pogledi umetnost kultura družba štirinajstdnevnik 21. april 2010 letnik 1, št. 2 cena: 2,45 € Deseti bratje slovenske znanosti ^ Hoja po robu ^Antikrist Larsa von Trierja QB^ ov kO »Ne manjka nam zasebnosti, temveč javni prostor« Pogovor z ameriškim pisateljem a Jonathanom Franzenom A aAAI 9771855874009 Redno odgovarja na maile. Nezmotljivo planira. NE, NI TAJNICA LETA. Je pa BlackBerry. BLackBerry® iz Vodafona Dlančniki za komunikacijo s komerkoli, kjerkoli in kadarkoli. Vodafone facebnok ritxbam k^H J i^imimiiithI ^ ^^ 12:21 ® voda/one [3) Messages □ r. j « , - —- it- Q ^ 5 3 [ , t r- t; o P ^ e R T ¥ LP ' - A s ^ ^ ' ^ f,- V ' c v fl o ^ISKT BlackBerry® Curve™ 8520 ^OiL Sedaj na novem paketu enaZAME BlackBerry! pogledi 21. aprila 2010 VSEBINA 3 DOM IN SVET 4-5 ZVON 6-9 Ali smo vse pozabili? Letošnji repertoar šefa dirigenta Orkestra Slovenske filharmonije Emmanuela Villauma je v zgodbo zložil Boštjan Tadel, Primož Trdan ocenjuje izvedbeni del Villaumove interpretacije Mahlerja in Wagnerja, sam maestro pa v eseju razmišlja o glasbi in smrti ter o tišini in življenju. PROBLEMI 10-15 Po listanju klikanje, a po knjigi - knjiga! Ko se je že zdelo, da so tiskarji in knjigovezci izčrpali vse svoje mojstrstvo, so se pojavili e-knjige in bralniki, ki so pometli z doslej veljavnimi načeli tiskanja in vezanja, piše Agata Tomažič. Na naša vprašanja odgovarja pomočnik ravnateljice Nuka in predstojnik enote za digitalno knjižnico Zoran Krstulovic, da knjiga ni forma, ampak vsebina, je prepričan Andrej Blatnik, Lenart J. Kučic meni, da tehnologija ne more biti kos dekandetnim trendom, Taja Topolovec pa je raziskala, katere razsežnosti novi medij odpira literarnemu pisanju. _ RAZGLEDI 16-18 Matevž Kos - miklavž Komelj: Kako misliti partizansko umetnost Tomo Virk - oswald Spengler: Zaton zahoda Peter Rak - Kapuscinski: Potovanja s Herodotom Janez šušteršič - Peter Clarke: Keynes literatura 19 Joris Luyendijk: Hello, everybody! Odlomek iz knjige nizozemskega novinarja, ki bo izšla konec poletja DIALOGI 20-23 »Ne manjka nam zasebnosti, temveč javni prostor« Pogovor z ameriškim pisateljem Jonathanom Franzenom PERSPEKTIVE 24-25 Ljubljana - Svetovna prestolnica knjige Predihano - Cikel sodobne glasbe v Cankarjevem domu Antikrist Larsa von Trierja KRITIKA 26-28 KNjiGE: Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra (Tina Vrščaj) arhitektura: Arhitekt Boris Podrecca. Doma: Marta in France ivanšek (Rebeka Vidrih) KiNO: Louie Psihoyos: Skriti zaliv (Denis Valič) Fatih Akin: Kuhinja z dušo (Špela Barlič) oder: Čehov: Platonov. Režija Vito Taufer (Vesna Jurca Tadel) Moliere: Skopuh. Režija Boris Kobal (Katja Čičigoj) TELEVizijA: Slobodan Maksimovič, ines Kočar: Dosje: Poklic - prostitutka (Agata Tomažič) glasba: L. Lebič, R. Strauss. Oranžna, 7. koncertni večer abonmaja Kromatika (Primož Trdan) AMPAK 28 Gregor Tomc na »Levega žlahtnega populizma pa od nikoder« BESEDA 29 -30 Aleš Bunta: Deseti bratje slovenske znanosti ženja Leiler: Klikam, torej sem SRCE IN OKO 31 »Balkan se začne na ljubljanskem kolodvoru, kjer pečejo dober burek« Portret hrvaškega pisatelja Predraga Matvejevica (Agata Tomažič) SVETOVNA PRESTOLNICA KNJIGE WORLD BOOK CAPITAL LJUBLJANA 2010 pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 1, številka 2 štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo odgovorna urednica: Ženja Leiler namestnik odgovorne urednice: Boštjan Tadel izvršna urednica: Agata Tomažič likovni urednik: Ermin Mededovic oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja poslovna direktorica: Mojca Jazbinšek Izdajatelj: Delo, d.d, Dunajska 5, Ljubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče naslov uredništva: Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana Tel. (01) 4737 290 faks (01) 4737 3010 e-pošta: pogledi@delo.si www.pogledi.si Cena 2,45 evra Število natisnjenih izvodov 60.240 naročnine in reklamacije Tel. 080 11 99, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si oglasno trženje dajana.gutesa@delo.si Tel. (01) 4737 540 sonja.juvan@delo.si Tel. (01) 4737 515 Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. 0 Mestna občina Ljubljana ' ^ * republika Slovenija minististvo za kulturo Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana -svetovna prestolnica knjige 2010. »Ne bo se nam treba srečevati z ljudmi, če ne bo potrebno.« Džafar Panahi še vedno v zaporu y_v začetku marca SO V dom iranskega režiserja ^ Džafarja Panahija v Teheranu vdrli tajni agenti in ga skupaj s soprogo in hčerko odpeljali neznanokam. Ženski so pozneje izpustili, Panahi pa je še vedno zaprt. Tuje tiskovne agencije so takrat poročale, da iranske oblasti aretacije 49-letnega filmarja uradno niso potrdile. A te Panahiju niso dovolile zapustiti države že med februarskim berlinskim festivalom, tako da je moral znani iranski oporečnik, podpornik opozicijskega voditelja Hoseina Musavijater seveda avtor svetovno znanih filmov 5eZ! balon (zlata palma leta 1995), Krog (zlati lev 2000) in Ofsajd (srebrni medved 2006), v katerih je kritiziral teptanje človekovih svoboščin v rojstni državi, ostati doma. Po mesecu dni zapora so obisk dovolili Panahijevi ženi Tahereji Saeedi, katere poročilo o stanju slavnega režiserja je v začetku aprila objavila v Franciji registrirana spletna stran Rooz (roozonline.com), ki jo urejajo neodvisni novinarji in borci za človekove pravice v Iranu in zunaj njega. Panahijevo stanje je po ženinih besedah slabo, režiser pa je zaprt v majhni celici, ki ne dopušča gibanja. Konec marca je organizacija Amnesty International s posebno peticijo, ki jo je mogoče podpisati na njeni spletni strani, pozvala iranske oblasti, naj režiserja nemudoma in brezpogojno izpustijo, direktor canskega filmskega festivala Gilles Jacob pa je na letošnji predstavitveni tiskovni konferenci tega festivala, ki je potekala 15. aprila v Parizu, Panahija javno povabil kot častnega gosta festivala. ■ Prvi finančnik Microsofta Alain Crozier v Sobotni prilogi o glavnih trendih informacijske tehnologije prihodnjega desetletja. Novopečeni baritonist Domingo živo v kinu y_sredi aprila je bila v milanski scali premiera Ver- N dijevega Simona Boccanegre s Placidom Domingom v naslovni vlogi. Posebnost tega nastopa oziroma te vloge, v kateri je veliki tenorist letos nastopil že v Berlinu in New Yorku, Milanu pa sledijo še London, Zürich in Madrid, je, da v njej prvič poje kot baritonist. Za to potezo se je odločil pred leti - njegov koledar se polni več let vnaprej - saj je bil prepričan, da leta 2010 ne bo mogel več peti tenorskih vlog. Izkazalo se je, da se je kljub temu, da bo januarja 2011 dopolnil 70 let, motil, in tako letos kombinira nastope v obeh glasovnih legah, poleg tega pa seveda tudi dirigira, vodi operni hiši v Washingtonu in Los Angelesu ter pevsko tekmovanje Operalia. Letošnji finale tega tekmovanja - na katerem so med drugimi zmagali Jose Cura, Rolando Vil-lazon in Nina Stemme - bo 2. maja prav v Scali. Dodatna posebnost tega Boccanegre, ki ga Scala uprizarja v kopro-dukciji z berlinsko Državno opero unter den Linden - njen glasbeni direktor Daniel Barenboim dirigira tudi v Milanu -je neposredni prenos predstave v četrtek, 29. aprila, v kinodvorane po vsem svetu. Seznam kinematografov je na spletni strani www.teatroallascala.org, Sloveniji najbližja pa je za zdaj v Padovi. ■ Financiranje v Iculturi: dolžnost, odgovornost in paradolcsi y_Posvet Financiranje v kulturi, ki je v organizaciji N Zavoda SCCA13. aprila potekal v Mestnem muzeju v Ljubljani, je pred polno dvorano zbral osem gostov iz sedmih evropskih držav, ki so iskali odgovor na vprašanji »Čigava dolžnost je financirati umetnost?« in »Kakšne učinke prinaša financiranje umetnosti?«. Udeleženci prve okrogle mize, kjer debati večino časa ni uspelo preseči preigravanja splošnih vprašanj, so se strinjali, da ni mogoče govoriti o dolžnosti, temveč odgovornosti. Z uvodnega poudarka na kolektivni odgovornosti, odgovornosti države in institucij je bila proti koncu prvega dela posveta odgovornost zvedena na ustvarjalce, njihovo sposobnost načrtovanja in komunikacije z institucijami, fundacijami in sponzorji. Maite Garcia Lecher iz Evropske kulture fundacije je v drugem delu naštetemu dodala pomen mreže- nja projektov in povezovanja ustvarjalcev, ki jima morajo institucije in fundacije ponuditi primerno platformo za realizacijo. Paradoksalno pozicijo, v kateri se sredi vseh naštetih zahtev znajde ustvarjalec, razpet med vsebino projekta, mreženjem in vprašanji financiranja, je izpostavil Matjaž Farič iz Zavoda Flota, ne da bi nakazal potencialne rešitve paradoksa. Problem projektnega financiranja v umetnosti, ki ne vključuje ustvarjalcev in strukture za njimi, je šele v sklepu poudarila Vesna Čopič s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Dilema, kako naj ustvarjalci gradijo strukture, se povezujejo na mednarodni ravni in zagotavljajo dolgoročne in razpršene vire financiranja svojih projektov brez namenskih sredstev, ostaja tako tudi tokrat samo bežno izpostavljena in nerazrešena, vendar osrednja. ■ Ko v založništvu padejo maske y_Claude Durand, nekdanji direktor ene N najbolj znanih in najuglednejših francoskih založb Fayard, je dve leti po upokojitvi izdal knjigo spominov na petdeset let založniškega dela z naslovom Ja i voulu etre editeur (Hotel sem postati založnik; izšla je pri založbi Albin Michel). Naš poklic je poln naključij, marsikaj je odvisno od sreče in od tega, ali si o pravem času na pravem mestu, je povedal v intervjuju ob izidu knjige. Literarizirana avtobiografija, ki se da brati tudi kot roman s ključem, je zanj zadnje dejanje pustnega karnevala - ko maske padejo. Durand ne sebe ne kolegov, ki še delajo v založniški panogi, ne prišteva med pripadnike ogrožene vrste, a ne taji, da so se v zadnjih letih uveljavile nove smernice. Prvenec fotogeničnega mladega pisatelje ali pisateljice ima dosti več možnosti za objavo kot roman kakega starejšega avtorja, za katerim se doslej ni dvigoval prah, a počasi izpopolnjuje svoj literarni izraz. Durand je med drugim odkril Aleksandra Solženicina, čigar Arhipelag Gulag je izdal v sedemdesetih, leta 1968 pa so na njegovo pobudo Francozi dobili v branje Sto let samote Gabriela Garcie Märqueza. Toda zadnji ga je zapustil in nadaljnja dela izdajal pri drugi založbi. »Avtor, ki odide drugam, je kot ženska, ki te prevara,« pravi Claude Durand. ■ Spomini na Tarasa Kermaunerja y_Treba seje le spomniti nanj in že je med namL Spomin je N čudežna magija. Več ko se spomnimo, bolj ko mislimo na naše mrtve, bolj so živi. Najhujši zločin je izbris spomina. Zato je kult mrtvih temeljni kult smiselnega človeškega občestva. Je kult zahvale in hvaležnosti. - S temi besedami, ki jih je na nekem mestu zapisal Taras Kermauner, se začenja knjiga, v kateri so zbrani referati udeležencev z lanskega simpozija, posvečenega Kermaunerjevemu delu. Pred dnevi je s preprostim naslovom Taras Kermauner - simpozij izšla pri Študentski založbi. Predstavili so jo ob osemdeseti