PODEL
A ČOLNA

lUAizVLmi^
ŽAkzi izliiiUiZ

mm

elUUiMMVtKi

žHUKVIO

ISSN 0040-7712

FEBRUAR 2001

LETN K XXX X

CENA 330 SIT

POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI I 102

/mi

UIMIUU1M mi/mi&itajiiiom

Ul,

AKUMULATORJI
IN PRIBOR




KATALOG NOVOSTI 2001
ŽE V PRODAJI!

EmMiam>(r

TRGOV m . /Milam /

MIBO MODELI ds o. o.  * m od  e L /

STARA CESTA 10,1370 LOGATEC

tel.: 01/750 90 60, faks: 01/756 44 01, E-pošta: mibo.modeli@siol.net

ODPRTO od PON. do PET. od 10. do 12. ure in od 16. do 19. ure

SOB. od 9. do 13 1  ure  ^

KAZALO

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

FEBRUAR 2001, LETNIK XXXIX, CENA 330 SIT,
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102

Revijo TIM izdaja
Tehniška založba Slovenije, d. d.

Za založbo:

Ladislav Jalševac
telefon: 01/479 02 12
e-pošta: jalsevac@tehniska-zalozba.si

Naslov uredništva:

Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541,
telefon: 01/479 02 20,
faks: 01/479 02 30,

e-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si
internet: http://www.tehniska-zalozba.si

Naročniški oddelek:

telefon: 01/479 02 24, faks: 01/479 02 30,

e-pošta: tzs-lj@siol.net

Revija izide desetkrat v šolskem letu.
Naročite jo lahko na naslovu uredništva
ali po telefonu.

Posamezna številka stane 330 SIT,
naročnina za drugo polletje pa 1650 SIT.
Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet
Ljubljana: 50101-601-280532
Celoletna naročnina za tujino znaša
6600 SIT (65 DEM oziroma 30 USD).
Devizni račun pri Novi ljubljanski banki,
Ljubljana d. d., Trg Republike 1,
1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6

Glavni urednik revije:  Jože Čuden
Lektoriranje:  Ludvik Kaluža
Računalniški prelom in izdelava filmov:
Luxuria, d. o. o.

Revijo ureja uredniški odbor:
Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek,
Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik,
Miha Zorec, Roman Zupančič,

Tisk:  Tiskarna Ljubljana, d. d.

Revijo sofinancirajo:
Ministrstvo za kulturo,
Ministrstvo za šolstvo in šport ter
Ministrstvo za znanost in tehnologijo
Republike Slovenije.

Na podlagi zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi
revija med proizvode, za katere se
obračunava in plačuje davek na
dodano vrednost po stopnji 8 %.

Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni
dovoljeno ponatisniti brez pisnega
dovoljenja uredništva.

Fotografija na naslovnici:

Popularne »gomulke« Slovenskih železnic
odhajajo v zasluženi pokoj, še vedno
pa bodo vozile po tirih modulnih
maket članov DLZ Železna cesta.

Foto: Jože Čuden

KAZALO

186671

2

SLOVENIJA GRE NAPREJ ...

2. SVETOVNO PRVENSTVO
RV-MODELOV KATEGORIJE F3J_

4

6

9

11

12

14

15

OBISK MARKLINOVEGA MUZEJA
IN SEJMA MODELLBAHN SUD ...

P-51 B/D MUSTANG

E-TRAINER (2. DEL).

VPLIV SPREMEMBE VELIKOSTI
MODELA NA NJEGOVE
LASTNOSTI IN ZMOGLJIVOSTI

ELEKTRIČNI POGON -.

BATERIJE (1. DEL)

TIMOVO IZLOŽBENO OKNO

LOCKHEED MARTIN F-l 17.

NIGHTHAWK

AGUSTA A-109 KM.

PILATUS PC-9 NA GUMO

26

27

28

30

NOVO NA TRGU

SVETILKA.

BREZPLAČNA ELEKTRONSKA
POŠTA

TIMOVNIK - MODEL
MOTORNEGA ČOLNA.

32

36

38

40

STENSKA VITRINA ZA MAKETO.. ..

MODELI ENOTRUPNIH ČOLNOV
NA ELEKTRIČNI POGON
KATEGORIJ MONO (2. DEL)

OKRASNE SVEČE.

UGANKARSKI KOTIČEK

TTEI 6  februar 2001

1

REPORTAŽA

Slovenija gre naprej...

2. svetovno prvenstvo RV-modelov kategorije F3J
Krf, Grčija, 2.-8. julija 2000

JANKO RANT

Člani slovenske ekipe na 2. svetovnem prvenstvu F3J: Damjan Korpič, Primož Rižner in Bo¬
jan Gergič

2. julij

Nedelja, 2. julija. S trajektom smo iz Be¬
netk prispeli v Kerkiro na grškem otoku Krf.
Kljub zgodnji uri je sonce že močno pripe¬
kalo. V pristanišču nas je čakal gostitelj,
mlad gospod na harleyu. Po urejanju carin¬
skih in vseh drugih formalnosti smo se za
njim odpeljali v vasico Vatos v neposredni
bližini tekmovališča. Nastanili smo se v
apartmajih v skupni hiši. Za prehrano je bilo
poskrbljeno v bližnji vaški gostilni. Prijazno
lastnico lokala in grško gostoljubnost smo
lahko spoznali šele zvečer, ko smo prišli na
večerjo.

