič, L.: Užitne divje rastline. — Ljubljana,
1980.
Wagner, T.: Pridelovanje zdravilnih rastlin. — Ljubljana, 1980.
Jantzen, F.: Amors Pflanzenkunde. — Stuttgart, 1980.
Šimic, F.: Naše medonosno bilje. — Zagreb,
1980.
Geister, I.: Slovenske ptice. —Ljubljana, 1980.
Brelih, S. — J. Gregori: Redke in ogrožene živalske vrste v Sloveniji. — Ljubljana,
1980.
Medicina
Širca, A.: Splošna anatomija in fiziologija. — Ljubljana, 1979.
Blaževič, D. — E. Cividini-Stranič — M. Beck-Dvoržak: Medicinska psihologija. — Zagreb,
1979.
Bartenjev, M.: Preventivno in otroško zobozdravstvo. — 2. del. — Ljubljana, 1979.
Guyton, A. C.: Udžbenik medicinska fiziologija. 6. hrvatskosrpsko izd. — Beograd, Zagreb, 1978.
Leach, P.: Otrok od rojstva do šole. — Ljubljana, 1979.
Schlamberger, K. — N. Eržen: Kardiovaskularne bolezni s posebnim poudarkom na ce-rebrovaskularnih boleznih v SR Sloveniji.
— Ljubljana, 1979.
Pokazatelji o delu zdravstvene službe v SR Sloveniji za leto 1974—1978. — Ljubljana,
1979.
Kako deluje? Človek. — Ljubljana, 1979.
Kako deluje? Zdravila, strupi, droge. — Ljubljana, 1979.
Jerše, M. — D. Pokorn: Srce in ožilje. — Ljubljana, 1980.
Lindemann, H.: Autogeni trening. 3. izd. — Zagreb, 1979.
Gillette, P. J.: Spolne variante. — Ljubljana,
1980.
Zbornik predavanj XV. podiplomskega tečaja iz kirurgije za zdravnike splošne medicine. — Ljubljana, 1979.
Lajevec, S.: Medicina dela. — Ljubljana, 1979. Sodobna interna medicina. 5. del. — Ljubljana, 1979.
Strojin, T.: Sanitarna tehnika z upravnim postopkom. — Ljubljana, 1979.
Grobelnik, S.: Delovna terapija. — Ljubljana,
1979.
Brala, Z.: Kirurgija krvnih žila. — Zagreb, 1983.
Guyton, A. C.: Temelji fiziologije čovjeka. — Zagreb, 1980.
Abecedna medicinska enciklopedija. 1., 2., 3.
knj. — Sarajevo, Beograd, 1980.
Cibic, B.: Znižajmo visok krvni pritisk. — Ljubljana, 1980.
Kušej, M.: Psihiatrija. — Ljubljana, 1980. Katalogi znanja za medicince. 4. zv. — Ljubljana, 1980.
Katalogi znanja za stomatologe. 6. zv. — Ljubljana, 1980.
Zečevič, D.: Sudska medicina. — Zagreb, 1980. Psihoterapija. 8. — Ljubljana, 1979.
Popovič, J.: Bolečina v križu in išias. — Ljubljana, 1980.
Bakouche, P.: Glavoboli in migrena. — Ljubljana, 1980.
Cournot, L.: Srčni infarkt. — Ljubljana, 1980. Novi veliki Kneippov priročnik. Trst, 1980. Spolna vzgoja. Od fiziologije do psihologije.
7—9 let. — Ljubljana, 1980.
Spolna vzgoja. Od fiziologije do psihologije.
10—13 let. —• Ljubljana, 1980.
Spolna vzgoja. Od fiziologije do psihologije.
14—16 let. — Ljubljana, 1980.
Spolna vzgoja. Od fiziologije do psihologije.
17—18 let. — Ljubljana, 1980.
Borko, E. — L. Andolšek-Jeras: Načrtujmo potomstvo. 5. dop. izd. — Maribor, 1980. Zdravstveno varstvo. Zakon s pojasnili in komentarjem A. Fazarinca. — Ljubljana, 1980. Klepač, R.: Osnove ekologije. — Zagreb, 1980. Pokorn, D.: Vitki živijo dlje. 2., dop. izd. — Ljubljana, 1980.
Mally, M.: Organizacija zdravstvenega varstva. — Ljubljana, 1980.
Pirc, B.: Uvod v socialno medicino. — Ljubljana, 1980.
Del Cott, R.: Medicinski terminološki slovar.
4.,	popr. in izpop. izd. — Ljubljana, 1980. Ilustrirana enciklopedija erotike. — Zagreb,
1980.
Wenzel, H. G. — C. Piekarski: Klima und Arbeit. — Miinchen, 1980.
Sušnik, J. — V. Verhovnik: Ekološke in fiziološke obremenitve v rudarstvu. — Ljubljana, 1980.
Gasilstvo
Družeta, I. — M. Vrhovec: Gasilska tehnika.
1.	— Ljubljana, 1980.
Plemenito in nesebično delo gasilcev. Gasilsko društvo Pameče-Troblje. Pameče-Troblje,
1979.
Farmacija in veterinarstvo
Kozjek, F. — A. Arhar — R. Karba: Biofar-macija. 1. — Ljubljana, 1979.
Okrogelnik, M.: Sinteza dietilnega estra — Malonove kisline. Diplomsko delo. — Ljubljana, 1979.
Skubic, V.: Farmakologija s toksikologijo za veterinarje. — Ljubljana, 1979.
Rebesko, B.: Porodništvo domačih živali. — Ljubljana, 1979.
Zbornik biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Veterinarstvo. Letnik 17. — Ljubljana, 1980.
Zavrnik, V.: Kratka zgodovina veterinarstva na Slovenskem med obema vojnama 1918 do 1941. — Ljubljana, 1979.
Podiplomski študij veterinarjev splošne prakse. 2. zv. — Ljubljana, 1979.
Tehnika
Travnik, L.: Prenosne naprave. — Ljubljana,
1979.
Chollet, H. M.: Motor. — Ljubljana, 1979. Štandeker, C.: Osnove industrijske elektronike. — Ljubljana, 1979.
Avsec, D.: Tehnična mehanika. 1. del. Statika.
'6i6I ‘Bue[iqnPi — qsoupjj, '(ep g Suvorov, J. — V. Savnik: Strojni elementi.
1. knj. 1. del. — Ljubljana, 1979.
Podgornik, A.: Preiskava materiala. — Ljubljana, 1979.
Šuhel, P.: Sistemi industrijske elektronike.
Operacijski ojačevalnik. — Ljubljana, 1979. Savnik, V.: Tehniško risanje. 5., popr. izd. — Ljubljana, 1979.
Dolenc, A.: Transformatorji. — Ljubljana,
1979.
Pšeničnik, M.: Hidravlika. 4. izpop. izd. — Ljubljana, 1979.
Ferjančič, Štiglic D. — B. Štiglic: Nelinearna elektronska vezja. — Maribor, 1980.
Vršeč, E.: Oblikovanje proizvodov in tehnoloških sistemov. Zv. 1., 2., 3. —■ Kranj, 1980. Kenda, M. — R. Poniž: Elektrotehnika. 2. del.
Električni stroji. — Ljubljana, 1980.
Mrhar, M.: Traktor, varnost in promet. — Ljubljana, 1980.
Strojnotehnološki priročnik. — Ljubljana,
1980.
Sever, R.: Elektrika na gradbišču. 2., predel.
in dop. izd. — Ljubljana, 1980.
Kurent, T.: Razvoj industrije in tovarn. — Ljubljana, 1980.
Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. Zv. 4. — Ljubljana, 1979.
Mikola, L. — J. Voršič: Meritve v elektroenergetiki. — Maribor, 1980.
Prejac, M.: Električne naprave in energetika.
— Ljubljana, 1980.
Sever, J.: Priprava kotlovne napajalne vode.
— Ljubljana, 1980.
Dolenc, A.: Asinhronski stroji. — Ljubljana,
1980.
Janežič, I.: Strojni elementi. Naloge. — Ljubljana, 1979.
Kosovinc, I.: Metalografija. 2., razširj. izd. — Ljubljana, 1980.
Basarič, N.: Zbirka nalog iz nelinearne elektronike. — Ljubljana, 1980.
Petrešin, E.: Vodovodni sistemi. — Ljubljana,
1980.
Bovard, A.: Karoserija in avtoličarstvo. — Ljubljana, 1980.
Jereb, J.: Vrtanje, grezenje, povrtavanje. — Ljubljana, 1980.
Gyergyek, L.: Signali in statistične metode.
— Ljubljana, 1980.
Kmetijstvo
Združevanje kmetov. — Ljubljana, 1979. Kocjan, S.: Kmetijska zemljišča. — Ljubljana, 1979.
Mrhar, M.: Popravila kmetijskih strojev. —
2. knj. — Ljubljana, 1979.
Kus, M.: Pridelovanje krompirja. — Ljubljana, 1979.
Glava šibice
r<r*f\fVi \■ '
■i i« v : A lisn-l ■
Dobrodošli, slovenski bratje — sestre
Kmetovalcev pravni priročnik. — Ljubljana,
1979.
Kmetijski priročnik 1980. — Ljubljana, 1979. Mrhar, M.: Tehnika spravila velikih količin trave za siliranje. — Ljubljana, 1979.
Cizej, D.: Metodika kmetijske pospeševalne službe. — Maribor, 1979.
Poročilo o delu Kmetijskega inštituta Slovenije za leto 1979. — Ljubljana, 1980.
Gozdarstvo — sadjarstvo — vrtnarstvo
Lipoglavšek, M.: Ergonomija. — Ljubljana,
1979.
Remic, C.: Stanje mehanizacije v izkoriščanju gozdov SR Slovenije koncem leta 1978. — Ljubljana, 1979.
Krivec, A.: Proučevanje traktorskega spravila lesa. — Ljubljana, 1979.
Perspektiva proizvodnje in porabe drobnega lesa listavcev. — Ljubljana, 1979.
Zupančič, M.: Smrekovi gozdovi v mraziščih Dinarskega gorstva Slovenije. — Ljubljana,
1980.
Zbornik. Mednarodne zveze gozdarskih raziskovalnih organizacij. Gradivo 10. srečanja.
— Ljubljana, 1979.
Colnarič, J. — S. Vrabl: Vinogradništvo. 3., dop. izd. — Ljubljana, 1980.
Vardjan, F.: Vrtno zelenjadarstvo. 3., dop. izd.
— Ljubljana, 1980.
Seddon, G. — H. Radecka: Zelenjadni vrt. — Ljubljana, 1979.
V sadnem vrtu. Moj vrt, moje veselje. — 2., dop. izd. — Ljubljana, 1979.
Živinoreja — lov
Zorko, N.: Prehrana domačih živali. — Ljubljana, 1979.
Vosner, I.: Razmnoževanje domačih živali. — Ljubljana, 1980.
Znanost in praksa v govedoreji. 4. zv. — Ljubljana, 1980.
Dolenc, M.: Lipica. — Ljubljana, 1980. Muharjenje. — Ljubljana, 1980.
Zidar, M.: O psih. 4., dop. izd. — Ljubljana,
1980.
Jurgec, J.: Reja južnoameriških činčil. — Ljubljana, 1980.
Varičak, V.: Ocenjevanje lovskih trofej. Evropska divjad. — Ljubljana, 1979. 2. izd.
1980.
Černe, A.: Mala divjad. — Ljubljana, 1979. Bidovec, A. — D. Rode: Bolezni divjadi. — Ljubljana, 1980.
Trideset let lovske družine Jamnica Prevalje.
— Prevalje, 1980.
Gospodinjstvo
Ružič, S. — E. Ružič: Knjiga za vsak dan.
Knj. 1„ 2., 3 — Zagreb, Ljubljana, 1980. Mata j c, L. — M. Košak — M. Kramberger: Prehrana zdravega in bolnega dojenčka. 8., dop. izd. — Ljubljana, 1979.
Kalinšek, F.: Slovenska kuharica. 18., posodobljena in na novo dop. izd. — Ljubljana,
1980.
Grum, A.: Vsakdanje in praznične jedi. — Ljubljana, 1980.
Schiller, L. in G.: Kuharica. 2. izd. — Murska Sobota, 1980.
Koster, H.: Dietna kuhinja. — Ljubljana, 1980. Borchet, U.: Ekspresna kuhinja. — Ljubljana,
1980.
Rusjan, B. — S. Kranjc-Simoneti: Osnove zdrave prehrane. — Ljubljana, 1979. Pantič-Starič, N.: Konserviranje z mrazom.
— Ljubljana, 1980.
Aduti dobre kuhinje. — Ljubljana, 1980. Korinšek, M. — J. Toplak: Osnove strežbe. — Ljubljana, 1980.
Grum, A. — P. Levstek: Tehnika kuhinjskega obratovanja. — Ljubljana, 1980.
Hrovat, M.: Gost in potnik. — Ljubljana, 1980. Domači pek. Od kruha do sladice. — Zagreb,
1980.
Goock, R.: Suvremeno ureden stan. — Zagreb,
1979.
Lokrautz, K.: Šivanje. — Ljubljana, 1980.
Vse o šivanju. Krojaški A—2 za domačo rabo. — Ljubljana, 1980.
Verdonik, R.: Krojno risanje. — Ljubljana,
1980.
Fisher, J.: Vještina uzlanja. Makrame. — Zagreb, 1978.
Ročna dela. 2. del. — Ljubljana, 1979.
Paludan, L.: Vezenje za vsakogar. — Ljubljana, 1980.
Vodstvo in organizacija industrije, trgovine in prometa
Lorbek, F.: Osnove komuniciranja v marketingu. — Ljubljana, 1979.
Turk, I.: Uvod v ekonomiko temeljne organizacije združenega dela. — Kranj, 1979.
Ovsenik, J.: Organizacijske funkcije. — Kranj,
1979.
Ovsenik, J.: Uvod v metode organizacijske racionalizacije. — Kranj, 1979.
Hauc, A. — S. Kajzer — F. Marn: Sistemski pristop k upravljanju proizvodnje. —Maribor, 1979.
Šetinc, L.: Sistem obveščanja in komuniciranja v združenem delu. — Ljubljana, 1979.
Vremec, N. — D. Forte: Organizacija in ekonomika organizacij združenega dela. Popr. izd. — Ljubljana, 1979.
Berden, A.: Odgovornost za obveščanje v združenem delu. — Ljubljana, 1979.
Kovač, J.: Organizacija proizvodnih procesov. 2. del. — Ljubljana, 1979.
Turk, I.: Strokovni vidik sredstev in njihovih virov v OZD. — Ljubljana, 1979.
O družbenem planiranju. — Ljubljana, 1979.
Gospodarske pogodbe. — Ljubljana, 1980.
Osnove tehnike poslovanja v organizacijah združenega dela. — Ljubljana, 1980.
Potrč, M.: Družbeno planiranje. — Ljubljana,
1980.
