54 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 55Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti • BotanikaBotanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) je ena izmed največjih znamenitosti rastlinstva na Slovenskem, endemit z nahajališči le na južnih in severnih obronkih Trnovskega gozda. Poleti leta 2020 sem pregledal nekatera od njih, ki so robna v zdaj znanem območju njene razširje- nosti. Pri tem mi je s podatki in na terenu po- magala Elvica Velikonja, ki je soavtorica tega članka. Neodvisno od najine raziskave je Da- niel Rojšek natančno pregledal hladnikovkina nahajališča v Mačjem kotu (V Čavnu, Golob- nica), nad cesto, ki pelje na Predmejo, in pod njo. Tudi njega sem prosil za sodelovanje in soavtorstvo. Podajamo naša prva spoznanja, ki smo jih strnili tudi v znanstvenem članku. Moje zanimanje za hladnikovko je bilo posto- pno. Z njenimi nahajališči sem se prvič spo- znal pri preučevanju naravnih gozdov črnega bora (Fraxino orni-Pinetum nigrae) v Govcih nad Trebušo. Te raziskave sem začel jeseni leta 1996 in jih kasneje razširil tudi na popise bu- kovja z dlakavim slečem, združb skalnih razpok in kamnitih travišč, kar je trajalo do približno leta 2003. Takrat smo na Biološkem inštitutu ZRC SAZU prevzeli nalogo o evropsko var- stveno pomembnih vrstah v Sloveniji v pove- zavi z omrežjem Natura 2000 in eno leto ka- sneje izdali tudi knjigo. V elaboratu sem bil še soavtor obravnave hladnikovke, pri čemer sem opisal njena nahajališča in rastišča pod Zelenim robom in Poldanovcem, v knjigi (Čušin in sod., 2004) pa je njen urednik želel pri tej vrsti biti edini avtor in je moja spoznanja le povzel, veči- no prostora pa namenil nahajališčem na južnem robu Trnovskega gozda od Predmeje do Kuclja. V poletnih mesecih leta 2020 sem se podal na Malo goro, kjer sem iskal nahajališča mečkov (Gladiolus sp.), in pozneje tudi na Kucelj. Od tam sem se oziral proti Velikemu robu in nanj povzpel iz trnovske smeri, torej iz Krnice. Za- nimati so me začeli natančni podatki o tukaj- šnjih nahajališčih hladnikovke. Boško Čušin (2004) je zapisal, da raste med Predmejo in Kucljem, v območju, ki ga s skupnim imenom imenujejo Čaven, ne pa tudi na vzpetini, ki se imenuje Čaven in je tri kilometre zahodno od Kuclja. Elvica Velikonja (2007: 12; 2012: 148) tukajšnjo razširjenost zapiše takole: »vedenje o nahajališčih hladnikovke se je s Čavna in Male gore širilo v Krnico, na Kucelj in Predmejo,« in dopiše novo nahajališče na Šuniku, ki ga je našla leta 2002 in je opisano tudi v naši knji- gi iz leta 2004. Med nahajališči, ki jih omenja, je torej eno več kot pri Čušinu, in to Krnica. Od kje ta navedba? Tone Wraber (1990: 110) je hladnikovkina nahajališča na južnem robu Trnovskega gozda označil takole: med Malo goro in Selovcem, leto prej v znamenitem rde- čem seznamu (T. Wraber, Skoberne, 1989: 181) pa natančneje: 0048/2 Selovec-Krnica (1941), objava Cohrs (1953-54), avtor podat- ka je C. Zirnich. Dobesedno pa je Zirnichov podatek naslednji: zwischen Selouce und Karnica (Cohrs, 1954: 113), torej med Selovcem in Kr- nico. Zirnich jo je tam nabral dvakrat, 25. julija leta 1941 in 17. julija leta 1947. Še starejši vir je sicer Franc Krašan (1863: 390), ki pa Krnice ne omenja in je pri njem nahajališče napisano takole: am Rücken des Geb. von Čaven oberhalb H. Kreutz, kar bi prevedli: na grebenih pogorja Čaven nad Sv. Križem (zdaj Vipavski Križ). Med Selovcem in Krnico je vzpetina Veliki rob (tudi Sončni školj, 1.237 metra) in na njem hladnikovka nedvomno uspeva in sem njena tamkajšnja rastišča tudi popisal. Raste na pre- cej krajih v skalovju in zelo kamnitih traviščih na (jugo)vzhodnih vršnih pobočjih, tudi ob planinski poti in v ruševju (ki skoraj gotovo ni naravno) na severni strani tega vrha. Na Velikem robu sta Elvica in Emil Velikonja hladnikovko opazila že leta 2005, a Elvica te vzpetine v članku in knjigi ni izrecno navedla (temveč zgolj Krnico). Sam sem potem šel še na Selovec, kjer hladnikovke nisem našel, in tudi na koto 1.215 metrov, ki je približno na sredi- ni med Velikim robom in Čavnom (kota 1.185 metrov), a nekoliko bližje slednjemu. Ta kota je Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti V spomin Emilu Velikonji Igor Dakskobler, Daniel Rojšek, Elvica Velikonja Veliki rob s Kuclja, vzhodna pobočja, kjer raste hladnikovka. Foto: Igor Dakskobler. Hladnikov- ka pod Veli- kim robom. Foto: Igor Dakskobler. 