Prizorišče tekmovanja smo si utegnili
ogledati šele pozno popoldne. To je bil
ogromen travnik, ujet med okoliške griče,
ki v višino niso merili več kot 150 m. Na
tem mestu naj bi čez nekaj let nastalo igriš¬
če za golf Zemljišče je bilo poraščeno z me¬
šanico trave in pšenice, ki so jo ravno pože¬
li. Zemlja je bila trda in izsušena, z velikimi
razpokami. Kot smo kmalu ugotovili, smo
prišli med zadnjimi, saj so bile skoraj vse re¬
prezentance že nastanjene. Večina se jih je
udeležila tekme za pokal Krfa. To je bil tako
za tekmovalce kot tudi za organizatorje odli¬
čen trening pred samim prvenstvom. Orga¬

nizatorji, ki so za vsako reprezentanco po¬
stavili po en paviljon, so nas vseskozi opo¬
zarjali tudi na sončne opekline in dehidraci¬
jo. Poleg organizatorjevega paviljona smo
postavili še dva svoja, da smo imeli večino
stvari ves čas v senci. Streho paviljona smo
prekrili s srebrno metalizirano folijo, ki je
še dodatno odbijala sončne žarke. S tem
smo vzbudili pozornost vseh udeležencev,
še posebno Japoncev. Ti so takoj prišli na
obisk, si vse ogledali in seveda fotografirali.
Zastavo smo obesili kar na palico trstike, ki
je rasla v bližini. V naslednjih dneh so nas v
tem posnemale sko¬
raj vse reprezentan¬
ce. Toda ve se, kdo
je bil prvi.

3. julij

Prvenstvo se je
začelo z registracijo
modelov. Vsak tek¬
movalec je lahko
prijavil po tri. Se¬
stavljanje modelov
je zahtevalo kar pre¬
cej potrpežljivosti.
Od sonca razgreti
kompoziti so poka¬
zali tudi slabe strani
natančne gradnje.
Karbonski nosilci
zaradi prevelikega
raztezanja niso več
sedli v krila. Eni so
si pomagali z ledom,
drugi z brušenjem ...
Sodniki so bili pri
pregledu modelov

neizprosni. Primož je šele po popravilu
manjše nepravilnosti na kljuki lahko registri¬
ral svoj rezervni model.

Uvodni, t. i. ničelni turnus je bil zadnja
možnost, da se pokažejo in odpravijo napa¬
ke pri tekmovalcih kot tudi pri organizator¬
ju. Poslovili smo se od udobnih natikačev,
obuli trdne pohodniške čevlje in na glavo
posadili kapo s ščitnikom za ušesa. Pretrga¬
na vlečna vrv lahko povzroči grde ureznine.
Še kozarec vode in vlečni stroji smo bili pri¬
pravljeni. Vročina je bila neznosna, pa še te¬
či je bilo treba. Razpoke v zemlji, široke sko¬
raj za čevelj, so delovale prav zastrašujoče,
zato je bila potrebna skrajna previdnost. Ob
zabijanju klinov se je zemlja kar drobila. Pet¬
minutni čas za pripravo je komaj zadoščal.
Po signalu za začetek smo zdrveli skozi pre¬
greti zrak. Naš model je odpel na dobri viši¬
ni. Samo še čakali smo in upali, da ne bo tre¬
ba ponavljati. Občutki ob prvih poskusih so
bili mešani. Pomočniki smo dobili vtis o te¬
renu, piloti pa o razmerah v zraku. Ozki ter¬
mični stebri so segali v višino le do vrhov
bližnjih gričev, stalni veter pa je odnašal ter¬
mične balone. Za jadranje bi utegnili biti
ugodni tudi bližnji griči.

Po prvih poletih je sledila uradna otvori¬
tev prvenstva. Preoblekli smo se v reprezen¬
tančne majice in krenili v povorki udeležen¬
cev. Še naš bojni vzklik »Kdor ne skače ni Slo-
ven c!«, par poskokov in spet smo bili glavni.
Otvoritvena slovesnost je potekala kar na pri¬
zorišču tekmovanja; strogo uradno, z godbo
na pihala in govori funkcionarjev.

