SLOVENSKI ETNOGRAF LETNIK XT 1958 UREDILA BORIS OREL IN MILKO MATIČETOV IZDAL IN ZALOŽIL ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI LJUBLJANA 1958 »Slovenski etnograf« izhaja letno v eni knjigi — paraît une fois par an Uredništvo in zamenjave — Rédaction et échange: Etnografski muzej, Ljubljana, Prešernova 20, poštni predal 357, telefon 22-475 Uprava — Administration: Etnografski muzej, Ljubljana, Prešernova 20 Za znanstveno vsebino člankov odgoveirjajo avtorji SLOVENSKI ETNOGRAF LETNIK XI 1958 UREDILA BORIS OREL IN MILKO MATICETOV IZDAL IN ZALOŽIL ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI LJUBLJANA 1958 90921 VSEBINA i TABLE DES MATIERES j Milko Matičetov, Slovensko etnografsko društvo ...................... 7 La société ethnographique slovene Niko Kuret, Ljudsko gledališče pri Slovencih........................... Das Volkstheaier der Slomenen ^— Ivan Grafenauer, Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B 49 Zusammenhang slowenischer Volkssagen mit ratischen — B Leopold S tanek, »Dere sen še mali bi ja«................................. 69 Varianten eines slomenischen Studentenliedes * Angelos Baš, Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slo- venskem ............................................................ 101 Témoignage sur le costume dans l'art du moyen-âge avancé en Slo- vénie Pavla Štrukelj, Pranje perila v okolici Ljubljane ....................... 151 Washing of the linen in the surroundings of Ljubljana Mirko Kus-Nikolajev, Biološki kvalitet u morfogenezi hrvatske se- ljačke nošnje ........................................................ 155 Biologische Qualitât in der Morphogenesis der kroatischen Bauerntracht Lovrenc Sušnik, O žganjekuhi v Breznici pod Lubnikom ................. 167 Von der Branntrveinbrennerei in Breznica bei Škof ja Loka (Oberkrain) ZAPISKI - NOTES Bogomil Gerlanc, Oton Zupančič — zapisovalec ljudskih pesmi .........1T9 Oton Zupančič — collectionneur de chansons populaires Vilko Novak, Ivana Kunšiča prezrti etnološki oris Slovencev ............ 183 Un précis oublié de l'ethnologie des Slovenes, par Ivan Kunšič Milko Matičetov, Nicolettijevo sporočilo o Tolmincili in Kralju Matjažu 186 7 dati di M. Nicoletti sugli Sloveni del Tolminese M. Matičetov - M. Bošković-Stulli, Dobra zbirka slovenskih pripo- vedk iz leta 1910 slabo izdana 1956 .................................. 187 Eine gute Sammlung slomenischer Sagen aus dem Jahre 1910 in einer unzureichenden Ausgabe aus dem Jahre 1956: P. Schlosser, Bachern- Sagen POROČILA - COMPTES RENDUS Vilko Novak, Etnološko delo pri Slovakih ............................... 201 L'activité ethnologique chez les Slovaques Tončica Urbas, Poročilo o delu etnografskega oddelka Pokrajinskega mu- zeja v Mariboru ..................................................... 204 Rapport sur l'activité de la section ethnographique du Musée Régional a Maribor, en 195? Milena Moškon, Etnografsko delo Mestnega muzeja v Celju .............207 L'activité ethnographique du Musée Municipal de Celje Eva Rudolf, Delo etnografskega oddelka Mestnega muzeja v Kranju .... 210 L'activité de la section ethnographique du Musée Municipal de Kranj Marija Jagodic, Tretje posvetovanje etnografov-muzealcev .............211 The third consultation of ethnographers — muséum workers of Slovenia Vilko Novak, Etnološko društvo Jugoslavije ............................. 212 La Société Yougoslave d'Ethnologie Boris Kuhar, Četrti kongres folkloristov Jugoslavije v Varaždinu........214 Le /F« Congres des folkloristes de Yougoslavie, a Varaždin Niko Kure t, Slovenski odbor za etnografski film ........................216 Le comité slovene du film ethnographique Niko Kure t. Mednarodni seminar za etnografski film v Pragi 1957 ....... 218 Le colloque international du film ethnographique a Prague en 1957 Franjo Baš, Viktor Geramb (In memoriam) ..............................220 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE - COMPTES RENDUS CRITIQUES J. Marentič, Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, Ljubljana 195? (Franjo Baš) ........................................................222 M. Turnšek, Od morja do Triglava — 2, Trst 1954 {Marija Jagodic) ......223 M. Jagodic, tJber Ostereier und Ostergeback in Slowenien, P. o. iz Schweiz. Archiv f. Volkskunde 53, 1957 (Fanči Sarf).......................... 225 J.Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957 (Silvo Kranjec) ... 223 I. Mohorič, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču, Ljubljana 1957 (Franjo Baš)................................................................225 Glasnik Etnografskog instituta SAN, II—III, 1955—54 (Franjo Baš)........226 J. Šobić, Odeća i ornamenat Srbije, Beograd 1956 (Marija Jagodic) .......228 M. S. Vlahović-B. Radović, Nošnje Srbije u Etnografskom muzeju u Beo- gradu, Beograd 1954 (Marija Jagodic)................................229 M. Vlahović-P. Milosavljević, Seoski nadgrobni spomenici u Srbiji, Beo- grad 1954 (Marija Jagodic) .......................................... 229 Dvije antologije narodnih pripovijedaka: M.Panić-Surep, Beograd 1957; V. Đurić, Sarajevo 1957 (M. Bošković-Stulli)........................229 Rad kongresa folklorista Jugoslavije I, Zagreb 1958 (Niko Kuret) ........250 E. Markova, Po stopach krosienok, P. o. iz Slov. narodopis V, 1957 (M. Ga- vazzi) .............................................................. 251 Fr. Koschier, Die Rosentaler Tracht, alt und neu, Klagenfurt 1957 (M. Ja- godic)..............................................................252 J. Gartner-R. Geutebriick, Und der Wind verwaht's Lab ..., Klagenfurt 1957 (R.Hrovatin) ..................................................252 Deutsche Volkslieder mit ihren Melodien, 4. Band, Berlin 1957 (Valens Vo- dušek) ...............................................................253 Deutsches Jahrbuch fur Volkskunde, III, 1957 (Niko Kuret) .............. 236 Jahrbuch des osterreichischen Volksliedwerkes, Bd. VI, 1957 (N. Kuret) .. 257 E. Burgstaller, Brauchtumsgebacke und Weihnachtsspeise, Linz 1957 (V. Novak) ............................................................. 259 O. Wonisch, Die Theaterkultur des Stiftes St. Lambrecht, Graz 1957 (Niko Kuret) ............................................................... 241 O. Wonisch, Das St. Lambrechter Passionsspiel von 1606, Wien 1957 (Niko Kuret).............................................................. 241 Index ethographicus, I—II, Budapest 1956, 1957 (Vilko Novak) ............ 242 Néprajzi kôzlemények, I, II, Budapest 1956, 1957 (Vilko Novak) ..........242 Veera Vallinheimo, Das Spinnen in Finnland, Helsinki 1956 (M. Gavazzi) 245 G. Rohlfs, Primitive Kuppelbauten in Europa, Miinchen 1957 (Đ. Palošija) 244 W. E. Miihlmann, Arioi und Mamaia, Wiesbaden 1955 (M. Kus-Nikolajev) . 245 E. von Eickstedt, Atom und Psyché, Stuttgart 1954 (M. Kus-Nikolajev) ____ 246 W. Steinitz, Deutsche Volkslieder demokratischen Charakters, Berlin 1955 (Zmaga Kumer) .....................................................246 G. D'Aronco, Le fiabe di magia in Italia, Udine 1957 (M. Matičetov) ......248 Ta knjiga ima 4 slikovne priloge in 6 slik v tekstu Ce volume contient 4 planches et 6 illustrations dans le texte OBVESTILO UREDNIŠTVA Tudi to pot smo morali zaradi omejenega prostora odložiti za prihodnji letnik nekaj prispevkov: Boris Orel, Boj za moške hlače (Prispevek k motiviki kanjskih končnic). Valens Vodušek, O melodiji pesmi »Dere sen še mali bija«. Ivan Grafenauer, Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — Dodatek. Več ocen. SLOVENSKO ETNOGRAFSKO DRUŠTVO Milko Matičetov Tudi pomembna, široko zastavljena etnografska ali etnološka dela so se v naši preteklosti rojevala po zaslugi prizadevnih posameznikov. Valvasor na svojih pionirskih potih ni imel tovariša; čas romantike je zdramil precej zbiralcev, vendar do prave sinteze tedaj nismo prišli, ker je izmed zmožnejših organizatorjev prvi — Korytko — prekmalu umrl, drugi — Vraz — pa zašel na ilirsko stranpot; kasnejši literarni rod — Valjavec, Jurčič, Levstik, Trdina — je iskal poti k ljudskemu izročilu in iz njega čisto po svoje, kajpada brez ožje medsebojne povezanosti; v drugi polovici stoletja se začenjajo pogosteje oglašati teoretikf, sprva še nekam romantično zasanjano, potem vse bolj trezno in tehtno; tako smo ob izteku prejšnjega stoletja z dr. Štrekljem prvič dosegli vrh, srečno združitev zbirateljske delavnosti in teoretične misli. Za veliko zbirko »Slovenske narodne pesmi« je uredniku zares uspelo mobilizirati sloven- sko javnost, za zbirko ljudskih pesmi z napevi pa zbrati okoli sebe ple- jado strokovnih sodelavcev. In vendar je tudi to delo še zmerom tako ozko zvezano z eno osebnostjo, da z njo stoji in pade, kakor se je žal pokazalo ob prezgodnji Štrekljevi smrti. V našem stoletju so močno pospešile napredek etnografskega dela na Slovenskem ustanove, kjer je bilo vrsti ljudi omogočeno, da se po- klicno posvetijo samo stroki. Tako so med dvema vojnama nastali Etno- grafski muzej v Ljubljani (namesto poprejšnjega skromnega etnograf- skega oddelka v Kranjskem deželnem muzeju), Maroltov »Folklorni institut« pri Glasbeni Matici (sedanji Glasbeno narodopisni inštitut), etnološka stolica na ljubljanski univerzi, po osvoboditvi pa še narodo- pisni inštitut pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Kajpada so se s tem razširile tudi izdajateljske možnosti, pri čemer je treba pred- vsem omeniti glasnik Etnografskega muzeja »Etnolog«. Nerazdružljivo z aktivnostjo Etnografskega muzeja v Ljubljani je tudi sintetično delo »Narodopisje Slovencev«, prvo svoje vrste pri nas, nastalo ob sodelovanju širšega kroga strokovnjakov. Razumljivo je, da je bil pri rasti slovenske etnografije delež Ljub- ljane precejšen in marsikdaj odločilen, vendar ne smemo prezreti tudi drugih središč, ki so ne samo podpirala, ampak včasih tudi prehitevala ljubljanska prizadevanja. Pomislimo le na Celovec, Maribor, Gorico, Celje! In ni naključje, da je ravno v enem teh središč — v Mariboru — 7 i Milko Matičetov prvič prišla do veljave tudi etnografija, čeprav samo kot odsek v mejah organizacije, ki ji je bil uradni naslov »Zgodovinsko društvo« (ustanov- ljeno leta 1903), ki pa je vendarle od vsega začetka poimenovalo svoje glasilo »Časopis za zgodovino in narodopisje«. Tudi na slovenskem za- hodu — v Gorici — je bilo pred prvo vojno načeto etnografsko delo v mejah tamkajšnjega muzejskega društva (prim. goriško »Vedo«), žal pa je svetovni vihar pometel z vsem, ne da bi se bili mogli pokazati prvi sadovi dela. V Ljubljani pri »Muzejskem društvu za Kranjsko« (od 1919 »za Slovenijo«) o kakem etnografskem delovanju skorajda ni moč go- voriti. Do ustanovitve prvega izrecno in samo etnografskega društva na Slovenskem je prišlo leta 1939. Etnolog XIH, 174, je o tem na kratko poročal: »Začetkom avgusta [1939] je bilo ustanovljeno Etnografsko društvo v Ljubljani v podporo in pomoč Etnografskemu muzeju poleg namena očuvanja, ohranjanja in zbiranja etnografskih predmetov in pospeše- vanja etnografske znanosti. Predsedstvo društva je prevzel direktor mu- zeja dr. N. Županič, tajnik je g. Vekoslav Bučar, v odboru in društvu so še drugi vidnejši slovenski etnografi.« To društvo pa je kmg^lu ugasnilo, med drugim tudi zato, ker so takrat nastopila usodna leta okupacije, ko je Slovencem šlo za biti ali ne biti. Čas po osvoboditvi, čas, ki je potekal v znamenju čimprejšnje obnove opustošene domovine, je tudi od slovenskih etnografov terjal vrsto od- govornih, neodložljivih del: obnovitev med vojsko pretrganih predavanj iz etnologije na ljubljanski univerzi, da bi mogli priti do prepotrebnih novih kadrov; nadaljevanje ali bolje prenovitev osrednjega slovenskega strokovnega glasila; preureditev razstavnih zbirk in razširitev predmet- nega fonda Etnografskega muzeja v Ljubljani, tako da bi ne bil več samo kranjska deželna iistanova, temveč ena izmed osrednjih slovenskih znan- stvenih in kulturnih ustanov, če le mogoče v lastni stavbi; preureditev ali ustanovitev etnografskih oddelkov v kompleksnih muzejih v pro- vinci; pospešeno organizacijo zbiralnega dela na podeželju, da bi nas ne prehitel razvoj, ki bistveno spreminja podobo slovenske vasi in da bi zajeli — dokler je še čas za to — čim več dokumentarnega gradiva o nekdanji gmotni, družbeni in duhovni kulturi slovenskega ljudstva; skrb za nekatera doslej pri nas po mačehovsko ali nenačrtno gojena poglavja duhovne kulture, kot so ustno slovstvo, posebej prozno, običaji in igre. Pri izpolnjevanju teh nelahkih nalog in ob reševanju sprotnih teo- retičnih in praktičnih vprašanj smo kajpada neštetokrat imeli v mislih potrebo društvene povezave in se o tem celo posvetovali s hrvatskimi sosedi, vendar je moralo preteči dobro desetletje do odločilnega koraka. Zadnja pobuda je to pot prišla iz vrst naših etnomuzikologov, ki so bili leta 1952 soustanovitelji »Udruženja glasbenih folklorista Jugoslavije«. Ko je to društvo leta 1955 na željo članstva uvidevno odprlo vrata tudi nemuzikologom in obenem primerno spremenilo svojo ureditev in ime, ni bilo nobene ovire, da bi se tudi Slovenci ne organizirali v lastno 8 Slovensko etnografsko društvo »Društvo slovenskih folkloristov« in postali član Zveze folklornih dru- štev Jugoslavije. Razvoj pa se pri nas ni ustaval na tej stopnji, ampak je težil k še večji razširitvi društva, tako da bi se v njem mogli počutiti neutesnjene vsi člani, ki se jih je bilo do spomladi leta 1957 vpisalo že okoli petdeset (sedanje članstvo: 64 rednih in 2 častna člana). To de- jansko stanje je bilo tudi formalno sankcionirano na občnem zboru dne 29. junija 1957, ko je društvo privzelo svoje sedanje ime — »Slovensko etnografsko društvo«. Nameni društva so — če naj se zaradi kratkosti zatečemo kar k suhi formulaciji pravilnika — med drugim tile: »organiziranje in podpiranje vsakovrstne znanstvene, umetniške in propagandne delavnosti na pod- ročju materialne, socialne in duhovne kulture; povezovanje znanstveni- kov, umetnikov in strokovnih delavcev ter institucij in organizacij na področju ljudske kulture; zaščita ljudske umetnosti in boj proti njeni profanaciji«. Za dosego svojih namenov je društvo seveda odločeno aktivno na- stopati v javnosti. S kakšnimi problemi se ta čas spoprijemlje, naj po- kaže kratek izvleček iz sklepov zadnjega občnega zbora z dne 28. junija 1958. leta: Da bi bilo nujno v univerzitetnih učnih načrtih dati poseben poudarek ljudskemu slovstvu in ljudski likovni umetnosti, bodisi pri stolici za etnologijo ali za slovensko literaturo oziroma umetnostno zgo- dovino; — da se izvede varstvo ljudske arhitekture; — da se v etno- grafske in muzejske ustanove pritegnejo diplomirani etnologi na prazna ali nestrokovno zasedena mesta; — da se ustanovi delovna skupina za sestavo slovenske etnografske bibliografije; — da odbor za etnografski film doseže stik z umetniškimi vodstvi filmskih podjetij; — da se vsako leto na drugem kraju priredi zborovanje z občnim zborom. Posebej so se sklepi dotaknili tudi našega stališča do dveh društvenih organizacij na ozemlju Jugoslavije. Poleg že omenjene Zveze društev folkloristov Jugoslavije obstoji namreč od leta 1957 tudi še Etnološko društvo Jugoslavije (glej poročilo o njem na str. 212 sL). Ob ustanovitvi le-tega je samo naše društvo odkrito izrazilo svoje načelne pomisleke, kaj bi z dvema organizacijama, katerih program in torišče sta v marsi- čem enaka. In kakor pred letom dni, tako smo kajpada še zmerom pre- pričani, da je dvotirnost nekoristna in da skriva v sebi resne nevarnosti za normalen razvoj naše stroke. Osnovne organizacijske celice za uspešno in nemoteno delo so namreč po naši oceni edinole enotna in močna društva po republikah. Zato je vroča želja vseh članov Slovenskega etnografskega društva, da bi se Zveza društev folkloristov in Etnološko društvo Jugoslavije čimprej sporazumeli med sabo in zlili v eno samo organizacijo zveznega značaja. Ne da bi čakalo, kdaj bo do tega prišlo, pa je Slovensko etnografsko društvo trdno odločeno, delati po svojih najboljših močeh za napredek etnografske znanosti v ožji domovini Slo- veniji, v Jugoslaviji in v svetu. Slovensko etnografsko društvo nam ne zbuja samo upanje, ampak nam je lahko tudi porok, da bomo delali složno naprej kakor v času 9 Milko Matičetov obnove. Danes ne med ljubljanskimi etnografskimi zavodi ne v ustano- vah ali oddelkih po drugih središčih ne med raziskovalci in ljubitelji zasebniki ni nikogar, ki bi mogel tako kot društvo skrbeti za medsebojno zvezo, posredovati pri delitvi dela in področij, pripravljati morebitne skupne nastope in podobno. In ko se na vseh koncih in krajih, v vseh mogočih strokah kažejo odlični sadovi organiziranega, koordiniranega dela kolektivov in posameznikov, je pač treba priznati, da je tudi za etnografijo čas osamljenih delovnih akcij dokončno minil. Résumé LA SOCIÉTÉ ETHNOGRAPHIQUE SLOVENE La premiere association des ethnographes de Slovénie remonte a l'an 1939, ou fut fondée, a Ljubljana, sous la présidence du professeur dr. Niko Županič, l'fEtnografsko drustvo» (Société ethnographique). Mais la Société dut bientôt disparaître, car la Guerre venait d'éclater et la Slovénie fut occupée. Apres la libération, les ethnographes Slovenes prenaient part active au renouveau maté- riel et spirituel de la patrie dévastée, s'imposant d'urgence, et ne trouvaient pas, tout de suite, le temps a s'organiser dans un organisme a part. Ce ne furent que les ethnomusicologues qui fonderent, les premiers, leur association a eux, asso- ciation encore unique pour toute la Yougoslavie (1952). Mais des que de nom- breux folkloristes qui n'étaient pas d'ethnomusicologues eurent résolu a adhérer a la nouvelle organisation, celle-ci s'en rendit compte et s'élargit sans hésiter; elle adopta le systeme fédéral et devint l'«Union des Sociétés des Folkloristes de Yougoslavie» (1955). Y adhéra la ^Société des folkloristes Slovenes» qui venait de se former en 1956. Cet organisme réussit, en peu de temps, a réunir presque tous les spécialistes Slovenes, non seulement ceux qui se vouent aux recherches de la culture spirituelle, mais aussi ceux qui travaillent au domaine des cultures so- ciale et matérielle du peuple slovene. D'une maniere tout a faut naturelle, il en résulta une nouvelle situation dans l'association qui, se rendant compte du nouvel état des choses, prit le nom de «Slovensko etnografsko drustvo» (Société ethnographique slovene). Cette Société est, toutefois, toujours affiliée a l'^Union des Sociétés des Folkloristes de Yougoslavie», et ne fait pas partie de la récente ^Société ethnologique yougoslave», fondée en 1957. C'est que les statuts de celle-ci ne conviennent pas tout a fait aux membres de l'organisme slovene; ceux-ci refusent surtout l'organisation selon le principe centraliste. Cependant, les membres de la «Société ethnographique slovene» désirent vivement de voir naître, au plus tôt possible, une entente raisonnable entre l'i.Union des Société des Folkloristes de Yougoslavie» et la «Société ethnologique yougoslave» ou, mieux encore, une fusion des deux organismes. C'est qu'ils sont convaincus qu'une double organisation des ethnologues du meme pays reste une anomalie. La jeune «Société ethnographique slovene» est, malgré tout, ou justement pour cette raison, fermement décidée a se vouer, de son mieux, au progres de la sci- ence ethnographique, aussi bien en Slovénie, qu'en Yougoslavie et dans le monde. 10 LJUDSKO GLEDALIŠČE PRI SLOVENCIH Za 190-letnico rojstva Andreja Šusterja Drabosnjaika (* 6. maja 1768) Niko Kuret I. POJEM Pod konec prejšnjega stoletja je postalo vprašanje »ljudskega gle- dališča« na mah aktualno. V Parizu, osrčju tedanje kulturne Evrope, se je zbral ob pisatelju Romainu Rollandu krog književnikov in dal po- budo za prvi mednarodni kongres ljudskega gledališča ob pariški sve- tovni razstavi 1900. Kongresa sicer ni bilo, pač pa je začela izhajati v >Revue d'Art Dramatique« v letih 1900—1903 vrsta člankov Romaina RoUanda o ljudskem gledališču. V njih je podal kvintesenco vseh do- tedanjih naporov za uresničenje »ljudskega gledališča« v preteklosti,^ hkrati pa je iz hotenj in prizadevanj svoje dobe, ki je bila prve boje za politične, gospodarske in kulturne pravice proletariata, izoblikoval po- skus estetike novega gledališča, ki bi temeljilo na ljudstvu in bi bilo njemu namenjeno.^ Ko se je v drugi polovici 19. stoletja kapitalistična družba prevesila v svoje imperialistično obdobje in je prolétariat po svojih voditeljih vedno glasneje in uspešneje zahteval svoje pravice, so se namreč pojavili ' Že Jean-Jacques Rousseau je strogo obsodil gledališče svojega časa in v Pismu DAlembertu (Lettre a dAlembert, 1758) naslikal idealno gledališče po zgledu starih Grkov. Podobno je sanjaril Denis Diderot (Second Entretien sur le Fils Naturel, 1757) o emocionalni sili, ki jo vsebuje navzočnost štiridesettisoč do petdesettisoč ljudi. Iz Rousseaujevih in Diderotovih misli je spletal svoje nazore Louis Sébastien Mercier, ki je pozneje navdušil Friedricha Schil- ler j a. Mercier je že nedvoumno zahteval gledališče, ki bi iz ljudstva izhajalo in bi bilo njemu namenjeno. Tem iz razsvetljenjskih nagnjenj spočetim mislim je ustvarila francoska Revolucija ugodna tla. Marie-Joseph Chénier jim je postal glasnik, Konvent pa jim je dal 1793 celo zakonito obliko (Loi de regle- ment sur les spectacles). Nova republika je dobila zdaj državna gledališča, brezplačne predstave, širokopotezno montirana množična slavja — le iger ni hotelo biti. Napoleonovo cesarstvo je pomedlo s široko zastavljenimi ukrepi. Izluščil jih je spet zgodovinar Revolucije Michelet, ki je postal na Sorbonni glasnik revolucijskega ljudskega gledališča. Teoremi in poskusi so rodili en sam sad, ki pa je nemalo pomemben: Friedrich Schiller je ob njih vse svoje življenje snoval in eno leto pred smrtjo ustvaril igro, ki je v Svici ponarodela, to je »Viljem Teli«! Genialni pesnik je v njej uresničil teorije posameznikov in švicarsko ljudstvo jo je sprejelo za svojo. Se dandanes jo igrajo v vasi Alt- dorfu ob Štirikantonskem jezeru. * Njegovi članki so izšli v ponatisu in z dopolnili v knjigi: Le Théâtre du Peuple. Essai d'esthétique d'un théâtre nouveau. Paris 1903. 11 Niko Kuret »demokratično« usmerjeni poskusi tudi v kulturnem življenju, predvsem v gledališču. Socialisti ustanovijo 1890 v Berlinu svojo »Freie Volks- biihne«, Dunaj dobi 1899 svoj »Volkstlieater«. V Parizu nastajajo de- lavska gledališča: 1899 »Cooperation des idees«, 1903 »Theatre Populaire« (rue de Belleville) in »Theatre du Peuple« (Clichy). V Vogezih začne s svojim »Theatre du Peuple« 1892 Maurice Pottecher, v Nemčiji mu sledi 1903 Ernst Wachler s svojim »Harz-Theater«. V Franciji so že precej prej začeli obnavljati antično igranje v starih gledališčih in amfi- teatrih (Orange 1869, Nîmes in drugod), v Nemčiji pa rasejo zanaprej kakor gobe po dežju številni »Berg-«, »Wald-« in »Natur-Theatri«. An- glija slavi zgodovinske obletnice svojih mest z množičnimi gledališkimi predstavami na prostem, v Ameriki pa postanejo torišča takšnih pred- stav zlasti vseučilišča. Vsi ti poskusi so se lotili stvari predvsem pri oblikovni plati, češ da ima predstava z velikimi množicami nastopajočih pod milim nebom že sama po sebi »ljudski« značaj! Romain Rolland je bil prvi, ki je terjal načelno jasnost. Zavrnil je dobršen del dramskega sporeda od antike do moderne in zahteval novih iger, ki naj bodo ljudstvu »razvedrilo, vir moči, luč duha«, prikazujejo, kar vsa skupnost čuti, in jih naj oživlja neki ideal (»il faut une foi a l'art«). V oblikovnem pogledu je pritegnil tedanjim stremljenjem; naj- prikladnejša je igra s petjem, z množicami in zbori, z obilico dejanja, igra brez zamotane psihologije, po možnosti pod milim nebom, na simul- tanem igrišču, monumentalna — ne vsakdanja zabava, marveč slavnostni dogodek. Na Slovenskem začno čitalniški odri, narodnoobrambno orožje in hkrati zabava našega malomeščanstva, v sedemdesetih letih pešati. Po novih bralnih društvih vstajajo zdaj »ljudski odri«, namenjeni predvsem tedaj še prevladujočemu kmečkemu prebivalstvu. Njihovo število hitro raste.^ Dne 8. septembra 1906 je dobila Ljubljana svoj sicer stalni, toda amaterski »Ljudski oder« (v Ljudskem domu v Streliški ulici). Duhu časa je s tem sledilo novo »krščansko-socialno« gibanje z Jan. Ev. Kre- kom.* Zdi se nam pa, da slišimo neposredni odmev novih nazorov Ro- maina Rollanda, če beremo v »Domu in svetu« 1908 članek Izidorja Cankarja, »Ljudsko gledališče«." Pisec ugotavlja prepad med vrhnjo plastjo in ljudstvom, govori o pogospojeni umetnosti na oficielnih odrih in na drugi strani zavrača »kosmat dovtip, rokovnjaško junaštvo, ne- umetniško genljivost, moralizujočo tendenco, bedasto kričečo sceno« na ^ To je omogočilo 1906 celo nastanek 3>Zbirke ljudskih iger« ne preveč slav- nega spomina. ¦* Gl. Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljub- ljana 1928. 148 si. — Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vpra- šanja. Ljubljana 1957, 293 si. = France Bregar, Ljudsko gledališče. DS 21 (1908), 371—375. — France Breg ar je bil psevdonim Izidorja Cankarja (gl. Anton Dokler, Jubilejno kazalo za vseh petdeset letnikov Doma in sveta. Ljubljana 1938, 100). 12 Ljudsko gledališče pri Slovencih tako imenovanih (naših) ljudskih odrih. Trdi, da ljudstvo umetnosti ne razume, dokler je lačno. Ko pa nastane »mirno blagostanje« vseh slojev, ko se raven kulture izravna, takrat dobimo podlago za ljudsko umetnost. Demokracija je na pohodu in »dan njene popolne zmage bo rojstni dan ljudske umetnosti in ljudskega gledališča«. Govorica razgledanih duhov izza 50 let zveni precej podobno. Vsi vidijo pred seboj isti ideal: po zmagi ljudstva ustvariti v okviru nove kulture tudi novo gledališče, ki bo samo po sebi ljudsko, enovito, kakor bo družba enovita, brezrazredna. Vsi pa izhajajo tudi iz prepričanja, da ljudskega gledališča d njihovi dobi še ni! Trudijo se pač, da bi za ljud- stvo nekaj storili, dokler se daljni ideal ne uresniči. To prepričanje je nadvse značilno za inteligenčno plast tiste dobe; njegova dediščina se vleče v marsičem prav do današnjih dni! Romain Rolland se je navduševal za švicarsko^ ljudsko gleda- lišče, očitno pa se ni niti zavedal, da živi takšno ljudsko gledališče — v njegovem času — po vseh drugih evropskih deželah! Tako je tudi »Dom ' in svet« pozabljal ljudsko gledališče na Slovenskem Koroškem, pozab- ljal je Drabosnjaka, ki je po celovškem »Miru« opozoril nanj že 1892 Anton Trstenjak.' Vnemar je puščal naše »mladoletne igre«, ki jih je po zaslugi Davorina Trstenjaka otel pozabljen ju Karel Štrekelj,^ in kolede vseh vrst tja do mimičnodramatske zakladnice naših ženito- vanjskih običajev, ki so se zanje zanimali že v zgodnjem 19. stoletju. Seveda za to ne gre kriviti posameznikov. Resnica je namreč ta, da vsega tega pri nas in — z izjemo majhnega kroga — tudi drugod nihče ni ne videl ne vedel! Glasniki »ljudskega gledališča« izza 50 let in nji- hovi predhodniki so mimo preteklosti in sodobnosti govorili v prihod- nost. S svojim prepričanjem, da ljudskega gledališča še ni, so sicer za- padli zmoti. Ljudsko gledališče je živelo davno pred njimi, je živelo tedaj in živi še danes. Toda takšno, kakršno je, bi verjetno ne bilo ustre- zalo njihovim zamislim. Razlike niso bile samo v nazorski vsebini; ta bi bila nezdružljiva n. pr. z marksističnim gledanjem socialnih demo- kratov. Razlike so bile tudi v vrednotenju gledališča samega. Tedanja doba je videla v njem še zgolj estetsko kategorijo. Nikomur še ni priha- * Prim. o njem Edmund Stadler, Die Entstehung des Nationalen Land- schaftstheaters in der Schweiz (= Das neuere Freilichttheater in Europa und Amerika 11). Schweizer Theater-Jahrbuch XXXI-1952 der Schweizerischen Ge- sellschatt fiir Theaterkultur. Herausgg. von Oskar Eberle. Einsiedeln 1953. — Posebej še o Schiller je vem Viljemu Tellu v Altdorfu gl. Ingeborg Weber- Kellermann. Volkstheater und Nationalfestsspiel bei Gottfried Keller. Deut- sches Jahrbuch fur Volkskunde Ill/l, (Berlin 1957), 145—168. ' Anton Trstenjak, Slovensko gledališče. Ljubljana 1892, 192 si. ^ Karel Št rekel j. Slovenske narodne pesmi III. Ljubljana 1904—1907, št. 5000. 13 Niko Kuret jalo na misel, da določajo ljudsko gledališče predvsem izvenestetski činitelji. Nepoznavanje tega dejanskega stanja je povzročilo zmedo v pojmih. Zato pomeni danes »ljudsko gledališče« nekaj drugega, kakor bi moralo pomeniti v resnici. Ljudsko gledališče je danes po zaslugi stremljenj izza 50 let gledališče za ljudstvo. Gledališče, ki mu pa mi dajemo to ime, je gledališče iz ljudstva, je del njegovega ustvarjanja in zato sodi v folkloro. In kakor govorimo o ljudski pesmi, bajki, pripovedki, pravljici in po- dobnem, pač po pravici rabimo naziv »ljudsko gledališče« za celoto mimično-dramaiske folklore. Malo znan je ostal v svojem času in še dolgo pozneje August Hart- ' mann, ki je že 1880 ločil:" Volksstiick — Bauerntheater — Volksschau- spiel. Prvo mu je igra, ki podaja življenje (kmečkega) ljudstva, a je namenjena mestnemu občinstvu. To je precej blizu novejšemu pojmo- vanju »ljudske« igre. Drugo je sicer podeželski (kmečki) pojav, igralci so iz ljudstva, občinstvo je »ljudstvo«, toda igre so vzete z mestnih odrov in vse početje kar se dâ posnema meščane. To bi bilo podobno delu naših nekdanjih »diletantov« ali »amaterjev«. Tretje pa je skupina prav skromnih majhnih iger, ki ne zahtevajo ne odra ne dekoracij, kvečjemu kostum, in jih predvajajo skupine igralcev na obhodih navadno po hišah ali pa pod milim nebom. Besedila teh iger — da sledim še nadalje Au- gustu Hartmannu — izhajajo nekaj iz ustnega izročila, nekaj iz roko- pisov, prepisujejo in dedujejo se iz roda v rod. Avtorji teh iger so znani le pri razmeroma mlajših igrah. Bili so prav preprosti, neuki ljudje ali pa so vsaj živeli med ljudstvom in dodobra poznali njegove šege in go- vorico, njegovo mišljenje in čustvovanje. Kot ljudski običaji so skoraj fvse te igre vezane na prazniške dneve in čase. Posebno številne so za božič z adventom in praznikom sv. treh kraljev. Največ in najlepših božičnih pastirskih »komedij« je ustvaril in ohranil gorski svet s svojim obrobjem. Tako A. Hartmann leta 1880. Njegov ozki snovni krog danes lahko znatno razširimo. Saj so vzporedno s krščansko-nabožnimi ljud- skimi igrami živeli in še živijo ostanki predkrščanskih magično-obrednih in drobci pračloveško komično-mimičnih iger, čeprav so malokdaj v celoti ohranjene. Njihove posamezne prvine so se rade vrinile v igre krščansko- nabožnega značaja, kakor so — na drugi strani — krščanske prvine skoraj redno amalgamirale predkrščanske magično-obredne igre. Obseg ljudskega gledališča se s tem nepričakovano razraste, saj sodi vanj vse pisano bogastvo od preddramatičnih, zgolj mimičnih obredij do stvaritev, ki z besedilom in načinom uprizarjanja ustrezajo običajnemu pojmu »gledališča«. Glasnikom »ljudskega gledališča« izza 50 let bomo nepoznavanje teh reči tem manj zamerili, če pomislimo, da še sami narodopisci dolgo niso ' August Hartmann, Volksschauspiele. In Bayern und Osterreich-Ungarn gesammelt. Leipzig 1880. 14 Ljudsko gledališče pri Slovencih upoštevali ljudske igre!^" Yeč kot pol stoletja so jo prepuščali — filo- logom.^^ Tako je gledališče na košatem drevesu ljudske kulture prav med zadnjimi vejami, ki jih je odkrila etnografska veda. Poslednji listi na tej veji odpadajo, večino je že odnesel veter pozabljenja in preteklosti. Novi čas mu suši sokove, poprej pa so ga po vrsti preganjali in zatirali raz- svetljeni razumniki, jožefinska politična oblast in janzenistična duhov- ščina. Ce skušamo danes iz ljudskega gledališča tudi pri nas oteti po- zabljenju, kolikor se oteti da, se zavedamo, da je za marsikaj dvanajsta ura že mimo. II. OZNAKA Že A. Hartmann je, kakor smo videli, razbral nekatere značilne poteze ljudskega gledališča. Po treh četrt stoletja je naša oznaka lahko že popolnejša. Ljudsko gledališče je zaživelo v matični plasti ljudstva. Na tej stop- nji z razkrojem si aro svetne ga vzdušja gine. Etnograf prepušča kulturnemu politiku, da odgovori na zelo naravno vprašanje: In kaj potem? Vpra- šanje, ki se je o njem pred pol stoletja obširno razpisal Romain Rol- land, vznemirja v enaki meri naše sodobnike. Tako je, postavim, Alfred Simon obstal pred čudnim paradoksom: »II est curieux que l'entrée des masses dans l'histoire ait coincidé avec la fin du grand théâtre popu- laire.*^^ Etnograf ima posla dovolj in preveč, ako se zavzame za sporo- čeno ljudsko gledališče ter ga razišče po ohranjenih poročilih in bese- dilih pa po maloštevilnih še živih ostankih. Ali pa novi čas že ustvarja svoje »ljudsko« gledališče? Tisto, ki zanima folklorista? Osnove zanj n. pr. v sovjetski družbi — propagandno in nazorsko-izpovedno gleda- lišče — se, kolikor vem, v štirih desetletjih še niso folklorizirale. Lahko, da o tem nisem dovolj poučen. Do bistva ljudskega gledališča pridemo, če se spomnimo, da ima vsako gledališče mnogo funkcij in je estetska funkcija samo ena izmed njih. Hierarhija teh funkcij se lahko spreminja. Celo v velikem gleda- lišču kdaj prevlada katera izmed izvenesteiskih funkcij." Dejstvo je, da v ljudskem gledališču estetska funkcija nikakor ne prevladuje, razkrivamo pa vrsto funkcij, ki mu izmenoma dajejo smisel. Ljudsko gledališče, ki je zraslo iz krščanskega kulta, ima izrazito nabožno] funkcijo. Ostanki predkrščanskih obredij imajo večinoma še zelo jasno ohranjeno magično funkcijo. V komično-mimični dediščini prevladuje " John Meier, Deutsche Volkskunde (Berlin 1926), še ne omenja ljudskega gledališča. " Gl. Anton Dorrer, Forschungswende des mittelalterlichen Schauspiels. Zeitschrift fur deutsche Philologie 68 (1943), 28. 12 Alfred Simon, Le théâtre est-il mortel? Esprit 26 (Paris 1958), no. 257, 17. Prim. Petr Bogatyrev, Lidové divadio ceské a slovenske. Praha 1940, str. 30 si. 15 Niko Kuret pračloveška satirična funkcija. Poleg teh treh osnovnih pa ima ljudsko gledališče še vrsto drugih funkcij. Med najznačilnejšimi je njegova obredna funkcija: ljudsko gledališče je vezano na določene praznične dobe in dneve; vsaka priložnost zahteva ustaljeno obliko in, če treba, besedilo — iz leta v leto se pojo v določenem času iste kolednice, igra se ista igra, ponavlja se isti način podajanja; pojavljajo se iste maske, spremembe so večinoma komaj zaznavne, čeprav jih ni mogoče tajiti; iz tega izvira tudi konservativnost v sporedu ljudskega gledališča, razlike se opažajo samo po pokrajinah — zato govorimo o regionalističnem zna- čaju ljudskega gledališča. Ljudsko gledališče ima nadalje zelo izrazito : socialno funkcijo. Vsi njegovi pojavi so stvar vse skupnosti. Le-ta je lahko aktivna (n. pr. pri svatbah, ko vse sodeluje) ali pa deloma pasivna (n. pr. pri obiskih kolednikov ali pri predstavah sobnih iger). Opazna je tudi njegova ekonomska funkcija — izvajalci sprejemajo darove, s kate- rimi so se nekateri (n. pr. kroparski koledniki) v zimskem času sploh preživljali; poudariti je treba, da so koledniki pri koledovanju z nabožno funkcijo včasih zbirali prispevke za cerkev (prim, pojav »stavnic«). V razvoju ljudskega gledališča naposled opažamo, da se z menjavanjemJ^ starosti izvajalcev menjavata i funkcija i oblika; to lepo zasledujemo pri jurjevanju, ki je danes že izrazito otroško obredje. (Izvenestetske funkcije ljudskega gledališča so torej tako močne in tako številne, da o njem v resnici ne moremo govoriti kot o prvenstveno estetski kategoriji, dasi so tudi estetske vrednote v njem zelo pomembne, včasih celo tako močne, da ga upravičeno postavljajo ob stran velikemu gledališču. Nova gledališka Deda^^ postavlja ljudsko gledališče sploh na začetek vsakega gledališča to je na primeru italijanskega gledališča v najnovejšem času vzorno pokazal Paolo Tos chi. Hartmannova in poznejša spoznanja o bistvu ljudskega gledališča damo lahko pod isti imenovalec: \ Ljudsko gledališče je spremljevalec letnega prazničnega krogoteka in sodi zato med običaje, ki ta krogoiek spremljajo. Upravičeno mu zato sledimo v preteklost, v predsrednjeveško in v srednjeveško predkrščansko davnino, ki nam je tako malo znana in jo skušamo odkrivati iz današnjih ostankov kultno-magičnih obredij ter z bornimi zgodovinskimi viri in z analogijami iz etnološkega gradiva. Vemo, da nam je prištevati to gledališče, kakršno je že bilo, v zvrst I kultnega gledališča. Imelo pa je vse značilnosti pravega ljudskega gle- " GI. Arthur Kutscher, Die Elemente des Theaters. Düsseldorf 1932, in Carl Nie s sen, Handbuch der Theaterwissenschaft I. Emsdetten 1949. Prim, tudi Oskar Eberle, Cenalora. Leben, Glaube, Tanz und Theater der Urvölker. Ölten u. Freiburg i. Br. 1955 (= Schweizer Theater-Jahrbuch XXII—XXIII/1953—1954). Važna je ocena Leop. Kretzenbacherja v Öster- reichische Zeitschrift für Volkskunde N. S. 10 (1956), 84—86. 1' Paolo Toschi, Le origini del teatro italiano. (Torino) 1955. 16 Ljudsko gledališče pri Slovencih dališča in jih je ob razkroju le še potenciralo/' Značilno je, da je pognalo silno globoke korenine, ki jih tisočletja niso mogla ugonobiti. Enako je tudi poznejše krščansko občestvo ustvarilo iz cerkvene liturgične igre ^ gledališke stvaritve, ki so jele spremljati novi, krščanski praznični koledar. Le-ta se je v glavnem spretno prilagodil prejšnjemu pogan- skemu prazničnemu koledarju in si priličil marsikatero prvino razkra- jajočih se poganskih obredij. Tudi srednjeveško gledališče z novo krščan- Sl. 1. Trikraljevske igre v Friborgu v Švici. 18. stol. (Bakrorez E. Sutterja iz »Etrennes Fribourgeoises« 1809.) sko in prevzeto predkrščansko dediščino je pravo ljudsko gledališče. Le-to so večidel razdejali viharji reformacije. Proces nastanka novega krščanskega ljudskega gledališča iz liturgičnih osnov se je ponovil v dobi _grotireformacije. Nabožni igrski spored, ki je živel do nedavnega in živi tu pa tam še danes, nosi pečat baroka. Po vsem tem se nam je bistvo ljudskega gledališča že precej raz- bistrilo. Ljudsko gledališče obsega torej mimično-dramatske stvaritve, ki živijo ali so živele med ljudstvom določenih pokrajin kot spremljevalke letnega prazničnega krogoteka, bodisi poganskega, bodisi krščanskega, so zaio obred in običaj, le deloma zabava. " Glej Waldemar Liungman, Traditions Wanderungen Euphrat—Rhein. Studien zur Geschichte der Volksbräuche I—II. Helsinki 1937—1958 (= FF Com- munications 118—119). 2 Slovenski etnograf; 17 Niko Kuret se izvajajo v sporočenih in stalnih oblikah in v ustaljenem slogu, samo mimično ali pri tem kvečjemu z nedramatskim besedilom, na- vadno pa z večidel starimi, v pretežnem številu v baroku nastalimi in pozneje preoblikovanimi dramatskimi besedili.^^ III. RAZISKOVANJE iRenesančniki so sicer prevzeli kak drobec starosvetnega izročila, n.pr. lik divjega moža,^" sicer pa jim srednjeveškega gledališča ni bilo mar. Njim in klasicistom je bil srednji vek sploh doba barbarstva. Zato je postavodajalec francoskega klasicizma Nicolas Boi 1 eau v svoji »Art poétique« 1674 uničujoče obsodil srednjeveško duhovno gledališče: Chez nos dévots aieux, le théâtre abhorré Fut longtemps dans la France un plaisir ignoré. De pelerins, dit-on, une troupe grossiere. En public, a Paris, y monta la premiere. Et, sottement zélée en sa simplicité. Joua les Saints, la Vierge, et Dieu, par piété. Le savoir, a la fin dissipant l'ignorance. Fit voir de ce projet la dévote imprudence. On chassa ces docteurs prechant sans mission; on vit renaître Hector, Andromaque, Ilion.^» Spomin na srednjeveško gledališče je z rokopisi misterijev, miraklov in moralitet vred utonil v arhivih in za dobrih dve sto let zapadel pozab- Ijenju. jRomantika se je spet spomnila srednjega veka. V Franciji so, po- stavim, A. Jubinal, Montmerqué, F. Michel in drugi^^ proti koncu tridesetih let prejšnjega stoletja jeli brskati za zaprašenimi rokopisi ter na novo odkrili in priobčili vso zakladnico francoskega srednjeveškega Moja oznaka se v bistvu krije z oznako Leopolda Kretzenbacherja, Lebendiges Volksschauspiel in Steiermark. Wien 1951, 1—2 (= Osterreichische Volkskultur. Forschungen zur Volkskunde 6), loči se pa od oznake Leopolda Schmidta, ki je pojem ljudskega gledališča omejil samo na besedilo in ga zato neupravičeno zožil (glej njegov članek Volksschauspiel v: Wolfgang Stammler, Deutsche Philologie im Aufriss. 29. Lieferung, Berlin-Bielefeld- Mtinchen [1956], stolpci 1881—1902). Prim. Richard Bernheimer, Wild Men in the Middle Ages. Cambridge (USA) 1952, in zlasti Ferdinando Neri, La maschera del selvaggio. Giornale storico della letteratura italiana 59 (1912), 47—68. 2» Nicolas Boileau, Art poétique, chant III, vv. 81—90. " Achille Jubinal, Mysteres inédits du 15e siecle I—II. Paris 1857. — Monmerqué & Michel, Théâtre français au moyen âge. Paris 1859. — Le Roux de Lincy & Francisque Michel, Recueil de farces, moralités et ser- mons joyeux I—IV. Paris 1837. 18 Ljudsko gledališče pri Slovencih gledališča.^^ V Nemčiji je ob istem času pripravljal pot takemu delu H. Hoffmann von Fallersleben,'^' v začetku štiridesetih let prejš- njega stoletja pa sta izšli izdaji »staronemških« in »srednjeveških« iger, ki ju je oskrbel F. J. Mone.^* Toda to, kar je prihajalo na dan, je bila fosilna plast ljudske igre. Pozabljenju so jo oteli zgodovinarji, zavzeli so se zanjo jezikoslovci. Z baročno ljudsko igro, ki je bila tedaj še pri življenju, je imelo to kaj rahle zveze. Veselo je rasla na dotlej pozabljeni stari plasti, čeprav jo je zdaj pa zdaj stisnila kaka slana vrhnjeslojne sovražnosti. Navzlic nevšečnostim je učakala in marsikje preživela dobo romantike. Najstarejše priče za obstoj baročnega ljudskega gledališča so obla- stvene prepovedi in hudovanje pridigarjev. Medtem ko moramo domne- vati bujen razcvet ljudskega gledališča v drugi polovici 17. in v začetku 18. stoletja, se pozneje vedno očitneje uveljavlja racionalizem v duhov- skih in svetnih krogih vrhnjega sloja, ki mu čedalje bolj nasprotujejo. Tako izide prepoved trikraljevskih obhodov že v zadnji tretjini 17. sto- letja, omejitev nastopov z »Igro o paradižu« (Paradeisspiel) na Dunaju 1719, splošne prepovedi pa od srede 18. stoletja dalje.^' Vrhnji sloj razsvetljenske dobe je še dobro poznal baročne osnove tedanje ljudske igre. Ker pa je bil v načelu proti vsemu, kar je naspro- tovalo »zdravemu razumu«, so mu bili pojavi baročne, na čustvu teme- lječe kulture zoprni in nazadnjaški. V racionalizmu je videl edino sodobno nazorsko in kulturno smer, zato mu je bila tudi tedanja ljudska igra (»kmečka komedija«) zaostala, nesodobna in jo je hotel zatreti. To se mu do kraja ni posrečilo. Zato se je lahko tudi vrhnji sloj romantične dobe srečaval z ljudsko igro, ni se pa več zavedal njenega baročnega izvora. Uvrščal jo je v tisti okvir brezosebne »ljudske umetnosti«, kot ga je ustvarjal »Des Knaben Wunderhorn«.Sicer pa je večina vrhnjega sloja čutila še odpor do popačenih oblik in do okusa širokih množic.^'' Mimično oblikovane obi- čaje predkrščanskega nastanka so prizanesljivo prenašali kot maškerade ali kot obliko beračije neukih siromakov.^** Smisel za ljudsko gledališče Za njimi je najpomembnejši L. Petit de Juleville, Les mysteres I—II. Paris 1880. — Isti, Repertoire du theatre comique en France au moyen age. Paris 1885. ^^H. Hoffmann v. Fallersleben, Fundgruben für Geschichte, deut- sche Sprache und Literatur II. Breslau 1837. F. J. Mone, Altteutsche Schauspiele. Quedlinburg 1841. — Isti, Schau- spiele des Mittelalters. Karlsruhe 1846. Leopold Schmidt, Paradeisspiel in Wien um 1700. Nachrichtenblatt des Vereines für Geschichte der Stadt Wien 5 (1943), 5 sl. Prim. Leopold Schmidt, Gesellschaftliche Grundlagen des alpenländi- schen Volksschauspielwesens. Theater der Welt 1 (Wien 1937), 383. ^' O tem nam pričajo glasovi sodobnikov. Kot primer navajam: F. Sartori, Neueste Reise durch Österreich ob und unter der Enns, Salzburg, Berchtesgaden, Kärnthen und Steyermark etc. I—III. Wien 1811. ^ Anton Dörrer, Forschungswende 28. 2* 19 Niko Kuret SO začeli zbujati zbiralci baročnih ljudskih iger šele okoli srede 19. sto- letja. Posebno odkritje je bil Oberammergau, ki je nanj opozorilo neko tiskano poročilo že 1820 in je zanj izvedel deset let zatem (1830) stari J. W. Goethe iz pisma Sulpica Boisserréja.^" Evropski kulturni svet pa je seznanil s pasi jonskimi igrami v Oberammergauu Eduard Dev- rient 1848.'° Tri leta nato je objavil M. v. Deutlinger vse, kar je bilo o Oberammergauu dotlej napisanega ter zraven navedel še okoli 50 kra- jev na Bavarskem, kjer so tisti čas ljudske pasijonske igre še živele!'^ V obrambo »ostankov srednjeveške ljudske igre« je nastopil 1850 z ognje- vito besedo Tirolec Adolph P i chi e r,'^ ki je obsodil preganjanje ljud- skega gledališča »durch die Engbrüstigkeit des modernen Polizeistaates, dem bei jedem freien Athemzuge des Volkes für das Lebenslicht bangte, und durch die Gewissensstrenge mancher Priester, deren, wenn auch wolmeinende Beschränktheit, das Kind mit dem Bade verschüttete...« Zbiranje baročne ljudske igre se je začelo v naši najbližji soseščini. Štajerski nadvojvoda Ivan je že v zgodnjem 19. stoletju pokrenil svoj pomembni statistično-topografsko-narodopisni popis dežele Štajerske. V bogatem gradivu, ki so mu ga pošiljali njegovi kameralni oskrbniki,'' so fOhndorfskega oskrbnika Johanna Felixa Knaffla zapisi »Božične igre«, »Igre o paradižu« in burkaste »Poigre« iz 1813'* prva zabeležena besedila baročne ljudske igre. Minilo je pa še 40 let, da je izšla v tisku velika, načelno važna zbirka graškega germanista Karla Weinhol d a »Weihnachtspiele und -Lieder aus Süddeutschland und Schlesien«.'^ Weinhold je dal pobudo. V pičlih sto letih so prišle na vrsto skoraj vse nemške dežele: Harz (H. PrOhle 1853 in 1855), Saško rudogorje (Gustav Mosen 1861), Zgornje Bavarsko (Aug. Hartmann 1875 in 1880), Saško (Alf. Müller 1930);'" v bivši Avstriji: Koroška (G. Lexer 1862, G. Graber 1922—1923), Zgornja Avstrija in Tirolska (Wilhelm ^ Gl. Hans Moser, Das Volksschauspiel, v: A. Spamer, Die deutsche Volkskunde I. Leipzig 1955, 550. '" Eduard Devrient, Geschichte der deutschen Schauspielkunst I—IH. Leipzig 1848. Prim. Hans Moser, Volksschauspiel 350. '^ Adolph P ichler. Das Drama des Mittelalters in Tirol. Innsbruck 1850. 'ä Danes v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (»Gothsche Serie«). — Prim. Niko Kuret, Ljudsko življenje v ormoškem okolišu pred stopetdesetimi leti. Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje S AZU 1 (1956-57), 20 in 26. ^ Objavil jih je šele 115 let pozneje Viktor v. Geramb, Die Knaffl-Hand- schrift. Berlin 1928 (= Quellen zur deutschen Volkskunde II). '» Karl Wein h old. Weihnachtspiele und -Lieder aus Süddeutschland und Schlesien. Grätz 1853. '' Heinrich Pröhle, Geistliche und weltliche Volksschauspiele und Volks- lieder. Stuttgart 1863. — Gustav Mosen, Die erzgebirgischen Weihnachtspiele. Zwickau 1861. — August Hartmann. Weihnachtslied- und Spiel in Ober- bayern. Oberbayrisches Archiv 34 (1875). — Alfred Müller, Die sächsischen Weihnachtsspiele. Leipzig 1930. 20 Ljudsko gledališče pri Slovencih Pailler 1881—1884), Štajerska (A. Schlossar 1891, J. R. Bunker 1915), Spodnja Avstrija (A. Hofer 1892), Šlezija (Friedr. Vogt 1901), Moravska (J. Feifalik 1864), Češki les (J. J. Ammann 1898—1900, A. Jungbauer 1911), Bukovina (J. Polek 1912), Severna Češka (A. König 1924)'^ ter nemški otoki na bivšem Ogrskem (Pečuh — J. K. Schröer 1855, 1856, 1858, K. Benyovszky 1934), Sedmograška (J. C. Schüller 1859), osrednja Slovaška (J. Ernyey-G. Kurzweil 1932), Bratislava (K. Benyovszky- 1934), Gradiščansko (K. Horak 1940).'* Kljub temu pogrešajo Nemci novodobnih kritičnih izdaj svojih ljud- skih iger.* Tudi nekdanji avstrijski Slovani so sledili zgledom nemških sose- dov: Češka (Ferd. Menčik 1894, 1895), Slovaška (P. Dobšinskf 1880, Št. Krcmery 1933—34), Poljska (K. Maty as 1887, A. Fischer 1916).''-' " Matthias Lexer, Kärntisches Wörterbuch. Leipzig 1862 (Anhang: Weih- nacht-Spiele und Lieder aus Kärnten). — Georg G rab er, Kärntner Volksschau- spiele (I. Weihnachtsspiel, II. Das Kärntner Paradiesspiel, Kärntner Jedermann, III. Passionsspiel, IV. Der Kärtner Totentanz. Komödia von dem grimmigen Tod.) Wien 1922—1924 (= Deutsche Hausbücherei 68, 73, 82, 129). — Isti, Pas- sionspiel in Köstenberg. Das Leiden Christi. Graz 1937. — Wilhelm Pailler, Weihnachtslieder imd Krippenspiele aus Oberösterreich und Tirol I—II. Inns- bruck 1883. — Anton Schlossar, Deutsche Volksschauspiele. In Steiermark gesammelt. I—II. Halle 1891. — J. R. Bunker, Volksschauspiele aus Obersteier- mark. Wien 1915. — August Hof er, Weihnachtsspiele [aus Niederösterreichl. 19. Jahresbericht des n. ö. Landes-Lehrerseminars. Wiener Neustadt 1891-92. — Friedrich Vogt, Die schlesichen Weihnachtsspiele. Leipzig 1901. — Julius Fei- falik, Volksschauspiele aus Mähren. Olmütz 1869 (objavlja tudi češke tek- ste!). — J. J. Ammann. Volksschauspiele aus dem Böhmerwalde I—III. Prag 1898—1900 (= Beiträge zur deutsch-böhmischen Volkskunde 11/1,2; III/l). — A. Jungbauer. Das Weihnachtsspiel des Böhmerwaldes. Prag 1911 (= Bei- träge zur deutsch-böhmischen Volkskunde III/2). — Johann Polek, Deutsche Weihnachtsspiele aus der Bukowina. Czernowitz 1912. — Adolf König, Weih- nachtsspiele aus Nordböhmen. Teplitz-Schönau 1924 (= Wächter-Bücherei 1). '* Karl Julius Schröer. Deutsche Weihnachtsspiele aus Ungern. Wien 1858. — Karl Benyovszky, Die Oberuferer Weihnachtsspiele. Pressburg 1934. — J. C. Schuller, Herodes. Ein deutsches Weihnachtsspiel aus Siebenbürgen. Hermannstadt 1859. — Jos. Ernyey u. G. Kurzweil (Karsai), Német Népi Szinjatékok, Deutsche Volksschauspiele aus den oberungarischen Bergstädten I—Ii/1-2. Budapest 193. — Karl Benyovszky, Die alten Pressburger Volks- schauspiele. Pressburg 1934. — K. Horak. Burgenländische Volksschauspiele. Wien 1940. * Čutim dolžnost, da se zahvalim vodstvoma Nacionalne biblioteke ter Uni- verzitetne biblioteke na Dunaju, ki sta mi v meddržavnem knjižničnem prometu preko NUK v Ljubljani omogočili vpogled v zgoraj navedena in še mnoga dru- god omenjena dela, ki sicer v Ljubljani niso dostopna. Ferdinand Menčik, Vdnočni hry. Holešov 1894. — Isti, Velikonočni hry. Holešov 1895. — Pavol Dobsinsky, Prostonarodnie bbycaje, povery a hry slovenske. Sv. Martin 1880. — Štefan Krcméry, O slovenskem chodeni s Betlehemom. Sbornik Matice Slovenskej 11—12 (1933-34), 94 sl. Po drugi sve- tovni vojni sta med češkimi zlasti omembe vredni deli: Josef Hrabak, Staro- česke drama. Praha 1950. — Isti, Lidové drama pobelohorské. Praha 1951. — Med slovaškimi prispevki naj navedem: Rudolf Zatko, Prispevky k studiu slovenskych betlehemskych hier. Slovensky narodopis 4 (1956), in Miroslav 21 Niko Kuret Zanimanje za ljudsko gledališče je oživelo prav v zadnjem času tudi na Madžarskem. Božičnim igram so posvetili posebno vprašalnico.*" Slovenci doslej še nismo smotrno poskrbeli za svoje ljudske igre. Jožef Levičnik je 1854 objavil Trikraljevsko igro iz Železnikov,*^ Jo- sip Mantuani 1913 besedilo škofjeloške pasijonske procesije iz 1721,*^ Jaka Sem pa 1935 Božično igro iz Mežiške doline.*' Fr. Kotnik je podal 1933 samo vsebino Drabosnjakovega Izgubljenega sina,** knjižno izdajo je pripravljal zadnja leta pred smrtjo, a je ni dovršil. Kar je bilo manjših zapisov objavljenih ali v rokopisnih zbirkah rešenih, je uporabil Karel Štrekelj v III. zvezku SNP 1904—1907 (Pesmi za posebne prilike). Marsikaj je ostalo neobjavljeno v njegovi zapuščini. V hrvaškem in srbskem narodopisju se uveljavlja ljudska igra šele v zadnjem času. V preteklosti so osamljen pojav Deželičeve priredbe hrvaških »koled«,*"^ pred njimi pa stara hrvaška »prikazanja«, ki jih je že 1893 izdal M. Valj a vac.*' * Starejšo, srednjeveško ljudsko igro so kritično obdelali jezikoslovci in književni zgodovinarji.*" Oni so bili tudi med prvimi, ki so se zavzeli za zbiranje novejše, baročne ljudske igre, dasi z njo niso vedeli kaj prida A. Huska, Dve varianty betlehemskych hier z Liptova. Slovensky narodopis 5 (1957), 175—190. — Od poljskih del sta mi znani: Karol Matyas, Dramat gminny polski. Wisla 1 (1887), 20 sl. — Adam Fischer, Polskie widowiska ludowe. Lwów 1916. — GI. tudi: Cesky Lid 4 (1895), 9 (1900), 15 (1906), 26 (1926), 27 (1927); Slovenske pohl'ady 38 (1922); Lud 9 (1903), 10 (1904), itd. — Naj se na tem mestu zahvalim Univerzitetni biblioteki »Klementinam« v Pragi in njenemu bibliotekarju dr. Otonu Berkopcu za prijazno posredovanje mikrofilmskih po- snetkov čeških del, ki pri nas niso dostopna. *" Gl. Questionary for the collection of nativity plays. Ethnographia 67 (Budapest 1956), 91. K temu: Ortutay Gyula, Fragebogen zur Sammlung von weihnachtlichen Umzugsspielen. Deutsches Jahrbuch für Volkskunde III/2 (Berhn 1957), 489—493. *i Narodski običaji v Železnikih, 3. Sv. trije kralji. Šolski prijatel. Časopis za šolo in dom 3 (Celovec 1854), 25 sl. *^ Josip Mantuani, Pasijonska procesija v Loki. Carniola 7 (1916), 222—232; 8 (1917), 15—44. " Primer stare ljudske igre. Ljudski oder 2 (Kranj 1934-35), 99—102. ** France Kotnik, Drabosnjakov »Izgubljeni sin«. Et 6 (1933), 259—275. *^ Velimir Deželic sin, Kolede. Obradeni hrvatski godišnji običaji. Za- greb b. 1. *' M. Valjavac, Crkvena prikazanja starohrvatska XVI i XVII vijeka. Zagreb 1893 (= Stari pisci hrvatski 20). *' Prim, filološko usmerjeno izdajo »erlauskih« misterijev Ferdinanda Kum- merja (Erlauer Spiele. Sechs altdeutsche Mysterien. Wien 1882). — Med lite- rarnozgodovinskimi deli opozarjam na naslednja: E. Wilken, Geschichte der geistlichen Spiele in Deutschland. Göttingen 1872. — Isti, über die kritische Behandlung der geistlichen Spiele. Halle 1873. — Wilhelm Koppen, Beiträge zur Geschichte der Weihnachtsspiele. Paderborn 1893. — Wi heim Creize- nach, Geschichte des neueren Dramas I—III. Halle 1911—1923. 22 Ljudsko gledališče pri Slovencih početi. Zanimala jih je, ker so bili mnenja, da je ta igra organsko nada- ljevanje srednjeveške ljudske igre. Tako je gledal tirolsko ljudsko igro že omenjeni Adolph P i chi e r,** ki je bil tudi prvi, da je o ljudski igri sploh razpravljal. Več ali manj so ji že zbiralci skušali najti pravo mesto. Med najstarejšimi so v tem pogledu pač najpomembnejši Kari Weinhold, K. J. Schroer, Aug. Hartmann in Friedr. Vogt. Določnejši smisel je dobilo zbiranje in raziskovanje ljudskih iger med Nemci po prvi svetovni vojni. Zlom Nemčije in Avstrije je zbudil v njih zavest narodne skupnosti, ki je z novim zanimanjem začela gle- dati ljudsko blago, se zavzemati zanj, oživljati njegove funkcije. Tako je ljudska^ igra prišla do novega ugleda. Na matičnih nemških tleh je bilo — razen v nekaterih alpskih predelih — sicer že prepozno, zato pa so odkrivali raziskovalci nemških otokov na Ogrskem in v Jugoslaviji nedotaknjeno ljudsko blago izza 200 in celo 300 let.*" Vzporedno s tem narodnopolitičnim zanimanjem za ljudsko gleda- lišče se je razvijalo raziskovanje njegovega bistva, njegovih zakonitosti, | njegovih funkcij, toda do tridesetih let našega stoletja ljudska igra v znanstvenem raziskovanju ni našla pravega mesta. Zdi se, da je šele nova gledališka veda^" pokazala pot, ubral pa to je miinchenski narodopisec ^Hans M oser. Svoje izsledke je priobčil 1935 v A. Spamerja »Deutsche Volkskunde«.Od gledališke vede je prišel tudi C. Ni es s en, ki je 1938 prispeval članek o ljudski igri in lutkarstvu vW. Pesslerja »Handbuch der deutschen Volkskunde«.Važno je bilo pri tem spoznanje o poniko- vanju kulturnih dobrin iz vrhnje plasti v spodnjo plast, iz vrhnjeslojne kulture v spodnjeslojno ali ljudsko kulturo, ter o spremembah, ki so jim kulturne dobrine pri tem podvržene (John Meier). Zdaj je bil vznik baročne ljudske igre iz redovniške dramatike razumljiv. Medtem se je pa sprožil pomemben spopad med mnenji o nastanku srednjeveške ljudske igre in s tem o rasti ljudske igre sploh. Robert jStumpfl je trčil s svojo knjigo o kultnih igrah starih Germanov^' ob ustaljeno mnenje, da je srednjeveško gledališče nastalo iz liturgije. Po- skusil je dokazati, da je osnova vseh prvin, ki tvorijo srednjeveško gle- dališče, germanskega kultnega izvora! Cerkev je po njegovem samo amalgamirala stara poganska obredja Germanov. R. Stumpfl se je opiral na dva druga pobornika te »germanske« smeri: na Ottona Hof- « Gl. op. 32. ^' Nemški narodopisci so izrabili svojevrstno priložnost in so začeli po 1945 med preseljenci sistematično zbirati njihovo ljudsko blago. Prim. Jahrbuch fiir Volkskunde der Heimatvertriebenen I. Salzburg 1955. =» Gl. op. 14. Gl. op. 29. ^- Cari Ni es s en, Volksschauspiel und Puppenspiel, v: Wilhelm Pes si er , Handbuch der deutschen Volkskunde H. Potsdam b. 1. Robert Stumpfl, Kultspiele der Germanen als Ursprung des mittelalter- lichen Dramas. Berlin 1936. 23 Niko Kuret lerja in njegovo knjigo o moških zvezah med Germani"* ter na Richarda Wolf rama, ki je napisal delo o plesu z meči (Schwerttanz) in moški zvezi.Vsa trojica je izšla iz šole dunajskega germanista Rudolfa Mu- cha (1862—1836). Kakor navadno v takih primerih, je segla Stumpf- lova teorija mimo cilja, njeni politični spremljevalci pa so njeno eno- stranost še bolj podčrtali. Toda R. Stumpfl je pokazal na pomen j predkrščanskih prvin, ki jih je znanost vse dotlej le preveč zanemarjala. Te prvine so dejstvo, le da niso samo germanske. Res je tudi, da so se — kakor sem že omenil — vrinile v duhovno in svetno gledališče srednjega veka ter da spremljajo tudi novejšo ljudsko igro. Tako je nauk o poniko- vanju dobrin iz vrhnje v spodnjo plast dobil zdaj dopolnilo v obratni smeri: dobrine se tudi dvigajo iz spodnje plasti v vrhnjo! S tem se je razodelo novo spoznanje — »mimično dejanje ni le sta- rejše, marveč tudi bistveno potrebnejše od obeh osnovnih izraznih sred- stev v igri«;^" literarni delež je v ljudskem gledališču malenkosten in še je besedilo podvrženo zakonitostim ljudskega slovstva, zato ne ostane togo pri enkratni formulaciji, marveč se spreminja. Novejša baročna ljudska igra se je po sto letih, ko je postala skoraj že muzejski predmet, izmaknila jezikoslovcu in književnemu zgodovi- narju. Zavzel se je zanjo končno vendarle etnolog, ki pa sam ne more vsemu kaj. Sociolog in psiholog, kulturni zgodovinar in geograf, muzikolog in umetnostni zgodovinar, koreograf in teatrolog, vsi ti bi mu morali stati ob strani. Tako se danes z ljudsko igro odpira delovno to- rišče, ki ga dolga desetletja še slutili niso — ne samo pri nas, tudi drugod, kjer so znali že prej utirati pota in odstirati obzorja. Med znanstveniki, ki so se s svojimi izsledki v zadnjih dveh deset- letjih tod posebno izkazali, zavzema poleg Hansa Mo ser ja (Nemčija) pač Leopold Schmidt z Dunaja najvidnejše mesto. Ob božičnih ljud- skih igrah je razbral načelno važne oblikovne probleme ljudskega gle- dališča sploh ter ustvaril njegovo prvo pregledno razdelitev.^' Razbistril je pojme o razvojnih vprašanjih ljudske igre,^* o izvoru pomembnega dela ljudskih iger v alpskem svetu,^^ o sociološki opredelitvi alpske ** Otto Höf ler, Kultische Geheimbünde der Germanen. Frankfurt a. M. 1934. Richard Wolfram. Schwerttanz und Männerbund. Kassel 1935. Dörrer, Forschungswende 32. " Leopold Schmidt, Formprobleme der deutschen Weihnachtsspiele. Ems- detten 1937 (= Quellen und Forschungen zur Theatergeschichte 20). Gl. njegovo najnovejšo formulacijo v Stammlerjevem Aufrissu (op. 18). 58 Leopold Schmidt. Altes Volksschauspiel in neuer Blickschau. Monats- schrift für Kultur und Politik 1 (Wien 1936), 539—548. 5' Leopold Schmidt, Zur Entstehung und Kulturgeographie der deutschen Hirtenspiele. Wiener Zeitschrift für Volkskunde 38 (1933), 101—107. — Zaradi primerjave opozarjam še na: Bruno Schier, Die Hirtenspiele des Karpathen- 24 I Leseni oder ^pi- nia€ pri Zvanu na Kostanjah. - Pred predstavo Foto: J. Spicar Pasijonska igra v St. Lorenzen ob Murau (Štajersko, Avstrija) 1. 1957. Kronanje (Leopold Kretzenbacher, Passionsbrauch ... Salzburg 1952) Gledališka pred- stava v Staldenu o Švici 1842. (J. Ber- trand, Le Théâtre pop. en Valais. — Areh. suisses des Trad. pop. 1951) Ljudsko gledališče pri Slovencih ljudske igre."" Obračun o prizadevanjih raziskovalcev ljudske igre do druge svetovne vojne je podal Anton Dörrer."^ / Avstrijsko narodopisje se je v zadnjem času uspešno lotilo razisko- vanja svoje domače ljudske igre.''^ Posebno tirolska ljudska igra je dobila za A. Pichlerjem in po izčrpnih arhivalnih študijah A. Si- kore"' temeljitega in ljubečega raziskovalca v Antonu Dörrerju, ki je že 1929 napisal kratek pregled o njej"* ter izdal tudi obsežne mono- grafije."" Štajerski ljudski igri je posvetil dobršen del svojega raziskoval- nega dela Leopold Kretzenbacher iz Gradca."" Značilno zanj je, da izhaja iz zgodovinskega Jejstva »Notranje Avstrije«, ki smo bili vanjo zajeti tudi Slovenci. Zato obravnava štajersko ljudsko igro vedno v po- vezavi s svojsko notranjeavstrijsko ljudsko kulturo in se pri tem pogosto srečuje s slovenskim ljudskim gledališčem."' Cehom in Slovakom je napisal pregled njihove ljudske igre 1940 ruski narodopisec Petr Bogatyrev."* Njegovo delo je ostalo v avstrijski raumes. Berlin-Dahlem 1943 (= Volksforschung 4); Leopold Schmidt odgovarja njegovim izvajanjem: Frühe alpenländische Hirtenspiele. Komödie. Zeitschrift für künstlerisches Theater 1 (Wien 1946), 189—192. — Povedati je treba, da so češki avtorji že več kot pol stoletia pred L. Schmidtom (1933!), torej konec prejšnjega stoletja, ugotavljali jezuitski izvor pastirskih iger, tako: Vvkoukal, Jesličkv a dramaticke hry vanočni. Kvéty 1 (1885), 65 si., zlasti pa Ferdinand Menčik: Vanočni hry. Ruch 1884, 551; Pfispévky k déjinam českeho divadla. Praha 1894; posebno še v uvodu knjige Vanočni hry (gl. op. 39). "" Leopold Schmidt, Gesellschaftliche Grundlagen des alpenländischen Volksschauspielwesens. Theater der Welt 1 (1957), 382—391. " GL op. 11. "^ Ausstellung Volksschauspiel in Österreich. Katalog. (Museum für Volks- kunde.) Wien 1946. «' Albert Sikora, Der Kampf um die Passionsspiele in Tirol im 18. Jh. Zeitschrift für österreichische Volkskunde 12 (1917), 3 sl. ** Anton Dörrer, Die Volksschauspiele in Tirol. Mittel und Beiträge zur Erforschung ihrer Vergangenheit und Gegenwart. Tiroler Heimat N. F. 2 (1929), 69—126. "5 Anton Dörrer, Bozner Bürgerspiele. Alpenländische Prang- und Kranz- feste I. Leipzig 1941 (= Bibliothek des literarischen Vereines in Stuttgart 291). — Isti, Paradeisspiele aus der Bürgerrenaissance. Ein Beitrag über den Spielplan der Bergknappen und der Huterischen Brüder. Österreichische Zeitschrift für Volkskunde N. S. 2 (1948), 50—75. — Isti, Tiroler Umgangsspiele. Innsbruck 1957 (= Schlern-Schriften 160). Leopold Kretzenbacher, Die Steiermark in der Volksschauspielland- schaft Innerösterreich. Zeitschrift für österreichische Volkskunde N. S. 2 (1948), 148—194. — Isti, Barocke Spielprozessionen in Steiermark. Aus Archiv und Chronik 2 (Graz 1949), 13—25, 43—52. 83—91. — Isti, Lebendiges Volksschau- spiel in Steiermark. Wien 1951 (= Österreichische Volkskultur. Forschungen zur Volkskunde 6). "' Leopold Kretzenbacher, Frühformen des Paradeisspiels in Inner- österreich. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 39 (1948), 137—152. — Isti, Bühnenformen im steirisch-kärntischen Volksschauspiel. Carinthia I 141 (1951). — Isti, Passionsbrauch und Christi-Leiden-Spiel in den Südostalpenländern. Salzburg 1952. "* Gl. op. 15. — K temu še: Rudolf Mrli an, O l'udovem divadle. »Sen a skutočnost.« Sbornik poézie a umenia. Bratislava 1940. 25 Niko Kuret in nemški strokovni literaturi po krivici zamolčano. »Karpatske« pa- stirske (božične) igre je monografično obdelal 1943 Bruno Schier."^ Raziskovanje slovenskega ljudskega gledališča se je omejevalo doslej na metode književne zgodovine. Neopaženo je ostalo, da se je ljubljanski profesor Alojz Egger, verjetno koroški rojak, prvi zanimal za »kmečke igre« na Koroškem. Dne 8. januarja 1857 — torej kmalu po izidu Wein- holdovega dela — je namreč predaval ljubljanskim izobražencem v nemškem Zgodovinskem društvu o igri »Male parta, male perdita — Wie gewonnen, so zerronnen«, ki so jo igrali jezuitski dijaki v Celovcu leta 1692. »Pri ti priči,« pišejo »Novice« z dne 31. januarja 1857, »je omenil tudi kmečkih iger, ki so jih v mnogih deželah prosti ljudje, kmetje itd. igrali in kterih je posebno na Koroškim veliko znanih.« MHVK so natančnejše: »Zum Schlüsse,« beremo v januarski številki 1857, »suchte der Vortragende noch die Bedeutung des Schuldrama's im Allgemeinen für die Schule und des zu Klagenfurt insbesondere für das Land Kla- genfurt zu entwickeln. In letzterer Hinsicht wies er auf den Reichtum Kärnten's an Bauernspielen hin, die sich häufig auf das Klagenfurter , Schuldrama, als Quelle zurückführen lassen.« Egger je torej že pred I 100 leti spoznal odvisnost ljudske igre od redovniške dramatike! Škoda, da svojega raziskovanja ni razširil in nadaljeval.'" Mogoče je bila njegova pobuda, da je jeseni istega leta (1857) Henrik Costa predaval o pasi jonski igri v Kranju.'^ V šestdesetih letih pišeta o ljubljanskih gledaliških predstavah Peter Ra dies''' in A. Dimi t z," v osemdesetih letih jih mimogrede omeni I. Vrhovec.'* V začetku de- vetdesetih let obdela Anton Kob la r loško pasijonsko procesijo,"' ki jo v širšem okviru osvetli čez dobrih 25 let Jos. Mantuani.'" Dotedanje izsledke je mogel porabiti Anton Trstenjak, da je 1892 napisal prvo I zgodovino slovenskega gledališča." Trideset let pozneje se je posvetil s svojo municiozno metodo Fr. Kidrič tudi naši baročni igri, a svojih izsledkov ni do konca objavil.'*' 8« Gl. op. 59. '» Ce je bil Egger res Korošec, kar je zelo verjetno, je poznal koroško ljudsko igro od blizu. — V Ljubljani je služboval še do konca 1857, prihodnje leto je že »k. k. Gymnasial-Lehrer« na Dunaju (gl. seznam članov Zgodovinskega društva 1858). '1 H. Gosta, Ein Passionsspiel in Krain. MHVK 12 (1857), 69—70. — Isti, Die ehemalige Charfreitags-Procession in Laibach, prav tam 100—101. (Dodatno: isti, MHVK 14, 1859, 92.) " P. R a dies, Älteste Geschichte des Laibacher Theaters. BK 1863, 70, 75, 78 82 " A. Dimitz, Die Charfreitags-Procession (in Neustadtl). MHVK (1865), 34. " J. Vrhovec, Iz domače zgodovine. LZ 6 (1886), 87—93. '5 A. Kohl ar, Pasijonske igre na Kranjskem. IMK 2 (1892), 110. '« Gl. op. 42. " GL op. 7. '8 France Kidrič, Dramatične predstave v Ljubljani do leta 1790. CJKZ 5 (1925), 108—120. 26 Ljudsko gledališče pri Slovencih Baročni vrhnjeslojni vzori ljudske igre so z znanjem in metodami minulih dob približno raziskani, zato pa je ostala novejša ljudska igra od časov Jož. Levičnik a'" dalje še dolgo brez omembe. Šele 1885 je predstavil J. S che ini gg slovenski javnosti Andreja Šusterja Drabos- njaka'° in 1886 je začel poročati celovški »Mir« o pasijonskih pred- stavah.*^ Tako je mogel tudi Anton Trstenjak posvetiti zadnje poglavje ^ svoje knjige »Slovenskim pasijonskim igram na Koroškem«.*^ Medtem nam je zorel narodopisec, koroški rojak France Kotnik, j ki je pozneje dobršen del svojega narodopisnega raziskovanja posvetil ljudski igri. V disertaciji je obdelal A. Šusterja Drabosnjaka (1908),*' njemu je ostal zvest do konca življenja. Škoda je samo, da preko izredno dragocenih doživljajskih opisov posameznih predstav (pasijonske igre iz 1911, božične igre iz 1904), prikazov posameznih iger (Drabosnjako- vega Izgubljenega sina 1933, pasijonske igre iz Železne Kaple 1924) in »črtic« o koroških ljudskih igrah (1912)**' ni prišel do sintetične podobe Drabosnjakov e in ljudskega gledališča na Slovenskem Koroškem sploh. Svoje veliko znanje je utegnil strniti v poglavju »Verske ljudske igre« za Narodopisje Slovencev.*" Do preglednega prikaza našega ljudskega gledališča je še daleč. Edina smotrna pot do njega so monografične obdelave posameznih po- glavij, ki terjajo še mnogo dodatnega zlairanja gradiva.*" Razvojna pot ljudskega gledališča ni vedno povsem jasna. To velja zlasti za njegove predkrščanske oblike in njihovo dediščino v teku sto- letij. Jasnejša je razvojna pot krščansko-nabožne ljudske igre, ki se nam kaže v dveh ostro ločenih stopnjah. Prva — starejša — obsega srednji vek, druga — novejša — pa čas od renesanse do današnjih dni. Le v izjemnih primerih ugotavljamo organsko nadaljevanje iz srednjega v novi vek. Humanizem je ob antičnih vzorih pregnal srednjeveško gleda- lišče iz mest. Kmečko ljudstvo ga je sprejemalo, a ga spreminjalo po svojem okusu in potrebah, kakor določajo zakonitosti folklorizacije. Reformacija je razdejala povečini še to. Hkrati (1550—1650) je iz šolskih " Gl. op. 41. *" Janez Scheinigg, Knjiga, pisana v koroškem narečju od leta 1811. Kres 5 (1885). 424—426. *' Mir 1886, 10. in 25. marca in pozneje. *2 A. Trstenjak 194—19r. *' Gl. Vilko Novak, Bibliografija etnografskih spisov Franceta Kotnika. SE 5 (1952), 190—194. ** Zbral jih je pozneje deloma v svojih Slovenskih starosvetnostih (Ljub- ljana 1943, 88—107). ** France Kotnik, Verske ljudske igre. Narodopisje Slovencev II. Ljub- ljana 1946, 103—121. *" France Kotnik, (Ocena:) Slovenske narodne pesmi... 16. snopič. Ljub- ljana 1923. Cas 19 (1924-25), 86. 27 Niko Kuret iger humanističnih šolnikov začela rasti novejša ljudska igra mestnega prebivalstva. Usidrala se je v cehih. . Medtem pa so reformni redovi, predvsem jezuitje in kapucini, začeli ustvarjati svojo redovniško dramatiko (1650—1750). Bila je eno izmed sredstev, ki so z njimi izvedli rekatolizacijo posameznih dežel, po vsem tedanjem svetu pa barokizacijo vrhnjeslojne »visoke« in hkrati tudi spodnjeslojne »ljudske« kulture. Bilo je prvič izza srednjega veka, da je vrhnjeslojna kultura poiskala pot do množic. Tudi benediktinci in cister- cijani, ki so skozi viharna stoletja varno prenesli dediščino srednjega veka, so postali zdaj po svojih okoliših posredovalci baročne pobožnosti in baročne kulture. Barok je z razkošjem svojih barv, z razgibanostjo svojih oblik, z vi- harnostjo svojih čustev zavzel množice in prevzel ljudsko stvarjalnost. i »Baročna umetnost je postala ljudska umetnost« (Fr. Kotnik).*' Ljudsko gledališče je zdaj (1750—1850) raslo v vsej bujnosti. Le malokdaj je ohranilo stare vzore. Kar je nastajalo, je bilo novo, ker je raslo iz novega življenjskega občutja. Od tod silni odpor ljudstva, ko je racionalistično razsvetljenstvo kmalu poskušalo z upravnimi ukrepi udušiti bohotno rast tedanje ljudske igre. Toda šele pomembnejše spremembe v družbenem, gospodarskem, političnem in nazorskem sestavu skupnosti, ki jih je prinesla druga polovica 19. stoletja in čas po 1900 (1850—1950), so ji prišle do živega, tako da je ohranjena do danes le še v ostankih po odročnih podeželskih krajih.'*^ Na tej razvojni poti se je pokazalo, da je predkrščansko ljudsko gledališče neprimerno odpornejše od nabožnega igrskega blaga, ki ga od srednjega veka dalje ustvarjajo in pokopavajo različne dobe na poti . družbenega razvoja. Mnogo predkrščanskih prvin samih je v teku sto- t letij sicer potonilo, miiogo jih je izginilo z igrskimi oblikami vred, ki so jih bile amalgamirale, a so se morale po zakonitostih razvoja umakniti. Marsikaj pa je ostalo do današnjega dne in kaže, da hoče preživeti še poslednje ostanke baroka. IV. SLOVENSKO GRADIVO (Začasni pregled) Pojavi slovenskega ljudskega gledališča se nam odstirajo v glavnem v treh plasteh: v vrhnji krščansko-nabožni plasti, ki po starosti sega povečini v barok, v spodnji predkrščansko-obredni plasti, ki sega v predsrednjeveško in srednjeveško pogansko davnino, pa je prav toliko privrela na krščansko površje, kolikor so krščanske prvine poniknile vanjo, in v komično-mimični plasti, ki je prav tako prastara, a povrhu vsega občečloveška. Prav tam. Časovno razdelitev je podal Hans Moser, Volksschauspiele (op. 29!). 28 Ljudsko gledališče pri Slovencih A. Krščansko-nabožna igra Gradivo te plasti se druži v nekatere glavne snovne kroge, ki so nastali okoli velikih praznikov cerkvenega leta, in obsega še nekaj samo- stojnih stvaritev.*^ a) Božični krog 1. Hoja s paradižem (ljubljanskih jezuitskih dijakov, 17. stoletje). — Gl. Niko Kuret, Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir. Razprave SAZU IV (Razred za filološke in literarne vede). Ljubljana 1958, str. 203—253. Primerjaj dotlej Kotnik VLI, 111, in še Leopold Kretzenbacher, Friihformen des Paradeisspiels in Innerosterreich. Zeitschrift d. Histor. Vereines f. Steiermark 39 (Graz 1948), 137—152. 2. Marijino popotovanje. — Gl. Metod Turnšek, Pod vernim kro- vom. Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto. 1: Od adventa do posta. Ljubljana 1943,"" 14—19. Boris Orel, Slovenski ljudski običaji (Nadalje- vanje in konec). Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952,"^ 140. 3. Pastirske kolede (po prototipu iz Tržiča). — Gl. Niko Kuret, Slovenske pastirske kolede. Prispevek k zgodovini baročne ljudske igre. Dela SAZU (v tisku). Prim. dotlej Turnšek 1, 52. Orel 11, 140. 4. Drabosnjakooa Pastirska igra iz Kostanj. — Gl. France Kot- nik VLI, 106. Prim tudi mojo odrsko priredbo: Andrej Suster Drabos- njak. Božična igra. Ljubljana 1935 (= Ljudske igre 13). 5. Pastirsko-trikraljevska igra iz Mežiške doline. — Gl. Jaka Sem, Primer stare ljudske igre. »Ljudski oder« 3 (Kranj 1934—1955), 99—102. Prim. tudi Fr. KotAik VLL 108. 6. Štefanski koledniki. — Gl. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III. Ljubljana 1904—1907,"^ 128—129 (št. 4980—4981). 7. Božično-novoletni koledniki. — Prim. Dav. Trstenjak, Novo leto 1824. »Novice« 15 (1857), 6, in SNP III, 7—105 (št. 4743—4944). 8. Trikraljevska koleda^^ iz Železnikov, Borovelj in Motnika. — Glej Jož. Le vični k, Narodski običaji v Železnikih, 3: Sv. trije kralji. »Šolski prijatel« 3 (Celovec 1854), 26 si., in Niko Kuret, Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem. SE 3—4 (1951), 249, op. 18. 9. Trikraljevska koleda iz Bohinja. — Gl. Niko Kuret, Trikraljevske igre..., 240 sL To plast iger je v glavnem obdelal France Kotnik v svojem pregledu Verske ljudske igre (gl. op. 85), ki ga navajam zanaprej: Kotnik VLI. 9" Navajam zanaprej: Turnšek I. 9' Navajam zanaprej : Orel II. 9- Navajam zanaprej kot običajno: SNP. 93 Razlikujem med koledo. ki je kratek dramatski prizor (kolednikov), in med kolednico, ki je zgolj pesem (kolednikov) brez dramatskih prvin. 29 Niko Kuret 10. Trikraljevski koledniki. — Gl. Turnšek I, 77. Prim. še SNP III, 106—122 (št. 4945—4974), ter Oskar Moser, Die Karntner Sternsing- brauche. Beitrage zur Erforschung ihrer Vergangenheit und Gegenwart. Lied und Brauch. Klagenfurt 1956, 139 si. (= Karntner Museumsschrif- ten 8). 11. Svečniški koledniki na zahodnem Štajerskem in v Prekmurju. — Gi. Boris Orel, Slovenski ljudski običaji. Narodopisje Slovencev I. Ljub- ljana 1944,"* 315. Prim. še SNP III, 123—127 (št. 4975—4979). b) Velikonočni krog 1. Sprevod s cvetnim oslom v Mariboru 1513. — Gl. Leop. Kretzen- bacher, Passionsbrauch und Christi-Leidenspiel in den Siidost-Alpen- landern. Salzburg 1952, 30. Prim. še istega Palmesel-Umfahrten in Steiermark. Bliitter fiir Heimatkunde 27 (Graz 1953) 83—90. 2. Pasijonska procesija v Ljubljani 1617—1778. — Gl. A. Koblar, IMK 2 (1892), 110. Za njim A. Trstenjak, Slovensko gledališče. Ljub- ljana 1892, 10 si. Prim. Fr. Kotnik VLI, 109. 3. Pasijonska procesija v Novem mestu. — Gl. Fr. Kotnik VLI, 110. 4. Pasijonska procesija v Kranju. — Gl. Jos. Zontar, Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana 1939, 219—20, 242. Prim. Fr. Kotnik VLI, 109. 5. Pasijonska procesija v Tržiču (do začetka 19. stoletja). — Glej P. Hicinger, Nekdanja pasijonska procesija. ZD U (1859), 73—74. Prim. tudi Kotnik VLL 110. 6. Pasijonska procesija v Škof ji Loki 1721. — Gl. J. Mantuani, Pasijonska procesija v Loki. »Carniola« 7 (1916), 222—232, in 8 (1917), 15—44. Prim. še Kotnik VLI, 110, in mojo odrsko priredbo: O. Romuald, Slovenski pasijon. Kranj 1934 (= Ljudske igre 5). 7. Pasijonska procesija iz Železne Kaple (druga polovica 18- stoletja). — Gl. Kotnik VLI, 113—114. Prepis v Kotnikovi zapuščini v Študijski knjižnici v Ravnah (sign. št. 25). Prim. še: St. Singer, Kultur und Kir- chengeschichte des Jauntales. Dekanat Eberndorf. Kappel 1938, 255, in Avg. Stegenšek, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Voditelj v bogoslovnih vedah 15 (Maribor 1912), 85 et passim. 8. Pasijonska igra iz Loke pri Zidanem mostu (do 1790). — Glej Kotnik, VLI 115. Prim. tudi Avg. Stegenšek, Zgodovina pobož- nosti ..., 62—63. 9. Pasijonska igra v Marija Gradcu pri Laškem. — Gl. Val. Oro- žen, Das Bisthum und die Dioecese Lavant, 4: Dekanat Tiiffer, Marburg 1881, 96." " Navajam zanaprej: Orel I. '" Kotnik VLI te igre nima. Opozarjam še na številne podobne »križeve pote«, zlasti v Šmarju pri Jelšah, v Celju, pri Sv. Križu nad Planino pri Sevnici in drugod. 30 Ljudsko gledališče pri Slovencih 10. Domnevna velikonočna igra v Stični okoli 1400. — Gl. Ivan Grafenauer, »Ta stara velikanočna pejsen« in še kaj. »Cas« 36 (1942), zlasti 116—120. 11. Dr ah osni ak ova Komedija od celiga grenkiga ter plen ja ino smerti Jezusa Kristusa... (1818) iz Kostanj. — Gl. Kotnik, VLI 116—118 (z ostalo literaturo). Prim. še Jakob Špicar, Slovenski kmečki pasijon. »Jutro« 24 (1943), 88 (18. aprila), in mojo odrsko priredbo: Andrej Šuster Drabosnjak, Igra o Kristusovem trpljenju. Ljubljana 1937 (= Ljudske igre 17). 12. Ovčarska (»šefarska«) predigra k Drabosnjakovi pasijonski igri. Gl. Fr. Kotnik, Predigra kostanjske pasijonske igre. CZN 17 (1922), 89 si. Prim. še Kotnik, VLI 117—118. 14. Florjanski koledniki. — Gl. Metod Turnšek, Pod vernim kro- vom, 3: Od Jurjevega do Kresa. Trst 1946,"" 37 in Orel I, 334. Prim. še SNP lll, 130 (št. 4982—4983). 15. Uprizarjanje Kristusovega vnebohoda. — Gl. Turnšek I, 90 in III, 59—60. c) Binkoštni in pobinkoštni krog • 1. Spuščanje »Svetega Duha«. — Gl. Turnšek I, 90 in lll, 66. Prim. tudi Hanns Koren, Volksbrauch im Kirchenjahr. Salzburg 1934. 2. Mihelski koledniki. — Gl. Turnšek, Pod vernim krovom, 4: Od Kresa do adventa. Gorica 1946,"' 61. Prim. tudi SNP III, 131 (š.t 4984). d) Svetopisemski krog 1. Drabosnjak ova Igra o izgubljenem sinu. — Gl. Fr. Kotnik, Drabosnjakov izgubljeni sin. Et 6 (1933), 259—275. — Prim. tudi mojo odrsko priredbo: Andrej Šuster Drabosnjak, Igra o izgubljenem sinu. Kranj 1934 (= Ljudske igre 6). 2. Dr ah o sn jak ova igra o Amanu in Esteri. — Gi. Kotnik, VLI 119 (igra je izgubljena). 3. Drabosnjakova igra o bogatem možu. — Gl. Kotnik, VLI 119 (igra je izgubljena). — Prim. Leop. Kretzenbacher, Die steirisch- karntischen Prasser- und Hauptsiindenspiele. Zum barocken Formwan- del eines Renaissancethemas und dessen Fortleben im Volksschauspiel. Osterr. Zeitschrift fur Volkskunde 1 (1947), 67—85. 4. Drabosnjakova igra o Egiptovskem Jožefu. — Gl. Kotnik, VLI 119 (igra je izgubljena). "" Navajam zanaprej: Turnšek III. " Navajam zanaprej: Turnšek IV. 31 Niko Kuret e) Redovniške igre 1. Dialogi pri jezuitih d Ljubljani. — Gl. Niko Kuret, Slovenske pastirske kolede. (V tisku.) 2. Duhovne igre pri jezuitih v Gorici 1622. — Gl. Historia annua Collegii Societatis Jesu Goritiensis, 21 (rokopis v Padovi, delna fotokopija V Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani), dalje: Franz X. Zimmermann, Aus alten Tagen. Das 1. Jesuitenspiel 1622. Pro- gramm Gorz 1913-14, ter Starovaški, Duhovne igre v Gorici o bin- koštih 1622. »Edinost« 51 (Trst 1926), 25. julija. Prim. Kotnik, VLI 112. 3. Duhovne igre v Rušah pri Mariboru 1680—1722. — Gl. Fr. Kot- nik, Nekaj črtic o slovenskih pasijonskih igrah na Koroškem. DS (1912), U—17, dalje Janko Glaser, Verske igre v Rušah 1680—1722. »Jutro« 13 (1932), št. 187 (12.avg.), in istega Verske igre v Rušah. SR 3 (1950), 166—172. Prim. še Leop. Kretzenbacher, Barocke Wallfahrtsspiele zu Maria Rast in Untersteiermark (1680—1722). Osterr. Zeitschrift fiir Volkskunde 54 (1951), 103—123. B. Predkrščansko-obredna dediščina V gradivu te plasti zasledimo komaj kdaj kak »igrokaz« v današ- njem pomenu — lavfarska sodba nad Pustom v Cerknem in posamezni prizori v pustnem direndaju (n. pr. podkovanje in prodajanje pustne živali) ter v ženitovanjskih običajih (n. pr. prihod po nevesto) so mu še najbližji. V glavnem gre za razkrojena kultna obredja, ki so izgubila vsebino in se prelevila v burleskne travestije nekdanjih prizorov z de- moni. Primerjalno gradivo, borni zgodovinski viri in dognanja etno- logije nam včasih pomagajo, da take, včasih do nespoznavnosti popačene drobce vsaj približno identificiramo. Naše gradivo doslej še ni obdelano, tudi ne do kraja zbrano. Naslednji seznam je šele poskus, ustvariti pre- gled nad glavnimi pojavi te vrste, in ga bo treba še dopolnjevati. a) Novoletno-zimski krog Vanj uvrščamo snovi, ki so kakor koli v zvezi z zimskim Kresom — novim letom naših pradedov. Za nekatere je značilno, da so sprejele krščanski videz (n. pr. Miklavž, tepežkanje) ali vsaj ime (n. pr. Lucija). 1. Miklavževanje. — Gl. Turnšek 1, 22—26, in Orel L 346—346. — Značilen za njegov predkrščanski izvor so spremljajoči ga demoni (»par- keljni«), sicer pa je povsem pokristjanjeno. 2. Panonska Lucija. — Gl. Josip Pajek, Crtice iz duševnega žitka sta j. Slovencev. Ljubljana 1884, 93, dalje Turnšek 1, 27 in Orel I, 347. Prim. še Leop. Kretzenbacher, Lutzelfrau und Pudelmutter. Burgen- lândische Heimatblatter 13 (Eisenstadt 1951). 162 si. in istega, Santa Lucia und die Lutzelfrau. Neue Chronik 6 (Graz 1952), 4. — S svetnico ima skupno samo ime in dan, ko nastopa. 32 Ljudsko gledališče pri Slovencih SI. 2. Zadnja stran Drabosnjakovega rokopisa »Igre od zgublaniga sina« z njegovim podpisom. (Zasebna last, Kostanje.) 3. Bobi janje na Gorenjskem in Koroškem. — GL Orel II, 138 in tudi že N 7 (1849), 6. — Zanimiv primer akustične maske! 4. Tepežkanje. — Gl. Turnšek I, 62—66. — Osnova je magično rodnostno obredje. 5. Seme v Bohinju. — Gl. Niko Kuret, Aus der Maskenwelt der Slowenen. Masken in Mitteleuropa. Hrsgg. v. Leop. Schmidt. Wien 1955, 208—211. — Prim. že Orel H, 137. 6. Pehta (P elitra, P erta, Pirta). — Gl. Fr. Erjavec, Iz potne torbe. LMS 1882—1883. Ljubljana 1883, 222. Dalje: Narodne bajke. Slovan 1 (1884), 303 in 310 sL ter Jos. Abram, Opis Trente. Planinski vestnik 13 (1907), 183. Prim. še Hermann L'Estocq, Unterkarntner Brauchtum. »Carinthia I« 120 (Klagenfurt 1930), 1—6. — Izredno .zanimiv pojav, nemara v sorodu z Lucijo, razširjen po vsej Srednji Evropi. b) Pustno-pomladanski krog Stara vegetacijska obredja so se tako razkrojila, posamezne prvine pa so grško-rimski mimi tako preoblikovali, da so danes pred nami le ¦3 Slovenski etnograf 33 Niko Kuret osamljeni popačeni drobci. O pustu se pojavljajo v različnih krajih v različnih kombinacijah, brez vidne notranje zveze, in kažejo vrhu tega še vplive poznejših dob, celo neposredne preteklosti. 1. Laofarji-d Cerknem. — Gl. Niko Kuret, Pustne seme na Cerk- ljanskem. Et 17 (1944), 100: isti: Aus der Maskenwelt der Slowenen 212—215. Dalje: Peter Brelih, Obudimo lavfarje v Cerknem! Turi- stični vestnik 3 (1955), 490—491. — Najlepše enovito ohranjeno obredje, ki mu lahko od začetka do konca zasledujemo vsebino. 2. Korantija na Ptujskem polju. — Gl. Fran Žižek, Kurentovanje. Večernik 12 (Maribor 1939), 2.—4. avg.; Kuret, Aus der Maskenwelt der Slowenen 202 si.; isti, Koranti na Ptujskem polju. Zbornik pre- davanj 6. kongresa folkloristov Jugoslavije v Varaždinu 1957. (V tisku.) 3. Kurent v raznih oblikah: kot »kožuhar« (v Železnikih na Gorenj- skem, gl. Orel T 316—317, v Savinjski dolini, gl. Pajek 187—188), kot živ nagačenec (v Dobrepoljah, gl. Tone Ljubic, Ljudska umetnost v Dobrépoljah. Ljubljana 1944, 48—54), kot slamnata lutka (v Sevnici, gl. Pajek 84, v Kostanjevici na Krki, gl. Kurentovanje v Kostanjevici. Dolenjski list 8 [Novo mesto 19571, št. 13 [367], 6, v Slovenskih goricah, gl. Pajek 84 in 198), ki ga zažgo, v vodo vržejo, pokopljejo itd. 4. Drugi »kožuharski« liki: Pusti, te grdi, sóvre v Soški dolini, grdini na Krasu (gl. Zmaga Kumer, Dva prispevka k študiju slovenskega folklora. SGR 2 [19541, 53—56); grbci (=grdci?) v Dobrepoljah (gl. Lju- bic 48—54). 5. Mačkore d Dobrepoljah, gl. Ljubic 48—54. 6. Selma v Kostanjevici na Krki. — Gl. za zdaj Niko Kuret, Praznujejo Šelmo! »Tovariš« 14 (1957), št. 5, 114—115 in 118. — Značilen primer novejše malomestne preobrazbe starih prvin. 7. Orači. — Gl. A. S(modič), Orači na Dravskem polju. Et 17 (1944), 100; isti. Narodni običaji pri Sv. Marku niže Ptuja. Koledar DSM 1946. Celje 1946, 63—66. — Pojavljajo se tudi drugod (Ptujsko polje, Kostanje- vica na Krki, Dobrepolje) in so večidel še ohranili obliko in vsebino. 8. Pustna žival pod različnimi imeni: brna na Gorenjskem in v Ziljski dolini (prim. češko »bruno«!), gambela in rusa na Ptujskem polju (gl. Ljudevit Pivko, Pustna kobila. CZN 10, 1913, 151—155; Jos. Karba, Narodne šege. Celovec 1891 [= Slovenske večernice 451, 90—91; Žižek, n. n. m.; prim. tudi Metod Turnšek, Pod vernim krovom, 2: Post in velika noč. Ljubljana 1944,"^ 113; košuta v celjski okolici (gl. France Lipičnik, Košuta. Koledar DSM 1946. Celje 1946, 66—68), kamela v Suhi Krajini (gl. Orel I, 317), »šimel« v Podjuni (gl. Turnšek II, 109; prim. Georg Graber, Volksleben in Karnten. Graz 1934). 9. Kokotiči ali piceki na Ptujskem polju, gl. Žižek n. n. m.; Kuret, Aus der Maskenwelt 206; Boris Orel, Dva folklorna festivala. Et 15 (1940), 148—165. Navajam zanaprej: Turnšek II. 34 Ljudsko gledališče pri Slovencih 10. Medved na Ptujskem polju, gl. že Novice 15 (1857), 98, in Žižek n. n. m.; Kuret, Aus der Maskenwelt 206—207; ter v Kostanjevici na Krki, gl. Kuret, Praznujejo Šelmo 115. U. Tajfl z mrežo (»šero«) in vilami kot spremljevalec Korantov na Ptujskem polju, gl. Žižek, n. n. m. 12. Usmrtitev Pusta: na Gorenjskem so netili kres (»pust«), zraven mahali s starimi gorečimi metlami in ponekod zažigali slamnatega pusta, gl. že SB 3 (1852), 82; N 15 (1857), 67; LMS 1878, 19 itd.; na Notranjskem (Ilirska Bistrica) so ga nosili v sprevodu in ga pokopali, gl. Janez Bile, N 15 (1857), 242; v Posavju (Sevnica), na Dolenjskem (Kostanjevica), gl. t. 3, in tudi na Koroškem ga vržejo v vodo, gl. Turnšek II, 114; na Murskem polju ga ustrele, gl. Karba 91; z batom ga pobijejo pri lavfariji v Cerknem, gl. t. l! 13. Borovo gostUvanje v Slovenski Krajini, gl. SGp 72 (1938), 5 in Orel L 318—319. 14. Sprevod maškorov na Ptujskem polju, gl. Anton Smo d i č. Ko- ledar DSM 1946, 63—66. 15. Izganjanje -»Zime« na Štajerskem, gl. Orel I, 321. 16. Dvogovor med »fašenkom« in pepelnico, gl. Turnšek II, 113. 17. Vlačenje ploha (korita i. pod.), gl. Orel I, 318. 18. Žaganje babe, gl. že Janez Bile, N 15 (1857), 246; Fr. Hubad, LMS 1878, 15 i. dr., za njimi Turnšek H, 136—137 in Orel II, 164. 19. Jurjevanje: na Štajerskem gl. R. Puff, Illyrisches Blatt 29 (1847), 197; Vicko Dragan (= Davorin Terstenjak), N 15 (1857), 98; Ign. Orožen IV, 230; J. Pajek 63—65; Fr. Hubad, Volksleben, Sitten und Sagen der Slovenen. Osterr.-ung. Monarchie i. W. u. B., IV: Steier- mark. Wien 1890, 222; v BeU Krajini gl. J. Kapelle, Carniolia 1 (1839) i. dr., za njimi Fr. Marolt, Tri obredja iz Bele Krajine. Ljubljana 1936 (=SIov. narodoslovne študije 2), 5—33; na Koroškem gl. M. Ma j ar, N 6 (1848), 65, in v zadnjem času Franz Koschier, Das Georgijagen (Šent Jurja jahat') in Karnten. Carinthia I, 147 (1957), 862—880. Opo- zarjam tudi na izčrpno študijo Višnje Huzjak, Zeleni Juraj. Zagreb 1957 (= Publikacije Etnološkoga seminara filozofskog fakulteta Sveuči- lišta u Zagrebu 2). 20. Boj med Raboljem in Vesnikom, gl. Davorin Terstenjak, Mladoletne igre Slovencev kraj Mure. N 15 (1857), 90. 21. Maj, gl. Matija Majar, SB 2 (1851), 121—122; Turnšek IH, 32. 22. Pastirski kralj Gonjaš, Velenjak in Lepa Leksa in pod., gi. Lexer, Karnt. Worterbuch. Leipzig 1862, 108; Vicko Dragan (=Dav. Terstenjak), N 15 (1857), 98; J. Barle, LMS 1889, 85—87; za njimi Orel L 337 in Turnšek IH, 67—69. 23. Kresovanje, gl. Orel I, 339—341; Turnšek IV, 4—25. 24. Goreči krožci (»Šiba šajba«), gl. Orel I, 338; Turnšek IV, 7—8; Milko Matičetov, Le rotelle infuocate nelle Alpi orientali. »Ce fastu?« 27—28 (Udine 1951-52), 111—127. 35 Niko Kuret 25. Kresnice v Beli Krajini, gl. J. Navratil, Vedež 2 (1849), 30—31; W. Ur bas, Das Volksleben der Slovenen. Osterr.-ung. Monarchie i. W. U.B., V: Krain. Wien 1891, 360; Orel 1, 341—342; Turnšek IV, 13—17; o Brkinih gl. Milko Matičetov, Etnografija zapadnih Slovencev, SE 1 (1948), 28, in isti. Slovensko Primorje in Istra. Beograd 1953, 38. 26. Ladarice v Beli Krajini, gl. SN 12 (1879), 2. c) Krog kmečkega dela Veliko večino pustno-pomladanskih običajev tvorijo magične ob- redne prvine, ki so hotele zagotoviti dobro rast letine. A tudi spravilo pridelkov in nekatera druga dela (priprava na naslednjo letino) so spremljala magična obredja, ki so se ohranila ponekod zelo dolgo, če- prav le porušena in večinoma v burleskni obliki. 1. »Baba« ob končani košnji, gl. Orel II, 152. 2. »Dožnjek« o Slovenski Krajini, gl. Orel II, 147—148; Turn- šek IV, 39—42. 3. Mlatiški »slamnati mož« (Slovenske gorice), mlatiška metla (Do- lenjsko, Gorenjsko, zahodno Štajersko), mlatiške »škarje« (Notranjsko, Bela Krajina), gl. P 6 (1885), 251—252; Orel 11, 149—150; Turnšek IV, 39—42. 4. Metvena »baba« (Kranjsko), metvena »baba in dedec« (Dolenj- sko), metveni »vdovec« (Ribnica na Dolenjskem), metveno »oranje« v Savinjski dolini (Gomilsko) s »Kurentom« (Tabor), gl. N U (1853), 291; Orel II, 151. 5. »Ženin« pri gnojvozi v Mežiški dolini, gl. Fr. Kotnik, Koroške narodopisne črtice. CZN 5 (1908), 1O5—107, in lov za jabolkom pri gnoj- vozi, gl. Orel II, 154—155. 6. Lov za »smolovim vršičem«, za jabolkom, za »nažajfano belo repo«, za rajal ji, za bučo pri steljeraji v Mežiški dolini, gl. tam kakor pri t. 5! d) Stanovski snovni krog Ohranjeni so drobci starodavnih »iniciacij« (sprejema v fantovsko družbo). 1. Sprejem v »cehovsko« (= fantovsko) družbo na Murskem polju, gl. Orel 1, 335. 2. Fantovski »krst« v Bohinju (avtorjev zapis). 3. Stehvanje v Ziljski dolini, gl. z vso literaturo Fr. Marolt, Tri obredja iz Zilje. Ljubljana 1935 (= Slov. narodoslovne študije 1) in še Orel L 338; Turnšek IH, 73—77. 36 Ljudsko gledališče pri Slovencih e) Ženitovanjski krog Ženitovanja, različna po slovenskih pokrajinah, so prebogata z raz- ličnimi bodisi magičnimi, bodisi čisto burkastimi dramatično-mimičnimi prvinami, ki pod tem vidikom še niso razbrane. Prim. Orel I, 277—303 in Orel II, 157—158 (literatura). f) Plesni krog J. Kelemina je opozoril v svoji oceni »Narodopisja Slovencev«"' na pomen ljudskih plesov, ki vsebujejo dostikrat bogate mimične prvine. Opozarjam tu n.pr. na »Vidin rajec«, gl. Iv. Grafenauer, Lepa Vida. Ljubljana 1943 (=DeIa AZU 4), 85. Sicer pa je Radoslav Hrovatin že nakazal probleme, ki so s tem v zvezi, gl. njegov prispevek O slovenskem ljudskem plesu. SE 3-4 (1951), 276—296. Spominjam posebno na »me- štrske« plese! C. Burkasta igrska dediščina Poznamo burkaste snovi, ki so nadčasovne in občečloveške, satirične ali zgolj zabavne. Od prazgodovinskega človeka in njegovih naslednikov jih je prevzel mimos, od njega srednjeveški igre, ta jih je izročil poznej- šemii komedijantu in danes jih hrani — cirkuški klovn. Eno izmed redkih poročil o igrcih na naših tleh hrani potopis Paola Santonina iz druge polovice 15. stoletja, ki nam omenja igrca (mimus) goriškega grofa:"" »Peracto prandio accessit minus Ill-is Domini Leonardi Comitis Goritiae, qui chytara et hircino cornu diversimode canens, ac gesto et sermone vario et iucunditate resolvit, ac refecit ex toto« (podčrtal N. K.). Med našim kmečkim ljudstvom so prenašali starodavno mimično izročilo godci, nastopali pa so in še nastopajo z njim na ženitovanjih svatom za zabavo. V to vrsto gredo tudi drobci našega lutkarstva. Za to področje nam, manjka še skoraj vse gradivo. 1. Godčevski nastopi in šaljivi prizori na ženitovanjih. Vsi opisi naših ženitovanjskih običajev jih omenjajo, komaj kateri pa jih navaja podrobneje. Izjema je n.pr. Boris Orel, Ženitovanjski običaji na Drav- skem polju niže Ptuja. Et 14 (1942), 104 si. Prim. tudi že ZD 12 (1859), 5. 2. Urša in Miha. Prizor ob metvi v Velikih Laščah, gl. Orel II, 152. 3. Babji mlin. Prizor v pustnem sprevodu v Dobrepoljah, Boštanju in drugod, gl. Niko Kuret, Babji mlin. SE 8 (1955), 171—206. 4. Lutkovni prizori »Pravda za mejo« (Markovci pri Ptuju, Skale pri Velenju), »Mlatiči« (Mekinje nad Stično na Dolenjskem), gl. Niko Kuret, Zanimiva oblika ljudskega lutkarstva na Slovenskem. SE 10 (1957), 113—124. «" SE 6-7 (1953-54), 329. Giuseppe Vale, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Car- niola negli anni 1485—1487. (Cod. Vat. lat. 3795.) Roma 1943, 125. 37 Niko Kuret V. RAZDELITEV Leopoldu Schmidtu gre zasluga, da je v že nepregledno gmoto novejšega ljudskega gledališča spravil nekaj reda. Svojo prvotno raz- delitev"' je v zadnjem času dopolnil,"^ kakor je zahtevalo gradivo. Danes ločimo v ljudskem gledališču: 1. krajevno obredno igro, ki gre pri njej za igro v najširšem pomenu besede, za nastope, ki izhajajo večinoma brez besedila in navadno ne kažejo jasno očrtanega dejanja, so pa močno krajevno vezani in jih ni mogoče presajati nikamor drugam (n. pr. korantija, lavfarija i. pod.); 2. obhodno igro, ki vanjo sodijo nekateri ostanki predkrščanskih obredij (orači, jurjaši, kresnice), vmesni pojavi (Miklavževi obhodi) in koledovanja s kolednicami (božični in trikraljevski koledniki, florjanovci i. pod.); 3. procesijsko igro, ki je danes skoraj le še historičen pojem (pasi- jonske procesije); 4. sobno igro, ki ima ime po svojem prizorišču. Uprizarjajo jo nam- reč v sobi, bolje v kmečki »hiši« ali izbi, včasih tudi v večji gostilniški sobi. V to vrsto sega tudi del obhodnih iger, kolikor jih igrajo koledniki po »hišah« — pastirske in trikraljevske kolede. Sobnim igram moramo prištevati mežiško božično-trikraljevsko igro, od Drabosnjakovih pa vse razen pasijonske igre; 5. srenjsko igro,^"^ kot kakršna se pojavlja navadno samo pasijon. Na kmetih ga igrajo najprej (do sodbe nad Kristusom) na posebnem odru (»pinji«, kakor pravijo na Kostanjah), nadaljujejo s križevim potom v obliki obhodne igre in končajo na vrhu griča s križanjem v obliki navadne igre na prostem (tako tudi v Železni Kapli). Brez odra, po vsej vasi, torej vseskozi kot igro pod milim nebom in kot obhodno igro hkrati so igrali pasijon v Loki pri Zidanem mostu, v Laškem, v Marija Gradcu in morda še kje. 6. Potujočo igro, ki ni pogosta: vsa igralska družba namreč gostuje na različnih krajih, a le v bližnji okolici. Tako so igralci iz Štebna na Koroškem igrali Drabosnjakov pasijon doma, a tudi v Bistrici na Zilji, v Žabnicah in v Šentjakobu v Rožu."* 7. Lutkovno igro, ki je mi ne poznamo v načinu drugih dežel kot pomemben del ljudskega izročila. Razvili smo pač zanimivo obliko »odra« in lutk, a to (godčevsko) lutkarstvo ni našlo priložnosti za na- daljnji razvoj. Zato smo ostali prav za prav brez lutkarskega izročila."* Gl. op. 57. i»2 Gl. op. 18, Aufriss, stolpci 1885—1891. Čehi ji pravijo »selska« ali »sousedska« hra. Prim. Zdenek Kalista, Sel- ske čili sousedskć hry českeho baroka. Praha 1942. — Leopold Schmidt jo imenuje »GroBspiel«. Kotnik, Starovetnosti 98. i»5 Fevdalna in mestna plast je sicer tudi pri nas poznala lutke, prim. Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1957, 120. 38 Ljudsko gledališče pri Slovencih VI. NOSILCI Sociološki jpretres pojava ljudskega gledališča nam pokaže, da je bil nekdanji naziv »kmečka igra« zgrešen. Četudi je igra živela na kmetiTi, niso bili njeni nosilci samo kmetje. Igrski vodja je bil kaj po- gosto rokodelec,"" ki je v prejšnjih časih poznal mnogo sveta. Kakšen praznik je bil na kmečki domačiji, kadar je rokodelec prišel v »štero«! Rokodelstva se je oprijel navadno tisti, ki je bil za težko poljsko delo nesposoben. Zato pa je bil duševno bolj čil. Koliko je bilo med rokodelci pesnikov — da spomnim samo na naša tkalca M. Andreas a in Jurija Vodovnika — in obnavljalcev iger! V tej vlogi so se nadalje učinko- vito udejstvovali tudi nekateri organisti-šolniki in celo redki duhovniki. Premalo pa upoštevamo pri nas kulturni vpliv rudarjev, fužinarjev in oglarjev zlasti v 15. in 16. stoletju."" Rudarska kultura te dobe ima do- kazano tesne zveze z rokodelskim pesništvom (zlasti s Hansom Sach- som), je pa v podrobnostih še neraziskana. S propadom alpskega rudarstva in fužinarstva je usahnila tudi ta kultura. Tudi na naših tleh ugotavljamo, da imajo kraji, kjer je nekdaj cvetelo rudarstvo in fuži- narstvo, najbogatejše gledališko izročilo, kakor so tudi pokrajine ob cestah, ki jih vežejo med seboj in z zunanjim svetom, vse bolj razgibane od drugih; vidimo pa, da tisto, kar je nekdaj oplajalo, danes razdira — promet poleg industrije danes najbolj razkraja starosvetno ljudsko kul- turo. Zato veliko, število izpričanih iger in igrskih krajev v našem gor- skem svetu v primeri z drugimi pokrajinami ni samo slučajno (Bohinj, Kropa, Železniki, Tržič i. dr.). Oglarji, fužinarji in rudarji so bili v starih časih kakor kvas med kmečkim prebivalstvom.