Zadoščenje v poklicu, ki ga imam rada
Najin pogovor se je. seveda najprej dotaknil Prešernove nagrade, saj je Majda Potokarjeva ena od sedmih le-tošnjih Prešernovih nagrajencev. Ka-ko sami gledate na to, brez dvoma, veliko priznanje vašemu delu?, se je zato glasilo prvo vprašanje.
-  Res je, za umetnika je to eno naj-večjih priznanj in jasno je, da mi ta nagrada pomeni zelo veliko, čeprav je duhovito in v smehu dodala, bi verjet-no preživela tudi brez nje. Nagrade pravzaprav nisem pričakovala, saj sem pred leti za vlogo »Zivite kot svinje«, dobila nagrado Prešernovega sklada, in ker je Prešernova nagrada po nava-di priznanje za življenjsko delo, jaz pa imam pred seboj še celih šest let re-dnega dela, me je nagrada presenetila.
Spomin je begal nazaj v leta, ko sp se igralkine vloge v gledališču omejevale bolj ali manj na vloge zapeljivk, naivk, ljubimk, in kot je sama potožila, kljub temu, da je igralec dober, ga občinstvo in kritika v takih vlogah drugače spre-jema, hkrati pa take vloge igralca v nekem smislu utesnjujejo in izpove-dno omejujejo.
-  Predolgo sem igrala ljubimke in naivke, veliko več lahko dam od sebe v t. i. karakternih vlogah, ki jih dobi-vam v zadnjih letih.
Vi ste igralka, ki se je preizkušala oziroma uveljavila tako v gledališču kot na radiu in filmu. Za vlogo v Rde-čem klasju ste prejeli tudi srebrno are-no na puljskem filmskem festivalu. Kje ste pravzaprav začeli?
-  Na filmu sem se uveljavila še pred gledališčem, saj sem v filmu Na svoji zemlji zaigrala, ko sem bila še študent-ka prvega ali drugega letnika Akade-
mije za gledališče. Sledilo je še več filmov: Splavarji, Ne joči Peter, Samo-rastniki, Lažnivka, Rdeče klasje in morda še kakšen...
Poudarila je, da pomeni v njenem igralskem življenju prav film tisto uso-dno prelomnico, ki jo je od lahkotnej-ših pripeljal k karakternim vlogam.
V gledališču, jn to v Drami, pa je Majda Potokarjeva redno zaposlena že od leta 1952 in prav tu je uspešno odi-grala celo vrsto ženskih vlog. Ko smo že pri gledališču, filmu in radiu, kje najrajši delate?
-  Delo v gledališču se razlikuje od dela na filmu ali na radiu, vendar rada delam povsod. Kot pa sem že večkrat povedala, mi največ zadoščenja nudi delo v gledališču, in to zaradi neposre-dnega stika z gledalci. Igralec v gleda-lišču se bolje počuti tudi zaradi tega, ker v gledališčnem delu tok dogajanja poteka od začetka proti koncu, med-tem ko pri filmu lahko začneš v sredini ali na koncu, delo je nekako raztrgano. Kar samo od sebe se je vsililo vpraša-nje, zakaj ]o tako malo srečujemo na televiziji?
Bolj z obžalovanjem kot z očitkom je odgovorila, da je bila na začetku delo na televiziji bolj profesionalno kot je danes in to je tudi vzrok, da na televizi-ji ne dela rada.
Povejte nam še, kaj o vaših izkuš-njah v igralskem poklicu. V Drami de-late že skoraj 30 let, kako je biti igralec danes, kako je bilo to včeraj?
Kot že mnogi pred njo in kot je tudi sama že večkrat povedala, moraš imeti ta poklic zares rad.
-  Poklic igralca ni lahek, pa tudi de-narno nadomestilo za redno delo je dokaj skromno. Vendar pa najdeš, če
imaš svoj poklic rad, zadoščenje prav v svojem delu. Danes morda nekoliko manj kot včeraj, saj sem zlato dobo gledališča »že dala skozi«. Prepolnih dvoran, kjer se je kar trlo dijakov in mladine, ni več.
Ker ste po rodu Ljubljančanka, bi vas povprašali še, kaj pomeni za vas življenje v Ljubljani (in to v njenem strogem Centru), morda le odločitev, ki jo pogojuje poklic, ali pa gre tu za globjo navezanost na mesto samo?
- Živeti v Ljubljani pomeni zame vse kaj drugega kot odločitev zaradi poklica. Preprosto si ne predstavlja, da bi lahko živela kje drugje, čeprav me včasih vleče ven, na svež zrak. Po navadi tudi ob koncu tedna ostanem kar doma, saj me čaka cel kup stvari, ki jih med tednom ne utegnem opra-viti.
Najino prijetno kramljanje je nekoli-ko nasilno prekinil zvočnik v gledali-ški garderobi, ki je pozval igralce na vajo nove premiere v Ljubljanski Drami.