MARCELLO POTOCCO
Sodobnost 2001 I 1400
Poez ij a
MARCELLO POTOCCO
Pesmi
njej
Prej bo zahajajoče sonce ožarilo najino blitvo,
kot pa bova midva poklenila k tlom,
se zazrla v majhnega polžka izbuljenih tipalnic,
prestradanega ali pa požrešnega,
in se nasmehnila in rekla: naj tudi on živi
od nečesa, in ga pustila prebresti svojo pot naprej
z najinega vrta.
***
Prej se bo obesila noč, preden bo dež toliko namočil zemljo, da bova brez skrbi zanjo; sva postala obsedena z njo, odkar paziva na najino zelenjavo? Sva končno sposobna videti, koliko dežja in koliko sonca je treba, da smo srečni?
***
Prej se bo obesila noč, preden bova midva družno zadihala kot eno. Ali res tako težko z nosnic ujameva dih drug pri drugem; v sanjah sva sama, toda moje sanje lahko kričijo skozi tvoje telo, na koncu tako ali tako veva: saj sva skupaj celo, kadar samujeva.
***
Sodobnost 2001 I 1401
Poezija
En sam pregib, ena sama smet na blatni terasi, en sam korak po njej; šola, gozd, borovci. Vse to me spominja, da se katalog besed vse hitreje spreminja v eno besedo, pravzaprav morda v en sam zlog. Ne upam si ga imenovati.
***
Prej bom dozorel,
preden bom imenoval svoj prvi zlog.
***
Najina zelenjava ne pozna zlogov, pa vendar umre.
**#
Naredila jo bova na olivnem olju, s česnom; vodo blitve bova vrgla stran, in, glej, tako bova preživela še en dan več.
#*#
Najina zelenjava nama ni ničesar naredila. In ko jo poreževa, niti ne pomisliva, koliko gub si je nabrala blitva.
#**
Prej bo jutro. Preden se bova spet zbudila in se žalostno spomnila prejšnjega dne.
***
Saj. - Tako naj bo.
nama
Nekako si domišljaš, da nekaj iščem, pa ne veš, kaj in na kakšni poti in zakaj ne najdem - mogoče.
Nekako si domišljaš, da nekaj iščeš, pa ne veš, kaj, in na kakšni poti in zakaj ne najdeš - mogoče.
Nekako si domišljaš, da iščeva nekaj in daje to nekaj isto na isti poti in da bova skupaj našla - mogoče.
Sodobnost 2001 I 1402
Poezija
No, nekako še ne veš, da sva res skupaj, pa skupaj ničesar ne iščeva, na nobeni poti, razen tu, kjer že stojiva
in kjer je vse, kar zares čakava,
naslednje ljubljenje, v katerem bova začutila,
da ne potrebujeva steze. Razen stičišča.
V tem spremenljivem dnevu te še strese tišina odtrgovanja, glasba, kakor potres, ki pomni minljivost: smeh najstnice čuješ; redki kameni štrclji odpadajo in se morda zbirajo spodaj.
Medtem ko ona na Veliki planini opazuje sonce, dolino in morda čuti samo, kako čudovito zelena je trava. Ne ureze - tako kot ostro napeta godala; preden izgrknejo svoj zadnji glas.
***
Nebo kot da je polno sna in prelaga svoj težki pogled
navzdol, na zagrinjalo zemlje, njen nemirni jek.
*#*
ustavi svoj pogled, daj travi zacveteti, ne rožam, travnim
bilkam; kakor grd bo cvet, toliko bolj neznaten boš.
Sodobnost 2001 I 1403
Poezija
Prijateljica,
zakaj se čudiš, če se ti v teh
letih še ni zaiskrilo, kaj
je to, kar iščeš? Ko toliko poti
ne poznaš; spregledovati je človeško.
Kolikokrat bi bilo zadosti pogledati
v jutranjo zarjo,
kakor ko smo se vzpenjali na Krn.
Ali v večerni mrak, pod katerim reka tiho dere strugo. In začutiti.
Ali že zjutraj zaslišati otroški smeh. In je enako, kot da začutiš najgloblje ljubljenje dveh teles.
Tebi lahko podarim zarjo in mrak in svoj smeh, in sončne dneve, kakor se te bom vedno spominjal.
Njej podarjam svoje telo. Iskrico bolečine" in iskrico strasti. Vžigalico, ki vodi skozi predor iskanja. Vsi trije še blodimo. Zatorej se ne boj mojih besed.
