90                                                                                                                                     
Ščinkovčevo gnezdo
France Žužek
 faveli so topli, božajoči vetrovi, zazelenelo je drevje, zacvetela je nedogledna poljana, oglasili so se ptički s svojimi srebrno-čistimi glasovi, in ljudjc so se oddahnili nekam globoko ter rekli; »Čast Bogu, ki nam je dal znova dočakati pomlad!«
Za Mihčevo hišo je bilo polno češpelj, starih in mladih, debelih in drobnihl, ki fo cvetele in dehtele daleč naokoli. Tik ob plotu je stala debela, veliki ter košata sosedova hruška, ki je potresla ves vrt s svojim nežno-balim cvetjem, da se je zdelo človeku, kot bi gledal širno ravan o Božiču, ki jo je pokrila snežena plast. Ej, koliko vrenja, vrvenja, življe-nja je bilo za to Mihčevo hišo! Čebele, ki so pribrenčale kdovedi odkod, so poletavele od cveta k cvetu, srkaie med in ga bliskovito hitro nosile v sjvoja domovanja. Sinice, vse lepo pisane, so plezale po vejicah in pobi-rale škodljive gosenice, ki so pravkar prilezle iz pregriznjenih bub, ter izražale z glasnim čivkanjem neizmerno veselje nad dobro pečenko. Pod drevjem sta se pa ravsala in kavsala Mifačev in Miklavžev petelin na življenje in smrt, da sta imela že oba vsa rdeča vratova vsled krvi, ki jima je tekla iz bujnih, rožastih grebenov. Taki in enaki gosti so bili za Mihčevo hišo, a najlepši, najpogostnejši in najveselejši ter glasnejši med vsemi temi je bil svatovski ščinkovec, ki se je oglasil prvi, ko se je zasvital dan, in Jti je obmolknil zadnji, ko je zatonilo zvečer zlato solnce na zapadu.
Kako lep je bil ta ščinkovec! Ves v blesku in pisan, vcscl ter raz-igran! In ko je odprl svoj kljunček ter zažvrgolel v mlado majevo jutro p(esem veselja in radosti, je človek ustavil korak in posluhnil in iskal nevidnega pevca mcd vejevjem, ki je tonilo v cvetju, ter visoko v vrhu sosedove hruške.
Najčešče je opazoval tega ščinkovca Mihčev Franci, ki se je bil zavzel zanj že pred Iremi tcdni, ko je bilo pognalo vejevje šcle komaj vidno popje. Takrat jc stal Franci v kuhinji ter zrl skozi okno in opazoval prvcga metulja, ki jc nckam nerodno in lcno obletaval ne prav veliko češpljoi, ki je stala tik ob oknu in segala s svojimi vejami tja gori na slam-nato streho, Tisti metuij je bil rumen in je torej počasi in leno obletaval češpljo. Kar prileti neki ščinkovec — čavs! — in bilo je po metulju! Fran-clja je zabolelo pri srcu. Prvega metulja, tega lepo rumenega metulja, ki ga je zagledal letos, mi pobere nenasitni ščinkovec. V eni sapi skoči skozi vežo iz kuhinje, pobere na dvorišču par kamnov in hiti za hišo. Ščinkovec sedi na veji in si gladi z nožico kljunček, menda vsled veselja, da je prišel tako poceni do slastnega grižljaja. Franci nameri prvi kamen ter zažene; a ščinkovec odleti na sosednje drevo. Franci preganja ubogega ptiča naprej ter luča kamcnje za njkn, dokler mu ne odleti čez streho domačcga poda kdovc kam. Ravno zažcnc zadnji kamen; tcdaj pride mama mimo in ga vpraša: ____»Kajjga počenjaš, Franci?«
i
r
»Ščinkovca lučam,«
»Zakaj?«
»Ubil bi ga rad!«
»Za božjo voljo, kaj pa hočcš ubogi živalci!«, se začudi mati. »Mari ne veš, da je greh, pobijati in trpinčiti ptiče, ki jih je ljubi Bog ustvaril v veselje in razvedrilo ljudem?«
»Glejte, niama!«, pravi Franci. »Zgrabil mi je prvega metulja, ki sem ga videl letos, in ga pohrustal na mah.«