Predpisi o družbenem planiranju. — Ljubljana, 1980.
2ohcr-Durjava, T. — S. Ivanjko: Gospodarsko poslovanje. — Ljubljana, 1980.
Selan, M.: Planiranje v svobodni menjavi dela. — Ljubljana, 1980.
Kavran, D. — S. Možina — J. Florjančič: Planiranje kadrova. — Beograd, 1980.
Lozej, M.: Knjigovodstvo osnovnih sredstev.
— Ljubljana, 1979.
Zbornik 12. simpozija o sodobnih metodah v računovodstvu in poslovnih financah. — Ljubljana, 1980.
Križaj, F.: Razumljive informacije. — Ljubljana, 1979.
Jamnik, M.: Teorija trga in cen. — Maribor,
1980.
Pauko, F.: Marketing v gostinski in potovalni dejavnosti. — Maribor, 1980.
Osnove tehnike proizvodnje. — Ljubljana,
1980.
Kersnič, L.: Amortizacija investicijskih posojil z uporabo tablic. — Ljubljana, 1980.
Mrak, S.: Tehnologija stavljenja. 3. — Ljubljana, 1980.
Belak, J. — Š. Kajzer: Informacijski sistemi.
— Maribor, 1979.
Kajzer, S.: Kibernetika poslovnih sistemov. — Maribor, 1980.
Džinič, F.: Komunikologija. —Ljubljana, 1980.
Melavc, D.: Upravljalna ekonomika. — Maribor, 1979.
Razne industrije in obrti
Knez, M.: Stroji in naprave v pekarstvu. — Ljubljana, 1980.
Knez, M.: Domača peka kruha. — Ljubljana,
1980.
Likavec, A.: Tehnologija lesa. 1. del. — Ljubljana, 1980.
Prieser, W.: Lesne zveze in notranje lesene konstrukcije. — Ljubljana, 1980.
Uradi sam. Knj. 1., 2. — Zagreb, 1979.
Gores, H. H.: Modernizirajmo staro hišo. — Ljubljana, 1980.
Richards, H.: Ključavničarstvo za vsakogar.
— Ljubljana, 1980.
Weber, G. G.: Mizarstvo za vsakogar. — Ljubljana, 1980.
Horstmann, R.: Pleskarstvo za vsakogar. — Ljubljana, 1980.
Ameln, H. v.: Instalacije v sanitarijah. — Ljubljana, 1980.
Nengelken, P. N.: Les in beton v vrtu. — Ljubljana, 1980.
Računalništvo
Zakrajšek, E.: Programski jezik Pascal. 4. natis. — Ljubljana, 1979.
Drugi jugoslovanski simpozij o metodi končnih elementov in računalniškem projektiranju. 1., 2. del. — Maribor, 1979.
Virant, J.: Logično snovanje računalniških struktur in sistemov. — Ljubljana, 1979.
2umer, V.: Računalnik. — Maribor, 1980.
Bratko, I. — V. Rajkovič: Uvod v računalništvo. — Ljubljana, 1980.
Šuhel, P.: Mikroračunalnik v avtomatskih merilnih sistemih. — Ljubljana, 1980.
Polajnar, A. — J. Babič: Programiranje NC-strojev z miniračunalnikom. Zv. 2., 4., 5., 6.
— Maribor, 1980.
Vodovnik, L. — S. Reberšek: Uvod v digitalno tehniko. — Ljubljana, 1980.
Virant, J.: Uvod v računalništvo. — Ljubljana, 1979.
Zbirka nalog za računalništvo. 1. del. — Ljubljana, 1980.
Babič, J.: Navodila za upravljanje računalnika Olivetti P 6060. — Maribor, 1980.
Gradbeništvo
Pajk, M.: Gradbeno poslovanje. 5., pred. izd.
— Ljubljana, 1979.
Prelog, E.: Računanje gradbenih konstrukcij.
1.	del. — Ljubljana, 1979.
Koželj, J.: Redukcija klimatskih vplivov na fasadni plašč. — Ljubljana, 1979.
Gores, H. H.: Zidarstvo za vsakogar. — Ljubljana, 1980.
UMETNOST — URBANIZEM — ARHITEKTURA — LIKOVNA UMETNOST — FOTOGRAFIJA — FILM — GLEDALIŠČE — IGRE
— glasba — Šport
Umetnost
Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. 14.—15. — Ljubljana, 1979.
Hauser, A.: Umetnost in družba. — Ljubljana, 1980.
Na Oplencu — spominski posnetek na povratku s turneje po SR Srbiji (pevci Fužinarja)
Babilonska, asirska in mezopotamska umetnost. — Ljubljana, 1980.
Deneke, B.: Europaische Volkskunst.— Frankfurt/M, Berlin, Wien, 1980.
Roth, H.: Kunst der Wolkerwanderungszeit.— Frankfurt/M, Berlin, Wien, 1979.
Urbanizem
Mušič, V.: Urbanizem — bajke in resničnost. — Ljubljana, 1980.
Marinko, J.: Razvoj in revitalizacija slovenske vasi. — Ljubljana, 1979.
Kritična analiza sodobnega utemeljevanja biti mestnih centrov v kapitalizmu kot zasnova oblikovanja marksističnih izhodišč urbanizma. — Ljubljana, 1976.
Varstvo spomenikov. Letnik 22. — Ljubljana,
1979.
Družbeni in prostorski plan, varstvo naravne in kulturne dediščine. Občina Ravne. — Ravne na Koroškem, 1980.
Arhitektura
Salvadori, M. — R. Heller: Konstrukcije v arhitekturi. — Ljubljana, 1979.
Die Moslcauer Metro. Bildreisefuhrer. — Moskau, 1980.
Zupančič, M. — M. Zontar: Gradovi na domžalskem in moravškem območju. — Ljubljana, 1979.
Devetak, V.: Šibenska katedrala. — Šibenik,
1980.
Mikuž, J.: Stolnica v Kopru. — Ljubljana,
1980.
Mansell, G.: Anatomy of architecture. — London, 1979.
Likovna umetnost
Mersad Berber. — Hamburg, Munchen, 1979.
Komelj, M.: Slovensko ekspresionistično slikarstvo in grafika. — Ljubljana, 1979.
Plakat polski. 1970—1978. — Warszawa, 1979.
Likovno srečanje Pohorje-Kozjak. — Radlje,
1979.
Pregl, T.: Slovenske knjižne ilustracije. — Ljubljana, 1979.
Botičeli. — Beograd, 1979.
Grinevald. — Beograd, 1979.
Leonardo. — Beograd, 1979.
Boš. •— Beograd, 1979.
Kržišnik, Z.: Janez Bernik. — Ljubljana, 1980.
Šestdeset let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru. — Maribor, 1980.
Tito u djelima likovnih umjetnika Jugoslavije. Reprodukcije. — Sarajevo, 1979.
Fotografija
Bailey, A. — A. Holloway: Sve o fotografiji u boji. — Zagreb, 1979.
Džepni priručnik o fotografiji. — Zagreb, 1980. Velika knjiga o fotografiji. — Ljubljana, 1979. Kocjančič, D.: Fotografirajmo, snemajmo. — Ljubljana, 1980.
Kiegeland, B.: Fotografieren. — Munchen,
1980.
Glasba
Muzikološki zbornik. Zv. 15., 16. — Ljubljana,
1979, 1980.
Rijavec, A.: Slovenska glasbena dela. — Ljubljana, 1979.
Naša partizanska pesem. — Ljubljana, 1980. Prek, S.: Teorija glasbe. — Ljubljana, 1980. Voglar, M.: Kako približamo otrokom glasbo.
— Ljubljana, 1980.
Jugoslovanska glasbena dela. — Ljubljana,
1980.
Trinajsto pevsko srečanje od Pliberka do Tra-berka. — Ravne, 1980.
Vres Prevalje. Koncertna knjižica. — Prevalje, 1979—1980.
Srečanje pevskih zborov slovenskih železarn.
— Ravne na Koroškem, 1980.
Naša petnajstletnica. Jubilejni koncert ob 15. obletnici Koroškega vokalnega kvinteta in okteta »Poljana« Prevalje. — Prevalje, 1980. Petjak, J.: Podjunske viže. — Globasnica, 1980.
Film
Film — med sanjami in resnico. — Ljubljana,
1980.
Gledališče
Efros, A.: Gledališka vaja — ljubezen moja.
— Ljubljana, 1979.
Kalan, F.: Hvalnica igri. — Ljubljana, 1980. Kalan, F.: Živo gledališko izročilo. — Ljubljana, 1980.
Moskau. Theater. Bildreisefuhrer. — Moskau,
1979.
Moravec, D.: Slovensko gledališče od vojne do vojne (1918—1941). — Ljubljana, 1980. Skušek-Močnik, Z.:	Gledališče	kot	oblika
spektakelske funkcije. — Ljubljana, 1980. List Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Št. 14. — Ljubljana, 1980. Slovenska operna ustvarjalnost 1790—1980. Katalog razstave. — Ljubljana, 1980.
Igre — film
Saidy, A. — N. Lessing: Svijet šaha. — Zagreb, 1980.
Ilič-Dreven, J.: Izbor igara sa kartama. — Zagreb, 1980.
Moore, B.: The big matches. — London, Syd-ney, 1980.
Šimenc, S.: Slovensko klasično slovstvo v filmu. — Ljubljana, 1979.
Brenk, F.: Slovenski film. — Ljubljana, 1980. Brenk, F.: Prva dva slovenska dolga filma. — Ljubljana, 1980.
Šport
Na vrh sveta. Jugoslovanske odprave od Tri-sula do Everesta. — Ljubljana, 1979. Raztresen, M.: Kruta gora. — Ljubljana, 1979. Triglav, gora naših gora. — Maribor, 1980. Kump, A.: Tenis. — Ljubljana, 1979.
Elsner, B.: Norme za ocenjevanje nekaterih osnovnih in specialnih sposobnosti nogometašev mladincev. — Ljubljana, 1979. Kristan, S.: Športna turistika. — Ljubljana,
1979.
Slovenski olimpijski almanah 1980. — Ljubljana, 1980.
Pozor, plaz! — Ljubljana, 1980.
Škraba, J.: Prvi koraki. — Ljubljana, 1980. Dbring, I.: Telovadba za vsak dan. — Ljubljana, 1980.
Osnove lokostrelstva. — Ljubljana, 1980. Jurca, M.: Ritmične vaje. — Ljubljana, 1980. Bergant, S.: Polnokrvnost — nov pojem. — Ljubljana, 1980.
Planinska šola. — Ljubljana, 1980.
Dnevnik Jezerske planinske poti. — Jezersko,
1980.
Pravila nogometne igre s komentarjem. — Ljubljana, 1980.
Taborniške veščine. Taborniški priročnik. — Ljubljana, 1980.
Kalčič, B.: Akrobatsko smučanje. — Ljubljana, 1980.
Bilten judo-kluba Slovenj Gradec. — Slovenj Gradec, 1979.
Smučarski teki VI. po poteh »Štirinajste«.
27.	I. 1980 Rimski vrelec—Ravne na Koroškem. — Ravne, 1980.
Planinsko društvo Slovenj Gradec 60 let. — Slovenj Gradec, 1980.
Rokometni klub Fužinar. 1954—1979. — Ravne na Koroškem, 1980.
JEZIKOSLOVJE — KNJIŽEVNOST
Jezikoslovje
Španjolsko-hrvatskosrpski i hrvatskosrpsko-španjolski rječnik. — Zagreb, 1979.
Šašel, A.: Fundamenta latina. 3. — Ljubljana,
1979.
Tominšek, V.:	Ruska	jezikovna	vadnica.
Knj. 3. — Ljubljana, 1979.
Za večjo učinkovitost pouka tujih jezikov. — Ljubljana, 1979.
Tomšič, F.: Nemško-slovenski slovar. 4. izd. — Ljubljana, 1980.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 3. knj.
Ne-Pren. — Ljubljana, 1979.
Benson, M. — B. Šljivič-Šimšič: Srpskohrvat-sko-engleski rečnik. 2., prer. i dop. izd. — Beograd, 1979.
Bradač, F.: Latinsko-slovenski slovar. 3. izd.
— Ljubljana, 1980.
Car, J.: Izbrana poglavja iz kulture izražanja.
— Maribor, 1980.
Urbančič, B. — A. Jedlička — P. Hauser: Češčina. — Maribor, 1980.
Slavistična revija. Letnik 28. — Ljubljana,
1980.
Toporišič, J.: Slovenski knjižni jezik. 3. knj. — Maribor, 1980.
Srpski ili hrvatski — slovenski — makedonski
— deutsch — english rečnik iz oblasti isko-riščavanja šuma i šumskih komunikacija. — Ljubljana, 1980.
Mermolja-Šestan, M.: L’italiano facile. I. — Ljubljana, 1980.
Duden. Das grosse Worterbuch der deutschen Sprache in 6 Banden. Band 5. — Mannheim, Wien, Ziirich, 1980.
Šestnajsti seminar slovenskega jezika, literature in kulture. — Ljubljana, 1980.
Tepina, A.: Kratek pregled nemške slovnice.
Oblikoslovje. — Ljubljana, 1980.
Bunc, S.: Mali slovenski pravopis. — Maribor,
1980.
Braz, V.: Nemščina za gostinsko stroko. — Ljubljana, 1980.
Close R. A.: A reference grammar for stu-dents of English. 3. impr. — London, 1978. Mager, H.: Johan Bunčik, Arcniske ročne bukvice. (Poskus jezikovne razčlenitve). A-Diplomska naloga na filozofski fakulteti v Ljubljani. 1980.
Književnost
Simoniti, P.: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja. — Ljubljana, 1979.
Oton Zupančič. Simpozij 1978. — Ljubljana,
1979.
Gspan, A.: Cvetnik slovenskega pesništva.
2.	knj. — Ljubljana, 1979.
Mitchell, P. M.: A history of Danish literature. — Copenhagen, 1957.
Slovvakische Prosa der Gegenwart. — Bratislava, 1967.
Slovvakische Poesie der Gegenvvart. — Bratislava, 1966.
Kos, J.: Romantika. — Ljubljana, 1979. Stanovnik, M.: Angloameriške smeri v 20. stoletju. — Ljubljana, 1980.
Gantar, K.: Grške lirične oblike in metrični obrazci. — Ljubljana, 1979.
Tolstoj, L. N.: O umetnosti in družbi. — Ljubljana, 1980.
Štih, B.: Izgubljeni sin na Stradunu. — Maribor, 1979.
Zupančič, M.: Pogled v dramatiko. — Maribor, 1979.
Butt, J.: Mid-eighteenth century. — Oxford,
1979.
Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Mednarodni simpozij v Ljubljani leta 1979. — Ljubljana, 1980. Rudolf, B.: O izvoru slovenske moderne. — Maribor, 1980.
Kozak, P.: Temeljni konflikt Cankarjevih dram. — Ljubljana, 1980.
