Denarna žalosi Gornja Radgona. 1. Zgodba o denarnem prihranku. Prava nesreča se je zgodila z denarjem v okolici Gornje Radogne. Ves denar, ki je bil prihranjen pred annogimi leti, je bil izgubljen v trenutku, ko je bil izplačan. Zgodilo se je tako: Nekdo, doma je precej daleč armaj trga, kraj pa še spada vseeno k tukajšnjemu okoUšu, je svoj prihranek v mirnih časih skrbno shranjeval. Vložil ga je v «Šparkaso« v Radgoni, od katere nas loči sedaj nova državna meja. Denar je varčevalec zapustil ubogi osebi. Po njega smrti je dedič hitel, kakor hitro je prejel hranilno knjižico, brez odlašanja v Radgono v «Šparkaso« po podedovani denar, misleč si grede, lahko in dobro bo danes zaslužil. Ko je vzdignil deuar y «Šparkasi«, so mu tam odšteli 300 K, kakor je bilo pisano v hranilni knjižici. Mož je ves začuden gle:ial na ponujeni denar; bile so papirnate nemškoavstrijske krone. še le v tem trenutku se mu je v glavi zasvetilo v spoznanju: srebrnega in zlatega avstrolgrskega denarja tu nimajo več in ga tudi ne dajo; tako torej, sedaj je pa druga. Radi prevelike izgube se je glaya žalostno povesila. Ker nemškega denarja ne more rabiti doma, zahteva v «šparkasi«, naj ga izplačajo v jugoslovanskem denarju. Uradnik pravi: «Dobro! Vaš denar je danes visoko na vrednosti. Za en dinar Vam mi damo 900 naših kron in za teh 300 K prejmete K 1.35 vašega denarja«. Mož je vzal denar in na tihem vzdihnil: Od pred leti lepega denarja sem toliko dobil, da si s to žalostjo v denarju niti žemlje ne morem kupiti in bom moral lačen ostati na cesti. Udarec, ki je zadel tega moža v denarju, je bil pač silen. Za 300 K dobre mirovne vrednosti je prejel koaaaj nad eno krono v sedanjem denarju, kar odgovarja približno vrednosti prejšnjih štirih vinarjev. Da je mogel kdo v prejšnjih časih prihraniti 300 K, je moral iti t naših razmerah tristokrat na delo, prodati to ali «no vsekakor lepo živinče, naložiti več kakor en voz 5>šenice, ali pa recimo, si je mogel kupiti 7500 žemelj, po osmih letih shranjevanja pa dobi za tako veliko vrednost vrnjeno tako malo, da še niti za eno žemljo ne saleže. 2. Kazen za nemškutarje. To je resnična zgodba, ki se je že in se še nekaterim bo zgodila. Le premnogi so preradi zaupali nemškim denarnim zavodom in srečnega se je štel, kdor je mogel svoj denar vtakniti v nemško «Šparkaso«. Ta nemškutarija je sedaj kaznovana, zdi se, že preveč. Mnogi tržani iz Gornje Radgone, ki so bili prej z veseljem le Nemci in lačni do zadnjega časa le nemškega denarja :in so še pod Jugoslavijo ž njim izplačevali svoje služabnike, so izgubili s svojim denarjem, naloženim T «Šparkasi«, vse svoje v njem naloženo premoženje. — Isto smolo imajo nekateri iz bližnjih vasi, ki so tudi denar raje nalagali v nemški, kakor doma v slovenski posojilnici. 3. Vrednost denarja nekdaj in — danes! Pretresljiva je usoda denarja, ki je ležal shranjen v nemških hranilnicah, ki so sedaj onstran meje; ga prar za prav ni več. Nekoliko bolje, a dovolj slabo je z denarjem, ki smo ga pred leti shranili v naših hranilnicah. Če mislim na izgubo premoženja, ki jo trpim zaradi spremembe v vrednosti denarja, mi je v občutkih, kakor da bi mi vlival po hrbtu vodo, ki je že preveč mrzla. Kolikor smo prej plačevali za kruh, vžigali•ce itd. v vinarjih, najmanj toliko nam računajo sedaj ˇ kronah. Isto razmerje velja, naj že kaj kupiš ali prodaš. Za denar, ki ga sproti dobiš, še gre; v kaki vrednosti sjj denar pridobil, sorazmerno v tako vrednost ga tudi spraviš. Gorje pa, kdor je denar spravil v hranilnici pred osmimi leti in ga hoče spraviti v vrednost še le danes! Kaka vrednost je bila pred leti v 100 K! Navaden človek je mogel zanjo kupiti vsaj tri dobre obleke, okoli deset parov obuvala, že dobro obložen voz živeža v kruhu itd. Vzemi danes takrat shranjen denar in kupuj ž njim. Kupil boš, — ej no, pol slabe srajce boš dobil, če jo bo hotel kdo radi kupčije trgati na dvoje, ali enc podplate, ali pa nekaj nad kilo mesa. Je, kakor bi takrat, ko si denar shranjeval, pokopal v zemlji mastnega prašiča, ki'ti ga lakrat ni bilo potrebno povžiti. Ležal bi ti do danes shranjen ,a trohnoba iz zemlje bi ga tako razjedla, da bi danes našel gole kosti. Tako je z vrednostjo svojčas vloženega denarja; tako malo je je, kakor bi jo trohnoba razjedla. 