54 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 55Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti • BotanikaBotanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) je ena izmed največjih znamenitosti rastlinstva na Slovenskem, endemit z nahajališči le na južnih in severnih obronkih Trnovskega gozda. Poleti leta 2020 sem pregledal nekatera od njih, ki so robna v zdaj znanem območju njene razširje- nosti. Pri tem mi je s podatki in na terenu po- magala Elvica Velikonja, ki je soavtorica tega članka. Neodvisno od najine raziskave je Da- niel Rojšek natančno pregledal hladnikovkina nahajališča v Mačjem kotu (V Čavnu, Golob- nica), nad cesto, ki pelje na Predmejo, in pod njo. Tudi njega sem prosil za sodelovanje in soavtorstvo. Podajamo naša prva spoznanja, ki smo jih strnili tudi v znanstvenem članku. Moje zanimanje za hladnikovko je bilo posto- pno. Z njenimi nahajališči sem se prvič spo- znal pri preučevanju naravnih gozdov črnega bora (Fraxino orni-Pinetum nigrae) v Govcih nad Trebušo. Te raziskave sem začel jeseni leta 1996 in jih kasneje razširil tudi na popise bu- kovja z dlakavim slečem, združb skalnih razpok in kamnitih travišč, kar je trajalo do približno leta 2003. Takrat smo na Biološkem inštitutu ZRC SAZU prevzeli nalogo o evropsko var- stveno pomembnih vrstah v Sloveniji v pove- zavi z omrežjem Natura 2000 in eno leto ka- sneje izdali tudi knjigo. V elaboratu sem bil še soavtor obravnave hladnikovke, pri čemer sem opisal njena nahajališča in rastišča pod Zelenim robom in Poldanovcem, v knjigi (Čušin in sod., 2004) pa je njen urednik želel pri tej vrsti biti edini avtor in je moja spoznanja le povzel, veči- no prostora pa namenil nahajališčem na južnem robu Trnovskega gozda od Predmeje do Kuclja. V poletnih mesecih leta 2020 sem se podal na Malo goro, kjer sem iskal nahajališča mečkov (Gladiolus sp.), in pozneje tudi na Kucelj. Od tam sem se oziral proti Velikemu robu in nanj povzpel iz trnovske smeri, torej iz Krnice. Za- nimati so me začeli natančni podatki o tukaj- šnjih nahajališčih hladnikovke. Boško Čušin (2004) je zapisal, da raste med Predmejo in Kucljem, v območju, ki ga s skupnim imenom imenujejo Čaven, ne pa tudi na vzpetini, ki se imenuje Čaven in je tri kilometre zahodno od Kuclja. Elvica Velikonja (2007: 12; 2012: 148) tukajšnjo razširjenost zapiše takole: »vedenje o nahajališčih hladnikovke se je s Čavna in Male gore širilo v Krnico, na Kucelj in Predmejo,« in dopiše novo nahajališče na Šuniku, ki ga je našla leta 2002 in je opisano tudi v naši knji- gi iz leta 2004. Med nahajališči, ki jih omenja, je torej eno več kot pri Čušinu, in to Krnica. Od kje ta navedba? Tone Wraber (1990: 110) je hladnikovkina nahajališča na južnem robu Trnovskega gozda označil takole: med Malo goro in Selovcem, leto prej v znamenitem rde- čem seznamu (T. Wraber, Skoberne, 1989: 181) pa natančneje: 0048/2 Selovec-Krnica (1941), objava Cohrs (1953-54), avtor podat- ka je C. Zirnich. Dobesedno pa je Zirnichov podatek naslednji: zwischen Selouce und Karnica (Cohrs, 1954: 113), torej med Selovcem in Kr- nico. Zirnich jo je tam nabral dvakrat, 25. julija leta 1941 in 17. julija leta 1947. Še starejši vir je sicer Franc Krašan (1863: 390), ki pa Krnice ne omenja in je pri njem nahajališče napisano takole: am Rücken des Geb. von Čaven oberhalb H. Kreutz, kar bi prevedli: na grebenih pogorja Čaven nad Sv. Križem (zdaj Vipavski Križ). Med Selovcem in Krnico je vzpetina Veliki rob (tudi Sončni školj, 1.237 metra) in na njem hladnikovka nedvomno uspeva in