Oton Zupančič v prevodih. — Koper, 1980. Inkret, A.: Novi spomini na branje. — Ljubljana, 1980.
Bernik, F.: Problemi slovenske književnosti.
— Ljubljana, 1980.
Golob, B.: Znani obrazi. — Ljubljana, 1980. Bojc, E.: Pregovori in reki na Slovenskem.
2.	izd. — Ljubljana, 1980.
Kidrič, F.: Prešernov album. — Ljubljana,
1980.
Ocvirk, A.: Evropski verzni sistem in slovenski verz. 1., 2., del. — Ljubljana, 1980. Zadravec, F.: Elementi slovenske moderne književnosti. — Murska Sobota, 1980. Leksikon pisaca Jugoslavije. 2. knj. £>-J. — Novi Sad, 1979.
Štiri pota in razpotja. Antologija slovenske poezije na Švedskem. — Stockholm, 1979. Socialna komponenta v književnosti za otroke. — Maribor, 1979.
Stražar, B.: Književnost za otroke. — Ljubljana, 1980.
Pirnat-Cognard, Z.: Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih narodov. (1945 do 19*8). — Ljubljana, 1980.
Hergold, I.: Nož in jabolko. — Ljubljana, 1980. Messner, J.: Karntner Heimatbuch. — Trst,
1980.
Messner, J.: Fičafajke grej o v hajke. — Celovec, 1980.
Prežihov, V.: Gosposvetsko polje. — Celje,
1979.
Prežihov, V.: Doberdob. — Ljubljana, 1979. Prežihov, V.: Solzice in druge zgodbe. — Peking, 1980. (V kitajskem jeziku.)
Suhodolčan, L.: Levi in desni klovn. — Ljubljana, 1979.
Suhodolčan, L.: Krojaček Hlaček. — Ljubljana, 1979. (Ponatis.)
Suhodolčan, L.: Krojač Bocko. — Beograd,
1979.	(Ponatis.)
Suhodolčan, L.: Krojačič Hlačič. — Zagreb,
1979.
Suhodolčan, L.: Krojačot Kroj ko. — Skopje,
1979.
Suhodolčan, L.: Piko Dinozaver. — Ljubljana,
1980. (Diafilm in diapozitivi.)
Suhodolčan, L.: PraMatija ali Bučman. —
Ljubljana, 1980.
Šipek, M.: Fužina. Drama. — Ravne na Koroškem, 1980.
DOMOZNANSTVO — ZEMLJEPIS — BIOGRAFIJE — ZGODOVINA
Domoznanstvo
Benesch, K.: Uganke preteklosti. — Ljubljana, 1979.
Zakladi Slovenije. 2., dop. izd. — Ljubljana,
1979.
Moja domovina SFRJ. — Ljubljana, 1979. Loški razgledi. Letnik 26. — Škofja Loka, 1979.
Stražar, S.: Moravška dolina. — Moravče, 1979. Guštin, M.: Notranjska. — Ljubljana, 1979. Orožen, J.: Zgodovina Zagorja ob Savi. 1. knj.
— Zagorje ob Savi, 1980.
Marušič, B.: Iz zgodovine Trente. — Nova Gorica, 1980.
Vrhnika prečuden kraj. — Ljubljana 1980. Mlinarič, J.: Gradivo za zgodovino Maribora.
Zv. 5. Listine 1371—1415. Maribor, 1979. Stopar, I.: Dobrna. — Ljubljana, 1980.
Slabe, M.: Polhograjska gora. — Ljubljana,
1980.
Stošič, A.: Kruševac i okolina. 2. izd. — Kru-ševac, 1980.
Foretič, V.: Povijest Dubrovnika do 1808. Dio 1. Od osnutka do 1526. — Dio 2. Od 1526—1808. — Zagreb, 1980.
Leningrad. Architectural landmarks and pla-ces of interest. — Leningrad, 1979. Kostrovicka, I. — J. Kostrovicki: Polen. Land-schaft und Architektur. — Warschau, 1980.
Zemljepis
Sudtirol. Dolomiten. 11. Aufl. — Miinchen, 1979/1980.
Der Grosse Kompass Autoatlas Osterreich und Europa. — Innsbruck, 1978/1979.
Paschinger, H.: Karnten. Eine geographische Landeskunde. 2. Teil. — Klagenfurt, 1979. Siid Karnten. Južna Koroška. — b. k., 1979. Ilešič, S.: Pogledi na geografijo. — Ljubljana,
1979.
Geografski vestnik. Letnik 51. 1979. — Ljubljana, 1979.
Mariborsko Podravje. 11. zborovanje slovenskih geografov. 1978. — Maribor, 1979. Slovensko morje in zaledje. Knj. 2-3 — Koper, 1979.
Urbana in industrijska geografija. — Ljubljana, 1980.
Geographica Iugoslavica. Vol. 2. — Titograd,
1980.
Gregori, J.: Zelenci, izvir Save Dolinke. — Maribor, 1980.
Kuzmanovski, R. — K. Rakič: Ohrid — Ohrid, 1980.
Zeljeznov, D.: Onstran Urala in Kavkaza. — Ljubljana, 1980.
Štante, M.: Indija — mit in realnost. — Ljubljana, 1980.
Kokalj, J.: Iz sončne Zambije. 2. knj. — Ljubljana, 1980.
Herrmann, P.:	Davno pred Kolumbom.
1.,	2. del. — Ljubljana, 1980.
Ficko, P.: Po gorah severovzhodne Slovenije.
Planinski vodnik. — Ljubljana, 1980. Krajevni leksikon Slovenije. Knjiga 4. Podravje in Pomurje. — Ljubljana, 1980. Hermann, P.: Davno pred Kolumbom. 1., 2. del. — Ljubljana, 1980.
Biografije
Anvar el Sadat: U potrazi za identitetom.
Autobiografija. — Zagreb, 1979.
Kljakič, D.: General Markos. — Ljubljana
1979.
Mc Guigan, D. G.: Habsburžani privatno. — Ljubljana, 1980.
Delperrie, J. de Bayac: Karel Veliki. — Ljubljana, 1980.
Boris Kidrič, revolucionar in mislec. — Maribor, 1978.
Tito četrdeset godina na čelu SKJ. 1937—1977.
— Beograd, 1979.
Tadič, A.: Prvo srečanje s Titom. — Ljubljana, 1979, 1980.
Josip Broz Tito. Ljubljana, 1980.
Kardelj, E.: Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije. — Ljubljana, 1980.
Fotofilm Djetinstvo druga Tita. Scenario, režija in fotokopije Saša Bizetič. 9. izd. — Beograd, 1980.
Staubringer, Z.: Plamenica iz Kumrovca. — Zagreb, Ljubljana, 1980.
Razstava dokumentarnih fotografij. 1945—1980 35-letnica zmage. Tito 1920—1980. — Gornji Milanovac, 1980.
Titova srečanja z Gorenjsko. — Kranj, 1980. Josip Broz Tito. Ilustrirani življenjepis. — Beograd, Ljubljana, 1980.
Josip Broz Tito. Ilustrovana biografija. — Beograd, 1980,
Naš Tito. 3., dop. in predel, izd. — Zagreb,
1980.
Staubringer, Z.: Maršal mira. — Zagreb, Ljubljana, 1980.
Znamenita kulturna dediščina — cerkev, v kateri počiva srbska carica Milica
Staubringer, Z.: Maršal miru. — Ljubljana, Zagreb, 1980.
Heroine Jugoslavije. — Zagreb, 1980.
Edvard Kardelj. Samoupravljanje — moč ljudskih množic. Razstava o življenju in de-lu Edvarda Kardelja. — Ljubljana, 1980. Šetinc, F.: Misao i djelo Edvarda Kardelja. — Zagreb, 1980.
Šetinc, F.: Misel in delo Edvarda Kardelja. — Ljubljana, 1980.
Likar, P.: Srečko Brodar — potnik skozi čas.
— Maribor, 1979.
Likar, P.: Lojze Ude — moje bitke. — Maribor 1980.
Likar, P.: Lev Milčinski — temna stran belega dne. — Maribor, 1980.
Likar, P.: Anton Trstenjak. — Maribor, 1980. Sitar, S.: Jurij Vega. — Ljubljana, 1980. Ingolič, A.: Moje pisateljevanje. — Ljubljana,
1980.
Mušič, J.: Oton Zupančič. — Ljubljana, 1980. Nedog, A.: Tone Tomšič. — 2., razširj. izd. — Ljubljana, 1980.
Strojin, I.: Jakob Aljaž v slovenskem planinskem izročilu. — Mojstrana, 1980.
Nikola Tesla. Zgodba o otroštvu. — Beograd
1980.
Zeljeznov, D.: Rupnikov proces. — Ljubljana
1980.
Irving, D.: Rommel. — Ljubljana, 1980. Karadjordjevič, D.: Resnica o mojem življenju. — Ljubljana, 1979.
Menningen, A.: P. Jožef Kentenich, dobrotnik dachauskih sotrpinov, — Ljubljana, 1979. Dular,, J.: Brata Navratila. — Metlika, 1980. Klopčič, F.: Desetletja preizkušenj. Spomini.
— Ljubljana, 1980.
Mlakar, J.: Spomini. 2. del. — Celje, 1980. Vilfan, J.: Delo, spomini, srečanja. — Koper.
1980.
Osolnik, V.: Josip Murn-Aleksandrov. — Ljubljana, 1980.
Mihajlo I. Pupin — znanstvenik, politik, gospodarstvenik. — Ljubljana, 1980.
Dr. Franc Sušnik (14. nov. 1898—21. febr. 1980). In memoriam. — Ravne na Koroškem, 1988.
Kulturna zgodovina
Praistorija jugoslovenskih zemalja. 1., 2., 3. — Sarajevo, 1979.
Horvat, J.: Kultura Hrvata kroz 1000 godina.
Sv. 1., 2. — Zagreb, 1980.
Arhivski fondovi i zbirke u SFRJ. Savezni arhivi. — Beograd, 1980.
Arhivi ’79. I. posvetovanje, savetovanje. — Maribor, 1979.
Smole, M.: Graščina Škofja Loka. — Ljubljana, 1980.
Vidmar, J.: Obrazi. — Ljubljana, 1980.
Arheologija
Šempetrska nekropola. — Maribor, 1980.
Ceram, C. W.: Pokopane kulture. — Ljubljana, 1980.
Elizabeta Podričnik
Preprosta res je hiša naša
Benesch, K.: Uganke preteklosti. — Ljubljana, 1979.
Stare, V.: Kranj. Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. — Ljubljana, 1980.
Kos, P.: Numizmatika antičnega Ptuja. — Ptuj, 1980.
Zgodovina
Kardelj, E.: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. — Ljubljana, 1980.
Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo. 1918—1919 — Maribor, 1979.
Dr. Anton Fister v revoluciji 1848. — Maribor,
1980.
Božič, B.: Oris zgodovine Slovencev. — Ljubljana, 1980.
Zgodovina v slikah. Knj. 15. 1850—1918. — Ljubljana, 1980.
Zgodovinski časopis. Let. 33. — Ljubljana,
1980.
Zeitschrift des Historischen Vereines fiir Steiermark. Jahrg. 71. — Graz, 1980.
Lubej, F.-Drejče: Odločitve. Boj za demokratizacijo sokolstva na Slovenskem. — Ljubljana, 1980.
Straka, M.: Verwaltungsgrenzen und Bevol-kerungsentwicklung in der Steiermark 1770—1850. — Graz, 1978.
Britovšek, M.: Carizem, revolucija, stalinizem.
1.,	2. knj. — Ljubljana, 1980.
Carinthia I. Jahrg. 169. — Klagenfurt, 1979.
Barker, E.: Churchill i Eden u ratu. — Zagreb, 1980.
Neave, A.: Ntirnberg. — Zagreb, 1980.
Middlebrook, M.: Konvoj. — Ljubljana, 1980.
Pahor, M.: Bazovica. (6. IX. 1930—6. IX. 1980).
— Ljubljana, 1980.
Zgodovina NOB
Ožbolt, A.: Utrinki iz podzemlja. — Ljubljana, 1979.
Gradivo o slovenski partizanski saniteti. — Ljubljana, 1979.
Selhaus, E.: Stotinka sreče. —Ljubljana, 1980.
Stres, G.: Pohod Štirinajste na Štajersko.
2.	izd. — Celje, 1980.
Hribernik, R.-Svarun: Opredelitev. — Ljubljana, 1980.
Valič, A.: Frontniki. — Ljubljana, 1980.
Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu, uporni. — Ljubljana, 1980.
Vidovič-Miklavčič, A.: Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v ljubljanski pokrajini. — Ljubljana, 1980.
Javoršek, J.: Radio Osvobodilna fronta. — Ljubljana, 1979.
Godina, F.: Prekmurje 1941—1945. 2., dop. izd.
— Murska Sobota, 1980.
Camernik, A.: Spomini na sodne zapore. — Ljubljana, 1980.
Partizanske delavnice na Slovenskem. Razstavni katalog. — Ljubljana, 1980.
Zgajar, M.: Ljubljana v bodeči žici. — Ljubljana, 1980.
Kos, J.: Tiskarna Podmornica in druge tiskarne KPS v Ljubljani in okolici v letih
1940—1943. — Ljubljana, 1980.
Petelin, S.: Vojkova brigada. 2. izd. — Ljubljana, 1980.
Klun, A.: Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni. — Ljubljana, 1980.
Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Del. 6. Knj. 15. Boji v Sloveniji 1944. — Ljubljana, 1980.
Ferenc, T.: Quellen zur nationalsozialistischen Entnationalisierungspolitik in Slovvenien
1941—1945. — Maribor, 1980.
Jan, I.: Kokrški odred. Knj. 1., 2., 3. — Ljubljana, 1980.
Cerkno. — Ljubljana, 1980.
Dobnik, J.: Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije. — Ljubljana, 1980.
Partizanska saniteta na Štajerskem. — Ljubljana, 1980.
Krvavec 1942. — Ljubljana, 1980.
Zakonjšek, R.: Štajerska 1941. — Ljubljana,
1980.
Lengel-Krizman, N.: Zagreb u NOB-u. — Zagreb, 1979.
Božovič, S.: Tebi, moja Dolores. — Ljubljana,
1980.
Strugar, V.: Jugoslavija 1941—1945. — Ljubljana, 1980.
Mnogi jo poznajo, to našo domačijo, mnogi pa tudi ne, saj stoji tik ob državni meji in se ji marsikdo iz bojazni ne približa. 2e enainpetdeset let je moj dom, ves čas, odkar sem se s triindvajsetimi leti primožila k hiši.
Pa takrat sva bila še mlada oba, a starost za nama je kmalu prišla, bila sva vesela, še dobre volje takrat in vsak večer sva zdrava šla spat.
Da, na kmetijo sem šla! Kaj se to pravi, kmetovati?! Delati od jutra do večera kot čebela v panju — bolj nosijo, več imajo.