Zvečer se nam je po celodnevnem pote¬
nju prileglo kopanje na bližnji plaži. Organi¬
zator je znal dobro unovčiti tudi turistično
ponudbo. Ker so tekmovanja trajala največ

Reprezentanca pri počitku v blagodejni senci paviljona, prekritega s
posebno metalizirano folijo, ki odbija sončne žarke

Slovenija gre naprej! ni samo slogan no¬
gometašev, ampak tudi modelarjev. In Slove¬
nija je šla naprej - na drugo svetovno pr¬
venstvo radijsko vodenih modelov kategori¬
je F3J. Prvenstva so se kot tekmovalci udele¬
žili Bojan Gergič, Damjan Korpič in Primož
Rižner, kot pomočniki pa so sodelovali Blan¬
ka Štraus, Gregor Stanovnik, Janko Rant in
Dejan Kovačič. Vodja reprezentance je bil
Borut Perpar. Prvenstvo se je v začetku julija
odvijalo na grškem otoku Krf v kraju Ropa
Valley. Udeležilo se ga je 81 članov in 32
mladincev iz 27 držav.

2

februar 2001 STKI 6

REPORTAŽA

Naporna vleka modela pod pripekajočim mediteranskim soncem

Primož Rižner s pomočnikoma se odpravlja na start.

do 19. ure, je zmeraj ostalo nekaj časa tudi za
ogled tamkajšnjih znamenitosti in kopanje.

4. julij

Prvi tekmovalni dan. Na obrazih tekmo¬
valcev je bilo že opaziti zaskrbljenost. Po¬
močniki smo preverjali opremo in količino
hladnih osvežilnih pijač. Pred vsakim vle¬
kom in po njem je bilo nujno popiti vsaj pol
litra vode ter se osvežiti pod hladnim tušem.
Tisti, ki so bili nastanjeni v bližnjem RC-ho-
telu, so odmore izkoristili za skok v zunanji
bazen. RC-hotel je namreč namenjen pred¬
vsem modelarjem. Poleg odlične namestitve
in hrane nudijo še izposojo modelov, delav¬
nice in stezo v dolžini 150 m. Pri njih lahko
model izdelate, si ga sposodite, ali pa letite s
svojim. Skratka, ponujajo zanimive možnosti
za preživljanje dopusta.

Tekmovalci so odleteli po dva turnusa.
Našim se je poznala trema. Damjan in Bojan
sta v prvem pristala zunaj 15 metrov, Primož
pa je nalogo opravil izvrstno. Hrvat Kmoch
je osvojil svojega prvega »tisočaka«. V dru¬
gem turnusu se je izkazal Damjan, Bojanu
je zmanjkalo nekaj sekund, Primož pa je
15-metrski prostor zgrešil.

5. julij

To je bil najbolj vroč dan na prvenstvu.
Temperatura se je povzpela na 48 °C. Veter
je pihal s hitrostjo 2-3 m/s. Baloni, ki so se
trgali, so povzročali vrtinčenje. Za tekmoval¬
ce so bile razmere zelo težke. Američan Jolly
se je z enim od balonov uspel povzpeti s 30
metrov. Po štirih turnusih so Američani za¬
sedali prva tri mesta. Od naših je Damjan
spet slabo pristal, Primož in Bojan pa sta na¬
letela komaj po pet minut. V petem turnusu
so se razmere za letenje nekoliko izboljšale
in naši so odleteli tako, kot znajo. Vsi so do¬
segli čez 950 točk in nekoliko popravili svoj
položaj na lestvici.

6. julij

Vreme se je spet spremenilo. Kljub vetru
s hitrostjo 9-11 m/s je bila v sončni pripeki*
temperatura 38 °C. Na severu smo opazili
požar, ki se je zelo hitro širil, gosti dim pa je
že oviral tekmovalce. Na vzhodni strani se ni
dalo leteti zaradi slabe vidljivosti. V zraku je
bil močan vonj po dimu, veter pa je raznosil
pepel že skoraj po vsej dolini. V akcijo gaše¬
nja so vključili letala canadair, vendar jih je
bilo zaradi številnih požarov po Grčiji pre¬
malo. Kljub širjenju požara, ki je uničil že
precej oljčnih nasadov, se je tekmovanje na¬
daljevalo do konca sedmega turnusa.

V šestem so naši odleteli solidno. Nekoli¬

ko težav je imel le Primož. S 463 sekundami
in pristankom za 80 točk jih je skupno zbral
793. V sedmem je Bojan spet odletel odlič¬
no, Primož pa je moral predčasno pristati.
Damjan je bil na pragu svojega prvega »tiso¬
čaka«, vendar ga je zapustila športna sreča.
Sodniki so namreč menili, da je pristal za sig¬
nalom, ki označuje konec in mu pristanka
niso šteli. Vložili smo protest, vendar so bili
sodniki kljub videoposnetku neizprosni.

7. julij

V zaključnih dveh turnusih so imeli tek¬
movalci še zadnjo možnost za izboljšanje
točk. Damjan in Bojan sta začela obetavno.
Pristala sta točno na piko, Primož pa ni imel
sreče. Model je prepuščal vetru, v upanju, da
ujame kak termični steber. Še zmeraj močan
veter ga je odnesel že zelo daleč in nizko,
toda Primož je vztrajal; vdati se je moral, ko
je bil model že na meji vidljivosti. Poskus vr¬
nitve v bazo se je izjalovil. Pristal je daleč zu¬
naj pristajalnega polja in v tem turnusu pri¬
delal ničlo. Za svoj zadnji nastop so se fantje
spet zbrali in iztržili vsak po 980 točk.

