Januš Golec: Po dlvjlnali Kanade Ljudska povest po raznih virih. V kratkih urah brez burje je ostajal Franc zmeraj na prostem, dokler je smel tvegati, ker živo srebro se je že bilo skrčilo na 60 stopinj pod ničlo. Posvetil je vso pozornost neresničnemu soncu — pravcmu čudcžu severa — scverni svetlobi ... »Severna luč«, je menil AmerikanGc, kakor bi govoril o prepečencu. »Zmrznil boš. Saj je neznosno mrzlo.« ....... Da, postalo je mraz; toplomer je kazal 70 stopinj. Deiela slana je pokrivala stene koče, izvzemši neposredni prostor nad ognjem. Jelenje me&o je postalo trdejše nego železo. Nož, sekira, jeklena past so pekli, kakor bi prijel goreče železo in obviscli v roki. Še dlhanje v tolikpm mrazu je bilo bolestno. Pod takimi okoliščinami so &c vlekli meseci po polževo počasi. Amorikanec je postajal oddne do dne molčečnejši. Če je sedel pri ognju, so s. nagibala njegova pleča ve-dno. bolj proti tlom, Nemec, ki ni bil navajen morečega brezdelja, s! je iskal opravek s puškami, s sanmi. ter z orodjem, dokler se ga ni oprijela zavest, da mora biti ob pamet. Da bi si otel razum, je izdeloval klopotce in si pomagal na ta način do razvedrila. Ure iri ure se je skrival pod odejo, ne da bi s.pal in je poslušal strahovito pesem severnega — zimskega viharja. V najhujšem mrazu ni spregovoril Amerikanec niti po dnevu besedice. Buljil je nemo \ ogenj, jedel, spal in pušil, dokler je čutil le trohico tobaka v mehurju. Ko je enkrat popušil zadnji listič, ni motil neznosne tišine niti 8 pljunki v ogenj, ampak se udajal molku, da je bilo »otovarršu za ponoreti! Slednjič se je pričela vendarle umikati tema na &krajmem koncu severa. Sive sencc so &e ločile od zemlje, proti jugu je postajalo bolj svetlo, živo srebro je plezalo počasi in nekako nchotc višje. - • Spoinladansko .vremc pri 25 stopinjali ix>cl ničlo! Dne 12. aprila se je prikazal majhen oddelek Indijancev. Po zatrdilu Amerikanca so pripadali pasjemu plemenu, stranski veji Velikega sužnja. Bili so ravnotako pisano marogasti, izstradani ter začudeni ikakor rumeni Messer. Obnašali so se zelo prijazno, iz žesar se je dalo Bklepati, da jim ni bilo znanega ničesar o belih l-ovcih. Amerikanec je pregovo.il najtno.n©]'še(ga izmed, njih, da bi spremljal boloikožca proti severu na lov na bizam-vole. Dne 16. aprila sta se odpravila lovca s svojima pasjima vpregama za enaiko opremljenim indijanskim voditeljem po svetlikajo.i se sneženi ravni proti severu. Zaostalim Indijancem sta prepustila jelenje meso med zagotovilom, da je njuna koča pod mogo.no zaš.ito belega duha. Presanjkali so prvi dan 70 milj. Indijanski Sotor BO postavili na obrežju Topniškega jezera. Potu*ioč v severo-vzhodni smeri, so zmagali neizmerno belo površino tega jezera, 100 milj v dveh dneh. Nato so dospeli po enodnevnem potovanju ostro proti severu preiko valovite, dolgoCasno s gnego" pokrite ravnine, fei je prosta vsakega skalovja. vsai-.ga drevesa ter grtna, v pcnkrajino red- kih, čudno pritlikavih smrek, ki so bile zelo tanke in ne višje nego 5 m. * »Dežela majhnih dreves«, je razlagal vodja. Tu in tam so zagledali ikakega severnega jelena, videli mnogo lisic in zajci so smukali v gozdove, kazaje več radovednosti nego strahu. Na daljavo so bile vse živali bele, tako so se že prilagodile barvi severa. Enikrat je zbežala pred njimii čudovito lepa zver, bela liki sneg, atekla je na gri.ek, postala in opazovala potujočo trojico lovcev. Sličila je orjaškemu psu, le bolj divje je zgledala. »Ga že imamo«, se je lirohatai Amerikanec in je prijel za puško. »Severni volk! To so beli hudiči, s katerimi še bomo imeli čez glavo opraviti.« Vollf, kakor bi bil razumel, je vrgel belo glavo nazaj, pri.el lajati in tuliti in je odimevala strahiovita volčja pesem kakor nekaj čisto nadzemeljskega. Nato se je pošast spojila z belim površjcm, kakor bi res bila strašilo iz clrugega sveta, za katerega sta donela njegov lajež in tulenje. V tem prastav«?m gozdu z na videz mladofit- nim drevjem so sc preskrbcli lovci s kurivom, kolikor &o ga zmogle sani. Celih pet dni je tiral indijanski (kažipot svoje pse preko gladke snežene skorje. Šesti dan 'krog poldne je postal v dolini, pokazal na sled v snegu in zaklical: »Agoter! Ageter! Ageter!