V tistih časih si še lahko dobil pridne roke v pomoč, za dnarce je pa le bila vedno kriza. Kolikokrat nas je prišel terjat rubež, ker nismo mogli v pravem času plačati davka. »Če ne boste plačali, vam bom zarubil kravo! Le pojdite, pa odvežite tisto staro nogavico, da denar ne bo zastarel.« Kaj sem hotela, dala sem kravo, sama pri sebi pa mislila:
Saj tudi jaz bi vesela bila, če to bi bila resnica, da dnarcev polne bi bile vse stare nogavice.
Leta so tekla, rasla je družina in z njo delovne moči. Z možem sva tolažila drug drugega, češ, kmalu bo bolje tudi z denarjem. Pa ni bilo, kajti prišla je vojna ...
Okupator nam je odgnal očeta in meni dobrega moža. Rekli so, da se bo zvečer vrnil. Ni ga bilo. Naslednji dan sem z najmlajšim otrokom v naročju šla na glavni štab vprašat, kje je mož. Povedali so, da je zaprt na Prevaljah. »Prosim, dajte nam očeta nazaj!« sem moledovala. Nemec je ostro uprl oči vame in
nato nekoliko bolj ljubeče na otroka. »So kleine Kinder hat er noch.«
»Kann man lassen den Vater zuriick nach hause?«
Oni pa je odvrnil v nemščini: »Ja, ja, vse se lahko zgodi, dokler še ni v Celovcu.«
Čez teden dni se je vrnil. Koliko strahu in skrbi so nam prizadejali!
Pa minili so tudi hudi časi, dočakali smo svobodo, čas, ko spet lahko govorimo svoj slovenski jezik.
Z besedo povrnem se na kmetijo, kjer veseli ljudje živijo, saj krave imajo tam teličke, svinje pa male prašičke.
To dobiček je gospodarjev, kadar mu sreča naklonjena je.
Kljub dobri volji in dobremu gospodarjenju se človek postara, vsilila se je bolezen in spravila moža v grob. Ostala sem sama z otroki, kmetijo pa zaupala najstarejšemu sinu.
Otroci igrajo se okrog hiše, da veter kar za njimi briše, če se kateremu kaj zgodi, vsak na glas pač koj kriči.
So bratje, sestre in bratranci, to vedo vsi naši znanci, kadar mamic doma ni, takrat jim bica kruh deli.
Počutim dobro se med njimi, dobre volje sem z vsemi; me kličejo teta, mati, mamica, najmlajši pa že babica.
Zgornja slika nam predstavlja, kako se nedelja pri nas opravlja.
Radi zberemo se mi, saj smo dobre volje vsi.
Naša muca
Milan Vošank
Domačija na obzorju
Rekreacija je za vse
2e nekaj dni me spremlja misel, poloti se me ponavadi ob poznih popoldnevih, ko sonce meče zadnje pramene rdeče, že jesensko umirjene svetlobe na pročelja zamazanih hiš in hlevov, ki jih gledam skozi okno onkraj dvorišča, da bi napisal pismo. Toda vedno spravim na papir le nekaj stavkov, potem mi prsti na pisalnem stroju zastanejo — poln sem misli, ki bi jih rad povedal, vendar takrat ne znajo na dan, ostajajo vedno pregloboko, da bi jih mogel spraviti na bel list; potem me prevzame še večerni utrip malega trga pod vznožjem gozdnatega hriba, ki ga slutim za prvimi vogali.
Takrat mi misli pobegnejo, naenkrat niso več tu, z mano, potujejo po hribih nad mestom, kjer ropotajo železarske peči in udarjajo kovaška kladiva . . . Potujejo po domačijah, zapuščenih, obljudenih, oddaljenih in samotnih, pa se spet ustavijo na onih bližnjih, primestnih, ki so jih bolj vajene, vedno sončnih, ker leže na južnih pobočjih, od koder se lepo vidijo karavanške gore.
Prepustim se tem mislim, vedno se jim prepustim, ker mi vedno odkrijejo sliko domačije, štiri stavbe, različne po velikosti in zgradbi, druge ob drugi, med njimi so speljane le ozke kolovozne poti in kanali za odtočne vode: hiša za bivanje, stara z debelimi, metrskimi zidovi, s še zamreženimi okni in križi nad obokanimi vrati in velikim, težkim podstrešjem; hlev z mostom in gnojiščem; vsa lesena in umetelno rezljana kašča s prešo ter še usta, preprosto zbira iz tramov in širokih desk. Vse stavbe so pokrite s skodlami — šitlni, okrog njih pa so preprosti plotovi, takšni iz kolov in tankih rant, in ogromno mladih in starih sadnih dreves.
Potem na tej sliki ugledam še ljudi. Svoje ljudi, ki bi jim rad napisal to pismo.
Dolgo sem razmišljal, na kaj me spominja ptičje petje, ki se vsako jutro — če ni dežja, že pred svitom — oglaša na drevesih nadaleč od najinega okna. Prebujal sem se in mu prisluhnil kakor najbolj občudovani glasbi in vedno se mi je zdelo, da mi prinaša daljne, nore, vesele ... spomine. Dolgo, dneve, sem tako razmišljal in pomislil sem celo, da delam pticam krivico, češ, kako si sploh upam njih neubrane pesmi vpletati v svoje spomine. Nekega jutra proti koncu avgusta, na meglen delavnik, sem našel pravo: tako so pele ptice takrat, ko sem s prvo svetlobo gonil domačo čredo po širokih, od lesenih koles lojtrskih vozov izvoženih grabnih na pašo na odmaknjene travnike. Ni tako daleč tega, pa vseeno včasih porečem: kje je že to. Ali ko sva z očetom še v temi z volmi potegnila prvo brazdo in bila že sredi njive, ko je sonce le postalo premočno in naju je pregnalo na žgance in mleko.
Domačija stoji na zahodnih obronkih gozdnatega hriba, ki se vlače od vasi pod Goro do ozke soteske, kjer buči razburkana industrijska reka. Stoji še na vrhu, na ravnem, ob košati, daleč naokoli vidni lipi; vsa starinska, mogočna in neopazno skrita med drevesa in bližnje gozdove ter skoraj pobratena s sosedoma kakor čez ograjo. Ravnina se proti vzhodu dvigne v bregove, na drugi strani pa se spušča, obdana s senožetmi, polji, kolikor to še dopuščajo visoki smrekovi nasadi, ki jih razredčijo šele moderna dolinska naselja.
Domačija. Kmetija. Prostor za vračanje in za odhajanje. Predmet za pesmice in za čustva. In za spomine — najbolj za tiste iz rosnih let. In za primerjanje sedanje in nekdanje sreče. Iskanje. Počasno pozabljanje, ki pa to ne bo nikoli v celoti. Prostor za sebe — še vedno, za žensko, za starše, za brata in za tete . .. Zemlja za garanje, za večno (srečno) garanje. Tudi odpovedovanje, zato, drugemu. Tišina in mir za najlepšo ljubezen in igro. Za petje, za glasbo-domačija je je vedno polna in za iskrenost in za lepoto. Kmetija, ki se ne bo znala izčrpati, ki bo večna dajala pridnim.
Oče mi je nekoč dejal, da pozna vsako ped te zemlje. Zemlje, ki je nikoli ni hotel zapustiti, ker je preveč v njem. In mati ga je dopolnila, da pozna najbolj čuteča in najbolj rodna prstišča.
Zvonko Robar
Hoja po sledeh
(Odlomek iz potopisne povesti)
Jase na obeh straneh ceste so se ožile. Zavili so v gozd. Na križišču so se usmerili na cesto, ki se je vzpenjala v ovinkih vedno više in više.
»Koliko časa bomo še hodili, da pridemo do vrha Uršlje gore?« je vprašal Aleš, ki se mu je zdela pot že nekoliko predolga.
»Boš že videl, ko bomo na vrhu!« mu je v šali odgovoril Karel. Deček se je nasmejal in se zadovoljil z duhovitim odgovorom. Cesta jih je pripeljala na strmo pobočje. Odprl se je lep razgled na dolino. Skozi oblake je začelo sijati sonce. Vsi so se razveselili sončnih žarkov, ki so jih pozdravljali kot znanilci lepega vremena.
»Kaže, da se bomo še sončili,« je zadovoljno dejal Andrej, ki je čutil moč sončnih žarkov.
»Ali nisem rekel, da se bo izboljšalo!« je pristavil Karel, ki je hodil vsak dan v gozdove in se je redkokdaj zmotil, kakšno bo vreme.
Oblaki, ki so se prej pošastno dvigali iz doline proti pobočjem Uršlje gore, so izginili. Nad Raduho in Olševo so se začele kazati krpe jasnega neba. V daljavi so se videli grebeni Karavank.
Iz gozda so prišli na čistino. Na obeh straneh ceste se je širila planjava. Tik pod cesto so se dvigale kot staro zobovje ruševine nekdanje domačije.
»Kakšne ruševine!« se je začudil Andrej.
»Tu je bila nekdaj velika kmetija,« je povedal Karel.
»Velika hiša je morala biti,« je ugotavljal po ruševinah Andrej. Na zidovju so bila vidna velika okna.
»Tu je bila mogočna kmetija!« je s posebnim poudarkom dejal Karel in pokazal z roko, »po celem pobočju so imeli njive, travnike in pašnike.«
»Ali ste kdaj sedeli v tej hiši, ko ste bili v partizanih?« ga je vprašal Boris, ki je poslušal njun pogovor.
»Večkrat!« je s povzdignjenim glasom dejal Karel, »zelo dobri ljudje so živeli v njej.«
Sredi ruševin, kjer so nekdaj živeli ljudje, je že raslo drevje in grmovje.
»Ravno tam, kjer raste bezeg, je bila kuhinja,« je pokazal z roko Karel. »Na tej strani je bil hlev.«
Nad cesto je bil še komaj opazen kup kamenja, ki ga je že porasla trava. Cela planjava je bila zapuščena. Odkar so odšli ljudje v dolino, nihče več ne orje zemlje in ne kosi trave, ki je suha štrlela proti nebu.
»Koliko zemlje je danes zapuščene, ljudem pa ponekod primanjkuje kruha!« je očitajoče ugotavljal Karel. »Če bi bila pri nas vsa zemlja obdelana, bi imeli vsega preveč.«
»Res je tako!« je pritrdil Andrej.
Tako so prišli do ovinka. Karel se je ustavil in pokazal z roko:
»Poglej, tukaj doli so mislili napraviti ovčjo farmo!« Vsi so se zagledali v zidovje, ki se je dvigalo pod cesto.
»Potem so gradnjo opustili, češ, da se ne izplača!« je nadaljeval.
»Zakaj se ne bi splačalo?« se je skoraj razjezil Andrej, »bolj po pravici bi povedali, če bi rekli, da se jim ni ljubilo delati v teh od industrijskih centrov oddaljenih krajih. Kmetijski tehniki in inženirji rajši sedijo v pisarnah, tam pa kruh ne raste!«
»Tako je!« je pritrdil Karel. »Ljudje še danes ne cenijo dovolj kmečkega dela.«
Po cesti sta se pripodila naproti Danilo in Marjan. Marjan, ki je bil odraščen in močan, je podil Danila, ki je bil videti v primerjavi z njim kot pišče, ki ga podi planinski orel. Zraven je s tankim glasom vpil:
»Marjan, Darko in Branko se tepejo in mečejo kepe!«
»Marjan, kaj se šalite, če drugemu ni do šale!« je posegel vmes Andrej.
»On se je začel kepati, jaz mu bom že pokazal!« mu je raztogoten pretil Marjan.
»Ni res, oni so se skrili in me napadli iz zasede!« je jezikal Danilo.
»Ne laži!« je s povzdignjenim glasom dejal Marjan in stiskal zobe. Oči so mu bliskale od jeze. Rajši povej, kdo je vrgel kepo, ti ali jaz!« V obraz je bil ves rdeč in očividno razburjen.
»Prej bi morali nehati, ko je še najbolj luštno!« jih je miril Karel, »potem se ne bi prli.«
Nekaj časa po tem dogodku je hodil Marjan s svojo skupino spredaj. Danilo pa je hodil iz varnosti poleg Andreja, Karla in Borisa. Vzdušje je bilo napeto. Kmalu pa so pozabili na prepir in hodili skupaj, kot da se ni ničesar zgodilo.
»Takšna je mladina!« je ugotavljal Andrej, »hitro se sporeče in hitro pobota. Bilo bi neumno, če bi se starejši preveč vmešavali v njihove prepire.«
»Tako je,« je pritrdil Karel.
Cesta se je dvignila že precej visoko, zato je bila pokrita s tanko plastjo snega. Karel se je za hip ustavil in s palico ti-
pal po snegu sledi, ki so vodile čez pot v gozd.
»Katera žival je tekla čez cesto?« ga je vprašal Andrej in se zraven nasmehnil, ker ga je zabavalo, kako je Karel vsako sled z zanimanjem opazoval.
»To je bil planinski zajec,« je Karel strokovnjaško ugotovil.
»Kako to veste?«
»Na tej nadmorski višini živijo še samo planinski zajci,« je govoril in gledal po gozdu navkreber, kakor bi hotel z očmi uloviti zajca, ki je pred nekaj minutami tekel čez stezo.
»Tukaj je še ena sled!« je ves iz sebe pokazal s palico in oči so se mu zasvetile, kot da bi odkril zaklad.
»Tu je tekel navzdol,« je ugotovil.
»Kakšen je planinski zajec?« je vprašal Boris, ki je tudi začel iskati z očmi sledi.
»Bel je kot sneg. Lahko je tik ob poti in ga ne vidiš.«
Boris je gledal po sledi v gozd, toda zajca ni videl. Pero je medtem zagledal sled, ki je vodila navzdol:
»E, tu je šel navzdol!« se je začudil.
»Koliko zajcev je na Uršlji gori?« ga je vprašal Boris, ki je še vedno buljil v tla in iskal sledi.
»Na tej strani so samo trije,« je dejal Karel.
»Več jih bo,« se je nasmehnil Boris.
»Dosti več jih ne bo. Po sledeh sem ugotovil, da so šli trije gor in trije dol,« je svojo trditev utemeljil Karel.
Andrej se je čudil Karlu, ki v naravi vidi marsikaj, kar je drugim neznano.
»Poglejte, oddajnik se že vidi!« je pokazal Rudi proti vrhu Uršlje gore.
»Zdaj ni več daleč do vrha,« jih je bodril Karel. »Še petsto metrov in prišli bomo do rampe. »Fantje so pospešili korake. Tudi Karel in Andrej sta pohitela.
Prehodili so še dva ovinka, ko so prišli do zapornice, ki je bila odprta.
»Od tod so nekdaj prevažali na vrh Uršlje gore gradbeni material in hrano z žičnico, zdaj pa je žičnica zaprta,« je jel pripovedovati Karel.