Po predtekmovanju so bili v najboljšem
položaju: 1. Wurts, ZDA, 2. Kohout, Češka, 3.
JolIy, ZDA, 4. Kohler, Nemčija, 5. Boršt, Ka¬
nada, medtem ko so bili naši 20. Korpič, 22.
Gergič in 52. Rižner. Finalni leti so se začeli
ob 16. uri, in sicer tako, da so dva leta naj¬
prej izvedli člani, nato dva mladinci in zad¬
nja dva spet člani. V finale se je uvrstilo 15
najboljših iz predtekmovanja.

Fly-off

V prvem poskusu je Wurts kot največji
favorit potrgal obe vlečni vrvi in pristal zu¬
naj baze. S tem je zapravil vse možnosti za
zmago. Jolly, Kohout in Nemec Eder so pri¬
stali predčasno, največ pa so iztržili piloti, ki
so se držali vzhodnega dela terena: Finec
Lauren, Šved Lennartson, Južnoafričan Goo-
droom in Slovak Adamek.

V drugem krogu se je nad šotorom za od¬
dajnike ustvaril manjši termični steber, ki ga
je odnašal veter. Spet je največ tvegal Wurts.
Odnašalo ga je z vetrom, zaradi premalo ob¬
teženega modela pa se mu ni uspelo vrniti.
Prav tako se ni vrnil Jolly. Tokrat so bili naj¬
uspešnejši Eder, Kohler, Kohout in njegov
rojak Wagner.

Ura je bila že skoraj sedem in termike
nad terenom ni bilo več pričakovati. Največ
je obetalo pobočno letenje daleč na vzhodu.
Tekmovalci so se razdelili v dve skupini. Eni
so leteli blizu nad vasjo, vendar se je njihova
taktika izkazala za napačno, saj so morali vsi
predčasno pristati. Tisti, ki so se podali proti

vzhodnem gričevju, so bili za svoje tveganje
nagrajeni. Čeprav so bili njihovi modeli na
meji vidljivosti, ki jo je zmanjševal še dim
neukročenega požara, so izbrali boljšo pot.
Med temi so bili najboljši Kohout, Wagner
in Boršt.

Četri fly-off je bil zadnja priložnost za
vse finaliste. Vidljivost se je še poslabšala in
edina možnost je bila spet na vzhodnem po¬
bočju. Tokrat so tvegali vsi. V boju s slabo vi¬
dljivostjo, vetrom in dimom nekateri niso
zdržali pritiska in so se predčasno obrnili.
Nekaterim so modeli ušli iz vida oziroma do¬
sega radijskih komand in za vedno ostali na
nedostopnih pobočjih. Med njimi tudi mo¬
del favorita Wagnerja, ki je s tem izgubil ne
samo model, ampak tudi kolajno. Najbolj
trdne živce so v zadnjem letu pokazali Ko¬
hout, Boršt in Kohler. Kohout je z dobrim le¬
tenjem in taktiko na koncu tudi osvojil na¬
slov svetovnega prvaka.

Nastop slovenske reprezentance na sve¬
tovnem prvenstvu so s prispevki omogočili
naslednji sponzorji in donatorji: Alpcolor,
Comet, Impol, Juma, Krekova banka, Črown,
LTH, Nova KBM, Planen, Šibo, Sitoprint,
Swaty, Virtual technologies, Zavarovalnica
Maribor, Živila Kranj, Profil, Foto Bobnar in
Železar Jesenice.

Končni rezultati:

2. Tobias Lammlein GER 1662,31

3. Lubomir Nemeček SVK 1604,49

TIK.1 6  februar 2001

3

Obisk Mdrklinovega muzeja
in sejma Modellbahn sud

IGOR KURALT

Konec novembra smo ljubitelji model¬
nih železnic in člani kluba Marklin obiskali
muzej tovarne Marklin v Goppingenu ter se¬
jem Modellbahn sud v Stuttgartu, ki je ena
večjih prireditev za ljubitelje malih železnic.
Hkrati so potekali še trije sejmi s podobno
vsebino, tako da je bil to pravi raj za ljubite¬
lje najrazličnejših hobijev.

Muzej tovarne Marklin

V Miirklinovem muzeju imajo razstavlje¬
ne skoraj vse artikle, ki so jih v tovarni izde¬
lovali od ustanovitve do danes. Marklin je
lani praznoval 140-letnico obstoja in 100 let
od izdelave prve modelne železnice. V dru¬
žinskem podjetju, ki je v lasti potomcev usta¬
novitelja, ves dobiček vlagajo v posodobitev
tovarne in razvoj novih modelov. Marklin je
eden najstarejših in v svetu najbolj cenjenih
proizvajalcev modelnih železnic. Čeprav je
začel z izdelavo igrač - štedilnikov za otroke
in punčk -. je zdaj specializiran za železnice.
Seveda izdelujejo tudi druge igrače, ki pa so
kopija igrač, izdelanih v starejših obdobjih.
Razlika je le v tem, da so izdelane kakovost¬
neje in iz boljših materialov ter v enkratnih
serijah.