obletnici njegovega rojstva, 13. aprila 2010, v ljubljanski kavarni Union, ki je bila za njegovega življenja priljubljeno zbirališče intelektualcev. O njegovi misli in delu so med drugim razpravljali Dušan Jovanovič, Ivo Svetina in Alenka Goljevšček - Kermauner. Pogovor je povezovala dr. Manca Košir, sicer pobudnica Ustanove Tarasa Kermaunerja, ki je pred kratkim objavila razpis za enoletno štipendijo, namenjeno mlademu analitiku-interpretu slovenske dramatike.» pogledi 21. aprila 2010 DOM IN SVET 5 rešerna Ana pleše s tranztsterjem^na rami _v NA SVETOVNI DAN PLESA, 29. APRILA, 'bo med 18. in 20. uro v Ljubljani in še nekaterih svetovnih prestolnicah potekala plesna akcija, ki jo pri nas pripravlja gledališče Ane Monro v sodelovanju z / NOMAD Dance Academy. Želja priredite- / ljev je, da bi k dogodku pritegnili tudi mimoidoče - ti se bodo na Tromostovju pod vodstvom dveh norveških koreografov naučili enostavne koreografije, nato pa bo vse skupaj posnela norveška televizija in posnetek predvajala na Evrosongu, ki bo maja v Oslu. Sprehajalci po ljubljan- m skih ulicah se bodo tovrstnim akcijam lahko pridružili ves dan, navodilom bodo risluhniti na začasni radijski postaji radio Cbna (88.8 MHz). V gledališču Ane onro si, da bi zagotovili čim bolj mno-čno udeležbo, prizadevajo za to priložnost opremiti ljubljanske ulice s čim več radijskimi sprejemniki. Če imate doma kak tranzistor, ki ste se ga naveličali, vendar še vedno dela, se ga bodo razveselili v pisarni edališča Ane Monro v Kersnikovi ulici 4, ed 19. in 28. aprilom. ■ Najmanj raziskano živI en sko obdob e na V _v Na prvem programu SLO 1 bo 25. aprila na sporedu 'dokumentarni film z naslovom Otroštvo. O »najmanj raziskanem življenjskem obdobju«, kot ga je opisala ena izmed nastopajočih, bosta govorili publicistka Alenka Puhar ter pedagoginja in predavateljica Alenka Rebula. Prva je z zgodovinskim delom o otroštvu Prvotno besedilo življenja orala ledino v začetku osemdesetih let 20. stoletja, druga je avtorica knjige o psihološkem razvoju otrok z naslovom Globine, ki so nas rodile. Njuno pripoved sta v televizijsko obliko spravila Marija Zidar, ki se pod dokumentarec podpisuje kot scenaristka, in Dušan Moravec, režiser, čigar Polka film, dokumentarec o polki, je pred kratkim ugledal temo kindvoran. ■ (Ne)politika graditve stanovanj _v ZADNjE DESETLETjE je na Slovenskem zaznamoval 'razmah gradbeništva, ki pa v zadnjem času doživlja nečasten zaton. Na napake, povezane s tem, ne le z arhitekturnega, temveč tudi s socialnega, ekonomskega in družbenega stališča opozarja razstava Stanovanjske (ne)politike: stanovanjska arhitektura med 2000 in 2010, ki bo od 22. aprila do 14. maja na ogled v Hiši arhitekture v Vegovi ulici 8 v Ljubljani. Pripravili so jo kustosi Matevž Čelik, Anja Planišček in Milka Cimolini, ki bodo predstavili tudi izbrane najboljše primere stanovanjske arhitekture v Sloveniji in v Evropi. ■ Literati teče o maraton Cassandra Wilson v CD _v Za veliki finale trinajstih slovenskih ' dnevov knjige Mladinski kulturni center Maribor prireja literarni maraton. Potekal bo 23. aprila v Klubu KGB in je namenjen vsem, ki so se pripravljeni dati v zobe občinstvu in samostojno nastopiti s kakšnim izmed svojih književnih del. ■ _v Na ODRU Gallusove dvorane CANKARjEVEGA doma bo 25. aprila 'nastopila Cassandra Wilson, ameriška džezovska pevka, njen pevski izraz pa da je najbolj zaznamoval njen izvor: rojena je bila v zvezni državi Mississippi. Odraščala je v družini glasbenikov in od šestega do trinajstega leta igrala klavir. Izšolala se je tudi za igranje klarineta, najmočnejše glasbilo pa je danes njen glas. Ni le izjemna vokalistka, temveč tudi tekstopiska in producentka. Za plošči New Moon Daughter (1996) in Loverly (2008) je dobila grammyja, revija Time pa jo je leta 2001 razglasila za najboljšo ameriško pevko. ■ Kdo bo v mestu? Irski pisatelj James Joyce je nekoč na ljubljanskem 'kolodvoru izstopil po pomoti, v letu, ko se bo Ljubljana poklanjala knjigi, pa bo v slovenski prestolnici zavladala prava inflacija gostujočih mojstrov peresa, ki sem ne bodo zašli, temveč jih bodo namenoma pripeljali prireditelji svetovne prestolnice knjige: že 22. aprila pride Andre'i Makine, francoski pisatelj, rojen v Sibiriji in avtor Francoskega testamenta, letošnjega obveznega branja za slovenske dijake. Nato se bodo zvrstili še nobelovka Herta Müller (ki se bo v Ljubljani mudila od 2. do 5. maja), eden najopaznejših pišočih Američanov Jonathan Franzen (s katerim se je za to številko Pogledov še pred njegovim prihodom v Ljubljano, kjer bo od 7. do 10. maja, pogovarjal Delov dopisnik iz ZDA Boris Čibej), izraelski pisatelj David Grossman (od 12. do 15. maja), češki pisatelj Michal Viewegh (od 16. do 19. maja), nemški pisatelj Daniel Kehlman (od 20. do 23. maja) in avstralski pisatelj Richard Flanagan (od 20. do 23. maja). ■ Nemška predstava leta _v Berlinski Deutsches Theater bo 24. in 25. aprila v 'ljubljanskem Cankarjevem domu gostoval z Ajshilo-vimi Peržani v režiji v Bolgariji rojenega Dimitra Gotschef-fa (kot njegovo ime pišejo Nemci). Uprizoritev decembra 2006 so v ugledni specializirani reviji Theater Heute izbrali za predstavo leta. Peržani so najstarejša ohranjena tragedija v svetovni književnosti, Berlinčani pa jih igrajo v prevodu slavnega Heinerja Müllerja (v sodelovanju s Petrom Witzmannsom). Tudi pri nas dobro znani Müller je o Peržanih izjavil, da je »ob tako starih tekstih fascinantno, kako malo se je v vsem tem času spremenilo«. Berlinski Tageszeitung pa je o uprizoritvi zapisal: »Dve tisočletji in pol človeške tragedije, skrčene v 90 minut.«^ Atraktivni operni premieri v Zagrebu in na Reki _v V operah Hrvaškega narodnega gledališča ' (HNK) v Zagrebu in na Reki bosta v naslednjih dneh in tednih zelo zanimivi premieri: na Reki bo že 24. aprila premiera Donizettijeve Lucie di Lamermoor. Izvedba bo scensko zanimiva zaradi režiserja Damirja Zlatarja Freya (bo tudi scenograf, kostumograf in koreograf), glasbeno pa zaradi dveh mladih sopranistk, ki bosta izmenično nastopali v naslovni vlogi: Ivana Lazar je mednarodno uveljavljena tako v vlogah Verdijevih in Puccinijevih junakinj kot tudi v baročni glasbi, le 26-letna Lana Kos pa je že pred leti zablestela kot najmlajša solistka v zgodovini Bavarske državne opere v Münchnu. Njun nesojeni mož Edgardo bo reški tenorist Davor Lešič, dirigent pa veteran Nikša Bareza. V Zagrebu pa bo 7. maja prvič na Hrvaškem izvedena po mnenju številnih glasbeno najmočnejša opera Čajkovskega Mazepa. Opero, ki je nastala po Puškinovi pesnitvi Poltava, bo dirigiral Mihail Sinkevič, režiral Ozren Prohič, v promocijskih materialih pa opozarjajo, da se libreto osredotoča na spor med Rusijo in Ukrajino, ki je še kako aktualen tudi danes. ■ Balet kot del urbane kulture _v SNG Opera in balet LjUBLjANA je pripravil cikel ^Mladi koreografi, ki se bo začel s prvim baletnim večerom 5. maja. Naslov Urbanobalet namiguje na lokacijo, to je ljubljansko središče urbane kulture Kino Šiška, in na umetnost, ki bo tam uprizarjana, balet v širšem pomenu te besede. Pobudnik cikla in v. d. umetniškega vodje ljubljanskega baleta Jaš Otrin je oblikovanje prvega v nizu večerov novih baletnih koreografij zaupal prvi solistki ljubljanskega nacionalnega baleta Sanji Neškovič Peršin in koreografinji, plesalki in pedagoginji Kjari Starič. Omenjeni ustvarjalki sta že opozorili nase, predvsem s koreografijami zunaj institucionalnih gledaliških projektov in s krajšimi deli. Sanja Neškovič Peršin prinaša s svojim umetniškim izrazom v slovenski plesni prostor inovati-ven pristop, ki se napaja tako v klasični baletni tehniki kot tudi v sodobnejših plesnih izrazih. Na oder Kina Šiška bo postavila koreografijo Neverland Ing na glasbo Saša Ka-lana. Kjara Starič se je po končani ljubljanski baletni šoli izpopolnjevala še v različnih sodobnih plesnih tehnikah. Njena koreografija, ki je nastala na glasbo Francisa Coate-sa III, ima naslov Comfort zone (Območje udobja). ■ SINERGUA OKU catering WWW.VlVO.Sl PODOBNOSTI NAŠEGA ČASA Z LETI PRED PRVO SVETOVNO VOJNO POStAJAJO ZARADI KOPIČENJA GEOPOLITIČNIH PROBLEMOV IN OBČUTKA IZPRAZNJENOSTI NAšIH ŽIVLJENJ ŽE PRAV SRHLJIVE. S ŠTIRIMI KONGERTI MARGA IN APRILA JE TAKO PARALELO V GLASBI iskal tudi ŠE RAZMEROMA NOVI ŠEF DIRIGENT ORKEsTRA sLOVENsKE FILHARMONIJE EMMAN UEL Vi LLAU ME. NJEGOV LETOŠNJI REPERTOAR JE V ZGODBO ZLOŽIL BOŠTJAN TADEL TER GA PRIMERJAL Z NJEGOVIMA PREDHODNIKOMA GEORGE-OM PEHLIVANIANOM IN MARKOM LETONJO, PRIMOŽ TRDAN OCENJUJE IZVEDBENO PLAT VILLAUMOVE INTERPRETACIJE MAHLERJA IN WAGNERJA, sAM MAESTRO VILLAUME PA V ESEJU, NAPISANEM EKSKLUZIVNO ZA POGLEDE, RAZMIŠLJA O GLASBI IN SMRTI TER O TIŠINI IN ŽIVLJENJU. EMMANUEL VILLAUME, ROJEN LETA 1964 V STRASBOURGU, JE s SEZONO 2008/9 POSTAL ŠEF DIRIGENT ORKESTRA SLOVENSKE FILHARMONIJE, AVGUSTA 2009 PA TUDI ŠEF DIRIGENT orkestra slovaške filharmonije. Že deseto leto je TUDI glasbeni direktor za klasično glasbo in opero spoleto festivala usa v gharlestonu. REDNO NASTOPA V NAJUGLEDNEJŠIH OPERNIH GLEDALIŠČIH PO VSEM SVETU, VODIL JE TUDI ŠTEVILNE VODILNE ORKEsTRE, MED DRUGIM BOsTONsKE IN GHIGAŠKE siMFONIKE, pogosto pa nastopa tudi na kOnGERTIH s PEVGI, kot so PLACIDO DOMINGO, ANNA NETREBKO, ROLANDO VILLAZON IN RAMON VARGAS. pogledi 21. aprila 2010 ZVON 7 ali smo ze vse pozabili? Pred zadnjim koncertom serije vznemirljivih del s prejšnjega preloma stoletja se bomo vprašali, ali niso estetski in filozofski problemi časa pred prvo svetovno vojno srhljivo podobni našim. BOŠTJAN TADEL a prvi pogled je videti, kot da je Emmanuel Villaume, šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije, v svoji prvi sezoni ubral srednjo pot med svojima predhodnikoma: Marko Letonja, kije bil šef dirigent dobro desetletje od začetka devetdesetih, je redko dirigiral več kot tri redne abonmajske koncerte, George Pehlivanian pa jih je v letih 2005- 2008 kar po osem na sezono. Villaume se je odločil za šest, po tri v vsakem ob obeh ciklov, dva lani jeseni in štiri marca in aprila. Vsebinsko je, sodeč po letošnjih programih in lanskih dveh rednih koncertih (francoski impresionisti z Marjano Lipovšek in Brahmsov Nemški requiem), nekoliko zadržan v primerjavi tako s Pehlivanianom kot z Letonjo. Treba je reči, da je Letonja v devetdesetih programsko še dopolnil prejšnja desetletja delovanja Slovenske filharmonije, ki je v sedemdesetih in osemdesetih igrala čisto sodoben program. Resda je šlo za posamezne bolj ali manj drzne skladbe, ki so bile previdno uvrščene med temelje simfoničnega repertoarja, a na splošno vzeto je Filharmonija v zadnji četrtini preteklega stoletja ponujala bolj sistematičen pregled nad sodobno glasbo kot danes. Letonja se je včasih še posebno izkazal z originalnimi repertoarnimi odločitvami, pa z neobičajnim vrstnim redom skladb in ne nazadnje celo s popularnimi sporedi - v prelepem spominu ostaja njegov novoletni koncert s filmsko glasbo. Pehlivanian je prinesel nekaj (zlasti ameriškega) 20. stoletja, pa z velikim