»Jaz pa vem, zakaj so jo zaprli,« je nadaljeval Boris, »dva elektrikarja sta se peljala z žičnico in se ubila.«
»Kako je bilo?« je z debelim glasom vprašal Marjan.
»Sedla sta v vagonček in se odpeljala nizdol. Odpovedale so zavore in sta z va-gončki zdrvela do kraja žičnice in se ubila,« je pripovedoval Karel.
»Jaz bi prej izskočil,* je dejal Boris.
»Mogoče sta mislila, da se bo ustavila, je pojasnjeval Karel. »Če bi vsi ljudje pravilno ravnali v nevarnosti, nikoli ne bi bilo nesreče.«
Gozd je postajal vedno manjši. Proti vrhu je raslo še samo nekaj macesnov. Nazadnje so se še ti umaknili grmovju, nizkim viharnikom in ruševcem, ki so kljubovali mrazu in vetru visoko v gorah. Potem so se pokazale gole skale, med katerimi so rasli šopi trave in vresja.
Na vrhu pred njimi se je dvigala siva cerkev, ki je imela zidovje vse obrušeno od vetra in neviht, spredaj pa je v zatišju stala planinska koča. Vse oči so zrle čez pobočje, ki jih je ločilo od vrha.
»Še nekaj korakov, pa bomo v planinski koči, se ogreli in okrepčali,« je zadovoljno govoril Andrej. Pot se je vila v ovinkih med skalovjem in travo, ki je v šopih molela ob skalah izpod snega. Dečki so kot gamsi odhiteli naprej in na vrhu zaklicali:
»Koča je odprta!«
Karel in Andrej sta prišla zadnja pred kočo, ker se nista mogla kosati z mladimi nogami.
»Tudi drugi hodijo tod,« je pokazal Karel skupino izletnikov, ki so šli čez sneženo pobočje po komaj vidni poti v drugo smer. Večinoma so bili v rdečih in modrih vetrovkah.
Med vrati jih je pozdravil gospodar planinske koče Pikalo. Širok obraz se mu je razlezel v nasmeh:
»Torej ste le prišli. Kar naprej v sobo, kjer je toplo. Nekaj dečkov je že sedelo ob peči in si ogrevalo roke, ko sta Andrej in Karel stopila v sobo. Vsi iso se počutili zadovoljni, ker so prehodili tako dolgo pot in prišli do cilja.
Igor Radovič
JV stena Kleka
»Smrtni greh civiliziranega človeka je v tem, ker se izogiblje vsake nelagodnosti, brez premagovanja težav ni veselja na svetu, vse se popači in izenači, namesto luči in sence se vse zagrne v en sam siv dolgčas. Planinstvo je zdrava rekreacija na to nagibanje modernega človeka k lagodnosti.«
K. Lorenz
Najizrazitejši vrh Gorskega Kotorja, nekdaj kraljestva čarovnic, nudi s svojo 200 m visoko jugovzhodno steno široke možnosti za izpopolnjevanje alpinistov pred težjimi vzponi v Alpah. Še posebej je privlačen zgodaj spomladi, ko so alpske stene še zasnežene in ne nudijo dovolj mož-
Spomin na poletje
nosti za preizkušnjo moči pred poletno sezono.
Člani alpinističnega odseka Črna smo se letos spomladi zaradi slabih pogojev v bližnjih gorah odločili, da poleg že tradicionalnega prvomajskega srečanja alpinistov v Paklenici dvakrat obiščemo tudi Klek nad Ogulinom. Tam smo v okviru priprav za prvo koroško alpinistično odpravo na Norveško opravili 24 vzponov različnih težavnostnih stopenj.
Po jasni noči smo v siju lune, ki je parala gozd pred nami, mimo senc in silhuet, ki ti prevarajo čute in napolnijo domišljijo, sopli proti koči. Ne samo vzpon v steni, tudi pot na goro in vrnitev z nje sta sestavna dela alpinizma, brez tega bi bil mozaik doživetja nepopoln.
Ovešena s plezalsko opremo in podprta s trdno voljo in željo, da se nama tokrat ne bi bilo treba obrniti, sva stala pod previsnim prednjim delom JV stene Kleka. Ko sva včeraj brez težav preplezala smer podobne težavnostne stopnje, sva se odločila poravnati dolg iz lanskega leta. Še enkrat skrbno pregledava vso ropotijo.
Kot v vsako, tudi v to smer vstopam s spoštovanjem in odgovornostjo. Do prvega klina mi po slabo razčlenjeni skali pomaga drevo, ki raste tik ob steni. V naslednji klin vpnem lestev in kmalu sem v prečnici, ki zahteva nekaj spretnosti in ravnotežja. S pomočjo starega klina dosežemo majhno poličko in ugotovim, da je klin, ki sem ga lani rabil za spust, še tam. Na tem mestu mi je lani zmanjkalo poguma in odločnosti. Vpnem eno od obeh vrvi. Tokrat gre s pomočjo lestvic in starih klinov, ki jim ne zaupam, kar dobro. Kmalu visim v zadnjem klinu. Stopim v zadnjo prečko na lestvici in le s težavo obvladujem telo v ravnovesju. Stikam za oprimki in poklina-mi, pa ni nič. Vse je neusmiljeno gladko. Spustim se nazaj, in kmalu se mi posveti. Treba se bo izmuzniti s prečenjem v levo stran. Odkrijem majhno poklino, za pasom poiščem primeren specialček, ga zabijem kak centimeter globoko in previdno obremenim. Držal bo.
Uredim si varovanje, se udobno namestim in pokličem Zdravča. Kmalu sva skupaj. Prijatelj se ne počuti najbolje. Med varovanjem je dvakrat zadremal. Zbudila ga je vrv, ki sem jo potegnil za sabo. Ob tako imenitnem varovanju se naslednjega raztežaja nisem veselil. 2e takoj na začetku me prvi previs tako zdela, da se raje vrnem na udobno polico in počivam.
Po krajšem prigovarjanju in menjavi opreme previs preizkuša Zdravča.
Tokrat ne bo dremal. Kmalu mi izgine izpred oči. Vrvi se sem in tja malo streseta, kar kaže na to, da stvar ni preprosta. »Zategni oranžnega!«, »Drži!«, »Popusti rumenega!«, padajo povelja. Vse lepo po predpisih, le mene roke vedno bolj bolijo od neprestanega zategovanja. Ni mi povsem jasno, kako bom nato še sploh lahko plezal. Je že tako. Pri tehničnem plezanju je pač potrebno usklajeno delovaije obeh plezalcev. Le tako se lahko premagajo tudi najtežja mesta. '
Pod streho me Zdravč opozori, da mu je zmanjkalo podaljševalnih trakov. Vrvi ne bo mogel vpeti, kot bi bilo treba in zato naj še posebej pazim. Vrv se nekaj časa
nikamor ne premakne, nato pa le zdrsi za nekaj centimetrov. Vsa stvar se še nekajkrat ponovi. Nato gre hitreje in Zdravč mi sporoči, da je na stojišču.
Ko počasi in preudarno plezam, vidim, kako mojstrsko je zdelal ta raztežaj po previsni plošči. Pokline so redke, klini pa zabiti daleč narazen. V celem raztežaju ni mesta za malo izdatnejši počitek. Pod streho se kar zgrozim nad preperelo leseno zagozdo, v katero se je treba obesiti. Streme vpnem v klin visoko nad sabo in zabing-ljam nad praznino. Plaz vprašanj in čustev me prevzame. Nanje ni mogoče odgovoriti natančno in zanesljivo. Kako raznovrstni so nagibi, ki nas ženejo v tveganja, kako zapletene so človeške misli in dejanja.
Vsi na tekaške dilce
Prosta konca vrvi, ki visita v prazno daleč stran od stene, me zdramita. Pomanjkanje moči mi nadomesti močno napeta vrv in kmalu se stiskava na majhni travnati polički na začetku plitkega žleba. Oba izredno srečna in zadovoljna. Zopet sva si okrepila občutek življenja. Zediniva se, da je bil to tehnično najtežji raztežaj v najinem plezanju doslej.
Pošteno si oddahneva. Nadaljujem po žlebu in ozkem kaminu. Krepko sva zdelana, zato zabijem za varnost raje kak klin preveč kot pa premalo. Pod kaminom obesim nahrbtnik v klin. Drugi ga bo laže spravil tu skozi.
Do konca stene imava še tri lažje raztežaje. Zdravč najde na stojišču vponko, kar dobrovoljno sprejmeva kot nagrado najinim naporom. Na vrhu le še krepak stisk rok. Hitiva! Prijatelji naju čakajo pri koči, Koroška pa je še daleč.
Opomba: članek se nanaša na »Tajan-stveno smer«, ki sva jo preplezala z Zdra-kom Grosarjem. Ocena VI, A2, Ai, višina 200 m.
Tanja Kotnik
Šport združuje mlade
26.	septembra ob peti uri zjutraj smo krenili z Raven na približno 800 km dolgo pot v Lausanno v Švico. Avtobus je bil poln mladih športnikov, trenerjev in športnih funkcionarjev. Kmalu je bila za nami že prva carina in z njo tudi Jugoslavija. Vožnja skozi Celovec nam je hitro minila. Mimo nas so v šole hiteli avstrijski šolarji, mi pa smo se ob pogledu nanje spomnili, da nam nekaj časa ne bo treba drgniti šolskih klopi. Tudi Avstrijo smo zapustili in se pripeljali v Italijo. Videli smo veliko italijanskih mest, kot so Videm, Verona, Bergamo, Milano in Genova. Od daleč pa smo gledali celo Benetke, ki so eno izmed naj lepših mest na svetu.
Ta dan smo morali priti v Aosto, manjše italijansko mesto v bližini meje med Italijo in Švico. V Aosti so nas gostoljubno sprejeli. Prespali smo v hotelu, kjer si še dolgo v noč lahko prisluškoval smehu in klepetanju. Nekaterim je večerja šla v slast, drugi pa so pustili krožnike nedotaknjene, češ, kaj bomo jedli italijanske specialitete. Zjutraj smo to prijazno mestece zapustili in se odpeljali proti švicarski meji.
Občudovali smo okolico, mimo katere smo se vozili. Visoke gore, katerih vrh je bil prekrit s snežno odejo, so bile Savojske Alpe. V teh krajih imajo odlične smučarske terene, hiše pa so grajene v alpskem stilu. Cesta, po kateri smo se peljali, je nekaj posebnega, namreč, nad njo je grajen obok, ki jo pozimi varuje pred plazovi in snegom. Bili smo že visoko, pod nami so se razprostirala naselja in gozdne pokrajine. Ceste so bile ovinkaste, zdele so se mi kot nekakšne spirale. Še malo in že se je prikazala carinarnica, ki nam je povedala, da bomo kmalu v Švici.
Avtobus nas je odpeljal po 6 km dolgem predoru St. Bernard, ki je že švicarski. Kmalu nas je obsijala sončna svetloba, to je pomenilo, da je predora konec. Prvo, kar smo zagledali, so bile pristne švicarske krave, nato pa se je prikazalo še čudovito zeleno akumulacijsko jezero. Ustavili smo se pred majhno trgovino, kjer je bilo razstavljenih mnogo lepih stvari. Kar požirali smo jih z očmi in spraševali za cene. Zelo smo osupnili, ko smo izvedeli, kako drage stvari imajo tukaj. No, tudi trgovino smo morali zapustiti, kajti čakala nas je še nekajurna vožnja. Po lepi avtocesti smo se peljali proti Lausanni. Občudovali smo hitre športne avtomobile, ki so nas zlahka prehitevali. Še posebej navdušil nas je moder športni avtomobil, ki je švignil mimo nas in nam v trenutku izginil izpred oči. 500 m za tem pa smo ga zagledali v plamenih. Zaletel se je v ograjo in močno gorel.
Naenkrat nas je pozdravilo veliko Ženevsko jezero, po katerem je plulo mnogo jadrnic in čolnov. Končno smo prispeli na cilj potovanja, v Lausanno, veliko mesto v francoski Švici. Dodelili so nam prostor v atomskem zaklonišču. V spalnicah je bilo približno 40 postelj, in to še celo trinadstropnih. Dekleta smo bila v sobi skupaj s
Francozinjami, fantje pa z Nemci iz Darmstadta. Ubogi fantje! Imeli so še ožjo sobo kot me, v njej so se tiščali kakor sardine v konzervi. Seveda pa so se naši znašli in na postelje obesili ne preveč dišeče nogavice in nastavili še čevlje. Nemški fantje so morali hočeš nočeš zapustiti spalnico in si najti drugo brez podobnih vonjav.
Me pa smo se morale s Francozinjami nekako sporazumevati, zato smo se pogovarjale v angleškem jeziku. Šlo je bolj trdo, a važno je, da smo se razumele.
Ze ta dan so imeli plavalci tekmovanje. Po kosilu so odšli počivat, ostali pa smo krenili v mesto, kjer smo naveliko zapravljali in si ogledovali znamenitosti. Kasneje smo šli še na bazen, kjer so se naši plavalci dobro odrezali. Na 100 m hrbtno je pri dekletih Andreja Cesnik odnesla zlato medaljo, srebrno medaljo pa sta si priplavala Boris Pesičer in Bogdan Savine, prvi na 100 m hrbtno, drugi na 100 m prsno.
Naslednji dan je bilo tekmovanje v atletiki. Največ uspeha v tem športu so imeli Angleži, katerih ekipa je bila sestavljena pretežno iz temnopoltih športnikov. Jugoslovani smo dobili zlato medaljo v metu krogle, ki si jo je priboril Bogdan Pupavec. Uspešen je bil tudi Sašo Sirk, ki je zasedel
4.	mesto v teku na 1000 m.
Popoldne istega dne je bilo še tekmovanje v orientaciji, kjer so naši zasedli 5. in 6. mesto.
Tekmovanja so bila tako za nami in obetal se nam je lep večer. Vožnja z ladjo po Ženevskem jezeru naj bi bila nekakšen zaključek športnih iger v Lausanni. Večerja na ladji nam je še posebej teknila, saj smo ob jedi lahko skozi ladijska okna opazovali nemirno gladino jezera in v daljavi svetlikajoče se luči mesta.
Zadnjo noč v Lausanni smo dekleta preživele še posebej burno. S Francozinjami smo se temeljito obmetavale z blazinami. Ko smo se obmetavanja naveličale, smo začele prepevati vsaka v svojem jeziku. Končno nas je premagala utrujenost in smo zaspale.
Zadnji dan nam je hitro minil. Po uradnem zaključku iger »Šport združuje mlade« smo odšli na kosilo, po kosilu pa smo se odpeljali proti domu. Pot nas je vodila skozi Ženevo, kjer smo videli največji vodomet na svetu. Visok je kar 240 m. Pogled nanj je bil enkraten. Vodne kaplje so pršele na vse strani in v visokem loku padale v jezero.