« Lovca sta zagledala ostro sled kopit, ki so bila večja nego od severnega jelena. Takoj so postavili šotor in odpregli pse. Indijanec je stopal s psi naprej, Gruber in Lavisan sta mu sledila naglo, a sc ni pod njima udiral zmrznjcni sneg. Po kratki hoji je dvignil vodja roko in fcriknil ponovno: »Agetpr!« tcr spustil istočasno pse. Nekaj sto metrov dalje nižje v kotanji so je premikalo precejšnje krdelo postavnih, črnih živali, ki so bile prcccj podobne grbastemu bivolu. Bizam voli so se obrnili proti psom in so bili kmalu obkroženi. Ko se je približal Nemec, je zagledal šest starih bikov, ki so kazali napadalcem med grozečim godrnjanjem roge. Čeravno je bil ta pogled za lovca izpolnitev večletnega hreoenenia. ikrona dolfrotrainih sani. ic vendarle obstal pred tcmi krotkimi živali, saj si niso znale pomoči niti s pobegom. »Uboj!« je zaklical. »Kakor bi streljal na nedolžne ovce!« Orjaški Amerikanpc je pribrzel in kričal: »Hitro! Rabimo svcže meso in jaz hočem imeti kože!« Biki so podlegli dobro pomerjenim strolom. Med tem ko sta ©dhitela- Indijanec in Amerikanec nazaj v taborišce po sani, je preiskal Nemec živali, ikaterih se ni mogel nagledati. Največji samec je bil komaj eno tretjino tolik kakor njegov skoraj iztrebljeni bivolski tovariš v Yellowstone parku. Bil je rjavo-črne barve. Glava je bila široka, ostro obrezana, oči liiajhne, roga pri korenini debela, ploščnata, položena po glavi, zgubljala sta se za očmi in se krivuljila na spredaj v ostrino. Kakor severno-amcriški bizon ima tudi bizam-vol krafcke, nerodne, z zelo dolgimi dlakami pokrite ude in majhne, trde parklje z gostimi dlakami. Po dva bika so naložili na cne sani in g-o na ta način odpeljali celi plen v taborišče. Koža je šla za izuriene roke naglo s telesa. Izbrane kose so shranili. Pečeno meso je teknilo sladko in je zapuščalo po ustih okus po mošusu. »Sedaj pa nad teleta, Amerikanec«, je zaklical Gruber, »in potem se vrneva nazaj v park.« »Ne govorim rad s tem rdečkarjem«, je odgovoril Lavison. »Obnašal se bo ravno tako kakor vsi drugi njegove polti. Še ni gotovo, če naju sploh ne bo zapustil kar tukaj. Daleč je od svojega plemena in nima pri sebi ničesai' drugega kakor stari kres na kamen.« Amerikanec je zapovedal Indijancu, naj ga skrbno posluša. Začel je lomiti nekako čudno zmes indijanščine, iz katere je čul Nemec samo večkrat ponovljeno besedo »Ageter nechila«, kar pomenja male bizam-voleke. Vodja je strmel v govornika, a je bilo koj videti, da ga razume, fcaj da hoče. Zmajal je z glavo in pogledal boječe ter presenečeno Nemca. Počasi je vstal, pogledal proti severu, dvignil roko in obstal mirno liki ikip.Začel je zlagati na svoje sani odeje ter pasti. Njegovi psi so še bili napreženi. »Jackoway ditchen hula«. ie rekel in pokazal proti jugu. »Jackoway ditchen hula,« je ponovil Amcrikanec. »Prokleli Indijanoc pravi: ,Žena nima drv." Zapustiti naju hoče. Kaz praviš k temu? Njegova žena nima kuriva in mi smo oddaljeni le dobra dva dni od Ledenega morja! Franc, prokleti pogan se ne sme vrniti!« Povsem hladnokrvno je navil lovec petelina na puški..Divjak, ki je spregledal napadalen namen, ni niti trenil z očesoin. Pomolcl je Amerikancu prsa in je hotel s tem obnašanjem dokazati, da ni sin bojazljivega plemena. »Sveta nebesa, Lavisan, vendar ne boš ustrelil rdečkarja!« je kriknil Gruber in zbil tovarišu naperjeno puško ikvišku. »Zakaj ne, bi rad vedel?« je vprašal Amerikanec, ikakor da bi razmišljal o usodi divje zverine. »Prepričan sem, da bo predla nama slaba, če mu dovolim umik.« »Pusti ga,« ga je miril Nemec. »Midva sva že v pravi pokrajini. Imava pse in sveže meso. Sama bova vlovila teleta in dosegla jezero morda prej Jiego on.« )JMorda.« ie godel Lavison. (Dalje sledi.V