Ratoli&k cerkven list.
Danica izhaja 1.. 10. in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po po>ti za celo leto 3 gld.. za pol leta 1 »id. tio kr \ tiskarnici sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Dane a Jati poprej.
T eiaj XVII.	V Ljubljani 10. velicega travna 1864.	M*t 14.
Pogovori od sporedi.
Spisu je M. Smolej.
(Dalje.)
Kavno to velja pa tudi vašim besedam, g. uradnik, ki ugovarjate, da Kristus le splošno od odpušenja govori in posebne spovedi z besedico ne omeni, ali zapoveduje, ktera se toraj s sv. pismom po vaših mislih tudi nikakor zagovarjati ne more. Kajti kakor gosp. zdravniku, tako tudi vam že sama pamet in primera vaše službe in stanu vaš ugovor zaverne in vniči. Zakaj kakor vi v sodnji hiši, tako je tudi duhoven
v	spovcdnici sodnik. Dvojna oblast mu je podeljena, odpušati namreč in zaderževati. Zatoženec je grešnik, ki je po meri svojega zadolženja veči ali manji kazni ali pokore vreden. Kakor toraj vam nikakor ne zadosti, da veste, ta ali uni človek, ki se vam v sodbo izroči, je hudodelnik, temuč njega in zraven tudi še priče natanko in na drobno tudi po okolišinah hudodelstva sprašujete in si tudi zvediti in spoznati prizadevate nagibe, značaj, poprejšnje življenje, obnašanje itd. — Vse to, kaj ne? le zato, da vam je potem mogoče pravično in po postavi soditi in hudodelstvu primerno kazen odmeriti. Kakor toraj vi nikakor ne morete svoji dolžnosti, postavi in pravici brez posebnega, natančnega izpraševanja zadostiti, ravno tako malo, glejte, more zadostiti spovednik v duhovni sodniji dvojni sebi podeljeni oblasti, odmeriti primerno kazen in pravično razsoditi, ali je grešnik odveze vreden ali ne, ko bi se on sam svojih grehov na drobno ne obtožil, svojega zadolženja in dušnega stanu ne razodel, in to toliko manj, ker pri spovedi nimamo prič, kakor jih
vi	imate in se nanje pri razsodbi opirati smete, ako tudi sam hudodelnik taji. In ker sc ravno tako malo hudodelnik kakor grešnik oprostenja in odpušanja že < tem vrednega stori, ako se pervi sam sodniji izroči in drugi k spovedi pride, bi bila gotovo velika krivica, smešno in nespametno, ako bi vi brez vsega spraševanja zatožencem, kakor bi bili ravno pri volji in bi se vam zdelo, enemu n. pr. rekli: ti si kriv spoznan in obsojen za 5 let v ječo, ti za 2 mesca, in tretjemu: ti si nedolžen spoznan in oprosten; ravno tako tudi pri spovedniku, ako bi brez posebnega ob-toženja samovoljno, kar po naključbi, enemu hotel grehe odpustiti, drugemu pa zaderžati, temu odvezo podeliti, unemu pa ne. — Jasno je torej, kakor beli 'lan, in zdravi pameti še tako priprostega človeka umevno, dani bilo nikakor potrebno, da bi bil Kristus posebej od posebne spovedi govoril in jo zapovedoval, ravno zavoljo tega. ker se sodnja oblast aposteljnom in njih naslednikom podeljena, ravno, ker je dvojna
in ena drugi ravno nasproti, brez posebne spovedi nikakor misliti ne 'more, in bi bile Njegove besede, pri sv. Janezu tako slovesno izgovorjene . popolnoma brez pametnega pomena, in kakor pravici, tako tudi zdravi pameti naravnost nasproti. Ileči pa, «la je Kristus, on večna modrost in resnica, z ono njenimi besedami svojim namestnikom takošno naključno oblast podeliti hotel, bi bilo v resnici bogokletstvo! —
Mislim , da temu izpeljevanju in dokazu nc bote poskušali še kaj ugovarjati, vender pa, da bote popolnoma zadovoljni, tudi vam, kakor g. zdravniku, napeljem še besede nekega druzega slavnega ucenika, sv. Janeza Zlatousta (-j- 40?) (Krizostoma), ki tudi za vaš ugovor, kakor nalaš prelepo in jasno govori. »Slabotne stvari," ves začuden zakliče, slabotne stvari, bivajoče na ti zemlji, so poklicane delit Hožje reči, in so prejele oblast, ki jo Bog ni angelom in ne velikim angelom podelil! Zakaj tem ni rečeno: Vse kar koli bote na zemlji zavezaii, bo tudi v nebesih zavezano, in vse karkoli bote odvezali na zemlji, bo odvezano tudi v nebesih. Poglavarji sveta imajo le oblast čez telo, tukej pa gre za duhovne vezi, ki segajo celo v nebesa. Sodbo, ki jo duhoven tukaj stori, poterdi Gospod Bog sam v nebesih. Svojo lastno oblast je On svojim služabnikom podelil, ko je rekel: Katerim bote grehe odpustili, so jim odpušeni. in katerim jih bote zaderžali, so jim zaderžani. Katera oblast je veči memo te? Vso sodbo je Oče Sinu izročil, in Sin jo je spet duhovnim podelil." (S. Chrvsost. de Saccrdotio lib. III c. 5.) In na drugem kraji: ... ,,oni (grešniki) naj sc nikar ne sramujejo spovedati se svojih grehov... .,ker bo ta, ki ga je sram človeku svoje grehe razodeti, pa se ne sramuje, pred Božjim obličjem jih storiti, ki sc noče spovedati ne pokore storiti, o tistem strašnem dnevu sodbe s sramotit obložen ne samo v pričo ene ali dveh oseb, ampak v obličju vesoljnega sveta." (Hom. de mul. Samarit.) — Tako, glejte , govorita dva, bi rekel, naj slavniši učenika katoliške cerkve. Ali sta mar, vprašam, ona dva kaj drugega brala v sv. pismu, kakor beremo zdaj mi, in le z besedico omenjeno našla posebno spoved v njem? In vender, kako čudno jasno in umevno razlagata in obračata besede pri ss. Matevžu in Janezu na posebno, katoliško spoved! Si bote mar vi obilniši raz s vitij en je, veči učenost in pravicoljubnost pripisovati prederznili, kakor pa sta v tih čednostih slovela unr sveta moža? Bote si li t e r d i t i zaupali, daje vam in novoverskim u cenikom zdaj po preteklih IHsto letih bolj znan, umeven in razkrit nauk in izročilo aposteljnov, kakor njima, ki sta živela a p o-
nI oljskim časom lako blizo, ki sta velika .svetnika v nebesih, luč in slava Jezusove cerkve na zemlji?! —
\i mi potreba k temu še kftj pristavljati; le eno zeljo si prcdcrzneai ae izreči: Nasprotniki katoliške spovedi, ki pogosto le iz gole nevednosti slepo in nepremišljeno ponavljajo, kar druge svojeglavno terditi slišijo ali berejo, naj bi pač te kratke besede in vprašanja si zapomnili in brezstrastno saj nekoliko premislili, gotovo bi sc jim saj nekoliko začelo svitati in daniti, in morebiti jih tudi dvomi obhajati, ali vender mar niso ogoljufani in prikrateni za predragi biser katoliške posebne spovedi, za neprecenljivo tolažbo. mir in veselje, ki ga ona deli vernim!--
t rad ni k. Tu ste nam v resnici celo pridigo naredili, in reci moram, da se vaše besede res obilno /.aljivo gla>ijo za nas.
Pastor. (*»tov». kajti gospod duhovni sodijo in govorijo, kakor bi s svojo posebno spovedjo res že imeli nebesa in zvcličanje v posestvu: mi pa bi popolnoma nevedni in nespametni tavali v temi!
II uho v ni pomočnik. Nikakor ne, častiti gospodje! zalili s svojimi besedami gotovo nikogar ne mislim. Ali nikogar soditi nočemo in tudi ne smemo, temuč se pri leni le vezemo na nauk sv. pisma in sv. cerkve. Tudi nikakor ne rečem, da bi govorili nespametno. marveč poterdim, kakor sim žc opomnil, da doslednje res drugači govoriti ne morete, in ravno iz tega. kar sini govoril, je prav lahko razvediti in spoznati, zakaj sc vi in naši cerkvi nasprotni učeniki tak» krepko branite vsake duhovnim čez verne jim podeljene podnje oblasti. Zakaj pri vaši sedanji spovedi res nimate nobene take oblasti, za vas le polovica Jezusovih be>ed pri sv. Janezu velja, vi morete — po vasi misli — le odpusati, in pa vsim brez razločka in overt: komu grehe tudi zaderzati priložnosti in oblasti nimate nikdar. 1'riprosti, pravi mali Lutrov katekizem. naj sf spovedniku obtožijo grehov, ki so jim znani: pa vprašam, g. pastor, kje je še najti kak pri-prosti. ki bi to *toril? Ali kje je celo kak omikan, ki bi >e še za »»poved oglasil iu sc hotel grehov obtožiti, kolikor jih ve? - Ali pa. morebiti imajo pri vas omikani in imenitni \ ti zadevi sprednosti in privilegije. ki jih priproMi nimajo? Poskusite in potrudite sr. g. pastor, opiraje sc na simboliške bukve in na Lutrov mali katekizem, posebno spoved spel vpeljati, lako, da si imajo ne samo priprosti, ampak tudi imenitni - kajti pri spovedi ni razločka, tii smo vsi kristjani ubooj grešniki — sploh vsi brez razločka in izjeme. grehov obtožiti, kolikor jih vejo: gotovo, vsi se vam bodo uperli. vas starokopitneza imenovali, in se vzdignili zoper vas. in razpertija bo v lastni duhovnii.