*"^ Kmetje so sprejemali njihove stvaritve in jih gojili, ko fužinarjev in rudarjev že davno ni bilo več. Na drugi strani pa so samo kmetje varuhi predkrščanskih obredij. Poljedelski slovenski vzhod je ohranil korantijo in Zelenega Jurija, ko je na goratem zahodu drugotna krščanska igrska plast prvotno predkrščansko plast marsikje prekrila. Družbeni sestav igralskih skupin dostikrat preseneča. Koledujejo danes večidel otroci. Doslej smo videli v tem znamenje propada."" To drži le deloma. Pastirsko jurjevanje v Beli Krajini je vsekakor primer propada."" Božične igre ter pastirske in trikraljevske Prim. Dörrer, Volksschauspiele in Tirol 71. Prim. D Orr er, Paradeisspiele 60 sl. — Isti, Die Prettauer Volksschau- spielbücher ... Ein Kapitel aus der Geschichte der Stuben- und Puppenspiele der Ostalpenländer. Beiträge zur Volkskunde Tirols. Festschrift zu Ehren Her- mann Wopfners II. Innsbruck 1948, 53 sl. (= Schlern-Schriften 53). — K temu še: Leop. Schmidt, Gesellschaftliche Grundlagen 386—387, in v zadnjem času: Leop. Schmidt, Volksschauspiel der Bergleute. Wien 1957 ( = Leobener Grüne Hefte 27). 108 Prim. Leop. Schmidt, Altes Volksschauspiel 547. Prim. Leop. Schmidt, Formprobleme 8-9. France Marolt, Tri obredja iz Bele Krajine. Ljubljana 1936, 33 (= Slo- venske narodoslovne študije 2). 39 Niko Kuret kolede pa izvajajo otroci, ponekod dečki in deklice skupaj (na Ogrskem deklice celo prevladujejo), do koder segajo poročila. Pri starih kultnih obredjih ženska sploh ni smela sodelovati in tudi danes ne sodeluje (korantija, lavfarija, seme). Krščansko koledovanje pa sega večidel v dijaško igro 16. stoletja in deloma srednjega veka. Ta je imela v dobršni meri obhodni značaj in je bila kot običaj vezana na novo leto in Gre- gorjevo. Torej se je udejstvovala mladina v tej igrski vrsti že od vsega začetka in postopnega sodelovanja deklic ni branil noben ozir na pred- krščanske kultne predpise! Velika nevarnost za koledniške obhode je v tem, da izgube svoj obredni značaj in zaidejo v beračenje. Kadar koli so se lotili koledovanja samo zaradi darov, je prišlo do nevšečnosti, ki so povzročile prepovedi iger sploh."' . Odrasli izvajajo vselej igre, ki se igrajo po kmečkih izbah. Ta »sobna igra« sloni navadno na fantovski skupnosti. Šele novejša doba dovoljuje sodelovanje tudi dekletom. Ima svoje pobudnike in vodje, nastopajo pa v njej mladi ljudje vseh stanov, kar jih ima podeželje. Po svojih nosilcih se od »sobne igre« komaj kaj ločijo srenjske igre, kot jih je prirejala nekoč vsa vas (n. pr. Kostanje). Pričajo pač o višji gledališki kulturi in so prve vzbudile pozornost posameznikov iz vrh- njega sloja (Oberammergau!), tudi znanstvenikov. Družbeno osnovo so ji dajali dostikrat ali posebni stanovi (v nekdanjih časih rudarji in fu- žinarji, v Oberammergauu podobarji i. pod.), prvotni rokodelski cehi in poznejše cerkvene bratovščine (v Ljubljani je skrbela za pasijonsko procesijo, kakor znano, bratovščina Redemptoris mundi). Vprav preko bratovščin, ki med svojimi člani raznih stanov niso delale razlik, so prišli kmečki ljudje v vodilno plast ljudskega gledališča. Na Koroškem so opravljale to nalogo menda zlasti bratovščine mrtvega Kristusa (Christi-Leichnam-Bruderschaften),. preko katerih je kmečko prebi- valstvo prevzelo uprizarjanje pasijonskih iger. Naslednice bratovščin so igralske družbe; te preveva večinoma še nabožni duh ter združujejo brez razlike kmete in rokodelce. Ločijo se od novejših diletantskih ali amaterskih igralskih družin po močni zavesti izročila in krepkejši med- sebojni povezanosti udov; rekvizite in kostume si spravljajo v župnišču ali občinski hiši, besedila hrani igrski vodja in se dedujejo iz rodu v rod. VIL ZNAČILNOSTI Osnova ljudskega gledališča je občečloveški mimus, porojen iz gona po oponašanju in predstavljanju,"^ oblikovan v kultu predkrščanskih dob. Odkar pomnijo, živi pri nas v šemskih obhodih (korantija), v mi- "' Gl. med drugimi Leopold Kretzenbacher, Lebendiges Volksschau- spiel in Steiermark 51 si. "2 Gl. Hermann Rei eh, Der Mimus. Berlin 1903. — Johan Huizinga, Homo ludens. Vom Ursprung der Kultur im Spiel. Hamburg 1956. 40 II Nastop pastirja o y>Pastirsko - trikra- ljevski igrii. v Me- žiški dolini (Šentanel 1958) loto: B. Stlijor »Ta star': grozi »Pustna z »botom« (Lavfarija v Cerk- nem 1956) Foto: B. Staje r Križanje o Dra- bosnjakoDi j>Igri o Kristusovem trp- ljenju«. (Kostanje 1932) Foto: J. Špicur Ljudsko gledališče pri Slovencih mičnih spopadih (Zima in Pomlad), v improviziranih nastopih ob važnih priložnostih v življenju skupnosti (svatba). To je matična plast, ki iz nje stalno dotekajo življenjski sokovi vsemu ljudskemu gledališču. Znanost posebno poudarja mimično nadarjenost alpskega rodu. Raz- laga jo s posebnimi pogoji življenja v gorah, ki da zahtevajo večjo inten- zivnost kulta in običajev, ter z biološkim dejstvom, da se v Alpah sre- čujeta severnjaška in sredozemska rasa,**' iz česar da sledita posebna sposobnost in nagnjenjejc mimično-dramatskemu ustvarjanju. Vsekakor je dejstvo, da je ljudsko gledališče v alpskem svetu prav posebno bogato. Danes, ko je gradivo ljudskega gledališča drugod več ali manj že znano, razbiramo določena območja, ki kažejo vsako zase svojski igrski spored ali pa svojske variante tudi drugod znanih iger. Ta območja, ki jih avstrijska znanost imenuje »Volksschauspiellandschaften«, so plod določenih zgodovinskih dejstev, igrski spored pa je rastel iz skupnega središča — bilo jih je lahko tudi več — in se razširil po vsem območju, ki je bilo — to je treba podčrtati — tudi v kulturnem pogledu svojstvena enota. Slovenci smo bili od začetka 15. stoletja del Notranje Avstrije, ki je obsegala vso zgodovinsko Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro in Trst. Na tem območju se je razvila kljub razlikam v jeziku dokaj enovita ljudska kultura s svojskim sporedom ljudskih iger in običajev. Zato go- vorimo o notranjeavstrijskem območju ljudskega gledališča, ki zajema poleg nemških tudi slovenske igre. F tej zvezi se nam pokaže Drabos- njak D drugačni luči. Drabosnjak ni navaden prevajalec, marveč le slovenski izraznik igrskega blaga, ki je bilo lastno in skupno vsemu notranjeavstrijskemu območju brez razlike govorice! V »predgovoru« k svoji »Komediji od celiga grenkiga terplenja Je- zusa Kristusa...« je Drabosnjak lepo nakazal skrivnost nastajanja ljudske igreilli. Sakaj moi fraid bi tak biu De bi jeît en takai bratrou dobiu De bi je k tej komedijej zue sbirou Ino prou dobro zue komandierou Ali îe bojo ani nauzhiti teli Bomo to slialoîtno komedijo imeli V začetku vsak stvaritve je tudi v ljudski kulturi posameznik. Ta mora imeti veselje do igranja (»moj frajd bi tak biu«), mora biti aktivna, vod- stvena osebnost, umetnik in organizator hkrati (»de bi je ene zbirou in prou dobro eue komandierou«). Zbrati mora skupino ljudi (»en takej bratrou«), ki jih igranje tudi veseli (da »se bojo ani naučiti teli«). Tako nastane igra in nje predstava (»bomo to... komedijo imeli«). Ta posa- meznik — »Macher« ga nekje imenuje Anton Dorrer — je posrednik Gl. Dôrrer, Forschungswende 59 si. Navajam po prepisu Jožefa Sef mana 1841 (rokopis v knjižnici slovan- skega seminarja dunajske univerze, mikrofilm v Inštitutu za slovensko narodo- pisje SAZU v Ljubljani), vv. 33—38. 41 Niko Kuret vplivov, ki od zunaj prihajajo do podeželske — ne pravim: kmečke — skupnosti, in zmerom tudi varuh izročila. Pri nas je bil — to dokazuje sam Drabosnjak — navadno bukovnik."* Vlogo igrskega vodje je že leta 1894 lepo opisal Ferd. Menčik."' »Glavna naloga je bila na ramah igrskega vodje skupine; on ni samo posamično prepisoval vlog in jih aelil med igralce, on je igralce tudi nčil vlog in skrbel, da je vsak svojo kar najlepše zaigral. To je zahtevalo pogosto nemalo dela, posebno pri osebah, ki so morale povedati nekaj sto verzov... Bilo je tem težavnejše, ker znanje branja in pisanja v teh krajih ni bilo tako razširjeno kakor zdaj; treba se je bilo truditi s takšno osebo pogosto tudi nekaj dni. Bil je tudi za šepetalca, samo včasih ga je nadomestil učitelj; in ker je bila med igro njegova pozornost obrnjena drugam, se je zmerom pobrigal, da so si igralci vloge dobro vtisnili v spomin. Bil je tudi edini režiser igre; pri tem mu je pomagala njegova priročna knjiga, v kateri so bili označeni posamezni nastopi. On edini, kT'je znal do kraja vso igro, je mogel pregledati, kako naj se razdeli igrišče in kako naj potekajo posamezni prizori. Tudi za to je moral skrbeti, da je izhajal s svojim osebjem; dostikrat je moral uporabiti isto osebo, da je igrala razne, manjše vloge. Poznavajoč značaj in sposobnost svojih rojakov, je mogel tudi najbolje presoditi, za katero vlogo je kateri sposoben. Ce naj je obdržal skupaj tako različne ljudi, je moral vodja previdno postopati in zastaviti včasih vso svojo avtoriteto. Vlog so se učili in vaje so imeli navadno zvečer po delu; dan je bil posvečen rokodelskemu ali kmečkemu delu. Shajali so še âîi"v kakšnem javnem prostoru ali v kakšni večji hiši pri preji; vaje so bile ves zimski in pomladanski čas.« Režiserska naloga igrskega vodje je pri ljudskem gledališču navadno majhna. P. Bogatyrev dobro pripominja,"' da je pri obrednih ali na- božnih ljudskih igrah režiser pravzaprav — ljudsko izročilo! Posamez- nik-režiser je samo njegov tolmač. Mimično-dramatska obredja predkrščanskega izvora ne zahtevajo besedila. Kjer pa je besedilo potrebno (n. pr. pri svatbah pred nevestinim domom, v godčevskih prizorih i. pod.), se dosledno improvizira. Ljudska igra po vrhnjeslojnih vzgledih pa že potrebuje besedilo. Besedila izhajajo večidel iz mest in trgov, koder so igralci cehovci in bratovščinarji in koder so se ustavljali potujoči igralci. Vaški igrski vodja je bil poleg vsega drugega človek, ki je dojemal vrhnjeslojne gledališke tvorbe drugače kakor njegovi vrstniki. Reagiral je nanje aktivno z željo, da bi sam s svojimi ljudmi priredil nekaj podobnega. Imeti je moral v sebi toliko stvariteljske sile, da je svojo željo lahko tudi uresničil. Prim. France Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Na- rodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, 86—102. "" Menčik, Vanočni hry str. IV—V. "' Bogatyrev, Lidové divadio 88. 42 Ljudsko gledališče pri Slovencih Z^igrskimi besedili je bilo tako kakor z drugimi mestno-trškimi \ vplivi, ki so prihajali, kakor prihajajo še dandanes, na podeželje — naj- \ poučnejši primer za to je noša. Vplivi se pooblikujejo, a se pri tem pri- ) ličijo. Igrski vodja je priredil besedilo po svojih zmožnostih in po sposobnostih svojih igralcev, oziral se je pa tudi na svoje občinstvo. Tudi to je lepo povedal Drabosnjak: Jes ja kej nemo, jes ja se zmauo ven îpoînam Jes sim îtuorou nar bveli kaker snam ... Ker mene moja pamet vezh kne perpuîti Sa vol ta ne pogeram obedna zhaîti.. .i'* Kakor vsak ljudski pesnik^ tudi ljudski dramatik ne pozna avtor- skega častihlepja in ostane največkrat anonimen. Še več, besedila se krušijo'" in tista, ki jih je rešilo zbirateljsko delo od druge polovice prejšnjega stoletja dalje, prav zatrdno niso ohranjena v prvotni obliki; tako je Drabosn Jakove mu pasijonu neznan igrski vodja pozneje dodal »Ovčarsko (ali šefarsko) igro«. Bilo bi pa krivično, ako bijjodeželskim.dramatikom pripisovali zgolj naslanjanje na mestno-trške^ predloge. Že naše pastirske kolede kažejo, da"so bili dramatiki na deželi tudi samonikli."" Mesto zase sploh zavze- majo besedila, ki so delo bolj ali manj šolanih ljudi (šolnikov-organistov, duhovnikov). Toda v ljudski rabi so bila konec koncev podvržena isti usodi kakor vsako drugo besedilo. Igrišče v ljudskem gledališču noče predstavljati določenega kraja. Tega ljudska igra ne potrebuje. Pri obhodni igri trikraljevskih ali jurjev- skih kolednikov poteka dogajanje pred hišnimi vrati, pri oračih na dvo- rišču. Pri sobni igri prihajajo in odhajajo igralci skozi vrata, ki vodijo v vežo ali v kamro. Igra poteka v praznem četverokotu, ki ga od treh strani mejijo klopi.*^' V slovanski ljudski igri se razmeji igrišče sredi med gledalci ponekod z magičnim obredom: Pred rusko igro »Barin« se pridrevi v izbo »konj« (maskiran jezdec na maski-živali) in švrka z bičem po navzočih, ki se umikajo in tako naredijo potrebni okrogli prazni prostor sredi izbe.'^^ V češkem ljudskem gledališču prevzame to vlogo fant, preoblečen v »pometačko«,'^' ki pride v izbo in dela prostor Šefmanov prepis (gl. op. 114), vv. 19—24. "" To lepo kaže primerjava besedila mežiške božičnotrikraljevske igre po zapisu Jaka Sema (gl. op. 43) iz 1934 in besedila v izvedbi šentanelskih igralcev iz 1958 (magnetofonski posnetek št. 3/1 v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU). Medtem ko je n. pr. zapis iz 1934 še ves v verzih, so se verzi 1958 v pre- težni meri razvezali v neizrazito prozo! 120 Y svojih »Slovenskih pastirskih koledah« (v tisku) sem mogel pokazati nekaj izrazitih primerov te vrste. Gl. izvrstni prikaz Leopolda Kretzenbacherja Biihnenformen im steirisch-karntischen Volksschauspiel. Carinthia I 141 (1951), 136—160. Gl. I. E. Ončuko v, Severnvje narodnvje dramy. St. Peterburg 1911,114. Podobno tudi v šlezijski ljudski igri (»Kehrweibel«), gl. Friedrich Vogt, Die schlesischen Weihnachtspiele 35. 43 Niko Kuret za maškare. Odriva ljudi in pometa okoli sebe, pri tem včasih z metlo sune dekletom pod krila.'^' Gledalci, domači in sosedje, posedejo ali pa se razpostavijo ob stenah naokoli, za pečjo in po peči.''* Nekatere igre se igrajo prav zunaj. Tako poroča Dav. Trstenjak o zelenem Jurju in rabolju, da se primeta in mečeta »na zeleni trati«. Pod vplivom vrhnjeslojnega gledališča nastane na takšni »zeleni trati« tudi pravi vzvišeni omarni oder, kot ga poznamo od Švice'^' preko avstrijskih dežeP" do Češkega.'^** Na Tirolskem mu pravijo »Spiel- tenne«,'^" na Kostanjah je »pinja« (< Biihne), na Češkem pa »tratrum« (< theatrum), ki stoji na »palaču«."" Kostanjska »pinja« je imela zaveso, ki jo omenja tudi Drabosujakovo pasijonsko besedilo (»dienejo fir- gank pried«). Le-ta deli prednji oder od zadnjega ali notranjega odra. Oder te vrste je rabil in rabi na Slovenskem Koroškem samo za uprizar- janje pasijona. Vprav pasijoni koroško-štajerske skupine'" so izredno zanimivi, ker potekajo zapored na treh igriščih: na odru (prizori od posvetovanja pri Kajfažu do sodbe nad Kristusom), kot obhod (križev pot) in »na zeleni trati« vrhu griča (križanje); prav takšen je bil Drabosnjakov pasijon. Dekoracij ljudsko gledališče komaj kaj potrebuje. Božični koledniki so za svojo pastirsko koledo nosili s seboj jaslice, ki so jih postavili na stol in pred njimi odigrali svoj prizor. V večjih sobnih igrah sta zadoščala klop ali stol. V mežiški božično-trikraljevski igri pomaknejo v sredo izbe star naslanjač in že je pred nami dvorana s Herodeževim prestolom. Ganljivo preprost rekvizit dopolni, kar manjka. V DrabosnJakovi božični igri sta Marija in Jožef odigrala »rojstvo« tako, da sta sedla vsak na svoj konec klopi, vmes na sredo pa sta postavila ptičji krmilnici po- doben rekvizit. V njej je bila sveča. To je Jožef vpričo vseh gledalcev Jan T y kač, Mikulassky a maškarni pruvod ve Zhori. Časopis Společ- nosti pratel starožitnosti ceskych 12 (1904), 144. — Pometač z metlo nastopa tudi pred tohinjskimi šemami (Stara Fužina, zapis N. K.). Tako nastane pravo »gledališče v krogu«, ki hoče biti sicer »nova« do- mislica sodobnih režiserjev in arhitektov, prim. Margo Jones, Gledališče v krogu v ZDA. Gledališki list — Drama, Ljubljana 1951-52, 5, 112—115; Lojze Filipič, »Gledališče v krogu« prvič v Jugoslaviji. SPor 4 (1954), 17. junij, 6. Prim. si. pril. L 1" Gl. op. 121! Gl. Ferdinand B. M i k o v e c, Stopv selského sousedského divadla v Če- châch. Lumir 5 (1885), 811—812. Gl. Anton Dorrer. Tiroler Fasnacht innerhalb der alpenlandischen Winter- und Vorfriihlingsbrauche. Wien 1949, 24 et passim (= Osterreichische Volkskultur. Forschungen zur Volkskunde 5). "° »Pod palâcem se vyrozumiva velka louka, ne docela rovnâ, nybrz drobet šikma, prkny ohrazena, na jedné strane k nëkterému domu priléhajici, takže tento za skladište sloužil. Na nižši strane louky té nalézalo se ,tratrum'« (Ferd. B. Mikovec). — Tudi kostanjska »pinja« je danes navadna šupa. Gl. Leop. Kretzenbacher, Passionsbrauch (op. 67). 44 Ljudsko gledališče pri Slovencih prižgal, Marija pa je izpod plašča vzela keglju podobno punčko in jo celo dokaj slišno (»Še zaropotauo je!«) položila zraven sveče. Tako se je vpričo vseh gledalcev rodil Jezušček!'^- V štajerski božični igri*''^ vzame Jožef, ko z Marijo nastopita, vpričo vseh gledalcev lesenega volička in oslička iz svojega tesarskega cekra ter ju postavi na stol predse in pred Marijo. V mežiški božično-trikraljevski igri prinese Jožef jasli pod pazduho v izbo in jih po končanem prizoru tako tudi odnese. Herodeževi vojaki dokažejo v DrabosnJakovi božični igri opravljeni pokol ne- dolžnih otročičev tako, da prineso na sabljah navezane keglje v izbo. V igri o paradižu (»Paradeisspiel«) zadošča navadna smrečica, ki jo drži v rokah čepeči hudič, da v gledalcih vzbudi predstavo »raja«."* Po vrhnjeslojnem, z renesančno kuliserijo opremljenem odru se je vzgledovala »pinja«, le da so bile kulise na moč preprosto poslikane. Razume se samo po sebi, da takšne predstave tudi posebne ra.z- svetljave ne potrebujejo. Pri igrah na današnjem nemškem Štajerskem zagrnejo pač z odejami vsa okna in igrajo pri navadni sobni razsvetljavi (električna svetilka izpod stropa). Nič drugače ni v Mežiški dolini. Če govorimo o kostumu v ljudskem gledališču, nam je ločiti med kostumi v nastopih predkrščansko-obredne vsebine in kostumi v poznej- ših igrah iz krščanske plasti. Prvi imajo za seboj dolgo razvojno dobo, vsebujejo stare paleolitske (teriomorfne) in neolitske (antropomorfne) elemente,"^ ki so jih že po- znejši vplivi, tako zlasti antično-srednjeveški mimus,'^" močno, da ne rečem do nespoznavnosti modificirali. A tudi poznejše dobe niso šle kar tako mimo njih. Posamezne skupine in postave predstavljajo skoraj vsaka zase zanimive probleme, ki se jih polagoma lotevamo.*" Prese- netljiva je njihova fantastika. V poznejši igri je kostum nekaj, kar naj osebo karakterizira, a jo naj hkrati oddvaja od skupnosti.Karakterizacija je zmerom realistična, a pri tem tudi nerealistična. Ce nastopata v mežiški božično-trikraljevski igri oba pismouka v cilindrih in salonski suknji, učinkuje to brez dvoma zelo realistično, je pa hkrati tudi kričeče anahronistično. Zunanjost oseb, ki zavzemajo v igri kak poseben položaj, mora biti kričeča, eksotična. Vojaki se oblačijo v stare vojaške uniforme, si natikajo stare kirasirske Poročal Jakob Špicar (zapis N. K.). 133 Navaja Leop. Kretzenbacher, Lebendiges Volksschauspiel in Steier- mark 134. *5* Gl. Niko Kuret, Ljubljanska igra o paradižu, 34 sl. "5 Prim. Richard Pitt ioni, ocena Dörrerjeve Tiroler Fasnacht, v: Mittei- lungen der österreichischen Gesellschaft für Anthropologie, Ethnographie und Prähistorie 78—79 (1949), 169—171. "" Gl. Hermann Reich (op. 112) in Waldemar Liungman (op. 17). Prim, za zdaj: Niko Kuret, Harlekin v Bohinju? SE 9 (1956), 237—252. — Isti, Koranti na Ptujskem polju. Zbornik predavanj na kongresu Zveze ju- goslovanskih folkloristov 1957 v Varaždinu (v tisku). "8 Prim. Bogatyrev 118. 45 Niko Kuret ali navadne gasilske čelade, se postavljajo s starimi konjeniškimi sab- ljami. Polno je tudi fantazijskih oblek in pokrival domačega izdelka, vse je živobarvno in razkošno, čeprav papirnato. Kakor se srednjeveški in baročni slikarji niso menili za historične noše — saj jih je malokateri poznal —, tako je ljudskemu gledališču sleherni historični verizem v kostumih deveta briga. Že P. Bogatyrev je ugotovil dvojno tendenco v ljudskem gledališkem kostumu: ustvariti nekaj nenavadnega, a se hkrati tudi približati sedanjosti.'^" Najlepši primer za to je v mežiški božično-trikraljevski igri hudič, ki si je (1958) nataknil — plinsko masko."" Ljudsko gledališče ne pozna golote. Od srednjega veka dalje predstavlja goloto bela obleka — Kristusa bičajo in križajo v beli obleki, belo oblečena sta tudi Adam in Eva v igri o paradižu. Ker je ljudska igra običaj, obred, je način govorjenja v sakralnih prizorih daleč od vsakega naturalizma. Igralec govori, bolje — skandira »ambulando«, to se pravi, da hodi gor in dol, trije koraki pridejo na tri glasovne dvige (arsis), ob četrtem dvigu glasu se igralec obrne (versus). Fr. Kotnik nam je opisal potek Božične igre ob Vrbskem jezeru izza 35 let."' Ko nastopita Parolkus (= prolog) in angel, napravita štiri ko- rake, obstaneta in recitirata 4—6 verzov, nato se obrneta, napravita zopet štiri korake in povesta naslednjih 4—6 verzov. Ce pastirci stoje govorijo ali pojejo, tvorijo trikot in gledajo drug proti drugemu. (Enako se usto- pijo trikraljevski koledniki pri železnikarsko-kroparski koledi.) Sleherna mimika je neznana, obraz ostane tog, naturalističnih kretenj ni, roke se po potrebi samo liturgično dvigajo ali na prsih prekrižajo. Drugačni pa so nastopi pastircev na paši in pa hudičev. Tu se sprosti pradavna mimična sila ljudstva! Namesto toge bukovske govorice zažubori beseda v narečju, vse je domače robato in razposajeno. Hudiči pa značilno poskakujejo kakor naši koranti. Pri le-teh in pri podobnih likih iz predkrščanske dediščine veljajo glede_.slp^a >ngrim_ia_« spet drugačna, a bolj ali manj spet določena pra- vila. Korant mora skakati, lavfarji teko, medved pleše i. pod. Spoznavanje ljud.skega gledališča nam kaže ljudsko življenje pre- teklih" cIoB v novi luči. V književnosti sicer govorimo o »literarni suši« protireformacijske dobe. V kulturni zgodovini in posebej še v zgodovini naše ljudske kulture pa v tej dobi o kaki »kulturni suši« ni sledu. Prav nasprotno. Ljudsko gledališče nam odstira pogled v bogato in razgibano, torej vse prej kakor enolično življenje tedanjega podeželskega prebival- stva: drug drugega so se držali lepo po vrsti prazniki in praznovanja, z njimi pa najrazličnejša obredja in igre, ki jih je bilo treba obhajati, kakor je velevalo izročilo. Življenje je bilo »živa pratika«, organsko po- "9 Prav tam 120. '"I" V fototeki Inštituta za slovensko narodopisje SAZU je fotografija Kukera iz bolgarskega sela Muren (Brezniško), ki si je tudi nataknil plinsko masko! (Za gradivo sem hvaležen gospe Veri Venedikovi, znanstveni sodelavki Etno- grafskega muzeja v Sof ji.) '" Gl. Kotnik, Starosvetnosti 106—107. 46 Ljudsko gledališče pri Slovencih vezano z letom v naravi in s smiselnim krogotekom praznikov."^ Bil je baročno bujen svet, čigar sledove ugotavljamo do današnjih dni. Vrhnjeslojno nasprotovanje ljudskemu gledališču je že samo zatrlo mnogo njegovih pojavov in oblik. Notranjo izvotlitev in s tem nujno razsulo starosvetnih pojavov pa so prinesli novi družbeni, gospodarski in ljudsko-prosvetni pogoji, ki so dodobra spremenili notranjo strukturo ljudstva. Zaradi njih se nekatere oblike ljudskega gledališča sploh opu- ščajo, ali pa dobivajo nespecifičen okvir in njim tujo funkcijo, kar jih v kratkem ugonobi."' Posebno je usoden vpliv amaterskega odra. Ljudje hočejo — postavim — staro sobno igro spraviti na gledališki oder v društveni dvorani! Igra, ki je po svojem bistvu obred in običaj, postane s tem hipom teater in prejme svojo smrtno obsodbo .. VIII. SKLEP Leta 1946 je predaval P. Bogatyrev v Ljubljani.'" Med drugim je poudaril, da bi bila važna naloga folkloristov in gledaliških teoretikov, pozorno proučiti vse oblike ljudskih iger. Na žalost je treba priznati, je nadaljeval, da se je na tem tako obširnem področju storilo zelo malo in, kar je še hujše, da so bile zanemarjene zlasti one oblike, ki so danes že umrle ali pa naglo izumirajo. Potrebno je, je dodal, podvzeti odločne ukrepe ter takoj proučiti predstave, ki še obstojajo. V to smer gredo prizadevanja oddelka za ljudske običaje in igre v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani."" S tem se je uba- dal osamljen že pred 50 leti naš France Kotnik. Seminarskim nalogam, ki je v njih mladi študent na veselje svojega akademskega učitelja Ma- tije Murka odkrival koroško ljudsko gledališče, je leta 1908 sledila njegova doktorska disertacija o Andreju Šuster ju Drabosnjak u. Do smrti je bil del Kotnikovega srca in njegovega dela posvečen sloven- skemu ljudskemu gledališču; v predalu je zapustil nedokončan rokopis, "2 Prim. tudi Leopold Schmidt, Paradeisspiel in Wien 2. "^ Zelo poučne so glede tega ugotovitve Leopolda Kretzenbacherja, Biihnenformen 136 si. "* V ta razvojni stadij prehajajo polagoma vsi ostanki starosvetnega gleda- lišča, krščansko-nabožnega, nič manj pa tudi predkrščansko-obrednega; zgo- voren dokaz za to je korantija, ki jo je zanimanje »folkloristov« in tujega »občinstva« že dovolj spridilo! "' Gl. M(ilko) M(atičetov), Problemi ljudskega gledališča pri Slovanih. Pre- davanje P. Bogatyreva, prof. folklore na moskovski univerzi. SPor 7 (1946), 26. februarja. "" Dasi s skrajno omejenimi gmotnimi sredstvi in v skrbi enega samega človeka, vendar rešuje z magnetofonskimi in filmskimi posnetki, kar na terenu še živi (tako v letu 1958: Trikraljevska koleda v Kropi, Pastirsko-trikraljevska igra v Sentanelu pri Prevaljah), sistematično zbira vse rokopise Drabosnjakovih in drugih iger (v mikrofilmih in fotokopijah) ter ustvarja arhiv vsega gradiva, ki spada v področje ljudskega gledališča Slovencev. 47 Niko Kuret kritično izdajo Drabosnjakovega Izgubljenega sina. Že zgodaj (1924) je opozoril na skrito bogastvo našega ljudskega gledališča: »In če bo ... kdo pregledal Štrekljeve še neobjavljene dodatke, bo naletel še na več ... pastirskih božičnih pesmi, ki so ostanki naše narodne dramatike, dokazal bo lahko, da je Drabosnjak le epigon onih ,narodnih' dramatikov, od katerih imamo baš te odlomke ohranjene v Štrekljevi veliki zakladnici slovenske narodne poezije.«"' Trdno je bil prepričan o tem bogastvu, dasi ga sam ni utegnil dalje odkrivati. Verjel je, da bo »navidezna praz- nina po reformaciji ... izginila«. Delo, kolikor smo ga, dasi precej pozno, mogli do danes za njim opraviti, in nova spoznanja, ki smo jih tako dobili o našem ljudskem gledališču, potrjujejo Kotnikovo vero. Zusammenfassung- DAS VOLKSTHEATER DER SLOWENEN Eingedenk des 190-iährigen Jubiläums des slowenischen Bauerndramatikers und Spielleiters Andreas Suster Drabosnjak (geb. am 6. Mai 1758 in Kärnten), legt der Verfasser an Hand der bisherigen Literatur einen für den slonaeni- schen Leserkreis erstmaligen Versuch eines Umrisses des gesamten Volks- theaters vor. Er klärt zuerst den Begriff und gibt hernach eine Definition, monach das Volkstheater mimisch-dramatische Gestaltungen umfasst. die im Volke verschiedener Gegenden am Lehen sind oder waren und als Begleiter- scheinungen sowohl des vorchristlichen als des christlichen Jahresfestkreises, somit als festliche und brauchtümliche Aufführungen und nur teilweise als Unterhaltung, in überlieferungsmässigen und stets miederkehrenden Formen, in festgesetztem Stile, teilweise in vordramatischen, lediglich mimisch oder dabei höchstens mit einem undramatischen Text ausgestatteten Darbietungen, in der Regel aber mit grösstenteils alten, in der Mehrzahl im Barock wurzelnden und später weitergeformten Texten angetroffen werden. Er gibt hernach eine Über- sicht der bisherigen Volkstheaterforschung anderwärts und in Slowenien und geht dann zu einer provisorischen Zusammenstellung des slowenischen Materials über. Er gliedert es in drei Gruppen auf: 1. das christlich-erbauliche Volksschauspiel (Weihnachts-, Oster-, Pfingst- und Nachpfingstkreis, biblischer Kreis. Ordensdramen), welches durchroegs der alten >Volksschauspiellandschaft Innerösterreichi angehört, 2. das vorchristlich-brauchtümliche Erbe (Neujahrs- und Winterkreis, Fasnachts- und Frühlingskreis. Bauernarbeitskreis. Stände- Kreis. Hochzeitskreis, Tanz), desserp Elemente durch ihre mannigfacheVermandt- schaft mit ähnlichen Elementen bei den anderen Südslamen ihren slawischen Ursprung beweisen, aber auch Reste der Altsiecllerkultur durchscheinen lassen, 3. das burleske Spielmannserbe, als dessen Träger durchwegs die Bauernmusi- kanten auftreten. Er lassi sodann eine Übersicht der Spielformen (nach Leo- pold Schmidt) folgen und versucht die gesellschaftlichen Träger des Volksschauspieles aufzuzeigen. Zuletzt gibt er eine Zusammenstellung der Merkmale, die sorvohl theaterwissenschaftlich als auch volkskundlich das Volkstheater charakterisieren. Abschliessend weist er auf die Wichtigkeit der Volkstheaterforschung hin und erinnert an die Überzeugung Fr. Kotnik s, dass die Kenntnis des Volksschauspieles den Reichtum der slowenischen Volkskultur der vergangenen Jahrhunderte neuerdings beweisen wird. 1" Gl. op. 86. 48 ZVEZA SLOVENSKIH LJUDSKIH PRIPOVEDK Z RETIJSKIMI - B Ivan Grafenauer IV. Divji mož sirar — ujeti divji mož Glede izročil o divjem možu je že pokojni Jakob Kelemina* pokazal na to, da je ime Kanih gornjegrajskega divjega moža, velikega »kakor deček šestih let«,^ na Krasu pa je »sveti Blaž njegov oče« (gl. »Zagovor zoper izvin«,' ki ga je v Gabriju pod Gorico zapisal Karel Štrekelj, povedal pa njegov ded Valentin Pavletič) — v sorodstvu z imenom »gannes«, kakor imenujejo Ladinci žene divjih mož. To zvezo so potrdile tudi bajke in pripovedke o Ujetem divjem možu in o Divjem možu sirarju, ki so časih tudi združene v skupne inačice.* V Zgodovinskem časopisu (ZC 6-7, 1952/53, 140—144) smo si ogledali dve inačici iz nekdanje Recije in štiri iz zahodne Slovenije. Graubiih- denska pripovedka T h. Vernalekena" — iz neznanega kraja — pri- poveduje o divjem možu, da hoče prijaznega mu planšarja naučiti vse svoje sirarske umetnosti, pa ga ta sam z neprevidnostjo užali in prepodi. Italijanska inačica iz Južne Tirolske Christiana Schnellerja" pa govori o opojenem in ujetem tatinskem divjem možu Salvanelu, ki se ' Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930), op. k št. 153, str. 391; sklicuje se na Mannhardt, Wald- und Feldkulte I-, 113. * Franc Kocbek, Storije. Narodne pripovedke in pravljice iz gornjegraj- skega okraja, št. 85, v knjigi Savinjske Alpe, Celje (1926), str. 267, posebej str. 54; Kelemina, n. d., št. 153, str. 220. ' Fran Erjavec, Iz potne torbe. Letopis Matice Slovenske (LMS) 1882/83, str. 338: Kadar se noga izgane (izvine) = Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi (SNP) III, št. 5171, str. 210: Zoper izvin, v. 6, 16: Pride (Vzame) sveti Blaž, Kanihov oca. ^ Iv. Grafenauer, Slovenska pripovedka o ujetem divjem možu, Zgodo- vinski časopis (ZČ) 6—7 (1952/55), 124—155; isti, Dodatek k slovenskim pri- povedkam o Ujetem divjem možu, ZČ 8 (1954), 150—133. " ZČ 6—7, str. 140 s., op. 30; besedilo po Vernaleken-Burg, Alpensagen, A.Pustst, Salzburg-Leipzig 1938 (Vernaleken 21938), str. 137 s. = Theodor Vernaleken, Alpensagen (1858), št. 150. Von den wOden Mannlein in Grau- biinden 4, odst. 5, str. 216 s. " Iv. Grafenauer, ZC 6—7, str. 141, op. 51; Veselovskega ruska para- fraza po Christianu Schnellerju, Marchen und Sagen ans Walschtirol, Innsbruck (1867), str. 213—215 (ne 215 i 215!); ZČ 8 (1954), str. 131—132, besedilo po samem Schnellerju. 4 Slovenski etnograf 49 Ivan Grafenauer s poukom o sirarstvu (s siriščem) odkupi iz ujetništva, pa ljudem vendar prikrije zadnjo skrivnost, kako se iz sirotke vosek dela. Tej pripovedki ustrezajo štirje pripovedčni drobci (miniature) — vsi o ujetem divjem možu sirarju — eden iz Loga pod Mangartom, ki ga je zapisal Simon Gregorčič mlajši,' trije iz Trente, Zapovdnam in Soče, ki jih je za- pisal dr. Milko Matičetov.* Med retijskimi in slovenskimi inačicami je le prav šibka teritorijalna zveza po opojenem, pa ne ujetem divjem možu mlekarju in maslarju (ne sirarju) v inačici iz Wachsenberga pri Feldkirchnu v nemškem delu Koroške (ZC 6-7, 139)." Obravnavo je zaključil odstavek o kulturnohistoričnem pomenu tega pripovedčnega tipa, ki se glasi: Inačični tip o divjem možu, učitelju sirarstva, je kulturnohistorično velikega pomena. Kakor se nanašajo vzhodnoalpske pripovedke o od- kritju železnih in svinčenih rudnih ležišč na novopoživljeno rudarstvo, ki je po prihodu Slovenov v Karantanijo propadlo, tako se tudi pri- povedka o uvedbi sirarstva v Osrednjih in Vzhodnih Alpah nanaša na podoben kulturnohistoričen dogodek. Pridelovanje trdega sira iz pres- nega mleka ni bila staroindoevropska zadeva. Kelti, Germani in Slovani so poznali od doma samo mehki sir iz kislega »zasirjenega« mleka: strnord. ostr, dan. Šved. ost (= lat. jus, slov. juha) pomeni prvotno mehki sir, takisto stcslo. syru iz *suros (prim. stvnem. sur »sauer«, »kisel«). Grki so se od balkanskih staroselcev naučili delati trdi sir iz (presnega) ovčjega in kozjega mleka. Kelti so se seznanili s sirarstvom pri Rimljanih ter sprejeli od njih tudi ime: lat. caseus st. ir. caise. Germani so se se- znanili s sirom pri Rimljanih vsaj v 5. stoletju n. e. in ga potem tudi sami delali; vsi Zahodni Germani imajo latinsko ime za sir (Kluge-Gotze, Etym. Worterbuch der deutschen Sprache, "1934, 288 s. v. Kase): zh. germ. *casjus; stvnem. kasi chasi; st. saks. kasi, ciesi, srvnem. kaese, srniznem. case, angsaks. cese, cyse, angl. cheese. Slovani, ki trdega sira niso dobili neposredno od Rimljanov, ampak posredno in ne samo od njih, so ohranili staro ime syrii-sir; sir iz kislega mleka pa se je po nuj- nosti poimenoval s pridevnikom: mehki sir, gnili sir i. pod. Na katero dobo se retoromanska (potem tudi laškotirolska in slovenško-vzhodno- alpska) pripovedka nanaša, se ne da za trdno ugotoviti. Nanašati se more na to, kako so se naučili sirarstva od staroselskih Retoromanov v 5. in 6. stoletju v Alpe došli germanski rodovi, lahko pa tudi na to, kako so ' Josip Abram-BajdaKazak, Opis Trente, Planinski vestnik 13, št. 12 (december 1907), str. 183 = ZC 6—7, 142. * Milko Matičetov, osnovna inačica Andreja Hosnerja, Trenta, h. št. 20, ZC 6—7, 142 s; dopolnilo k začetku: Franc Kverh, Zapovdnam, n. d., 143; dopolnilo k sklepu: Marija Kravanja, p. d. pri Marinčću Pod Skalo, Soča, h. št. 68. » Georg Graber, Sagen und Marchen aus Karnten (1935), 207 s. (=1944.., str. 197 s.). 50 Zveza slovenskili ljudskih pripovedk z retijskimi — B se naučili planinjenja in širjenja pri Retijcih in Noričanih keltsko-rimski priseljenci. »Dodatek k Slovenskim pripovedkam o ujetem divjem možu« v ZC 8 (1954) je tu in tam pomanjkljivi Veselovskega ruski prevod južnotirolske pripovedke o Salvanelu nadomestil s Schnellerjevim izvirnim besedilom, ki je resda samo prireditev italijanskega izvirnika, pa je vsaj prevod iz prve roke. Korekturna opomnja pa opozarja še na Vonbunovo vorarl- berško pripovedko o divjem možicu,^" ki hoče že skrivši povedati plan- šarici, kako se iz sirotke zlato dela, ko ga drug divji možic posvari in oba takoj izgineta; dalje še dve pohabljeni inačici iz Wipptala na se- vernem Tirolskem.^^ Zelo pomembna pa je Gianninijeva pripovedka iz Lucce v Toskani,^^ v kateri divji mož (l'uomo selvatico) nauči pastirje delati maslo, sir in skuto, pa jim vendarle utaji, kako se z mleka olje snema. Pomen te inačice, ki ni mogla priti sem iz Svice ali Južne Tirol- ske, je ta, da izključuje prvo zgoraj (ZČ 6-7, 144) navedeno možnost in potrjuje drugo: nanašati se more le na to, kako so se indoevropski rodovi, ko so prišli na Apeninski polotok in v Alpe, naučili od tamošnjih staro- selcev sirarstva, v Alpah pa tudi planinjenja. Literatura, ki jo je Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZLi v Ljubljani prejel leta 1956 po posredovanju našega prijatelja profesorja dr. Roberta Wildhaberja v Baslu, podobo divjega moža sirarja še v marsičem spopolnjuje. Več takih inačic nudi zbirka Dietricha v. Jecklin »Volkstümliches aus Graubünden« (1874; ^1916 Chur — navajam po tej izdaji). Ena izmed njih, »Die Kunst, aus Schotte Gold zu machen«,^" v poglavitnih potezah soglaša z zgoraj omenjeno Verna- lekenovo pripovedko (op. 5), vendar jo spopolnjuje v dvojnem po- gledu: prvič odkriva njeno domovino — Prätigau — drugič pa odkriva, da bi bil divji možic planšarja, ko bi ga ne bil zieotil, naučil iz sirotke delati zlato. " Franz Josef Vonbun, Die Sagen Vorarlbergs mit Beiträgen aus Liech- tenstein. Auf Grund der Ausgabe von Hermann Sander (*1889) neu bearbeitet und herausgegeben von Richard Beiti (1950), Montfort-Verlag Feldkirch, št. 153. Das wilde Mannte. Prim. ZČ 8, 132 s. " Hermann H o 1 z m a n n, Wipptaler Heimatsagen, Österr. Bundesverlag f. Unterricht, Wissenschaft u. Kunst, Wien (1948), str. 53. Prim. ZČ 8, 132 s. 1^ Gianfranco D'Aronco, Indice delle fiabe toscane, Firenze, Leo S. Olschki editore (1953), št. 1216, str. 173: povzetek po Giannini, Leggende, 491 s. Prim.,Milko Matičetov, Slovenski etnograf (SE) 8 (1955), 290; ZČ 8, n. m. — To legendo navaja že Fernando Neri, Le maschere del selvaggio. Giornale storico della letteratura italiana 59 (1912), p. 55, op. 1: una leggenda lucchese, di Tregho (Arch. trad, popol. VIL pp. 490—491). "Dietrich v. Jecklin, Volktümliches aus Graubünden I—III, Chur 1874 (=1916, Chur, navedbe po tej drugi izdaji), str. 265 s. na str. VIII vir: Von- bun, Beiträge zur deutschen Mythologie, gesammelt in Churrätien, 1862. " Primerjaj z Vernalekenovim besedilom v ZČ 6—7, str. 140 s., op. 28 (gl. op. 5) Jecklin ovo, n. d., 265 (op. 13): Die Kunst »aus Schotte Gold zu ma- chen«. In einer Alpe im Prätigau lebte einmal ein Fänggenmannli mit dem Senn auf sehr vertrautem Fuße und empfing von demselben gar mancherlei Ge- 4' 51 Iran Grafenauer S prav to potezo spopolnjuje D. v. Jecklin pripovedko Verna- lekenovo o fantih iz Contersa (v Prätigauu)^'' v inačico o divjem mo- žicu sirarju. Ti fantje divjega možica, ki je vaški kožar, upijanijo in zvežejo, da bi izsilili od njega kako skrivnost, pa bistroumni mali se jim s šalo odtegne in se nikoli več ne prikaže. Jecklinova pripovedket >Der pfiffige Waldfängge«^" dodaja razlog, zakaj se konterski fantje te grdobije lotijo: zvedeli bi radi, kako se iz sirotke zlato dela. Jecklinova tretja pripovedka o divjakih Salangih na gori Sassal- bo v italijanskem Poschiavu (Puschlav) v južnovzhodnem kotu Svice — nekoliko preoblikovano jo je sprejel v svojo zbirko tudi Arnold Büchli^' — je inačica južnotirolske pripovedke o Salvanelu,^^ razločuje schenke und Gaben. Um dem Sennen für die enpfangenen Wohltaten dankbar sich zu erzeigen, sagte er einmal zu ihm: heute soll er es käsen lassen und soll ihm zuschauen, aber dabei kein Wort sprechen, bis es fertig sei. Der Senne ging den Vorschlag ein, setzte sich auf einem Melkstuhl und schaute dem Mannli zu. Dieses machte alles in der Ordnung und zuletzt, als es nach der Meinung des Sennen fertig war, stellte es den Kessel mit der Schotte wieder über das Feuer und schickte sich an, von neuem zu manipulieren. Nun aber fing der Senne überlaut an zu lachen und über das Mannli zu spotten, daß es aus der Schotte noch einmal käsen wollte. Da legte das Mannli die Kelle beiseite und sagte: »Wenn d'nüt weißt. So seist —« und eilte fort und ließ sich nicht wieder sehen. Hätte der Senne geschwiegen, wie er versprochen, so hätte er sehen (S. 266) und lernen können, wie das Mannli aus der Schotte eitel Gold bereitete. 15 Vernaleken, Alpensagen (1858), št. 150, 3, odst. 6, str. 213 (^938, str. 134); prim. ZČ 6—7, str. 140 pri op. 28. 1" Jecklin, n. d., str. 86 s.: Der pfiffige Waldfängge (S. IH: Vonbun, Beiträge). Ein Waldfängge bei Confers hütete einst einen ganzen Sommer die Ziegen des Dorfes. Jeden Morgen kam der wilde Geißler (kozar) bis nahe an die Häuser, um die Tiere abzuholen, und jeden Abend führte er sie bis zu der gleichen Stelle und kehrte dann wieder in den Wald zurück. Die Burschen von Confers versuchten öfters, aber vegebens, ihn zu fangen. Endlich kamen sie auf einen eigenen Gedanken und füllten zwei Brunnentröge, aus denen er zu trinken pflegte, den einen mit Wein, den andern mit Brantwein. Der Geißler kostete zuerst das Rote (den Wein) und rief: »Röteli, du verführst mi net«, und labte sich am Weißen (dem Branntwein). In der darauf folgenden Berauschung ward er geknebelt und seine Peiniger, denen eine alte Sage bekannt war, die Fänggen wüßten aus der entziegerten Molke (Schotte) Gold oder das Lebenselixier zu bereiten, wollten ihn nicht eher freigeben, bis er ihnen ein Arcanum entdeckt habe. Er versprach ihnen, wenn sie ihn losbänden, einen recht guten Rat. — Er wurde freigelassen und da gab er ihnen den Rat: »Ist's Wetter gut, so nimm de Tschopa mit, Ist's aber leid, chanst tuen, wie d'witt.« " Jecklin, n. d., 67 s.: Die Wilden von Sassalbo (str. III: G. Ch. in Pr.); prim. Arnold Büchli, Sagen aus Graubünden P, Verlag H. R. Sauerländer & Cie., Aarau (s. a.), 107 s.: Die Wilden vom Sassalbo. — Sassalbo (2858 m) na vzhodni meji Poschiava proti Italiji. 1* Bistvene poteze Jecklinove inačice (n. d., 67): Östlich des Fleckens Puschlav erhebt sich der riesige Sassalbo, an dessen Fuße tiefe Höhlen in das 52 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B se pa od nje v treh bistvenih potezah: tak strašen Salvango pride nekoč sam v planšarsko kočo; planšarji, silno prestrašeni, nadaljujejo svoje sirarsko delo in ga dovrše; potem pa jim divjak pokaže, kako se iz sirotke vosek dela. Planšarji pa so tako prestrašeni, da ničesar ne do- jamejo in se tudi pozneje ničesar ne spomnijo. V doslej nam znanih inačicah iz Churske Recije in iz Švice sploh ni niti ene, ki bi — kakor južnotirolska pripovedka o Salvanelu ali slo- venske iz Bovškega kota — kazala, kako je divji mož ali možic prosto- voljno ali prisiljen naučil planšarje sirarstva; v vseh gre le za neko skrivnostno uporabo sirotke, ki jo ljudem utaje. Novo pridobljena litera- . tura tudi tu nudi spopolnil. Najprej spet (četrta) Jecklinova pripovedka, iz vasi Schuders (1254 m) v Prätigauu blizu vorarlberške meje; čisto v slogu graubiinden- skih pripovedk o divjih možicih pripoveduje o tem, »Kako so se naučili planšarji delati sladki sir«:^^ Ker planšar te skrivnosti od prijatelja div- jega možička nikakor ne more zlepa zvedeti, se loti zvijače; prav kakor izvabijo ljudje v Vernalekenovih pripovedkah od divjih možičev n. pr. skrivnost o zdravilu zoper kugo,^" skrivnost, kako varno sekati visoka drevesa,^^ vrtati dolge lesene vodovodne cevi,^^ ali kako drugo skrivnost.^' Planšar nekega dne divjemu možičku, ko pride v kočo, veselo naznani, da zdaj tudi on zna delati »sladki« sir, in presenečeni divji možic mu z vprašanjem skrivnost odkrije: »Ce si naredil sladki sir, si imel pač tudi želodec!« Planšar je nato takoj poskusil delo s kozličjim želodcem pa je šlo.^^ Innere des Berges dringen, die früher von ^Wildeni: bewohnt wurden... Diese Wilden, im Volksmunde Salvanghi gennant, stiegen oft ins Tal herab, aber immer nachts. Als Stock dienten ihnen Tannen, die sie gleich Grashalmen samt den Wurzeln aus dem Boden rissen... (Str. 68) Eines Tages kam ein Wilder in die Alpe Sassiglione herab und trat in die Sennhütte, wo die Sennen eben am Käsen waren, ein. Die Macht und Stärke eines Wilden kennend, machten die Sennen keinen Versuch, zu entrinnen, um so mehr, als der Wilde ganz freundlich zu ihnen trat und ihnen zuschaute, wie sie kaseten. Mut fassend vollendeten die Älpler ihr Geschäft, und nachdem der Käse aus dem Kessel gehoben wurde, zeigte er ihnen, wie man aus der »Schotte« (Molken) Wachs bereiten könne. In- dem aber der Schrecken vor dem Wilden ihnen zu sehr zugesetzt hatte, entfiel ihnen das Geheimnis und nie mehr konnten die Sennen dessen sich besinnen. " Jecklin, n. d., str. 378 s. Wie die Sennen das »Süßkäsen« lernten (S.II: J.Thöni). 2» Vernaleken (1858), št. 150 (gl. op.3), 3, odst. 7, str. 214 s.; (21938, 135). Prim. ZČ 6—7, 135, op. 21, in str. 140. 21 Vernaleken (1858), št. 5, odst. 1, str. 217 s. (^1938, 138 s.). 22 Vernaleken (l858), št. 5, odst. 2, str. 218 s. (21938, str. 159 s.). 28 Vernaleken (1858), št. 150, 3, odst. 6 začetek, str. 215 (21938, 134); prim. ZC 6—7, 140, in op. 29. 2* Jecklin, Wie die Sennen das »Süßkäsen« lernten (str. 378, gl. op. 19). Vor alten Zeiten sollen die Sennen kein Verständnis von der Zubereitung des »süßen« Käses gehabt haben; ihnen fehlte das Mittel dazu, die Milch zum Ge- rinnen zu bringen, ohne sie sauer werden zu lassen, denn damals ließ man die Milch stehen, bis sie ganz dick war; dabei kam aber nur saurer Käse zustande, der bekanntlich nicht besonders schmeckt. Die milden Mannli oder auch Fänggen 53 Ivan Grafenauer Bolj preprosto pripovedujejo o pridobitvi tega znanja od »poganskih ljudi« pripovedke iz kantona Uri, ki jih je zbral Jos. Müller. Te pri- povedujejo, kako so se krščanski hribovci naučili sirarstva od poganskih staroselcev, prebivalcev starih, zdaj razrušenih gradov in gradišč.^' Kako so po pokrajinah in inačicah porazdeljeni bistveni motivi, kaže naslednja preglednica. Na desni strani ob oznaki inačic so zaznamovani motivi s temile kraticami in znamenji: Pod motivom I: op. (opojen) = divjega moža opoje z upijanljivo pijačo; —: tega motiva v inačici ni. Enako v vseh sledečih točkah. Pod motivom II: uj. (ujet) = divjega moža ujamejo, zvežejo. Pod motivom III: sr. = sir: = divji mož nauči ljudi sirariti; — (sr.) = planšarji že sami znajo delati sir; — ms. (maslo), sk. (skuta) = divji mož uči delati maslo, skuto. Pod motivom IV: srt. (sirotka) = divji mož pokaže, kako se iz sirotke naredi vosek, planšarji pa si tega ne zapomnijo; — (srt.) = divji mož ljudem utaji, kako se iz sirotke naredi vosek, zlato ali sicer kaj po- membnega; če je tu namesto tega drug motiv, se to kratko označi, n. pr. (juta-vosek) = divji mož utaji skrivnost, kako se iz jute vosek dela. genannt, verstanden aber die Kunst des »Süßkäsens« und von einem derselben hat einer unserer Vorfahren es gelernt. Nämlich im Maiensässe von Schuders lebte einmal ein wildes Fänggenmannli mit dem Sennen auf vertrautem Fuße und empfing von demselben gar mancherlei Geschenke und Gaben. Eines Abends sagte der Senne, er müsse morgen mit Butter zu den Seinigen ins Dorf hinunter gehen und bat das Mannli, für ihn zu »käsen«. Der Fängge nahm den Vorschlag an, denn er wollte ihm nun einmal eine Probe seiner Naturwissenschaft zeigen. — Der Senne ging ins Dorf, und das Mannli kasete. Wie erstaunte aber der Senne, als er am Abend zurückgekehrt war und den vom Fanggen gefertigen Käse kostete und dieser so süß schmeckte wie die frische Butter. Lange suchte er das Fänggenmannli zu bewegen, ihm zu sagen, wie man »süß käsen« könne, aber unser Bergmännlein war nicht zu überreden. Da griff der Senne zur List. Mehrere Wochen nachher sagte er eines Morgens mit strahlender Miene, als der Fängge in die Hütte trat: »Jetz chan i denn au süeß chäsa.« Darauf ereiferte der wilde Kleine: »Hast süeßa Ohas gmacht, so hast au Maga g'ha.« Keine Miene verriet den Sennen, daß er jetzt nun auch um das Geheimnis wisse, das der Fängge ihm immer vorenthalten hatte, probierte mit dem »Gizimagen«; der Ver- such gelang und er war fortan imstande, den besten süßen Käs zu machen. Das Fänggenmannli, als es sich so überlistet sah, gab die Freundschaft mit dem Sennen auf und wollte mit ihm weiters nicht mehr zu verkehren haben. Jos. Müller, Sagen aus Uri III, hrsg. v. Robert Wildhaber (1945), št. 1355, str. 203 s. Die Heidenleute und die Käsebereitung. — Prvi odstavek go- vori o bivališčih poganskih ljudi »im Heidenwäldchen zwischen Mysburg und Mettenen ob den Frytterbergen in der Alp Heidmenegg«. Ostanki njihovih trdnih hiš se še vidijo, zidovi so kar neporušni. Nadaljevanje se glasi: Die Heidenleute aus dem Heidenwäldchen gesellten sich nicht selten zu den Kindern der christlichen Bergbewohner der Umgebung und machten vor deren Augen aus Erde und ähnlichen Stoffen wirklich genießbare Käslein. Mitgeteilt von Pfarrer J. Arnold. (Str. 204) Die Heidenmännchen kannten über- haupt den Käslab und verstanden es, Käse zu bereiten, als unsern Bauern diese Kunst noch unbekannt war. Ein Schächentaler konnte es gegen eine Belohnung von einem Heidenmannli lernen, mittels des Käslabs den Käse herzustellen. Daniel Imholz. 54 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B PREGLEDNICA MOTIVOV 55 Ivan Grafenauer Razporeditev motivov po inačicah in pokrajinah kaže, da je sirar- stvo osrednji motiv, če ne vsem inačicam sploh, pa vsaj alemanskim, romanskim in slovenskim. Samo v eni graubiindenski inačici motiva o siru ni (št. 4), to pa je, kakor bomo videli, drugačen obrazec, takšen, da je v to edino njegovo inačico zašel motiv o sirotki-zlatu kot nebistven postranski motiv. Nadalje motiva o siru ni v nemško-tirolskih inačicah, tudi ne v nemški koroški. Vse te tri pripovedke so tako preosnovane, da jih sploh ni več šteti k naši pripovedki. Zveza alemansko-romanskih inačic iz Recije, švicarske in vorarlberške s slovenskimi potemtakem ne gre preko Nemške Tirolske in nemškega dela Koroške, ampak preko retoromanskega in italijanskega juga. Bovške inačice kažejo k reto- romanskim Furlanom, čeprav tam doslej še niso našli pripovedk o div- jem možu sirarju. Dalje kaže razporedba motivov, da sta motiv opojitve in motiv ujetništva divjega moža v pripovedkah o divjem možu sirarju docela raz- ličnega izvora. Edina graubiindenska pripovedka, ki ta dva motiva zdru- žuje (št. 4), o sirarstvu sploh ne zine in le v eno mlajših inačic ( Jeckli- novo) je iz pripovedke o divjem možu sirarju zašel motiv sirotke-zlata, pa ne kot sestaven motiv dejanja, ampak zgolj kot nagib za opojitev divjega možica kožarja, »ker jim je bila znana pripovedka, da divji možici znajo iz sirotke delati zlato ali življenjski eliksir«, in bi fantje radi od njega izsilili kako skrivnost (ein Arkanum); o sirotki-zlatu pa potem ni več govora. V starejši Vernalekenovi inačici (gl. pri št. 4: cf.) o vsem tem ni sledu. Tudi v drugi Vernalekenovi pripovedki z motivom opojitve (pa brez ujetništva) 2" ni sledu o siru in sirotki. Ljudje v njej divjega možica opoje, da jim izblebeta v vinski omotici sicer skrbno varovano skrivnost zdravila zoper kugo. Isto velja tudi za opojitev in ujetništvo divjega moža Salvanelâ vSchnellerjevi pripovedki iz Trentina (št. 9); v njeni inačici iz takisto italijanskega Poschiava v južnem Graubiindenskem (št. 7) o teh dveh motivih še ni nič slišati. V dvomljivi koroški inačici se govori samo o opojitvi divjega moža maslarja, da bi se ga iznebili, a ne 2« Vernaleken (1858), št. 150, 3, odst. 7, str. 214 s. (^1938, 135); prim. ZC 6—7, str. 135, op. 21. 56 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B da hi ga ujeli in kako skrivnost izsilili. V slovenskih drobcih iz Bovškega kota pa čujemo le o ujetništvu, v nobeni pa ne o opojitvi; v eni inačici pa se pove naravnost, da so ga po zvijači ujeli v klado. Motiv opojitve in ujetništva je prišel v pripovedko o divjem možu sirarju iz mnogo bolj razširjenega pripovedčevega tipa o opojenem in ujetem ali vsaj zvezanem divjem možu (možicu), ki je verjetno tudi sta- rejši. Inačice so nam znane iz Recije, alemanske in romanske,^' v precejš- njem številu tudi iz Slovenije,^* pa ne iz Bovškega kota, ampak iz Bele krajine, štajerskega Zasavja, Gorenjske in slovenskega dela Koroške^" in so po nemških koroških inačicah^" dobro povezane z retijskimi. Po srednjeveški nemški pesnitvi o Salomonu z epizodo o opojenem in ujetem zmaju ter s srbsko pravljico z motivom opojenih in ujetih slonih so po- vezane tudi z judovskim Talmudom (Salomon in Ašmedaj) in dalje s staroindijsko in starogrško - maloazijsko mitologijo (Vikramaditja — Midas in Silen).'' K tipu pripovedke o opojenem in ujetem divjem možu (možicu) ali demonu — ne sirarju — ki ga s surovo silo primorajo, da si s kako skriv- nostjo odkupi svobodo, spada očitno tudi motiv pridržane dragocene skrivnosti, pa je šele od tu prišla tudi v pripovedko o divjem možu sirarju. V Talmudu zapade pozneje sam Salomon začasno v oblast de- mona Ašmedaja, ki zavzame tedaj Salomonovo mesto (v njegovi podobi) na kraljevskem prestolu in njegovem haremu. V bajki o kralju Midu in Silenu pa je dar, ki si ga Midas od Silena izsili — da se vse, kar prime, spremeni v zlato — tako usoden, da si mora po vsej sili izprositi, da se mu spet vzame, ker bi sicer moral od lakote in žeje umreti.'^ Treba je opozoriti tudi na to, da so pripovedke z motivom opojitve in ujetništva — ali vsaj samo ujetništva — divjega moža na Slovenskem mnogo številnejše kakor v alemanski in romanski Reciji. Zato pa tudi ni čudno, da so inačice z ujetim, čeprav ne opojenim divjim možem sirarjem na Slovenskem številnejše kakor v Reciji. V. Neték'^a Z alemansko Recijo veže Slovenijo tudi Trdinova 48. >Verska bajka« o Netéku. Jeseni 1879 jo je od odlične pripovedovalke zvedel na Gradišču pri Dolenjskih Toplicah — ob izlivu Topliške Sušice v Krko " Gl. Preglednico motivov, št. 4 (Jecklin, Vernaleken) in op. 26. 28 ZČ 6—7, str. 124 ss., pos. 126—128; Seznamek inačic, št. 1, 3—5, 7—11, 14; samo ujet: št. 17—20. 29 ZČ 6—7, Seznamek inačic, št. 7—8, 9—11, 14. »o ZČ 6—7, str. 139. »' ZČ 6—7, str. 144—150. 32 ZČ 6—7, str. 144 s. Ko je to kratko poročilce čakalo tiska, je izšla v IV. knjigi Razprav Razreda (II.) za filološke in literarne vede SAZU v Ljubljani, dotiskani v ju- liju 1958, avtorjeva obširnejša obravnava »Netek in Ponočna potnica v ljudski pripovedki«, sprejeta v razredu 3. aprila 1957. 57 Ivan Grafenauer dve uri hoda nad Novim mestom — in si jo v osnovnih potezah zapisaL Po tem zapisu in po spominu jo je dobro leto potem v slogu svoje poro- čevalke obnovil in 11. februarja 1881 s sedmimi poslednjimi »Verskimi bajkami« (44—50) poslal uredniku Ljubljanskega Zvona (LZ) Levcu, ki jo je v septembrski številki priobčil.^^ Prvotni zapisek tej bajki se glasi »Vraža: Neték prišel v krčmo, naročil jed za 12 ljudi — ni jih bilo. On pojedel vse sam. Krčmarica mu ni računala nič, če bi bila, bi bila lakota nastala v deželi, nič ne bi bilo teknilo, če bi bili tudi ljudje kaj jesti imeli. Ta Neték bil človek ali pošast, ne vem, ali tako sem nekoliko- krat slišala.« Primerjajmo zdaj s tem besedilom pripovedko »Der Fresser« (Sne- dež), ki se po besedah Richarda Beitla še danes pripoveduje o kugi, ki je v začetku 17. stoletja razsajala po Bregenškem gozdu na Vorarl- berškem:''^ Nekega dopoldneva je prišel v nekdanjo krčmo »Pri Soncu« tujec, naročil južino za dvajset ljudi ter se napotil dalje proti EUenbognu. Opoldne se je vrnil, in to sam, in vso južino do zadnje drobtine pospravil. Krčmarici se je zdelo to pošastno pa je šla in vprašala župnika za svet. Ta ji je dejal, naj za južino ne vzame nobenega plačila. Ko je tujec vprašal, kaj je dolžan, mu je odgovorila, da je že vse plačano. Vesel se ji je zahvalil in povedal, da se kuga ne bo več širila. Od tedaj ga nihče več ni videl. Podobnost s Trdinovo bajko je kar presenetljiva. Pa zapisa sta drug od drugega čisto neodvisna: Trdinov je izšel dobrih 70 let prej kakor Beitlov, Beitlu pa se o Trdinovi »Verski bajki« še sanjalo ni. Raz- ločka sta pravzaprav samo dva: pri Beitlu ne gre za lakoto, ampak za kugo, ne gre za odvrnitev, ampak za konec nadloge. Sicer pa poznamo LZ L št. 9 (september 1881), 537—539 = Janez Trdina, Zbrano delo, uredil Janez Logar (ZD) VI (1954), 57—59. — V besedilu bi bilo popraviti samo Levčev poudarek Netek v Trdinov Neték {gl. ZD VL 551, 364). ^* Janez Trdina, Gradivo za etnografski opis Dolenjcev, zv. 26, str. 20. — ZD VL 541, 364. Richard Beiti, Im Sagenwald. Neue Sagen aus Vorarlberg. Montafon- Verlag, Feldkirch (1953), št. 82, str. 65. Der Fresser. Zu Beginn des 17. Jahrhun- derts wurde der Bregenzerwald von der Pest schwer heimgesucht. Noch heute wird folgende Begebenheit erzählt: Im ehemaligen Gasthaus zur Sonne kehrte eines Vormittags ein unbekannter Mann ein. Er bestellte ein Mittagessen für zwanzig Personen. Darauf schlug er seinen Weg nach Ellenbogen ein. Zur Mit- tagszeit kehrte er zurück, er allein. Die Wirtsleute fragten nach den anderen Gästen. Er beruhigte sie und bat, man möge die Speisen auftragen, es werde bestimmt alles gegessen. Wirklich aß er alles restlos auf. Das schien der "Wirtin nicht mehr ganz geheuer. Sie eilte zum Pfarrer und erzählte ihm von ihrem hungrigen Gast. Nach einiger Überlegung riet er ihr, für das Mahl nichts zu verlangen. Als nun der Fremde nach der Schuldigkeit fragte, sagte die Wirtin, es sei alles schon bezahlt. Freudigen Herzens dankte er den guten Wirtsleuten und versicherte sie, daß die Pest nicht mehr weiter um sich greifen werde. Dann verließ er das Gasthaus und wurde nie mehr gesehen. 58 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B inačice, v katerih gre za konec netečnosti, tudi na Slovenskem. Bajčni drobec Fr. Kocbeka, ki stoji takoj za zgodbo, kako je kmet Osojnik, ki Neteku opoldne ni nič jesti dal, že popoldne za plotom pri mlinu od lakote umiral, se glasi:'" Nekoč je prišel (sc. Netek) na Perkovo (t. j. h kmetu Perku). Dali so mu dva hleba kruha in veliko latvico kislega mleka. Ko se je najedel, je šel v zavod (gozd). Od tistega časa niso videli Neteka nikdar več. Novi zapis Jožeta Lekšeta in Staneta Terčaka iz okolice Jurkloštra v Kotnikovem zborniku (1956), 121, pa se glasi: Taka lakota je bila, da so travo mulili in mlado bukovino... Pa je na poti nekdo srečal peka, ki je nesel koš kruha. Na vprašanje, kaj nosi, je rekel, da nese kruh. »Daj ga še meni,« pravi prvi. » Jej ga, kolikor hočeš,« odvrne pek. Ko se je mož najedel, je rekel: »Tavženkrat [boglonajl, zdaj sem pa sit [jaz] in ves svet.« Ta mož je bil Netek. Poki pa ni bilo več lakote. Neteka srečamo na retijsko-alemanskih tleh še v eni pripovedki o kugi. V pratigauski pripovedki »Die Pestleutchen«'' prinašata kugo dva človeka, on in ona; v krčmi v vasi Predisla pri vhodu v dolino Lanquarte pospravita »prazniško pojedino« za 30 ljudi; pošastnikoma krčmar in krčmarica nič ne računata, zato pa ob velikem umiranju v vsej dolini v tej hiši nihče ne zboli. V nobeni izmed številnih drugih inačic, v katerih prinašata kugo mož in žena. Smrtnik kot poosebljena Smrt (der Tod je v germanskih jezikih moškega spola). Smrtnica (die Todin) kot poosebljena Smrt (ž. sp.) za kugo (die Pest je v nemščini ženskega spola) — in te inačice segajo na severu do Skandinavije'* — v nobeni teh inačic ni niti sledu o nenasitnosti Smrtnika in Smrti. Netečništvo je prišlo potemtakem v pratigausko pripovedko od drugod, po vsej verjetnosti iz izročila, ki je bilo podobno vorarlberški pripovedki o »Snedežu«. V to pripovedko samo pa je mogel priti »Fresser« le iz prave pripovedke o Neteku (Hunger »lakota« je v nemščini prav tako moškega spola kakor slovenski Netek in nemški Hungermann). »Der Fresser« je preprosto prevzel vlogo Smrtnika, moške poosebitve pojma »Tod«. "Fran Kocbek, Storije, št. 86, v knjigi Savinjske Alpe (1926), str. 268, v posebni izdaji str. 35. " Jecklin, Volkstiimliches, str. 1—3. Die Pestleutchen. 58 Paul Sartori, Pest, HDA VI (1934/35), stp. 1508, op. 134—138. — K temu še druge inačice, n. pr. Selma Lagerlof. Nils Ho'gerssons underbara resa genom Sverige (slov. prevod Čudovito popotovanje Nilsa Holgers[s]ona sc. po Švedskem, 1955, str. 555), pogl. 44. Gosja pastirica Osa in Mali Mats. Bolezen: ... V starih časih, ko je kuga. ki so jo imenovali črna smrt. (divjala) po deželi... sta neki deček in deklica potovala od kmetije do kmetiie. Deček je nosil v roki grablje in. če se je pred hišo ustavil in s svojimi grabljami pred hišo grabil, ie to pomenilo, da bodo v hiši mnogi umrli, vendar na ne vsi, ker imajo grabite redke zobe in ne pobero vsega. Deklica je pa v roki nosila metlo in, če je kje Dred vrati začela pometati, je to pomenilo, da morajo umreti vsi, ki žive v tej liši; kajti metla počisti prav vse. 59 Ivan Grafenauer Pripovedka o Neteku (Ungedeih, Fresser, "Vielfraß) je morala po- temtakem nekdaj biti znana tudi v alemanski Reciji. To potrjuje še tretja pripovedka, v kateri se pojavlja »netek« kot kazen. To je »Der Vielfraß« (Netek) iz Turtmannstala v Zgornjem Wallisu v Švicii^" V Ergiscbu je bila plesna zabava. Pri pojedini je preobjesten fant, ki je sedel prav pod razpelom, ponudil Križanemu kos mesa, češ že dolgo tu visiš pa si gotovo lačen; vzemi in jej! Od tistega časa se ni mogel nikoli več nasititi, naj je še toliko pojedel in popil. Občina ga je na- posled odpravila v Ameriko in ni bilo več glasu o njem. To je inačica pripovedke o brezbožnem planšarju, ki ga neka pošast za kazen živega odere in njegovo kožo na strehi razpne za sušenje.^" Naj- bolj dokazna za to je inačica iz Golzerna v kantonu Uri, ki se kar čisto ujema s pripovedko iz Turtmannstala, le da je kazen v njej stara V Golzernu je večerna zabava, pri pojedini strežejo tudi s kavo in žganjem. Fantje so razigrani in začno po stari šegi s smetano obmetavati J- Jegerlehner, Sagen und Märehen aus Oberwallis (1913), Turtmann- stal. Von Räubern und Mördern, str. 69, št. 87. Der Vielfraß. In Ergisch war eine Tanzgesellschaft beisammen. Als sie bei Tische saßen und schmausten, erhob sich ein Bursche, über dessen Kopf ein Kruzifix hing, ergriff ein Stück Fleisch und wendete sich zu dem Gekreuzigten: »Du hast jetzt schon lange hier gehan- gen und bist wohl auch hungrig, da nimm und iß!« — Der junge Mann wurde für seine Frechheit schrecklich bestraft. Er konnte sich nicht mehr satt essen... Die Gemeinde spedierte ihn dann nach Amerika, wo er verschollen ist. (Ems.) " Literaturo o tem tipu navaja Stith Thompson, Motif-Index of Folk Literature V, L—Z (FFC Nr. 116, Helsinki 1935): Q 457. Flaying ahve as pu- nishment: J. Grimm, Deutsche Rechtsaltertümer II, 291; De Cock, Volks- sage, Volksgelof en Volksgebruik, Antwerp 1918, 85 s.; Feilberg, H. F., Bidrag til en Ordbok over jyske Almensmäl, 4 vols, Kobenhaven (1886—1914), »mennes- kehud« II, 579. — Swiss: Jegerlehner, Sagen und Märchen aus Oberwallis 309, Nr. 18. — K literaturi, ki jo Jegerlehner, n. m., navaja, dodaj še: Jeger- lehner, n. d., str. 14, št. 18; Jos. Müller, Sagen aus Uri II (1929), št. 869—888, 905—908, 918—921; R. Beiti, Im Sagenwald (1953), št.516; Arnold Büchli, Sagen aus Graubünden II, str. 18 s.; G. G rab er. Sagen und Märchen aus Kärnten (1935), str. 328. Schintemuntalpe (cL Vernaleken 1858, št. 148 = G. Graber, Sagen aus Kärnten 4914 [= 2., 3., 4. izd.], št. 606). " Jos. Müller, Sagen aus Uri II, št. 907, str. 275: Auf dem Hausdach ge- schunden. Auf Golzern war eine Abendgesellschaft bei einer Nidel (dobesedno »smetana«, tu pojedina) beisammen. Auch Kaffee und Schnaps wurde aufge- tragen, solches kann man sich ja denken. Sie wurden ausgelassen, bewarfen sich gegenseitig mit Nidel und schleuderten, wie es früher Brauch war, einen Schlack nach dem andern an die Oberdiele und an die Wände. — Der frechste unter ihnen warf sogar einen Schlack nach dem Bilde des Gekreuzigten in der Herrgottsschroten mit den Worten: »Sä da, iß äu!« In diesem Augenblick ent- stand im Gaden ein furchtbares Gerumpel; das Vieh rasselte in den Ketten und brüllte unheimlich. Sie dachten, die Kühe hätten den Barnen umgerissen, und liefen eiligst dem Gaden zu. Aber sie fanden alles in Ordnung. — Nur der Spötter war im Hause zurückgeblieben, und als die andern wieder zurückkamen, sahen sie mit Schrecken, wie ihn ein Gespenst auf dem Hausdache schindele. — »So han-i salligs g'heert verzellä, wenn's nitt wahr isch, sä verzellä ich de dz Märi.« Christina Exer. 60 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B stene in strop pa tudi drug drugega. Najdrznejši vrže pest smetane v podobo Križanega v kotu nad mizo. Tedaj pa se začuje iz hleva strašen sunder, rožljanje verig in tuljenje, kot da so se vse krave sprostile in prevrgle jasli. Vse teče v hlev, tam pa je vse v redu. V hiši je ostal samo tisti drznež. Vračajoči se pa ugledajo z grozo, da ga pošast na strehi iz kože deva. Pripovedovalka je pristavila: »Tako sem vse to cula pripo- vedovati; če ni res, sem povedala pravljico.« Tipična pa je druge vrste pripovedka, v Švici razširjena v mnogih inačicah:*^ Sirar in pastirji si narede na planini iz protja in sena lutko odraslega človeka, navadno ženske, jo oblečejo, za šalo krmijo, krstijo, ji dado karte v roke i. pod. Zdajci pa lutka oživi in začne planšarje strahovati. Ob odhodu s planine mora najdrznejši ostati v koči, pošastna lutka pa ga pri živem telesu odere in razstre mešino na strehi. Ves ta pripovedni krog izvira — podobno kakor pripovedka o opo- jenem in ujetem divjem možu — že iz antike. Izhodišče mu je frigijsko- starogrška bajka o Apolonu in Marsiju.** Kazen neteštva je mogla priti v turtmanntalsko pripovedko o kazno- vanem žaljivcu višjega bitja le iz pripovedke o Neteku-Ungedeihu, ki kaznuje negostoljubnega človeka z netekom, nenasitnostjo, in sicer iz pripovedke, ki je po vodilnem motivu soglašala s Kocbekovim pripo- vedčevim drobcem o skopem Osojniku (gl. zg.). Nenasitnost je tu očitno omiljena kazen za nespoštljivo ravnanje s hrano in za zasmehovanje višjega bitja, pač pa je tu življenjsko okolje že krščansko — pri pred- krščanski pošasti usmiljenja ni. *2 Za zgled bodi Jos. Müller, n. d., II, št. 869, str. 245: Der getaufte Tog- gel in der Gorneralp. In Gornern oder einer andern Alp im Reußtale hätten die Älper gerne einen Viererjaß gemacht. Da aber ihrer nur drei waren, so machten sie aus Blätzen ein Ditti, setzten es auf einen Stuhl an den Tisch, gaben ihm die Karten in die Hand und sein Partner spielte sie aus. Nach und nach gaben sie ihm auch zu fressen, tauften es und trieben Spott. Es wurde lebendig, redete, spielte und fraß selber. — Aber im Herbst bei der Abfahrt sagte der Toggel, der Senn müsse da bleiben. Er blieb und die andern Älpler fuhren ab. Als der Senn nicht nachkam, ging einer zurück, er fand ihn tot, geschunden, mit dem Kopf nach unten an der Hüttenwand aufgehängt. (V dru- gih inačicah je tega dovolj, tu stori pošast isto še z obema drugima.) Als am nächsten Tage Leute vom Tale her in die Alp kamen, waren die Felle der drei Älpler (v drugih inačicah enega samega) auf dem Hüttendach ausgebreitet. — »So haben's die Buben in der Schule erzählt.« Leo Jauch; Melchior Zgraggen, Gurtnellen; Fr. Tresch-Loretz, Meiental. ¦¦8 Stith Thompson, Motiv-Index, V: Q 457. 1. Flaying alive as punish- ment for contesting with god. Greek: Frazer, J. G., Apollodorus: the Library (Loeb Classical Library) London I, 30, n. 1 (Apollo and Marsyas). — Glede Apolona in Marsija gl. katerikoli konverzacijski leksikon. Prim, tudi Hero do t VII, 26 — v Sovretovem prevodu »Zgodbe« II, str. 132, 347. 61 Ivan Grafenauer Pripovedke o Netéku raznih tipov so bile potemtakem nekdaj doma tudi v danes alemanski Reciji. Na drugi plati pa sega tudi pripovedka o kaznovanem planšarju, ki nespoštljivo ravna s hrano in s tem žali planinske duhove, če ne na sedanje slovensko ozemlje, pa vsaj na ne- kdanjo furlansko-slovensko jezikovno mejo v Zgornji Ziljski dolini, kar dokazuje še danes v pripovedki »Schintemuntalpe« v Graberjevi knjigi Sagen und Märchen aus Kärnten (1955), 328, slovenska beseda »pograd« (Pograt = Brettergerüst [!] —G. Graber).** VI. Skoz okno ustreljeni roparski vitez Zgodovina ve o Erazmu Predjamskem, da je bil morilec, upor- nik in roparski vitez, ki se je s svojega nezmagljivega gradu na Notranj- skem, Jama-Lueg imenovanem, kar na svojo roko vojskoval, ropal po okolišu, plenil in požigal. Zato je cesar Friderik (III.) ukazal tržaškemu glavarju Ravbarju, naj ga ujame živega ali mrtvega. Ravbar je šel pred Jamski grad, ga oblegal in Erazma (1485) ustrelil.*^ Pripovedka ve o njem in njegovem gradu mnogo več.*° K ravnokar navedenemu zgodovinskemu jedru je pridejala vrsto dogodkov, ki so Erazma pripeljali k temu, da je postal morilec, vojskovalec zoper cesarja in vso okolico, vitez razbojnik, plenilec in požigalec. Pridejala je Eraz- movemu gradu Jama lastnosti, da ga ni mogoče ne zavzeti ne izstradati, dalje bahavost Erazmovega značaja, s katero oblegovalcem sam pokaže pot do gradu (ki ga dotlej baje nihče ni vedel), hoče pa z njo oblegoval- cem tudi pokazati, da so vsa prizadevanja, grad zavzeti ali izstradati, prazna, pa prav s tem omogoči, da si cesarski poveljnik pridobi njego- " Graberjeva razlaga besede Pograt »Brettergerüst« je napačna. Glasiti bi se morala (Pleteršnik II, 109) : ein Gerüst an der Wand, das als Bett dient, eine Pritsche Cigale, Zvon, Ljub. Zvon, Gorenjsko; posebno slamnata postelja v pla- ninskih kočah. Gorenjsko. — Napačna je tudi razlaga imena Schintemunt iz glagola schinden »iz kože devati«. Krajevno ime se glasi zares T schintemunt in je furlansko. Gl. avstroogrsko Spezialkarte 1 : 75.000, št. 5350 (Zone 19, Gol. VIII) : vzhodno od kraja Plöcken (1209 m), ki leži severno od prelaza Plöcken-Monte Croce (1355 m). "Prim. Jos. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda (1910—1916), 120, 282. — M. Kos, Zgodovina Slovencev (^1955), 327, »zadnjega gospoda Predjam- skega« le mimogrede omenja med tistimi, ki so stopili na stran kralja Matjaža, ker je ta svoje ljudi bolje plačeval od skopega cesarja Friderika. — B. Grafen- auer, Zgodovina slovenskega naroda III (1956) ga sploh ne omeni, tudi ne v zvezi s kraljem Matjažem, ker za ljudstvo pač nič ne pomeni. " J. W. Valvasor, Ehre des Herzogtums Krain I, 518—533, je gradu in pripovedki posvetil celo poglavje: IV. knj., 7. pogl. Von der wunder-seltenen Fe- stung, Höhlen oder Grotten bey Lueg; prim. Mirko Rupel, Valvasorjevo be- rilo (^1951), 89—92 (nekoliko skrčeno). Obširno je o obojem pisal tudi Fr. Pod- krajšek. Grad Predjamski. Krajepisno-zgodovinska črtica, LZ VII, št. 9—10 (september-oktober 1887), 527 ss., 589 ss. Poljudni zgodovinarji so dali krajše ali daljše povzetke, ne vedno čisto natančne, n. pr. Fr. Orožen, Vojvodina Kranj- ska I (1901), 200, II (1902), 73; Jos. Gruden, n. d., 180. 62 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B vega služabnika, da mu ta z ruto pokaže kraj, z lučjo pa čas, ko ga more s strelom usmrtiti."" Razen potez, ki kažejo, kako postane Erazem upornik in razbojnik, se vse to ponavlja tudi v nekaterih pripovedkah iz alemanske Recije; te so iz Vorarlberga (dve), Graubiindena (dve) in Sanktgallenskega (ena). Motivno se razločujejo pravzaprav samo po tem, da se nobeden iz vitezov nasilnikov v teh pripovedkah ne upira deželnemu knezu ali deželni oblasti. Kakor Erazem pa delajo nasilje preprostemu ljudstvu, v sankt^ gallenski inačici tudi sosednim vitezom, v obeh graubiindenskih pa pred- vsem kmečkim dekletom nevestam. V teh dveh graubiindenskih inačicah izda nasilnika ženinovi puščici nevesta, v drugih treh pa kmetom ali vitezu nasprotniku nasilnikova dekla (ne hlapec). Bistveno različen pa je družbeno-duhovni značaj pri- povedke o Erazmu Predjamskem in retijsko-alemanskih pripovedk. Družbeno okolje pripovedke o poslednjem gospodu Predjamskem je čisto fevdalno. Trpljenje preprostega ljudstva zaradi njegovih plenitev in požigov se omenja le mimogrede, o kaki kmečki udeležbi v boju zoper njega ni sledu — cesarskemu glavarju kmečke pomoči treba ni! Niti poti do gradu Jame si od njih ne da pokazati, ko jo kmetje pač gotovo po- znajo. Ljudsko je v pripovedi zgolj nekako veselje nad tem, kako umni razbojnik zasmehuje gosposke in plačane hlapce zasovraženega skopuškega in oderuškega cesarja, ki jih brez pomoči prepušča nasil- stvovanju turških plenilcev, za »brambo« pa odira vse sloje v deželi — pa to je čutilo, resda v manjši meri, s kmeti tudi plemstvo z meščanstvom in duhovščino vred. Med ljudstvom se pripovedka ni ohranila, saj osam- ljeni motiv nekaterih pripovedk iz celjskega okraja, da mahajo z gradu napadajočim Turkom ali drugim napadalcem v zasmeh z lisičjim repom ali z zastavo, na kar razjarjeni napadalec grad v naskoku zavzame,*" nima z ruto in lučjo Erazmovega komornika nič skupnega. " O tem poroča Valvasor, n. d. I, 529 (IV. knj., 7. pogl.): (Dieser geld- nehmende Kammerdiener) schlug .... vor, daß man die Stücke (deren der Haupt- mann 3. oder 4. bey sich ... hatte,...) auf ein gewisses Loch richten sollte, bey welchem Loch er... ein Tüchlein heraushencken wollte: Und in solcher Postur sollte man die Stücke nur stehn lassen ...; Und wann er bey einem andren Loch würde ein Licht hinaus zeigen, sollten sie ... aus den Stücken zugleich Feuer geben: angemerckt, dasselbst ein Ort wäre, allwo sein Herr alle Nächte eine gewisse nothwendige Sache zu verrichten hette, welche auch der Türckische Keyser ... in eigener Person ... verrichten muss ... Wie geredt, so gethan! Als der Verräther ein Zeichen gegeben, hat man aus den Stücken auf das entdeckte Ziel angeblitzet... Worüber ein abgesprengter Felsen-Schiefer dem Lueger das Schienbein zerschmettert, und ein andrer ihn an den Kopff getroffen; wovon er Todes verblichen... Hierauf hat der Kammer-Diener dieses Loch oder Berge- schloß übergeben ... Janko Orožen, Gradovi in gradišča ob Savinji, Sotti in Savi, Celje (1936), str. 90. Mozirski grad, 4. Graščak in njegov sin; str. 92. Grad na Kalu, 4. Propad kalskega gradu; str. 96. Grad na Goltah — Radegundski grad, 5. Pro- pad Radegunskega gradu; str. 128. Lilgenberg — Gradišče, 5. Turki porušijo grad Gradišče. 63 Ivan Grafenauer Nasprotno pa so v štirih izmed petih retijsko-alemanskih inačic, obeh vorarlberških in obeh graubiindenskih, kmečki ljudje, ki se upro vite- škim nasilnikom in jih ugonobe; v eni sami, sanktgallenski, stori to so- sedni vitez, a tudi ta v varstvo svojih kmečkih podložnikov, ki so od nasilnika največ trpeli. Vorarlberška pripovedka o »Vitezu s Halbensteina«*" (nad Frohn- hofnom severno od Bregenza) spominja s staroveško puško (Standrohr) petnajstega stoletja Ravbarjevih treh ali štirih »štukov«; trpinčeni kmetje sklenejo svojega mučitelja ubiti in dekla obesi v okno, kamor se vitez usede, rdečo nogavico, na kar ga krogla iz »Standrohra« zadene v srce, ljudje pa imajo to za čudež. V drugi voralberški pripovedki o »Gradu Valkastielu« (Val castiel = dolinski grad) v Montafonu'*" dekla kmete spusti v grad, ko je viteza, obira je mu uši (!), uspavala. V sanktgallenski pripovedki »Puščica skozi okno«'^ dekla obesi v okno belo ruto, in sosedni vitez nasilnika, ki mu drugače ni bilo priti do živega, s puščico skozi in skozi predre. Izmed graubiindenskih dveh inačic o ugrabljeni nevesti, ki potem pomaga ženinu nasilnika pogubiti, nas zanima posebno prätigauska pripovedka o razvalini Fracstein (zlomljeni skalni grad),"^ za katero A. Büchli navaja dolgo vrsto virov od leta 1842 dalje "Rich. Beiti, Im Sagen wald (1953), Das Land am See, št. 54, str. 45 s. Der Ritter von Halbenstein. Auf der kleinen, mit einem runden Turme be- krönten Burg Halbenstein oberhalb Frohnhofen (sev. od Bregenzza) hauste vor- zeiten ein Ritter, der wegen seiner unchristlichen Sitten verhaßt war in der ganzen Gegend. Da faßte das geplagte Volk in seiner Not den Plan, ihn zu ermorden. Sogar seine Hausmagd versprach Mithilfe. Als der Ritter eines Mittags an der Tafel saß, hängte sie der Verabredung gemäß an der Stelle, wo er seinen Platz hatte, einen roten Strumpf ans Fenster. Ein Bauer aus Eichenberg schoß mit einem Standrohre darauf und traf den Ritter ins Herz. Bei der großen Ent- fernung wurde dies als ein Wunder angesehen. Es war das Maß der Sünden des Verhaßten voll gewesen ... 5» Rieh. Beiti, n.d., št. 469, str. 259 s. Bernhard Möking, Sagen imd Schwanke vom Bodensee. Südverlag von Kostanz (s. a.), pogl. 5. Am Südufer des Obersees. Das Bergland um St. Gal- len. Der Pfeil durchs Fenster (vir: Gustav Schwab, Die Schweiz in ihren Ritterburgen und Bergschlössern, Chur 1830), str. 175 s. 52 Arnold Büchli, Sagen aus Graubünden P, H. R. Sauerländer & Cie., Aarau (s.a.), 200—202. Fracstein... Mitten in der Enge (zwischen den Felsen der Clus mit der schäumenden Landquart) schauen von der überhängenden Schieferwand öde Mauerreste... Die Trümmer von Fracstein (der gebrochene Stein = Felsenschloß), ... einst ein starkes Bollwerk, ... um die Talpforte zu verrammeln und nach Willkür den Wegzoll zu setzen..., weshalb die Feste auch Ferporta, das eiserne Tor, genannt wurde... Nach (der Sage) war der letzte Herr auf Fracstein ein Gewaltmensch, dessen Hand schwer auf den Tal- leuten lag. Seine Raubgier machte den Pfad durch die Klus und schließlich gar die Hütten der umwohnenden Bauern unsicher. Doch als er einst eine schmucke 64 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B Grad se je imenoval prej Ferporta (Železna vrata), ker je zapiral vhod iz Renske doline v Prätigau in so njegovi gospodarji po mili volji pobirali mitnino; postavljen je bil podobno kakor Erazmov grad Jama v votlino previsne skale na desnem bregu reke Lanquarte, po katerem je šla edina pot v Prätigau. Ugrabljena nevesta še isti dan da ženinu z belo ruto v oknu znamenje, kam naj pošlje puščico, da zadene nasilnika. Prav podobna je pripovedka o poslednjem oskrbniku Churskega škofa na gradu Aspremontu pri Trimmisu (Der letzte Vogt von Asper- mont bei Trimmis) blizu Chura:°* Oče mora tu sam oddati svojo hčer za deklo v grad; ženinu da dekle znamenje s tem, da vitezu, ko ob trdnjavskem nazidku gradu zaspi, po- loži belo ruto čez obraz. Pomol na nasprotni skalni steni, s katere je ženin sprožil puščico, se še danes imenuje strelcev pomol (Schützen- bödele). Grad nato zavzamejo in požgo. Maid, die bereits mit einem jungen Jägersmann versprochen war, von seinen Knechten aufs Schloß schleppen ließ, da war das Maß seiner Untaten voll. Man erzählt, die Jungfrau habe, wie der Ritter heimkehrte und sie zwang, sich zu ihm an die Tafel zu setzen, mit einem weißen Tuch durchs Fenster ein Zeichen gegeben. Da zischte ein Pfeil vom jenseitigen Felsen her, und der Ritter sank, ins Genick getroffen, vom Stuhle. Der um seine entführte Braut besorgte Jüngling war mit Gefahr seines Lebens an der gegenüberliegenden Schlucht- wand weit herunter geklettert und hatte mit Adleraugen nach der Fensterscharte gezielt. Man zeigt noch den Felsabsatz, wo er gestanden. Der Schütze tat einen Jauchzer... und fast gleichzeitig erhob sich drüben lautes Kampfgeschrei. Die Mannen von der Landquart waren im Sturm vor das verhaßte Ritterhaus gedrungen, überwältigten den Troß der Knappen und brann- ten die Feste nieder ... 53 Kot vire navaja A. Büchli, n.d., 519, op. k str. 200: D. v. Jecklin, Volkstümliches aus Graubünden 1874 (^1916, str. 259 s.; ta sam je verzificirano pripovedko vzel iz A. v. Fingi, Volkssagen aus Graubünden 1845); Jecklin, Burgen und Schlösser; J. K. Tscharner, Der Kanton Graubünden 1942; Heinr. Kraneck, Die alten Ritterburgen und Bergschlösser in Hochrätien 1921; Sererhard, Einfalle Delineation 1872; Fient, Das Prätigau 1897; Pö- schel. Das Burgenbuch von Graubünden. 5« Jecklin, Volkstümliches, str. 576—578. Der letzte Vogt von Aspermont bei Trimmis. V kazalu, str. XI izdaje iz leta 1916 navaja kot vir: U. Joos u. J. Meyer. 5 Slovenski etnograf ^5 Ivan Grafenauer Zusammenfassung ZUSAMMENHANG SLOWENISCHER VOLKSSAGEN MIT RÄTISCHEN - B (1958) IV. DER WILDE MANN ALS KÄSER - DER GEFANGENE WILDE MANN Die Sage vom wilden Mann dem Käser hat der Verfasser im Zgodovinski časopis (ZČ = Historische Zeitschrift), J g 6-7 (s. Anm.i) als einen Zweig der Sage vom Gefangenen milden Mann behandelt. Auf Grund von zwei rätischen Fassungen, einer alemannischen von T h. Vernaleken aus Graubünden (Anm.5) und einer italienischen von Chr. Schneller aus Südtirol in russi- schem Auszug (Anm. 6), und von vier slowenischen aus dem Bezirk Bove (Flitsch) — Anm. 7-8 — führte er in der Zusammenfassung (ZC 6-7, 153) Fol- gendes aus: Es ist klar, daß der Variantentyp von der Käsebereitung das Zusammen- treffen von zwei verschiedenen Kulturen darstellt. Die Kelten, Germanen und Slawen kannten von Haus aus nur die Zubereitung von Weichkäse aus Sauer- milch. Die Griechen und Römer lernten die Zubereitung von Hartkäse aus Süßmilch mittels Lab von den Vorindoeuropäern auf der Balkan- und Apenni- nenhalbinsel; die Kelten und Germanen lernten diese Käsebereitung direkt von den Römern (s. Anm. 32), die Slawen indirekt und nicht nur von ihnen. Der rätisch-altalpen-romanisch-alemannische und slowenische Sagentyp stammt ur- sprünglich entweder aus der Periode des Eindringens germanischer und slawi- scher Stämme in die Alpen (5.—7. Jhrh.) oder — wahrscheinlicher — aus der Zeit, in der die keltischen und römischen Zuwanderer von den Rätern und No- rikern die alpine Almwirtschaft kennen lernten. Im ZC 8 (1954), 131 ff. konnte der Verfasser durch die Originalfassung Chr. S chneller s einige Ungenauigkeiten der russischen Paraphrase richtig- stellen und außer dreier weiterer rätisch-alemannischer Fassungen, einer aus Vorarlberg (Anm. 9), zweier aus dem Wipptal in Nordtirol, auch eine italienische aus Toskana anführen, die nicht aus der Schweiz oder Südtirol dahin gelangt sein konnte. Die erste oben angeführte Alternative kommt daher nicht mehr in Betracht und es bleibt nur noch die zweite übrig, daß sich die Sage ursprünglich auf die keltischen und römischen Zuwanderer bezogen haben müsse, die von den Rätern und Norikern mit der alpinen Almwirtschaft auch die Käsebereitung mittels Lab kennen gelernt haben. Als das Institut für slowenische Volkskunde an der Slowenischen Akademie der Wissenschaften zu Ljubljana 1956 durch Vermittlung unseres Freundes Prof. dr. Robert Wildhabers, Basel, eine Reihe von bisher hier nicht zu- gänglichen Ouellenmerken zur schweizerischen Volkskunde erhielt, kamen zur bisherigen einzigen Schweizervariante (Anm. 5) sechs weitere hinzu, vier aus Graubünden (Anm. 12-13. 15, 16-17, 18, 23). zwei aus Uri (Anm. 24). Dabei fiel neues Licht auch auf einige graubündensche Fassungen von Vernaleken und die Schneller sehe aus Südtirol. Aus der Übersichtstabelle über die wesent- lichen Motive (von 18 Fassungen) ist nun Folgendes zu ersehen:' Erstens ist in allen schweizerisch-alemannischen Fassungen (Nr. 1—6) ir- gendwie von Käsemachen die Rede — mit einer einzigen Ausnahme, der ^ Die Abkürzungen im Motivenverzeichnis (in der Tabelle rechts) sind folgendermaßen zu verstehen: Kol. I: op. (opojen) = der Wilde Mann wird betrunken gemacht. Kol. II: uj. (ujet) = der Wilde Mann wird gefangen genommen. Kol. III: sr. (sir, Käse) =i der Wilde Mann lehrt Käsebereitung mittels Lab; — (sr.) = die Sennen verstehen das Käsemachen selber. Kol. IV: srt. (sirotka, Käsewasser) = der Wilde Mann lehrt aus Molken Wachs bereiten; — (srt.) =. der Wilde Mann verschweigt, wie man aus Molken noch etwas Wertvolles bereiten könne. 66 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B Jecklinschen Nr. 4 aus Graubünden; diese ist aber, roie aus der Verna- lekenschen Parallele (bei Nr. 4) zu ersehen ist, ursprünglich keine Sage vom Wilden Mann dem Käser. Dasselbe gilt ohne Ausnahme oon der oorarlbergi- schen (Nr. 8), allen drei italienischen — aus der Schweiz (Nr.?), Südtirol (Nr. 9), Toskana (Nr. 10) — und allen vier slowenischen Fassungen (Nr. 11—14). Dagegen ist in den Wipptaler Varianten aus Nordtirol (Nr. 15—16) und der aus dem deutschen Teil Kärntens (Nr. 17) von Käsebereitung keine Rede — die Kärntner- fassung spricht nur von Buttern, von den beiden mipptalerischen aber auch davon nur die zweite (Nr. 16), doch nicht von Buttern aus Milchrahm, sondern aus — Kuhfladen. Die Verbindung von den rätisch-alemannischen Fassungen vom Wilden Mann dem Käser zu den entsprechenden slowenischen geht dem- nach nicht über Nordtirol und Deutschkärnten, sondern über romanisches Gebiet. Zweitens ist aus der Übersichtstabelle zu ersehen, daß das Motiv des Trun- kenmachens und der Gefangenschaft des Wilden Mannes ursprünglich nicht mit dem Käser verbunden war. Von den rätisch-alemannischen Varianten kennt dieses Motiv nur jene (Nr. 4), die ursprünglich keine Käsevariante war, von den romanischen nur die S chneller sehe aus Südtirol, während deren Gegenstück aus dem Poschiavo (Puschlav) weder von Trunkenmachen noch von Gefangen- schaft etwas weiß; die vier slowenischen aber sprechen wohl von Gefangen- schaft des Käsers — in einer durch Einklemmung in einen gespaltenen Block, in keiner aber durch Trunkenheit, obwohl dieses Motiv in anderen Sagentypen vom Wilden Mann in Slowenien oft genug vorkommt. Das Berauschungsmotiv hat sein altes Zentrum im Orient (Aschmedai — Vikramaditja — Midas und der Silen — Anm. 30) und hat ein viel weiteres Ver- breitungsgebiet als das Käsebereitungsmotiv, das auf den Westen beschränkt ist. Im Osten reicht dieses nicht über Slowenien hinaus. Es ist also wohl im Westen zu Hause. V. NETEK (UNGEDEIH) — DER FRESSER Besonders anziehend ist der Zusammenhang der vorarlbergischen Sage vom Fresser, dem Pestmann, mit der slowenischen vom Netek, dem Ungedeih. Die Skizze, mit der Janez Trdina die Erzählung seiner Gewährsfrau (Herbst 1879) festhielt, um sie zu Beginn 1881 in zusammenhängender Nieder- schrift miederzugeben (Anm. 2). lautet: Aberglaube: Neték-Ungedeih kam in ein Wirtshaus, bestellte ein Essen für 12 Leute — sie kamen nicht. Er allein aß alles auf. Die Wirtin rechnete ihm nichts: hätte sie es getan, so wäre Hungersnot ins Land gekommen, nichts wäre gedeihlich gewesen, hätten die Leute auch was zu essen gehabt. Ob dieser Neték ein Mensch war oder ein Gespenst, weiß ich (d.h. die Erzählerin) nicht, aber so habe ich es öfters gehört. Die von Rieh. Beiti veröffentlichte Sage vom Fresser, dem Pestmann (Anm. 3), stimmt sowohl der Umwelt als der Abfolge der Handlung nach ge- radezu erstaunlich mit der Fassung von Trdina überein, namentlich mit der vollen Niederschrift, die deutsch im Buch ^Slowenische Erzähler< (deutsch von Joža Glonar, Ljubljana 1933), 7—11, zugänglich ist. Daß da vom Aufhören der Pest, dort von Abwendung von Hungersnot und Ungedeihlichkeit die Rede ist, fällt fast gar nicht auf. Andere slowenische Fassungen wissen auch vom Auf- hören der Hungersnot, vom Ungedeih, zu berichten, so die von Fr. Kocbek (Anm. 4): Als der Bauer Perko den Netek mit zwei Brotlaiben und einer großen Schüssel Sauermilch sättigte, verschwand er im Walde und ward nicht mehr gesehn. Über die Herkunft des Fressers als Pestmannes klären uns zwei weitere schweizerische Sagenfassungen auf. In einer Jecklinschen Sage aus Prätigau sind die ^Pestleutcheni:, Männlein und Weiblein, ebenfalls Fresser; die Wirts- leute wenden aber durch das kostenlose Festessen der beiden für 30 Personen 5* 67 Ivan Grafenauer die Pest nur Don ihrem Haus und Hof ab. In keiner einzigen der zahlreichen anderen deutschen und europäischen Pestsagen sind der Tod und die Tödin (d.h. die Pest als Todesursache) Nimmersatte (Anm.6), in keiner slorvenischen ist Netek ein Pestmann. Der Fresser als Pestmann (-frau) kann also nur aus einer heimischen Dorarlbergisch-schroeizerischen Variante der Nimmersattsage stammen. Das einstige Bestehen solcher Fassungen mird durch die Sage vom ^Viel- fraß^ aus dem Turtmannstal in Oberwallis (Anm.?) bestätigt. Es ist das eine Abzweigung der in der Schweiz verbreiteten Sage vom »Auf dem Hausdach heschundenen Frevler-!: (Anm. 8—10 — vgl. die Mythe von Apollo und Marsyas, Anm. 11), in der die Vnersüttlichkeit die Strafe des Schindens abgelöst hat. VI. DER DURCHS FENSTER ERSCHOSSENE RAUBRITTER Seltsam ist es, daß auch ein so typisch mittelalterliches Motiv, wie die Be- strafung eines Raubritters durch einen Schuß durchs Fenster gerade nur in Sagen aus alemannisch Rätien und aus Slowenien bekannt ist. In Slowenien spricht davon die Sage von Erasmus von Lueg, einem Räuber in großem Stil (Nnm.2), der in seinem Höhlenschloß (Jama — Lueg) dem Kaiser und seinen ihn belagernden Kriegsleuten Trotz bietet. Durch Geschenke von frischem Fleisch, Fischen, Obst u. drgl., die er auf unterirdischem Gang aus Vipava erhält und durch seinen Kammerdiener dem kaiserlichen Haupt- mann zusendet, will er seine und seiner Burg Sicherheit dartun; gerade dadurch aber ermöglicht er dem Hauptmann, den Diener zu bestechen, der die Stelle und die Zeit verrät, wo er zu Tode getroffen werden kann (s. Anm. 3). Im alemannischen Rätien gibt es mehrere Fassungen dieser Sage, an ver- schiedene Schlösser lokalisiert, so an Halbenstein (Anm. 5) und Valkastiel (Anm.6) in Vorarlberg, ans Steinacherschloß im Kanton St. Gallen (Anm.?), an Ferporta-Fracstein (Anm. 8) im Prätigau, an Aspermont bei Trimmis (Anm. 10) in Churrätien. Bei aller Ähnlichkeit der Motive ist aber der Gesamtcharakter der rätisch- alemannischen Sagen durchaus demokratisch — mit einer einzigen Ausnahme sind es Bauern und Jäger, die die feudalen Gewaltmenschen zu Falle bringen — die slowenische Sage spricht aber nur oon feudalen Herren und ihren Dienern; der Grund ist der, daß uns diese Sage nur in feudalen Quellen — und das noch in der ^Herrensprache^ — überliefert ist, nicht aus Volksmund. 68 »DERE SEN ŠE MALI BIJA« (Variante prleške pesmi o študentu) Leopold Stanék Prieška himna, »pesem visoka«, vesela prigodnica o študentu, polna šegavosti in ironije, je poznana dandanes domala vsaki pevski in pivski družbi po širni Sloveniji, skratka, je prava ljudska pesem. Štrekljeva zbirka pesmi še ne objavlja, pač pa navaja v dodatku (IV, str. 748, št. 138) prvo kitico, v oklepaju pa naslov, vir in avtorja: »Vse, kar gazi po tem sveti — Napni viiha zlo — Da boš čiilo zdaj zapeti — Pesem visoko. (Od študenta. Brivec, 1898, št. 36 in 1899, št. 5 in 6. Zlož. Jak. Gomilšak.)« Poleg napačnega naslova (prav: Pridni študent!) je naópak tudi navedek, ki bi se moral glasiti: »Vse kar gazi po tem sveti — Napni uho zlo — Da bo culo zdaj zapeti — Pesem visoko.« Očitno je Glonar na- mesto tiskane variante A citiral kakšno drugo, nemara svojo, kasnejšo redakcijo, kateri je citat (razen gazi: lazi) res popolnoma enak. Utemeljitev za 145 številk začetkov nesprejetih pesmi najdemo v za- glavju: »Tukaj se navajajo začetni verzi nekaterih onih šaljivih in zabavljivih pesmi, ki se sicer mnogo pojejo in prepisujejo, a niso prave narodne in zato niso sprejete v zbirko.« Za nesprejetje naše pesmi v zbirko Slovenskih narodnih pesmi je torej odločila ugotovitev urednikov, da pesem »ni narodna«, čeprav »se mnogo poje«, ker je bil pač avtor znan in ga citat navaja. Ko sem po daljšem iskanju* dobil v roke zgoraj navedeni vir z doslej prvim znanim natisom pesmi, pa sem ugotovil, da je pesem objavljena brez označitve avtorja,^ a podnaslov v oklepaju pravi: »Štajerska na- rodna«. Kako tedaj? } Šaljivi list »Brivec«, ki je »bril trikrat na mesec« v Trstu od 1891 do (s prekinitvijo) 1902, s prvim natisom pesmi (v času, ko je izšel že 4. snopič SNP!), sem brez uspeha iskal po knjižnicah Ljubljane (Slovanska knjižnica nima letnika 1898!) in Maribora. Celo iz Trsta se mi ni posrečilo dobiti prepis pesmi. Tudi z oglasom v Slov. Poročevalcu nisem uspel. Šele Beograd me je opozoril na dunajsko Osterreichische Nationalbibliothek, kjer da hranijo dolž- nostne izvode iz bivše Avstroogrske. Od tam sem v dobrem tednu prejel od- govor — s fotokopijo natisa (po uporabi sem jo odstopil Slovanski knjižnici v Ljubljani). 2 V »Kroniki« 1956, IV, str. 32 sem pomotoma (še brez vira!) navedel, da je Jakob Gomilšak objavil pesem »s polnim imenom«, kar tukaj popravljam. 69 Leopold Stanék V Biografskem leksikonu (I, str. 231) navaja akademik dr. Grafeii- auer kratke življenjepisne in literarnozgodovinske podatke o Jakobu Gomilšaku (Gr. uporablja obliko Gomilšefc), domoljubnem pesniku, pisatelju in narodopiscu: r. 1843 v veliki vasi Bišu pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah, v lepi pesniški dolini, u. 1906 v Trstu, kjer je bil 1877—1891 nemški pridigar in katehet (po zgledu ujca dr. Muršca si je izbral še pedagoški stan) na realki do pokoja 1905; »zlagal je tudi vesele študentovske, ki se še danes rade pojo (Kovač, Od pridnega študenta)«. Gr. je po navedbi virov črpal podatke iz naslednjih del: a) Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, 1896, III, str. 195, kjer pa naša pesem ni posebej omenjena; b) Ilešič, Ljubljanski Zvon, 1906, str. 319, ki v osmrtnici o pesniku dobesedno pravi takole: »Gomilšak je oče znane dijaške ,Kovač si zažgal je tobak, pa usedel se je v zapečnjak' (ki je NB. le ,prevod' iz nemške predloge! Glonar) in one o 25-letnem peto- šolcu, ki so ,mati mu nabasali,..'« (podčrtal St.); c) Koledar Mohorjeve družbe iz leta 1908 (v Biogr. 1. pomotoma 1909!), kjer zopet Ilešič po- ljudno, a tokrat širše piše o pesniku in objavlja njegovo sliko, podobo zdravega, krepkega Panonca »s prijazno-veselim obrazom«. V tem viru je zlasti značilno mesto, ki z zanosom govori o štajerskih novih mašah oziroma primici j ah: »Hej, to so vam nove maše! Na trati pred rojstno hišo novomašnikovo stoji uta, nalašč za primicijo postavljena, obsežna senčnica, lepo okrašena z venci in zelenjem. Tri dni so zbrani v tem domu veselja vaščani in sorodniki novomašnikovi; belo opravljena de- kleta (svatovce), bogoslovci — tovariši in cela dolga miza dijaštva — godba svira, govori se govore, »živio« doni gromovito, to je slika štajer- skih p rimici j.«' In »prava duša takih primicij je bil bogoslovec Gomilšak; razvese- ljeval je vso družbo s svojimi pesmicami in s svojim petjem; zato so ga vabili na vse strani«. Širile so se njegove ljudske napitnice, priredba Kovača in pesem o študentu.^ Ilešič 1908 toži, da takih slovenskih primicij ni več in da ni na njih dijaštva, ker so — v suhih letih! — stroški preveliki. Škoda se mu jih zdi zaradi narodnostnega pomena, saj sta bila ob bogato založeni mizi in v bratskem domoljubju združena »gospod in kmet, dijaštvo med svo- jim narodom«. Primicije da niso več »narodne svečanosti, narodni tabori, kjer bi se Slovenci krepili za narodni boj«. Poleg agrikulturnega, recimo »kulaškega« bahaštva in uživanja ze- meljskih dobrin ob verskonravnem ceremonialu so imele torej te pri- reditve tudi svoj narodno vzpodbuden pomen — saj je bila to neredko edina prilika za shajanje slovenskih šolanih ljudi, kar ga je katoliška Avstrija dovoljevala! Zavoljo političnega in kulturnega pritiska so se 3 Primerjaj članek Fr. Marolt a »Prleški čindara« v »Zborniku zimske po- moči«, 1944, str. 470! * »Dobro se zdi Gomilšaku, ko dijaki predstavljajo znano pesem ,Kovač', ki jo je priredil on za take prilike (primicije!) in ki se končuje s temi-le be- sedami: Tak' srčen...« itd. (Ilešič v KMD 1908). 70 >Dere sen še mali bijac zatirane ljudske sile sproščale pač na bolj ali manj »zakonit« način in izkoriščale priliko za svoje namene, kot se to često dogaja v zgodovini. Ce so torej zavedni posamezniki obrnili to ljudski prebuji v prid,* je bilo to za tisto dobo pogumno napredno dejanje. Spomnimo se samo, v kakšnem času se je to godilo! Narodnopolitični program Zedinjene Slovenije v viharnem letu 1848 je žel le kratkotrajno navdušenje, zadu- šila ga je desetletna doba najhujšega absolutizma, centralizma in ger- manizacije. (Prav v tem času se je šolal mladi Gomilšak v osnovni šoli ter na nižji gimnaziji v Gradcu in na višji gimnaziji v Mariboru!)" Sele drugo desetletje se je zopet mogel začeti ustavni boj za narodne in kul- turne pravice avstrijskih narodov, boj za samoupravo, za pravice jezika v šoli in uradu. Sledile so si razne ustavne listine od oktobrske diplome in februarskega patenta do decembrske ustave 1867 (pomembni § 19, enakopravnost narodov!). Toda papir sam še ni zagotavljal »enakoprav- nosti«, ker so se ji Nemci in nemškutarji zagrizeno upirali in se je bilo treba za vsako pisano pravico vedno znova še posebej boriti, kar doka- zuje n. pr. ljutomerski tabor.' V tretjem desetletju druge polovice pre- teklega stoletja pa je načrt federalizacije spet propadel in znova so se začela »suha leta«.* Gomilšakova bogoslovna leta (zopet v Gradcu, sedežu sekovske ško- fije) padejo nekako v najugodnejši kulturno-politični razvoj (posvečen je bil 1867!). V tej dobi se je bil uspešen boj za slovenski politični časnik: Levstik-Vilharjev »Naprej« 1863, Einspielerjev »Slovenec« 1865, Prelogov »Slovenski Gospodar« 1867, kasneje še drugi (»Slovenski Narod« 1868). Navdušeni pesnik »romantične dobe«, ki je v dijaških letih sicer najprej pesnil nemški (po takratni praksi), a že kot gimnazijec pel tudi sloven- ski, je v Slov. Glasniku 1866 (pri Ilešiču v KMD pomotoma 1867 — »ko so narodi Avstrije dobili svoje pravice«...) objavil pesem »Slovenec sem«, ki je kot »popularno-narodna budilka z Ipavčevim napevom skoraj ponarodela«. No, danes se je to že zgodilo in marsikateri slovenski, tudi bolj priznani pesnik bi bil lahko ponosen, če bi se njegova — enako pomembna! — pesem pela skoraj že sto let. Z obnovitvijo ustavnega življenja so se ustanavljale čitalnice (z za- bavnimi Besedami po češkem zgledu) ozir. na deželi bralna društva: * Po statistiki barona Czoerniga iz leta 1861 (»Naprej«, 23. VI. 1863, št. 50) je bilo v Avstroogrski 1,183.533 Slovencev (z Benečijo vred). ' Prve lazrede latinskih šol je preživel pri ujcu dr. Muršcu v Gradcu, v višje ga je s podporo sam poslal v Maribor, da »bi bil med slovenskimi tovariši« (Ilešič). Šolal se je večinoma na ujčeve stroške (SI. Več. 1898). ' Prav letos 9. avgusta je bila 90-letnica tega znamenitega prvega slovenskega tabora, ko je »cvet slovenskega razumništva na Spodnjem Štajerskem« prešel iz čitalnic na »politično področje« in pred sedemtisočglavo množico iz vseh : stanov zahteval k § 19 »izvršilne postave«, t. j. dejansko izvedbo pravic, uporabo •-slovenskega jezika v posvetnih in cerkvenih uradih itd. (»Novice«, 19. VIII. 1868, ^tr.270; dr. J. Vošnjak, Spomini II, 1906, str. 24 inp.) * Dr. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1938, 15. sn., str. 1042 in n. 71 Leopold Stanék Slomšek (1859 je on postavil Maribor za sedež nove lavantinske škofije!) je n. pr. že 1861 ustanovil v Mariboru prvo slovensko čitalnico (Gomilšak je bil takrat tam na gimnaziji!). »V njih je bilo v naslednjem deset- letju osredotočeno celokupno narodnopolitično in kulturno delo,« pravi dr. Mal. V vsem tem razgibanem narodnobuditeljskem delu je kot bogoslovec (1863—1867) in mladi kaplan v Radgoni (do 1876) vneto sodeloval s pi- sano^ in ustno besedo, s petjem in temperamentom. Skoraj gotovo si ne moremo zamisliti prvega slovenskega tabora v Ljutomeru v nedeljo, 9. avgusta 1868 brez njegove udeležbe.