4. Izguba vrednosti denarja je zadela najbolj revnc sloje. Izguba v vrednosti denarja je povečana v svojem rlu, ker zadene že itak po vcrini revne. Služinčad in ijudje s posestvom, premajhnim za vzdrževanje družine, si povečini trudijo prihraniti za starost kak vinar.Tak človek si pritrga pri jcdi in pijači in prezeba vse jMvljenje v slabi obleki, samo da mu ostane kak vinarza one čase ,ko ne bo mogel več delati. Vse svoje življenje si je mogel prihraniti 2—6 sto kron v ugodnem slučaju celo več; s tem si je v prejšnjih časih že nekoliko mogel pomagati. Kakršen denar pa dobi sedaj za prejšnjega, čeravno so po imenu iste kronc, si more ž njim pomagati za nekaj dni, potem pa je v položaju, kakor da si celo življenje ni ničesar pripravljal za onemoglost v starosti. Sinovi revnejših posestnikov, ki ne morejo računati na več kakor neznatno dedščino, so iskali vsake priložnosti za delo in so zaslužek skrbno sbranjevali, da bi z večjim denarjem mogli iskati boljše ženitve in takoj, kolikor mogoče podpreti mlado gospodarstvo. V revnejših hišah so doma skoraj vsi rokodelci na deželi, ki so naši najboljši varčevalci. S pridnim delom in skrajno varčnostjo so kinalu toliko prihranili, da so že v času svoje ženitve bodisi z nakupom, bodisi z izdatnim odplačilom prevzetih dolžnosti ustanavljali dobra mlada gospodarstva in. brez večjih težav primerno vzdrževali svoje družine. Seveda so varčevali že od 14. leta. Te vrste ljudje so izgubili svoje prvotne prihranke, — skupno bi ti dali lepa premoženja —, skoraj popolnoma in pri vednem zmanjševanju denarne vrednosti ne morejo ničesar več prihraniti. 5. Največje reve — otroci brez staršev. Pozabiti ne smemo največjih revic, ki so otroci, kateri so izgubili očeta in mater v dobi približno od leta 1908—1920, če že obenem niso v tem času dorasli; reve so, četudi bogatih kmetskih staršev. Dediči so suhega denarja, ki ni več suho zlato in srebro, ampak suhi, žalostni papir. če je umrl samo eden od staršev in preostali oče ali mati ni stopil v nov zakon, še gre. Koliko manj je vredna sedaj prva dedščina, toliko yišje bo mogla biti cenjena druga in vrednost se bo izenačila ter prišla v roke otrokom. Polovico slabeje je za olroke, če je zakonski, po smrti enega stopil v drugi zakon. — Otroci prvega zakona imajo kot dedščino v kaki hranilnici naloženega nekaj denarja, ki ima strahovito «sušico«, odkar se «suši« vrednost denarja, dedščina po drugem delu staršev sejim, pa tudi zelo občutno manjša radi otrok iz drugega zaKona. Vsekakor najstrašnejše je, če je tem revam v zadnjem času zgoraj omenjene dobe umrl še oče ali mati, ki je že bil v drugem zakonu. Postestvo pride v tuje roke, otroci so pa reve brez staršev in premoženja. Na podedovani dcnar ne moremo računati. Otrok s kmetije je v prejšnjih časih navadno podedoval 2000—6000 K. S tem denarjem je mogel ob času ženitve izdatno popraviti z obveznostmi ali dolgovi obremenjeno premoženje in dobro podpreti svoje mlado gospodarstvo; v sili je mogel ž njim ustanoviti novo, četudi bolj skromno domovino sebi in družini. Kaj naj počne kmetski otrck, ki ima po smrli slaršev \z ujih premoženja vloženih za svojčas lepih, sedaj tako zelo izsušenih šest tisočakov. Ž njimi ne more uravnati niti koearskega ali bajtarskega gospodarstva, ki ga