( Iialje nadeti. I
Kozjo rotfa naj se zgodi l
P r i p o v e d k a.
( -.il Andrej >lakaro\ic.)
Marsiktere kapljice ve.-elja deli usmiljeni Oče nebeški dolini sol/ m joka. da naj bi se včasih naše ramena težkih kri/ev odpotiit. Večjega veselja pa menda ui kje najii. kak<o ve-eljc nedolžnih sere, - pa tudi veselje, ki ga imajo dobre matere z ncdolžuimi otročiči. .Ali kolikrat .sc skali ludi io veselje. ker na svetu nič ni stanovitnega. Kakor tat se bleda smert pritepe v hišo, izterga cvetečega dečka materi iz narorja in položi ga v černo zemljo čer-vom v jed. Prot jc veselje, žalovanje in otožnost kraljujete zdaj na maternem obrazu. Ojster meč prehuda njeno -erec. ko sli-i pribivati pokrov na rako lastuega sina. ki
ga je s toliko skerbjo in marljivostjo redila. Kaj tacega se da le čutiti, ne pa popisati. Se ve, kjer je živa vera, tamkej saveduost: zdaj imam angejčka v nebesih — žalost o smerti malih otročičev staršem močno hladi. —
Izgled naj vam povem, ljubi bravci, od matere, ki je svojega sinka neizmerno ljubila, bolj kot svoje lastno življenje. Njeno sladko veselje je bil pogled na nedolžnega angelskega otročiča. Večkrat ae je oko na njegovem obrazu paslo. ,,0 kako si ti srečen!14 si je mislila, „ker si tako nedolžen, tako ljub svojemu Stvarniku, podoben mlademu Jezušku!"—Toda to veselje je bilo le prekratko. Huda bolezen se ga loti in žc v malo tednih ga neusmiljeni smerti izroči. Blede lica iu oči zaperte ima fantek, nekdaj tako prijazne. Med cvetlicami leži inertvo truplice na odru. belo kakor vosek. Prav kakor na smeh derži blede ustnice, pozna se mu na obrazu, da se zdaj njegova mlada dušica z augelji vred raduje v lepem raju. .Mati pa ne misli na njegovo srečo: zraven njega sedi, si pokriva obraz z dlanema, joka in tarua. Pa to je vse zastonj, otrok se ne gane. ne odpre očesic, da bi mater pogledal in njeno bolno serce ozdravil. Šteje se mati med naj nesrcčiiišc med ženami; in gorje! — morebiti toži celo Božjo previdnost iti modrost ueskončno. Da bi merlička več ue gledala. beži kakor zbegana od ondod, tava v cerkev; tam si hoče po blaženi Devici otroka nazaj izprositi. Poklekne pred oltar Marije žalostne in začne to-le moliti: .,O Marija! Mati premila, prosi svojega Sina, naj mi dete k življenju obudi, sej veš, da mi brez njega živeti ne bo. Oh, prosi, prosi ti za-me pri Bogu; prosi ti, ki nikogar ue zapustiš, kdor k tebi pri beži!" Tako je molila; ni pa rekla: Tvoja volja uaj se zgodi! Nič ui pomislila, če je to tudi Bogu do-padljivo in nji in otročiču koristno ali ne, kar ga prosi. Iu glej! zdi sc ji. da je Marija njene goreče prošnje uslišala. Lahko — lahko ji je pri sercu. Trudna in omamljena ua mestu zadremlje. V sanu vidi sinčika oživeti iu z odra vstajati; vidi kako ji ljubljenček ročice nasproti moli. O veselje! s sladko radostjo ga mati zopet v naročje vzame, ga poljubuje in k sercu pritiska, samega veselja gorke solze preliva.
Pa kakor san, tako dirja leto za letom naprej in sc nikdar ustaviti ne da. Otrok materi iz naročja hitro odraste. V šolo ga pošlje in — se ve, da le v sanjali — ga vidi, kako se v mestu pametno in lepo obnaša, da ga je vse veselo, vsim pajdašem je spodbudiven zgled. Toda na svetu je vse spremenljivo, in človek, posebno pa mladeneč, je bolj k slabemu kakor pa k dobremu uagnjen, lahko se da zapeljati, da zgubi modrost, pamet, zapravi nedolžuost, poštenost, imetje in zdravje. Srečen je šolski n ladeneč , kteri se ne pogrezne v brezdno pregreh med tolikanj skušnjavami. Blagor mu! kteri čez to viharno morje preplove s celim čoluom. Tako je tudi naš mladeneč zabredel v slabe tovaršije iu hitro zašel na krive pota. Poprej bivši ljubljenec vsih dobrih, je zdaj od učiteljev in poštenih tovaršev zaničevan. Svarjenja in prošnje, da bi ga od hudega odvernili, so bile le bob v steno. Mati še nič ne vč, kako spačen je njen sin. Gre pa k šolskemu vodju poprašat, kako se uči iu obnaša. Mislila je, da slišala bode veliko pohvalo, ker je tako izverstnega sina izredila. Vodja pa jo inilovaje tako nagovori: „Nesrečna mati! toliko let že je vaš sin tukaj pri nas. in nikdar se niste še zmenili za njega. Mislili ste — ne mara, da je še vedno taki kakor je v začetku bil? Pa zdaj, ravno zdaj ste prišli, da na enkrat vso svojo nesrečo zaslišite nepripravljeni! Vedite tedaj, da vaš sin, nekdanja lepota našega vstava, je ravuo danes po postavi odveržen, nc sme več hoditi v naše šole. ker slabo in nesramno sc obnaša. Nekdaj je bil cvet naše mladine, zdaj pa jc grintava ovca med jagnjeti. Iztrebiti smo ga mogli, da jih nam ne okuži.44 Silna žalost iu obup pretresa mater, ko je slišala tako hudo prehudo sporočilo. O kako se ji inako dela in tema se ji mota pred očmi ko siua iz mesta domu
pelje! Kara gredoc razuzdauca in lepo ga prosi, naj se vendar poboljša, ko že ne more več popraviti tega, kar je dozdaj hudega storil. Materne besede so šle od serca in so tudi v serce segle. Zgubljeni sin premišljuje materno ljubezen od nekdaj in njeno zdanje užaljenje, ter ji ves skesan obljubi, da od te dobe bo vse drugači živel. Pravi, da pojde v daljnje mesto študirat; tam ga ne bo nihče poznal, ne bodo več s perstom za njim kazali, in tam da ji bo še veliko veselje napravil; samega sebe pa osrečil. S tacimi besedami je mater nekoliko potolažil. Al, sklepe in obljule delati je kaj lahka reč. toda spolnovati jih. to je te/.ko. Iu, če se kdaj pregovor spolnuje: .,Pijanec se spreobcrne, kader se v jamo zverne," spoluil sc je tukaj na tanko.
