Kronika Nekaj besed k pravdi o starih Slovanih A. Pol janec I. V svojem članku „Znanost in politika", ki je izšel v 7—8. štev. letošnje podobnosti", sem skušal osvetliti vprašanje o razmerju med znanostjo in politiko. Ob tej priliki sem mimogrede omenil tudi znano pravdo o starih Slovanih, v kateri nastopata kot glavna nasprotnika dva slovenska zgodovinarja, Hauptmann in Mal. Letos je Mal izdal iknjigo „Probleme aus der Fruhgeschichte der Slowenen", ki naj bi tvorila nekak povzetek vse dosedanje polemike. Obširna ocena tega dela, ki jo je v ,,Času" napisal Grafenauer, je izzvala kratko, toda precej ostro polemiko v dnevnem časopisju. V čem je prav za prav bistvo tega prerekanja med obema zgodovinarjema, ki se vleče že od prvih povojnih let sem in v katerem sta oba znanstvenika razpoložljive vire že tako izčrpala, da vse njuno dokazovanje večkrat ustvarja dojem ponavljanja? Ali gre ires zgolj za sporna vprašanja, o katerih naj se diskusija prepusti „prizadetim strokovnjakom", kakor pravi Grivec in kaikor za njim ponavlja Mal? Morda gre tu še za vprašanja, o katerih je prav malo verjetno, da bi jih „prizadeti strokovnjaki" (to se pravi, naše urad m o zgodovinopisje) sploh mogli zadovoljivo rešiti. Mislim, da so tu vsaj posredno prizadeta tudi vprašanja naše slovenske sedanjosti in bodočnosti. Že v zgoraj omenjeni razpravi sem vso to pravdo o slovenski preteklosti opredelil kot „prenašanje sodobne politike v preteklost", k»t „precej jasen odraz važnega načelnega vprašanja o sposobnosti ali nesposobnosti Slovencev za samostojno politično življenje". Mal trdi, da so predniki Slovencev prišli v svojo novo domovino kot svobodni ljudje in so znali svoje svoboščine uveljavljati prav do konca srednjega veka; Hauptmann pa nasprotno trdi, da so bili Slovani zaradi neugodnega zemljepisnega položaja svoje pradomovine izpostavljeni stalnim napadom tujih ljudstev in da so pod njihovim jarmom izgubili vsak smisel za državotvorno dejavnost: tudi Slovenci so po tej teoriji prišli v alpske predele 40* 619 kot obrski podložniki in so v tem položaju ostali, čeprav so se gospodarji menjavali. Državotvorni element na Slovenskem je bil tujec: Obri, Hrvati, Franki itd. Vprašanje staroslovanske in staroslovenslke „svobode" in ..nesvobode" nikakor ni izvirno slovensko vprašanje. To vprašanje ima svojo zgodovino, ki sega najmanj dvesto let nazaj. Že pri Komenskem in Herderju, zlasti pa še pri slovanskih ro-mantikih 19. stoletja, srečamo idejo o tako imenovani „golobji naravi" Slovanov. Ta teorija je bila del splošne težnje po idealizaciji prirodnih, zlasti agrarnih ljudstev, težnja, ki se je rodila v boju s protislovji fevdalnega družbenega reda in z nasiljem absolutistične države. V prvi polovici 19. stoletja, v dobi revolucionarnega vrenja, srečamo to idejo tudi še v drugi obliki: napredna nemška buržuazija jo postavlja nasproti agrarnim in reakcionarnim slovanskim narodom kot idejo o manjvrednosti Slovanov. Pozneje ta ideja postane in ostane sestavni del zgodovinskih tecrij nemškega imperializma. Kolikor je ideja o „golobji naravi" životarila tudi še pri Slovanih, je bila predvsem izraz nemoči pred nacionalnim zatiralcem. Kolikor bolj zrelo je postajalo meščanstvo slovanskih narodov in kolikor odločnejši je postajal boj teh narodov za svobodo in enakopravnost, toliko manj so mogle slovanske zgodovinarje zadovoljiti take in podobne teorije. Potrebovali so zgodovinsko teorijo, ki bo slovanske narode v njihovem boju za enakopravnost podpirala. V virih in izročilih so za te svoje težnje prav gotovo našli najmanj toliko oporišč, kakor so jih za svoje manjvrednostne teorije našli njihovi nasprotniki. Ta kratki pregled razvoja slovanskega zgodovinopisja nam spet priča, kalko je šla