VSEBINA: fi. Cunow: Izvor vere. St. Zweig: Nova žena. Jože Bor: Strel v grlo. Edgar Wallace. »Cankarjeva družba«, delavci in meščani. Gledališka kritika v Rusijij »Prijatelj Prirode«. Delavski šport: Iz del. športnega gibanja v Jugoslaviji i. dr. Poštnin plačan, v gotov HITRO nabirajte člane za delavsko književno založbo Cankarjeva družba lllllllillllliillillil in takoj odpošiljajte zbrani denar! S knjigami, ki jih je izdala družba lani, so bili vsi delavci zadovoljni. Letošnje knjige bodo še mnogo lepše in zanimivejše. PRIJATELJ PRIRODE je vsak človek, ki se hoče razvedriti po trudapolnem delu. Zato se organizirajte v delavsko turistično društvo PRIJATELJ PRIRODE A mir^^itii.' - ' ' i ki Vam nudi razne olajšave in ugodnosti pri potovanju in izletih. Letna članarina znaša samo Din 25'—. S V OB ODA Naročnina za člane Svobode letno....................Din 12— Naročnina za druge letno............... ...... 36-— polletno....................' . . IS-— četrtletno....................../O- — Naročnina za Ameriko letno ................... . Dolar /•— Uredništvo in uprava za Jugoslavijo: Ljubljana, Palača Del. zbornice, Miklošičeva c. 1. Za Ameriko: Chicago. lil. 3639 W, 26 Th. St. Heinrich Cur;ow; - ' Izvor vere. (Nadaljevanje.) Tudi Marx in Engels sta bila pod vplivom onih, ki so bili mnenja, da je prvotna vera nastala le pod vplivom mogočnih prirodnih sil na človeka. Dejansko pa je lastna človeška narava, lastno človekovo nastajanje, razvijanje in umiranje — predvsem smrt — najprej vzbudila v človeku čuvstvo strahu in odvisnosti. Seveda so pa nanj vplivali tudi zunanji prirodni pojavi. Po Marxu je izšlo še mnogo raziskav o veri barbarskih ljudstev. V celoti kažejo te jasno, da verske predstave takozvanih »divjakov« iie določajo toliko prirodne sile, temveč socialno življenjsko naziranje, ki se razvija s stalnim kulturnim razvojem. Nastanek predstav o duhovih in bogovih. Kari von den Steinen, znani etnolog in raziskovalni popotnik, pripoveduje v svojem delu »Med prirodnimi ljudstvi centralne Brazilije«, da so mu tamošnji Bakairi oporekali, da mora vsakdo umreti. Bili so sicer mnenja, da človek more umreti, nikakor pa ne, da mora. Ta trditev, da mora človek umreti, se jim je zdela prav tako čudna kakor n. pr. trditev »Vsi ljudje morajo biti umorjeni«. »Tedaj sem prvič spoznal,« pripoveduje začudeno Kari v. Steinen, »da Bakairi ne pozna nobenega »mora«; ni še*prišel tako daleč, da bi iz dolge vrste enakih pojavov sklepal neko nujno potrebo; prav posebej pa tudi ne razume, da mora človek umreti. Tuja mu je misel, ki si jo mi vtisnemo v nižjih gimnazijskih razredih: »Nemo mortem effugere potest« (Nihče ne more ubežati smrti). Kar se je zdelo Karlu v. Steinen tako čudovito pri Bakairih, najdemo pri vseh takozvanih prirodnih ljudstvih, še celo pri takih, kakor so Melanezijci in Polinezijci, ki so dosegli že relativno visoko razvojno stopnjo. To izkušnjo imajo, da more človek umreti; ne razumejo pa tega. da mora umreti, da je smrt zakonit, nujen konec vsega življenja. In to je popolnoma razumljivo iz načina njihovega mišljenja in njihovega; obsega izkušenj. Divjak živi v bistvu ozko omejeno, navadno refleksno življenje; dražljaj in dejanje sta neposredno spojena. Njegovo mišljenje komaj sega preko njegovih čutov. Zato tudi nima nobene predstave o splošno ugotovljenih, zakonitih dejstvih, kajti • človek mora mnogoštevilne in raznovrstne posamezne pojave obseči v eno splošno misel in pri tem upoštevati samo določene enake lastnosti in odnošaje teh pojavov, če hoče spoznati neko splošno resnico. Prirodni človek misli — če smemo tako reči — čisto intuitivno, to je- iz svojega čutnega nazornega kroga. Zato vidi smrt popolnoma drugače nego mi n. pr. avstralski zamorec. Mi živimo v velikih skupinah, kjer je smrt pogosta. Na pokopališčih vidimo, da je pokopanih stotine in tisoče umrlih, zgodovina nam poroča o milijonih, ki so pomrli v nešteto generacijah, in davno pridobljena izkušnja nas uči: Vse, kar živi, umira. Avstralski zamorec nima vsega tega kompleksa izkušenj. Ve sicer, da je umrlo več ljudi že v njegovi lastni hordi; toda koliko in od kedaj, 0 tem nima točne sodbe; saj zna šteti le do deset, redkokdaj do dvajset in o časovnem štetju po letih, deset- in stoletjih mu ni nič znanega. Morda je še poznal svojega starega očeta in mater; vse, kar je bilo pred njim. se mu zdi davno, davno, ne da bi pri tem natančneje ločil časovne dobe. In v mali hordi štiridesetih, petdesetih ljudi, v krogu-katerih živi, umirajo ljudje sorazmerno redko. Smrt tam ni vsakdanji pojav in kadar kdo umre, umre večinoma v boju ali radi kake rane, ki jo je dobil na lovu ali na kakem drugem pohodu. Smrt radi starostne oslabelosti je pri njih nekaj nenavadnega. Tako je avstralskemu zamorcu sicer razumljivo, da nekdo umre radi rane. čeprav ne razume tega notranjega razmerja; marsikdaj vidi to, da izdihne življenje oni. ki ga je zadel s kopjem ali pobil s kolom. 1 ako poginjajo tudi živali, ki jih lovi. Ne razume pa tega, da pride smrt tudi naravnim potom, brez vsakega krvavenja. Po njegovem naziranju nima taka smrt nobenega vzroka in ker tega vzroka ne pozna, išče potem neki njemu prikrit, nadčuten vzrok — to se pravi: naravno smrt si razlaga tako, da je tu posegla vmes neka nepoznana moč, neko čaro-dejstvo. John Fraser v svojem delu »The Aborigines of New South Wales« — o domačem prebivalstvu avstralske kolonije Novi Južni Wales — dobro pove: »Če je domačin v boju umorjen ali tako težko ranjen, da umre, se njegovi tovariši ne čudijo, kajti vzrok smrti je znan. Toda nekaj popolnoma drugega je, če nekdo brez takega jasnega povoda zboli in umre. V tem slučaju smatrajo za vzrok smrti skrivnostno zlobo nekega zlega duha, ubitega čarovnika ali čarodejnega mojstra, ki je bodisi na lastno pest, bodisi na željo drugih spravil na čaroben način v njegovo telo nekaj, radi česar je začel hirati in umrl. Po splošno razširjeni trdni veri tukajšnjih prebivalcev ne umre človek, ker je izrabljen njegov življenjski stroj, temveč zato, ker ga je začaral katerikoli sovražnik.« Kako pa nastane smrt? Divjak vidi pri človeku kakor pri ubiti živali, da otrpne, da postane mrzlo in brezgibno dotlej gibljivo, živo telo, ko odteče topla kri in preneha dihanje. Po svojem čutnem naziranju sklepa iz tega, da je s krvjo in sapo šlo iz telesa to, kar je doslej telo gibalo. Kje pa je sedaj to življenje? Da je življenje le funkcija telesa (materije) in da s tem pogine, je divjaku nerazumljivo. Vsa prirodna in polkulturna ljudstva so dualisti. Telo in življenje (duh) sta jim nekaj popolnoma različnega, drug poleg drugega obstoječega — in sicer je telo samo po sebi negibno; šele ko pride vanj življenje (duh) in ga »oži v i«, postane živo. Tako je divjak naravno mnenja, da še nadalje zase živi življenje, ki odide iz umirajočega človeškega telesa in da žive še nadalje vs? življenjske ali duhovne sile, ki jih je imel umrli. Te predstave so še podkrepljene s tem, da divjak cesto v sanjah občuje z. umrlimi ljudmi ali pa vidi samega sebe, kako opravlja različna dejanja. Zanj sanje niso neka igra njegove fantazije, temveč resničnost. Kakor še marsikateri babjeverni kulturni človek misli, da so ga res obiskali umrli sorodniki, ki so se mu prikazali v sanjah, tako misli tudi divjak, da je bil pri njem duh umrlega, če je sanjal o njem. In če vidi v sanjah, da sam nekaj dela, si to enostavno razlaga tako, da je v spanju odšla iz njega njegova duša, da je nekje drugje izvršila to, kar se mu je prikazalo v sanjah. Noben človek ne more prepričati avstralskega zamorca, ki je ponoči sam o sebi sanjal, da njegova duša ni tedaj okrog blodila. Zato trdno spečega tudi hipoma ne vzbude, kajti morda njegova duša tedaj potuje in se ne bi mogla pravočasno vrniti. Ho\vitt, eden najboljših poznavalcev onih avstralskih plemen pripoveduje v svojem delu »Native tribes of South-East Australia«, da mu je neki divjak rodu Kurnaj tako-le utemeljil svojo vero o duhu: »To je vendar tako; kajtičesto, kadar spira, grem v daljni o deželo, vidim druge ljudi, v i d i-m in tudi govorim z onimi, ki s o ž e davno mrtvi.