Tomaž, kakor mu jc bilo ime, je pa na ptujem hitro pozabil na materne solze in prošnje, prelomil je brezvestno vse. kar je obetal in sklepal. Zamrežili so ga zopet lažnjivi prijatli. in v njih družbi jc zopet na krivo pot zabredel. Po kerčmah in plesiših se jc klatil, prav nečedno je živel. V gledišču si ga lahko vsaki dan našel, v šoli po redkem. Mati njegova je to kmali zvedila in vnovič ga svarila; pa zastonj! Serce je bilo že preveč popačeno, materuim solzam >e je hudobnež celo posmehoval. Mati, od otroške ljubezni oslepljena mu pa vendar še denarjev pošilja. On pa je zmiraj huje delal, in jo z igro in pijančevanjem sčasoma celo ua beraško palico pripravil. Iz šole izgnan si je mogel potlej sam živeža iskati in denarjev za igro in pijačo. Kaj in u je bilo pa početi, ker ni druzega znal delati kakor po kerčmah posedati in igraje popivati. Tako zabrede, kdor maternih ukov ne posluša in Itoga pozabi, litih hudobije in skušnjav, ki nikdar ne praznuje, dobro ve »vujini služabnikom pomagati, da jih v svoje zanjke vlovi. Pokazal je tudi našemil Tomažu bogatega skopuha, in ga po umazani vesti dražil, naj «ra okrade, kajti njegovo zlato z a bo za lep čas z vinom preskerbelo.
o polnoči, ko vse mirno počiva, sc skupuli poda svoje zlate preštevat, mladeneč pa pod oknom nanj preži s tolovajskimi naklepi. Strastno ogleduje starce plesnjeve to-larje in se z njimi pogovarja: Oj dcnarci moji, kako lepi -te vendar! Bolj vas ljubim, kakor samega sebe. l.e tukej porivajte, in če vas bo hotel kdo odnesti, Ic hitro se oglasite. Moj sin se bo kaj veselil, ko vas bo v taki množici zagledal, kadar jest umerjeni." Pri tej priči skoči tat na-nj iu zamolklo mu reče: ..Kevež ti! Ia ljubezen tvoja ni nikakor prava; tvoj mainoii želi rešen biti iz žalostne zaper-tije. Jest sem živa hudoba; denarje sem ti posodil, dušo tvojo >i mi dal za obresti, zdaj sem pa šc po glavnico prišel. Vstrelim te pri tej priči s samokresom, ako mi ne pustiš vsaj toliko denarjev vzeti, kolikor jih moreni nesti!" Strahti sc trese skopec pri tako nagli prikazni, v denarje stermeč omedli in na tla pade. Ropar sc pa brez skerbi čez odperto skrinjo pripogne in si z denarji žepe napolnuje, da se mu skorej pod njih težo tergajo. Toda omcdlevšega zdrami znano rožljanje njegovega malika. zave se in skoči nad razbojnika, da bi ga odgnal. Začneta se pretepati in hud boj se uname med njima. Med rovanjem se Tomažu -amokres sproži, skopca ravno v persi zadene in na tla verze, kjer se valja v lastni kervi. Za vse to se ropar še zmeni ne, temuč spet se k denarjem spravi, kakor da bi jih hotel z očmi žreti. Al strel je bil ljudi zbudil, čuvaji pribite gledat, kaj da se godi o tako pozni uri. Umirajoči jim le s perstom še morivca pokaže, ter za vselej zameži. >el je ravno ta hip pred pravičnega Sodnika; od tolikega denara ni še vinarja seboj vzel. Morivca odpeljejo naravnost v jetuišnico iu ga sodnii izroče. Že v malo dnevih ga vlečejo k vislicam, in ko na vislici mertev obvisi, zaženejo ueštcvilui gledavci velik hrup ga milovaje.
Pri tem dušnem igrokazu se mati v cerkvi zbudi. To je bil konec njenih sanj. Zdaj pa nikoli ni mogla Boga prclivaliti. da vse to ni bilo res. Spameti se, verne *e
domu in močno se sramuje, da je poprej tolikanj tarnala in inermljala zoper neizmerno modrost Bo/.jo. Terdno je sklenila od zdaj naprej nikdar več zoper Božjo previdnost nc tožiti iu vse težave in križe iz Božje roke vdano iu radovoljno sprejemati. Premišljevala je. kako nespametne reči je Boga prosila, otroka pa zdaj srečnega štela, da jc mlad umeri ter ni prišel na vislice v njeno sramoto in v svojo nesrečo.
Iz te pripovedke uaj se vse matere uce, kako neumno in grešno je toliko tarnati in žalovati, če jim smert kacega otroka iz tc solzne doline odpelji v ono deželo vekomaj srečno in veselo. O naj bi Ic pomislile, da nedolžnih jc nebeško kraljestvo, da si otroci, kakor pravijo, prav za prav nebesa ukradejo, da za-nje tam pred Božjim tronom molijo. Bogu trojno slavo noč iu dan prepevaje. Od rameni se moramo vse žive dni truditi in boriti, da si nebesa pridobimo; otrokom pa nič truda treba ni. Tedaj po pravici pravimo, da otroci nebesa ukradejo, l.e sam Bos ve. kam bi utegnili zabresti mnogi otročiči, ako bi jih Bog dalje živeti pustil. Kar Bog stori. vse prav stori. —
Bila jc neka mati, ki je imela obilo otrok Pa nikdai ni bila tako srečna, da bi kterega odgojila. temuč vse <i je nemila smert majhne pobrala. Vselej, kadar ji je kako »lete urnerlo. jc napravila v svoji hiši veliko vcselic« in jc vse znanec iu sosede na pojedino povabila. Se ve. da zato so jo nekteri za brezumno, drugi za brezbožno pikali, zopet drugi soji očitali, da nima materinskega serca. da je «dabši otl divje zveri, ki vendar žaluje, če ji rnladiri poginejo: ona sc pa kakor nora veseli, kadar |i otrok umerje. Taki govori so ji, se ve da, tudi na uho prišli, pa ona ni zato kar nič marala. Odgovarjala jc: ..Krivo me sodite, dragi sosedje! Tudi jest imam serce zmožno veselja in žalosti, kakor ga imate vi; pa jest sc ne dam žalosti premagati, kakor vi, ker vem, da nič se nc zgodi brez svete volje Bo/.jr Kadar uic zadene nadloga, ko mi umerje otrok, tedaj zaupljivo zdihiicin: ..Tvoja sveta volja, o Bog, naj se zgodi! B o g j e dal, B o g j c vzel; h v a I j e n o b o d i n j e g o v «# sveto i m c!"' Pri tacih premišljevanjih se mi serce napolnuje. žalost zgine in veselje nastopi. Ali me zdaj omete, zakaj sem vedno vesela? Verli tega, če mi otrok umerje. kaj bi se ne v eselila, cc pomislim, tla sem Bogu augeljeka poklala, ki bi si bil morebiti pekel zaslužil. ko bi bil dalje živel iu do-rastel. Tako pa se mi ui treba nikdar bali za njegovo zveličanje, ni sc mi treba bati odgovora za njegovo dušo. Svojo dušo bi bila mogla morebiti za njegovo za-taviti; zdaj pa on moli za-mc tam gori pri Bogu." Tako je mati večkrat besedovala in sosedje so prečudovali njeno modne-t. in veliko lepega so sc naučili od priproste žene, ktero so poprej za nespametno imeli. Srečna žena. ki ima toliko veliko serčnosti, srečen človek ki ima tako zaupanje na Boga! Kakor skala v sredi razdraženega morja, tako stoji terdno med viharji sedanjega življenja. Oa so mu brezštevilne nadloge obraz razorale, da so mu zoperno-ti lase ubelile, 011 vendar mirno jadra naprej, dokler svojega eilja nc doseže, dokler mu krono nebeške ne podelijo. Bo/, j a volja naj se zgodi, je p r i s I o v i c a modrih ljudi!
Homaaje na Tersat.
(Dalje. J
Iz Božjega hrama sc po prostornem in oglajšlanem samostanskem vertu podamo ua njegovo teme ali lepovid. Resnično, neizrečeuo lep videm! Na zuožju sc razširuje reško morje, tako mirnogladko kot olje v stekleni svetil-nici; proti severju v mičtiem polokrožji pobožna l.iburnija, proti izhodu dolg red prijetnih vinogradov, iu dalje gojzdi hrabre hervaške dežele; proti jugu sterme gore krajistiih junaških rodovin in v sinji daljavuosti Dalmacija, mati močnih vin; proti zahodu pa verla dcteljica kvarnerskih otokov: Raven in rodoviten Kcrk « svojo raj-ko Baško; kamniten
tre- n svojimi važnimi ovcarijami in s kratkim osorskim mostom, nad kterim so I. IS59 Francozi svojo serčno jezo ohladili, in pa gibčni I.ošin ali l.ušiu (Jukšin = statio navališ, portueusis. portus) s svojim živim terštvom. Resnično verla deteljica! ki nam prav tako v dragim spominu ostane, kot njeno verno ljudstvo in pa tista slovanska mamica v Orlecu. ki je mesca julija 1853 trem popotnikom z vso priljudnostjo naprot prišla, in dokler počivajo, je prostovoljno njih konje nasitila iu napojila, in jim še čez zobasti kras varno pot pokazala, iu ko ji za njen trud spodobno darilce ponudijo, ga ne vzeinši prijazno zaverne: ..Za Boga! toga ne: Gospodin Bog bude jur sve poplatio.4* V serce ganjeni jahajo dalje in si mislijo: ..Pač res. de se dostipot v »labi lupini nar lepši biser najde.** Omenimo še, de smo na Tei-atu »c sosli z nekim starini znancem, namreč z gospod irc-kim župnikom, pa tako jc nas in njega v dc-etih letih ča«*ui zob oglodal, dc sva sc koiuej spoznala; 'oliko ve«, i radost sva pa po spoznanji občutila, ter si vsak svoje osmič pripovedovala.