*" Saj je »v obmejnih krajih bil tudi v tej dobi rodoljubni duhovnik le prečesto edini narodni delavec in buditelj« (Mal), saj so se ustavne pravice na Spodnjem Štajerskem (in zlasti na Koroškem) počasneje izvajale ko na Kranjskem. V tej in takšni dobi (»patriarhalni časi«, pravi Ilešič), v času pesni- kovih bogoslovnih let si lahko zamišljamo nastanek šaljive študentovske prigodnice, vsaj na podlagi Ilešičevih splošnih podatkov. Drugih opri- jemoD za datiranje nastanka pesmi doslej namreč še nimamo}^ Gomil- šaku se je porodila izvirna pesem (brez predloge!) verjetno ob spomi- njanju na lastna smešna in grenka doživetja dijaških let ali ob primeru kakšnega izprijenega študenta. Poskočno trohejsko štiristopno oziroma tristopno vrstico v obliki ljudske poskočne štirivrstične kitice s prestopno žensko in moško rimo je ustvaril na preprosti, že razširjeni ljudski napev z refrenom (glej članek dr. Voduška!), saj je bil sam vnet pevec. Popevka se je zavoljo domače vsebine in lahkotne, znane viže priljubila, prijela, * Sodeloval je v revijah in listih: »Torbica jugoslavjanske mladosti«, v tretjem letniku 1863 z »Napitnico« pod imenom »Gomilšak, Visečki«, kasneje »Višečki«, kar je narejeno po nemški obliki njegovega rojstnega kraja Bii : Wischberg, Visečki oerh (glej: Vollstandiges Ortsçhaften-Verzeichnis, Wien 1882, str. 102); 1864 istotam še več pesmic in povest »Dva soljubnika« (v začetku te »povesti iz ljudskega življenja« je tale zanimiva urednikova pripomba: »Ravno- kar smo čuli, da je pisatelj te pripovesti g. G. une dni z g. misijonarjem Pircem v Ameriko odšel. Kakor je to iz verstvenega obzira veselo, tako je iz domovin- skega žalostno, ker škoda je res, da se krepki, vneti slovenski fantje podajo v ptujo zemljo, kterej ne morejo nikoli toliko pomagati, kakor bi z marljivostjo svojej domačej zemlji koristili!« Se je Gomilšak kasneje vendarle premislil?); dalje je pisal v: »Slovenske večernice« 1865/66 (pesem in misli), 1898 (o dr. Mur- šcu); »Slovenski Glasnik« 1862 (reki), 1866 (pesem); »Novice« 1862, 1865 (narodo- pisne črtice in pesmi); »Zora« 1875 (»kraje- in narodopisna črtica« iz Haloz); »Koledar IVfohorjeve družbe« 1865 (zgod. pripovedka Devica oglejska), 1867, 1868, 1890; v knjigi izšlo ^Potovanje v Rim«, Mob. družba 1878. " »Poseben razglas« je namreč »z navdušeno besedo« vabil na »meeting« (res se uporablja ta izraz, obdržal pa se je — po češkem vzoru — tabor): »Nihče iz nobene hiše vseh vesnic, posebno ormuškega, ljutomerskega in gornje-radgon- skega okraja ne sme 9. avgusta 1868 popoldne v Ljutomeru manjkati« (»Novice«, 5. avg. 1868, str. 258). Za tabor je ve jala tudi polovična voznina! " Razen, v kolikor lahko nazaj sklepamo iz Brežnikove pesmarice (glej varianto A I), ki naj bi nastala v njegovih »dijaških letih«, t. j. vsaj do 1870,. in ki že vsebuje zapis te pesmi. 72 >Dere sen še mali bija-^ Širila po primicijah'^ med dijaki in kmečkimi dekleti, se besedno spre- minjala in dodajala ter tako postala pravo ljudsko blago že pred objavo v tisku. Umetna pesem je postala prava ljudska pesem'' v razmeroma kratkem razdobju okr. 34 let, da so jo mogli ob prvem natisu že označiti kot »štajersko narodno«. (Kot »štajerska narodna« je v istem listu »Brivcu« 1899, št. 10 označena tudi »njegova« »Pesem od kovača«, ki je nemara doživela podoben razvoj ko »Pridni študent«.) V zvezi s širjenjem te ljudske stanovske pesmi, nastale iz šaljive prigodnice, kar v bistvu je, kljub delni izpovedni vsebini, se odpira nekaj nerešenih, mogoče celo nerešljivih vprašanj: Ali je Gomilšak sam ponudil »Brivcu« besedilo v natis, ko je služboval v Trstu? Zakaj se ni podpisal kot avtor — ali pesmi ni imel za toliko pomembno? Ali jo je on označil kot »narodno« ali pa kdo drug, ki jo je dal v objavo? Je bila pesem že kje drugje prej objavljena? Po pregledanih revijah se mi je doslej ni posrečilo najti. Zakaj tekst prvega natisa ni celoten? Vsebinsko namreč ni zaokrožen! Variante imajo po 6 in 7 kitic več. Verjetno torej prvi natis nima neposredne zveze z avtorjem pesmi. Objavil jo je kdo drug kot varianto ljudske pesmi. Ilešič je 1906 prvi (?) v tisku označil avtorja pesmi. Gotovo je rojaka tudi osebno poznal (Ilešič rojen 1871 pri Sv. Juriju ob Šč.!). Gabrijel Majcen je v svojem zapisu besedila in napeva 1908. leta napačno na- vedel, da je pesem zložil Jože Gomilšak. Starejša generacija je pač zanesljivo vedela za avtorja pesmi. Tudi preprosti ljudje so se tega spo- minjali, saj so to zvedeli na primicijah od izobražencev (po izjavi univ. prof. Jurančiča je njegova mati - kmetica dobro vedela za pesnika štu- dentovske pesmi). Podobnih izjav bi se še dandanes kaj nabralo. Ali nam bo primerjava variant pomagala razvozlati katero izmed gornjih ugank? Tudi če bi tega do kraja ne zmogla, nam utegne primer- janje različno zapisanega gradiva osvetliti skrivnostno dogajanje pri nastajanju ljudske pesmi iz umetne. Pomembnost študija variant je spoznal že Štrekelj 1887 v »oglasilo« »Prošnji za narodno blago« (priobčil Leveč v LZ, str. 628, istega leta) : »Saj nam šele varijante prav pokažejo, kako gibčen je narodni duh. Kdo ve, ali nam včasi ne pomorejo zaslediti prvotno obliko, v kateri jo '2 Fran Zacherl piše 1932 v spremnem pismu k svoji varianti: »Peli smo jo radi na primicijah, od tega pa je minulo že 50 let.« To sega torej v leto 1882 (natis 1898!), v kolikor tako spominsko navajanje ni zgolj približno in za- okroženo. " Primerjaj: Dr. Ivan Grafenauer o nastanku ljudske pesmi v Na- rodopisju Slovencev II, 1944: »... ljudstvo jo je sprejelo za svojo, jo po svoje iz spomina pelo in tako besedilo in napev približalo svojemu okusu in slogu: postala je narodna pesem« oziroma v precizni definiciji o pojmu ljudske pesmi istotam: »Narodna pesem (ljudska pesem) je pesem, ki jo je narodno občestvo (po vsem jezikovnem ozemlju ali samo po posameznih pokrajinah ali okrajih) po ustnem izročilu, s petjem iz spomina, sprejelo za svojo, jo daljšo dobo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagodilo svojemu okusu in slogu (ter jo morda poje in spreminja še sedaj).« 73 Leopold Stanék je nepoznani narodni pevec izročil svojim bratom? Dasi so včasi te varijante le fragmentarične, imajo v sebi neredkoma lepoto in črte, katerih ne nahajamo v zapisih, nam že znanih!« S tem je vabil in spod- bujal k še nadaljnjemu zapisovanju ljudskega blaga in tako utemeljeval potrebo takšnega dela. Študij variant je priporočal tudi nadaljevalec Štrekljevega uredniškega dela, dr. Glonar, ki navaja v svojem »pred- govoru« leta 1923 (Štr. IV) tudi več primerov (Gregorčič), kako so iz umetnih predlog nastale'* ljudske pesmi: »Za take študije imamo v Štrekljevi zbirki — kar je nje singularna in trajna cena — skrbno zbrano dragoceno gradivo.« Doslej sta na tem področju največ delala in dosegla dr. Grafenauer (Lepa Vida idr.) in F. Marolt (kočevske pesmi). V sploš- nem pa je izšlo pri nas le še malo takšnih študij, zlasti samostojnih.'* Zdi se, da imamo pri nas premalo ljudi, strokovnjakov, ki bi se utegnili in hoteli ukvarjati s tem zamudnim delom. »Duha narodne pesmi,« pravi Glonar dalje, »bomo spoznali šele iz podrobnega študija načina, kako narodna pesem izbira, zameta, spreminja in kombinira elemente izra- žanja, ki jih ustvarja umetna poezija, in kako rabi izraževalna sredstva, ki so lastna našemu jeziku.« Ali kakor podobno, a sodobno poglobljeno, pravi J. Pogačnik v Naših razgledih 1956'" v oceni Merharjevega pri- spevka v Zgodovini slovenskega slovstva:" »Posebno poglavje pa tvorijo pogoji, zaradi katerih je ljudstvo neko pesem sprejelo, jo spreminjalo, dopolnjevalo, kondenziralo, torej ustvarjalo dalje. Vprašanje, zakaj je produkt človek a-poedinca lahko postal izraz celotnega kolektiva, je te- meljne važnosti. Vsaka varianta je res izraz novega ustvarjalnega akta, a vendar ostajajo strukturalne posebnosti (zlasti v vsebini) če ne iste, vsaj podobne, kljub temu, da se vse ostalo lahko spremeni, preplete ali kombinira. Zato ima dvoje v sebi: svet ustvarjalca-poedinca in svet soustvarjalca-ljudstva.« Merhar jedrnato: pesmi »ni izvor ljudski, le življenje med ljudstvom«. Velja torej »recepcijsko pojmovanje« ljudstva nasproti starejšemu »produkcijskemu«. Pogačnik v nadaljnjem uteme- ljuje raziskavo motivike, t. j. izvor, razloge pojava, način prevzema in predelave nekega motiva." Tako se je po novih izsledkih folkloristike (Lévy-Bruhl) avtorstvo »ljudstva-pevca«, ki ga je oznanjalo romantično gledanje, preneslo na »pomembnega posameznika«, ljudstvo pa je po- stalo samo še kolektivni »soustvarjalec«. Že Glonar navaja novo stališče nemškega jezikoslovnega narodoslovca Johna Meierja, da so vse pesmi '^ Grafenauer navaja n. n. m. več takih primerov: Prešeren (Luna), Vraz (Slovo), Treiber (Gor čez), Stanič (Soča), Poljančeva (Ko so fantje), že Glonar: Gregorčič (Njega ni). 1^ Prim. Karel B a č e r, »Dolenjski ljudski pesnik in godec Ivan Rupnik- Može«, Slov. Etnograf, IX, 1956, str. 223. '" »Naši razgledi«, V, št. 19, str. 460. " Boris Merhar, Ljudska pesem. Zgodovina slovenskega slovstva 1956. " Prim. Grafenauerjevo »Lepo Vido« — Študijo o »izvoru, razvoju in raz- kroju«! ?4 >Dere sen še mali bija« prvotno umetne, čeprav ponekod avtor ni znan. Zato »ponarodelih« pesmi ni! »Razlika med ponarodelo in narodno pesmijo je zgolj gra- duelna: ponarodela pesem je samo mlajša oblika narodne.« Ljudska pesem je »ena, slučajna oblika iz mnogih, večni plagiat«, ki stalno variira. Merhar: »ljudska pesem nima definitivne oblike«, »vsaka va- rianta ima enkratno, trenutno obliko«. Murko*' (str. 143) je pri snemanju bosenskih in hercegovskih epskih pesmi opazil, da »pevci isto pesem že po nekaj minutah pojo drugače«. »Improvizacija je glavna značil- nost ...« itd. Toda Murko ni bil prvi, ki je to opazil, na kar je opozoril M. Matičetov^" v Zborniku etnografskega muzeja v Beogradu 1931 pri navedbi literature za razpravo Deklica menih, str. 292, kjer omenja že Strekljevo sklicevanje na Steinthalove predmetne izkušnje v Italiji. Tako ljudski pevec spreminja besedilo, celo na novo ustvarja, odvisno pač od razpoloženja, okolja in časa. »Narodna poezija (pa) ni nič zaokro- ženega, ampak nepretrgan tok, ki spremlja narodovo življenje in dobiva iz vedno novih virov vedno nove pritoke« (Glonar). Primerjava čim več variant je torej potrebna za študij razvoja »narodne pesmi v najrazličnejših fazah«, iz ljudskih rokopisnih pesmaric ali »poj< »spoznamo historične etape posameznih variant, ... ob njih lahko naravnost opazujemo proces nastajanja narodne poezije«. Iz jezi- kovne in stvarne razlage besedila ter karakteristike napeva (Grafenauer: »besedilo in napev sta neločljivo združena«) se nam utegne ob primer- janju različnih variant izluščiti vsebinski in slušni kriterij, zaradi ka- terega je Gomilšakova študentovska prigodnica postala ljudska pesem. Zakaj je ljudstvo prevzelo prav Gomilšakovo besedilo in ne morda kakšnega literarnozgodovinsko pomembnejšega pesnika? In zakaj prav to pesem, ki jo je poet ustvaril po starem napevu brez posebnih literarno- estetskih ambicij? Ko Grafenauer govori o značaju in duhovnem slogu ljudske pesmi, pravi na str. 24 NS: »V narodni pesmi se oglaša pač vse, kar med narodom živi, vse, kar je v njem dobrega in slabega, lepega in grdega, plemenitega in nizkotnega. Vendar ... prevladuje ... tista na- rodna pesem in takšna, kakršna je navdušila kot izraz vsega, kar je človeku najdražjega in najljubšega, s svojo preprostostjo, prisrčnostjo in naravnostjo prve občudovalce narodne pesmi...« In dalje: »Ta izbor izmed vsakovrstnega blaga opravlja narodno občestvo že stoletja.^ »Skruna kvanta in prazna plaža« odmira, navadni popevki je odmerjeno le »kratko življenje«. Ali Pogačnik: »Narod je namreč zadrževal samo tisto, kar je bilo vredno in je zato prešlo skozi različne generacije in dobe ter pretrajalo različno obarvane estetske okuse.« »Dolgost življe- nja«, »cas, to je tudi edini znak, po katerem je mogoče pojem narodne " Murko, Spomini, 1951, str. 240 i. n. 2" Zbornik etnografskog muzeja u Beogradu 1951, str. 296: »že zdavnaj pro- glašena resnica, da pravi ljudski pevec eno in isto pesem zapoje vsakokrat drugače«, »o tem so mnogi razpravljali, a brez zgledov«, v »LZ VIL 1887, 651—632 se že Štrekelj sklicuje na podobne Steinthalove izkušnje v Italiji« (Matičetov). 75 Leopold Stanék pesmi omejiti od pojma popevke« (Grafenauer), »vsaj dve generaciji«, »dolg proces prestvarjanja« (Merhar). In kaj je bilo »vrednega« na poskočni prigodnici, da se je ljudstvu tako priljubila? Ta »vrednost« gotovo ni nekaj enostranskega, mogoče literarnoestetska kvaliteta v evropskem ali svetovnem merilu niti po- litična aktualnost ali zgolj želja po zabavi, temveč nekaj takšnega, vsestranskega, kar je »pretrajalo« relativnost časa, okolja in okusa: dejstvo, da v taki pesmi ljudstvo vidi samega sebe v pristni, nespačeni podobi. Kajti »narodno občestvo narodnih pesmi ni le izbiralo, vtisnilo je izbranim tudi pečat svoje duhovnosti« (Grafenauer). Ljudstva potem- takem ni moč pripraviti do tega, da nekaj sprejme, kar mu ni ljubo. Začasno že, trajno pa nikoli! S tem namreč odpade bistveni znak ljudske pesmi — dolgoživost. Folklore ni mogoče »ustvarjati«, ali nastaja v ob- čestvu tako rekoč sama po sebi ali pa je ni. Tu odloča naravna, nepri- siljena »selekcija«. Odloča na podlagi zdravega jedra in všečne lupine — v našem primeru gre za nič manj ko za toliko osporavano regionalno metaforiko,-' zraslo iz posebnih geobioloških, agrokulturnih pogojev in ki jo »olimpijci« v primeri s »čisto poezijo« včasih zavračajo. Kar pa je ljudstvo sprejelo, je del njega samega, je obenem dokaz njegove bitnosti, legitimacija, s katero se izkaže pred svetom bolj kot s še tako posrečeno umetno pesmijo v modernističnem slogu, ki ga je pesnik posnel in pri- vzel od drugod. Pri predmetnem študiju »literarno zgodovino ne zanima toliko, kaj je ljudska pesem bila v začetku, marveč kaj je postala na poti skozi rodove. V vseh svojih oblikah je bila izraz preprostega slovenskega človeka in njegovih ustvarjalnih sposobnosti. Ta je z njo živel in ustvar- jal pogoje za njen obstanek.« Ta način »umetniškega ustvarjanja (pa) je potekal brez primisli na slavo, časti ali nagrade«. Pesem je »po- gnala samo iz razloga, da izrazi tisto, kar človek doživlja, v čemer živi in za kar se navdušuje« (Pogačnik). Podrobno obravnavanje variant prleške ljudske pesmi bo potrdilo gornje misli. Za razpravljanje so mi bile na razpolago naslednje do- segljive variante: A »Pridni študent«: »Brivec« 1898, št. 36; 1899, št. 5 in 6. Brez navedbe avtorja. Podnaslov: Štajerska narodna. Prvi natis obsega v 5 nadaljevanjih 32 kitic (10+13 + 9), t. j. 128 verzov. Konec manjka. Jezik skuša biti knjižen, ima le nekaj narečnih izrazov in oblik; preglasa ii nima. Ločila so pomanjkljiva. Al »Dijaška«: zapisal France Breznik, kasnejši profesor in gimnazijski ravnatelj, »v svojih dijaških letih« (izjava njegovega sina, prof. dr. Pavla Breznika), kar dokazuje tudi šolska pisava rokopisa. Zapis je v drobni pesmarici na prvem mestu, brez navedbe avtorja, sledi ji 37 ljudskih in 21 O metaforiki panonskega kulturnega tipa je govoril dr. SI o dn jak na slavističnem kongresu v Mariboru 1954 (izšlo v Pogovorih o jeziku in slovstvu. Mariborska Obzorja 1955). 22 Vabljivo bi bilo napraviti še več takšnih poizkusov, poleg v opombi 14 navedenih ljudskih pesmi še za: Ko ptičica sem pevala. Rožic ne bom trgala. Knezov zet. Sinoči je pela ipd. 76 >Dere sen še mali bija« umetnih pesmi, večinoma z označenimi pesniki (Vilhar, Boris Miran, Virk, Leveč, Potočnik idr.). Breznik je bil rojen 1849, zato bi lahko datirali zapis z leti 1868—1870, prej gotovo ne, ker je Levčeva Študentovska zdravica, ki je v pesmarici na 5. mestu, izšla v Slovenskem Glasniku leta 1868, Stritar- jeva Slovo (na 20. mestu) pa v Mladiki 1868 (Svetinova Metka, 5. pogl.). To bi bil torej najstarejši zapis, tako rekoč tik po nastanku pesmi. Dobro zapisana varianta obsega 40 kitic in se delno ujema z natisom in Glonarjevo redakcijo. Edino ta varianta še piše e pred r. Preglasa nima. Je skoraj brez ločiL Muropoljske oblike: potokal (potakal), v teknol (vtaknil). Inštitut za slovensko narodopisje je pesmarico šele nedavno prejeL zato pesem tu ni mogla biti ponatisnjena, kar bi gotovo zaslužila. B »Vse, kar gazi po ten sveti«: zapisal 18. Vili. 1908 Gabrijel Majcen pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah, profesor učiteljišča in vadnice v Ma- riboru, marljiv nabiralec ljudskih pesmi, ki jih je v letih 1906—1913 nabral nad 1000 (zapis je v OSNP št. 1460 = rkp. zbirka Slovenskih narodnih pesmi z napevi, zbrana v letih 1905—1914 pod okriljem »Odbora za nabiranje slo- venskih narodnih pesmi z napevi« — zbirka je sedaj v arhivu Glasbeno- narodopisnega inštituta v LjuI)ljani). Pesem mu je pela — verjetno tu pač ne na pisano predlogo, »po zapisku« (Merhar), kot je to često delal — uči- teljica Marija Klemenčič. Po Majcnovi navedbi je pesem zložiZ Jože Gomilšak, kar je nerazložljiva pomota (Biog. leks. ga ne pozna!). Zapis z zapisanim napevom in »dopevom« (= refren!) obsega na 4 straneh 35 kitic. Pisava rokopisa je težko čitljiva in komaj razločuje med a in o. Narečje s preglasom se meša s knjižnim jezikom. BI »Prieška himna«: zapisal aprila 1957 Josip Klemenčič, š. upravitelj v p. v Cerkven jaku (= Sv. Anton v SI. g.), 81 let star, soprog Marije, ki je pela Gabrijelu Majcnu. Varianta ima le 24 kitic in je narečno-knjižna. Rokopis pri L. St. C »Pesem od študenta«: zapisal U. V. 1952 Fran Zacherl, š. upravitelj v p. v Ljutomeru, po naročilu prof. Luke Kramolca, v čigar lasti je strojepis z zapisanim napevom. Pesem ni dokončana, obsega le 26 kitic. Poleg B / in CI sodi med porušene forme. Nedosledno mešanje knjižnega jezika z na- rečjem. CI »Pesen od štidenta« : zapisala Minka Zacherlova, hčerka Frana, tudi v Ljutomeru. Lastnik zapisa Luka Kramolc se ne spominja leta, kdaj jo je zaprosil zanj. Obsega le 17 kitic, večinoma v narečju. D »Vse, kar lazi po tem sveti«: redakcija dr. Jožeta Glonar ja v Slovenski pesmarici. Hram 1940, št. 286, str. 310. Obsega 40 kitic. Redakcija je oprem- ljena s pravilnimi ločdi.^^ Narečje s preglasom ni dosledno rabljeno. Glonar je gotovo poznal prvi natis A, čeprav njegov citat ni natančen, pa tudi zapis Majcna B iz neobjavljenega gradiva slovenskih ljudskih pesmi z napevi mu je bil dostopen, vendar ni izrazitih znakov, da bi se dosledno držal prvega ali drugega. Napravil je tako rekoč novo, svojo »varianto«. Samo dveh kitic prvega natisa nima, ki ju ne poznata tudi Breznik in Majcen. Glonar je šel v smer narečnega zapisa: ima preglas in prleški pretekli de- ležnik (brez 1). E »Pesen od pridnega štidenta«: zapisal ing. Franck Župec od Sv. Marjete niže Ptuja v letu 1924. Zapis bi moral obsegati 41 kitic, a jih vmes — zaradi izgubljenega lista s strojepisom — 10 manjka. Zapis je v narečju, deloma " Glonarjevo prakso je vredno soočiti z njegovimi načeli v uvodu SNP: >Zapisovavec ali izdajatelj narodnih pesmi nima pravice popravljati teksta. Sedaj lahko to zahtevo še pre- ciznejše formuliramo: izdajatelj nikakor ne sme spreminjati interpunkcije (kar je Štrekelj dosledno delal!). Če jo spremeni, zabriše eno najdragocenejših sredstev za spoznavo bistva narodne poezije: direktne dokaze za ritmični čut prvotnega zapisovavca«!, kajti >muzikalična interpunkcija je drugačna od logične, gramatične«! Pri Glonarju gre pač za — redakcijo pesmi, ne za zapis! Pri zapisih pa gre — po novem, znanstvenem gledanju na ljudsko pesem — za »popolno nedotakljivost« (Merhar). 77 Leopold Stanék celo fonetski: viiho, sen ja bija, pesen, ftič, vsokši (labiovelarno), giova, sadan — seden. Last zapisovalca. F »Karkol lazi po tem sveti«: zapisal 12. IX. 1907 Jurij Rajh, učitelj v Dramljah pri Celju {OSNP št.323). Pela mu je sestra Terezija Rajh. Zapis z napevom obsega na 3 straneh 19 kitic. Zapisovalčeva pripomba pravi, da je »16 kitic te pesmi izgubljenih«, kar bi ustrezalo n. pr. Majcnovi varianti. Zapis nima izrazitih narečnih oblik in je brez preglasa. Prenesena pesem v drug kraj (NB. Rajhi izhajajo iz okolice Ljutomera!) kaže nekaj lokalizmov. V zapisu je tudi nekaj po svoje razumljenih in slabo zapisanih mest ter nekaj pisnih pomot. A Vse kar gazi po tem sveti i Napni uho zlo. Da bo čulo zdaj zapeti ij Pesem visoko. I 5 Pesem hujša kak ropoče Dvajsti praznih stop. Da se vsaka mačka joče Škriplje vsaka klop. Tota pesem podučila 10 Bo vas vse okrog. Kaka čenča sem jaz bila Že od mladih nog. Z repišča te je privlekla Mačka k nam domo 15 Mi je naša dekla rekla; Kaj je men' za to. Kadar sem še v janjki skakal Je veselo blo, Kolca v hiši sem potakal, 20 Varval mačkico. Pa po leti sem po vasi Se potepal rad. Plezal sem po stari lesi; Kotal repno kad. 25 Ce pa videl sem cigana Ali Ciča, joj! To sem bežal kak podgana V parno al' za gnoj. Pravli so mi oče, mati 30 Šlutek no vtragač. Ce boš zmiraj htel ležati. Ne dobiš pogač. Dostikrat je šiba pela Lepše kak kokot; 35 Drva v mene je letela. Ali kakšni hlod. B Vse, kar gazi po ten sveti, napni viiha zlo, da bo čiilo zdaj zapeti jesem visoko. Dopev: .Tralala itd. Pesem hujša kak ropoče 5 dvajset praznih stop, da se vsaka mačka joče, škriplje vsaka klop. Tota pesem podviičila bo vas vse okrog, 10 kakšna čenča jaz sen bila že od mladih nog. Z repiša me je privlekla mačka k nan domo, mi je naša dekla rekla; 15 kaj je men za to! Kadar sen še v jajnki skaka, te je liištno blo, kolca v hiži sen potaka, varva mačkico. 20 In po leti sen po vesi se potepa rad, jleza sen po stari lesi, cota repno kad. Ce pa vida sen cigana 25 ali Čiča, joj! te sen beža kak podgana v parno al za gnoj. Pravli so mi oča, mati šlutek no vtragljač, 50 če boš zmirom htea ležati, ne dobiš pogač. Dostikrat je šiba pela lepše kak kokot, drva v mene priletela 35 ali kakšen hlod. 78 >Dere sen še mali bija« G »Gda sen mali bijo«: (OSNP št. 252) besedilo in napev zložil Peter Sku- hala. (Besedilo je objavil v svoji zbirki »Popevke«, Maribor 1907.) Zapis z napevom napravil Franc Zacherl 1905 v Ljutomeru, pel je pesnik sam. H Skladatelj Albin Wein g eri ima v svoji harmonizaciji pesmi varianto kitice Dere sen še mali bija. Slišal jo je »pred kakšnimi 15 leti pri Veliki Nedelji pri Ormožu«. Pel mu jo je Meškov oče, po domače Kočarjev. Po izjavi narodopisca univ. prof. dr. Vilka Novaka Prekmurje ne pozna lastne variante prleške pesmi o študentu. Enako mi je odgovoril za medjimursko ozemlje dr. Vinko Žganec, skladatelj in folklorist iz Zagreba. C Vse kaj gazi po tem svetu, Napni uho zlo. Da boš čiilo zdaj zapeti Pesem visoko. Tralala ... 5 Pesem hujša kak ropoče. Dvajset praznih kol. Da se vsaka mačka joče Škriplje vsaka klop. Tota pesem podučila 10 Bo vas vse okrog, Kakša čenča sem jaz bija Ze od malih nog. Z repišča me je privlekla Mačka k nam domu; 15 Mi je naša dekla rekla Kaj je men' zato. Kadar sem še mali bija. Te je liištno blo; Kolca sem po hiš' potakal, 20 Varval mačkico. Pa po leti se potepal Sem po vasi rad: Letal sem po blatni »gasi«, Kotal repno kad. 25 Ce sem vida pa cigana. Ali čičijoj Te sem bežal kak podgana V parmo al za gnoj. Prav'li so mi oče mati, 30 Šutek no vtragač Ce boš hteja sploh bežati Ne dobiš vsagdč, pogač. Dostikrat je šiba pela, Lepše kak kokot; 35 Drva v mene so letele. Ali kakšen hlod. D Vse, kar lazi po tem sveti, napni viiha zlo, da boš čiilo zdaj zapeti pesem visoko. Pesem hujšo, kak ropoče 5 dvajsti praznih stop, da se vsaka mačka joče, škriplje vsaka klop. Tota pesem podvičila bo vas vse okrog, 10 kakša čenča sem jaz bia že od mladih nog. >Z repišča te je privlekla mačka k nam domo.« mi je naša dekla rekla, 15 kaj je men za to. Dere sem še v jenjki skaka, te je liišno blo, kolca v hiši sem potaka, varva mačkico. 20 Pa poleti sem po vesi se potepa rad, pleza sem po stari lesi, kota repno kad. Ce sem vida pa cigana, 25 al pa Ciča, joj, te sem beža kak podgana v parmo al za gnoj. Pravli so mi oča, mati: »Šlatek no vtragljač, 50 če boš zmirom htea ležati, ne dobiš pogač.« Dostikrat je šiba pela lepši kak kokot, drva v mene je zletela, 35 ali kakši hlod. 79 Leopold Stanék A Komaj janjko so mi slekli Ze v bergušicah, So me s silo v šolo vlekli, 40 Oj ti grozen strah. Tam pa šolmešter, zabival Me je kak — sobo, I-u-e-o-a je ulival S pal'co mi v glavo. 45 Nategaval mi je uha Pipai vmes lase Krstil me je potepuha Osla in prase. H'tel pač klestiti, čohati 50 Po meni je vsak. Jaz pa moral sem držati Pahnjen siromak. Klopi moral sem glodati V šoli sedem let, 55 Naučil sem nekaj brati. Šteti do deset. Zdaj so oče rekli: France! Dobro 'maš glavo. Vidim, da rad ješ gibance, 60 Krofe in meso. Nisi za nobeno delo, Hajdi se učit, Cast bi bla za faro celo. Ce češ mašnik bit! 65 To je bila turška sila, Oj ti saperment! Postal z mene motovila Naglo je študent. Mati so mi nabasali 70 Moke, jajc, klobas. Oče pa me zapeljali V Marburg v čtrti »klas«. Zdaj so prišli srečni časi, Zlati paradiž, 75 Skakal sem po blatni »gasi«. Ko po kleti miš. B Komaj jajnko so mi slekli, že v bregušicah so me s siloj v šolo vlekli; o j ti grozen strah! 40 Tam pa šolmaster zabiva v me je kak v sobo, i, u, e, o, a je vliva s palcoj mi v glavo. Natezaval mi je viiha, 45 jipa mi lase, crsta me je potepiiha, osla no žrebe. Hlače moga sen glodati v šoli seden let, 50 navča sen se nekaj brati, šteti do deset. Ja, so oča rekli, France, dobro maš glavo, vidin, da rad ješ gibance, 55 štriiklje no meso. Nejsi za nobeno delo, pojdi se viičit! Cast bi bla za celo faro, če češ mešnik bit. 60 To je bila turška sila, oj ti saperment, naglo z mene motavila, grata je študent. Mati so mi nabasali 65 mesa in klobas, oča pa me zapeljali v Majpruk v strti klas. Tli so bili srečni časi, celi paradiž, 70 leta sen po blatni gasi kak po lajti miš. Vtiča sen se žemljo jesti, včasi še kofe, viik pa ta na klin obesti 75 no Bog ve, kaj vse. 80 >Dere sen še mali bija« C Komaj so mi jajnko slekli, Ze v bregušah sem; Siboj so me v šolo vlekli, 40 Oj ti grozen strah. Tam učitelj je zabijal. Kak eno soho: 1, u, e, o, a je vlival S pal'co mi v glavo. 45 Natezuval mi je uha, Pipai mi lase; Krstil me za potepuha Osla no žrbe. Hteja klestiti, copati, 50 Te je mene vsak; Jaz pa moral sem držati. Majhen Mali siromak. Hlače-moral sem glodati, V šoli sedem let: 55 Navča sem se nekaj brati. Šteti do deset. Zdaj pa so mi oče rekli. Dobro 'maš glavo; vidim da rad ješ gibance 60 Štruklje no meso. Nisi za nobeno delo. Hodi se učit; Čast bi bla za faro celo Če češ mešnik bit'. 65 To je bila turška sila, Basam saprment; Postal z mene motovila, naglo je študent. Mati so mi nabasali, 70 Pšena in klobas. Oče so me zapelali, V Marburg v strti »klas«. Zdaj so bli veseli časi. Celi paradiž; 75 Letal sem po blatni gasi Kak po glajti miš. Navča sem se žemljo jesti, Včasi še kofe, Uk pa tam na klin obesti, 80 Bog ve kaj še vse. D Kome jenjko so mi slekli, še v brgešicah so me s siloj v šolo vlekli, oh, ti grozni strah. 40 Tam me školnik je zabiva kak eno soho, i, u, e, o, a mi vliva s palcoj je v glavo. Nategava mi je viiha, 45 )ipa mi lase, crsta me je potepiiha, osla no žrbe. Htea klestiti, čohati po meni je vsak, 50 jaz pa moga sem držati, pahjeni srmak. Hlače moga sem glodati v šoli sedem let, navča sem se neke brati, 55 šteti do deset. Zdaj so oča rekli: »France, dobro maš glavo, vidim, da rad ješ gibance, štriikle no meso. 60 Nesi za nobeno delo, pojdi se vičit, čast bi bla za faro celo, če češ mešnik bit.« To je bila tiirška sila, 65 herdek saperment! Grata z mene motovila naglo je študent. Mati so mi nabasali en kanjer klobas, 70 oča pa me zapeljali v Marpuk v strti klas. Zdaj so bli veseli časi, celi paradiž, leta sem po blatni gasi 75 kak po lajti miš. Navča sem se žemlje jesti, včasi še kofe, viik pa gor na klin obesti, no Bog ve, kaj še. 80 ¦J) Slovenski etnograf 81 Leopold Stanék A Vpisane reči v štacune Sem najrajše zija In po sladkih figah sline 80 Zeljno sem cedija. Zdaj je htel brkač profesor. Ki se je držal Ko bi bil sam tuški cesar. Naj bi nemški znal! 85 Ali v glavi oh! zabiti. Skoda res za njo. Kjer bi imelo nekaj biti Je vse prazno b'lo. Zoprno se mi je 90 Nemško tulen e Mislil sem si eto celo: To pač ni za me! Sliš'te dragi mi kristjani, Moral sem čepet' 95 V črni klopi sam na strani. Kakor v prosu »ded«. Potle prišlo je latinsko Ino grčko še. Ker gospodom je slovensko 100 Vse premalo pre. Poznat vse stvari, rastline. So učili nas. Tud' računstva, zgodovine Vse za — kratek čas! 105 To je šlo, ko rad bi kravo Vtaknil v hlačni žep. Al' če mačka s črno glavo Vlekel bi za rep. Oče pa še so hodili 110 V Marpurg mene bit'. Bogme, bil sem v tisti sili Večkrat bit ko sit. B Zdaj je priša naš profesar, ki se je drža kakor sultan, tiirški cesar, da bi nemški zna. 80 Ali v glavo ka| zabiti, škoda res za njo! Gde bi moglo nekaj biti, je vse prazno blo. >Čiijte zvoljeni kristjani, 85 moga sen čepet, v zadnji klopi tam na strani kakor v prosi ded. Prišlo tiidi je latinsko no pa grčko še, 90 ker gospodon je slovensko blo premalo vse. Matematik, hidrostatik in pa geometri, da svetniki iz vseh pratik 95 bi se jokali. To je šlo, ka če štrtinjak rad bi vtekna v žep, al mačaka čez okinjak vleka bi za rep. 100* Oča pa so še hodili v Majpruk mene bit; bogme bia sen v hujdi sili, večkrat bit k»k sit. 82 >Dere sen še mali bija« c v pisane reči v štacuni, sem najrajši zija, in po sladliih figah, sline sem cedija. 85 zdaj je hteja hrkt brž profesor. da bi nemški znal; kakor sultan turški cesar da bi nemški znal. ali v glavo to zabiti, 90 škoda res za njo; kje bi moglo nekaj biti. vse je prazno blo. gnusno se mi je to zdelo, nemško lajanje: 95 mislil sem si celo leto to za mene ni. cujte zvoljeni kristjani. mogel sem čepet; v lumpovoj klopi tam na strani, 100 ¦ kakor v prosi ded. potlej prišlo je latinsko. no pa grško še; da gospodom je slovensko. vse premalo blo. D v pisane reči v štacunah sem najrajši zija, no po sladkih figah sline zmirom sem cedija. zdaj je htea brkač profesor, 85 ki se je drža kakti sultan, tiirški cesar, da bi nimški zna. ali v glavo to zabiti — škoda res za njo! — 90 gde bi neke moglo biti, je vse prazno blo. gnusno zlo se mi je zdelo nimško lajanje, misla sem si leto celo, 95 da to ne za me. čiite, zvoleni kristjani, moga sem čepet v ezelspanki tam na strani kakti v prosi ded. 100 potle prišlo je latinsko in pa grčko še, ker gospodi je slovensko vse premalo pre. matematik, hidrostatik, 105 in geografi, da vsi svetniki iz vseh pratik bi se jokali. to je šlo, kak če štrtinjak rad bi vtekna v žep, 110 al če mačko skoz okinjak vleka bi za rep. oča pa so še hodili v marpuk mene bit, bogme, bia sem v tisti sili 115 večkrat bit kak sit. Jo sem največkrat pri sunci, al še tisto ne, kliik pa nesa sem na kunci, kelko, sam bog ve. 120 83 Leopold Stanék A Dvanajst let sem v šolo gazil Naši koči v kvar 115 In sem v peti razred splazil Pet in dvajset let star. Fletno se zares nositi, Krikati že znam. Še cigare zmes kaditi 120 Ce jih le imam! Jaz sem mojster na plesišču, Tudi igram rad. Bodi s kroglo na keglišču Bodi >škis-pagat!« 125 Znani so mi vsi jeziki. Ki so dobra — jed. Čarovnik sem tud' veliki Kader pridem v — klet. B Petnajst let sen v šolo gaza 105 naši hiži v kvar, v peto šolo sen priplaza petnodvajst let star. Nobel res se znan nositi, krokati tud znan 110 ino smodke vmes kaditi, če jih le iman. Znani so mi vsi jeziki, ki so dobra jed, tiidi polovnjak veliki, 115 kadar priden v klet. Velik sen že za ženitev, pa se zdi me sram, rajši gren čez tristo britev kak pa z babo j v hram. 120 Samec pač na večne čase jaz ostati čen, če hoditi na klobase k soseden le smen. Ce pa vtegna gdaj bi priti 125 še enkrat na svet, pač štiident več nečen biti, raj gren boba plet. Zdaj se čiili poslušavci, kaki sen jaz vtič, 130 viiha man kak stari zavci, samo v glavi nič. Viičte pa se stari, mladi s tote pesmi vsi, akoravno doj po bradi 135 kozlovsko smrdi: Da nej vsakši za gospoda, težek zlo je viik, deco v šolo phat je škoda, rojeno za plvig. 140 84 jDere sen še mali bija< C D i i, Trinajst let sem v šolo gaza, | naši piiši v kvar, | sem do pete šole splaza, i šestnodvajsti let star. 'i i Nobel resen se nositi, 125 j krokati že znam, | še cigare zmes kaditi, j če hi le imam. | I ¦t I Znani so mi vsi jeziki, ' ki so dobra jed, 130 1 coprnjak sem tiid' veliki, j če le pridem v klet. 3 Velki sem že za ženitev, ] pa je mene sram, j rajši grem krez petsto britev, 155 '• kakor z baboj v hram. | Samec pač na večne čase '< jaz ostati čem, Î če hoditi na klobase j k sosidom le smem. 140 j ] Če pa vtegna bi še priti _j kda enók na svet, I pač študent več nečem biti, j raj grem boba plet. 4 I Zdaj ste čtili, poslušavci, 145 i kakši sem jaz ptič, | viiha mam kak stari zavci, | samo v glavi nič. | Viičte pa se stari, mladi, j s tote pesmi vsi, 150 ^ akoravno že po bradi \ kozlovi diši. i Da nej vsaki za gospoda, j žmeten zlo je viik, i deco v šolo phat je škoda, 155 j rojeno za pliig. 1 i Za gospoda ne napravi 1 visoki klebiik, \ kir pa slab je v medli glavi, j prejme naj za pliig. 160' i 85 Leopold Stanék Opombe k besedilu Vse beri: fse; kaj Cl: narečna oblika oziralnega zaimka namesto kar; po je nar. naglašen — prim. sbrv. predloge; ten B 1: tem; svetu C 1 je zaradi rime napačen (: zapeti!); napni naglasa na prvem zlogu; enako: uho, viiha (= ušesa); visoko nar. naglas na i; kol C 6: gen. pl. = voz; tota: ta; podviičila, podvičila: poučila; sen B 11: sem; čenča: tu posebnež, neroda; repišče: njiva, s katere so jobrali repo; k nan: k nam; Dere D 17: ko; janjka, jajnka, jenjka: tu otroško crilce; skakal — potakal: izgovarjaj z elkanjem; te: tedaj; kolca: voziček; hiša, hiža: soba; potakal: kotalikal; varval: pestoval (Plet. in SP tega pomena ne poznata); lesa v. 23: odprtina v lesenem plotu, v ograji za živino; kota: valil, kotalil; vida: videl; Čič: jesihar, krošnjar; parna ali parma: listnjak; gnoj: gno- jišče; Šlutek, šlutek (Zg. Porčič, dr. Kolarič), šutek, šlatek (prim. Plet. 639: šlju- tavec): brezdelnež, lenuh, počasnež, norček; vtragač, vtragljač (slov. utraga, vtraga iz srvn. trace, adv., Lexer): človek, ki se mu nič ne ljubi; sploh nar. isto kot: zmeraj; pogače: vrsta močnate jedi s sirom in smetano; kakšni, kakši: v narečju živi določna oblika nedoločnega zaimka; hlod: bruno, oklešček; Kome D 36: komaj, brž ko; bergušice, bregušice, brgešice, breguše: dolge in široke platnene poletne hlače; šiboj: s šibo; zabival je starinska oblika pret, deležnika: zabijal; pipa: pulil; Hteja, htea CD 49: hotel; čohati z naglasom na drugem zlogu: praskati, v prenesenem, šaljivem pomenu pa tepsti; copati C 49 (izraz je malo razširjen): grabiti, vleči za lase. prim. shrv. čupati; po (meni) je poudar- jen; moga nar.: moral; Pahnjen, pahjeni: prismojen, trapast, od pahniti: su- niti, butniti; srmak D 51: siromak, revček; Klopi ima naglas na prvem zlogu, glodati na drugem; navča (nafča): naučil; neke D 55: nekaj; gibance: devetero- guba močnata jed s sirom in smetano; Nejsi B 56, nesi D 61: nar. nisi; vičit: učit; sap(e)rment: iz lat. sacramentum; Basam C 66: trivialni izraz iz madž., medmet, vzklik nevolje ali vzhičenosti; herdek (prim. ardigata): iz Herrgott; z mene: iz mene; grata: iz nem. geraten, uspeti, nastati; tujke ne preglasujejo vedno: študent — štiident; nabasali: natlačili; mesa naglasa prvi zlog; kanjer D 70: iz ital. torba; lajta, glajta: iz nem. sod za zrnje, kašča, shramba; Viiča B 74: učil; viik: uk, učenje; ta: tja; Vpisane A 77 je tiskovna pomota za: V pi- sane; štacun, tudi fem. štacuna D 81; priša B 77: prišel; tuški A 83 je tiskovna napaka za: turški; kakti D 87: kakor; nimški (Glonarjevo goričansko narečje): nemški; Gde B 83, D 91, kje C 91: kjer; maglo biti tu pomeni: moralo, imelo biti; (Gniisno) zlo D 93 ni morda samostalnik (Unheil), temveč adv. zelo; ne D 96: ni; v ezelspanki D 99: iz nem. v oslovski klopi; moga: moral; v prosi ded: strašilo v prosu; grčko (kot goričko): grško; da C 103: ker; pre (iz pravijo): baje; stvari A 101: nar. živali; ko A 105: kot; ka B 97: pomota za kak ali pa slabo zapisani ito; štrtinjak: sod 10 veder oziroma 5661; mačaka B 99 je nar. pravilni gen. oziroma ak. sing. od mačak; okinjak: oknenica, odprtina za zra- čenje hlevov in kleti (tudi v sobi na stropu); jo (spodnjeprl. oblika) D 117: jedel; klaka: kljuka, nezadostno; nesa: na kunci: nesel ob koncu pouka; kelko: ko- liko; hiža B 106: tu hiša; piiša D 122: revščina, revna kočica; resen D 125: zares; znan B 109: znam; krikati: vriskati, juckati; iman: imam; hi D 128: verjetno napaka za ih, jih; igram A 122 naglasa na prvem zlogu; veliki z naglasom na drugem zlogu A 127: velik; Kader: kadar; polovnjak: sod (= polovica četrti- njaka) okr. 283—3001; priden: pridem; Velki D 135: velik; gren B 119: grem; krez D 125: čez; z baboj: vzhšt. z ženo; hram: hiša; z baboj v hram iti: oženiti se; čen B 122: čem, hočem; smen: smem; vtegna B 125: utegnil; gdaj, kda: kdaj; enók D 142: enkrat; se B 129 je tiskovna pomota za: ste; kaki, kakši: nar. kakšen; vtič (ftič) B 150: ptič; enako beri: posliišafci in zafci; viičte se: učite se; s tote: iz te; doj B 155: dol; nej: ni; vsakši, vsaki: vsak, sleherni; imeten (Plet. izraza ne tolmači): težak; phat: tlačiti, siliti; klebuk D 158: klobuk; kir: kateri, kdor; v medli glavi: v slabi gl.; prejme: prime. 86 >Dere sen še mali bija< Vsebina. Pesem je polna vzhšt. folklore in prleške šaljivosti.^^ S pretirava- njem in skrivljenimi prispodobami zabava družbo. Pevec poziva k posluhu >pesmi visoke« vse, kar leze in gre. Pesem bo hujša kot ropot praznih stop, v katerih sicer skoraj neslišno phejo proso ali ajdo za kašo, povzročala bo (ali podobna bo kot...?) mačji jok in škripala bo ko stare klopi za mizo in pečjo. Poslušalce bo poučila o pesnikovi mladosti. Ni ga prinesla štorklja, z repne njive ga je privlekla mačka, ki vsepovsod prenaša svoje mladiče. Tako se norčuje iz njega dekla. On pa si nič ne stori iz tega. Obuja vesele spomine na otroške igre, ko je še — zaradi varnosti! — nosil krilce: po ilovnatih tleh borne kmečke izbe je kotalikal voziček, to je navadno kar prazen motek, pa zopet pestoval mucko. Poleti se je vse dni potepal, plezal po ograji in se valil v prevrnjeni repni kadi sem in tja ali po manjšem strmcu. Bal se je ciganov, ki so se priklatili z bliž- njega Hrvaškega ali iz Prekmurja, pa tudi kričečih jesiharjev in se brž skril — ko plašna podgana — kje v gospodarskem poslopju, kjer je polno vabljivih skrivališč. Kmečka deca mora kmalu začeti pomagati pri delu, zato opozorilo in grož- nja staršev: če bo pasci lenobo, ne bo dobil pogač, ki so največja dobrota prle- ških otrok. Dostikrat tudi šiba poje. Ko pa je dobil dolge in široke prtene hlače, je bilo treba iti v šolo, četudi s silo. Učitelj mu je zabijal v glavo abecedo. Trpela so ušesa, za lase so ga vlekli in slišal je vrsto vzdevkov, kakršna je pač bila vzgoja stare šole. Vsi so se znašali nad njim. pravim revčkom. To je trajalo sedem let. In uspeh? Nekaj znanja iz branja in štetja do deset... Oče je spoznal sinove »talente« in ga zbadljivo nanje opozarja: ker mu je zgolj za jelo, ne pa za delo, naj gre v šole, za »gospoda« bo že dober! Tako je mislila kmečka mo- drost. Za čast fare naj žrtvuje osebno svobodo! Iz negodnika, motovila, je torej postal študent — kakšna vznemirjenost za kmečko hišo! — in odslej bo hodil usodno pot prenekaterega slovenskega kmeč- kega otroka. Z darovi zemlje in matere, kmečke gospodinje, ga oče odpelje v mesto, v normalko. Tu se bo najprej v enem letu toliko izvežbal v nemščini, da bo lahko sledil gimnazijskim predmetom. Kmečkemu sinu je bilo mestno okolje novo doživetje. Privadil se je meščanski hrani (kava z žemljo!), pa tudi živ- ljenju mestnih paglavcev: pohajanju po ulicah in zanemarjanju pouka. Zijala je prodajal po mestu, šola pa je terjala svoje: brkati profesor ga je mučil z nemščino. Zaman! Nemško »tuljenje« (»lajanje«) se mu je gnusilo in mu ni šlo v glavo. V njem se je uprla slovenska narava. Za kazen je moral sam sedeti v sramotni klopi, gotovo ie bil tudi z imenom vrezan v sramotno palico. O vsem tem toži poslušalcem. Tudi k'asičnih jezikov se je moral učiti, ker materinščina »gospodom« ni zadostovala. Tako naj bi se »kratkočasil« še z drugimi, realnimi predmeti. Nemogoče stvari so zahtevali od njega: kot da naj bi kravo ali sod stlačil v žep! Ta tuja učenost mu je zvenela kot če bi mačka vlekel za rep. Kmečki oča pa je še po svoje pripomogel sinovemu »študiju« — tako je bil več tepen ko sit. Hudo se mu je godilo. Trpel je pomanjkanje. Šolsko spričevalo pa je bilo polno »kljuk«, petič, to je nezadostnih. Dolga leta je trgal v šolah hlače na škodo domačiji. Šele sredi poti je bil, a že te dorasel: oblači se po modi, ponočuje, kadi cigare, pleše, keglja in kvarta. Posebno pa ceni dobro jed in pijačo. Skratka vse, kar lahko zna vsak kmet, ne da bi za to hodil v šole. Zakonskega jarma ne mara, ostati hoče večni mladenič in bo kot stric obiskoval in zabaval sosede. Studentovanja ima dovolj: tudi če Prleki se radi norčka jo iz drugih pa tudi iz sebe. Življenje na plodni zemlji z žitnimi polji in vinskimi gorami je rodilo že prenekatero iskro domislico. Živahno delo na njivi ali v goricah bistri glave in sprošča srca, ki so daleč od jokavosti. Mehko vzvalovana pokrajina, zasajena s trto krog vencev belih zidanic, pod visokimi jagnedi, sicer vpliva na značaj človeka z nadihom lirizma, a tega použiva zdrav, duhovit realizem {prim. članek B. Borka v Tovarišu, 1953, št. 45, str. 1267). — Vredno je še primerjati Gomilšakove besede o zemlji in človeku v deloma podobnih Halozah (»Zora«, 1875, str. 136): >... so tudi Haložani že od nekdaj bili delavni, potrpljivi in pošteni, a tudi živahni, lehkokrvni, zabavoželjni. Njih zemlja jim je v dobrih letinah dajala dovolj vina, a vselej premalo kruha.< »Haložan je sploh trdne, srednje postave, zdrav in bister. On je vesel, radodaren, gostoljuben, pleše, prepeva in vriska rad.« — Toda za obdelavo tega gradiva prleški Miklavž še čaka svojega Rollanda . . . 87 Leopold Stanék bi se še enlirat rodil, bi ne hotel več v šole! Še takšno navadno kmečko delo bo raje opravljal. Za konec še enkrat nagovori »poslušalce«: Glejte, takšen »tiček« z zajčjimi ušesi in s prazno glavo sem! Čeprav je bila dolga pesem šaljive narave, je njen nauk hudo resen: Kdor nima glave za težko učenje, naj ostane pri plugu Sama zunanjost namreč iz človeka še ne naredi »gospoda«. Stvarna razlaga. Mnogi ne vedo, da se prieška pesem o študentu začne z verzom »Vse, kar gazi (lazi)...« (F: »Karkol lazi...«). Prvih štirih, uvodnih kitic navadno ne poznajo. Te pozivajo poslušalce (prim. različen uvodni »pri- pjevak« v srbski in hrvatski epski narodni pesmi!) k posluhu in napovedo vse- bino pesmi. Izraz gazi je zamenjal enakozveneči lazi; vsebinsko ne ustreza ne prvi ne drugi: gazim sneg ali blato, lazijo pa živali, ne ljudje, na katere se pevec obrača. Z nepravilno prispodobo hoče pevec vzbujati šalo. Da ho čulo v ^ 3 se nanaša na uho, y B 3 je bo zaradi množine viiha torej napačen (enako Al uha), zato sta kasnejša C in D popravila smisel z boš čiilo, kar pa se več ne nanaša na uho, viiha oziroma uha, ampak na vse kaj gazi oziroma vse, kar lazi. F ima: Da bi čulo .,. Pri C in C7 sta druga in tretja kitica zamenjani: Tota pesem sicer lahko nadaljuje prvo kitico, a Pesem hujšo ... ne more slediti drugi kitici. A Z/5, D 5 in E5 bolj smiselno nadaljujejo vsebino prve kitice kot druge variante: hujšo, kak ropoče, namreč: čulo bo hujšo pesem, kot... Pri hujša bi bOo treba verz dopolniti takole: pesem je hujša, kot... F se je izognil težavam takole: Pesem hujše pač ropoče / Kak sto..., kar je dokaz, da je čutil slogovne ne- okretnosti. V prejšnjem stoletju so kmetje pridelovali dosti več prosa in ajde ter se tudi bolj hranili s kašo ko s kruhom. Lesene stope (z vzvodom) za phanje je dandanes le še redkokje najti. Prazne stope otroci radi gonijo za zabavo, da se gugajo in delajo čimveč ropota. Polne stope namreč ne ropočejo tako zelo. Zapis C ima že namesto praznih stop, ki niso bile več tako znane, praznih kol (to je voz), a je zato brez rime. Tudi prazen voz lahko dela ropot, n.pr. z lestvi- cami ali s košem iz desk (»kripne«). Obe primeri sta vzeti iz resničnih otroških iger in tu za zabavo močno pretirani. Isto velja za jokajoče mačke in škripa- joče klopi. Odvisnik v 7. v. je razumeti tako: pesem (ne ropot praznih stop!) je takšne narave, da se vsaka mačka joče; primerneje bi bilo reči: kot se vsaka mačka joče. Tudi zadnjo vrstico bi smiselno takole nadaljevali: Pesem hujšo, kak... škriplje vsaka klop. Stihi te kitice niso logično izpeljani. Ljudski čut za naraven jezik je celo popravil enajsti verz, čeprav na rovaš rime: iz prvotnega kaka čenča sem jaz bila (kar bi lahko govorila samo ženska oseba!) je nastalo k. č. s. j. bia (bija). Od malih nog je dobra ljudska rečenica namesto od mladih nog. V četrti kitici je Glonar pravilno vstavil narekovaje, ker gre za deklin nagovor (čeprav ljudska pesem ne pozna dosledne rabe ločil!), zato je me je privlekla v B in C nesmiseln (tudi F ima nesmisel: Z repišem se je privlekla / Mačka k nam...!) — kvečjemu če ne bi šlo za deklin nagovor, ampak za njegovo trditev, kar tudi gre, pri čemer pa bi nadaljevali: Tako mi je ... rekla. Al, C in C I z domu nimajo rime. Privlekla .-rekla tudi v narečju ni čisti stik. Znamenita peta kitica velja mnogim za začetek prleške himne, a z drugačno prvo vrstico »Dere sen še mali bija«, ki je, kot vidimo, nobena varianta niti redakcija v celoti ne pozna. Kljub temu se dandanes največ poje prav ta vrstica (tudi začenja se pesem z njo!), čeprav ni rimana, kar pa nikogar ne moti (Glonar se je odločil v redakciji za staro rimo!). Manj znana je varianta iz harmonizacije Albina Weingerla: H Dere sen še (ali: jaz) mali bija, te je liišno blo, s prston sen po nosi rija te pa viista djo. 88 »Dere sen še mali bijac Prvi te (te) pomeni tedaj, drugi pa: potem. Je prva vrstica Dere..., ki je ostala sirota, vzpodbodla kakšnega liudomušnega veselica — neznanega ljud- skega poeta, da je poiskal in našel nanjo rimo s preznačilno vsebino iz otroškega sveta?! Kitico je Weingerl — po pismeni izjavi — resnično slišal med ljudstvom: starejši ljudje z njo radi dražijo otroke. V desetletjih življenja ljudske pesmi se je nadomestil neljudski veznik Kadar {Al Kedar) z Dere {F v Dramljah pri Celju ima knjižno: Ko sem jaz še v jančki skakal). Hkrati se je izvršil premik od nazornega rekla o janjlci skalcal (ker »varnostna« krilca brez hlačk dandanes nosijo le še redki otroci) do sicer ljubkega, a samo splošnega spominjanja na mladost ... še mali bija. To se je obdržalo. (NB. okolica Ljutomera pozna tu spirantični j, pesniška do- lina — Glonar! — konzonantski i!) Ali je nova vrstica te kitice posneta po kakšni drugi sorodni ljudski pesmi? Štrekelj navaja več takšnih začetkov, a so pesmi druge vsebine, n. pr. »Grfa sen jaz mladi bija« (Sv. Anton v SI. g.), ki jo je zapisal Josip Klemenčič. Je med pivskimi, 111/480 z znano 8. kitico: Kadar jaz vmrja bon... Dalje: »Dere sem še pajbiček biâ< (okolica Svetinj), ki je med stanovskimi, 15. sn. str. 604 in poje o prepiru med zakonskima. Pač pa ima prleški pesnik Peter Skuhala v svoji zbirki »Popevke« iz leta 1907 šestkitično tristopično mladostno pesem, katere prva kitica se glasi: Gda sen mali bijo Luštno je bilo, Da sen mleko pijo, Beli močnik jo, V robači sen skako. Glasno se smijo, trala, lala, lala, lo. Gda, Da: ko; oblike deležnikov na — o so muropoljske (»dolenjske«); robača: srajca. Skuhalova prva kitica se vsebinsko in delno celo oblikovno (pripev!) precej ujema z našo peto kitico, zlasti pri C in C1: prvi dve vrstici imata povsem isto vsebino, v robači sen skako je prav isto ko v jajnki skaka. Druga vrstica himne ima isti metrum in ritem, kot je tu, celo refren je isti in tukaj kar označen. Toda napev Skuhalove priložnostne neštu dentovske pesmi, ki ga je zložil avtor sam, je — kot bo to razvidno v Voduškovi razpravi — drugačen in po glasbeni plati torei ni mogoče najti zveze med obema pesmima. Ali pa je Skuhala (po 1907) vendarle vplival s svojim mali bijo na spremembo Gomil- šakovega v janjki skakal ne glede na rimo? Ali pa je Skuhala (pred 1907) po svoje posnel Gomilšakovo kitico. 1898/99 natisnjeno in že močno razširjeno, ter ustvaril samosvojo »popevko«? Vsekakor se je zvočni in lahko izgovorljivi verz Dere... izmed vseh variant naibolj priliubil. Se bo kdaj posrečilo najti ožjo zvezo ali odvisnost obeh gorniih kitic? Bi mogli govoriti o kontaminaciji obeh variant? Bo možno najti še kak tretji vir? Previdnost nas varuje prenaglih sklepov. Sprememba te vrstice je med najpomembnejšimi. Prvotni prislov veselo (imata ga tudi yl 7 in F) je vulsrariziral v liištno, liišno. Po Jiiš' namesto v hiši. hiži je neljudski vpliv. Kotalikanje vozička po sobi (kolca v hiši sem potakal, pri F: takal) in pestovanje mačk (varval mač- kico) sta še vedno priljubljeni igri kmečkih cicibančkov, za spreminjanje podob torej ni bilo potrebe in razlogov. V šesti kitici je Gl popravil staro obliko po leti v poleti (Plet. ima še obe možnosti). Zacherlova sta to kitico po svoje zapisala: kniižno obliko po vasi bi morala postaviti na konec prvega verza, tako bi dobila rimo s tretjo vrstico, ki pa jima je sploh privzeta iz 75. verza in na tem mestu nima domovinske pravice. F ima v tej kitici: Plezal sem po starem lesi, I Takal repno kad. Ce pa videl sem (vida sen) se mi dozdeva bolj naraven besedni red kot Če sem vida pa (C in D): če bi pa v drugi varianti poudarjali (skandirali), bi 89 Leopold Stanék pomenil: zopet. Vem pa, da ima goričanski del Prlekije tudi to možnost stave (bližina Glonarjeve domačije!). Za razvoj ljudske pesmi je značilen primer, ko širitelji včasih kakšnega izraza ali rekla ne razumejo več in ga zamenjajo z drugim ali ga uporabljajo naprej v spačeni obliki. Tak primer napačno razumljene jezikovne posebnosti navaja Gl v dodatku k Štreklju: iz »tvoja roka« je nastalo na Štajerskem »tuja roka«, kakor so slišali v narečju peti Dolenjce. Podobno sem slišal 1945 na Štajerskem peti dekleta -»druzga Tita mi hočemo«, ker jim je bila beseda »druga Tita ...« neumljiva. Tukaj pa je iz verza Ali Čiča, joj nastalo pri Kle- menčiču te je bilo joj, pri Župcu te blo tudi joj, pri C in C/ pa že: čičijoj, čeprav je Zacherl v opombi označil besedo s »potepuh«. Oblika čičijoj ne more biti samostalnik (kvečjemu medmet), kar bi po skladnji — videl seni cigana ali čičijoj? (seveda Čiča, joj) — moral biti. Kako je prišlo do tega? Gotovo je že več desetletij mimo, ko so še po vaseh in sejmih vpili jesiharji (prodajalci jesiha) in drugi krošnjarji. Čiči, t. j. ljudje iz Cičarije, z meje hrvaške in slovenske Istre (Matičetov: predvsem prebi- valci vasi Mune in Zejane; Glonar: poslovanjeno vlahoromunsko prebivalstvo Cičarije). Kasnejši naš rod jih ni več poznal — prvotni izraz se je spačil do neumljivosti. Redaktor D je sicer sprejel prvotno obliko, ker jo je pač poznal iz prejšnjih zapisov. C in C 7 sta verno zapisala spremenjeno, porušeno podobo pesmi, čeprav sta kot izobraženca skoraj morala vedeti, za kaj pri stvari gre. Tako smo priče primera »krušenja« zaradi družbenih sprememb (Grafenauer). Namesto neljudske oblike To sem bežal je nastala te (tedaj) sem bežal. F: Čas ( = tedaj!) sem bežal... Znani sta še dve varianti te kitice: Klemenčič: Če pa so cigani prišli, te je bilo joj, leta sen po celi hiši, v parmo al za gnoj. Zupec: Če cigane sen zagleda, te blo tildi joj, te sen beža kak podgana v parmo al za gnoj. Zlasti prva se dandanes mnogo poje. Žensko rimo je sicer zamenjala asonanca (v drugi še te ni!), skladnja v zadnjih dveh vrsticah pa ni dosledna: leta (leta) sen po celi hiši pomeni namreč tekal sem, kar je v redu, a za zadnji stih ne potrebujemo ponavljajočega se dejanja, temveč trajajoče tekel sem, kar pa ima v narečju drugo kvaliteto: l^Ja sen. V tem pogledu teče druga varianta bolj naravno. Tu vmes se včasih poje kitica E: Naša mačka mlade mela, včasih dve al tri, (včasi štir, včasi tri) včasih smo jih duma jeli (Baukart:" meli!), včasih vkraj dali. Nečista prva rima in neustrezna vsebina jasno kažeta, kako so ljudski šaljivci dodajali nove domislice v duhu stare sheme in z »ujedljivo zabavljico« ter z norčkanjem iz samega sebe in drugih (mačke jeli) zabavali družbo. Narodopisec, prleški rojak Jan Baukart, upok. prof. v Mariboru, mi je dal za študijo nekaj potrebnih pojasnil. 90 >Dere sen še mali bija« Ljudski izraz je oča, ne oče. V D so narekovaji za premi govor, ki se pri BI (1957) začne spremenjeno: »Franček, ti si rogač!« (Baukart: roglač je vrsta hrošča). To kaže, da ljudstvo izrazov šlutek (šlatek) no (A I ima alj namesto no) vtragljač (Al: straglač) ne pozna več tako na široko (F: Čuček in vtraglač). C in CI imata porušeno, manj ustrezno sploh bežati (= vedno b.) za zmiraj (zmirom) ležati, kar bi se lahko ev. nanašalo na bežal (beža) v 27. v., verjetno pa gre za prepisno napako (b za 1!), ker že naglas ne ustreza: narečno je bol| prav bežati. Pri C prečrtani in pri C / še ohranjeni izraz vsagač (gen. pl.), ki ga Plet. nima, je neznan in bi bil mogoče v zvezi z vsajati — polagati (pogače) v peč? Siba poje lepše kot petelin ni ravno posrečena primera. Gre za šalo. Drva (poleno) kot edninska oblika ženskega spola živi v dolini Pesnice (dr. Kolarič), v Pomurju (C in CI) le množina istega spola (drva so letele). B I in F imata: so letela; Al neposrečeno: Derva z mene je letela. V naslednji kitici je uredil Majcen drugo in tretjo vrstico smiselno tako, da ju je stavčno zvezal brez ločila (enako Glonar in Breznik, s tem da sta že na- domestila s še: Brž ko so mi slekli krilce, B že so me v platnenih hlačah. Al in D: in sem bil ,še v — ^ 7 je brez predloga v\ — platnenih hlačah, so me...; F: Da v bergišicah / So me ...). Pri A je vejica na kraju 2. v. odveč (manjka pa v I.V.!) ali pa — manj verjetno — zaključuje eliptično rabo: že (sem bil) v bergušicah.28 Dokaz za to bi bil (enjabementi so v liudski pesmi namreč res redki, kar poudarja že Grafenauer!) v C in CI: Že v bregušah sem (sen), toda porušeno in brez rime! S silo je prešlo v liudsko obliko s siloj, C in CI šiboj (= s šibo), BI celo: seboj (= s sebof). Glonarja je motil ti (ta) grozen strah in ga je zaradi zaimka — po nepotrebnem — spremenil v določno obliko, saj nedoločna v tej zvezi v narečju živi. Razen D jo imajo vse variante. Tudi vzklika o j jaz ne bi spreminjal v oh\ Za naziv vzgojitelja imamo tu tri izraze, tudi B I ima školnik, nekoč služ- beni, uradni naziv, C I narečno vičitel, F očitel. Variante, ki nimajo starinskega deležnika zabiva(l), so brez čiste rime: C in C 7 zabijal, E nabija. Pri zapisih brez oseb. zaimka me (C in C I) ne vemo, kaj ali koga je učitelj zabijal. Primera s sobo ie zgolj pretiravanje. B s pred- logoma v me je kak v soho (predmeta ni!: misli na predmet v 3. v.?) je ne- okreten. BI ima varianto 2. v.: pa še kak hildo, s čimer zavrže podobo s soho. Pri F ie zapisano slabo umljivo: zabijaj (?) / Je tako suho (?). Primer »mali- čenja« ! V. 45: F ima Nategoval. Neposrečeni vmes A 46 se je nadomestil z mi, ki se je obdržal, ima pa ga že tudi Breznik! Prase je povsem izrinilo žrebe, žrbe, ki ie podobna oznaka kot tele: osel no žrbe sta sicer vsakdanja vzdevka iz prleškega »prispodabljanja« (»cojavanja«) med šolarji. Osla in žrebe ima že tudi ALBI ima za krsta : mea (imel), A I : kerstil. Mašilo pač v A 49 {Al samo pa — napaka?!) je drugod srečno izpadlo. Za pahnjen, pahjen (dr. Kolarič je mnenja, da izraz ni prleški, temveč za- hodnogoričanski in kozjaški) mali siromak pozna E: bogi (ubogi) s. Prilastka mali in bogi podobo kajpak osiromašita. E ima: Hteja klesti (?) no čohati / se po . . . Klopi A 53 z naglasom na prvem zlogu so zamenjale bolj posrečene Hlače. Naučil (naglašeno na prvem zlogu!) sem nekaj brati — koga sem naučil?, se vprašamo. Na mestu je le povratni glagol (brez se hi bil vpliv notranjskokraških govorov, kar pa tudi ni izpričano — natis v Trstu?). Zaradi knjižne oblike Naučil (povrh še s prisiljenim naglasom na a!) te bil v verzu en zlog preveč, zato je zapisovalec A izpustil povratnoosebni zaimek. Pri narečni obliki navča " Breguše so nosili možje in fantje tja do srede stoletja, piše Gomilšak y svojem >životopisu« sovaščana in ujca dr. Jožefa Muršca, Ilirca »slovenskega konzula v Gradcu«, v Slovenskih večernicah 1898 (pisec se je podpisal J. G. Vrbanov, ker se je Gomilšaku po do- mače reklo Vrb an). V tem življenjepisu je tudi prav podobno izražanje o (Murščevem) šolanju na osnovni šoli in gimnaziji, kot ga imamo v naši pesmi. 91 Leopold Stanék (nafča.; Breznik ima NaDČil), ki je A verjetno ni poznal, je stvar v redu in verz lepo teče, kakor zahteva pevnost. Za knjigo brati in številke šteti uporablja vzhodnoštajersko narečje samo en izraz: šteti. Šele v zvezi vedno lahko razločiš, za kaj gre. Zaradi rime pa je tu rabljen brati. Kakšna kritika šolskega uspeha! V sedmih letih si je pridobil le nekaj temeljnega znanja! Ali pesnik samo šaljivo pretirava? Ali pa je kaj spomina na Gomilšakovo šolanje v ljudski šoli (okr. 1849—1855) in na ponemčevalne metode v dobi Bachovega absolutizma? VsOjene nemščine se otroci niso prida navadili, materinščino pa je zanemarjal učni načrt ali nezavedno učiteljstvo.^' O nizkem stanju osnovnega šolstva na Slovenskem v tisti dobi se poučimo tudi iz poročil okrog ljutomerskega tabora in sploh iz vsega boja za pravice slovenščine v šolah. France z nenavadnim naglasom na prvem zlogu dandanes na vzh. Slovenije ni običajno ime, samo Franček — tako imata B I in E, C in CI sta brez imena, zato brez rime. F ima ime J ozek, zato asonanco s fižolek, kar je vsebinska za- stranitev! Je pa značilnost celjske variante. Ali je rima v tretji vrstici gibance vplivala na tako obliko imena? BI ima namesto močnate jedi klobase, torej samo asonanco. Med nadaljnje največje dobrote rodne zemlje sodijo krofi (na- rečno krof li), dalje štrukli no meso. D ima narekovaje za nagovor. Poleg kitic Dere sen še ... in Mati so mi je ta in naslednja med najbolj znanimi in priljub- ljenimi. Tudi še tako vestni zapisovalec Majcen včasih »zadremlje« : v B 59 je za- menjal besedni red v celo faro — če hočemo rimati, moramo imeti faro celo. Ali pa je nemara samo vestno zapisal že porušeno vrstico? BI (isti vir!) ima namreč tudi celo faro, toda ima v prvi vrstici namesto nobeno delo: nobeno rabo, to je vsaj asonanco. Kitica izraža znano željo agrarnega materialista v pretekli dobi, ki je hotel imeti v hiši tudi duhovnega »gospoda«. Koliko osebnih tragedij je izviralo iz takšne mentalitete hišne oziroma farne (fara je bila meja tedanjega obzorja) časti, saj je ponekod izvajala pravo nasilje nad človekovo osebno odločitvijo. Turška sila: prim. Gomilšakov sestavek »Turki pri Radgoni« v Novicah, 1862. Basam (basan) saprment -v C (C I) je očiten vpliv iz bližine madžarskega področja — preko Prekmurja je postal vzklik znan tudi v okolici Ljutomera. To obliko imajo samo ljutomerske variante. Za Postal z bolj redkim naglasom na prvem zlogu je ljudstvo raje sprejelo »svojo« obliko grata. C 7 68 ima napako: nagli namesto naglo štident. F: Naenkrat — ni prieška oblika! S to kitico se priložnostni zapis Minke Zacherlove konča. Sledi najbolj znana in priljubljena kitica, s katero včasih kdo kar poskuša začeti peti pesem. Prvi verz Mati so mi nabasali je tako posrečen in popularen, da se je ohranil neizpremenjen v vseh 8 variantah, kar je pri celotni pesmi prava redkost. Dokazuje pa, da je posrečeno obliko ljudstvo vedno rado sprejemalo in tudi ohranilo brez spreminjanja. Gl. je nabasali opremil z ostrivcem, ker je deležnik v narečju naglašen na drugem zlogu. Naštevanje v drugem stihu je različno: poleg študentovega priboljška je še kaj za gospodinjo — moke, jajc, pšena (A, C) —, pri kateri bo dijak stanoval, največ pa se opeva studentova popotnica kruha no klobas BI, E; mesa (z naglašenim e!) in klobas B, F; pri D celo en kanjer (kajir = torba) klobas; AI Sira in klobas. Zanimivo je, kako Ilešič, avtorjev življenjepisec, v Mohorjevem koledarju — 10 oziroma 9 let po prvem natisu — citira to kitico: Mati so mi nabasali pšena in klobas, oče pa me zapeljali v Marprok v strti klas. Primerjaj varianto C! " >V prostonarodnih (osnovnih!) šolah se je učilo po večini, v latinskih pak izključno v nemškem jeziku,< piše Gomilšak za čas Murščevega šolanja. 92 »Dere sen še mali bija< A, AI in C 72 imajo čisto nemško obliko Marburg, druge so narečne: B Majpruk, D Marpuk, zlasti pa. B I, E Marpruk, 7/eši'č Marprok. Za nenavadno reducirano obliko čtrti pri A imajo druge variante narečno pravilno: strti. Al šterti. Zakaj pa v četrti razred? V četrti razred normalke, navadno mestne vad- nice, kjer naj bi se v pripravljalnem oddelku kmečki kandidat dobro izuril v nemščini, da bo mogel po enem letu slediti gimnazijskim predmetom, ki so bili vsi — razen verouka — v nemškem jeziku (Murko, Spomini, 1954). Z izrazom klas, ki se je v narečju oprijel, je pesnik označil nemško mestno šolo, ki jo bo kmečki »čeliec« odslej obiskoval. Posebnost je drameljski zapis z lokalno varia- cijo: Očka pa me zapelali / V celsk pripravni klas (!). Posebnost pri F je tudi naslednja kitica, ki je ne pozna nobena druga varianta: Dokler je še kruha bilo. Vriskal sem in pel. Ko pa tega je zmankalo, (naglas!) Névem, kaj b' začel. Porušena forma priča o novi tvorbi! Naslednjo kitico prične F takole:Tukaj sem jaz revež imel / Celi paradiž..., kar je tudi porušeno. (Po tej kitici ima F le še eno: Velik sem že za ženiti...) Namesto zlati paradiž se je uveljavila ljudska oblika celi p., za Skakal pa leta(l) — obe obliki ima že prvi zapis Al; po blatni gasi: reven dijak je sta- noval kje v predmestju starega Maribora, kjer takih ulic ni manjkalo. A daje izraza »klas« (tudi C) in »gasa« v narekovaje, ker se zaveda ljudskih spačenk. Breznik ima po lajti, tržaški zapisovalec po kleti (ali ni razumel izraza ali pa se je namenoma izognil izposojenki iz nemščine?), drugi zopet po lajti, glajti, kar pomeni sod, kaščo, shrambo za zrnje. Sicer pa je prleška klet pravzaprav tako samo shramba za žito in orodje, za pijačo je — pivnica (Baukart)! Gornja prispodoba hoče ponazoriti slepo pojanje dijaka po ulicah — kot miši v kleti ali kašči. Sledi kitica E variante: Tam smo jeli sir, pogače, štriikle no meso, če razpočijo se hlače, kaj je men za to! Neustrezna vsebina (dobrote takšne vrste je dijak lahko užival samo doma na kmetih, ne pa v mestu pri dijaški gospodinji!) kaže primer ljudskega »soustvar- janja« v trenutku šaljivega navdiha, seveda v obliki in besedi dosedanjih kitic. Naslednjo strofo imajo vse variante, le prvi natis ne. Pri A I Navčil sem se, pri B in B / se je Vuča žemlje jesti, pri C in D Navča... Zemlja in kava sta znak »gosposkega« življenja! Al: Uk pa taj (tja) na klinec vesti. Štacun narečno tudi preglasa (štaciin), kliub temu še vedno ne dobimo čiste rime na sline. Ta kitica je edina, ki ima žensko rimo tudi v drugem in četrtem verzu — drugače tega namreč ne moremo brati! —: zija — cedija. Breznik kot najstarejši in najvernejši zapisovalec ima sicer zijal — cedil, torej z naglasom na zadnjem zlogu, za kar je moral spremeniti tekst obeh verzov (Sem naj rajš zijal / Sem zlo rad cedil), da je obdržal metrum, a je ob rimo! Celjskemu rojaku (rojen 1849 pri Sv. Martinu v Rožni dolini pri Celju, Biogr. leksikon) in dijaku sta bili narečni obliki pač tuji. Vprašanje ostane, kaj je avtor pesmi postavil na tem mestu. Za A je to pač edina narečna oblika preteklega deležnika — ni se ji mogel izogniti! B iz leta 1908 (in E) kitice niti ne pozna ~ se ji je iz zadrege izognil? — C ima v tej kitici porušeno rimo v prvem in tretjem stihu: štacuni — figah. Prvi zapis ^ 7 je v začetku kitice brez predloga v, s tem posrečeno od- jadeta dva predloga v vrstici: Pisane reči v štacune. Namesto fig ima: po slad- xem cukru sline ... 93 Leopold Stanék Profesor moramo zaradi rime brati narečno: prefçsar : cçsar; dalje držal (A I deržal) — tudi v narečju nenavaden naglas! — znal. Teže gre to pri B in D: drža (komaj možno!) : zna. Porušena varianta C porabi četrti verz že za dru- gega. Podoba brkatega {A I berkast, E bradat) avstrijskega pedagoga je posre- čena. C 85 ima strojepisni brkt prečrtan in s črnilom popravljen v mašilo brž. Je črpal iz kakšnega slabo čitljivega zapisa? Ali pa mu dvozložna beseda ni šla v metrum? Tretji verz s sultanom, turškim cesarjem se je od prvega natisa dalje popravil oziroma vrnil k prvotnemu, tako ima namreč Al. Skratka: tako je izvirno, le natis ima zastranitev! Y A 85 naj bi stala na koncu verza vejica (ali pomišljaj), ne pika, ki ne daje smisla! Kvečjemu klicaj za vzklik, za eliptični stavek! Variate B, C in D imajo v glavo, A I brez predloga v, natis pa v glavi: zabiti torej tukaj ni ne- določnik, ampak trpnopretekli deležnik v 3. skl. ed. ž. sp. (v zabiti glavi), kar je smiselno in teče kar dovolj naravno, ter veže misel z zadnjim verzom, čeprav z dvema vmesnima stavkoma! Pri drugih namreč prvi verz z glavnim stavkom nima nadaljevanja in ostane nedokončan, šele zadnja dva verza tvorita priredje. Breznik ima: Kde bi morlo (zelo nenavadno!) nekaj biti. Naslednja kitica je pomembna za štajerske narodnostne boje v drugi po- lovici preteklega stoletja, ki so se v malem razvijali tudi med mariborskimi gimnazijci (na mariborski gimnaziji so bdi dovoljeni slovenski oddelki šele 1889 — na Kranjskem že 1882! —, ko je bila Ljubljani obljubljena že druga slovenska gimnazija; dr. Mal) in nemškimi ter nemškutarskimi realci vse tja do prve sve- tovne vojne. Koliko obmejne narodnoobrambno zavednosti srečamo v tej kitici! Čeprav je natis spremenil krepki izraz Gnusno (tako že Breznik!) v strpen in narečju neprikladen Zoprno se mi je — tu očitno manjka zdelo, kot to zahteva rima in dokazujejo druge variante (kako neki je moglo v tisku to izpusti — je bil vmes cenzorjev »škrat«, da bi z napako zabrisal učinek celote?!) — vendar so se vse variante vrnile k prvotnemu! B te kitice sploh nima — jo je previdni profesor učiteljišča namenoma izpustil v svojem zapisu za naročeno zbirko »Pesmi avstrijskih narodov«?\ Ljudski pevci so torej ohranili Gnusno (Gnusno) in zavrnili neljudsko obliko Zoprno. Nemško tulenje (pri A I, C, D, E pa lajanje) pa je tudi v natisu že udarna beseda, ki si jo moremo razlagati le v zvezi z neznosnimi političnimi in kulturnimi razmerami za Slovence v desetletju 1850 do 1860 in še naprej (n. lajanje imamo predobro v spominu tudi iz nedavne preteklosti...). Predočimo si torej pogum, s katerim se je pesem prepevala v javnosti in bila ob koncu stoletja celo natisnjena! Mogoče lahko tu iščemo raz- log, zakaj pesem v »Brivcu« ni bila podpisana s polnim imenom in nosi samo podnaslov »štajerska narodna«: vsi so vedeli za avtorja, vendar je bilo treba poudariti, da je štajersko ljudstvo pesem zaradi pomembne vsebine sprejelo za svOTO in zanjo s svojim bitjem odgovarja! Pesnikova misel o narodni zavesti in tutčevem gospostvu je tudi njegova misel! — Prieška pesem o študentu potem- takem le ni bila zgolj šaljiva, vulgarnofolklorna »popevčica«. s katero bi se zabavali vinjeni domoljubci po primicijah, gostuvanjih in veselih družbah. Tudi če bi bila hotela, ne bi bila mogla ostati brez odmeva! Če bi bil imel redafttor Majcnovega rokopisa, prof. Ivan Franke, tudi to kitico pred seboj, tako kot je ni imel, bi ne bil mogel označiti motiva te pesmi z nekam preveč preprosto besedo, zapisano na listek pri rokopisu: »Vaški pa- glavec je, potem za nič študent, slednič popivač in pojedač«. Konkretno razlago za krepko besedo v tej kitici pa lahko najdemo v KMD 1908, kjer biograf Ilešič pravi, da je Gomilšaku »v mariborski mestni šoli največ preglavic delala nemščina«. Ilešič se nadalje pritožuje in sprašuje, zakaj da morajo kmečki otroci že v ljudsko šolo v mesto in imeti eno leto več stroškov, če hočejo v gimnazijo. Korajžno zahteva, naj bodo »latinske šole v slovenskem jeziku!« S to učinkovito kitico se je končalo nadaljevanje pesmi v št. 5 tržaškega »Brivca«, str. 5, 20. februarja 1899. Verjetno je, da je Trst tako protinemško (protiavstrijsko) parolo z užitkom prinesel. 94 »Dere sen še mali bija« C ima porušeno kitico in je zaradi obrnjenega besednega reda oziroma spremenjene vrstice brez rime. Za Sliš'te dragi mi kristjani v ^4 93 je ljudski pevec poznal prvotno obliko Al Čujte zuoleni k. (narečno: Čute...). Ljudska pesem, zlasti šaljiva, se rada obrača na poslušalce z gornjimi besedami. Za sramotno klop se vrstijo izrazi: A črna (ali v prenesenem pomenu ali zares po barvi?). Al »ezelsklop<, B zadnja (konvencionalno), C lumpooa (napačen metrum, zato pri E: d lumpenklopil), D ezelspank. Zakaj izraz čepet (saj je sedel, ne čepel!), nam utegne pojasniti šele prispodoba v četrtem stihu v prosu ded, ki pač nikoli ne sedi. Lahko pa bi sicer studentovo ponižno, sključeno sedenje imeli za — čepenje. Sam y A 95: vse variante imajo tam, ki je le bolj mašilo. Zaimek sam pa dobro veže z meta- foro: tako sam kot strašilo v prosu. Glonar in Breznik imata to kitico šele čez tri kitice kasneje, ker hočeta prej našteti vse učne predmete in označiti pouk nasploh. Verjetno imata prav, vendar sem jaz tukaj kitico zaradi primerjanja pomaknil naprej, kot imajo to variante A, B in C. Zakaj je latinsko in grčko (A I gerško) pri A razprto stavljeno, drugi pred- meti pa ne, bi se dalo težko dognati. Rima latinsko : slovensko je le približna. Domnevo o študentovem zavestnem uporu proti učenju tujega jezika nam po- trjuje v tej kitici tožba, češ da je (B in C: blo) gospodom slovensko ose premalo, E preslabo. Kot da bi še vedno slišali Prešernovo trpko ugotovitev: »Slowenisch (sprechen) die, so von dem Dienerstande...« Gospodom: Glonar je množinsko obliko slabo zamenjal z edninsko gospodi, ki ima namreč v narečju naglas na prvem zlogu. Med »gospode« gornje vrste gotovo nista sodila Davorin Trste- njak in Božidar Raič, ki sta takrat tam poučevala! Tu konča Zacherlov zapis C z opombo: »Manjka še nekaj.« V spremnem pismu je Kramolcu obljubil, da bo za druge kitice še »prebrskal svoje zbirke iz dijaške dobe« (še en dokaz, kako marljivo so si tedanji študenti zapisovali ljud- sko blago, pa tudi umetne pesmi, zlasti priljubljene študentovske!). Tudi ta zadnja njegova kitica je — kot mnoge! — porušena, in sicer v poslednjem verzu zaradi drugačne stave. Kitico o realnih predmetih ima le varianta A: živalstvo — nar. vse stvari (stvarine), rastlinstvo, matematika in zgodovina, vse za kratek čas. Kitica je naknadna tvorba in se ni prijela. Poznat ne ustreza narečju ne po naglasu ne kot kratki nedoločnik — takšne oblike so nekakšno spačeno posnemanje »bolj- šega« (mestnega) govora. Namesto gornje je med izobraženci bolj znana kitica, ki jo imajo Al, B in E, z nemškimi oblikami predmetov: geografi, kar je boljše, saj je geometri tudi — matematik! Vsi D 107 je metrično odveč. Pevec bi ljudstvu ne mogel nazorneje prikazati težkoč študija klasične (ta- krat »humanistične«) gimnazije, kot je to storil v naslednji kitici z dvema pri- merama nemogočih storitev: vzeti sta iz srede življenja, živinorejcev in vino- gradnikov — kravo ali sod (štrtinjak) vtakniti v žep! Ka(k) če... je natis zamenjal z bliže knjižnemu ko rad bi. Maček (nar. mačak — sploh prevladuje samostalnik moš. sp. nad žensko obliko) skuša pobegniti pred nagajivcem skozi okinjak, oknenico, a on ga neusmiljeno vleče za rep (žep : rep tudi v narečju ni čista rima!). Maček se grdo dere — prispodoba učenja tuje učenosti! Maček s črno glavo — tu ne pomeni nič praznovernega ... Marpurg A 110 iz Marburg A 72 ie korak v narečje, enako pri A I Marbruk, B in D sta obdržala prejšnji obliki, B I ima tu Marbpruk (tak izgovor ali samo napaka?). Meni bit pri A I je pomota namesto mene b. Bog bil sem v isti vari- anti pomeni ubog. Večkrat bit kak sit je znana prleška prislovica. Naslednjo kitico D 117—120 imata samo Breznik in Zupec. Ker pa je prvi natis nima, je to zopet en dokaz več, in to močan dokaz, da varianta A ne izvira neposredno iz avtorjeve roke. V čem bi bil razlog, da se kitica ni bolj prijela? Mogoče v manj znani frazi »pri soncu jesti« ali v — ljudstvu neznanem — izrazu »kljuka« za oceno. Tu imamo primer »odmiranja« dela ljudske pesmi. 95 Leopold Stanék Jô pri sunci {AI Jel... pri solncu): verjetno jedel na prostem, to je nič. Pri- merjaj reklo: Na sunci smo kuhali — hoče pojasniti, zakaj je jed (že) mrzla (Baukart). al še tisto ne (E: aj še tega ne) — še manj ko nič: tako se šaljivo res tudi izražamo; kluka (prim. cvek, fajfa, pinč, dvojka ipd.) je oznaka za petico (reklo: Kljuka pet, križ deset!) iz dobe, ko je bila enica prvi, najboljši red, petica zadnji, najslabši. Kitica o letih studiranja in starosti dijaka se mnogo poje. Števila let A dvanajst, B petnajst, A I, B I in D trinajst, E dvajsti oziroma A pet in dvajset, A I in B pet in dvajs't, petnodvajset, BI šestnajst (očitna pomota!) in D, E šest- nodvajst(i) so sama pretiravanja brez stvarne računske podlage. Ce bi že sešteli leta študija (7 let osnovne šole, 1 leto normalke, potem ostane 4, 5, 7 oziroma 12 let — s ponavljanjem? — za nižjo gimnazijo), pa je nemogoče vskladiti leta starosti: pri A bi torej šel v osnovno šolo šele s 13. letom (13 + 12 = 25), kar pa je v nasprotju z verzi 36, 37 in 38 (brž ko je slekel krdce, je moral v šolo); pri Al z 12. letom (12 + 13 = 25); pri B z 10. letom (10 + 15 = 25), kar je že bolj verjetno, a še vedno v nasprotju z gornjimi stihi; pri B 7 s 5. letom (3 -f- 13 = 16), kar je očiten nesmisel — verjetno gre za 26 let starosti, ne 16; pri D zopet s 13. letom (13 + 13 = 26); pri 7? — še najbolj verjetno — s 6. letom (6 + 20 = 26), a je neverjetno, da bi smel v vsakem razredu nižje gimnazije sedeti po 3 leta (4X3 = 12). Po vsem tem je za razvoj pesmi samo pomembno, kako skušajo variante prvotna pretiravanja urediti in omiliti, kar pa je za ljudsko pesem nepotrebno in celo zgrešeno. Za koči A in hiži B (hiši B 7, fari E) imata ^ 7 in D lep izraz puši, puši, to je pušči, puščavi, puščobi, revščini, revni bajti (tudi revnemu, morda zane- marjenemu posestvu). Zakaj ima A 115 naglas na razred? Zato, ker se v narečju naglasa razred; prav zato je ljudstvo raje obdržalo prvotni izraz šolo (A I: Sem do pete šole ...). Zakaj samo do pete? »Kvinta vinta« so dejali stari: kdor ni za študij v višji šoli, ga gotovo izloči peti razred, če ga ni že grščina v tretjem razredu (zaradi nje so dijaki navadno odhajali na — učiteljišče!). »Petošolska ljubezen« našega študenta najbrž ni več ovirala pri študiju, saj mu je bilo že 25 oziroma 26 let! Tako starih verjetno tudi nekdanje šole niso trpele v razredih — vse je le pretiravanje za vzbujanje smeha! Tudi Breznik je enkrat zgrešil: gazil rima z zlezel (!) — zaneslo ga je v knjižni izraz, ker se mu je splazil ne- mara zdel neprimeren. Fletno A 117 ni štajerska oblika, pač pa nobel; dobro (Al, BI) ustrezno nadomešča izposojenki. Resem pri ^ 7 je napaka za resen = zares. Krikati A in ^ 7 pomeni vriskati, juckati, kar je bila nekoč na vasi pravica — polnolet- nosti! Ta izraz prleško ljudstvo razume, ne pa izraza krokati, kar se pravi po naše »lumpati«, čeprav bi ta beseda vsebinsko bolj ustrezala: prim. naslednjo vrstico še cigare (B smodke) zmes kaditi, šlo bi torej za pitje in kajenje, v čemer se študent navadno najprej in najbolj »izkaže«. Ker pa ima Breznik še krikati, so pač kasnejši širitelji pesmi raje privzeli izraz krokati (vpliv Križevačkih statutov?). Kitica A 121—124 verjetno ni Gomilšakova, saj je Breznikov zapis — kot noben drug — ne pozna. »Soustvaril« jo je kak študent, pevec v šaljivem na- vdihu, mogoče celo zapisovalec variante v »Brivcu«. Verzi naštevaio nadaljnje sposobnosti propadajočega študenta in se med ljudstvom — kot stihi o realnih predmetih — niso prijeli: »škis-pagat« ni ljudska vrsta kvartanja. Igram na- glasa na i! Tekoča verza Znani so mi osi jeziki, I ki so dobra jed sta vzeta iz ljudske frazeologije in sta d vseh primerkih neizpremenjena, dokaz, da tukaj ni bilo kaj prenarejati! Čarovnik A 127, naglašen na prvem zlogu, je pri Al coprinjak, D coprnjak, BI, E coprjak. B tretji verz drugače nadaljuje: znan (mi je) tudi polovnjak (sod) veliki. Z razprto tiskano besedo klet konča besedilo v 6. št. »Brivca«, 27. febr. 1899. V oklepaju podnaslov tega nadaljevanja pove, da je to konec pesmi. To je pre- »Dere sen še mali bija« pričljio dokaz, da ni Gomilšak sam dal tako okrnjene pesmi o natis, ampak da je to storil neznan zapisovalec. Breznikov zapis izpred 70. let ima namreč še celih 7 kitic (prav toliko D; B, B / in j5 pa 6!), ki zaokroženo zaključijo vsebino pesmi, česar o ne moremo trditi. Čudno je, da se je avtor pesmi, ki je takrat živel v Trstu, s takšnim natisom strinjal... Ali je zaključek izpadel namenoma, iz kakšnih drugih, tehničnih razlogov? Kitic ni najti v naslednjih številkah »Brivca« letnika 1899 niti 1900. Sicer nam pa podnaslov Konec vse pove. Velik sen B 117 je primer mešanja knjižnega jezika (oblike velik narečje ne pozna, samo veki ali velki!) z narečjem, tako tudi pri ^1 / in D, samo obr- njeno: Velki sem. Pa se zdi me (= mi) sram (E: pa me zdi se sran) je narečno možno; A I ima lepo: Pa je mene s. Rima sram : hram v narečju ni čista (â : a); tristo, petsto {F porušeno: pet sto nožev) so v ljudski pesmi značilna zaokrožena števila. — Študent tudi ne mara za zakon, ker se zaveda, da se na posestvo ne more priženiti, toliko se je že odtujil zemlji, v mestu pa ni uspel. »Ne kmet ne gospod — falot !« pravi ljudska modrost. Žal je pri nas vedno životarilo nekaj takih stricev Dolefov! Samec, a ne samotar, večni mladenič, veseljak in zabavnik hoče ostati vse žive dni, pravi naslednja kitica. Hodil bo k sosedom na prleški praznik, na koline, na žganjare, kožiihanje, lupanje (lickanje), na luščenje bučnic (koščic), fižola, koruze, na česanje perja in na zimske večere sploh, kjer bo kot večni »stric« zabaval staro in mlado s pripovedovanjem o mestu in doživetjih svojega šolanja — »Dichtung und Wahrheit« ali pa narobe. Ljudstvo bo od šaljive strani spoznavalo nenavadnosti mestnega življenja in si ustvarjalo o njem nove jodobe — nemara se v tej ali oni bistri glavi porodi spet kakšna nova kitica C pesmi o »pridnem študentu«, ki se bo pela najprej v ožjem krogu, kasneje — če bo posrečena! — se bo razširila na celo srenjo in tako ohranjala, širila ter razširjala ljudsko blago, kakor nas o tem pouči »množična psihologija pri na- stajanju in razvoju« (Grafenauer), pri »ljudskem soustvarjanju« (Merhar) ljud- skih pesmi. Prva dva verza te kitice sta tekoča in se ujemata spet pri vseh variantah. B I in E sta nadomestila na klobase z na koline, kar je prava ljudska oblika, a ostane tu brez rime! Tako v ljudski pesmi počasi prodirajo ljudske oblike, čeprav s tem »krušijo« prvotno, dosledno zgradbo kitice, ki pa ljudski pesmi tako ni bistvenega pomena. Ce bi se še enkrat rodil — nikoli več študent! Tako grenko-smešno izjavlja, saj gre raje opravljat še tako neumno poljsko delo: boba namreč ni kaj prida pleti — na krompir najbrž avtor ne misli, čeprav mu ponekod tudi pravijo bob (gl. Plet.!) —, zlasti moški ne bo rad prijel za takšno »babje« delo. Bob so nekoč več gojili: zabel jen z zaseko in morda še s smetano je na kmečki mizi kaj zalegel! Končno se pesnik obrača s staro prleško rimano krilatico (izg. poslušafci : zafci) na družbo, da zaokroži svojo »pesem visoko« o študentovanju. Slišali so, kakšen »tiček« (vtič beri: ftič), A I tič brez perja, z zajčjimi ušesi in s prazno glavo je! Iz sebe se sme vsak norčkati, a je tudi najbolj pravilno zabavno, ker nikogar ne' žali. Pri E sledi tu še kitica: Zaj je pesen pa pr kunci, dale več ne ven, dobro si pa vsi zapunte, kaj van zaj poven. Kitica je pravzaprav — vsaj v začetku z opozorilom, da gre pesem h kraju — nekakšna varianta kitice Zdaj ste čuli... Očitno je kasnejšega izvora. Je povsem v narečju: zaj — zdaj, pr — pri, kunci — koncu, dale — dalje, ven — vem, zapunte — zapomnite, van — vam, poven — povem. Iz pesmi naj stari in mladi poberejo nauk, ki sledi v zadnjih dveh ozir. treh kiticah. Pesem je sicer narasla in je dolga (= smrdi, diši) kot kozlova 7 Slovenski etnograf 97 Leopold Stanék brada — torej na koncu še ost na pesem samo?! (prim. tudi 2. kitico, kako pesem »ropoče«!) Zmaličen smisel (ljudstvo primere s kozjo brado nemara ni razumelo) kaže BI: če ste tiidi že pobrali I kozlove viši (uši). Ali pa se pevec pošali še iz poslušalcev? Al ima čisto knjižno obliko: Iz te pesmi... Nauk pa je tale: Ker je uk (vuk) težak (ljudski izraz je žmeten, tako BI, D in E), je škoda siliti kmečkega otroka v šole. Slovenski kmečki sloj v preteklem stoletju (meščanski je v »prvem kolenu« izhajal iz njega!) je sicer dal večino naših izobražencev (Gregorčičeva »Kmetski hiši«!), med njimi znanstvenike ev- ropskega formata; marsikatera kmečka mati je v bolezni ali porodni stiski zaobljubila sina oltarju, mnoge trdne kmetije, vasi in fare so si želele imeti »gospoda« — toda, kjer ni bilo glave za to, vse ni nič pomagalo! Želja in volja sta bili premalo. Navadno sta že učitelj in župnik odbrala posebno nadarjene za »šole«. Če se je kateri izpridil, je šla šola »na klin«. Načelo »rojen za plug«^« je dandanes v nasprotju s svobodnimi človečanskimi pravicami, na drugi strani pa tudi napredno obdelovanje zemlje zahteva vedno bolj šolane glave! —BI ima tu konec pesmi in zadnji verz se glasi primte raj za plug — prim. D 160! Sedaj imata samo še prvi zapisovalec Breznik in redaktor Glonar po eno kitico s pojasnilom, da zunanjost (klobuk z visoko štulo!) še ne naredi »gospoda«. Kmečki oča je torej kar dobro zadel, ko je že nekoč opazil sinove »talente« (dobro veš pogače jesti...), toda, kdor zmore samo to — naj ostane pri zemlji! Kako je torej šel razvoj prleške študentovske, t. j. stanovske, fan- tovske pesmi? Historično - biološko obravnavanje teksta, filološko in stilnokritično opazovanje ter primerjanje variant (»variante prikazujejo preobrazbo, morfologijo in biologijo ljudske pesmi«, Merhar) z upošte- vanjem politične, gospodarsko-družbene in kulturne preteklosti, skratka celotne socialnopsihološke osnove (delež zatiranega naroda, šolstvo, ljud- sko blago: prehrana, noše, običaji, rekla idr.) nazorno potrjujejo znan- stvene izsledke in dognanja naših najvidnejših narodopiscev-znanstve- nikov s teh področij. »Ljudstvo je (torej) umetno pesem zaradi naznačenih odlik sprejelo v celoti, v posameznostih pa jo je prikrojilo svojemu okusu« (Pogačnik po Grafenauer ju). Ali: »Preprosti rod osvaja ter ohranja po- večini le takšne motive, ki prijajo njegovemu sodobnemu vzdušju in pristnemu dojemanju; vse nepristnosti zavrže ali skoro pozabi« (F. Ma- rolt).^" Ne gre pa zgolj za izbiro motiva (študentstvo končno ni nič bistveno — ljudskega!), zgoraj tudi ni mišljena le gola fabula, temveč so pomembne in odločilne zlasti stilne poteze, domačijska metaforika nekega teksta — kot plod in skupek vseh naravnih silnic, tako da ljudska duša lahko najde stična mesta in po svojih močeh sodeluje. Tudi o tem že govori spredaj navedena Glonarjeva misel. Jože Gregorio je napisal v uvodu k zbirki ljudskih pesmi:^" »Prepričan sem, da je prav to, ker je v teh pesmih slovenski človek videl samega sebe, bolj kot vse drugo, pripomoglo, da so se ohranile do danes.« »Videti samega sebe« pa pomeni gledati v ogledalu svojo celotno podobo, poleg potez svoje fiziognomije tudi globino notranjosti. Kako neki bi potem mutatis mutandis rekli nekaterim mestnim otrokom, ki tudi nimajo >dobre< glave: »rojeni za — ulico«?! 2' F. Marolt, »Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi«. Kočevski zbor- nik 1939, str. 236. '° J. Gregorič, Venček ljudskih pripovednih pesmi, Celje 1956, str. 7. 98 >Dere sen še mali bija« Povzetek razvoja v našem primeru kaže naslednje sklepe: trpko resna vsebina v šaljivi posodi po že znani melodiji je ljudskemu okusu ugajala. Pesnik domačin je ustvaril vedro prigodnico z motivom iz srede bogatega agrokulturnega okolja ter v duhu značaja in temperamenta tega človeka, t. j. dovtipnega, norčavega in dobrovoljnega šaljivca, Prleka, ki brije norce iz lastne usode. Pesem so za njim privzeli mnogi znani in neznani ljudski pevci, da z njo zabavajo družbo.^^ Od prvega znanega zapisa brž po nastanku pesmi preko prvega natisa iz neznane roke, ki je narečne oblike zamenjavala s knjižnimi, je pesem s širjenjem prevze- mala vedno bolj ljudske oblike: izločila je manj posrečene kitice, do- dajala nove, zamenjavala manj znane izraze z domačimi, privzela na- rečne oblike (tako značilni preglas ü in pret. deležnik brez 1!); a vse to brez doslednosti, saj ravno neke nenavadnosti (posnemanje »boljšega«, privzdignjenega govora) tako rade ščegetajo ljudsko domiselnost. Tekoče, pevne ljudske oblike so se uveljavile kot prislovice, čeprav so s tem včasih okrušile staro shemo verzifikatorske zgradbe, saj pri »krušenju in odmiranju« delujejo iste sile kot pri »nastajanju in razvoju« (Gra- fenauer). Karakteristiko napeva in zgodovinske izsledke v zvezi z glasbeno platjo pesmi bo — na mojo prošnjo — prispeval dr. Valens Vodušek, ravnatelj Glasbeno-narodopisnega inštituta v Ljubljani, v samostojni raz- pravi. Sodobna znanstvena izkušnja namreč uči, da tekstovna obravnava ljudskih pesmi, ki se navadno pojo, brez obravnave in primerjave me- ličnih variant nikakor ne more hiti popolna! Zusammenfassung CALLES WAS DIE WELT DURCHKRIECHET'!. (Varianten eines slorvenischen Studentenliedesj Die Abhandlung umfaßt eine Lesartenstudie des ostuntersteirischen (Gebiet des Pr le - Dialekts) witzigen Volksliedes vom Studenten »Pse, fcar lazi po tem sveti« (»Alles was die Welt durchkriechet«), bekannt gewöhnlich durch den Vers »Dere sen še mali bija« (:»Als ich noch ein kleiner Knirps war«). Dieses Unterhaltungslied wurde zum Hymnus des Prie - Volkes und ist heutzutage fast in allen Gegenden Sloweniens wohlbekannt. Weniger gilt das für seinen Autor Jakob Gomilšak (1843—1906), am allerwenigsten aber für die Jahres- zahl der Entstehung. Im einleitenden Teil versucht der Verfasser auf Grund von biographischen .sowie literar- und sozial-historischen Angaben die Entstehungszeit des lustigen Studentenliedes festzustellen: es muß in der Zeit der Alumnatsjahre des Dichters (vor 1867), eines begeisterten Gesellschaftssängers, anläßlich der Primizfeiern, wo seine patriotischen Toaste und witzigen Studentenlieder viel gesungen wur- den, während der Konstitutionskämpfe der österreichischen Völker um die po- litischen Rechte, um die Rechte der Muttersprache in der Schule sowie hei den Behörden — ungefähr in den Jahren 1863 bis 1867, vielleicht ohne Vorhe- '1 Posrečeno je, če poje pesem predpevec, zbor pa mu odpeva le refren. 7- I 99 Leopold Stanék reitung, verfaßt rvorden sein. (Im Jahre 1866 erschien auch sein vielgesungenes Lied »Slowene bin ich^ im Druck.) Diese Entstehungszeit des Liedes beweist auch die älteste, vom Professor Fr. Breznik aufgefundene Variante (AI), die in einem handschriftlichen Liederbuch aus »seinen Studentenjahren« (höchstens bis 1868—1870) stammt. Der Originaltext ist teilweise autobiographisch: Erinnerungen an die fröh- lichen Bauernkinder jähr e und an das lustig-bittere Studentenleben mit viel W itz und Selbstironie; teilweise patriotisch: der slowenische Gymnasiast findet die vordringenden Tendenzen der deutschen Unterrichtssprache in der Mittelschule >ekelhaft«. Das Studieren wird ihm widerwärtig und der schiffbrüchige 25-jäh- rige Student will ins bäuerliche Leben zurückkehren und als ewiger Junggeselle seine Tage verbringen. Des weiteren veröffentlicht der Verfasser von den 11 bekannten 4 Lesarten: A erster Druck (im Witzblatt »Brivec^ — »Friseur«, in Trst, 1898, 1899); B vom Prof. Majcen 1908 aus der großen handschriftlichen Sammlung Slowenischer Volkslieder mit Melodien; C vom Lehrer Zacherl 19J2 in Ljutomer; D gedruckte Redaktion vom Dr. Glonar im Slowenischen Liederbuch 1940. Aus dem Vergleich und der Erörterung dieser, wie anderer, schon in Bruchteilen aufgezeichneter Varianten, geht hervor erstens, daß der unvollkommene erste Druck (A) nicht direkt aus der Hand des Dichters stammt; zweitens werden die Gründe, aus welchen das studentische Gelegenheitslied ein Volkslied geworden ist, klargelegt. Die Entwicklung vom Kunstlied zum Volkslied ging vermutlich folgenden Weg: nach der Verfassung in den Siebziger-Jahren des vorigen Jahrhunderts lebte der witzige Inhalt in der Form der vielgebrauchten vierzeiligen hüpfenden Volksstrope mit vier- bzw. dreifüßigen trochäischen Versen und gekreuzten klingenden bzw. stumpfen Reimen weiter, in einer der Mundart angenäherten Sprache, voll von Volkstümlichkeit, Altertümlichkeit und regionaler Metaphorik, mit der leichten, einfachen und schon eingebürgerten Singweise mit Refrain, der der Text untergelegt worden war, im Munde der singenden Studenten, Zech- brüder und Bauernmädchen zu verschiedenen Festen, Hochzeiten usw. Das Lied wurde mündlich viel verbreitet, verändert, verkürzt und erweitert, wobei die klangvolleren Verse wörtlich erhalten wurden, so daß es im ersten Druck (erst nach ca. 54 Jahren!) schon als (unter)steirisches Volkslied gekennzeichnet wer- den konnte. Das Produkt des Einzelnen wurde — ein gesunder Kern in gefälliger Hülle — vom Kollektivum als Spiegel seines eigenen Lebens mitschaffend auf- genommen und treu bewahrt. Das Lied wurde, da der Autor noch lebte und bekannt war, in die große Sammlung Slowenischer Volkslieder von Štrekelj zwar noch nicht aufgenom- men, »obwohl es viel gesungen wurde« (im Anhang werden nur die erste Strophe, die Quelle des ersten Druckes und der Dichter zitiert), doch im Jahre 1940 (Glonar) geschah dies schon ohne weiteres und mit vollem Recht. Nach »zwei Generationen« ist der Übergang zum Volkslied bei erfüllten Bedingungen vollführt worden. Die Heranziehung der zeitgenössischen heimischen Fachliteratur (Dr. Gra- fenauer, F. Marolt), die historisch-biologische Behandlung des Textes (und der Melodie — siehe Dr. Vodušek!), die philologische und stilkritische Betrachtung, Analyse und Vergleichung der Lesarten aus verschiedenen Orten und Zeiten, mit Einschluß der politischen, wirtschaftlichen und gesellschaftlichen Vergan- genheit bringen das ganze sozial-psychologische Wie und Warum zum Vor- schein, d. h. es werden die Vorteile und Gründe klar, aus welchen das Kunstlied Dom Volke im großen aufgenommen, in Einzelheiten aber dessen Geschmack und Stilart angeglichen wurde. 100 PRIČEVANJE O NOŠI V POZNOSREDNJEVEŠKI UMETNOSTI NA SLOVENSKEM Angelos Baš V zgodovini slovenske noše viri za dobo pred 12. in 13. stoletjem v poglavitnem manjkajo.' Iz poznega srednjega veka se je potlej ohranilo nekaj pisanih virov o naši oblačilni omiki, ki pa so prav borni in ki iz njih ni mogoče pridobiti pomembnejših sklepov o takratni noši na Slo- venskem. Prvo širše in zaokroženo poglavje v zgodovini naše noše sestavljajo tako upodobitve v poznosrednjeveški umetnosti, ki zajema na Sloven- skem obdobje 14., 15. in pa še prvo polovico 16. stoletja, ko potem ta upodabljajoča omika z reformacijo odmre in jo po polstoletni praznini ali cezuri nasledi zgodnejše baročno slikarstvo in kiparstvo. Izraba posvetnih oblačilnih motivov v naši poznosrednjeveški umet- nosti pa terja najprej opredelitve njihove pričevalnosti za podobo obla- čilne omike na Slovenskem v poznem srednjem veku, kakor se obsega v zgodovini, se pravi v 14. in 15. stoletju, in pa v 16. stoletju. Ali z dru- gimi besedami: določiti je treba, koliko se lahko nanašajo raznotere upodobitve posvetnih motivov v raznih oblačilnih zvrsteh na resnično ustrezno stanje v razvoju naše noše v poznem srednjem veku in 16. sto- letju. To vprašanje naj obdelujejo pričujoče vrstice. Mera izvenumetnostne dokumentarne vrednosti upodabljajočih spo- menikov je bila pri nas, prav tako kakor tudi drugod, le malo načeta. Pomen slikarstva, kiparstva, iluminacij in knjižnih ilustracij v poznem srednjem veku in 16. stoletju je bil tako obravnavan skoraj izključno le z ožjih umetnostnih vidikov, neprimerno manj pa glede na njihovo dru- gačno dokumentarno vlogo: o izvoru njihovih povzetkov iz tedanjega svetnega življenja ali o obsegu samostojnosti v takih upodobitvah. Spričo tega so posvetni motivi v naših upodabljajočih stvaritvah iz tega časa le nepopolno znani in kajpak tudi malo obdelani.''* 1 M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljub- ljana 1955, str. 165. 'a Prim. A. Schultz. Deutsches Leben im XIV. und XV. Jahrhundert. Prag- Wien-Leipzig 1892, str. IV. 101 Angelos Baš Ob tem je treba vnaprej pribiti tole. Umetnostni viri štejejo kot zgo- dovinsko gradivo v primeru, če pomenijo za določena vprašanja edine neposredno ali posredno ohranjene podake ali pa če vnašajo v zgodovin- ske spoznave prispevke, s katerimi morejo dopolnjevati druge vire. Po- temtakem umetnostni spomeniki ne pomenijo pravih zgodovinskih virov, če je o določeni temi na voljo zadosti zgovorno pisano gradivo ali če likovna izročila ne izkazujejo nobenih samostojnih osvetlitev za neko neumetnostno vprašanje. V takih primerih je skrčen njihov pomen samo na ilustrativno vlogo, ki pa jo gre upoštevati tudi, če je le fragmentarno ohranjena, saj pomeni bolj ali manj neposreden, živ ali vzporeden do- kument o določenih razmerah ali dogodkih.^ Za upodobitve posvetnih oblačilnih motivov v našem spomeniškem inventarju iz 14., 15. in 16. stoletja se sme reči, da pomenijo osnovno kostumografsko gradivo za zgodovino tedanje noše na Slovenskem. Zakaj do drugega desetletja 16. stoletja skoraj praviloma pogrešamo druge vire o videzu takratne oblačilne omike pri nas, ki bi bilo na njihovi podlagi mogoče naravnost obnoviti posamezne poteze o vnanji podobi noše. — Iz poznejšega razdobja, ki nas tu zanima glede na zgodovino oblačilne omike, izvira resda tudi pisano gradivo, vendar pa so njegove izpovedi za rekonstrukcije o poglavitnem videzu ali zlasti o krojnih značilnostih tedanje obleke pomembne le v manjši meri, marveč so tehtne predvsem za opredelitve oblačilnih materialov, izdelave in cen posameznih obla- čilnih kosov, stanovskih okvirov v noši, torej zlasti za poglavja, ki pred- stavljajo povečini gmotno, vse manj pa formalno stran oblačilne omike. Tako so upodabljajoči spomeniki, kolikor vsebujejo posvetne kostumo- grafske motive, v načelu tudi v tem obdobju 16. stoletja osnovni vir za zgodovino noše oziroma natančneje oblačilnega videza, ki se v pisanem gradivu ali ne izraža ali pa ni najti zanj. formalno dovolj jasnih pred- stav.^ Bistveni pomen upodabljajočih spomenikov za zgodovino noše na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju je zatorej nedvoumen. Pravo ceno pa jim podeljuje šele vrednost njihove dokumentarnosti za naša območja v tej dobi. V ta namen je treba določiti razmerje poznosrednjeveške umetnosti do svetne resničnosti. V zgodnji gotiki se začenja v upodabljajočih umetnostnih panogah uveljavljati hotenje po obdelavi motivov takisto na podlagi lastnega opa- zovanja in upoštevanja narave, ki se ne zadovoljuje več edinole z zgolj bolj ali manj različnimi ponovitvami trdno določenih kompozicij in 2 O. Do ering, Deutschlands mittelalterliche Kunstdenkmäler ali Ge- schichtsquelle. Leipzig 1910, str. XIII. ' O tem prim. A. Schultz, nav. delo, str. 284 d. 102 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem figuralnih shem.* Ta nova slogovna smer je potekala iz francoskega knjižnega slikarstva in je postopoma prodrla v vsej Evropi; izjemo po izvoru, ne pa po slogu je pomenila le Italija, kjer sta se Giotto in Caval- lini s študijem narave samostojno odtegnila vklenjenosti v bizantinski kulturni krog.' Pri tem je šlo za zmago nagnjenja do optično zadosti umljive ali jasneje razložljive upodabljajoče govorice, ki je privedla tedaj do pre- cejšnjega obvladovanja tako imenovane pojavne sfere v upodabljajoči omiki.^ Zakaj upodabljajoče občutje je v poznem srednjem veku vse bolj težilo k ponazoritvenemu značaju umetnosti, ki je zato zoževala svoje krščansko-transcendentalne osnove, s pozitivnim razmerjem do resnič- nostnih snovi pa razvijala svetne poteze.' Tako je gotska upodabljajoča umetnost čedalje bolj upoštevala na- ravo in dopolnjevala svojo dotedanjo likovno zakladnico s spoznavami pojavov in funkcij svojega okolja.* —To novo razmerje do realnega sveta pa se ni izrazilo samo v oblikovanju, temveč tudi v »celotnem pojmo- vanju in izbiri« temat. Transcendentalna osnova romanskega slikarstva, ki ji v načelu ni šlo za individualne posamezne oblike, marveč za formam essentialem, se v gotiki umika naravi bližjim koncepcijam. Zavoljo tega stopajo irealnejša in življenju bolj oddaljena ternata v ozadje in velja prednost snovem, ki ustrezajo v naravi zasnovanemu oblikovanju. Ob tem se porajajo poskusi, da se s pridejanimi žanrskimi scenami, z vna- šanjem takisto takratne noše v upodobitve in z drugimi podobnimi pri- jemi doseza kar največja zvestoba življenjski resničnosti, z njo pa se tudi dramatično poživljajo predstavljani dogodki.' Drugače povedano: re- alne predloge se čedalje pogosteje in natančneje uporabljajo za stopnje- vanje vsebinske pomembnosti v upodobitvah, ki se tako prepajajo z vse daljnosežneje prodirajočim realizmom.