« In prav tako pripoveduje avstralski misijonar Oeorge Taplin v svojem spisu o plemenu Narrinyeri, da ti divjaki sploh ne morejo razumeti, da so sanje samo prazne prikazni v napol speči človeški fantaziji. Sploh ne morejo razločevati med svojimi sanjami in resničnostjo. Kar so doživeli v sanjali, to je po njihovem mnenju resnično doživela njihova duša. To vero o duhovih podkrepljuje pri divjakih tudi to, da so pri njih zelo pogosti pojavi mrzlice in spremljajočih jo sanj. Divjak misli, da je duša že zapustila umirajočega, da pa se je končno le vrnila bodisi po lastni volji ali pa prisiljena po hokuspokusu njihovih zdravnikov-čarov-nikov. Iz tega je nastalo naziranje, da se prve dni po smrti duša posebno rada drži blizu telesa in da ima to moč, da se še vanj povrne. Zato marsikje pokopavajo mrtvece šele potem, ko začne njihovo telo razpadati. In večinoma jih še tedaj takoj ne pokopljejo, temveč jih zavijejo v kako kožo in polože na drevo, da bi mogla njihova duša laže priti do njih, in potem še s sušenjem in okajenjem skušajo telo čim bolj dolgo ohraniti, da bi se duša še mogla združiti z njim. Kje p* a je duša v živem človeškem telesu? Po nazi-ranju danes živečih najprimitivnejših ljudstev večinoma v topli krvi ali v dihajočih prsih. Različna plemena Nove Gvineje, Salomonovih otokov. Nove Kaledonije in Polinezije so mnenja, da prebiva duša v lobanji, zlasti v očeh ali za očmi. To naziranje pa ne izvira morda iz spoznanja, da je mišljenje funkcija možganov, temveč iz opazovanja, da se vsa čuvstva izražajo v človekovem obrazu, zlasti v njegovih očeh, ki postanejo po smrti brezizrazne. Staroameriška kulturna ljudstva so mnenja, da je duša v srcu. Mnogo ljudstev imajo eno in isto besedo za življenjsko moč, gibanje, dušo, duh, senco, sapo. Srednjeveške katoliške legende o svetnikih in hudičih pripovedujejo, da duhovi svetnikov jočejo, krvave in tulijo kakor pozemski ljudje, da hudiči smrde po smoli in žveplu, da imajo rogove, kozje in konjske noge, da se bore z ljudmi, ki jih tudi često ranijo in pretepejo. • i-, (Dalje prihodnjič.) Štefan Zweig: Nova žena. Drugačna bo. to je gotovo, zelo drugačna žena bodočnosti in v svojem razvoju se bo malo brigala za to, kako žele in zahtevajo ljudje od včeraj in danes, kakšna naj bi bila. Zelo drugačna bo. ker ima izvršiti ogromen razvoj: končnoveljavno osvobojenje izpod moške enostranske morale. In še nekaj trdnjav mora zavzeti v tej grandiozni ženski revoluciji, ki se je tako silno razmahnila v zadnjih dveh desetletjih. Morda smo mi še preblizu temu moralnemu vojnemu pojavu, da bi mogli popolnoma preceniti njegov obseg, toda jaz smatram za mogoče, da bosta bodočo kulturno zgodovino še bolj nego svetovna vojna zaposlili to popolno prevrednotenje in preobrazba evropske žene okrog»1. 1900. Ugotovimo najprej jasno in trezno, da so se komaj kedaj od davnih časov sem moralni in spolni odnošaji tako viharno in radikalno izpreme-nili v korist žene kakor v naši dobi. Odkar imamo krščansko časovno štetje (od Kristusovega rojstva, op. uredn.), se doslej še ni izvršila taka revolucija. Tak val ne more naenkrat obstati; valovati mora dalje do zadnjega brega. Če samo pogledamo v neki ilustrirani časopis pred petnajstimi, dvajsetimi leti, se kar prestrašimo. Res, tako so hodile žene oblečene, tako povite kot mumije, tako našemljene, smešno preobložene, srednjeveško zadelane in povezane? Kot na nekaj zgodovinskega, kot samo na kostum minulih časov strmimo že sedaj na fotografijah nad istimi bitji, s katerimi smo še mi sami govorili, živeli in spali, in šele ob teh slikah zaslutimo, kako nepregledno preobrazbo smo sodoživeli v teh petnajstih, dvajsetih letih. Iz tega v korzetu povezanega, do vratu zaprtega, z vsemi mogočimi krili obteženega bitja, brez nog, umetno po čebelje prepasanega, v vsakem gibu izumetničenega bitja, iz te zgodovinske žene od predvčerajšnjim je v eni sami hitri generaciji nastala žena od danes, s svojim svetlim, odkritim telesom, nad katerega linijo se pretaka lahka obleka samo kot bister val, ta žena, ki je — prosim, da se ne ustrašite! — danes pri belem dnevu vetru in zraku in vsakemu moškemu pogledu tako odkrita. kakor so bile prej samo v nekih zaprtih hišah dame, katerih imen se ni smelo spregovoriti. Toda niti žena niti mi ne občutimo te svobode telesa, te svobode duše niti najmanj kot nemoralno, — nasprotno: ne razumemo več tako bližnje dcbe, ko ženi ni bilo dovoljeno, da bi pred dvajsetim letom kaj vedela in da bi po tridesetem letu še poželela. Tako spoznanje, tako osvobojenje žene napram lastnemu telesu, lastni krvi, lastni svobodi, lastni neodvisnosti1 se ne bo ustavilo, ker se nekateri starikavi duhovi plaše nad tem, ker se nekaj zakasnelih moralistov zgraža nad tem. Ni še dopolnjen tip nove evropske žene, še se kažejo neke razlike po posameznih deželah — viharni tempo preobrazbe v anglosaških in germanskih deželah, zaostajanje v Španiji in Italiji, toda neutajljiva je silnost, s katero valovi val do novega brega, in mi sami bomo še marsikaj doživeli pri tem preobražanju. Kakšna pa bo ta nova žena? Pozitivno vprašanje se mi zdi presmelo. najprej lahko samo sodimo in ugotovimo, kakšna žena od jutri n e bo. Najprej bo izginil tip »dame« v smislu ošabne pasivnosti v življenju jn družabne rezerviranosti, ta omejitev ženskosti v razredni moralni zakonik. žena. ki ni bila nič in ki je samo reprezentirala. ki je v umetnem spolnonespolnem igračkanju. zahtevala od moža še nekak način špan- skega dvornega ceremonijela, preostanke trubadurskih manir v obliki priučenih galantnosti. In prav tako kakor pri gornji plasti tip »dame«, bo v navadni državljanski plasti izginil tip »hišne gospodinje« v smislu vedno otroke doječe hišne živali, likajoče, pometajoče, kuhajoče, šivajoče, krpajoče in skrbeče služkinje svojega hišnega poglavarja in svojih otrok. Izginil bo tudi tip »frajle« poudarjeno neporočene v nasprotju z zakonsko družico. Deklice pred spolno dozcrelostjo bomo imenovali žene in vsako drugo tudi samo ženo (gospo), bodisi da je njeno materinstvo cerkveno potrjeno ali ne, da je njeno življenje z možem cerkveno ali nekoncesijonirano. Vse te ošabne in razredne omejitve bodo odpravljene v prilog tipu pojačanega in enotnejšega ženskega ' tovarištva. Beseda »žena« bo ves spol bolj sestersko označila, kakor je to do današnjih dni znal evropski svet. Kajti tovarištvo, ta beseda je že danes in bo jutri še bolj smiselna za vse odnošaje. Tovarištvo bo več veljalo nego družinske vezi, še celo več nego erotične (ljubavne). Žena ne bo več kot doslej padala iz enega pod'-ložništva v drugo, iz varstva in komande staršev v lastnino, varstvo in komando moža. Enaka po obveznostih, neodvisna po svojem poklicu ne več ovirana po strahu pred strogo »javno« moralo, bo prostovoljno sklenila trajno ali netrajno zvezo z možem, prvič zato, da skupno premagata težko življenje, drugič, da si to težavno življenje skupno olajšata, torej da ga skupno uživata v športu, igri in duhovnem tekmovanju. V novi svobodi. o tem sem prepričan, bo žena stala napram možu in ne več v ponižnem čakanju na to, da si jo moški izbere in poroči. S tem se bo zgodil in se mora zgoditi tudi pcpolen preobrat v erotičnem, prehod iz pasivnosti žene v erotiki, iz čakanja na izvolitev v prosto izbero, morda celo v začasno aktivnost. Ker ne bo več neizkušena kakcr včerajšnja žena, kateri je še družina izbrala rr.oža, bo sama izbirala, in nova boljša svoboda se mora pričeti v smislu tovarištva v razmerju med možem in ženo. Kdo more utajiti to preobrazbo? Ne more je niti oni, ki je ne odobrava. Žena postaja v erotiki