Zapustil 10 vcit. in č. o. noviški vodja nam ljubav ska/.c ter nas spremi v nekdanji Irangipaiiski iu sedanji nugent«ki I ini/an-ki j tabor. Njegova severna velicainka razvalina, sc vi . ie nenaseljena, južna stran pa tako popravljena. dc -c v niči prebiva. Moreino pa reči. če se nam jc prej na samostanskem lepovidu serce razveselilo pri nenadnem razgledu ua vse kraje, je pa pogled s taborja. posebno v nav picui prepad proti reškemu izviru. tako grozno rapadljiv. dc se človeku vale v glavi zaverti in de brez zvedenega vodnika se gotovo \ globino bi prekucnil, kakor smo omenili, je bil ta gizJavi grad kdaj lastnina frangi-pai -k« iodovi*«c. ki je dospela iz l.aškcga na kerške (ve-IjanAc | oiokt. ua llervasko. na Ogcrsko iu v Dalmacijo. Plemeniti pridevek ..Fiangipan ali ..Kruholom** si jc neki njen ded pndobil - svojo darljivostjo do ubogih. Bili so pa Frangipai i večjidel nemirni in pa posebno Avstrii in Nemčii mab vdani in nekteri izmed njih prav za prav pro-iivni ion/.11 Tako je neki Fiangipan I. 1211» v Litvi blizo dunajskemu Nov oni«.-ta zabodel zadnjega vojvoda avstrijansko-babcnbcrske korenine. Fridciika II, ali Hrabrega. Drugi Krangipan ic izdal I 12»>,"> \ Ncapclnu nesrečnega hohen--;a\t-k«ga < oarjt-vica konradina. če so ga prav llohen-siavli z mnogimi dobrotami obdarovali, in pa njegovega pritatla. ivdoicga voivodita badensko-avstrijanskega Fridciika. muneiou liutemu pretivniku aužuvskemu karolu, ki jc na to oba mi a-ka mladenča v Neapelnu ukazal očitno ob glavo djati - Vedenji Krištofa irangipaiiskega grota proti <. rarju Feidiiiaudu I smo prej pri Novcmgradu omenili iii dal« Im -e -e veliko pi-ati. Pa opustivši žalostne dogobe Kitiiio -t to. de nahajamo nektere ude omenjene rodovtn« . ki si niso Ic samo prav junaško s turki bojevali, itiom tudi v tih bitvah v luambi svete vere in domovine slavno snu n najšli Zraven tega so pa tudi bili nekteri posebni dobrotniki tcr/.a-ki cerkvi Matere Božje in udi ondaj-ii>cmii redu s\. Frančiška, kakor Nikolaj fran-gipanski grnt. dalmatinski, hervaški in slavonski ban. ki je na me.-ti. k;ei »e prej v I oreto prenesena kapelica stala. :u. prav ♦ nako dal M«zidaii. in pa brata Marin in Jernej Fiancipai ( konc< nas| i
Prilika U
l.rpa ii d na razpi»-tiru sc od v/.hoila prot zahodu, .idmakuiena -1 mestnega hrupa je več ur dolga, pa tudi primerno -nuka. in dolii.ee mnogo od	in severja se v
njo skotita. >#• »./re> prot zahodu, vkviško ti kipe v sinji daljavi nebotiiiii -t.e/niki: se oberne- pa in prot vzhodu po-
•) Kit m z.» >d.i «iij. nc pravega d>ooai*ega zn.ičaja v razpravah
o učenem	jeziku manjkr.it jla-i slišijo; torej na-
-Icdnj* izprlia*a .l<d.f« -luži za ..ludiutui ct altera par-.u
Vred
gledaš, smehlja se ti gorica za gorico s tertjem razuoličnim in žlahtnim; in spet, se oziraš v dolini po dolgem in širokem, hitro ugledaš lepo, bistro reko, ki po sredi doline mirno šumlja, ugledaš potoke in studence, ki se vijo po travnikih mičuo in plodivuo; vidiš bogato polje, ki se ziblje v svojem zlatu ko valovje na morju, vidiš pa tudi čez iu čez polno vsake verste sadnega drevja; iu se ozreš ua levo iu desno, gori in doli po lepi dolini, nasinehljavajo se ti senčnati gozdi po planem in po hribih, ter te pozdravljajo. zbujeni od hladnega vctrica s prijetnim vetjem svojim.
To po zunanjem natvornein licu prelepo dolino kinči paše nekaj druzega, kar značaj keršanski prijetno vtiskuje, pa ji tudi povr.dviguje ne malo krasoto njeno. To so belo svitle cerkve, ki se blišče po planjavi in ob robi na levo iu desno, v ravnini in spet bolj visoko po hribih, ter ua kviško, gori proti nebu kažejo s svojimi zvoniki spoininjaje popotnika na Boga, stvaritelja in začetnika vsih reči, in na neskončno iiueuitno ualogo človeka, ki naj v sumu, gnanju in skerbeh kratkega zemeljskega bivanja ne zabi življenja nejenljivega tamkaj v večnosti.
Prijazne, snažne vasi, vse v senci žlahtno sadnega drevja, in tam iu tu posainuo stoječe enako osenčene sela, vjemajo sc prav primerno z vso tako lepoto, kladva kovaške, klopotanje mlinov, kosuo zvenenje iu sičanje. cepcev pik in pok. vesele pesmi brezskerbne mladosti iu žver-golenjc krilatih ljubkih ptičič po polju iu gojzdu. oživlja okolico vso, in ko sc strinjajo s tem življenjem ua jutro, o poldne ie. na večer z visokih stolpov čisti iu mili glasi zvonov po daljavi in širjavi okoli, vabijoči prebivavee k molitvi, čuti se človek čudno prevzetega, in zdi se mu, ko da bi Božji duh vel nad dolino.
Ljudje teh krajev so , ko povsod. razne verste. Kakor drugod je tudi tu med pšenico več ali manj ijulike; vender značaj keršanski se tajiti nc da, temveč prevagujc, iu pa tako, da se reči sme iu tudi mora, da vlada povsod v svoji milosti iu ljubezni živa, delavna vera. Mnogo ljudi o delavnikih pri službi božji, polne cerkve o nedeljah, in pogosto prejemanje sv. zakramentov, kakor tudi trud, ohraniti svetiša v dobrem stanu iu jih zaljšati spodobno, večine miroljubno, pravično iu pošteno vedenje, iu vestno opravljanje vsakdanjih molitev, so tega priča.
Živa, delavna vera zameluje vse, kar je nasprot pravici in resnici pod vodstvom ljubezni keršanske. ravno to pa je, kar med prebivavci tc doline še posebno rodoljubje vnema in živi. Narodi so po Božji volji, Božja volja tedaj je. da ko taki žive, in kdor jih v tem njih življenju moti in njih narodske pravice krati, nasprotuje volji Božji, tapta pravico iu resnico, ne pozna svete ljubezni iu je krivičuik. To vse vejo preaivavci doline naše, in narodni od drugod še nepopačeui značaj — to je, zavednost vsestranska keršanskih resnic — to je, iu tudi neutrudena nuja vestnih duhovnov iu učiteljev in drugih blagih mož — to je. ki budi in hrani to narodoljubje, operto na keršanstvo, ter izobražuje in mika na podlagi domači mlado in staro, s tem pa utemeljuje vklad vcduega, in kar je čez vse, pravega, pametnega, ker s keršanstvom združenega napredka.
Napredvanje to veselo zapazi sc povsod, kamer koli se oberneš, bolj ali manj. Kaj pa, da jc še vse bolj v začetku, pa začetek vender je, iu sicer vesel iu veliko obetaven začetek. To ti spričujejo hiše in druge s hišami združene, pa potrebne, iu ravno tako tudi pripravne in primerne posloplja in orodja; to spričuje ti polje, ki kaže precejšen korak naprej v umnem kmetovanju, ti spričujejo gozdi
*) Tukaj smo primorani opomniti resnice, da dostikrat so kteri ravno tako imenovanih rodoljubov nar veči pačivci narodnega značaja, so v nekem pomenu arhi-nemsku-tarji. kine dobrega, kar so na tujem vidili. ampak vse hudo. česar so se nalezli, med narod trosijo, o petkih jedo klobase, o praznikih nc hodijo k sv. maši, ne k spovedi c • cliki noči. nedolžnosti zaderge slavijo in še marsikaj hudega počenjajo. Tacih nočemo med rodoljube.	Vred.
gojzdarsko oskerbovani, ti »pričuje noša narodna, pa v narodnem duhu po tirjatvi časa prikrojena, ti spričuje jezik, lep, čist in olikan, kakor tudi dolani sami, ki so že zelo izurjeni v branju in pisanju, ki vedno dojemljejo v potrebnih vednostih, ki bero časnike, pisane v domačem jeziku, in in se vedejo in obnašajo ne zarobljeno in gorjarsko, temveč prijazno, lepo in pristojno. Sploh pa veje nad celo dolino nepopačeni domači narodni značaj, in ko bi predniki teh dolanov vstali, in bi zagledali domovino zcmljsko svojo, iu bi vidili in slišali mlajši svoje, začudili bi sc nad vsem, kar bi vidili in slišali, pa serčno zadovoljni in veseli bi spoznali tč kraje vse ko svojo nekdanjo domačijo, sicer zboljšano in olepšano, vender pa ncpoptiijčeno in narodno.