žarom je dirigiral zlasti Šostakoviča in prvih pet Mahlerjevih simfonij. Ampak žal tudi on ni zares vzpostavil preglednega repertoarja, ki bi pripovedoval tehtnejšo zgodbo, poleg tega se je po kakih dveh letih navdušenja pojavila nenadna ohladitev med njim in orkestrom, ki se je dobesedno čez noč poznala tudi v skupnem muziciranju. Namen tega pisanja ni raziskovanje, zakaj je Letonja odšel ali kaj se je zgodilo s Pehlivanianom, ko se je izpel čar prve zaljubljenosti med njim, orkestrom in občinstvom, a res je, da vsaj v Villaumovih spomladanskih nastopih lahko odkrijemo (zunajglasbeno) pripovedno linijo, kakršna je za repertoar Filharmonije relativna novost; v sedemdesetih je nekaj abonmajev konceptualno programiral tedanji umetniški vodja Darijan Božič, a s skromnim uspehom. V štirih zaporednih koncertih to pomlad pa Villaume predstavlja štiri zelo pomembna dela s preloma 19. in 20. stoletja: koncertno izvedbo 3. dejanja Wagnerjevega Parsi-fala (1882), Brucknerjevo 7. simfonijo (1884), 3. koncert za klavir in orkester (1909) Sergeja Rahmaninova ter 9. simfonijo Gustava Mahlerja (1911). (Resnici na ljubo je treba dodati, da Koncert Rahmaninova ni ravno na stratosferski ravni drugih treh del, je pa zanimiv podatek, da ga je v New Yorku dirigiral tudi Mahler. Vseeno bomo v nadaljevanju pozornost posvečali drugim trem.) Na hitro poglejmo vseh šest Villaumovih letošnjih koncertov: poleg omenjenih treh velezalogajev je odigral še dva dostopnejša programa - poleg Rahmaninova skupaj z Orgelsko simfonijo Saint-Saensa že jeseni priljubljeni Bru-chov Violinski koncert in Beethovnovo 7. simfonijo - ter popolno presenečenje: precej neznano celovečerno »dramsko simfonijo« Romeo in Julija Hectorja Berlioza. Če to potegnemo skupaj, dobimo kar spoštovanja vredno zbirko temeljnih del, nekaterih celo zelo priljubljenih, in nadvse ambiciozno željo predstaviti precej spregledano skladbo zelo cenjenega avtorja. Pri tem je treba pripomniti, da je na treh koncertih v okviru modrega abonmaja odigral tri krajše slovenske skladbe Zvonimirja Cigliča, Blaža Arniča in Pavla Mihelčiča. Dalo bi se reči, da gre za relevanten repertoar odgovornega šefa dirigenta, ki bolj moderne ali atraktivne koncerte prepušča drugim, sam pa skrbi za temelje. O uspešnosti teh koncertov so večinoma že presodili občinstvo in kritiki, lastno razumevanje predvsem bivanjske tematike pri Wagnerju, Brucknerju in Mahlerju je v posebnem zapisu za Poglede predstavil Villaume sam. Na tem mestu se zdi zanimiveje razmišljati o ambicioznosti takšne programske poteze in o morebitnih zamislih, ki bi jih v njej lahko našla slovenska kulturna politika. Najprej je treba priznati, da smo si temo o glasbeni primerjavi tega in prejšnjega preloma stoletja bolj ali manj izmislili: abonmajski sistem Slovenske filharmonije sicer ponuja dva abonmajska cikla, a nekdo, ki bi med njima hotel najti kake razlike, bi bil v velikih težavah. To sicer ni novost zadnjih let, podobno je že desetletja, z žalostno izjemo ambicioznega Božiča. Žal. Villaumovi omenjeni ve- PRIMERJAVE S PRETEKLOSTJO SO SEVEDA POGOSTO FASCINANTNE, A NE TOLIKO ZARADI PRETEKLOSTI KOT ZARADI ZRCALNE SLIKE, KI JO VIDIMO V NJEJ. S^JiJJMCg m^Mmämmßs iMIMlnB JE V TEM, DA SE TAKO KOT MAHLERJEVI POGREBCI POD TEŽO KRSTE MORDA TUDI MI OPOTEKAMO PROTI KONCU NEKEGA ZGODOVINSKEGA OBDOBJA, A SE DELAMO, KOT DA ZADNJE POGLAVJE NE POMENI NUJNO TUDI KONCA CIKLA. lezalogaji so razdeljeni med dva cikla, Mahler in Wagner sta bila z Berliozom v oranžnem abonmaju, Bruckner pa se bo v modrem pridružil bolj priljubljenima programoma z Rahmaninovom, Bruchom in Beethovnovo Sedmo. In če bi se za Villaumove programe še dalo reči, da so v oranžnem zahtevnejši, jih drugi relativizirajo, podobno pa je v na prvi pogled »lažjem« modrem. To je seveda škoda, kajti tako ambiciozen in dosleden program, kot je letošnji Villaumov, je med slovenskimi kulturnimi institucijami redek. Skorajda vsi se zanašajo na domnevno nezmotljivi pristop »za vsakogar nekaj«. Z nekaj zlobe se ta krilatica hitro obrne v »za nikogar nič«, to je seveda nesmisel, saj so dvorane kar polne, a vprašanje identitete institucij in/ali abonmajskih programov ostaja. Marketinško rečeno, gre za vprašanje ciljnih javnosti, pri tem je zlato pravilo »manj je več« - če določeni skupini ponudiš tisto, kar res potrebuje oziroma si želi, je bolje, kot če vsem prodajaš nekaj, kar je približno sprejemljivo za vse. Konkretno to pomeni, da bi Filharmonija morda prodala več abonmajev, če bi z njimi ločeno ciljala specifično občinstvo: denimo posebej tiste, ki želijo predvsem poslušati železni repertoar; pa posebej tiste, ki bi radi več sodobne glasbe; in morda nekatere, ki bi jih zanimala tako zastavlje- na zunajglasbena fabula, kot jo predstavljamo v tej številki. Vse to in še marsikaj številni podobni orkestri po svetu bolj ali manj uspešno delajo in škoda je, da se tako tehtna zgodba, kot jo to pomlad v Ljubljani pripoveduje Villaume, napol izgubi v labirintih desetletja zaprašene abonmajske politike. Če pogledamo skozi optimistična očala, je res nekaj lepega zaznati tako mogočno, hkrati globoko intimno in historično relevantno strukturo, kot se je to pomlad sestavila Slovenski filharmoniji in Emmanuelu Villaumu. Škoda sicer je, da ni bila ambiciozneje napovedana in predstavljena, saj gre za pomemben dosežek. A zna biti, da je to davek kulturni politiki, ki že desetletja večjo pozornost posveča kvantiteti kot kvaliteti in ki je ne zanima še kako pomembna razlika med temeljnimi deli in bolj ali manj trendovskim kulturnim kruhoborstvom. Prav bi bilo, da bi Filharmonija takšne projekte zagrabila z obema rokama in vrgla rokavico drugim ustanovam in umetnikom, ki bi jo pobrali in še z večjim navdušenjem vrgli nazaj. Na koncu je treba poudariti troje: primerjave s preteklostjo so seveda pogosto fascinantne, a ne toliko zaradi preteklosti kot zaradi zrcalne slike, ki jo vidimo v njej. Srhljivost Villaumovega triptiha je to, da se tako kot Mahler-jevi pogrebci pod težo krste morda tudi mi opote- Ant0n Bruckner: kamo proti koncu nekega SEDMA SIMFONIJA zgodovinskega obdobja, a pavEL MIHELČIČ: se delamo, kot da zadnje poglavje ne pomeni nujno JEZERO tudi konca cikla. Okrog (krstna izvedba); Orkester prve svetovne vojne so se Slovenske filharmonije kot v črni luknji zgostile dirigent vse tragedije novega stoletja in se po njeni eksploziji EMMANUEL VILLAUME razletavajo še vse do da- Cankarjev dom nes. Zdaj se marsikatera Ljubljana zgodba znova zapleta, na Ljubljana sceno stopajo nove močne 22. in 23. 4. 2U1U. države, ki pričakujejo preureditev svetovnega reda, sedanje velesile se utrjujejo na svojih okopih, vedno bolj na glas se govori o klasikih marksizma in umetnost se vedno bolj ukvarja sama s sabo. Najbrž za nikogar ne bi bilo dobro, če bi današnji umetniki ponovili gesto Thomasa Manna, ki poleti 1914 nikakor ni edini navdušeno pozdravil začetka vojne. In posledice trpel še desetletja, ko je bil v času nacizma v izgnanstvu zaradi svojega judovskega rodu in je v svojem "glasbenem romanu« Doktor Faustus delal posredno pokoro za svojo naivnost, s katero je brezobzirnost vojne zamenjal za brezbrižnost "mehkega" fin-de-siecla. Nato je treba poudariti, da Slovenski filharmoniji in Em-manuelu Villaumu s tem prispevkom sicer izrekamo veliko priznanje, a obenem se merilo za ocenjevanje njunega dela premo sorazmerno viša. Prav za to pa tudi gre! In nazadnje je vredno opozoriti, da številni ugledni orkestri zelo veliko vlagajo v sodobno glasbo, tako, ki je v resničnem živem - in ne predvsem duhovnem - stiku s svetom, v katerem živimo. Čas bi bil, da se Filharmonija tudi te naloge loti z vso odgovornostjo svojega poslanstva osrednje slovenske glasbene ustanove. Emmanuel Villaume kot vrhunsko izobražen in mednarodno uveljavljen umetnik bi bil pri tem lahko v veliko pomoč. ■ glasba in smrt. darovanje življenja EMMANUEL ViLLAUME šefa dirigenta Orkestra Slovenske filharmonije smo zaprosili za razmišljanje o treh velikih delih treh velikih skladateljev, ki jih je v zadnjih dveh mesecih interpretiral pri nas. ed umetnostjo in smrtjo je globok in neposreden sestrski odnos. Zdi se, da je za naše daljne prednike umetnost obstajala le v povezavi pogrebnimi svečanostmi in da se je najmočnejša zaroti-tev smrti pretvorila v sveto skozi umetnost. Vsaka umetnina se iztrga iz niča; že v svojem nastanku ima vpisano sled boja med ne-bitjo in življenjem. V gledališču se tragično konstituira v ritualu, ki je usodno povezan s smrtjo. Poezija prav tako vznemirljivo priča o nevarnem razdoru med prisotnostjo in odsotnostjo, razdoru, ki lahko ogroža že samo govorico. Tihožitja z do konca prignanimi alegorijami izpraznjenosti naših nujno končnih življenj nam in fine razkrivajo najbolj intimne skrivnosti slikarstva. Kiparstvo se dobesedno polašča neživega - kamna ali denimo marmorja - in mu vdahne čutno in utripajočo mesenost kakšne Venere ali Davida. A med vsemi umetnostmi nosi težko breme najintimnejše sopotnice smrti vendarle glasba. Največji glasbenik vseh časov Orfej je presegel Praksitela in Michelangela: ni mu bilo dovolj, da je kamnu vzel mero po podobi telesa; v mitu mu je s svojo glasbo znal celo zvabiti solze. Oborožen le s svojo liro si je odprl prehod v globine onostranstva, tam v kraljestvu senc našel svojo sestrsko dušo in jo odvedel proti svetlobi živih. Skoraj „ v zadnjem trenutku ga je strah zaradi Evridikinega molka premagal, da je prekršil prepoved in se ozrl proti ljubljeni -ter jo s tem za vedno pahnil v brezno. wagner: SPOPAD z DUHOVNiM ZATONOM CiViLiZACiJE In prav z Orfejem je Monteverdi magistralno začel zgodovino opere. Dve stoletji kasneje je Richard Wagner podčrtal konec najbolj vzvišenega in slavljenega obdobja glasbenega gledališča s svojima Parsifalom in Tristanom, umetninama, ki ju smrt zaznamuje na prav poseben način. Parsifal, ki ga je avtor označil kot »sveto slavnostno igro«, je glasbeno sublimni spoj krščanske mistike, progresističnega humanizma, schopenhauerjanske filozofije in nemškega panteizma. Smrt ga prežema v vseh mogočih tonalitetah. Po krivdi viteškega kralja Amfortasa, ki je podlegel meseni skušnjavi in mu je bilo zato ukradeno sveto kopje, red Gralovih vitezov počasi propada. Am-fortasov oče Titurel dejansko umre, posledica pa je silovito morbiden prizor, v katerem sin zaustavi pogrebni sprevod, odpre očetovo krsto in jadikuje nad njegovimi posmrtnimi ostanki. Njegov zatikajoči se spev poskuša hkrati zaustaviti čas in se približati smrti, s katero bi se lahko očistil svoje krivde in se v večnosti spet združil z ljubljenim očetom. Iz te nenavadno pezantne in nelagodje vzbujajoče dramske situacije se dviga ena najmogočnejših glasbenih stvaritev, ki je obenem eterična in v neposrednem stiku z resnico. Presega jo morda le še Zarotitev Velikega petka. Predstojnik vitezov Gur-nemanz razloži Parsifalu, ki se je zmagovito vrnil s Sveto Sulico, vedno znova obnavljajoči se čudež Velikega petka. Smrt je le nujna postaja na poti do vstajenja, kot