samostojnejša, pametnejša in aktivnejša, svobodnejša z vsakim dnem. In ta neoviranost žene se bo morda še pospešila, ako se posreči zatreti oba — edina — momenta, ki danes še ovirata ženo: strah pred spolnimi boleznimi in strah pred nezaželenim spočetjem. Medicinska znanost, ki z vsakim dnem« napreduje, bo jutri ali pojutrišnjem odpravila tudi to. Že slišim vprašanje, ali ne bo taka rapidno napredujoča svoboda imela za posledico brezmejno razbrzdanost, popolno seksualiziranje in erotiziranje žene? Ali je ne bo gnalo to v brezmejno lahkoživost? Nikakor ne. Mogoče in celo verjetno je, da bi najprej prišel kratek, sunkovit val seksualnosti nad naš svet (kakor plesni val po vojni), krik radosti po dolgem objemu strahu in nevarnosti, če bi se znanosti posrečilo, da izključi spolne bolezni in nezaželeno spočetje. Toda to ne bi dolgo trajalo, kajti znano je, da se dražljaji uničujejo ob čezmernosti. Mislim, da bo nova žena, v svoji seksualnosti svobodna žena mnogo bolj podobna Ama-conki nego Bakhantinji, da bo bclj iskala življenskega boja nego samo uživanje, ona ne bo več sužnja, temveč gospodarica svojega lastnega erosa. Kajti nova svoboda ustvarja organično vedno svoj nasprotni ventil — ncvo odgovornost. Včeraj in danes je bila žena odgovorna samo »javni« morali, ki ji je njeno dejanje in nchanje predpisovala v natančnih paragrafih. Nova žena bo odgovorna sami sebi, svoji izberi in odločitvi. S tem> se bo nova erotika razvijala bistveno častneje, manj prisiljeno, predvsem bolj ravnotežno in tovariško, ker bo vsebovala mnogo manj elementov prepovedanega, ker se bo krotila bolj od znotraj nego od zunaj. Nova erotika ne bo nikakor dala novi ženi pobesnele spolnosti, temveč novo sigurnost v vdajanju in izbiranju, novo sigurnost od znotraj v zavesti svoje pravice, častno pribcrjene pravice do življenja, svojega človeškega in poklicnega udejstvovanja. Tako vidim novo ženo bistveno svetlejšo, bolj veselo, bolj lahko in manj zatirano nego ono od včeraj. Poznala bo milost in dar, ki je bil vsem prejšnjim rodovom tuj: neomejenost. Neomejenost, ker ne bo več ujeta, ker ji bo dovoljeno jasno hotenje in častna zavrnitev mesto umetne igre »slepe miši«. Morda bo s to jasnostjo izgubljenega nekaj, kar so prejšnji rodovi ljubili v erotiki: napetost skrivnostnega in nevarnega. Toda ne skrbite radi tega! Za izgubljeno bo odkrila sebi in nam novo, kajti ona ne bi bila žena, če ne bi iz najglobljega nagona vedno znova preobražala svoje telo in svojo dušo v igri in napetosti — seveda na vedno višji stopnji vedno bolj duhovne igre, vedno bolj duševno nastalega užitka. In edino nevarnost, ki jo vidim v novem1 tipu nove žene, je ista, ki zadeva moža od danes in jutri, vsaj pri nas v Evropi: da bo radi svoje materialne odvisnosti in spolne svobode prodala preveč od svoje svobode, da bo komaj rešena ene sužnosti postala iz moževe in gospodinjske sužnje sužnja urada, da bo — prav tako kakor možje — preveč in pre-intenzivno delala. Kakor zelo poduševi ženo poklic, kakor jo je zelo osvobodilo delo, prav tako zelo bi jo moglo čezmerno delo zopet oropati njenih duševnih in moralnih pridobitev, ker čezmerno delo povzroča posu-rovelost v uživanju, v erotiki in nasprotuje prav temu, kar največ pričakujemo od žene: da prinese v naše .pretežko življenje razbremenitev in lahkost in da naše lastno delo podkrepi s svojo dobrohotno prisotnostjo. Toda ne skrbite radi tega, ker vsaka generacija si iz svojih novih in individualnih nevarnosti ustvarja tudi silo, da jih pobija. In boj nove. možu enakopravne žene ne bo šel več kakor pri zadnji živeči generaciji — za ženske pravice, temveč popolnoma tovariško z nami za človeške pravice. In prav zato, ker je bila žena tako dolgo oropana svojih pravic in zatirana desetletja, stoletja, naj bi in upamo, da tudi postane prvoboriteljica proti vsaki obliki zatiranja in omejevanja, najboljša zagovornica vsakega gibanja za moralno svobodo. Opomba uredništva o avtorju: Štefan Zweig se je rodil 1. 1881. na Dunaju kot sin 'premožnih staršev. Najzrelejša leta svojega življenja je preživel na potovanjih. Svetovno vojno je večinoma preživel v Švici. »Tam nas je bila,« piše. »sredi 120 milijonov bojujočih se ljudi peščica, omizje evropskih tovarišev...« Med vojno je izdal tudi dramo »Jeremija«, strastno delo proti moriji za bratstvo med ljudmi in narodi. Danes živi v Salzburgu. Njegova razvojna pot je levo usmerjena. Silen je kot človek. To se vidi zlasti iz njegovih življenjepisov o svojem francoskem prijatelju-pacifistu Romainu Rollandu in umetniku Masereelu. Njegove nadaljnje sijajne razprave so »Fouche«, kjer popisuje življenje pariškega policijskega prefekta. ki je s svojim odvratnim neznačajem preživel francosko revolucijo in Napoleona: dalje »Drei Meister« (Trije mojstri), kjer nam naslika slavne pisatelje Balzaca, Dickensa in Dostojevskega; dalje »Der Kampf mit dem Damon« (Boj z demonom), kjer nam oriše filozofa Nietsche-ja. Holderlina in Kleista; »Drei Dichter ihres Lebens« (Trije pesniki svojega življenja) — Casanova, Stendhal in Tolstoj. Izmed njegovih dram je doživela največji uspeh že prej omenjena tragedija »Jeremija«. Druge njegove pomembne drame so »Terzites«, »Hiša ob morju«, »Legenda življenja« in »Izpremenjeni komedijant«. Plod njegovih potovanj je mala knjiga »Fahrten« (Potovanja). Knjigo o Rusiji piše. Naiboljše so njegove novele. Izmed teh je najboljši ciklus treh knjig: »Erstes Er-lebnis« (Prvi doživljaj). »Amor« in »Yerwirrung der Gefiihle«. Čudovito lepi sta njegovi legendi »Rahel se pravda z Bogom« in »Oči večnega brata«. Jože Bor: Strel v grlo. p Glejte in tako se je zgodilo, da vam moram povedati, kako je bilo, da so zaprli Janeza, ki je bil sin Marjete, vdove na koncu vasi. Ta zgodba je vsakdanja in se bo morda kdo izmed vas spomnil, da je že sam bil priča takim dogodkom. Pa ni nič hudega, če je napisana. Naj ostane za naše otroke, ki bodo morda bolj pametni od nas, saj se človeštvo izpopolnjuje dan za dnem — naše možganske skorje pa so še iz tega stoletja, zastrupljene z predsodki, legendami in pravljicami in ni, da bi rekel, pomoči več. Da sem- se na to spomnil, je kriv neki profesor, dolg in suhljat in profesorski že na prvi pogled, ki mi je pravil sledečo povest: Ležali smo, je rekel, v visokih Alpah, sneg vsepovsod, nad nami in pod nami, zeblo nas je in dolg čas nam je bilo, kdo se bo streljal v mrazu. Ležali smo in se pogovarjali, tam, par sto metrov od nas, na drugi strani, pa so lezle zelene italijanske postave, menda so hrano vlačili, ali kaj temu podobnega, če niso imeli še hujših nošenj. Pa mi pravi Kopriva, sedaj je sodnik nekje: »Kaj praviš, profesor, ali bi zadel onega-le jelena človeka?« Pogledal sem za njim ... »Težko bo šlo, predaleč je in sneg moti bister pogled!« »Mora iti.« »Ne zadeneš!« sem zatrdil. -»Kako, da ne bi, na stotine sem jih že postrelil, enega celo v glavo, par v trebuh, ki ne bodo več tlačili zemlje... Ce hočeš, pa staviva!« In sva stavila za cigareto; vzel je puško, nameril, pazil, da so mu kar solze tekle iz oči — in je počilo ... Pogledala sva— ni zadel... Dal mi je cigareto in jezen je bil: »Pa ti-poizkusi!« »Za cigareto?« »Menda!