^" Zavoljo te spremembe v raz- merju upodabljajoče umetnosti do narave so bili v gotskih spwmenikih cerkveni teksti likovno stvarneje predstavljeni, tako da so lahko s svojim naravnim, resničnostnim pojavnim svetom dodobra razlagali torišča du- hovnih oziroma cerkvenih predstav. Jedro gotskega realizma pomeni v oblikovnem pogledu potemtakem upoštevanje in priznanje gledalca, ki so zanj prirejena umetnostna dela z značilnostmi optične verjetnosti ali razumljivosti: upodobitve so očitno namenjene razbirajočemu očesu v poljuden pouk, za katerega so si umet- * J. Weingartner, Die gotische Wandmalerei in Südtirol. Wien 1948. Str. 10. 5 Prav tam. ' W. P Inder, Die Kunst der ersten Bürgerzeit bis zur Mitte des 15. Jahr- hunderts. Leipzig 1957, str. 200. 'E. Hemp el. Der Realitätscharakter des kirchlichen Wandbildes im Mittelaher. Dagobert Frey Festschrift. Breslau 1945, str. 107. ' W. Frodi, Die gotische Wandmalerei in Kärnten. Klagenfurt 1944, str. 7. ' J. Weingartner, nav. delo, str. 11. " E. H em p el, nav. delo, str. 120. 103 Angeles Baš niki prizadevali." — S tem, ko je prešel nazorni, resničnostni svet v motivni krog upodabljajoče omike, so dospele v slikarstvo obenem pri- povedne prvine, tako da odslej vernikom po cerkvah ni bilo več potrebno »slediti zamotane miselne sisteme«, marveč so mogli po delih te smeri brez posebnega teološkega znanja spoznavati razne svetopisemske zgodbe, legende ipd. — Posamezne upodobitve z resnično izčrpnim pri- povednim videzom nadomeščajo zavoljo svoje nazornosti duhovniška besedila. Ta težnja k vselej večjemu posnemanju narave se kajpak nikakor ni omejevala zgolj na motive, ki so bili odmaknjeni osrednjim verskim te- matom, ampak se je izražala prav tako v tradicionalnih starosvetnih slikah in figurah svetnikov in je zavzemala postopoma vse znatnejši obseg. Spričo tega je videz o upodobitvah verskih temat v tem razdobju kljub skupnim potezam s starejšo upodabljajočo umetnostjo dosti manj hieratičen kakor n. pr. še sredi 13. stoletja; ponekod pa bi se nekatere scene v cerkvenem slikarstvu celo bolje podale profani kakor cerkveni umetnosti.^^ Zavoljo tega so tudi posamezne upodobljene osebe precejkrat podane tako, kot so se nosili predstavniki stanov v tej dobi.^* Vendar pa se ta, iz resničnega sveta zajemajoča, fabulativno na- zorna in poljudno poučna umetnost poznega srednjega veka ni uveljavila povsem do kraja. Zakaj izročila starejšega, idealističnega sloga so bila še pregloboko zakoreninjena, da bi iz gotskih spomenikov odtekle že kar vse transcendentalno ali zlasti kontemplativno poudarjene osnovne se- stavine. Tako so realistične pripovedne prvine v gotiki predrugačile predvsem kompozicije: v delih tega raznotero komponiranega sloga so se družili poglavitni dogodki v velikih izmerah in pa njihovi še zmerom precej posplošeni liki z vzporednim realističnim oblikovanjem okolja, ki se v njem odigrava osrednji prizor in ki ga obrobljajo različne prikazni ter ga resničnostno ali dojemljivo ponazarjajo. To neravnovesje ali reali- stična nedoslednost v posameznih gotskih upodobitvah poteka iz izročila formae essentialis, ki je predtem skoraj izključno prevladovala nad pre- vzemanjem posvetnih predlog in ki ji je deloma tudi še v poznem sred- njem veku uspevalo podrejati umetnostne stvaritve svojemu ne še popolno razpadlemu sistemu za opremo cerkvenih prostorov.^" Ce se navedene ugotovitve o odsevu nekaterih izrezov iz takratnega stvarnega življenja v gotski upodabljajoči umetnosti zahodnoevropskega kulturnega kroga^" nanašajo predvsem na spomenike poznosrednjeve- " W. Pin der, nav. delo, str. 200, 205. 12 W. Frodi, nav. delo, str. 15 d. " J. Weingartner, nav. delo, str. 56. " W. Pinder, nav. delo, str. 102. — J. Braun. Tracht und Attribute der Heiligen in der deutschen Kunst. Stuttgart 1945, str. 777. " W. Frodi, nav. delo, str. 8, 15. " O tem gl. tudi F. Ottmann, Osterreichische Malerei. Mittelalter. Wien 1926, str. 107. 104 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem škega stenskega slikarstva, veljajo enake sodbe prav tako za druge zvrsti upodabljajoče omike. — Tabelno slikarstvo je že v prvih desetletjih 15. stoletja, posebno pa po letu 1460 prineslo v svoja prizadevanja obilo prvin prav širšega figuralnega in predmetnega, se pravi tudi kostumo- grafskega realizma in je s tem, ko je rabilo cerkvenim namenom, takisto nadrobneje učilo vernike starosvetnih zgodb in legend.-^^ — Tudi takratno kiparstvo opremlja svoje figure vse pogosteje s posvetnimi oblačili na- mesto prejšnjih posplošenih nadčasovnih noš in zmerno sledi gotski modi.^* — Najbolje pa se je podredila doslednejšim realističnim načrtom grafika, saj je bila od vseh upodabljajočih panog najmanj vklenjena v spone starosvetnih oblikovalnih izročil. Zato so tudi v njenih delih iz 15. stoletja malone vse osebe upodobljene v noši tega obdobja in so gra- fične upodobitve vnanjih plati življenja običajno ustrezale razmeram, v katerih so nastale, tako da so celo Grki ali Trojanci predstavljeni v poznosrednjeveških oblačilih.'^^ — Z realizmom je, čeprav borneje ko gra- fika, prepojeno tudi miniaturno slikarstvo, tako da je tudi njegovim upodobitvam vtisnjen pečat predlog iz resničnega življenja v tisti dobi.^" Poznosrednjeveško upodabljajočo umetnost na Slovenskem napajajo tokovi iz središč zahodnoevropske, posebej srednjeevropske omike. Pogla- vitni poudarek ji daje severna komponenta, medtem ko prihaja južna ali italijanska le redko naravnost do veljave.^^ — Ce je bila doslej beseda o razmerju med upoštevanjem in pritegnitvijo takratnega stvarnega okolja in pa večjo ali manjšo mero izročil v delih tedanje zahodnoevrop- ske umetnosti na splošno, se zdi pred poskusom, da se osvetli to vpra- šanje zastran upodabljajočih spomenikov na slovenskem ozemlju, po- trebno dognati še, kolikšen je delež realističnih, se pravi po stvarnih vsakdanjih predlogah posnetih prvin v poznosrednjeveški umetnosti "O. Pacht, österreichische Tafelmalerei der Gotik. Augsburg 1929, Str. 10. — L. Baldass, österreichische Tafelmalerei der Spätgotik. Wien 1934, Str. 5. 1" F. Kieslinger, Die mittelalterliche Plastik in Österreich. Wien-Leipzig 1926, Str. 58, 75. — Prim, tudi C. Th. Müller, Mittelalterliche Plastik Tirols. Berlin 1935, str. 85, sl. 90, 125, 152, 141, 146, 153, 166, 254/5, 258/9. " C. V. Lützow, Geschichte des deutschen Kupferstiches und Holzschnit- tes. Berlin 1891, str. 43, 200. — K. Zoege v. Manteuffel, Der deutsche Holz- schnitt. München 1921. str. 40. — E. Bock, Die deutsche Graphik. München 1922, Str. 21. 2" M. V. Boehn, Die Mode. Menschen und Moden im Mittelalter. München 1925, Str. 212. — F. Ottmann, nav. delo, str. 68. — P. Post, Die französisch- niederländische Männertracht einschliesslich der Ritterrüstung im Zeitalter der Spätgotik, 1350 bis 1475. Halle/Saale 1910, opira svoja izvajanja po veliki večini prav na miniature: prim, razbor uporabljenih virov, str. 100 sl. 21 F. S t eie. Monumenta artis slovenicae I. Srednjeveško slikarstvo. Ljub- ljana 1955, str. 1. — Isti, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji. Kazarovljev zbornik. Sofija 1950, str. 205 d. 105 Angelos Baš bližnjih vzhodnoalpskih dežel, ki so bile tvorno povezane z upodablja- jočimi stvaritvami pri nas. Na Tirolskem je podoba precej jasna. V brixenskem slikarstvu prehajajo realistične tendence ponekod celo že v naturalistično upodabljanje okolja in izhajajo ta prizadevanja za naravno pristnost iz nadrobnega zgledovanja po naravnih predlogah.^^ Tako so ne samo postranske osebe, kakor n. pr. Šaloma, krvniki, vojščaki pri križanju ipd., predstavljene v noši, posneti po takratni posvetni modi, temveč so prav tako tudi podobe svetih devic opremljene z oblekami, kakršne so bile tedaj običajne v resničnem življenju.Toda ne zgolj v brixenskem območju, kjer so upodobljenci, kot rečeno, prav pogosto na- pravljeni po tedanji posvetni modi in kjer je v nekaterih delih kaj na- tančno povzeta značilna gotska noša — ustrezno vnemi za žanrske, naravi kar najbolj približane poteze —, prav tako je bilo tudi v drugih tirolskih predelih ustvarjenih nemalo upodobitev, ki se odlikujejo po oblačilnem naturalizmu in ki pri podajanju raznih oseb neposredno upo- rabljajo takratne modne motive: v Boznu so posegli slikarji po tedanjih posvetnih oblačilnih prvinah, v St. Georgenu, Schenna prav tako in v St. Katreinu, Innichenu idr.^** (Te, oblačilne in druge značilne poteze poznosrednjeveškega gmotnega življenja se spajajo v tedaj skoraj te- meljno upodabljajočo težnjo, kako dramatično poživiti posamezne like ali pa cele scene.) Da so za upodobitve oblačil na poznejših tirolskih freskah, iz 16. sto- letja, značilni takrat običajni posvetni ornamenti in da so takisto svet- niki marsikdaj napravljeni v modno nošo te dobe in pa da nastajajo v drugi četrtini 16. stoletja neredke profane slikarije po gradovih,^' je po doslej povedanem več kot umljivo in zvečine zgolj bistveno nadaljevanje zasnovanih smeri. Tirolsko gotsko kiparstvo je prav tako pridobivalo vse več posvetnih motivov, čeprav nemara ne v tolikšnem obsegu kot tamkajšnje slikarstvo. Tako poznamo vrsto starosvetnih kipcev, ki se nedvomno ponašajo s po- svetno opredeljeno nošo svojega obdobja: iz Georgenberga, Brixna, Kössna, Enneberga, Lienza, Rattenberga, Schrambacha idr.^" Na Koroškem potekajo poglavitni viri za zgodovino poznosrednje- veške noše iz ohranjenih spomenikov stenskega slikarstva, medtem ko 22 J. Weingartner, Die frühgotische Malerei Deutschtirols. Jahrbuch des kunsthistorischen Institutes der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege X, 1916, Str. 11. 2' Prav tam. — Isti, Die gotische Wandmalerei in Südtirol, str. 14. 2^ J. Weingartner, Die Wandmalerei Deutschtirols am Ausgange des XIV. und zu Beginn des XV. Jahrhunderts. Jahrbuch des kunsthistorischen In- stitutes der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege VI, 1912, str. 3, 54. — Isti, Die frühgotische Malerei Deutschtirols, str. 11, 17, 38. — Isti, Die gotische Wandmalerei in Südtirol, str. 23, 27 d. 25 J. Weingartner, Die gotische Wandmalerei in Südtirol, str. 66 sl. 2« C. Th. Müller, nav. delo, str. 85, sl. 90, 125, 152, 141, 146, 153, 166, 254/5, 258/9. 106 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem je tedanje kiparstvo le slabo obravnavano in zato v celoti še zdaleč ni znano in dostopno. Kljub splošno živemu razmahu tabelnega slikarstva v 15. stoletju je v južnih predelih Vzhodnih Alp, zlasti na Koroškem in Kranjskem, še vedno prevladovalo stensko slikarstvo, čeprav ni hkrati manjkalo tudi vplivov tabelne slikarske omike. S tem se koroško območje ni pridružilo splošnemu slikarskemu razvoju v pozni gotiki in je ohranilo težišče na- črtov v freskantskih stvaritvah, ki je njihova slogovna podoba še neko- liko odmaknjena od temeljne realistične smeri svojega časa. Ta tok pa je moglo ujeti koroško stensko slikarstvo na prehodu v 16. stoletje, ko so renesančno določene upodabljajoče težnje po preglednosti in trdnem kompozicijskem redu našle prikladno torišče na freskah, ki pridobijo potlej na realističnem pomenu.^^ Realističnih motivov seveda tudi v gotskem stenskem slikarstvu na Koroškem nikakor ne manjka, vendar pa jih je na teh spomenikih manj kakor po drugih ozemljih srednjeevropske umetnosti, kjer se je učinko- vito razmahnilo realistično vse izrazitejše tabelno upodabljanje. Največ posvetnih snovi nudijo koroške freske s temo pohoda in po- klonitve treh kraljev iz druge polovice 15. stoletja, ki se v njih prepletajo skoraj že naturalistične težnje z zavzetostjo za nadrobnejše pripovedi: osnovne zgodbe se spopolnjujejo z lovskimi in ribiškimi podobami, s skupinami dvorjanov in vojščakov in so ob vsej ujetosti v ikonografske okvire podane s posnetki iz istodobnega profanega življenja ter nudijo neredkokdaj tudi širše gradivo za zgodovino noše.^* A tudi v druga te- mata so včasih uvrščene značilnosti poznosrednjeveške posvetne noše. Tako v Janezovem obglavljenju iz Liedinga, v pasijonu in Dorotejini legendi iz St. Peter im Holz, v Savlovem padcu iz Krke, v legendi sv. Ka- tarine iz Einersdorfa, Liemberga in Spanheima, v legendi sv. Lenarta iz Zwickenberga, v sliki dobrih del iz Strassna, v Jezusovem rojstvu iz Gerlamoosa, v pasijonu iz Obermauerna, v mrtvaškem plesu iz Metnitza, v poslednji sodbi iz St. Lorenz im Lessachtal idr.^^ Štajerski spomeniki iz poznega srednjega veka in 16. stoletja se ne morejo ponašati s tolikšnimi umetnostnozgodovinskimi obdelavami kakor tirolski in koroški, saj pogrešajo obravnave tako v celoti kakor po po- sameznih poglavjih. Zavoljo tega so deloma šele poglobljene raziskave o zgodovini štajerske in deloma tudi vzhodnoalpske oblačilne omike opo- zorile na štajerska umetnostna dela, ki vsebujejo tudi znatne upodobitve takratnega posvetnega življenja. In teh ni malo. Freske iz Niederhofna pri Stainachu, iz St. Mareina pri Knittelfeldu, iz graške stolnice; tabelne ali oltarne slike iz St. Lam- " W. Frodi, nav. delo, str. 10. 28 W. F r o d 1, nav. delo, str. 19. 29 W. Frodi, nav. delo, si. 1, 11, tab. V, 20, 58, 51, 22, 25, 65, tab. XVI, 74, 77, 84. - 107 Angelos Baš brechta, Eisenerza, St. Katreina pri Brucku, graške stolnice, Marijinega Celja, Anger ja. St. Lorenza pri Murauu, St. Benedikta pri Knittelfeldu; upodobitve v cerkvenih rokopisih iz Seckaua, St. Lambrechta; grafika in akvareli iz Gradca^" — vse te stvaritve so tolikanj številne in za podobo tedanje štajerske noše tako zelo poučne, da nima za naše vprašanje do- slej nobena druga vzhodnoalpska dežela zbranih razmeroma toliko ob- sežnih in prav tako ilustrativnih virov kakor prav Štajersko. (Dasi ob tem dosedanja kostumografska preučevanja malone vseskozi niso upo- števala poznosrednjeveškega kiparstva in nobenih spomenikov s sloven- skega štajerskega ozemlja.) Tako širok in raznovrsten pregled upodabljajočega gradiva za zgodovino noše lahko opravijo samo dolgotrajnejše kostumografske obravnave, zakaj umetnostnozgodovinske študije so po navadi posvečene zlasti le posameznim likovnim vprašanjem, in to skoraj izključno samo z vidikov stilne analize, tako da prispevajo posvetne motive v umetnosti največkrat posredno ali mimogrede. — Izrazit primer takšnega razisko- valnega vodila pomeni obdelava gotskega stenskega slikarstva na Nižjem Avstrijskem, kjer so posvetne in ob tem tudi kostumografske poteze v tamkajšnjih stvaritvah, ki so povzete po sodobnih predlogah iz resnič- nega življenja, komajda omenjene, zato pa se dajo bolje zaslediti v na- tisnjenem slikovnem gradiini.^'^ Italijansko upodabljajočo omiko predstavlja v slovenski umet- nostni in sploh kulturni zgodovini povečini le beneški krog.^^ — V tem in v drugih italijanskih umetnostnih območjih pomeni doba po Giottu postopno, a razmeroma naglo uveljavljanje naravne resničnosti v upodabljajočih delih. Že gotski realistični načrti so dosegli polagoma vse večjo doslednost in v 15. stoletju so' prehajali na severu v naturali- stično upodabljanje. Y Italiji je šel opisani razvoj upodabljanja v slo- govnem pogledu nekako od sredine prve polovice 15. stoletja v drugo smer, vendar pa je njegovo razmerje do upoštevanja in pritegnitve na- rave, človeka in njegovega celotnega okolja šlo, čeprav nekaj hitreje in znatneje, po zasnovani vsebinski poti, podobno kakor v severnem umet- nostnem krogu. Skoraj popolno so se uresničili ti vsebinski načrti v itali- janski upodabljajoči omiki pod konec 15. in v vsem 16. stoletju, četudi so že prav tako italijanske upodabljajoče panoge iz 14. in 15. stoletja bogate z realističnimi ambientskimi prvinami. Toda predrenesančne in deloma še renesančne slikarske in kiparske stvaritve v Italiji so še v določeni meri utesnjene v ikonografske pregraje, ki uokvirjajo in omeju- jejo upodobitve tedanjega posvetnega življenja. S prodorom renesanse pa je na široko pognala korenine takisto profana upodabljajoča umet- no V. Geramb, Steirisches Trachtenbuch I. Graz 1952, si. na str. 285 do 572. "F. Reichmann, Gotische Wandmalerei in Niederosterreich. Ziirich- Wien-Leipzig 1925, str. 40, 47 d, 84, si. 26, 28, 33, 41. F. S tele, Umetnost v Primorju. Ljubljana 1940, str. 5. 108 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem nost, ki si je prizadevala za kar najbolj natančno podobo človeka, nje- govega okolja in narave.'' Spričo tega najdemo v krogu takratne beneške upodabljajoče omike, ki edina lahko pride z italijanske strani neposredneje v poštev za obrav- navo naše poznosrednjeveške noše in noše 16. stoletja, kajpada malone nepregledno množino motivov, ki opredeljujejo domalega pač vse zvrsti gmotnega življenja v poznem srednjem veku in 16. stoletju.'* A beneški upodabljajoči vplivi v tej dobi praviloma niso prihajali na slovensko ozemlje naravnost, temveč zvečine s furlanskim posredništvom. Umet- nost v Furlaniji pa je bila v tem času prekvašena tudi s precejšnjimi germanskimi prvinami in je bila po svoji ikonografsko-vsebinski plati razmeroma konservativna, tako da takratne upodabljajoče oploditve Ita- lije v naših krajih zavoljo svoje skoraj običajne posrednosti'" še zdaleč niso obrodile značilnih realističnih sadov, ki bi nadrobneje povzemali naravo in človekovo okolje.'" Iz italijanskega izvora potemtakem ne moremo izvajati tehtnejših tvornih vezi z upodabljajočo umetnostjo poznega srednjega veka in 16. stoletja na Slovenskem. — Kar zadeva 16. stoletje v vzhodnoalpskih deželah, ki je bila o njih zgoraj beseda, pa so potrebne še nekatere do- polnitve. Na Tirolskem, Koroškem in Štajerskem je v tem razdobju vo- dilna upodabljajoča panoga stensko slikarstvo; ob tem se tabelna slikar- ska omika ne razraste, temveč je s svojimi predvsem posrednimi vplivi pomaknjena v ozadje. Mimo stenskega slikarstva pa se tod znatno razvija tudi kiparstvo. Umetnost 16. stoletja v teh območjih, ki se je zgoraj skorajda nismo dotaknili, ima drugačen značaj kot v istodobni Italiji. Tu gre za prerod v upodabljanju, ki ga posreduje severni krog, ne pa " O tem gl. F. S t eie. Umetnost Zapadne Evrope. Ljubljana 1955, str. 192 d, 200 d, 217 si, 254. '* Poglavitno gradivo o tem je v naslednjih delih: A. Venturi, Storia dell'arte Italiana IV. Milano 1906, str. 759 si; V, Milano 1907, str. 891 si; VL Mi- lano 1908, str. 17 si, 977 si; VII/1, Milano 1911, str. 291 si; VII/3. Milano 1914, str. 502 si; VII/4, Milano 1914, str. 215 si; IX/1, Milano 1925, str. 225 si; IX/5, Mi- lano 1928, str. 1 si; IX/4, Milano 1929, str. 1 si, 1115 si; IX/7, Milano 1954, str. 1 si; X/2, Milano 1956, str.610sl; X/5, Milano 1957, str. 1 sL — L. Testi, Storia della pittura Veneziana I. Bergamo 1909; II, Bergamo 1915, reprodukcije slik iz na- vedenih stoletij. — R. van Marie, The Development of the Italian Schools of Painting IV. Hague 1924, str. 1 si; VIL Hague 1926, str. 555 si; X, Hague 1928, str. 508 si; XVH, Hague 1955, str. 56 si; XVIH, Hague 1936, str. 197 sL — P. Mol- menti, La storia di Venezia nella vita privata dalle origini alla caduta della repubblica I. Bergamo 1927, str. 565 si; II, Bergamo 1928, str. 265 si; in pa v ob- sežnejših objavah' Bellinijevega, Carpacciovega, Giorgionovega, Tizianovega, Veronesejevega in Tintorettovega dela. F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci I. Srednji vek. Celje 1937, str. 111 si. — Isti, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 207 si. " Furlansko slikarsko gradivo iz te dobe še ni pomembneje obdelano in znano; za tedanje kiparstvo gl. G. Marchetti-G. Nicoletti, La scultura lignea nel Friuli. Milano 1956, 373 str., 187 tab., 25 si. 109 Angelos Baš Italija;^" le-ta je sicer glede na črpanje motivov iz sodobnega življenja in narave v bistvu povsem enako opredeljiv kakor italijanski.^* Zavoljo tega smemo zastran vprašanja, ki se z njim ukvarjamo, trditi, da je nova upodabljajoča omika v 16. stoletju tako na jugu kakor na severu, in tako tudi v vsej Srednji Evropi, pomenila v izrabi posvetnih in naravnih snovi za svoja dela zgolj bogatejše, čeprav zelo različno daljnosežno nadalje- vanje v uresničevanju prejšnjih vsebinskih načrtov, ki so prav tako bili na različnih ravneh. Spričo tega predstavlja v navedenem pogledu sten- sko slikarstvo 16. stoletja v teh predelih Vzhodnih Alp le sklepno po- glavje v zgodovini srednjeveškega slikarstva, ne pa nove ali samostojne stopnje v upodabljajoči omiki.^" In spričo tega velja ugotovitve o meri življenjske in naravne resničnosti v slikarstvu pa tudi kiparstvu ome- njenih vzhodnoalpskih območij za 16. stoletje samo ponoviti, hkrati pa še pripomniti, da je to obdobje obseg in poglobitev realistične smeri znatno stopnjevalo. Te sodbe moramo časovno omejiti z reformacijo, ko izzveni srednje- veški umetnostni finale teh ozemelj. — Za stensko kakor tudi za oltarno slikarstvo pomenijo sledeča desetletja hudo mrtvilo, ki ga premaga šele preval 16. v 17. stoletje; kiparstvo se je tedaj posvetilo povečini le na- grobnikom, medtem ko izvirajo raznotere knjižne ilustracije pač skoraj brez izjeme iz Južne Nemčije.*" Druga polovica 16. stoletja pomeni skratka v upodabljajočem ustvarjanju Vzhodnih Alp razdobje izrecnega zastoja ali ožine. Po tem okviru, ki je sodila vanj upodabljajoča umetnost v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem, se vnaprej ponuja misel, da bo naše ozemlje, podobno kot Koroško, v opisanem razvoju pri spre- jemu in obdelavi snovi iz resničnega življenja sicer izdatneje zaostajalo za vodilnima umetnostnima krogoma, severnim in južnim, in tudi za večino Srednje Evrope, kjer se je v 15. stoletju vse močneje, neposredno in posredno, uveljavljal realizem tabelne slikarske omike,** da pa bo kljub temu tako v konservativnejšem slikarstvu kakor v kiparstvu, če- tudi borneje, sledilo realistični, iz narave in življenja zajemajoči smeri v poznosrednjeveški umetnosti. Ze prvi pogled v ohranjeni spomeniški inventar lahko potrdi to domnevo. — Glede vprašanja, ki so mu namenjene te vrstice, je za motiv poslednje sodbe dognano (doslej objavljene obdelave se nanašajo še " O tem gl. I. Cankar, Gotsko stensko slikarstvo na Kranjskem. Zbornik za umetnostno zgodovino III, 1923, str. 136 d. F. S t eie. Umetnost Zapadne Evrope, str. 219. 39 F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 144. *» F. S t eie. Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini. Drugi Trubar- jev zbornik. Ljubljana 1952, str. 119 si, 142 si. *' W. Frodi, nav. delo, str. 10. 110 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem malone izključno samo na slikarstvo), da se v njej med zveličanei in pogubljenci upodabljajo predstavniki raznih stanov. V sorodnem motivu tako imenovanega mrtvaškega plesa »so zastopniki vseh stanov prisiljeni v ples s smrtjo v obliki okostnjaka«.*^ Nadalje so tudi pri nas freske s pohodom in poklonitvijo treh kraljev postopoma čedalje bolj bogate realističnih prvin, ki so obsežene v konjeniških sprevodih ali spremstvu in pa v lovskih prizorih.*^ »Čut za resničnost« je razviden prav tako v ciklih Marijinega življenja: »v mnogih posameznostih, v gotskih in renesanskih prostorninah«, »v upodobitvi sodobnega pohištva« idr.; v sliki Marije s plaščem pa so kot pribežniki ponovno upodobljeni »za- stopniki vseh stanov«.** Takisto se upodobitve svetniških legend ponekod ponašajo s sodobnimi realističnimi primesmi*^ in naposled pomenijo sličice na freski Sv. Nedelje v Crngrobu (1460/70) prizore iz takratnega vsakdanjega življenja.*" Posnetki življenjskega okolja iz poznega srednjega veka in 16. sto- letja so dokazani torej tudi v naši upodabljajoči umetnosti. — Kar za- deva predvsem nošo, nam daje umetnostnozgodovinske slovstvo o tem še naslednje natančnejše določitve. Tako je za motiv pohoda in poklonitve treh kraljev ugotovljeno, da so »obleke in tipi kralja in spremstva tudi kulturnozgodovinsko važni« in »postranskih žanrskih prizorov bogata je posebno slika pri Sv. Primožu« (ok. 1520).*'' Na freski treh kraljev v Maršičih (pred 1514) pa pomeni noša nekaterih oseb »naravnost modne, časovno opredeljive sestavine slike«, medtem ko sta »služabnika ... po svojih iskanih pozah, progastih oblekah in širokih, po strani na glavi stoječih baretih ... naravnost modni figuri svojega časa«.*** — V ciklu Marijinega življenja pri Sv. Primožu nad Kamnikom je polno realistič- nih, žanrskih temat, z novim, čeprav še na srednjeveški ikonografiji slo- nečim razmerjem do okolja, ki prestavlja marsikatero snov v žanrsko sceno in ustvarja s tem videz znatne resničnosti.*' »Poleg mnogih, prav življenjsko zajetih prizorov... nudijo te slike mnogo dragocenih, kul- turnozgodovinskih podrobnosti v oblekah, stavbah itd.« in »po svoji stvarni resničnosti imamo tu podobe (o) iz resnične sodobnosti«.^" Marija v oznanenju na Taboru pri Grosupljem (proti 1540) »pa kaže v svoji obleki znake mode začetka 16. stoletja«.'"'* — V mrtvaškem plesu Vin- *2 F. S t eie. Monumenta artis slovenicae, str. 21 d. *' F. S t e 1 e, Monumenta artis slovenicae, str. 29 d. " F. S t eie. Monumenta artis slovenicae, str. 33 d. " F. S t eie, Monumenta artis slovenicae, str. 37 d. " F. S t eie. Monumenta artis slovenicae, str. 42. *' F. S t e 1 e, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 90. ** F. S t eie, Trubarjev »krovaški malar«. Dom in svet LIV, 1942, str. 170. " F. S t eie. Freske n crkvi Sv. Primoža kod Kamnika. Starinar, ser. Ill/II, 1924/25, str. 140 si, 148. ™ F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 98, 165. " F. Stele, Trubarjev »krovaški malar«, str. 172. 111 Angelos Baš cenca iz Kastva v Bermu (1474) so kot predstavniki tedanjih posvetnih stanov upodobljeni kralj, kraljica, krčmar, romar, vojak in trgovec. In za svojo sliko treh kraljev je istrski slikar »porabil vse bogastvo svoje domišljije za to, da s čim več posameznimi opazovanji iz življenja obo- gati povest o njihovem potu«, ki jih je uvrstil tako v sprevod kakor v stranske prizore. Zavoljo tega se ta freska od drugih naših te vrste raz- ločuje zlasti po tem, »da s skromnim likovnim znanjem, ki ga slikar ob- vlada, zajame čim več lastnih opazovanj iz narave in življenja in z njimi obogati po izročenih vzorih posneto kompozicijo zgodbe«; na vseh berm- skih slikah je močno opazen »vdor istrskega življenjskega in pokrajin- skega vzdušja v prevzete ikonografske sheme«.— Qb pasijonu v Slo- venjem Gradcu je Andrej iz Ottinga upodobil tudi naročnika slik in njegovo ženo (1450/60) in ustvaril »dvoje po svoji resničnosti najbolj pre- pričevalnih portretov, kar se nam jih je v Sloveniji ohranilo iz srednjega veka«.^' Portretne podobe laikov pa poznamo tudi še iz Turnišča (1383), Martjancev (1392), kjer se je Janez Aquila sam upodobil, nadalje dona- torske slike iz Žužemberka (14. stoletje), Žirovnice (prva polovica 15. sto- letja). Sv. Janeza v Bohinju (prva polovica 15. stoletja), Tinjskega pri Žusmu (prva polovica 15. stoletja) in Prapreč pri Lukovici (1522, 1524) in pa votivno sliko na Malem gradu v Kamniku (prva polovica 16. sto- letja).^* — In naposled: legendi sv. Urha in Korbinijana na Križni gori (1502) sta po snovi premaknjeni »iz legendarne brezčasnosti« »v svoj čas in okolje«, osebe v njih pa so upodobljene v takrat običajnih oblekah.^" Poznosrednjeveško slikarstvo pri Slovencih je po teh navedbah po- nekod bolj, ponekod pa manj ujelo realistično strujo one dobe in vnašalo v svoja dela različne poučno-pripovedne sestavine iz tedanjega vsako- dnevnega okolja ter tako umljiveje razlagalo vsebino posameznih ikono- grafskih snovi, upoštevajoč v svojih stvaritvah gledalca, ki so mu le-te namenjene v nazorno dojemanje.^" Saj je- neoporečno, da je ena od zna- čilnosti našega slikarstva v tem razdobju »poljudna poučnost« in je »njegov dekorativni sistem« »sestavljen očividno iz poučnih razlogov« in »je bil po svoji vsebini, rekli bi slikani pridigi, ljudstvu vsaj tako blizu kakor današnji križev pot«." Prav tako je sprejeta sodba, da je »vse- binski značaj« slikarske omike na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju »v prvi vrsti pripovedno poučen in nabožno izpodbuden« 52 F. S tele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 220 d, 223 d, 231. 5' F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 243, 255. 5* F. S tele. Spomeniki starejšega portretnega slikarstva na Slovenskem. Zbornik za umetnostno zgodovino V, 1925, str. 142 si. — F. Stele-T. Bogyai, Donatorska slika iz 1. 1383 v Turnišču. Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. I, 1951, str. 119 si, 129 sL 55 E. Cevc, Poznogotske freske na Križni gori pri Škof ji Loki. Zbornik za umetnostno zgodovino XX, 1944, str. 56, 58, 60 d. 56 W. Frodi, nav. delo, str. 10. 5' F. S t eie. Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Ljubljana 1924. str. 33, 33. 112 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem ali: »izživlja (se) predvsem v poučno in izpodbudno pripovednem smislu. Poleg krasilne strani... je vsekakor njegova najizrazitejša stran poučna« in nekatera dela dodobra »obvladuje fabulistični, pripovedni« značaj, včasih pa tudi še »na videz sirovi realizem«.'* Realistične prvine pa so se zavoljo splošne zaostalosti slovenske upodabljajoče omike za vodilnimi umetnostnimi tokovi v tej dobi mogle uveljavljati le počasi, z zamudo in v zoženem obsegu. Idealistični tako imenovani mehki slog se je ohranil pri nas, podobno kakor na Koroškem, deloma še preko srede v drugo polovico 15. stoletja, tako da poznamo pred tem časom zgolj nizko število spomenikov, ki kažejo določene, če- prav redkejše poteze iz življenja in narave. Šele na rovaš realističnega plastičnega sloga v zadnjih desetletjih 15. in na prehodu v 16. stoletje, oplojenega z južnonemškimi in severnimi vplivi, gre pripisati pomemb- nejši vdor realističnih: posvetnih ambientskih motivov v takratnem našem slikarstvu.^' Stvaritve tega sloga si ponekod najdejo svojo tvarino z »opazovanji iz življenja« in znatno uvajajo »v umetniški svet tudi novo pojmovanje narave kot krajine in prostora ... slikar stremi po tem, da ustvari kolikor toliko resničen okvir figuram, pokrajina pa se začne razvijati v prizorih na prostem...«.'" Umetnost 16. stoletja te težnje na- daljuje in jih razvija v okviru srednjeveškega izročila, do srede stoletja, ko ta upodabljajoča omika v načelu odmre. Zastran posvetne resničnosti v slikarstvu in kiparstvu (gornje sodbe veljajo, kot bomo videli, v bistvu prav tako tudi za to umetnostno panogo) na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju se potemtakem podaja sklep, da je »v stilističnem razvoju v primeri z mednarodno po- membnimi tokovi« zaostajalo, da je izrazito poljudno in poučno in da so ta dela »po svojem postanku navezana na kraj, kjer se nahajajo, in jih s krajem postanka in nahajališča tudi mnogo ožje veže umetniško raz- položenje tako pri naročniku kakor pri umetniku«.^* Naša upodabljajoča umetnost v poznem srednjem veku in 16. stoletju pomeni torej mimo drugih neumetnostnih vprašanj, zlasti n. pr. stano- vanjske omike, v poglavitnem tudi resnično tehten vir za zgodovino tedanje noše ali natančneje oblačilnega videza. Vendar pa z določenimi omejitvami in pripombami. Neporabne so za raziskave o poznosrednjeveški noši in noši 16. sto- letja na Slovenskem ohranjene oltarne slike z našega ozemlja. — Slikar- sko obdelana krilna oltarja na Visokem in pri Sv. Petru nad Zelimljem za preučevanja »v sedanjem stanju« »ne prihajata v poštev«.'^ »Od za- «8 F. S t eie, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 11, 102, 247, 235. F. S tele. Monumenta artis slovenicae, str. Id. — Isti, Cerkveno slikar- stvo med Slovenci, str. 138 si. F. S t e 1 e, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 142. " F. S tele. Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 206 d. — O tem prim. tudi E. Hempel, nav. delo, str. 120. '2 F. S t e 1 e, Monumenta artis slovenicae, str. 45. s Slovenski etnograf 113 Angelos Baš nesljivo stare slovenske posesti slikanih oltarjev« se najstarejše delo, triptih v Ptuju (ok. 1450/60), prišteva južnonemškemu oziroma salzbur- škemu slikarju Konradu Laib-Pfeningu in njegovim sodelavcem, drugo, slika Oljske gore s Sv. Miklavža nad Cadramom, nurnberški delavnici DiLrerjevega učitelja Mihaela Wolgemuta (po 1495), tretje, krilni oltar iz Kranja (ok. 1510), pa južnonemškemu ali avstrijskemu umetniku, med- tem ko je najmlajša slika. Vstajenje iz ljubljanskega frančiškanskega samostana (druga polovica 16. stoletja), »ikonografsko veren posnetek po bakrorezu znanega Vstajenja P. Breughla star.«.*" Oltarni sliki iz Ptuja in s Sv. Miklavža nad Cadramom ne izkazujeta skoraj nobenih in tako tudi ne oblačilnih potez po posvetnih predlogah svojega časa,"* čeprav gre v Ptuju za upodobitev Marijine smrti, ki je postala po uveljavljanju realizma v prvi polovici 15. stoletja eno od torišč za slikanje odlomkov iz vsakdanjega življenja. V tem primeru pa je ta motiv v »odpor proti... pretiranemu realizmu« postavljen »v kar najbolj idealizirano okolje«."^ Podobno ni tudi na čadramski sliki Oljske gore natanko določljiv ne en svetni kostumografski motiv. Ne glede na to, da sta obe deli naslikala tuja, našim območjem oddaljena umetnika, in to ne na naših tleh, temveč očitno v avstrijskem oziroma južnonemškem krogu. (S slike Oljske gore pri Sv. Miklavžu je razvidno, da jo je naročil konjiški in vuzeniški nadžupnik in savinjski arhidiakon 1495.)"" Na kranjski sliki bega in mučenja sv. Kaucija, Kancijana, Kancija- nile in Prota so resda opazna nekatera oblačila, ki so jasno posneta po modi 16. stoletja; vendar pa avtorja ni mogoče natančneje in ože opre- deliti kot južnonemškega ali avstrijskega, še celo pa se ne da izpričati, da je to njegovo delo nastalo v naših krajih in da ni bilo uvoženo, kakor zvečine v drugih primerih, saj je neoporečno, da je oltarno slikarstvo »prenosno in zato po svojem postanku ni nujno vezano na kraj, za kateri je bilo ustvarjeno«."'' Vsem tem slikam kakor tudi Vstajenju, ki je izrecno posneto po sta- rejšem Breughlu, se moramo tako odpovedati kot gradivu za zgodovino noše na Slovenskem. Drugače pa je s posvetnimi upodobitvami našega stenskega slikar- stva v obdelovanem razdobju. Sicer se tudi za to upodabljajočo panogo nikakor ne sme soditi, da so v njej vselej in vse realistične prvine, ki izvirajo iz takratnega posvetnega okolja, v resnici zvesto in natančno povzete po stvarnih ali neposrednih predlogah te dobe, kakršne so bile v veljavi prav samo v času in ožjem območju, kjer je neka freska na- "' F. S t eie. Monumenta artis slovenicae. str. 43 d. — Isti, Cerkveno slikar- stvo med Slovenci, str. 118, 279 si, 293 si, 308 si. "* F. Stele, Monumenta artis slovenicae, si. 145, 154, 155. " F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 288. "" F. S t eie. Monumenta artis slovenicae, str. 46. — Isti, Cerkveno slikar- stvo med Slovenci, str. 293. " F. S t e I e, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 207. • 114 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem stala."* Ob tem pa se spričo »presenetljive življenjske resničnosti« v teh stvaritvah hkrati ne zdi nemogoče, da bi pomenile »oblike, kroj in po- dobe oblačil« predvsem zgolj zasnove umetniške fantazije, posebej še zato ne, ker gre pri upodobljencih, ki so posvetno napravljeni, pogosto za nižje in ubožnejše osebe v stranskih prizorih, pri katerih »zavoljo njihove manjše pomembnosti v razmerju do celote ni najmanjšega raz- loga, da bi bili brez resničnostne podlage«."' — Posvetne noše, ki so na- slikane na freskah, je treba tako v njihovi vlogi za kostumografske pre- učitve utesniti in jih določiti glede na dokumentarnost v času in prostoru in pa glede na mero natančnosti pri posnetkih raznih predlog. Najvažnejša ali temeljna je pri tem opredelitev o pričevalnosti fresk za nošo v prostoru. — Za romansko upodabljajočo umetnost na Sloven- skem, ki nima tako rekoč nobenih naravnih in življenjskih sestavin in ki je navezana povečini edinole na tuje: nemške ali pa tudi francoske zglede, je ugotovljeno, da je bila njena »zveza z narodom ... samo idejna, reprezentativna, nabožna in semtertja poučna. Narod je bil napram tej umetnosti pasiven«.''° Nasprotno pa so stvaritve naše poznosrednjeveške upodabljajoče omike nastale »nedvomno v ozki, intimni zvezi z narodom in njegovimi umetniškimi potrebami«.'* To je na dlani, zakaj ta umet- nost je, kot rečeno, zasnovana na optični verjetnosti ali umljivosti, ki se uresničuje ali predstavlja zavoljo gledalca, da ta tokrat umetnine kar najbolje dojame'^ jq lahko tudi mimo izobrazbe razbira svetopisemske zgodbe s pripovedno prirejenih upodobitev.'^ Prav tako pa so pri fre- skantskih delih soodločali tudi naročniki.'* — Z drugimi besedami: novo, gotsko umetnostno razmerje do življenjske in naravne resničnosti je pri- bližalo upodabljajoče sestavine kar najširšemu številu vernikov, ki so videli v teh delih umljiv svet, sestavljen iz različno nazornih predstav, kakršne so zajete zdaj bolj zdaj manj iz resničnega življenja. Da so morali biti v ta namen ambientski in naravni motivi v načelu podobni ustreznim razmeram na Slovenskem, je kajpada samo po sebi umevno. Tako, realistično obogateno stensko slikarstvo pa se pojavi pri nas precej pozno, skladno z umetnostnim zatišjem slovenskega ozemlja, ki je zaostajalo za širše pomembnimi strujami v srednjeveški omiki. Sele pri- bližno s sredo 15. stoletja se začenja na Slovenskem znatneje odpirati pot za fabulativno, realistično poglobljeno in dovolj dostopno stensko slikar- stvo. Odtlej se stalne ikonografske sheme pogosteje dopolnjujejo s prvi- nami iz življenja in narave. Te, za naša območja nove, sicer pa zvečine že splošne poznosrednjeveške slikarske značilnosti se prilagajajo »kra- 68 V. Geramb, nav. delo, str. 222. 69 V. Geramb, nav. delo, str. 284. '» F. S t eie. Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, str. 20. '* F. S t eie. Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, str. 28. '2 W. Pinder, nav. delo, str. 200 si. '3 W. Frodi, nav. delo, str. 16. E. Hempel, nav. delo, str. 120. 8* 115 Angelos Baš jevnemu umetnostnemu razpoloženju, tako da povsod tod opazujemo zanimive primere tako imenovanih stilov prostora«.^'* Kot realistični slog ne velja v tem primeru razumeti samo formalnih, temveč tudi vsebinska prilagajanja. Saj v realističnem slikarstvu, ki ga v različnih stopnjah predstavljajo naše freske predvsem nekako od srede 15. stoletja naprej, »prebavljanje vplivov« in njihove prilagoditve kra- jevnim razmeram nikakor ne morejo biti, če smo dosledni, samo ožjega stilnega značaja, medtem pa bi upodobljena vsebina ostajala vseskozi nepovezana z bližnjimi razmerami ali od njih odmaknjena in bi pomenila v osnovi zgolj nerealistično posnemanje tujih in, neposredno, pravzaprav nerealnih predlog. — Ce smo sprejeli gornje ugotovitve o pripovednem in poučnem slikarstvu, kakršno poznamo z naših poznosrednjeveških fresk in ki je poljudnost ena njegovih prvih značilnosti, če priznavamo sodbe o aktivnem in intimnem razmerju takratnega človeka do te umet- nosti, tedaj smemo pač logično sklepati, da so morale biti take upodo- bitve ljudem takrat v resnici dostopne, razumljive in bližnje ali sorodne, saj bi se sicer ena od temeljnih značilnosti te upodabljajoče omike: po- ljudnost in umljivost sprevračala ravno v svoje nasprotje. Posvetne prvine v našem poznosrednjeveškem stenskem slikarstvu so potemtakem morale ljudem tolikanj ustrezati, da so jih mogli zlahka ali dovolj raz- umeti, to pa je bilo mogoče le tako, da so bile kar najbolj približane svetu, ki so v njem živeli. Za to vprašanje je sam izvor uporabljenih predlog načelno postranskega pomena. Poglavitne, starosvetne motive v poznosrednjeveškem stenskem sli- karstvu so kajpak določevali in utesnjevali ustaljeni ikonografski okviri. To ujetost pa opredeljujejo takisto pri naših poznejših gotskih freskantih tudi še trdna izročila njihovih šol in starejših drugih sorodnih ali med- sebojno odvisnih delavnic; prav tako pa izvira tudi iz »uveljavljene po- sebnosti« njihovih cehov.'" Zavoljo cerkvenega značaja te slikarske omike in njene zaostalosti ali konservativnosti so tako osnovni ikonografski motivi tudi v obdobju realističnega sloga le v manjši meri obogateni s potezami iz življenja in narave. Torišča našega poznosrednjeveškega realizma, ki se je uveljavljal sicer kasno in v omejenem obsegu, so lahko pomenili predvsem stranski prizori, kjer ni bilo številnejših zakoreni- njenih ikonografskih obrazcev in zato vse več možnosti za samostojnejše posvetne stvaritve. Zlasti v teh obrobnih slikarskih delih se mimo čisto formalno-tehnič- nih potez predstavljajo posebnosti ali značilnosti določenih širših ob- močij. — Osnovna ikonografija je bila skoraj še v vsem poznem srednjem veku domalega za vse slovensko ozemlje, pa tudi za nekatera bližnja območja tako zelo izenačena in tako rekoč nepremakljivo utemeljena, da so za nekaj ciklov s teh področij dokazane malone enake predloge in tudi " F. S t e 1 e, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 206. '" F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 151 d. 116 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem njihova na moč nesamostojna posnemanja.'' V doslednejšem realizmu 16. stoletja se ta odvisnost do ustvarjenih slikarskih predlog občutno zrahlja, tako da nudijo tedaj svetopisemska temala priložnosti prav tako za svobodnejše upodabljanje. Y 15. stoletju pa so rabili v ta namen — kot omenjeno — predvsem, čeprav ne izključno, postranski prizori, ki niso bili tesneje povezani s poglavitnimi dogodki na freskah. Povzetki resničnega sveta se v teh scenah lahko družijo s predstav- ljanjem slikarske osebnosti. Postopoma večje upoštevanje in pritegnitev življenjskega okolja in narave v takratnih upodabljanjih je dalo po eni strani možnosti za uveljavljanje umetnikove osebnosti »v doslej kolek- tivno izvrševani umetnosti«, s tem pa, namreč z opazovanjem življenja in narave, so se »izročene sestavine« slikarstva množile z novimi.'* Po- samezni realistični odlomki v naših freskah proti koncu 15. stoletja in v 16. stoletju se ob tem odlikujejo z izrazom, ki je soroden »otipljivi stvarnosti« ali drugače: s pravo naravno resničnostjo." »Samostojno sprejemanje in predelovanje pobud iz žive narave« je bilo v našem stenskem slikarstvu seveda borneje kakor v raznih žariščih poznosrednjeveške stenske slikarske omike,*" ki so posredovala svoje do- sežke tudi območjem, ki so bila v teh prizadevanjih manj tvorna; tako so se porabljale za posvetne scene predvsem tuje, posredne predloge, ki so »postajale sestavina kolektivne stvariteljnosti«.** Zgovoren dokaz za »samostojno sprejemanje in predelovanje pobud iz žive narave« naših poznosrednjeveških freskantov in ne samo za pre- vzemanje drugod ustvarjenih slikarskih ali posrednih naravnih predlog pa so nekatera dela, ki jih je naslikal Vincenc iz Kastva v Bermu 1474. — Istrski umetnik je »porabil vse bogastvo svoje domišljije za to, da s čim več posameznimi opazovanji iz življenja obogati« upodobljene motive, ter je tako z lastnim študijem narave in življenja dopolnil »po izročenih vzorih posneto kompozicijo zgodbe«. Sploh je v Vincenčevih stvaritvah značilen »vdor istrskega življenjskega in pokrajinskega vzdušja v prevzete ikonografske sheme«, »posnet nedvomno po resnič- nem življenju« in tu med drugim tudi njegova »značilno, čeprav le splošno opisana, izrazito istrska krajina«.*2 Drugih samostojnih posnetkov življenja in narave v našem pozno- srednjeveškem stenskem slikarstvu umetnostnozgodovinske obravnave doslej še niso ugotovile, vendar pa po vsej verjetnosti Vincenc ni bil pri nas edini poznosrednjeveški umetnik, ki je uporabljal za svoja dela tudi pristne naravne predloge. (Pri tem pa ni dokazano, da bi ta njegov prijem mimo raznih drugih plati življenjskega okolja veljal tudi še upodobljenim nošam.) " W. F r o d 1. nav. delo, str. 19. '* F. S t eie, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 152. '9 Prav tam. *" Prim. F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 154. *i Prav tam. *2 F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 225, 231, 240. 117 Angelos Baš Drugačno, manj izvirno razmerje naših poznosrednjeveških freskan- tov do posvetnih snovi je bilo pogostejše. Ta način slikanja je morda najbolj jasno razviden na sliki Sv. Nedelje v Crngrobu (1460/70). — Ta freska kaže trpečega Kristusa, ki je okrog njega nanizanih v vzporednih pasovih nekaj manj kot petdeset prav različnih prizorov iz vsakdanjega življenja na začetku druge polovice 15. stoletja. Namen tega dela je ne- sporen. Vsakdanja opravila, če se jih ljudje ne lotevajo o pravem času, marveč v prepovedanih dneh, so pregrešna in mučijo Kristusa, grešnike pa spravljajo v pogubo. Ali: opravila, ki so upodobljena na tej freski, se, čeprav so sicer poštena, ob nedeljah ne smejo izvajati in pomenijo tedaj grešna dejanja.*' Te crngrobške slike iz poznosrednjeveške vsakdanjosti so v marsi- čem sorodne zlasti podobnim upodobitvam v koledarju iz Passaua z 1445 oziroma: obe deli sta lahko zajeti iz skupnih predlog; samostojno pa je slikar Sv. Nedelje priredil »izbor in sestav sličic« in »je stari znakoviti koncept spremenil v nazorno upodabljajočega«."* Opravila, ki jih ta freska poudarja kot prepovedana, so tako predstavljena s podobami ter se zavoljo svoje nazornosti lahko »bolje vtisnejo v spomin«. Pri tem je tehtna še »namenu ustrezna relativna izčrpnost«, kar pa zadeva obliko, je »njena moč ... v tem, da je ... splošno dostopna«.*^ — y tipološkem pogledu se pripisuje Sv. Nedelja tako imenovani arti memorativae, ki rabi mnemotehničnim namenom ali kot pripomoček spominu za določena napotila,"" tako da pomeni naša freska upodabljajočo obliko za spomin- sko kar najbolj učinkovito pridigo o prepovedanih nedeljskih opravilih. Ce naj bi bili ti nameni uresničeni, so morali biti naslikani prizori iz vsakdanjega življenja bistveno približani našim tedanjim razmeram. Prevzete ikonografske oblike so se lahko v osnovi ohranile, v posameznih potezah pa je vsekakor bilo potrebno, da so se v različnem obsegu pri- lagodile širšemu okolju, ki so bile v njem in zanj ustvarjene. Kako naj bi si sicer preprosti obiskovalci crngrobške cerkve zapomnili vsebino Sv. Nedelje, če bi jim prepovedana opravila ne bila dovolj dostopna in dojemljiva? To je bilo mogoče zgolj tako, da so te upodobitve resnično bolj ali manj ustrezale onemu času (kar je natanko ugotovljivo), prav tako pa tudi tamkaj običajnemu okolju, oziroma da niso bile v pogla- vitnih značilnostih drugačne kakor ustrezne razmere na širšem kranj- "' F. S t eie, Monumenta artis slovenicae, str. 42. — Isti, Ikonografski kompleks slike »Svete Nedelje« v Crngrobu. Razprave Slovenske akademije zna- nosti in umetnosti, filoz.-filol.-hist.razr.II. Ljubljana 1944, str. 401 si. — E. Cevc, Etnografski problemi ob freski »Sv. Nedelje« v Crngrobu. Slovenski etnograf III—IV, 1950/51, str. 180 si. "* F. S t eie, Ikonografski kompleks slike »Svete Nedelje« v Crngrobu, str. 416. "5 F. S t eie. Ikonografski kompleks slike »Svete Nedelje« v Crngrobu, str. 419, 423. ""F. S t eie. Ikonografski kompleks slike »Svete Nedelje« v Crngrobu, str. 424 si. 118 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem skem ozemlju. S tega vidika je vprašanje o resničnih ali od drugod pre- vzetih predlogah v tem primeru manj važno, ker je temeljni namen freske takšen, da so bile poglavitne podobnosti med upodobitvami in tedanjim širšim stvarnim okoljem neogibno potrebne. Določene prikro- jitve in parafraze tujih predlog so se v delu, kakor je Sv. Nedelja, ne- dvomno nujno vsiljevale in mu tako podelile osnovno, ne pa tudi nadrobno dokumentarno ceno prav tako še za zgodovino naše pozno- srednjeveške omike. Skoraj izključno le poučni ali mnemotehnični značaj umetnine spričuje torej njeno poglavitno, četudi ne natančnejšo oprede- ljenost v odsevih takratnega vsakdanjega življenja iz naših krajev.*"^ — Crngrobška freska Sv. Nedelje je potemtakem v svoji kulturnozgodovin- ski dokumentarnosti načeloma določljiva. Za upodobitve poslednje sodbe v poznosrednjeveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem je bilo že povedano, da predstavljajo tudi zveličance in pogubljence »vseh stanov«.*' Poučna ost take slike je po- vsem stvarna. Zato se tudi ne zdi mogoče, da bi bili zastopniki stanov, ki so tu naslikani, napravljeni v nošo prejšnjih obdobij ali stoletij, se pravi kot ljudje, ki bi svojemu času ne bili zares razumljivi kot predstavniki posameznih takratnih stanov. S tem pa je prav tako samo po sebi umevno, da so morali biti ti stanovski predstavniki neogibno naslikani tako, da so videli gledalci v njih vsaj v poglavitnem podobne ali pa enake ljudi, kakršne so srečavali med stanovi v svojem bližnjem ali širšem okolju. Malone gotovo je, da se te podobnosti ali celo inačice med upodobljenci in resničnimi ljudmi v družbi, kakor je bila tedaj razcep- ljena, niso nanašale na nadrobnosti v oblačilnem videzu, marveč zlasti le na poglavitno sorodnost med podobami resničnih ljudi in njihovim izrazom v naših upodobitvah. Zakaj v osnovi so se porabljale za to ver- jetno pač ustvarjene slikarske predloge, ki so se izmed njih izbirale naj- prikladnejše ali najbolj podobne območjem, v katerih je neko delo nastalo in jim bilo namenjeno, ali pa so se porabljene predloge deloma tolikanj prilagajale širšim območjem krajev, ki so bile zanje povzete, da so lahko zadosti ustrezale tamkajšnjim razmeram. (To pa je splošno potrjeno in priznano.) Glede sorodnega ikonografskega motiva pametnih in nespametnih devic je zgodovinopisje upodabljajoče umetnosti dognalo, da so v ta- kratnem srednjeevropskem kulturnem krogu posebno nespametne device največkrat zvesto naslikane v noši, kakršna je bila v oni dobi običajna.** Zavoljo tega je upravičena domneva, da je takisto v naših upodobitvah tega motiva noša devic, ki kaže nedvomne značilnosti poznosrednjeveške mode, bila že po samih predlogah ali pa nemara še z nekaterimi prikro- jitvami podobna oziroma približana tedanji resnični noši na širšem tam- *6a A. Baš, Noše na freski Sv. Nedelje v Crngrobu. Loški razgledi III, 1956, str. 176. *' F. S t eie. Monumenta artis slovenicae, str. 21. ** W. Pinder, nav. delo, str. 165, 210. 119 Angelos Baš kajšnjem ozemlju in je tako pomenila eno od sestavin poljudnega po- učno-pripovednega sloga v tej slikarski omiki. Motiv mrtvaškega plesa, ki je v našem poznosrednjeveškem stenskem slikarstvu predstavljen dvakrat, v Bermu in v Hrastovljah nad Koprom (1490), gre prav tako pridružiti ciklu poslednje sodbe. »Zastopniki vseh stanov« so na teh freskah »prisiljeni v ples s smrtjo v obliki okost- njaka«,"' in sicer od posvetnih plemiči, krčmarji, romarji, vojaki in trgovci. — Podton tega motiva, da namreč nobeno bogastvo in še tako visok stan ne odvrne smrti, ki pobira prav tako bogatine in imenitnike kakor preproste in ubožne ljudi, se je povezoval z vzgojnimi nameni cerkve zlasti do višjih, teže pristopnih stanov,'" nedvomno pa tudi do ljudstva, ki naj se ob teh podobah oboji zamislijo nad minljivostjo živ- ljenja in njegovimi smotri. Mrtvaški ples je torej motiv z izrazitim po- učnim ali pridigarskim značajem. To pa opredeljuje tudi upodobitve posameznih stanov. Jasno je, da so morali biti predstavniki posameznih stanov v območju, kjer je bil naslikan mrtvaški ples, upodobljeni tako, da so jih verniki v cerkvi lahko kot take spoznali. Saj bi se sicer v tem primeru, prav tako kakor n. pr. pri Sv. Nedelji, osnovni in poučni namen dela ne mogel uresničiti. Od posrednih predlog je moral umetnik zavoljo tega izbrati take, ki so bile kar najbolj podobne razmeram, kakršne so bile v območju kraja, ki je zanj ustvarjal, v navadi, ali pa je moral pred- loge, če so bile tem razmeram znatneje odmaknjene, v poglavitnem pri- lagoditi za ustrezni genius loci. Nemogoče pa si je misliti, da bi predstav- niki poznosrednjeveške družbe, kakršni so naslikani v mrtvaškem plesu, ne ustrezali v osnovi živim zastopnikom raznih stanov v območju, ki je zanj bilo delo naročeno. Če to zanikamo, zanikamo takisto dognane opredelitve mrtvaškega plesa, ki je po svojem temeljnem namenu poučni motiv. To pa tudi nepobitno določa osnovno realistično upodobitev ljudi, kakršni so v času, ko je bila freska ustvarjena, v tem širšem območju živeli. Nadrobnosti pri tem niso važne; gre za temeljno vez med verniki, ki so gledali v cerkvi to nazorno ali upodabljajočo pridigo, in med upodobljenci istodobnih stanov, ki so v tej opredeljenosti nedvoumni. Edinole tako je bila lahko ta pridiga ljudem s splošno našo poznosrednje- veško omiko razumljiva. In še tole: če je za slikarja bermskega mrtvaškega plesa ugotovljeno, da se je okoriščal z opazovanjem istrske krajine in narave nasploh, se ponuja tudi misel, da je prav tako pri človeških figurah, kolikor ni zanje dokazano, da so prevzete od drugod, posnemal bližnje okolje. Seveda je to zgolj domneva, ki je ni mogoče utemeljiti, vendar pa tudi ne zavrniti. Za mrtvaški ples ne velja pri tem imeti v mislih toliko figuralnih shem kakor predvsem določene samostojne obdelave oseb v okviru obrisnih danosti iz predlog. Čeprav se zdi ta podmena posebej za Vincenca zelo mogoča in vabljiva, ji manjka dokazov; te bi moglo prispevati le ohra- ™ F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 21. O. Doering. nav. delo, str. 335. 120 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem njeno neposredno gradivo iz tega časa in ozemlja, ki ga pa pri nas pogre- šamo vse v baročno dobo. (To je v metodološkem pogledu tudi eden od poglavitnih razlogov za tolikšno upoštevanje predlog in hkrati tolikšno previdnost do izvirnosti v realističnih kostumografskih sestavinah našega poznosrednjeveškega slikarstva.) V marsičem podobna vprašanja in odgovori se pojavljajo zastran naše teme ob motivu treh kraljev. Posvetne in od teh pogosto tudi obla- čilne prvine onega časa so v teh freskah neoporečne. Toda starosvetne poglavitne osebe v tem ciklu so tolikanj vklenjene v ustaljene cerkvene ali ikonografske pregraje in spričo tega v predlogah natanko določene,'' da je zanje, tudi če so naslikane v posvetnih nošah, težko domnevati tehtnejšo dokumentarno vrednost za naša ozemlja, z izjemo nekaterih redkih posamičnosti. Resda je morda za lažje razumevanje in boljšo po- učnost tega motiva ponekod dodana posvetnim poglavitnim osebam tudi kakšna bližnja kostumografska značilnost, vendar pomenijo takšne po- teze v upodobitvah tega cikla malone zgolj torišče domnev, ne pa ugo- tavljanja. Drugače pa je zastran noše v postranskih, zlasti žanrskih prizorih. Medtem ko je nudilo naravno okolje v poglavitnih prizorih možnosti za svobodnejše in manj vezane stvaritve te vrste ali pa celo za določene redkejše samostojnosti v razmerju do narave (Vincenc), je bilo to za nošo mogoče zlasti šele v obrobnih prizorih, ki niso bili tolikanj odvisni od posrednih predlog ali ki so nastajali tudi brez njih. V takih primerih (Mače, Hrastovi je. Sv. Primož nad Kamnikom) so se ustvarile takisto ne- katere žanrske scene, naslikane z realističnim čopičem, dasi še v izročilu srednjeveških shem. Kajpada žanrsko razvita posvetna tematika izklju- čuje zgolj togo posnemanje izročenih predlog in že sama po sebi spodbuja tudi k določenemu preoblikovanju danih shem, prav tako pa tudi k sa- mostojnejšim obdelavam snovi, ki so porabne za pripovedno dopolnilo našega motiva: tako so n. pr. figure kmetice z Mač, lovca in gonjača iz Hrastovlja in pa kuharja in lovcev s Sv. Primoža nad Kamnikom tolikanj pristne žanrske podobe, da jim ni mogoče odrekati pomembne umetniške in realistične izvirnosti, vrh tega pa zanje tudi ne poznamo ikonograf- skih predlog. Te in podobne žanrske figure bodo v prihodnjih umet- nostnozgodovinskih raziskavah pač nedvomno pomnožile sodbe o samo- stojnosti v stvaritvah naših poznosrednjeveških realističnih freskantov. Ti primeri svobodnejšega, žanrskega upodabljanja posvetnih oseb v stranskih prizorih treh kraljev so, tudi če so v osnovi vezani na določene predloge, v poglavitnem vendarle tako prostodušno in nevezano izvedeni, da jih smemo šteti za prave posvetne figure, ki nesporno ustrezajo svo- jemu času ter so z vsem svojim žanrskim oziroma močno pripovednim značajem zopet neoporečno blizu takratnim ljudem iz bližnjega ali šir- šega območja, kjer so bile take freske naslikane. Poudarjeni žanrski in fabulativno poljudni značaj teh posvetnih figuralnih upodobitev določa " O tem gl. za Koroško, Kranjsko in Štajersko W. Frodi, nav. delo, str. 19. 121 Angelos Baš tudi njihovo pričevalno ceno za takratno oblačilno omiko v razmaknje- nem prostoru. Nekaj oseb, napravljenih po posvetni šegi časa, ki so v njem nastale, kažejo tudi upodobitve raznih svetniških legend. V teh primerih so malone vselej naslikani preprostejši ljudje. Berači v legendi sv. Miklavža v istoimenski cerkvi na Goropeči so prave žanrske figure, naslikane po vsem videzu samostojno in brez določenih predlog in so kot nekakšni okorni portretni zametki neposreden vir za zgodovino naše poznosrednje- veške ljudske noše. Drugih takih upodobitev v naših svetniških legendah ne moremo šteti za žanrsko izvedena dela, pač pa smemo pribiti, da so kot posvetne figure komponirane v posamezne zgodbe zmerom zlasti zato, da se z njimi požive pripovedne prvine v delu. Posebni fabulativni nameni, ki so z njimi te osebe ustvarjene, tudi v teh primerih opredelju- jejo njihovo časovno (ta je dokazana) in prostorno dokumentarnost. Vojščak v legendi sv. Jurija v istoimenski cerkvi nad Igom bi ne bil preprostemu, pa tudi manj preprostemu verniku dovolj dojemljiv, če bi ne bil kot posvetna oseba naslikan tako, kakor bi si ga ta očitno edinole lahko zamišljal: pač kot vojščaka te dobe. Enako je z upodobitvijo ob- darovanja treh nevest pri Sv. Miklavžu na Goropeči. Kako naj bi gle- dalec v cerkvi doumel, da gre za prizor, ko se obdarujejo neveste, če bi ne bile te deklice zares upodobljene kot neveste, kakršne so v tistem času in v tamkajšnjem območju videvali in poznali. Tu je fabulativni namen dela ponovno terjal njegovo upodobitev v času in okolju, ki je temeljno razumljivo in ki je zato v poglavitnih potezah verodostojen vir za obla- čilno omiko v širšem območju, kjer je bilo naslikano. In nadalje svetniške legende na Križni gori (1502) in pri Sv. Janezu v Bohinju (ok. 1525): posvetne figure so v njih razmeroma številno zastopane, zato da so po- samične upodobitve fabulativno razgibane in tako umljive. Značaj nji- hove noše popolnoma ustreza modi časa, v katerem so bile ustvarjene. Zavoljo pripovedne dostopnosti ali poljudnosti legend so bile tu gotovo zopet izbrane predloge, ki so bile kar naibolj primerne ali podobne te- danjim oblačilnim razmeram v naših krajih, ali pa so bile določene pred- loge, če so bile v osnovi preveč tuje, v večji ali manjši meri prilagojene našim ozemljem, pri tem pa so ohranile svoje temeljne figuralne sheme. Pripovedna poljudnost je ena poglavitnih značilnosti naše upodab- ljajoče umetnosti v poznem srednjem veku in stenske slike so bile takrat pravcata biblia pauperum. Svetopisemske oziroma nesvetne osebe, ki o njih človek ni imel nobenih pravih ali določenih predstav, so bile lahko upodobljene v poglavitnem mimo navadnega ali uglednejšega vernika v cerkvi. Ne pa tudi posvetne figure, ki so bile dojemljive samo, če so ustrezale znanim stanovom v poznosrednjeveški vsakdanjosti, sicer pa nikakor ne., V ta namen se tudi prostori upodabljajo vse bolj realistično in takisto njihova oprema. — Razen goropeških beračev resda v naših svetniških legendah ni mogoče pokazati pravih žanrskih, samostojneje upodobljenih figur. Vendar pa je v drugih primerih splošni realizem v fabulativnih zasnovah zgodb in tako tudi v posvetni, modni noši svoje 122 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem dobe tako zelo zgleden, da spričuje svojo polno podrejenost pripovedni poljudnosti v določenem motivu. In zavoljo tega so noše posvetnih figur mimo očitnega sloga one dobe nedvomno bile vsaj v osnovi podobne ali prilagojene vnanji oblačilni omiki na določenem širšem območju. Bogata kulturnozgodovinska, se pravi tudi kostumografska pričeval- nost ciklov Marijinega življenja je znana. — Motiv Marije s plaščem, »kamor so pribežali zastopniki vseh stanov« »pred nadlogami«,'" velja glede realistične dokumentarnosti vrednotiti enako kot upodobitve raznih stanovskih predstavnikov v poslednji sodbi in mrtvaškem plesu. Ljudje onega časa, ki je bila ta umetnost ustvarjena zanje in za njihov pouk, ne bi mogli razvideti v tem motivu stanov, če bi ne bili upodobljeni splošno dojemljivo ali v osnovi realistično, ustrezno resničnemu življenju v dolo- čenem času in na določenem ozemlju. Ob tem naj bo poudarjen moment, ki velja takisto še za druge na- vedene slikarske cikle. — Poznosrednjeveški človek v Vzhodnih Alpah, z izjemo redkih duhovnikov in umetnikov, ni poznal v svojih optičnih predstavah stvarnega življenja iz zgodnejših razdobij srednjega veka ali celo antike; tako tudi ne vzhodnoalpski podeželski umetniki. Kolikor torej ni šlo za starosvetna upodabljanja poglavitnejših figur, ki so jih bolj ali manj zvesto prirejali po stalnih predlogah, in kolikor je bilo treba določen motiv v skladu s pripovednimi in preprostemu verniku posveče- nimi poljudnimi vodili tedanje umetnosti upodobiti fabulativno, se pravi ne samo s svetniki ali sv. družino, je veljalo v taka dela neizbežno uvrstiti tudi še posvetne akterje ali osebe iz takratnega resničnega življenja. Ce taki upodobljenci ne bi ustrezali času, bi ne bili razumljivi. Zakaj raven v izobrazbi modernega človeka je tudi glede na izročila upodabljajoče govorice precejšnja in obsega prav tako pri preprostejših sodobnih lju- deh določene nazorne predstave o razmerah v minulih dobah. Tega pri poznosrednjeveških obiskovalcih vzhodnoalpskih cerkva, skoraj ne glede na stan, nikakor ni bilo. Zato je moralo biti posvetno okolje v tej upodab- ljajoči umetnosti prirejeno za čas in prostor. Kajti, kako naj bi človek s takratno omiko doumel vsakdanje razmere iz drugih obdobij, če je bilo njegovo znanje razen redkih duhovnikov in umetnikov vezano samo na čas, ki je v njem živel. Temu primerno so naše poznosrednjeveške freske tudi zasnovane. Kjer ni bila tema izključno le starosvetna in kjer je prevla- doval pripovedni moment s potezami iz posvetnega okolja, so se porab- ljale v kompozicijah tudi nesvetniške ali posvetne osebe. Le-te so se v poljudnem poznosrednjeveškem slikarstvu nedvoumno prilagajale času, v poglavitnem pa, kot smo omenili, tudi okolju. In tako so takisto v mo- tivu Marije s plaščem, ki nudi zavetje pred raznoterimi nadlogami, na- slikani predstavniki takratnih stanov v noši one dobe, kar je nesporno, pri tem pa so njihove upodobitve načeloma nujno ustrezale pač tudi noši, kakršna je bila tedaj pri nas v navadi. '2 F. S t eie. Monumenta artis slovenicae, str. 34. — Isti, Cerkveno slikar- stvo med Slovenci, str. 163. 123 Angelos Baš To drži prav tako za slike Marijinega življenja, ki so postavljene povečini v realistično okolje poznega srednjega veka ali 16. stoletja. Upo- dobljeni prizori se odigravajo največkrat v resničnem, sodobnem okolju. In tudi za obleke, kakršne so naslikane, je priznano, da povsem ustrezajo tedanji modi. Resda je nemogoče ugotoviti, kolikšne so samostojne prvine v teh stvaritvah in kolikšen je tod delež predlog. Vendar pa ne more biti dvoma, da je to upodobljeno vsakdanje okolje s posvetnimi osebami v njem — če je zanj dognano, da je podoba »iz resnične sodobnosti«'^ •— zavoljo svojih poljudno poučnih namenov moralo v osnovi ustrezati širšim razmeram na ozemlju, za katero je bilo naročeno, saj bi se sicer v tej umetnosti poglavitna težnja po poljudnosti izjalovila. Vse gornje sodbe se nanašajo na dela v našem stenskem slikarstvu po uveljavitvi realističnega sloga po sredi 15. stoletja. Pred tem je pri pritegnitvi gradiva za zgodovino noše potrebna določena mera oprez- nosti. Zakaj pred tem časom so realistične in izrecno poljudne težnje v upodabljajoči umetnosti na Slovenskem razmeroma neznatne ali redke, vrh tega pa so posebej na zahodnih ozemljih izvedene s čopiči tujih mojstrov ali njihovih zvestih domačih posnemovalcev.'* Zato v teh stva- ritvah precej manjka pripovednih prvin, kolikor pa jih najdemo, so redke, saj je poljudnost ali resnična namenjenost gledalcu v tej umetnosti le še šibkejša. Spričo tega je zlasti pri tujih slikarjih v tem obdobju na- vezanost na njihove predloge kar največja, nagnjenost h krajevnim pri- krojitvam pa zavoljo še ne dovolj razvitega poznosrednjeveškega poljud- nega realizma zgolj bornejša. Izjeme v tem so maloštevilne. Po podanih opredelitvah o značaju kostumografskih upodobitev v posameznih ciklih našega gotskega slikarstva lahko razvrstimo to gra- divo glede na obseg njegovega realizma ali mero poustvaritev iz širšega okolja v več stopenj. Najboljši vir za zgodovino naše noše v poznem srednjem veku in 16. stoletju so tako nedvomno donatorske podobe, ki pomenijo spričo svoje v bistvu portretne narave vsekakor zveste posnetke o oblačilni omiki raznih stanov v določenem času in prostoru. Precej blizu so jim kostumografski motivi v ciklih Marije s plaščem, poslednje sodbe in smrtnega plesa in pa v delih, kot so Sv. Nedelja, razne izrecno žanrske scene ali pa izjemne profane slike, kakršnih poznamo nekaj s Tolstega vrha. V teh primerih resda ne gre za portretno gradivo, vendar pa je ves njihov realistični značaj, ki smo ga zgoraj določili, tolikšen, da so posvetne noše, ki so v teh ciklih naslikane, v poglavitnih potezah ne glede na izvor predlog verodostojen vir za zgodovino oblačilne omike na Slovenskem. Pri obrobnih prizorih s slik treh kraljev in podobah iz Ma- rijinega življenja povzetki življenjskih razmer z bližnjih ozemelj po vsem videzu niso bili prav tolikanj potrebni kot pri prejšnjih ciklih, tako da kaže tod mimo žanrskih slik nahajati nekaj manjšo stopnjo kostumo- F. S t eie, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 165. °* F. S t eie. Monumenta artis slovenicae, str. 18. — Isti, Cerkveno slikar- stvo med Slovenci, str. 116. — Isti, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 208 d. 124 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem grafskega realizma. Za druge cikle ali kompozicije pa so bile vezi med upodobljenimi temati in okoljem, ki so bila v njem in zanj ustvarjena, nujne le v najvažnejših značilnostih, čemur ustreza tudi dokumentarna cena v njih naslikanih posvetnih noš. Značilno je, da so cikli, ocenjeni z znatnejšo mero prostorno vezanega realizma, nastali v dobi od srede 15. stoletja naprej. Sklepna sodba o pričevalni vlogi našega poznosrednjeveškega slikar- stva za zgodovino noše naj se glasi potemtakem takole: Po sredi 15. sto- letja zajame tudi upodabljajočo umetnost na Slovenskem znatnejši val realizma, ki ga opredeljuje težnja po čim večji poljudnosti. S tem se v freskah močneje razvijejo pripovedne prvine, ki naj določena temata kar najbolj umljivo predstavijo. Spričo razmaknjenih fabulativnih okvirov se pojavljajo zato v nekaterih motivih poleg ikonografsko določenih po- glavitnih, zlasti le starosvetnih figur tudi še redkejše posvetne osebe. Za to upodabljajočo omiko je značilno aktivno razmerje do življenja in narave, saj vsebuje v svojih ciklih sestavine iz vsakdanjega okolja ter ustvarja tako bolj ali manj realistične scene, kakršne so namenjene ver- nikom, ki naj jim bodo v nazorni pouk. Slovensko ozemlje je bilo v zatišju pomembnejših umetnostnih tokov one dobe. Zato je naša upodabljajoča umetnost v tem razvoju zaostajala, tako da njena dela ne izkazujejo v večjem številu prvin poznosrednje- veškega realističnega sloga. —Tabelno slikarstvo, ki je tedaj prednjačilo v realističnih prizadevanjih, v izvirni, domači obliki tako rekoč ni poznano. Stensko slikarstvo pa je bilo tesno ujeto v ustaljeno ikonografijo. Pogla- vitni prizori na teh cerkvenih freskah spričo ozke vezanosti na izročene likovne obrazce torej niso mogli nuditi pravih priložnosti za izrečnejše realistične upodobitve. Pač pa stranski prizori oziroma stranske, ne staro- svetne, temveč posvetne osebe, ki jih je ikonografija vse manj vklepala. Te so se porabljale za dopolnilne razlage motivov in so tako v precejšnji meri uresničevale takratne načrte o dostopnem in kar najbolj umljivem slikarstvu. Ker so imele upodobljene posvetne osebe v predstavljenih motivih kajpak jasno poučne funkcije, so morale biti v ta namen nasli- kane tako, da so bile gledalcu kar se da razložljive in dojemljive. Srednje- veška izobrazba pa je bila glede optičnih predstav o minulih dobah tako zelo borna in omejena v poglavitnem le na ozek krog duhovnikov in umetnikov, da bi posvetne osebe, če bi ne bile upodobljene tako, kakor so jih bili verniki po cerkvah vajeni srečevati v svojem življenju, bile po- vsem nerazumljive, s tem pa tudi zgrešen namen teh slikarskih stvaritev. (Seveda tudi znanje naših takratnih, podeželskih umetnikov ni dovolje- valo upodabljanja vsakdanjih ljudi v zgodnejših razdobjih.) Zavoljo tega je bilo treba posvetne osebe, kolikor so naslikane v raznih ciklih naših poznosrednjeveških fresk, neogibno prilagoditi času in prostoru, ki so bile zanj njihove upodobitve naročene. Gotovo je bil ob tem delež samostojnega oblikovanja pri naših fre- skantih dosti bornejši kot povzemanje drugod ustvarjenih predlog, zakaj 125 Angelos Baš podeželsko slikarstvo je v lastni nstvarjalnosti daleč zaostajalo za več- jimi središči takratne upodabljajoče omike. Vendar pa je poudarjeni poučno-poljudni namen teh stvaritev neizbežno terjal, da so bile upo- dobitve posvetnih oseb gledalcem umljive. To pa je bilo mogoče, kolikor ni umetnik samostojno povzemal iz bližnjega življenja, samo tako, da so se od danih predlog izbirale take, ki so bile območjem, za katera so se porabljale, kar najbolj sorodne, ali pa so se bolj odmaknjene predloge s podobami zastopnikov raznih stanov prilagajale razmeram, kakršne so bile pri nas običajne; to pa seveda le v poglavitnih potezah, medtem ko so pri tem ohranile svoje izročene figuralne sheme. Drugačne možnosti za upodabljanje posvetnih figur se zde nemogoče. Zavoljo tega so v te- meljni podobi postranske, posvetne osebe v našem poznosrednjeveškem slikarstvu dober vir za zgodovino noše, toda, kot rečeno, le v poglavitnih potezah, ki so bile pri teh poučno-pripovednih delih nujne. Ne pa tudi v nadrobnostih, ki zanje ni bilo potrebno, da so bile vseskozi natančne, in so lahko izvirale ali iz predlog ali pa tudi iz umetnikove samovolje. Vprašanje prostora se ob interpretaciji našega gradiva ne sme ozko vezati na najdišča posameznih del. Napak bi bilo misliti, da so v upo- dobljenih posvetnih figurah zajete kostumografske razmere ravno in samo v kraju, kjer so bile ustvarjene. To bi predpostavljalo po eni strani povečini njihov domalega portretni značaj, po drugi strani pa vse pre- šibko upoštevanje predlog. Šlo je za temeljno umljivost figur in prikro- jitve predlog so lahko veljale samo poglavitnostim v noši. Zato se zdi pravilno, kolikor nimamo opravka z redkimi portretno določenimi upo- dobljenci, raztegniti dokumentarno torišče takih del na širša pokrajinska ali deželna območja. Z vprašanjem prostorne dokumentarnosti je povezana natančnost teh upodobitev: ker je dokumentarnost teh slik širša in samo za posamezne kraje le redko in težko veljavna, se po pričujočih opredelitvah našega stenskega slikarstva noša zato ne da tolikanj nadrobno obravnavati kakor v današnji in polpretekli dobi.'° Kakor smo pokazali, se moremo iz naših fresk poučiti predvsem zgolj o osnovnih značilnostih takratne vnanje oblačilne omike, nadrobne in skoraj vse potankosti zajemajoče študije pa v nasprotju z novejšo, neposredno ohranjeno nošo za obdobje poznega srednjega veka in 16. stoletja največkrat pogrešajo podlago in so nedopustne. Te misli označujejo tudi čas naših posnetkov. V njih so se porabljale pač predvsem sprejete sestavine v modi, ne pa posamezne novotarije, ki še niso splošneje prodrle. Tako pomenijo naslikane noše v največji meri ugotovitev danih oblačilnih razmer ali modo, ki je preko svojih začetkov že polneje razvita, neprimerno manj pa njene pričetke. Pred sredo 15. stoletja so navedene težnje v našem stenskem slikar- stvu še razmeroma slabo razvite. Te stvaritve izvirajo nemalokdaj od 9^ Prim. n.pr. M. Lo ž ar. Slovenska ljudska noša. Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, str. 166 si, z bibliografijo, str. 236 si. 126 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem tujih umetnikov, hkrati pa so poljudni realistični načrti za pouk ver- nikov pri nas tedaj še borni, tako da je treba večidel, razen portretnih upodobitev, tudi redke posvetne osebe v njih presojati previdno in samo v okviru širšega primerjalnega gradiva tudi z drugih, bližnjih ozemelj. Po teh pogledih se zdi napačno, da so nekatere etnografske raziskave uporabljale kot vir za zgodovino noše posamezne upodobitve z naših poznosrednjeveških fresk ne glede na njihov starosvetni ikonografski značaj in mero prave dokumentarnosti,'" druge pa so jih zavoljo nepo- znanja preprosto prezirale.*" Gornje sodbe ugovarjajo takemu razmerju, dovoljujejo pa s pridobljenih vidikov razglede po vsem takratnem sten- skem slikarstvu na Slovenskem. Samostojno portretno slikarstvo se v času, ki mu je posvečena pri- čujoča obravnava, pri nas še ni uveljavilo. Iz 16. stoletja izvirajo samo maloštevilni portreti »naših reformatorjev, ki so nastali obenem s portreti nemških reformatorjev daleč od naše zemlje, v Nemčiji«'" in ki jih za- voljo tega ni mogoče šteti kot verodostojen vir za našo tedanjo oblačilno omiko. Edino slikarsko portretno delo, ki vemo zanj, da je nastalo na slovenskem ozemlju v 16. stoletju, je votivna slika barona Jurija Kisla in družine iz podružnice v Podreberju pri Polhovem Gradcu (po 1593)." Od naslednjih ohranjenih portretnih slik pa izvira prva iz začetka 17. stoletja in odseva že značilno zgodnjebaročno nošo.'"" Šele ta, ne pa tudi že poznosrednjeveška moda in moda 16. stoletja se lahko na Sloven- skem osvetljuje z upodobitvami samostojnega portretnega slikarstva. Zastran pričevalnosti kostumografskih motivov v našem kiparstvu iz poznega srednjega veka in 16. stoletja velja ponoviti gornje sodbe o istodobnem stenskem slikarstvu. Saj se v obeh teh upodabljajočih zvrsteh izraža smer časa tudi v predstavljenih modnih oblačilih in jima daje po- seben pečat njuna poljudnost."' S tem pa se podajajo kajpada enake opredelitve o oblačilni dokumentarnosti kiparstva kakor za freske: po- svetno opravljene (kar je zlahka določljivo) figure ne bi bile zares do- stopne, če bi ne bila na ozemlju, ki so bila ta dela zanj namenjena, taka noša vsaj v poglavitnih potezah resnično običajna. Ne glede na nagrob- nike, ki upodabljajo pokojnike ali tudi njihove družine'"" in pomenijo '" S. Vurnik, Doneski k studiju slovenske avbe. Etnolog I, 1926/27, str. 43. — Isti, Slovenska peča. Etnolog II, 1928, str. 4. " M. Lo žar. Slovenska ljudska noša, str. 166. — Ista, ocena knjige J. Ko- vačevič, Srednjevekovna nošnja Balkanskih Slovena. Beograd 1953. Slovenski etnograf VIII, 1955, str. 278 si. '" F. Mesesnel, Portretno slikarstvo na Slovenskem od XVI. stoletja do danes. Zbornik za umetnostno zgodovino V, 1925, str. 122. " Katalog razstave portretnega slikarstva na Slovenskem od XVI. stoletja do danes. Ljubljana (brez letnice), str. 6. — F. Mesesnel, na nav. mestu. — F. S t eie, Spomeniki starejšega portretnega slikarstva na Slovenskem, str. 158. "" F. Mesesnel, nav. delo, str. 122 d. E. Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1951 (v tipko- pisu), str. 125, 295, 329. '"2 F. S t e 1 e, Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini, str. 142 d. 127 Angelos Baš tako, kolikor predstavljajo posvetne in neoklepljene osebe, tehten, čeprav pri nas nikakor ne obsežen vir za zgodovino takratne noše. Druge panoge upodabljajoče umetnosti niso porabne za raziskave o poznosrednjeveški noši in noši 16. stoletja na Slovenskem. — Srednjeveške rokopisne ilustracije vsebujejo zgolj v dveh primerih motive tedanje po- svetne noše, vendar pa gre v prvem primeru (cod. 33 iz kartuzije v Bistri) »za domače delo«, ki je nastalo v drugi polovici 14. stoletja »verjetno ... po vzoru kakega francoskega rokopisa«, v drugem pa za sličice mesečnih opravil v koledarju iz 1415, ki mu ne poznamo izvora.'^"^ — Prav tako se velja odpovedati tudi kostumografskemu blagu v naših prvih knjižnih ilustracijah iz druge polovice 16. stoletja, ki so bile vseskozi izposojene »od nemških založb«.*"* Sicer bo po vsej verjetnosti noša landsknehtov, kakor je upodobljena pri Kristusovem križanju v Dalmatinovem pasijonu iz 1576, in pa takisto noša vojščakov zoper Turke v Newe Zeytung iz 1578 spričo znatne izenačenosti vojne noše lahko do neke mere odsevala tudi vojaški oblačilni videz s slovenskih območij. Vendar pa je v tem gradivu to poseben primer, ki ga povsem proglašajo oddaljene tuje predloge, neprikladne za opredelitve vnanje oblačilne omike pri posameznih drugih stanovih v reformacijski dobi na Slovenskem. Résumé TÉMOIGNAGE SUR LE COSTUME DANS L'ART DU MOYEN-ÂGE AVANCÉ EN SLOVÉNIE Le premier chapitre plus vaste et complet dans l'histoire du costume slo- vene est composé des représentations figurées dans l'art du moyen-âge avancé qui, en Slovénie, embrasse la période du 14<^ et du 15« siecles ainsi que la premiere moitié du 16" siecle, lorsque, avec la Réforme, cette figurative décline et lorsque, apres une césure d'un demi-siecle, elle cede la place a la peinture et la sculpture du baroque. L'exploitation des motifs profanes de costumes dans l'art slovene du moyen- âge avancé cependant exige d'abord une classification de leur valeur de té- moignage pour la physionomie de la civilisation de l'habillement en Slovénie dans le moyen-âge avancé dans son extension historique, c'est-a-dire au 14" et au 15" siecle et au 16« siecle. Autrement dit: il faut déterminer dans quelle mesure les diverses représentations figurées de motifs profanes dans les diffé- rents genres de l'habillement peuvent se rapporter a l'état correspondant effectif dans l'évolution de noire costume dans le moyen-âge avancé et au 16« siecle. C'est cette question qui forme l'objet de la présente étude. Quant a la valeur documentaire de la peinture slovene du moyen-âge avancé pour l'histoire du costume, on est arrivé aux conclusions suivantes: apres la premiere moitié du 15« siecle,^ les arts figurés en Slovénie aussi sont pénétrés d'un courant plutôt fort de réalisme, caractérisé par une tendance a la popularité. Par conséquent, dans la peinture murale, gagnent de l'importance les éléments épiques dont le M. Kos-F. Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Lj. 1931, 61 d, 114sl. *°* F. S t eie. Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini, str. 147. — B. Puc-Bijelić, Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah. Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. IV, 1957, str. 183 si. 128 Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem rôle est d'expliquer les themes déterminés d'une maniere compréhensible dans la plus grande mesure possible. C'est pourquoi en vue de l'élargissement des cadres fabulatifs dans quel- ques motifs apparaissent, outre les figures principales iconographiquement dé- terminées et pour la plupart archaiques, dans une moindre mesure aussi des personnages profanes. Cette civilisation figurative est caractérisée par son rapport actif envers la vie et la nature; tant il est vrai que dans ses cycles, elle contient les éléments de l'ambiance quotidienne représentant ainsi des scenes plus ou moins réalistes destinées a l'enseignement visuel des croyants. Le territoire slovene se trouvait a l'écart des courants artistiques les plus remarquables de cette époque-la. C'est pourquoi les arts figuratifs Slovenes dans cette évolution restaient en arriere, de maniere que les éléments de style réaliste du gothique avancé dans ses oeuvres ne sont pas tres nombreux. La peinture .sur bois qui alors était prédominante dans les efforts vers la réalisme, n'y est pour ainsi dire pas connue dans une forme originale, slovene. La peinture mu- rale cependant était étroitement emprisonnée dans une iconographie stéréotypée. Les scenes principales de ces fresques d'église, étant trop étroitement liées aux modeles figuratifs traditionnels, ne pouvaient donc pas offrir d'occasions convenables pour des représentations réalistes plus prononcées; mais ce furent les scenes, ou mieux, les figures secondaires, pas celles archaiques, mais celles profanes, bien moins assujetties a l'iconographie traditionnelle et qu'on employait pour les explications complémentaires des motifs, qui dans une assez grande me- sure réalisaient l'idée d'une peinture accessible et compréhensible, caractéristi- que a cette époque-la. Puisque les personnages profanes représentés dans les motifs figuratifs avaient évidemment des fonctions nettement didactiques, ils devaient, pour servir a ce but, etre peints d'une maniere facilement explicable et accessible aux spectateurs. Au moyen-âge cependant, la culture relative aux figurations optiques des époques révolues était tellement pauvre et limitée prin- cipalement a la sphere étroite du clergé et des artistes, que les personnages pro- fanes, s'ils n'avaient pas été représentés tels que les croyants dans les églises étaient habitués de les rencontrer dans leur vie, auraient été absolument incom- préhensibles, par quoi le but meme des peintures de ce genre aurait été manqué. (Il va de soi qu'aussi la culture et le savoir des peintres provinciaux, venus des régions des Alpes de l'Est, ne permettaient point la représentation des gens simples dans des périodes révolues.) C'est a cause de cela qu'il fallait inévitable- ment adapter les personnages profanes, en tant qu'ils figurent dans les diffé- rents cycles des fresques Slovenes du moyen-âge avancé, au temps et au lieu pour lequel les peintures étaient commandées. Sans doute, chez les peintres des fresques Slovenes, la part de la création originale était de beaucoup plus pauvre que l'imitation des modeles créés ailleurs, car la production originale de la pein- ture provinciale était bien en arriere sur celle dans les centres plus importants de la culture figurative de cette époque-la. Le but didactique et populaire pro- noncé de ces peintures cependant exigeait inévitablement que les représenta- tions des personnages profanes fussent compréhensibles aux spectateurs. On n'obtenait cependant ce but — en tant que l'artiste ne puisait, d'une maniere originale, dans son propre voisinage — qu'en choisissant, parmi les modeles qu'on avait a sa disposition, ceux qui étaient les plus familiers^a l'am- biance a laquelle ils étaient destinés, ou bien, en adaptant les modeles étrangers avec les figures des représentants de divers états, aux conditions habituelles chez nous, mais, naturellement, seulement dans leurs traits principaux et tout en conservant leurs schemes figuraux traditionnels. D'autres possibilités pour cette représentation des figures profanes paraissent impossibles. C'est pourquoi dans notre peinture murale du gothique avancé, les personnages secondaires, profanes, dans le tableau principal, représentent une bonne source pour l'histoire du co- stume, mais, comme nous venons de dire, seulement dans les traits principaux, nécessaires dans ces oeuvres didactiques-épiques, et non dans les détails qui 9 Slovenski etnograf J^29 Angelos Baš n'étaient pas nécessairement exacts et qui pouvaient tirer leur origine soit des modeles soit de la propre volonté de l'artiste. Dans l'interprétation de notre matériau, la question du lieu ne doit pas etre étroitement liée au lieu ou ces oeuvres ont été trouvées. Il est faux de penser que les figures profanes représentées embrassent les conditions costumographi- ques exactement et uniquement dans le lieu ou elles ont été crées, ce qui d'un côté, ferait supposer pour la plupart presque un caractere de portrait, et de l'autre côté, diminuerait le rôle de l'importance des modeles employés. Il s'agis- sait de la compréhensibilité fondamentale des figures, et les adaptations des modeles pouvaient se rapporter uniquement aux traits principaux du costume. C'est pourquoi il paraît juste d'élargir, en tant qu'il s'agit des rares portraits de personnages déterminés, le domaine documentaire des oeuvres pareilles sur des zones provinciales ou régionales plus étendues. Un autre probleme est lié a celui de la valeur documentaire: le probleme de l'exactitude de ces représentations. Puisque la valeur documentaire de ces peintures est plus étendue et se rapporte rarement et difficilement aux localités individuelles, il n'est pas possible de traiter le costume d'apres les représenta- tions existantes de la peinture murale slovene d'une maniere tellement détaillée que dans l'époque moderne ou dans celle du passé récent. Comme nous avons démontré, les fresques Slovenes peuvent nous instruire surtout et uniquement sur les caractéristiques fondamentales de la civilisation extérieure de l'habillement de ces temps-la. Les études détaillées et embrassant toutes les nuances, contrai- rement a l'étude du costume plus récent et immédiatement conservé dans la période du moyen-âge avancé et du 16« siecle, manqueent pour la plupart de fondement et sont donc inadmissibles. Dans la période traitée dans la présente étude, la peinture de portrait autonome ne s'est pas encore fait valoir chez nous. Du 16<^ siecle, on n'a que quelques rares portraits de nos réformateurs qui ont été créés en meme temps que les portraits des réformateurs allemands, loin de notre pays, en Allemagne, et qui cause de cela, ne peuvent guere etre considérés comme une source authen- tique pour notre civilisation de l'habillement a ce temps-la. Le seul portrait pour lequel on sait avec certitude qu'il a été peint sur le territoire slovene au 16« siecle, est le tableau votif du baron Jurij Kisi et de sa famille a Podrebrje pres de Polhov Gradec (apres 1593). Quant a la valeur documentaire des motifs costumographiques dans la sculpture slovene du moyen-âge avancé et du 16« siecle, il faut bien répéter les jugements susdits sur la peinture murale dé cette époque-la. Dans tous ces deux genres figuratifs s'exprime la tendance du temps aussi dans les costumes de l'époque représentés et ils portent tous les deux l'empreinte particuliere de leur caractere populaire. Par conséquent, les déterminations sur la valeur documen- taire des représentations de l'habillement sur les fresques sont valables aussi pour la sculpture: les figures facilement déterminables n'auraient point été accessibles et compréhensibles, si ce costume n'avait pas été habituel, au moins dans ses traits principaux, sur le territoire auquel étaient destinées ces oeuvres. Sans tenir compte des monuments funéraires avec les figures des défunts ou aussi de leurs familles qui bien qu'assez peu nombreux en Slovénie, représentent une source importante pour le costume de ce temps-la. Les autres branches des arts figuratifs ne contribuent point a l'étude de l'art du moyen-âge avancé en Slovénie, illustrations manuscrites du moyen-âge contiennent .seulement dans deux cas des motifs du costume profane de ce temps-la, mais dans le premier cas (cod. 33 de la chartreuse de Bistra), il s'agit d'une oeuvre exécutée en Slovénie dans la seconde moitié du 14« siecle, probable- ment d'apres le modele de quelque manuscrit français, tandisque dans le second cas, il s'agit d'images représentant les travaux du mois dans le calendrier pour 1415 dont l'origine nous est inconnue. Il faut également renoncer au matériau costumo graphique dans les illustra- tions des premiers livres Slovenes de la seconde moitié du 16« siecle qui toutes étaient empruntées des maisons d'éditions allemandes. 130 PRANJE PERILA V OKOLICI LJUBLJANE Pavla Štrukelj Poklicno pranje perila je eno najstarejših domačih uslužnostnih obrti. V Sloveniji je doseglo največji razmah v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane, kjer se ženske že od nekdaj ukvarjajo s to obrtjo. Za etnografijo je velikega pomena, posebno, ako proučujemo ta poklic iz sociološkega vidika. Navzlic temu pomenu in dolgoletni tra- diciji te obrti je njena kultura še povsem neraziskana in pripomniti moramo, da nismo o njej v naši etnografiji doslej še nič spregovorili. Nekaj skromnih omemb dobimo v starejši literaturi in arhivalnem gra- divu za okolico Ljubljane, v novejši literaturi pa samo v zvezi z izdelavo domačega platna v Sloveniji. Za okolico Trsta imamo samo nekaj drob- nih objav v dnevnem časopisju iz Boljunca, Doline in drugih vasi ter ustne podatke.' Izmed teh virov sta nadvse pomembna za proučevanje poklic- nega pranja v ljubljanski okolici Valvasor" in Goldenstein.' Račičevo* obravnavanje pranja domačega platna v zvezi s tkalstvom v Beli krajini pa je le splošen podatek o tem delu, ki ga je morala znati vsaka kmečka ženska takrat, ko je bilo domače platno najvažnejši material za obleko. Končno moramo omeniti še, da, kadar bomo obravnavali zgodovino pranja pri Slovencih, ne bomo smeli prezreti freske sv. Nedelje v Crn- grobu pri Skofji Loki iz 15. stoletja, ki med drugimi vsakdanjimi opra- vili prikazuje tudi ženo in moža pri pranju. Načrtno raziskovanje o poklicnem pranju v vaseh na severozahodu in jugovzhodu od Ljubljane je lani omogočil Etnografski muzej v Ljub- ljani. Za ta kraj se je odločil predvsem zato, ker je v bližini Ljubljane najstarejše območje poklicnega pranja pri nas in ker je tu še najbolj živo ljudsko izročilo o posebnem pranju naših starih ljudskih noš. Zato bom tudi v tem prispevku govorila o pranju navadnega perila za mesto s središčem v Bizoviku in o pranju boljšega perila ljudskih noš za kmečke ljudi v vaseh od Šentvida do Podutika in Gamelj. 1 Za podatke najlepša hvala dr.Milku Matičetovu, SAZU, Ljubljana. " J. V. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Nurnberg 1689, Bd. I, str. 180, Kap. XXV. Primerjala tudi slovenski prevod: Mirko Rupel, Valvasor- jevo berilo, Ljubljana 1951, str. 32. ' F. K. v. Goldenstein, akvarel iz Korytkove zbirke Slowianščyzna, št. 7. * Božo Račič, Domače tkalstvo v Beh krajini (SE III—IV, 1951, str. 151). 9» : 151 Pavla Štrukelj Že na začetku moram omeniti, da se pri obravnavanju pranja v okoHci Ljubljane omejujem samo na nabrano gradivo na tem območju.' Vsako primerjanje, naj bo to splošna zgodovina pranja ali pranje v kakšnem drugem predmestju" ali kjerkoli drugod po svetu,' bi bilo pre- zgodnje in ne dovolj pretehtano, ker smo šele na začetku etnografskega proučevanja tega dela in imamo zbranega še premalo gradiva. V tem prispevku poročam le o uspehih terenskega dela in o problemih, ki so nastali v zvezi s tem delom. I. Periske vasi na obrobju Ljubljane Najbližje vasi mesta Ljubljane, ki so danes precej pod vplivom mesta, ali pa so postale celo njegov sestavni del, so bile v prejšnjem sto- letju popolnoma kmečka naselja. Jugovzhodno in severozahodno od Ljubljane so znane vasi predvsem po poklicnem pranju. Ta domača panoga je imela v teh vaseh več ugodnih pogojev za razvoj te obrti. Najvažnejši so bili vsekakor naslednji: težak gospodarski položaj kaj- žarjev obrtnikov, bližina mesta, geomorfološka oblikovitost tal z zadostno količino vode s primernim dostopom in odlično kakovostjo ter ugodna geografska lega same vasi. Vode je v vseh teh vaseh v obilni meri. Vsaka vas ima enega ali več tekočih potokov, ki se v največji suši ne posušijo. Začetek jugovzhodnega dela periških vasi je v Štepanji vasi in v Zgornji Hrušici. Te dve vasi ležita južno od Ljubljanice in sta še danes v pretežni meri kmečki naselji. Omenimo naj, da je Štepanja vas danes že v območju mesta Ljubljane. V preteklosti je bila izrazito razdeljena v kajžarski in gruntarski del. Kajžarski del so imenovali Gmajna. Zgor- nja Hrušica se razteza ob vznožju Golovca kot tipična vrstna vas, katere polja segajo skoraj do Ljubljanice. Spodnja Hrušica je sicer prav tako ^ Gradivo o pranju perila v ljubljanski okolici se izključno nanaša na lastne terenske zapiske, ki sem jih nabrala leta 1957 v teh vaseh: severozahodno od Ljubljane v Dravljah, na Trati, v Podutiku, Dolnicah, Šentvidu, Podgori, Tacnu, Vikerčah, Spodnjih Pirničah in Gameljnah; jugovzhodno od Ljubljane pa v Štepanji vasi. Zgornji in Spodnji Hrušici, Bizoviku, Dobrunjah in na Orljem. Pri terenskem delu so bili domačini zelo ustrežljivi in so z razumeva- njem sledili moja vprašanja. Na tem mestu se vsem toplo zahvaljujerii, posebej še v Bizoviku Ižančevi mami, Luboda Angeli, Paučič Frančiški, Anžič Fran- čiški (po domače pri Kučmarjevih), Habič Ceciliji in Škerjanc Frančiški; v Do- brunjah Anžiču Janezu (po domače pri Križavcu); v Dolnicah Zibelnik Mariji; v Vikerčah Jeras Ivanki (po domače pri Šmerarju) ; v Spodnjih Pirničah Petač Mariji (po domače pri Krizmanu)."Prav tako se zahvaljujem za razne nasvete Božu Otorepcu, MA, Ljubljana, in za pomoč na terenu Fanči Šarfovi iz EM. " Znano je, da Sestičanke perejo za mesto Zagreb; na otoku Ugljanu pa ženske perejo za mesto Zadar. ' Krajši članek KissaLajošao pranju perila brez mila je v Ethnographia Népélet, XLIX. Évfolyam, 1958, str. 399—403. V Schweizer Volkskunde, 45. Jahr- gang, Nr. 1, 1955, pa je napisal W. Eglof f : Rorschacher Waschtag, str. 10—13. 132 Pranje perila v okolici Ljubljane razporejena kakor Zgornja, vendar leži pravokotno na smer potoka, ki priteka z Golovca. Nekoliko dalje od Hrušice, na desni strani Ljubljanice ob vznožju golovškega hribovja, sta še dve večji vrstni vasi, in sicer Dobrunje in Bizovik. Sklenjene zemljiške proge posameznih kmetij segajo v velikem delu skoraj do Ljubljanice. Y Dobrunjah se del vasi imenuje Déuce in leži pod hribom blizu Bizovika. Ostale hiše so ob novi cesti in ob cesti proti Sv. Lenartu. Bizovik je skoraj gručasta vas. Stare bizoviške kmetije so postav- ljene v nadaljevanju dobrunjske vrstne vasi na zahod. Najdaljši potok v Bizoviku je Dolgi potok, ki izvira izpod Orlj in se izteka v Ljubljanico. Drugi, nekoliko manjši, imenovan Dolga, pa izvira pod Marožnikom. V tej vasi je izredno veliko število kajž. Leta 1825 je bilo od 68 hišnih številk le 27 gruntov, kar je nenavadno, kajti tedaj je bilo kajž v vseh vaseh daleč naokoli veliko manj. Danes je le še 18 kmetov od 140 hišnih številk. Kajžarji se označujejo v franciscejskem katastru kot obrtniki, in sicer v ogromni večini kot tesarji." Ti obrtniki so že nekdaj prebivali ločeno od kmetov. Kmečke hiše stoje ob cesti ter pravijo temu delu »na vasi«. Kajžarski del leži ob vznožju hribov Strmec in Marožnik. Med obema je ozka dolina — gmajnski svet •— ki ji kratko pravijo Dolina. Drugi kajžarski del, desno od Doline samo pod hribom Marožnikom, se imenuje Podkopau ali s starejšim nazivom Nazaret. Na severozahodni strani Ljubljane se razprostira drugo območje periških vasi. Tu so perice prale predvsem nedeljsko perilo ljudskih noš. Nekatere, posebno v Dravljah, pa so sprejemale v pranje tudi navadno perilo. Na jugovzhodu od mesta smo zabeležili le dve taki že umrli perici, in sicer eno v Zgornji Hrušici, drugo pa v Štepanji vasi. Območje posa- meznih peric zavzema vasi od Šentvida do Posavja. V bližini mesta mo- ramo privzeti še dve stari kmečki naselji Podgoro in Trato ter Dravlje, ki jih označujemo kot zelo dolgo vas. Zahodno od Dravelj se razprosti- rajo travniki s kajžami in nekateri mlini ob pržanjskem potoku. Pržanj daje zanimivo obliko nekake gozdne vasi ob vznožju hriba. Nekoliko dalje so Dolnice manj strnjena vas, medtem ko je Podutik pravo raz- loženo naselje. Bolj oddaljene vasi v Posavju so Pirniče, Yikerce, Tacen in Zgornje, Spodnje in Srednje Gameljne. Tudi v teh vaseh je mnogo večjih ali manjših vaških potokov z dobro vodo za pranje. Spodnje Pirniče imajo posebno zanimiv studenec — Straža — kjer je voda tudi pozimi topla. Perice v teh vaseh ne nastopajo v takem številu kot na oni strani Ljubljane, temveč posamezno. V eni vasi so bile po tri do štiri, z izjemo Dravelj, kjer" jih je bilo 16. Toda perice iz te vasi so prale povečini na- vadno perilo. V Spodnjih Pirničah je živela poklicna perica, katere torišče je obsegalo naslednje vasi: Smlednik, Vodice, Mavče, Preska in " Svet o zar Ilešič, Vasi na Ljubljanskem polju in njegovem obrobju (GV, X, 1934, str. 99). 133 Pavla Štrukelj Šmartno. K perici iz Zgornjih Gamelj pa so nosili prat od Šmartnega do vključno Vodic in delno še iz Šentvida; v Dolnice so nosile k perici ženske iz Savelj, delavke iz Tobačne tovarne v Ljubljani, z Viča, iz Dobrave in Šentvida. II. Problematika literature in ljudskega izročila o poklicnem pranju d okolici Ljubljane Za izhodišče najstarejšega poklicnega pranja za mesto v okolici Ljubljane domnevamo Dobrunje in Bizovik. Kje je bil začetek, je danes še težko reči. Dosedanja terenska raziskovanja dajejo slutiti nastanek te obrti v Bizoviku in ne v Dobrunjah. Čeprav nimamo danes skoraj nič podatkov za Dobrunje, je pa ta vas omenjena v starejši literaturi. Leta 1689 je Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske že v uvodu po- glavja, v katerem govori o Vaseh na Dolenjskem, pripomnil, da bo od kakih sto vasi izbral tu in tam nekatere in se na kratko dotaknil njih lege. Dobrunje je opisal takole: »Ober und Unter Dobruina, ein grosses Dorff eine Meilwegs unterhalb Laybach, ist mit einem ebnem und gutem Acker-Felde versehn. Diesen Ort mogte man fiiglich auch Wâschdorff oder Bleichdorff heissen, angesehn daselbst iiberaus viel Bleicherinnen und Wâschinnen wohnhafft, die wochendlich von Laybach, das ge- schmutzte Leinwat abholen und waschen, auch viel leinen Gerahts und Garns in ihrem Dorffe bleichen.