Pri železnicah imajo zelo široko ponud¬
bo modelov v sistemih HO, Z in 1. Sistem HO,
ki je najbolj razširjen, ima pri njih sredinski

odvzem elektrike ter izmenično napajanje.
Prednost tega sistema je, da lahko na maketi
brez kakršnih koli pripomočkov izpeljemo s
tiri razne zanke ter povežemo zgornjo nape¬
ljavo s sredinskim odvzemom. Ker so tiri lo¬
čeni od napajanja, je pri lokomotivi prednja
stran neodvisna od smeri vožnje vlaka. Zara¬
di sredinskega odvzema elektrike pa so ne¬
skladni z večino drugih proizvajalcev. Z na¬
kupom firme Trix so prišli tudi na področje
sistema N, ter HO z enosmernim napajanjem.
Pred nakupom Trixa je imel pri Marklinu ta
sistem oznako Hamo, zdaj pa ga prodajajo
pod blagovno znamko Trifix. Večina mode¬
lov je kopija srednjeevropskih železnic, v
programu pa imajo tudi ameriške železnice,
kar jim je zgradilo ugled tudi onstran »velike
luže«. Pri Marklinu prisegajo na kakovost,
zaradi katere so med zbiralci železnic zelo
priljubljeni. Njihovi izdelki so narejeni v en¬
kratnih serijah in zato že po nekaj letih dose¬
gajo večjo vrednost. Imajo tudi katalog s po¬
nudbo svojih starejših modelov. Njihove lo¬
komotive, naj si bodo parne, dizelske ali
električne, so v glavnem izdelane iz posebne
zlitine, ki so jo razvili sami. Konkurenca jim
je očitala, da so starokopitni pri videzu loko¬
motiv in vagonov, vendar so v zadnjih letih s
svojimi izdelki dokazali, da sodijo v sam vrh.
Imajo najsodobnejše računalniško vodene
stroje za ulivanje kovine in plastike ter obde¬
lavo ulitkov. Njihov
digitalni sistem je
sad lastnega dela in
je kompatibilen s si¬
stemom formata
Motorola. Pri pogo¬
nu lokomotiv imajo
pet različnih tipov
motorčkov. Prvi je
izmenični tripolni
motor, ki je tudi naj¬
starejši in ima elek¬
tromagnetno pre¬

klapljanje smeri vožnje ali preklapljanje z
delta dekoderjem, ki se lahko upravlja tudi
digitalno. Naslednji je enosmerni petpolni
motor z digitalnim dekoderjem, ki ima mož¬
nost osemdesetih kod. Imajo tudi specialne
petpolne v sistemu Z in 1, nekaj pa tudi v
HO. Sledijo motorji sistema faulhaber, ki so
znani po izredno tihem in mirnem teku.
Lani so začeli s proizvodnjo in vgradnjo mo¬
torja C-sinus v digitalne lokomotive. Vse
Marklinove digitalne lokomotive se lahko
vzpenjajo in spuščajo po tirih z isto hitrost¬
jo, ne da bi morali spreminjali regulacijo
hitrosti. Imajo tudi do pet različnih funkcij:
luči, zvok motorja, zvok hupe, pri parnih lo¬
komotivah dim, vklop ranžirne hitrosti ter
odklop vagonov. Motor C-sinus, ki ga vgraju¬
jejo v sistem HO, ima izvrstne lastnosti. Odli¬
kuje ga zelo miren in tih tek, pri manjših
obratih dosega večjo moč, z njegovo pomoč¬
jo pa lahko lokomotiva pelje zelo počasi ter
z mesta spelje z večjo močjo kot pri drugih
motorjih. Ima pa tudi bolj enakomerno po¬
speševanje in zaviranje od klasičnega izme¬
ničnega tripolnega motorja. Pri Marklinu so
v nekatere lokomotive zaradi avtentičnega
videza začeli spredaj in zadaj namesto drob¬
nih žarnic vgrajevati svetleče diode. Markli¬
nove parne lokomotive vseh velikosti imajo
pogon na glavnih oseh, kar ima pri vožnji
prednost pred pogoni iz tenderja. Izdelali so
tudi parno lokomotivo v velikosti 1, ki jo po¬
ganja para. Značilno za Marklinove lokomo¬
tive je tudi to, da se gred rotorja motorja vrti
vzporedno z osjo pogonskih koles in tako
nima polžastih prenosov, ki so slabost mo¬
delnih železnic. Zaradi sredinskega napaja¬
nja imajo zobniški prenos lahko izdelan iz
kovine in ne iz plastike, kar skoraj onemogo¬
ča okvare na prenosih. Izdelujejo tudi svoje
tire v sistemu HO. Tiri z oznako metal imajo
kovinske nasipe, K so brez nasipa in C s pla¬
stičnim nasipom. V sistemu N in 1 so brez

Mdrklinov sredinski odvzem v sistemu HO
omogoča na maketi postavitev tirov v
pentljah.