« je rekel in mi podal puško, bil je pošten, njegova puška je bila boljša od moje ... Nastavil sem cev, krepko držal kopito na ramena, popolnoma miren sem bil, cigareta ni kar tako... In sem pritisnil... Dim! Ko se je razkadilo. sem videl, kako je ležala zelena postava v snegu, zdelo se mi je celo, da vpije... Tako sem marsikatero cigareto zaslužil — no, v Alpah je bilo lepo..., je končal profesor takrat in pobožal svojo ženo, ki je obču-dovaje zrla v junaške njegove oči... Tako je prišlo, da sem se spomnil Janeza.... Bil je Janez med vojsko krepak fant in so ga1 vzeli. Pa ni minilo dolgo dni, že je prišlo sporočilo: ranjen, pa so minili meseci in se je vrnil domov, oj, Janez, popolnoma drugačen! Goltanec mu je prebilo in prsa so mu predrli, da je lahko dihal, govoriti pa ni mogel več. Srajco je imel vedno odprto, da je zrak vhajal v luknjico — ni bilo več rdečice na njegovem1 obrazu, ves skrivljen je bil, ko dk mu je starost prišla nasproti ... Hodil je od hiše do hiše, bognedaj, ni prosjačil, le kazal se je in vse žalostne so mu sevale oči, ki so slišale in videle, niso pa mogle govoriti... Imel je bil dekleta, pa! še kakšno dekle je bilo, Tono izpod Laz! Ko je videla njegovo senco, se ga je izognila na križpoti, kaj hoče z pohabljencem, ljubezen in usmiljenje, to sta dve stvari, ki nimata ničesar skupnega. Janezu je bilo hudo, toda potrpel je, ker je razumel. Kaj hočem, si je mislil, ženska je ženska, vse življenje naj bi se name navezala? Dobroto je pokazala, ko me je čakala, jaz pa sem se vrnil in nisem več tisti... Ljudje so bili usmiljeni — saj so vsi slovenski usmiljeni, vsaj takrat, ko reveža zro v oči — vendar jim ni bilo nič kaj prijetno pri njegovih obiskih, saj poznate to: človek, ki diha skozi luknjo v prsih, kar* hudo se stori temu ali onemu, pa to je v naravi... Janez je postajal vsak dan bolj samotarski; povedal bi rad, pa ni mogel, ali naj vedno na list napiše svoje misli? Le ob nedeljah se je napotil v gostilno, med fante, da bi se nekoliko pomladil, okrepil in vsaj malo sreče zavžil... Tam je sedel za peč. Godec, ki je bil krčmar, je vedno poskrbel za njegov prostor, in tam je gledal po sobi in se spominjal časov, ko je vriskal in pel s fanti. Ej, ni ga bilo, ki bi bil močnejši od njega; če so se metali, nihče ga ni položil na tla. Nekoč, malo, predno je odvojačil proti fronti, so se tepli. Ti iz Borovnice in oni iz Pakega. Pa je prišel Janez, ki je bil iz Laz doma, prijel dva na tej, dva na oni strani ter vse po vrsti zmetal na cesto... Sedaj pa je posedal in samega sebe ga je bilo sram, saj bi ga najmlajši mlečnozobec, ki se mu že četrt pozna, vrgel po tleh ... In je mislil tako proti večeru, ko so petrolejke prižgali: »Ko bi ne bilo vojske, bi bil oženjem s Tcno. Kmetaril bi, za mater skrbel svojo staro. Tono ljubil in otroke redil..., pa bi tako-le v nedeljo prišel v gostilno, pogovarjal bi se z možaki, kaj bi mi manjkalo? Tako pa--hudiči!« V takih mislih je prečesto udaril po mizi, da je zabolela roka prav do ramena ... Fantje niso marali zanj. Malo je bilo sramu, malo studa, malo pa tudi škodoželjnosti — in to je Janeza najbolj jezilo. Ali sem žival, ali kaj, da se me vsi izogibajo? Menda nisem sam kriv nesreče, kaj morem zato, da mi je krogla predrla vrat? Hudiči, hudiči! ~ Včasih ga je napadla zloba. Ej, da bi mogel vsem ljudem porezati goltance, da bi bili meni enaki! Kje je pravica, da sem le jaz brez sapnika ? Pa je žalostno sklonil glavo in jokal globoko v duši... Dostikrat se je boril, da bi pozabil na prejšnje dni, pa ni mogel. .Čimbolj je hrepenel po pozabljenju, tem hujše je bilo, tem jasnejši so bili spomini, brez megle, ko v solncu spočeti... Prišla je (se je spomnil) nekoč Tona na večer k njim, mati je molzla in on je bil sam: v izbi... Odprla je vrata, potiho, in pogledala po sobi, ko da želi. da sta sama. In je rekla, vsa žareča v obraz: »Janez, kdaj se vzameva?« Planil je k njej in jo stisnil k sebi s svojimi mogočnimi rokami, na lase, oči in usta jo je poljubil in ji govoril: »Drugo leto. Tona!« In jo je nosil po izbi, ko da je otrok, tako je •bila brez teže in lahka. Prišlo je drugo leto, Janez je na straži stal in na Tono mislil, tam daleč v severnih krajih, pa je počilo naglo in jasno, zrušil se je na tla in zadnja beseda je privrela s krvjo iz grla: »Tona!« Tako je posedal Janez in klel1 in jokal in bil je betežen in slab, ne bo več dolgo več, so govorili... Tona pa se je možila tiste dni, iz sosednje vasi je prišel snubač, ki ga je vojska spregledala in se je doma poredil zdravja... Bog ji daj sreče — je mislil Janez šiloma, prav na dnu srca pa je gorelo: »Ni znala za pravo ljubezen, sreče ne bo v zakonu!« Pa je bil fant njen bogat, saj je kupčeval in Tona ni potnišljala... Res, včasili se je spomnila Janeza, takrat jo je groza pretresla, prečudni strah-- Prišel je Janez iz bolnice, prav na križpoti, kjer je Kristus stal, pribit za roke na križ, sta se srečala... »Janez!« je rekla in se zazrla vanj, ki je sklanjal glavo. »Kako si, Janez?« Janez pa je bil tiho, dvignil je desno roko in pokazal na brazgotino pod brado, pa je pokazal še na prsa, od koder je iz majhne cevi hro-pelo--in je omahnil na križ ob poti--— Spoznala je Tona takrat, razširila oči, polne strahu, kriknila ter zbežala in se ni ozrla več... Janez pai je gledal za njo z ljubezni in žalosti polnim pogledom ... in Krist je bil nad njim; teman in potrt... Tako se je Tona možila. Neke nedelje, ko je bilo oklicanje v cerkvi, so se zbrali fantje v gostilni, kajti prišel je ženin iz sosednje vasi, da plača fantovščino, ko bo Tono odpeljal... Polna je bila gostilna, še pri peči, kjer je Janez sedel, ni bilo dosti prostora. Veselo in hrupno je bilo, kajti ženin ni skoparil in vino je teklo, ko kri ob klanju ... »Ej, najlepšo nam odpelješ!« je vzkliknil nekdo. »Pa tudi brez nič ne bo!« je dodal drugi. »Pa ljubiti zna!« »Ne bo ti žal!« »Pošteno nam jo plačaš!« In ženin je plačeval in vino je teklo, teklo, teklo — po grlih in po mizah... Z vinom pa je tekel pogovor, tekel je in se pretakal po sobi — pa do Janeza je prišel, ki je jecal ob peči... »Tako. sem doživel zadnjo postajo... Dolga je bila pot križeva, danes me pribijejo na križ in Tona je spodaj pod njim, kamenje meče vame, prva je zavpila: Križaj ga!« Topo je zrl v mizo in poskušal, da ne bi slišal1 — pa, čimbolj se je upiral, tembolj jasno je potrkala beseda na njegovo uho... Takrat se je oglasil nekdo iz kota. »Janez je bil njen prvi fant!« in je pokazal za peč. Ženin se je obrnil: »Ta-le?« Zasmejal se je na vse grlo in še rekel: »Ta-le? Ki zrak sesa?« Zasmejali so se fantje, Janez pa je še bolj sklonil glavo... To je podžgalo ženina ... »Sedaj pa je moja. Tona, moja, danes so naju oklicali! Le kako je vrgla oko za. teboj?« je povprašal... Janez je pogledal vanj in je odprl usta. nekaj je hropnilo iz njih, pa ni bilo razločiti, je-li je beseda, kašelj, smeh ... ali je bridkost, ki je pri-drla iz srca ... Ženin je vstal in stopil1 k Janezu za peč... . »Vidiš, fant! Lepe oči iina, tekoče ude... hm, polna je zdravja. Pa bova otroke imela ...« Janez je molčal, gledal je v tla, v očeh pa je ostala solza, prva, druga za njo.... »Ha, ha, ha!« se je zasmejal ženin, »poglejte, joka ...! Še zdaj je zaljubljen vanjo, ko mu je smrt blizu!« Sklonil se je do Janeza in mu hotel dvigniti glavo, da bi dokazal resnico svojih besed. V Janezu pa je vzgorelo: »Oj, da bi imeli vsi razbite goltance — vsi, vsi hudiči, zdravja polni in zlobe! Na križ me je pribil; pa rimski vojak je bil usmiljen, s sulico je predrl srce Kristusa, ta me kamenja...! Hudič!« Nekaj je počilo v njem, dvignil se je, segel v žep... in, glejte, že je prerezal pijanemu obrazu pred seboj goltanec; kri je bruhnila po rokah, po mizi, po stolu in po tleh... in grozen vrisk je šinil po sobi in na cesto, v svetli pomladni dan ... ---- Te zgodbe sem se spomnil, ki se je končala v ječi. Prijeli so Janeza in ga prignali pred sodnijo ter ga sodili... Vprašali so ga, zakaj je ubil človeka, kako je prišlo in tako dalje — Janez pa ni dal pojasnila, kajti jasno mu je bilo. ko je mislil: »Ne obsodijo me. Par sto sem jih na Ruskem pobil, ki mi niso ničesar storili, pa sem dobil medaljo —, ta me je križal in samo eden je, kako me bodo obsodili?« Obsodili so ga in prihodnje leto je zvedela mati, zvečer, ko je molila rožni venec, vsa žalostna in sama: »Janez, Vaš sin, je v ječi umrl ...