«' Ob teh Valvasorjevih vrsticah nastane vprašanje: zakaj je Valvasor prezrl Bizovik in zakaj je Dobrunje razdelil v Zgornje in Spodnje. Do- mačini v Dobrunjah ne poznajo take delitve vasi. Poseben naziv ima samo nekaj hiš, razpostavljenih prav pod Dobrunjskim hribom blizu Bizovika. Imenujejo jih Déuce. V tem delu vasi so baje prali v preteklosti pri eni ali dveh hišah. Bila bi precejšnja verjetnost, da je Valvasor pod ime Zgornje Dobrunje vključil del vasi in vas Bizovik. To bi se bilo moglo zgoditi v primeru, če bi bil imel Bizovik premajhno število hiš ali če bi bilo njegovo sedanje ime neznano v 17. stoletju. O številu hiš je znano iz starih virov, da je bil Bizovik v prvi polovici 16. stoletja po številu hub (kmetij) manjši od Dobrunj, toda ta razlika ni bila tako velika. Leta 1527 beremo v Vicedomskem urbarju za Dobrunje: 21 hub, za Bi- zovik pa 13.1° Ime Bizovik pa je zapisano že zelo zgodaj. V začetku 15. stoletja najdemo v stari listini Nemškega viteškega reda na Dunaju zanje ime Holarn bei der chirchen. Nato dobimo še v fevdni knjigi leta 1444 Holarn in leta 1490 Holler v urbarju Nemškega viteškega reda na Dunaju.** 9 Valvasor, o. c., str. 180. *» VA, fase. 1/54 (Zehent register de anno 1527). 1' Za ta podateli se najlepše zahvaljujem prof. dr. Milku Kosu, ki ga ima v svoji zbirki (dopis 4. aprila 1957). 134 Pranje perila v okolici Ljubljane Možnost, da bi bilo poklicno pranje v Valvasorjevem času bolj raz- vito v Dobrunjah ko v Bizoviku, ni velika. Tej domnevi danes nasprotuje najvažnejši pogoj periske obrti, ki ga v tej vasi ni, to je voda. Kako so dobrunjske perice rešile to vprašanje pred 300 leti, ni znano. Končno domnevamo tudi, da je mogoče Valvasor imel v mislih perice v vseh teh vaseh na jugovzhodni strani Ljubljane. V naslednjem poglavju namreč pravi tole: »Der Debruiner Boden (Udobrnine) streckt sich von der Stadt Laybach hinunter zwischen dem Fluss Laybach und dem Gebirge, biss an das hohe Gebirg hinab geschmiickt mit herrlich-gutem und ebnem Acker-Werk, hauffigem Obst und vielen grossen Dorffern.«'" S pojmom »vielen grossen Diirffern« je Valvasor nedvomno označil večje število vasi na »Debruiner Boden«. Seveda imamo še premalo podatkov, da bi uspešno rešili njegovo poročilo o periski obrti v tej vasi. Tudi vsa na- daljnja sklepanja o izvoru poklicnega pranja za mesto bi bila še pre- zgodnja, posebno, če upoštevamo tudi ljudsko izročilo, ki postavlja za- četek pranja v Zgornjo Hrušico.'' Nedvomno je ta podatek za začetek pranja zanimiv, kajti v njem pravzaprav vidimo osnovo za poznejši razvoj periske obrti. Ostale trditve starih ljudi, kot n. pr., da so prali v Bizoviku že takrat, ko je »Turk ropal« po Sloveniji ali, da perejo 300 ali 500 let, kažejo le kontinuiteto te obrti od davne preteklosti do danes. Tudi pripovedovanje starejšega domačina, da je bil Bizovik že pred 70 leti tako znan po tej domači obrti, da ga niti niso omenjali po imenu, temveč so rekli enostavno »grem k pericam« potrjujejo razvoj periske obrti. Glavni vzrok tako velikega razvoja pranja v teh vaseh je bil tedanji družbeno-gospodarski položaj kajžarjev obrtnikov. Večina mož teh peric so bili tesarji, zidarji, mizarji, pleskarji in kamnoseki. Najslabši socialni položaj so imeli tesarji, pozneje zidarji, ker so bili vezani na sezonsko delo. Zaposleni so bili samo od sv. Jožefa do vseh svetih. Pozimi je bila družina brez sredstev, zato so bile žene prisiljene poiskati si zaslužka. Začele so prati perilo za mesto. Ženam so pri delu pomagali tudi možje, toda le v tisti dobi, ko niso imeli drugega dela. Živeli so tako težko živ- ljenje, da je nanje ostal živ spomin celo v nekaterih verzih, ki brez olep- šavanja odkrivajo tedanje razmere. V severozahodnem delu Ljubljane vasi niso imele tolikšnega odstotka kajžarjev, zato tudi pranje ni zavzemalo tako velikega obsega. Tu so bile perice bolj specializirane v pranju. Celo bizoviške perice so vedele, da so to bile posebne perice, ki so prale samo nedeljsko perilo starih ljud- skih noš. O teh vaseh pripoveduje ljudsko izročilo le to, da se je ta obrt 12 V a 1 v a s o r, o. C, Cap. XXVI, str. 186. " Kušar Ivani, Bizovik št. 67, je povedala iijena mama tole zgodbico: V Zgornji Hrušici je živela nekoč revna ženska, ki je imela veliko otrok. Zaradi velike revščine, v kateri je živela, se je začela preživljati s pranjem perila. Ho- dila je prat po hišah v Ljubljano. Ker pa ni imela nikogar, ki bi varoval njene otroke, je perilo nosila domov in ga prala doma. 135 Pavla Štrukelj ohranjala od rodu do rodu. Te perice so bile zelo spretne, poleg pranja so se ukvarjale tudi s šivanjem peč. Danes žive še samo štiri take po- klicne perice. III. Postopek pranja Terenski zapisi osvetljujejo postopek pranja za 80—100 let nazaj. Od preteklosti do danes so se spremenila predvsem pralna sredstva in kakovost perila, toda postopek pranja se je le malo predrugačil. Stare periske metode še vedno veljajo, ker so preizkušene in ker delajo tako že od nekdaj. Tako je ohranjen tudi določeni spored pranja takšen kot je bil nekoč. V prvi fazi perice parijo (žehtajo),** v novejšem času tudi kuhajo perilo, v drugi perejo. Te dve delitvi dela se med seboj povsem ločita, kajti ko perice žehtajo, nikoli ne pravijo, da perejo. Pri žehti si perice tudi nadalje razvrste delo po naslednjih stopnjah: 1. priprava za žehto, katere vrstni red je: a) zaznamovanje perila, b) raz- vrstitev, c) namakanje; 2. žehta; 3. mencanje; 4. beljenje. Ko je prva polovica dela narejena, se šele začne pravo pranje v tekoči vodi, ki se pa spet deli v: 1. pranje, pri čemer je treba upoštevati: a) priprave za prevažanje perila, b) vodo, c) priprave na perišču, d) dejansko pranje (tolčenje po plohu, splakovanje, ovijanje, intkanje [modrenje]) in 2. sušenje. Škrobljen je in likanje je bilo bistveno povezano le s pranjem nedelj- skega perila ljudskih noš. Največja težava pri pranju perila je, da perice mnogo pretrpijo zaradi mokrote. Sicer se oblečejo temu primerno, vendar nikoli ne dovolj, da bi ne bile kljub temu premočene. Proti mokroti so se v prejšnjih časih zavarovale z velikimi in dolgimi predpasniki iz surove vrečevine (jute). Ti pa so se hitro premočili, zato so jih morale imeti več, da so jih za- menjavale in sproti sušile ob kotlu ali pri peči. Kasneje so koteninaste predpasnike prevlekli s firnežem, da so bolj zadrževali vlago. Na noge so obule čevlje iz močnega usnja (tako so imenovali škornje) in jih v mrazu ovile z vrečevino (žakljem), da je bilo bolj toplo. Ti škornji so bili tako dobro narejeni, da so dalj časa vzdržali mokroto ko sedanji gumi- jasti. V hudi zimi so perice nosile po dve ruti in okrog života volneno pletko, katere vogale so zavezovale zadaj na hrbtu. Danes pa nosijo poleg navadne delovne obleke le gumijast predpasnik in gumijaste škornje. Precej nenavadno se nam zdi, da perice kljub veliki mokroti nimajo dolgotrajnih bolezni, niti jih niso imele.*' Tudi dosegajo precejšnjo sta- rost. Največja značilnost peric so njihove velike in brezkrvne roke. Marsikateri starejši perici je zdravnik že svetoval, naj neha prati, ker nima že nič več krvi v prtih. i* Izvor besede iščemo v nemščini od gl. sechteln, in der Lange beizen (Pleteršnik, II. deL str. 955). *' Škerjanc Frančiška, Bizovik št. 43, je poznala staro perico v vasi, ki je zjutraj še prala na potoku, opoldne je pa umrla. 136 iii Pranje perila D Bizoviku: Si. 1. Zehtanje pe- rila D kuhinji; 2. mencanje perila na stolu; 3. belje- nje perila: 4. »sod- ba« za prevažanje perila k vodi: 5. pranje na Dol- gem potoku Foto; P. štrukelj in F. Sarf Pranje perila T okolici Ljubljane 1. Priprave za parjenje (žehto) Navadno so perice zbirale umazano perilo po Ljubljani ob pone- deljkih, kar delajo povečini še danes, in so istočasno raznašale oprano. Nekatere mlajše perice hodijo tudi v soboto po perilo, da lahko namočijo že v nedeljo zvečer. Perica v Spodnjih Pirničah je imela navado, da je naročila svojim strankam — hontam, huntam — naj prinesejo vsaj do torka opoldne, ker je potem še isti večer namočila. a) Ko je bilo perilo zbrano, je bilo prvo delo cahnanje. To delo je imelo velik pomen za perice, ki so prale boljše perilo. Dobile so v pranje veliko peč, ovratnikov, moških srajc, spodnjih ženskih kril, ošpetljev, kar vse je bilo med seboj zelo podobno. Da ne bi prišlo do morebitnih zamenjav, so bili potrebni posebni znaki. V Spodnjih Pirničah so imele perice celo knjigo, v kateri so zabeleževale poleg imena stranke še šte- vilo kosov in poseben cahen. Znake so delale na določenem mestu z rdečo nitko. Peča (ahtah) je imela znak na zadnjem voglu (na spodnjem). Na ostalih kosih perila so zaznamovale tisto stran, ki je prišla na vrh, ko so poravnale. Cahni so bili različni in zelo preprosti. Uporabljale so n. pr. obliko tiskane črke Y, tri podolžne vzporedne črtice z nekaj vbodi, po- ševno črtico, krogec, tri vbode s presledki, piko in črtico, vozel z nitko, trikotnik, križec itd. Peče so zaznamovale v knjigi tudi tako, da so opi- sale vezenje, n. pr. ahtah z lepo rožo, z lepim kranceljnom. Nekatere posamezne kose perila so ločile tudi tako, da so enim naredile v vogal križec, drugim v sredo, ali pa so enostavno prisile nekoliko robu nazaj. V Štepanji vasi so robce zavezale na lahno skupaj in jih dale v žehto. Boljši ljudje pa so imeli že sami svoje monograme. V Bizoviku in Hrušici se perice niso ukvarjale tako skrbno z zazna- movanjem kot na severozahodni strani Ljubljane. Tu so prale prevelike količine in za to delo niso imele časa. Sicer pa je vsaka perica po nji- hovem mnenju že iz glave vedela, čigavo je. Tudi je bilo perilo večidel že zaznamovano. Danes perilo še zaznamujejo. Vendar dobi perica ob prevzemu uma- zanega perila pri stranki tudi seznam. Ce izgubi kakšen kos, kar se sicer redko zgodi, ga mora takoj plačati. b) Razvrstitev perila je bilo vedno zelo važno delo. Tega so se perice dobro zavedale, zato so perilo znale razvrščati po določenem redu. Naj- prvo so ga ločile po barvi, in sicer so zmetale belo posebej, pisano, plavo, puovino posebej. Po velikosti so odbrale rjuhe in prte skupaj. Prav tako je bila važna tudi kakovost in umazanost perila. Lepe stranke (to so tiste, ki nimajo tako umazanega perila) so dale na stran, drugo so raz- delile v srednje umazano in zelo umazano. Perilo bolnih so prale posebej kot tudi vezene prtičke, rožnato perilo, tekače, volneno perilo itd. Pisani kosi so bili vedno označeni kot najbolj umazani. Danes je razvrščanje perila še večjega pomena, ker perejo zelo različne vrste blaga, ki je za pranje občutljivo. 157 Pavla Štrukelj c) Perice so namakale perilo še isti večer, ko so ga pripeljale domov. Ceber z umazanim perilom so napolnile po posebnem pravilu. Na dno so vedno nametale rjuhe, nato porhat (ženske hlače, spodnja krila, moške hlače), debelejše in tanjše srajce, blazine, prte, brisače, prtiče in robce. Kuhinjske cunje, ki so jih prej dobro sprale in zmencale, so dale na vrh. Te so ščitile belo perilo neposrednega stika s pepelom. V tako napolnjeni čeber so nalile mrzle, pozimi tudi mlačne vode. Če se je s pranjem zelo mudilo, niso dolgo namakale. Navadno so pustile perilo v tej vodi čez noč, naslednji dan zjutraj pa so začele z žehto. — Sedanje perice prav tako namočijo perilo takoj v ponedeljek, drugi dan zjutraj ga pa žehtajo ali kuhajo. 2. Pân7o (žehta) Perice danes polagoma opuščajo žehtanje perila, ker ga prekuhavajo. Kljub novotarijam pa pomeni prvi del pranja še vedno žehta. S to be- sedo tudi označujejo pobrano umazano perilo, ki ga v enem tednu ope- rejo. V Spodnjih Pirničah so včasih imenovale žehto ene gare perila, v Bizoviku so imele eden, dva, ali tri do štiri čebre žehte na teden. Pred prazniki so perice največ zaslužile. V pomenkih med seboj so se tiste dni zlasti spraševale, katera ima največ guanta, cap ali cun za oprat. Tako so namreč imenovale neoprano perilo. Nikoli pa se niso zgražale nad umazanijo. Pri njih so veljale besede »če bi ljudje ne umazali, ne bi perice imele kruha«. Žehtale so v čebru, ki je bil do vrha napolnjen z umazanim perilom. Perilo v čebru so pogrnile s staro rjuho, prtom ali platneno cunjo. To so imenovale pepeunico, pepeluško, pepelko, ker so nanjo stresale presejani pepel. Ko so potem zlivale vrelo vodo na ta pepel, so s tem proizvajale lug, ki je pronical skozi redko tkanino na perilo. Kadar so imele zvrhan čeber perila, so ga zvišale z lesenim obodom, obudom, uobudom (si. 4 na str. 140). Moral je biti tako širok kot čeber. Najboljši obod je bil smrekov, deščice, lajštice ob straneh pa so bile leskove. Včasih so ga naredili tudi iz rete. Perice so obod dale na vrh perila, ga pregrnile s pepelnico, njene viseče dele pa zatlačile ob straneh čebra (si. lll/l). Najboljši pepel za žehtanje je bil bukov. Perice so ga dobile nekaj doma, ker so kurile pod kotlom z bukovimi drvmi, največ so ga pa kupo- vale v Ljubljani. Pisarne so jim ga prodajale po vedrih. Razen tega so ga tudi Ižanke pripeljale v Ljubljano in ga prodajale po merniku. Mernik pepela je stal 30 krajcarjev. Ponj so hodile tudi na Orlje, v Ka- šelj ali k mestnim pekom. Pozimi so si ga nakupile toliko, da so ga imele za vse poletje, kajti boljši je bil uležani pepel kot sveži, ker je bil ta prehud. V starih čebrih so za eno žehto porabile poln škaf pepela, lahko tudi manj, kolikor je bilo pač perila. Prostor za žehto je bil vedno v veži (tako so imenovali črno kuhinjo). V enem kotu je stal kotel, v drugem čeber. Ta je stal na trinožnem ali četveronožnem podstavku, imenovanem koza, kozica, stol, stolica za 138 Pranje perila v okolici Ljubljane Čeber si. 6, na str. 140). Stari čeber je bil veliko večji od današnjega, saj je držal 12—18 škafov vode ali več zvrhanih škafov perila. Njegov obseg je bil tolikšen, da so lahko naenkrat mencale dve do tri perice. Čeber je imel na eni strani trikotno odprtino z luknjo pri dnu, ki so ji rekli ror ali korišček (si. 8 na str. 140). Tod je odtekala voda ali lug, ko so vzdig- nili leseno palico v koriščku. Tej palici so tudi rekli CDek ali ror. Beseda ror je lahko pomenila pri čebru trikotno odprtino ob strani ali pa palico, ki je to odprtino zapirala. Vodo za žehto so segrevali v kotlu, ki je bil včasih isti kot za prašiče. Kadar so ga uporabljali za pranje, so ga dobro očistili in umili. Takrat pa, ko ljudje še niso poznali kotlov, so uporabljali glinaste lonce. Takšen lonec je držal približno 15 litrov, morda tudi več. Vodo v njem so greli v peči. Perice so začele žehtati takrat, ko je voda zavrela v loncu ali v kotlu. Takoj vrelo so zlivale z leseno posodo, imenovano žehtar, golida, na pe- rilo tako dolgo, da je bil čeber poln (si. 5 na str. 140). Navadno so zlile 12—14 žehtarjev vrelega kropa v čeber. Nato so vzdignile palico in lug je odtekel skozi korišček v nastavljen škaf (si. 7 na str. 140). Ta lug so zopet zlile nazaj v kotel, da je vnovič zavrel. Tako je voda ves čas kro- žila v čebru in topila pepel, milo ali sodo. Če je voda dobro vrela, so žehtale tri ure, če pa ne, tudi pet ur. Žehtati so morale toliko časa, da je pritekla vrela voda pri luknji. Iz izkušnje so vedele, da je bila žehta dobra takrat, kadar roka ni mogla vzdržati vroče vode pri luknji. To je bilo znamenje, da je bilo perilo zadosti požehtano. V začetku so uporab- ljale za žehto čist krop, pozneje tudi milnico. Po žehtanju so odstranile pepelnico in obod. Nekatere so potem perilo polile s svežo milnico in ga pustile v njej čez noč. Navadno so perice žehtale podnevi, le kadar so imele veliko pranja, so delale tudi ponoči. V severozahodnem delu so perice žehtale nekoliko drugače. Ko so prvo vodo odlile iz čebra, so zlile vanj v vroči vodi raztopljeno sodo ali milo. V tej milnici so perilo zmencale in nato preprale na studencu. To perilo so namilile in zmetale nazaj v čeber za žehto. Ostanke mila so raztopile v kotlu in so s tem kropom polivale perilo. Požehtano je bilo že zadosti po peti ali šesti polivki. V Vikerčah so imele isti način žehta- nja kot v Pirničah, le da so tu še uporabljale pepel. Včasih so celo na- redile tako, da so stresle na mokro rjuho žio pepel (to je žerjavico). Peče so namakale v mlačni milnici. Prale so jih tako, da jih niso mencale, ampak so jih samo stiskale z rokami. Če so bile zelo umazane, so jih nalahko pomele v lugu. Berkalaste (perkalaste) peče so tudi žehtale, toda brez pepela, tanglasiih in jenglastih (tulastih) peč niso smele. Edino moške srajce in ženska spodnja krila so lahko žehtale s pepelom, vendar so morale bolj paziti ko na navadno perilo. Pisano perilo ni smelo v žehto. Tega so najprej dobro zmencale v milnici ali v lugu iz žehte in nato oprale na potoku. Razvrstile so bolj črno skupaj, kar je šlo ob barvo zopet skupaj itd. Nekatere kose so prale tudi v divjem kostanju ali v zocu (črni kavi). 159 SI. 1. Pranje perila v okolici Ljubljane (Bizovik): 1. droščki — priprava za sušenje perila; 2.'kuhalnici: a za jemanje perila iz kotla, b za mešanje perila v kotlu; 3. škaf za prenašanje perila; 4. obod za pepelnico pri žehtanju; 5. žehtar za zlivanje vrele vode na perilo; 6. koza — podstavek za čeber; 7. čeber s ko- riščkom; 8. prerez koriščka. Risba Sibila Nekrep Pranje perila v okolici Ljubljane Perilo kuhati so začele perice šele v novejšem času. Prekuhavajo predvsem belo perilo. V kotlu večkrat pomešajo perilo med kuhanjem z leseno, doma narejeno kuhalnico, kuJienco. Prav tako jo uporabljajo, ko ga jemljejo ven (sl. 2 na str. 140). Tudi prostor so perice zamenjale. Danes nekatere sicer še žehtajo ali kuhajo v kuhinji, druge ne več. Na- pravile so si poseben prostor — pralnico v hiši ali posebej pri gospodar- skem poslopju, kjer kuhajo in opravljajo vsa dela od namakanja do mencanja po kuhanju. 3. Mencanje Perice so požehtano perilo zmencale, zmele, pometle, zmetkale na roko že drugi dan navsezgodaj. Istočasno so ga tudi namilile na mizi ali na podolgovatem stolu (sh III/2). To delo pri pranju ni tako staro, ker je milo prišlo razmeroma pozno v splošno rabo. Šele pred 70—80 leti so perice začele kupovati prvo milo na Poljanski cesti pri »Žajfenziderju«, ki ga je sam kuhal. To milo ni bilo lepo, imelo je umazano sivo barvo. 4. Beljenje Po mencanju niso takoj prale, temveč so perilo poleti pogrnile po tleh, da se je obelilo (sl. III/3). Tega opravila niso nikoli pozabile. Saj še danes pravijo, da se spomlad' bolj pobeli v blat' kot v jeseni na zeleni trat'. Razgrnjeno perilo je moralo biti vedno mokro, zato so ga večkrat škro- pile. Ce so ga pogrnile zjutraj ob peti uri, je bilo ob devetih že obeljeno. Najbolje je bilo, če je bilo nestalno vreme. Tedaj se je perilo tudi po ves dan belilo. Kadar je bil mlad mesec, so rade pogrnile že zvečer, da je postalo belo ko mleko. Zjutraj so ga razgrinjale zato, da ga je megla ob- jedla in sonce obsijalo. Perice tudi zelo poudarjajo, kako je na soncu beljeno perilo lepo dišalo, ker je iz njega izginil rumeni pot in vsi ostali madeži. Perice še vedno po tleh belijo perilo, preden ga perejo. Pri tem delu večkrat pride do šaljivih zbadljivk mimoidočih, ki jih dražijo, da perilo ne bo nikoli suho, ker ga neprestano pomivajo (močijo) in poleg tega bo tudi umazano, ker ga sušijo po tleh. 5. Pranje V tekoči vodi perice perejo in izpirajo žehto. To delo morajo oprav- ljati na prostem, naj bo zima ali poletje, sonce ali dež. Tudi ne perejo tu samo odrasle perice, temveč prav tako na pol dorasla dekleta.^'* 1^ Hribar Magdalena iz Stopanje vasi, stara 77 let, je prala, ko je bila še čisto majhna. Pri plohu si je morala tedaj podložiti pod noge dve opeki, da je dosegla vodo preko njega. Njena mama, ki je bila iz Bizovika, ji je dejala: »Ko boš štirikrat oprala, boš naredila toliko kot jaz enkrat.« 141 Pavla Štrukelj V pozni starosti, ko ne morejo več tolči po plohu pri potoku, stare žene mencajo samo še doma. Po mencanju in beljenju perice vse perilo pre- nesejo na perisce. a) V prejšnjih časih niso uporabljale nobenih prevoznih sredstev. Vse perilo so znosile v škafih k vodi (si. 3 na str. 140). Kose perila so naložile v škaf podolž in povprek, da je kup dosegel v višino skoraj 1 m. Mokro perilo je bilo tako težko, da je perica le ob pomoči dveh drugih vzdignila škaf na glavo. Od druge polovice 19. stoletja dalje pa se je večina peric oskrbela z ročnimi vozički. Najpreprostejši in najstarejši voziček je bil imenovan sodba, ki so ga perice prevzele pravzaprav od kmetov. Kmetje so to vozilo uporabljali predvsem za vožnjo gnoja iz hleva ali za druge prevoze okrog doma. Ta voziček je bil za perice zelo primeren. Po obliki je podoben poznejši samokolnici (si. 111/4). Nanj so lahko nametale precejšnji kup perila ali pa so postavile zvrhan škaf perila na sodbo. Najbolj nenavadno pri tem vozilu je ime, ki ga pa tu ne bomo raziskovali, ker njegovo poimenovanje ni nastalo pri pericah. Vsekakor bo zanimivo razrešiti ta problem ob drugi priložnosti. Le mimo- grede bodi povedano, da je v Bizoviku znana samo ena razlaga.'' Drugo prevozno pralno sredstvo, ki so ga perice nekoliko kasneje začele uporabljati, imenujejo kule. Na drugi strani Ljubljane, v Spodnjih Pirničah, so nosile perilo na studenec v košu'" ali v škafu. Kadar je bilo veliko perila, so ga vozile z parami" ali z mlekarskim vozičkom. Ravno tako so imele gare tudi draveljske perice, kadar so prale v Podutiku. b) Pranje na potoku, na grabnu ali v kotlah je odvisno predvsem od vode. Ce hočejo perice imeti lepo perilo, morajo prati v mehki vodi. Tako vodo lahko prepoznajo po belkasti barvi in plehkem okusu. V vseh periških vaseh je imajo v obilni meri. V Bizoviku perejo na Dolgem po- toku in v Dolgi, pravijo pa tudi v Dougi rU.^° Nekoč je bil ves svet okrog teh potokot gmajnski, zato so perice že od nekdaj lahko tu prale, ne da bi kaj plačevale za perisce. Perejo tudi v kotlah. Kotle si narede blizu izvira studenca, in sicer tako, da zajezijo vodo. Nekateri napravijo tudi streho nadnjo. Ta voda je najboljša, ker je sonce ne obsije. Ce namreč voda dolgo teče po soncu, postane rumena; pravijo ji zuatica in za pranje ni porabna. Kotla na- vadno pripada kakemu lastniku, ki si jo naredi na svojem zemljišču. " Škerjanc Janez, Bizovik št. 41, je slišal pripovedovati stare ljudi, da so sodbo v starih časih največ uporabljali kmetje. Poleti in pozimi so morali voziti vodo iz kotel domov, ker niso še imeli vodovoda. Posebno mnogo so je potrebo- vali za živino. Vodo so vozili v škafu, čebru ali v sodu z odprtino na vrhu; na- ložili so ga na sodbo. Baje so ravno po tem sodu imenovali to vozilo sodbo. '" Pletene koše, ki so jih nosili na hrbtu, je delal star mož v Vočnici nad Presko pri Sv. Katarini. '9 Gare so voziček na dveh visokih kolesih z lestvicami (gauterci). 2» Ta naziv je starejši in pravilno pomeni Dolge ride. 142 Pranje perila v okolici Ljubljane Kadar perice ne perejo v svojih kotlah, morajo plačati nekaj najemnine lastniku, da ne pride do tako imenovane mirne posesti. Perice iz Stepanje vasi perejo največ na gmajni ob Dolgem potoku. Nekoč so hodile prat tudi na Graben ali na Rumpo. Ti manjši potočki tečejo po zemljiščih tako, da perica, ki ima svoj dom blizu potoka, lahko stoji na svojem zemljišču in pere. V tem primeru ji ni treba plačevati nobene najemnine za prostor. Če zmanjka vode v teh, perejo poleti na gmajni, kjer je vode vedno dovolj. Po kakovosti je ta voda najboljša, ker se zelo peni in je mehka. Nekdanje draveljske perice so prale poleti v Podutiku in v Zvaihu ali v raznih kotlah. V jeseni in spomladi so prale doma na grabnu. Za Spodnje Pirniče je bil najboljši studenec Straža.Ta studenec je imel tako toplo vodo, da so perice pozimi lahko stale bose v vodi in prale. Tu niso rabile nobenega ploha, ker so bile tam velike in gladke skale, na katerih so tolkle perilo. Nekoč so prale tudi lanene štrene. Tedaj pa so si perice razdelile prostor tako, da so v zgornjem delu perisca prale perilo, v spod- njem pa štrene. Najstarejše perice se še spominjajo, da so hodile iz Bizovika in Hru- šice v času največje suše prat na Ljubljanico, iz Pirnič pa na Savo. Bilo je precej daleč in tudi voda ni bila dobra, ker je bila preveč srpeča (trda). V taki vodi oprano perilo ni tako lepo belo, temveč nekoliko zamolklo (sivo). Pri vodi ima vsaka perica svoje perisce, ki mu pravijo brodiše (si. III/5). Vrste se druga za drugo. Mislili bi, da ima zadnja perica go- tovo umazano vodo. Tega pa se ni bati, ker je voda tekoča. Že od nekdaj velja pravilo, da morajo perice zelo umazano perilo prati šele zvečer. Pozimi, ko voda v potoku zmrzuje, morajo vsako jutro prebijati led s sekiro. Perice nosijo s seboj lonec ali žehtar vroče vode, da si v njem grejejo roke. c) Na brodišču so najvažnejše priprave ploh (poh, puoh), kol in klopca. Najboljši ploh je iz hrastovega lesa. Napravijo si ga sami doma. Mora pa biti močan in težak, da se ne maje. Dolžino ploha merijo po globini vode. Iznad vode gleda le toliko, da seže ženski nekoliko pod pas. Širok je približno 80 cm. Vendar pravijo, da čim širši je, tem boljši je. Nekateri plohi so podprti z lesenima količema, nogama, zaradi opore (si. IV/1). Drugi pa tega nimajo, so pa pribiti v vodi na steno iz lesa ali iz betona in imajo vedno stalno mesto. Klopce uporabljajo za postav- ljanje škafov ali pa polagajo perilo nanje. Kol, ki je zasajen v zemljo pri klopci, rabi za ovijanje rjuh ali drugih velikih kosov. d) Na potoku perice perejo z obema rokama. Kose perila pomakajo v vodo in jih tolčejo po plohu. Najprej tolčejo kos (Muk) po eni strani, nato še po drugi. Približno deset udarcev velja za eno plat. Po navadi delajo to toliko časa, da se cedi iz kosa čista voda, nato splakujejo. Iz- 21 Ime Straža ima baje zato, ker je bila v času turških vpadov tu vedno vojaška straža. 143 Pavla Štrukelj urjene perice perejo tudi po več kosov naenkrat. Prte in druge velike kose drže v sredi, srajce pri ovratniku, manjše reči pa prijemljejo za en vogal. Ovijajo z rokami, le rjuhe ovijajo na kol ali pa jih privijata dve perici, in sicer vsaka na eni strani. Poleti ne ovijajo mnogo. Perilo nalože na klopco, da se odteče, nato ga razobesijo. Ko so v starih časih prale peče, so jih samo pomakale v vodo in ožemale. Ovijati jih niso smele, temveč so jih samo stiskale. Starejše'perice so vse belo perilo pomodrile, pointkale, poplaukale. To so naredile v zadnji vodi v škafu na perišču. Intko^^ so zavito v cunjo pomočile v vodo, v tej pa nato sprale perilo. Med vojno so z intkanjem prenehale, ker se je modrilo težko dobilo. V starih časih, ko so imele perice še več pranja ko danes, so prale na potoku pozimi že ob peti uri zjutraj ali so začele delati celo ob dveh ponoči. Pred prazniki so delale celo noč. Imele so toliko perila, da so jim morali prinašati hrano opoldne na perisce. Za hrano si zaradi revščine niso mogle privoščiti kaj boljšega. Po navadi so kuhali ričet, zelje ali krompir. Vse drugače pa je bilo, kadar so šle v mesto z opranim perilom. Takrat so pri marsikateri stranki dobile kaj jedi in pijače. 6. Sušenje Sušenje perila je vedno velika skrb peric. Poleti in pozimi suše zunaj, razen v slabem vremenu, ko to ni mogoče. Tudi so stranke danes veliko bolj natančne ko nekoč, ko so lahko prinesle perice na pol posu- šeno perilo nazaj, če ga niso mogle posušiti. Perilo suše na vrtu ali na travniku. Tu imajo stalno postavljene drogove in napete vrvi. Po starem načinu so sušile samo na drogovih. V zemljo so zabili rakle (kole), ki so imele na vrhu naravno zraslo rogovilo, kamor so položili drog, stango. Danes obešajo na drogove le rjuhe in pisano perilo, za vse ostalo uporab- ljajo vrvi, ki so napete na kolih ali od drevesa do drevesa. Koli in rakle ostanejo vedno v zemlji, medtem ko vrvi poberejo vsak večer. Ob deževnem vremenu perilo obešajo v kozolec ali na podstreho, na dile, na vrh ali nad peč ali v kuhinjo na posebno pripravo, imenovano droščke. Droščki so narejeni iz dveh podolžnih drogov in 18—20 prečnih droščkov. Podolžna drogova sta pritrjena na strop, droščki pa so nanju le položeni (si. 1 na str. 140). Posebnega razvrščanja pri sušenju perila nimajo, niti ga niso imele (si. IV/2). Gledajo predvsem na to, da so rjuhe skupaj, ker so enake ve- likosti. Belo perilo vedno obešajo na sonce, kar gre ob barvo, pa v senco. Pred približno 70 leti sploh niso uporabljale kljuk za pritrjevanje perila. Perilo so obešale tako, da je bilo malo navskrižem (drugo preko drugega). Klinčke, kljuke, rogovilce so začele uporabljati kasneje. Sprva so jih 22 Intka je modrilo, ki so ga perice kupovale v trgovini v obliki majhnih kroglic ali kot prah. 144 IV SI. 1. Plohi z lesenimi nogami na perišču (Bizovik); 2. Sušenje perila (Bizovik); 3. Kolmanje peče (Sp. Pirniče) ; 4. Raznašanje opranega perila z vozičkom »kule« (Bizovik); 5. Zlikana in skolmana peča (Sp. Pirniče); 6. Perica s culo perila na glavi (Bizovik) Foto: P. štrukelj in F. Sarf Pranje perila v okolici Ljubljane delali sami doma iz bukovega lesa in brez vzmeti, nato so jih začeli kupovati. Pri obešanju jih nosijo v platneni malhi, ki jo nosijo spredaj obešeno okrog vratu. Če vleče (če je veter), perilo pripnejo še od strani. Za sušenje perila imajo perice najraje mirno in sončno vreme. Takrat se perilo najlepše posuši, po sapi je trdo, veter pa ga zbije. V prejšnjih časih so imele perice v Bizoviku navado, da so razobešale že zelo zgodaj. Perilo je morala megla objesti in potem sonce posušiti. Kadar je bila noč sapna, so ga pustile tudi zunaj. Tedaj je nekdo iz družine varoval perilo in sproti pobiral, kar je bilo suho. Tisto perilo pa, ki je bilo razobešeno podnevi, so proti večeru pobrale, da ni odjenjalo v mirni noči. Suho perilo prav tako danes zlagajo v voziček, ki ima pregrnjeno dno s čisto cunjo ali rjuho. IV. Delo z opranim perilom V petek zvečer je pranje po navadi končano. Perice pobero z vrta še zadnje posušene kose perila in ga znosijo ali zvozijo v hišo. Perilo je v hiši nametano na velike kupe, in ga še ta večer in naslednji dan lepo razvrste. Rjuhe zlagajo vedno posebej in jih pogrnejo z oprano cunjo. Včasih so postavili nanje tudi poln škaf perila, da so se uležale, pozneje so jih pomongali, to je poravnali, polikali. V Bizoviku in v okolici so mongali do 50 let nazaj vse, kar ni imelo gumbov (rjuhe, brisače, prte, serviete, robce itd.). Najlepše so polikali na mongP^ platneno perilo. Dobilo je prav poseben lesk. V bistvu je bilo monganje osnovano samo na principu teže. Na približno i m široki in dolgi mizi sta bila postavljena dva lesena valja, nad njima pa zaboj s 50 kg težkim kamnom, ki je močno pritiskal na valja. Tako se je monga s prenosom sile gibala sem in tja, perilo pa se je, navito na valj, lepo ravnalo. Posamezne kose perila so navijali samo na en valj, drugi je bil vedno prazen. Pri monganju je bilo delo razdeljeno. Oče in mati sta mongala, otroci so pa zgibali posamezne kose skupaj. Stranke so tako rade imele pomongano perilo, da so najraje dajale prat tistim pericam, ki so imele monge. Zato so jih imeli v Bizoviku skoraj pri vsaki hiši. Zadnjo mongo v tej vasi so razdrli in sežgali leta 1945. Danes perilo samo z roko poravnajo in ga zlože na posamezne kupe. Za vsako stranko narede culo (če je veliko perila) ali punkel (če je manj perila) (si. IV/6). Perice na severozahodni strani Ljubljane, ki so se ukvarjale s pra- njem boljšega perila, so morale oprano perilo še škrobiti, likati in kol- maii. Skrobile, štirkale, so predvsem peče, moške srajce in ovratnike, spodnja ženska krila in različne prte. Škrob so kupovale v Ljubljani. Najboljši je bil rižev, medtem ko je bil krompirjev precej slabši. Za 2^ Pleteršnik, I. del, str. 601 : monga je gorenjska beseda, munga dolenj- ska; mongati-am, mangen, Cig., Jan., Gor.; die Mange = priprava za likanje perila, valjak. lO Slovenski etnograf 145 Pavla Štrukelj nekatere reči so uporabljale surovi škrob, za druge pa kuhanega, ki je bil boljši in trajnejši. Surovi škrob so naredile takole: najprej so ga razpustile v mrzli vodi. Posebej so skuhale želatino, boraks in vosek. Y io ohlajeno zmes so stresle namočeni škrob in vse skupaj precedile. Škrob za kuhano štirko so delale ravno tako, samo da so vse skupaj še dobro prekuhale. S ku- hano štirko so škrobile mokro perilo, s surovo pa suho. Peče in spodnja krila so največ škrobile s kuhano štirko. Če je bila dobra, so škrobile samo enkrat, včasih so morale tudi dva do trikrat. Poškrobljeno pečo so dale pred likanjem še sušiti. Moške srajce in ovratnike so škrobile raje s surovo štirko. Največ dela so imele perice z likanjem peč."* Likanje se je začelo že s poravnavo peče na mizi, ki je morala imeti vse štiri vogale naravnane. Najprej so zlikale rožo na narobni strani, nato so pečo obrnile na pravo stran ter so vso prelikale razen čipk. Čipke so začele likati pri spodnjem vogalu, ki so ga po likanju takoj skolmale. Sedaj je bil na vrsti petelin — to se pravi oba vogala, s katerima se je zavezala peča v petelinčka — in vogel z rožo. Ko so bile vse čipke zlikane in skolmane, so prijele za oba vogala petelina, pečo preganile na trikot in naravnale vogal na vogal. Če se ni hotela lepo naravnati, so naredile malo gubico blizu pe- telina. Nato so še poškrobile ves srednji rob s surovo štirko, da se je peča lepo zavezala. S kuhanim škrobom so še pomazale na desni in levi strani rože ter v sredi nad rožo, da peča ni šla narazen. Da so vogali lepo stali, so še enkrat poškrobile določeno mesto blizu petelina. Pečo so dale še nekoliko posušiti in delo je bilo končano (si. IV/5). Pri kolmanju čipk so morale paziti na to, da peče niso bile preveč suhe. Kolmale so jih s kleščami, s kolmom, ki je bil dolg približno 20 cm. Delale so tako, da so s kleščami prijemale čipke na desno, medtem pa so pritisnile čipke s kazalcem ali z vsemi prsti leve roke na levi strani klešč (sL IV/3). Kolmanje so nadaljevale na levo, da se skolmani robčki niso pomečkali in razdrli. Pri spodnjih ženskih krilih so kolmale grenire, ki so bile tako široke, da so segale do polovice krila. Za te široke čipke so imele posebne klešče, dolge 30—40 cm."'* Klešče so grele na rošku, rošu. Ta priprava je bila narejena na ognjišču iz štirih pravokotnih opek in železne mreže povrh. Nanjo so naložile žerjavico iz oglja ali drv. Medtem ko so uporabljale ene klešče, so se že druge grele. Za likanje so perice imele tri vrste likalnikov: likalnik na žerjavico,, likalnik na železo in gZonc-likalnik. Poseben je bil glonc-likalnik, ki je bil precej ozek in visok ter je imel na eni strani zaokrožen rob, ker so, z njim gladile ovratnike moških srajc. Uporabljale so tudi majhno po- dolgovato, nekoliko zakrivljeno ozko kost, s katero so vzdigovale gube 146 "* Najboljša perica nedeljskih ljudskih noš v tem kraju je bila Zibelnik Marija, Dolnice št. 14 pri Ljubljani. "5 Petač Marija, Spodnje Pirniče št. 1. Pranje perila v okolici Ljubljane na prsih moške srajce. Če so pri likanju kaj navskrižem zlikale, so imele pripravljeno za to cuneo, da so gubice zmočile in podrgnile. Večkrat se je na likalniku nabral škrob, ki so ga odstranile z voskom. Za ovlaženje perila pri likanju so imele v cerbi (glinasti skledi) vodo. Likanje perila pri pericah danes ni več v navadi. Perice na jugo- vzhodni strani Ljubljane oprano perilo samo poravnajo in narede za vsako stranko poseben kup. V. Raznašanje perila Ko so perice raznašale perilo, so bile vedno lepo oblečene. Tudi Ljub- ljančani so menili, da se mora perico že od daleč poznati, tako čedno mora biti napravljena. Zato so bile včasih res veliko bolj vidne kot danes. To nam prikazuje že Golden- steinov^" akvarel noše iz oko- lice Ljubljane. Slikar je upodo- bil perico v zimski noši s culo perila na glavi (si. 2, str. 147). Starejše perice se še spo- minjajo, da so bile poleti vedno goloroke, uagaroke. Nosile so cajhasio krilo z modrcem, bele rokavce in vzorčast predpas- nik. Na glavi so nosile cajhast faconetelj in na nogah čižme za zašnirat. Izpod gornjega krila se je nekoliko videlo še spodnje snežno belo poškrob- Ijeno krilo s širokimi lepimi čipkami. Cajhasto blago so uporabljale zato, da so obleko lahko večkrat oprale. Pozimi so nosile še jopo z dolgimi ro- kavi. Če je bil hud mraz, so imele povrhu vsega še pletko, kocko in porhasto ruto na gla- vi. Kocka je bila velika štiri- kotna volnena ruta, ki so jo nosile perice tako, da so jo preganile na trikot, si jo ogr- nile okrog vratu, prekrižale vogale na prsih in jih zavezale na hrbtu. Krila so si ob slabem 2' Gol d en s t ein, o. c., št. 7. si. 2. Perici iz Bizovika v zimski noši iz prve polovice 19. stoletja (po akvarelu F. Kurza von Goldensteina iz Korytkove zbirke Slowianséyzna). IO» 147 Pavla Štrukelj vremenu spodrecale, ker so bila tako dolga. Namesto čižmov so obule škornje, ki jim pravijo tu čevlji. Danes so perice oblečene po modi. Poleti imajo najraje belo bluzo, krilo in predpasnik z naramnicami. Na glavo si dajo ruto, na noge pa obujejo nizke čevlje. Poleti si zavezujejo ruto nazaj na zatilnik, pozimi pod brado. Za to obleko kupujejo pralno blago, da ga lahko večkrat perejo. V zimskem času se obleka spremeni le po vrsti toplejšega blaga, dodatek je le plašč ali pa tudi ne. Prve perice niso uporabljale nobenega vozila. Vse oprano perilo so znosile v culah ali v punkelnih v Ljubljano in v okoliške vasi. Bezovke so nosile cule perila na glavi (glej Goldensteinov akvarel na str. 14?), v Pirničah pa tudi na rokah. Pri nekaterih pericah na tej strani Ljub- ljane je bila navada, da so stranke same hodile po perilo. Tako so iz Skaručne nosili v košu pericam umazano perilo, z jerbasi so ga pa hodili iskat, ko je bilo oprano. Proti koncu prejšnjega stoletja so začele perice uporabljati vozičke, imenovane kule ali cize (si. IV/4). Prve kule so delali na Fužinah. Kolar je naredil leseno ogrodje, a okoval ga je kovač. Nanje so perice naložile lahko šest velikih punkelnov. Od začetka so vozile perilo z njimi prav od doma do Ljubljane. Iz Pirnič so peljale oprano perilo na mlekarskem vozičku ali na bagerlačku. Pozimi so vozičke nadomestile otroške sani z gautercami, lestvicami. Peric je bilo vedno več in s tem v zvezi tudi perila. Povprečno je imela ena perica do 30 strank. Seveda niso prale perila od vseh strank naenkrat. Nekateri so dajali prat vsak teden, drugi na štirinajst dni ali na en mesec. Vedno so imele dosti perila, zato so si morale oskrbeti voz- nike. Voznik je pericam pripeljal zjutraj v Ljubljano do njihovega skla- dišča, nato je šel domov in se je zvečer vrnil po umazano perilo. Včasih je moral voznik na mitnici plačati osem krajcarjev od konja, če je imel dva, pa šestnajst. Od perila, pravijo starejše perice, niso nikoli plačevale mitnine, ker so s pranjem čistile Ljubljano. Drugače pa je bilo s pro- storom. Plačevati so morale od vsakega skladišča, kjer so bile, določen znesek. Sprva so se ustavljale na Starem trgu, kjer so puščale vozičke po vežah starih hiš, ki so bile v tem delu mesta največje. Ko so jim vozniki vozili perilo, so puščale vozičke kar v Ljubljani. Zato so si priskrbele skladiščni prostor. Najstarejši je bil na mestu, kjer stoji danes Mestni dom. Tu je bilo osem zidanih barak, ki so se odlikovale po izredni snagi. V eni baraki je bilo prostora za deset peric. Vsaka je imela svoj prostor, kjer je zložila svoje punkelne. in kljuko, kamor je obesila svoj cekar z nakupljenimi drobnarijami. Te barake jim je ob ponedeljkih zjutraj odprl uslužbenec iz rotovža, zvečer ob sedmi uri pa jih je zopet zaprl. Ce je katera perica imela ob tem času še kaj notri, ji je kratko malo postavil pred barako. Za ta prostor so plačevale na mesec po eno srebrno dvajsetico ali vsak teden po 5 krajcarjev. Ko je mestna uprava začela graditi sedanjo stavbo, so perice preselili na Ledino za šolo. Tu je bila 148 Pranje perila v okolici Ljubljane ena sama velika baraka, z imenom pri Tonfmalnu. Toda perice niso imele dolgo tega prostora, kmalu so jih preselili k Mencingerju na sv. Petra cesto in od tod h Klemenčiču na dvorišče, h kasnejšemu Frlincu. Sedaj so podrli tudi to hišo in perice so izgubile še ta prostor. Perice so bile pri strankah vedno zelo lepo sprejete. Vendar moramo reči, da so bili medsebojni odnosi včasih še bolj domači. Za letne praz- nike so jih mestne stranke vedno obdarovale. Še danes same pripovedu- jejo, da so dobile pred prazniki polno košaro potic. V mestu so imeli navado, da so ob praznikih naredili eno potico za mlekarico, eno za perico. Zaradi prisrčnih odnosov in poštenosti peric so marsikatere stranke obdržale perice iz iste družine iz roda v rod. VI. Ohranjene pesmi, prazniki in običaji v periških vaseh okoli Ljubljane Poklic peric je brez dvoma trd in težak in nikakor ne dopušča pre- pogostnih praznikov, posebnih navad in običajev. Perice v ljubljanski okolici poznajo oziroma so poznale le malo prazničnih dni. Veliko več pozornosti so posvečale nekaterim svetnikom, ki so se jim priporočale za lepo vreme ali pa so jih častile kot svoje zaščitnike. Edini praznik je bil božič, ki je bil pri pericah zelo spoštovan. Ta dan perilo ni smelo viseti, ker je bil preveč svet dan. Na Elorjanovo je bilo prepovedano vsako delo, ki je bilo v zvezi z ognjem. Tako niso smele ne žehtati in ne likati. Zato so se perice najbolj bale, če je godoval ta svetnik v torek, ker je bila ta dan vedno največja žehta. V Vikerčah in Pirničah je bila Jedert v velikih časteh. Tudi na ta dan niso smele prati, ker bi jim miši vse perilo zgrizle. V Bizoviku je Miklavž vaški cerkveni patron, zato so si ga perice izbrale za svojega zaščitnika. K njemu so se obračale predvsem takrat, kadar je grozila nevihta, huda ura. Prav tako so se priporočale Antonu za lepo vreme. Za isti namen so se obračale tudi k dušam v vicah. Zanimiva je bila tudi želja nekaterih strank, ki so naročile perici, da mora prinesti vse perilo pred Novim letom. Če so vedele, da ga perica ne bo mogla oprati prej, ga sploh niso dale prati. Bile so mnenja, da na Novega leta dan ne sme biti perilo pri perici. Pri pranju je bilo vedno zelo priljubljeno petje ali pogovor o vsak- danjih rečeh, veselih in žalostnih, toda tudi prijetnega opravljanja ni nikoli primanjkovalo. Včasih so imele perice največ prilike za petje pri likanju in monganju, ker so bile zadovoljne, da imajo žehto suho in pod streho. Pravih starih pesmi o pericah, ki bi opisovale njihovo delo, perice ne poznajo. Pač pa se spominjajo, da so pri delu zapele marsikatero okroglo in veselo pesem, n. pr. Na planincah sončece sije itd. Mlajše perice tudi rade zapojo ponarodelo pesem: Mati zakliče, pridne deklice: »Hitro vstanite, prat se mudi!« 149 Pavla Štrukelj Ohranilo pa se je precej šaljivih pesmi zbadljivk. Te pesmi so pred- vsem značilne za vasi Bizovik in Dobrunje. Zelo radi so jih uporabljali otroci pri nabiranju jagod v gozdu, kjer se jih je zbralo iz več vasi sku- paj. Tu so imeli priložnost, da so lahko drug drugemu ponagajali. Pesmice o Bizoviku govore o periškem poklicu žensk in o delu njihovih mož, obenem prikazujejo tudi nekdanje razmere kajžarjev v tej vasi. Pesem o vasi Dobrunje, ki smo jo zapisali pri perici v Dolnicah, lahko potrjuje verjetnost, da je nekoč le cvetela periska obrt v tej vasi, kar pa ustno iz- ročilo starih ljudi v sami vasi in v Bizoviku popolnoma zanika. Pesem ima te vrstice: 1. a) Lepa vas je dol' Dobruna, na vsakem kol' je lepa cuna, še lepši vas je Bizovik, tam dol' so vsi možak velik'. Pri ostalih variantah te pesmice in pri drugih pesmih so besedne osti bolj ostre, posebno, če se verzi nanašajo na moški spol. Nekatere nimajo s perisko obrtjo nobene zveze, vendar jih omenjam zato, ker povedo marsikatero posebnost teh vasi. Danes so te zbadljivke prenehale, toda spomin nanje je še zelo živ. Poznajo jih v najrazličnejših variantah. Navedem naj le še nekatere, značilne za Dobrunje in Bizovik. b) Dobrujna, na vsakem kol' je cujna, na vsakem vrt' je štirenca, na vsak' omarci pa žiemelca. c) Tam dol' je vas Dobruna, na vsakem kol' visi cuna. 2. Dobrunc, Dobrunc, bele vol' molzejo, črno kašo kuliajo, Bezovcem jo ponujajo, Bezovc pa vanjo pljuvajo. 3. Dobrunci so pa vsi junci, samo eden je vou, pa še tist' ni rezan prou. 4. Polet' ni tako trd'ga kamna, da b' ga zidar ne stouku, pozim' pa ne tako trde skorje, da b' je zidar ne sneidu. 5. a) Iz Bizovika v Ljubljano hodijo, pa velike punkle nosijo, pa po Ljubljani kruha prosijo. b) Majhne ženske hodijo, pa velike cule nosijo, pa po Ljubljani kruha prosijo. 150 Pranje perila v okolici Ljubljane 6. a) Bezovci so velik' možje, pa majhne zeničke, pa vse so peričke. b) V Bizovik so možje velik', pa majhne ženice, pa vse so perice. Značilni so tudi kratki reki o teh vaseh, n. pr. »v Bizovik' so ljudje velik'« ali »v Bizovik' so vsi glih velik'«, »Hrušca je božca« in podobno. Te pesmi zbadljivke so bile razširjene samo v navedenih periških in sosednjih vaseh na jugovzhodni strani "Ljubljane. Enakih ali podobnih pesmi perice na severozahodni strani Ljubljane niso poznale. Pri pro- učevanju tega poklica nabrane zbadljivke niso brez pomena. Škoda je le, da jih kdo od starejših zapisovalcev ljudskih pesmi ni zapisal, ker so bile verjetno ohranjene v večjem številu. Tudi v Štrekljevi zbirki jih nimamo. Periski običaji so bili na moč skopi. Danes je znan samo običaj o pustu. Tistemu dekletu, ki se ni omožilo pred začetkom posta, četudi je bilo že vse dogovorjeno, so fantje zmaknili perilni ploh. Nazaj ga je dobila le, če je dala za pijačo. Ce pa tega ni napravila, so fantje ploh razbili. Pustni običaj vlačenja ploha je znan po vsej Sloveniji. Značilno pa je, da so si ga v periških vaseh prikrojili po svoje. Ploh za pranje na potoku so fantje o pustu vzeli zato, da so se ponorčevali iz neomoženega dekleta. Zdi se, da je bila ta navada v bližnji preteklosti le ostanek sta- rejšega običaja, ki je imel v prvotni obliki svoj globlji pomen. Zaključna beseda Kakor razberemo iz prispevka, predočujejo vasi na severozahodu in jugovzhodu od Ljubljane posebno perisko območje. Ta obrtna dejavnost je imela svoj največji pomen v preteklosti, posebno na severozahodni strani mesta, kjer je bilo poklicno pranje najtesneje povezano z oblačilno omiko prejšnjega stoletja. Na jugovzhodu od mesta pa moremo še danes govoriti o razvoju poklicnega pranja za mesto, čeprav je doseglo svoj višek že v 19. stoletju, ko je bil družbeno-gospodarski položaj kajžarjev najtežji. Socialni moment je bil nedvomno osnovni vzrok, ki je dal po- budo za nastanek periske obrti v tem kraju. Pri proučavanju pranja v okolici Ljubljane smo ugotovili mnogo starih elementov, za katere moremo reči, da so v resnici prastara periska dediščina. Tako so pomembne posamezne faze pranja, ki so se do danes ohranile nespremenjene. Vsekakor pa so se izboljšala pralna sredstva. Pri vsem tem so ostali stari nazivi, ki jih tudi novejši način dela ni od- " Primerjaj izvajanja Borisa Orla v Narodopisju Slovencev I, str. 318. 151 Pavla Štrukelj stranil. To staro periško izrazoslovje je nedvomno velik doprinos k naši materialni kulturi. Obenem je tudi zelo dragoceno, če pomislimo, kako naglo se razvija naše predmestno življenje in tako izginja vse, kar je staro. V bodoče utegne to biti tudi vzrok, da bo ta obrt vedno bolj pro- padala. Sprijazniti se bomo pač morali z dejstvom, da bosta mladi ženski svet bolj privlačila mesto in tovarna, kakor pa naporno pranje perila. Na severozahodni strani Ljubljane je poklicno pranje že predmet preteklosti. Moda je izpodrinila tako imenovane »narodne noše« in po- vzročila, da je tudi pranje teh noš prenehalo. To območje uvrščamo med relativno mlajše periško ozemlje od onega na jugovzhodu. Namreč ta vrsta pranja je dejansko obstajala le toliko časa, dokler je bila ljudska noša najvažnejše oblačilo našega človeka. Danes ga proučujemo samo še po ljudskem izročilu. Isto delo, ki smo ga opravili na obravnavanem ob- močju, bi mogli razširiti prav tako tudi na ostale kraje v Sloveniji. Zato sledi iz tega, da bo treba vključiti v nadaljnja raziskovanja naših ljud- skih noš predvsem tudi pranje in likanje določenih delov teh oblačil. Z načrtnim proučevanjem smo opravili pionirsko delo za dosedaj premalo upoštevano poklicno periško obrt in ji dali ustrezno mesto v vrsti že obravnavanih obrti, ki so zastopane v naši ljudski materialni kulturi. Summary WASHING OF THE LINEN IN THE SURROUNDINGS OF LJUBLJANA The authoress treats the professional roashing in villages lying northroest and southeast of Ljubljana. This trade has been so far roholly uninvestigated in the Slovene material culture. The first planned exploration in this field of mork has been made possible by the Ethnographical Museum in Ljubljana 1957. This sector has been chosen chiefly as in the neighbourhood of Ljubljana occurs the oldest locality for the professional mashing for the city in Slovenia and here has remained also the most vivid the popular tradition about the special rvash- ing of our ancient national costumes. The authoress deals in the article only with the collected material in this field of mork and rvith the problems arisen at the exploration of this trade. The first chapter shows the secluded area of the washing villages in the surroundings of Ljubljana with all the necessary conditions for washing. The most important is good running water with the appropriate access. All the mentioned villages have got it in a sufficient quantity. The second chapter discusses the oldest written report from 17th cent, and gives reasons for the beginning of the professional washing. The chief reason of the extensive development of the washing in surroundings of Ljubljana was the then being difficult social standing of cottagers-artisans (carpenters, brick- layers, stone-cutters). Most trying it was for carpenters as they were bound to the seasonal mork. In winter they were not employed, that's why their wives were obliged to look for earnings. So they began to mash linen for the citizens. Washing on the northwest side of Ljubljana included but the sunday linen of old popular dresses. The washerwomen washed mostly for the country-people 152 Pranje perila v okolici Ljubljane The third chapter gives a description of tlie roashing process in the past and nowadays. Above all are of importance the old popular washing termino- logy and labour process in the old fashion. The washing is divided in two main stages. The first stage contains bucking or cooking and the second washing in running mater. With the bucking there was formerly connected another succession of errands. The linen had to be marked, classified and steeped according to a fixed rule. Only then the bucking began. The principal washing expedient for buck- ing were ashes. The washerwomen purchased them in neighbouring villages and in the city. They bucked with them so that they first shed them on a sheet called ashery covering the tub of dirty linen, then poured over it seething mater till the ashes melted and lye penetrated the linen through the thin tissue. Water was warmed in a kettle but formerly, too, in clay pots. This boiling water was being poured over linen ever so much that it came running at the same warmth degree from the hole in the bottom of the tub. They knew from experience that the bucking mas good when the hand could not possibly bear hot water at the hole. Better linen, as e. g. the head-kerchiefs, were not bucked but only washed in tepid soap-suds or lye. The washerwomen have begun cooking the linen only in the more recent time: they cook only white linen. Gay coloured, i. e. variegat- ed linen they were never allowed to buck After the bucking linen had to be always still rubbed and bleached. The linen has been bleached that very day so that it has been spread on the ground and repeteadly sprinkled over. In this way all the spots have been taken out of the linen. The second stage of the washing process includes the washing in running water. This work has been done in winter and in summer in the open air. Some washerwomen have the brook very near their homes, so they carry all the linen to the washing-place in tubs, only for longer distances they use the hand-carts made for this purpose. On the brook they perform the washing by dipping the linen in water and beating it on the mood block. This is carried out so long until from the linen pours off pure water; afterwards they rinse it. They wrap it up with hands, only the sheets are wrapped up round the pale or else they are mound up by two washerwomen. The linen is dried aut-of-doors, except in bad weather. In rainy weather they hang it on the drying-frame, on the loft or in the kitchen to a special device called small poles ("droščki"). At the drying there is no special disposi- tion in force. The linen is hung out chiefly according to the size and colour. The next-fourth chapter deals with the labour process on the washed linen. Above all is of interest the ironing of the linen. The old way of ironing has been mangling (straightening). To fifty years backwards they mangled all that mas lacking buttons on a special device called mangle. By means of a smooth- ing iron there ironed only those washerwomen who washed better linen. The most engaged mere, however, washerwomen in ironing head-kerchiefs. The most important was the embroidery on the corner hanging along the back, and lace on all four sides of the head-kerchief needing a specially nice bordering ("kol- manje"). The fifth chapter on the distribution of linen includes the holiday-attire of the mashermomen (see Goldenstein's watercolour), the distribution of the linen in bundles on the head and afoot, as well as the means of communication. At the end of the previous century the washerwomen began to use hand carts called "kulé", whereas some time later they set to hire drivers who brought them the washed linen to Ljubljana and the dirty one back again. As they brought so much linen to the town they had to have for it some store-room. They chang- ed this room incessantly, because it was used by the owners for other purposes. 153 Pavla Štrukelj The sixth cliapter mentions the preserved liolidays, customs and songs. The mashermomen tcnem only fem holidays. Nevertheless, they addressed to some saints for fair weather so much needed to them at the drying of linen. Interest- ing are teasing songs and some sayings about those villages. A noteworthy washing custom has been, however, the dragging of the washing wood block at the Carnival. In the last, closing chapter, the authoress emphasizes once more the social momentum, being the main cause for the formation of the mashing trade. The professional mashing for the city in Slovenia has developed only in the sur- roundings of Ljubljana. Till the present day it has preserved especially a lot of old elements in the process of washing. The specific washing of linen of the Slovene national costumes is, however, now already a matter of the past. 154 BIOLOŠKI KVALITET U MORFOGENEZI HRVATSKE SELJAČKE NOŠNJE Mirko Kus-Nikolajev 1. Nošnja u vremenu Dok je čovjek bio gol, bio je kao i svaka druga životinja bezimeni sastavni dio prirodne okoline, životnog prostora, koji ga je okružavao. Sa nošnjom započinje jedan od oblika njegove osobnosti, bez obzira da li se ona prvobitno pojavila u svojstvu odjeće ili nakita. Sa nošnjom se čovjek doduše izdvaja iz prirode, ali nenarušena jednakost u okviru čopora određuje i oblikovanje nošnje, u kojoj ne dolazi do izraza osobna nota. Pokraj ove socijalne neizdiferenciranosti i oskudni raspoloživi ma- terijal, kojim se mogao služiti (krzno) nije omogućio razlike u odijevanju. U klimatski povoljnijim krajevima je uopće nošnja, uglavnom, svedena na nakit do te mjere, da i sama odjeća vrši funkciju nakita. Odnosi, koji su čovjeka nagonili na odijevanje (nošnja) raznovrsni su i ovisni o nizu prirodnih i društvenih faktora. Danas je uobičajeno, da se kod oblikovanja nošnje uzimaju u obzir tri glavna faktora: svrho- vitost, — nošnja (prvenstveno odjeća), nastala je kao potreba, da se čovjek zaštiti od vremenskih nepogoda; erotička diferencijacija, — noš- nja se razlikuje po spolovima i vrši izvjesnu erotizaciju protivnog spola, ona je neke vrsti sekundarni spolni karakter; socijalna reprezentacija, — nošnja ukazuje na društveni položaj i značenje pojedinca ili jednog čitavog društvenog sloja. Dok su prva dva faktora određena prirodnim uvjetima i odnosima čovjeka, treći je faktor izrazito socijalnog karaktera i pojavljuje se istom u toku razvoja ljudskog roda, odnosno socijalnim slojevanjem unutar njega. Naravno, da se i svrhovitost nošnje u društvenoj sredini povinjava reprezentativnim potrebama, kao što je i erotizacija jače naglašena u »gornjim« slojevima društva nego u širokim slojevima naroda. Međutim u sociološkom pogledu važan je jedan moment: promjen- ljivost nošnje. I kod primitivnih (seljačkih) naroda zapažaju se promjene u nošnji, ali su one spore i djelomične, i većinom, nastaju uslijed stranih utjecaja. Uostalom je i kod njih socijalna izdiferenciranost još u za- metku, a ukoliko ona postoji, ona je relativno stabilna. Svakako na izmjenu nošnje, koju označujemo modom, odsudno utječu društvene okolnosti. Sociolog Max Weber čak stavlja modu uz konvencije jer da »moda većinom proističe iz staleških prestižnih inte- 155 Mirko Kus-Nikolajev -j resa«. Filozof Georg Simmel smatra, da su »mode uvijek klasne mode, da se mode viših slojeva razlikuju od nižih i da se napuštaju u času, kad ih niži slojevi prihvaćaju«. To je i razumljivo: kad bi se moda pretvorila u opću nošnju, to jest ustalila u jednoj društvenoj sredini, ona bi iz- gubila svoje osnovno obilježje — socijalni reprezentativni karakter. Masovni oblici mode, makar kako bili prolazni, dovode, kako G. Simmel tvrdi do »gubitaka osjećaja stida«. Pojedinac se povinjava oblicima odjeće, koju, da sam odlučuje, ne bi nikad obukao. Mnoga žena bi se stidjela pojaviti sama pred muškarcem sa modnim izrezima i golo- tinjom svoje odjeće, dok se u njoj posve ravnodušno kreće po plaži ili u plesnoj sali. Nasuprot modi nošnja nije bestidna, čak ni ondje gdje je nema, to jest kad su ljudi goli... Ako nošnja odgovara klimatskim, ekonomskim, kulturnim i sličnim potrebama — moda ima samo značaj socijalne svrhovitosti, koji se mi- jenja socijalnim odnosima, bez obzira na stvarne životne potrebe. Ukratko: socijalna izmjena pretvara nošnju u modu. Nošnja je stabilna, prostorna, realna i načelna dok je moda pokretna, vremenska, irealna i kompromisna. Nošnja je u prvom redu kulturni pojam, a moda soci- jalni. I unutar jedne socijalne skupine moda stremi individualizaciji (modni model) kao i raznim osobnim ekstravagancijama, dok je nošnja kolektivna. Kolektivni karakter nošnje sačuvao se djelomično i u suvre- menom društvu, na primjer u vojničkoj uniformi, u odorama rudara, mornara, svećenika, nekih grupa obrtnika itd. To je izraz naglašene pri- padnosti jednoj zajednici odnosno jednoj specifičnoj skupini ljudi. Nošnja stavljena u vrijeme nam je shvatljiva, jer u njenim izmje- nama zapažamo jasno prolaznost odnosno tačnije prelaznost njenih oblika. Međutim nošnja promatrana u prostoru, uglavnom, je nepromjen- ljiva i nepokretna i zbog toga se u njenim oblicima i odnosima teže snalazimo. Jedna je činjenica od važnosti: nošnja je bezvremena (trajna) dok je moda bezprostorna (promjenljiva). I upravo taj bezvremeni i prostorni karakter nošnje je osnovna oznaka njena opstanka uopće. — U prostornim razmjerima pokazuje ona dvije upadne tendence: u prvom redu nastoji povezati jednu etničku skupinu, a u drugom nastoji jednu etničku skupinu odvojiti od druge i otuda šarenilo nošnja. Ta tendenca za odvajanjem je tako jaka, da dolazi do izraza i kod etničkih grupa, koje žive pod istim okolnostima. Prostorna povezanost nošnje u okviru jedne etničke skupine nalazi svoj osnov u općim kolektivnim zasadama, koje su uvjetovane jednakim ži- votnim (ekonomskim) okolnostima. Prema tome ne dolazi u tim skupi- nama do izraza oponašanje, koje je tako važno kod mode, i koje G. Sim- mel naziva psihološkim naslijeđivanjem. U linearnoj povezanosti nošnja u jednom određenom prostoru nema tko koga da oponaša. Istom vremenski raspoređaj nošnje, točnije sada mode, stvara povi- jesne periode, koje registriramo kao modni stil, a koji su povezani s općim stilskim karakteristikama tog perioda. Nošnja je bezvremena i 156 Biološki kvalitet a morfogenezi hrvatske seljačke nošnje prema tome je ne možemo uklopiti u nijedan vremenski period, niti povezati sa bilo kojim stilom. Od svojih primarnih oblika, nošnja (se- ljačka) se tokom razvoja doduše i mijenjala pod utjecajima, koji su na nju djelovali iz plemićskih i gradskih sredina, ali se i pokraj njih afir- mirala i nije se sama od sebe znatnije mijenjala, dok je socijalna struk- tura sela ostala nedirnuta. Znatne izmjene u strukturi dovodile su do napuštanja nošnje uopće i prihvaćanja čitavog odjevnog kompleksa na primjer malograđanske nošnje, kako to vidimo na primjer kod Nijemaca, gdje susrećemo seljačku odjeću, i po kroju i boji, preuzetu iz gradske nošnje 18. vijeka. Ne samo geografski ili ekonomski već i psihološki je civilizacija, sa svojim produktima, sužavala prostor. Postepeno trošenje životnih osnova primitivnih (seljačkih) zajednica odražava se i u nošnji, koja se održala duhovnom otpornošću nutarnje povezanosti etničkog kolektiva, tako dugo dok se on nije istrošio. Koji su faktori, što su uvjetovali i još uvjetuju održanje nošnje na selu? U prvom redu nošnja je redovno proizvod kućne radinosti; ondje gdje ju je istisnula jeftinija ali i lošija konfekcija, već se i osjeća na- diranje gradske civilizacije, a s njom i gradskih modnih artikala. Dok seljaci (seljakinje dulje) osjećaju pripadnost svojoj zajednici, nošnja je za njih znak međusobne povezanosti i solidarnosti. Jedna od odlučnih posljedica utjecaja grada je baš razbijanje te solidarnosti. Uopće igra nošnja veliku ulogu u kolektivnoj duhovnoj konstituciji jedne etničke skupine, čiji je život protkan povezanim manifestacijama grupnog značenja: obredi, običaji, plesovi i slično. U tim se manifesta- cijama grupa, na neki način, prostorno iživljava. Sve se skupne mani- festacije realiziraju u nošnji. Konfekcijski haljetak izvrgava ruglu svaki obredni čin sela. A teško je zamisliti i narodni ples u konfekcijskoj odjeći. U vremenskom redoslijedu, bržem ili sporijem, moda se naprotiv, nikada prostorno ne afirmira, ona niti obuhvaća niti produbljuje veze među ljudima, ona njihove zajedničke odnose samo fiksira, da se uskoro od njih udalji. Nošnja ostaje, ona veže ljude u zajednicu, odvaja ih od druge zajed- nice, zadržava njihovu osobenost, karakter, izraz i odupire se stapanju. Ona utvrđuje odnos jedne etničke skupine prema drugoj u danom povi- jesnom prostoru. 2. Biološki prostor nošnje Sigurno je neobično da etnografska, pa čak i paleoetnografska izla- ganja počnu sa refleksijama jednog filozofa, u ovom slučaju José Ortege y Gasseta. Izvodi, koji slijede, su komentari, zbirci fotografija narodnih nošnja u Španiji njegovog zemljaka J. Ortiza Echaguea. Ortega y Gasset polazi sa stanovišta, da se narod, tokom historije, ne služi stalno jednom narodnom nošnjom. Upravo u današnjoj epohi, veli on, svlači narod 157 Mirko Kus-Nikolajev i svoju pitoresknu i osebujnu nošnju i uvlači se u uobičajenu (građansku) nošnju. On tvrdi da postoje periodi uniformiranja nošnje, u kojima se gubi narodna vještina. Tako je doba bilo i vrijeme rimskog imperija. Latinska nošnja širila se od Palmira do Luzitanije, od Sahare do Visle, od Kavkaza do Britanskih ostrva. Nasuprot tome postoje vremena kad raznolikost triumfira, kada svako malo područje uporno pokazuje svoj« osobenu nošnju. Mi, nastavlja on, podliježemo optičkoj varci, da je sve što je narodno staro i prvobitno. U stvari ne predstavlja narodna nošnja ništa drugo već modni ukus aristokracije (građanstva? op. p.). Jedina je razlika u tome, da je tempo izmjene i promjene kod naroda mnogo spo- riji. Ova sporost uvjetuje, da se zaboravlja porijeklo nošnje i da izgleda da je ona spontano nastala na temelju duboke i sakrivene narodne in- vencije. Tako se može tumačiti kult, kojim se obavija starinsko porijeklo narodne nošnje. Za Ortegu y Gasseta nijedna narodna nošnja nije auto- htona ni vječna iako se čini, da je to svaka. U sugestiji leži draž. U tome otkrivaju niži društveni slojevi svoju snagu za stilizacijom. Ako je neki predmet, koji samo narod upotrebljava, uistinu star, onda se samo po- moću njega ne će moći spoznati sposobnost naroda za izrazito ličnim umjetničkim stvaranjem, koje preobrazuje svaku tvar, koju primi u ruke. Ispitivanjem odnosa između rase i umjetnosti osobito se bavio i danas aktuelni Ernst Grosse, pa je i u metodi izučavanja tih odnosa istaknuo dva pomoćna sredstva: pokuse i opažanja. Prvo sredstvo bi trebalo izazivati umjetne pojave, prema kojima bi se moglo zaključiti na postojanje ili pomanjkanje umjetničkih osebina kod pojedinaca ili čitavih skupina. Ta eksperimentalna metoda, — koju je već preporuča- vao za etnografiju uopće i poznati fizičar i filozof Ernst Mach, — prak- tično bi bila provediva rasno-psihološkim ispitivanjem ali rezultat bi bio prilično oskudan jer bi se protezao samo na danas živuće rase i nji- hove mješavine, dok je važno upoznavanje i razvojne linije odnosa rasa naprama umjetnosti. Može se pokušati nadarenost rase odrediti i prema njenim izrađevi- nama. Ali je opasno na temelju umjetničkih osebina jedne ljudske sku- pine zaključiti o rasnim osebinama. Ovakva primjenjena opažanja mogu često biti skroz proizvoljna. Cesto se, veli Grosse, pripisuju rasi osebine, koje imaju čisto druge uzroke. To on pokazuje na primjeru staroegipat- ske plastike. Tu plastiku oblikovala je neobično naglašena ukočenost i nepokretnost. Kako su egipatski umjetnici taj osebujni stil zadržali kroz sva stoljeća svoje povijesti, smatralo ga se posljedicom pomanjkanja li- kovne nadarenosti, dok se nije došlo do spoznaje da razlozi toj osebuj- nosti leže u osebinama upotrebljenog materijala, — kao i praktičnim vjerskim motivima, — koji su umjetnika nagonili na izbor i upotrebu tvrdog kamena. Prije svega radilo se o tome, da se kipu, koji je duši trebao služiti kao tijelo, osigura što dulje trajanje. — Kipovi od drveta, 158 Biološki kvalitet u morfogenezi hrvatske seljačke nošnje vapnenca ili bronca pokazuju veću pokretnost, u koliko baš nije do skraj- nosti oponašan i u tom materijalu dominantni granitni stil. Isto se tako ni nedostatak izvjesnih umjetničkih djelatnosti ne može uvijek tumačiti kao rasni nedostatak. Za taj slučaj ističe Grosse pomanjkanje monumen- talnog građevinarstva kod Japanaca. Međutim to pomanjkanje ne pro- izlazi iz nekih rasnih osebina već iz vulkanskog tla, koje stalnim potre- sima onemogućuje kamenu gradnju većih, a pogotovo velikih, razmjera. Mi bi mogli nastaviti primjerima, koji bi utvrdili, da između rasnih odlika i umjetničkih osebina ne postoje uzročne veze, ali za našu postavu problema dovoljna su i ova dva primjera. Međutim nam se nameće važnije pitanje, da li uopće postoji mogućnost da se rasni karakter umjetnina sam po sebi utvrdi? Vidjet ćemo što nam u tom pravcu veli E. Grosse. Prema njegovom mišljenju možemo ili uporediti umjetnine jedne određene rase pod raznim prirodnim i kulturnim uslovima ili umjetnine raznih rasa pod jednakim prirodnim i kulturnim uslovima. Drugi momenat ne dolazi u obzir, jer sve razne glavne rase žive pod potpuno oprečnim prirodnim i kulturnim uvjetima. Kod glavnih rasa i njihovih podrasa, koje žive pod najraznoličnijim prirodnim i kulturnim utjecajima, moralo bi se izlučiti sve njihove zajedničke osebine i te osebine označiti kao posljedicu posto- janosti rasnog faktora. Međutim, kako će se pronaći rasu, čije je bistvo ostalo nepromjenjenim pokraj svih izmjena životnih uslova a u prvom redu mješanjem sa drugim rasama? Pokraj toga je teško odrediti kod kulturnih umjetnina iz prošlosti porijeklo umjetnika, kad je dobro po- znata činjenica međunarodnog ispreplitanja kulturnih i umjetničkih utjecaja. Izgleda u prvi mah, da bi bilo jednostavnije rasne utjecaje na umjet- nički život ispitati kod primitivnih rasa, ali tu se zapaža, da, i pored velike raznolikosti u porijeklu, umjetne izrađevine, pokazuju začudnu jednoličnost i sličnost, koja je nastala iz srodnih općih uslova bez jačeg utjecanja rasnog faktora. Ne podcjenjujući rasni faktor u umjetničkom stvaranju mi ipak smatramo, — au tom se vraćamo na Hippolyta Tai- nea, — da u procesu umjetničke djelatnosti treba vezati faktor rase uz faktor okoline (milieu), dodavajući tome i treći faktor povijesno vrijeme (momenat). Ma koliko mnogi suvremeni umjetnički teoretičari smatraju H.Tainea »preživjelim« neosporno je osnov njegovih tvrdnja točan, samo ga treba nadopuniti i proširiti današnjim tekovinama biologije, socio- logije i psihologije. Ali o tome kasnije. U svojoj ocjeni knjige H. F. K. Giinthera o rasnom sastavu njemačkog naroda Arthur Haberlandt je već godine 1931 istaknuo obavezu etno- grafije, da se upozna sa rasnim teorijama i razmotri njihove karaktero- loške osebine i kulturno - povijesne činjenice u pogledu melodičnog tumačenja spoznaja stečenih u okviru same etnografije. Pridržavajući ovo shvaćanje, može se ispravno postaviti pitanje, u kojoj mjeri rasni sastav jednog naroda ima udjela na oblikovanje svih onih narodnih vred- nota, koje su obilježene nepromjenljivim značenjem i ustaljenim okvirom njegove kulturne osobenosti? Ako je rasa važan čimbenik, — a sigurno 159 Mirko Kus-Nikolajev ne jedini, — onda će on svakako sudjelovati ne samo u izgradnji općili značajki jednog naroda, već i u svim granama djelatnosti tog naroda, u kojima dolazi do izraza njihova osebujnost. Konkretno u našem slučaju se radi o nošnji, koja je izvan sumnje važna značajka svakog naroda i narodnog života, tim više što je nošnja i neke vrsti pokretni arhiv umjetničkih izraza i umjetničke djelatnosti jedne etničke skupine. Prema Haberlandtu su evropske nošnje, — što se njihove šarolikosti tiče, — razumljive po, — većim ili manjim, — upli- vima, koje su vršili staleški feudalni propisi o nošnjama. I naša seljačka nošnja potvrđuje ovu Haberlandtovu teoriju. Na razne oblike hrvat- ske seljačke nošnje djelovala je podjela zemlje na župe, gospoštij- ska dobra te uređaj nekadašnje vojne Krajine, kako to ističe i Vladi- mir Tkalčić. Tako su na primjer nosili kmetovi pavlinskog samostana u Lepoglavi bijele surine s uresom od gajtana, kmetovi grofa Draškovića od Trakošćana sivkaste sa zelenim gajtanima, a oni od grofova Oršića tamnosmeđe sa crvenim gajtanima. Nema sumnje da je taj staleški utje- caj mogao biti jak ali ni izdaleka nije bio odlučan i isključivi faktor. Direktni utjecaj, te oponašanje plemićske, i kasnije građanske, nošnje je od sekundarnog značenja i mlađeg datuma, te ne zasijeca u praoblike seljačke nošnje uopće. Svakako Haberlandt precjenjuje socijalni faktor u oblikovanju seljačke nošnje i njenih tipova. Ali taj socijalni faktor, koji uostalom i u današnjici, naravno pod drugim okolnostima, još igra ulogu nije odsudan za određivanja osnov- nog tipa nošnje. Taj faktor bi prema obrascu H.Tainea bio tek povijesni momenat, koji, u određenom razdoblju, vrši i sa svoje strane utjecaj na oblikovanje jednog kulturnog izraza, kao što je među ostalima i nošnja. Obzirom na konzervativnost sela spomenuti je socijalni faktor, utjecaj feudalnog društvenog ustrojstva i njegovo, da kažemo »kategoriziranje«, nošnje, ostavio trag, — preko niza pokoljenja, — sve do današnjice. Sama narodna umjetnost, — kako ju shvaća Haberlandt, — više odgovara prvobitnim životnim uvjetima, kao na primjer tekstilna umjetnost istočne i sjeverne Evrope ili pastirska umjetnost, u kojim umjetnostima doživljaj oblikovno djeluje. Primjenjivanje bilo kojih elemenata kulturne umjetnosti od sekundarnog je značenja za narodni umjetnički izraz. To isto vrijedi i za čitav kompleks seljačke nošnje za čiju karakteristiku su odlučni stari arhajski elementi jednako tako u materijalu i kroju, kao i u ukrasu. Kulturni i geografski je seljačka umjetnost, i po Haber- landtovu shvaćanju već sužena na povlačna (zatočna po M. Gavazziju, za- klonjena po N. Nodilu — Ruckzugsgebiet) područja, a u svom sastavu je vjerojatno najmanjim dijelom razno uslovljena odabiranjem iz vremena nekadanjeg stvaralaštva koja su i u umjetničkom i u rasnom pogledu doživjela promjenjivu sudbinu. Za to se, veli Haberlandt, moraju rasna tumačenja za sada ostaviti na strani. I po našem mišljenju ne mogu isključivo rasna shvaćanja dati bilo koje završno tumačenje oblikovanju seljačke nošnje. Ali smo mišljenja, da je biološki faktor u razvoju ljud- skog društva a naročito u primitivnim okolinama bio dovoljno snažan 160 Biološki kvalitet u morfogenezi hrvatske seljačke nošnje da uz geografski životni okvir, udari svoj žig na stvaralačku snagu čovjeka. Uzimajući dakle u smislu Tainea rasu (biološki faktor) u vezi sa okolinom (antropogeografski odnosno sociogeografski okvir) kao kri- terij oblikovanja seljačke nošnje, mi ćemo nastojati da rasnom faktoru u tumačenju oblika hrvatske seljačke nošnje dademo ono mjesto, koje mu po važnosti pripada. Ako hrvatska etnografska područja, kako ih je označio Milovan Gavazzi usporedimo sa rasnim sastavom hrvatskog pu- čanstva opazit ćemo, da se etnografska područja uglavnom podudaraju sa rasnim. Treba odmah napomenuti, da ni etnografska područja ne teku strogo do označenih linija već da se više ili manje isprepliću pa to vri- jedi i za rasnu rasprostranjenost. Ali uglavnom se može reći, da se u jadranskom području naročito u obalnom pojasu i na otocima rasprostire mediteranski tip. Na dinarskom području obitava dinarski tip, dok na panonskom području prevladava laponoidni (alpinski). Na ta tri etno- grafska područja nalazimo posebne osebine u pogledu materijalne kul- ture, umjetničkog izraza i nošnje, pa bi se nametalo pitanje, u smislu naših uvodnih razmatranja, da li su rasni faktori ostavili trag i na obli- kovanju narodne nošnje. Kod ocjena hrvatske seljačke nošnje treba napomenuti, da se u njoj vremenom srasli, povezali i isprepleli: predpovijesni, praslavenski, staro- balkanski, srednjovjekovni i orijentalni elementi, a da ne govorimo i o utjecaju, koji je vršen od vremena renesanse na ovamo, ali koji je od daleko manjeg značenja. Prema dosadanjim ispitivanjima i upoređivanjima izgleda, da je platnena košulja i gaće kod muškaraca, a košulja-haljina (celjača), koju se još danas nosi u panonskom području najstariji oblik hrvatske se- ljačke nošnje, koji je vjerojatno vezan sa hrvatskom prapostojbinom. Taj oblik nošnje nalazimo i kod Skita, Dačana, Sarmata i Germana. Prikaze tih nošnja susret ćemo na triumfalnim stupovima i lukovima, tako na ¦ primjer na stupu imperatora Trajana. Taj osnovni tip nošnje mogli bi nazvati nordijskim ili moguće i nordijsko-evrazijskim, koji u vrijeme seobe naroda istiskuje staru grčko-rimsku nošnju i ostaje, uz odgovara- juće varijacije, dominantnom kroz Srednji vijek. Nastaje kombinacija rimske odore i dugih gaća. Te su gaće utegnute u cipele, kao što i danas seljak uvlači gaće u opanke. Od prijašnje barbarske nošnje razvija se na jednoj strani viteška nošnja, dok na drugoj strani se zadržava kao osnovan oblik u seljačkoj nošnji gdje ostaje sve do današnjice, dok u višim slojevima podliježe izmjenama mode. Taj tip seljačke nošnje u glavnom se sačuvao uz neke preinake, koje su došle pod turskim utje- cajima do izraza u užoj Slavoniji, baš u panonskom području u pretežno ratarskom pojasu. Vjerojatno je, da je taj prastari oblik nošnje prevla- davao i na područjima na jugu od Save u dinarskom području. Međutim je dominacija za vrijeme turskog razdoblja ostavila vidnog traga na čitavom sklopu nošnje. U panonskom području ostala je pretpovijesna praslavenska uglavnom ratarska nošnja u životu sve do danas. Istina, ona je doživjela i svoje modifikacije, ali svoj osobni tip vezan sa ratar- H Slovenski etnograf j.fy^ Mirko Kus-Nikolajev j skom pradomovinom nije ta nošnja izgubila. U dinarskom području raz- vio se čobanski i ratnički život, koji je pod utjecajem srednjevjekovnog, a kasnije i orijentalnog, utjecaja primio posebna obilježja vezana uz nove životne uvjete. Turska vladavina ostavila je vidnog utjecaja na seljačku nošnju: raja se oblačila pretežno u nošnju crne mrke boje, vedre boje su bile rijetke, a upotreba zelene boje bila je uopće zabranjena. Istom opadanje turske vlasti unosi ne samo svijetlije tonove u nošnju seljaka, već postepeno i nemuslimanski slojevi oponašaju i kroj, tvorivo i ukras nekoć privilegirane gospodske kaste, to u prvom redu u grado- vima odakle prelazi i na selo. Na modelu hercegovačke nošnje naročito se zapažaju tragovi orijentalne nošnje, koju su Turci donjeli iz Azije. Hercegovačka nošnja, koju se smatralo tipom ratničke nošnje našeg naroda, u stvari je najmanje narodna. Za dinarsko područje važan je jedan odlučan momenat. Antropolog Jan Czekanowski ističe, da su stari Slaveni bili pripadnici nordijske rase sa nešto laponoidne primjese, koja vjerojatno potječe iz vremena zajedničke seobe s Avarima. Dolaskom u balkanski pojas nastaje po- stepeno denordiziranje, svladavanje nordijskog rasnog tipa. Armenoidna podloga Balkana nametnula je Hrvatima nova rasna obilježja, a dinarski montanizam nove životne značajke. Dinarska rasa je, prema ispitiva- njima J. Czekanowskog, smjesa nordijske i armenoidne rase i tjelesna i duhovna obilježja tih rasa unakrštavaju se, čas jače, čas slabije, u di- narskom čovjeku. Te osebine i dovode do upadnih razlika prema panon- skom rataru. Kod dinaraca treba naročito istaknuti njegovu smirenost i otmjenost, koja dolazi do izraza i u uglađenosti njegovih kretanja ne samo u hodu, već i u plesu. Lagani i odmjereni hod nalazi u plesu svoj izraz u lakoj ritmici i skladnom zamahu. Uglađenost podvlači i mirna, harmonična složenost u bojama i ukrasima njegove nošnje. Kod muška- raca pojačava ratnički tip nošnje ne samo primjena vojničkih elemenata u nošnji (na primjer toke) već i bogat i raskošan izbor oružja pretežno istočnjačkog podrijetla. Panonska nošnja ratara nema tih vojničkih ele- menata, ukoliko ne bi ovamo ubrojili primjenjenu graničarsku kabanicu (kabanica »cvelvarske kumpanije« u okolici Broda), koja međutim ni- kako ne daje neki ratnički izgled pitomom, dobroćudnom slavonskom seljaku. Ne može se opreci, da je i blagostanje u mnogim krajevima do- prinijelo razvijanju osebina panonskog seljaka ne samo obzirom na bo- gatstvo nošnje, već i na čulni život, koji je ostavio jasne brazde u nje- govom duhovnom životu. Dok je erotski elemenat u panonskoj ženskoj nošnji očigledan, u dinarskom području ga ne nalazimo. Ta čulnost se mogla razviti na rasnopsihičkoj podlozi panonskog laponoida (alpinca) ali ne na dispoziciju dinarca. Androkracija daje dinarcu isključivo muška- rački tip, što se gotovo opaža u arhajskim oazama Bosne i Dalmatinske Zagore. Može se što više govoriti i o nekoj odbojnosti dinarskog čovjeka prema alpinskom, koji mu je u nizu životnih izraza potpuno oprečan. Tome još pridolazi i primitivni patrijarhalni život većine dinaraca, koji 162 Biološki kvalitet u morfogenezi hrvatske seljačke nošnje je razvio čuvstvo herojskog i ponosnog siromaštva u njegovim planin- skim postojbinama, a koji je stran i nerazumljiv panonskom čovjeku. Osebine dinarskog čovjeka: hrabrost, poštenje, požrtvovnost, ponos, samosvijest, ljubav za slobodu, ali i ratobornost i silovitost, a često i krvološtvo i divljina, našle su svoj odraz i u njegovoj epskoj poeziji. Psihička arhitektura dinarskog čovjeka izgrađena je na drugim te- meljima od one panonskog čovjeka. Ta arhitektura složena je od životnih snaga, koje proizlaze iz rasnih osebina i okoline (milieu). Ta se dva fak- tora ne samo isprepliću i nadopunjavaju u oblikovanju psihe hrvatskog seljaka, već uz njegov povijesni razvoj daju i oznake njegove kulturne samoniklosti. 165 Mirko Kus-Nikolajev ] Kulturno-etnološki i antropološki za hrvatsku rasnu kompoziciju najmanje je odlučno Jadransko područje sa svojim mediteranskim ras- nim tipom, koji je bio i danas je sve više potisnut na sve uži obalni pojas, a i to pretežno u gradovima. Hrvatsko dalmatinsko primorje vjekovima se obnavljalo stalnim prilivom pučanstva sa dinarskih planina i taj stalni prodor dinarskog elementa ne samo da je potiskivao stari latinsko- romanski kulturni stil, već je sve više izlučivao iz životnog obtoka i medi- teranski rasni tip. Mediteranski kulturni krug ostavio je tragove naročito u kroju ženske nošnje, koja povlači svoje podrijetlo iz vremena renesanse (na primjer kroj steznika). Čitav mediteranski sklop od Španije do Grčke ima isti tip ženske nošnje, vedar, kićen šaren u bojama, skoro nasmijan pod odbljescima sredomorskog sunca. Mediteranska kompo- nenta podvukla je utjecaj okoline jako naglašenom čulnosti i ražarila živopisni ugođaj nošnje. Sa prilivom dinaraca prodirala je i njihova nošnja sve jače u jadransko područje, postepeno se modificirajući prema novoj okolini. U zoni južnog dijela područja zapaža se vrlo vidan utjecaj Istoka na muškoj nošnji, koji je vjerojatno nastao uslijed stoljetne trgo- vine sa Levantom, a mogao je primiti vremenom i utjecaje susjednih turskih pokrajina sa kojima su postojale žive trgovačke veze. Ako A. Haberlandt rasni kriterij ne smatra podesnim, prema današ- njem stanju poznavanja rasnog faktora, za ocjenjivanje etnografskih činjenica, onda se u glavnom može ova njegova tvrdnja prihvatiti. Ali se ni u kojem slučaju životni faktor, koji u rasi nalazi izraz ne može zabaciti. Time, naravno nije dan nikakav vrijednosni sud ni u pogledu fizičke a kamo li psihičke konstitucije čovjeka. Biološke osebine čovjeka, ili ljudskih skupina, utječu na oblike ne samo njegovih radnja, već i njegovih doživljaja, a nema sumnje da je i nošnja od svojih prvih po- četaka nosila na sebi i tragove tih životnih okolnosti u kojima se čovjek organski razvijao. Svakako Friedrich Ratzel, još i danas tako aktuelni etnološki i antropogeografski pionir, ima pravo kada kulturu smatra kao zbroj duhovnih tekovina čovjeka, kao izraz uspjeha, koje je stekao du- hovno i materijalno pobjeđujući otporne i neprijateljske snage okoline. U svom odnosu prema okolini i hrvatski je čovjek u raznim okolinama u koje je doseljivanjem i raseljivanjem ušao morao provesti odlučnu borbu. Ako je starinska nošnja hrvatskog naroda bila očito u skladu sa pretpovijesnim i kasnije prabalkanskim nošnjama, on je nužne promjene proveo u upornom traženju ravnoteže sa svojom novom okolinom, a od toga je njegov životni (da ne upotrebimo često zloupotrebljenu riječ rasni) zamah imao svoj djelotvorni utjecaj. Ne smijemo zaboraviti da doduše nošnja zaprema mjesto između materijalnog i duhovnog kulturnog po- sjeda, kako je to naglasio Alexander Jiinger, da je proizvod tehnike, koja služi koristonosnim i zaštitnim svrhama čovjeka ali da i sa druge strane imade simboličnu sadržinu, koja izvire iz duhovnog područja umjetnosti, vjere i socijalnog života. Što je jači jedan ili drugi faktor u oblikovanju nošnje, to će i ona primiti odgovarajuće oblike. Najjači nagon za kićenom nošnjom vezan je uz arhajsko-najprimitivnije slojeve 164 Biološki kvalitet u morfogenezi hrvatske seljačke nošnje ljudske kulture. Ali to još ne znači, da se neki simbolički elementi pre- dajom ne prenose u naredna pokoljenja. Za to još uvijek smatramo našu seljačku nošnju dokumentom kulturnog razvoja ogromnog dijela našeg naroda. Na svaki način biti će potrebno, da se ispitivanju razvoja naše seljačke nošnje posveti mnogo pažnje i da se odbaci gledanje, kao da je seljačka nošnja neki otpadak iz garderobe bivših gospodskih slojeva. Literatura Max Weber, Wirtschaft und Gesellschaft, Tübingen 1925. — Georg Simmel, Philosophische Kultur, Potsdam 1925. — Jose Ortega y Gasset, Spanische Volks- trachten, Atlantis VIII/9, Berlin-Grunewald 1936. — Ernst Grosse, Anfänge der Kunst, Freiburg 1894. — Ernst Mach, Technik und Kultur, Stuttgart 1915. — Hippolyte Taine, Philosophie de l'art, Paris 1908. — Arthur Haberlandt, Volks- charakter und Rassenpsychologie, Wiener Zeitschrift für Volkskunde XXXVL Wien 1951. — Vladimir Tkalčić, Seljačke nošnje na području Zagrebačke gore, Zagreb 1925. ~ Milovan Gavazzi, Etnografija Jugos avije (skripta sveučilišnih iredavanja), Zagreb s. a. — Jan Czekanowski, Zur Rassenkunde der Serbo- Sroaten, Slavische Rundschau VL Prag 1934. — Friedrich Ratzel, Völkerkunde I—HI, Leipzig 1885—1890. — Alexander Jünger, Kleidung und Umwelt in Afrika, Leipzig 1926. Zusammenfassung BIOLOGISCHE QUALITÄT IN DER MORPHOGENESIS DER KROATISCHEN BAUERNTRACHT Wenn mir die ethnischen Gebiete Kroatiens mit der rassischen Zusammen- setzung des Volkes vergleichen, werden mir feststellen, class sich die ethnischen Gebiete mit den rassischen beinahe decken. Im pannonischen Raum maltet die alpine (lapponoide) Rasse vor, das dina- rische Gebiet bewohnt die dinarische Rasse, mährend im Adriagebiet, vor allem in der Küstenzone und auf den Inseln, die mittelländische Rasse verbreitet ist. I. Nach den bisherigen Forschungen kann man voraussetzen, dass die meissen leinenen Hemden und Hosen der Bauern, sowie das Hemdkleid (celjača) der Bäuerinnen, die älteste, wahrscheinlich noch aus der slawischen Urheimat stammende Form der kroatischen bäuerlichen Tracht darstellen. Diesen Trach- tentyp findet man auch bei den Skyten, Dakern, Sarmaten und Germanen vor. Er verdrängt in den jugoslawischen Gebieten die alte griechisch-römische Tracht und bleibt mit einigen bedingten Änderungen aus den Nachbar gebieten durch das ganze Mittelalter herrschend. Aus der ursprünglichen Barbarentracht entmickelt sich dann einerseits die jugoslawische ritterliche Tracht, mährend sie sich andererseits in ihrer Grundform im ländlichen Brauchtum erhält. Sie ist vorherrschend im pannonischen Gebiet, in einer vorwiegenden Ackerbau- betreibenden Zone. Wahrscheinlich hatte dieser uralte Trachtentyp bis zur Türkenherrschaft auch in den südlich der Save gelegenen dinarischen Bereichen seinerzeit die Vorherrschaft. II. Für das dinarische Gebiet fällt ein Moment entscheidend ins Gewicht. Der Anthropologe Jan Czekanowski behauptet, dass die alten Slawen Ange- hörige der nordischen Rasse mit etlichen lapponoiden Beimischungen gewesen seien, welch letztere voraussichtlich aus der Zeit ihrer Wanderungsgemeinschaft mit den Avaren herrühren. Nach ihrer Ansiedlung in der Balkanzone erfolgte 165 Mirko Kus-Nikolajev | eine allmähliche Entnordung. Der armenoide Bodensatz des Balkans prägte den Kroaten neue Rassencharakteristiken, der Montanismus der Dinarer neue Leben- formen auf. Die dinarische Rasse ist nach Czekanomskis Forschungen ein Ge- misch von nordischer und armenoider Rasse und im dinarischen Menschen über- kreuzen einander die körperlichen und seelischen Eigenheiten dieser Rassen in mehr oder minder starkem Masse. Diese Eigentühmlichkeiten führen denn auch zu auffälliger Verschiedenartigkeit im Vergleich mit dem pannonischen Acker- bauer. Bei den Dinariern muss vor allem ihr bemusst vornehmes Wesen betont werden. Auch die Tracht zeigt eine ruhig-harmonische Übereinstimmung und Geordnetheit der Farben und Ornamente. Allgemein ist das Tragen kriegeri- scher Elemente, besonders kostbarer Waffen, überwiegend orientalischer Her- kunft bemerkbar. Die pannonische Bauerntracht meist keine kriegerischen Elemente auf, doch ist bei ihr das stark entwickelte Sinnenleben unterstrichen. So ist dort das erotische Element in der Frauentracht augenfällig, während im dinarischen Gebiet davon nichts zu merken ist. Ausgesprochene Androkratie gibt dem dinarischen Wesen ein exklusiv männliches Gepräge: Mut, Ehrgefühl, Freiheits- liebe, Stolz, aber auch Streitlust und Hang zu Gemalttätigkeit. III. Kultur ethnologisch und anthropologisch am wenigsten ausschlag- gebend für die rassische Zusammensetzung des Kroatentums ist das Adriagebiet mit seinem mediterranen Rassentyp, der allmählich immer mehr auf die von. ihm noch heute bewohnte schmale Küstenzone, und zwar vorwiegend auf die städtischen Siedlungen, zurückgedrängt wurde. Die Bevölkerung des kroatischen dalmatinischen Küstenlandes hat sich im Laufe der Jahrhunderte durch dauern- den Bevölkerungszustrom aus dem dinarischen Hinterland aufgefrischt und diese dauernden Einbrüche dinarischer Elemente haben den alten latinoromani- schen Kulturstil verdrängt, somie auch den mittelländischen Rassentyp aus dem Lebenskreislauf nahezu ausgeschaltet. Der mittelländische Kulturkreis hinter- liess Spuren namentlich im Schnitt der Frauentracht, die gleichzeitig heiter, reichverziert und farbenfreudig wirkt. Im Süden der Adriazone ist ein starker Einfluss des Orients auf die Männertraclit wahr zunehmen, der wahrscheinlich auf den Einfluss der früheren Handelsverbindungen mit der Levante zurückzu- führen ist. Es darf nicht vergessen werden, dass die Tracht eine mittlere Lage zwi- schen materiellen und geistigen Kulturgütern einnimmt, dass sie ein Erzeugnis der Technik und Wirtschaft ist, die praktischen Belangen und den auf Schutz gerichteten Zielen des Menschen dient, dass sie aber andererseits symbolische Werte einschliesst, die der geistigen Sphäre der Kunst, der Religion und des sozialen Lebens entspringen. Je nachdem der eine oder der andere dieser Fak- toren in der Gestaltung einer Tracht überwiegt, gewinnen auch die von ihr angenommenen Formen ein ihr entsprechendes Abbild. Der stärkste Antrieb zu reicher Kleidung und Schmuck steht mit den archaischen Schichten der mensch- lichen Gesittung in Zusammenhang, womit aber nicht gesagt werden soll, dass symbolische Elemente nicht auch auf spätere Generationen weiter übertragen werden. Darum sehen wir die kroatische Bauerntracht immer noch als ein Doku- ment der Kulturentwicklung des Grossteils des kroatischen Volkes an. 166 o ZGANJEKUHI V BREZNICI POD LUBNIKOM Lovrenc Sušnik Zganjekuha je pri nas precej razširjena, vendar pa še nimamo o njej nadrobnih opisov. Tako pravi R. Ložar v NS (Narodopisje Slovencev) I, Lj. 1944, 186: »Izrazov za posamezna opravila in priprave še nimamo zbranih.« Za Prekmurje jih je medtem nabral V. Novak.* — Morda je to vsaj deloma v zvezi z mislijo na škodljivost alkoholnih pijač oziroma razširjenost žganjepitja pri nas, saj je n. pr. značilno, da A. Mrkun, ki razna poglavja iz etnografije zelo obširno pretresa, kot borec proti alko- holizmu te točke tako rekoč ne omenja.^ Jasno pa je, da z opisom žganjekuhe borba proti alkoholizmu ne bo nič na škodi niti se ne bo zaradi tega pijančevanje bolj razširilo. Zato priobčujem v naslednjem nekaj podatkov o njej iz svojega do- mačega kraja Breznice pod Lubnikom blizu Škofje Loke,^ ki veljajo podobno še za širši okoliš loških hribov, v več pogledih pa za Gorenjsko nasploh.* Poleg mošta (sadjevca, tepkovca idr.), ki rabi le bolj za ugasitev žeje poleti, sicer pa ni posebno v čislih, ker ne daje »moči«, je žganje v tem kraju edina doma pridelana opojna pijača, zakaj trta tod dandanes ne uspeva; imajo jo le tu pa tam bolj zaradi lepšega ob prisojnih zidovih poslopij ... Da je bilo to nekdaj vsaj bliže ravnini drugače, pričajo še 1 V. Novak, Ljudska prehrana v Prekmurju. Etnografska študija. Ljub- ljana 1947, 106—109. 2 A. Mrkun, Etnografija velikolaškega okraja. 1. zv. Kmetijstvo. Lj. 1943. Tu (s. 47) pravi le: »Velika nesreča je, da mnogi sadje porabijo za kuhanje žganja, ki ga potem neizmerno popijo.« Podobno se izraža v Et (Etnologu) VII (1934), 33 v razpravi Narodopisno blago iz Dobrépoljske doline: »Iz sadja, posebno iz hrušk, skuhajo tudi veliko žganja, zlasti sedaj ko je zganjekuha prosta trošarine. Žganje ne hasne nič. Cukajo ga, dokler ga je kaj. Tako je dana prilika, da se ga polagoma privadijo. — Veliko bolj pametno je, da sadje suše. Krhlji in suhe hruške so skuhane izvrstna hrana in s hruševo vodo se žeja prijetno ugasi.« 3 Opis sloni poleg lastnih opažanj na podatkih, ki so mi z njimi postregli domačini, posebno Pavle in Rozalka Križnar, Janez Košir, France Dolinar idr., za kar se jim toplo zahvaljujem. * Na etnografski razstavi v Ljubljani 6. julija 1953 je bilo nekaj slik iz Pri- stavi je vasi, Petrušne vasi idr. (Št. Vid pri Stični), ki kažejo, da se tudi ondi kuha žganje (na prostem) podobno kot v loških hribih. 167 Lovrenc Sušnik-; krajevna imena kot Vincarji ali Za brajdo pri Škof ji Loki. — Ce so delali kje doma iz soka borovnic in sladkorja pa kisline (vinskega kamna) tndi nekakšno umetno vino, je bila to le redka izjema. Pač pa se je zadnja leta pojavilo in kar udomačilo v tej okolici domače pivo, ki sicer po kakovosti ne dosega tovarniškega, je pa kar dobro pitno.' Pripomnim naj še, da mnogo sadja, zlasti boljše vrste, shranijo za zimo, skuhajo za razne jedi, kot so jabolčnik (japčnk), čežana idr., pa tudi posuše v sušilnicah, saj je n. pr. krhljeva ali hruševa voda imenitna pijača za ublažitev žeje. L Nazivi za vrste žganja Žganje (zyaine) se pripravi lahko iz raznih vrst sadja in drobnih sadežev ter se po tem bolj ali manj loči po duhu in okusu. Najbolj obi- čajen je sadjuc iz jabolk ali hrušk (xrusuc)'^ pa češnuc iz češenj in češpuc iz češp (češpelj); izraz sUvuka je tudi znan, a manj navaden. Zelo čislana sta tudi brinuc' iz brinovih jagod in jâyaduc iz črnih jagod ali borovnic (borounîcar), a sta dandanes že redkejša. Še redkejši so po- stali bezyuc iz bezgovih jagod, robiduc iz robidnic in pa xebatuc ali xebatucar (nalika na borovničar) iz hebatovih jagod. Ponekod so včasih, kot sem slišal praviti, kuhali tudi bréskuc iz breskev in nekateri tudi fiyuc — pač le iz kupljenih fig (smokev). Tropinuc iz vinskih tropin (drož) je tu sicer znan, a kot v nevinorodnem kraju ni v navadi. Dve posebnosti sta pelinuc — s primesjo pelina in redkejše na- sprotje temu meden zyaine'* — največkrat kot posladek pri kakem čebe- larju — s primesjo medu. (Starodavna medica pa je pozabljena.) A pri tem pride v poštev lahko že navadrj. zyaine, ki se pripravlja iz špireta in vode, posebno če ni bilo ali ne dovolj domačega pridelka, da so ga ' Pripravlja se takole: Na 101 vode se doda 13 dkg ječmena, 7 dkg zmletega »Kneippa«, 13 dkg kuhane turščice, 10 dkg sladkorja, 2 dkg hmelja (iz lekarne) in 2 dkg kvasa (nekateri ne dajejo ječmena ali poskušajo še druge spremembe glede na okus). Vse to se da kuhati in naj vre 2 uri. Ko se ohladi, se precedi in nalije v steklenice — pa se lahko ko j pije. Navadno tega piva kmalu zmanjka; nato je treba pripraviti novega. — Stare besede ôl za pivo, ki še živi v narečni obliki ponekod, n. pr. v Rožu na Koroškem (gl. Plet. s. v. pa Fr. Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika I, L j. 1936, 119 idr.), tu nisem slišal. 6 Pripona -ovec, -evec da v tem govoru -uc. ' Brinovec omenja mimogrede.že Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain. 1689, III. 354: »... gleichwie aus den Wacholderbeeren viel Brandweins imd Oels gedestillirt und diB letzte in fremde Lander vertragen wird. denn deB Wacholder-Brandweins findt man anderswo gnug bey den Brandweinbrenhern«, več pa govori o tem, kako so na Kranjskem pripravljali posebno pijačo iz bri- novih jagod in vode (pribl. vsakega pol), ki so jo pustili 2 do 3 tedne stati in jo potem lahko 6 do 7 mesecev odtakali ter spet svežo vodo dolivali. ' Strdeno žganje (strdéna zyéne) navaja (za terice) tudi J. Šašel in F. Ra- movš, Narodno blago iz Roža, Maribor 1936 (AZN II), 93; sicer se tu omenja iyam za dopoldansko malico pri težkem delu (80) in »malisa pa viistaq se w zyana namâqa« (91). 168 o žganjekuhi v Breznici pod Lubnikom dajali za malico poslom ali delavcem. Žganju, posebej še takemu umetno narejenemu, se pravi tudi sngpc.^ Od naštetih imen so splošno znana brinovec,^" češnjevec, sadjevec, slivovka, tropinovec, kot kaže pogled v Pleteršnikov slovar (gl. Plet., s. v., oziroma s. črešnjevec, brinjevec); tudi breskovec je po njem znan v tem pomenu še drugod (Cig.). Slivovka je po njem doma predvsem na Do- lenjskem in jvzh. Štajerskem, sadjevec v tem pomenu pa na Gorenjskem (drugod je le mošt iz sadja). Hruševec je pri Plet. samo mošt ali jed iz hrušk, češpljevec le češpljeva mezga ali češpljev vrt, bezgovec le bezgov grm in figovec le figovo drevo. Za žganje iz' borovnic navaja Plet. izraz borovnlčevec (Cig., Kr.) — tudi A. Kum p in Fr. Verbi c (gh zadaj op. 16 in 22) imata ta izraz —, medtem ko mu je borovničar nabiralec ali prodajalec borovnic. Pelinovec enači z »der Wermuttrank, der Wermut- wein«. — Izrazov hebatovec ali kake druge tvorbe od hebata ali habata (neke vrste nizkega, smrdljivega bezga) pa jagodovec in robidovec Plet. za žganje nima, pač pa je zabeležen jagodovec (žganje iz jagod) v SP (Slovenskem pravopisu 1950). Potemtakem je precej teh vrst žganja in nazivov zanje omejenih na manjše ozemlje ali pa sodijo že bolj v pre- teklost." Zvedel sem še, da poskušajo tu in tam kuhati žganje tudi iz jagod jerebike, ki pa ni kaj prida — tudi izraza jerebikovec, kot bi ga pričako- vali zanj, nisem čul. Višnjevca, ki ga omenja Plet. (Cig., Dol.), tu ne kuhajo, ker ni dovolj visenj. Prav tako tod ni sledu o pripravljanju žganja iz divjih češenj, malin, kosmulj, jagod murve itd., ki je znano v raznih drugih deželah. Tudi Plet. nima izrazov za takšne vrste žganja.'" 9 Iz nem. Schnaps z uporabo slov. pripone -(9)c, prim. cépc, yópc, siepe (analogija); prim. še obratno skçpec > Schôps. " V Spodnjem Rožu na Koroškem pa pravijo brinjevcu smólovec (smolje = brinje), gl. dr. J. Šašel, PV XXX (1930), 283, op. 16. Iz Ziljske doline je zabele- žen zanj naziv smrlînovec (Plet. s. v.). " R. L o ž a r, 1. c., 186, navaja kot zganice slivovec, bruševec, brinjevec, tro- pinovec; na str. 206 pa omenja poleg tega še žganje iz borovnic. Prim. zadevne izraze pri V. Novaku, 1. c, 106 ss. (žganica, palinka, iropinščica, slivoica, čreš- njova). Žganje iz borovnic pa iz tropin in brinja ter raznega sadja navaja tudi A. Melik, Slovenija 1/2, Lj. 1936, 491, ibid., 416 pa slivovko, hruševec in sadjevec. '" Fr. Marešič, DS VIII (1893), 384 prinaša iz Lipoglava brenkovec, »žganje izkuhano iz makovničnih jagod«. — E. Meyerhofer-C.Pirquet, Lexikon der Ernahrungskunde, Wien 1926, 115—117 pa ima zabeleženih še več drugih rastlin, ki se njih plodovi uporabljajo za pripravo ali prirejanje žganja (encijan, koprc, rožmarin idr.), zlasti še razne vrste žita (žitno žganje — Korn- branntwein), prim. Plet. s. žgati: iz žita i palinko žgejo, ogr.