V ti lepi in prijetni dolini živeli so prebivavci njeni več časa srečni, v miru, in veseli; pogrešalo sicer se tudi nicd njimi ni vsakdanjih skerbi in nadlog; kje je pač kaki kraj na zemlji, da bi jih več ali manj ne bilo? Pa vedili so dolani iu vedo, da je človek Adamova kri, tedaj z /namiljeni odpada, s popačeno, s pokvarjeno natvoro za-znamvan, in da si je tudi v zadostivno-spravni daritvi na Golgoti ko človek z Bogom spravljen, vendar ko stvar po-saniua in z voljo prosto še le v stan povzdigujem, da more obračati to spravo sebi samovoljno v prid , potemtakem voljno nositi težavno stran zemeljskega bivanja ko nasledek ostali in nc odpravljeni, izhajoči sam po sebi iz prekletstva zemlje in iz spačenosti človeške; pa tudi trenutka življenja nc poncinariti. temveč truditi sc z opiranjem na spravo z liogom, in s pomočjo moči iz tc sprave izvirajočin, pridobiti si nazaj vtopljeno gospodarstvo duše, z njim pa podvreči si telo in njegove strasti in slasti pod dušno gospostvo, iu s tem poslednjič zmago čez popačenost človeško, ali nekako povenijenje nazaj v presrečni pervotni, nerazkaljeni stan, ki povzdigne človeka in ga ohrani ua verhuucu tistem, na kterem >c mu zasviti in ga objame odločeni čas za zmeraj — večnost rajska. To vse vedo dolani lasi, zato prenašajo sedanje britkosti navadno ko pravi modrijani keršanski, in ne tratijo časa s praznimi, ncčiincrniini in puhlimi rečmi, temveč trudijo se vsak na svojem mestu, vsak po svoji zmožnosti, vender pa v lepi vzajemnosti, po časnem in večnem pravem blagru. Zato so pa tudi zvesti v spol-novanju svojih dolžnost, so veseli in radovoljni, pa tudi prizadevajoči po pametni, pravi, resnični omiki; kajti na-predvanje v dobrem ua vse strani je pospeševanje prot ver-huncu popolnosti.
Srečne te razmere pa, kakor sc jc kazalo, pa tudi Ic kazalo, bile so na tem, da hi sc bile skalile in zmedle; veuder zdrava pamet in moški narodni, nepopačeni značaj obvarvala sta dolino take nesreče. (Konec nasl.J
Ogled po Slovenskem in dopisi•
Iz Ljubljane. Letošnja razstava cerkvenih naprav je bila naj lepši iu uaj bogatejši izmed dosedanjih. Kdor koli je prišel gledat, sc ni mogel ločiti iti ne prehvaliti le-potij, ki so bile na ogledu, vse v cerkvenem duhu iu iz lepe in dobre robe, vezenja in druge izdelave skorej brez izločka vse iz umetnih in pridnih gospodičujih in gospejskih rok. Ta lepa gorečnost se ne da prehvaliti. Otročje ročice, kakor tudi mladinske in postarnc so delale po cele mesce z enakim veseljem za presveto Ile š nje Telo in Njegovo čast. Slava jim! Očitno je, tla bratovšina pod modrim, čverstim in znajdenim vodstvom gosp. vodja dr. Paukcrja in s pomočjo toliko vnetih gospa in gospodičin prečudno lepo napredva. Cerkvene obleke v velikem številu se že razpošiljajo na vse strani in razveseljeno bo zopet še več cerkev in duhovnij kakor druge leta. Bolj natanko drugo pot.
Z Dunaja smo l. t. m. dobili tc-le verstice. — Preblagi gospod! Te verstice dobite z Dunaja, kjer ostanem »ie do četertka. Ker se ravno eden g. pravnikov na pot v Ljubljano odpravlja, ga naprosim, da naj mi to pisemce
odnese; kaj več Vam pa bodem pisal, preden od tukaj odidem. V gornji Avstriji sem dobil zopet izverstnega duhovna. kteri sc je že več let pripravljal za misijonstvo. Moja nar večja skerb je zdaj za popotnino; morebiti, da še kaj duhovnov dobim.
Gosp. Pire so že v svoji domačiji, drugi pridejo jutri v novi Jork iu v petih dneh do St. Pavla. V sredo pričakujem od Vas odgovora pod naslovom: Alois Plut, Missi-onseandidat, abz. im Jcsuitencollegiam zu \Vicn. Z Bogom Vam vdani	Alojzi Plut
Z Dunaja, 5. majnika piše gosp. misijonar \l. Plut
—	Preblagi gospod! Za pojasnjenje mojega v ..Zgodnji Danici" natisnjenega lističa naj Vam povem to-le.- Popotniki vsi, ako Bog da, so že dva dni v novem .lorku. in šc dva dni, pa bodo v št. Pavlu. Podali so sc na morje, hvala Bogu! z vsim prcskerbljcni pod vodstvom gosp. Ituh-a. Satu-i jest sem ostal zavoljo samih Paderborčanov. iu pa da u zamogel tudi novi bogoslovcc iz Gradca ž njimi iti. Paderborčanov je 10, v Frciburgu l bogoslovec iu v Bia;i*lt: 1 duhoven, pa jest, tedaj vsili ravno 13.
Zdaj moram tu na Dunaju zlati čas guhiti. ker prica-kujem iz Paderhorua pisma, tudi iz Krciburga iu od duhovna ( od duh. sem ga že dobil). Slišal sem. da bi utegnilo še nekaj duhovnov oglasiti. Dau na dau mr bol, skerbi zavolj denara za toliko ostib. Morebiti , da dobim \v Pariza 2000, in to okolo 20. maja. Sicer le tatu pa tan nagovorim za pomoč, pa trud je skoro zastonj; povsod m kažejo na dru/bc za misijonstva. Prcterda je moja naloga, ali darujem vse Bogu, od kterega pomoči pričakujem !• iu sem vesel, da zamorem kaj za njegovo čast terpeti. Zavoljo J. (dijaka, ki želi v misijon) samo to, da jc I :opoi-dova družba prepovedala šc kaj za ta misijon prositi. kci pravi, da je že preveč dala, in nc da vinarja več. M ak.-bode kaj upanja na drugi način, bodem Vam kmali spoiocii
—	Okolnosti so uaključile, da moram šc do poiicdcljck-t<iir.i tu ostati: samo to mi jc težko, ker moram dobre ljudi ak*< nadlegovati. Prosim tedaj, pošljite mi mile darove že na Duua
Zdaj samo šc ne vetu, ktero pot bi nastopil, da bi d dvajsetega žc do Padcrborna prišel , ker po zeleztii« i preve« stoji. Ako Bog da, ti. junija pojdem v Bremenu ua morj« Poprej pa Vam pošljem ves vspčh in poštev /.a Zgodm • Danico; pisal pa bodem t u Ji še pota. Z Bogom!