« — Edgar Wallace. Edgar VVallace je v knjižnici Delavske zbornice že drugič dosegel rekord — njegove knjige so bile največkrat izposojene. Gotovo je potrebno, da o tem povemo svoje mnenje. Vsaka doba ima poleg pisateljev, katere priznava, katerih dela obravnava, katerih knjige sprejema za duhovno dobrino vsega naroda ali vsega sveta — tudi pisatelje, ki jih ne prištevamo med literarne veličine, ker ne oblikujejo niti časovnih niti večnih problemov, temveč služijo le želji po zabavi velikih, nekritičnih bravskih krogov. Taki pisatelji ne vplivajo na globoko, temveč na široko. Literarne revije in kritike jih ne omenjajo, tem pridneje pa posegajo po njih ljudje. Ta — takorekoč podzemska, oficijelno nepriznana literatura je v vseh dobah po svoji razširjenosti prekosila oficijelno. Kaj je v teh knjigah, kar tako pridobiva ljudi? V raznih družabnih romanih povprečne vrednosti vabi ljudi sladki optimizem, pri katerem pozabijo na resnično, trdo življenje, pri kriminalnem romanu pa radi napetosti dejanja trenutno pozabijo na svet, v katerem žive. Resna knjiga zahteva od človeka, da se poglobi v njeno snov. »Zabavna« literatura pa ne zahteva od človeka ničesar, temveč mu le daje. Kar mu daje, ni bog-vekaj vredno, ni trajno, toda je vabljivo, napeto, fantastično, lahko razumljivo. Poklicni literati vzpričo tega navadno proglašajo za manj vredno vsako knjigo, ki doživi veliko naklado in ki vzbudi zanimanje med naj- širšimi ljudskimi krogi. Kako to, da neko knjigo toliko ljudi čita? Ali: da jo mnogo ljudi razume! Tu je jedro problema. »Oficijeltia« literatura je last vrhnje plasti in prodre preko te plasti med ljudstvo le, ako jo je ustvaril velik pisatelj, duhovno združen z ljudstvom. Pri nas Slovencih pesniki in pisatelji le* preradi opevajo svoja čuvstva in ne rišejo resničnosti. Pri drugih narodih ni tako. Večina skandinavske literature n. pr. je ljudska v najboljšem, pomenu te besede in radi tega ne pride v nasprotje z bravci domače dežele. Francoski in angleški največji pisatelji se ne sramujejo s svojimi knjigami tudi zabavati bravce. Pisatelja kakor Jack Londona si skoro ne moremo misliti pri nas. V prejšnji številki »Svobode« čitajte, kako je »Slovenec« ocenil Cankarjevo družbo, ker je izdala J. Londona! Angleži C o n a n D o y I e, S t e v e n s o n1, C h e s t e r t o n so oficijel-no najbolj zaničevano literaturo — kriminalno — dvignili v presveto literarno višino. Še mi smo jih priznali. Saj je Chestertonov »Četrtek« prevedel Oton Zupančič. Tudi Svenu Elvestadu in Franku Hel-1 e r j u bi končno še milostno priznali, da njihovi kriminalni in pustolovni romani niso popoln »šund«. S pomilovanjem pa gledajo literarni in »izobraženi« krogi na one, ki čitajo romane E d g a r j a W a 11 a c e-a — ki je napravil po mnenju naših učenih književnih kritikov največji zločin, ki ga more napraviti slovenski pisatelj, namreč — da ga ljudje mnogo in radi čitajo. Kaj je zakrivil ta Wallace? Dosegel je ogromne naklade svojih knjig in prevode v vseh jezikih kulturnih narodov. Je izredno plodovit. Ker ima čudovito domišljijo. Ima to nesrečno napako, da si marsikaj domisli. Ker v vsaki knjigi razvija nove dogodke in kombinacije, jih ljudje radi bero. Ker »oficijelni« pisatelji opisujejo le preradi svoja bolna in nebolna čuvstva, so se ljudje oprijeli Wallaca. Navdušeni so zanj seveda še iz drugih razlogov: v časopisju bere večina najrajši vesti o senzacijonalnih zločinih in sodnijskih razpravah. Wallace v svojih romanih sodstva ne kritizira. Pri njem je vedno kriv obsojenec. Socijalna filozofija njegova je zelo skromna, kakor jo razlaga v romanu »Ljudje«, kjer popisuje svoje življenje. V svoji mladosti je bil delavec, postal je žurnalist in v vojni proti Burom je sodeloval kot vojak in časopisni poročevalec. Kakor je v tej vojni pomagal Angležem proti dcmačemu afriškemu prebivalstvu, tako so še sedaj zanj Kitajci — lopovi. Zamorci pa ničvredna bitja, potrebna biča. So pa lahko pri njem lopovi tudi bankirji. V tem je njegov napredek napram nekdanjim kriminalnim pisateljem'. V njegovih romanih se često izkažejo grofice, bančni direktorji in slični bogovi kot goljufi in morilci. Njihove žrtve so često prevarani, revni ljudje, ki so postali slepo orodje v rokah zločincev. Nasprotniki zločincev so plemenita dekleta in premeteni detektivi. Detektiv večinoma poroči mlado deklico, potem: ko jo je rešil pred zločinci in ko je sam prestal deset življenjskih nevarnosti. Sicer njegove ženske niso preveč zanimive: vse imajo sive oči. Zanimivejši od teh so zločinci. V risanju njihovih značajev se razodeva Wallace kot čudoviti poznavalec ljudi. Tu so posestniki igralnic, svedrovci, ponareialci in izsiljevalci, tihotapci z opijem, špekulantje itd. Nekateri so blazni, drugi se imajo pokoriti za stare grehe, tretji hočejo prikriti svoje prejšnje zločinsko življenje v kolonijah, četrti se hočejo maščevati. In tako si zamišljajo najbolj rafi-nirane zločine. Kupujejo hiše, stanujejo v razpadajočih stolpih, igrajo dvojne vloge, delajo s strupenimi plini, dinamitom in bombami. Kot pravi krivec se vedno izkaže oni, ki se je zdel bravcu najbolj nedolžen. Vsi romani so pisani v besno napetem tempu. \Vallace zna zabavati bravce. Noben človek ne more vedno čitati znanstvenih knjig. Vsakdo potrebuje včasih odpočitka. Mi sicer Wallaca ne priporočamo. Toda, ker vemo, da ljudje od delavca do zdravnika in profesorja posegajo po njem, navajamo v naslednjem njegove dobre in slabe knjige, kolikor jih je izšlo doslej v nemškem prevodu in ki jih imata knjižnici Delavske zbornice v Ljubljani in Mariboru. Dobre knjige Wallace-a: Louba, der Spieler. — Der verteufelte Herr Engel. — Der Frosch mit der Maske. — Das Geheimnis der gelben Narzissen. — Dčr Zinker. — Der viereckige Smaragd. — Der Doppelgiinger. — Die toten Augen von London. — Das Verratertor. — John Flack. Die Tur mit den sieben Schlossern. — Der Riicher. — Die Bande des Schreckens. — Der griine Bogenschiitze. — Das Gesetz der Vier. — Gucumatz. — Bones in London. — Das Geheimnis der Stecknadel. — Bosambo von Monrovia. — Die Ein-geborenen vom Strom, — Sanders, der Konigsmacher. — Sanders vom Strom. — Bones vom Strom. — Sanders. — Bones in Afrika. — Leutnant Bones. Slabe knjige Wallace-a: Der Diamantenfluss. — Grossfuss. — Lord \vider Willen. — Der Un-heimliche. — A. S. der Unsichtbare. — Die gelbe Schlange. — Die drei Gerechten. — Der Mann von Marokko. — Die seltsame Grafin. — Richter Maxells Abenteuer. — Der rote Kreis. — Der Hexer. — Menschen. — Zimmer 13. — Die blaue liand. — Geheime Machte. (Ta pojasnila naj upoštevajo tudi knjižnice »Svobode« pri nakupu Wallacovih knjig. Sploh naročajte knjige potom centrale »Svobode«!) Poziv vsem članom „Cankarjeve družbe". Cankarjeva družba je ustanova kulturnih, strokovnih in zadružnih delavskih organizacij in v prvem letu svojega obstoja je zbrala 5000 članov — večinoma delavcev. Radi požrtvovalnega dela delavskih zaupnikov je mogla že v prvem letu izdati štiri lepe knjige, ki so vzbudile zanimanje ne samo med delavstvom, temveč tudi med drugimi sloji. Delavski kulturni mesečnik »Svoboda« je objavil vse kritike — dobre in slabe — vseh večjih časopisov. Treba pa je, da povedo svoje mnenje predvsem naročniki-delavci, ki so omogočili »Cankarjevi družbi«, da izdaja svoje knjige. Pišite, kaj Vam ie pri knjigah ugajalo in kaj ne, povejte svoje nasvete za bodoče, da bo »Cankarjeva družba« rastla in napredovala res s sodelovanjem vsega delavstva. Dopise pošiljajte na: »Svoboda«, Ljubljana, poštni predal 290. Vse ocene bo priobčeval naš list. Kdor želi, da se njegovega imena ne omenja v listu, ali da se ga naznači skrajšano, ali kako drugače, naj to v dotičnem dopisu pove. Delavci, oglasite se! Uredništvo »Svobode«. »Cankarjeva družba«, delavci in meščani. (Nadaljevanje in konec.) »Delavska Politika« je v svoji 88. številki, dne 26. oktobra -1929, iz peresa svojega recenzenta T a 1 p e objavila o »Koledarju Cankarjeve družbe« sledečo oceno: Knjige »Cankarjeve družbe«. Knjige »Cankarjeve družbe« so do-tiskane. Slovenski proletarijat je s ten,, da je preko svojih strokovnih organizacij in »Svobode« ustanovil družbo ter nato s pristopanjem vanjo omogočil njen obstoj, najsijajnejše dokumentiral svojo kulturno aktivnost, ki jo moramo občudovati tem bolj, če upoštevamo slabe socijalne razmere, v katerih živi naše delavstvo. S »Cankarjevo družbo« ni postavil samo najlepšega spomenika Ivanu Cankarju, temveč je omogočil tudi izdajanje PTavih proletarskih znanstvenih in lepopisnih knjig, ki naj tvorijo temelje delavske kulture. 