nam ga razkriva narava, na pomlad vsa kipeča od življenja po smrtonosni zimi. Vse to se morda zdi abstraktno ali na koncu koncev teoretično. Uglasbljenje tega prizora ima neprimerljivo moč evokacije, ki nam omogoča globoko, intimno ter nepremagljivo občutenje moči življenja nad smrtjo v čudežu našega učlovečenja. Le glasba ima tolikšno silovitost. Wagner se na tem mestu približa realizaciji svojega najljubšega projekta: spopadu z duhovnim zatonom civilizacije, da bi z Umetnostjo rešil tisto, česar religija njegovega časa ni več znala vzdrževati ter ohranjati - življenjsko pomembno prezenco in resnico Svetega v prsih sveta. Kajpak je imel Nietzsche prav, ko je izpostavil protislovja v wagnerjanskem projektu; prav tako je v Parsifalu izpostavil tisto najbolj morbi-dno, ki na nek način celo zanika življenje. Oda čistosti, ki nam jo zapoje človek, kakršen je bil Wagner, je najmanj dvomljiva, če ne celo komična, tako da je ta kritika nedvomno točna, a spregleda čisti dramski vidik: tistega, ki ji zna prisluhniti, ta umetnina goreče prepričuje o neposrednosti, ki je dana le glasbi, in o možnem zmagoslavju človečnosti nad smrtjo - v umetnosti. Bruckner: UTOPiČNi, A SUBLiMNi BOJ ZA uKROtitev časa Evokacija usmrtitve, umiranja, smrti same po sebi ali celo (kot v najbolj privzdignjenih delih, kakršno je Parsifal) smrti kot metafizičnega horizonta, ki obdaja vse stvari in jih s tem vzpostavlja kot žive, je pr-vinska snov pesniške in operne umetnosti. Simfonični žanr sicer v tem ne zaostaja, a vendarle v simfoniji dejanje ne sledi glasbi, da bi podprlo njeno temo. Glasba temelji na diskurzivnosti, ki ničesar več ne dolguje besedam - z občasno izjemo naslovov - temveč izhaja iz vodenega razvoja struktur in konceptualnih (a ne verbalnih) materialov, katerih cilj je izraziti ali predstaviti energije in občutja v njihovem nastajanju skozi sub-tilno igro napenjanja ter popuščanja, v kateri se sama gesta misli in duha razvija tako tostran kot onstran jezika. Čisti simfonik Bruckner je Wagnerja častil bolj kot kateregakoli drugega glasbenika. Adagio svoje Sedme simfonije je po lastnih besedah napisal v slutnji neizbežne smrti avtorja Parsifala. Ta stavek je najlepši možni Wagnerjev nagrobnik. Nagrobnik, »le tombeau«, pa je tudi baročna glasbena oblika. Gre za skladbo, ponavadi počasno in svečano, ki je nastala kot počastitev kakšnega dostojanstvenika ali visoko cenjenega glasbenika. »Nagrobniki« so hitro prišli iz mode, a so se ponovno pojavili v 20. stoletju: Ravel ga je posvetil Couperinu, de Falla pa Debussyju. Prav tako ga je že nekaj desetletij prej uporabil Bruckner, ki pa tega posvetila Wagnerju ni eksplicitno omenil. A uporaba Wagnerjeve tube in sapo jemajo-če harmonije, ki se počasi razprostirajo kot veje, nas potopijo v pogrebno vzdušje, v katerem se celoten Wagnerjev opus nenadoma zazdi kot krsta, obsijana z nenavadno svetlobo. Učinek je hipnotičen. Bruckner-jeva ljubezen do učitelja se razvija s spoštljivo in globoko ganljivo intenzivnostjo. Intenzivnost Wagnerjeve inspirativnosti za Brucknerja je vpisana z vso gotovostjo in silo poslednjih trenutkov. Prav zato ker ve, da ga bo izgubil, se Bruckner tako intenzivno oklepa vsega, kar mu pomeni mojster iz Bayreutha. Adagio nam ponuja tisti trenutek, tisti človeški in skrivnostni prehod, in Bruckner ga poskuša zadržati. Onkraj neizbežne Wagnerjeve smrti je torej prisotna tudi smrt sama po sebi. Ta utopični, a sublimni boj za ukroti-tev časa, ki se na tem mestu tako nazorno razgrinja, prežema ves Brucknerjev opus. Opus, v katerem se zvočne zgradbe vedno znova obnavljajo, v katerem glasba skuša najti in razpotegniti najdrobnejši hip med dvema trenutkoma ali izraziti v trajanju akordov vso neskončnost sveta. Le glasba ima to moč. Poezija se ji morda približa; to pa ravno zato, ker je v svojem bistvu prav tako glasba. mahler: na poti k ABSOLUTNi tišini Gustava Mahlerja je Parsifal pretresel prav tako kot Brucknerja; prepričan je bil, da je nastalo nekaj velikega, odločilnega, neizmuzljivega. Mahler je kasneje Bruc-knerja - čigar predavanja je poslušal na dunajski univerzi - imel za enega svojih predhodnikov. Bruckner je Mahlerju odprl pot in mu s tem omogočil razvoj lastnega razumevanja glasbe, s tem pa njeno evolucijo proti Schönbergu in večini pomembnejših premikov v 20. stoletju. V času pisanja svoje Devete simfonije je bil Mahler strašno prizadet zaradi nedavne smrti svoje štiriletne hčerke. Obenem je prav v času najglobjega žalovanja izvedel, da tudi njemu zaradi težke srčne bolezni ostaja le še nekaj let življenja. Njegov opus je sicer vseskozi zaznamovala obsedenost s smrtjo. Med drugim je vraževerno verjel prekletstvu, da skladatelji omahnejo, ko končajo deveto simfonijo. Dejansko je Beethoven umrl kmalu po dokončanju svoje Devete, Brucknerju pa je za dokončanje njegove celo zmanjkalo časa. Ker je bil Mahler prepričan o svoji neizbežni bližnji smrti, je poskušal izigrati usodo in je po svoji Osmi simfoniji napisal Das Lied von der Erde (Pesem o zemlji), a nazadnje se je vdal in Deveto napisal kot svojo glasbeno oporoko. Smrt ga je nazadnje res prehitela, preden je dokončal Deseto ... Mahlerjevo delo je polno pogrebnih koračnic, a ta, ki odpre Deveto simfonijo, je najdaljša in najbolj čarobna. Prevzema tri note iz Beethovnove klavirske sonate Les Adieux (op. 8ia), a jih pušča nerazrešene, kot da bi mu šlo za to, da nikoli ne počiva, da nikoli ne dovoli zmagoslavja neizprosnim silam, ki nas vse vodijo in fine v zemljo. Občutek izmikanja resnobnosti v počasnem, obrednem, zibajočem plesu ob-težuje ves prvi stavek, pomikanje sprevoda vodi kot nihalo umerjeno zibanje krste. Vsak korak neizprosno povzroči nagib bremena, ki je telo brez življenja, v drugo stran; truplo je središčna točka napredovanja in okrog njega se počasi ter groteskno razpostavi ves svet. Smrt vodi ples. Wagner je premišljeval o obujanju na smrt bolnih vrednot naše civilizacije in je poskušal utemeljiti prihodnost na novih etičnih in estetskih konceptih s političnimi podtoni. Pokoplje ves svet, da bi napravil prostor za revitalizacijo in transfigura-cijo preteklosti v njenem mitskem poreklu. Mahlerjeva doba si ne dovoljuje več takih stremljenj: četudi je še religiozna, se zaveda, da se neka civilizacija dokončno podira. Resnice sveta se ne da več opredeliti, saj se nam nenehno izmika. Umetnina poskuša doseči spravo človeka, Boga in narave; a naša končna usoda v smrti je edina goto- TIŠINA JE HKRATI SNOV IN USODA VSE GLASBE. JE PRIBLIŽEVANJE SKRIVNOSTI ČASA. GLASBA NA TA NAČIN DAJE ŽIVLJENJE NAŠIM ČUSTVENIM USODAM TER NAJBOLJ SUBTILNEMU PORAJANJU NAŠIH MISLI. vost. Po pogrebni koračnici življenje opi-janjeno brizgne v grotesko srednjih dveh stavkov, Ländlerja in Rondoja. V oglušujočem vrtincu se nam svet, narava in ljubezen še zadnjič ponujajo v nikoli tako leske-tajočih se bučnih okruških. Zadnji stavek se vrne k poslednji resignaciji in krene na pot k absolutni tišini. Glasbeni diskurz neulovljivih harmonij in nedokončanih fraz se na irealnem ozadju nežno razkraja. Navsezadnje to glasbeno morje vsem poskusom upiranja navkljub počasi prekrije tišina, tista tišina, ki je vseeno ne zmore premagati nobena glasba... Tišina je hkrati snov in usoda vse glasbe. Igra s tišino je približevanje skrivnosti časa. Glasba na ta način daje življenje našim čustvenim usodam ter najbolj subtilnemu porajanju naših misli. Igra se s časom in času dopušča igrati nase, poskuša se dotakniti neizrekljivega in doseči tisto najbolj zveneče in najbolj intimno našega begavega bitja ter s tem udejaniti našo intimno prezenco v Času, tako v smrtnem dihu kot z življenjskim horizontom vseh stvari. Za tistega, ki ji zna prisluhniti, se torej v njej polno darujeta življenje ali sama Bit. ■ pogledi 21. aprila 2010 ZVON 9 muzicna prebujenost igre PRiMOZ TRDAN eliki dosežki naše civilizacije osupnejo svet okoli sebe in svojim naslednikom odstrejo pogled na nove p oti. To delno drži tudi za zadnji dokončani deli Richarda Wagnerja in Gustava Mahlerja, ki sta kot mogočni umetniški izjavi tudi izjemen izvajalski zalogaj ter na dirigentskem podiju zahtevata še posebno močnega interpreta. Glede na to, da nam deli poskušata spregovoriti o velikih rečeh, Wagner-jev Parsifal o katarzičnem obnavljanju, Mahlerjeva Deveta simfonija pa o minljivosti, pri pravem zvočnem uresničenju partitur ni prostora za kompromise. Le v tem je težava interpretacij Emmanuela Villauma z Orkestrom Slovenske filharmonije. Mahlerjeva Deveta simfonija je delo mojstrske strukture in glasbene gramatike, je ena tistih skladb, v katerih visoko razvit jezik tonalne glasbe doseže vrhunec svoje muzikalne (iz)povednosti. Od začetka, od jedra cele strukture, nekajtaktnega uvoda z usodno »aritmijo«, pa vse do finalne resi-gnacije ob ugašanju življenjske moči se izreka mogočna eksistencialna, kar eshatološka misel velikega umetnika na prestopu dveh dob in blizu praga smrti. Za Villaumov tokratni pristop k Mahlerju se zdita dovolj simptomatična robna stavka. Dirigenta so v prvem stavku bolj kot vsebinsko razraščanje iz uvoda ali kantabilnost tematskih lokov, v katerih slišimo nekaj najlepše Mahlerjeve pozne glasbe, zanimala polja izpostavljanja orkestrske moči in zato se je glasbena gestikulacija Villauma zdela najbolj razživeta v izpeljavi - na primer ob partiturni oznaki Besno (Mit Wut) ali ob sami kulminaciji. A v izvedbi smo vendarle poslušali natančno odmerjenost orkestrskega glasu. Da se pred nami spleta izvrstna igra, ki pa ji manjka razširjenih vsebinskih nastavkov, je bilo jasno v finalu. Izbira tempa je verjetno eno najbolj trivialnih kritiških meril, v Adagiu Mahlerjeve Devete, v svojem bistvu pač transformacijskem izkustvu, ki zahteva časovno širino in prostor za gradnjo tona, pa je bil izbrani pospešeni pristop kritičen. Le še potrdil je, da je v Vil-laumovi viziji Devete zelo veliko Glasbe in precej manj Mahlerja. Koncertna izvedba tretjega dejanja Wagnerjeve glasbene drame Parsifal se je kljub vzporednicam v dirigentovi zamisli izkazala kot muzikalna rast in nadgradnja Villaumovega vodenja v Mahlerju. Že programska poteza je bila za slovenske razmere kar nekako drzna. Živimo pač nekje, kjer je operna kultura Wagnerja s svojih odrov, milo rečeno, izgnala, še preden ga je dodobra izkusila. Nekaj, kar je ponekod stvar tradicije, je torej pri nas, resda v režiji tujcev, zasvetilo kot plod presežne programske inteligence - odrešenjska sila glasbe Parsifala je tako zasenčila običajne domače simfonične sporede, ki si želijo tematiziranja velikega petka. Poleg tega Wagner ni samo neizogiben del uravnoteženega opernega repertoarja, ampak glasba tega velikega moža gledališča v svoji tonski osnovi sledi tudi simfonični logiki, je torej hvaležna dedinja Beethovna, poleg tega pa še zajeten vir svojih naslednikov. Zato se zdi tretje dejanje Parsifala, nekako pretihotapljeno v abonmajsko rutino, domačemu občinstvu dragocena estetska izkušnja, četudi se izogne bistvu umetnine. Glasba je obglavljena svojega dramaturškega naboja in prav tako razglabljanja ob pomoči vodilnih motivov - poslušalec brez slušnega stika s predhodnima dejanjema ne more polno občutiti sklepnega očiščenja in rituala, brez GusTAV Mahler: Deveta simfonija; Orkester Slovenske filharmonije, Cankarjev dom, Ljubljana, 4. in 5. 