»Metulji so škodljivi, ljubi moj Franci, zato naj ti ne bo žal za tistim,
ki ga je pohrustal ščinkovec in ki ga ni prav nič škoda; metulji ležejo
|,        namreč jajčeca po drevju in koder sploh morejo. Iz teh jajčec se izležejo
pozneje gosenice. In te se razlezejo po vcjah ter objedajo mlado, sočnato
listje in škodujejo tako drevju. Naj ti ne bo žal zanj!«
»A metuljček je bil tako lep, mama!«
»Kaj za to, ljubi Franci! Veš na svetu je mnogo, mnogo stvari lepih, ai so škodljive. Glej, za metulja ti je žal, ki zaredi pogubne gosenice, a ubil bi rad ubogega ščinkovčka, ki uničuje ta škodljivi mrčes. Poleg tega pa poje in žvrgoli tako lepo in prijetno, da je že njega poln ves naš okoliš, in razveseljuje tako človeka, ki si po trudapolnem delu kaj rad nasladi I         uho ob zvoku melodije iz čistih ptičjih grl.«
Osramočen je Franci spoznal resničnost materinih besedi in bilo mu je žal, da je tako trdosrčno, tako neusmiljeno preganjal nedolžnega ptička. Kako bi mu zadostil in ipu dokazal svoje kesanje? Še cel dan je pazil, kdaj se vrne ščinkovec med drevje za hišo, da bi mu na kak način izrazil to, kar je težilo njegovo srce. A ni ga bilo in ni ga bilo! Šele proti sredi popoldne ga je zagledal, kako je skakal od veje do veje, od drevesca do drevesca in pobiral golajzen, ki se je že ustalila, ali ki se je šele hotela ustaliti za lubjem. Šcl je za hišo in opazil, da se ščinkovec ne zmeni po-sebno zanj, da sc ga ptič ne boji, čeprav ga je tako kruto preganjal do-poldne, in neko veseljc je izpreletelo njegovo srce, Sklenil je, da hoče biti previdnejši v prihodnje in da bo negoval tega nedolžno preganjanega ščinkovca, če bo le mogoče.
*       *       *
V par dneh so se izvili iz mladega popja nežni zeleni lističi. Mihčev Franci je ves vesel opazoval to prerajanje vesoljne narave. Nekega dne gleda spet kot navadno skozi kuhinjsko okno. In glej! Na češpljo prileti ščinkovec, držeč v kljunčku kosmič dlake. »To bo za gnezdoi!«, šine Fran-ciju v glavo in ncko čudno veselje mu navda srce, Tiho in počasi se plazi iz knhinje ler leže za tisto debelo hruško, ki je stala tik ob plotu, Prav tam, kjer so se dotikale tri še precej moične vejice slamnate strehe, je začel nanašati ščinkovec za gnezdo. Kot majhna kepica se jc tiščalo nckaj mahu iu drevesnega lišaja visoko1 med vejami. To je bilo ogrodje; treba je bilo še mehkih dlačic in puha za notranjo stran gnezda, da bodoi imeli kasneje mladiči kot blazina mehko posteljico- In to stran sta izpopolnje-
92
vala in gradila dancs stara dva. Zdaj je priletel samec, tisti lepo bleščeči samec, ki je pohrustal pred par dnevi metulja, s par dlakami, se spustil v gnezdece in se vrtil notri in popravljal s kljunom ter gradil. Koimaj je odletel čez streho v par sunkih, je prišla samica, ki je bila nekoliko tem-nejša, odložilai hitro breme ter je uravnala v gnezdo, Tako sta nanašala pridna ščinkovca dolgo, dolgo in gradila gorko in mehko domovanje svo-jim naslednikom.
Franci je ležal kot kamen mirno za hruško, skoro dihati si ni upal m zvesto je sledil vsakemu gibu, vsakemu poletu pridnih živalic. Vzdramil ga je šele materin klic:
»Franci!«
Zganil se je, a oglasiti se si ni upal, da nc zmoti ščinkovca, ki je pravkar čepel in se sukal ter vrtil po gnezdu.
»Fratici!«, je poklicala mati v drugo.
Tedaj je zletel ščinkovec čez strebo, Franci si je oddahnil, se dvignil in bil v pair skokih pri materi.