cenijo dandanes že na več deset tisoč, kaj še le zamore s tem denarjem na s stotisoči obremenjeni kmetiji, do katere ima pravico po svojem rojstvu. Sprememba v denarni vrednosti mu je ukradla pol kmetije, kar je vnebovpijoča krivica tembolj, ker sam ni mogel niti s prstom ganiti v svojo obrambo. Strahovit je učinek zmanjšanja denarne vrednosti. Samo v Slov. goricah bode do deset tisoč ljudi v ravnokar opisanih razmerah, ki so tako udarjeni v svojem denarju. Koliko jih bode še le v vsej Sloveniji! Lepe svote so te množice prinesle v razne hranilnice, a ko sedaj denar nazaj jemljejo, dobijo svojo posodo polno, samo ko so že takoj pri dnu pene, onega, kar je nekaj vredno, je le malo spodaj — posoda je število denarja, vrednost na dnu pa denarna vrednost. Današnje denarne razmere vzamejo človeku vsako Teselje do varčevanja. Dokler se ne bo denarna vrednost zboljšala in postala stalna, bi ne upal in ne hotel nikomur svetovati, naj varčuje v denarju. Le varčuj in ne zapravljaj, a denarja ne drži v žepu in ga ne devaj v hranilnice, izvzemši, če sicer nimaš kam ž njim, za prihranek si raje takoj kaj kupi v blagovni vrednosti; stroje, orodje, izboljšaj gospodarstvo in stanovanje, ali nalagaj v drugem, trpežnem blagu. Kolikor bolje se s tem oskrbiš sedaj, toliko manj boš tega kupoval pozneje, več boš pa lahko shranil denarja, ki utegne biti že boljši. Denar potrebuješ samo, da ž njim kupuješ, kar potrebuješ; in če sedaj boljše kupiš in več vrednosti rešiš v blagu kakor v denarju, zakaj ne bi? V slučaju nevarnosti, do boš za sedaj kupljeno blago dobil pozneje manjšo svoto denarja, nisi t zgubi, manjša svota denarja bo toliko in morda več zalegla, kakor sedanje veliko število. Teh denarnih razmer je krivo, bi človek niislil, računanje s suhimi številkami pri denarju, kakor ga najdemo pri vseh denarnih zavodih. Kolikor kdo prinese, toliko po številu dobi čez leta nazaj. Prej je to šlo, ker je bila vrednost denarja vedno ista ali se je spreminjala le za mali odstotek. Danes pa ima denar komaj stoti del prejšnje vrednosti, zategadelj si sedaj skoraj ob vso premoženje, ki si ga pred leti vložil v denarju. Na denar vložen za kratek čas se ne oziram. To za ljudstvo tako usodepolno računanje s samimi številkami brez ozira na spreminjajočo se denarno vrednost bode gotovo sokrivo, da je prišel znaten del premoženja rarčevalcev iz ljudstva v roke posameznim, nenadoma se javljajočim bogatašem. Razni podjetniki, v prvi vrsti banke in nekateri drzni špekulanti so zgodaj za slutili ali preračunali to razmerje, so si izposodili od varčevalcev vloženi denar in za njega nakupili blago; blago so proda jali vedno v približni valutni vrednosti denarja, izposojeni denar so pa čez mesce vrniU ne v valuti, ampak le  v enakem številu kron, seveda manjše vrednosti.  Računanje s številko je dosedaj še šlo; nikdo ni ra čunal na tako trajni in globoki padec denarne Trednosti,  vsak je prejel vrnjeno po številu isto vsoto in je morai biti tiho. Predvsem je trpel priprosti človek, ki ni zna! prejeti za ušesa gospodarjev državnega denarja ter ni vedel dati pobude za drugačno računanje. Vprašanje je samo, kaj bo s tem računanjem, če se denar zboljša v vrednosti recimo v dveh letih za desetkrat. Bodoli hoteli izposojevalci sedanjega slabega denarja istega vrniti v enako visoki številki in v toliko zboljšani vrednosti? Za nakup večjih množin blaga si mora trgovec dandanes takoj izposoditi milijon. Prodal bo blago še le v dveh letih iu takrat vrnil denar. Bo li smel trgovec pri tako zboljšujoči se denarni vrednosti računati pri prodaji tako visoko, da bo imel vrnjen cel milijon v številu, ker po številu ga bo moral, kakor se zdaj še vedno računa, vrniti, najsi je denar tudi desetkrat več vreden. Istotako bo računanje s številkami brez