-Valj. (Rad) in polj. zytniówka- ter krompir (posebno za industrijsko izdelavo špirita). 169 Lovrenc Sušnik ! II. Priprave in kuha Žganje je destilat raznih skvašenih rastlinskih sokov (15—40° alko- hola).'' Da ga pridobimo, je potrebno dosti dela in več različnih priprav za prireditev drozge iz sadja in nato še kuhanje samo. Pravzaprav bi po besedah žganje, žganica, palinka pričakovali, da ga bomo žgali ali palili, vendar ga pri nas le kuhamo (v Prekmurju n. pr. ga res žgejo, prim. V. Novak, 1. C, 107 s., v Beli krajini pa tudi palijo, gl. Plet. s. žganje). Kdaj in zakaj je prevladal ta pojem, bi bilo zanimivo dognati. Sadje, ki je namenjeno za kuhanje žganja — biti mora popolnoma zrelo in zdravo, nagnilo ni za to rabo — je treba najprej zdrobiti ali zmečkati in potem okisati. Svoj čas so ga zato sekali s sekali in stolkli s tolkači v raznih posodah (n. pr. škafih) ali tudi v koritu — zdaj ga že zrežejo v reporezirici — ali pa so ga tudi stiskali v prešah (stiskalnicah) za mošt. Ce je sadje boljše vrste, iztisnejo dandanes navadno najprej mošt (n. pr. iz tepk). Namesto starinskih domačih stiskalnic imajo zdaj večidel že tovarniške, ki napravijo lepe kolače ali kcške^* (okrogle gmote). Stolčeno sadje ali pa stisnjeno zmečkanino dene jo nato v kad, da se yodî kakih 10 dni (poleti en teden, kasneje ob hladu ali v mrazu tudi 2—4 tedne; hebatove jagode, ki so prav izdatne, le 4 dni), dokler dobro ne prevre in je vse yodno za kuho. róso (t. j. goščo, drozgo, žonto ipd.) v kadeh je treba primerno zalivati z vodo in večkrat z dróyom premešati (nekdaj so mešali tudi kar z grebljico ali rovnico).''' — Pri drobnih vrstah sadja in drugih sadežih stiskanje ni potrebno; zadostuje le godenje ali kisanje. Ce hočejo dobiti boljši pridelek, zdrobe (stolčejo) ali zmeljejo pri češnjah in češpljah tudi koščice (peche). V kadi drozga ob kvašenju vre ali kipi: pri tem vrenju povzročajo kvasne glivice (kvasovke) prehod sadnega sladkorja v alkohol, ogljikov dvokis pa uhaja v zrak.'" Nato sledi kuhanje (kuxaine), ki ga opravi v našem kraju vsaka hiša, kjer to delajo, posebej, sama zase, skladno z večidel samotno lego kmetij; posebnih stavb, žganjarn, kot so v Prekmurju, torej tu ni (tudi v strnje- nih naseljih ne). Najvažnejša priprava za kuhanje žganja je poseben bakren, večji ali manjši kotel (kotu) — srednje velik drži ca. 401 — ki se pokrije s kapo, iz katere držita dve cevi (vse iz bakra). Kotel, ki ima ob straneh ročaja, 1' Gl. I. Zobec, Kemija z mineralogijo za nižje razrede srednjih šol, Lj. 1938, 111. " GL Plet., s. v. ^' Spričo drugega nujnega dela jeseni rado primanjkuje časa za kuhanje. Zato zdaj ponekod brozgo v kadeh stlačijo (brez zalivanja z vodo), jo pokrijejo in obteže — torej nekakšno siliranje. Tako počaka, da se lahko kuha kadar koli pozimi, ko je za to več časa. '" Gl. I. Zobec, 1. C, 109 ss., VI. Žitko. Kemija za višje razrede srednjih šol, Lj. 1938, 128, in A. Kump, Blagoznanstvo za pouk o obrti in industriji v III. razredu obrtno-industrijskih šol, Lj. 1939, 85 s. 170 o žganjekuhi v Breznici pod Lubnikom se vstavi v pečnico v kuhinji ali še rajši v kakem drugem za to prireje- nem prostoru (zyâinarci) ali pa sicer kje nad ogenj, lahko tudi zunaj na prostem, najbolje ob kakem studencu ali potoku; v tem primeru je peć- nica le improvizirana (zasilna). Nedaleč od kotla v pećnici se mora po- staviti cebar, napolnjen z vodo, ki naj se z dotokom iz vodovodne pipe ali po žlebu in odtokom ali odvodom po cevi skozi luknjo pod robom čebra stalno obnavlja. Skozi vodo v cebru gresta potem — kot podaljšek kapinih — dve cevi poševno navzdol, da se skoz nji odteka ob vodi ohla- Kuhanje žganja na prostem v Breznici pod Lubnikom jena para izpod kape na kotlu. Stik kapinega robu s kotlom se, če treba, pri drugi kuhi zamaže z ilovico ali apnom. Obe cevi, ki vodita skozi čeber, je treba pri stikališčih s cevmi iz kape previti z mokro cunjo, da ne propuščata. Na koncu se v obe cevi vložita vrvci in povijeta skupaj, da odteka le en curek v podstavljeno steklenico.*' (Gl. si. na str. 171.) Brž ko so namreč pod kotlom primerno zakurili, začne izhlapevati iz gošče, ki so jo stresli vanj, z vodno paro vred alkohol; ta se v ceveh ob vodi z manjšo temperaturo zgoščuje v kapljice in se nato zbira v teko- čem stanju v curek ter odteka iz cevi v posodo. Je to iz kemije znani proces destilacije ali prekapanja. Izmenjavanje vode v čebru je potrebno zato, da se od cevi preveč ne segreje. Prav tako je treba dobro paziti, da 1' Pisatelj Fr. Bevk popisuje v povesti Tuja kri, Lj. 1954, 66 ss., v razvoju drugega dogajanja tudi kuhanje žganja. Potek dela je v njegovih krajih pri- bližno isti; tamkajšnji izrazi luža = gošča (»čeber luže«), žekno (»v žeknu je tlela žerjavica«) in hram pa pri nas niso v navadi. 171 i Lovrenc Sušnik • bo ogenj vedno enakomeren. Ce premočno gori, rado kozla, t. j. začne iz cevi preveč (motno) teči, s čimer se proizvod skvari — pa je treba tisto znova kuhati. To se največkrat pripeti ponoči, če kuhar, utrujen kot je, malce zadremlje (kuha se namreč navadno nepretrgoma, dokler je kaj zaloge, tudi ponoči). Ko je vsa snov v kotlu dovolj prekuhana, vzdigne kuhar kotel iz pečnice (navadno še kdo pomaga), sname kapo in vso vsebino iztrese, kotel pa izpere in ga znova napolni ter spet kuha; to se ponavlja, dokler je kaj drozge. Ko je tako vsa gošča pokuhana, je treba vse prvo žganje, to je siraxko^^ ali béuko^^ — podobno kot pravkar povedano — vnovič pre- kuhati; ker je te veliko manj, gre zdaj delo dosti hitreje od rok. Uspeh tega drugega kuhanja je v začetku (v prvih kozarcih) CDet, ki je prehud in ga izločijo v zdravilne namene, nato pa priteka normalno žganje; ta zâdnu se pa vlije nazaj v sirotko za vnovično kuhanje. — Nakuha se žganja pri tem različno — pač po vrsti in kakovosti sadja ali sadežev: pri gošči od jabolk n. p. da srednje velik kotel do en liter, od tepk nekaj nad en liter, od češenj okrog dva litra žganja. — Tukaj kuhajo po navadi le dvakrat, ponekod pa prekuhajo žganje še enkrat, da dobe zares »hudo« pijačo, ker ima primerno več stopinj alkohola. Vendar je žganje, ki ima 21 do 23 granov^" (= gradov, stopinj; v centigradih seveda sorazmerno več), že dovolj močno za navadne po- trebe. Za izmero jakosti žganja rabi namreč tod še vaya za zyaine.^^ Je to areometru (gostomeru za določanje koncentracije raztopin) ali alko- 1* Prim. Fr. Ramovž, Historična gramatika slovenskega jezika II, Lj. 1924, 217 s. " Gl. Fr. Marešič, 1. c, 224: »belka... prvo žganje, ki se izkuha iz lange, imenuje se tako, ker je belo. Belke dâ jeden kotel silo malo, in ne za rabo. Za belko priteče iz kotla cvet; cvet je čist... Rabijo ga za mazanje proti trganju. Za cvetom šele priteče žganje, ki je za pijačo. Lipoglav.« — Prim. še: belina v Gorici vasi pri Ribnici, bevka v Horjulu, bivka (brinov cvet) v Kremeniku v Poljanski dolini pri V. Moderndorferju, Verovanja, uvere in običaji Slo- vencev V, Celje 1946, 185 in 191. Tudi pri Plet. je belina prvo žganje, der Lutter (V.- Cig., Gor.), isto bklka (Gor.), pri cvetu pa ima posebej še beli in zeleni cvet (gl. s. v.). — Fr. Erjavec je zapisal iz Vipavske doline za prvo žganje, ki je navadno motno in se zatorej vlije v kotel nazaj, tudi lep naziv dimec (LMS za leto 1879, 136), ki je po Plet. znan tudi v Beli krajini. Za Prekmurje je zabeležil V. Novak, Le, 108, v tem pomenu plaviš. Nekam v to vrsto nazivov sodi tudi prunt (pač iz srvn. brun [ = braun] z anorganskim -t; prim. Plet. s. prun), ki ga omenja Ignac Kopri v ec, Kmetje včeraj in danes. Narodopisne črtice iz Slo- venskih goric. Lj. 1939, 274: »Ko obesijo v pečno odprtino nadevan kotel tropin, se pocedi iz cevi curek žganjice, ki jo je treba spraviti v posebno posodo, zakaj to je prunt, za mazanje križa pri prehladu. Šele za pruntom priteče pitna žga- njica.« — Kot vidimo, so pri takšnih nazivih odtenki v pomenu, ki so pač v zvezi tudi z raznimi "načini kuhe. 2» Ob nenatančno dojeti tujki Grad je v izgovarjavi zobnik d zamenjal zobni nosnik n. — Drugače je gran drobna lekarniška utež (0,06 g) — iz lat. granum (= zrnce). 21 Prim. nem. Branntmeinroaage. 172 o žganjekuhi v Breznici pod Lubnikom holometru'" (za določanje odstotkov alkohola v alkoholni pijači) podobna priprava v obliki steklene cevke, ki je opremljena s stopinjsko lestvico s 40 oziroma 47" (torej ne s 100°, kot je n. pr. v rabi za gradiranje špirita in se ponekod zdaj uporablja tudi že za žganje), postavljeno na osnovi specifične teže ali pa prostornine — lahko tudi z dvema lestvicama hkrati; blizu spodnjega konca je cevka kroglasto izbočena in na dnu primerno obtežena s svinčenimi zrnci, da stoji v tekočini pokonci. Kadar je dobra sadna letina ali dovolj drobnih sadežev, je treba pre- cej posode, da se žganje lahko primerno spravi. Tedaj pridejo na vrsto razen navadnih steklenic še večje kroglaste buče (baloni) ali začasno celo sodčki."' Kakor je iz vsega tega razvidno, kuhanje žganja ni tako lahka in preprosta stvar ter je treba že nekaj vaje in precej pazljivosti, da se vse dobro izteče. Zato pa pristno kapljico tudi zelo cenijo in radi slišijo, če jim jo pohvališ. III. Pomen in uporaba žganja V teh krajih, kjer ni pri roki drugih alkoholnih pijač — razen v gostilni ali iz trgovine — ima pristno domače žganje večji pomen in svojo posebno ceno, saj se čuti potreba po njem ob raznih prilikah. In marsikomu bo morda še znana trda borba kmetov za prosto žganjekuho, ki je igrala svojo vlogo celo v političnih bojih. Razni zakonski predpisi, ki so jo tako ali drugače omejevali, so jim delali zelo hudo kri. Dejali bi, da jim je bila to skoraj srčna zadeva, nekak izreden luksus, ki so si ga kdaj pa kdaj mogli privoščiti ob svojem težavnem življenju. Nič jim ni bilo bolj zoprno, kakor tisti nekdanji »dacarji« ali »financarji«, ki so hodili pečatit kotle ali so stikali po hišah in okoli njih, če morebiti le kje kuhajo brez prijave ali po odjavi. Zdel se je sam sebi hudo prizadet, kogar so res zasačili pri skrivnem kuhanju, in nič se mu ni zdelo bolj imenitno, kakor če se mu je le kako posrečilo, da je nadležneža speljal na napačno sled ali se ga domiselno otresel — in več takih zabavnih zgodb slišite lahko še zdaj iz ust starejših ljudi. — Navajanje teh pred- pisov in njih sprememb pa ne sodi več sem. Pripomnim naj le, da je zdaj razen takse za kotel in eventualno prometnega davka ob prodaji žganja dovoljeno davščin prosto kuhanje žganja v določenih količinah, odmer- jenih po številu družinskih članov. Domače žganje se lahko porabi za razne namene in če ne varčujete z njim, bo kmalu po njem. Nekdaj, ko je imelo manjšo ceno, so ga brez pomislekov potrošili več, postavim, v družbi ob nedeljah in praznikih. "" Prim. M. Adlešič in O. Sa jo vic, Fizika za sedmi in osmi razred sred- njih šol in višje strokovne šole, Lj. 1959, 82 s., pa Fr. V e r b i c, Blagoznanstvo za dvorazredne trgovske šole. Del I, Lj. 1922, 71, s sliko gostomera, in Del II, 76, s sliko alkoholometra za špirit. "' Fr. Bevk, 1. c, 67, omenja še prstene krugle. Tovrstni starinski visoki vrči se dobe pri nas že redko (na podstrešjih). 173 Lovrenc Sušnik; ko so prihajali znanci ali sosedje v vas. Dandanes pa ga trosijo le bolj po malem (če ni nuje, ga včasih raje kar zataje), tako če imajo pri hiši najete delavce, za recnije v boleznih (z notranjo ali zunanjo uporabo), denimo: ob prehladu, zobobolu, kačjem piku, rani, bolečinah v križu itd., in še ob drugih posebnih prilikah, kot ob semnjih, svatbah ali ko pridejo iz okolice kropit mrliča ipd., največkrat pa, da postrežejo gostu (zraven običajnega kruha, da laže »prigrizne«). Tako tod tudi ni več slišati o raznih nezgodah in fantovskih pretepih, kot se je včasih kdaj, ko se je mladina ob preobilni meri žganja preveč razgrela. In končno ne smemo pozabiti dobička pri prodajanju žganja. Odkar je začelo postajati dražje in dražje, ga je bilo čedalje laže s pridom vnovčiti. Že prej so ga ponekod tudi prodajali, redko domačinom, pač pa, če je prišel kdo iz mesta (kak mestne), ki mu je bilo veliko do te pijače. Nekaj let sem pa ga marsikje zaradi njegove visoke cene, zlasti če jim primanjkuje denarja, prodajajo tudi sami v gostilne idr., in po- meni tako lahko tudi domače žganje, če ga kaj več pridelajo, dobrodošel dodatni vir dohodkov. IV. Za sklep Podatki o žganjekuhi, ki smo jih nanizali zgoraj, nam dajejo vpogled v sedanji nje način v enem kraju — in samo to je bil v bistvu naš namen — a nam seveda ne dovoljujejo kakih širših zaključkov glede celotnega predmeta: so le izhodišče za nadaljnje raziskavanje predmeta v vsej njegovi krajevni in časovni obsežnosti. Iz priložnostnih pripomb je bilo razvidno, da je zganjekuha bolj ali manj v navadi pač v vseh krajih Slovenije; v kakšnih okoliščinah in v kaki meri, bo treba za posamezne kraje šele nadrobno ugotoviti, kot je na priliko storil za Prekmurje V. Novak (gl. op. 1). Bistvo bo verjetno povsod precej isto, ker je vezano na isti tehnološki postopek, vendar bo v nadrobnostih gotovo dokaj razlik, tako glede vrst sadja in sadežev, ki jih tu ali tam uporabljajo v ta namen, kakor tudi glede priprav, ki jih za to imajo, ali pa v tem, kolikokrat kuhajo in kako proizvod ob koncu in v raznih fazah kuhanja imenujejo — kot smo nekaj takih nazivov že zgoraj omenili (gl. n. pr. op. 19). — Podobno bo s krajem ali prostorom za kuho, kar tudi v enem kraju ni vedno nekaj stalnega. Tako v Breznici n. pr. večinoma ne kuhajo več zunaj in zdaj tudi le redki še v kuhinji — mesto s pečnico v njej je lahko z večjim pridom prevzel štedilnik — ampak raje v kakem drugem notranjem prostoru, ker so si oskrbeli tu kmetje pred nekaj desetletji z uporabo svinčenih cevi domače vodovode iz bližnjih in, tudi oddaljenejših studencev, tako da imajo zdaj tekočo vodo v hiši ali ob njej, v hlevu itd. Nekdaj so morali donašati vodo domov iz potokov, studencev, vodnjakov ali bečev, in so zato postavljali priprave za žganjekuho raje kar ob njih. Še zdaj store to včasih poleti, ako ob dolgotrajni suši napeljava ne daje več zadosti vode. Vendar je to bolj zamudno in naporno, ker je treba včasi precej daleč prenašati 174 o žganjekuhi v Breznici pod Lubnikom ali prevažati goščo idr. Izhod iz takšne nevšečnosti je zdaj nekaterim »siliranje« gošče, ki omogoča kuhanje doma kadar koli, tudi pozimi. Da se spreminja s časom še marsikaj drugega, je naravno in samo ob sebi umevno. Že iz našega pregleda smo mogli razbrati, da so svoj čas nabirali več vrst drobnih sadežev za kuhanje žganja, medtem ko se danes omejujejo bolj na samo sadje — bodisi, ker je teh sadežev zaradi za- raščanja nekdanjega sveta za pašo z gozdovi zdaj manj bodisi, ker pri- manjkuje časa in ljudi za njih nabiranje; že prej so se s tem poslom ukvarjali menda največ kočarski ljudje. Prav tako pa se modernizirajo neke priprave za to delo — razen osnovnih seveda. Kotle in cevi pa vage za žganje so morali že tako zme- raj kupovati, ostalo pa so še nedavno vse izdelovali sami doma, saj je bil dober kmečki gospodar tod še pred kakim polstoletjem marsikje za domače potrebe tkalec, tesar, kolar, mizar, zidar, kovač, klavec itd. obenem in imel doma tudi za to potrebne naprave in orodje. To samo- svoje neodvisno gospodarstvo se naravno ni moglo obdržati in zato ni čudno, da tudi v našem primeru srečujemo namesto nekdanjih doma iz- delanih priprav take iz tovarn, kot reporeznice in stiskalnice, s katerimi je drobljenje in stiskanje sadja hitreje in bolje opravljeno. Vse to je v skladu s splošnim napredkom, ki ga že na zunaj kažejo tudi v teh hribih prezidane hiše, novi ali sodobno preurejeni hlevi in druga gospodarska poslopja. Tudi stanovanjska oprema in prehrana sledita čedalje bolj meščanski... Ali naj iz tega zaključimo, da bo še žganjekuha sama počasi pre- nehala? Ne bi rekli, saj se tudi meščanstvo žganja ne brani in sega rajši po domačem kakor po tovarniškem. Res postrežejo gostu včasih tudi na kmetih že s čajem, vendar s poudarkom, da dodatek žganja ne bo škodo- val — podobno kot v mestu. Zato skorajšnjega konca žganjekuhe pri nas pač ni pričakovati. Kdor se bo pečal z vprašanjem žganjekuhe in vsem, kar je z njo v zvezi, v širokem obsegu, bo imel pred seboj zelo obširno in zapleteno problematiko, ker zadeva to kaj mnogovrstna področja. Naj omenim po- sebej le psihološki moment, t. j. kako vse to odseva v duševnosti ljudi v zadevnih predelih, saj tudi vino po svoje vpliva na prebivalstvo vino- rodnih krajev — ali pa, kakšno mesto zavzema žganje v ljudski medicini v posameznih krajih: tudi takšna in podobna vprašanja bi bila vredna nadrobne in pregledne obravnave z narodopisnih vidikov. Celotni prikaz problema se bo moral ukvarjati slednjič tudi z za- četkom in razvojem naše žganjekuhe. Od kod in kdaj je prišla k nam? — Navrzimo še glede tega nekaj bežnih opazk. Začetki pridobivanja alkohola so povezani z alkimijo in segajo daleč nazaj v srednji vek; v samostanih so ga destilirali iz vina, a le za zdra- vilo. Že v 14. stoletju je prišel kot tržno blago iz Italije čez Alpe in v 15. stoletju je bila njega uporaba v Nemčiji že splošno znana. A bolj razširilo- se je žganje šele, ko so ga v 16. stoletju začeli kuhati iz žit, in ta panoga je ostala v severnih deželah edina v rabi kot mala obrt do 175 Lovrenc Sušnik i konca 18. stoletja. Pripravljanje žganja iz krompirja se omenja sicer že leta 1682 in prva taka žganjarna je nastala baje že leta 1750, a močno razširilo se je šele sredi prve polovice 19. stoletja, ko je prišlo iz mest tudi v agrarno industrijo, zlasti na vzhodu Evrope. Kuhanje žganja iz sadja je bilo omejeno prvotno na male mestne obrate in je bilo v Nemčiji v navadi v jugozahodnih pokrajinah.^* Od tam do nas ni tako daleč... Kdaj pa se je razvila zganjekuha pri nas, se bo dalo natančneje dognati šele po nadrobnem študiju raznovrstnih pisanih in tiskanih virov, zakaj to vprašanje posega direktno ali indirektno na zelo različna področja hkrati (obrtno, industrijsko, kmetijsko, finančno, pravno, zdravstveno, vzgojno itd.), da splošnih migljajev, ki jih utegne dobiti raziskovalec v slovarjih, potopisih, časnikih itd., niti ne omenjam. Ljudska tradicija v Breznici ve povedati le, da so kuhali ondi žganje, odkar najstarejši ljudje pomnijo. Vendar na Gorenjskem ta reč menda ne bo segala hudo daleč nazaj, če smemo verjeti raznim tujim potopiscem iz začetka 19. stoletja, ki trdijo, da se tod ljudstvo odlikuje po zmernosti oziroma da le redko pije žganje.^" S tem bi se skladalo, da v urbarjih in regestih za loško ozemlje, kar jih je objavil Fr. Kos (do leta 1793), nisem našel nobene omembe žganja, čeprav se v njih večkrat govori o vinu, o pivu, o krčmarini in celo o tem, da se mladeniči v Stražišču in Bitnem posebno ob nedeljah in praznikih radi opijanijo ( za leto 1619). Ker me je zamikalo, sem pregledal še, ali vsebujejo morda nekateri objavljeni inventarji iz 18. stoletja kaj zadevnega gradiva, a brez uspeha, ker je nekaj tam navedenih kotlov služilo v druge namene.^' Podoba je torej, da zganjekuha takrat pri nas še ni bila kdo ve kako razširjena, čeprav seveda iz teh sporadičnih zapisov ne gre delati kakih določnih zaključkov. Ali se je morda omejevala sprva le bolj na brinovec ipd., ki ga omenja že Valvasor (1689) (gl. op. 7)? Nasprotno pa je v Malovi Zgodovdni slovenskega naroda ob opisu dobe 1813—1848 že precej govora o žganju in žganjekuhi. Dr. Lipič je n. pr. predlagal, »naj bi se naložile visoke naklade na žganje, ki bi ga ne smeli kuhati iz žita« (dr. Jos. Mal, 1. c, 496). Ali pa: »Ol (doma varjeno pivo) je postajal redkejši gost. Pri povečanem zanimanju za sadjarstvo 2* Prim. Der GroBe Brockhaus, Leipzig, 3.zv. (1929), 307, in 17.zv. (1934), 703 s. 25 Prim. Dr. Jos. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928 ss., 181 s. 2' Prim. Fr. Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Lj. 1894 (o pivu za vojake n. pr. 306 s., o omenjenih mladeničih 66, 76 idr.). 2' Prim. A. Baš, Hišna oprema svobodnikov na Kr. v 17. in 18. stoletju, SE VI—VII; Orodja na kmečkih gospodarstvih pod Mariborom v 18. stoletju, SE VIIL - V. Steska, Inventar na Kureščku iz leta 1757, Et X-XL - R. Andrejka, Star kmečki inventar iz 18. stoletja. Et Vil. — J. Mtintuani v Carnioli N. V. I, oziroma v GMDS IV—VI A. 176 o žganjekuhi v Breznici pod Lubnikom so naprešali vedno več sadjevca, nagnito in manjvredno sadje pa so pre- kuhavali v žganje. Po prestani lakoti in ob trajno dobrih letinah je vlada dovolila kuhati žganje tudi iz žita in krompirja. Na Krasu (n. pr. v idrij- skem okraju) so obirali brinjeve jagode za kuhanje brinjevca« (540). V zvezi s splošno užitnino (leta 1829 je bil uveden namreč enoten užit- ninski davek) je govora tudi o užitnini, ki jo je bilo treba plačati od kuhe žganja, sprva šele pri prodaji, kasneje pa že ob kuhi (580). Da je postala stvar z žganjem proti koncu prve polovice 19. stoletja tudi pri nas že akutna, razvidimo še iz gibanja proti pijančevanju, ki je v štiridesetih letih seglo iz Amerike preko Irske v Srednjo Evropo (T. Mathew, H. Zschokke idr.). Pri nas se je zavzel za širjenje treznosti zlasti A. M. Slomšek, ki je spoznal nevarnosti žganjepitja na Koroškem in deloma na Štajerskem, med drugim s pobudo in sodelovanjem pri knjigi Fel. Globočnika (za naše razmere prirejenem prevodu Zschok- kejeve »Die Brannteweinpest«) »Čujte, čujte, kaj žganje dela!« (iz leta 1847). Tu izvemo, da se je žganje posebno močno razširilo »ene leta sem« ter da so ga tudi pri nas žgali (sic!) iz krompirja. V knjigi beremo n. pr. sledeče (22) : »Po Koroškim toljko žganja napravijo, de bi lehko z njim celo našo deželo zalili, ako bi ga Lahi ne pokupili. Poznam imenit- nih žganjarjev, ki celo polje z korunam, ali po naše z krompirjam na- sadijo; po tem pa iz tiga božiga dara po pol leta ino še dalej žganje žgejo, ino ga dan na dan po polovnjaki, celo po štertinjaki napravijo. Po vedri žganja po tem na polje delavcem dajo, de ga na mesti vode pijo ...«"' V teh nekaj navedkih vzbuja našo pozornost — poleg pričevanj, da se je razširila žganjekuha pri nas v splošno vidnem obsegu v prvi polo- vici 19. stoletja — zlasti to, da je bilo pred dobrimi sto leti znano na Slovenskem tudi kuhanje žganja iz krompirja, ki se je sploh udomačil pri nas šele nekako ob koncu 18. stoletja (prim. J. Mal, L c, 112); danes je to menda čisto stvar industrije (veležganjarn). Kot iz krompirja pa so Korošci takrat kuhali žganje tudi iz rži (gl. J. Mal, 1. c, 492); verjetno je bilo to v navadi tudi ponekod drugod, če je celo vlada oboje dovolila. Kako se je ta panoga razvijala in kakšna je bila njena usoda na de- želi pa kakšno vlogo je imela pri vsem tem dobičkaželjna trgovina ali rastoča industrija, bi mogla ugotoviti v nadrobnem šele posebna raz- iskava. Sploh bi bilo zasledovanje vseh strani našega problema ter zbiranje vsakovrstnega zadevnega gradiva za vpogled v materialno kulturo in življenje ljudstva v preteklosti v mnogih pogledih zanimivo in bo vse- kakor potrebno za celotni prikaz vseh strani žganjekuhe na Slovenskem. 2* Prim. Dr. F. Ilešič, Anton Martin Slomšek v pokretu proti pijančevanju v CZN XXVI (1931), 1—22, posebej 9. Tu (1 oziroma 21) je razvidno še, da so n. pr. v Šleziji plemenitaši sami žgali (kot se izraža avtor) žganje in od žganje- pitja kmetov imeli dobiček; na Ogrskem pa so vlastelini po zakonu edini imeli pravico, žgati žganje in se je žganje začelo žgati iz krompirja, ne samo iz žita. 12 Slovenski etnograf Lovrenc Sušnik Zusammenfassung VON DER BRANNTWEINBRENNEREI IN BREZNICA BEI ŠKOF J A LOKA (OBERKRAIN) Der Verfasser beschreibt in seinem Beitrag die Art und Weise der Brannt- meingeminnung bei den Bauern im oben genannten Dorf Breznica. Er führt die ortsüblichen Benennungen an, mit denen die Trinkbranntmeine aus oerschie- denen Obstarten u. a. daselbst bezeichnet werden. Verwendet werden hiezu vor allem Äpfel, Birnen, Kirschen, Zwetschken, seltener Pfirsiche und Feigen, dann Heidelbeeren, Wacholderbeeren, Brombeeren, auch Attich- und Holunderbeeren u. a. Korn-, Kartoffel- und selbst Tresterbranntwein wird hierorts nicht erzeugt. Auch gemeinschaftliche Brennereien gibt es da nicht, vielmehr besorgt jede Bauernfamilie das Brennen eigenwirtschaftlich ohne fremde Beihilfe. Des weiteren berichtet der Autor über die Geräte, den technologischen Prozess und die hiebet erforderlichen Arbeiten. Gesundes Obst wurde ehedem mit Obststösseln in Trögen oder anderen Gefässen klein gestossen oder mit Hackmessern zerkleinert; heutzutage verwendet man hiezu eher Rübenschneide- maschinen. Dann wird es gepresst, mobei zuerst Ostmost gewonnen wird, die Obstkuchen aber werden in grosse Bottiche geworfen, in welche noch Wasser zugegossen mird. Bevor die Maische zum Brennen benützt werden kann, muss sie etwa 2 Wochen der Selbstgärung überlassen bleiben. In der neuesten Zeit kommt auch ein anderes Verfahren auf, das an jenes bei den Silos erinnert (ohne Wasser),, so dass dann zu jeder Zeit, z.B. auch im Winter, das Brennen vorgenommen werden kann. Zum Brennen gehört vor allem ein mit einer Kappe versehener kupferner Kessel, der über einen Branntmeinbrennofen gestellt wird, und zwei Rohre, die durch einen mit Wasser angefüllten Zuber geleitet werden — zum Destillieren der Maische und Abfliessen des in den Rohren angesammelten und durch steten Zufluss frischen Wassers abgekühlten Alkohols in ein dazu bestimmtes Gefäss. Das Brennen seihst mird in Küchen oder nunmehr lieher in anderen ge- eigneten Räumen, wo die Wasserleitung zur Hand ist, vorgenommen oder, wie das besonders ehemals üblich war, im Freien an einer Quelle oder an einem Bach, wobei ein eigens dazu dienender Ofen improvisiert wird. Das Produkt der ersten Brennung, der Lutter, wird noch einmal gebrannt. Der Alkoholgehalt des so gewonnenen Getränks wird mit einer Branntmein- waage gemessen. Diese sowie der Kessel samt Zubehör und ev. Fabrikspressen müssen durch Ankauf erworben werden, während die übrigen zur Prozedur notwendigen Gerätschaften meist daheim hergestellt werden. Zur Aufbewahrung von Branntwein dienten seinerzeit irdene Krüge (Kru- ken), die aber nunmehr durch Flaschen oder andere Glasgefässe und, wenn nötig, zeitweilig sogar durch Fässlein ersetzt werden. Der Autor befasst sich ferner noch mit der Bedeutung und Verwendung dieses Getränks im Lehen der ländlichen Bevölkerung der erwähnten Gegend, indem er dessen Rolle bei der Bewirtung von Gästen, als Heilmittel in der Volks- medizin und als Erwerbsquelle hervorhebt, um dann mit einigen Hinweisen auf die Probleme bei der Bearbeitung dieses Gegenstandes in weiterem Umfang unter Beachtung der Fragen nach allgemeinem Aufkommen, Entwicklung und Verbreitung dieses Zweiges der materiellen Volkskultur (Ermähnung bei Valva- sor 1689, sichtlicher Aufschwung in der ersten Hälfte des 19. Jhts. u. ä.) zu schliessen. Eine zusammenfassende Darstellung des Gegenstandes für das Gebiet von ganz Slowenien steht noch aus; der obige Artikel steuert nur einen Baustein zu einer solchen bei. 178 ZAPISKI OTON ZUPANČIČ - ZAPISOVALEC LJUDSKIH PESMI Bogomil Gerlanc Gradivo v zvezi z izdajo slikanice »Lahkih nog naokrog«, za katero je na- pisal Oton Zupančič izvirne verze,' me je navedlo tudi k temu, da sem pregledal še prispevek, ki ga je Oton Zupančič poslal proL dr. K. Štreklju za zbirko »Slo- venske narodne pesmi«. Prav o tem prispevku, ki ni bil v celoti objavljen tako, kakor ga je zapisal Zupančič, ter je skupaj s pripadajočo korespondenco še skoraj neznan, želim govoriti na tem mestu. V IV. zvezku (knjigi) »Slovenskih narodnih pesmi«, ki je izšel v snopičih od 12—16 rednih izdaj Slovenske Matice za leta 1908, 1909, 1911, 1913 in 1923, so zbrane tudi »Pesmi otroške«. Snopiče 12, 13 in 14 je uredil še dr. Karel Štre- kelj, ki je pripravil tudi redakcijo otroških pesmi. Uvrstd jih je v tretji raz- delek petega dela, ki obsega pesmi raznih stanov (Pesmi stanovske). Otroške pesmi so izšle v 14. snopiču na str. 308 do 480 (št. 7406—8183). V »Pripomnji« na ovitku 13. snopiča je urednikovo poročilo in zahvala tistim, ki so »poslali ali izročili nove zbirke, posamezne pesmi in drugo narodno blago« ; med njimi je naveden tudi dr. Fran Ilešič, profesor v Ljubljani, ki je izročil uredniku »21 otroških pesmi (naga ji vek), troje napeljevanj in dvoje uganek, ki jih je zapisal v Belih Kranjcih Oton Zupančič«. Med rokopisnim gradivom te velike zbirke, ki ga je hranila Slovenska Matica,^ so se ohranili tudi Zupančičevi zapisi na štirih, samo na eni strani po- pisanih listih pisarniškega formata, pisani s črnilom, ter dve spremni pismi. Zu- pančič je poslal to gradivo v Ljubljano iz Bregenca na naslov prof. Ilešiča, tedaj že predsednika SM, verjetno zato, ker mu ni bil znan naslov urednika Štreklja. Po Ilešičevem pismu Štreklju moremo sklepati, da je prišlo to gradivo v Ljub- ljano s posebnim pismom na predsednika SM, toda tega pisma ni med gradivom in tudi ne med Ilešičevo korespondenco v NUK. Zaradi sistema urejevanja ljudskih pesmi — za razdelek otroških pesmi ga je urednik Štrekelj posebej razložil v »Pripomnji« na str. 308 in 309 — Zu- pančičevo gradivo ni objavljeno v istem vrstnem redu, kakor ga je zapisal zbiratelj. Razlike so tudi med zapisom in objavo v naglasih in v citiranju opomb k posameznim zapisom. Z izjemo treh zapisov je bilo Zupančičevo gradivo sicer v celoti objavljeno. Objavljeni nista bili obe uganki, ker je to gradivo namenil urednik za posebno zbirko.^ Tako sta obe uganki tukaj prvič objavljeni. Tudi pesem »Tepeške« ni bila objavljena, ker ni sodila v ta razdelek, mar- več med obredne pesmi — kolednice, ki so izšle v III. zvezku, in sicer v 8. sno- piču (leta 1904), ko urednik še ni imel Zupančičevega prispevka. V zvezi s to kolednice naj opozorimo na gradivo, ki ga je urednik objavil v oddelku C obrednih pesmi — kolednic kot dopolnilo pod naslovom »obredne drobtine«.* Pod naslovom »Šapalica ali tepežnica« so natisnjene štiri tepežnice iz Belih Kranjcev, ki se vse začno z: »Reš'te se, reš'te« ali »Rešite se, rešite«, vse iz okolice Metlike; zapisal jih je marljivi zbiratelj ljudskega blaga v Beli kra- jini, Janko Barle. Vendar se Zupančičev zapis iz Dragatuša loči od vseh štirih po zanimivem zaključku »odrešitve« ali odkupa, ki se glasi: ' Jezik in slovstvo 111/1957—58, str. 64-69. ' Gradivo je sedaj v NUK. ' »Za pesmimi se upam lotiti narodnih pregovorov in ugank.< — Objava dr. K. Streklja v LZ 1887, str. 631, v »Prošnji za narodno blago«. 12* 179 Bogomil Gerlanc »z manjemi grehi, z večerni komadi!« Pesem »Matiji« je urednik objavil pod črto kot različek od Valjavčevega zapisa iz Preddvora." Župančič je dal vsakemu zapisu naslov; Štrekelj je v zbirki naslove opuščal ali pa je pod enim naslovom izbral vse enake ali podobne pesmi. Pri tem so nastale naslednje razlike. Pod naslovom »Napeljevanje« so objavljeni prvi trije Župančičevi zapisi, ki so edini te vrste v celi zbirki. »Kje bo jutri maša?« je objavljen pod skupnim naslovom »Posmehulje krajem in deželanom«, kamor je uvrstil tudi zapise: »Seljanom«, »Obršanom«, »Bojančanom«, in »Ribničanom«. Zapis »Kako na Tanči gori zvoni« je pod na- slovom »Kako pojo zvonovi o posebnih prilikah in pri nekih cerkvah«, zapisa o polžu in o božjem voleku pod naslovom »Nagovarjanje živali«. Zapis »Strički« v vinogradu pojo (Zupančič je zapisal samo »strički«, čričke v oklepaju je dodal urednik) je pod naslovom »Oponašanje ptičjega petja in drugih živalskih gla- sov«; zapise: »Ženin«, »Anam« in že omenjeni zapis »Matiji« pa pod naslov »Posmehulje osebam po imenih«. Pod naslovom »Posmehulje stanovom« pa je od šest zapisov kar pet Zupančičevih, in to: »Mlatiči«, »Kokošarjem«, »Popol- danjim prdcem« in »Kotličkarju«. Zapis o ciganih je uvrščen pod »Posmehulje ciganom«. Tudi opombe k zapisom je urednik sicer nebistveno spreminjal. Prav v zvezi z Zupančičevimi opombami k nekaterim pesmim pa poglejmo Strekljeve besede, s katerimi je utemeljil in opravičil objavo takih pesmi; v uvodu v raz- delek otroških pesmi je zapisal: »Marsikaj je v njih, česar bi od mladega človeka ne pričakovali in kar je zoprno moderni laži-omiki in pruderiji, ki so ji natu- ralia nekaj nezaslišanega. Toda preprosti, nepokvarjeni narod ne sodi tako, in zategadelj se tudi ne smemo obregavati ob pesmih, ki stresajo modernika, sicer udanega vsem grdobam.«" Iz tega vidimo, da je urednik v svojem zagovoru upo- rabil Zupančičevo pripombo k prvemu »napeljivanju«. Dve pismi I. Pismo Otona Župančiča uredniku SNP, univ. prof. dr. Karlu Štreklju Velecenjeni gospod profesor! Prdagam Vam nekaj otroških verzov, ki sem jih napisal po spominu; ga- rantiram pa za natančnost, kajti znam jih na pamet bolj nego očenaš. Vsi so iz Dragatuša v črnomaljskem okraju, razven tistih, kjer je pripisano »Vinica«. Vsi vem da niso za javnost, zlasti za našo ne, upam pa, da Vam osebno ustrežem, ako Vam jih dam na razpolago. Ker nimam Pleteršnika, sem sestavil akcente po svoje in mislim, da jim sami zasledite pomen, »o« se izgovarja skoraj tako kakor »u« (zato se n. pr. »puž-muž [mož «) rima. Dostavil sem opazke, ki sem mislil, da Vam bodo dobro došle. Ako bi želeli še kakih pojasnil, sem Vam z veseljem na uslugo. Z odličnim spoštovanjem! Oton Zupančič V Bregencu, 18. XII. 1908. Romerstr. 30. * Slovenske narodne pesmi, zvezek III, str. 204. ' SNP, IV. zvezek, št. 7645, str. 372. = SNP, IV. zvezek, str. 308. O Štrekljevem stališču glede moralnosti ljudskih pesmi glej T SNP II, str. XI. 180 o. Župančič — zapisovalec ljudskih pesmi II. Pismo predsednika Slovenske Matice, prof. dr. Frana llešiča, uredniku SNP Slovenska Matica v Ljubljani V Ljubljani, dne 26.12.1908 Velecenjeni gospod profesor! Tu Vam evo pošilja preko mene Oton Zupančič nekaj za »Nar. pesmi.« Veselo novo leto! Z odi. spoštovanjem Dr. Fr. Ilešič Župančičevi zapisi Tukajšnji pregled naj pokaže prvotno zapovrstje in naslove posameznih Zupančičevih zapisov, obenem pa ustrezno številko objave v Štrekljevi zbirki. V celoti prinašamo tu-le samo to, kar ni bilo objavljeno v omenjeni zbirki. Napeljivanje. Dragatuš. Zelo priljubljeno, koga »napeljati«. Dela se to po formulah; te so mi znane: I = ŠTREKELJ IV 7932 II (a) = ŠTREKELJ IV 7931 (b) = ŠTREKELJ IV 7930 — Odgovor se pri Župančiču glasi: »Oča ti se na ražnje peče!« U g an k e. Samo dve znam v verzih. 1. (Dragatuš.) Visoko je, debelo je, mačka gore gleda. (Slanina.) 2. (Vinica.) Štiri, štiri: seči, sedmo, osmo: ufatiti, pete šesto: priložiti, i deveti: prifrkač. (Oranje.) Voli — vsak po štiri noge; peto, šesto pril.: repova, s katerima mahata; sedmo, osmo: tisti, ki krepeli — z obema rokama; deveti — poganjač. »Seči«, mislim, da je imperativ glagola »šetati«. Ko sem to slišal, sem bil že na višji gimnaziji, zato sem prašal, kaj je to »seči« — »»Tako, da gredo««, je bil odgovor. Kje bo jutri maša? = ŠTREKELJ IV 7711. Vrstica 11 je pri Zupančiču: V Crni (črni?) gori snedena. Pipa — pipalica = ŠTREKELJ IV 8161 — izpuščen del opombe: (Vreča je na Belokranjskem srednjega spola; zelo čudno se mi je zdelo v računici: Trgovec kupi vrečo soli a...) Nagajivke: Seljanom = ŠTREKELJ IV 7731 Obršanom = ŠTREKELJ IV 7723 Bojančanom = ŠTREKELJ IV 7718 Ribničanom = ŠTREKELJ IV 7726 »Mislim, da je pesem zanesena, ne tamorodna.« Kako na Tanči gori zvoni = ŠTREKELJ IV 8105 Kadar najde otrok polža = ŠTREKELJ IV 7999 Božjemu volku = ŠTREKELJ IV 7986 »Strički« v vinogradu pojó = ŠTREKELJ IV 8015 181 Bogomil Gerlanc ženin = ŠTREKELJ IV 7632 Mlatiči = ŠTREKELJ IV 7694 Tepeške: Rešite se, rešite se! Zdravi, veseli, tusti, debeli, z manjemi grehi, z večemi komadi! Kokošarjem = ŠTREKELJ IV 7693 Anam = ŠTREKELJ IV 7627 Matiji = ŠTREKELJ IV pri štev. 7654 pod črto. »Popoldanjim prdcem« = ŠTREKELJ IV 7695 Kot ičkarju = ŠTREKELJ IV 7697 Ciganom = ŠTREKELJ IV 7748, kjer pa je izpuščena Zupančičeva opomba: »Zelene« ta akcent bi se tu lahko pravzaprav izpustil; glavni akcent je na »na«. Naravni akcent je »zelene« za indefin., »zelene« za definit.obliko. Kranjec = ŠTREKELJ IV 7712 Grgoraš = ŠTREKELJ IV 7632 (Glej že zgoraj pod naslovom »Ženin«). Konec nagajivk. Résumé OTON ŽUPANČIČ — COLLECTIONNEUR DE CHANSONS POPULAIRES Oton Župančič a publié, presqu'en meme temps, son premier recueil de poésies — poésies d'amour —, «Cala opojnostih (La Coupe d'Ivresse), en décem- bre 1899, et un recueil de poésies d'enfants, «Pisanice» (Oeufs de Pâques), au printemps 1900. Lors de la publication de ce recueil-ci, la critique a attiré l'at- tention sur le fait que l'expression et la forme des ces poésies correspondent a celles de la poésie populaire. Les éléments de la poésie populaire ont bien apparu plus tard aussi dans l'oeuvre du poete, mais c'est au recueil de poésies d'enfants ^Lahkih nog naokrog» (A pas légers dansons en ronde) qu'on les a ressentis de nouveau. C'est que le poete aurait du traduire des vers accompagnant les images d'un livre étranger d'images, pour l'édition slovene. Apres quelques essais, le poete y renonça et préféra d'écrire un propre recueil de poésies d'enfants. En recherchant les origines de ce recueil, l'auteur du présent article a dé- couvert de la correspondance du poete. C'est justement en écrivant ce recueil — a l'époque ou il vivait, en précepteur, en de divers lieux de l'Allemagne (1905 au 1908) — que le poete fixa, de mémoire, quelques poésies populaires d'en- fants. Il se souvenait de ces pieces de son enfance qu'il avait passée en Bela krajina (Carniole blanche). Il envoya, de Bregenz, ses notes au prof. dr. K. Štre- kelj, rédacteur du fameux recueil de poemes populaires Slovenes, «Slovenske narodne pesmi>. Dans sa lettre accompagnant l'envoi, le poete écrivait: «Je les sais par coeur, ces vers d'enfants, mieux que le pater...» Štrekelj employa la plupart du matériel au IVe tome du recueil, en l'insérant au cahier no. 14, pp. 508—480, au chapitre «Poésies d'enfants». Mais il ne publia pas le matériel intégral, puisque tout ne convenait pas au groupe en question. Štrekelj omit aussi les titres, dont le poete avait pourvu chaque piece. Les commentaires et les explications que le poete avait ajoutés ne sont pas non plus publiés dans leur forme originale, bien qu'il n'y ait pas de grandes différences. Il est inté- ressant que dans tout le recueil de Štrekelj il n'y ait que trois pieces d'une certaine espece («napeljavanja»), et que toutes les trois aient été fixées par Župančič! Pour l'étude de l'oeuvre du poete Oton Župančič (1878—1949) qui repré- sente, avec France Prešeren (1800—1849) le second sommet de la poésie slovene, la partie qu'il a contribuée au corps de la poésie populaire slovene est tres importante. 182 IVANA KUNŠICA PREZRTI ETNOLOŠKI ORIS SLOVENCEV Vilko Novak Stalno čutimo pri slehernem svojem delu, kako nas ovira pomanjkanje zgodovine slovenskega etnološkega dela in njega bibliografija. Kako malo so nam poznani celo splošni pregledi naše ljudske kulture v preteklosti, naj po- kaže naslednji primer — prav za šestdesetletnico njegove objave. Ivan K u n š i č, rojen 27. junija 1874 v Mevkšu pri Gorjah, se je seznanil kot abiturient 1895 s češkim turistom, profesorjem medicine Chodounskim, ki ga je povabil v Prago na znamenito Narodopisno razstavo češkoslovansko, ka- tero so priredili isto leto in je o njej tako pomembno pisal Slovencem Matija Murko v LMS za 1896. To je bil Kunšičev prvi stik z etnologijo. Zatem je leto dni študiral bogoslovje v Celovcu, od 1896 do jeseni 1898 pa je s podporo dr. Chodounskega študiral v Pragi slavistiko. Nadaljeval je študij na Dunaju do smrti 16. februarja 1899. Tam so ga tudi pokopali. Naj bodo te vrste obenem ob petdesetletnici te prezgodnje smrti v časten spomin štiriindvajsetletnemu študentu, ki je mnogo naredil in še več obetal! Naj bodo tudi oddolžitev za pozabljenje, ki ga je bil deležen njegov — prvi celotni (po tedanjem stanju dela) etnološki oris Slovencev. Ivan Kunšič je za svoja leta napisal izredno mnogo: o razlagi gorenjskih krajevnih imen (Izvestje Muzejskega društva za Kranjsko 1896—1897), članke, poročila in feljtone v razne slovenske in češke revije ter dnevnike. Glavno njegovo delo je objavil po smrti Vladimir Leveč: Doneski k zgodovini književne zveze med Čehi in Slovenci (ZMS I, 1899, 72—214), v katerih je zbral dopise slovenskih preroditeljev češkim in slovaškim znanstvenikom. — Za nas pa je posebno važno, da je mladi Kunšič — ki je poleg drugih poslušal na praški univerzi tudi Niederleja in Zibrta — sodeloval tudi pri Narodopisnem sborniku českoslovanskem in Niederlejevi reviji Vestnik slovanskych starožitnosti. V Nar. sborn. 1897, str. 160—187 (prejšnjih letnikov ni v Ljubljani) je pod naslovom bibliografije »Tradicionalni literatura lidovâ na r. 1897« zapisano, da sta pri- spevala Ivan Kunšič in Quido Hodura, uredil pa Jiri Polivka. Iz tega je težko določiti Kunšičev delež. Polivka sam piše v nekrologu (N. sb. čsl. 1899, 194), da je Kunšič prispeval gradivo o južnih Slovanih za te vrste bibliografije. Nekrolog enega tedanjih glavnih slovanskih etnologov dovolj priča, kako so strokovnjaki Kunšiča v Pragi cenili in kaj so od njega pričakovali. S toplimi besedami piše o Kunšiču tudi VI. Leveč v uvodu k posmrtni ob- javi Doneskov. Toda niti on niti Polivka niti noben slovenski nekrolog, nobeno poročilo v tedanjih revijah (Aškerc je toliko v LZ poročal o čeških publikacijah itd.!) ne omenja Kunšičevega spisa o slovenski ljudski kulturi v Ottuvem Slovnlku naučnem (lUustrovana encyklopaedie obecnych vednosti. Trinâcty dil. Praha 1898). Omenja ga Šlebinger v članku o Kunšiču v SBL I, 590, kot »pregled o slov. narodopisu«, prezrl ga je Fr. Kotnik v Pregledu slovenskega narodo- pisja in tudi sicer ga v naši strokovni literaturi nihče ne omenja. Kunšičevo ime je sicer zašlo v NS II (v napačni obliki: Kunčič, tako tudi v osebnem kazalu!) ob Grafenauerjevi navedbi njegovega zapisa zagovora »Zoper otok« (NS II, 27) -iz Strekljevih SNP III, št. 5174. Štrekelj je sprejel Kunšičeve zapise ljudskih 183 Vilko Novak pesmi od o. Stanislava Škrabca, gl. SNP III, 209, op. k št. 5170. — Še enkrat je navedeno Kunšičevo ime v NS II : v literaturi k M. Ložarjeve razpravi Slovenska ljudska noša pod št. 44 na str. 237 so navedeni njegovi Doneski... zaradi III. poglavja, v katerem opisuje Stanko Vraz slovensko štajersko nošo P. J. Ša- fariku. Ko je že govor o Kunšiču in NS, naj mimogrede omenim še nekaj primerov nepopolnega poznavanja naših zbirateljev in opisovalcev ljudske kulture. Fr. Kotnik navaja Lipakova (NS I, 31) — to je Mihael Napotnik. Pri Vrazu (prav tam, 28) vobče ne omenja njegovega zapisovanja gradiva o gmotni kul- turi, posebej pravkar omenjenega opisa noše. — L. Gojkov (prav tam, 33) je Lavoslav Gorenjec, ki je tudi prav tam omenjeni Podgoričan, kar navaja K. na jrejšnji strani. — Milanko Delimarič (NS I, 213; II, 169, 175, 176) je Jurij Kobe, d nastopa v NS pod pravim imenom tudi štirikrat! — Podlipski (NS II, 192 — v osebnem kazalu napak I) je Peter Hicinger itd. Za vse te podatke bi bili morali sestavljavci NS prelistati samo — dotedanje zvezke SBL. Tako bi ne bil izostal iz njega — Ivan Kunšič. Kunšičev oris je objavljen v OSN pod geslom »Jihoslovane«, kjer sledi za splošnim zgodovinskim pregledom poglavje i>l. Narodopis« in v njem kot prvi »SlovincU (str. 365, stolpec 2). O njih piše prvi splošni del Matija Murko (do str. 367, sredina 2. stolpca) o imenu, geografski razširjenosti, številu, podaja kratek zgodovinski pregled in govori v zadnjem odstavku o položaju sloven- ščine v šoli ter uradu. — Po tem uvodu, ki je le malo »narodopisen«, sledi (brez posebnega naslova) Kunšičev oris, ki zavzema skoraj do konca strani 372 nekaj čez pet strani drobnega tiska. Kunšič našteva pokrajinske in etnične skupine pri Slovencih, pri čemer gre n. pr. pri delitvi Štajercev zelo v nadrobnosti, Prekmurcev pa sploh ne omenja (njih število navaja v uvodu Murko). Sledi kratka telesna in duševna oznaka, kakršna je bila tedaj v navadi v vseh pokrajinskih orisih Slovencev. Pri tem poudarja, da je hiperbrahikefalija značilna za Slovence. Kot edino območje materialne kulture označuje nošo v 13^ stolpcu. Največ pove o ziljski noši, kratko omenja gorenjsko (med njenimi deli le pečo in sklepanek) s pri- )ombo, da se je pred tridesetimi leti nosila večina žena po starem. O belo- kranjski pravi, da je zelo podobna hrvaški, o primorski pa, da se približuje italijanski in omenja med deli pet in čamžot. — Ker ostalih območij gmotnega življenja tedaj pri nas še niso obravnavali.— saj je prav Murko 1896 y poročilu o praški razstavi poudarjal potrebo študija le-tega — se jih tudi Kunšič ni mogel dotakniti, posebno ker je bil usmerjen filološko zgodovinsko. Zato je posvetil naslednjih 5 in H stlp. šegam in navadam, pri čemer govori največ o ziljski svatbi; o gorenjski pripominja, da je podobna koroški, belo- kranjska in dolenjska pa hrvaški, medtem ko so na Štajerskem svatbe prave ljudske zabave. — Sledi cel stolpec o ziljskem žegnanju s štehvanjem. — V na- slednjih treh stolpcih kratko označuje letne šege, začenši z božičem in kon- čujoč z dnevom sv. Tomaža. V tem pregledu navaja podatke iz raznih krajin. Zadnja dva in pol stolpca je namenil omembi nekaterih vraž, navaja za- govor v obliki odštevanja urokov (Urokov ni devet... — v Štrekljevih SNP ga ni), omenja nekatere podatke o ljudskem zdravilstvu, bajeslovna bitja v ljud- skem verovanju, nekatere glavne motive pripovedk in pesmi, pri čemer prika- zuje vzorec četverostopne vrstice z opombo, da se ta zadnji čas zelo širi; za- ključuje oris z nekaj splošnimi besedami o petju pri Slovencih. Ko je naštel glavne izdaje ljudskih pesmi, pripovedk in pregovorov, je opozoril še na naj- važnejšo literaturo o slovenskem ljudskem življenju: spise v OUM, Hubadov opis v Šumanovi knjigi Die Slovenen, Pajkove Črtice ter Navratilove in druge spise v LMS. S tem je Kunšič obenem opozoril vsaj na nekatere svoje vire. Toda težko je dognati, ali je zajemal naravnost iz teh naštetih spisov, ali pa iz starejših, ki so osnova le-tem. To je v mnogih primerih res storil. Prav na začetku devet- 184 Kunšičev prezrti etnološki oris Slovencev desetih let so v seriji Osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild (1891) orisi Hubada, Šajnika, Bellosicsa, Franziscija, Coronini-Cronberga in Urbasa prikazali v smislu tedanjega pojmovanja, posebej pa še tedanjega znanja o Slovencih (avstrijska etnologija je raziskovala na široko tudi že gmotno kulturo!) po krajinah slovenske šege, verovanje, ljudsko pesništvo in delno nošo. Čeprav Kunšič v obravnavanem orisu ni podal mnogo novega, je vendar prvi poskusil strniti glavne podatke za vse Slovence, saj so vsi omenjeni in še drugi obravnavali le posamezne etnične skupine in krajine. Hubadov oris šeg v Šumanovi knjigi iz 1881 ter Simoničeve omembe ljudske poezije prav tam, ki se ozirata na vse Slovence, ne vsebujeta marsikaj, kar prinaša Kunšič. Kakor moremo za marsikak stavek v Kunšičevem spisu pokazati predlogo, n. pr. za svatbene šege v Ziljski dolini pri Franzisciju, pri orisu letnih šeg pri Hubadu iz 1881 itd., tako moremo pokazati še na nov vir, iz katerega je zajemal docela nove podatke. To je Stanka Vraza poročilo »Geo- ethno- und topogra- phische Uebersicht der Slaven in Steiermark«, ki ga je s pismom z dne 24. maja 1858 poslal Šafariku in ga je Kunšič z ostalim gradivom vred prepisal v Narodnem muzeju v Pragi ter pripravil za objavo (Doneski..., ZMS I 1899, 96—99). Iz tega Vrazovega opisa je Kunšič zajel imena štajerskih krajevnih ljudskih skupin, ki jih našteva na začetku svojega orisa: Ščavničarji, murski Polanci, Pesničarji, Goričani, Dravski Polanci, Haložani, Pohorci. Po tem Vra- zovem opisu je predvsem povzel kratko oznako njihove noše, ker navaja iste nazive za nje posamezne dele v isti zvezi, čeprav je mogel marsikaj najti tudi v Pajkovih Črticah. Koliko pa je Vraz povze iz prejšnjih poročil (iz Povodno- vega rokopisa?), to bo najbrž nemogoče dognati. Preseneča nas, da Kunšič pod Vrazovim vplivom niti ni spregovoril n. pr. o hrani in delu, o čemer ima Vraz v omenjenem poročilu tudi nekaj zelo splošnih vrst. Kunšič bi bil gotovo upošteval Murkovo opozorilo iz 1896 na potrebo raziskavanja gmotnega življenja, ko bi bil imel iz ostalih slovenskih krajin kaj več gradiva in v dotedanjih krajinskih opisih, n. pr. o hrani, toliko podatkov, da bi bil mogel o njej povedati toliko, kot o noši. Pomen Kunšičevega prispevka v OSN je v tem, da je to bil edini tujejezični pregled vsaj o delu naše ljudske kulture za vso Slovenijo, iz katerega zajemajo še danes vsaj slovanski interesenti prvo informacijo. Zato je tem večja škoda, da ga doma niso prevedli in objavili v vzpodbudo nadaljevalcem njegovega dela. Se večja krivica pa je bila storjena avtorju in njegovemu delu, da ga doma niso niti omenili ob njegovem izidu, pozneje pa so nanj pozabili. Zato pa se naj v svojem sedanjem in bodočem razvoju slovenska etnološka znanost čimbolj poglablja v prizadevanja naših prvih delavcev na tem področju, med katerimi je bil tudi I v a n K u n š i č. Résumé UN PRÉCIS OUBLIÉ DE L'ETHNOLOGIE DES SLOVENES, PAR IVAN KUNSIC Le slaviste Ivan Kunšič, décédé en 1899 a l'âge de 24 ans, collaborateur de nombreux journaux et revues Slovenes, du Narodopisny sbornik ceskoslovansky et du Vestnik slovanskih starožitnosti, écrivit pour l'encyclopédie tcheque — l'Ottuv Slovnik naucny (Praha 1898, tome XIII, pp. 367—372) le premier précis arrondi de la culture populaire slovene. L'auteur le soumet a une analyse dé- taillée, le compare aux précis régionaux d'alors, chez les Slovenes, et souligne surtout le fait que Kunšič a employé, pour sa description des Slovenes de Styrie, la description de Vraz, adressée par celui-ci, en 1838, a P. J. Safârik, et rédigée par Kunšič pour etre publiée. 185 NICOLETTI JEVO SPOROČILO O TOLMINCIH IN KRALJU MATJAŽU Milko Matičetov Natanko pred sto leti je F. di Manzano v Annali del Friuli II, 332, objavil za nas pomembni Nicolettijev odlomek o življenju in navadah tolminskih hri- bovcev v drugi polovici 16. stoletja, z najstarejšo omembo Kralja Matjaža v slo- venskem ustnem izročilu. Odkar je Simon Rutar vnesel ta odlomek v našo literaturo (Zvon 1879, 139), ga vsi in povsod navajajo. Naveden je bil tudi že v Slovenskem etnografu (I, 12), kasneje v Grafenauerjevi knjigi Slovenske pri- povedke o Kralju Matjažu, 1951, 9, in v mojem matjaževskem prispevku v Raz- pravah 2. razr. SAZU, IV, 1958, 106. Ljubitelju in vnetemu raziskovalcu furlanske preteklosti dr. Gaetanu Perusiniju pa gre zasluga, da je nedavno preveril objavo ob izvirnem besedilu in spoznal, da se Manzano marsikje ni zvesto držal Nico- lettija. S tem se je še enkrat pokazalo, kako težko je spreminjati obliko nekega spisa, ne da bi bila prizadeta vsebina! Dragoceni odlomek iz Nicolettijevega rokopisnega dela Patriarcato aqui- leiense di Filippo d'Alenconio (hrani ga videmska Bibioteca Comunale) bomo odslej morali s Perusinijem brati takole: [Li schiavi di Tolmino, reliquie degli antichi Hunni...] »Cantano l'ineffabili lodi di Cristo, e de Beati, et parimente di Matthia Re incomparabile d'Ungaria, et d'altri huomini fra quella nation celebri in diverse maniere de versi nella lingua loro.« Ali, po naše: [Slovani na Tolminskem, ostanki starih Hunov ...[ »pojejo o neizmerni slavi Kristusa in bla- ženih in prav tako o Matiji, ogrskem kralju, ki mu ni enakega, in o drugih med tem narodom znamenitih možeh v več vrst verzih v svojem jeziku.« Celotni od- stavek zasluži pač daljšega pretresa. Te vrstice so le začasno opozorilo na stvar, ki je o nji že obširneje pisal G. Perusini: Notizie di folklore in uno storico friu- lano del '500, Estr. da LARES XXIV, fase. 1—2, 1958. Perusinijev članek med drugim navaja tudi drugačno letnico Nicolettijeve smrti, 1596, namesto pri nas ustaljenega leta 1589. Riassunto / DATI DI M. NICOLETTI SUGLI SLOVENI DEL TOLMINESE Sulle pagine di «Lares» XXIV, 1958, fase. 1—2, G. Perusini, Notizie di folklore in uno storico friulano del '500, ha rivisto coU'originale alla mano il famoso passo nicoletiano sugli Sloveni di Tolmino, importante per la storia della poesia popolare slovena. Qui se ne da una breve notizia, ripromettendosi di tornare all'argomento. 186 DOBRA ZBIRKA SLOVENSKIH PRIPOVEDK IZ LETA 1910 SLABO IZDANA 1956: Paul Schlosser, Bachern-Sagen (Vorroort von Leopold Schmidt) Milko Matičetov - Maja Bošković-Stulli Sclilosserjeva zbirka pohorskih pripovedk je deveta knjiga v seriji posebnih izdaj avstrijskega etnografskega muzeja na Dunaju, ki jim je ustanovitelj in urednik ravnatelj omenjenega muzeja, univerzitetni prof. dr. Leopold Schmidt. Kot urednik je le-ta izrabil priložnost in na čelu knjige spregovoril o tem in onem, kar mu je ležalo na srcu. Vmes so odstavki, ki bi spadali prej v politični uvodnik kot v znanstveno delo, tako da smo si v prvi osuplosti ob izidu meli oči, če prav beremo. Kajpada so Schmidtove uvodne formulacije na Slovenskem takoj izzvale odpor,* in samo na njihov rovaš gre, da Schlosserjeva zbirka pri nas do danes še ni strokovno ocenjena. Pohorsko tekstno gradivo je Schlosser nabiral v letih 1910 in 1911, ko je kot mlad oficir avstrijslse armade služil v Mariboru. Pohorje je bilo tedaj kakor novo odkrit svet, kamor je posebno štajerska nemška inteligenca kaj rada za- hajala bodisi čisto turistično bodisi z znanstvenimi nameni (prirodoslovci, geo- grafi, arheologi...) bodisi celo po literarne navdihe. Schlosserja je veselilo krajepisno delo, zanimal se je za zgodovinsko preteklost mariborske okolice, )rav posebej pa ga je prevzel pravljični svet vzhodnega Pohorja. Tako je že eta 1912 mogel izdati prvo svoje delo v ti smeri, knjižico »Der Sagenkreis der Poštela«. Če pomislimo, da so v tistem času na Slovenskem objavljali novo za- pisane ljudske pripovedke samo redki zbiralci — n. pr. Števan Kiihar, Ivan Ša- šelj in še kdo kaj malega v periodičnem tisku — si bomo brž na jasnem, da je Schlosserjev prispevek pomemben. Ne samo po tem, kar je javno pokazal leta 1912 — 75 tekstov, večinoma krajših, ki se v glavnem sučejo okoli znane prazgodovinske postojanke na Posteli — ampak tudi po vsem, kar je nabral in je brez njegove krivde obležalo v rokopisu. Za poglobljeno narodopisno delo med Slovenci pa je Schlosserju vendarle manjkalo nekaj temeljnega: znanje jezika pripovedovalcev. Namesto da bi se jim mogel sam kar se da približati, so se morali oni prilagajati njemu ali pa je bil celo potreben tolmač. Nekje med vrstami (Poštela, 18) berem prav tiho ob- žalovanje, da ne more sam posnemati tistih učenih raziskovalcev, ki so lahko prinašali kar cele pripovedke »in der unveranderten Ausdrucksweise ihrer Er- zahler«. Kot majhen nadomestek za to je sklenil pač obdržati nekaj slovenskih lokalizmov in se je javno odrekel temu, da bi jih ponemčil. Iz takih priznanj in tudi iz dejanj — kakor bomo še videli — Schlosser dobiva v naših očeh veljav- nost poštenjaka, čeprav je v svojem pisanju včasih človeško omahoval. V no- benem primeru ni mogoče mimo tega pozitivnega dejstva: kot Nemec je iz ^ I. Grafenauer, Dunajska izdaja pohorskih pripovedk. Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje 1/2, december 1955, str. 8; N. Kuret, Se k izvajanjem L. Schmidta, Glasnik 1/2, 9; Fr. Baš, Pohorkse pripovedke. Naša sodobnost V/l, jan. 1957, 89—92; B. Teply, Slovenske po- horske pripovedke v nemški preobleki. Večer XIII/9, 12. jan. 1957. Na tujem, kolikor vemo, je doslej izšlo že več poročil in ocen: H. Hepding, Hessische BI. f. Volkskunde XLVII, 1956, 170—171; L. Kretzenbacher, Blatter f. Heimatkunde 31/2, Graz 1957, 61; L. Rorich, OZV 60A 1957, 252-253; K. Ranke, Fabula I, 1/2, 180-181; G. Schneidewind, Dt. Jahrbuch f. Volkskunde III, 1957/2, 536—538; I. Sandor, Ethnogra- phia 68, 1957, 369—371. 187 M. Matičetov - M. Bošković-Stulli obžalovanja, da »v nemškem jeziku ni nobenega dela, ki bi bilo posebej posve- čeno slovenskemu narodopisju«, sklenil sam zarezati nekaj novih brazd na »von uns Deutschen so wenig gepfliigten geistigen Reiche der slovenischen Schwester- nation!« Ker je že položil račune svojega življenja, danes lahko sodimo o njegovem delu iz historične perspektive. Kar je iz ljubezni do koščka naše zemlje in tam živečih ljudi naredil, in sicer dobro naredil, zadostuje, da mu spregledamo mo- rebitne »grehe«. Kot pripadnik določene nemške generacije Paul Schlosser pač ni mogel iz lastne kože, zato tudi nima pomena, obregovati se ob njegove ama- terske onomastične in toponomastične razlage in sklepe v uvodnem delu knjige. Ce je bil to njegov obolus času, razmeram in ljudem, katerim je tako izražal svojo solidarnost, bodimo mu z naše strani rajši hvaležni za to, kar je naredil in zapustil nam. To je dragocen in brez dvoma trajnejši dokument kot naglo zastarevajoče etimologije ali historične hipoteze, to je simpatičen dokument, to je Schlosserjeva zbirka tekstov, ki so izšli pod naslovom »Bachern-Sagen«. Zbirka šteje 101 zgodbo: 83 je neobjavljenih, iz rokopisov, 11 jih je vzetih iz tiskanih virov drugih piscev (št. 7, 28, 30, 36—38, 41, 64, 81, 82 in 91), 7 pa iz avtorjeve »Poštele« (št. 22, 24, 53, 54, 66 97 in 98). Pri blagu, ki je prevzeto iz tujih tiskanih virov, ima človek vtis, da je bila izbira naključna. Vmes so tudi izumetničene stvari — prim. št. 28 (Grete Biittner) — ali blago iz tretje roke — n. pr. dva časniška prispevka Fr. Mišica (30, 37), ki jima je morda botroval Brinar ali kdo drug. Primerjava sedmih pripovedi iz Postele s sedanjo izdajo nam kaže, kako je Schlosser svoje prvotno besedilo spreminjal: okrajšal ga je, zgostil, napravil preprostejše, saj je po njegovih mladostnih pogledih »Kenn- zeichen der echten Volkssage ... ihre Schlichtheit!« Ob postopku s temi sedmimi zgodbami pač ni neutemeljen sklep, da je zbiralec zelo podobno delal tudi pri vseh drugih lastnih besedilih, ki so potemtakem pač samo približen odsev tega, kar mu je povedal vsakokratni informator. Neobjavljeno gradivo, ki ga je Schlosser priredil za tiskano zbirko pohorskih pripovedk, je spet dveh vrst: tuje in lastno. Kolikor se da razbrati iz opomb, je po tujem zapisku prirejena pravzaprav samo zgodba št. 42 — »po mariborski ljudskošolski kroniki«. Povsod drugod se je Schlosser oslanjat na lastne zapiske. Teh je bilo baje do 500, kakor sam pravi na str. 2 svoje zbirke. Ce so še ohranjeni, bi bilo nujno potrebno zavarovati jih, spraviti v kako avstrijsko ali slovensko etnografsko ustanovo. Ne samo neizkoriščeni, tudi že izkoriščeni so namreč pomembni tako za zgo- dovino avstrijske kakor za zgodovino slovenske etnografije. Za nas so kajpada najbolj zanimiva Schlosserjeva lastna besedila, prvič objavljena v zbirki Bachern-Sagen. Nabrana so bila v tehle krajih: Bistrica, Cinžat, Hoče, Limbuš, Lobnica, Maribor, Pekre, Pivola, Pohorje, Radvanje, Raz- vanje. Reka, Ruše, Slivnica, Smolnik, Studenci. V pregledu na str. 73 našteti pripovedovalci — 47 po številu — so bili kmetje in kočarji (35), dva krojača, nato pa še po en dninar, hlapec in delavec na žagi, viničar, čevljar, lovec, želez- niški čuvaj, železničar v pokoju, uradnik v pokoju, graščinski oskrbnik, učitelj; pri devetih imenih pa ni podatka, katere zgodbe ali dele zgodb so povedali. Vse zgodbe je zbiralec porazdelil v devet poglavij: I. Duhovi, smrt, mrtvi se vra- čajo — IT Divji lov — III. Gozdna bitja, jezerski in gozdni duhovi — IV. Copr- nice in coprnije — V. Zakladi — VI. Hudobni in neumni zlodej — VII. Stare cerkve in zgodovinski kraji — VIII. Razbojniške zgodbe — IX. Legende — X. Pravljice in šaljive zgodbe. Gradivo samo seveda ni vse enako vredno in tudi ne prvovrstno, vendar pa bi celo najstrožji kritik težko kaj zavrgel. Najslabši tekst — št. 33, neizrazit in sumljiv s svojimi »rusalkami«" — je prispeval učitelj Godec (Anton — SBL I, ¦ Zraven teh Schlosser omenja s slovenskim (knjižnim) imenom le še >vile<;, »jezernika«, >(po)nočnega jagra«, >hudičac in >palčka«. Ce pa pomislimo, da bajna bitja in prikazni na poti iz kraja v kraj marsikdaj obdrže enake ali podobne lastnosti, ljudje pa jim pravijo tu tako in tam spet drugače, moramo le obžalovati, da nam Schlosser zraven Wilde Jagd, Seemanndl, Wassermann, Drache, Hexen ipd. ni vsakokrat posebej navedel tudi ustreznega imena, kakor 188 Schlosser, Bachern-Sagen 224 — ali kdo drug? Dvom se poraja ob »Pošteli« 66, kjer naj bi Godcu bilo leta 1912 že 88 let, medtem ko je bil A. G. rojen 1866), najdragocenejšega pa je povedal Simon Škrabl, stara radvanjska grča, kar po slovensko, tako da je nje- gova hčerka Mici morala biti Schlosserju za tolmača: to je prozna varianta >Desetnice« (št. 16). V več ko pol stoletja starejšem Cafovem zapisu iz Frama — Štrekelj I, 314 — je zdaj lepo razložijiv poprej skrivnostni konec, kjer desetnica napoveduje materi: »Ne boste videli moje smrti, jaz pa pri vaši stala bom!« To je po novi radvanjski varianti iz leta 1910 mogoče zato, ker »pravijo, da je najmlajša izmed desetih sester smrt«. Z drugimi besedami: desetnica ni navadna žrtev smrti, temveč ji je na onem svetu celo namenjena služba pomočnice pri »beli ženi«. Prav to skrivnostno bitje (in ne »Marija« Jiot v Cafovih dveh zapisih iz Frama, Štrekelj I, 314 in 315) na svojem obhodu po tem svetu izroči desetnici jrstan kot spoznavno znamenje za takrat, ko bo prišla ponjo. S tem, kar je eta 1941 prinesel novega Kretzenbacher (Mythen, 99—101) in s sedanjim Schlos- serjevim prispevkom je podoba slovenskega desetništva popolnejša. Ker smo že pri smrti, bodi omenjena tudi pripovedka št. 10, ki prejšnjo nekako dopolnjuje in je prav tako iz Radvanja: belo oblečena deklica je prišla k svinjski pastirički, jo prosila za ogrinjalo in povabila k svoji materi; bila je smrt. Posebno mikavno je zadnje poglavje, od št. 93 do konca, čeprav bi pravljice ne bile čisto na mestu v knjigi pripovedk. Pravljice so lokalizirane, kot je podčrtal že sam Schlosser. In v njih imamo nepričakovano lepo {ponazorjeno ozko povezanost in medse- bojno odvisnost socialnih in nacionalnih problemov. Potepuh-raztrganec (93), Palček (98) in hlapec (101) govore in razumejo samo slovenski; grofična in ime- nitni mariborski gospod se sploh ne moreta z njimi sporazumeti, ker znata pač samo nemški, medtem ko se je lemberški grof najbrž naučil slovenski samo zaradi besedne igre s Peteršilčkom. Seveda tu ne moremo prerešetati cele zbirke, pripovedko za pripovedko, kakor je to naredil ocenjevalec zase oziroma za narodopisni inštitut. Potem ko ima to težaško delo za sabo, pa si upa trditi, da spada fundus Schlosserjevih pohorskih pripovedk med boljše, kar premoremo v te vrste literaturi. Schlosser- jeva zbirka se po svojem tekstnem jedru bistveno ne loči od zbirk proznega ljudskega blaga, ki so pri nas izhajale v času po prvi svetovni vojski, prim. Kotnikove koroške »Storije« (1924), Kocbekove »Storije« iz gornjegrajskega okraja (1926), Moderndorferjeve »Koroške narodne pripovedke« iz Mežiške do- line (1924) in druge kasnejše zbirke istega pisca. Pohorska zbirka ne zaostaja za nobeno omenjenih zbirk ne po številu ne po kvaliteti in pričevalni vrednosti tekstov, po spremnih podatkih pa jih celo prekaša. Ce bi Schlosserjeve pripo- vedke prelili iz nemščine v slovenščino, bi bil odstranjen tudi ta edini razloček. Jezikovni razloček je tukaj le nekaj zunanjega, saj tudi slovenski oblikovano gradivo omenjenih zbirk ni zvesta podoba ljudske dikcije, če izvzamemo redke tekste v Kotnikovih »Storijah« in do neke meje še pripovedni del Šašlovega »Narodnega blaga iz Roža« (1936). V tem zadnjem primeru imamo pač avtorja, ki sam piše v svojem domačem narečju in je njegova oblikovna avtentičnost zato večja, vsebinsko pa tudi zanj velja podobno kot za druge avtorje. In zraven tega ne smemo pozabiti, da nam je Šašel kljub jezikovni dognanosti ostal na dolgu za vsa pojasnila, kdaj, kako in od koga je dobil svoje pripovedno gra- divo.' Po vsem tem pač lahko upravičeno obžalujemo, da se je Zgodovinsko dru- štvo v Mariboru, ko mu je bil Schlosser leta 1930 ponudil in brez pridržkov odstopil rokopis »Bachern-Sagen«, obotavljalo z izdajo toliko časa, da je vojska to končno onemogočila. Pohorske pripovedke bi bile lahko izšle v »Arhivu za je T kraju navadno. O povodnem možu je n. pr. že dr. Kotnik pisal: »Ljudstvo v Mežiški dol. pravi ,vodni mož' in ne povodni mož . . .« (Storije, 100). V Legnu sem leta 1957 slišal zanj ime »vodeni mož« in »jezernik«, v Lovrencu samo »jezernili«; divji lov poznata Lovrenc in Ribnica kot »ponočni jag«, smrt so stari v Lovrencu videvali kot »belo ženko«. In tako naprej.- ^ Ta svoj dolg pa je dr. J. Sašel vendarle poravnal s prispevkom »Kako so nastali zapiski za ,Narodno blago iz Roža'«, ki ga je uredništvo SEt sprejelo za objavo v 12. letniku. 189 M. Matičetov - M. Bošković - Stulli Zgodovino in narodopisje« (kakor že omenjeno »Narodno blago iz Roža«) ali pa v »Narodopisni knjižnici«, kakor Moderndorferjevo »Narodno blago koroških Slovencev« (1934). Schlosser je svojo nemški pisano zbirko izročil slovenskemu društvu in obenem pristal kot na nekaj samo po sebi razumljivega, da tudi izide v slovenščini. Lepše bi pač ne bil mogel potrditi svojih besed iz Postele, 18: »Wissenschaft steht iiber volkischen Bestrebungen!« Človeško popolnoma raz- umljivo pa je tudi to, da se je po zlomu Jugoslavije pač pozanimal za usodo svojega rokopisa, da bi ga vendarle poskušal spraviti na svetlo. Na to je dolgo in potrpežljivo čakal, ne da bi bil dočakal: umrl je namreč v Gradcu maja 1956, še ne pol leta prej kot je bila izpolnjena njegova davna želja. Zaradi posthumnega izida Schlosserjeve zbirke smo tu v hudih zadregah. Neradi bi namreč bili komurkoli krivični, vendar včasih pri najboljši volji ne vemo, na čigav rovaš zarezati slabe strani, napake in pomanjkljivosti, ki jih v knjigi ni malo. Sicer pa nam ne gre za grešnika, ampak le za to, da opozorimo na grehe, ki bi se jih take izdaje z mejnega ozemlja morale še posebno skrbno izogibati. Pustimo pisne spodrsljaje, ki bi jih lahko imel na vesti tiskarski škrat (Plesivec, Stefan, Hudovolnja, Špela, Štrekelji, palec nam. palec, desetnic nam. desetnik, streza nam. steza, ponoćni ipd.) ali ki kažejo morda željo, približati se mimo knjižne slovenščine pohorskemu narečnemu izgovoru (cerna mloka nam. črna mlaka). Manj razumljivo in teže opravičljivo se nam zdi, da so pošteni Hudiči, Palčki in Škrabli iz »Poštele« na stara leta privzeli nova imena Huditsch, Paltschek, Skrabl — kakor da se prejšnjih sramujejo. Čeprav je Schlosser leta 1912 odločno odklonil, »urspriing iche, meist tiefsinnige slovenische Bezeich- nungen zu verdeutschen, z. B. aus Postela eine .Poschtela' zu machen,« se je v izdaji iz leta 1956 zgodilo prav to in poleg Poschtele srečujemo še cvetke a la Petersiltschek, Tschernagora ipd., včasih tudi nedosledno, n. pr. Schkrbotschen in Škrbots. Se bolj čudno pa je, da se v znanstvenem aparatu k slovenskim pripovedkam tolmačijo n. pr. pojmi narodne pripovedke (= Volkssagen) kot »Volkstiimliche Erzahlungen«, pravljice (= Marchen) »Sagen, Marchen«; da je mariborsko učiteljsko glasilo »Popotnik« postalo avtor, ki je pisal v »Sloweni- sche Lehrerzeitung« ; da naši prvi sosedje ne vedo niti pravega imena naše do- movine in jo imenujejo »Slawonien« (str. X in 89). Vsaj v zadnjem stavku navedenih stvari prav gotovo ni zagrešil rajnki Schlosser, ki je dobro vedel n. pr. kaj je Popotnik (gl. Postela, 62). V trdovratnem zamolčevanju slovenskih krajevnih imen je nekaj nojev- skega, kar bi bilo smešno, če bi ne bilo za nas boleče in žaljivo. Ne moremo in nočemo nikomur ničesar predpisovati, vendar smo mnenja, da bi v znanstveni knjigi — še prav posebej v narodopisni — bilo na mestu vsaj kratko opozorilo, da obstoje tudi ljudska imena, ki se glase tako in tako. Nota bene, da ta ljudska imena slovenskih vasi nikakor niso bila oblastveno sankcionirana šele po 1. 1918, ampak so rabila poleg nemških uradnih imen že v cesarsko-kraljevih časih (zadosti je odpreti katerikoli uradni krajevni repertorij izpred prve svetovne vojne). V slovenskih krogih pa je bilo še opaženo,-* da so n. pr. na Schlosserjevi karti Pohorja iz leta 1913 (str. 3) nekatera imena podana v slovenski obliki, v tekstu pa umetno ponemčena: tako n. pr. na karti Velka in Mala K(opa), v tekstu pa Grosse in Kleine Koppe. Za kaj naj bi bilo to dobro? Schlosserjevo zbirko je na urednikov predlog znanstveno komentirala gospa dr. Elfriede Rath-Moser, tedaj še kustodinja etnografskega muzeja na Dunaju. Ker je že samo njeno ime v znanstvenih krogih jamstvo za vzorno opravljeno delo, nam je tembolj žal, da se je v našem primeru njeno delo ustavi o na pol pota. Kako to mislimo, Ijo najlaže pojasniti s primero. Denimo da bi bil Slo- venec, ki ga je služba vrgla na Zgornje Štajersko, nabral tam precej pripovedk in jih potem v Ljubljani izdal. Če bi znanstveni komentar k taki zbirki prinašal še tako izčrpne primerjalne podatke s slovenskih tal in posegel celo širše, po južnoslovanskem gradivu, medtem ko bi se le priložnostno, kadar bi tako na- * Fr. Baš, Naša sodobnost V/(, 1957, 91. 190 Schlosser, Bachern-Sagen neslo in z blagom, ki je ravno pri roki, dotikal sorodnega nemškega gradiva s Štajerskega, s Koroškega in od drugod, mar se ne bi upravičeno reklo, da je tako delo nepopolno, enostransko? No, nekaj podobnega — kajpada v zamenja- nih vlogah — je s Schlosserjevo knjigo Bachern-Sagen. Znanstveni komentar je sodelavko gotovo stal precej časa in naporov, žal pa njeno delo s strani ured- ništva ni bilo tako uokvirjeno kakor bi zaslužilo. Predvsem bi se moralo jasno videti, kaj je prispeval zbiralec (Schlosser) sam in kje se začno tuja dopolnila. Tako mora ta, ki zbirko rabi, sproti ugibati, čigavo je kaj, in kljub previdnosti bi se le moglo zgoditi, da bi kdaj obdolžil ravno tistega, ki je pri stvari ne- dolžen. Če pa so se tudi v komentar prikradle napake — nekaj smo jih že omenili — niti ni čudno, ko pa ne zbiralcu ne komentatorki slovenščina ni domača. Schlosser pravi na str. 4: »Za primerjavo posameznih motivov so bile pri- tegnjene predvsem zbirke pripovedk okolišnjih pokrajin, torej so bile uporab- ljene najprej štajerske in koroške zbirke in tiste iz nemških alpskih dežel... Slovenske zbirke in novejša slovenska raziskovalna dela smo mogli pritegniti le v manjšem obsegu.« In vendar celo pri izvajanju tega neopravičeno skrčenega programa nekaj ni v redu. Najprej se nam zdi kar neverjetno, da tudi kjer se je že sam Schlosser leta 1912 potrudil in poiskal nekaj slovenskih variant, le-te leta 1956 niso prišle v komentar (tak primer je pri zgodbi o Palčku: Poštela, št. 75, str. 74 — Bachern-Sagen, št. 98). Potem pa opomba k št. 23, ki vabi k pri- merjavi takole: »Vgl. z. B. Grimm...,' Graber..., Rappold... Fiir den slowe- nischen Bereich Kelemina ... und Brinar ...« Z drugimi besedami bi se reklo, da Grimm, Graber in Rappold nudijo nemške paralele, Kelemina in Brinar pa slovenske. V resnici pa ima ravno v tem konkretnem primeru tudi Graber — Sagen, 1914, št. 197 —- kar tri slovenske zgodbe (197/1, 3 in 5). In to ni edini primer te vrste, saj se slovensko gradivo s Koroškega s tako zastavljenim sklice- vanjem na Graber ja posredno prikazuje kot nemško vsaj še pri številkah 11, 13, 14, 32, 64 in 81. Podobno, čeprav v manjši meri, je tudi z zahodnoslovenskim gradivom pri Maillyju. Končno pa naj še omenimo, da niti citirana slovenska avtorja Kelemina in Brinar nista bila izkoriščena do kraja. Tule prinašamo kot dopolnilo nekaj slovenske literature — po vrsti, po Schlosserjevih številkah." Pri navajanju paralel so nam bile za izhodišče po- horske zgodbe, zato smo po navadi kar preskočili tiste številke, kjer ta hip ni- mamo v evidenci nič pohorskega. Načelno tudi niso posebej navedene variante, ki so že obsežene v Keleminovi ali kakšni drugi tekstni zbirki. Prav tako tudi rokopisno gradivo ne, razen izjemoma. 5. I. Macun, Pogled v Pohorje, LMS 1869, 88; Tomažič, Pravljice, 133; Kres 4, 1884, 146; Bolh ar, 209. (Deloma velja to tudi za št. 73.) 10. Kelemina, 196 s. 13. Štrekelj I, 61—63; Kelemina, 102; Perusini, Ce fastu? 27/28, 1951/52, 169—171, s kritičnimi pripombami k Maillvju. Nainovejša slovenska varianta je bila posneta v avgustu 1958 na magnetofon v Depljah pri Vipavi. 17.-18. Tomažič, Pravljice, 113, 173. Trditve o takem ali drugačnem prihodu izročila na Pohorje bi bilo treba šele dokazati. 22. Tomažič, Pravljice, 119, 176; Kelemina, 55/L 23. Šašel, št. 3; Kelemina, 59: »Si z nami lovil, se boš z nami gostil.« 24. Tomažič, Pravljice, 173 s. 25. Popotnik 4, 1883, 251; Tomažič, Pravljice, 94, 108; isti; Bajke, 15, 24; Moderndorfer, 36; Kelemina, 134. 29. A. Kragelj, »Sam«, LZ 6, 1886, 226. ' Nadrobnejši podaiki — naslov, stran ipd. — so izpuščeni, ker so tu nepotrebni. • Za te navedbe je bilo deloma že mogoče izkoristiti kartoteko nastajajočega >Arhiva slov. ljudskih pripovedi« v Inštitutu za slov. narodopisje SAZU. Nekaj pripomb k tekstom št. 37, 42, 71 in 85 je prispeval prof. A. Bolh ar iz Celja; prisrčna mu hvala! 191 M. Matičetov - M. Bošlcović - Stulli 30. Tomažič, Legende, 32; Mo d e rn d o r f er, 19. 31. Popotnik 1883, 282; Tomažič, Pravljice, 117. 32. Tomažič, Bajke, 31. 33. Brinar, 52; Tomažič, Bajke, 48. 36. Tomažič, Bajke, 76; Lešnik, 24. 37. Popotnik 4, 1883, 153 = PV 1913, 65 = Kop ri vnik, Pohorje, 23; Bri- nar, 12; Tomažič, Pravljice, 121. 39. Prim. I. Grafenauer, Zmaj iz petelinjega jajca. Razprave 2. raz- reda SAZU, II, 1956, 311 s. 42. Najstarejši znani zapis te zgodbe hrani Inštitut za slov. narodopisje, kamor je prišel nedavno z Nedeljkovo rokopisno ostalino. Ko je Fr. Ne- deljko leta 1883 pripravljal svojo zbirko »Narodne pripovedke za mladino« (Lj. 1884), si je v zvezek formata 16» na str. 65—68 prepisal po neobranjeni podstavi zgodbo »Gožna kraljica na felberjevem otoku pri Mariboru«; kot zapisovalec je naveden neki I v ko St. Prav ta tekst pa je najbrž izhodišče vsem mogočim prenaredbam, ki jih ni malo in jim je zdaj treba pridružiti še nam nedosegljivo redakcijo mariborske šolske kronike in od nje odvisno Schlosserjevo. Omenimo nekaj objav: PV 19, 1913/19, 27, in ponatis J. Ko- pri vnik, Pohorje, Maribor 1923, 14; E. Lešnik, 19 (tudi v 2. in 3. izdaji iz let 1931 in 1938); J. Brinar, 41. Schlosserjeva redakcija je najbližja tisti E. Lešnikove, kar se da brez težave razložiti s skupno podstavo. 54. Tomažič, Bajke, 128. 63. Tomažič, Pravljice, 99, 114. 64. V Popotniku 1884, kjer naj bi bil Schlosser vzel to zgodbo, je ni. 66. Tomažič, Bajke, 181. 71. PV 19, 1913/1919, 85 = Koprivnik, Pohorje, 27; Lešnik, 20; To- mažič, Legende, 9, 72. 73. Tomažič, Pravljice, 136. (Prim. opombo k št. 5.) 76. K AT 1030 prim.: Kosi, Zlate jagode, 134; Naš dom 3, 1913, št. 20; Vrtec 2, 1872, 56. K AT 1060 in 1062 pa med drugim: Torbica 1862, 22; LZ 10, 1890, 746; Vrtec 21, 1891, 115; Vrtec 35, 1905, 61; Fatur H, 9; Drekonja, 79; Fin ž gar, Makalonca. 78. Tomažič, Bajke, 103; prim. L G r a f e n au e r, SR X, 1957, 41 s. 81. Kotnik, Storije, št. 38. 82. Tomažič, Bajke, 113. 83. Tomažič, Legende, 183; Narodopisje Slovencev I, 311. 85. PV 1913/19, 30 = Koprivnik, Pohorje, 14. 86. Tomažič, Pravljice, 135. 87. Tomažič, Pravljice, 153; Jurčič, 81. 88. Tomažič, Legende, 105: prozna razširitev ljudskih pesmi iz Strek- Ija, kakor pri Milčinskem. Tudi pripoved iz družine Skrabl kaže sorod- nosti s pesmijo, vendar je lahko naravnost iz izročila, ne po St reki ju. 91. Popotnik 4, 1883, 314; Tomažič, Pravljice, 206. 93. SB 3, 1852, 206. 94., Slov. Gospodar 74, 1940, št. 10, str. 14. 95. Tomažič, Bajke, 200; Novice 22, 1864, 194, 201. 96. SČb 1850, 50, 59; B 5, 1873, 67, 75; Popotnik 4, 1883, 90; Drekonja, 45; Fiere, U. 97. Tomažič, Legende, 48. 98. N 1858, 252; Zg. Danica 17, 1864, 160; Vrtec 1, 1871, 72; Kres 5, 1885, 248; Vrtec: 30, 1900, 4 (to varianto navaja P. Schlos,ser v Posteli, 74); 36, 1906, 6; 51, 1921, 35; 74, 1943/4, 72. V Lovrencu na Pohorju sem marca 1957 zapisal zgodbo o bajnem bitju, ki mu je sicer ime »Paučenk«, vendar je čisto nekaj drugega kot Palček iz pravljice. 99.—100. LČ 1, 1850, 96, 100; 184, 188; SB 2, 1851, 8; N 15, 1857, 247; N 16, 1858, 245; SG 3, 1859, 23; SG 1862, 238; B 1, 1869, 40; Vrtec 1, 1871, 115; B 3, 1871. 192 Schlosser, Bachern-Sagen 71; B 5, 1875, 78; Kres 4, 1884, 245; Vrtec 16, 1886, 77; SI. Gospodar 22, 1888, 117, 126; Vrtec 19, 1889, 54; Uč. tovariš 52, 1892, 185. 101. J. Valjavec, LC 1, 1850, 304. Ker se je Schlosser — posebno v Pošteli — rad odkrito razgovoril, smo tako med drugim poučeni tudi o njegovem prepričanju, da ljudska izročila, posebno pripovedke, izumirajo. Mladi rod, kamor je prišteval celo petdeset- letnike (!), je po njegovem vedel že prav malo poročati. In še to, kar se je dalo izvedeti v času njegovega zbiranja ok. 1910, da so pravzaprav revni od- lomki, ostanki popolnejših pripovedk, ki so jih lahko poslušali veliki zbiralci sredi 19. stoletja. Te Schlosserjeve tožbe pa samo deloma ustrezajo resnici. Verjamemo, da mu ni bilo lahko izvleči iz ljudi, posebej blizu Maribora, take pripovedke kot si jih je želel. Vendar kljub tako malodušnemu ocenjevanju Pohorci tudi še danes radi bajajo, verjetno prav tako kot pred petdesetimi ali sto leti. O tem se je ocenjevalec sam lahko prepričal v marcu 1957, ko je nalašč potoval na Pohorje, ne čisto po Schlosserjevih sledovih, vendar tako da se je seznanil z vrsto »njegovih« zgodb. Tako si je v nekaj dneh bivanja v krajih Golava Buka in Legen pri Slovenjgradcu in Lovrenc na Pohorju zapisal vrsto pravljic in pripovedk, kratkih in dolgih, fragmentaričnih in lepo zaokroženih, kakršni so pač bili poročevalci. Neposredno ali posredno so tako prišle na dan zgodbe — nekatere tudi v dveh, treh in več variantah — ki ustrezajo Schlos- serjevim št. 10, 17, 22, 25, 25, 27, 30, 31, 39—41, 51, 52, 81, 85 ali pa vsaj močno spominjajo nanje. Vzemimo za primer samo eno izmed zgodb, št. 30, pravzaprav le drugi od- stavek na str. 30. Schlosser na kratko poroča: »Nach einer anderen Sage ist ein altes Weib zum [Reilniger] See gewandert und bat eine tote schwarze Katze ins Wasser geworfen, um den Wassermann zu versohnen. Daraufhin hat er ein boses Wetter abziehen lassen.« Ne vem. kako in po kakšnih virih je o tem pisal F. Mišic (Marburger Zeitung, 15. oktobra 1939), na katerega se Schlosser sklicuje. V resnici tu nikakor ne gre za navadno pripovedko — Sage. O tem pričajo naši starejši pisani viri, tako n.pr. Popotnik 4, 1883, 283: »Če potrebuje zemlja v suši dežja, govore ljudje, treba je vreči le mačka v [Ribniško] jezero, in hitro se dvigne mokroten oblak, donašajoč dež.« Podobno pa tudi pohorski ustni viri še marca 1957: »Če dougo ni deža, še zdejle pran jo, da bo treba mačka vrč u jezero;« — »V jezero moreš mačko vreč, če hočeš deža;« — [Naši stari| »so trdo verovali: če je mačko vrgu v jezero, je pršu diimu moker, je ploha ratala« (Legen — ISN, rkp. Pohorje 1, 31). »So mačko vrgli — nevihta! Je kipelo črez, so megle kop prešle, pa dež« (Ribnica — ISN, Pohorje 1, 67). »Če je strašna suša bla, so vrgli mačka« (Lovrenc — ISN, Pohorje 2, 6). Pred sabo imamo torej veroDanje; dokler je bilo še živo, se je deloma izražalo tudi v običaju in nareko- valo čarovno dejanje. Z drugega konca slovenske domovine, iz Brkinov, imamo podatke, da so še v desetih in dvajsetih letih našega stoletja z visokih skal nad zamašenim požiralnikom vrgli mačko v vodo, »da se budu ponikve odprle«, da bi ne bili poplavljeni kraško polje in mlini vzhodno od Obrova (avtorjevi za- piski v EM 12/23, 27—28 in 94). V obeh primerili gre očitno za žrtvovanje žive živali — mačke — naravnemu elementu, vodi: v Brkinih zato da bi se povoden j ustavila in uplahnila, na Pohorju pa narobe, da bi po hudi suši spet padel dež. Za izročilom kot je podano pri Schlosserju pa je komaj mogoče slutiti kaj takega! Iz tega pač izhaja, da Pohorje nikakor ni izčrpano, da še zmerom lahko nudi zbiralcem in raziskovalcem dobro bero. Ker si slovenski etnografi ne lastimo delovnega monopola nad to pokrajino (Pohorje — »eno najmikavnejših pogorij v Srednji Evropi«: A. Achleitner, Der Waldkonig, Berlin 1911), pozdrav- ljamo tudi vsakega tujega raziskovalca, ki je že prišel ali ki bi še prišel tja z resnimi, poštenimi nameni. Zato smo tudi Schlosserju hvaležni za njegovo delo. i3 Slovenski etnograf j 93 M. Matičetov - M. Bošković-Stulli Ne moremo pa se strinjati z načinom, kako je bilo to delo uokvirjeno in predstavljeno leta 1956. Gradivo, ki ga je nemški kulturni delavec zbral pri nas z ljubeznijo, je bilo izrabljeno kot priložnost za izražanje neznanstvenih, poli- tičnih konceptov. S tem mu je bila dana ost, ki gotovo nikoli ni bila v avtor- jevih intencijah. Če prof. L. Schmidt v uvodu — o tem je zdaj beseda — med drugim meče v en koš Južno Tirolsko in Spodnje Štajersko, se z njim o tem pač ni vredno spuščati v debato. Omenimo naj le, kar se bere na str. VII: »Znanstveno raziskavanje Spodnje Štajerske je zmerom bilo avstrijska stvar in potemtakem tudi etnografsko raziskavanje, kolikor se o tem sploh že da go- voriti.« Ali gre tu za nepoučenost? Dobro se še spominjamo Schmidtove knjige »Geschichte der osterreichischen Volkskunde« (1951), ki v naslovu obljublja dosti več kot je v nji dano, saj so bili prezrti — razen gradiščanskih Hrvatov — vsi nenemški »Bewohner der Monarchie«; tako je to delo pravzaprav samo zgo- dovina etnografije avstrijskih Nemcev. Vendar si ni mogoče misliti, da bi bila ljubitelju avstrijske velike preteklosti in tradicij vsa znanstvena prizadevanja nenemških narodov nekdanje avstroogrske monarhije kratkomalo dim. V slo- venskem in hrvatskem imenu bi smeli n.pr. vprašati: mar niso Kopitar, Miklošič in Jagič na Dunaju, Krek, Štrekelj in Murko v Gradcu s svojim osebnim ugle- dom in znanstvenimi uspehi — tudi na torišču raziskavanja ljudske književnosti, se pravi na etnografskem torišču — pomagali utrjevati sloves avstrijske zna- nosti? In tudi glede narodopisnega raziskavanja Spodnje Štajerske bi nikakor ne bil objektiven, kdor bi si upal odrekati znanstveno veljavo Stanku Vrazu, Davorinu Trstenjaku, Jožefu Pajku in številnim drugim do naših dni! Tako v Schlosserjevem predgovoru kakor v Schmidtovem uvodu je poudar- jena potreba po sodelovanju med avstrijskimi in slovenskimi etnografi oziroma med etnografi v Ljubljani in v Zagrebu. V tem seveda soglašamo, vendar bi si srčno želeli, da bi sodelovanje ne bilo omejeno na lepe besede in medsebojne komplimente, temveč da bi se rajši kazalo v dejanjih. Odazivajući se molbi dr. M. Matičetova, kao i primjedbi iz predgovora Schiosserovoj zbirci, prema kojoj se kao dobrodošle očekuju dopune od »susjed- nih istraživača narodnih predaja u Hrvatskoj i u Slavoniji« (str. X), dodajem na kraju nekoliko kratkih napomena. Komparativna građa uz Schlosserove predaje, pobilježene medu slovenskim pohorskim seljacima, uzeta je prvenstveno iz njemačkih zbirki, a tek neznatno i iz slovenskih i nekih srpskohrvatskih (usp. str. 4 i 73—86). Promotrimo li ovu okolnost u svijetlu izrazito politički i revandikaciono intoniranog predgovora L. Schmidta, ne ćemo se moći složiti s njegovom opaskom, da se tu radi o »sa- svim objektivno zasnovanom komentiranju« (str. X). Ograničivši komparativne napomene prvenstveno na njemačke zbirke, autor može pod vidom objektivnosti svu tu građu sugerirati kao genetički jedno- strano vezanu uz njemačke, odnosno austrijske narodne predaje. Nije moj zadatak da govorim o kompleksnosti i višekratnom preslojavanju alpskih narodnih predaja, o naučnoj neodrživosti svakog pokušaja njihova po- istovjećivanja s tradicijama samo jedne etničke odnosno nacionalne grupe. Zadatak je ovog malog ciancica u prvom redu taj da na primjerima pokažem, kako i neke osebujne predaje, a osobito one, koje su u napomenama uz Schlos- serovu zbirku obilježene kao eklatantno alpske (t. j. indirektno kao austrijske), mogu imati svoje paralele i na srpskohrvatskom terenu Balkana. Kao primjere uzimam, dakle, tek neke izabrane predaje, a ne one za koje se zna da su opće raširene. Ne ćemo stoga navoditi srpskohrvatske varijante uz priču o Lenori (br. 13), o potkovanoj vještici (br. 45), o vražjemu mlinu (br. 75), o natjecanju seljaka i vraga (br. 76), o razbojniku mladoženji (br. 87) i sličnome. Oni pak primjeri, koje ovdje navodimo, služe tek kao ilustracija i ne treba da budu shva- ćeni kao pokušaj iscrpnijega komparativnog pregleda. 194 Schlosser, Bachern-Sagen Predaja o divljem lovcu, koja je osobito raširena u alpskim krajevima, može se čuti i drugdje, n. pr. u okolici Samobora (usp. ZNZO XIX/1914, str. 127 i 128), u Podravini oko Koprivnice (SG IX/1866, str. 231), na Kalniku (SG IX/1866, str. 266—268). O sablasnom lovcu Peji, koji je za života zbog vračanja puškom odgovarao i pred biskupom »Štrocmajerom«, slušala sam zanimljivih priča u selu Potnjani kod Đakova u Slavoniji (usp. rkp INU br. 259). Tu se prepleće motiv čarobnoga strijelca (br. 48) s motivom divljeg lova (br. 17—24). O čarob- nom strijelcu vidi i ZNZO 1/1896, str. 249. U Potnjanima kod Đakova zabilježila sam i predaju, inače dosta neobičnu, koja se nadovezuje na Schlosserov tekst, br. 29. U oba primjera čovuljak dobije batina, jer je smetao čovjeku kod vatre, masteći svoju žabu na njegovo pečenje (usp. rkp INU br. 259). Ista ova Schlosserova priča sadrži i poznati motiv Poli- fema s igrom riječi »Ja sam« (Thompson K-602). Među specifičnim varijantama iz alpskih krajeva navodi pisac bilježaka i tekst iz zbirke A. v. Mailly, Sagen aus Friaul u. den Julischen Alpen, Leipzig 1922, br. 34/11. Radi se zapravo o Mailly- jevoj mistifikaciji, jer on kao vlastiti zapis navodi tekst koji uopće nije alpski, nego je hrvatski iz Dalmacije s otoka Brača (uzet iz Glasnika Zemaljskog mu- zeja za Bosnu i Hercegovinu, IX/1897, str. 486—490). Zanimljivo je, da je ovaj isti tekst s jedne strane bio »magično« pretvoren u alpski, a s druge strane opet u talijanski, navodno iz okolice Rijeke (usp. F. Babudri, Fonti vive dei Veneto- Giuliani, Milano b. g., str. 316—317). Predaje o vodenom čovjeku (br. 32—34) imaju bliskih paralela u Samoboru (ZNZO XIX, str. 139—145); vidi i SG IX, str. 230—231 (Koprivnica, Vukovci). U napomeni uz tekst 39 diferencira se zmijoliki »Lindwurm« germanskog sjevera od krilatoga zmaja iz južnih krajeva. Tu moramo spomenuti da se u srpskohrvatskim predajama zmija i zmaj često miješaju i ne razlikuju jedno od drugoga, slično kao i u pohorskom tekstu. (Na gradini Brubno na Baniji živi, prema pričanju, neka neman, koju nazivaju i zmajem i zmijom i zmijom aždaj- kinjom. Usp. rkp INU 221, tekstovi br. 68, 70, 73, 74, 82, 90, 91, 93, 95; vidi i ZNZO VI/1901, str. 120). Od brojnih primjera južnoslavenskih predaja o zmaju (pozoju), koji donosi oluju, upozorujemo na one navedene u raspravi V. Jagić, Die Siidslavischen Volkssagen von dem Grabancijaš dijak und ihre Erklarung, Archiv L slav. Philologie, 11/1877, str. 437—481. Predaje o pokušaju da se otme kruna ili dragi kamen zmijskoj kraljici (tekst 42) česte su u alpskim krajevima, kako je u bilješci rečeno, ali i izvan njih (usp. R. Plohi Herdvigov. Hrvatske narodne pjesme i pripoviedke. I, Va- raždin 1868, str. 104; ZNZO XIX/1914, str. 119; XX/1915, str. 505—306; XXVI/1926, str. 192 i dr.). O čovjeku, koji je došao na vještičji skup pa ostao zatvoren u vinskoj konobi (br. 43), ima dosta predaja po Dalmaciji i ostalim hrvatskim krajevima (R. Strohal, Hrvatskih narodnih pripoviedaka knj. I, II. izd., Karlovac 1907, br.28; ZNZO X/1905, str. 231; XXII/1917, str. 308—309; XXIII/1918, str. 191; rkp INU 171, str. 90—91). O vračanju kojim se može zaustaviti plug u polju i o sredstvima zaštite od takvog vračanja (br. 47) vidi V. Cajkanović, Srpske narodne pripovetke, Bgd 1927, br. 186 i bilj. na str. 549; vidi i rkp INU 171, str. 108. Predaje o zakopanom novcu, koji svijetli, odnosno »cvate« (br. 51, 52), su- sreću se češće na hrvatskosrpskom terenu (ZNZO XIX/1914, str. 120 i 136; VI/1901, str. 133; SEZ L/1934, str. 190; LXI/1949, str. 216—217; L Lovrić, Bilješke o Putu po Dalmaciji opata Alberta Fortisa, izd. JAZU, Zagreb 1948, str. 167; rkp INU 139, str. 25; rkp JA 72, Žiža, Praznovjerije i predsude, br. 4). O kopačima zlata, koji u »risu« čekaju vraga (br. 60), ima predaja i u oko- lici Zagreba (ZNZO XXIII/1918, str. 261-262). 13* 195 M. Matičetov - M. Bošković-Stulli O potonulim gradovima, iz čijih se dubina čuje zvonjava (br. 77), pripovi- jeda se češće među Hrvatima i Srbima (vidi primjere iz Istre u novinama Riječki novi list 1914, br. 24 = Jadranski zbornik. I, Rijeka-Pula 1956, str. 182; Mladi Istranin 1922, br. 16, str. 124; kalendar Franina i Jurina 1926, str. 54—58 — knji- ževno obrađeni primjeri). Amo pripadaju i sve one brojne predaje o Gavanovu jezeru, poznate od Crne Gore preko Hercegovine i Bosne do otoka Cresa i dalje. Pričanja o tajanstvenim podzemnim hodnicima (br. 82) raširena su često na mjestima, gdje ima ruševina starih feudalnih gradova (usp. SEZ LVIII/1948, str. 437 i str. 442—445; rkp INU 141, str. 45 — Čabar u Gorskom Kotaru; rkp INU 221, str. 104 i str. 106 — Brubno na Baniji; Franina i Jurina, 1. c; ZNZO XIV/1909, str. 128). O umrlom djetetu, koje za pokoru mora napuniti vrčić suza (br. 88), ispravno je u komentaru rečeno, da je to prepričana slovenska narodna balada. Motiv je poznat i na srpskohrvatskom terenu. (ZNŽO XIX/1914, str. 215—216; XXXII/1940, str. 177; Hrvatske narodne pjesme, knj. I, br. 24, br. 25 i bilj. na str. 511—512; knj. V, br.4; Istarske narodne pjesme. Opatija 1924, str. 228—250; Slovenski glasnik 1858, str. 118—119 i 1865, str. 152—155 (Istra); rkp INU 96, str. 41—42; N. Kukić, Srpske narodne umotvorine, Zagreb 1898, str. 103—105 i dr.). Uz tekst br. 95, o kojem je tipu u bilješci rečeno da je »na njemačkomc relativno rijetko zabilježen«, ima više srpskohrvatskih varijanata. Navest ćemo ih u zbirci istarskih narodnih pripovijedaka, koja će uskoro u štampu. S ovo nekoliko probranih primjera željeli smo tek nagovijestiti, kako daleko mogu dopirati veze s nekim predajama, koje bez točnijega ispitivanja u prvi mah djeluju kao specifično i izrazito alpske. One to djelomično doduše i jesu, ali nije naučno opravdano pripisivati im alpsko obilježje jednostranim navo- đenjem paralela, čime se ujedno sugerira i austro-njemačko porijeklo glavnine ovih priča. Savjesno i pažljivo prikupljene austrijske, odnosno njemačke vari- jante uz ovu Schlosserovu zbirku mogle bi biti istinska naučna dobit, da su stavljene na mjesto, koje im objektivno pripada, t. j. poslije slovenskih varija- nata. Ta radi se o pričama, skupljenim u slovenskom kraju među slovenskim ljudima! Kratice Poleg kratic iz Schlosserjevih Bachern-Sagen, str. 74—73, in iz Slovenskega biografskega leksikona so bile uporabljene tele kratice: TA, Aa Th =Aarne-Thompson, The Types of the Folk-Tale, Helsinki 1928. B o 1 h a r = Slovenske narodne pravljice, Ljubljana 1932. Drekon ja = Tolmiuske narodne pravljice. Uredil in uvod napisal C. Drekonja, Trst 1932. EM =3 Etnografski muzej v Ljubljani. ISN =1 Inštitut za slov. narodopisje pri Slov. akademiji znanosti in umetnosti. Lešnik =aE. Lešnik, išumi, šumi Drava.. j« Crtice iz mariborske zgodovine, pravljice in pripovedke iz mariborske okolice in od drugod. Maribor 1925. Mo de r n d o r f e r =3 V. Modérndorfer, Koroške narodne pripovedke. Celje 1946. rkp INU = rukopis Instituta za narodnu umjetnost u Zagrebu. rkp JA — rukopis Odbora za narodni život i običaje Jugoslavenske akademije znanosti i umjet- nosti u Zagrebu. SEZ = Srpski etnografski zbornik. Sašel —J. Sašel-F. Ramovš, Narodno blago iz Roža. Maribor 1956. Tomažič, Bajke = J. Tomažič, Pohorske bajke. Ljubljana 1943; — id.. Legende = Pohorske Legende, Ljubljana 1944; id., Pravljice = Pohorske pravljice, Ljubljana 1942. ZNZO =3 Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena. 1% Schlosser, Bachern-Sagen Zusammenfassung EINE GUTE SAMMLUNG SLOWENISCHER SAGEN AUS DEM JAHRE 1910 IN EINER UNZUREICHENDEN AUSGABE AUS DEM JAHRE 1956 Paul Schlosser, Bachern-Sagen. (Vorwort von Leopold Schmidt) Die Sammlung slomenischer Volkssagen vom Pohorje (Bacherngebirge) reicht in die Zeit um 1910 zurück, als Paul Schlosser, als junger Offizier der österreichischen Armee in Maribor (Marburg) stationiert, seine Freizeit orts- kundlichen Studien und der Sammlung volkstümlichen Erzählstoffes der Um- gebung von Maribor, besonders des östlichen Pohorje, widmete* Die Ergebnisse seiner Sammeltätigkeit aus jener Zeit liegen in drei Sammlungen vor (wenn wir kleinere zufällige Veröffentlichungen in Zeitungen nicht mitrechnen): Der Sa- genkreis der Poštela (Marburg 1912 — 75 Nummern), Lemberger Streiche (ÖZV. N. S. Bd. V, Wien 1951, S. 157—166 — 10 Nummern), Bachern-Sagen (Wien 1956 — 101 Nummer, davon jedoch nur 85 neue). Das gesamte Material dieser Sammlungen erhielt Schlosser in slowenischen Gegenden und von Leuten slo- wenischer Stammeszugehörigkeit. Da er des Slowenischen nicht fähig war, blieb seinen Gewährsleuten nichts anderes übrig, als sich ihm anzupassen und ihm das Erzählgut auf Deutsch zu erzählen. Wo jedoch der Erzähler dieses nicht vermochte, musste sich der Sammler mit einem Dolmetsch behelfen; so z. ß. in Radvanje (Rotmein) in der Familie Skrabl, wo Schlosser einige Texte aufnehmen konnte, die zu den bemerkenswertesten seiner Sammlung zählen. Es braucht nicht besonders betont zu werden, dass solches Sammeln von Volkserzählgut wohl von zweifelhaftem Wert ist. Dank dem Entgegenkommen der slowenischen Informatoren, die dem deutschen Sammler in jeder Hinsicht an die Hand gin- gen, und meil dieser sich nachher jeden inhaltlichen Korrigierens, »Verschönerns«. und ähnlicher Eingriffe in den Erzählstoff enthielt, ist das Material trotz der erwähnten Schwäche noch immer brauchbar. Die Texte sind zum Grossteile örtlich und persönlich zuverlässig verankert und wenn man die Zeit ihrer Auf- nahme in Betracht nimmt (als sich in der Sammelpraxis strengere Kriterien noch nicht allgemein durchgesetzt hatten und als die Sammeltätigkeit über- haupt noch in ziemlich grossem Ausmasse Liebhabern überlassen war), kann man sogar sagen, dass die Erzählgutsammlung, die Schlosser in der Umgebung von Maribor zustande gebracht hat, eigentlich eine gute Sammlung ist. Trotzdem kann man nicht umhin, recht ernste Bedenken betreffs der Art und Weise der Herausgabe der »Bachern-Sagen« im Jahre 1956 auszusprechen. 1. Das Textgut kommt aus Orten, von denen Schlosser im Jahre 1912 selber anerkannte, dass dort »das landsässige Volk... der Mehrzahl nach heute slo- menischen Stammes« sei. Für diese Orte bestehen slowenische Namen, die nicht erst nach dem Jahre 1918 amtlich sanktioniert murden, sondern neben den amt- lichen deutschen Namen schon in der k. k. Zeit seit eh und je üblich waren und vom »landsässigen Volke ... slowenischen Stammes« ausschliesslich gebraucht wurden. Jedenfalls würde man erwarten, dass in einem wissenschaftlichen volkskundlichen Werke auch die slowenischen Ortsnamen angeführt wer- den. Weil dies nicht geschehen ist, so sei diesem Mangel hier abgeholfen, und zwar nach dem »Allgemeinen Verzeichnis der Ortsgemeinden und Ortschaften Österreichs nach den Ergebnissen der Volkszählung vom 31. Dez, 1910«, hrsgg. von der k. k. Statistischen Zentralkommission in Wien. Wien 1915, S. 94—96: * Touristische, wissenschaftliche (naturhistorische, archäologische usw.) ja sogar litera- rische Ausflüge aufs Pohorje waren zur Mode geworden. In jener Zeit erschien u. a. sogar eine Art Pohorje-Roman: Arthur Achleituer, Der Waldkönig. Erzählung aus dem südsteierischen Bacherngebirge. Verlag Otto Janke, Berlin 1911. In der Einleitung sagt der Autor, das Pohorje sei jeines der interessantesten Gebirge Mitteleuropas, . . . von Slowenen bewohnt«." 197 M. MatičetoT - M. Bošković - Stulli Brunndorf = Studenci Feistritz = Bistrica Kötsch = Hoče Lembach = Limbuš Lobnitz = Lobnica Maria Rast — Ruše Fächern = Pohorje Pictcerndorf = Petere Rossmein = Razoina (heute: Razvanje) Rothmein = Radvina (heute: Radoanje) Schleinitz = Slivnica Zinsath = Cinžat Zmollnig - Smolnik Hier sind allerdings nur jene Ortschaften angeführt, aus denen das Mate- rial stammt, und auch nur solche, deren Namen im Deutschen und Slowenischen differieren. Natürlich gilt aber auch für alle anderen Ortschaften, deren Namen in den Texten vorkommen, dasselbe Prinzip. Hingegen ist im Buche das aus- gesprochene Gegenteil davon fühlbar. Man spürt sogar das Bestreben, den tat- sächlichen Sachverhalt zu vernebeln. Wie könnte man es sonst erklären, dass die Karte auf S. 5 (sie stammt aus dem Jahre 1913!) z. B. den Namen Velka K(opa) anführt, im Texte hingegen nur der Name Grosse Koppe auftritt. Un- beachtet der moralischen Verpflichtung, jeden Leser objektiv zu informieren, ist solches hartnäckiges Verschweigen slowenischer Ortsnamen für die Slowenen beleidigend. 