»Kaj želite, mati?«
»Kod pa hodiš vendar, da se ne oglasiš?«
»Za hišo sem bil, mati!«
»Če si bil tam, bi me bil moral slišati koj prvič. Kje si bil, kaj si delal?«
»Ležal sem za Tomaževo hruško in opazoval ščinkovce.«
»Ali ti nisem rekla že zadnjič, da pusti ptičke pri miru in da je greh, velik greh, preganjati te, nedolžne živalice?«
»Nisem jih preganjal, mamica!«
»Kaj si pa počel torej za hruško?«
»Veste, mama, gledal sem, kako pletejo gnezdo na tisti češplji, ki stoji ob oknu. Visoko med vejami, ki se dotikajo strehe, pleteta gnezdo. Ležal sem čisto tiho in mirno, da me ja ne bi zapazil nobeden, in opazoval. Prcganjal ju pa nisem in ju tudi ne bom nikoli, mama!«
»To je prav, Franci! A čc hočeš, da ostanejo' na naši češplji, jih tudi opazovati ne smeš, ker bi ju motil pri njunem delu.«
»Bil sem skrit in nista me videla.«
»Seveda, takoj te že ne moreta opaziti, ne! A če boš hodil večkrat tja, tc bosta zapazila enkrat, se skujala in šla gradit gnezdo kam drugam.«
»Zakaj?«
»Zato, ker ne mara noben ptič, da bi znalo za njcgovo gnezdo še kako drugo bitje na svetu kot sam.«
»Pa nc pojdem več, ali pa tedaj, ko bosta odletela kam drugam in ko se ne bosta niudila ravno za hišo.«
»Tako bo prav!«, je rekla mati. »Zdaj pa vzcmi tale košek in nesi na njivo, kjer orjejo. So že lačni in malo malice jim bo prišlo prav.«
»Na kateri njivi pa orjejo danes?«
»Na Grivki.«
Franci jc zgrabil košek in hitel po vasi.
93
»Pa pridi takoj nazaj!«, je klicala mati za njim, »da nastelješ živini, jaz imam drugega opravka dosti.«
»Saj pridem precej!«, je dejal Franci in hitel naprej.
In res je bil v petnajstih minutah že doma.
»Danes si priden,« ga je pohvalila mati.
Franci je vzel koš in začel nositi iz listnice listja v hlcv, mati je pa štokala v veži za prašiče.
Ko je Franci dostlal in postavil koš pred hlev ter hotel zapreti, je zagledal na dvorišču ščinkovca, ki je skakal po tleh in iskal bilk. Prijel je kalcšno in jo poizkusil v kljunu; a zdela se mu je pretrda ali prenerodna, zato \o je izpustil in iskal boljše, prikladnejše.
Franci se ni ganil. Ko je dobil ščinkovec iskano bilko in odletel, je skočil Franci v hlev in prinesel krtačo, s katero so snažili pri Mihčevih goveio živino. Vse polno dlake se je je držalo, Franci je očistil krtačo in natresel dlako po dvorišču ter čakal, da se vrne ščinkovec. Ni čakal dolgo, — pa je prišel. Poskočil je parkrat na desno, parkrat na levo, zagledal dlako, prijel v kljun prvi kosmič in odletel. Franciju je veselja vztrepe-talo srce, »Torej sem vendar zadostil še vsaj malo za neusmiljeno prega-njanje«, je dejal sam pri sebi in bil vesel, da so mu žarele oči.
Ščinkovec je nosil sedaj grozno hitro. Priletel je, pobral najbližji kosmič dlake in odhitel. To se je ponavljalo tja pod mrak. Tedaj je pa nehal nositi pridni ptič, ki je delal od ranega jutra, da je pozabil skoro na svoj želodec. Skočil je na hruško, pobral par gosenic, in ko si je utešil glad, je zapel s svojim srebrno-čistim glasom: »Ščink, ščink, ščink! Čiv, čiv — či—i—iv čiv čiv!«
Ves zadovoljen in vesel je bil tega dne Mihčev Franci. Z nasmehom je legel v posteljo iii zaspal tako hitro, ko da mu pojo sami božji krilatci pesem-uspavanko, ter sanjal celo noč o bajnih vrtovih, kjer gnezde naj-lepši ptički in ki pojo tako: lepo, da bi se stopilo človeku srce ob nji-hovem glasu.
*       *       *
V dveh dneh je bilo gnezdo dograjeno. In ker je ozelenelo vse drevje, je človek komaj zapazil, da si je postavil vescli ščinkovec dom med vejami Mihčeve češplje.
Dober teden se Franci ni zmenil mnogo za ščinkovčevo gnezdo, čeprav ga je gnalo srce z neizmerno silo za hišo. Bal se je, da bi se res ne skujala stara dva in se preselila v skritejši, varnejši kraj, kjer bi ju ne doseglo človeško oko. Toda po preteku tcdna ni mogel vzdržati več, pa ni mogel. Nekega dne je vzel pri hlevu lestvo, jo nesel za hišo in jo prislonil k zidu. Pogledal je naokoli, ali ga ne vidi mogoče samec? In ker ga ni videl nikjer, je lezel počasi in z nekira čudnim strahom po lestvi proti gnezdu.