3. 2010 RicHARD Wagner: Parsifal; koncertna izvedba tretjega dejanja; Janez Lotrič (Parsifal), Konrad Jarnot (Amfortas), Kurt Rydl (Gurnemanz), Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor, Zbor Consortium musicum, APZ Tone Tomšič; Cankarjev dom, 1. in 2. 4. 2010 Bog vas obvarji! (God Speed!, 1893), sir Lawrence Alma-Tadema; sliko je kupil kasnejši kralj Edvard Vii. izpostavljenega glasbenega gradiva in njegovega dotedanjega razvoja pa ostaja prikrit velik del čiste glasbene pripovedi in ekspresije. Kljub vsemu sta Kurt Rydl in Janez Lotrič kot središčna akterja tretjega dejanja uspešno uresničila psihološki razvoj, ki ga veleva Wagnerjeva partitu-ra. V Rydlovem nastopu je Gurnemanzova pozicija gospodovalnega čuvarja ob spoznanju novega vladarja tudi glasovno slišno usahnila v odsev vdanega spoštovanja. Podobno je Lotričev Parsifal v izrazu zažarel prav z vrnitvijo v krog vitezov. Lotričev nastop smo spremljali z mešanimi občutki. Tako kot veseli njegovo poseganje po Wagnerju, je prepričevala pozorno naštudirana vloga, a očitno je bilo, da njegovemu glasu v jedru manjka še nekaj moči in si ga zato ta trenutek teže predstavljamo v celotni postavitvi poznejšega Wagnerja. Kljub očitnim trenutnim težavam je Rydl z resnično odzvanjajočim, obloženim volumnom med vsemi glasbeniki prednjačil tudi z najbolj pravoverno wagnerjansko zastavljeno interpretacijo. Konrad Jarnot, glasovno povsem primeren in skladen, tudi prožen bariton, se je v manj obsežni vlogi Amfortasa pokazal z razmeroma manjšim osebnostnim vložkom in zato v kontekstu izvedbe minljivo razvito nalogo. Zbor, ki so ga sestavljali Slovenski komorni zbor, Consortium musicum in APZ Tone Tomšič, je bil zlasti v petkovi izvedbi pripravljen natančno ter je pripomogel k zanesljivosti v sklepu. Wagner v svojem glasbenem sublimiranju filozofskih vzgibov orkestru prav nič ne prizanaša. Ob zvočnih ravnovesjih in virtuoznosti zahteva tudi intoni- NAJVEČJE GLASBENE UMETNINE SO ZA IZVAJALCE ŠE POSEBNO IZVEDBI MAHLERJEVE DEVETE SIMFONIJE IN TRETJEGA DEJANJA PARSIFALA KAŽETA, DA JE ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Z NOVIM ŠEFOM DIRIGENTOM EMMANUELOM VILLAUMOM NA DOBRI POTI. rano dostojanstvo etosa na eni in vzbujeno strast, nebrzdan patos na drugi strani, vse to pa je lahko doseženo le z neutrudno zazrtostjo v prav vsak glasbeni gib. Orkester je bil pod Villaumom spreten uzvo-čevalec afektov, a pri ravnanju z vodilno motiviko še ni dosegal vloge budnega, oprezajočega psihološkega ozadja ter preroškega opazovalca, ki končno razodeva tudi bistvo vseh stvari. A vendar ne smemo mimo tistega, kar resnično veseli. To je pač res, da je raven igre Orkestra Slovenske filharmonije v zadnjem času visoka, poleg tega je Villaume po Mahlerju s Parsifalom stopil še stopnico više v orkestrski urejenosti. Dosegel je dovršeno zvočno oblikovanje, sugestivnost igre glasbenikov, še zlasti pa homogenost trobil in odzivnost sekcij. Zdaj je vendar že jasno, da Villaume v Ljubljano prinaša kulturo tona in muzično prebujenost igre. Če je Emmanuel Villaume torej zanesljiv oblikovalec zvoka, pa to niti ni pospremljeno z nečim drugim, s slišno razjasnitvijo misli Mahlerjevega univerzuma ali fanatičnim brskanjem za resnicami, zapisanimi v Wagnerjevi partituri. A popolno zlitje obojega si seveda priborijo le veliki. ■ 10 PROBLEMI pogledi 21. aprila 2010 Ko se je že zdelo, da so tiskarji in knjigovezci izčrpali vse svoje mojstrstvo, so se pojavili e-knjige in bralniki, ki so pometli z doslej veljavnimi načeli tiskanja in vezanja, piše Agata Tomažič. Na naša vprašanja odgovarja pomočnik ravnateljice Nuka in predstojnik enote za digitalno knjižnico Zoran Krstulovič, da knjiga ni forma, ampak vsebina, je prepričan Andrej Blatnik, Lenart J. Kučič meni, da tehnologija ne more biti kos dekandetnim trendom, Taja Topolovec pa je raziskala, katere razsežnosti novi medij odpira literarnemu pisanju. PO LISTANJU KLIKANJE, A PO KNJIGI - KNJIGA! AGATA TOMAŽiČ eprav je teža kupa papirja, stisnjenega med platnice in zadnjih šeststo let imenovanega knjiga, zanemarljiva v primerjavi s tem, kar zaobjema in prenaša v duhovnem smislu, so tiskarji že od iznajdbe tiska s premičnimi črkami tekmovali v tem, kdo bo izdelal manjšo in lažjo. Miniaturne Biblije, Korani ali bolj posvetna besedila, natisnjena v knjižicah v velikosti vžigalične škatlice ali celo nohta, so nekaj stoletij izvabljali vzdihe občudovanja, podobno kot pritlikavci v potujočih cirkusih. Takih knjig seveda ni nihče bral, njihova funkcija ni bila prenašanje znanja ali umetnosti, temveč izkazovati mojstrstvo roko- delca, ki jo je natisnil in zvezal. Večjo uporabno vrednost so imele tako imenovane potovalne knjižnice, ki so se pojavile v 19. stoletju kot nepogrešljivo spremstvo aristokracije na grand-tours po Italiji in Bližnjem Vzhodu, v 20. stoletju pa žepne knjige, a tudi tu je imela miniaturnost meje berljivega. In ko se je že zdelo, da so tiskarji in knjigovezci izčrpali vse svoje mojstrstvo, so se pojavili e-knjige in bralniki, ki so pome-tli z doslej veljavnimi načeli tiskanja in vezanja. V tanki ploščici, debeli za pol prsta in veliki nekako toliko kot razpolovljen zvezek A5, da se skriva toliko knjig? Ah, dajte no, bi zamahnil z roko tiskar iz 19. stoletja, najslavnejši med njimi, veliki Johann Gutenberg, pa bi najbrž kar bruhnil v smeh. A bi Teža posameznih knjig in bralnikov prvi prevod Svetega pisma, ki ga hranijo v NUK 4765 gramov slovenska izdaja Svetega pisma iz leta 1987 1000 gramov se mu, kolovodji ene največjih mirnih revolucij, kar hitro povesil nos, če bi ga neznana sila dvignila izpod nagrobnika v Mainzu in ga posadila pred eno osrednjih naprav moderne dobe: zaslon računalnika, prikloplje-nega na splet. Spletni brskalnik, v katerega vnesemo njegovo ime, na prvem mestu namreč ne izvrže več njegovega življenjepisa in pripovedi o posledicah prelomnega izuma, temveč tako imenovani Project Gutenberg, izum »nekega« Michaela Har-ta. Ameriški študent je v sedemdesetih letih 20. stoletja z digitalizacijo Deklaracije neodvisnosti tlakoval pot, ki se je po nekaj desetletjih vzponov in padcev danes ustavila pri bralnikih, prijaznih do uporabnika , ki vse bolj množično sedajo v srca bralcem. Hart je najprej sam, nato pa s pomočjo za- nesenjakov, prvih sto del digitaliziral tako, da jih je ročno pretipkaval. S spletnega naslova www.gutenberg.org je danes mogoče sneti več kot trideset tisoč književnih del v tako preprostem formatu, da jih lahko beremo na računalniku, mobilnem telefonu ali bralniku. Ob tem ne gre izpustiti pomembne podrobnosti: za vse knjige, dostopne na Hartovi strani, so avtorske pravice v Združenih državah potekle, in prav zato so lahko brezplačne. Narediti branje in predvsem znanje, stisnjeno med knjižni platnici, dostopno vsem, ki so ga željni, ne glede na njihovo kupno moč, je Hartovo dejavnost naredilo še plemenitejšo, malone robinhoodovsko. A kot pri večini človekoljubnih zgodb so tudi pri tej že napisana temnejša poglavja: nerazvitega sveta, ki je Applov iPad, od 16 do 64 gigabajtov 680 - 730 gramov Amazonov bralnik kindle 2.0, od 180 mega - do 2 gigabajta (za primerjavo: na 2 gigabajta gre približno 1500 neilustriranih) knjig 290 gramov Vir: Od katedrale do palačinke, Miha Kovač, Wikipedia in www.apple.com ^^ pogledi 21. aprila 2010 PROBLEMI 11 v knjižnico po bralnike V bežigrajski knjižnici v Ljubljani si je od začetka decembra lani mogoče izposoditi bralnike. Samo pet jih je in menda gredo za med. Rezervacij ne sprejemajo - kdor prej pride, prej melje. Zasluge, da lahko tamkajšnji bralci »listajo e-papir«, gredo Mateji Ločniškar - Fidler iz oddelka za pridobivanje gradiva - filmi, glasba v Mestni knjižnici Ljubljana in Igorju Andrinu. Kje so dobili zamisel za izposojo bralnikov? Ta sega v leto 2008, ko sta bila na knjižnem sejmu na ogled dva bralnika, razlaga Mateja Ločniškar - Fidler. Približno hkrati so v mariborski knjižnici izvedli anketo, ki je pokazala, da si njihovi bralci želijo bralnikov. Podobno željo, leposlovje v elektronski obliki kot del knjižnične ponudbe, so izrazili anketirani člani bežigrajske knjižnice v Ljubljani. Pred izvedbo projekta so preučili knjižničarsko zakonodajo, standarde in še posebno, kaj dopušča zakonodaja glede avtorskih pravic. Knjižnice zdaj lahko izposojajo e-knjige samo, če za to pridobijo ustrezno dovoljenje imetnikov pravic. Dostop do del v digitalni obliki, ki so že varovana z avtorskimi pravicami, je dovoljen samo na terminalih znotraj knjižnic. Za vse druge primere je treba pridobiti izrecno dovoljenje avtorja oziroma imetnika pravic. Ta čas v Sloveniji e-knjige prodaja le založba Ruslica iz Maribora. »Iz tega se da sklepati, kakšen je slovenski odnos do e-knjige,« opozarja sogovornica, »ker ni na voljo književnih del v slovenščini, se bralci vse bolj obračajo k angleščini, kar je samoumevno, knjižničarji pa jih pri tem ne moremo ustaviti, ker jim ne moremo ničesar ponuditi.« V bežigrajski knjižnici so pripravili projekt Slovenske avtorje berem napredno, listam e-papir in ga prijavili Javni agenciji za knjigo. Dobili so sredstva le za e-knjige, ne pa tudi za bralnike. To je svojevrsten absurd, a smo ga sklenili prezreti in iz lastnega proračuna nabaviti pet bralnikov tipa Kolibri, pripoveduje Mateja Ločniškar - Fidler. Izposojati so jih začeli decembra 2009, prvi so šli v promet Cankarjevi Hlapci: po njih je kot po srednješolskem obveznem branju povpraševal neki dijak, in ko so mu povedali, da so vse knjige v klasični obliki izposojene, lahko pa Hlapce prebira na bralniku, so se mu oči kar razširile od vznemirjenja. Po treh tednih je bralnik nepoškodovan vrnil in tako naredil konec obdobju zadrževanja diha zaradi zaskrbljenosti knjižničarjev, kako bo v praksi izposoja stekla in ali bodo bralci poskusili vsebino kopirati ... Doslej se ni zgodilo nič takega, bralnik ima posamezni bralec lahko pri sebi tri tedne, izposojajo pa si jih člani knjižnice od dvanajstega leta naprej (najmlajše poskušajo najprej navaditi na klasične knjige). Nanje so naložena samo slovenska leposlovna dela, vseh skupaj je šestdeset, dodani so tiskana navodila za uporabo in anketa. O prednostih in slabostih so se razgovorili tudi uporabniki, ki so odgovarjali na vprašanja v anketi. Kar nekaj se jih je obregnilo ob prelom besed v e-knjigi, za katerega so pristojni pri založbi, večina pa je nad bralnikom navdušena. Ena izmed najbolj simpatičnih misli o prednostih bralnikov je: »Super je, ker se ni treba obračati z boka na bok, ko bereš v postelji.