\a Dunaji. 2. maja — k. — Mnogo reci sc i- /.« zgodilo in spremenilo, kar nisem pisal Danici, dara\no • tega še Ic malo tednov. Posebno politikarji so imel gradiva za dolge in široke soslavke. >cj sr povsod / neznansko silo verti vreteno najiiovcjc zgodovine. Da -c na severju še zinirom bojujejo, to jc znano, veste tudi. d., sle padle nicd drugimi že dve močne terdnjavi. kai sc n pred kratkim veršilo pri Adriji, čuli ste še bolj ko luku ker ste bliže Miramara. Bog daj srečo mlademu mehikan-skemu caru, ki ga jc v daljno deželo gnala pogumno«i osrečevat nepoznanega naroda. Ali veči šum kot \-< omenjeno je delal po britanski zemlji čudni junak Garibaldi IV pravici sc čudi marsikdo, da mora ves angleški narod iuk< /.noreti. — Toda pišem vam z Dunaja in od lokai bi vati pred vsim mogel prinesti novic. Tudi tukaj je \*aki dai kaj važnega, toda ako premišljam, kaj bi razveselilo ;Jtav«» ,.Zgodnje Danice," težko me stane dobiti prijetnega blara kaj bi vam pravil, da jc zdaj ta, zdaj uni ^aiiiomorivci skočil v Doiiovo, da jc danes nekdo po nepošteno prijel ua boben, da so včeraj lu pokradli, tam poropali itd., ker tacih žalostnih primerljcjcv sc nikjer nc manjka k|ei pu je toliko ljudstva \sake baže »kupaj kakor tukaj, tam i« tudi naj vec nemilih prikazni. Omenim pa naj se. da-- m že .,post 1'estum,4* da so bile procesije veliko -aboto pr dunajskih farah prav veličastne in slovesne, ravno iak<> tudi procesija ua dau »v. Marka in danes so -c pnccl sprevodi križevega tedna. I.ep in giuljiv jc bil pogreb nad-vojvodinjc llildcgardc, ktero so vsi. ki so to poznali '®k«>
čislali in ljubili. — Samo po sebi se ve. da se tudi tukaj obhajajo Smarnice, posebno slovesne so v jezuiški cerkvi io obilno ljudstva prihaja k lepi slovesnosti. —
Konečno še nekoliko o novih amerikanskih misijonarjih. Naznanila je bila Danica. kdaj jc z g. Pircem odrinila truma slovenskih mladenčev skozi Duuaj proti daljnim deželam. Bili so nekaj dni na Dunaji, potem so 21. sušca odrinili proti Solnogradu in dalje skozi Bavarsko proti Francoski. 10. aprila >o odrinili iz Havra ua brod pod vodstvom gospoda Buha, gospod Pire pa že 4., kakor jc znano iz zadnjega dopisa gosp. Pluta. I.c-ta gospod pa je vernil se proti Nemški . in je tc dni zopet ua Dunaji. Ako bi morebiti zadnje pismo komu ne bilo dosti jasno, naj še dostavim, da vsi drugi Sloveuci bojo, če bo sreča, 3. ali 4. maja že v novem Jorkv. z vsem preskerbljeni, le gospod Plut je o-tal tu. da sabo popelje več bogoslovcev z Nemškega, in enega duhovna, zdaj začasnega fajmoštra. ki zna francoski. laški in angleški, pa tudi več slovanskih narečij, dasi rojen Nemec. Za imenovano novo misijonsko družbo nabira gospod Plut milovščino, naj mu tedaj Slovenci šc pomorejo . kolikor mogoče. Z Bogom!
Ji<U Je kej norega po nkrohetn s vela ?
Previdni človek vidi v vsih dogodbali roko Gospodovo. Tako tudi v tem. kar sc godi na Slesvik-Holšteinskeui in Danskem, kjer je gospodovala neka zopcrkatoliška prenapetost. da morebiti na Turškem nc kej hujši ali pa še taka ue. Neki dunajski list pravi: ..Ti pridni Slesvik-IIolštcinci, ki vso Nemčijo napoluujejo s toliko navdušenostjo, darežljivo serinostjo in gorečnostjo za prelivanje kervi. .-o naj veči in naj sraiaotniši trinogi zoper katoličane in njih Cerkev iu jih v tem oziru le samo Švedi šc prekosijo. Po vojvodiuah živeči katoličanje dozdaj šc tiste verske svobode niso imeli, kakoršne se vdeležujejo med uejevemiki jutro ve Azije, po Kini. .lapauu iu Tibetu. Ze pred 15 leti so katoliški Nemci svojo kri za tesnoserčne Slcsvik-llolštcince prelivali. le—ti pa »e sebi v prid niso spoznali za prav, da bi katoličanom !c betvico več prostosti dali. kakor poprej. V poštenje danske vlade se mora reči, da jc le-ta žc ua prcdposled-•ijem zboru v Itzihovu Indšteinskim stanovom nasvetovala postavo, ktera bi barbarsko postavodanje zoper katoličaue saj nekoliko zmečila: pa tudi la mcrvica v prid kat. Cerkve je bila zaveržena po iicmentovavcih une vojvodiue! Protestanški Danci so bili bolj keršanskih misel, kakor pa pro-testanski llol-teinci do katoliških prcbivavcev. Na llol-šteinskem in Slesviškem imajo šc zdaj katoličane za mali-kovance in take ljudi, kterih Bog ne daj dotakniti se.... Ze v Meklenburg-Severiuu se suie katoličanom le ua enem samem kraju dežele vsako nedeljo. na nekem drugem le dvakrat na leto domača Božja služba opravljati. Po polab--kih vojvodiuah iFIbcherzogthiimcr) pa je še hujši. — po naj ojstrejših postavah jc katoliška Božja služba preklicana v eni versti z nekdanjo Božjo službo v katakombah. Sles-vik-lfolštein v katoliškem oziru nima nikakoršue hirarhiške vr a v na ve — le misijon je, kakor v kini in Tonibuktu." Avstrija. ki se pogauja in vojskuje za svobodo Slesvik-Holšteiucev, bo gotovo tudi vsužnjeno vest osvobodila v teh temnih krajih. kterim ravno zdaj o vojski nem času katoliška ljubezen luč prižiga, ter lahko spregledajo, kdo so katoličani. in kaj da jc njih Cerkev.
Italija, pravijo, je med Scilo-bobtiom in Karibdo-vojsko, in ue more se deržati v sredi, temuč mora butiti v eno, ali pa pogrezniti se v drugo. Cez milijon vsak dan so veči deržavni izdajki od prihodkov.
Govori se, da v toplicah kissingcn . kjer se je svitla cesarica Elizabeta ozdravila, sc utegnejo to leto sniti cesarja avstrijauski in rusovski iu praski kralj.
Pooblastcnca avstrijauski in pruski v Londonu neki nočeta nič slišali o pogaji. dokler so Danci na Alsen-u.
V Insbruku sta čversta moža in katoličana, profesor Greuter in dr. Hasslvvanter izvoljena v deržavni zbor. Katoličanje si delajo iz te volitve veselo upanje, da se bo vendar morebiti v zboru zbral oddelik čverstih katoliških poslancev, ki bo odbijal mahljeje radikalne in Cerkvi sovražne stranke. Neki dunajsk list toži o tej priliki, kako so nekteri matadori puhloverstva večkrat napadali naj častitljiv še naprave naše Cerkve, pa se jim nobeden poslancev ui ustavljal, in pravi, da je to žalostno znamnje, ako mora na take sovražne napade, kazitve in obrekovanja mi-nisterstvo odgovarjati, in ne da bi katoliški poslanci saiui take prederznosti zavračevali. V čisto cerkvenih rečeh dati se vladi braniti, ali ui to tolikanj preklieovauo jožefovstvo vpraša uui list. Ta moža, eden duhoven iu eden neduho-ven, ne bota molčala, pravi spis dalje, kadar se bo zoper Cerkev lagalo in psovalo; govorila bota, spričevanjc dajala svoji veri, brez strahu in serčno bota slehernemu resnico v oči povedala. „Gg. Hasslvvanter in Greuter bota možem nihilistiške (nobene} cerkve povedala, kaj je konkordat, kaj episkopat, kaj skala sv. Petra, kaj so usmiljene sestre, kaj cerkveno pravo; iu kaj pa nasproti cerkveno napadanje. Zoperccrkveua stran v spodnji zbornici, kolikor vemo, hoče v nastopnih sejah strinjeno napasti samostojnost katoliške Cerkve, kolikor namreč je le-ta s konkordatom zagotovljena. Vlada, ktere dolžnost je, od cesarja dane iu po-terjene postave ohraniti iu jih zoper napadajoče sovražnike braniti, bo v teh nepretresljivih tirolskih poslancih podpore imela , kterih ccuc nc inorc prezirati in jih prezirala ne bo, naj sc hoduični liberalizem še toliko togoti iu dere."