Še malo in Švica je bila za nami. Prestopili smo mejo in se pripeljali v Francijo. To je bila že četrta država, ki smo jo obiskali. Vožnja skozi predor Mont Blanc je trajala celo večnost. Tako se nam je vsaj zdelo, saj je predor dolg kar 12 km.
Ustavili smo se še v francoskem mestu Chamonix, ki je znano po smučarskih tekmovanjih za svetovni pokal. Od tu se vidi najvišja gora Evrope Mont Blanc. Visoka je 4827 m. Na vrhu je pokrita s snegom, ki se je v jesenskem soncu srebrnkasto lesketal.
Ta dan je bil za nas nepozaben. Sploh so bili vsi dnevi, ki smo jih preživeli v tujini, enkratni. Spoznali smo se z mnogimi športniki Evrope, si z njimi izmenjali naslove, postali prijatelji, kar pa je bil tudi namen teh iger.
Rok Gorenšek
„Vakovski Korl“
Popoldne po končanem delu v tovarni, v železarni na Ravnah, se delavci utrujeni vračajo domov. Hotuljski avtobus je natlačen do zadnjega kotička. Ljudje v njem molčijo in utrujeno zrejo predse. Ena sama misel jih je, domov, čimprej domov.
Tedaj pa se nekje od zadaj razleže po vozilu glasen, zategel, zadirčen glas: »Haaa, haaa, haa, ha, ha.« Glas, ki v hipu preglasi hrup in brnenje motorja. In glej, vse glave se naenkrat dvignejo, lica se raztegnejo v smeh, v sproščen smeh, ki kma-
lu preraste v splošno smejanje. Utrujenost je hipoma izginila in dala prostor vsesplošni dobri volji. Ljudje se smejejo, kimajo in pravijo drug drugemu: »Ha, Vakovski Kori je že dobre volje!« »Je že druč v formi, ga že drži.« Nekateri ga skušajo oponašati, drugi ga zbadajo, toda Kori ustreže vsem. Nikomur ne ostane česa dolžan. Vsakemu da odgovor, ki mu gre in ki ga vsakokrat spremlja njegov zategli — predirni haaa, haaa, haa, ha, ha. In dolgočasna, utrujajoča vožnja mine, kakor bi trenil.
Toda to, kar sem povedal, je bilo in nikoli več ne bo. Zakaj Vakovski Kori je umrl. Bil je samotar, posebnež, samski, brez žene in otrok, nekoliko čudaški, toda po svoje bister. Priden delavec, ki je rekel, da dela zato, da bo imel na stara leta svoj »penzijon«. Da ne bo nikomur v napoto, da mu ne bo treba prositi kruha pri tujih ljudeh ali živeti na občinske stroške. Umrl je tako, kakor je živel — nenadoma — samotno, potem, ko se mu je komaj pred dobrim letom dni izpolnila želja, da je res dočakal »penzijon«. Sedaj pa, ko bi ga bil lahko v miru in zasluženo užival, je odšel za vedno od nas. Nikoli
več nas ne bo kratkočasil v avtobusu na poti domov, ali kje drugje. Njegov znani zadirčni smeh, ki je bil samo njegov, je za vedno utihnil.
Vakovski Kori je bil hotuljski posebnež. Podobnih je bilo nekdaj vse polno pri nas. Vsak dan smo jih srečevali. Danes pa te »posebnosti izginjajo«. Novi časi jih neusmiljeno brišejo in odnašajo iz našega življenja.
Škoda. Kotlje in Hotuljci — vsi skupaj bomo zaradi smrti »posebneža«, Vakov-skega Korla, revnejši. Ostal bo le v našem spominu.
Rok Gorenšek
Marija Petrič -Tonijka
Čas tako hitro beži! Človek kar verjeti ne more, da je že leto naokoli, kar je prenehalo biti srce Marije Petrič-Tonijke, neuklonljive, močne žene, matere in gospodinje. Gospodinje, gostilničarke, kakršnih je bilo le malo med nami. Boleče izgube, ki je z njeno smrtjo zadela Tonijevo družino in z njo vse Hotuljce in mnoge, ki so jo poznali in radi imeli, čas v enem letu še ni mogel ublažiti, še manj zaceliti. Spomin nanjo živi in bo živel naprej, kajti bila je zares dobra in plemenita žena.
Naša Tonijka je bila v svojem dolgem in lepem življenju najprej Rožankova Micka. Mladost je preživela pri Rožanku v Podgori. Rožankovi so bili številna, trdna kmečka družina. Micka se je zato že zelo zgodaj spoznala s težavami, pa tudi lepotami, trdega kmečkega dela, ki je pogosto trajalo kar od zore do mraka. Trdo kmečko delo pa ji je tudi utrdilo značaj in pripomoglo, da je pozneje v življenju postala tako znana, čislana in spoštovana.
Leta 1928 se je poročila z Antonom Pe-tričem-Tonijem, gostilničarjem v Kotljah. Tonij je bil vdovec, ki je imel iz prvega zakona majhnega sina Hinka. Tedaj je Rožankova Micka postala Tonijka, pozneje pa »naša Tonijka«. Zanjo se je iedaj pričelo čisto drugačno življenje, kakor ga je bila navajena poprej. Prihajali so otroci, pet otrok. Spoprijeti se je bilo treba z gostilno, s kuhinjo, s strežbo. Pri tem sta obnavljala in gradila hišo. In poleg vsega drugega je bila tu še pošta In zato, ker je bila že po naravi takšna, ker je zrasla pri trdem delu, je Rožankova Micka vse to zmogla in postala zares »Tonijka«. Z možem sta se razumela, otroke je ljubila, Hotuljce pa rada imela, oni pa njo. Gostilna je zaslovela daleč okoli. Posebnost in specialiteta naše Tonijke je bil golaž ob nedeljah in praznikih. Nanj so ljudje čakali. Stari in mladi so ga radi jedli in nikoli ga ni bilo preveč.
Potem pa je prišlo tisto najstrašnejše, tisto, kar se naj ne bi nikoli več ponovilo. Začela se je II. svetovna vojska in z njo nemška okupacija naše dežele. Prvi med žrtvami je bil Tonij, njen mož. Njo pa so
ravno na njen god, 8. decembra 1943, skupaj s sinom Tonetom ujeli Nemci in jo odpeljali v svoja uničevalna taborišča. Najprej v Prinzlau, od tam pa v Auschwitz. Njeni nedorasli otroci so morali oditi v gozd in v partizane. Kaj vse je morala prestati v taboriščih, je vedela le sama. Nekoč mi je pripovedovala, da zanjo v Auschwitzu niti pogled na črni, smrdljivi dim, ki se je valil iz dimnikov krematorija, ni bil tako strašen, kakor je bil strašen občutek sramu in nemoči, občutek najhujšega človeškega ponižanja, kakršnega je občutila takrat, kadar so morale ženske, popolnoma gole, po cele ure stati v zboru, izpostavljene porogu in pohotnim pogledom svojih mučiteljev, nemških nadljudi.
Po vojski se je naša Tonijka vrnila iz taborišča. Imela je neverjetno srečo, kot jo ima le malo kdo v svojem življenju. Ostala je živa in našla je tudi vse svoje otroke žive in zdrave. Tedaj je bilo tudi veselje ob snidenju neizmerno. Potem pa se je znova pričelo delo. Obnova gostilne in delo v gostinstvu. Stregla nam je po-
Marija Petrič »Tonijka«
dnevi, nam bedela ponoči. Skrbela je za naše, svojih gostov dobro počutje, kakor je znala le ona. Spet smo ob nedeljah jedli »Tonijev golaž«. Spet je bil znan in čislan daleč naokoli. Vse dokler ni predala gostilne najprej hčerki Mojci, nato pa Ančki, ki dostojno nadaljuje tradicijo Tonijeve gostilne. Njena velika skrb za otroke pa tudi po predaji gostilne v mlajše roke ni prenehala. Ostala je velika in nespremenjena vse do smrti. Vseskozi je bilo čutiti njeno voljo in njeno besedo. Da je naša Tonijka v svojem življenju vse to zmogla in prestala, gre zahvala tudi njenemu značaju, njeni dobri volji, ki ji je nikoli ni zmanjkalo. Njenemu življenjskemu optimizmu,’ ki je bil neuničljiv. Nikoli ne bom pozabil »kako smo imeli« (kako je bilo) ob mojem poslednjem obisku pri njej v slovenjegraški bolnici, ko sva se šalila in smejala, da so naju vsi naokoli začudeno gledali.
Tistemu, ki bi mi bil takrat rekel, da je to poslednjič, bi bil rekel, da ni pri pravi pameti in da se moti. Toda res je bilo takrat zadnjič.
Takšna je bila naša dobra, nepozabna Tonijka.
Naj končam s pesnikom:
Sedaj so že leto dni prazne vaše roke, dajale tebi so in nam vsem, sedaj več ne premorejo truda in dela niti življenja.
O čujte, Tonijeva mama — čujte,
Tonijka,
v grobu srečni — spočijte si.
Ivan Žunko
Umrla je partizanska mama
Petinosemdeset jeseni trajajoča življenjska pot Kotnikove mame, Alojzije Kogel-nik, se je iztekla. Kot mnoge, tudi ta pot ni bila postlana z rožicami, prej bi lahko rekli, da je bila polna trnja. Rodila se je v strojanskih hribih, kjer je že v rani mladosti občutila vso težo življenja. Še zelo mlada se je morala osamosvojiti ter si z lastnim delom pri kmetih služiti vsakdanji kruh, kar za slabotno dekletce ni bilo lahko.
Tudi pozneje, ko se je poročila h Kotniku, ni bilo veliko bolje. Dobila je sicer dobrega, ljubečega moža, toda trdo delo ji je ostalo. Začela se je večati družina. Svojemu možu je rodila dve hčeri in tri sinove. Ni bilo lahko v tistih časih skrbeti, da bo vsa ta družina sita in primerno oblečena. Toda Kotnikova sta bila vedno skromna, zadovoljna z vsem. V takem duhu sta vzgajala tudi svoje otroke. Prišli so težki časi, ko je leta 1941 fašizem podjarmil našo zemljo in hotel uničiti slovanski živelj. Zahvaljujoč zavednosti naših ljudi mu to ni uspelo. Narod, ki so ga hoteli narediti za večnega hlapca, se je uprl. Kmalu so zaživeli naši gozdovi. Tja so odhajali mnogi naši fantje in dekleta, možje in žene. Drugi pa so s svojim delom doma pomagali v težki borbi. Ko so se tudi v našem kraju pojavili prvi partizani, je Kotnikova družina vedela, kje je njeno mesto. Kotnikovi so dobili ilegalno ime: pri »Črnolaski« smo rekali odslej tej hiši in tu je bila stalna javka. Skoraj ni minil dan, da se pri Črnolaski ne bi oglasil ta ali oni partizan. Radi smo prihajali tja, saj smo vedeli, da je cela družina z nami, še prav posebno pa oče in mati. Posebno mama nas je sprejemala vedno tako kot svoje otroke.
Kaj je to v tistih časih pomenilo, ve le ta, kdor je to okusil na lastni koži. Kolikokrat smo prišli v hišo mokri, premraženi in lačni. Vedno nas je dobro mamino srce znalo potešiti. Prijazen nasmeh, tople, spodbudne besede so bile vredne mnogo več kot dobra hrana, s katero smo bili tudi vedno postreženi, saj so nam dale novih spodbud za naš nadaljnji boj.
Pa smo včasih rekli: mama, ne skrbite toliko za nas, saj vam bo zmanjkalo za vašo družino. Tedaj se je oglasil oče in dejal: »Jejmo in pijmo, dokler imamo, če pa bo zmanjkalo, bo pač zmanjkalo vsem.« A za čuda, pri Črnolaski vse do konca vojne ni zmanjkalo ne hrane, ne pijače, pa tudi ne tiste prisrčne ljubeznivosti, ki smo je bili vedno deležni.
Zato bomo nekdanji borci Kotnikovi mami hvaležni do zadnjega diha.
Minila je vojna, prišla so leta obnove, ko zopet ni bilo lahko. Otroci so se počasi osamosvojili ter odhajali od doma. Doma je ostal le še sin Pavli, ki si je tu ustvaril lastno družino. Končno je nastopil čas, ko bi tudi mama lahko živela lepo, mirno življenje med svojimi otroki in vnuki. Toda tega mirnega, lepega življenja je bilo kmalu konec. Neusmiljena bolezen je Kotnikovo mamo priklenila na bolniško posteljo. Njeni ljubeči otroci — predvsem Pavli in žena — so ji lajšali zadnje dni življenja.
Nekdanji borci se s težkim srcem poslavljamo od naše partizanske mame. Srce nam stiska bolečina, obenem pa nas navdaja ponos, da smo imeli take partizanske mamice in take družine, kot je bila pri Črnolaski. Ti ljudje so veliko pripomogli, da živimo danes mirno in srečno življenje. Zato jim ostajamo večni dolžniki.
STROŠKI KOROŠKEGA FU2INARJA V LETU 1980
Po 41. členu zakona o javnem obveščanju (Ur. list SRS 1973, št. 7) objavljamo podatke o stroških Koroškega fužinarja v letu 1980.
Lansko leto je izšlo 5 številk Koroškega fužinarja, od tega ena posebna, v povprečnem obsegu 65 strani.
Naklada je bila stalna — 4200 izvodov.
Stroški za tisk in poštnino	867.655,00 din
Avtorski honorarji	71.987,20	din
Skupaj
939.643,20 din
Za vsebino člankov s tematiko iz NOB odgovarja občinski odbor ZZB Ravne na Koroškem.
Fotografije so prispevali:	Gvido Pavlič
Franc Rotar, Franjo Hovnik, Ervin Wlodyga Ajnžik, Študijska knjižnica, Anton Vušnik Aleksander Jug, Milan Vošank, Milan Buto-len, Marjan Lačen, Franc Kamnik, Alojz Krivograd, Rok Gorenšek, Maruša Ugovšek ir fotoarhiv Koroškega fužinarja.
Izdaja delavski svet železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Silva Breznik, Jože Kert, Fanika Korošec, Rudi Mlinar, Jože Šater, Mitja Šipek, Maks Večko, Dušan Vodeb in Jože Zunec. Glavni in odgovorni urednik: Jože Šater. Telefon 861 131, interni 497. Lektor Marija Potočnik. Tiska CGP Večer, Maribor.
V svetu Koroškega fužinarja so poleg članov uredniškega odbora tudi: Stanko Bodner, Jurij Glavica, Ivan Leitenger, Filip Jelen, Marija Kolar, Ladislav Kukec, Janez Mrdav-šič, Franc Rotar in Ivan Žunko.
Glasilo je po 7. točki prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekretariata za informacije SRS, 421/72 prosto plačila prometnega davka.