Pesem o Manci
Spomin je hladen, in nobena iskrica ne zaživi v njem,
pa čeprav je spomin edino, kar ti ostane, potem
ko odidejo kraji, ljudje in slednjič
iskre bolečine, ki se včasih rode ob vzvalovanju
časa in prostora, kakor Proustova magdalenica;
in potem na koncu iščeš celo izgubljeni spomin -
tako hladno sam ostajaš -
kajti ne znaš ga raztegniti, ne znaš ostati v njem,
ne zmoreš razliti vseh lepih krajev, lepih obrazov otrok,
Sodobnost 2001 I 1404
Poezija
vseh, ki sijih srečal - in Mance. Ne zmoreš jih preliti v ljubo
Zemljo, ki vsepovsod cveti in zeleni na novo, kiji
daljave bleščijo večno modro; večno. Tako
hladno sam ostajaš, ne moreš govoriti edini svoji
zaupnici, da misliš na drugo, še ne žensko, pa
čeprav samo na njeno nedolžno žarenje, ki te vabi,
in niti ne veš kam niti ne kako, samo šel bi za njo,
če bi magdalenica lahko nazaj pripeljala čas in ne le
odličnega posnetka, sledi časa; nit čudenja, ki si jo
že davno založil nekje in je ne znaš več odkriti.
Manca ti jo je razkrila za kratek čas.
Toda zakaj samo daljave te ljube Zemlje bleščijo večno? Zakaj je večen samo tok Soče in ne to, da sta se kopala v njej? Ter dar otrok, kije še, še potem ko otroci odidejo? Tako hladno sam ostajaš. Tako boleč zid si razpredel med sabo in svetom. Se Manca, ne veš, če ga lahko strga; in ne veš, koliko sledi bo pustila za sabo.
Veš, da se bo usedla, v tok prihodnjih dni, ostrgala, z vsakim dnem, z vsako vožnjo zjutraj, v tvoj nemirni jek, ki odmeva skupaj z Zemljinim, ta Zemlja te je rodila, to veš, in zato ima pravico, da te prepreda z bolečino. In če ti je Manca dala toliko lepih dni in večerov,
potem bolečina morda odtehta.
***
svetleča luna, zakrita za oblake, poln krajec milosti,
ki še vedno zapusti hlad, ki te pusti na tleh.
Sodobnost 2001 I 1405
Poezija
Metafora
prevroč je ta glas, mukoma izvržen v pesek, včasih izgovorjen; da se ne izgubim sredi valovanja telesa, pretakanja krvi, ki ne ve niti, ali hrani meso ali ne.
ali se izgublja v neodločnem nihanju med dvema mislima, med plimovanjem čutov, kakor da bi se hotela spremeniti v vodo, ki bi me potem napojila in se znova pretočila v kri, še neodločno, toda želel bi, da se umiri, da lahko hrani in mojo ljubezen do zrele ženskosti in mojo navezanost na nedolžni smeh, ki mi pravi: želim si, da vidiš tudi otroka, kateri otrok in katera ženska sta to? ju vidim samo jaz v svojih očeh?
ali mi ena zares še vedno pravi, ljubim te; in druga, toliko mi daješ, da se bosta moje telo in duša nekoč prerodila?
poslej morda bo še vonj rože, slutnja tihega upiranja rečnim strugam celo v mojem smehu, v mojem nežnem govorjenju, rože, ki bo, odtrgana, nekoč uvela, pa samo j az bom vedel, da si želim tega venenja.
ki bi napolnilo kri, eno deročo, uporno, drugo tiho in potrpežljivo, zajedajočo se v breg mojega telesa, tega telesa, ki si želi bližine drugega telesa, in bližin drugih duš, teh mehkih zadoščenj, ki jih zlagoma - zlagoma slutim.
* * *
danes, kot na krajcu meseca, bi
se bilo znotraj laže izčistiti vsega -
tebe,
in nikoli ne spoznati, da celo tisto, kar ni greh,
je lahko greh v tvojih oče ...
polovičen, kakor ta krajec, bi hotel vedeti,
ali se odločiti za greh, za tvoje oči, za svoje oči,
za bolečino, za odrevenelost,
za osamljenost brez primere,
zato,
Sodobnost 2001 I 1406
Poezija
da mi nisi pustila niti enega samega madeža tebe,
ne krvi, ne solze, ne ličila,
samo čisto praznino,
kot da te nikoli ne bi bilo tu.
pa vendar si. globoko v tem mojem telesu si, trgaš me od bolečine, hočeš me razgnati in ne znam se ti upreti, nič več, ne zmorem govoriti, samo še pisati, in še to mi pojenjuje, v navalu, kot da se mi dviguje celotno telo in me bo grizlo še čez zrak.
še vedno te ljubim, saj to veš
Sodobnost 2001 I 1407