Iz Rima. 24. u. in. zjutraj so se bili sv. Oče podali v vstav sv. 1'rbana ali propagando, kjer so obhajali god sv. Fidcla Sigmarinškega, pervega mučeuika izmed tistih misijonarjev, ki so bili pošiljaui, kar je propaganda vstanov-Ijena. Tamkaj so bili kardinali, udje tega vstava, kardi-nalprefckt obredov, gojenci tega vstava iu amerikaiiskega semeniša, infaiitinja portugalska, cesarska svitlost nadvojvoda Viktor iz Avstrije. V pričo teh je bilo razglašeno dvojno določilo. Kno je poterdovalo tri čudeže, ki so bili pretre-sovaui v zboru obredov za poblazenje častite .Marjete Marije Alakoške t^Alacoijuej, goreče pospeševavke v pobožnosti presv. Jezusovega Serca. Drugo veleva: ..Tuto procedi posse ad canouisatioiieiu Bcatae Mariae Franciscae a Vul-ueribus Domiui Nostri Jesu Christi,'* — da se sme pretopiti k posvečevanju imenovane prijatlicc Božje. Po tem branji so imeli sv. Oče ogovor, ki je pričujoče silno ginil. Govorili so od goučnosti, s ktero je častitljiva Marjeta Alakok pospeševala pobožuost do presv. Jezusovega serca, ki je zdaj tolikanj razširjena, govorili od vneme s kakoršuo so svetniki razširjali sv. vero iu častitljivost katoliške Cerkve; potem so rekli, da so prisiljeni z britkostjo opomniti tistih, ki to Cerkev preganjajo. Pristavili so, da morajo govorili, ker nočejo kakor papež imeti na vesti pečenja in bolečiue: Vae mihi, quia tacui! (Gorje mi, ker sem molčal!) Djali so tedaj, da neka velika moč (menili so Rusijo), na svoj mlin si obračaje rovarstvo enega dčla v svojem cesarstvu , je naj silniši vojsko zagnala zoper katoliško vero. Ne samo, da je presekala vernikom vso pravico občevati s svetim Sedežem; da katoliške duhovne v ječe meče ali pa revuo pregnanstvo odpravlja; temuč celo škofom njih pravice jemlje. Pristavili so, da vlada te moči zmiraj, po uačelu, kaže naj veči sovražljivost zoper katoliško Cerkev, kakor da bi jo hotla zatreti v svojih deržavah. Rekli so, da si ue morejo kej iu morajo glas povzdigniti zoper tolike uasilstva, in priporočili so, uaj vsi prosijo Boga in svetnike, da bi te nasilstva jenjale. Papež so govorili z močjo in z britkostjo v duši ter v nar veči bolečini zoper krivice, ki jih dela rusovska vlada v nesrečo ubozih katoliških Poljakov; ali njih besede so bile dostojne in navdihala jih je dolžnost. Tako popisuje rimski dopisnik v ,,Arinonii*4 to dogodbo. ktero so drugi časniki uaznauovali ne z manjši ojstrostjo.
Ranjki parski kralj Maksimilijan II pravi v svoji oporoki, pisani i. 1861: ,,Z globočine svoje duše odpustim vsem, ki so me vedoma ali nevedoma žalili. Pa tudi meni
naj vsi odpustijo.___Moja ljubezeu do mojega ljudstva bo
daljši kakor moje življenje. Za svoje ljudstvo bom delal in molil, dokler bom zmožen delati in moliti.
Iz Skadar-e v Albanii piše 8. u. m. prijatel Fr. M.: Tukaj se zopet zima pričenja, potem ko je nekaj časa poletna gorkota gospodovala; žed\adni jc vsako jutro voda zmerz-njena. Predvčerajšnjem je bilo v ravnini za dva čevlja na debelo sitega padlo. — V Turčii že spet šumi; to spomlad se utegne sprožiti. — Ravno smo zopet zvedili. da sta umorjena v Prizrenu dva kristjana, ki sta si prizadevala.da naj bi se teržni dan prestavil z nedelje ua sredo. Razdraženje med kristjaui in turki je zmiraj večij; Deus provideat! —
Rovarstvo v Tunisu, ki sc je poslednje tedne vnelo, je tehtna dogodba na več strani, posebno pa za Francijo, ki ima v posesti sosednjo Algerijo, kjer vstajajo rodovi Sahare in v novo rovorlijo zoper Francoze. Rovarski vojvoda je Sidi Ilžclan, arabski glavar, ki jc lansko leto imel to čast, da ga je bil cesar Napoleon v Coinpičgiie povabil.
Iz llatavije sc naznanja, da sta 14. prosinca t. I. jela dva no\a vulkana ogenj bruhati, namreč Merassi in Kloet. Stopljeniua ali lava jc vse bližujc mesta pokrila kajti dalječ dalječ okrog se je sipal pepel na tla. 350 oseb je našlo žalostuo smert. R. P. —
Iz Bolgarskega naznauujejo dva imenitna moža, ki sta iz razkoluištva prestopila v katoliško Cerkev. V Drino-polju je Pahomij, opat greškega samostana, ki šteje 300 inuihov. po-ebno učen in spreten mož, ki je povsod čislan; v drinopoljski okrajini pa muili Pantalcjmoii, ki je od mladih nog pušavnik. skorej 80 let star, vender pa šc čverst. Ze 40 let nc je uič mesa. Pred nekaj časom jc bil prišel v Dri-nopolje in vse ljudstvo je vrelo prejet njegov blagoslov, ker vse ga časti kakor svetnika. To jc na novo zdražilo razkolnike, ki so ga bili žc poprej pregnali na otok Tliasos. in hotli so ga zapreti v neki samostan. Pantalejmon pa je zginil. Ne dolgo potlej se zopet očitno prikaže in razglasi, da je prestopil v katol. Cerkev.
Lesniki, Jabeika In iesnika.
Na Dunaju jc undan nekdo za 78 novih svojega dolžnika dal rubiti. Večkrat se slišijo pritožbe, kako terdi so zlasti nekteri gospodarji do revežev, ki jim ne morejo hiš-nine precej plačati, da jim hočejo vse na cesto izmetati itd. Taki naj bi zvestejši molili: ..Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikom." Pa tudi mnogi oaebenkarji so dostikrat nehvaležni, jezični in obrekljivi, torej potrebui, naj bi nekoliko svojo vest izprašali. — Sveti Oče Pij IX so bili rojeni 13. majnika 1792, tedaj 13. dan t. m. rojstni god obhajajo. — Na vertu Meranskih zdravilnic na Tirolskem je bil lastnik postavil dve nesramni podobi, nad kte-rima se je vsa okolica pohujševala, in pa tudi veliko go-stov, in posestnik je bil večkrat opomnjen, da naj svinjarije ljudem spred oči odpravi. Pa vse zastonj. Se stražo je bil gospodar ponoči postavil, da bi se malikinjama sila ne zgodila. Marijnega oznanjenja god pa, ne ponoči, ampak podnevi, pride močen kmetovsk hlapec s kladvotn in mirno in pokojno razbije obe postavi. Se tisti dan je prišel žandar ponj; bil pa je po zaslišanji spušen, in zdaj so jeli pravdo. ... Taki koreujak bi bil dober tudi za marsi-ktero meato in za mnoge hiše, in njegovo kladvo bi imelo dokaj dela s premalo sramožljivimi podobami: toda opravičen bi mogel k temu biti, da bi žandar ponj ne hodil. — V Neapelnu in po vsih južnih okrajinah laška vlada ljudi zapira iu zapira brez konca, da zderževanje zapertih stane deržavo na milijone! Naše ministerstvo, pravi „Ar-monia," zapira toliko ljudi, da dela socializem in jim daje jesti na očitne stroške. Ako se perva poskušnja dobro izide, bomo vsi v luknjo djani in redila nas bo deržava
veči svobodi v slavo (a maggior gloria della liberta.) — ..Blatter aus Tir." pripenjajo k neki dogodbi to-le opombico: „Pod prejšnjim ministerstvom na Prusovskim, tako zvane nove dobe, kakor verjetne priče pravijo, je bilo do tega prišlo, da rojeni kristjanje, ki so želeli od vlade kako dobroto, so se velikrat za j ude izdali, svesti si, da pod to krinko bodo naj ložej svojo reč dognali. Bismark je temu nevrednemu počenjanju hitro konec storil." — Angleška kraljica je razžaljena, da so njeni ministri in angleški velikaši očitnemu sovražniku prestolov in prijatlov potuhnjenih morivcev — Garibaldu — toliko slavo skazovali. — ,.Opi-nionc" pravi, da Garibaldi je šel iz Anglije z vbodem. mislijo; vojsko Franci i! — ..Patriota Ca t to licu" pripoveduje, da mu je bil nedeljski list pod pečar djan, ker ie našteval škofe iu duhovne, ki so v italskem kraljestvu za-pravdani, pregnani in vječeni. Pristavlja pa, da to zape-čatenje je nekoliko veselo znamuje , ker kaže. da se |t vlada začela svojega djanja sramovati, ter noče. da bi se razglašalo Sramovati sc hudega, to je perva stopinja b kesanju — Maršal Narvacz je 8. u. m. v madridskem starasiiistvu prerokoval, da poka neko rovarstvo ua Span-jolskcm: ravno to je oznanoval poslanec Aparici > Guissaro v poslanski zbornici. Novo ministerstvo, da bi zakletev panalo, plačuje I I tisoč realov na mesec nagajivcu. časniku Reino. ki sc jc na cvetik lepe rude zdajci spreobet -ui I (Arm.l - - Viteški cesar Maksimilijan I. je neki rekel pred odhodom v Mehiko: ..Pokazati hočem svetu, da katol i c a ii s t v o je prava podlaga v s t a v n c vlade Slava! — V Londonu sc je zbral odbor, ki zbira dcuar za Garibalda: v pervi seji so imeli 2.000 liber šterlingov. Žele mu napraviti 50.000 liber 11,250.000 frankov, B< mar nesamopridni vitezovič z njimi kupil Benedke, ali Rim0
—	O garibaldocigudigupompoiiistvu so bili Angleži pozabili, da 23. aprila bode tristoletnica Shakspearc-ovega tSekspira. angl. pisatelja) rojstva, ki se jc imela obhajati z veličino, že davno napovedanimi slovesnostmi. Salobrivski list Tui jim je torej to-lc zabavljico zasolil: Sekšpirov duh -e r prikazal Garihaldti in se mu je zagrozil : ..Spravi «e nu od tod! ti delaš, da mene pozabijo." Potem ga je -e l naslednjo pšico vstrelil: ..Kdo bo čez tri sto let na teb«-mislil?" Basnovitez jc razumel, in jutri odrine na kozir otok Srečen pot! Obljubim vam. da ne potečem za mi« in o njem ue bom več govoril.