2e z letošnjimi deli je družba po kakovosti prekosila slične meščanske ustanove in upravičen je naš up, da jih bo prekosila v bodočnosti tudi glede števila članstva. Treba je samo. da družba ostane na začrtani poti. da varuje tisto strogo načelnost in brezkompromisnost, ki odlikuje vso prvo edicijo. Za leto 1930. je izdala družba štiri knjige: Koledar. Cerkvenikov socijalni roman »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, prevod J. COndonove zbirke »Mož z brazgotino« in v posebni knjižici dve popularno znanstveni razpravi (Dr. Dragotin Lončar »Kako je nastalo današnje delavstvo« in Filip Uratnik »Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije«), /. Koledar. Vsakogar bo pač najbolj zanimal koledar. ki je izšel v prav lepi opremi. Na 164 straneh je zbranega mnogo raznovrstnega čtiva iz vsen področij, tako da bo vsak čitatelj prišel na svoj račun. Radi svoje pestre vsebine bo postal koledar vademekum slovenskega delavca. Pri samem koledarju je treba predvsem pohvalno omeniti dejstvo, da je izšel brez — svetniških imen. To ni samo gola in brezpomembna demonstracija, temveč tista načelnost, ki gre preko vse tradicije do cilja! Posameznim mesecem IN KNJIŽNICE. je napisal gesla naš pesnik Mile Klopčič: izredno posrečena so gesla za april, maj in september, manj dobra za julij in avgust. Pri naštevanju člankov in esejev naj se omejimo samo na najvažnejše. Uvodni članek »Pogled v svet«, ki je zelo skrbno sestavljen, nas seznanja s političnimi razmerami v posameznih državah. Odlomek pisma Maksima Uorkega »O proletarski umetnosti« nam pove, katero umetnost imenujemo proletarsko. Ivan Kreit nam opisuje v potopisu »Vtisi iz mojega potovanja« moderno nemško tehniko in industrijo; članek je pisan nadvse živahno in zanjmivo in bo gotovo našel mnogo hvaležnih bralcev. V eseju »Cankar — priroda — alpinizem« riam podaja dr. H. Turna nekatere zanimive podrobnosti iz Cankarjevega življenja, nato pa govori o razmerju delavstva do prirode, skušajoč ga navdušiti zanjo. Dva članka sta posvečena vzgoji (z mnogimi slikami). Ostali članki so manjši po obsegu in obravnavajo večinoma snov iz prirodo-pisa. zemljepisa in moderne tehnike: povsod pa služijo v ponazorilo skrbno izbrane slike. Književne prispevke so poslali sledeči domači pesniki in pisatelji: Tone Se-liškar. Čulkovski, Mile Klopčič, France Kožar, Ivan Vuk in Nace Mihevc. Vsi ti prispevki so dobri, snov zanje je zajeta iz proletarskega življenja. V prevodu je objavljena novela rano umrlega češkega proletarskega pisatelja J. VVolkerja »O milijonarju, ki je ukradel solnce«. dalje znanega češkega satirika Haška »Na po-vratku iz Rusije v domovino«. Anatole France je zastopan z izredno dobro novelo »Edmeja ali dobrodelnost na pravem mestu«. Nadalje je objavljenih nekaj pesmi Alfonza Petzolda (z življenjepisom) itd. Največjo pažnjo je posvetilo uredništvo slikam in reči moramo, da je njih izbira in namestitev v tekst prav posrečena. Največ slik služb člankom v ponazorilo. obsega pa koledar razen njih tudi mnogo umetniških slik. Če pomislimo, kako redko se nudi delavcu prilika, da vidi res dobro sliko, moramo biti uredništvu hvaležni, da jih je objavilo; prav tako pa seveda tudi našim umetnikom, ki so jih dali na razpolago. Izmed domačih upo- dabljajočih umetnikov so zastopani: Tine Kos (fotografije kipov in reliefov). Ivan Cargo (portret M. Gorkega), oba Vidmarja (pokrajina v olju in žene), Hinko Smrekar (karikature Cankarja). Miha Maleš, D. Serajnik, Ivan Kos (lesorez), Vrečeč, Rajko Subic ter Niko Pirnat (tri izredno posrečene satirične slike iz slovenske sodobnosti). — Koledar seznanja čitatelja tudi z deli svetovnih proletar-skih upodabljajočih umetnikov: George Grosz, KUthe Kollwitz (z življenjepisom). A. Federmann, Massarel, Ernst Neuschul in Mans Grunding. — Nadalje prinaša koledar več fotografij Ivana Cankarja, portrete Al. Gorkega, Uptona Sinclairja, fotografijo Henryja Barbussa, autoportret Tineta Kosa ter Pirnatov kip Tolstega. — Platnice krasi zelo uspela fotomonta-ža. predstavljajoča delavca sredi modernih fabriških naprav. Na vsem koledarju mi ni bilo samo nekaj všeč, namreč jezik v nekaterih člankih, zlasti še v prevodih. Da v tem oziru marsikaj ni prav, je razumljivo spričo hitrega dela: drugo leto pa naj uredništvo tudi jeziku posveti vso pažnjo. — Talpa. Dne 11. januarja 1930, štev. 5. pa je natisnila oceno o 2. knjigi Cankarjeve družbe »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, ki jo je spisal Angelo Cerkvenik. »O, svoboda! Svoboda: biti lačen, svoboda: trpeti, svoboda: umirati in umreti.« (Str. li>0.) Zivljenska povest industrijske delavke. Proletarke. Slovenske proletarke. ki živi in se bojuje v našem malenkostnem okrožju, kjer je boj za kruh težak že za moškega, kaj šele za žensko, ki so ji patriarhalne razmere naše polpretekle dobe odkazovale vse predolgo prostor le — ob ognjišču. In vendar: prvi početki industrije in pavperizacija sta napotili tudi naša dekleta s polj v tovarne, kjer so priklenjena k pletilnim strojem, v prostore, prepojene s tobakovim prahom. Prav tu se začne njih duševna preosno-va: spoznanje se kopiči na spoznanje, dokler se ne zavedo svojega položaja, dokler jih ne prepoji razredna zavest. Tako postanejo sodružice, sobojevnice, aktivne* članice strokovnih in kulturnih organizacij. Industrijsko delo ie naša dekleta notranje osvobodilo. Potopila so se v ogromno množico brezpravnih, a v tej množici, kjer so vsi enaki, so dosegla v vsej njeni doslednosti ono »emancipacijo«, za katero se gospe iz »boljših krogov« sicer v javnosti bore. a med zidovi domačega stanovanja ostajajo dekle gospodove. Modernemu delavcu je delavka tovarišica v delu in boju. v pomanjkanju, v miselnosti in čustvovanju: oba sta člani množice brezpravnih, ni ju mogoče več po duševni fiziognomiji razlikovati. Zato ni čuda, da so moderni proletarski pisatelji začeli posvečati isto pažnjo življenju delavk kot delavcev. Mislim tu na izredno posrečeni roman Ceha Ivana Olbrechta »Ana«, na »Virinejo« ruske pisateljice Sejfuline, na Dašo v »Cementu« od Gladkova itd. S Cerkvenikovo povestjo je stopila industrijska delavka tudi v slovensko književnost. Marta je osrednja postava povesti. Vzrasla iz tipične slovenske katoliške družine, nad katero vladajo križ, hinavščina in hudobija, jo domače razmere poženejo po kruh v tovarno. Ob tra"nsmisijah ji dozori spoznanje; sence domačega življenja jo še tesneje priklenejo na proletarijat. Ko jo po ponesrečenem štrajku vržejo na cesto, je dozorela. Zavedna proletarka. ki ji je življenje brnenje transmisij, ki se počuti dobro le v strnjenih delavskih falangah. se mora ponižati do »individualnih« služb služkinje in sobarice. Služb, ki so polne nevarnosti. Marte se ne dotaknejo. Pretiranost? Idealno poveličevanje delavke? Ne! Po Martini poti hodi vsaka, ki je spoznala družbo, ki se je naučila sovražiti jo. Tisti, ki se tega ni naučila, drži pot navzdol: propada in propade, ker po logični nujnosti današnje družbe mora propasti. Oboje se v tisočih slučajih ponavlja: dviganje in padanje. Cerkvenik si je izbral prvo. Iz slovenskih razmer raste Marta, v njih živi, z njimi se bojuje. Kot vedno — tako leži tudi v tei povesti pisateljev poudarek na slovenski -sodobnosti. S povestjo nam je skušal ustvariti