Kje smo s kulturo bralcev?
Ondan sva se srečala pred knjižnico Jožeta Mazovca — njeno krajevno enoto v Polju.
—  Kam  s  tako častitiljivim korakom?   Na  avtobus   najbrž ne...
—  Seveda ne, pač pa tjale v šolsko klet, se pravi v knjižnico, ki bi zaslužila drugačne, kultur-nejše prostore...
—  ... na katere pa bo treba čakati vse doltej, da se izteče naša ekonomska stabilizacija in nemara še malo dlje.
—  Pa saj vprašanje prostora ni   tako  bistveno,   važnejši   je odnos sposojevalcev do prevze-tih knjig.
—  To pa je seveda problem, ki bi zaslužil kar pošteno okroglo mizo za vse bralce.
—  Tule v aktovki na primer vračam dve neprebrani knjigi. Ena od teh je slovenska klasična povest; vzel sem jo za vnuka kot obvezno   domače    berivo.    A knjiga je tako pobalinsko pori-sana z ogabnimi »vinjetami« in besedami iz že udomačene »fol-klore«, da mu je nisem upal pre-pustiti. Drugo sem namenil sebi, a je žal šla že skozi toliko rok,
predvsem pa skozi roke nekoga, ki jo je očitno prebiral pri opol-danskih kosilih, saj je tako za-maščena in debelo zapackana s sledmi jedi, da se človeku obrača želodec... Obe bom pokazai knjižničarki.
—  Žal ne bo kaj prida zaleglo, saj reva ne utegne prekontroli-rati vsake vrnjene knjige. Tudi sam doživljam podobna prese-nečenja. Nedavno sem ugotovil, da bralec pred menoj med bra-njem očitno  ni  imel  pri  scbi robca... Knjiga se mi je zagnu-sila in sem jo odložil. In kadar prinesene knjige zavijem, si mi-slim: naj bo, čeprav jih borri s tem Ie malo obvaroval, saj desetine drugih ne le, da jih ne zavijejo, tetnveč z njimi ravnajo kakor s cunjami-za prah.
—  In   tako   knjige   trpežno propadajo vsaj  trikrat  hitreje, kakor bi ob kulturnem odnosu in obzirni rabi. Sploh se mi zdi bra-lec, ki grdo ravna s kn jigo, podo-ben surovežu, ki bi človeku na prijazen   pozdrav   odgovoril   s psovko.
—  Res. Kje smo že z mno-žično kulturo sposojanja! Mnogi nimajo do sposojene knjige no-benega odnosa, ker so do nje tako brezbrižni kakor do druge družbene imovine, češ kaj me briga, saj ni moje.
—  In to toliko bolj, ker so sposojevalne možnosti tako zelo ugodne. Za enkratno plačilo čla-narine lahko bereš knjige neo-mejeno, paziš le, da te ne zadene zamudnina po lastni krivdi. Liu-dje ne znajo ceniti ponujenih ugodnosti.
—  Vse vrednejše knjige iz tu-kajšnjega   fonda   sem   prebral domala že po dvakrat.  Dotok novih je prepočasen. Ni denarja.
—  K temu bi lahko pripomo-gla primerna sposojnina (ob do-ločenih oprostitvah). S tem bi verjetno  dosegli,   da  bi  bralci lepše ravnali s knjigami, hkrati pa dokazovali, da svojo ljubezen do dobre knjige kot najboljše prijateljice znajo in hočejo us-klajevati s spoštljivirn odnosom do njenega družbenega poslan-stva.
JANEZ LAMPIČ POUE