sem njena tamkajšnja rastišča tudi popisal. Raste na pre- cej krajih v skalovju in zelo kamnitih traviščih na (jugo)vzhodnih vršnih pobočjih, tudi ob planinski poti in v ruševju (ki skoraj gotovo ni naravno) na severni strani tega vrha. Na Velikem robu sta Elvica in Emil Velikonja hladnikovko opazila že leta 2005, a Elvica te vzpetine v članku in knjigi ni izrecno navedla (temveč zgolj Krnico). Sam sem potem šel še na Selovec, kjer hladnikovke nisem našel, in tudi na koto 1.215 metrov, ki je približno na sredi- ni med Velikim robom in Čavnom (kota 1.185 metrov), a nekoliko bližje slednjemu. Ta kota je Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti V spomin Emilu Velikonji Igor Dakskobler, Daniel Rojšek, Elvica Velikonja Veliki rob s Kuclja, vzhodna pobočja, kjer raste hladnikovka. Foto: Igor Dakskobler. Hladnikov- ka pod Veli- kim robom. Foto: Igor Dakskobler. 56 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 57Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti • BotanikaBotanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) porasla z gozdom črnega bora (ki je tu nasajen in subspontan), vendar so na osojni strani večje naravne vrzeli, kamnite griže, z gozdom nepo- rasla ali manj porasla skalnata območja. Na vsaj petih krajih tudi tam raste hladnikovka. Od vrha Čavna (kota 1.185 metrov) so ta naha- jališča oddaljena približno 250 metrov v smeri proti severovzhodu. Hladnikovkina nahajališča so torej tako na Čavnu v smislu, kot ga razu- mejo na Predmeji – pogorje med Malo goro in Kucljem, kot tudi pri vzpetini Čaven (kota 1.185 metrov) nad Krnico. Celotni razpon nje- nih nahajališč v smeri vzhod-zahod je: Šunik na Predmeji-Mačji kot (V Čavnu, Golobnica)- -Črna skala (Črni školj)-Na Bevrci pod Malim Modrasovcem-Platne-Mala gora-Kucelj-Vrata (tudi Ušja vrata, blizu njih, v smeri proti Avški gmajni, raste v kamnitih grmiščih navadnega brina in rušja)-Veliki rob (Sončni školj)-Ča- ven nad Krnico, višinski razpon pa od približno 700 metrov: Mačji kot (do zdaj najnižje znano nahajališče, ki ga je odkril Daniel Rojšek), do približno 1.250 metrov: Na Bevrci pod Malim Modrasovcem. Domnevati smemo, da je Zir- nichovo nahajališče med Selovcem in Krnico najbrž Veliki rob, lahko pa bi bil tudi njegov zahodni sosed, kota 1.215 metrov pri Čavnu. Vsekakor je območje razširjenosti hladnikovke na južnem robu Trnovskega gozda nekoliko ve- čje, kot smo ga opisovali do zdaj (Čušin, 2004). Kakšna pa je njena številčnost in vitalnost? Zagotovo zadovoljiva na večini nahajališč. To velja za Čaven nad Krnico (oziroma koto 1.215 metrov). Tam sem opazil skupno več kot 60 primerkov. Podobno lahko o velikem številu primerkov poročamo za Veliki rob, enako za Malo goro in skalovje in melišča pod njo in za skalovje in grušč pod Malim Modrasovcem. Nahajališče na Platnah (približno 760 do 780 metrov nadmorske višine) na opuščenem pe- skokopu nad cesto na Predmejo je drugotno. Tam se hladnikovka pojavlja na več krajih na grušču, ki se zarašča s črnim borom in vrbami, v združbi s sršico (Achnatherum calamagrostis) Kota 1.215 metrov, med Velikim Robom in Čavnom, nasad črnega bora. Foto: Igor Dakskobler. Hladnikovka pod koto 1.215 metrov pri Čavnu. Foto: Igor Dakskobler. Opuščeni peskokop, Platne pod Predmejo, drugotno nahajališče hladnikovke. Foto: Igor Dakskobler. Kamnita griža pod koto 1.215 metrov, rastišče hladnikovke. Foto: Igor Dakskobler. 