Lokomobilo, ki jo je izdelal Marklin pred več kot pol stoletja, poga¬
nja prava para. Izdelana je bila v merilu 1 :25.

Take, v celoti iz kovine izdelane lokomotive je Marklin izdeloval v
letih od 1929 do 1934.

Sredinski odvzem elektrike spodaj in zgoraj. Ker sta oba tira pod
isto napetostjo, lahko en tir izoliramo in prek koles vlaka vklaplja-
mo različne funkcije, npr. zapornice, ali varujemo vlake pred trki.

februar 2001 TU'’ 6

REPORTAŽA

Lepo narejen zgodovinski vlak v merilu 1:32 so pri Marklinu izde¬
lali v enkratni seriji.

Motor C-sinus, vgrajen v eno izmed Marklinovih lokomotiv ima od¬
lične lastnosti.

Trije različni
tiri s sredinskim
odvzemom,
kijih izdeluje
Marklin v
različicah C, K
in metal

stopali predvsem domači trgovci. Predstavil
se je tudi naš Mehano s celotnim programom
železnic, kjer prevladujejo ameriški vlaki, ne¬
kaj pa je tudi že kopij evropskih vlakov, med
katerimi je tudi Modri tiger, izdelan v eno¬
smerni in izmenični verziji z digitalno tehno¬
logijo. Največji razstavni prostor je imel
Marklin s Trixom, predstavili pa so se tudi
Roco, Fleischmann, Piko, Hag, Rivarossi, Lili-
put, Lima, Berno, LGB, Gutzold in drugi. Pri
Viessmannu so se specializirali za svetlobne
naprave. Prikazali so računalniški program,
na katerem so katalogi vseh proizvajalcev ter
sistemov, imeli pa so tudi programe za raču-

ler izdeluje tudi »Car Sistem«, pri katerem
avto potuje po cesti po že vnaprej določeni
poti. Magnet pri prvih kolesih sledi žici, ki je
vgrajena v cesto in vodi vozilo po njej. Poga¬
nja ga elektromotor, ki se napaja iz lastne
baterije in se lahko polni s pomočjo polnil¬
nika. Firma Preiser pa je največji proizvaja¬
lec miniaturnih figur ljudi, živali in nekatere
druge dodatne opreme v vseh merilih in si¬
stemih. Z novo tehnologijo so še izboljšali
kakovost in videz svojih izdelkov.

Posebno pozornost je pritegnil sistem
»Train-Safe« za shranjevanje celotnih kompo¬
zicij vlakov na steni ali za njihov transport v

Na sejmu je bila razstavljena natančno izdelana maketa, ki so jo
pri Marklinu izdelali za znanega kupca.

Predstavitev enega izmed mnogih ljubiteljskih klubov malih želez¬
nic. Predstavili so tudi daljinsko vodenje vlakov.

nasipa. Pri sredinskem napajanju so z leti
izboljšali tračnice, ki se na videz skoraj ne
razlikujejo več od dvotirnega sistema z eno¬
smernim napajanjem.

Pod okriljem Miirklina delujejo tudi raz¬
ni klubi, kot so Mini-klub, ki združuje ljubi¬
telje najmanjših modelnih železnic v siste¬
mu Z, ali Marklin insider club, ki ima tudi
največ članov iz Nemčije, Švice in Avstrije.
Širi pa se tudi v druge države po svetu. Žara,-,
di velikega zanimanja se letos tudi pri nas
pripravlja ustanovitev Marklin insider cluba
- Slovenija, ki naj bi organiziral tudi podob¬
ne oglede sejmov in prireditev, kot je bil ta.
Člani kluba dobivajo obvestila o vseh Markli¬
novih novostih. Podrobnejše informacije o
članstvu v klubu dobite pri avtorju prispev¬
ka na telefonu 041/672-238.

Sejem Modellbahn siid

Na sejmu so sodelovali skoraj vsi nemški
proizvajalci malih železnic. Iz tujine so jih za-

nalniško vodenje maket ter risanje načrtov
maket. S podobnimi programi se je predsta¬
vil tudi Modellplan, ki ga lahko najdete na
spletni strani www.modell-plan. de.

Uhlenbrock Elektronik je predstavil svo¬
jo digitalno tehniko od najpreprostejšega
dekoderja do centrale za vse sisteme, kar jih
obstaja pri modelnih železnicah.

Noch je vodilno ime za maketarske do¬
datke za oblikovanje naravnega okolja. Pri
njih dobite tudi že izdelano maketo za različ¬
ne proizvajalce malih železnic, ki se med
sabo dopolnjujejo, lahko pa jo z njihovo po¬
močjo izdelate tudi sami. Kibri, Faller in
Vollmer izdelujejo zgradbe. Kibri je posebej
cenjen med zahtevnejšimi ljubitelji, saj so
njihovi modeli zelo natančno detajlirani.
Znani so tudi po modelih gradbene mehani¬
zacije, žerjavov, bagrov itd. Pri Flerpi in Wi-
kingu, ki se posvečata izdelavi avtomobilov,
avtobusov in tovornjakov, so predstavili veli¬
ko novih modelov v različnih velikostih. Fal-

zaščitni cevi. Vlak lahko zapelje v cev nepo¬
sredno iz makete ali obratno.