znanstvena dejavnost vzporedno s političnim, razvojem. Še bolj nam bo pa to postalo jasno, če se vrnemo k sporu med Hauptmannom in Malom. Leta 1915. je Hauptmann napisal razpravo „Politische Umwalzungen unter den Slowenen vom Ende des 6. bis zur Mitte des 9. Jahrhunderts", v kateri med drugim trdi, da je bila karantanska država plod državotvornega duha hrvatskega plemena, ki je neki prodrlo na Koroško in se tam uveljavilo kot vladajoča družbena plast „kosezov". Mal je v članku „K poglavju starejše zgodovine Slovencev" (Čas, 1916) Hauptmannove teze podpiral. Nagibe, ki so ga pri tem vodili, nam naj jasneje razodevajo njegove lastne besede: „Spis, ki poudarja za preteklost držav-nopolitično sikupnost Hrvatov in Slovencev, mi je namreč hodil takrat jako prav, ker so Nemci trdovratno trdili, da nimamo nič skupnega z ostalimi Slovani... Za pripravo terena majski deklaraciji je bilo to potrebno in v enakem silobran-skem položaju, kot smo bili Slovenci med svetovno vojno, bi tudi vprihodnjič — kljub notranjim pomislekom — vedno zopet kaj takega zagrešil" (prim. Malovo razpravo „Epilog k staroslovenski svobodi", Čas 1923, str. 336). Zares čudna usluga narodni stvari in znanstveni misli, če se moramo pri tem opirati na dokazovanja, glede katerih imamo sami notranje pomisleke! V razpravi „Priroda in zgodovina v razvoju Jugoslavije", ki je leta 1922. izšla v posebni številki ljubljanske „Njive", je Hauptmann iznova, tokrat v zelo zgoščeni obliki, podal svoje naziranje o slovenski in južnoslovanski preteklosti. Zadnji smisel vse razprave je Hauptmann izrazil v zaključku, da Balkana „ne bodo rešili nikdar trije narodi, ampak le eden, kateremu bo moral dati Srb je-klenost svojega kolonialnega tipa, Slovenec solidnost notranje uprave in Hrvat blesteči čar aristokratske kulture". Ta zaključek, ki je značilen za splošno miselnost slovenskega liberalca tistih let, je .Jutro" hvalilo kot priznanje jugoslovanski unitaristični ideji. 620 Malu Hauptmannove koncepcije to pot niso več hodile prav. V razpravi „Nova pota slovenske historiografije?" (Čas, 1923) je ostro kritiziral Hauptmannovo suženjsko teorijo". Ta Malova kritika vsebuje nekaj popolnoma točnih ugotovitev o političnem smislu Hauptmannovih zaključkov, s katerimi hoče Slovencem „odrekati vsake druge državniške zmožnosti, prisodivši jim vlogo zvesto vdanih in pokornih vršiteljev volje državnih krmilarjev". Ne smemo pozabiti, da je Mal napisal te krepke besede v dobi naraščajočega proticentralističnega razpoloženja v slovenskem ljudstvu, v dobi bojev z Orjuno, skratka, v dobi, ko je splošni pritisk množic pognal eno izmed obeh starih slovenskih meščanskih strank v avtonomizem in protihegemoni stično opozicijo, medtem ko je druga meščanska stranka lahko uveljavljala svojo oblast na Slovenskem le s tesno naslonitvijo na centralistični režim. Oba zgodovinarja sta potemtakem zgodovinopisju tolmačila smeri svojih strank. Kasnejša dela obeh zgodovinarjev, ne izvzemši zadnjo Malovo knjigo, niso mimo nekaterih nebistvenih modifikacij te ali one prvotne teze prinesla nobenih pomembnejših izsledkov. Politična ost polemike je povsem otopela, ko je postal za obe tradicionalni slovenski stranki boj med avtonomizmom in centralizmom samo še teoretično vprašanje, medtem ko sta se praktično obe — zdaj ena zdaj druga — vedli v smislu pravkar citiranih Malovih očitkov Hauptmannu. II. Morda ne bo odveč, če zdaj kolikor moči kratko odgovorimo na vprašanje: kako gleda na take in podobne probleme sodobna napredna teorija o družbenem razvoju? Zlasti pa je važno vprašanje, kaj ta teorija sodi o državotvornih sposobnostih posameznih narodov. Državotvornost je sposobnost ljudstva ali naroda oblikovati svojo lastno narodno državo ali pa da se v