mmmn m
Iz zapisnika Marije Device na Dobrovi IV».V
—	..24 vel. serpana so nam z opravljeno zahvalo vred povedali. da jc bila mala Marička Križaj, iz Palhagrejske duhovnjic. prav hudo bolna; ko so jo pa k Marii Devici na Dobrovo obljubili, je bila precej ozdravljena. —
Na Žalostni gori 114.1. 13. rožnika. — Marija Zamrakovka iz šenpeterske fare je prišla na Božjo pot ii. pravila, dc njenega otroka so že pol ure imeii za mertvega. ker ni bilo nič zuamnja čutiti, de bi šc živel. Ona pa ga je kviško vzdignila, z velikim zaupanjem žalostno Mater Božjo na pomoč poklicala iu se z mašo na Žalostno gor« obljubila; iu otrok jc nato zopet oživel.
Iz Dobrepolja. 6. maja 1864. Hvaljen bodi Jezus Kristus! Visoko častiti gospod duhovni oče! Nikar naj mi ne zamerijo, kir se tako daleč prederznem . de jih z malim pisemcem nadlezujem. Lepo jih prosim, naj bodo tako dobri, da bi priloženi pesmici v naši ljubi Danici malo prostorčka odločili. Res, delce jc še prav slabo, zakai sej tudi jez sim še le trinajst let stara. Kir bi pa tudi jez rada Mariji v čast dala darček za letošnje Smarnice. sim tole malo pesmico si izmislila. Prosim. naj jo popravil i u. olikajo. Naj mi odpustijo, če sim jih s tem kaj razžalila Ponižno jim v duhu reko kušneiu.
0	Marija, o Marija Dvica čista. lepa vsa ! Tas prelepi se razvija,
1	as eveteč ga majnika.
Venček zali se ti spleta. Venček šmarnic lepo bel'; Tud serce naj se ratcvcia V rozcah čednost, dobrih del.
Tebe hoc mo zdaj slaviti Prav poni/no iz serca; Sina tvojega moliti. Ki se v živ/ du-am H;i
Mariji majnikovi.
\jolice in vse cvetlice Naj Marii v čast cveto. In otrok vsih ročice Naj sc k Nji povzdigajo!
Zdihljejev cvetlice nove. Tud spokorne dela vse Naj zbrisujejo dolgove. Da se duše ne zgube.
Smo otroci mi ubogi. O Marija. pros' za nas V sili vsaki in nadlogi. Naj bolj pa na zadnji čar! Marjančka Sternadova. učenka
Predcrzni strelec.
koroška iz Belskcga jarka.
V	jarku, kjer sc Bela vije. kip .Marije
V	blagor občini
Tik ceste prav stoji. In večkrat ljudstvo tje hiti k nebeški ljubi Materi Iskat v svoji sili Nje pripomoček mili.
Dežja sito kdar slapovje Sploh skalovje Po njivah, čez vasi Saboj navdol vali. Kar ljudstvo vale tje hiti K nebeški ljubi Materi Iskat v svoji sili Nje pripomoček mili.
I.
In kdar v hipu vodna leha Dreti neha. Ter po okolici Sc krotko pozgubi. In vale ljud.»tvo tje hiti k nebeški ljubi Materi Zahvalit se po sili Za pripomoček mili.
In če ogenj v divji moči
Sc raztoči
Kot svobodno morje
Cez tužne vasnice,
Kar v duhu ljudstvo tje hiti
K nebeški ljubi Materi
Iskat v svoji sili
Nje pripomoček mili.
Vale, kot večerna zarja. Svit požarja Zginuje in mini. In ogenj se vkroti. Pa vale ljudstvo tje hiti k nebeški ljubi Materi Zahvalit sc po sili. Za pripomoček mili.
II.
kip blaženi ta Na sredi polja Pri crsti stoji, kjer vse ga časti Mem njega jo maha. ne vč se od kod Mladič poln posvetnega duha. kar dahne v serce mu zlod. Da zblodi. kar v njemu se kuha. Prcderzno pogleda na kip. Ter reče pregrešno ta hip :
-Ti Mati Boga : -Si živa? kdo zna? -Al tebe, kraljica, poprašati smem, -Če vidila danes si iti -ko rožico cvitasto deklico mem . -k je vredna enaka ti biti; ..Jc bila li sama. al šel jc kdo ž njo -Z deklico leto ?••
kip blaženi ta Na sredi polja Pri cesti stoji. kjer vse ga časti. Se ve. da ni slišal, kar sprožil strašno. Ni videl mem deklice iti; Obernjeno Matere Božje oko Nc more kam drugoma biti, kot >amo na Jezusčeka. ki ga v naročji ima.
ki Bog in Gospod Kraljuje povsod.
Pa zdi sc le vender. da njeno oko
Pogleda na sineka milo.
Kot da bi tarnalo čez djanje leto
In pa ga ponižno prosilo:
-Odpusti mu Sin! kaj zdaj dela, ne ve
-To temno serce.44
kip blaženi ta Na sredi polja Pri cesti stoji. Kjer vse ga časti. Obernjene v njega ima svoje oči Prederzni mladeneč, in reče: -,kaj al si, potuhnjenka, mutasta ti. -Da ti beseda ne teče? -Bom zvedel brez tebe, kje deklica je. -Al vender. da tudi se spomniš na me
„ln s taboj tvoj sin. „Ti dam ta spomin : -Na!"4 — Pušo nameri, zatisne oko. Jek strela po jarku zaveka — In krogla predere — Marijno telo. — Pa strelca neznano pripeka. — — Ves plašen, obupen jo dirja domu. Se skriti — Bogu ! —
kip blaženi ta Na Bredi polja Pri ccsti stoji, kjer vse ga časti.
Od njega meščenje za strelcem hiti. Nesrečnež ne more uiti. Od straha in groze mu glava gori. Po žilah vre ogenj serditi, Le bolj mu oči otemnč, Počasi bolj bije serce.
On pa besedi: -Pravičen si ti -Bog moj nebeški! Vsmili se me ! -Odpusi mi. Mati češena ! -In milostno prosi za me. -Da ne bo dušica zgubljena !~ Le enkrat še zdihne — in zvon zazvoni. Pa strelca — več ni.	Jožjankov *)
Duhorske spremembe.
V ljubljanski školii. Predaselska duhovnija jc podeljena gosp. Jož. Kcrcon-u, duh. pom. in katehetu v uršulinskih šolah v Loki. Senthelenska lokalija je podeljena gosp. Jak. Raspotniku, duh. poni. v Predaslu, ker se je ondotni gosp. fajm. Jan. To man radovoljno odpovedal. Gosp. Mart. Korošic, duh. pom. v Gorjah, gre za administratorja na Kopanj. — Prestavljeni so gg.: Peter KtriAtofič z Brezovice v Gorje; — Jan. Debelak s Kerke v Šentvid p. Z.; — Stanisl. Sranec s Šentvida na Brezovico; — Ign. Mali iz Šmarije v Polje fg. dr. Kogač ostane na Ker k i); — dr. Fr. Mance, iz senj-ke škofije, pride začasno v Vinico.
Dobrotni darovi.
Za misijon gosp. Pire a. Neimenovan 5 gld. in 1 petico st. d. v srebru. — Neimenovana dobra roka 100 gld. (Dosedanje zbirke 154 gld. 23 kr. smo te dni poslali gosp. Plutu na Dunaj. Ravno tako smo oddali tudi Seve-rin. družbi 27 gld. zbirk za sv. Detinstvo. Vr.)
Pogovori z gg• dopisov ave i.
G. M—geru v M.: Denar za „Ab. Sol, hvaležno prejeli. — G. L.: Za mis. prejeli. — G. V.; Hvala! — G. L", na D.: Odgovorili po g. M. — Gg. S. v R. in R. v D.: Prepozno dobili. —
*) Najde se omenjena poezija nemško natisnjena v pokojni Kar-niolii leta 1830, štev. 33. Povemo pa le toliko, dc sta Ki-lemi in pa zgorej zapisani ista oseba.	Pie.