obzira na vrednost smrtni udarec gospodarjem, ki v sedanjem času prevzemajo posestva. Radi slabega denarja se nepremično premoženje cehi z velikansko številko, ki gre v stotisoče. Take svote more poseslnik vrniti še le po letih. Bo-li mogel tak zadolžen gospodar skupaj spraviti le številke, ki za slab denar niso ravno kaj posebnega, a boao tako grozovite za omenjeno toliko zboljšano vrednost. Takrat se bo gotovo zgodil, kar se zdaj ni. Neprijetno bodo prizadeti podjetniki in bančni krogi, ki se ne bodo pomišljali, močno pritisniti na ministra, menda onega financ, naj jim pomore s postavo, ki jib. bo re~ šila. 6. Kdo je varčeval najbeljše? Z ozirom na varčevanje .je gotovo kolikor toliko dobro storil, kdor je shranil svoje srebrne in predvsero zlate krone, za katerimi še utegne biti navsezadnje povpraševanje. Ni sicer prejel nič obresti, zato pa ni izgubil toliko na v njih naloženem premoženju, gotovo veliko, veliko manj, kakor v onem, ki je bil naložen. Vsled razmer se poraja misel, da bi bilo potrebno, da bi hranilnice upoštevale denarno vrednost, najsi bi bilo težavno, ker se ni nato mislilo o pravem času in se ni našel priuerni trenutek. Važno bi bilo tudi, če bi imela vsaka posojilnica svoj gospodarsko zadružni oddelek, ki bi ga vzdrževala s svojim denarjem in vodila. Ta bi mogoče mogel rešiti kolikor toliko valuto vlagateljev, ali pa bi posredoval, da bi izguba na denarni vrednosti bila poravnana s primerno blagovno vrednostjo,- razpečaHo med množice. Premoženje ljudstva bi ostalo med množico in ne bi prišlo v taki meri v roke posameznikov. 7. Glavni krivec oškodovanja naroda glede denarja. Da je ljudstvo tako oškodovano v denarju, je krivu ˇse ono, kar jemlje vrednost našemu denarju. Krivec je gospodar državnega denarja, vlada, ki ne pozna za naše razmere tako prepotrebne in koristne štedljivosti, ona štedi samo tam, kjer ni na mestu. Krivec je slabo gospodarstvo na železnicah, ki ovira toliko podjetnost, slabo gospodarstvo pri državnih podjetjih, kjer so povsod le ogromni stroški in izguba, dalje neprimerno rodstv> trgovine itd., o čemer zadostno poročajo časopisi. Med največjimi tatovi premoženja varčevalcev so — tega ne smemo pozabiti — tisti, ki so določili, da mora imcti in ima dinar vrednost štirih kron. Vzeli so našemu ljudstvu toliko, da mu je ostal le četrti del vrednosti, ki jo je imel naloženo v denarju. Niti zunanje države niso ceniie tako nizko naše krone, čeravno smo takrat morali kupovati velike množine blaga, ki ga je tako manjkalo, ter še je v vojski zamrlo delo počivalo vsaj večji del. Ko bi ne bilo te grozne določitve, bi mi imeli veliko večji del svojega premoženja rešenega, dinar bi pa spretni finančniki mogli ohraniti na tedanji višini. Tako je pa dinar kljub gorostastni podpori iz našega žepa in kljub vojni odškodnini, ki jo dobiva naša država, zelo padel na vrednosti, česar nienda ne bomo krivi samo mi tostran Save ozir. prečani. Možje, ki so določili, ali vsaj odločilno k temu pripomogli, da moramo dati štiri svoja krone za en dinar, ki ga dobivamo, hočejo veljati za narodne. Saj jih poznamo demokrate-liberalce, od dr. Ku-< kovca do dr. 2erjava. Človek, ki se bori za pravice ljudstva, skrbi a njega izobrazbo in blagostanje, je res naroden. A, če človek, postavljen od volilcev na odločilna mesta, upa tako udariti po narodovem premoženju, ka-( kor se je zgodilo z omenjeno, denar zadevajočo naredbo, je vse drugo prej, kakor naroden. Slep je tudi oni del naroda, ki ob volitvah voli stranko, ki ima te može za vodiLeije. Tej stranki bi naj obrnili hrbet vsaj tisti, ki so v preteklosti varčevali, da bi mogli v prihodnjosti od prihrankov živeti, a morajo sedaj občutiti, da je po pravici večja žalost v njih srcih, kakor vrednost prihranjcncga denarja v njih roki.