državni zvezi z drugimi narodi zna uveljavljati kot enakovreden in enakopraven činitelj. Menda ni treba posebej dokazovati, da je pojem državotvornosti neločljiv od pojma države. Država pa ni niti proizvod nekega apriornega državotvornega duha niti zemljepisnega okolja, niti ni za njen nastanek bistveno podjarmljenje enega ljudstva po drugem. Država nastane šele tedaj, ko družba doseže neko določeno razvojno stopnjo. V svojem članku „Od plemena do naroda" (prim. 2. štev. letošnje „Sodobnosti") sem dejal, da je država zrastla iz notranjega razkrajanja starih rodov, bratstev in plemen, iz njihovega razpadanja na nasprotujoče si razrede. Razredno družbo pa so rodili v glavnem tile činitelji: prehod najvažnejših proizvajalnih sredstev v zasebno lastnino je na tisti stopnji omogočil večjo produktivnost dela; proizvod neposrednega pro-ducenta je presegal njegove vsakdanje potrebe, ta odvisni proizvod pa je praktično dopuščal obstoj plasti, ki v produkciji ni bila več neposredno udeležena. Engels vidi v nastanku države priznanje, da se je družba zapletla v nerešljiva notranja protislovja in da je postala potrebna sila, ki navidez stoji nad družbo in ki naj nasprotja potlači ter jih drži v mejah „reda". To silo predstavlja posebna plast ljudi, stoječa izven produkcijskega procesa, v katere rokah se osredotoči tako imenovana javna oblast. Razkroj starih krvnih in plemenskih \ezi se očituje v razdelitvi državljanov po ozemlju. Javna oblast, teritorialna razdelitev državljanov in javne dajatve, davki, to so tri obeležja države, ki jih prejšnja plemenska družba ni poznala. 621 O državi na sploh in o državotvornosti tega ali onega ljudstva posebej lahko govorimo šele tedaj, ko je razkrajevalni proces stare plemenske družbe že tako napredoval, da so bili ustvarjeni vsi zgoraj omenjeni pogoji za nastop razredne družbe. Ali moremo o Slovanih ob njihovem vstopu v zgodovino govoriti, da so bili v tem smislu državotvorni? Ne, viri iz tistih časov nam pričajo, da je tedaj pri Slovanih vladala izrazita plemenska družbena organizacija, ki jo je Prokopij imenoval „demokracijo" in kar so drugi poteim tolmačili z „anarhijo". Ta družbena organizacija se je očitovala tudi v njihovem značaju in navadah, kakor nam jih podajajo viri. Če Slovani tedaj na primer še niso poznali suženjstva, potem tega ne gre pripisovati pomanjkanju „gosposkega čustva", kakor jim ga je leta 1923. očital Hauptmann, marveč kratko in malo dejstvu, da pri njih za nastanek suženjstva še niso bili dani potrebni pogoji. Niederle ima popolnoma prav, ko pravi, da so imeli Slovani pač svojstva vseh ostalih indoevropskih barbarov na enaki družbeni stopnji. Tudi o njihovem podrejenem položaju nasproti uraloaltajskim plemenom, o katerih toliko govore pristaši „suženjske teorije", moramo resno podvomiti, če upoštevamo dejstvo, ki ga navaja znani sovjetski zgodovinar Pokrovskij, govoreč o oblikovanju ruskega naroda: „Ruski narod se je oblikoval iz zelo različnih plemen, ki so živela v ruski ravnini, toda slovansko pleme se je izkazalo kot najbolj kulturno in najsilnejše med njimi — zato je tudi vsem drugim vsililo svoj jezik" („Russkaja istorija", str. 17—18). V tej oceni vloge Slovanov se strinjajo s Pokrovskim tudi drugi sovjetski zgodovinarji, med njimi znani avtor „Kratkega kurza zgodovine SSSR", profesor Šestaikov. Ne bom se spuščal v razmotrivanja, kakšno je bilo razmerje alpskih Slovanov do Obrov, čeprav dopuščam možnost vodilne vloge Obrov v toku preseljevanja slovanskih plemen na jugozahod. Zdi se mi, da je za presojanje takih razmerij in njihovih posledic zelo važna analiza splošne ravni socialnega in ekonomskega razvoja podjarmljevalca in podjarmljenca. V tej zvezi bi opozoril samo na Ple-hanovljevo misel, ki je