« Najbolj brani avtorji so Bogdan Novak, Feri Lainšček in Vinko Möderndorfer, sicer pa so bralci v povprečju prebrali eno, največ dve deli, preostala so prelistali. Katera, knjižničar seveda ne ve in prav je Ta čas v Sloveniji e-knjige prodaja le založba Ruslica iz Maribora. »Iz tega se da sklepati, kakšen je slovenski odnos do e-knjige,« opozarja Mateja Ločniškar - Fidler iz Mestne knjižnice Ljubljana, »ker ni na voljo književnih del v slovenščini, se bralci — vse bolj obračajo k angleščini, kar je samoumevno, knjižničarji pa jih pri tem ne moremo ustaviti, ker jim ne moremo ničesar ponuditi.« LiJ_I I I I I I I I I I Bralnik Kolibri tehta 220 gramov, to je manj kot srednje obširen roman v trdi vezavi, kot eno ključnih prednosti navaja sogovornica. Za slabovidne je pomembno tudi to, da se da besedilo povečati - številni starejši bralci se namreč pritožujejo, da predrobnega tiska ne morejo brati. Bralnik Kolibri lahko med branjem predvaja tudi glasbo, dostopa do spleta pa nima (v nasprotju z Amazo-novim kindlom in Applovim ipadom), zato morajo knjižničarji e-knjigo nanj naložiti prek priključka USB. Bralnik ima zaslon iz e-papirja, ki tudi na močnem soncu ohrani kontrast in se ne blešči, tako da ga je mogoče brati tudi denimo na plaži. Občutljiv pa je za previsoke temperature in neposredne sončne žarke, toda kdo se danes še drzne nastavljati soncu, se bralniku v bran postavi Mateja Ločniškar - Fidler, ki meni, da je kot nalašč za počitnice in vožnjo z avtobusom, saj je aktovka dosti lažja, kot če bi v njej prenašali knjige. »Malce zoprno je le, da lahko bralnik in vse knjige v njem naenkrat bere samo eden, klasične knjige pa krožijo med vsemi člani počitniške druščine.« tako, vendar je zaradi knjižničnih nadomestil, ki jih prejemajo avtorji, treba registrirati vse izposoje. Toda ali se knjižničarji ne bojijo, da bi si z izposojo bralnikov odžagali vejo, na kateri sedijo? Sogovornice take skrbi ne tarejo: »Enaki pomisleki so se porajali, ko so v knjižnicah začeli izposojati videokasete, pa se je v praksi pokazalo, da tisti, ki prihaja po videokasete, morda prve štiri mesece hodi le po filme, nato pa prej ali slej zaide med knjižne police in si začne izposojati kriminal-ke, pustolovske zgodbe ...« Prepričana je, da bo podobno z e-knjigami in bralniki, ki ne bodo nadomestili klasičnih knjig, temveč jih le dopolnjujejo. Poleg tega bodo knjižničarji še vedno v pomoč pri iskanju, svetovanju, njihova vloga bo vsebinsko ostajala enaka, le da bo morda več svetovanja po elektronski pošti. Ljudje imajo vedno manj časa za brskanje v Googlu in še sadov to včasih ne obrodi takih, kot bi si želeli. ■ SVETOVNA poleg drugih tudi žrtev tako imenovane digitalne vrzeli, e-knjige še dolgo ne bodo dosegle, saj so v njem že klasične sila redka dobrina. Na plemenito poslanstvo razširjanja znanja so se zgovarjali tudi pri Googlu, ko so pred šestimi leti razgrnili svoj načrt digitalizacije desetih milijonov knjižnih naslovov, ki naj bi bili dostopni do leta 2015. Njihovo namero so številni pozdravili, nemalo pisateljskih in založniških združenj in organizacij pa se ji je uprlo, kajti elektronski Go-ljat se je požvižgal na avtorske pravice. Pravila glede tega, kdaj avtorske pravice za delo ugasnejo, so v nekaterih evropskih državah drugačna kot v Združenih državah, Googlu pa so očitali, da je na staro celino priloma-stil v kolonizatorski maniri. Nekdanji kolo-nizatorji so bili za to še posebno občutljivi, zato je francoski kulturni minister Frederic Mitterrand, ki že dlje časa odkrito nasprotuje Googlu, v začetku letošnjega leta napovedal, da bodo književna dela v francoščini v elektronski obliki dostopna na lastnem portalu z imenom Gallica. Na ravni Evropske unije so se zganili že malce prej, zamisel za Europeano, evropsko digitalno knjižnico, v kateri niso samo tiskana dela, temveč tudi posnetki skladb in likovnih umetnin, je začela zoreti že leta 2005 in na spletnem naslovu www.europeana.eu bo iz faze prototipa v verzijo 1.0 predvidoma preskočila letos jeseni. Toda če bo besedna zveza »listati knjigo« postala tako zastarela kot »zavrteti telefonsko številko« in bomo le še tipkali in klikali, se utegne spremeniti tudi koncept knjižnic, ki so (bile) varuhinje človeškega znanja in obenem srečevališča bralcev in ljubiteljev tiskane besede. Namesto da bi se po knjigo napotili v knjižnico ali knjigarno, se bomo do zaželenega formata, ki si ga bomo naložili na bralnik, priklikali v virtualnem prostoru. To je eden izmed črnih scenarijev, ki ga omenja dr. Miha Kovač, izvršni direktor založništva pri Mladinski knjigi, profesor na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete in avtor knjige Od katedrale do palačinke, v kateri kritično opozarja na premike v človekovem mišljenju in pomnjenju, odkar je svet omrežil splet. Naše znanje je bilo nekdaj večplastno in razvejeno kot stebri in ladje gotske katedrale, v dobi internetnih brskalnikov in spletnega deskanja pa je podobnejše palačinki - splo-ščeno in zatorej površinsko. Internet pa seveda ni vplival le na človekovo pozornost, ki da je vse krajša, dojemanje preteklosti in prihodnost ter razumevanje družabnosti, temveč se je dotaknil tudi koncepta knjige. Kodeksu, ki že dva tisoč let velja za najpopolnejšo obliko prenašanja in shranjevanja podatkov, se je v zadnjih letih v resnici začel majati prestol. Šele čas pa bo pokazal, ali se bo tokrat v resnici prekucnil - knjigi in tisku namreč že vse od množične rabe radia konec dvajsetih let prejšnjega stoletja in televizije, ki se je začela uveljavljati desetletje pozneje, napovedujejo bridki konec. A vse kaže, da je knjiga zelo trdoživa, saj je do zdaj še vedno zaprhutala s papirnatimi krili nad kresom besed o njenem propadu. Robert Darnton, avtor dela The Case for Books: Past, Present, and Future (ki bo v kratkem na voljo tudi v slovenskem prevodu), ravnatelj knjižnice na univerzi Harvard in izvedenec za zgodovino knjige, je bil, kot piše v enem svojih prispevkov, že tako pogosto gost javnih razprav z naslovom Smrt knjige, da ga je to utrdilo v prepričanju, da je »knjiga še zelo živa«. Enako stališče je kot gost Založniške akademije na ljubljanskem knjižnem sejmu novembra 2008 zavzel tudi Jason Epstein, legenda ameriškega založništva, čigar vplivno knjigo Založniške zgodbe: založniška preteklost, sedanjost in prihodnost imamo tudi v slovenskem prevodu: kljub spremembam, ki bodo vplivale na založniško pokrajino, bo knjiga v kla- sični obliki preživela. Lahko tudi tista iz Espresso Book Machine, nekakšnega knji-gomata, ki tiska na zahtevo in v pičlih nekaj minutah izvrže zvezan izvod. Eden takih je v Blackwellovi knjigarni v Londonu, pove Kovač, in se pošali, da je vse skupaj videti »kot v risanki profesor Baltazar«. Cena te naprave, ki je sprva dosegala 80 tisoč evrov, se bo v kratkem - ko se bo proizvodnja preselila na Kitajsko - znižala na 30 tisoč evrov. To daje slutiti, da bodo knjige, in to kar se da raznovrstne, odslej še dostopnejše, brali pa bomo vse več. Čeravno izhaja več knjig kot kadar koli in čeprav lahko zaradi tehnološkega napredka in pocenitve tiska že srednje premožen posameznik s srednje veliko daru za pisanje postane pisatelj z objavljenim romanom, pa so žal taka sklepanja rahlo utopična. Vprašanje je namreč, komu bo to popolnoma nepregledno število knjig uspelo prebrat. Zato bi kazalo, kot hudomušno razmišlja mehiški pesnik in esejist Gabriel Zaid, čigar domislico v svoji knjigi navaja Kovač, uvesti nov tip socialnega delavca: literarne gejše. Naloga teh deklet bi bila spremljati literarno produkcijo, nato pa s pogovori z avtorji v njih vzbujati vtis, da se je vsaj nekdo poglobil v njihove duševne izlive. Najsi je prihodnost knjige v e-knjigah, v spletnih izdajah, v hiperpovezavah in več-predstavnosti, ki da bodo v kratkem bogatile napisano besedilo, je neizpodbitno vsaj to, da bodo preživele. V takšni ali drugačni obliki, mogoče celo interaktivni, to pomeni, da si bo bralec lahko sam izmislil konec knjige. Tedaj se bo izpolnila Kovačeva želja: na novo napisati konec Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice. Če dobra knjiga sploh ima konec - da ga v resnici nima, je trditev izpod peresa nekega manj znanega ameriškega avtorja aforizmov, ki ga, najbrž prav zaradi lucidnosti enega samega citata, naplavi spletni brskalnik, če ga prosite za citate o - knjigi. ■ KNJIGE WORLD BOOK CAPITAL LITERATURE SVETA FABIMJV 3.5.-2Ö. 5.2010 www.festival-fabula.org CASSANDRA 25.41 g) Cankarjev dom ob 20.15 g) cankaijevdom tiSBBla lAK )AVNA AGENCItA ZA KN[ICO REPUBLIKE SLOVEMjE 12 PROBLEMI pogledi 21. aprila 2010 Pri prestopu knjige s papirja na zaslon se z literarnim besedilom ne dogaja nič dramatičnega, elektronska knjiga večinoma ostaja digitalizirana verzija natisnjenega dela. Področje elektronske literature medtem utripa v prepletu hipertekstov, kinetičnih tekstov in interaktivne fikcije, prestopa iz linearne v prostorsko pripoved in z aktivno vključitvijo bralca spreminja njegov pristop k branju. o aktualnem pomenu elektronske literature in njeni umestitvi na širši literarni zemljevid smo povprašali osrednja strokovnjaka za področje elektronske literature, dr. Katherine Hayles in dr. Espena J. Aarsetha, predsednika ameriške organizacije Electronic Literature organization Josepha Tabbija in slovenskega raziskovalca in pedagoga za področje novih medijev dr. Petra Purga. Elektronska literatura TAJA TOPOLOVEC hiperteksti, tehnološki fetiši in novi načini branja elinearno besedilo se v literaturi ne pojavi šele z najnovejšimi tehnologijami, vendar so nove tehnologije tiste, ki večdimenzionalnim besedilom ponudijo enostavnejšo možnost realizacije in obstoja. Klasiko elektronske literature sestavlja predvsem tako imenovana hipertekstualna fikci-ja iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je začela nastajati v laboratorijih zanesenjakov, še preden je računalnik postal vsakdanje orodje, do širše javnosti in bralcev pa je elektronska literatura prišla s širjenjem uporabe svetovnega spleta. Danes med elektronsko literaturo prištevamo tako hipertekstu-alno literaturo, literarna besedila, katerih nastanek omogočajo Flash in druge platforme, računalniške instalacije, ki zahtevajo aktivno vključitev bralca, romane v obliki e-pisem, esemesovskih sporočil in blogov, vse bolj pa tudi literarna besedila, ki jih ustvarjajo računalniki, in literaturo, ki se povezuje z računalniškimi igrami. HipERTEKsT, ERGoDiCNA LiTERATuRA iN cybertekst Termina hipertekst in hipermedia je v šestdesetih letih 20. stoletja uvedel Theodor Holm Nelson, trideset let prej, preden je hipertekst, aktivno besedilo s povezavami na druga besedila, slike in tabele, z množično uporabo osebnih računalnikov, inte rnetnih povezav in svetovnega spleta postal del posameznikovega vsakdanjika. Katherine Hayles z ameriške Univerze Duke, avtorica več nagrajenih del s področja elektronske literature, ilustrira: »Hipertekst je besedilo, tako v tiskanih kot digitalnih medijih, ki uporablja povezave za prehod med njegovimi deli. Afternoon Michaela Joycea je eden izmed najbolj znanih digitalnih hipertekstov, Pavičev Hazar-ski besednjak pa je briljanten primer natisnjenega hiperteksta.