Cerkvenik slovenski panoptikum, panoramo naše domovine. Panoramo, kot jo gleda ne samo zavedni naš delavec, temveč tudi marksistični intelektualec. Prizor se niza na prizor — obžarjen z realistično satirično lučjo. Mnogo tega imamo tu. kar je naše in kar se je zgodilo v zadnjem desetletju: katoliška družina, polom Triglavske banke z gospodom Zlatnikom na čelu, kritik Telekar, tovarnarji s črnimi listami, narodne dame in njih nazori o morali in služkinjah, morala družine cenjenega gospoda Copatnika, podjetni hotelir z anekdoto o Verneju, pobrano iz »Jutrove« rubrike itd. Razmere, ki jim vtiska pečat naše meščanstvo, ki ni meščanstvo, ampak vrag vedi kaj! Kot marksistični intelektualec gleda Cerkvenik na slovenske razmere. Prav zato ni njegova naloga, da samo po zola-jevsko realistično opisuje fakta, ampak mora tudi poučevati, razkladati, odstirati zastrte oči. Sinclairovska metoda in metoda vseh modemih proletarskih pisateljev! In pri tem bodi še enkrat poudar- jeno, kar sem poudaril že večkrat: za »visoko« umetnost, ki je dostopna samo nekaternikom, nam resnično prav nič ni; radi jo žrtvujemo borbi za resnico in pravico in za boljši svet. Po etapah določujemo smer umetnosti in po okoliščinah. Zaenkrat: odpiraj oči in jim daj gledati! Ne mislimo na »večno slavo«, ki je ni in ki je biti ne more. Dante, Schiller... shranjeni so po omarah in prah pokriva njih zlate obreze. Sodimo jih po tem. kar so napravili v svoji dobi za vse — ne samo za posameznike. Samo to je shranjeno v zakladnici kulture. 6000 delavskih družin čita »Kruh«, z izposojanjem gre iz roke v roko. Povsod po naših kolonijah, tovarnah, rudnikih, v samotni čuvajnici ob progi... In povsod prav ta povest odstira oči, poučuje, krepi, vliva vero. Zato je Cerkvenikovo delo so-cijalni čin in kulturni čin. Kulture, kot si jo zamišljamo mi! Odklanjanje v drugih vrstah je najboljše znamenje! In vendar ni delo brez napak. V artističnem oziru bi omenil sledeče: skušajoč podati slovenski panoptikum. je pisatelj posamezne prizore preohlapno povezal med seboj, radi česar ima čitatelj često občutek fragmentarnosti. včasih celo raz-blinjenosti. Zanimivi prizor iz življenja »boljših krogov« (spiritistične seanse) je Cerkvenik nerodno vklenil v pogovor med Stano in Marto, in ga preveč raztegnil: s tem, da ga ni postavil v samo dejanje, je raztrgal enotnost. Taka epi-zodnost celoti vedno škoduje. Na drugo napako pa je opozoril že K. v 12. štev. »Nove literature«: namreč na »previsoke« pogovore delavk! — Talpa. Štev. 6 »Del. Politike« od 18. januarja 1930: 3. Jack London. Mož z brazgotino in druge novele. (Priredil Tone Seliškar.) Pisali o Jacku Londonu je odveč, tem bolj, ker nam je prevajalec v uvodu že opisal njegovo življenje in obrazložil njegov pomen. Med proletarijatom vsega sveta je London celo bolj znan in bolj čitan kot U. Sinclair. Enako hlastno ga čitajo tudi nekateri meščani, čeprav je London izrazit proletarski pisatelj. Vsi občudujejo na njem njegovo globoko na-turnost, njegovo globoko poznavanje človeka, ki živi v naravi. Seliškar je izbral iz dveh njegovih knjig (»Bog njihovih očetov« in »V gozdovih severa«) šest novel, ki nam opisujejo življenje na mrzlem severu, življenje Indijancev, kolonistov in iskalcev zlata na Alaski. Izbor novel je prav posrečen in težko bi se odločil, kateri noveli bi dal prednost pred drugimi. Vsekakor pa sta name najbolj vplivali »Zakon življenja« (radi globokega spoznanja) in »Passuk in njena ljubezen«. — Seliškarjev jezik je močan in nihče ni bil bolj poklican za prevajatelja močnega Londona kot on. Vkljub temu pa bi lahko izostale nekatere prav grobe slovniške napake — pomanjkljivost, ki sem jo moral odločno obsoditi že pri oceni Koledarja. (Družba naj si poišče za prihodnje leto dobrega poznavalca slovenščine za korektorja!). — Izdajo krasi Londonova fotografija. prav lepa in učinkovita pa je dvobarvna naslovna stran, delo umetnika F. Serajnika. — Talpa. 4. Dr. Dragotin Lončar, Kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje in Filip Uratnik. Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije. ? V mali, 100 strani obsegajoči knjižici sta izšli gorenji popularno znanstveni razpravi — prvi je usmerjen pogled v preteklost, druga nas seznanja s sedanjostjo in skuša prikazati perspektive bodočnosti. Dr. Dragotin Lončar je znati slovenski kulturni delavec. Pred vojno se je aktivno udejstvoval v delavskem gibanju in pisal je v »Naše zapiske« razprave — zlasti iz naše socijalne. politične in kulturne zgodovine —, ki bodo spričo jasnega pogleda v bistvo še dolgo ne samo vredne čitanja. temveč bodo še dolgo tudi služile za vzorec, kako je treba pisati o sličnih stvareh. Zato sem sam zase obžaloval, da je Lončar v zadnjih letih zamenjal kulturno in pisateljsko delo — s pisarniškimi akti. Njegova razpravica »Kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje« se gdlikuje po pregnant-•nosti. jasnosti — zato mora biti vsakemu razumljiva. Nobenega balasta, nobenih delavcu neumljivih tujk ni v njej. Tako in nič drugače je treba pisati za naš pro-letarijat! Pisec nam v razpravi jedrnato prikazuje razvoj gospodarstva v Evropi od rimskih časov do 1. 1848.. ko sta izdala'Marx in Engels komunistični manifest. Dalje časa se zadržuje zlasti pri postanku narodnega gospodarstva te r pri raznih teorijah in sistemih, ki so z njim v zvezi, ter nam obenem prikaže postanek novega stanu: industrijskega proletarijata. Po Engelsu nam v kratkih obrisih naslika položaj delavskega razreda v domovini in-dustrijalizma — v Angliji. Edino pomanjkljivost razprave vidim v tem, da pisec popolnoma zamolči socijalne utopiste, ki bi jih vsekakor moral omeniti, zlasti še. ko govori precej obširno o teoretikih liberalizma. Vkljub temu pa bo to delce vsak delavec s pridom prečital. Drugo polovico knjižice zavzema Uratnikova razprava »Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije«. Ljudi, ki se resno bavijo s problemi, kot nam jih tu obraz-Iožuje Uratnik. je pri nas bore malo. Pred vojno so bili naši intelektualci usmerjeni vse kam drugam in tako je večina slovenskih javnih delavcev in pa onih. ki odločujejo o javnem blagru, prijadrala v povojne gospodarske krize brez vsake ori-jentacije. Zato ni čuda, da pišejo slovenski časniki, kadar so prinvorani razpravljati o današnjih gospodarskih krizah, brez globljega poznanja stvari. Primerjaj n. pr. le lanske »Slovenčeve« članke o emigraciji, njegovo neuspelo anketo o vzrokih siromaštva pri nas in pa sedanje njegovo tarnanje o »beli (?!) kugi« — same stvari, na katere je dal Uratnik pravilen odgovor, ker jih ne raziskuje posamič, vsako zase, temveč, ker jih gleda in skuša prikazati v celem kompleksu socijalnih problemov. In prav v tem je prva Uratnikova zasluga, da opozarja našo javnost na celotnost problema. O piščevih zaključkih so mnenja tudi med marksisti deljena (primerjaj 12. štev. »Nove literature«!). vendar pa je zbral in objavil na skromno odkazanem prostoru ogromno statističnega gradiva, ki se ga bo z uspehom posluževal vsak, ki se zanima za slične probleme. In v tem je njegova druga zasluga. — Taipa. »Proletarec«, glasilo jugoslovenske socijalistične zveze v Chicagu je v svoji 1164. štev. od 2. januarja 1930 napisal v svojem Književnem vestniku: »Cankarjeva družba«, ki je bila ustanovljena v začetku proštega leta, je izdala v jeseni svojo prvo skupino knjig, štiri po številu, v 24.000 izvodih. Dobila je že v prvem letu tisoče članov. Štiriindvajset tisoč knjig v začetnem koraku, to je uspeh, ki so ga ustanovitelji »Cankarjeve družbe« lahko veseli. Vsak član dobi štiri knjige letno za članarino, ki je zelo nizka. Za Ameriko je članarina 1 dolar. Vsakdo, ki želi te štiri knjige, jih dobi v knjigarni »Proie-tarča« za 1 dolar. Knjige so sledeče: Koledar Cankarjeve družbe za L 1930. ki ima 168 strani. Vsebuje »Pogled v svet«, »O