Na sejmu so se predstavili tudi tamkajš¬
nji klubi s svojimi moduli in maketami želez¬
nic v različnih velikostih in sistemih. Večina
jih je bila zelo kakovostne izdelave z izvrst¬
nimi kopijami iz narave. Vse je bilo poveza¬
no z elektroniko, saj digitalna tehnologija
ponuja neskončne možnosti. Lokomotive
imajo pri stalni napetosti v tirih različne
funkcije, kretnice se lahko odpirajo in zapi¬
rajo po že vnaprej določenem programu,
prav tako tudi vsa signalizacija. Kompozicije
potniških vagonov so v mirujočem stanju
enako razsvetljene kot med vožnjo. Vse se
lahko upravlja iz central s pomočjo daljin¬
skega vodenja ali prek računalnika.

Zanimivosti je bilo toliko, da v kratkem
pregledu vseh ni mogoče niti našteti. Kogar
zanima kaj več, se lahko obrne na avtorja
prispevka, ali se ob naslednji podobni pri¬
ložnosti pridruži ekskurziji, morda že kot
član novega kluba.

mr 6  februar 2001

5


PRILOGA

P-51 B/D mustang

SASO BABIC

Mustang je verjetno najbolj znano ame¬
riško letalo iz druge svetovne vojne. Na
nebu je zlahka dokazal svojo prevlado. Ta je
bila še posebej očitna proti koncu druge sve¬
tovne vojne, ko so zavezniki z letečimi trd¬
njavami B-17 bombardirali globoko v osrčju
Nemčije. Takrat je mustang še posebej kra¬
ljeval kot spremljevalni lovec letečih trd¬
njav. Drugače pa se je izkazal tudi kot dobro
in trpežno letalo na tihomorskem bojišču.

Model, ki ga predstavljamo, ni za začetni¬
ke! Pri vodenju potrebujemo veliko izkušenj
v pilotiranju modelov s krilci za nagib. Za¬
četniki ga najverjetneje ne bi obvladali in bi
bili sicer nad lepim modelom po njegovem
lomu zaradi neznanja pilotiranja gotovo ra¬
zočarani.

Avtor načrta je znani Martin Elmberg, ki
je načrt odstopil v objavo za promocijo zrač¬
nih bojev (kot tudi za lani objavljeni model
spitfire). Konstrukcija modela je stara že de¬
set let in se je v tem času na tekmovanjih do¬
dobra izkazala. Model je majhen, lahek in
okreten, preproste gradnje in lahko ga je po¬
pravljati.

Zdaj je ravno pravi čas za gradnjo mode¬
lov in mustang je kot nalašč za novo tekmo¬
valno sezono. Gradnja je preprosta in hitra,
tako da je model do prekrivanja narejen v
dveh vikendih. Ker je namenjen izkušenej¬
šim modelarjem, se ne bomo spuščali v po¬
droben opis korakov izdelave. Vsi pomem¬
bnejši komentarji so že na načrtu, ki pa je
tudi brez njih vsakemu modelarju dovolj ja¬
sen in razumljiv. Prav tako bodo v pomoč
spremljajoče slike in risbe. Načrt omogoča
gradnjo dveh različic tega lovca - B in D.
Različica D s kapljasto kabino in nižjim hrb¬
tom je veliko bolj znana, različica B pa ima
višji hrbet in klasično zastekljeno kabino.

Krilo

Krilo je klasične gradnje. Vsa rebra izre¬
žemo iz 3 mm debele balze. Spodnjo in zgor¬
njo oplato krila zlepimo iz balzovega furnir¬
ja 1,5 mm. Na spodnjo oplato zarišemo lego
reber ter nalepimo balzov trak 1,5 mm in
zadnjo letvico ZL. Na polovici kril najprej
prilepimo rebra in nato še sprednjo letvico
SL. Pri izdelavi zunanjih polovic krila pazi¬

mo, da pri lepljenju
zgornje opiate na
konstrukcijo krila
zadnji rob podloži¬
mo s klinom za zvit-
je krila (glej risbo -
kot zvitja je zara¬
di nazornosti risbe
pretiran), ki je na
zunanjem koncu vi¬
sok 7 mm, da dobi¬
mo pravilno nega¬
tivno zvitje. Srednji
del krila, ki je v celo¬
ti prekrit z balzo 3
mm sestavimo pose¬
bej. Vse skupaj se¬
stavimo z bajone¬
tom iz balze 10 mm,
ki sega v krilni polovici čez dve rebri in da
krilu pravilno obliko V-lom (slika 1). Stike
obrusimo tako, da na spojih ni nobene reže,
in dele zlepimo s 30-minutnim epoksidnim
lepilom. Krilce z modelarskim obličem obli¬
kujemo iz polne balze 8 mm, pri čemer upo¬
števamo negativno zvitje krila. Na konca kri¬
la prilepimo krilna zaključka. Zdaj vgradimo
še pogon krilc za nagib. V krilo po lastni pre¬
soji naredimo luknjo za servomehanizem.
Pri tem skrbno pazimo da ne poškodujemo
bajoneta!