!p
'U/'
tm
'-‘»v
1
»• «vv*
/. i K A / O \l PREDSEDSTVA SOCIALISTK NK I KDKRATIN NK RKIU HLIKK jt (.OSI. V V1JK
ŠTKVlI.kA 6J . 7. DNK	Jft&mfun
V	AAt	4XPM>	6*
g* A*	/to*	,*&&>,& At*-/tom&n&to 4*r«e
ODLIKOVAN
resM&ie
?,m.
/ R EDOM DELA Z RDEČO ZASTAVO
KAR POTUJ l J K i \ LISTINA
P I S A R N E O D E l K O V A N J
BMM.IUD. DM	M	0*6*4*	'"čft
‘■>11 1*1" NK M' ODI IM D ANJ,
• m*
7
■7M
l fif
a?
.
v jvA : w --fv ■ »A
KOROŠKI FUŽINAR
RAZGLEDI RAVENSKIH ŽELEZARJEV
ZAPOREDNO
KAZALO
LETNIKOV XXX IN XXXI
Letnik XXX 1980 POSEBNA ŠTEVILKA OB 30. OBLETNICI PREŽIHOVE SMRTI
Silva Breznik, Prežihov spomenik.............................................3
Mitja Ribičič, Prežihov Voranc — velika osebnost našega slovenskega in jugoslovanskega delavskega gibanja ...	4
Janez Mrdavšič, Prežihov spominski muzej.....................................7
Miloš Mikeln, Obnovljena Prežihova bajta.....................................8
Dr. Franc Sušnik, Kuhar Lovro — Prežihov Voranc — ali
sta dva:...................................................................9
Janez Mrdavšič, Ob otvoritvi Prežihove bajte................................10
Franc Fale, Kuharji niso delali — Kuharji	so garali ...	11
— Zlata Vorančeva plaketa plenumu kulturnih delavcev OF slovenskega naroda ............................................ 12
— Govor dr. Josipa Vidmarja ob prejemu zlate Vorančeve plakete.........................................................12
Marko Matkovič, Pozdravni govor na VII. sklicu plenuma kulturnih delavcev osvobodilne fronte na Ravnah na Koroškem 12. oktobra 1979 .......................................... 13
Lidija Sentjurc, Voranc pisatelj, Voranc komunist — ena celovita osebnost.................................................14
Dr. Josip Vidmar, Človek enkratnega navdiha...................17
Drago Druškovič, Manj znani Prežih, Lovro Kuhar — Prežihov Voranc, pisatelj in revolucionar — na pragu 30. obletnice pisateljeve smrti......................................18
Dr. Anton Slodnjak, Pogled na pripovedništvo Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca........................................22
France Filipič, Nekaj podrobnosti o političnem delovanju Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca v letih 1925—1928	23
Ivan Potrč, Beseda o Vorancu in o Solzicah....................26
Franček Bohanec, Vorančeva Jamniška soseska naših dni	.	.	27
Janko Liška, Izobraževalno kulturno delo Lovra Kuharja	.	.	29
Franc Brenk, Prežihov Voranc in film..........................32
Kristina Brenkova, Beseda o Prežihovih Solzicah...............33
Emil Cesar, Lovro Kuhar — Prežihov Voranc v narodnoosvobodilnem boju...............................................34
Mato Utovič, Prežihov Voranc v koncentracijskem taborišču Mauthausen......................................................36
Utrinki iz spominov Marije Kuhar — Prežihinje .... 37
Marija Hriberšek, Nekaj spominov na Prežiha...........................39
Ivan Kokal-Imre, Voranc — moj rojak, učitelj in soborec . . 40 Alojz Krivograd, Politično delovanje Prežihovega Voranca
od leta 1920 do 1930 ............................................. 41
Tone Sušnik, Koroška v Prežihovih delih...............................43
Gregor Klančnik, Spomini na Prežiha...................................44
Rok Gorenšek, Spomini na Prežihove poti...............................45
Miroslav Osojnik, Dolg dežele Vorancu.................................46
Ciril Vidmar, Poslednjič pri Prežihovem Vorancu .... 48
Marija Zabel, Tanja Hovnik, Uroš Bezjak, Robi Vodušek, Ahac Navodnik, Karmen Vučko, Mirjana Vučko, Andreja Blatnik, Milan Šuler, Bojana Perič, Alenka Pavše, Tanja Kotnik, Igor Irman, Silva Navotnik, Jana Kamenik, Jelka Tajnik, Patrik Kolar, Darja Krejan, Klavdija Kobolt, Andreja Ivartnik, Darja Kozar, Ana Krančan, Mira Škerget, Stanko Božič, Drago Slavič,, Alenka Pšeničnik, Milan Žlof, Jasna Gorenšek, Miran Trafela, Marjana Mlinar, Sandra Prinčič, Anita Valentar, Dušan Gradišnik, Beno Pač-
nik, Spomini na Voranca........................................50
Valerija Kosmač, Vorančevo delo v	naši	zavesti................52
Bojan Hercog, Našemu Prežihu v	spomin.......................58
Saška Kamnik, Irena Janet, Andreja Strmčnik, Tadej Eman, Življenje in revolucionarna pot...............................58
Saška Hovnik, Andreja Kričej, Darja Tušek, Urška Navodnik, Jožica Kuserbanj, Tadej Strahovnik, Matej Strahovnik
St. 1
Gvido Kacl, Nekaj misli ob začetku leta....................................2
Gregor Klančnik, SOZD slovenske železarne v drugem de-
setletju .........................................................2
— Možnosti razvoja samoupravnih interesnih skupnosti v letih 1981—1985 ....................................................9
Dušan Vodeb, Eenergetika v železarni	Ravne...................26
Jože Kert, Kako in v kaj investiramo?...............................28
Ivan Kokal-Imre, Po štiridesetih letih	zopet	v Španiji ... 30
Zapis slovenskih španskih borcev.................................31
Ivan Praprotnik, Cankarjevci v Halmstadu hočejo ostati Slovenci ...........................................................34
Franc Rotar. Pesmi in plesi krepijo bratstvo.....................
— Za ureditev spominskega območja »Svobodi in miru« na Poljani pri Prevaljah............................................
Berta Pavlinec, Kako so si leške knapovske žene in dekleta
služile večji kos kruha.......................................
Viktor Levovnik, Materina beseda.................................
— Sentanelska partizanska kronika................................
Ignac Zdovc, Trupla v plamenih...................................
Ignac Zdovc, Komelj pri Pliberku.................................
Jurij Bojanovič, Ob 35-letnici poboja 14 partizanov na Komelj u pri Pliberku..............................................
Ignac Zdovc, Podpeca.............................................
Ivan Hercog — Tim, Pomnik v Topli................................
Ignac Zdovc, Novoletno srečanje partizanskih kurirjev gornje Mežiške doline...............................................
Anton Ikovic, Partizanski spomini................................
Mojca Potočnik, Da bi bili ljudje................................
Mitja Šipek, Gregorju Klančniku — red dela z rdečo zastavo
— Vorančeve plakete 1979 ........................................
— Podeljene prve Bloudkove značke v občini Ravne na Koroškem ..........................................................
Mojca Potočnik, Naš jezikovni log................................
Rok Gorenšek, Osemdeset let Marije Kuhar — Prežihinje .
Rudi Mlinar, Beg.................................................
Jernej Krof, Po rudarskih stopnicah do zlate poroke . . .
Hlapec, delavec, upokojenec — pesnik..........................
Ajnžik, Kmečki turizem...........................................
Ivan Ivartnik, Prva bolnica v Mežiški dolini.....................
Tone Golčer, Dr. Franc Sušnik....................................
Dr. Reginald Vospernik, Dr. Sušniku v slovo......................
Janez Mrdavšič, Leopoldu Suhodolčanu v slovo.....................
Janko Messner, Leopoldu Suhodolčanu in memoriam . . .
Št. 2
Josip Košuta, Našemu Titu.........................................
Marko Matkovič, Ob prazniku osvobodilne fronte slovenskega naroda .......................................................
Albert Vodovnik, Praznovanje 1. maja naj bo še bolj odločna manifestacija borbe za mir, enakopravnost in za izboljšanje gospodarskega in družbenega položaja delovnih ljudi .	.
Franc Tušek, S samoupravljanjem v stabilizacijo .	.	.	.
— Program dela občinske organizacije Zveze komunistov Ravne za leto 1980 ..............................................
Metka Oderlap, Naša prizadevanja so naše skupne naloge
in obveznosti..................................................
Franc Pečnik, Ali smo se v regiji pripravljeni dogovarjati . Tone Potočnik, Temeljna koroška banka v letu 1979 .	.	.
Silva Breznik, Vorančevi dnevi 1980 ..............................
Silva Breznik, Grošljeva razstava v Rotovžu.......................
— Žagarjeva nagrada za Milko Pogačar..............................
Ivan Hercog — Tim, Zveza je — zveze ni............................
Anton Ikovic, Pohod na Borovlje...................................
Rdeča lisa.....................................................
Ob prepadih Savinjskih planin..................................
Lojzetova smrt nas je prizadela................................
Jernej Krof, Moja mati............................................
J. Mrdavšič, Utrinki iz spominov Marije Kuhar — Prežihinje
Jernej Krof, Nova pesem...........................................
Jože Rodič, Usmeritve in program raziskovalno razvojne dejavnosti v srednjeročnem obdobju do leta 1985 ...................
Jernej Krof, Pozdrav bivšim sodelavcem in upokojencem kemijskega laboratorija (na srečanju v kavarni 23. 11. 1979)
Viktor Smolej, Guštanj — Ravne....................................
Rok Gorenšek, Hotuljski zadružni dom-kulturni dom Prežihovega Voranca ..................................................
Anton Vušnik — Rastko, Kronika vaške skupnosti Holmec .
Rudi Mlinar, Krajevna skupnost Leše...............................
Franjo Gornik, Ravenski trg nekoč in danes........................
Ivan Modrej, Naši kraji in ljudje — Topla.........................
I’. Korošec, Klub zdravljenih alkoholikov poroča o svojem
delu...........................................................
Štefan Filipančič, Anketa o športni rekreaciji v železarni
Ravne . .......................................................
Jože Havle, Odprava koroških alpinistov v Južno Ameriko .
36	Ignac Zdovc, Iz življenja Petra Obretana iz Bistre ....	51
Marija Suhodolčan, Novosti naše Koroške osrednje knjižnice
38	— študijske knjižnice	—	Ravne na Koroškem.....................52
Rok Gorenšek, Ošvenov 19. rojstni dan..............................61
39	Gregor Klančnik, SOZD slovenske železarne v drugem de-
39	setletju............................................................62
40	— Popravek..........................................................63
42	— Pripombe..........................................................63
42	Pavle Zaucer-Matjaž, Ob smrti gamsa na plazu........................63
43
43
44	Št. 3
44	Gvido Pavlič, Titovo cvetje..........................................2
45	Terezija Jaser, Zalostinka...........................................3
48	Helena Cas, Titu.....................................................3
49	Viktor Levovnik, Rože v vazi.........................................4
50	-er, Občinski praznik ’80............................................5
-er, Občinske nagrade 1980 .........................................6
51	-er, Občinska priznanja ’80..........................................8
52	Adolf Cernec, Uspelo je veliko delo..................................9
53	Terezija Jaser, Spomin na zadnji boj................................10
54	Brane Žerdoner, Koroška manjšina — nemški poizkus etno-
57	cida................................................................11
57	Ivan Kreft, Tito in španska državljanska vojna......................15
59	Vlado Makuc, Pismo železarjem in vsem občanom Raven .	.	16
61	-er, Proslava pri Jurčku pod Uršljo goro............................17
62	Ivan Kokal-Imre, Spomin na velikega revolucionarja Vik-
63	tor j a Kolešo......................................................19
64	Š. Lednik, Ob odkritju spomenika mežiškemu rudarju ...	20
64	Stanko Kovačič, Akcijski program jeklarja...........................25
Tereza, Glasujem za igrišče........................................27
Miroslav Osojnik, Sedemdeset Dolinškovih let.......................28
Igor Rac, Klub koroških študentov — kaj, kako, zakaj ...	29
Vida Potočnik, Mateja Mešl, Organizacija in delovanje raz-
,,	iskovalnih skupnosti................................................30
°	Franc Pečnik, Osnova za sporazumevanje med nosilci nalog
^	v koroških občinah..................................................33
-er, Republiško tekmovanje za Cankarjevo nagrado ....	41
-er, Gimnazija Ravne na Koroškem daje poročilo za šolsko
leto 1979/80 ................................................... 42
-er, Poročilo izobraževalnega centra rudnika Mežica za šolsko leto 1979/80 ................................................. 45
^	Franc Volentar, Poročilo osnovne šole Prežihovega Voranca
Ravne na Koroškem za šolsko leto 1979/80 ....................... 45
Ivan Kušnik, Osnovna šola Franja Goloba Prevalje v šolskem
P	letu 1979/80	  47
^	Jernej Krof, Živi mesto Ravne na Koroškem...........................48
g	Jernej Krof, Bodi značaj............................................43
Karel Potočnik, Poročilo o delu šole Franca Pasterka-Lenarta
2j	Mežica v šolskem letu	1979/80 ...................................43
Anton Vušnik-Rastko, Popravek......................................43
92	-er. Ob tridesetletnem jubileju AMD Ravne...........................49
“	-er. Uspešno delo MPZ Fužinar.......................................50
Ervin Wlodyga, Ravenski stoletnik Fridl Roženk.....................51
Marija Suhodolčan, Novosti študijske knjižnice.....................52
22	Mojca Potočnik, Predstavljamo sodelavca — Milan Vošank .	56
Milan Vošank, V Viševih gorah in Dolomitih.........................57
Tone Lotrič, Orkester ravenskih železarjev v Italiji ....	64
'J°	Tone Lotrič, Moški zbor Vres na II. evropskem festivalu ljud-
9g	ske pesmi v Švici...................................................66
Anton Vušnik-Rastko, Holmeški oktet................................68
22	Ajnžik, Dva rdeča...................................................68
2_	-er, Franc Radušnik.................................................69
Edvard Klep, Ob grobu makedonske borke.............................70
-er, Borcu Ivanu Razdevšku v slovo.................................70
^2	Rok Gorenšek, Umrl je Volen.........................................70
.	Anton Vušnik-Rastko, Lubasovi mami v slovo..........................71
43
44
St. 4
46
Gvido Pavlič, Plamenice AVNOJ...........................................2
47 Janko Dežman, 360 let razvoja — 30 let vzpona..............................3
50	— Poročilo zgodovinske komisije osrednjega odbora koro-
ških partizanov z razprave o nastanku Prve koroške čete 5
Helena Čas, Titu................................................................5
Milan Ferk, Reševanje ranjenega partizana.......................................6
Zvonko Robar, Drobne zgodbice partizanske domačije »Na
sedlu«.......................................................................9
Tereza, Doma...................................................................11
Jakob Pečovnik, Trnjeva pot do svobode.........................................12
Gvido Pavlič, Borec..............................................15
Ignac Zdovc, Ukradeni zvonovi....................................16
Ignac Zdovc, Osmo srečanje borcev — delavcev slovenskih
železarn......................................................18
Srečanje koroških kurirjev NOV................................18
Gvido Pavlič, Pismo..............................................18
Anton Ikovic, Spomini............................................19
Peter Tomazin-Skala, Izleti prevaljskih borcev...................20
Gvido Pavlič, Izziv razumu.......................................22
Ignac Zdovc, Krajani Črne in okolice so praznovali svoj
krajevni praznik..............................................23
Ignac Zdovc, Zdravilišče Dobrna..................................23
Alojz Krivograd, O delu in načrtih delavskega muzeja Ravne na Koroškem ter o vprašanjih muzejske dejavnosti in proučevanju preteklosti ravenske občine in koroške	krajine	24
Zvonko Robar, Prispevek k zgodovini delavskega gibanja v Mežiški dolini..................................................29
— Stališča in sklepi problemske konference SZDL o telesni kulturi, ki jih je potrdilo predsedstvo RK SZDL	....	31
— Poročilo o delu šolskega centra Ravne na Koroškem v šolskem letu 1979/80	  33
Jernej Krof, Blažu Mavrelu v spomin..............................36
Zlatka Strgar, Urednik naj sega do resnice.......................37
Mojca Potočnik, Delo je vrednota — tudi zanje....................38
Edo Lorber, Celodnevna šola......................................40
Ivan Šisernik, Uresničevanje funkcije banke in ocena sedanje
organiziranosti bančništva....................................41
Tone Potočnik, Združevanje sredstev za realizacijo razvojnih
programov v Temeljni koroški banki............................42
Mira Valtl, S folklorno skupino »Prežihov Voranc« na	Ohridu	44
Marjan Lačen, Alpinistična odprava Andi ’80......................45
Rok Kolar, Pot do sonca ali Titova smer v perujskih	Andih	47
Janez Zalig, Hvala ti, Jatunhuma!..............................................49
Igor Radovič, Prvič čez vzhodno steno Pico Tresa...............................50
Marjan Lačen, Po sledeh inkovske civilizacije..................................50
Marjan Lačen, O odpravi........................................................52
Dr. Janez Gorjanc, Zdravniško poročilo...........................53
Jože Havle, Finančno poročilo....................................53
Milan Klemenc, Srečko Jezernik, Taborniki občine Ravne na Koroškem v gosteh pri Harcerjih na Poljskem	...	54
Franc Konečnik, Kanadske razglednice.............................56
Ajnžik, Bili smo na Češkem.......................................61
Ivan Modrej, Stoji gostilna zidana...............................63
Mirko Kumer, Divjad in lovci.....................................68
Anica Kumer, Naš mlin............................................68
Justina Petrač, Mlin in mladost..................................69
Milovan Božikov, Zbrali smo se ljubitelji gob in narave	.	.	70
Milena Šuler, Zapisnik prvega srečanja koroških planincev,
ki je bilo 29. junija 1980 na Naravskih ledinah...............71
Franjo Gornik, I. internacionalna delavska olimpiada 24. do
28.	julija 1925 v Frankfurtu na Maini........................72
Ajnžik, Srečanje čebelarjev......................................... 72
Stanko Šancl, Prodaja pijač na prebivalca v letu 1979	...	73
Milan Vošank, Stena..............................................73
Zvonko Robar, Življenje kot zgodovina............................74
Ignac Zdovc, Rudi Košak..........................................76
Albin Dretnik, Pavel Čop.........................................76
Letnik XXXI 1981
St. 1
Gvido Pavlič, 1941 — noč in svitanje.................................