milijonarju, ki je ukradel soln-ce« (VVolker), »Kaj bi pomlad« (Petzold), »Na povratku iz Rusije« (Jaroslav Hašek), »Zadružništvo in delavski pokret« (Uratnik), »Mati« (Nace Mihevc). »Nova šola« (Seliškar), »Črtica iz tragedije« (Vuk), »Slovenska socijalna književnost« (Taipa), in razen teh'ima koledar še celo vrsto člankov, črtic, opisov, pesmi, infoi-macij. pravila družbe in izredno mnogo slik. Zastopani so v njemu vsi slovenski delavski pesniki. »Daj nam danes naš vsukdanji kruh« je povest, katero je spisal čitateljem »Pro-letarca« znani pisatelj Angelo Cerkvenik. \ sakemu. ki jo bo bral. bo ugajala. V tretji knjigi je razprava dr. Dra-gotina Lončarja pod naslovom »Kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje«, ter spis Filipa Uratnika »Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije«. »Mož z brazgotino« je povest ameriškega pisatelja Jack Londona, ki jo je za »Cankarjevo družbo« prevel Tone Seliškar. Vse štiri knjige Cankarjeve družbe je tiskala Ljudska tiskarna v Mariboru. Čitateljem jih priporočamo v naro-čitev. Naročila sprejema, kot že omenjeno, »Proletarčeva« knjigarna. Največji slovenski dnevnik v Ameriki, »Prosveta. glasilo »Slovenske Narodne Podporne Jednote«, ki izhaja v Chicagu. prinaša 30. decembra 1929 sledečo oceno: Cankarjeva družba, delavska organizacija v stari domovini, ki se je letos ustanovila z namenom, da bo izdajala enkrat v letu gotovo število dobrih in potrebnih knjig za delavce, svoje člane, je izdala sledeče svoje prve štiri knjige: 1. Koledar Cankarjeve družbe za leto 1930. Knjiga šteje 168 strani in ima napol trde (kartonske) platnice z naslovno sliko Ivana Cankarja, zadnjo pred njegovo smrtjo, na prvem mestu vsebine. Vsebina je pestra. Koledarskemu delu — sestoje-čemu iz datumov in dnevov ter važnih zgodovinskih beležk namesto svetnikov — sledi obširen »Pogled v svet«, v katerem so notirani razni prominentni letošnji dogodki v vseh deželah, nato pa se vrste kratke povesti, pesmi, eseji, razprave in različen informativen drobiž. Vmes je obilo slik — skoro preveč — ki se mestoma kar gnetejo. Socijalno pesem zastopajo Tone Seliškar. Culkovski. Mile Klopčič (večinoma prevedene) in France Kožar, pripovedni del pa Ivan Vuk, Nace Mihevc in drugi. Vsa vsebina Koledarja se odlikuje po kratkih in jedrnatih delih. Zanimivi so izvlečki iz »ocen« Cankarjevih del v klerikalnih in liberalnih listih, ki pokazujejo. kako so Cankarja, ko je ustvarjal najlepša dela, blatili oni, ki mu danes kadijo, ko je mrtev. Zelo vpliva prevod Jiri \Volkerjeve žgoče satire »O milijonarju, ki je ukradel solnce«. Ivan Kreft ima zanimive »Vtise iz mojega potovanja«, Filip Uratnik piše o zadružništvu, potem je zanimiva razprava »Kje je meja med življenjem in smrtjo?« in nič manj zanimiv je kritičen pregled Talpe »Slovenska socijalna književnost«, v katerem avtor omenja naše pisatelje in pesnike, ki so ubrali novo smer proletarske umetnosti in kulture; žal. da je v tem pregledu Etbin Kristan omenjen le z eno besedo, dasi ima kot pesnik, dramatik in novelist po vsej pravici mesto za Cankarjem v naši socijalni književnosti predvoj- ne in medvojne dobe — vsekakor pa več zaslug kakor Anton Aškerc. — Med slikami so posnetki fotografij in pa reprodukcije risb ter reliefov naših in drugih najmodernejših umetnikov. Tu so zastopani Tine Kos. Ivan Cargo, Kathe Koll-\vitz, Hinko Smrekar. Nande Vidmar, Ma-leš, N. Pirnat itd. Nekatere risbe, zlasti karikature, so res izvrstne. Skratka: slovenska socijalna umetnost v besedi in podobi je dobro reprezentirana v Koledarju Cankarjeve družbe. 2. 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, povest, spisal Angelo Cerkvenik. Mehko vezana knjiga ima 134 strani in pomembno naslovno risbo ter avtorjevo sliko. Cerkvenik je nam v Ameriki že dobro znan; saj je že veliko svojega objavil v Amer. družinskem koledarju. V tej po vesti je s svojim krepkim besednim čopičem naslikal pretresljivo tragedijo bedne slovenske delavke, ki se vse svoje življenje bori za vsakdanji kruh, dobiva pa kamen in razočaranja in končno mora odriniti v tuji svet za kruhom. Strašna je ta slika — težki udarci padajo naglo drug za drugim po dekletu, kruto in brez običajnih vmesnih španskih sten in žameta in papirnatih rož. kakršnih smo navajeni v sentimentalnih romanih — in ven-jar tako verjetna, tako vsakdanja in od marsikoga doživljena slika! Cerkvenik je dramatik močnega in izrecno samoniklega stila. On pozna trpljenje delavskih množic, pozna tudi ogabnosti za kulisami izkoriščevalcev. ki kažejo narodu hinavski obraz dobrotnikov, za hrbtom pa drže nož. ki ga zadirajo bednikom do kosti, in on izliva na lopove vrelo olje sarkazma kot noLcdcn sodobni s.ov^nski pisa.elj. Sicer pa — čitajte to povest! Citajte jo od kraja do konca in nato spet od kraja! Resnično je ta knjiga sama vredna cene vseh štirih in ostale tri dobite za nameček. 3. »Jack London: Mož z brazgotino in druge novele«, priredil Tone Seliškar. Na 96 straneh knjižice z atraktivno naslovno risbo in z Londonovo sliko ter kratko biografsko skico je šest črtic znamenitega ameriškega revolucionarnega pisatelja v dobrem Seliškarjevem prevodu. Londonovi robustni karakterji so dobro pogodeni. Vredno čitanja. Seznanite se z velikim Londonom, kdor ga ne čita v izvirniku! 4. »Kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje«, podaja dr. Dra-gotin Lončar — in »Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije«, priredil Filip Uratnik. Sto strani obsegajoča knjižica vsebuje zgodovino razvoja gospodarstva, sistemov produkcije, socijalno-ekonomske filozofije in delavskih bojev. Zel,o poučno delo za delavce. Takisto je poučna i" informativna Uratnikova razprava. Citateljem »Prosvete« toplo priporočamo omenjene prve knjige Cankarjeve družbe. Cena za vse štiri je 1 dolar s poštnino vred — tako nizka, da jih dobite skoro zastonj. Kdor ni še član Cankarjeve družbe, lahko naroči knjige pri »Proletarcu«, 3639 W. 26th St„ Chica-go, III. Meščanska literarna revija »Ljubljanski Zvon« je objavila sledečo kritiko: Angelo Cerkvenik: Daj num danes nuš vsakdanji kruh ... Povest. Založila »Cankarjeva družba«. V Ljublj. 1929. Str. 134. Na str. 84. te knjige se bere: »Po dveh dnevih je čitala, da se je neka družina po nesreči zastrupila s plinom ... Ljudem ni nikdar mogoče dopovedati, kako nujno potrebna je skrajna opreznost.« Pa se avtor najbrž ni zavedal, kako je s to majčkeno, ubogo ironijo morda označil tudi usodno brezupnost svojega lastnega prizadevanja; zakaj namenil se je bil, da da ljudem nekaj dobrih nasvetov, da jim enkrat za vselej dopove nekaj važnih stvari — nazadnje je pa le tako, da nikomur ni ničesar dopovedal. Med ljudi je prišla ta knjiga kot pro-letarska povest, pa ni niti proletarska niti povest. Za prvo ji nedostaja duha, za drugo je brez iskrenega doživetja, brez tehnike in oblike. Ne vem, dandanes je moda, da si literati, pa naj že prihajajo iz katerihkoli družabnih ambientov in konfesij, tako radi dajo opravka s političnimi temati in z novimi vrednji v družbi in v svojih novelah in pesmih neživega, nazaj v preteklost obrnjenega duha ode-vajo v nekakšne neresnične socijalne in borbene akcente. Tako je Cerkvenikov odnos do vsega novega, kar prihaja, samo odnos malomeščanskega polfilistra in moralista. čigar miselnost se mota nekje od parole za abstinenco — oba tragična konflikta vse zgodbe sta posledica alkohola — pa do toplega, idilično-sainozavestnega spoznanja: »Zmagali pa ne bomo nikdar z argumenti krvi — zmagali bomo le z mozgom!« (Str. 79.) Majhni nazori, oznanjani s preveliko, prenaivno drznostjo: da so dobre in slabe stvari; dobre: Martin, Marta in Tine, zadružna hranilnica in bolniška blagajna, svetost materinskega čustva in prosvetno društvo, vseobsežnost in brezmejnost Božanstva in »strastno hrepenenje, da bi videla vse te goljufe in tatove viseti...