56 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 57Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti • BotanikaBotanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) porasla z gozdom črnega bora (ki je tu nasajen in subspontan), vendar so na osojni strani večje naravne vrzeli, kamnite griže, z gozdom nepo- rasla ali manj porasla skalnata območja. Na vsaj petih krajih tudi tam raste hladnikovka. Od vrha Čavna (kota 1.185 metrov) so ta naha- jališča oddaljena približno 250 metrov v smeri proti severovzhodu. Hladnikovkina nahajališča so torej tako na Čavnu v smislu, kot ga razu- mejo na Predmeji – pogorje med Malo goro in Kucljem, kot tudi pri vzpetini Čaven (kota 1.185 metrov) nad Krnico. Celotni razpon nje- nih nahajališč v smeri vzhod-zahod je: Šunik na Predmeji-Mačji kot (V Čavnu, Golobnica)- -Črna skala (Črni školj)-Na Bevrci pod Malim Modrasovcem-Platne-Mala gora-Kucelj-Vrata (tudi Ušja vrata, blizu njih, v smeri proti Avški gmajni, raste v kamnitih grmiščih navadnega brina in rušja)-Veliki rob (Sončni školj)-Ča- ven nad Krnico, višinski razpon pa od približno 700 metrov: Mačji kot (do zdaj najnižje znano nahajališče, ki ga je odkril Daniel Rojšek), do približno 1.250 metrov: Na Bevrci pod Malim Modrasovcem. Domnevati smemo, da je Zir- nichovo nahajališče med Selovcem in Krnico najbrž Veliki rob, lahko pa bi bil tudi njegov zahodni sosed, kota 1.215 metrov pri Čavnu. Vsekakor je območje razširjenosti hladnikovke na južnem robu Trnovskega gozda nekoliko ve- čje, kot smo ga opisovali do zdaj (Čušin, 2004). Kakšna pa je njena številčnost in vitalnost? Zagotovo zadovoljiva na večini nahajališč. To velja za Čaven nad Krnico (oziroma koto 1.215 metrov). Tam sem opazil skupno več kot 60 primerkov. Podobno lahko o velikem številu primerkov poročamo za Veliki rob, enako za Malo goro in skalovje in melišča pod njo in za skalovje in grušč pod Malim Modrasovcem. Nahajališče na Platnah (približno 760 do 780 metrov nadmorske višine) na opuščenem pe- skokopu nad cesto na Predmejo je drugotno. Tam se hladnikovka pojavlja na več krajih na grušču, ki se zarašča s črnim borom in vrbami, v združbi s sršico (Achnatherum calamagrostis) Kota 1.215 metrov, med Velikim Robom in Čavnom, nasad črnega bora. Foto: Igor Dakskobler. Hladnikovka pod koto 1.215 metrov pri Čavnu. Foto: Igor Dakskobler. Opuščeni peskokop, Platne pod Predmejo, drugotno nahajališče hladnikovke. Foto: Igor Dakskobler. Kamnita griža pod koto 1.215 metrov, rastišče hladnikovke. Foto: Igor Dakskobler. 58 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 59Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti • BotanikaBotanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) in snežnobelim repuhom (Petasites paradoxus). Bogata je tudi populacija ob cesti Lokavec- -Predmeja, nad njo in pod njo. Tam so cestarji zavarovali promet pred padajočim kamenjem z mrežami in ograjami. Najštevilčnejše naha- jališče tik ob cesti so Daniel Rojšek in njegovi sodelavci z Zavoda za varstvo narave uspeli iz- ločiti iz prekritja že med načrtovanjem, dela pa pogosto spremljali. Posegi (padci podrtih dre- ves, vrtanje in čiščenje usedlin) številnim rastli- nam večinoma niso škodovali. Daniel Rojšek in delovodja Blaž Belhar sta jeseni leta 2020 podrobno raziskala nahajališča v Golobnici, v žlebu pod mostom in nad njim, ter določila njihovo spodnjo mejo (na nadmorski višini 705 metrov) in zgornjo mejo (925 metrov nadmor- ske višine). Ob žlebu hladnikovka raste tudi v vrzelastih sestojih črnega bora. Daniel Rojšek je o tej raziskavi pripravil poročilo, ki ga bo raz- širil v članek. Določen, a najbrž zelo majhen vpliv na uspe- vanje hladnikovke ima lahko človek ob pla- ninskih poteh (na primer ob Srednječavenski poti, na Velikem robu in Kuclju), ponekod tudi zaraščanje s črnim borom. Na Kuclju, ne sicer povsem na vrhu hriba, in pod njim, na Avški gmajni, je prisotna paša. Kljub temu smo na njegovih osojnih pobočij poleti leta 2021 opa- zili precej hladnikovkinih rozet ali celo cvetočih primerkov, in to pod stezico, ki prečka pobočje, in nad njo. Sklepamo, da ji paša v zdajšnjem ob- segu najbrž ne škodi, saj je tudi Elvica Velikonja poleti leta 2012 ugotovila podobno številčnost. Pašnik je tudi na Šuniku. To najbolj vzhodno nahajališče je resno ogroženo tudi zaradi zelo majhnega števila primerkov, ki tam še rastejo. V žlebu nad cesto Lokavec-Predmeja, Golobnica v Mačjem kotu, uspeva hladnikovka na grušču, tudi v senci grmičastih vrb (Salix spp.) in v skalnih razpokah, navadno med šopi trav. Foto: Daniel Rojšek. Mogoča nahajališča hladnikovke na Robu pod Predmejo. Foto: Igor Dakskobler. Kamnito travišče pod Kucljem, rastišče hladnikovke. Foto: Igor Dakskobler. Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) na Kuclju. Foto: Elvica Velikonja. 58 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 59Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti • BotanikaBotanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) in snežnobelim repuhom (Petasites paradoxus). Bogata je tudi populacija ob cesti Lokavec- -Predmeja, nad njo in pod njo. Tam so cestarji zavarovali promet pred padajočim kamenjem z mrežami in ograjami. Najštevilčnejše naha- jališče tik ob cesti so Daniel Rojšek in njegovi sodelavci z Zavoda za varstvo narave uspeli iz- ločiti iz prekritja že med načrtovanjem, dela pa pogosto spremljali. Posegi (padci podrtih dre- ves, vrtanje in čiščenje usedlin) številnim rastli- nam večinoma niso škodovali. Daniel Rojšek in delovodja Blaž Belhar sta jeseni leta 2020 podrobno raziskala nahajališča v Golobnici, v žlebu pod mostom in nad njim, ter določila njihovo spodnjo mejo (na nadmorski višini 705 metrov) in zgornjo mejo (925 metrov nadmor- ske višine). Ob žlebu hladnikovka raste tudi v vrzelastih sestojih črnega bora. Daniel Rojšek je o tej raziskavi pripravil poročilo, ki ga bo raz- širil v članek. Določen, a najbrž zelo majhen vpliv na uspe- vanje hladnikovke ima lahko človek ob pla- ninskih poteh (na primer ob Srednječavenski poti, na Velikem robu in Kuclju), ponekod tudi zaraščanje s črnim borom. Na Kuclju, ne sicer povsem na vrhu hriba, in pod njim, na Avški gmajni, je prisotna paša. Kljub temu smo na njegovih osojnih pobočij poleti leta 2021 opa- zili precej hladnikovkinih rozet ali celo cvetočih primerkov, in to pod stezico, ki prečka pobočje, in nad njo. Sklepamo, da ji paša v zdajšnjem ob- segu najbrž ne škodi, saj je tudi Elvica Velikonja poleti leta 2012 ugotovila podobno številčnost. Pašnik je tudi na Šuniku. To najbolj vzhodno nahajališče je resno ogroženo tudi zaradi zelo majhnega števila primerkov, ki tam še rastejo. V žlebu nad cesto Lokavec-Predmeja, Golobnica v Mačjem kotu, uspeva hladnikovka na grušču, tudi v senci grmičastih vrb (Salix spp.) in v skalnih razpokah, navadno med šopi trav. Foto: Daniel Rojšek. Mogoča nahajališča hladnikovke na Robu pod Predmejo. Foto: Igor Dakskobler. Kamnito travišče pod Kucljem, rastišče hladnikovke. Foto: Igor Dakskobler. Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) na Kuclju. Foto: Elvica Velikonja. 60 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 61Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti • BotanikaBotanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) Na kamniti pregradi (grubli) na pašniku smo poleti leta 2020 opazili le še nekaj rastlin. Šte- vilčnost rastlin je bila ob času najdbe precej ve- čja. Šajna in sodelavci (2012) so v letih 2004 in 2005 tamkajšnjo velikost populacije ocenili na sto primerkov. Vzrok za njeno zmanjšanje ni toliko paša kot domnevno izkopavanje rastlin. Vendar ta travnik oziroma pašnik ni najbolj značilno rastišče tega endemita – to so pred- vsem melišča (Festuco carniolicae-Drypidetum jacquinianae, Stipetum calamagrostis), skalovje (Phyteumato columnae-Potentilletum caulescen- tis) in kamnita travišča (Genisto holopetalae- -Caricetum mucronatae, Genisto sericeae-Sesleri- etum kalnikensis, Primulo auriculae-Seslerietum kalnikensis), zato je mogoče, da je nahajališče na Šuniku drugotno in se je morda rastlina tja priselila s skalnatih območji pod robom pla- note. Kolikor smo jih do zdaj pregledovali, je tam nismo našli. Lahko pa je hladnikovka, tako razmišlja Elvica, na Šunik prišla tudi s pobočij Čavna. Predmejčani so namreč pred drugo sve- tovni vojno in tudi še po njej tam kosili in seno spravljali domov. Seno je bilo na seniku, nato v hlevu. Gnoj so vozili na njive in tudi živina se je pasla po gmajnah. Ko so jih čistili, so pogra- bljeno odlagali na gruble. Kako pa je z