Franc Rotar, »Na dobri poti ste, železarji«..........................
Franc Tušek, Uveljavljanje delegatskega sistema — porok
za stabilizacijo gospodarstva....................................7
Olga Kastelic-Marjetka, Mladi v narodnoosvobodilnem boju
na Koroškem.....................................................10
Franjo Hovnik, Šolarji Miklavža se zanimajo za Koroško .	.	17
Franc Fale, Nadaljevati jeklarsko tradicijo........................18
— Prevod Prežihovih Solzic in nekaterih drugih črtic v kitajščino .......................................................19
Ajnžik, Dve poti na grad...........................................19
Anton Vušnik-Rastko, Holmec je praznoval...........................20
Zvonko Erjavec, Meriti pomeni varčevati!...........................22
Duro Haramija, Novi magistrat na Ravnah............................24
Jernej Krof, Novoletna 1981........................................25
Berta Pavlinec, Kje so Leše........................................25
— Iz programa dolgoročnega razvoja kmečkega turizma
v občini Ravne na Koroškem......................................26
Franc Herman st., Pozdrav Uršlji gori..............................26
Ajnžik, Prijetno nedeljsko popoldne................................28
Terezija Jaser, Naša vas...........................................28
Tereza, Zima.......................................................28
Mojca Potočnik, Novo ime za nov kraj?..............................29
Ervin Wlodyga, 30 let Društva upokojencev Ravne na Koroškem .........................................................30
Martina Podričnik, Ob koncu počitniškega dela......................32
Milan Vošank, Stena................................................33
Tereza, Zelje......................................................37
Ajnžik, Ljudski godec Gustl........................................38
Ivan Modrej, Spomini na furmanske čase.............................40
Jože Lodrant, Velika razglednica...................................43
Vlado Makuc, Uredništvu glasila »Koroški fužinar« .... 45 Marija Suhodolčan, Novosti naše Koroške osrednje knjižnice — študijske knjižnice...........................................46
Elizabeta Podričnik, Preprosta res je hiša naša....................54
Milan Vošank, Domačija na obzorju..................................55
Zvonko Robar, Hoja po sledeh.......................................55
Igor Radovič, JV stena Kleka.......................................56
Tanja Kotnik, Šport združuje mlade.................................57
Rok Gorenšek, »Vakovski Kori«......................................58
Rok Gorenšek, Marija Petrič — Tonijka............................  58
Ivan Žunko, Umrla je partizanska mama..............................59
Št. 2
— Ravenski železarji tretjemu kongresu samoupravljavcev 2, 3
Terezija Jaser, Za obletnico.........................................4
Mitja Šipek, Ob spominu na veliko obdobje naše zgodovine .	5
Zinka Kokošinek, Titu v spomin.......................................6
Gvido Pavlič, 27. april 1941.........................................7
Franc Tušek, Zaostriti moramo kritiko in samokritiko v
osnovnih organizacijah ZK........................................11
— Jubilanti 30......................................................12
Tone Golčer, Programske usmeritve občinske konference
ZKS Ravne........................................................14
Janko Dežman, France Popit na Ravnah................................15
Franc Rotar, Delegacije SR Črne gore in Slovenije med železarji .........................................................16
Tereza, Spomin......................................................16
Viktor Levovnik, Pomlad.............................................16
Franjo Miklavc, Podpora ocen za tretji kongres......................17
Gabrijel Matvoz, Naši 60-letniki....................................20
Anton Ikovic, Partizanski spomini...................................22
Jožefa Tamše, Samota................................................24
Milena Terglav, Kako se je začelo moje partizanstvo ... 26
Jože Štajner, Golaž pa tak..........................................28
Ervin Wlodyga, Odvzem tobaka........................................28
Milan Marolt, Kaj smo načrtovali in kaj dosegli v srednjeročnem obdobju 1976—1980?........................................29
Adolf Čepelnik, Od temeljnega kamna do prenehanja izdelave pil.........................................................32
Rok Gorenšek, Spomini na Prežihovega Voranca........................34
Jernej Krof, Nova pesem.............................................37
Franc Razgoršek st., Kako je Voranc postal komunist ... 37
Voranc na dnini..................................................37
Pavle Zaucer-Matjaž, Gašper — naš vzornik...........................38
Obletnica Gašperjeve smrti.......................................39
Miroslav Osojnik, Dve koroški bibliografiji.........................40
Dr. Štefan Barbarič, Ravnatelju dr. Francu Sušniku ... 41
Janko Messner, Ravnatelju v spomin...............................
Srce iz groba greje...........................................
Viktor Levovnik, Profesorju v spomin.............................
Jernej Krof, Dr. Francu Sušniku..................................
Viktor Levovnik, Z nami živiš v spominu..........................
Jernej Krof, Leopoldu Suhodolčanu................................
Mojca Potočnik, Sedemdeset let Hedvike Jamšek....................
Franci Kamnik — Miša Felle, Za uspešno in plemenito delo .
— Analiza kulturnih interesov delavcev železarne Ravne .	.
Jernej Krof, Slovenski jezik.....................................
Milan Poročnik, Triglav..........................................
Ervin Wlodyga, 30 let Društva upokojencev na Ravnah .	.
— Penzionist!....................................................
Anton Vušnik-Rastko, Stoji učilna zidana.........................
Andreja Čibron, Ziljska svatba na Prevaljah......................
Mirko Erjavec, O čebelji bolezni »varroozi«......................
Milan Ferk, Koroška v zimi 1981..................................
Mitja Šipek, Povest o dobrih ljudeh..............................
Šentanelka, Vstajenje............................................
Milan Vošank, Živa...............................................
Dr. Leopold Budna, Kramljanje z Bico pod staro uro .	.	.
Ajnžik, Zlata ovset pri Kokalu...................................
Fanika Šuler, Skupna življenjska pot Alojza in Marije Šteharnik .........................................................
Ajnžik, Še enkrat: prijetno nedeljsko popoldne...................
Ivan Ivartnik, Dočakal je svoj kvartir...........................
Št. 3
J. Rodič, A. Rodič, J. Gradišnik, A. Kokalj, I. Pungartnik, M. Ošlak, Raziskave in razvoj tehnologije v prvem letu
obratovanja kovaške linije v železarni Ravne..................
Marjan Lačen, Zavod za delovno usposabljanje mladine .	.
Alojz Germ, OŠ Miloša Ledineka...................................
Karel Potočnik, OŠ Franca Pasterka-Lenarta.......................
Ivan Kušnik, OŠ Franja Goloba....................................
Edi Lorber, OŠ Koroški jeklarji..................................
Franc Volentar, OŠ Prežihov Voranc...............................
Marija Hriberšek, Tisoč obrazov..................................
Milka Tevž, OŠ Juričevega Drejčka................................
— Izobraževalni center rudnika Mežica............................
Ervin Wlodyga, Od Jagra do Dobrij................................
Jakob Rožič, Deset let Vresove pesmi.............................
Lojze Podojsteršek, Moški pevski zbor Fužinar v Budimpešti
Franc Košak, S potovanja v Sovjetsko zvezo.......................
Jože Jurač, Spomini, stari pol stoletja in več...................
Terezija Jaser, V zrelih letih...................................
Jože Štajner, Spomini iz rosne mladosti..........................
Ivan Modrej, Javorške kuglce.....................................
Ajnžik, Še enkrat: Lukanec.......................................
Dr. Leopold Budna, Kramljanje z Bico pod staro uro . . .
— Praznovanje DU Mežica..........................................
Zlatka Strgar, Vodovod za Kristanove.............................
Terezija Jaser, Najin dom........................................
Rok Gorenšek, Nova trgovina v Kotljah............................
Rok Gorenšek, Prostovoljno gasilsko društvo Kotlje . . . .
Terezija Jaser, Kmet.............................................
Ivan Ažnoh, Alpsko smučanje na Koroškem..........................
Milena Zagernik, Tekmovanje za športno značko......................48
Vidovšič, Čebele...................................................50
Ožbe Prosen, O rekreativni dejavnosti in športu na pozna leta 51
Milena Šuler, Pohod okrog Uršlje	gore.......................52
Milan Vošank, Skrite steze Uršlje	gore.......................53
Zlatka Strgar, Najnevarnejša je pasja vera.........................53
Franc Razgoršek st., Hotuljski paša................................54
Franc Gornik, Mere in vage po novem in starem......................55
— • Bil je pevec...................................................56
St. 4
Gvido Pavlič, Domovini in Titu....................................2
Terezija Jaser, Domovini......................._.................................3
Pavle Zaucer-Matjaž, Spomenik koroškim borcem v Topli.	.	4
Maks Gasparič, Sedež dravograjskega okrožja.......................6
— Prisega in obet................................................10
Justina Petrač, Koraki v viharju.................................11
Marija Terglav-Milena, Spomini na partizanske dni .	.	.	.	13
Boris Florjančič, Le nekaj ur svobode............................15
Zvonko Robar, Prispevek k zgodovini delavskega gibanja v
Mežiški dolini................................................16
Viktor Levovnik, Zimska..........................................20
Janez Mrdavšič, Voščilo ob tridesetletnici.......................21
Ellen Acman, Trideset let Koroškega fužinar j a..................21
— Mi vprašujemo, Ajnžik odgovarja................................22
Jernej Krof, Za tridesetletnico..................................22
Ajnžik, Nesojena ljubezen........................................23
Janez Mrdavšič, O knjižnicah in knjižničarstvu v ravenski
občini........................................................25
— Šolski center Ravne na Koroškem daje poročilo za šolsko leto 1980—81 .................................................... 28
Viktor Levovnik, Koroški.........................................29
Alojz Osojnik, Pesem.............................................32
Rok Gorenšek, Sto let Slovenskih hranilnic in posojilnic	.	.	33
Tone Potočnik, Poslovanje banke v tričetrtletju 1981 ...	35
A. Čepelnik, S čolnom po Tari in Drini...........................37
Rok Gorenšek, Hotuljski gasilci so tekmovali v Nemčiji	.	.	40
Rok Gorenšek, Ivarčko jezero.....................................43
Leopold Budna, Kramljanje z Bico pod staro uro ....	44
Terezija Jaser, Pod lipo.........................................47
Viktor Levovnik, Kako imajo moji otroci lepe, bele hiše	.	.	48
Milan Vošank, Slike..............................................49
Ignac Zdovc, Na izletu s šolarji.................................50
— Z upanjem v prihodnost.........................................51
Ignac Zdovc, Srečanje vojaških invalidov občine Ravne na
Koroškem......................................................51
Viktor Levovnik, Častno je biti zvest podjetju...................52
Kristi Močilnik, Moja otroška leta...............................53
Ladica Mirček, Kje si, oče.......................................53
Marija Hriberšek, Sredi črnih sanj...............................53
Marija Hriberšek, Domači kolovrat................................54
Franc Razgoršek st., Utrinki iz 1. svetovne vojne................54
Mici Kotnikova, Pozdrav iz črnega avtomobila.....................54
Ignac Zdovc, Petričevi mami v slovo..............................55
— Naša žalost....................................................55
— Vresovcu Ivanu Arnoldu v slovo.................................56
— Roku Brezniku v spomin.........................................56
43
43
43
43
43
44
44
46
47
49
52
53
58
59
60
61
63
64
65
66
68
70
70
71
72
2
9
10
11
12
13
15
15
18
19
20
26
29
31
32
33
33
34
36
37
42
43
44
44
45
46
47
CGP VEČER, MARIBOR