2. Obwohl Schlosser im Jahre 1912 öffentlich energisch abgelehnt hatte, »ursprüngliche, meist tiefsinnige slowenische Bezeichnungen zu verdeutschen, z. B. aus Poštela eine ,Poschtela' zu machen,« treffen wir in der Ausgabe aus dem Jahre 1956 nicht nur Poschtela, sondern auch Blüten wie: Tschernagora, Petersiltschek u. ä.; dazu haben auch: Hudič, Palček und Škrabl, gute alte Be- kannte aus »Der Sagenkreis der Poštela«, im Jahre 1956 »neue« Namen ange- nommen, sie heissen jetzt: Huditsch, Paltschek, Skrabl... Vielleicht ist dies ein Erbe der Bearbeitung aus dem Jahre 1941, die auf S. 2 erwähnt mird? In diesem Falle mar die »Epurierung« wohl nicht konsequent, es blieb ja neben Schkrbot- schen auch Škrhots bestehen. Sei dem, wie es wolle, die Abweichung von Schlossers Prinzipien und von Schlossers Praxis aus dem Jahre 1912 würde mindestens eine kurze Erläuterung im Vorworte verlangen. 3. Bezüglich des wissenschaftlichen Kommentars lesen wir in Schlossers Einleitung auf S. 4: »Slowenische Sammlungen und die neueren Arbeiten der slowenischen Forschung konnten nur iri beschränktem Mass herangezogen werden.« Es ist verständlich, dass wir von einem des Slowenischen unkundigen Autoren nicht Unmögliches verlangen können. Der Herausgeber der »Veröffent- lichungen«, in denen die »Bachern-Sagen« ediert wurden, hätte sich jedoch der Fachkollegen in Ljubljana erinnern dürfen, .die ihre Mitarbeit bestimmt nicht abgelehnt hätten, was mit der Mitarbeit beim Sammelband »Masken in Mittel- europa« (1955) bewiesen worden ist. Die Heranziehung eines slowenischen Fach- mannes wäre diesmal desto notwendiger gewesen, weil für den deutschen Teil des Kommentars die anerkannte Erzählforscherin Dr. Elfriede Moser-Rath ver- pflichtet wurde. Weil aber auch sie — wie Schlosser — in slovenicis nicht be- wandert ist, ist das ursprüngliche Missverhältnis zwischen deutschen und slowenischen Parallelen noch beträchtlich angewachsen. Das Resultat war eine einseitige, nicht aber eine »durchaus objektiv angelegte Kommentierung«, wie der Herausgeber auf S. X versichert. 4. Der Kommentar zu Schlossers Text Nr. 23 verrät eine kleine, aber typisch unrichtige Darstellung des Sachverhaltes. Wenn man bei den beiden angeführten slowenischen Autoren Kelemina und Brinar Parallelen »für den slowenischen Bereich« suchen soll, dann ist es ohne weiteres selbstverständlich, dass die vor ihnen zitierten Autoren Grimm, Graber und Rappold nur deutsches Material bringen. Von tausend Lesern dürfte wohl kein einziger auf den Gedanken kom- men, es könnte anders sein. Und doch ist es anders! Graber, Sagen aus Kärnten 198 Schlosser, Bachern-Sagen (1914), bringt nämlich unter 5 Varianten der Nr. 197 — drei slowenische Vari- anten (19711, 3 und 5)! Und das ist nicht das einzige Beispiel der Art; sloweni- sche Sagen aus Kärnten werden ja in derselben Weise indirekt als deutsche Sagen vorgestellt in den Nr. 11, 13, 14, 32, 64 und 81. Ähnlich ist auch Mailly eine Quelle, die beim Zitieren Vorsicht verlangt. 5. Wenn der Herausgeber es schon nicht als notwendig fand, bei der Ver- öffentlichung eines Buches slowenischer Sagen einen slowenischen Erzählfor- scher zur Mitarbeit heranzuziehen, so hätte er wenigstens einen von den öster- reichischen Slawisten ersuchen dürfen, vor der Drucklegung doch den Satz durchzusehen. Da wäre der südliche Nachbar Österreichs — Slowenien — wahrscheinlich mit dem richtigen Namen ins Buch gekommen — jetzt prangt er als Slawonien darin (S. X und 89)! Auch der »Popotnik«, das Organ der slo- wenischen Lehrerschaft (1880—1949), würde im Quellen- und im Personenver- zeichnis nicht als Autor auftreten. Auch slowenische Fachbegriffe wären in diesem Falle nicht so beiläufig, sondern präzise erklärt worden, wie es sich für ein volkskundliches Werk gehört; pravljice sind nämlich nur Märchen, nicht aber »Sagen, Märchen«, narodne pripovedke aber sind Volkssagen und nicht »volkstümliche Erzählungen«. Und letzten Endes hätte es in diesem Falle auch der Druckteufel nicht gewagt, so eigenwillig just mit den ziemlich spär- lich vorhandenen slowenischen Ausdrücken umzugehen. 6. Das Vorwort des Herausgebers. Prof. Dr. Leopold Schmidts, enthält For- mulierungen, die in den Leitartikel einer politischen Zeitung, nicht aber in ein wissenschaftliches Werk gehören dürften. Die Gedankengänge Prof. Schmidts haben auf slowenischer Seite eine gerechtfertigte Einsprache hervorgerufen (Grafenauer, Kuret, Baš, Teply — siehe die Anm. 1 auf S.187). Wie könnte es auch anders sein, wenn Schmidt augenscheinlich zwischen Südtirol und der Südsteiermark nur einen einzigen Unterschied findet, dass nämlich die Debatte über Südtirol noch immer lebendig ist, hingegen die Debatten über die Süd- steiermark und die anderen, Österreich — nach Schmidts Meinung — zu Un- ' recht abgetrennten Grenzgebiete, »etwas leiser geführt werden.« Es ist unglaub- lich, dass sich ein Volkskundler — dessen fachliche Leistungen wir hoch bewerten — mit solchen Aussagen überhaupt an denTag wagt! Die Behauptung: »... die wissenschaftliche Erforschung der Untersteiermark ist immer eine öster- reichische Angelegenheit gewesen, und die volkskundliche daher auch, solange von dieser überhaupt schon gesprochen werden kaum kann nur auf einer grauen Unkenntnis beruhen. Wir haben zwar schon in Schmidts »Geschichte der österreichischen Volkskunde« (1951) bemerken müssen, dass darin — absicht- lich oder nicht — alle nichtdeutschen »Bewohner der Monarchie« (mit einziger Ausnahme der kroatischen Sprachinsel im Burgenlande) übergangen werden, sodass das Buch trotz des Titels eigentlich nur eine Geschichte der Volkskunde der Deutschen Österreichs darstellt. Ist es denn wirklich möglich, dass für einen Liebhaber und einen Verfechter der grossen österreichischen Vergangenheit und Überlieferung alle wissenschaftlichen Bestrebungen und Ergebnisse der nicht- deutschen Völker im Gefüge der einstigen Österreich-ungarischen Monarchie ein- fach nicht bestehen? Von den guten, positiven Seiten der Sammlung Schlossers ist im sloweni- schen Teile dieser Ausführungen auf den Seiten 187—190 die Rede, indes mir der Meinung waren, in der Zusammenfassung vor allem die Schwächen der Veröffentlichung unterstreichen zu müssen. Das verhältnismässig gute Text- material und der scheinbar vorbildliche wissenschaftliche Apparat verführt nämlich nur zu leicht den unbelehrten Benutzer des Buches. Das ersieht man am besten aus dem Widerhall in den Fachzeitschriften; einige kritische Bemer- kungen wurden nur im »Deutschen Jahrbuch für Volkskunde« und in der un- garischen »Ethnographia« laut. Die slowenische Volkserzählforschung ist als 199 M. MatičetOT - M. Bošković - Stulli die betroffene Seite in erster Linie berufen, unzweideutig ihre Meinung zu sagen. Doch ist uns liebenswürdigerweise noch unsere Fachkollegin M. Bošković-Stulli aus Zagreb an die Seite getreten und hat uns (auf den S. 194—196) einige wert- volle Angaben über die Verbreitung einiger Phänomene geliefert, die man als ausgesprochen alpenländisch (wenn nicht sogar als nur deutsch) zu bewerten versucht sein würde, die sich aber weit in das serbokroatische Gebiet des Bal- kans, bis nach Slawonien (diesmal im richtigen Sinne des Wortes!) oder sogar noch weiter erstrecken. Hiemit dürfte dem Wunsche Prof. Schmidts gedient sein, welcher die Kollegen aus Ljubljana und aus Zagreb hören wollte. Diesen wäre es aber viel lieber gewesen, nicht nur zu einem akademischen Gespräch und sogar post festum, sondern rechtzeitig zur Mitarbeit eingeladen zu werden. Dies wäre auch für beide Seiten viel nützlicher und entspräche dem Geiste des Sagen- sammlers Paul Schlosser, der seinerzeit keinerlei Bedenken hatte, für seine »Poštela« um Rat und Hilfe in slovenicis einige führende slowenische Kultur- arbeiter aus Maribor zu ersuchen, so Dr. Stegenšek, J. Koprivnik und Dr. To- minšek, und der 1912 auch die noch immer geltenden Worte geschrieben hatte: »Wissenschaft steht über völkischen Bestrebungen!« 200 POROČILA ETNOLOŠKO DELO PRI SLOVAKIH Vilko Novak Ko se je v prvi polovici 19. stoletja oblikoval slovaški narod in je njegovo meščanstvo tudi s študijem posebnosti ljudske kulture dokazovalo samostojnost slovaškega kulturnega razvoja ter upravičenost svojih političnih zahtev, tedaj se je pričelo tudi vneto zbiranje in raziskavanje gradiva o ljudski kulturi Slo- vakov. V tej dobi sta bila glavna predstavnika etnološkega dela pri njih Pavol Josef Safârfk in Jan Kollâr. V drugi polovici stoletja je delovala že vrsta de- lavcev, ustanovili so Muzealno slovensko společnost, delovali so v okviru Matice slovenske ter v njunih glasilih. Tako je ob osvoboditvi in ustanovitvi CSR bilo na osnovi lepega izročila moči nadaljevati z bolj načrtnim in uspešnim delom, ki so ga pa ovirale politične razmere. Novo središče je bilo ustvarjeno na slovaški univerzi v Bratislavi, kjer je kot pomožni predmet na geografski stolici predaval etnologijo Karel Chotek, učenec Niederlov (1922—1929), vzgojil vrsto učencev, med katerimi so nekateri vodilni raziskovalci (Mjartan, Bednârik, Polonce). Po njegovem odhodu v Prago ni nihče predaval etnologije do 1936, ko sta dve leti izvrševala to nalogo V. Pra- žak in P. Bogatyrev. Katedra je bila obnovljena šele 1947, odkar delujeta na njej R. Bednârik in A. Melicherčik. Čeprav so skoraj vsi absolventi morali v srednješolsko službo, so vendar našli priliko za delo v Narodopisnem odboru Matice Slovenske (vodil ga je Bednârik) in njenem glasilu Narodopisni sbornik (od 1938 do 1952, U letnikov, urednik J. Mjartan) ter drugod. Idejno in metodološko se je razvijala kljub vsem težavam slovaška etno- logija v tem razdobju zelo živahno, saj so odhajali njeni gojitelji tudi v tujino ter resno zasledovali razvoj znanosti pri drugih narodih. Tako ugotavlja J.Po- dolâk pri njih vplive raznih zahodnoevropskih etnoloških teorij, v celoti pa je etnologija pri Slovakih do 1945 bila usmerjena pozitivistično-komparativno in v historizem po Niederlovem ter Chotkovem vzoru. Močno pa je vplivala tudi funkčno-strukturalna metoda Bogatyreva. Do osvoboditve 1945 je Matica Slovenska nadomestovala Slovakom akade- mijo znanosti. Leta 1946 je v Slovenski akademiji vied bil organiziran Narodo- pisni ustav, ki je po svoji reorganizaciji danes središče etnološkega dela s šti- rimi oddelki in (1955) trinajstimi sodelavci. Po 1950 so v njegovem okviru stalne diskusije o novih nalogah in metodah, pri čemer se docela naslanjajo na sov- jetske vzore; organizirajo kolektivna raziskovanja, izdajajo pomembne publi- kacije itd. Ena glavnih nalog Narodopisnega ustava (zavoda) je študij kulture in načina življenja v novi zadružni vasi ter slovaškega delavskega razreda. Razen raziskovanja posameznih ožjih tem, ki se jim posvečajo sodelavci po svojem nagnjenju in sposobnosti, so ostala območja skupnega raziskovanja ljudska noša, rudarska duhovna kultura, življenje Ciganov, madžarskega in ukrajinskega etnika, zgodovina slovaške etnografije in nje bibliografija itd. Od 1953 izdaja Narodopisni ustav SAV svoj znanstveni časopis »Slovenski) narodopis«, ki je odtlej — po prenehanju Narodopisnega sbornika — glasilo vseh slovaških etnologov in zrcalo njihovega dela. Urednik mu je dr. Jan Podolâk. Ob dosedanjih petih letnikih si oglejmo njihovo delo! Zgodovini svoje stroke posvečajo Slovaki od nekdaj veliko pozornost z na- drobnim raziskavanjem dela posameznikov in društev. Tako piše Podolâk ob- .širno o etnološki dejavnosti Muzeâlne slovenske spoločnosti (I. letnik) in o uspehih etnološkega dela v prvih desetih letih po osvoboditvi na Slovaškem 201 Vilko Novak (III). J. Mjartan osvetljuje z novim gradivom sodelovanje Čehov in Slovakov ob Narodopisni razstavi češkoslovanski v Pragi 1895 (III), ocenjuje delo Jirija Horaka ob njegovi 70-letnici (III) in Karla Chotka ob 75-letnici (IV). Spominjajo se še Luborja Niederla (Chotek, III), Krištofa Chorvata (Bednârik, V), Karola Plicke (III), Kazimierza Moszynskega ob sedemdesetletnici (Klimaszewska, V). Poseben članek govori o nazorih in sodelovanju Safârika in Kollârja v območju ljudskega pesništva (Michalek, V). Teoretični spisi o metodah in nalogah dela so bili po osvoboditvi pogosti pri Slovakih. V SN objavljajo nekaj člankov ruskih strokovnjakov, od pomemb- nejših domačih pa je omeniti Podolâkovo razpravo o etničnih območjih na Slovaškem kot osnovi za monografije o ljudskem stavbarstvu (V), Kunzov načrt dokumentacijskega dela v etnografiji in folkloristiki (I) ter več manjših v poročilih, posebno o strokovnih zborovanjih ter diskusijah. V ostali glavni vsebini časopisa prevladujejo spisi o gmotni kulturi, pred- vsem o noši in obrtih. Vosa je tudi sicer v ospredju njihovih publikacij: J.Mar- kov, Slovensky l'udovy odev v minulosti 1955, S. Kovačevičova, L'udovy odev v hornom Liptove 1955, V. Nosâlovâ, L'udovy odev na Horehroni 1955, J.Pât- kovâ, L'udovy odev v okoli Trnavy. V SN razpravljajo o tkaninah v gornjem Novohradu Kovačevičova (I), o solnobanskem čipkarstvu Butkovič (I), o vplivu tovarniških izdelkov na ljudsko nošo v trnavski okolici Pâtkovâ (II), o vplivu gospodarskih sprememb na razvoj gornjehronske obleke v obdobju kapitalizma Nosâlovâ (II), ista o vezeninah (IV), o kožuhih Morakovâ in Pranda (III), o ko- vinskih sponkah Polonce (IV) in o iglah v ženski noši v madžarskem Totkom- lošu Tabori (V). — O noši obveščajo tudi poročila o raznih diskusijah. V območju ljudskih obrti in domače delavnosti obravnavajo tele snovi: o kiti — stari meri konoplje in lanu (II) ter o zgodovini najstarejših dolžinskih mer (V) Huščava, o okrašenih volovskih rogovih na vzhodnem Slovaškem Mar- kuš (II), o copatarstvu Stankova (II), o rogovih za smodnik v vzhodnoslovaškem muzeju v Košicah Petach (II), o pletenju košar Koma (II), o obdelovanju lesa v slovaški vasi Suha buta na Madžarskem Csilléry (III), o izrezovanju žlic, o znakih na habanski keramiki, o organizaciji trgovskega življenja gornje- moravskih platnarjev (Polonec III), o čepih in žitnih skrinjah Madžar Gunda (IV). Isti je prispeval tudi metodološko vzorno študijo o ljudskem transportu v Žakarovcih (III). O krosnih piše Markova (V). O lovu je en sam članek, in sicer Schnekov o lovu na ptiče z limanicami (I), ki je zelo podoben našemu, kot ga je opisal A. Pavel. O poljedelstvu razpravljajo Kudlaček o vzniku staroslovanskega poljedel- stva (V), o ornih pripravah na Slovaškem Podolâk (IV) in isti o imenoslovju pri Slovakih (V), o razvoju dvostranega pluga v Gemeru pa Urbancovâ (V). O živinoreji ni večjega prispevka, le nekaj zapiskov iz arhivalnega gradiva in stare literature. O stavbarstvu je prispeval najlepšo razpravo z mnogimi podobami K. Cho- tek: o pletenih stavbah na Slovaškem, ki jih primerja z drugimi v sosednih deželah (II). O letnih kuhinjah piše Svecovâ-Ganovâ (II), o skodlarstvu Apâthy (II), o stavbah v Rejdovi Stano (V), o pomenu in raziskovanju ljudske arhitek- ture pa Pražak (V). Na področju družbene kulture so naredili slovaški etnologi zelo mnogo s kolektivnim raziskavanjem posameznih krajev in krajin, o čemer pa ni še vse objavljeno ali nam dostopno. V SN je nekaj prispevkov osnovnega pomena, ki pričajo o tem, kako sestavno skušajo reševati današnja vprašanja na osjiovi zgodovinskega dognanja. Tako je K. Moszynski razpravljal o družbenem raz- slojevanju starih Slovanov (V), kar časovno nadaljuje Krajčovič z reševanjem vprašanja socialne delitve staroslovanskega etnika na Slovaškem (IV). — Zgo- dovinskega značaja je tudi članek Huščeve o razbojniških skupinah na sever- nem Slovaškem do 1526 (IV). V to skupino sodi tudi marsikaj, kar pišejo o življenju Ciganov in o čemer razpravljajo v zaglavjih o diskusijah, gradivu itd. — Malo razpravljajo o samih šegah: o navadah liptovskih splavarjev (Huska 202 Etnološko delo pri Slovakih III), O pogrebu ob gornjem Hronu (Čajankova IV), o Moreni in nje inačicah (Madžar Manga IV) in o betlehemskih igrah (Zatko IV). Ljudsko pesništvo je bilo vedno v ospredju zanimanja pri Slovakih. Tudi v tem obdobju po osvoboditvi so dosegli lepe uspehe na področju zbiranja, raz- iskavanja in objavljanja. Izdali so v pripravi kolektiva več zvezkov pesmi, pri- pravili izdajo pregovorov (A. Melicherčik), Dobšinskega pripovedke (Filovâ), Kollârjevo zbirko Narodne spievânky. Izbor besedne folklore (Melicherčik) itd. Med knjižnimi študijami pa so pomembne Melicherčikova »Janošikovska fra- dicia na Slovensku«, J. Komorovskega »Kral' Matej Korvin v slovesnej tvorbe našeho ludu«, J. Kresanka »Slovenska fudova piesen zo stanoviska hudobneho«. V SN razpravlja Komorovsky o ljudski tradiciji o Kralju Matjažu (II in III), ne da bi poznal Grafenauerjeve spise o njem. Plod sodelovania med Madžari in Slovaki je razprava Déghove in Jecha o medetničnih vplivih v ljudskem pri- povedovanju (podobno bi mogli raziskovati v Prekmurju!). Analizo pregovora >Ta je že blizu pogorišču« podaja R. Bednârik (V). O vampirskem verovanju v Zemplinu piše Mjartan (I). O pospeševanju ljudske glasbe v umetniških zborih priča n. pr. obširni spis Burlasove (III), Mrlianov o umetniških skupinah na Slovaškem (II). O ljudski umetnosti in ljudski obrti je bila v Narodopisnem kabinetu SAV 1953 pomembna diskusija (o njej dva prispevka vi). — O pastirski rezbarski umetnosti je na- pisal obsežno delo R. Bednârik (1956), ki se je posvečal že pred desetletji liudski umetnosti. — Celotno ljudsko umetnost Slovakov predstavita z obilnim izborom reprodukcij v dveh zvezkih knjiga Slovenske fudové umenie (1953-54). S poseb- nim področjem pa nas seznanja Kostkina knjiga L'udovâ modrotlač Na Slo- vensku. Razgibano življenje slovaških — in delno tudi čeških — etnologov se zrcali tudi iz zaglavja »Poročila«, ki jih prinaša vsaka številka (list izhaia šestkrat letno in obsega zadnja leta do 680 strani!). Iz niih izvemo o dogataniu v nii- hovem organizacijskem in idejnem življenju, kakor so n. pr. vserlržav^p stro- kovne konference, ožja slovaška zborovanja, o skupnem raziskovalnem delu po vaseh, o obiskih tujih strokovnjakov in potovanjih slovaških v tuiino. o posvetu o raziskovanju ljudske noše, o tečajih za muzealce in njih zborovaniih itd. Ostala zaglavja so še Diskusija, Narodopisna mtizeologiia. Gradivo — Arhiv ter Poročila in ocene. V vseh je mnogo plodnih pobud in kor-^^t"!!^ ri^lov- nih pripomočkov. Posebej je treba omeniti Zatkov register za Narodopisny sbornik I—XI (II) in istega avtorja Bibliografijo slovaške etnografije in folklo- ristike za leti 1954 in 1955 (V), ki vsebujeio 737 številk. Uspešnega in dobro organiziranega dela slovaških tovarišev se veselimo ter želimo — enako kot oni — poglobljenega vzajemnega sode'ovania. Ena izmed jomanjkljivosti našega dela je tudi nepoznavanie slovanske etnologije. Kdaj jomo tudi mi potovali v slovanske dežele in imeli v Ljubljani osnovna njihova dela? Vsaj današnje slovanske revije, ki jih imamo, bi moral vsakdo izmed nas stalno spremljati. Résumé L'ACTIVITÉ ETHNOLOGIQUE CHEZ LES SLOVAQUES L'auteur décrit les débuts de la recherche srientifinue d" h f-uHure popu- laire chez les Slovaques, dans la premiere moitié du 19'^ siecle, ainsi que l'acti- vité de la chaire d'ethnologie a l'Université de Bratislava. dn"s l'époque de 1922—1918, et de ses disciples. Apres 1945, le travail fut a^s'^mé par le Narodo- pisny ustav aupres de l'Académie Slovaque des Sciences d^yf 'ç travail mé- thodique est caractérisé par l'auteur. La plupart de l'artirlo p-y-n^se. suivant les branches particulieres, le contenu des premieres cinq pr^np^v ri^ }^ revue «Slo- vensky narodopis», ou apparaît une partie considórahl" W-i ''-^"tivité efficace des ethnologues slovaques. L'auteur mentionne aussi les principales publications parues a part, les dernieres années. 203 Tončica Urbas DELO ETNOGRAFSKEGA ODDELKA POKRAJINSKEGA MUZEJA V MARIBORU V LETU 1957 Tončica Urbas I. Notranje delo. 1. Ureditev novega etnografskega oddelka. Pomembna pridobitev Pokrajinskega muzeja v Mariboru je v zadnjem letu novi etnografski oddelek, ki je skupno s preurejeno orožarno izročen javnosti ob otvoritvi Tedna muzejev, dne 7. oktobra 1957. Potrebo po razširitvi narodopisnega oddelka je bilo čutiti posebno v zadnjih letih, potem ko je bil reorganiziran sosednji arheo- loški oddelek, s katerim deli etnografska zbirka skupne prostore v grajskem mezaninu. Tudi zanjo smemo namreč trditi, da občuti problem, ki je skoraj v vseh naših muzejih tako boleč: premalo prostora in preveč eksponatov, zaradi česar ustvarja oddelek vtis prenatrpanosti. Tako je etnografski material, ki je v resnici izredno pisan, pa tudi dragocen — saj vsebuje več primerkov noš, naprav in orodja, ki ga ni več najti na terenu — občutno natrpan v omejenem prostoru. Pred etnografa postavlja nujno nalogo, da razredči eksponate in jih razporedi bolj tematsko. V primeru, da bi se odločili za skrčenje števila ekspo- natov, bi morala večina odvečnih predmetov v depot, ki pa je, vsaj v trenutnem stanju, vse prej ko primeren. Omeniti je treba vrh tega, da se je posebno v zadnjih letih nabralo v etnografskem oddelku PM precej dobrih predmetov, ki bi jih bilo vredno prikazati v modernejši, razširjeni razstavi; to sta bila dva momenta, ki sta vodila vodstvo muzeja pri vprašanju preureditve oziroma raz- širitve etnografskega oddelka. Vendar pomanjkanje prostorov nikakor ni dovoljevalo, da bi se izvedla prva ali druga zamisel, vse do leta 1955, ko je moral muzej tako rekoč na silo izprazniti prostore dotedanjega prirodopisnega oddelka, od katerih je moral enega odstopiti mariborskemu arhivu. Preostali trije prostori so v sporazumu z muzejskimi kustosi bili odstopljeni potrebam etnografskega oddelka, ki se je odločil, da bo v njih uredil novo stalno razstavo. Tako odločitev je predvsem narekovala okolnost, da so pridobljeni prostori majhni, primerni predvsem za manjše, zaključene razstavne enote, ki zahtevajo glede na svojo arhitekturo ne- koliko modernejšo ureditev. Iz tega vzroka ni kazalo, da bi se odločili le za prenos odvečnih razstavnih predmetov iz starega etnografskega oddelka, ki bi ga bilo možno edino v tem primeru razredčiti in obenem razširiti. Tako se je muzej odločil za tri nove zaključene razstavne enote, kjer je prikazal kot prvo dravsko splavarstvo, kot drugo kmečko arhitekturo v Podravju in Pomurju in kot tretjo značilnosti iz ljudskih običajev našega Podravja. V okviru prve teme razstavlja muzej model dravske šajke in splava, ki sta delo starega izkušenega splavarja Kristijana Rožana iz Vuzenice in ki ju je — posebno šajko — izdelal po natančnih navodilih ing. F. Pahernika iz Vuhreda. Poleg obeh modelov, ki sta zaradi svoje precizne izdelave zaščitena pred prahom pod vitrinama, je razstavljen zemljevid Dravske doline z vrisanimi nekdanjimi splavarskimi pristani — lenti — medtem ko za ilustracije k tej enoti rabi nekaj fotopovečav iz življenja predvojnih splavarjev na Dravi in legenda, ki na kratko pojasnjuje zgodovino dravskega splavarstva in vzroke njegovega prenehanja po zgraditvi prvih hidrocentral na Dravi po letu 1941. V drugi, večji sobi sledi več primerkov kmečkega stavbarstva, ki ga po- nazorujejo modeli posameznih kmečkih objektov v zmanjšanem merilu. Med temi sta posebno privlačna modela pohorske dimnice in koroške kaste, ki pred- očujeta primerke stanovanjskega in shrambenega objekta v slovenskem Po- dravju, medtem ko skupino objektov gospodarskih poslopij dobro ponazorujejo modeli treh kozolcev, ki v zadnjih desetletjih polagoma prodirajo tudi sem v območje severovzhodne Slovenije, zlasti na Dravsko polje, in končno model 204 Delo etnografskega oddelka Pokrajinskega muzeja v Mariboru polanskega koruznika iz lat, ki je neprogrešljiv rekvizit vasi in naselij v obeh delih Dravskega polja. Naj omenim, da so modeli, ki so grajeni v enotnem raz- merju 1 : 10, v celoti delo muzejskega pomožnega uslužbenca F. Krajnca, ki jih je izdelal v zadnjih letih izven službenih ur. Za poživitev sicer monotonih sten, ki žal niso poslikane kar najbolje, smo izbrali skupaj 16 fotopovečav stanovanj- skih in gospodarskih objektov na terenu, med temi več pohorskih gospodarskih joslopij z mlini in subpanonskih »cimpranih« in nabitih stanovanjskih hiš iz 'omurja in legende, ki seznanjajo obiskovalca z značilnostmi kmečkega stav- barstva v tem delu Slovenije; o funkciji koroške kašče, ki združuje pod isto streho po tri do štiri samostojne gospodarske prostore, in oblikah kozolca, ki prodira iz osrednje Slovenije posebno na Dravsko polje. Zadnja soba zajema nekaj najbolj značilnih pustnih mask, ki so se ohranile na Ptujskem polju, med njimi dva izvirna pustna Kurenta, pustno polansko ruso in polanskega petelina »piceka«, vse iz Markovcev niže Ptuja. Vrh teh je v kotu podstavek z ženitovanjskim bosmanom, ki je razširjen v predelih med Dravo in Muro, in zbirka voščenih votivov s Ptujske gore. To pa so predmeti, ki izhajajo iz starega muzejskega inventarja, in so bili le preneseni iz starih razstavnih prostorov v novo okolje, kjer bodo nedvomno prišli bolj do veljave. Med ilustracijami so tri večje fotopovečave pustnih oračev in plešočih kurentov s Ptujskega polja in tri legende (pustna rusa, bosman in glavna okvirna legenda). 2. UrejeDanje tehnično-dokumentarnega gradiva. V etnografskem oddelku se je tudi v zadnjem letu nadaljevalo urejevanje etnografske fototeke, filmoteke in drugega dokumentarnega gradiva. Evidenco nad fototeko vodimo po posa- meznih geografskih predelih, kot so: Prekmurje, Pohorje, Koroško, Dravska dolina. Dravsko in Ptujsko polje, Slovenske gorice, Kobansko. Za vsako skupino vodi oddelek poseben evidenčni zvezek, ki je urejen po zaporednih številkah, ustrezajočih zaporednim številkam filmoteke, kar znatno o ajšuje iskanje po- trebnih posnetkov v primeru kasnejše izdelave kopij ali povečav. Celotna etno- grafska fototeka šteje trenutno 508 evidentiranih in oštevilčenih fototečnih kartonov. Kar zadeva ostalo tehnično-dokumentarno gradivo, to so risbe, skice, tlorisi in drugo, jih je oddelek evidentiral po dosedanjem izkušenem načinu. Tako je razporejeno gradivo po pokrajinah in po posameznih gospodarskih panogah, od katerih ima vsaka svoj register vloženega materiala, ki je nato sumarično vpisan v evidenčni zvezek. Jasno pa je, da bo treba sčasoma, ko bo po letih naraslo število listov in posameznih panog, urediti enotnejši način evidentiranja ilustra- tivnega materiala, ki nastaja priložnostno in ob skupinskih raziskovanjih terena. II. Terensko delo. 1. Skupinsko raziskovalno delo. V okviru načrta o raz- iskovanju terenskega gradiva je Pokrajinski muzej organiziral tudi letos sku- pino raziskovalcev, ki se je za razliko od lanskega leta odpravila na severni greben Pohorja. Skupina, ki je štela skupaj 5 članov, se je mudila na terenu od 1. do 13. julija 1957 v svoji stalni bazi pri Lovrencu na Pohorju. Od tu je raziskovala naselja v predelih: Rdeči breg, Recenjak, Kumen in Puščava poleg kraja stalnega bivališča, kjer so povprašane osebe proti pričakovanju mnogo tega izpovedale, kar zadeva zlasti duhovno življenje prebivalcev tega dela Po- horja. Prav ta zadnji in obenem tretii obisk Pohorja, če štejemo namreč obe etno- grafski ekipi PM iz preteklih dveh let, je posebno važen, ker nam je približal končno zaključno podobo tega zemeljskega predela, ki pa je vsaj v etnograf- skem pogledu vse prej kot enoten. Razlogi za to so predvsem v časovno neenot- nem naseljevanju in v različnih kulturnohistoričnih vplivih, ki so postopoma ustvarjali njegovo precej različno etnografsko podobo. Le-tâ pa ostro odseva iz tvarne in duhovne kulture prebivalcev obeh delov Pohorja, to je južnega in severnega pobočja. Ze samo bežen vpogled v eno nai- bolj otipljivih poglavij, to je v ljudsko stavbarstvo, govori o očitnih razlikah. Medtem ko po južnem pobočju Pohorja ne prevladuje enoten tip kmečkega 205 Tončica Urbas doma oziroma stanovanjske hiše, marveč nekaj variant, ki nam govorijo o pre- hajanju subpanonske vzhodnoslovenske hiše k pravemu alpskemu domu, vi- dimo na severnem pobočju večinoma enotno, gručasto obliko doma z velikimi stanovanjskimi hišami, ki jim je dala osnovo nekdanja dimnica, izumirajoča v zadnjih, prav v tem delu Pohorja ohranjenih primerkih, z velikimi ločenimi gospodarskimi poslopji. Osnovno gradivo je mimo kamnitega temelja les, ki sestavlja prav vse starejše, do današnjih dni ohranjene stavbe; v konstrukciji oziroma sestavi strehe pa ga izpodriva opeka šele v najnovejšem času. Tudi v ostalih gospodarskih panogah je čutiti dovolj razlik med obema deloma Pohorja. Le-te so posebno izrazite v živinoreji in njeni opremi, nekoliko manj pa v poljedelstvu, ki je odvisno od bolj ali manj enakih klimatskih po- gojev, prevladujočih v zgornjih višinah obeh pobočij. Zanimivo poglavje bodo nedvomno za raziskovalca volovski jarmi, ki so na južnem pobočju enaki ali vsaj sorodni jarmom iz ravninskega sveta na Dravskem polju, medtem ko kažejo jarmi na severnem pobočju že povsem koroške oblike. Glede prevoznih in prenosnih sredstev, ki jih muzej nadrobno proučuje, bi lahko trdili, da je bilo najti prav v tem delu Pohorja izredno mnogo variant in oblik vozov, »žlof« in »podilov«, ki edini omogočajo prevoz po relativno strmem terenu. Prav pre- vozna sredstva v tem delu Pohorja govorijo o povsem istih oblikah, ki jih sre- čujemo že po sosednjem Kobanskem. Prav lepo bero je nudilo zapisovalcem področje duhovne in socialne kul- ture. Posebno bogata je nedvomno tu zakladnica ljudskega izročila in verovanj, ki so, lahko trdimo, močneje zakoreninjene tu, kakor po južnem grebenu Po- horja. Dovolj kasnejših primerjav pa bodo nudili tudi zapisi s področja ljudske medicine, in posebej magičnega zdravljenja, ki je kljub relativno močnejšim vplivom mesta in pridobitev civilizacije, še vedno močno ohranjeno, posebno med starejšim svetom. To je le nekaj bežnih izvlečkov iz terenskih zapisov, ki jih podpira lepo število fotografij in perorisb s tlorisi. Le-teh je veliko, posebej glede na kratki čas; ta je bil namreč ekipi tudi v preteklem letu skopo odmerjen zaradi raz- meroma majhnih denarnih sredstev, s katerimi mora etnografski oddelek PM kriti potrebe po individualnem in skupinskem raziskovanju terena. Lahko bi rekli, da smo prav s temi deli zaključili nadrobnejše etnografsko proučevanje Pohorja, saj je bilo treba za dokončno objavo gradiva le še manjših raziskovanj in dopolnitev. Zato nastaja kakor v drugih muzejih, ki se ukvarjajo po vojni z načrtnim raziskovanjem svojega terena, tudi v Pokrajinskem muzeju aktualen problem: kako objaviti terensko gradivo, ki se kopiči leto za letom, a nima možnosti za zaključno znanstveno objavo? — Žal je Maribor še vedno brez publikacije, ki bi zamenjala oziroma le nadaljevala uspešno delo predvojnega Časopisa za zgodovino in narodopisje. Trenutno tudi ni nobenih drugih mož- nosti, ki bi muzeju omogočile manjše občasne publikacije v obliki zbornika, podobno kakor je ta problem uspešno rešil celjski muzej, ki je lep del teren- skega gradiva objavil v nedavnem Kotnikovem zborniku. Zato bi bilo, mislim, vsaj trenutno bolj nujno, zagotoviti denarna sredstva za objavo že zbranih te- renskih zapiskov, kakor pa sredstva za nadaljnje terensko raziskovanje. To pa je seveda predvsem stvar krajevnih činiteljev in muzeja. Treba bo poiskati pot do sredstev, ki bodo omogočila, da postane delo zadnjih štirih let prav preko objave širša last, kakor pa je doslej. 2. Individualno terensko delo. V preteklem letu je le-to zajelo le nabiranje gradiva o dravskem splavarstvu. Opravljala ga je kustodinja za etnografijo, ki se je v dosedanjem delu opirala izključno na ustno izročilo v okoliših Dravske doline, kjer je bila razvita ta panoga gospodarstva. — Dosedanje izsledke pa bo treba pred zaključno objavo vsekakor podpreti še z arhivalnim gradivom, če se bomo hoteli pri tem izogniti le golemu opisu te ljudske dejavnosti in pojasniti doslej še neobjavljene vrzeli o izvoru in gospodarski plati te v dolini Drave že povsem zamrle panoge. 206 Etnografsko delo Mestnega muzeja v Celju Résumé RAPPORT SUR L'ACTIVITÉ DE LA SECTION ETHNOGRAPHIQUE DU MUSÉE RÉGIONAL A MARIBOR, EN 1957 • L'auteur expose l'activité intérieure et extérieure de la section ethnogra- phique du Musée Régional de Maribor. Par l'activité intérieure, on a réussi de classer, de maniere définitive, la phototheque, la filmotheque, le fichier et les matériaux de genre technique et documentaire, amassés, en des dossiers, les dernieres années. Outre cela, la section a présenté une nouvelle exposition stable dans la section ethnographique élargie, ouverte de maniere solennelle, lors de l'inauguration de la Semaine des Musées, le 7 septembre 1957. Cette exposition stable comprend des objets et des matériaux d'illustration concernant le flottage de bois sur la Drave, des maquettes et des photos du domaine de l'architecture populaire caractérisant le bassin slovene de la Drave et de la Mure, ainsi que ylusieurs objets illustrant les détails des coutumes populaires du bassin de la Drave et de la Mure (les Kurenti du carnaval de la Plaine de Ptuj, le coq car- navalesque, les «laboureurs» masqués, le pain de noces appelé «bosman»). Par son activité extérieure, la section a continué les recherches de champ au Pohorje, ou, elle a dirigé une équipe ethnographique qui, pendant 15 jours, y a recueilli, avec succes, des matériaux appartenant au domaine de la culture matérielle et a celui de la culture spirituelle, a Lovrenc au Pohorje et dans ses proches environs. L'auteur ajoute que les recherches du Pohorje ont apporté, ces dernieres années, une telle quantité de matériaux qu'il faudrait en rédiger une publication spéciale. Et c'est le probleme dont le Musée Régional de Ma- ribor devra se préoccuper, étant donné qu'il ne possede pas encore, apres la guerre, de propre publication. ETNOGRAFSKO DELO MESTNEGA MUZEJA V CELJU V LETIH 1956 IN 1957 Milena Moškon V letu 1956 je celjskemu muzeju uspelo, da je pridobil za etnografsko zbirko stalni razstavni prostor. Dvorana, v kateri je stenska slikarija iz druge polovice 17. stoletja in meščanski kamin, ni sicer najprimernejša za razstavo etnograf- skih muzealij, vendar pa opravičuje to rešitev povezava med naslikanimi motivi na stenah, ki so vzeti iz kmečkega življenja in razstavljenimi uporabnimi ter okrasnimi predmeti naših deželanov. V razstavljeni zbirki so prikazani predmeti iz ljudske umetnosti. Med dela boljšega ljudskega slikarja sodi votivna podoba iz Št. Vida nad Šoštanjem, na kateri je upodobljen prizor, ko mora mlada žena po porodu umreti, otrok pa ostane živ. Vse osebe na tej podobi so oblečene v tedanjo nošo goratih predelov nad Šoštanjem. Nadalje so zastopane na razstavi slike na steklu, panjske konč- nice, kamnita ljudska plastika kiparja samouka in 60 let stara lesena pustna maska iz Mozirja. Razstavljeni keramični izdelki so predvsem uporabni in izhajajo iz lon- čarskih delavnic v Mozirju, Črni, Kokarjih in Podsredi. Naj navedem le ne- katere: kotel za žganjekuho, torilo za mešenje kruha, klobasnice z mrežo, poseben pekač za perutnino, smetnik za smetano, možnarje in drugo. Zanimiva je tudi lesena pinja za izdelavo surovega masla. Iz okolice Vranskega sta razstavljeni dve avbi, vezena bela peča in skle- panci. 207 Milena Moškon V celjskem etnografskem območju je še danes dokaj razvito tkalstvo, zlasti v goratih krajih nad Mozirjem (Šmihel, Lepa njiva). Zato so v posebni vitrini razstavljeni izdelki tkalcev iz teh krajev in tudi sukno valharja I. Kebra iz Lepe njive. Ti so: sivo siikno (loden), barvana in bela raševina (lan in konoplja), riževina (koutrouna), ki jo rabijo za izdelavo prešitih odej, in laneno hodno platno. K tej domači obrti sodijo še predmeti kot trlica, motovilo, kolovrat in priprava za tkanje trakov. Od poljedelskega orodja je razstavljen lesen plug in ralo iz St. Vida nad Šoštanjem; stope za phanje žita in žrmlje iz bližnjih krajev. Ureditev sama ni bila preprosta, kajti v enem samem prostoru ni bilo mo- goče prikazati tega, kar bi se moglo v treh ali več primernih sobah. Zato je moralo ostati marsikaj v depoju in mora počakati na dopolnitev in ureditev novih prostorov, ki so predvideni za etnografski oddelek v načrtih pri obnovi stare grofije v Celju. V istem letu je muzejska ekipa etnografsko raziskala Šmihel nad Mozirjem, ki tvori z Belimi vodami nadaljevanje prejšnjega terena — Št. Vida nad Šošta- njem. Delo je trajalo od 14. do 24. julija 1956. Skupino so sestavljali naslednji člani: Božič Jakob, sodnik v pokoju. Predan Drago, gimnazijski učitelj, Lekše Jože, profesor, Terčak Stane, vodja oddelka NOB celjskega muzeja. Vreze Jurij, gimnazijski učitelj, Moškon Milena, kustos in tri študentke etnologije: Novak Anka, Bar Ada in Krča Breda. Celotno območje je bilo etnografsko povsem neraziskano, a izredno pestro in zanimivo. Sam Šmihel je gorska vas s središčem v šoli ob stari gotski sakralni arhitekturi, od koder se na vse strani širijo osamljene domačije. Prebivalstvo je zaposleno predvsem z živinorejo in poljedelstvom, važen vir dohodkov pa jim nudijo tudi gozdovi. Zato je bila posvečena velika pozornost raziskovanju teh treh panog materialne kulture. Mnogo zanimivih podatkov je bilo najdenih v zvezi s planšarstvom na Golteh, saj ima vsaka kmetija tam svojo planino z živinsko in pastirsko stajo. Večina staj je še ohranjenih, pastir- jev pa ni več, zato je živina čez leto prepuščena sama sebi. Hiše so grajene iz kamna, pokrite pa so s skodlami. Notranja ureditev je smotrna. Kamniti portali iz srede 19. stoletja so dokaz, da so bile tedaj v vasi vse večje prezidave. Verjetno je bila do tedaj večina hiš lesenih, s črno kuhinjo in lesenim dimnikom. Tako je grajena neka ohranjena lesena najemniška koča. Po hišah je ohranjenih več lepih lesenih stropov z ornamentike. Vsi robovi desk so dekorativno profilirani. Na prečniku je navadno v sredi lepo izrezljana ro- zeta, včasih jih je celo več in napis z letnico. Večina stropov je izdelal v začetku 19. stoletja domači tesarski mojster, ki se je večkrat signiral: Mateush Potforsh- nek z letnico 1812 ali drugo. To ni bil le tesar, ampak pravi pravcati ljudski umetnik. Istočasno je poslikal zunanjščine hiš neki slikar A. A. povečini z reli- gioznimi, a včasih tudi z lovskimi prizori. Tudi notranji hišni opremi je posve- čena pozornost, ki se med drugim izraža v rezljanih stolih in posteljnih konč- nicah. Za dejavnost iz področja ljudske umetnosti v preteklem stoletju so pomembne votivne podobe iz romarske cerkve Sv. Križ nad Belimi vodami, ki so bile pregledane in fotografirane. Zanimive so tudi šmihelske kaste. Grajene so z velikim smislom za lepoto. Okrašene so bodisi s povezavo obtesanih brun lesenih sten na vogalih, ki pre- haja včasih celo v ornamentiko, bodisi s profiliranimi stebrički ali malim lesenim portalom. Laneno platno izdelujejo doma in ga poleg drugega uporabljajo tudi za moške obleke. Tudi^ prehrana je v tem kraju izredno pestra. Med specialitete prištevajo svinjski želodec, masovnik in najrazličnejše jedi iz sira, smetane in surovega masla. Vsaka hiša ima svoj mlin in v hišo napeljan vodovod. Iz duhovne kulture je bilo zapisanega marsikaj pomembnega. Zenitovanj- ski, krstni, pogrebni in letni običaji so v Šmihelu še živi, prav tako tudi prav- 208 Etnografsko delo Mestnega muzeja v Celju j Ijice in pregovori, ki datirajo še iz časov podložništva in razdeljevanja posestev. Vsak član ekipe je izdelal za svoje območje izčrpne zapiske, obenem s številnimi fotoposnetki in risbami. Za muzejsko zbirko je bOo nabranih nad 50 etnografskih predmetov. Med temi so: vezena peča, kočemajka, črtalo, ralo in lesen plug, panjske končnice, več jarmov in drugo. V istem letu je muzej odkupil celotno valjalnico domačega sukna od Kebra Ivana, Lepa njiva (gl. Fr. Kotnik, Valjalnica ob Libiji, SE II, str. 17), ki pa je zaradi pomanjkanja prostorov v muzeju ostala za zdaj na terenu. Kustos muzeja Moškon Milena je v letu 1957 inventarizirala etnografsko zbirko v Valentinčičevem muzeju v Laškem, ki šteje v celoti 50 predmetov naj- različnejšega izvora. Preparator Vravnik Franjo je vse muzealije tega muzeja prepariral in zaščitil pred propadanjem. Terensko delo etnografske ekipe Mestnega muzeja v Celju v letu 1957 je obsegalo območje nad Lucami v Zgornji Savinjski dolini. To sta kraja: Konjski vrh in Strmec. Posamezne kmetije teh krajev segajo izredno visoko pod Raduho, celo nad višino 1000 m. Sodelovali so: docent dr. Vilko Novak z absolventko etnologije Žnidaršič Zinko, člani etnografske ekipe — Predan Drago, Vreze Jurij in Moškon Milena. Delo je trajalo od U. do 19. julija. Raziskovanje je obsegalo po programu vsa področja etnografije. Bogato primerjalno gradivo sta nudila poljedelstvo in živinoreja, zlasti planšarstvo na planini pod Raduho. Temeljito so bili zajeti pastirski običaji v teh krajih, pre- hrana pastirjev in domačinov. Dr. Novak je proučeval med drugim ljudsko obrt in ljudski promet v teh krajih. Ljudslso stavbarstvo je dalo lepo dopolnilo gradivu, ki je bilo zbrano v prejšnjih letih. Zlasti velja to za kaste, hiše z lesenimi stropi celo iz 17. stoletja in za gospodarska poslopja. Duhovna kultura je bila zajeta v zapisovanju izpovedovalcev o žalik ženah, palčkih, coprnicah, raznih legendah in zgodbah iz domače zgodovine, kar so stari ljudje posredovali s posebno živostjo. Izrednega pomena so izsledki iz domačega zdravstva, saj še danes obsta- jajo domači zdravniki in zagovorniki raznih obolenj, kar je povsem razumljivo glede na oddaljenost krajev od večjih središč. Posle tehničnega risarja je opravljala Žnidaršič Zinka, deloma pa so tlorise hiš in gospodarskih poslopij izdelali člani sami. Številne fotografije, ki so iz- redno lepo uspele, dopolnjujejo tehnično dokumentacijo tega raziskovanja. Ekipa je zbrala le nekaj manjšega orodja iz domače obrti in nekaj stvaritev ljudske umetnosti. Celjski muzej je uvrstil v istem letu med svoje deponirane zbirke zanimivo izvenevropsko gradivo. To je zbirka, ki jo je muzeju zapustila rojakinja Alma Karlinova. Zbirko sestavlja več sto predmetov — uporabnih in dekorativnih iz naj- različnejših dežel, ki jih je prepotovala Karlinova. Med temi so Južna Amerika in vrsta azijskih dežel — Burma, Indija, Kitajska in Japonska. Posebno zani- mivost predočujejo predmeti primitivnih ljudstev, ki žive na otokih Tihega oceana kot so Salomonovi in Fidži otoki. Na vseh primerkih je viden edinstven elementarni čut za dekoracijo čisto preprostega materiala — lesa, kamna in kosti. Omenila bi le nekatere izmed predmetov: tabuje, male tanokije (prav- ljični medvedki), najrazličnejše pahljače, tapete, vezenine, oblačila iz lubja in drugega materiala, nakit, orožje in dragocene nad dve sto let stare japonske lesoreze. Zbirka je bila inventarizirana s pomočjo Th. Gammelinove. Kot se pred- videva, bo gradivo razstavljeno v letu 1958 na občasni razstavi v Celju. 14 Slovenski etnograf 209 Eva Rudolf Résumé L'ACTIVITÉ ETHNOGRAPHIQUE DU MUSÉE MUNICIPAL DE CELJE L'auteur informe sur l'activité etimo graphique du Musée Municipal de Celje (Styrie Inférieure — Slovénie) en 1956 et en 1957. Le rapport mentionne la présentation de la collection ethnographique au Musée, en 1956, et les re- cherches de champ de l'équipe ethnographique du Musée, en 1956 et en 1957. Le Musée a été enrichi par les collections ethnographiques provenant de l'Amé- rique du Sud, de la Birmanie, des Indes, de l'Oceanie, de la Chine et du Japon et dont a fait présent au Musée Mme. Aima Karlin qui a traversé elle-meme ces pays, y receueilli les différents objets ethnographiques et écrit, en allemande plusieurs livres d'impressions de voyage et d'observations ethnographiques. DELO ETNOGRAFSKEGA ODDELKA MESTNEGA MUZEJA V KRANJU Eva Rudolf Mestni muzej v Kranju je bil ustanovljen leta 1953. Njegovo osnovanje so narekovale splošno kulturno-prosvetne potrebe mesta Kranja, predvsem pa ob- stoj obsežne muzejske zbirke, ki jo je v prvih letih po osvoboditvi zbral ravna- telj Srednje tehnične tekstilne šole Č. Zoreč. Prvotna etnografska zbirka, ki se je omejevala predvsem na izdelke ljudske plastike in slikarstva, se je kasneje z nastavitvijo prve strokovne moči v muzeju precej povečala. Vendar se je sistematično delo začelo šele z ustanovitvijo po- sebnega etnografskega oddelka, ki je v začetku leta 1956 dobil svojega prvega kustosa. Zaradi ogroženosti gradiva se je oddelek lotil predvsem zbiranja pred- metov na terenu. Tako je njihovo število že v prvem letu naraslo na 350. Poleg tega se je začelo tudi načrtno pregledovanje etnografsko pomembnejših hiš, njih fotografiranje in vnašanje v posebno kartoteko. Lastnikom so bile razposlane vprašalnice, na katere morajo ob eventuelni popravi ali prezidavi odgovoriti, kaj in kako bodo prezidali. V tem času je bila urejena tudi prva etnografska razstava ljudske p astike in slikarstva na Gorenjskem. Zal je bilo začeto delo kmalu pretrgano, ker je kustos za etnografijo odšel na drugo službeno mesto. Nadaljevalo se je šele aprila 1957 z nastavitvijo nove etnografske moči. Delo oddelka v letu 1957 je bilo usmerjeno v nadaljnje zbiranje predmetov in v poglobljeno arhivsko delo. Ker je bilo treba najjirej rešiti propadajoče gradivo na terenu, je oddelek sistematično pregledal vasi olj vznožju gora (pod Storžičem in Krvavcem), delno pa tudi v dolini. Tako se je povečala zbirka za okrog 240 predmetov. Med njimi prevladujejo keramični izdelki, nato primerki ljudske umetnosti (panjske končnice, slike na steklo itd.). Od hišne opreme so bili najdeni stoli, miza, zibelke, skrinje itd. Skromne so tudi najdbe poljedel- skega in drugega orodja, ljudske noše itd. Z novo ustanovljeno restavratorsko delavnico je za vse predmete omogočeno strokovno restavriranje. Tudi temeljit pregled ljudskega stavbarstva, ki se je začel prejšnje leto, se je nadaljeval na omenjenem območju. Z razposlanimi formularji je bila dosežena vsaj približna kontrola nad trenutnim stanjem in so preprečene možne okvare. Tudi notranja ureditev zbirke je napredovala. Tako so bili inventarizirani vsi novi in še nekaj starih predmetov. Urejena je predmetna in stvarna fototeka, ki se je povečala za 300 kontaktnih kopij, in to iz področja ljudskega stavbar- stva, poljedelstva, živinoreje, noše, običajev itd. Posebna kartoteka skrinj z ori- 210 Tretje posvetovanje etnografov - muzealcev som in podatki o kraju in lastniku, omogoča raziskovalcu fotografiranje in študij. Ko je bil ob koncu leta 1957 opuščen muzej v Radovljici, je prišel ves ma- terial v Mestni muzej v Kranj. Med zbirko je okrog 30 etnografskih predmetov. Dragocena pridobitev je poslikana postelja, datirana z letnico 1841, precej zi- belk, slik na steklo, panjskih končnic, kolovratov itd. Poleg tega pa se je delovno področje Mestnega muzeja razširilo še na bivši radovljiški okraj in zajema trenutno vso Gorenjsko z izjemo Škofje Loke in Kamnika. Tako veliko območje bo v prihodnosti terjalo delo v ekipah, kar do sedaj ni bilo mogoče. Ekipe bodo lahko temeljito raziskale določeno ozemlje in poleg vsega nabrale še veliko podatkov o ljudskem življenju. Mestni muzej je v Prešernovi hiši, kjer pa je zelo malo prostora, saj ima vsega samo tri razstavne sobe. Zato so vsi predmeti shranjeni v depoju in se je muzej lotil sistema občasnega razstavljenja. Tako je bila v začetku leta 1958 urejena enomesečna etnografska razstava, ki prikazuje do sedaj zbrano gradivo s tega območja, in sicer: 1. inventar kmečke sobe z nošo in ljudsko plastiko; 2. kuhinjsko orodje in posodje (keramično, železno, leseno, pleteno) in 3. polje- delsko in gospodarsko orodje in priprave. Razstava ima bolj propagandni po- men, in naj opozori, da je škoda puščati gradivo po depojih in da muzej težko čaka na nove prostore, ki so mu sedaj samo obljubljeni. Druga etnografska razstava bo predvidoma v jeseni 1958. Obravnavala pa bo določeno temo iz Gorenjske. Résumé L'ACTIVITÉ DE LA SECTION ETHNOGRAPHIQUE DU MUSÉE MUNICIPAL DE KRANJ Le rapport expose l'activité de la section ethnographique du Musée Muni- cipal de Kranj, au Gorenjsko (Haute-Carniole — Slovénie), fondé en 1953. Comme le Musée ne dispose pas de locaux suffisants, il n'organise que des ex- positions temporaires. Ainsi, il a organisé, jusqu'a présent, deux expositions de caractere temporaire: 1" Exposition de plastique et de peinture populaires du Gorenjsko, 2" Exposition de meubles, d'ustensiles et de poterie de cuisine ainsi que d'outillage d'agriculture du Gorenjsko. TRETJE POSVETOVANJE ETNOGRAFOV-MUZEALCEV Marijajagodic Dne 15. marca 1.1. je bilo v Etnografskem muzeju v Ljubljani že tretje po- svetovanje slovenskih etnografov-muzealcev, ki ga je organizirala etnografska sekcija pri Društvu muzealcev in konservatorjev LRS. Tovarišica Tončka Urba- sova, kustos Pokrajinskega muzeja v Mariboru, je v imenu etnografske sekcije poročala o teritorialni razmejitvi med slovenskimi muzeji v etnografskem pogledu. Tema referata je bila določena že na prejšnjem drugem posvetovanju, in je nato etnografska sekcija dala posameznim muzejem pobudo za izdelavo predlogov o etnografski teritorialni razmejitvi. Na osnovi teh predlogov, ki jih je komisija prediskutirala na posebni seji, je referentka sestavila omenjeni referat. V uvodu svojega nasploh izčrpnega predavanja je referentka poudarila, da je stara teritorialna razmejitev, ki je veljala za vse panoge muzejske dejavnosti ob zasedanju takratnega muzejskega sveta LRS v maju 1950 v Ljubljani, bolj 14* 211 Vilko Novak administrativna kakor preizkušena, zato ni mogla povsem zadovoljiti potreb, zlasti ne glede etnografske dejavnosti. Pokazalo se je prav v zadnjem času ob vse večjem številu muzejev, da je vprašanje razmejitve med posameznimi muzeji oziroma njihovimi oddelki vedno bolj pereče in da prihaja večkrat do medsebojnih nesoglasij, ki so posebno pogostna pri nabiranju muzejskih predmetov na določenem teritoriju. Zato je potrebna taka oblika medsebojnega sodelovanja, ki bo zagotovila uspešno delo dveh ali več muzejev, če hočemo, da bo muzejsko delo, omejeno na nabiranje muzejskih predmetov in na znanstveno proučevanje terena, imelo resno, znan- stveno osnovo. Vsekakor pa teritorialna razmejitev med posameznimi muzeji ne sme biti tako stroga in dosledna, kot so na primer upravnopolitične ali podobne razme- jitve. Pri razmejitvi v pogledu etnografske dejavnosti naših muzejev bi bilo potrebno, kot je navedla tovarišica Urbasova, upoštevati dvoje: vprašanje kadrov in vprašanje vrste muzejev. Tovarišica Urbasova je poudarila, da naši slovenski muzeji še vedno ni- majo v celoti zasedenih vseh mest etnografov. Spričo tega je ostala njihova etnografska dejavnost precej okrnjena. Kljub temu so se mnogi muzeji, čeprav nimajo močnejšega etnografskega okolja, v svojih predlogih izjavili za upra- vičenost lastnega etnografskega proučevanja terena. Tega pa v marsikaterem pogledu ne bo mogoče takoj izvesti prav zaradi pomanjkanja kadrov. Zato bi bilo treba misliti na to, da se tistim muzejem, ki imajo sedaj le tehniški značaj, omeji delo le na to vrsto dejavnosti in da se etnografsko delo v njihovem zaledju jrepusti najbližjemu sosednjemu pokrajinskemu ali večjemu lokalnemu muzeju, d ima svojega strokovnjaka-etnografa. Referat se je opiral pri teritorialni razmejitvi predvsem na etnografske in deloma tudi na prirodne, historične, kulturnozgodovinske in upravnopolitične enote. Celotno slovensko ozemlje je tako razdeljeno v pet etnografskih enot. v katere so vključeni posamezni muzeji oziroma njihovi etnografski oddelki. Vsaka teh enot ima svoje razmejitvene probleme, ki jih je predavateljica zelo izčrpno obdelala. Po nadrobni diskusiji je bilo predlaganih nekaj tem za naslednje posveto- vanje, ki naj bi bilo v jeseni 1958. leta. Summary THE THIRD CONSULTATION OF ETHNOGRAPHERS - MUSEUM WORKERS OF SLOVENIA The report refers to the third consultation of ethnographers — muséum morkers of Slovenia, mhich mas organized by the Ethnographical Section of the Society of Museum's TVorkers and Conservators of Pop. Rep. of Slovenia in the year 1956 in Ljubljana. The members of consultation discussed on the terri- torial délimitation among Slovenian muséums from tlie ethnographical point of viem. ETNOLOŠKO DRUŠTVO JUGOSLAVIJE Vilko Novak Najpozneje med vsemi strokami v naši državi smo dobili svoje društvo etnologi. Poskušali so ga sicer ustanoviti že pred zadnjo vojno, po njej pa smo potrebo po njem vedno bolj čutili, toda do ustanovitve iz raznih vzrokov ni prišlo. Dne 16. junija 1957 pa se je sestala v Beogradu ustanovna skupščina in ustanovila »Etnološko društvo Jugoslavije«. Sprejela je pravila društva, ki so 212 Etnološko društvo Jugoslavije bila oblastveno potrjena 7. septembra 1937, in izvolila upravni odbor, ki mu predseduje prof. dr. Borivoje Drobnjaković. Slovenijo zastopata v odboru dva člana. Namen društva je, pospeševati raziskavanje teoretičnih, metodoloških in organizacijskih vprašanj v etnologiji; koordinirati etnološko delo v državi, dajati pobudo za etnološka proučevanja širšega pomena, jih voditi in podpirati; objavljati rezultate raziskavanj, podpirati izobraževanje strokovnega nara- ščaja, popularizirati etnološko znanost, vzbujati k zbiranju in varovanju etno- loškega ter vobče muzejskega gradiva; udeleževati se po svojih predstavnikih mednarodnih zborovanj in zastopati državo v mednarodnih etnoloških usta- novah. Društvo, katerega delovanje se razteza po vsem ozemlju FLRJ, more sno- vati tudi republiške in krajevne ter strokovne sekcije. Redni član društva more postati vsakdo, ki dela v etnološki vedi ali je dokončal študij te stroke ter ga sprejme upravni odbor na predlog treh članov. Čeprav je v naši državi dokaj uradnih ustanov, ki raziskujejo ljudsko kulturo in pospešujejo študij etnologije z znanstvenim ali vzgojnim delom, vendar pogreša to delo — morda edini primer v današnji Evropi — nekega središčnega vodstva in vsklajevanja. Posledice tega stanja pa vsi čutimo in prav zato pričakujemo od novega društva mnogo pobude in pomoči. Delo naših strokovnih ustanov je večkrat zelo razcepljeno, ovirano celo tam, kjer bi pri- čakovali podporo zanj. Kljub pomembnemu predmetu, ki ga obravnava, etno- logija ne iiživa tistega ugleda, tiste pomoči in tistega mesta v naši družbi, ki jih zasluži. Temu so krivi tudi nejasni pojmi o njenem bistvu in njenih nalogah, ki so razširjeni tako med zastopniki drugih, celo sorodnih strok, kakor tudi med ostalim občinstvom. Prav zaradi vsega tega je še posebej nujno, da nastopamo v korist etno- loškega dela'enotno v vsej državi. Prva stopnja pri tem je, da uveljavimo enoten naziv za svojo stroko. Po uvodnih člankih v zadnjih dveh letnikih našega časopisa o tem sicer ni treba več obširneje razpravljati, vendar je spričo imena novega društva potrebno poudariti njegovo smiselnost in nujnost. Za enotnost v uporabi naziva etnologija, etnološki se moramo odločiti prav Slovenci, ker sta pri ostalih narodih v naši državi oba izraza v strokovni praksi skoraj izključno rabljena. Nam pa more dosledna uvedba skupnega naziva za znanost in stroko le koristiti, ker nas bo obvarovala škodljive diskriminacije, s katero se nestro- kovnjaki vmešavajo v označevanje naše stroke, razlikujoč etnologijo (in etno- loge) od etnografije (in etnografov) kot dveh različnih stvari ne glede na stanje v svetu in v naši državi. Druga nejasnost izvira iz zamenjavanja ali enačenja pojmov etnologija ali etnografija in folklora — folkloristika. Pri ljudeh brez strokovnega zanimanja bi bilo to še umljivo, težje posledice pa ima pri tistih, ki celo raziskujejo kako panogo ljudske kulture. Celo tam, kjer gojijo folkloristiko »samostojno« (na posebnih katedrah, v posebnih ustanovah itd.), poudarjajo vse bolj. da je folklorno gradivo, to je duhovna kultura, le sestavni del celotne ljudske kulture, povezan z gmotno in družbeno kulturo. Zato brez poznavanja zadnjih dveh ni mogoč študij folklore, katere naziv izvira še iz časov, ko se za ostale panoge niso zanimali in so zanimanje zanjo vzdrževali predvsem amaterji, med kate- rimi so bili tudi gojitelji sorodnih strok (literature, glasbe, likovne umetnosti). Najlaže se izognemo tako neplodnemu in večkrat škodljivemu amaterstvu, kakor tudi cepljenju delovnih moči in načrtov, ako gojimo enotno raziskovanje ljudske kulture z enotnim, najobsežnejšim, mednarodno uveljavljenim nazivom — etnologija, ki so ga že v minulem stoletju uporabljali tudi nekateri Slovenci, ki so bili bolj razgledani v stroki. Le tako bomo zmogli velike naloge, ki so pred nami. Kakor ni še dovolj raziskana Slovenija, tako so v vsej državi še neraziskane krajine: pogrešamo priročnikov o ljudski kulturi posameznih na- rodov v državi, treba nam je monografij o nekaterih še nenačetih področjih ljudskega življenja — vse to smo dolžni opraviti tudi v korist mednarodne 215 Boris Kuhar znanosti, ki pričakuje od nas rešitev teh vprašanj. Marsikaj so nam že v dav- nini opravili tujci, ki raziskujejo razne naše predmete tudi danes — toda to nam ni v čast. Ako teda| pogrešamo enotnega vodstva pri delu, kakor ga imajo drugod v svetu v najvišjih znanstvenih ustanovah, tedaj si moramo nujno po- magati strokovni delavci sami s svojim društvom. Etnološko društvo Jugoslavije bo izdajalo svoj bilten, v katerem bo ob- veščalo članstvo o načrtih in delu. Pripravlja tudi revijo, v kateri bodo objav- ljena glavna dognanja našega dela. Posebno pomembno pa bo še letos prvo posvetovanje jugoslovanskih etnologov, ki nas bo povezalo v trdno delovno skupnost, obravnavalo nadrobni delovni načrt in kritično pregledajo stanje etnologije v Jugoslaviji. Résumé LA SOCIÉTÉ YOUGOSLAVE D'ETHNOLOGIE Le 16 juin 1957, fut fondée, a Belgrade, la Société Yougoslave d'Ethnologie dont l'activité s'étend sur tout le pays. Le but de la Société est d'encourager la recherche méthodique de la culture populaire, de se préoccuper du progres de la science ethnologique du pays, de représenter la Yougoslavie aux congres internationaux et aupres des institutions internationales. La Société vient de publier un Bulletin pour ses membres, elle se propose de commencer la publi- cation d'une revue représentative et prépare des conférences d'ethnologues you- goslaves et balkaniques. ČETRTI KONGRES FOLKLORISTOV JUGOSLAVIJE V VARAŽDINU Boris Kuhar Od 28. avgusta do 1. septembra 1957 je bil v Varaždinu kongres folkloristov Jugoslavije. Pet polnih dni so zborovali številni domači in tuji narodopisci. Zadnji dan so razpravljali tudi o svojih društvenih problemih in izvolili novi odbor Zveze folkloristov Jugoslavije s prof. Zoranom Palčokom na čelu. Nad 50 referatov in koreferatov z važnimi in zanimivimi temami je bilo na sporedu kongresa in njegovih komisij. Težko je v kratkem sestavku obnoviti številne važne misli, predloge, mnenja in ugotovitve na tem pomembnem po- svetovanju naših folkloristov. Le v skopih besedah se lahko ustavimo pri ne- katerih najvažnejših in hkrati še posebej pregledamo slovenski delež. Osrednja tema kongresa je bila glasbena folklora Panonskega bazena. Ta izredno zanimiva muzikološka tema je bila povezana z območjem, na katerem je bil kongres. Obravnavanje te teme je bil pravzaprav dober poskus, da se v prijateljski razpravi brez nacionalističnih predsodkov pretresejo vsi problemi izvora karakteristične glasbe, ki jo mnogi imajo za madžarsko, a je prav tako lastna tudi mnogim drugim območjem Panonskega bazena in njegovega obrobja. O vsem tem je v glavnem referatu na kongresu obširno razpravljal dr. Vinko Z g a n e C iz Zagreba. Izčrpno je prikazal ta problem predvsem za Medjimurje. Po njegovi ugotovitvi je mnogo skupnih potez v glasbeni folklori Madžarske, Slovaške, Prekmurja, pa morda tudi Ukrajine. Zato je postavil referent zani- mivo hipotezo o skupnem izvoru glasbene folklore podonavskega bazena. Hipo- tezo je razvijal naprej, ko je v njo vključil še ugibanja, kje bi utegnil biti ta izvor. Morda je bilo to Pripjatsko močvirje? Ali domovina Čeremisov ali drugih 214 IV. kongres folkloristov Jugoslavije v Varaždinu ¦ ugro-altajskih narodov? Morda so bili to celo Svetopolkovi Slovani? Razum- ljivo je, da je za vsako tako domnevo postavil dr. Žganec velik vprašaj, z njim pa pred vse folkloriste veliko nalogo, da s skupnimi napori rešijo to zapleteno vprašanje. Na samem kongresu se je ukvarjalo s tem več strokovnjakov glasbene folklore. Med drugimi je dr. Radoslav Hrovatin podal obširen muzikološki pregled folklore v okolišu jugoslovansko-avstrijsko-madžarskega tromejnika. Na tem prehodnem ozemlju se pojavljajo glasbeni elementi, ki so značilni tudi za sosednja območja. Po njegovih ugotovitvah moramo v kulturi tega pasu iskati poleg reliktov davne tradicije predvsem še živo ustvarjalnost. Prvi dan kongresa so se lahko vsi udeleženci seznanili v besedi in sliki z etnografskimi in še posebej folklorističnimi posebnostmi pokrajine, kjer so zborovali. V naslednjih dneh pa so si v dveh prijetnih izletih v Ptuj in Prelog še na kraju samem neposredno vse to ogledali. Osnovne probleme etnografije Medjimurja je razložila ravnateljica Etnografskega muzeja v Zagrebu Marijana G u š i č s svojimi sodelavkami. Obširen etnografski opis sosednjega sorodnega ozemlja, to je severovzhodne Slovenije, je podal ravnatelj Franjo Baš. Njegov zgodovinsko-etnografski oris severovzhodne Slovenije je obsegal duhovno kot materialno kulturo tega območja. Po njegovih besedah izhaja iz značaja in pre- teklosti pokrajine tudi ljudska kultura, ki je očitna v bivališčih ne malo pro- metnih legah v domači obrti in navadah, predvsem pa še v avtarkičnih naseljih, ki pa se z vsakim dnem kulturno bolj in bolj nive irajo. V sklopu teh predavanj je treba omeniti tudi predavanje dr. Nika Kuret a o dosedanjih raziskovanjih kurentov na Ptujskem polju. Referent je postavil kurenta v zboru evropskih mask kot postpaleolitski pojav. Kurent je kot pojav neolitske kmečke kulture izrazit lik spomladanskih ritualov. Na kongresu smo poslušali še druge zanimive referate o problemih naše ljudske glasbe, o vprašanjih ljudske književnosti, plesov, iger in običajev. V tem sklopu je bila izredno dobro zastopana tudi slovenska ljudska pesem. Dr. Va- lens Vodušek je podal sistematsko analizo o izvoru in razvoju petčetrtinskega takta v slovenski ljudski glasbi. Kot osnovo za svoje zaključke je avtor navedel formalne, tekstno-tematske in geografsko karakteristične pesmi tega tipa. Nje- gov zaključek je, da kažejo vsi formalni kriteriji na arhaični izvor tega rit- mičnega tipa, prav tako pa nam to potrjuje tudi današnja razširjenost teh pesmi. Dr. Zmaga Kumrova se je lotda na kongresu zanimive teme o izročilu, vsebini in pomenu slovenske ljudske pesmi »Pegam in Lambergar«. Nadrobno je podala analizo besedila in napeva ohranjenih inačic. Po obravnavi vsebin- skega ozadja pesmi je postavila trditev, da pesem ne opisuje viteškega turnirja, temveč dvoboj med življenjem in smrtjo, h kakršnemu so izzivali klativitezi junake v poznem srednjem veku. V naši pesmi je Pegam prav tip takega klati- viteza, izzivača. Lambergar je zgodovinska oseba, zato lahko tudi nastanek pesmi zanesljivo postavimo v pozni srednji vek do 16. stoletja. Osnovni motiv jesmi pa je dosti starejši, saj gre tu za boj junaka z velikanom, kar pomeni v listvu boj med dobrim in zlim, svetlim in temnim, motiv, ki ga srečujemo vse- povsod v ljudskem izročilu. Posebnosti koroške ljudske pesmi je lepo orisal dr. Pavle Zablatnik iz Celovca. Navedel je predvsem karakteristične epske in lirične motive te vrste pesmi. Iz njegove razlage sledi, da segajo najstarejše legendarne pesmi še v dobo pokristjanjevanja. V tej dobi so nastale tudi najstarejše kolednice. Križarske vojne so dale ljudski pesmi vrsto novih motivov, v dobi turških vpadov so vzklile zlasti junaške pesmi o Kralju Matjažu, Kraljeviču Marku in Miklovi Zali. Motivi lirične pesmi so večinoma občečloveškega značaja. Ob teh je za- nimivo prisluhniti, kako koroški Slovenci v jsesmi na svoj posebni način izražajo svoje misli in svoja čustva. Kot otožen klic hrepenenja po toplem domačem ognjišču doni koroška slovenska ljudska pesem, ki opeva dom in domovino. Pomembna tema, posebna točka dnevnega reda, je bila definicija pojma »folklora«. Stara pravda med našimi folkloristi in etnologi nasploh o pravem 215 Niko Kuret imenu za njihovo znanost se je kar burno razvnela tudi na tem kongresu. V kratkem, toda jedrnatem referatu je svoje misli o tem problemu razložil dr. Bra- nislav Rusić iz Skopja. Po njegovih besedah bi morali besedo folklora izena- čiti s pojmom »ljudska umetnost«. Tako bi lahko n. pr. glasbeno folkloro za- menjali z »ljudsko glasbo« itd. Na vprašanje, ali je folklora posebna znanost, je dr. Rusič odgovoril, da je povsem jasno, da je folklora del širše znanosti — etnologije (ne etnografije). S pravne strani pa je dobro osvetlil pojem folklora, folkloristika, etnogra- fija in etnologija dr. Sergij Vilfan. Tudi on je naglasil, da samo ime ni važno za določeno znanost, temveč je tu važna vsebina. V razpravi smo lahko slišali najrazličnejša mnenja in številne predloge, žal pa je na kongresu le pri tem tudi ostalo. Preveč je bilo še drugih tem in problemov, ki so nas vse skupaj opozorili, da čas ne čaka, temveč gre posebno še pri nas z izredno hitrimi koraki naprej, gradi nove odnose, novega človeka, ustvarja nove potrebe. Toda prav za to boljše razumevanje novega je potrebno, da temeljito poznamo vse pozitivne elemente kulture, ki jo je ustvaril sam na- rod, in jo proučuje naša veda, pa naj se ta imenuje folklora, etnografija ali etnologija. Résumé LE IV" CONGRES DES FOLKLORISTES DE YOUGOSLAVIE, A VARAŽDIN Du 28 aout jusqu'au P' septembre 1957, le congres annuel des folkloristes de Yougoslavie a eu lieu a Varaždin, en Croatie. Pendant cinq jours, de nom- breux ethnographes yougoslaves et étrangers se réunissaient a des séances de trvail. Plus de 50 communications intéressantes occupaient le programme du congres et de ses commissions. Le theme central du congres était le folklore musical du Bassin Pannonien. Des conférences a part exposaient les curiosités ethnographiques du Medjimurje. La définition de la notion de «folklore» figu- rait au programme en theme particulier. Avec cela, le congres discutait encore d'autres problemes de la musique populaire yougoslave, des questions de la littérature orale, des danses, des jeux et des coutumes populaires. SLOVENSKI ODBOR ZA ETNOGRAFSKI FILM Niko Kuret Spomladi 1957 je bil na pobudo CIFE-UNESCO ustanovljen oficialni ju- goslovanski Komite za etnografski film, ki mu predseduje univ. prof. dr. Milo- van Gavazzi (Zagreb) ter v njem zastopata Slovenijo ravnatelj Boris Orel in podpisani. Zaradi pomanjkanja vsakršnih denarnih sredstev živi ta komite samo na papirju; ker članom nima kdo plačati potnih stroškov, se doslej ni mogel niti enkrat sestati. Zanimanje za etnografski film pa je pri nas vendarle živo. Tako se je Zveza društev folkloristov Jugoslavije na predlog Slovenskega etnografskega društva odločila, da uvrsti v spored svojega kongresa v Varaždinu (konec avgusta 1957) tudi »večer etnografskega filma«. Na njem sem podpisani govoril o pomenu in metodiki etnografskega filma,* nato pa sem predvajal film Inštituta za slovensko narodopisje SAZU »Lavfarji v Cerknem« (scenarij: Peter Brelih, kamera: Boris * Izvajanja izidejo v zborniku predavanj varaždinskoga kongresa (v tisku). 216 .Slovenski odbor za etnografski film Brelih; 16 mm/240 m) in tri tilme iz proizvodnje Triglav-filma: Zima mora umreti. Nevesta le jemlji slovo. Pomlad v Beli krajini. Kaže, da so v Sloveniji tla za etnografski film še najbolj pripravljena. Zato je v okviru Slovenskega etnografskega društva čisto naravno nastal pod konec leta 1957 slovenski odbor za etnografski film. Zamišljen je kot koordinacijsko telo etnografov in filmskih producentov. Tvorijo ga predstavniki etnografskih ustanov (stolice za etnologijo na univerzi, Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, Glasbeno-narodopisnega inštituta. Etnografskega muzeja in Tehniškega muzeja Slovenije), filmskih producentov (Triglav-filma, Viba-filma, Televizije Ljubljana ter Zavoda za šolski in poučni film) in filmskih delavcev (Društvo slovenskih filmskih delavcev). Prvi sestanek odbora je ugotovil soglasje v naslednjih točkah: 1. Potrebno je, da se snemajo filmi z etnografsko tematiko. 2. Etnografske ustanove tega že zaradi pomanjkanja denarnih sredstev ne zmorejo. 3. Filmska podjetja kažejo zanimanje za snemanje takšnih filmov. 4. Potreben je organ, ki naj daje pobude pri ustvarjanju slovenskega etnografskega filma ter naj usmerja in koordinira slovenske napore v tej smeri. 5. Nujno potrebno je, da pri vsakem etnografskem filmu sodeluje etnograf, ki s svojim imenom jamči za znanstveno točnost vseh etnografskih elementov v filmu. 6. Ločiti je med arhivskim snemanjem, ki ima predvsem študijski in le drugotno praktični pomen, ter med snemanjem za distribucijo. 7. S svojim delovanjem naj novi organ pomaga jugoslovanskemu odboru za etnografski film pri njegovih širših nalogah in pri izvajanju nalog mednarodnega odbora za etnografski film (CIFE) v okviru UNESCO. Slovenski odbor za etnografski film, ki mu predseduje ravnatelj Boris Orel, je za zdaj zbral in izdal v pregledni obliki (Slovenski etnografski film — predlogi in dosežki. Januar 1958. Ciklostil) gradivo, ki so ga prispevali vsi člani odbora. Obsega etnografske téme, ki bi jih kazalo realizirati, in vse filme z etnografsko tematiko, kar jih doslej že imamo. Predlogov, urejenih po strokov- nih skupinah, je kar 103. Realiziranih etnografskih filmov premoremo doslej 29. Kot producenti nastopajo: Triglav-film (15), Viba-film (6) in Inštitut za slo- vensko narodopisje (8). Pozimi je še Televizija Ljubljana posnela en film. Te številke seveda varajo: med filmi Triglav-filma zavzemajo večino posamezne točke v nekdanjih Filmskih obzornikih, med filmi Viba-filma gre večidel za etnografsko pobarvane dele drugih filmov, od filmov Inštituta za slovensko narodopisje SAZU (vsi 16 mm) pa je le enega mogoče predvajati, drugi zaradi pomanjkanja denarnih sredstev še niso montirani, nekateri niti ne razviti in ne kopirani. Sicer pa se v razvoju slovenskega etnografskega filma po. analizi odbora kaže trenutno tale slika: a) 35 mm-ski film. Producenti niso nenaklonjeni snemanju kratkih filmov z etnografsko tematiko. Težave nastajajo pri umetniških svetih, ki ali zavra- čajo scenarije kot nedognane (tako se je zgodilo s filmom o bohinjskih ženah) ali pa tematiko z jalovimi izgovori odklanjajo (Štehvanje). Dejstvo je, da nam dobrih scenaristov primanjkuje. Zdi se pa tudi, da se odgovorni ljudje pri filmu zaradi neuspehov v preteklosti, ki so jih njihovi predniki sami zakrivili (pri- meri: Pod lipo. Vasovanje, Ribničan bi plesal rad), umikajo v drugo skrajnost in tako z vodo vred tudi otroka izlivajo iz kadi. Treba bo pregnati nepotrebni strah pred etnografskimi temami in se dati prepričati, da je našim ljudem pri srcu vse, kar je našega, in da etnografskih filmov težko čakajo! Umetniški svetovalci naših producentov bodo morali najti pot do ljudske kulture in se odločiti za aktivno sodelovanje z etnografi. S skupnimi napori bo treba vzgajati scenariste — ali smo doslej sploh kaj storili v tem pogledu? To so konkretne naloge. Če jih ne bomo sprejeli, se odpovejmo etnografskemu filmu za široko distribucijo. b) 16 mm-ski film (arhivska snemanja). Inštitut za slovensko narodopisje SAZU rešuje v smislu smernic CIFE-UNESCO izginjajoče ostanke starosvet- nosti na filmski trak. Za zdaj se ni menil za to, ali bo s svojimi sredstvi trakove 217 Niko Kuret mogel razviti, kaj šele kopirati in montirati. Glavno mu je bilo, da je posamezne pojave rešil pozabe. Takšno stanje dolgo ne more trajati. Treba bo najti do- datna sredstva, da se posneti filmi dokončajo, a tudi redna sredstva, da se bodoča snemanja izvedejo do zadnje faze. Pomoč je nujna, če nočemo, da ljudje, ki so doslej delali brez nagrad in teh tudi v prihodnje ne pričakujejo, zapadejo malodušju. Ako se odboru za etnografski film ne bo posrečilo doseči, da se težavno stanje slovenskega etnografskega filma popravi, se bo njegova vloga skrčila na zgolj birokratsko registriranje tridesetorice filmov in bo njegov nadaljnji obstoj iluzoren. Résumé LE COMITÉ SLOVENE DU FILM ETHNOGRAPHIQUE L'auteur mentionne, d'abord, la fondation du Comité yougoslave du film ethnographique, en 1957, présidé par le professeur Milovan Gavazzi (Zagreb), et la «Soirée du film ethnographique» qui a eu lieu lors du Congres de l'Union des Sociétés folJcloriques de Yougoslavie, a Varaždin, en aout 1957. L'intéret pour le film etlinographique étant tres vif en Slovénie, un Comité slovene du film ethnographique s'est constitué au sein de la Société slovene d'ethnographie, a Ljubljana, en décembre 1957. Ce Comité, présidé par Boris Orel, voudrait servir d'appui au Comité yougoslave du film ethnographique, et répondre surtout aux besoins spéciaux de la Slovénie. Il a établi, tout d'abord, une liste de 103 themes ethnographiques aptes a etre filmés, en Slovénie, et mis en évidence les films Slovenes de genre ethnographique réalisés depuis 1945 (21 films de 35 mm et 9 films de 16 mm). Dans l'avenir, il faudra surtout vaincre les difficultés qui s'imposent a la production de films ethnographiques de large distribution (35 mm). Quant a la production de films ethnographiques de genre scientifique (16 mm), assumée en général par l'Institut slovene des traditions populaires aupres de l'Académie Slovene des Sciences et Beaux-Arts, elle se heurte a des obstacles d'ordre financier. C'est au Comité de trouver les possi- bilités afin que la production de films ethnographiques des deux genres puisse continuer. MEDNARODNI SEMINAR ZA ETNOGRAFSKI FILM V PRAGI 1957 Niko Kuret CIFE (Comité international du film ethnographique) s sedežem v Parizu, ki so ga ustanovili v okrilju UNESCO 1956 in ga tvorijo nacionalni komiteji za etnografski film (doslej jih je 9, med njimi je najmlajši jugoslovanski), prireja pogoste seminarje (»colloques«). Šesti po vrsti je bil seminar v Pragi septembra leta 1957. Oficielni delegat za Jugoslavijo je bil prof. Zvonko Ljevaković, za Slovenijo sem se ga neoficielno udeležil podpisani. Osrednji predmet pogovorov sta bila razmerje med etnografom in filmarjem ter vloga etnografske tematike v filmski proizvodnji. Glavna referenta sta bila prof. Karel Plicka (Praga), Osnovna vprašanja etnografskega filma, in A. Métraux (UNESCO — Paris), Etnografska veda in film. Posamezne delegacije so precizirale svoje pojmovanje etnografskega filma, tako tudi jugoslovanska. Delegacije so predvajale tudi svoje filme (Jugoslavija: Zvone Sintič, Zima mora umreti [Kurentovanje] ter Metod in Milka B ad jura. Pomlad v Beli Krajini), o katerih so udeleženci nato diskutirali. Kurentovanje, ki je zaradi stiske s časom edino prišlo na spored, je 218 Seminar za etnografski film v Pragi vzbudilo veliko zanimanje in priznanja.* Zadnji dan je bil posvečen praktič- nemu delu v praškem >filmskem mestu« Barandovu. Jedro razprav so zajele naslednje resolucije: I. Projekt Vzhod-Zahod Mednarodni komite etnografskega filma, k je bil ob svoji ustanovitvi vključen v dve mednarodni organizaciji, v Mednarodne kongrese antropoloških in etnoloških ved na znanstve- nem ter v Mednarodno federacijo filmskih arhivov na filmskem področju, ne more puščati v nemar projekta UNESCO: >Medsebojno upoštevanje kulturnih vrednot Vzhoda in Zahoda.« Živo si želi, da se mu predloži natančno poročilo, ki naj mu pomore pri odločitvi, v kolikšni meri in na kakšen način bi mogel prispevati k njegovemu uresničenju. Komiteju se zdi zaželeno, da se zajamejo v. ta projekt, ako naj dobi polno znanstveno vrednost, vse kulture v kateri koli zemljepisni legi. Hkrati je mnenja, da je treba obravnavati, ako naj nameravano sodelovanje obsega produkcijo in izmenjavo filmov, Vzhod in Zahod s sta- lišča absolutne recipročnosti. II. Problem cenzure Seminar izraža željo, naj se pripravi mednarodna akcija proti nevarnostim cenzure na področju filmov etnografskega značaja. Dejansko kaže, da bi delno ali v celoti izvajana cen- zura nad takšnimi filmi privedla do omejitve v obdelavi snovi in s tem do znižanja splošne znanstvene ravni, kar je nezdružljivo s sleherno znanstveno dejavnostjo in kar brani ljudem dostop v področje znanosti in se tako konča v resničnem samomoru. III. Analiza in katalogizacija filmov Upoštevajoč važnost razširjenja vseh dokumentov, ki so v zvezi z etnografskim filmom, opozarja seminar, da bi UNESCO moral: 1. izdati drugi katalog etnografskih filmov in, ako tega ne stori, pristati, da ga izdamo mi drugod; 2. pripraviti izdajo nadaljnjih katalogov in dati na razpolago sredstva za izdelavo in iz- dajo teh katalogov. V tej zvezi naproša seminar nacionalne komiteje, naj sodelujejo pri katalogu po začasnem vzorcu analize, kot ga je predložil CIFE. IV. Ohranitev filmov Seminar želi, naj bi nacionalni komiteji in podobne ustanove: 1. poskrbeli, da se pri montaži odpadlo gradivo etnografskega značaja shrani in uredi; 2. okrepili sodelovanje z nacionalnimi filmotekami in v okviru vsake filmoteke ali v tesni zvezi z njo uredili zbirko, ki bi predstavljala arhiv etnografskih filmov. V. Razširjanje in iizmenjava filmov Seminar želi pripomoči k izmenjavi in razširjenju etnografskih filmov na naslednji način: 1. Prodaja nekomercielnh filmov: Seminar osvaja načelo prodaje filmov za dvojno ceno kopije (v deželi, kjer je bil film izdelan) po posredovanju CIFE. 2. Izmenjava in cirkulacija komercielnih ali nekomercielnih filmov: Seminar priporoča iz- menjavo ali cirkulacijo filmov med posameznimi nacionalnimi komiteji. Dokončna izmenjava bi se dala izvesti na osnovi enakovrednosti filmov (dolžina, barva, tehnična kvaliteta). Občasna izmenjava od enega komiteja do drugega bi potekala — razen v izjemnih primerih — preko FIAF. Vsekakor je treba CIFE, če ne deluje kot posrednik, o zamenjavi obvestiti. 5. Seminar priporoča, naj bi vsak nacionalni komite v svoji deželi prevzel odgovornost za uporabo etnografskih filmov, ki na noben način ne smejo biti modificirani in ne predvajani občinstvu, kakršnemu niso namenjeni. 4. Televizija. a) Seminar jemlje z zadovoljstvom na znanje predlog UNESCO, da bo včlanjene države opozoril na obstoj nacionalnih komitejev. Le-ti bodo mogli javiti televizijskim postajam, kateri etnografski filmi obstajajo in katere bi kazalo predvajati v televiziji za medsebojno spozna- vanje narodov, b) V primeru mednarodnega izmenjavanja teh filmov bo CIFE prevzel nalogo posrednika, če pa že to ne, ga je treba o tem obveščati. VI, Odnošaji s komercielnim filmom Spričo stalno naraščajočega števila in izrednega komercielnega uspeha laži-dokumentarnih filmov se seminar upira uporabi filmskih dokumentov, ki jih snemajo v različnih kulturnih območjih in jih proizvajajo zaradi senzacionalnosti, pa resničnost docela pačijo ali pa jo kažejo v popačeni in nerazumljivi podobi. Nevarnost, ki nastaja zaradi razširjanja takšnih filmov, se * Gl. moje poročilo v »Naših razgledih« 7 (1958), "6. 219 Franjo Baš nam zdi precejšnja, saj predstavlja oviro za boljše spoznavanje in sporazumevanje med narodi. Seminar prosi vse producente, naj se zavedo svoje odgovornosti na tem področju. Seminar ; naproša nacionalne komiteje, naj ta poziv v svojih deželah kar se dâ na široko razširijo. " Seminar tudi z zadoščenjem sprejema povabilo beneške Biennale, naj bi se priredil v začetku ' septembra prihodnjega leta mednarodni sestanek za razgovor o temi: Etnografija in komer- cielni film. i VII. Splošni predlogi 1. Glede na naglo ginevanje nekaterih kultur in upoštevajoč stalno spreminjanje sodobne ^ civilizacije opozarja seminar organe javne uprave na nujnost, da se izvede temeljita filmska , dokumentacija na tem področju. Predlaga, naj bi se izvedba te dokumentacije zasnovala, kolikor najbolj mogoče, v okviru ^ mednarodnega sodelovanja, toda ob sodelovanju kompetentnih etnografov prizadetih dežel. ^ Naprošajo se organi javne uprave in znanstveno-raziskovalne ustanove za kar najizdat- nejšo finančno pomoč. Zeli, naj bi se dovolile pri mednarodni zamenjavi realizatorjev kar se da velike olajšave glede cirkulacije gradiva preko državnih meja. ^ 2. Spričo posebno iskrenih in prisrčnih odnosov med etnografi in filmskimi delavci na eni | strani ter zastopniki nacionalnih komitejev in nacionalnih ustanov zastopanih držav na drugi strani ter po izredno plodnih teoretičnih delovnih sestankih in predvajanju filmov z njih analizo ^ seminar ugotavlja: : a) Potrebo po Čimprejšnji izdelavi natančne tipologije filmov etnografskega značaja in i prosi, naj se vsak nacionalni komite seznani z delovnim dokumentom italijanske delegacije, ki ] naj mu rabi kot osnova za izdelavo predlogov. Seminar želi, naj bi se nov mednarodni sestanek J v najkrajšem času posvetil samo tej temi. ¦ b) Ugotavlja, da je visoka tehnična raven neizogibni pogoj za eksistenco etnografskih ; filmov. Zato predlaga, naj bi vsak nacionalni komite dal pobudo za prirejanje tečajev za filmsko ; prakso, namenjene študentom etnologije ob sodelovanju filmskih učnih zavodov. Nadalje pri- poroča nacionalnim komitejem, naj obstoječe odnose med filmskimi delavci in etnografi v svojih ] deželah s sistematičnimi sestanki in praktičnimi seminarji poglobe in s tem omogočijo boljše sodelovanje med njimi. c) Potrjuje, da je osnovni pogoj za sleherni etnografski film, naj bo že znanstven ali splošno izobraževalen, spoštovanje popolne resničnosti in neokrnjenosti. \ d) Seminar je prepričan, da bo etnografski film, ki se bo ustvarjal v pravkar določenem ; smislu, postal eno izmed najuspešnejših sredstev za boljše spoznavanje, to se pravi, za boljše 1 razumevanje med ljudmi. Šesti mednarodni seminar o etnografskem filmu je bil zgovoren ; dokaz za to. ; e) Končno se seminar toplo zahvaljuje češkoslovaški nacionalni komisiji za UNESCO in > vsem tistim, ki so s tolikšno požrtvovalnostjo pripomogli k uresničenju tega seminarja ter ^ mogoČili tako odločilno in prijateljsko snidenje. ^ i Résumé ^ LE COLLOQUE INTERNATIONAL DU FILM ETHNOGRAPHIQUE '\ A PRAGUE EN 1957 j Î L'auteur donne un href rapport sur l'activité du CIFE et sur les themes du \ colloque de Prague. Il y joint le texte intégral des résolutions du colloque. J VIKTOR GERAMB Franjo Baš Dne 8. januarja 1958 je umrl v Gradcu Viktor Geramb, upokojeni profesor za etnografijo na tamkajšnji univerzi in ustanovitelj etnografskega muzeja pri Joaneju. Bil je naš strokovni sosed, v razpravah o kmečki hiši in ljudski noši tudi naš sodelavec, v organizaciji in izgradnji muzeja pa kulturni delavec, ki je na širokem obzorju postavljal cilje, kakršne je mogel in jih more s pridom upo- števati vsak muzejec. 220 In memoriam Viktor Geramb Geramb je bil prvi bližnji etnograf, ki je začel tudi zgodovinsko obrav- navati pridobitve ljudske kulture; tako je delovna načela svojega akademskega učitelja R. Meringerja o jezikoslovnem razlaganju spomenika ali njegovih funk- cij razširil še na črpanje ustreznih pisanih virov. To se očituje že v njegovi prvi obsežnejši študiji o štajerski dimnici, zlasti pa pozneje v kulturni zgodovini dimnice in v knjigi o štajerskih nošah. Medtem ko se razprave o dimnici doti- kajo severovzhodne Slovenije le v manjši meri, pa je Geramb v štajerskih nošah zajel zlasti z zapuščino nadvojvode Johanna tudi slovenještajerske in ob tem kartografsko ugotavljal napredovanje modnih in industrijskih ter nazado- vanje domače-obrtnih noš. Pri teh delih je upošteval dognanja iz slovenske strokovne delavnosti in tovariško vedno opozarjal na nemške izsledke in graško gradivo o naših krajih. V novem graškem etnografskem muzeju je zelo posrečeno strnil siste- matsko razstavno metodo s kulturnozgodovinsko in z novimi razstavnimi pri- jemi približal spomeniške predmete življenjskemu okolju in času, ko so bili v službi človeka. Z določno sistematsko razstavo pa je ponazoril zgodovino štajerske obleke v tako imenovani dvorani noš, kjer je prvič obnovil tudi nošo Slovencev iz časa preseljevanja ljudstev. Njegovo muzejsko razstavno delo je teklo vzporedno s pisateljskim, tako da je pomenila muzejska zbirka od zbi- ranja gradiva v pokrajini do legendiranja razstav stvarno spomeniško pripravo in dokumentacijo za spise, ki so, če odštejemo njegova leposlovna dela, odsev Gerambovega muzejskega dela o hiši in noši. Prosvetno je za široko javnost nadaljeval muzejsko delo s skrbjo za ohranitev domačnosti v bivališču, kraju in pokrajini, v organizaciji skrbstva za času ustrezno podobo noš in navad. Njegovo prizadevanje je v povezavi z industrijo vodilo do lepih uspehov, tako da ima Štajerska danes v svoji zunanjosti očitni pokrajinski in kulturni obraz zlasti v splošni rabi ausseeške noše, ki je časovna moda ni mogla izpodriniti. Muzejsko, pisateljsko in domačijskovarstveno je Geramb zgledno opravljal znanstvene in prosvetne muzejske naloge, ko je ob reševanju ene postavljal temelje za drugo. Geramb je bil najboljši muzejski sosed, kar je dokazal v težjih časih hitlerjevske okupacije, ki je s telefonsko upokojitvijo zadela tudi njega. Slo- vence in Jugoslovane je spoštoval in pozitivno vrednotil slovenska, hrvaška in bolgarska etnografska prizadevanja. Hercegovino je smatral za evropski etno- grafski muzej. Severovzhodne Slovenije med okupacijo načelno ni obiskal z utemeljitvijo, da jo hoče videti samo resnično kot je, in ne nasilno prebarvane. Z znanstvenim delom in osebnim razmerjem do Slovencev je Geramb za- dolžil tudi slovensko etnografijo, da ohrani njegov spomin. Zusammenlassung VIKTOR GERAMB Im Nachrufe werden seine Fachleisiungen und seine Einstellung der jugo- slamischen und besonders der slowenischen Volkskunde gegenüber SewvT'^'-'t. V. Geramb betrachtete Hercegovina und Süd-Dalmatien als ein lebendiges Volks- kundemuseum in situ und auf den Jahrmärkten im slowenisch-kroatischen Grenzgebiete im Bereiche der Drau studierte er die Volkstrachten immer wieder. Während der Okkupation 1941—1945 besuchte er das slowenische Drau- und Sawegebiet grundsätzlich nicht, da der Okkupator, nach seinen eigenen Worten, den kulturellen Ausdruck des okkupierten Gebietes verunstaltete und sein wahres Leben entartete. 221 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE Marentič Janez ing., Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom. Uredil ing. Jože Levstik. Izdala Kmečka knjiga. Ljubljana 1957. 8». 174 str. Knjiga je dokument o smotrnem raziskovanju socialnih vprašanj zlasti na vzhodnem slovenskem podeželju, ki ga je za čas med obema vojnama opravil član CK KPS in njegove kmečke komisije, agronom J. Marentič. Po rodu iz belokranjske izseljenske rodbine je v otroški dobi izgubil starše, ki so pustili zdravje na delu v Severni Ameriki. Po gimnaziji v Ljubljani je končal leta 1934 agronomsko fakulteto v Zagrebu. V srednji in na visoki šoli je vodilno sodeloval v naprednem gibanju in od 1930 zbiral gradivo za pričujočo študijo, ki jo je napisal leta 1936. Tuberkuloza mu je leta 1942 ugasnila luč življenja. Ob štiri- desetletnici oktobrske revolucije je njegov visokošolski sodelavec in prijatelj prof. ing. J. Levstik uredil rokopis za izdajo, približal v toplem predgovoru bralcu avtorjevo osebnost in ga vpeljal v politično kmečko delo KP ter v avtor- jevo politično življenje s ponatisom članka Vlada Kozaka »Nekaj o delu Partije med slovenskim kmečkim ljudstvom v predvojni dobi« iz »Dela«, 1949, št. 5. Marentič začenja analizo slovenske vasi s pogledom na njeno zgodnje- fevdalno avtarkijo, ki jo nadaljuje z razkrivanjem proizvajalnih, kreditnih, pro- metnih in trgovskih vplivov kapitalizma na našo vas, se pravi z obravnavanjem njene socialne diferenciacije in vedno očitnejše razlike med malim kmetom in velikim posestnikom, ki je vodila do proletarizacije malega kmeta. S kapita- lizmom povezana proletarizacija vasi se je kazala v propadanju kmetij, nespo- sobnosti za investiranje, izseljevanju kmetov, izčrpanju plodne zemlje, nazado- vanju živine in gozdov in do vse nižje življenjske ravni kočarjev in malih kmetov, ki so imeli iste koristi kot industrijsko delavstvo, saj so bili za življenje skupaj navezani na mezdno delo. Vaški prolétariat je imel leta 1931 pri 76 % kmečkega prebivalstva 29 % zemlje; srednje kmete (10—30 ha) s 27 % zemlje je 23 let med obema vojnama skoraj uničilo, jih tako približalo kočarjem in malim kmetom ter ločilo od gruntarjev in veleposestnikov. 8 % gruntarjev in vele- posestnikov je imelo 44 % zemlje, obvladovalo vse gospodarsko in politično živ- ljenje vasi in imelo iste koristi kakor industrijski kapital. Kapitalizem je s so- cialno diferenciacijo slovenske vasi v kočarje, male in srednje kmete kot ve- činski sloj in pa v velike posestnike kot manjšinski sloj pripeljal do interesne enotnosti malega, a večinskega kmečkega prebivalstva z delavstvom. Mapentičeva študija o slovenski vasi pod kapitalističnim jarmom je pisana programsko, didaktično prepričljivo in s posebnim upoštevanjem belokranjskih razmer. »Mursko boljševiško republiko« (prim. str. 15—17) V. Tkalca je nadrobno in dokončno prikazal M. Kokolj v »Svetu ob Muri« (II. M. Sobota 1957, str. 264 do 270). Franjo Baš 222 Knjižna poročila in ocene Dr. Metod Turnšek, Od morja do Triglava, 2. knjiga. Trst 1954. Izpod peresa zbiralca narodopisnega blaga zahodnih Slovencev je izšla že druga knjiga z naslovom »Od morja do Triglava«. V svojem delu nas seznanja avtor predvsem z duhovno pa tudi materialno kulturo nadiških, terskih in rezi- janskih Slovencev. Tako se pomudi pri večjih cerkvenih praznikih in njih običajih v vsem cerkvenem letu ter pri rojstnih, krstnih in poročnih običajih. Pod poglavjem Ljudska duša pa navaja najrazličnejše verske pesmi. Še obilnejše je gradivo svetnih pesmi. Ljudskemu slovstvu je v nadaljnjem posvečen večji del knjige. Gradivo iz ljudslie materialne kulture pa je zelo skromno zastopano. Pri ljudskih običajih vsekakor pogrešamo ponekod nadrobnejših opisov. Za poglavja o Ljudski domišljiji bi menili, da bi bil avtor lahko vse gradivo uvrstil pod Ljudsko slovstvo. Ali ni morda verovanje v »krivjopete« pri poglavju Ljud- ska domišljija istovetno z zgodbami o krivopetah v Ljudskem slovstvu? In končno: gradivo o ljudskem življenju v poglavju materialne kulture je tako skromno, da bi ga bil avtor lahko povsem izločil, glede na ostalo vsebino knjige. Oglejmo si še nekoliko slikovno gradivo. Fotografije, ki ilustrirajo odlomke iz življenja določene skupine ljudi, bi morale biti izbrane bolj smiselno. Vred- nost dela bi ne bila nič manjša, če bi bilo manj fotografij, ki bi ustrezale vsebini dela ali pa se vsaj bistveno ne bi oddaljevale od nje. Tako bi bilo na primer prav lahko brez škode zamenjati fotografijo Vaški drobiž s fotografijo Koled- nikov ipd. Prav s strokovnega gledišča tudi ne bi bil smel avtor uvrstiti v delo dve povsem enaki in v etnografskem pogledu kričeče slabi fotografiji: saj so Benečanke v narodni noši na strani 87 prav ista dekleta in v prav isti noši (kolikor se da ugotoviti s slabih posnetkov) kot dekleta z Laz na strani 93. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa je delo pomembno za spoznavanje etnografije jugozahodnih Slovencev. ^^^..^ j^^^^i^ Marija Jagodic, t)ber Ostereier und Ostergeback in Slowenien (Jugosla- wien). Posebni odtis iz Schweizerisches Archiv fiir Volkskunde, Band 53 (1957), str. 156—159. Krajši prispevek seznanja bralca s poglavitnimi podatki o pirhih in veliko- nočnih pecivih na Slovenskem. Snov je podana zelo zgoščeno. Prvi del opisuje sredstva za barvanje pirhov, tehniko okraševanja, ornamentiko, obdarovanje s pirhi ter običaje in vraže. Drugi del govori o velikonočnih pecivih. Namen članka je informativen. Zato se avtorica ne spušča v razlaganje, primerjanje ali kakršnokoli drugačno razpravljanje. Gradivo je povečini po- vzeto iz literature, ki jo navaja; le-ta pa je omejena predvsem na Belo krajino in le v manjši meri na nekatere druge predele Slovenije, medtem ko za določena etnična območja sploh nimamo podatkov o tej svojevrstni etnografski dejav- nosti. O gradivu, s katerim danes razpolagamo, pa daje članek lep prerez. Fanči Šarf Dr. Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgodovinski oris. Ljubljana 1957. Izdal Mestni muzej v Ljubljani. Opremil arh. Jože Plečnik. Str. 226. Jeseni 1957 je minilo 20 let, kar je bil s skromno slovesnostjo odprt Mestni muzej v Ljubljani. Približno ob istem času so se začele tudi priprave za obšir- nejšo Zgodovino Ljubljane, ki naj bi izšla za bližajočo se 800-letnico prve omembe našega mesta v zgodovinskih virih. Nova svetovna vojna je take načrte temeljito zavrla, zato se je pa po osvoboditvi delo Mestnega muzeja široko raz- mahnilo in izšel je že tudi prvi zvezek velike Zgodovine Ljubljane. Priprave zanjo so rodile tudi to Malovo monografijo o stari Ljubljani in njenih ljudeh; njen avtor si je kot ravnatelj Mestnega muzeja že od vsega začetka zamislil ta 223 Knjižna poročila in ocene muzej kot izrazito kulturnozgodovinsko ustanovo (prim. brošuro Vprašanja Mestnega muzeja v Ljubljani. Ljubljana 1934). V uvodu svoje knjige našteva avtor naloge kulturne zgodovine, ki jo pojmuje v najširšem smislu in upravičeno graja njeno zanemarjanje v tradicionalnem zgodovinopisju, in zlasti v šolskem zgodovinskem pouku. V skladu s širokim ob- segom kulturne zgodovine so njeni viri številni in raznoliki ter zbrani predvsem v muzejskih ustanovah. Tudi zato se ima Mestni muzej za poklicanega, da izda kulturnozgodovinski prikaz za svoje območje, ki obsega več ko samo mesto Ljubljano, »saj so način mišljenja in življenja, jezik, izobrazlja, običaji in na- vade, ljudsko pravno naziranje in druge etnografske posebnosti enake od Po- horskih kop in Slovenskih goric pa do obal Jadranskega morja«. »Zato« — pravi dalje v uvodu — »bo kulturnozgodovinski oris Ljubljane v premnogem oziru na splošno veljal tudi za vse ostale naše zemlje.« Za tako delo je bil avtor tem bolj usposobljen, ker je že po svojem službe- nem delu najboljši poznavalec gradiva naših osrednjih muzejev. To in še raz- lično arhivalno gradivo je že svojčas uporabil v kulturnozgodovinskih poglavjih drugega dela Zgodovine slovenskega naroda, v zadnji dobi pa zlasti v dveh serijah podlistkov Slovenskega Poročevalca z naslovom Tenje iz stare Ljubljane (1950) in pa Roka pravice — kako težka je bila nekoč (1952). Obširna snov je v novi knjigi razdeljena na 16 poglavij. V prvem »Življenje na splošno« je podana nekaka obča socialno-gospodarska slika Ljubljane od srednjega veka do konca 18. stoletja, ko se pripovedovanje v knjigi v splošnem končuje, le redkokje sega še tudi v prva desetletja 19. stoletja. Za nestrokovnjaka bi bila tu umestna še kratka slika mestne uprave in njenega razvoja, ki bi olajšala umevanje marsikake nadrobnosti v naslednjih 15 poglavjih. Vsako od teh obravnava pretežno na kronološki način posamezno panogo človeškega vsakdanjega življenja in njegove dejavnosti pod ustreznimi naslovi. Kompleks- nost tvarine seveda ne dopušča kakšne stroge razmejitve, zato so nekatera po- navljanja skoraj neizogibna. Za etnografa so nekatera poglavja še posebej pomembna. Poglavje Delo in razvade prinaša v zvezi z ženskim domačim delom zanimive podatke o noši in garderobi nekdanjih Ljubljančank, pa tudi o starodavni navadi koledovanja. Veliko bralcev bo zanimalo n. pr. poglavje Pozabljena čednost, kjer omenja avtor med drugim razne »magične« knjige, zvezke in listke za odvračanje in zdravljenje bolezni in za vzbujanje ljubezni, ki so jih po pripovedovanju je- zuitskega letopisca patri jemali ljudem. Upravičeno domneva avtor, da so bili med zaplenjenimi in nato sežganimi listi, zlasti takimi z ljubavnimi pesmimi, tudi slovenski teksti. Isto velja za različne »Žegne« in zagovore, ki jih uvodoma omenja naslednje poglavje Iz duhovnega življenja. Hvaležna naloga za etno- grafa bi bila dognati, koliko se je tega blaga »v pregovorih in aliteracijskih rečenicah iz sive davnine prikrito rešilo celo v naše čase«, če nam srečen slučaj le ne odkrije še kaj izvirnih zapiskov. V istem poglavju dobimo pregledno zgodovino ljubljanskega šolstva, v na- slednjem pa zanimive podatke o narodnosti in socialni sestavi prebivalstva in zlasti o priimkih. Tu bi pripomnil, da je nekdanja Mavričeva graščina Moosberg današnji Kušljanov grad med Logom in Notranjimi goricami in da »Zablate pri Vrhniki« ni. Močvirni travniki v okolici imajo ime Na blatih, zato je pri Valvasorju grad »za blati«, sicer je pa nemško ime za to graščino pri njem kot kasneje pri Freyerju in še na zadnjih avstrijskih specialkah Moostal (ne Moos- berg. Prim. tudi Novak, Zgodovina brezoviške fare, 150). Marsikaj zanimivega prinašata poglavji Bolezen in zdravje ter Od jedi in pijače (zaka| »od«? Morda zaradi nekakšnega arhaičnega prizvoka, ki ga pa avtor sicer ne išče.) Posebno, pa tudi najdaljše poglavje v knjigi je Pri igri in zabavi. Tu beremo zopet o starih, iz poganske dobe izvirajočih navadah o božiču, pustu, jurjevaniu, kresu ter ob ženitovanjih, krstih, pogrebih itd. Marsikaj izvemo tudi o športu, glasbi in gledališču v stari Ljubljani. »Kratko pojasnilo« na str. 119, da so od žoge in iger z žogo, ki so jih vpletali v plese, začeli plesne slovesnosti imenovali Ijale, 224 Knjižna poročila in ocene se pa ne zdi prepričljivo. Saj je že v srednjeveški latinščini ballare = plesati, in plesne prireditve s francoskim imenom bal (= ples) so bile na francoskem in burgundslîem dvoru od 14. stoletja dalje v navadi in so prišle z imenom vred v novem veku na nemške dvore in tudi med meščane, medtem ko so »balovži« za igre z žogo šele od 16. stoletja v modi, saj pravi avtor, da je igro z žogo pri- nesel Ferdinand I. iz svoje španske domovine. Veliko novih nadrobnosti prinašajo poleg že znanega tudi naslednja po- glavja: Obleka in nakit, Šiba nezgod (tu imamo pregled požarnih katastrof v stari Ljubljani), Obrtniki in sejmišča. Promet, ceste in razsvetljava, Preskrba z vodo. Hiše in njih oprema ter Mestno imenoslovje in okolje. Posebno vprašanje so v knjigi ilustracije. Pomebne so tiste po izvirnih predlogah. Kjer teh ni bilo — pravi avtor v uvodu — si je pomagal z rekon- strukcijami po opisih ali upodobitvami, prevzetimi od drugod. Neprijetna po- sledica tega je seveda nekakšna stilna neenotnost slikovnega dela; poleg izvirnih posnetkov domačega gradiva je več Tršarjevih risb, ena Podrekarjeva karika- tura ter precej slik po predlogah iz tujine. Dobrodošel bi bil pri uporabi knjige seznam slik, ki bi šel lahko na račun nesorazmerno obširnega nemškega povzetka. Sicer je pa knjiga tudi po svojem finem papirju in umetniški opremi — najbrž zadnje tovrstno delo rajnega mojstra Plečnika — ena najlepših publi- kacij minulega leta. Kot doslej najpopolnejša kulturna zgodovina Ljubljane in slovenskih mest sploh sodi v vsako javno knjižnico, posebej še v šolske knjiž- nice, kjer bo pomagala, da bo postal zlasti pouk slovenščine in zgodovine bolj nazoren in živ. gjl^^ Kve^njec Mohorič Ivan, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču. Monografija iz gospodarske zgodovine. Prva knjiga. 