nahajališči na severnem robu pla- note? V literaturi poleg navedb Zelenega roba in Poldanovca (vsa so v kvadrantu 9949/3) ve- činoma ne najdemo drugih nahajališč. Izjema so tri objave: Peterlin in sodelavci (1985: 66), Praprotnik (1987: 64) in Jogan in sodelavci (2001: 198), kjer je v kartah območij razšir- jenosti označen tudi kvadrant 9948/4. To je območje severozahodno od Poldanovca, pod Velikim Češevikom in Stanovim robom. Avtor karte območij razširjenosti v prvih dveh obja- vah (iz let 1985 in 1987) je bil Tone Wraber (in tudi Jogan in sodelavci, 2001, se sklicujejo nanju), ki pa tega kvadranta v rdečem seznamu (T. Wraber, Skoberne, 1989) ni več upošteval. Dejansko zanj v dosedanjih objavah ni nobene podlage in tudi moji dosedanji pregledi, zadnje sem opravili v letu 2020, ko sem raziskal dele skalovja pod Velikim Češevikom in Stanovim robom, so bili neuspešni. Dejstvo pa je, da je ta predel zelo obsežen in veliko je rastišč, ki so podobna tistim pod Poldanovcem. Za zdaj pa tega kvadranta pri območju razširjenosti hla- dnikovke ne moremo upoštevati. Nahajališča pod Poldanovcem in Zelenim robom in nad njima so na nadmorski višini od 1.020 metrov do 1.330 metrov, v črnem borovju (Fraxino orni-Pinetum nigrae), ruševju (Rhodothamno- -Pinetum mugo), kamnitih traviščih (Primulo carniolicae-Caricetum firmae, Saxifrago squarro- sae-Craicetum mucronatae), v skalnih razpokah (Primulo carniolicae-Potentilletum clusianae, Potentillo clusianae-Campanuletum zoysii) in redko v vlažnem grušču (Astrantio carniolicae- -Adenostyletum glabrae). Človekovih vplivov na nahajališčih skoraj ni, z izjemo morda bolj obiskanega Poldanovca. Obseg populacije pa Kamnita pregrada (grubla) na Šuniku, rastišče hladnikovke. Foto: Igor Dakskobler. Hladnikovka na Šuniku, od pred dvema desetletjema številčne populacije so ostali redki primerki. Foto: Igor Dakskobler. Nahajališča hladnikovke (Hladniki pastinacifolia) na južnem in severnem robu Trnovskega gozda. Zemljevid je pripravil Iztok Sajko. 60 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 61Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) na robu njenega območja razširjenosti • BotanikaBotanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) Na kamniti pregradi (grubli) na pašniku smo poleti leta 2020 opazili le še nekaj rastlin. Šte- vilčnost rastlin je bila ob času najdbe precej ve- čja. Šajna in sodelavci (2012) so v letih 2004 in 2005 tamkajšnjo velikost populacije ocenili na sto primerkov. Vzrok za njeno zmanjšanje ni toliko paša kot domnevno izkopavanje rastlin. Vendar ta travnik oziroma pašnik ni najbolj značilno rastišče tega endemita – to so pred- vsem melišča (Festuco carniolicae-Drypidetum jacquinianae, Stipetum calamagrostis), skalovje (Phyteumato columnae-Potentilletum caulescen- tis) in kamnita travišča (Genisto holopetalae- -Caricetum mucronatae, Genisto sericeae-Sesleri- etum kalnikensis, Primulo auriculae-Seslerietum kalnikensis), zato je mogoče, da je nahajališče na Šuniku drugotno in se je morda rastlina tja priselila s skalnatih območji pod robom pla- note. Kolikor smo jih do zdaj pregledovali, je tam nismo našli. Lahko pa je hladnikovka, tako razmišlja Elvica, na Šunik prišla tudi s pobočij Čavna. Predmejčani so namreč pred drugo sve- tovni vojno in tudi še po njej tam kosili in seno spravljali domov. Seno je bilo na seniku, nato v hlevu. Gnoj so vozili na njive in tudi živina se je pasla po gmajnah. Ko so jih čistili, so pogra- bljeno odlagali na gruble. Kako pa je z nahajališči na severnem robu pla- note? V literaturi poleg navedb Zelenega roba in Poldanovca (vsa so v kvadrantu 9949/3) ve- činoma ne najdemo drugih nahajališč. Izjema so tri objave: Peterlin in sodelavci (1985: 66), Praprotnik (1987: 64) in Jogan in sodelavci (2001: 198), kjer je v kartah območij razšir- jenosti označen tudi kvadrant 9948/4. To je območje severozahodno od Poldanovca, pod Velikim Češevikom in Stanovim robom. Avtor karte območij razširjenosti v prvih dveh