Franci pride do gnezda. Frrrrr — frrr — frrr! Franci se prestraši in gleda začudeno, Kaj je bilo? Starka jc sedela v gnezdu, a on ni vedel
94
za to. Zdaj jo je prestrašil in splašil, Bog ve, ali bo še prišla nazaj, ali ne? Kaj, če se bo skujala? 0 ta radovednost! Zakaj ni raje ostal spodaj, zakaj je šcl na drevo? Franciju je bilo grozno tesno pri srcu; a vendar je pogle-dal v gnezdo, kjer je ležalo petearo rdeče, sivo in plavo pikastih jajčec. In kako lepo, udobno gnezdece! Par hipov je stal Franci na lcstvi. Kar se oglasi starka z žalostnim, tožečim glasom: »Ščink, ščink, ščink! Ščink, šči-—i—i—i—nk, ščink, ščink!«
»Jezi in boji se!«, šine Franciju v glavo. Hitro zleze z lestve na tla, jo zgrabi in nese k hlevu ter prisloni na zid.
Franci se je kesal in obžaloval svoje dejanje. »Bog daj, da bi šla starka nazaj, Bog daj, da bi se ne skujala!«, je prosil na tihem v svoiem srcu. »Nikoli več ne grem gledat gnezda, samo nazaj naj pride!«
Nemirno je hodil okoli in iskal razvedrila svojemu srcu. A zastonj! Čim bolj se je skušal otresti težkih misli, tcm bolj mu jc vrelo vedno po glavi neumno početje in skrb za ščinkovce, ki bodo zapustili najbrže češpljo in se, preselili kam drugam. Kar mu pride na misel: Ali ni mogoče, da je starka že spet v svojem gnezdu? Seveda je mogoče! Hitro skoči krog vogla hiše, se splazi za sosedovo hruško ter opazuje napeto, aili bi zagledal med listi starko v gnezdu. In res zapazi v nekaj minutah repček, ki je riiolel iz gnezd.a.
»Niso sc skujali!«, zakličc Franci veselo in steče k materi, ki je pri-pravljala večerjo.
»Mama!«, jc dejal.
>.Kaj bi rad?«
»Na češplji sem bil.«
»Pa menda vendar ne pri ščinkovcih?«
»Da, gori sem bil.«
»Zakaj?«
»Hotel sem pogledati, kaj je v gnezdu. Pet jajčec je notri, pet lepih drobnih, pet majcenih jajčec. Starka je bila tudi notri, pa je zletela, ko sem prišel gor.«
»Ti nesrečni otrok, ti!«, se je razjezila mati. »Že zadnjič sem ti rekla in zabičevala, da moraš imcti ptiče rad in da ne hodi v bližino gnezda, sicer se bosta skujala stara dva! A ti greš danes na drevo, pa mi še starko spodiš vun, ki sedi notri in vali mladiče! Franci, če me ne boš ubogal bolj, bo treba — palice!«
Franci je, prijel mamo za predpasnik, se ozrl proseče vanjo in jo prosil oproiščenja: »Odpustite, mati, saj nisem mislil tako hudo! Zdelo se mi je, da ni nobenega starega blizu, pa sem šel gori. Samo iz radovednosti sem šel. Skujala se pa nista, ker sem videl repček ščinkovca, ki spet sedi v gnezdu.«
»Prav, da sc nista skujala! A radovednost ni lepa človeška lastnost, zapomni si to. V prihodnje pridi prej k meni, preden se lotiš spet kake podobne reči! Ščinkovce pa pusti popolnoma pri miru, naj izvalita svoje mladičc!«
95
»Kdaj jih bosta pa izvalila, mama?«
»Prav natančno ne vem, a v kakih štirinajstih dneh gotovo.«
»Kaj pa potem?«
»No, pitala jih bosta tako dolgo, da postanejo godni in zmožni, po-iskati si hrane tudi sami, če je treba.«
»Da bi jih ne vzel kdo,« je, omenil Franci.
»Pusti jih pri miru ti, pa so na varnem, saj ne ve zanje nihče drugi kot ti.«
»A če bi jih izvohal kdo?«
»Nc boj se, saj so skriti!«
Tako in podobno sta se pogovarjala še dolgo. Čas je tekel hitro, drevje je otresio svoje cvetje in kazati se je začeloi že mlado sadje. Ščin-Kovec-samec je pel veselo po drevju, satnica je pridno valila in izva-lila pctero majhnih, golih mladičev.                                 (Konec prihdonjič.)