8°. 379 str. 1957. Izdal Mestni muzej v Tržiču. Založila Državna založba v Ljubljani. Prva knjiga Mohoričeve zgodovine tržiške obrti in industrije obravnava že- lezarsko, šentansko rudarstvo živega srebra, nogavičarstvo, usnjarstvo in po- sestno stanje vodnih sil. Gospodarskozgodovinsko predvajanje gradiva prispeva etnografu hvaležne podatke o nogavičarstvu in pa lepo vrsto slik o starem Tržiču, zlasti iz časa po velikem požaru leta 1811. Nogavičarstvo je bila domača obrt, ki se ni organizacijsko razvila na raven ceha, marveč je ostalo bratovščina, ki je skrbela za pogreb in posmrtna opravila pri umrlih članih. Ohranjena .imena nogavičarjev iz druge polovice 18. in prve polovice 19. stol. kažejo na prevladovanje svetopisemskih (Valentin, Luka, Tomaž. Matija, Mihael, Matevž, Elizabeta, Magdalena itd.) ali varuhov pred boleznimi (Anton, Jožef itd.) in na zaostajanje mlajših dinastičnih, ki pa postajajo s časom vedno številnejša. Od 1782 so imeli tržiški nogavičarji dovoljenje za krošnjar- jenje po Koroškem. Konec 19. stoletja je ročno nogavičarstvo v Tržiču izumrlo. Od podob dobro ponazarja obliko tržiškega naselja Mesto Tržič s Košuto v ozadju (str. 34), podeželska krajevna imena v sredi 18. stoletja Florjančičev zemljevid (str. 67), fužine Germovka (str. 87), Njiva (str. 113) in Globočnikova (str. 165), fužinske rake pa mošeniška struga (str. 357). Visoko kulturo strokovnega železarskega izražanja izpričuje oznanilo ilir- skega poglavarstva 22. septembra 1820; zdi se, da rabi besede iz dnevnega ko- vaškega govora v gorenjskih fužinah in vigenjcih. Tudi se zdi, da je trditev o plazu, ki je zasul prvotno tržiško naselbino okrog leta 1320, in povzročil, da so se žebljarji preselili na območje sedanjega Tržiča, deloma pa odšli v Kropo, Kamno gorico in Železnike, etiološka ljudska razlaga krajevnega imena Tržič, in zlasti nemškega Neumarktl (novi tržič). V primeri z Novim mestom, novini jroti Kostanjevici, ali Starim trgom v primeri z mlajšim Slovenjim Gradcem ali :.ožem, pa imamo v Tržiču novi trg v primeri s starejšim mestom Kranjem; ob sorazmerno živahni tovorniški povezavi s Koroško bi moglo ime izvirati tudi iz primerjave s kakim starejšim koroškim mestom ali trgom, n. pr. z Borovljami, 15 Slovenski etnograf ' 225 Knjižna poročila in ocene ki da so jih podobno ustanovili begunci izpod Ljubelja, kjer jim je tudi plaz uničil domove. Težišče knjige je na zgodovini organizirane tržiške cehovske obrti in indu- strije, ki bo mogla rabiti etnografu za primerjalne študije pri raziskovanju domače obrti istih strok. „ . n » f" ranjo Bas Glasnik Etnografskog instituta SAN. II—III. 1955—54. Urednik dr. Voji- slav Radovanovič. Beograd 1957. 8». 1068 str. Eden naših najbolj zajetnih zbornikov iz časa po osvoboditvi vsebuje raz- prave, orise, poročila, beležke, bibliografijo, osmrtnice, zapiske, polemike, kritike in književna oznanila 46 sodelavcev, ki so se zbrali, da ob petindvajsetletnici smrti (16. januarja 1927) počastijo spomin velikega geografa in etnografa Jovana Cvijića. Vsem na čelu je urednik V. Radovanovič postavil v občutenem spisu o življenju in delu utemeljitelja srbske in jugoslovanske geografije Jovana Cvi- jića za zgled sedanjemu in prihodnjemu odkrivanju, ugotavljanju in razlaganju zlasti materialnih kultur z njihovim stanjem in razvojem. Pri tem je na mate- rialnem in socialnem področju stvarno strnil antropogeografijo in etnografijo. Zaradi tega načela uredništva imajo objave v Glasniku Etnografskog instituta SAN v prvi vrsti geografski in šele v drugi etnografski značaj. Izrazito geografski so prispevki o prometni legi Jugoslavije s podčrtano vlogo Jadrana in Sredozemlja, pregled novih umetnih jezer, ki so nastala ob novih hidrocentralah, razporeditev kolonistov iz časa po osvoboditvi v Vojvo- dini, o boju s Severnim morjem za suho zemljo na obalah Anglije, Belgije in zlasti Nizozemske, o novi jugoslovansko-italijanski meji po londonskem spo- razumu 1954 in o gostoti poseljenosti Jugoslavije 1955. Številni opisi krajev (Stara Pazova, Kosovska Mitrovica, Raška, Debar, Seyssins, Guča, Arilje, Bujanovac, Dulje, Paštrovsko Pržno, Vladičin Han in Novo Brdo) obravnavajo krajevno lego, nastanek kraja, gibanje prebivalstva, gospodarstvo, vplivna ali gravitacijska območja, tip naselja in tipe hiš, pa tudi prosveto in upravo, za kar uporabljajo zlasti izročilo in statistiko. Vsi opisi so ponazorjeni z izrezki iz topografskih kart in s shematskimi skicami. Metodično važna je antropogeografska in etnološka monografija o Raški, ki združuje v antropogeografiji lego, nastanek in razvoj, tip naselja, ki kaže konec 19. stoletja zelo visoko urbanistično kulturo, tipe hiš, gospodarstvo ter prebivalstvo v pre- teklosti in sedanjosti; pod etnologijo pa govor, nošo, duševne lastnosti prebival- stva in njegove družbene razmere, tako da izenači etnologijo z zahodnim poj- mom o folklori. Pri tej ožini pojma etnologije, ki je za naše jugoslovanske razmere gotovo umetna ali pa posneta po tujini z drugačnim ljudskim življe- njem, je treba posebej podčrtati študijo G. Simonovića in Z. Petroviča o vaških naseljih, dvoriščih in hišah v okolici Cetinja, ki z opisom in grafično podobo vasi, skupnosti hiš, tlorisi kmetij, tlorisi in prerezi hiš, nadrobnih konstrukcij stavb in skic dekorativne hišne opreme nazorno zajema in kaže kmečka biva- lišča iz neposrednega ljudskega razmerja do zemlje, ki je bistvo vsake etnograf- ske kulture. S tega vidika moramo tudi študije o hišah razdeliti v etnografijo hiš in v zgodovino arhitekture. Etnografska bivališča izražajo stanovanja v pečeh na Suvi Planini, sezonska kolišča na Plavnici in deloma elementi meščanskih hiš v Svetozarevu, medtem ko so druge stavbe delo poklicnih obrtnikov in sodijo v zgodovino arhitekture 19. stoletja (stara mestna hiša v Srbiji, Kosmetu in Makedoniji v vzporednosti s hišo v Solunu, Carigradu in Mali Aziji; dvorci v Srbiji Kneza Miloša; Doktoreva hiša v Beogradu; Raičevičeva hiša iz Druže- tića; ognjišče, krušna peč in dimnik na Lošinju; hiša v Pirotu; vaška hiša v okolici Prištine in brunana cerkev v Rači pri Kragujevcu), zlasti ker upoštevajo v prvi vrsti arhitektonske elemente in šele v drugi funkcije v službi človeka. Izrazito etnografski značaj imajo objave o domači obrti (lončarstvo v Vra- nestici pri Kičevu, mlado piročansko lončarstvo v Arandjelovcu, puškarstvo na 226 Knjižna poročila in ocene Šar-planini, žganje apna v Vasojevićih, ribarstvo v Mulu v Boki, splavarstvo na Drini), od katerih je treba zaradi metode dela in jasne podobe podčrtati Cv. Kostiča Splavarje na Drini nekdaj in danes. Blizu domači obrti je študija o noši v šumadijski Kolubari, ki jo ugotavlja V. Nikolić v njenih raznolikostih po rodovih okoli 1860, 1800—1880, 1880—1914, 1914—1940 in danes. Pestro je gradivo o ljudski medicini v Podrimlju, ki prehaja tudi v ljudsko veterino, zastopano drugače v zareki proti kačjemu piku iz okoliša Drvarja. Prebivalstvo v kotlini okoli Skopja razlagajo v zadnjih 200 letih migracije Albancev, ki so izpodrivale prvotne pravoslavne staroselce. O nastanku dinar- skih plemen je vzbudila knjiga Br. Durđeva, Turska vlast u Crnoj gori... ostro kritiko P. Šobajića in Cv. Koštica, ki odklanjata z Durđevo razlago o nastanku črnogorskih plemen tudi Jirečkovo in Sufflayevo podmeno in podkrepljujeta v bistvu Erdeljanovičevo o stalni naselitvi Zečanov na katunih, kjer so jih po Kosovski bitki okrepili še Uskoki. Po obsegu zaostaja duhovna kultura za materialno in socialno, kar je raz- umljivo iz spominskega namena vsega Glasnika. Običaje zastopajo lazarice, se pravi kolednice na Lazarjevo soboto v okolici Prizrena, dopolnilo narodnih pesmi iz območja Durmitorja, stili in tehnike srbskih tradicionalnih plesov, muslimanski svatovski običaj iz Podveležja v Hercegovini, smrtni običaj na Vlasini, semantični študiji o ustalitvi tavajočih duš na kamnu stancu (imotum saxum) in o rečenici »med dvema ognjema«, totemistična razlaga rečenice »Tvoja volja i mečkina« in izročilo o kamnanju Tapije Gjuzelovića v začetku 18. stoletja v Hercegovini. Zgodovino srbske etnografije osvetljujejo nekrologi o Cvijičevih sodelavcih Koste Jovanoviča in Svetozarja Tomiča, življenjepis raziskovalca religioznih sestavin v srbskem ljudskem izročilu Veselina Čajkanovica, ljudsko glasbo živ- ljenjepis guslarja Petra Perunoviča, začetke zbiranja narodnih pesmi pa poro- čilo o zbirki »Pričte iliti po prostomu poslovice« Jovana Muškatirovića iz 1786. Zanimiva delovna poročila fakultete za arhitekturo v Beogradu o spome- niškem varstvu, o III. posvetovanju urbanistov 1954, IV. kongresu antropologov in etnologov 1952, II. sestanku Jugoslovanskega statističnega društva 1954 in o I. kongresu zgodovinarjev Jugoslavije 1954 kažejo na pomanjklijvo opredelje- nost strokovnih pojmov. Ob jasno nakazani vselsini etnologije, n. pr. v študiji o Raški ali v bibliografiji pa beremo na str. 948: Karta spomenika folklorne arhitekture na teritoriji Srbije..., na str. 949: Za etnologe je naročito bio intere- santan rad u vezi sa zaštitom etnografskih spomenika, na kongresu za antropo- loške in etnološke znanosti je bil... formiran mednarodni komite etnografskega filma (str. 959) ali na kongresu zgodovinarjev sta referata Gj. Boskovića in M. Kosa (str. 973) poudarila potrebo po sodelovanju in povezavi zgodovine s ... etnologijom, geografijom, lingvistikom, paleontologijom, etnografijom ... Različna raba strokovnih pojmov dokazuje, da niso ustaljeni ali opredeljeni, kar je ena prvih nalog vsake znanstvene zvrsti, kajti od tega je odvisna tudi vsebina obravnavanja, zvrst potrebnega gradiva in ustrezna delovna metoda. Zlasti je to potrebno pri Glasniku Etnografskog instituta SAN, kjer v vrsti obravnav prehaja antropogeografija v etnografijo in narobe. Bibliografija obsega čas 1945—1950 in se deli v antropogeografske in etno- loško ter folklorno brez nadrobnejše opredelitve etnologije in folklore. Etnološka in folklorna bibliografija je razdeljena v pregled časopisov in drugih periodik z ustrezno vsebino in pa v pregled posameznih študij, poročil, člankov in gra- diva, ki so strnjeni v skupine po znanstvenih zvrsteh. Bibliografijo iz Slovenije zastopajo Etnolog (1944), Slovenski etnograf (1948, 1949), Dela SAZU (I—III) Razprave SAZU (I), Obzornik (1946—1950), Kmečka žena (1947, 1949, 1950), Tovariš (1946, 1949, 1950) z objavami prazgodovinskega, zgodnjesrednjeveškega in etnografsko-zgodovinskega značaja, etnografske regiografije, vaškega in mestnega gospodarstva, hiše in hišne opreme, ljudske arhitekture, ki je ločena od hiše, noše, družbenega življenja, običajev, verovanj, ljudske medicine in 227 Knjižna poročila in ocene folklore, ki obsega narodne pesmi, bajke, pripovedke in pregovore in pa ljudsko glasbo in plese, nadalje muzeologije; bibliografija se konča s poročili o prek- morskib kulturnih zanimivostih. Posebno poglavje je posvečeno ekonomski in sociološki bibliografiji iz let 1945—1950, ki pa bi po vsebini objavljene snovi večinoma ustrezala ekonomski, ne pa etnografski reviji. Zdi se, da izvira vse- binska neskladnost etnografske bibliografije od pomanjkljivega poznanja za- beleženih objav, za kar navajam napačni zapis revije Nova žena, ki je pravilno Naša žena, zlasti pa navedba vsebine o objavah S. Vilfana (str. 902, št. 3) ali M. Ložar (str. 902, št. 7, 8). S. Vilfan razpravlja o obleki in blagu za obleko v po- licijskih redih 16. stoletja, bibliografinja pa to regestira: Propisi o kroju i mate- rialu policijske nošnje; uticaj narodnog odela na tu nošnju, kar je nekaj očitno drugega; podobno niso rokavci M. Ložarjeve košulja in krila ne suknja. Tudi je moglo samo nepoznanje vsebine pripeljati bibliografinjo, da je regestirala čla- nek L. Čermelja Kozmični žarki, radioaktivni ogljik in starost mumij (str. 906, št. 8) s pogrebnimi običaji. V kritičnem poročilu o Narodopisju Slovencev, ki so ga uredili R. Ložar, Iv. Grafenauer in B. Orel, opozarja M. S. Filipovič na potrebo o tesnem sodelo- vanju slovenskih etnografov z jugoslovanskimi, kar je tudi želja Slovencev, ki jo poizkušajo uresničevati zlasti v novih etnografskih in etnoloških organiza- cijah. Zato pa je potrebno sodelovanje z vseh jugoslovanskih strani; na primer Slovenski etnograf ne more poročati o jugoslovanskih etnografskih publikacijah, če jih kljub vabilu (SE III—IV, str. 462) od izdajateljev ne prejme, tako da je ustrezni očitek V. Nikolić (str. 1045) krivičen. Prepričani smo, da bi tako sode- lovanje tudi rešilo določena odprta vprašanja, pri katerih se je kritik ustavil, n. pr. o vsebini pojma etnografije oziroma ljudskega življenja, o kulturnih kro- gih, ki nasprotujejo netočno nakazanemu Ložarjevemu gledanju na narodo- pisje ali o razmerju med slovenskimi in jugoslovanskimi ljudskokulturnimi elementi, ki največ na raziskavo še čakajo. Zdi pa se, da je kritik prehitro opo- zoril na slovenske elemente nemškega ali italijanskega izvora, ker je vprašanje, koliko smemo ljudskokulturne elemente enačiti z etničnimi skupinami in koliko s pokrajinskimi, stanovskimi ali družbenorazvojnimi. Gotovo je tudi vprašanje, koliko moremo enačiti hišo v ključu ali pod enim slemenom n. pr. v Slovenskih goricah s podravinsko, saj jo zaradi različnih vplivov prosvetljenstva in kmetij- skih družb moremo s sosednjo v Prekmurju ali v Porabju samo primerjati. Po drugi strani pa je dejstvo, da je n. pr. Vojna krajina močno vplivala na srbsko, hrvatsko in vzhodnoslovensko ljudsko kulturo, kar bo treba še zgodovinsko raz- iskati; zgodovinsko raziskovanje ljudske kulture pa je pri vseh jugoslovanskih narodih šele v prvih začetkih, kar vidimo tudi iz Glasnika Etnografskega in- stituta SAN. g^g J. Šobić, Odeća i ornamenat Srbije. Založba »Jugoslavija«, Beograd 1956. Delo je izšlo v založbi časopisa »Jugoslavija« in nas seznanja z žensko ljudsko nošo iz Pčinja, Resave, Kosova, Šumadije, Posavine, okolice Niša, Po- žarevca in Peči. Kratkemu informativnemu uvodu sledi 8 ljudskih noš s prav tolikim šte- vilom povečanih detajlov pri posameznih nošah v odličnih in tehnično dovršenih barvnih fotografijah. Ker je namen tovrstnih publikacij predstaviti določene poteze ljudske kulture predvsem v sliki, zato so tudi opisi posameznih noš, ki so podani na koncu slikovnega gradiva, kar najbolj skromni. Avtorica se je omejila le na kratko geografsko opredelitev predočenega tipa obleke, nato pa opisuje naj- bistvenejše poteze določenega tipa noše, kjer je opustila kakršnokoli primer- jalno metodo. Edinole za nošo iz Kosovega pripominja, da se po svoji lahkotnosti odlikuje od noše sosednjih pokrajin. Marija Jagodic 228 Knjižna poročila in ocene M. S. Vlahović, B. Radović, Nošnje Srbije u Etnografskom muzeju u Beo- gradu. Založba »Jugoslavija«, Beograd 1954. Akvareli slikarja-etnografa Nikole Arsenovića, ki je živel in delal v prejš- njem stoletju, so v Etnografskem muzeju v Beogradu, ena izmed zelo dragocenih zbirk. Dvakrat dragocenih: prvič, ker so iz dobe, kateri tako zelo primanjkuje barvnega slikovnega gradiva in drugič zato, ker so risane verno po originalu, tako glede barve, kroja in blaga. Arsenović, ki je bil izučen krojač, je svoje slikarsko znanje spretno združil z obrtnim, kar se vidi predvsem pri zelo na- tančnem risanju kroja te ali one obleke. Sedemnajst akvarelov, med katerimi zasledimo žensko in moško nošo iz raznih krajev v okolici Beograda, Pirota, Niša, Leskovca itd., dovolj prepričljivo govori o veliki vrednosti in vse hvale vredni prizadevnosti EM v Beogradu, da je akvarele po originalu objavil v tako lepi publikaciji. Medtem ko nas seznanjata avtorja na začetku z življenjem slikarja Nikole Arsenovića, pa je na koncu dodan še skop opis vsake izmed upodobljenih noš. Marija Jagodic M. Vlahović, P. Milosavljević, Seoski nadgrobni spomenici u Srbiji. Za- ložba »Jugoslavija«, Beograd 1956. Iz uvoda ravnatelja Vlahovića ugotovimo, da so do konca 15. stoletja, do propada srbskih držav, pokopavali vladarje in višje plemstvo v kamnitih za- bojih, podobnih rimskim sarkofagom. Spomeniki so bili tudi do dva metra visoki. Sčasoma pa so te zamenjali manjši spomeniki z značilno upodobitvijo moške glave na vrhu. Zanimivo je. pravi dalje ravnatelj Vlahović, da se pojavi zlasti v Šumadiji in užičkih krajih vsakih sto ali celo petdeset let nova vrsta nagrobnih spomenikov. V vsem tem obdobju pa se seveda spreminjata material in vsebinsko prikazovanje. Kakor ugotavlja P. Milosavljevićeva v naslednjem, nekako uvod nadaljujočem prispevku, je mali del spomenikov, ki je bil do sedaj odkrit, presenetil raziskovalce s svojo veličino, figuralnimi predstavami in sce- nami ter predvsem z bogato in raznovrstno ornamentiko. Razmeroma skromnemu splošnemu uvodu slede na 24 prilogah fotografije srbskih nagrobnih spomenikov iz raznih krajev Srbije. Marija Jagodic Dvije antologije narodnih pripovijedaka: Milorad Panić-Surep, Antologija srpskih narodnih pripovedaka, izd. Nolit, Beograd 1957. — Vojislav Đurić, Srpskohrvatske bajke, antologija, izd. Narodna prosvjeta, Sarajevo 1957. U Andersonovom prikazu nedavno objavljene antologije talijanskih narod- nih priča Itala Calvina čitamo ove rečenice: »Pojava ovakve knjige izaziva kod istraživača narodnih pripovijedaka redovito uzdah: Već opet ista podgrijana juha, dok tolike dragocjene rukopisne zbirke pripovijedaka beznadno čekaju svoga izdavača!« (Fabula, l.Bd, H. 5, Berlin 1958, str. 283). Taj se uzdah, dok sam čitala Panićevu i Đurićevu zbirku, oteo i meni, ne samo kao komparativ- nom istraživaču pripovijedaka, nego i kao čovjeku koji pozna ljepotu izvorno i vjerno zapisanih tekstova, zatvorenih još uvijek sa sedam pečata u arhivima naučnih ustanova, tabuističkom zabranom nedostupnih stranicama štampanih zbirki i antologija. Nije taj prigovor uperen posebno urednicima ovih dviju zbirki, nego onom začaranom krugu decenijama ukorijenjene prakse izdavanja naših folklornih tekstova. Eto samo u ovim dvjema zbirkama — od kojih Duri- ćeva sadrži gotovo isključivo čudesne bajke, a Panićeva bajke tek u manjini, pretežno pak novelističke priče i anegdote — nalazimo ni manje ni više nego dvadeset sedam zajedničkih tekstova (većinom bajki, onih najduljih). Da li je ovo podudaranje rezultat nenadmašene antologijske vrijednosti tih tekstova ili znatnijim dijelom i nesavladanog zakona inercije, nije teško pogoditi. 229 Knjižna poročila in ocene Ako Panićevu i Duričevu antologiju shvatimo kao poslednji korak završene etape, kao dostojno vraćeni dug našim poznatim klasičnim tekstovima (toj velikoj i trajnoj kulturnoj vrijednosti, koja ipak nije dovoljno adekvatna iz- vornom pučkom pripovijedanju), poslije čega će se pristupiti izdavanju novih i nepoznatih tekstova, ako ih tako shvatimo, moći ćemo obje ove zbirke, a oso- bito Panićevu, pozdraviti kao uspjele i dobrodošle. Panićeva se antologija raz- likuje od većine ostalih, a i od ranijih zbirki samoga Panica, jednim veoma vrijednim i kod nas nažalost neuobičajenim postupkom: s krajnjom su skrupu- ložnošću navedeni svi podaci o izvoru objavljenih tekstova, i to redovito na osnovu prvoga objavljivanja, što je zahtijevalo mnogo rada i listanja po zaba- čenim časopisima, ali je bilo vrijedno truda; medu tim podacima govori se o kazivačima, zapisivačima, prvom publiciranju itd., što je sve skladna dopuna Panićevoj misli izraženoj u uvodu, gdje spominje da postoje »dva autora narodne pripovetke — kazivač i skupljač« (str. 12). Radujem se što oštri prigovor, koji sam u prošlogodišnjem »Slov. etnografu« uputila navođenju izvora u Panić- Surepovim »odabranim narodnim pripovetkama«, ovom novom njegovom zbir- kom gubi svaku važnost (vremenski račun pokazuje da moje primjedbe nisu mogle tu utjecati na autora). U Đurićevoj je zbirci također navedeno odakle su uzeti pojedini tekstovi, ali na žalost nedovoljno precizno, ponegde tek prema se- kundarnim izvorima, pa i netočno (za priču »Škrat« navodi se n. pr. da je uzeta iz Bogdanovićeve zbirke, a tamo je nema; po imenu »škrat« mogla bi ova priča tipa »Rumpelstilzchen« upućivati na neki slovenski izvor). Da pedantno navođenje izvora nimalo ne smeta književnoj antologijskoj namjeni knjige, najbolji je dokaz Panić-Surepova zbirka. Šurepova se antologija i rasporedom tekstova i predgovorom odlikuje među ostalim zbirkama pripo- vijedaka time što prilazi pripovijeci kao specifičnoj književnoj vrijednosti, koja može biti veoma bliska današnjem modernom čitaocu (usp. osobito str. U—12). Nemoguće je ovom zgodom ulaziti u sve pojedinosti Durićeva i Panić-Surepova kriterija pri odabiranju pojedinih tekstova i misli iznesenih u uvodnim član- cima, iako bi tu bilo tema za diskusiju. Tek jedna mala napomena: mjerilo po kome je u Panić-Surepovu zbirku unošen samo onaj materijal koji je »prikup- ljen u srpskoj sredini i zabeležen od Srba skupljača« veoma je relativno i ne- precizno, zapravo je to umjetni pokušaj da se nacionalno razgraniči nešto što je u životu nerazlučivo prepleteno i u mnogim iznesenim primjerima podjednako srpsko kao i hrvatsko (posebno je tu delikatan slučaj s muslimanskim pričama). Ukoliko je zbog karaktera edicije neizbježno bilo ograničenje na samu srpsku građu, trebalo je pažljivo obrazložiti kriterije lučenja i upozoriti na njihovu '^l^*'^'^"^*- Maja Bošković-Stulli Rad kongresa folklorista Jugoslavije na Bjelašnici 1955. i u Puli 1954. Uredio Vinko Zganec. Zagreb 1958. 197 str.-t-8 slikovnih prilog na umetniškem papirju. Brez dvoma predstavlja ta zbornik dokument o začetkih organiziranega dela jugoslovanskih znanstvenih delavcev na področju ljudske kulture v po- vojni dobi. Dejstvo, da so bili pri tem pobudniki etnomuzikologi (pač po kon- ferenci International Folk-Music Councila v Opatiji 1952), se kaže tudi v spo- redu obeh prvih kongresov, kjer še prevladujejo téme iz področja etnomuziko- logije. A že na Bjelašnici leta 1955 se pojavijo ob teh temah tudi téme splošno zanimivega etnografskega značaja, tako iz ljudskega slovstva (Maja Bošković- Stulli, Napomene uz priču o kralju sa životinjskim obilježjem glave, 105—116; Milenko S. Filipović, Lokalna predanja, zanemarena vrsta usmene književ- nosti, 137—144) in iz območja ljudskih običajev (Dragutin Đordević, Lazarice u Leskovačkoj Moravi, 117—124). Podoba razvoja v širino bo še bistveno popol- nejša v obeh naslednjih zbornikih (kongres v Črni gori 1956, kongres v Vara- ždinu 1957), ki sta oba hkrati v tisku. Slovenska folkloristika je v Puli in na Bjelašnici prispevala dve tehtni predavanji: Radoslav Hrovatin, Intonacijski 230 Knjižna poročila in ocene alfabetar in grafika za leksikografiranje, 175—185, in Zmaga Kumer, Primi- tivna glasba in ples v slovenski narodni pesmi, 79—90. Tudi pri razpravi o kinetografiji sta sodelovala dva slovenska strokovnjaka: Pino Mlakar, Histo- rijski pregled kinetografskib pokušaja, 85—60, in Henrik Ne u bauer. Osnovi kinetografije i njena primjena u folkloristici, 61—78. Na obeh konferencah so še sodelovali: Jelena f)opuđa. Milica lljin, Vinko Žganec, Vladimir Škre- blin, Vladimir D vor ni ko vie, Cvietko Rib t man in Onu f rij Ti m ko. — Zbornik prinaša tudi poročilo o poteku konferenc v Puli in na Bjelašnici ter 0 ustanovni skupščini Zveze društev folkloristov Jugoslavije. Dodana so tudi pravila Zveze. Njko Kuret Ema Markova, Po stopach krosienok. Slovensky nârodopis V (Bratislava 1957), str. 47—86. (Slovenska akademia vied — Bratislava). Prilog je namijenjen tehnici pletenja, koja zadnjih nekoliko decenija od vre- mena do vremena privlači pažnju, sad etnologa, sad tekstilnih stručnjaka, pače 1 historika umjetnosti: prepletanje niza paralelnih niti (obično bijelih, rjeđe u par boja), samim prstima bez pomagala (osim uspravna luka ili okvira, na kome je »osnova« napeta), i to posebnim sustavom zapletanja jedne niti preko druge, čim se redovno dobivaju u isti mah dva istovrsna komada pletiva na dva su- protna kraja »osnove«, sa šupljikastim ornamentalnim (geometrijskim) uzor- cima; proizvodi su gotovo isključivo ženske kapice ili pojasi. Na sreću su ti dosadašnji radovi odnosno građa većinom iz različitih zemalja, tako da se iz njih, kad se sintetiziraju, može dobiti već prilično ispunjena slika rasprostra- njenja te tehnike pletenja, njenih varijanata i proizvoda u Evropi (i sa područja Egipta). Autorica u tri poglavlja prikazuje na osnovi svoga svestranoga prouča- vanja: 1. rasprostranjenje, tehničke i ostale značajke ove vrste pletenja i pro- izvoda na području Slovačke; 2. pregled toga za čitavu Evropu (s Egiptom) i 3. u sažetu osvrtu onoliko, koliko se da kazati iz prošlosti te vrste pletenja. Pri tome je iskoristila u velikoj mjeri poznatu i manje poznatu literaturu o toj teh- nici (dodati bi se moglo od znatnijega Margarethe Hald: Olddanske Tekstiler. Kobenhavn 1950. g., i Alfred Biihler-Kristine Biihler-Oppenheim: Die Textil- sammlung Fritz Iklé-Huber etc. (Grundlagen zur Systematik der ges. textden Techniken). Zurich 1948. Nije bilo očito prilike da iskoristi i učini nam možda ovdje pristupnima nekoliko primjeraka tako pletenih kapica, koje su se nalazile u bivšem Nâ- prstkovu muzeju u Pragu (upravo iz sela Trg kod Ozlja, iz 1882. g., gdje je još u 30-im godinama našega stoljeća bilo dosta u porabi takvih kapica pa bi ih bez sumnje bdo vrlo korisno ispoređivati). A kako je poznato, u novije su vrijeme privukli pažnju i neki likovni prikazi toga rada na par poznatih fre- saka u Sloveniji (u prvi čas označenoga kao tkanje odnosno tkalačka sprava). U ovom vrlo korisnom prilogu autorica se služi za oznaku ove tehnike iz- razom, koji je u slovačkom jeziku dobio već neko građansko pravo »pletenie na krosienkach«, dok kod nas ni u hrvatskom ni u slovenskom takva termina nema (mogao bi za tu vrstu pletenja poslužiti jednostavan izraz »zapletna tehnika« ili »zapletanje« kao specifičan za tu vrstu pletenja, za koju u njemač- koj stručnoj literaturi služi termin »Sprangtechnik«). A bio bi takav izraz po- treban već zbog toga, što joj ovdje ima ostataka još do novijih vremena, jednako u brojnim muzejskim primjercima ženskih kapica (iz različnih krajeva osim gore spomenutoga kod Karlovca) kao i samoj donedavna održanoj tehnici ple- tenja na posebnom luku, bez sumnje u posljednjim ostacima (pa je u svoje vri- jeme snimana, za Etnografski muzej u Zagrebu, fotografski i filmski). — Ipak još ostaju otvorena pitanja oko te osebujne tehnike i pomagala: gdje joj je ishodišče (vjerojatno jedno mjesto nastanka), kada i kojim putevima i posred- stvima se širila (u nekim se slučajevima može slutiti uzor tome u građanskoj sredini, usvojen na selu). Milovan Gavazzi 231 Knjižna poročila in ocene Franz Koschier, Die Rosentaler Tracht, alt und neu. Sonderdruck aus der Festgabe fUr Georg Graber, »Aus Karntens Volksiiberlieferung« (Karntner Museumsschriften, Band XVII), Klagenfurt 1957, str. 7—25. Avtor obravnava v krajšem prispevku staro in novo nošo prebivalcev v Rožu na Koroškem. Tako najprej opisuje moško nato pa žensko »zgodovinsko« nošo, kot jo imenuje v nasprotju z »obnovljeno« nošo, ki so jo s sodelovanjem etnografov vpeljali na Koroškem v zadnjem desetletju obenem z drugimi obnov- ljenimi nošami. Zgodovinski opisi so več ali manj znani podatki iz starejše in mlajše lite- rature, ki jih je avtor strnil v pregledno podano gradivo o ljudski moški in ženski noši iz Roža. Vsekakor pa bi avtor v marsičem mogel dopolniti objav- ljeno gradivo tudi po ljudskem izročilu, ki je med koroškimi Slovenci v Rožu še danes zelo živo. K poglavju o novi rožanski noši pa je treba marsikaj pripomniti. Predvsem menimo, da je problematika obnovljene ljudske noše nedvomno mnogo bolj zamotana, kakor se zdi na prvi pogled. Nekaj, kar je obnovljeno, se pravi novo, sestavljeno na podlagi stare historične noše, ni nikakor več pristno. V zvezi z novo nošo se pojavlja več vprašanj. Najprej se vprašujemo, ali je smiselno lo- tevati se takih obnov ljudskih noš in te nove noše nato razširjati med ljudstvom, ki je svojo staro historično nošo že davno opustilo. Pri tem je zlasti važno po- udariti, da ljudstvo ni več tvorec te nove noše, le-to mu kroji določen krog lju- biteljev ljudskih noš v mestu, v našem primeru konkretno: Karntner Heimat- werk v Celovcu. Močno dvomimo, ali se bodo ti novi kroji koroških noš udomačili med ljudstvom, s čimer pa ne zanikamo, da bi ta ali ona poteza novih noš ne bila bolj ali manj posrečena. Ob tej priliki se spominjamo, da smo med prvo in drugo vojno imeli tudi v Ljubljani opraviti s propagando za nove noše, med drugim tako imenovane »dečve«. Ta akcija pa iz raznih razlogov ni imela nikakega odmeva med našim ljudstvom. Že v začetku je bila obsojena na ne- uspeh. In naposled imamo opraviti z vprašanjem, ali sodi med naloge etnografa, da pri takih obnovah noš sodeluje. Nikakih pomislekov ne bi imeli glede nje- govega sodelovanja v primerih, ko se stara noša iz določenega razdobja obnavlja natančno po ljudskem izročilu, torej, ko gre za ohranitev pristnosti starih noš. Ce pa etnograf sodeluje pri krojenju novih noš, ki se le do neke meje zgledujejo po starih nošah, to pravzaprav pomeni, da posega na področja, ki so že močno odmaknjena od pravih nalog etnografske znanosti, pa tudi, če natančno pre- mislimo, uporabne etnografije. ^^^--^ j^^^ji^ Und der Wind verwaht 's Lab... Altuberlieferte Karntner Volkslieder und Jodler. In alien Stimmen aus dem Volksmund aufgezeichnet von Josefine Gartner und Robert Geutebriick (Karntner Museurnsscfiriften XV), Klagenfurt 1957, Verlag des Landesmuseums fiir Karnten. XII + 84 str. Še vedno je v navadi, da izhajajo zbirke enoglasnih melodij tudi z območij, kjer je običajno večglasno petje. Zato je treba pohvaliti in pozdraviti prizade- vanje koroškega deželnega muzeja v Celovcu, da izdaja pesmi svojega območja v večglasni obliki. Kajti Koroško je sredi med slovenskimi in avstrijskimi de- želami, ki so domovina večglasnega petja »par excellence«. Večina primerov gornje zbirke je iz okolice Belega jezera, kjer jih je zapisal leta 1926 dr. Robert Geutebriick, ter s planote Reichenau in doline Krke, kjer jih je zapisala v letih 1942—1956 Josefina Gartner. Le nekaj primerov je iz Celovca in od drugod. Zbirka obsega 54 večglasij. Med njimi je: 2 peteroglasij, 19 četveroglasij; ostalo so večinoma troglasja in le nekaj je dvoglasij. V vseh teh večglasjih je, podobno kot na vseh sosednjih slovenskih območjih, vodilna melodija navadno v nekem srednjem glasu. Gornji (»čez«) in spodnji glas v troglasju vodilnemu 232 Knjižna poročila in ocene glasu pripevata paralelno v simultani prosti imitaciji. Tem glasovom se v mo- škem četveroglasju pridruži še četrti glas (bas), ki izvaja povečini ležeče tone ali pa se mestoma pridruži ostalim v vzporedju. Tako je predvsem petje fantov v četveroglasjih, kot jih je priobčil dr. R. Geutebriick iz okolice Belega jezera. Pa tudi objavljena troglasja je mogoče izvajati na opisani način z dodajanjem basa. Vse to velja za večino gradiva v tej zbirki. J. Gartner je zapisala 4 četveroglasja za mešano petje, ki pa ne dajejo prave podobe mešanega večglasja, ker so zapisovalki izvajali posamezne glasove le solisti. Kajti šele v zborovskem petju moremo dobiti pravilen odnos med mo- škimi in ženskimi glasovi. Podobno velja tudi za oba primera peteroglasij, v katerih je mogoče opaziti, da ima najvišji glas posebno vlogo izhajajoč iz leže- čega tona na gornji V. stopnji. Seveda ta dva primera ne podajata dovolj jasno tipičnega koroškega peteroglasnega petja, kot ga izvajajo zlasti fantovski zbori po slovenskih območjih Koroške, čeprav opozarjata izdajatelja v uvodu, da je peteroglasno petje zelo pogosto. Zato tudi ne opozarjata na značilnosti koro- škega peterog asja in se zadovoljujeta z opombo » Jodlercharakter«. Iz nekaterih primerov (glej na str. 3, 5 itd.) je mogoče sklepati, da obstaja poleg opisanega načina večglasja, kot ga podaja večina primerov v zbirki, na Koroškem še drug način večglasnega petja, ki ga označuje križanje glasov. Prav ta drugi način večglasnega petja pa je mogoče razumeti v zvezi s tipičnimi peteroglasji s slovenske Koroške, kot jih je priobčil v svojih zbirkah Zdravko Švikaršič že pred prvo svetovno vojno, kar pa seveda izdajatelja ne omenjata, ker se omejujeta le na nemško literaturo. Omejevanje je vidno tudi pri redakciji priobčenih tekstov, ki so prirejeni »in reiner Volkmundart«. Mnogi primeri te zbirke kažejo pestrost ritma, podobno kot sosednja slo- venska območja. Zal pa je to le redko precizno podano. Večinoma so uporab- ljene le splošne agogične oznake. Iz podanih opomb moremo sklepati, da obstajajo v koroškem ljudskem A'ečglasju razne strukturalne razlike ali celo različni tipi. Vprašanje je, ali gre jri tem za raznorodno etnično diferenciacijo ali le za sorodne nazvočne razlike. Raziskava tega problema bi mogla biti ena izmed hvaležnih bodočih nalog de- želnega muzeja v Celovcu. Potrebno bo na tem področju etnomuzikologije še veliko dela, ki bi se nedvomno pospešilo ob nujnem sodelovanju avstrijskih in slovenskih raziskovalcev. Lep vzgled za tako sodelovanje nudi sama ljudska kultura. Saj so tudi za gornjo zbirko s petjem prispevali pevci slovenskega rodu (Srebernig, Glawischnig, Tschebull itd.) ne glede na to, da sta izdajatelja njih imena pisala po nemškem pravopisu. Radoslav Hrovatin Deutsche Volkslieder mit ihren Melodien. Hrsg. v. Deutschen Volkslied- archiv. 4. Band: Balladen. Walter de Gruyter & Co., Berlin 1957, str. 188, cena 38 DM. Izšla je po nekaj letih nova, četrta knjiga (1. del) monumentalno zasnova- nega dela, ki ga je leta 1935 začel izdajati Deutsches Volksliedarchiv v Freiburgu i. Br. Temu velikemu znanstvenemu delu e zasnovatelj in prvi urednik, pokojni John Meier, takole začrtal nalogo v predgovoru k prvi knjigi: za sleherni pe- semski tip »ugotoviti čim popolneje vse gradivo, objaviti ga v izbranih vari- antah, obenem pa v razvojno-zgodovinskih opombah k tekstom in napevom navesti najvažnejša dejstva ter pokazati pota zgodovinskega in biološkega raz- voja pesmi«. Izhodišče in glavni predmet raziskav so pesmi v ljudskem izročilu nemško govorečega ozemlja s pritegnitvijo svoječasnih nemških manjšin drugod, in poleg tega še ljudsko izročilo Nizozemske in Flamske. Na primerjalno raz- iskavo gradiva drugih področij se je prva knjiga spuščala le deloma in bolj ob strani. Znanstvene zahteve so kmalu terjale razširitev okvira v tem pogledu. O tem najzgovorneje priča predgovor J. Meiera k drugi knjigi balad iz leta 1959: »V teku raziskav smo spoznali, da moramo še bolj kot doslej seči preko meja germanskih ljudstev in upoštevati celotno evropsko ozemlje, če hočemo imeti 233 _ Knjižna poročila in ocene pregled nad razvojem ljudskih balad. Posamezni motivi in iz njih sestavljene pesmi so namreč večinoma skupna last evropskih ljudstev ter so potovale na najrazličnejše načine od enega do drugega. Naš namen smo doslej žal le deloma mogli izpeljati. Ker kaže namreč izvennemško izročilo mnogokrat prvotnejšo in popolnejšo obliko, daje pogosto bodisi po tekstu ali melodiji šele ključ za zgodovino razvoja nemške balade.« y skladu s tem spoznanjem in novimi zahtevami se je kajpak še povečal velikanski trud za ostvaritev začrtanega programa. Pri tem je treba omeniti, da nosi pretežno zaslugo in breme za to razširitev okvira, ki obsega sedaj poleg drugih tudi vse slovansko ljudsko izročilo, naslednik J. Meiera prof. Erich See- mann. Razliko med začetnim in sedaj doseženim okvirom raziskav najbolje ilu- strira tale primerjava: v prvi knjigi je bilo obravnavanih 25 variant kočevske balade »Die Meererin« z le pavšalno omembo neposredne sosedne naše »Lepe Vide«; v najnovejši četrti knjigi pa je ob treh nemških variantah balade »Sestra zastrupi brata« (Schwester Giftmischerin) ugotovljeno in podrobno analizirano 255 inačic te balade v izročilu Čehov, Slovakov, Poljakov, Slovencev, Hrvatov, Srbov, Bolgarov, Ukrajincev, Belorusov, Velikorusov, Litavcev, Romunov, alban- skih kolonistov v Italiji ter plemena Mordvinov. S pritegnitvijo slovenskega iz- ročila v krog raziskav (v 4. knjigi pri baladah pod št. 74, 75 in 78) je to delo neposredno važno za našo folkloristiko, obenem pa postaja že po zbranem gra- divu eno najpopolnejših in največjih tovrstnih del 20. stoletja, tudi po metodah in izsledkih temelj, ki ga bo moral poznati sleherni raziskovalec ljudske pesmi. Četrta knjiga (1. del) obsega sedem baladnih tipov, ki sta jih obdelala po tekstno-analitični strani prof. dr. Erich Seemann (v dveh primerih še pokojni John Meier), po glasbeno-analitični strani pa prof. dr. Walter Wiora, ki sta danes oba vodilni avtoriteti v teh strokah na nemško-govorečem ozemlju. Med temi baladami zavzema tretjino obsega vse knjige št. 75 »Die dienende Schwe- ster« {= naša »Zarika in Sončica«). Ta balada je važna in zanimiva ne le po tem, da je od vseh doslej obravnavanih najobsežnejša po številu zapisov (701 nemških ter skupno 50 slovenskih, hrvatskih, srbskih, makedonskih, bolgarskih in romunskih), temveč tudi po metodi obravnavanja. V mnogih primerih ljud- skih pesmi namreč imajo Nemci kot drugi zahodni narodi razmeroma veliko število tiskanih in rokopisnih virov že iz 15. in 16. stoletja, kar zelo olajšuje raz- iskavanja o razvoju pesmi. Pri tej baladi pa so v istem položaju kot smo n. pr. Slovenci praviloma pri vseh naših pesmih: noben zapis ne sega nazaj preko začetka 19. stoletja. Zato je za nas dvojno zanimiv način obravnavanja prof. Seemanna, ki n. pr. pri analizi vsebinske strukture uvaja za določanje relativne starosti variant nov, pomožni kriterij logične utemeljenosti poteka dejanja. Kljub velikanskemu gradivu in silno podrobni analizi je ta obsežna študija pisana vzorno jasno in pregledno, virtuozno po obvladovanju gradiva, kakor tudi mojstrsko po metodičnih prijemih in argumentaciji sklepanja. Le ob sklep- nih razpravljanjih o izvoru balade se zdi kategorični ton trditve, »da se nikakor ne sme iz tega sklepati na prioriteto slovanskega oblikovanja« (str. 102), v rah- lem neravnovesju z malo zatem implicite dopuščeno možnostjo, da so bile »sestavine in tip dejanja prvotno ustvarjeni (vorgepragt) nekje v tujini«. Omeniti je posebej že prej omenjeno balado št. 78 »Schwester Giftmische- rin«. Tu gre namreč prof. Seemann v metodičnih prijemih še korak dalje. Po njegovem mnenju je tej baladi iskati prvotnejšo stopnjo in deloma prevzeti vzorec v italijansko-francoski »Donna Lombarda«, ki ima sicer vse drugačen potek dejanja in drugačne sodelujoče osebe, vendar presenetljivo mnogo istih podrobnih potez. Na podlagi tega je »Donna Lombarda« pritegnjena kot merilo za relativno starost vzhodno-, zahodno- in južno-slovanskih inačic obravnavane balade. Mnogim specialistom tekstno-analitičnega raziskavanja, ki zahtevajo jredvsem dokazljivo trdnost premis, se bo zdel ta korak bržkone tvegan; vse- kakor pa je zanimiv poskus razvozlavanja doslej še vedno skrivnostnega vpra- šanja o izvoru, starosti in prevzemanju raznih mednarodno razširjenih pesem- skih tipov. 234 Knjižna poročila in ocene Glasbeno-analitično delo je v nečem težavnejše od tekstnega: isti napev je vezan večkrat na pesmi različne vsebine, oddaljenejše variante je pri melodijah mnogo teže ugotoviti; doslej še ni nekega enotnega sistema klasifikacije, s ka- terim bi bilo to delo olajšano pri pregledu stotisočev napevov po raznih zbirkah. Velikanska erudicija in lastni sistem klasifikacije omogočata prof. Wiori, da pri razpravljanjih o posameznih napevih upošteva ne samo vse nemško, temveč mnogokrat tudi tuje melodično gradivo. Predvsem pa mu daje trdno oporo pri razvojno-zgodovinskih vprašanjih temeljito poznavanje starih napevov iz sred- njeveških in poznejših virov. Prav po tej metodični bazi gre razpravam prof. Wiore, bodisi v tem delu bodisi drugod, edinstveno mesto v vsej primerjalni etnomuzikologiji. Njegova razpravljanja segajo na mnogih mestih po pomenu preko ožjega okvira obravnavanih melodij, n. pr. o tonalni transformaciji dor- skih napevov v durske (str. 30 si.), o oblikovnem razvoju starih plesnih napevov v štirivrstično kitično pesem (str. 103 si.), itd. Po vseh teh odlikah postaja to delo dragoceno za raziskovalca na kateremkoli etničnem področju v Evropi. Poseben značaj in pomen tega dela je končno v vzporednih tekstnih in melodičnih raziskavanjih, ki se mnogokrat med seboj bistveno dopolnjujejo. Ker pri nas celo med folkloristi sem in tja naletiš na mnenje, da je pri raziskavanju pesmi tekst vse, napev pa le bolj ali manj nevažen privesek, naj navedem primer iz balade št. 76 »Die misshandelte Schwiegertochter«. Balada je razširjena pred- vsem po mnogih mediteranskih deželah, vendar zapisi nikjer ne segajo nazaj preko 19. stoletja. Pri tem pa kaže n. pr. melodija flamske inačice arhaično strukturo, ki spada med najstarejše evropsko ljudsko izročilo. Ta arhaičnost je celo posredno zgodovinsko dokazana: napev z enako strukturo označuje že neki španski glasbeni traktat iz 16. stol. kot »cantus antiquissimus« k pesmim »quibus historiae sen fabulae narrantur« (str. 149). Analogen primer je najti v že ome- njeni baladi »Die dienende Schwester«, kjer je melodični tip nekaterih nemških inačic dokumentiran že v virih 15. stoletja. Prav ob tej slednji baladi dajejo glasbeno-analitična izvajanja riiesta tudi za eno, dve opombi. Ogromno gradivo je razvrščeno v dve glavni veji A in B, vsaka od njih se deli v pet ali šest skupin, vendar večinoma konstitutivni znaki za posamezne skupine niso jasno navedeni. Vsled tega bralcu večkrat ni raz- umljiv bodisi razlog za postavljanje kake skupine (n.pr. A-V), bodisi kriterij za uvrščanje v to ali ono skupino, bodisi razvojni odnos med navedenimi sku- pinami variant. Tako bi se n. pr. zdelo, da sodi skupina A-II po kadenci prve vrstice prej v vejo B, za kar bi govorila tudi sama opomba avtorja o poznejši razvojni stopnji ter dejstvo, da je napevu 44 te skupine po vseh znakih najbližji napev 52, uvrščen v skupino B-II. Podobno bi se dalo trditi za napev 33 v sku- pini A-I, čigar najbližjo paralelo 348 najdemo v B-1, le po kadenci prve vrstice razlikujoči se napev 96 pa v skupini A-V. Napev 28, ki je uvrščen med štiri- vrstične primere skupine A-IV, je očividno samo dvovrstičen. Bržkone ga je podvojil v štirivrstičnost le zapisovalec pod vplivom svoječasnega nazora o štiridelni normi ljudskih pesmi. Tako bi bilo sklepati iz mnogih analognih pri- merov v vseh starejših zbirkah. V ospredju raziskavanj prof. Wiore je vedno melodična linija in oblikovna struktura, medtem ko je ritmična struktura redkeje upoštevana. Res so metrične strukture verzov in njim ustrezajoči ritmični tipi mnogo bolj izraziti na slovan- skem etničnem ozemlju kot recimo na nemškem. Vendar bi se večje upoštevanje ritmične strukture najbrž izkazalo plodovito za razvojno sliko prav pri izrazito plesni baladi kot je »Die dienende Schwester«. Ritmična preoblikovanja so sicer omenjena večkrat (str. 101, 115), a pripeljejo le do ugotovitve: »Tako se ob ne- znatni in preprosti melodiji udejstvuje produktivna svoboda v petju otrok in odraslih« (str. 115). Preko tega bi bilo zanimivo ugotoviti, v koliko se ta »produk- tivna svoboda« giblje v okviru ustaljenih ritmičnih obrazcev, ki so na ta ali oni način pogojeni v ljudski tradiciji. V slovenskem gradivu se na primer dâ ugo- toviti, da so ritmične transformacije nekega pesemskega tipa pogojene bodisi regionalno bodisi časovno-razvojno, kot sem skušal to pokazati v razpravi 235 Knjižna poročila in ocene >Izvor in razvoj baladno plesnega ritmičnega tipa Lajnar-Cigan«. Potemtakem bi pripadlo ritmični strukturi silno važno mesto v etnomuzikoloških raziska- vanjih. Seveda je to le en problem izmed številnih drugih, ki čakajo še podrob- nejših raziskovanj na različnih etničnih področjih. Prav zaradi tega je toliko pomembnejše delo prof. Wiore, ki v marsičem orje ledino in kaže nova pota etnomuzikologiji. y^^^,^^ Deutsches Jahrbuch fiir Volkskunde. Herausgegeben vom Institut fiir deutsche Volkskunde an der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin durch Wilhelm Fraenger. Drifter Band. Jahrgang 1957. Teil I. 343 + VIII str. (Akademie-Verlag, Berlin. Vez. 17 DM) ; Teil II. 344—576 + (IX—XXIV) str. (Akademie-Verlag, Berlin. Br. 17 DM). Zajetni dvodelni zbornik, ki ga izdaja vzhodnonemški akademijski inštitut za nemško narodopisje, prinaša med prispevki vzhodnonemških narodopiscev tudi prispevke iz drugih držav (Poljska, Madžarska, Avstrija, Holandska). Raziskovanje pravljice je med raziskovalci ljudskega slovstva danes v ospredju zanimanja. V prvem delu zbornika interpretira Friedrich Sieber (Dresden) s svojim prispevkom (Wiinsche und Wunschbilder im spaten deut- schen Zaubermarchen, 11—30) pravljico kot prispevek za napredek človeštva: njen boljši in lepši svet vzdržuje upanje v uresničenje takega sveta! Benjamin Rajeczky (Budimpešta) podaja pregled doslej malo znanih ogrskih narekanj (Typen ungarischer Klaglieder, 31—46). O noši lužiških Srbov razpravlja z upo- števanjem vse dosedanje literature Oskar von Zaborsky (Die Trachten der ehemaligen Mark Brandenburg, III. Die Tracht des Spreewaldes und der an- grenzenden Gebiete, 47—118), ki ugotavlja, da so Srbi prevzemali nekatere ele- mente svoje noše od obdajajočih jih Nemcev in da so svojo nošo kljub zatiranju v letih 1933—1945 s slovansko žilavostjo ohranili. Tudi za nas je zanimiva raz- prava Wolfganga Jacobeita (Berlin) o jarmih in vpregah (Jochgeschirr- und Spanntiergrenze, 119—144), ki skuša podati za ozemlje Nemčije tipologijo jar- mov (čelni in tilniški jarem) in s tem pokazati razširjenost konjske (sever!) in volovske vprege (jug!). Dragoceno področje odstira Ingeborg Weber-Keller- ma nn (Berlin), ko skuša ob Gottfriedu Keller ju razbrati določeno narodopisno območje v njegovih delih (Volkstheater und Nationalfestspiel bei Gottfried Keller, 145—168). Dasi vrednosti narodopisnega gradiva v delu posameznih književnikov ne gre precenjevati, nam nudi G. Keller prav verodostojen vpogled zlasti v usodo ponarodele Schillerjeve igre o Viljemu Tellu v Švici. Razprava Wilhelma Fraengerja (Berlin), Der vierte Konig des Madrider Epiphanias- Altars von Hieronymus Bosch (169—198), je vzoren primer, kako pomagajo kulturnozgodovinska in etnografska spoznanja pri reševanju sicer skoraj ne- rešljivih ikonografskih problemov. — Med poročili beremo med drugim o vse- zveznem etnografskem dnevu SSSR 1956. o mednarodnem kongresu za glasbeno vedo na Dunaju 1956. o konferenci o češkem in slovaškem ljudskem pripoved- ništvu v Pragi 1956. Posebno važni so pregledi Lutza Rohricha (Mainz), Die Marchenforschung seit dem Jahre 1945; v tem zvezku razpravlja o raziskovanju francoske pravljice (213—224). — Izredno pomemben je bibliografski del, ki prinaša Aleksandra Jackowskega (Varšava) poljsko narodopisno bibliogra- fijo (Das volkskundliche Schrifttum Polens-«* 1945, 227—257) in Boya Wan- derja (Amsterdam) nizozemsko narodopisno bibliografijo (Eine Ubersicht der niederlandischen volkskundlichen Literatur 1945—1955, 258—266). — Skoraj tre- tjino zvezka zavzemajo ocene (269—343). Med njimi naj omenim najprej poročilo o »Slovenskem etnografu« 8 (1955) izpod peresa Wolf ganga Jacobeita (340 in 341), ki pohvalno omenja prizadevanje Borisa Orla in njegovih sodelavcev pri raziskovanju poljedelskega orodja na Slovenskem; žal. se v svojem poročilu omejuje samo na prispevke o materialni kulturi. V poročilu o zborniku »Masken in Mitteleuropa« (Wien 1955) omenja Ingeborg Weber-Kellermann prispe- 236 Knjižna poročila in ocene vek Nika Kureta »Aus der Maskenwelt der Slowenen« kot važno odkritje doslej neznanih področij (307). — Zvezku je dodanih 8 slikovnih prilog na umetniškem papirju. V drugem zvezku je na prvem mestu posthumno objavljena razprava Adolfa Spamerja o drugem merseburškem zagovoru (P[h]ol ende Uuodan. Zum zweiten Merseburger Spruch, 347—365). Z užitkom beremo Friedricha Ste- ber j a (Dresden) duhovito razpravo Dem Monde kann man kein Kleid machen. Ein Beitrag zur Geschichte eines Schwankmotivs (566—387). Leopold Schmidt (Dunaj) razpravlja o okovani leseni lopati (Der handbeschlagene Holzspaten in Ostmitteleuropa, 588—406). V območje tako zanimive, a še vedno premalo raz- iskane rudarske kulture sega razprava Herberta Clans sa (Dresden), Berg- mannische Arbeitsvorgange in volkstiimlicher Gestaltung (407—446). O ogrski ljudski glasbi piše Lajos Vargvas (Budimpešta, 447—469), o zanimivi zvrsti (otroških) ljudskih pesmi pa Gerda Grob er-Giti ck (Greifswald), Heidelbeer- lieder aus Thiiringen (470—478). — Med poročili se spominja Vladimir Propp (Leningrad) Vladimira I. Čičerova, Wolfgang Jacobeit (Berlin) poroča o kon- ferenci raziskovalcev poljedelskega orodja v Celovcu 1956, kjer s priznanjem omenja (483) referat Borisa Orla in slovenska raziskavanja v tej smeri, nadalje poroča o vprašalnicah glede poljedelskega orodja v Albaniji in o vprašalnici glede pastirske (ovčarske) folklore v Nemčiji. Erich Stockmann (Berlin) po- roča o zborovanju za ljudsko glasbo v Freiburgu (488—489), kjer omenja sode- lovanje Vinka Žganca in Valensa Voduška. Gyula Ortutay (Budimpešta) obširno poroča (489—493) o vprašalnici in zbiranju božičnih koled na Ogrskem. Lutz Rohrich nadaljuje svoje preglede o raziskovanju pravljic (gl. zgoraj); na vrsti so Švedska (494—500), Danska (501—507) ter ZDA in Kanada (507—514). — Med številnimi ocenami (517—566) naj omenim samo Gisele Schneidewind (Berlin) oceno Schlosserjevih Bachernsagen: zanimivo je, da tudi ona čuti po- manjkljivost izdaje v tem, da ni izšla dvojezično (prim. Ivan Grafenauer, Dunajska izdaja pohorskih pripovedk. Glasnik Inštituta za slovensko narodo- pisje SAZU 1, 1956-57, str. 9!). Tudi drugemu zvezku so dodane slikovne priloge (IX—XXIV) na umetniškem papirju. Velika prednost zbornika je izčrpen register (Personen- und Sachverzeich- nis, 566—576), ki ga je sestavil Reinhard P e es ch. Niko Kuret Jahrbuch des osterreichischen Volksliedwerkes. Geleitet von Karl M. Klier, Leopold Nowak, Leopold Schmidt. Band VI. Wien 1957. Vili + 227 str. -|- XVI slikovnih prilog na umetniškem papirju. (Slavnostni zbornik za 75-let- nico Raimunda Zodra.) Vsebina tega dragocenega letopisa nudi več kakor obeta naslov. Izdajatelji pojmujejo ljudsko pesem kar najširše in se ne omejujejo na zgolj muzikološko plat, marveč obravnavajo navadno tudi funkcijo pesmi. Odtod bogastvo vseh dosedanjih zvezkov in tudi pričujočega šestega. Pretežna večina prispevkov ob- ravnava pač predmete, ki le drugotno zanimajo slovenskega narodopisca, so pa vmes tudi taki, ki segajo naravnost v naše narodopisje ali pa so vsaj splošno pomembni. Le-taki so sestavki medtem umrlega Viktorja Geramb a, Vom Tanzen (zelo pronicava opazovanja o zadržanju preprostega človeka pri plesu, 46—53), Walterja Salmena (Freiburg i. Br.), Žur Verbreitung von Einhandflote und Trommel im europaischen Mittelalter (154—161) in Walterja Wiore (Frei- burg i.Br.), Uber den Volkston bei Mozart (185—193). V slovensko narodopisje pa segata prispevka Franza Koschierja (Celovec), Die Gailtaler Burschenschaft und ihr Lindentanz (79—87), ter Oskarja Moser ja (Celovec). Das Gailtaler Dreikonigssingen (113—132). Koschierjev prispevek podaja v glavnem dosedaj znano podobo o visokem reju po že znani literaturi, ki jo bo treba čimprej pre- veriti na licu mesta; sam sem, na primer, v Zahomcu in Spodnji Bistrici (1958) mogel ugotoviti, da je marsikaj drugače, kakor pišejo dosedanji avtorji (s Fr. Maroltom vred). Odlika Koschierjevega prispevka je predvsem v tem, da 237 Knjižna poročila in ocene je za nemške bralce stvari postavil na pravo mesto in se s tem dejansko od- maknil od tendenčnega »narodopisja« nekaterih predvojnih avtorjev. Novino pa odkriva s sodobnimi raziskova nimi metodami na terenu (z vzgledno pomočjo celovške radijske postaje) O. Moser, ki se je v zadnjem času posvetil razisko- vanju trikraljevskega koledovanja zlasti na Slovenskem Koroškem (prim. O. Moser, Die Karntner Sternsingbrauche, v: Lied und Brauch. Klagenfurt 1956, gl. moje poročilo v SE 9, 1956, 311). To pot si je izbral omejeno področje srednje Zilje (Blače, Št. Štefan, Gorice), kjer ugotavlja slovenščino kot domačo govorico (Haussprache), nemščino pa le kot zunanje občilo (Verkehrssprache) in jezik, ki ga domačini uporabljajo do tujcev. Odkril je »koledvanje« (»kralj- vanje«) v obliki, ki je slovensko narodopisje doslej ni imelo d evidenci! Odrasli fantje v Blačah nastopajo ob besedilu, ki je v neposredni zvezi s starim bese- dilom Alasia da Sommaripe iz leta 1607 (gl. SNP III, št. 4946), s svojevrstnimi kapami, ki jim rabijo kot maske, in z lesenimi sabljami, ki z njimi udarjajo skupaj. Trije kralji ne pojo, ampak samo agirajo v določenih figurah, ob petju pevcev (v veži). Le-ti pojo vedno isto (slovensko) pesem, le na izrecno željo do- dajo še neko nemško pesem. sKoledvanje« šolarjev je preprostejše, kape so zgolj pokrivalo, ne maske. Zanimivo je, da pravijo šolarji tretjemu kralju »Hro- daž« in da pri slovenskem petju ne udarjajo s sabljami. Zvezde v Blačah ne poznajo. O. Moser načenja probleme sabelj, mask in figuralnega sloga podajanja, josebej pa še besedila samega, in prihaja — upoštevajoč koledo iz Železnikov, cot jo je leta 1854 zapisal J. Levičnik, in njene variante — do sklepa, da izvira »koledvanje« v tem načinu iz obrazca, ki je bil razširjen v Notranji Avstriji najpozneje že v 17. stoletju. Zadnjo besedo o tem je seveda še težko zapisati! V Goricah in pri Št. Štefanu prav tako ločeno koledujejo odrasli fantje in šolarji, ki pa oboji nosijo — poleg običajnih sabelj — tipične razsvetljene kape. Trem kraljem se pridruži tu še četrta postava, zagonetna »Šmarjeta«, fant v ziljski dekliški noši, a z nezakritim obrazom in z vrtečo se, razsvetljeno zvezdo na palici. Nastopajo v zatemnjeni izbi ali kuhinji, kar daje prizoru svojevrsten čar. Besedilo tega koledovanja je bilo O. Moser ju neznano; dejansko ga je pa v posebni varianti že leta 1931 zapisal Fr. Marolt v Zahomcu in na Bistrici (gl; GNI, Korzps. I, št. 53 in 54) ter ga z napevom objavil v zbirki »Nmav čez izaro«. Ljubljana, št. 11 (= Zbirka pokrajinskih pesmaric 1). Ker O. Moser ne objavlja napeva, ne morem ugotoviti, ali se napeva ujemata. Dozdeva se mi pa, da O. Moser ni povsem natanko dojel besedila (z magnetofonskega traku?) in da zapis ni docela točen (kljub pomoči dr. Fr. Koschierja; morda bi avtor v takih in podobnih primerih vprašal za nasvet še kakega slovenskega strokovnjaka bodisi na Koroškem ali tu pri nas, pomoči bi mu zatrdno nobeden ne odrekel!). Na zanimivo postavo »Šmarjete«, Perhtine sorodnice, je opozoril že H. L'Es t oc q (Carinthia I, 120, 1930). O. Moser obeta o njej posebno razpravo (Die Hexe »Smarjeta«. Eine Perchtengestalt Unterkarntens). Vsekakor so razisko- vanja O. Moser ja vredna našega polnega priznanja! — Leopold Kretzen- bacher (Gradec) razčlenja s suverenim poznavanjem gradiva ljudsko balado o prešuštnem dekletu-nevesti, ki je svoje nezakonsko dete izpostavila (SNP I, št. 171 si.: Nevesta pogubljena, dete vzveličano) in je znano prav tako Slovencem kakor Nemcem (Zur »Rabenmutter«-Ballade bei Deutschen und Slowenen in Innerosterreich, 102—112). Kretzenbacher prepričljivo polemizira s preveč pre- prostimi sklepi Johna Meierja (Balladen II. Leipzig 1936), ki slovenskega gra- diva niti ni poznal, a k mnenju Ivana Grafenauerja (Lepa Vida, Ljubljana 1943), za njim pa S. Vilfana in B. Merharja, ki postavlja balado v dobo pred 13. stoletje, za zdaj le pripominja, da živijo v baladi vsekakor prav stari motivi. — Omenim naj še prispevka Ericha Seemanna (Freiburg i. Br.), Ent- fuhrung unterm Tanze. Eine unveroffentlichte Ballade (175—184), ter Richarda Wolf rama (Dunaj), Vom Singen in der Gottschee (194—203). E. Seemann s svo- jim prispevkom znova dokazuje, da je neprekosljiv poznavalec našega in južno- slovanskega pesemskega gradiva. Zato mu je mogoče vsestransko opredeliti kočevsko pesem o »knezu Juretu«, ki Turku otme nevesto. Pri opisu R. Wolframa 238 Knjižna poročila in ocene o fantovskem petju na nekdanjem Kočevskem pogrešamo samo ugotovitve, da je večerno petje značilnost Dsega slovenskega ozemlja! — Na koncu naj navedem nadvse koristno bibliografijo (Verzeichnis der osterreichischen Neuerscheinun- gen aus den Gebieten Volkslied, Volkstanz, Volksmusik und Volksdichtung 1956, mit Nachtragen aus 1955), ki jo je oskrbela IVIaria Kundegraber (216—220). Le-ta je sestavila tudi bibliografijo del jubilarja Raimunda Zodra (381 številk). Zbornik ima na koncu nekaj strani ocen. Med pridejanimi slikami na umetni- škem papirju opozarjam na posnetke v zvezi z ziljskim visokim rejem (IV—VI) in na Moserjeve posnetke ziljskih trikraljevskih kolednikov (XIII—XVI). Niko Kuret Ernst (Burgstaller, Brauchtumsgebacke und Weihnachtsspeisen. Ein volks- kundlicher Beitrag zur osterreichischen Kulturgeographie. Veroffentlichungen der Kommission fiir den Volkskundeatlas in Osterreich 2. Linz 1957. Zentralstelle fiir den Volkskundeatlas in Osterreich. 4». Str. 136 + 5 tabel in 22 kart. E. Burgstaller je v okviru priprav za gornjeavstrijski atlas pripravil îDas Fragewerk zu den volkskundlichen Karten« (1952, gl. SE VI—VII, 348), pisal pa je poleg drugega (n. pr. Lebendiges Jahresbrauchtum in Oberosterreich, 1948) mnogo tudi o prazničnih pecivih, s čimer je nadaljeval obširno in sestavno delo M. Hiiflerja. V pričujočem delu pa podaja zaokroženo analizo peciv v zvezi z raznimi šegami ter božičnih jedil v Avstriji, prikazujoč jih na kartah in rešu- joč z njimi povezana kulturnogeografska vprašanja. Spis je zasnovan na od- govorih na vprašanja za Atlas nemške etnografije 1930—1936 in za Atlas Gornje Avstrije 1951, na avtorjevih in drugih manjših prispevkih, ki jih v opombah obilo navaja. V uvodu opozarja avtor, da morejo oblike peciv in jedila prav tako pred- stavljali izraze kulturnoprostorne delitve Avstrije, kot prvine stavbarstva, šeg, dialekti itd. Tu seznanja avtor nadrobno z značajem svojega dela, s tehniko kart itd. Delo obstoji v tekstnem delu iz petih analitičnih in šestega sintetičnega poglavja. V prvem poglavju o pecivih za dušni dan opozarja na obsežno območje prehranjevanja mrtvih, ki je v navadi od pradavnine po vsem svetu in katerega prvine so bile prenesene iz božičnega in novoletnega kulta mrtvih na dan vernih duš (dušni dan). B. izčrpno navaja podatke o šegi, postavljati zvečer pred duš- nim dnem na mizo rajnim razna jedila in pijače. Posebej obravnava vrste peciv, ki so jih delili na ta dan »dušnim ljudem«, ki so hodili v ta namen po deželi, danes pa jih dele revežem. Ti kruhi so iz ržene, ovsene ali ajdove moke. Podobne kruhe-delijo tudi ob pogrebu (kakor pri nas ponekod). Pecivo iz bele moke pa delijo ob tem času botri krščencem. V razlagi h karti izvemo za razširjenost po krajih, snov, oblike, nazive darilnih kruhov, ki jih dobivajo voščilci-prosilci. Med temi imeni navaja tndi slovenska s Koroškega: krapeč, krapič, pl. krapči, hejdovc, sirkuec, sirkovc, turkovc, krajič, berenjak (str. 17) iz raznih kraiev. — V drugi skupini so botrinji darovi, ki jih darujejo tudi ob drugih praznikih in imajo obliko živali (kokoš, zajec, jelen, konj) ali preste, štručice in še druge oblike. Besedilo tega poglavja ponazarjajo ena glavna in tri dopolnilne karte. V naslednjem poglavju o božičnih pecivih poudarja avtor zvezo med pred- božičnimi dnevi in jedili ter pecivi, ki se po njih imenujejo. Med jedili sta po- sebno važna »Stori«, podoben našemu močniku, in »Kletzenbrot« (kruh iz krhljev), ki imata magičen pomen. Razširjena so tudi mnoga peciva s simbolič- nimi oblikami in pomeni (sonce, spirale — rodovitnost, končujoče se leto itd.). S sadnimi kruhi in Stčirijem so zvezane mnoge šege ter verovanja. Marsikje peko za božič posebna peciva v obliki hlebčkov, križa, živali in človeških figur, da jih žrtvujejo naravnim silam — ognju, vodi, vetru, zemlji, toči, tudi kisu, in sicer ponekod vsaki izmed njih posebno obliko. Obešajo jih na sadna drevesa (vetru), vržejo v vodo. ogenj; proti toči jih drobijo o hudi uri. Za božič peko še na Štajerskem in Koroškem kvatrne in ključne kruhe (»Pravda« v župniji 259 Knjižna poročila in ocene Sele, str. 45) ; povsod razne božične kruhe in najrazličnejša praznična peciva, med drugim taka z makom in orehi (Nussputitze). Poleg ene glavne karte pri- kazuje peciva te vrste šest dopolnilnih kart. Tretje poglavje je posvečeno velikonočnim pecivom. V uvodu označuje pisa- telj zgodovino praznika, glavne šege v zvezi z njimi in pomen jedil ter peciv v ljudskem verovanju. Za nas so tu primerjalno pomembna peciva »brezen, beugel« kot okras na cvetnonedeljskem snopu, ki ga poznajo po večini avstrij- skega ozemlja. — Mnogovrstni so tudi ob tem času botrinji darovi in t adi druga peciva so številna. Prikazuje jih le na dveh kartah. V četrtem poglavju obravnava avtor peciva v obliki figur — podobnjaki: živalskih, človeških, pipe, torbe, revolverja, svedra, spirale, srca, venca. Tu omenja koroško dirjenco, dirjanco, poderjanco (str. 67). Glavna karta prikazuje razširjenost raznih vrst teh peciv, dodatna pa miklavževska peciva, ki imajo obliko raznih živali. Prva karta je obenem važna osnova za prikaz kulturno- geogtafskih dognanj v zaključkih dela. Zadnje analitično poglavje, označeno posebe tudi v naslovu dela, govori o božičnih jedilih, katerih razširjenost ponazarjajo ena glavna in štiri dopol- nilne karte. V prvi skupini govori o jedeh na sveti post, ki so mlečne in močnate, delane z maslom, medom, žganjem. V drugi skupini so mesna jedila, ki jih uživajo na božični večer (»Heiliges Mahi«, »Mettenmahl«) in sveti dan, ko po- znajo devet do enajst vrst jedi za kosilo. Sem je uvrščeno tudi uživanie svinjske glave na novoletni dan. V zvezi s temi jedili obširno obravnava B. šege, vero- vanja, pribor itd. Svoje delo zaključuje avtor s poglavjem »Kulturnogeografski izsledki« (str. 93—102), v katerem je strnil raziskovanja v prejšnjih poglavjih v sintezo, ki naj bi prikazala tudi smisel raziskavanj te vrste. Avtor poudarja potrebo upo- rabljanja kartografske metode v etnološkem raziskovanju oblik življenjskih iz- razov in kulturne tvornosti ljudstva prav zaradi tega, ker to niso le enkratne stvaritve, marveč se razširjajo na velike daljave. Obenem z narečnimi in zgodo- vinskimi območji — podobno kartografsko prikazanimi — predstavljajo z etno- loškimi dejstvi obmejena območja često tudi zelo stara kulturna območja. Mogli bi jih imenovati zato tudi etnološka območja. Prav zato nudijo etnološke karte tudi omenjenim sorodnim vedam važno pomoč. Pri tem se spomnimo Ramovševe Dialektološke karte slovenskega jezika, pri katere utemeljitvi in razlagi je avtor sicer upošteval geografske in zgodovinske činitelje pri izoblikovanju naših na- rečij ter dognal, da se ta trojna območja krijejo, ni pa pritegnil etnoloških dej- stev in omejitev, k čemur kar vabijo že same ljudske oznake nekaterih narečnih skupin, n. pr. rovtarska, goričansko, prleško narečje itd. in kliče to dejstvo po dopolnitvi. Burgstaller opozarja na nemško, švedsko (S. Erixon) in švicarsko (R. Weiss) delo v tej smeri ter seznanja z avstrijskimi pripravami za kartografski prikaz ljudske kulture. Te priprave so se pričele z zbiranjem gradiva za Atlas der deutschen Volkskunde (pred 1958), pospešili in poglobili pa so jih 1950 prav na Gornjem Avstrijskem ob avtorjevem glavnem sodelovanju. B. označuje na osnovi oblik raznih vrst peciva posamezna območja v Av- striji. Pri tem je očitna dvojnost med vzhodom in zahodom. Gornja Avstrija je stičišče, kjer se vzhodne in zahodne oblike srečujejo ter prepletajo. Razširje- nost posameznih vrst in oblik peciv pa se krije tudi z razširjenostjo drugih oblik ljudske kulture, n. pr. na Tirolskem s tekom Perhte na vzhodu ter s šemami na zahodu; z razširjenostjo pincgavske goveje pasme, z mejo med južnimi in sred- njim bavarskim narečjem, — končno pa je ta razmejitev osnovana že na rimski upravni razdelitvi v Recijo in Norikum. Podobno je tudi v Gornji Avstriji, kjer so dognali trojno delitev in se raz- širjenost posameznih peciv krije z nazivi za fantovske družbe in z niih različno strukturo, s šegami ob Treh kraljih (na vzhodu nastavljanje jedilnih žrtev du- hovom, ki jih predstavljajo Trije kralji. Perhta idr. — na zahodu pa maske, ki jim ljudje dajejo jedila). Območje, kjer poznajo na Gornjem Avstrijskem po- 240 Knjižna poročila in ocene sebna jedila po zornicah (juhe, krvave in jetrne klobase), ima tudi velikonočne in štefanjdanske objezde itd. Južno od Donave se delé stare oblike kmečkih domov (raziskoval jih je R. Heckl) tudi v tri krajevne enote po črti Husruck—Trauna. Zadnja loči vzhodno območje s slamnato streho od zahodnega s kritino iz skodel. Tri glavne enote so v Zgornji Avstriji tudi v narečjih. Trauna je bila mejna reka že v rimski provincialni upravi, pozneje pa meja med državnimi tvorbami ter ljud- skimi enotami. Avtor zasleduje te spremembe do zadnjega časa. Tako se mu je v celoti posrečilo z delom prikazati in pojasniti vzajemnost dogajanja v zgo- dovinskem razvoju in v območju pojavov ljudske kulture. V pričujočem delu je obdelan le eden izmed njih, zato ho potrebno podobno obravnavati celotno ljudsko prehrano in vsa ostala območja ljudskega življenja, da bo podoba le-tega v zgodovinskem nastanku in prostorni razširjenosti dosegljivo popolna. Pri tem delu je Burgstaller na pravi poti, želimo mu le še dovolj sodelavcev. Vilko Novak Othmar Wonisch, Die Theaterkultur des Stiltes St Lambrecht. Graz 1957. 75 str. (= Zeitschrift des Historischen Vereines fiir Steiermark, Sonderband 2). V zgodovini gledališča in posebej še ljudske igre je pomembna vloga redov- niškega odra že dobro znana zlasti v protireformacijski, baročni dobi. Pri tem posebno potidarjajo pomen jezuitskega gledališča, radi pa pozabljajo na dejav- nost benediktinskih in cistercijanskih samostanov. Le-ti so kot stari redovi skrbno hranili gledališko izročilo srednjega veka in ga skozi vihro reformacije varno prenesli v dobo rekatolizacije, ko so voljno sprejemali nove oblike in spet sami ustvarjali iz novega duha, ne da bi pozabljali na izročeno blago. To na- zorno spoznamo iz zaslužnega delca p. O. Wonischa, ki iz arhivalnih virov raz- grinja pred nami gledališko kulturo benediktinskih samostanov v St. Lambrechtu in Marijinem Selu (Mariazellu). Gradivo, ki ga je otel pozabijenju, kaže začude- nemu bralcu, kako izredno bogato je bilo svojčas gledališko življenje med samo- stanskimi zidovi. Pasijonske in podobne igre so bile namenjene širšemu krogu vernikov, vrsto drugih predstav pa so prirejali samostanci za ožji domači krog, bodisi v slovesni obliki (za opatov god ter ob splošnih samostanskih in šolskih proslavah), bodisi zgolj za zabavo, zlasti v pustnem času; celo z lutkami so se razveseljevali! Ta redovniška dejavnost je, kakor znano, vplivala na nastajanje ljudske igre, zato je važno, da jo poznamo in upoštevamo. Pri nas je neprecen- ljiva škoda, da je bil n. pr. stiski arhiv ob razpustu samostana za cesarja Jožefa uničen! Niko Kuret Othmar Wonisch O. S. B., Das St. Lambrechter Passionsspiel von 1606. Passio Domini und Dialogus in Epiphania Domini des Johannes Geiger. Wien 1957. 96 str. (= Veroffentlichungen des Osterreichischen Muséums fiir Volks- kunde XI). Meniški vztrajnosti izdajatelja gre zasluga, da je rokopis pasijonske in tri- kraljevske igre iz leta 1606, ki ga hrani benediktinski samostan v St. Lambrechtu na iSlemškem Štajerskem, po raznih zgodah in nezgodah vendarle zagledal beli dan v tiskani izdaji. Avtor obeh iger, neki Johannes Geiger, je bil Nemec kon- vertit s Frankovskega, ki je zašel v St. Lambrecht, bil tu posvečen in se udej- stvoval zlasti kot glasbenik. Ohranilo se ni nobeno njegovo glasbeno delo, pač pa dve njegovi igri. Pasijonska igra (1818 verzov) je samostojno delo, ki je bilo prepleteno s številnimi glasbenimi vložki. Težko je reči, da je ljudska, vsekakor pa je poljudna. Zato pa navezuje kratka Trikraljevska igra (242 verzov) nepo- sredno na izročilo in je torej za narodopisca dosti zanimivejša, predvsem zato, ker uporablja Geiger znana pastirska imena in vpleta celo stari cerkveni običaj zibanja Deteta (Kindleinwiegen). Izdaja obeh besedil ustreza vsem zahtevam znanstvene izdaje, zgodovinsko kritični uvod je izčrpen, pronicav in jasen ter priča o veliki razgledanosti avtorja. Niko Kuret 16 Slovenski etnograf 241 Knjižna poročila in ocene Index ethnographicus. I. évf. 2'. sz. 1956 december. — II. évf. 1. sz. 1957 junius. Kézirat gyanânt. A Magyar Nemzeti Muzeum Néprajzi Miizeumânak konyvtâri tâjékoztatoja. Budapest. Str. 181 + 105. O delavnosti madžarskih etnologov in njih muzeja v Budimpešti priča tudi druga kot rokopis razmnožena publikacija >Index ethnographicus«, označena kot »vodič knjižnice Etnografskega muzeja«. Urejujeta ga I. Sandor in L. Ta- kacs. Pomagati želi predvsem s pregledom knjižnih pomagal, ki naj pospešujejo strokovno razgledanost in delo. Drugi zvezek prvega letnika vsebuje seznam in kratko oznako novejših knjig v knjižnici budimpeštanskega Etnografskega mu- zeja, razdeljen po območjih (str. 82—133, nemški posnetek str. 170—174). — Sle- dita dve bibliografiji s področja naše države: Madžarska etnološka literatura v Jugoslaviji 1945—1955, ki so jo sestavili Julia Bona, Rajko Nikolić in pod- )isani (str. 134—142) in »Osnovna dela v etnološki literaturi jugoslovanskih judstev« (naslov je določilo uredništvo) kot prispevek podpisanega (str. 143 do 152). Oba seznama sta nastala iz želje madžarskih strokovnjakov, da bi mogli čim bolj zasledovati in uporabljati tudi našo, dokaj nedostopno strokovno literaturo. Tretja enota v zvezku sta članka (z nemškim posnetkom) pod skupnim za- glavjem »K etnografiji izraza«. V prvem »O življenjskem drevesu v človeški obliki« razpravlja arheolog (sodelovanje med njimi in etnologi je zelo živo!) Nandor Fettich o tem pomembnem motivu v romanski umetnosti v karpatski kotlini. Na osnovi študija romanske ornamentike (priobčuje dve strani slik), najstarejših madžarskih ljudskih pesmi in južnoslovanske kovinske umetnosti (o tej napoveduje knjigo) opozarja avtor na štiri simbolične pomene tega orna- menta v stari evropski kulturi in njega čarovno uporabo še v krščanski dobi. Raziskovalec madžarskega vinogradništva Istvan Vincze piše o mojstrskih in lastninskih znakih na madžarskem poljedelskem orodju (str. 161—165), in sicer v priobčenem prvem poglavju le o znakih na vinjakih (nožih za obrezo- vanje trte) iz raznih muzejev, ki jih razvršča v skupine. Prvi zvezek drugega letnika prinaša oznako 80 novih knjig, bibliografijo madžarske etnološke literature v revijah leta 1956 (I. Sandor, 385 enot), rubriki »K etnografiji izraza« pa I. Sandor ja članek o čarovnih knjigah in M. B o r o s o znakih in slikah na poljedelskem orodju v Bolgariji (s 3 str. risb). Sledijo nemški posnetki. Podoben bibliografski priročnik naj hi izdajala tudi kaka etnološka usta- nova v Jugoslaviji. Vilko Novak Néprajzi kôzlemények. I. évfoiyam, 1—4 szâm. Kézirat gyanânt. Magyar Nemzeti Muzeum — Néprajzi Miîzeum. Budapest 1956, str. 286. — IL évfolyam, 1—2. szâm. 1957, str. 352. Szerkeszto: Némethy Endre és Takâcs Lajos. »Etnološke objave« je naslov navidez skromni, multilitno razmnoženi publi- kaciji Etnografskega muzeja v Budimpešti, ki prinaša le gradivo, katerega ne morejo objavljati v svojih revijah Ethnographia in Néprajzi Értesitô. Kazalo je objavljeno tudi v nemščini. V prvem letniku so n. pr. obsežnejše in pomembnejše objave o mlinih na veter (K. Szabó), o predelovanju lanu v Prekdonavju (L.Szol- noky), o golobjereji v Szegedu (S. Bâlint), o vračarici v Novi (V. Diószegi), o konjereji v Vajszióju, o živinoreji Székelyev, preseljenih iz Romunije v bližino Budimpešte, o rastlini tippan (Agrostis), s katero belijo iz gline zgrajene hiše v Turkeve. Posebej nas zanima Józsefa C s ab e članek »Uporaba čarovnih znakov v obliki križa pri Prekmurcih« (str. 102—109). Avtor je objavil v madžarskih gla- silih že več krajših prispevkov iz gornjega Prekmurja. Čudimo se uredništvu in izdajatelju, da je sprejelo njegov izraz »vend« tako v naslovu kot v besedilu članka. Madžarski strokovni tovariši bi nas že morali končno razumeti, da nas to žali in da je taka raba neznanstvena. — Csaba navaja 21 primerov uporabe štirih vrst križev na raznih zgradbah, pred pričetkom raznih del itd. Pri tem je 242 Knjižna poročila in ocene zapisal tudi navade, verovanja in v narečju izreke, zvezane z delanjem teh križev. V uvodu navaja nekaj primerjalnega gradiva o apotropejskem pomenu križev, zaključuje pa objavo z mnenjem, da izvirajo te vrste prekmurski čarovni znaki iz predkrščanske dobe, njih najstarejša oblika pa je po vsej verjetnosti ležeči križ. V drugem, krajšem delu pod naslovom »Zbirka zgodovinskih podatkov« je priobčenih devet prispevkov iz raznih zgodovinskih zapisov od 17. stoletja dalje, nanašajočih se predvsem na razne obrti in nošo. V drugem letniku so obsežnejši prispevki n. pr. o ljudskih spominih na tlako in osvobodilni boj 1848 v Somogyu (J.Kiss), o novih pravljičnih tipih v Madžarskem katalogu ljudskih pravljic (A. Kovacs), o pivskih svatbenih pesmih v južnem delu Zale (A. Péczely), o tipih ovčereje v karpatski kotlini (L. Foldes), o Ciganih (K. Erdôs. I. Hegyi), o delu z lanom in konopljo (J. Babus), o ljudski pesmarici iz srede 18. stoletja (F. Schram) itd. — V drugem delu je priobčenih več arhivalnih objav in ljudskih spisov. Tisk je zelo čist, prav tako risbe in notni zapisi. Publikacijo moremo samo priporočati v pregled vsem, ki obravnavajo karkoli sorodnega. Vilko Novak Veera Vallinheimo, Das Spinnen in Finnland (Unter besonderer Beriick- sichtigung schwedischer Tradition). — Helsinki 1956. (KanSatieteellinen arkisto U), 287 str., 116 si., 18 karata. Kao što je često u nordijskoj etnološkoj literaturi, i u ovom su djelu jezgra domaće činjenice — ali se svagdje, gdje je to povoljno, finski okvir prelazi, u prvom redu u širi okvir općenito nordijski a onda u još širi evropskih razmjera. Švedski je material autorica osobito temeljito proučavala pa ga svuda obilno privlači u razmatranja. Na drugu stranu zahvata kod zgode i u slovensku etno- grafiju, bilježeći među ostalim n. pr. niz finskih izraza u vezi s predenjem (kuontalo, kuoseli, varttâna, pasma) kao značajne činjenice preuzimanja baš takvih izraza od Slavena (u glavnom starih Rusa), a te vode dalje i do pitanja o samim stvarnim ergologijskim vezama. 1 niz drugih pojedinosti pobuđuju zanimanje s naše strane radi izvjesnih sličnosti, koje ne moraju biti slučajne, nego upućivati i na neke daleke genetske veze — odnosno izazivaju potrebu, da se s dokazima u ruci obeskrijepe takve teze (n. pr. što se tiče podrijetla i starine tipnih sjevernoevropskih preslica oblika kao lopatice na gornjem dijelu). Na različne bi se odsječke teksta mogle nadovezati primjedbe, predući ili prepredajući dalje niti, koje je tu zapreta autorica. Tako bi se moglo zastati kod opće klasifikacije tipova preslica (str. 55.) osjećajući nedostatnost diobe u same tri grupe (osnovna tipa), jer za cjelokupnost (evropskih) oblika preslica to ne može dostajati. — Slično će i izvodi o rasprostiranju plesnih (daščičnih — kod nas »lopatastih« i »kopljastih«) preslica jamačno izazivati potrebu izmjena od- nosno dopuna, napose s obzirom na geografske areale tih tipova (s njihovim variantama). — Način brojenja ispredenih odnosno za dalju obradu poredanih niti (na motovilu, u osnovi na stanu) autorica je jamačno ostavila za obradu u drugoj vezi, s daljim postupcima s gotovim nitima. Organski nadovezano na ovu temu bilo bi veoma korisno da se u cjelini prikažu sistemi brojenja niti za sve nordijske zemlje (uzevši n. pr. na oko i činjenicu, da naziv pasmo kao iz- vjesna mjera prediva prodire sve do u Norvešku). Najveće je poglavlje namijenjeno predenju s kolovratom, njegovim brojnim tipovima i varijantama, s minuciozno registriranom cjelokupnom nomenklatu- rom, s dobro osnovanim izvodima o hronologiji pojedinih vrsta kolovrata i nji- hovu podrijetlu kod Finaca. Ali i obično predenje vretenom s preslice autorica jednakom pažnjom i svestrano obrađuje. Mora se zabilježiti, da ovakve studije, koja bi bila toliko iscrpna, u svakom smjeru i obilovala građom o svim pojedi- nostima predenja, pomagala uz predenje, nomenklaturi itd., nema još dosad u etnološkoj literaturi o predenju ma koga naroda, grupe ili kulturnoga područja 16* 243 Knjižna poročila in ocene na svijetu. K tome pridolazi i opsežna bibliografija sve upotrebljene evropske literature, veoma korisna i za svakoga proučavača ove grane ergologije izvan Finske (uz pojedinačne važnije dopune — n. pr. La Baume: Die Entwicklung des Textilhandwerks in Alteuropa [Antiquitas — Reihe 2), Bonn 1953.; H. Fr. Rosenfeld: Spinnen und Weben im Pommerschen Platt — u Analima Finske akademije znanosti, ser. B, sv. 84, 1954.). Ovako na jednom mjestu okupljena ne može se naći ni u jednom dosadašnjem radu ove vrste. Obilne, tipografski veoma raznolične i većinom odlične ilustracije pa 18 karata rasprostranjenja različnih pojedinosti u vezi s predenjem na finskom području još povisuju vrijednost ovoga rada, koji (kao i drugi neki, izašli ispod rukovodstva prof. Kustaa Vil- kuna u Helsinki, n. pr. Niilo Valonen: Geflechte und andere Arbeiten aus Bir- kenrindenstreifen, Vammala 1952.) može služiti i drugima kao primjer a za fin- sku etnografiju kao dokaz njezine visoke razine. Milovan Gavazzi Rohlfs Gerhard, PHmitive Kuppelbauten in Europa. Mtinchen 1957. 4». 37 str., 16 si., 24 table. (Bayerische Akademie der Wissenschaften. Philosophisch- historische Klasse. Abhandlungen — N. F. Heft 43.) Pod nazivom primitivnih kupolastih građevina obuhvaćene su u ovoj radnji zgrade, kojima je gornji dio t. zv. neprava kupola (falsche Kuppel, pseudocupola itd.). Kako su kućice toga tipa (bunje, čemeri i dr.) dobro poznate sa našeg jadranskog područja, zadire ova radnja neposredno i u južnoslavensku etnografiju. Publikacija je rezultat autorovog dugogodišnjeg zanimanja za kupolaste građevine, sinteza dosada poznate građe iz literature, upotpunjene vlastitim iz- vornim materijalom, prikupljenim na brojnim putovanjima. Na prvim stranicama upoznajemo se s tehničkim principom gradnje ne- prave kupole t. j. svoda od kamenih ploča, slaganih u krugu tako, da rubovi jednog kruga malo strše prema unutra preko rubova drugoga. Nakon toga sli- jedi potanko opisivanje brojnih vrsta okruglog tipa tih građevina, tipa, koji je najčešći i — po Rohlfsovu mišljenju — primaran. Evo, kako u najkraćim crtama teče njegovo izlaganje: dio i krov čine nedjeljivu cjelinu (oblik polukugle). Kod daljih oblika naglašena je granica između donjeg dijela i koničnog, manje ili više strmog ili položenog, krova. Poseban skup sačinjavaju kupolaste građevine u cijelosti stožastog oblika, koje dalje variraju u više podvrsta (krnji stožac i pače krnja piramida — posljednje se tiče samo vanjske forme). Dodavanjem jednoga ili više nasipa oko zgrade nastaju terasasti tipovi, koji su katkada skromnijih razmjera i izvedbe, a katkada se razvijaju do impozantnih građevina (n. pr. na Menorci). Sve ove zgrade služe ili kao prolazna skloništa protiv ne- vremena ili kao spremišta za oruđe ili u druge slične svrhe. One međutim mogu biti prilagođene i za trajnija ili sasvim stalna ljudska boravišta, pa se tada snabdijevaju ognjištem i odvodom dima, a nerijetko se spajaju i po dvije i više u jednu cjelinu, zadržavajući svaka svoju vlastitu kupolu. Najdotjeraniji tip ovoga sastavljenog oblika dostignut je u južnoj Italiji (dobro poznati primjer mjesta Alberobello, gdje su i danas čitave ulice izgrađene od takvih kuća). Čitav ovaj način izlaganja odražava nastojanje, da se pruži i neke vrste razvojni niz od najjednostavnijih do najsavršenijih oblika, pa avtor ne propušta pri kraju navesti i primjere crkvene arhitekture s nepravom kupolom (među ostalim crkva sv. Krševana na Krku iz 11. stoljeća). U pitanjima postanka ovih građevina prof. Rohlfs ne donosi neke odlučnije zaključke. Nakon što iznosi dosadašnje hipoteze, s kojima se dijelom ne slaže (da potječu od Kelta, Pelazga), a dijelom im se priklanja (poligeneza, uvjeto- vana obiljem prikladnog materijala na različnim stranama), završava time, da današnje kupolaste građevine dovodi u vezu s prehistorijskim građevinama toga tipa u Sredozemlju (talayot na Mallorci, nuraghi na Sardiniji, sesi na Pan- telleriji). ¦ 244 Knjižna poročila in ocene Konačno se pribrajaju ovom građevnom tipu i nelse zgrade izduženog pravokutnog tlocrta, kakve se susreću u Francuskoj i Irskoj. Iako se ovdje ne radi o kupoli, ove su kuće doista građene tehnikom srodnom onoj kod gore opisivanih zgrada. Pregled rasprostranjenja kupolastih građevina upotpunjen je s dvije geo- grafske karte. Jedna se odnosi isključivo na Italiju, dok druga obuhvata i sve ostale krajeve (Sardinija, Sicilija, Švicarska, Španija, Francuska, Baleari, Irska, Hebridi i pojas uz našu obalu od Istre do Dubrovnika). Ova posljednja karta ostala je nažalost nepotpuna zbog prekasno dobivenih podataka za južnu Skan- dinaviju, zbog čega su za dotično područje i tekstovni podaci dodani tek na kraju. Za naše područje može se ova slika rasprostranjenja upotpuniti i jednim podatkom sa predjela slovenskoga Krasa, koji se geografski nadovezuje na Istru, a gdje su također potvrđene građevine ove vrste (SE I, 1948., str. 19—20. i si. 2.). To možda ne će biti sasvim beznačajno upravo s obzirom na osamljenu oazu ovakvih kupolastih građevina u švicarskoj dolini Poschiavo, kojoj su ove kraške geografski najbliže — a pomišlja se na prijenos odnekale u Poschiavo posredstvom pastira-selaca. Inače se može primijetiti, da kao što je tekst dan u širokim potezima, i karte pružaju općenitu sliku rasprostranjenja bez obzira na pojedine tipove i njihove suvrstice. Tako će se i konačna sadašnja slika nji- hova geografskog rasprostranjenja na istočnom Jadranu u pojedinostima dosta razlikovati od crvenim točkicama označenih krajeva na karti u ovom radu. Treba reći i to, da su u radnji bilježeni i nazivi za ovu vrstu kuća iz svih spominjanih krajeva. U posebnom kratkom poglavlju navedeni su konačno i primjeri gradnje s nepravom kupolom sa ostalih kontinenata. To je učinjeno tek letimično, da se — kako autor sam kaže — »čitaocu dozove u svjest, da ovdje obrađena tehnika gradnje kupole nije ograničena samo na Evropu«. Kako se iz svega može vidjeti, autor se nije upuštao u raspravljanja o ko- načnim pitanjima, koja se postavljaju u vezi s ovom temom, nego je pružio sintezu dosadašnjih proučavanja, koja datiraju unatrag nekih stotinu godina. Đurđica Palošija Wilhelm Emil MuhImann: Arioi und Mamaia, Eine ethnologische, religions- soziologische und historische Studie tiber die polvnesischen Kulturbiinde; Stu- dien zur Kulturkunde XIV.; Franz Steiner Verlag GmbH, Wiesbaden 1955, str. X + 268. Autor nije kod nas nepoznat; godine 1943. objavljena je u Zagrebu njegova knjiga: »Rat i mir; uvođenje u političku etnologiju«. U opširnom predgovoru pokušao sam izložiti njegove osebine, metode i način izlaganja. MuhImann je u tom djelu, kao i kasnije nastojao problem života i društva primitivnog čovjeka osvjetliti ne samo sa etnološke (i antropološke) već sa sociološke (i psihološke) strane. Tu se očito osjeća pozitivni uticaj funkciološke škole Richarda Thurn- walda. Jednako postupa i u djelu o kome je riječ. Treba još nadodati da je Polinezija njegov omiljeli radni teren i da je sa njenog područja već ranije ob- javio niz specijalnih studija. U knjizi se radi o tajnom udruženju Arioi. na ostrvima Tahiti, koje je bilo poznato i ozloglašeno poštivanjem boga rata Oro, polinezijskog Moloha, »čudovišnim« kultnim radnjama i napose ubijanjem novo- rođenčadi. Ovdje je sada po prvi put dana iscrpna studija upotrebom svih ras- položivih izvora. Problem Arioi, te kasnije pod kršćanskim (protestantskim) uticajem nastalo udruženje Mamaia, važan je ne samo za polinezijsku (pa i pacifičku) kulturnu historiju već i od etnološkog i sociološkog značenja za od- nose između mita i kulta, za istoriju mimičkog i dramatskog teatra, za psiho- logiju sektaštva i konačno za obračun između polinezijske religije i misionar- skog puritanizma, u kojemu je polinezijska religija, nakon snažnog otpora, ipak podlegla. Međutim djelo ima i šire značenje. Na temelju dokumenata i njihove analize autor je pokazao, kako je (ne samo u ovom slučaju) pristrani stav, ne- 245 Knjižna poročila in ocene poznavanje psihike, društvenih i pravnih odnosa, moralnih i religioznih tradi- cija, mnogih putopisaca i misionara izobličio za stoljeća lik primitivnog čovjeka. Konačno autor nije izostavio prikaz sudbonosnih kolonijalnih borba između Francuza i Engleza za posjed ovih centralnopolinezijskih ostrva. Mirko Kus-Nikolajev Egon Freiherr von Eickstedt: Atom und Psyché, Ein Deutungsversuch; Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1954, str. 158. Eickstedt polazi u svojim razmatranjima sa stanovišta posljednjih dostig- nuća atomske fizike. Atomska fizika, prema današnjoj ocjeni, utvrdila je apso- lutnom sigurnošću da atomski djelatni elementi od kvanta do atoma predstav- ljaju zadnje osnovne jedinice svega bivstva. Kako prema tome sve za nas osjetno pristupno i logično shvatljivo mora potjecati iz toga proizvoda stvarnosti ne preostaje nam drugi zaključak već da sve živo i psihičko svedemo na iste po- sljedice prastvaralačke snage. Tako bi duša bila konačno kosmičkog porijekla i razumjeti ju se može samo po kosmičkim zakonima. Ona bi bila i odraz kosmičkog u zemaljskom, vječnog u vremenskom. Uz ove, ovdje kratko sumi- rane, izvode iz njegovih razmatranja, Eickstedt dodaje, da su sve velike religije, a često i filozofski sistemi, te većina magijsko-mitskih shvaćanja Svjeta u svojim osnovima više ili manje u skladu sa najnovijim spoznanjima, koje nam pruža suvremena fizikalna nauka. Prema tome je za Eickstedta potrebno, da se utvrdi da li i u kolikoj se mjeri atomska fizika može uskladiti sa radnom teorijom, koja bi sve psihičke pojave svela na atomarno-kosmičke prasnage. Naravno, ovdje se u pravom redu radi za etnologa Eickstedta o tome, koliko bi se te pojave, prvenstveno, mogle primijeniti na područje etnopsihologije i koliko bi one olakšale upoznavanje psihike primitivnog čovjeka. Neosporno je da refleksije Eickstedta prelaze okvir egzaknosti i ako im se ne može oporeći eruditivnost i interesantnost u izlaganju. Ali u svakom slučaju one su, što on i sam u podnaslovu ističe: pokušaj tuma- Mirko Kus-Nikolajev Wolfgang Steinitz, Deutsche Volkslieder demokratischen Charakters aus sechs Jahrhunderten. Bd. I. — Deutsche Akademie der Wissenschaften zu Ber- lin. Verôffentlichung des Instituts fiir deutsche Volkskunde. Bd. 4/. — Akademie- Verlag, Berlin 1955 (2.Auflage). Str. XLlV + 499. 15 DM. Navedeno delo pomeni posebnost med zbirkami narodnih pesmi, ker je pri izbiri in ureditvi gradiva odločalo ideološko načelo, ne pa strokovni vidik. V uvodu pravi avtor, da ima zbirka demokratičnih ljudskih pesmi namen pri- kazati tiste nemške pesmi, za katere se nemška znanost doslej ni zanimala, ali jih sploh ni poznala. »Demokratične« imenuje avtor tiste pesmi, v katerih se jasno izražajo socialni in politični interesi delovnih ljudi, ki so jih nekoč za- tirali fevdalizem, kapitalizem in militarizem. Iz njih odseva beda zatiranih in njih boj proti domačim zatiralcem. Zato so v zbirko sprejete nekatere balade, niso pa upoštevane domoljubne pesmi o odporu proti tujim zavojevalcem, proti- duhovniške zabavljice iz časa reformacije, tiste vojaške pesmi, ki kljub tožbam o težavah vojaškega stanu v glavnem poveličujejo njegovo izkoriščevalnost do kmeta, ter končno pesmi sodrge (nem. Lumpenproletariat), ki je sicer tudi žrtev razredne družbe, a ne sodi med delovno ljudstvo. Nato razlaga avtor vzroke, zaradi katerih so te pesmi tako malo znane. Predvsem opozarja, da so vse vladajoče oblasti opozicionalne pesmi strogo pre- povedovale in so jih pevci tudi pred zapisovalci skrivali. Drugi vzrok je ta, da so zapisovalci večinoma premalo povpraševali po njih, ker so se zaradi roman- tičnega, starinarskega naziranja zanimali največ za pripovedne pesmi. Tretji vzrok je uradna cenzura nad tiskom letakov, ki so' v 18. in 19. stoletju v veliki meri pomagali širiti ljudske pesmi. 246 Knjižna poročila in ocene Da bi bralec bolje razumel, kaj je pri avtorju odločalo za sprejem te ali one pesmi v zbirko, se mu zdi potrebno razložiti svoje nazore o ljudski pesmi. Naj navedem nekaj njegovih misli: Kot ljudsko pesem smemo označiti tisto, ki je pri njenem oblikovanju sodeloval tudi njen nosilec, delovno ljudstvo. Vpra- šanje izvora besedila in napeva ni važno. Ker anonimnost ni bistven znak ljudske pesmi, je razdelitev na »prvobitne« (anonimno v narodu nastale) in »drugotne< (ponarodele) načelno brez pomena. Veliko primerov je anonimnih zgolj zato, ker je njih avtor neznan. Podobno je z vprašanjem vloge kolektiva v življenju ljud- ske pesmi. Le za redke vemo, da so zares delo več avtorjev, praviloma pa začne kolektiv sodelovati šele pri preoblikovanju že obstoječih pesmi. Iz istega razloga masovnih pesmi ne moremo imenovati ljudske: njih podoba se kljub petju mno- žic ne spreminja. Skratka: naslov »ljudska pesem« lahko dobi pesem kakršnega- koli izvora, če jo ljudstvo sprejme za svojo in jo sčasoma ustvarjalno preobli- kuje. Taka pesem izraža duševne potrebe delovnega ljudstva in njegove težnje po boljši bodočnosti, po rešitvi iz stisk in bede. Nadalje govori avtor o stališču, ki so ga zavzemali razni zbiralci in izdaja- telji ljudskih pesmi do demokratične pesmi in kako so nanje gledali nekateri nemški folkloristi. Ob koncu uvoda pa še enkrat poudari, da je izdaja sicer namenjena predvsem za znanstveno raziskovanje, vendar naj bi obenem služila tudi kulturnim interesom široke javnosti. Četudi je marsikatera pesem za da- našnje občutje nesodobna, pa je vendar uporabna kot dokumentacija pisateljem in igralskim družinam o življenju delovnega ljudstva v preteklih stoletjih, ozi- roma kot pobuda in vzorec za nastajanje novih demokratičnih pesmi. Avtor namreč upa, da bo v dobi socializma, ki vsestransko podpira delovno ljudstvo, ljudska pesem na novo vzcvetela. Zbirka je razdeljena v dva dela. Doslej izišli prvi del obsega pesmi: 1. kmetov in vaških siromakov, 2. rokodelcev in njih pomočnikov, 4. delavcev in 5. vojakov. V II. delu bodo objavljene »pesmi iz političnih bojev delavskega ljudstva proti zatiranju in za ljudske pravice v času 1789—1945«. Čeprav je avtor skušal zajeti gradivo z vsega nemškega etničnega ozemlja, kakor dokazuje seznam virov, prevladujejo vendar primeri iz Nemčije, nastali do konca 19. stoletja. Objavljene so predvsem doslej nenatisnjene inačice. Znotraj vsakega oddelka (1.—5.) je o razvrstitvi pesmi odločal kronološki vidik. Bese- dilom iz zgodnje dobe in v manj razumljivih narečjih je dodan prevod v knjižni nemščini. Besedila iz 15.—18. stoletja, ki doslej še niso bila objavljena, so natis- njena tako, kakor jih sporoča vir, pri drugih si je avtor dovolil malenkostne pravopisne popravke. Naslovov si ni izmišljal sam, ampak je pesem označil z najznačilnejšo vrstico iz besedila. Morebitni že udomačeni naslov je dodal v oklepaju. Naslovna vrstica je v pesmi tiskana razprto. Pri izbiri naslova avtor ni imel vselej sreče: ponekod zveneči naslov ne zajame povsem vsebine, bistva pesmi tako dobro, kakor bi to lahko storil avtor s svojimi besedami. Napevi so podani dosledno v moderni notni pisavi, drugače pa nespremenjeni, kakor jih navaja vir. Prvi del zbirke obsega 181 številk, ne upoštevajoč inačic in njih odlomkov. Večini primerov je dodan komentar, ki obsega opozorilo na inačice, omenja njih posebnosti, navaja tiskane vire, pojasnjuje vsebinsko ozadje besedila oziroma nastanek pesmi ipd. Ponekod so dodane opombe glede melodij. Avtor se v uvodu opravičuje, da so komentarji samo začasni, čeprav so mestoma zelo obsežni. Dejansko se včasih spuščajo v malenkostne podrobnosti, pogrešamo pa več opozoril na morebitne podobne primere iz ljudske poezije izven nemškega ozemlja. Če namreč obstajajo sorodnosti pri drugih zvrsteh narodne pesmi raznih narodov, ne more biti ta edinstvena na Nemškem. Dejansko je med sta- novskimi v Štrekljevi zbirki marsikatera, ki je snovno in idejno sorodna tem nemškim. Še več bi jih bilo najti med tistimi, ki jih je Štrekelj kot nenarodne navedel samo z naslovi oziroma začetki v dodatku IV. zv. SNP. Zanimivo je n.pr., da so nemške ljudske vojaške pesmi prav tako malo bojevite kakor slo- venske. Mestoma enako izražajo strah, nejevoljo in žalost nad tegobami voja- Knjižna poročila in ocene ščine. Tistim iz vojnih časov bi ponekod skoraj lahko očitali jokavost, ki se nam zdi tako značilna za slovenske vojaške pesmi. Avtor trdi in dokaže s primeri, da so včasih besedila nasilno izpreminjali, da bi jim tako odbili opozicionalno ost ali jih idejno predrugačili (napravili bojevite, domoljubne, vdane vladajoči oblasti). Delu se pozna, da ga je avtor pripravljal izredno skrbno in vestno, čeprav ni imel namena izdati nekaj popolnega, marveč načeti samo nov vidik pri raz- iskovanju nemške narodne pesmi. To pa mu je v polni meri uspelo in je knjiga s te strani zanimiva tudi izven nemških meja. v ' Zmaga Kumer Gianfranco D'Aronco, Le fiabe di magia in Italia. Estratto dagli Atti del- l'Accademia di Udine, Serie VI, Voi. XIV, Udine 1957, str. 91 + (13). Iz vrst italijanskih znanstvenikov prihaja vse pogosteje na dan zahteva, naj se Italija glede pregleda in klasifikacije pravljic odločno pridruži medna- rodnim prizadevanjem, tako da bi se domačin in tujec mogla okoriščati z ne- navadno bogatim, vendar zdaj težko dosegljivim italijanskim gradivom. Eden glavnih zagovornikov teh teženj, prof. D'Aronco, ki ima za seboj obsežno liazalo pravljic iz Toskane (gl. SEt 8, 1955, 290) in več podobnih del manjšega obsega, si je to pot izbral za obdelavo 27 najbolj razširjenih italijanskih prav- ljic. Pri vsaki pokaže z bibliografskimi navedbami njeno italijansko razširje- nost, nato da zgoščeno vsebino, omeni bistvene razločke med variantami, poišče analogije s klasičnimi, posebej z grškimi mitološkimi motivi in epizodami. Te analogije — bodi mimogrede omenjeno — niso najboljša stran dela. Sicer pa D'Aroncove »Fiabe di magia in Italia« prav gotovo pomenijo nov kamen za stavbo, ki si jo zamišlja mladi italijanski avtor. Avtorja poznamo in cenimo kot resnega znanstvenega delavca, ki med drugim že dolgo sodeluje tudi s slovenskimi strokovnimi kolegi — primerjaj njegov prispevek v SEt 3—4, 1950—51, 297 si., nato javno predavanje pri Slo- venski akademiji znanosti 1957 — zato ga prosimo, da z razumevanjem sprejme in v prihodnje seve tudi upošteva naslednjo načelno pripombo. Če se je odločil slediti italijanskim pravljicam tudi zunaj italijanskih meja — v Jugo- slaviji, Švici in na Korziki — je to v redu. Pač pa bi bilo treba pravljice drugo- jezičnih otokov in polotokov v Italiji — tako nemških, grških in albanskih (ki jih avtor omenja), kakor tudi slovenskih, hrvaških in francoskih (ki jih ne omenja) — ali izpustiti ali nedvoumno označiti po njihovi narodnostni pri- padnosti. V resnici pa se je zgodilo, da je slovenska pravljica iz Osojan v Re- ziji — objavljena v ruščini 1876 (Slavianskij sbornik 3, 306—308), v izvirniku in v nemščini 1895 (Baudouin de Gourtenay, Materialy I. 252—259) — v D'Aroncovem seznamu pod št. 22 na str. 76 hote ali nehote predstavliena kot italijanska in citirana — posredno — po kasnem prevodu (Vidoni. Ce fastu IX, 1933, 208—209): »I fichi bianchi e i fichi neri«. D'Aronco v uvodu k svojemu prededu »Folklore friulano« (Folklore IX/3—4, 1954—55, 23) sicer priznava, da so Baudouin de Courtenayevi teksti iz Rezije slovenski, praktično pa operira z njimi tako kot da so italijanski! Ce si italijanski folkloristi žele mednarodnega sodelovanja — v iskrenost njihovih želja ne dvomimo — bi bilo pač prav. da bi se dosledno držali kriterijev, ki sta tih uvedla J. Bolte in J. Polivka. V njunih Anmerkungen II, 398, pa je bila pravilno navedena tako naša prav- liica. varianta h Grimmovi št. 97 in k AT 566 (ne AT 563. kot jo uvršča D'Aronco), kakor tudi pravljica, ki jo D'Aronco navaja kot italijansko pod svojo št. 2 na str. 27 (po Ce fastu IX. 206—208). pa je že zdavnai znana medna- rodnim strokovnim krogom kot slovenska: prim. Bolte-Polivka I, 478. Milko Matičetov SLOVENSKI ETNOGRAF XI/1958 — Izdal in založil Etnografski muzej v Ljubljani — Za izda- jatelja in založbo Boris Orel — Natisnila Triglavska tiskarna v Ljubljani — Naklada 800 izvodov — Dotiskano v decembru 1958