obja- vah (iz let 1985 in 1987) je bil Tone Wraber (in tudi Jogan in sodelavci, 2001, se sklicujejo nanju), ki pa tega kvadranta v rdečem seznamu (T. Wraber, Skoberne, 1989) ni več upošteval. Dejansko zanj v dosedanjih objavah ni nobene podlage in tudi moji dosedanji pregledi, zadnje sem opravili v letu 2020, ko sem raziskal dele skalovja pod Velikim Češevikom in Stanovim robom, so bili neuspešni. Dejstvo pa je, da je ta predel zelo obsežen in veliko je rastišč, ki so podobna tistim pod Poldanovcem. Za zdaj pa tega kvadranta pri območju razširjenosti hla- dnikovke ne moremo upoštevati. Nahajališča pod Poldanovcem in Zelenim robom in nad njima so na nadmorski višini od 1.020 metrov do 1.330 metrov, v črnem borovju (Fraxino orni-Pinetum nigrae), ruševju (Rhodothamno- -Pinetum mugo), kamnitih traviščih (Primulo carniolicae-Caricetum firmae, Saxifrago squarro- sae-Craicetum mucronatae), v skalnih razpokah (Primulo carniolicae-Potentilletum clusianae, Potentillo clusianae-Campanuletum zoysii) in redko v vlažnem grušču (Astrantio carniolicae- -Adenostyletum glabrae). Človekovih vplivov na nahajališčih skoraj ni, z izjemo morda bolj obiskanega Poldanovca. Obseg populacije pa Kamnita pregrada (grubla) na Šuniku, rastišče hladnikovke. Foto: Igor Dakskobler. Hladnikovka na Šuniku, od pred dvema desetletjema številčne populacije so ostali redki primerki. Foto: Igor Dakskobler. Nahajališča hladnikovke (Hladniki pastinacifolia) na južnem in severnem robu Trnovskega gozda. Zemljevid je pripravil Iztok Sajko. 62 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 63Botanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji • Paleontologija je zaradi težavnega in še ne dovolj pregleda- nega terena težko natančneje oceniti, vseka- kor hladnikovka v tem delu Trnovskega gozda ni ogrožena in na njeno razširjenost vplivajo predvsem naravni dejavniki. Hladnikovka je izrazito prilagodljiva in ne- zahtevna vrsta. Zna si poiskati nova rastišča in razen krajevno, na posameznih nahajališčih, ni ogrožena in ji človek za zdaj ne more bistveno škodovati. Sama po sebi se pojavlja primerjava z drugim našim znamenitim endemitom, kranj- skim jegličem (Primula carniolica). Deloma sta si podobna po rastiščih, imata tudi del skupne- ga območja razširjenosti (v Govcih nad Tre- bušo). Sam imam v podatkovni bazi FloVegSi 19 popisov, kjer uspevata skupaj v kamnitih traviščih in v združbah skalnih razpok. A so med njima vseeno razlike. Kranjski jeglič uspe- va na nadmorski višini od 200 metrov do 1.460 metrov, torej tudi na Golakih, kjer hladnikovke ne poznamo, in tudi v dolinskih grapah (na pri- mer ob Trebušici), medtem ko hladnikovka le v gorskem pasu (700 metrov do 1.330 metrov). Obe vrsti dobimo v kamnitih svetlih črnoboro- vih sestojih, v kamnitih traviščih, skalnih raz- pokah in na meliščih, s tem da je na slednjih kranjski jeglič bistveno redkejši. On je bolj vlagoljuben, hladnikovka pa bolj svetloljubna. Obema najbolj ustrezata dolomit in dolomitni apnenec. Nobena od njiju ne uspeva v Julijskih Alpah, kjer bi bilo zanju precej primernih ra- stišč. Kranjski jeglič ima nahajališča čisto na njihovem južnem robu, v grapah pod Kojco in na robu Šentviške planote, njegovo najbolj jugozahodno nahajališče v Trnovskem gozdu pa je pri Selovcu (Cohrs, 1954: 117). Morda je območje razširjenosti hladnikovke nekoli- ko večje, kot ga poznamo zdaj. Njena rastišča so namreč tudi težko dostopna ostenja, ki jih botaniki še nismo pregledali. A tudi v znanem območju razširjenosti ima dobre možnosti, da se v njem ohrani in najbrž, tako kot kranjski jeglič, preživi Slovence. Zahvala Pri pripravi tega članka so nam na terenu ali s podatki pomagali pokojni Emil Velikonja, Blaž Belhar, dr. Branko Vreš, mag. Gabrijel Seljak, Marija Skok, prof. dr. Andrej Martinčič in dr. Nada Praprotnik. Zemljevid je za tisk pripravil Iztok Sajko. Vsem iskrena hvala. Literatura: Cohrs, A., 1954: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repertorium, 56 (2): 97–143. Čušin, B., 2004: Hladnikia pastinacifolia Rchb. – rebrinčevolistna hladnikija, hladnikovka. V: Čušin, B., in sod.: Natura 2000 v Sloveniji. Rastline. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 107–113. Čušin, B., Babij, V., Bačič, T., Dakskobler, I., Frajman, B., Jogan, N., Kaligarič, M., Praprotnik, N., Seliškar, A., Skoberne, P., Surina, B., Škornik, S., Vreš, B., 2004: Natura 2000 v Sloveniji, Rastline. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 172 str. Jogan, N., Bačič, T., Frajman, B., Leskovar, I., Naglič, D., Podobnik, A., Rozman, B., Strgulc – Krajšek, S., Trčak, B., 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 443 str. Krašan, F., 1863: Beiträge zur Flora der Umgebung von Görz. Österreichische botanische Zeitschrift, 13 (12): 385–396. Peterlin, S., Skoberne, P., Wraber, 1985: Na poti k botanični »Rdeči knjigi« za Slovenijo. Biološki vestnik, 33 (2): 61–72. Praprotnik, N., 1987: Ilirski florni element v Sloveniji. Doktorska disertacija. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljana, 234 str. Rojšek, D., 2020: Poročilo o novem nahajališču rebrinčevolistne hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) v čavenskem žlebu Mačjega kota. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, Območna enota Nova Gorica, 3 str. Seliškar, T., Vreš, B., Seliškar, A., 2003: FloVegSi 2.0. Računalniški program za urejanje in analizo bioloških podatkov. Ljubljana: Biološki inštitut ZRC SAZU. Šajna, N., Kavar, T., Šuštar - Vozlič, J., Kaligarič, M., 2012: Population genetics of the narrow endemic Hladnikia pastinacifolia Rchb. (Apiaceae) indicates survival in situ during the pleistocene. Acta Biologica Cracoviensia, 54 (1): 1–13. Velikonja, E., 2007: Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia). Gora (Predmeja), 11, (36): 11–13. Velikonja, E., 2012: Rastejo pri nas. Rastline Trnovskega gozda. Predmeja: Samozaložba, 252 str. Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 239 str. Wraber, T., Skoberne, P., 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave (Ljubljana), 14–15: 1–429. Rosomah ali žeruh (Gulo gulo) je najve- čja kuna (poddružina Mustelinae), ki pa po videzu spominja na majhnega medveda. Rosomah danes poseljuje severna območja Zemljine poloble od Skandinavije (Finske, Norveške, Švedske in Estonije), Rusije, se- vera Kitajske in Mongolije do večjega de- la Aljaske, Kanade in delno tudi nekaterih severnih držav Združenih držav Amerike. Zgodovinski podatki kažejo, da je roso- mah še pred nekaj stoletji imel veliko večji življenjski prostor. Tako je v Evropi na za- hodu živel celo v Romuniji in na Poljskem, na jugu pa v osrednjem delu Kazahstana. Še v času zadnjih ledenih dob pa je njegov življenjski prostor segal celo do obal Jadran- skega morja, osrednje Evrope, Britanskega otočja in Pirenejev. Ta zelo aktivna kuna je plenilec, ki se ne ustraši niti večjih živali, kot so severni je- len in njemu podobne. Njegovi priljubljeni življenjski prostori so tundra, tajga, gozdovi iglavcev in celo močvirnata območja. Samci rosomaha so običajno večji od svojih samic: zrastejo lahko do enega metra in tehtajo do petnajst kilogramov. Ledenodobni rosomahi so bili zagotovo večji in močnejši od dana- šnjih, kar kažejo tudi fosilni ostanki. Predniki današnjega in ledenodobnega roso- maha so se razvili iz rodu Plesiogulo. Čeprav je fosilni zapis o pojavu rodu Gulo še vedno redek, pa paleontologi predvidevajo, da je bila zgodnjepleistocenska vrsta Gulo schlos- seri neposredni prednik današnje vrste Gulo gulo. Zanimivo je, da vrsta Gulo schlosseri še ni bila prilagojena na hladno podnebje, kar dokazujejo fosilni ostanki, najdeni skupaj z značilnim toploljubnim rastlinstvom. Roso- mah se je po nekaterih raziskovalcih prila- Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji Matija Križnar Današnji rosomahi (Gulo gulo) so prebivalci severnih in mrzlih območij. Sodijo med največje kune in so neustrašni plenilci. Ilustracija: Pika Križnar.