« V devetdesetih letih je Norvežan Espen J. Aarseth, osrednji teoretik na področju elektronske literature in nastajajočih študij videoiger, z delom Cybertekst: Perspektive o ergodični literaturi (1997) v terminologijo uvedel natančen analitičen mehanizem za razlikovanje med različnimi besedili, tako elektronskimi kot neelektronskimi, ki ga povzema večina preostalih raziskovalcev. »Med ergodično literaturo sodijo vsa besedila, ki so sestavljena iz več kot enega statičnega poteka znakov, to pomeni, da lahko različni branji sledita različnima sosledjema znakov. Ne gre za nov zgodovinski fenomen, prav tako er-godična literatura ni omejena na določen fizični medij,« pojasnjuje Aarseth. Med ergodično literaturo po Aarsethu sodijo tako egipčanske stenske slikarije kot Apollinairovi »kaligrami«, Sto tisoč milijard pesmi Raymonda Queneauja in Pavičeva Pokrajina, naslikana s čajem, saj je vsa našteta besedila mogoče brati v različnih smereh in sosledjih. Cybertekst je podkategorija ergodične literature, ki je v elektronski literaturi nad-pomenka za vsa besedila, ki za razvoj naracije od bralca zahtevajo vložek, in vključuje tako hipertekstualno poezijo kot videoigre. »uspešen EKspERiMEnT DEVETDESETiH« iN »HipERBRaNJE« Kljub množični dostopnosti vsebin svetovnega spleta je elektronska literatura v besedilni obliki večinoma ostala omejena na ozek krog bralcev in ustvarjalcev, ki so velikokrat hkrati tudi strokovnjaki na področju literarne teorije, digitalne kulture ali elektronske literature. K temu sta delno pripomogla tržna nezanimivost elektronske literature in pomanjkanje platform, ki bi sistematično podpirale ustvarjalce, dajale dostop do ustvarjenih del, zagotavljale financiranje in sprotno arhiviranje objavljenega. Ena izmed osrednjih organizacij, ki povezuje ustvarjalce in akademike na področju elektronske literature in ima danes vzpostavljene povezave tako z Evropo kot Avstralijo, je ameriška ne-profitna organizacija Electronic Literature Organization (ELO). Leta 1999 so jo ustanovili Scott Rettberg, Robert Coover in Jeff Ballow in danes deluje s podporo Inštituta za tehnologijo in humanisti-ko v Marylandu. »Namen našega dela ni ponovitev modela programov kreativnega pisanja, ki nastaja v tiskani obliki, kjer študentje večinoma pišejo drug za drugega in objavljajo v revijah, ki so namenjene splošnemu občinstvu, ampak spodbujanje njihovih karier v akademskih krogih,« pojasnjuje Joseph Tabbi, sedanji predsednik ELO. Model, ki ga je organizacija ELO razvila za elektronsko literaturo, tako vključuje »jedro pozna- iT valcev«, sestavljeno iz umetnikov, urednikov, akademikov in neodvisnih založnikov, ki sledijo, pregledujejo in zbirajo nastajajoča elektronska dela ter jih vnašajo v javno dostopen direktorij, kjer so ta kritično ocenjena in komentirana. Ne gre za sistem akademskega recenziranja, ampak je ocena del javne objave izbranega dela. Tabbi meni, da ima vzpostavljeni način velik potencial za sledenje in morda celo ustvarjanje novih občinstev za nove oblike literature. Aarseth, ki se zadnje desetletje ukvarja predvsem s fenomenom računalniških iger, je glede dometa elektronske literature v obliki nelinearnih besedil dosti bolj kritičen: »Zanimivo je opazovati, da celo najbolj entuziastični glasniki nadaljujejo uporabo linearnih besedil (tako digitalnih kot tiskanih), ko predstavljajo svoje vizije o tem, kako bodo ta nova in boljša besedila spremenila naše bralne navade. Potreba po novi strukturi očitno ne more biti tako velika. Dvomim, da bo nelinearna oblika literature kadar koli dominantno področje umetnosti, o pravem času, v devetdesetih, je bila uspešen eksperiment, hkrati pa tudi tehnološki fetiš, ki je imel težavo obstati.« Katherine Hyles v nasprotju z Aarse-thom poudarja, da se način branja resno spreminja. »Tehnike gostega branja, ki ostajajo osrednji predmet literarnih analiz, so nadomeščene z branji, ki so nujna za obvladovanje obsežnih podatkovnih nizov. En aspekt predstavljajo računalniške analize in iskanja podatkov, drug pojav je, kar Franco Moretti imenuje oddaljeno branje, pri katerem se posamezniki obširnih besedil lotevajo z analizo besedil, ki govorijo o besedilu, ne da bi brali izvorni tekst. Naslednji pristop pa je tisto, kar sama imenujem hiperbra-nje - hitro branje, s katerim skuša bralec med veliko količino materiala izslediti iskano informacijo. Omenjene strategije tako premikajo poudarek z iskanja pomena, to je namen gostega branja, na iskanje vzorcev. Ta premik je osrednja komponenta našega današnjega branja, ki ima veliko posledic, tako v znanstvenem, filozofskem kot humanističnem smislu.« ■ »Samega eksperimenta nismo zamudili«, ocenjuje slovenski spopad z nelinearnimi literarnimi besedili Peter Purg, raziskovalec in pedagog na področju novih medijev, »smo pa morda zamudili priložnost, da bi te sicer redke, a toliko zanimivejše primere vključili v nacionalni kanon ali jih vsaj ustrezno promovirali, obravnavali v akademskem in tudi širše kulturnem kontekstu. Toda, ali bi avantgardistom res moral kdo pomagati do večjega družbenega oziroma kulturnega vpliva?« V devetdesetih, ko elektronska literatura v tujini doživi vzpon, v Sloveniji nimamo skupine vidnejših ustvarjalcev, prav tako do danes elektronska literatura v Sloveniji ni doživela institucionalizacije v obliki razvoja lastne platforme ali organizacije. »Specifično bi lahko na področju digitalne oziroma spletne literature, ki jo pri nas vidneje raziskuje Janez Strehovec, od domačih ustvarjalcev izpostavil samo Jako Železnikarja, ki se je s svojimi deli v zadnjih petnajstih letih redno odzival na novomedijske trende in raziskoval njihove literarno-konceptualne možnosti,« dodaja Purg. • pogledi 21. aprila 2010 PROBLEMI 13 knjiga ni format, je vsebina ANDREJ BLATNiK Ko so v deželo prišli prvi mobilci, smo jih vsi gledali skeptično: a zdaj naj bomo pa kar nenehno na voljo ali kaj? Dobro, morda za ministre in kake specialne kirurge, ampak da bi slehernika klicali med sprehodom na Rožnik? Postopno pa nam je prenosni telefon prirastel k telesu, če ne kar k ušesu, in zdaj pogovora ne začenjamo več s stavkom »Kako si?«, ampak vprašamo »Kje si?« Enako se je spremenilo naše razumevanje intimnosti: sredi ulice smo pripravljeni izrekati besede ljubezni ali sovraštva tako znanemu kot neznanim poslušalcem, sredi sestanka ob razumevanju sodelavcev usklajujemo, kdo bo kuhal kosilo. Ker bojda 90 odstotkov slovenskih zapo-slovalcev nadzoruje gibanje zaposlenih in ker nas vsepovsod spremljajo videokamere, brisanje meje med zasebnim in javnim ni več tako neprijetno, kot se je zdelo, da bo. Elektronska knjiga se bo prijela takrat, ko se bo udomačila. Ni se še, a se bo. Malce bo pomagalo padanje cen, tako bralnikov kot samih vsebin. (Težko je sprejeti, da bi morali za elektronsko knjigo plačati enako ali skoraj enako kot za tiskano, če pa vemo, da sta njena glavna stroška distribucijska pot, približno polovica, in tisk, približno četrtina cene.) Malce pa to, da bo naše domače okolje vse bolj digitalno: vse več ljudi bo - na primer - za svoja geografska vprašanja pogledalo na Google Earth, ne pa v atlas, enako kot večina uporabnikov računalnikov leksikalna gesla že išče najprej na spletu in potem, če je res treba, še v knjigah. Svet se spreminja tako hitro, da so slovarji in leksikoni ob tiskanem izidu že zastareli. Tudi zato podatke vse več iščemo na spletu. A hkrati tiskane knjige fiksirajo znanje, nanje se je laže sklicevati kot na spletne vire, ki se naglo spreminjajo in so velikokrat nezanesljivi. Vsekakor Wikipedi-ja ponuja pozitivno izkušnjo spletne demokracije, odzivi bralcev na spletnih izdajah dnevnikov pa negativno - splet je res povečal svobodo govora, vendar se je pokazalo, da je bila večina govora, ki pred spletom ni prišel do besede, sovražnega. Enako nas elektronska knjiga postavlja pred paradokse na drugih ravneh: v primeru leposlovja po eni strani manjša bralčevo udeležbo v besedilu (ker ponuja tudi slike in zvoke za nazornejše kot-da-bralne doživljaje), po drugi jo veča, saj lahko bralec večinoma sam izbira poti, po katerih se bo gibal skozi besedilo (kakor že počenja pri nelinearnem branju slovarjev in leksikonov). Tudi tako gre e-knjiga vzporedno s sodobnim potrošništvom: vse manj reči, od hrane do domačih opravil, naredimo sami, vse več je kot-da-svobodne izbire, ki pa se navsezadnje izteče v hranjenje zgoščenih centrov moči. In seveda tudi priročna gesla, ki elektronsko knjigo uveljavljajo kot bolj ekološko, ne zdržijo resnega pretresa: tudi elektronsko sporočilo troši energijo, čeprav navidezno nič ne stane, in vprašanje, kam bomo z vsem digitalnim smetjem, ki ga proizvajajo zmeraj novi posredniki slike, zvoka in sporočila, nas neizogibno še čaka. E-knjiga pa bo od nas zahtevala tudi premislek o javnih dobrinah. Spletno življenje je v naši zavesti -večinoma proti volji centrov moči -uveljavilo prosto dostopnost dobrin, temu pa se knjižno polje vse bolj izmika ali pa se kriteriji čudno spremeša-jo. Knjiga Nane Zenelli Prekletstvo v zlati kletki, ki opisuje zakonske muke Urške Čepin, se je v slovenskih splošnih knjižnicah v letu 2009 izposodila večkrat kot vse knjige Slavoja Žižka skupaj. Za javno dostopnost Da Vin-cijeve šifre je slovenska država, prek odkupa teh knjig v knjižnicah, namenila več denarja kot za kateri koli slovenski roman, tudi če seštejemo subvencijo in odkup. Vendar smo z javnimi sredstvi subvencionirani Pravopis, temeljni dokument slovenskega jezika, dobili prosto dostopen šele te dni, deset let po nastanku. Kje so še njegovo z zasebnimi sredstvi narejeno dopolnilo Popravopis (ki kliče po javnem odkupu!) in forumske debate o težavah slovenskega jezika in mogočih rešitvah zanje? Kaj imamo v resnici v mislih, ko kupujemo/beremo/priporočamo knjigo? Ne papirja ne tiskanega vezja. Knjiga ni format, je vsebina. In ta potrebuje varovanje in razširjanje. Tu pa so pred e-knjigo še številne pasti. Ko sem leta 1986 začel uporabljati računalnik, sem bil med prvimi pišočimi v Sloveniji. O stroju sem navdušeno razlagal starejšim pisateljskim kolegom in nejeverno so me gledali. Računalniku se je reklo Joyce (ne po Jamesu, ampak po tajnici ustanovitelja firme Amstrad) in pisal sem v urejevalniku besedila Dr. Logo, ki je bil na eni strani diskete, besedilo pa se je shranjevalo na drugo. Programski jezik CP/M so kmalu zamenjali drugi. Pred leti sem našel stare diskete s teksti iz osemdesetih. Kje najti enoto, v katero se vstavi neobičajna triinčna disketa? Prevajalnik iz tistega zapisa v Word ali OpenOffice bi za dober denar mogoče kdo še programiral, vendar se je izkazalo za precej ceneje in hitreje, če bi dal zadeve enostavno pretipkati. Spomniti se je treba besed Jasona Ep-steina, s katerimi legenda ameriškega založništva, ki se je pri osemdesetih krepko lotil digitalnega trga, končuje knjigo Založniške zgodbe: »Sumer-ske glinaste tablice še vedno lahko beremo, dolgoročnega preživetja digitalnih besedil pa ne smemo imeti za nekaj samoumevnega. Knjižnice in druge ustanove za hrambo v digitalnem shranjevanju ne smejo videti rešitve za prenatrpane police, kakor so jo nekoč v mikrofilmu, ampak dodatek k svojim tradicionalnim dejavnostim. Prehod na digitalne knjige bo že tako ali tako hud pretres. Ne sme nam postati izgovor za to, da bi klestili zapuščino Gutenbergovega veka.« ■ Šestim knjigožerom, knjigoljubcem, pisateljem ^ smo postavili vprašanje: Kakšno je vaše mnenje o e-knjigah in bralnikih, imate kakšne izkušnje z njimi? Renate štrucl, kreativna urednica in soustanoviteljica revije Bukla Elektronske knjige so tukaj, to je dejstvo, glasno trkajo na naša vrata in vstopajo v naš vsakdanjik, predvsem službeni in/ali študijski. V mislih imam seveda angleške bralnike, z angleškimi vsebinami, resno vprašanje pa je, kakšne so možnosti elektronskih knjig v slovenščini. Ni jasno, kdaj bo domač založniški poslovni model tako nastavljen, da bo prodaja/odkup spletnih pravic omogočal normalno poslovanje in preživetje založnikom in/ali avtorjem. Prednost imajo gotovo učbeniki, leksikoni, priročniki, študijska gradiva itn. ..., po moji oceni pa bosta leposlovje in drugo prostočasno branje še nekaj časa ostali med dobrimi starimi (in novimi) knjižnimi platnicami. Na potovanjih po tujini seveda čedalje pogosteje opažam tudi vsakdanjo rabo bralnikov, zase pa lahko rečem le, da mi je veliko ljubše »spakirati« dvanajst knjig za počitnice in potem izbirati med njimi kot uporabljati še eno digitalno škatlo, pa če je še tako majhna, priročna in ultramoderna. Damijan šinigoj, urednik Literarne zbirke Goga pri Založbi Goga Morda je res nekaj na tem, da je starega psa težko naučiti novih trikov, a potem me tudi druge elektronske igračke ne bi zanimale, to pa ni tako. Knjigo moram vzeti v roke, jo povohati, na hitro prelistati, da zašumi papir in ustvari rahel vetrc. Ne vem, ali je to patetično, ali staromodno, ali nazadnjaško, ali zadrto, ali pa sem le skopuh, ki si noče kupiti nove elektronske igračke, a branje na ekranu mi nekako ne gre. Med vožnjo v avtu sicer včasih poslušam knjigo, berem pa jo vedno le natisnjeno na papir. Načeloma pa e-knjigi absolutno ne nasprotujem, komur ustreza, naj izvoli ... Tole pa bolj za hec: Kakšna bo prihodnost knjige, elektronska ali papirnata? V nahrbtnik za v gore gre vedno le papirnata izdaja. Se mi na srečo sicer še nikoli ni zgodilo, a če bi poklicala narava in pri roki ne bi bilo papirja, katera bi bila uporabnejša?! Alenka zor - simoniti, urednica oddaje o književnosti na TVS Pisave Morda nenavadno, a ravno knjiga, ta tako običajna, oprijemljiva, fizična reč vodi v svet, ki presega banalni vsakdanjik. Računalniški zaslon, ki naj bi ponazarjal okno v neko drugačno, zanimivo, virtualno resničnost, pa mi tega presežnega občutka ne daje. Knjige na tem zaslonu so vse enake, brezosebne, vse so spravljene v nekem nepredstavljivem elektronskem drobovju, vse nagovarjajo z isto utripajočo vsiljivostjo. Strani se ne zlepijo skupaj pod neučakanimi prsti, knjiga ne vzdihne, ko jo položiš, prebrano, na nočno omarico. Čeprav računalniški zaslon razkriva isti rokopis, enostavno ne ponuja enakega ugodja, tistega intimnega druženja s predmetom, ki ni le mrtev predmet, ampak otipljiva navzočnost domišljije, lepote in idej. Ne pravim, da nobene e-knjige ne bom nikoli kupila in odprla morda takrat, ko bom želela po bližnjici priti do kakšnega citata ali podatka. Še naprej pa želim v roke jemati klasične knjige: papirnate, nove in stare, rabljene, izposojene, podarjene, pač knjige. nejc Gazvoda, pisatelj Nisem pristaš tehnoloških igračk, moj mobitel zna poklicati prijatelje in zapisati kako misel v beležko, to mi popolnoma ustreza. Applomanija se me ni nikdar dotaknila, novi iPad je videti kot laptop, ki se še ni naučil pokončno sedeti. Elektronski bralniki pa se mi zdijo še najzanimivejša zadeva v tanki aparaturi, pokriti s prijetnim zaslonom, lahko v torbi prenašaš zaklade knjig, kamor koli greš, to bi recimo bistveno olajšalo moj poletni dopust. Na enem mestu imaš zbrano tako študijsko literaturo kot leposlovje. Najnovejši model Kindla ti celo prebere tekst, to je izjemno za ljudi, ki imajo težave z vidom. Vseeno pa se mi bralnika trenutno ne zdi vredno kupiti. Ko si bom lahko zvečer pred spanjem zaželel branja in v nekaj minutah prenesel nanj katero koli knjigo, ki jo ima recimo moja lokalna knjižnica, si ga bom omislil. Dokler pa je prenos knjig (sicer zaradi avtorskih pravic razumljivo) tako omejen, naprava tako draga in precej nerodna, slovenskih knjig pa tako malo digitaliziranih, je to še vedno le fascinantna igrača (ki ti jo lahko dosti laže ukradejo kot knjižno polico). Za prihodnost gospe Papirnate pa se ne bojim - knjigi namreč nikoli ne zmanjka baterij. Vuk Čosič, spletni oblikovalec in strateg V javnem dialogu o novih oblikah distribucije umetniških vsebin skoraj nikoli ne slišimo mnenj originatorjev, ki ne bi bili navijači podjetij, s katerimi imajo pogodbena razmerja. Razumem, da se obstoječe industrije ukvarjajo s preživetjem, a kot ustvarjalec v pojavu e-bralnikov vseeno vidim sila erotične nove priložnosti. Zanimalo me bo napisati ali prebirati e-knjigo, ki se vsebinsko spreminja v skladu z geografsko lokacijo ali hitrostjo gibanja bralca, komaj čakam prvi dobri vook (video book) in iskreno se navdušujem nad idejo, da bi na disku mojega iPada nosil zbirko 30.000 del iz projekta Gutenberg. Drugače povedano: človekove pravice članov in vodij sindikata jamskih slikarjev sem pripravljen braniti do konca, ampak z nobeno gesto ali pesimistično mislijo ne bom preprečeval inovatorjem, da poskusijo s kakšno novo umetniško formo, naj se ta sliši totalno nezaščitena pred mamuti. Dan knjige je praznik knjigovezov in tiskarjev, in ne književnikov. Ne mešajmo preveč distribucije in ustvarjanja, da nam slučaa-aajno kelnerji ne bi določali, kaj bomo jedli. Dr. Peter Purg, raziskovalec in pedagog na področju novih medijev E-knjige se bodo prodajale vedno bolje - a na njih se bodo še dolgo brale tradicionalne literarne oblike na precej tradicionalen način, le nemara z boljšo dostopnostjo in komodifikacijo elektronskih bralnikov. Morda bomo lahko šele na e-ploščah, kot je denimo pravkar razviti iPad, brali/gledali/poslušali/klikali/drseli skozi nove literarne hibride. Z digitalno pismenimi in spletno socializiranimi generacijami se prav gotovo (h)valijo ne le novi in bolje obveščeni bralci/gledalci/klikalci, temveč tudi sveža avtorska imena in dela. In ta se bodo šele zares požvižgala na probleme dostopnosti in arhiviranja. Oboje bo na jutrišnjem spletu najbrž problem od včeraj. d Virus brezplačnosti in reciklatorsko novinarstvo LENART J. KUČiC časopisi v času bralnikov Tehnologija dekadentnih trendov ne more odpraviti, lahko jih le še pospeši Ko je ameriško računalniško podjetje Apple v začetku letošnjega leta napovedalo novo elektronsko tablico ipad, se z novostjo niso ukvarjali le tehnološki ingospodarski analitiki, ampak so velik delež komentarjev prispevali tudi raziskovalci množičnih medijev. Napovedali so, da utegnejo osebni elektronski bralniki že kmalu postati nepogrešljive naprave, na katerih bodo prihodnji medijski potrošniki brali časopisne članke, gledali televizijske oddaje in listali elektronske knjige. Poleg tega so dodali, da bodo uporabniki elektronskih bralnikov za medijske vsebine pripravljeni plačevati, saj te naprave še niso okužene z virusom brezplačnosti, ki se je na internetu tako dobro udomačil, da ga doslej ni zmogel izkoreniniti še noben poslovni model ali spletni policaj. Te napovedi so najbolj razveselile časopisne založnike, ki so zaradi prepleta demografskih, gospodarskih in tehnoloških sprememb v zadnjih letih ostali brez nekaterih najpomembnejših prihodkov. Medijski potrošniki so spremenili svoje dnevne navade in večji del svoje pozornosti namenili elektronskim medijem, to pa je prizadelo naročniško in kolportažno prodajo časopisov. Veliki oglaševalci so se preselili na televizijo, mali oglasi so se prilagodili svetovnemu spletu, nekdanje »časopisne vsebine« pa so začeli brezplačno ponujati najrazličnejši internetni igralci - velika podjetja (Google), nevladne ustanove, alternativne medijske organizacije in nekoč pasivna medijska občinstva (blogi, tviti „). Posledice so bile za številne časopise prehude, ugotavljata Leonard Downie Jr. in Michael Schudson v lanski analizi ameriškega časopisnega trga The Reconstruction of American Journalism. Nekaj časopisov je propadlo, veliko jih je opustilo nedeljske ali večerne izdaje, število zaposlenih časopisnih novinarjev v Združenih državah pa se je z več kot 60.000 zmanjšalo na približno 40.000 najmanj po letu 1971. Kako lahko elektronski bralniki pomagajo časopisom preživeti sedanjo krizo? Njihovi zagovorniki so prepričani, da bodo bralniki časopisom povrnili veliko izgubljenih bralcev in prihodkov, saj odpravljajo nekatere pomembne tehnološke ovire, zaradi katerih so danes časopisi na medijskem trgu manj privlačni od elektronskih tekmecev. Ker se znajo bralniki povezati s svetovnim spletom, niso primerni le za hi- Spletni in tiskani časopisi < 1 % Uporabniki spleta med deskanjem v povprečju namenijo manj kot 1 % časa branju spletnih časopisov. pno kupovanje knjig in pretakanje plačljivih videoposnetkov, ampak tudi za sprotno osveževanje novic. Ker jim lahko vgrajena satelitska navigacijska naprava ali zunanja bazna postaja v vsakem trenutku pove, kje so, bo na njih mogoče ponuditi nove oblike oglaševanja, ki bodo vsebinsko in krajevno prilagojene posameznim bralcem. Njihovi zasloni so dovolj veliki za udobno branje, a hkrati ravno prav majhni, da jih je mogoče prenašati brez večjega napora: to sta namreč bili največji omejitvi premajhnih mo-bilnikov in prevelikih prenosnikov. Hkrati so izkušnje Amazonovega kindla in Applo-ve glasbene trgovine itunes pokazale, da so lahko elektronski bralniki in predvajal-niki glasbe zelo učinkovit podaljšek njihovih spletnih prodajaln, ki močno spodbujajo nakupe digitalnih vsebin. Čeprav se zdi tako razmišljanje na prvi pogled prepričljivo, v resnici kaže na zelo površno razumevanje krize, ki je prizade- jo, distribucijo in trženje digitalnih vsebin (kindle, itunes, Googlov android „). Ker novomedijski lastniki za svojo širitev potrebujejo podporo držav in nadnacional-nih organizacij, se krepi vpliv politike na (nove) medije in trgovanje z medijsko podporo v zameno za politične usluge. Zahteve po krčenju stroškov pa še spodbujajo pojav, ki ga je britanski novinar Nick Davies opisal kot »reciklatorsko novinarstvo« (chur-nalism), saj imajo novinarji vse manj časa za preiskovanje svojih lastnih zgodb in preverjanje podatkov, to pa močno krepi vpliv ekonomske in politične propagande na medijsko poročanje. Tehnologija teh dekadentnih trendov sama po sebi ne more odpraviti, ampak jih lahko kvečjemu pospeši to sta v medijski zgodovini že pokazali plačljiva kabelska in satelitska televizija. Za preživetje časopisov kot pomembnega vira informacij in dragocene sestavine sodobnih demokracij zato J Ker novomedijsl