Trup

Gradnja trupa zahteva malce več spret¬
nosti, a je prav tako hitra in preprosta. Tu je
treba opozoriti na razliko v rebrih med izve¬
denko B in D. Pri izvedenki B je reber več
(potrebno je še rebro R 3A), rebri R 4 in R 5
pa sta višji zaradi višjega hrbta (sliki 3 in 5).
Za izvedenko D iz lahke vezane plošče 3 mm
izrežemo rebra R 2 in R 4, rebri R 3 in R 5 pa
iz balze 3 mm. Prvo rebro R 1, na katero je
pritrjen nosilec motorja, je iz vezane plošče
4 mm. Na vseh rebrih označimo srednjici!
Stranici trupa, ki sta označeni s trikotnimi
oznakami, izrežemo iz balze 3 mm in na
obeh s svinčnikom označimo položaje reber
ter srednjico trupa. Preden se lotimo sestav¬
ljanja konstrukcije trupa, na vsako stranico
nalepimo notranjo ojačitev O iz balze 3 mm,

ki naredi sedlo krila širše ter okrepi trup,
kjer je najbolj obremenjen. Pri tem pazimo,
da naredimo eno levo in eno desno polovico
trupa!

Trup pazljivo sestavimo s sekundnimi le¬
pili. Na eno polovico najprej nalepimo rebri
R 2 in R 4 ter na to prilepimo drugo stranico

(slika 2). Obe stranici na zadnjem koncu po-
brusimo v konično obliko, da bo njun stik
lepši. Preden vse dokončno zlepimo, se pre¬
pričamo, da je trup popolnoma raven! Pre¬
den stranici na zadnjem koncu zlepimo sku¬
paj, trup poravnamo nad srednjico, narisano
na delovno površino. Ko je konec trupa
zlepljen, natančno vlepimo še rebro R 1 (pa¬
zimo na zamik motorja po 2° v desno in
navzdol). Preostane nam samo še zadnje re¬
bro R 5 v trupu. Če gradimo različico B, mo¬
ramo na označenem mestu v trup vlepiti še
rebro R 3A, ter povišati hrbet modela. V tem
primeru sta rebri R 4 in R 5 višji.

Zdaj bo treba stranice ukriviti, da bodo
povsod nalegale na rebra. Ta so zaenkrat pri¬
lepljena samo na stranicah trupa (na načrtu
sta označeni s trikotniki). Po krivljenju stra¬
nic trupa tako manjkajo še stranici hrbta SH,
opiata na vrhu nosa in dno trupa - vse iz bal¬
ze 3 mm. Oplato na nosu trupa bo prav tako
treba kriviti. Na zaključku vrhnjega dela tru¬
pa oz. hrbta si lahko pomagamo z balzo 5

Slika 1. Leva polovica krila z osrednjim delom je že sestavljena , de¬
sna še čaka na to. Za nedokončano polovico je viden klin za dosego
pravilnega geometričnega zvitja krila pri lepljenju zgornje opiate.

Slika 2. Sestavni deli trupa pred lepljenjem. Levo in desno polovico
zlepimo prek reber 2 in 4; pri tem pazimo, da je trup popolnoma po¬
ravnan.

6

februar 2001 TTR_ 6

Slika 3. Trupa za različici B in D sta v grobem zlepljena. Opazna je
razlika pri rebrih 3A in 4. Manjkata samo še zgornja zaključka tru¬
pov in repa.

Slika 4. Trup različice D je izgotovljen, dodati je treba še kabino in
prilepiti rep.

mm (to v načrtu ni narisano), dno nosa tru¬
pa pa izdelamo iz balze 10 mm. Krivljenje ni
posebno zahtevno. V pomoč nam bo ličarski
lepilni trak, vsa balza na modelu pa se lepo
zvije brez vlaženja. Ko so opiate prilepljene
in trak odstranimo, na spoj z notranje strani
kanemo še nekaj kapljic redkotekočega se¬
kundnega lepila, da spoj okrepimo.

Sledi sicer precej obrezovanja in bruše¬
nja, vendar bomo z rezultatom gotovo zado¬
voljni. Ko je trup oblikovan, mu manjkajo
samo še rep, kabina in pokrov motorja. Od¬
ločitev o pritrditvi krila na trup naj bo pre¬

puščena graditelju modela. Lahko je pritrje¬
no z elastikami, lahko pa s plastičnim vija¬
kom (slika 9).

Smerni (SR) in višinski rep (VR) izreže¬
mo iz balze 4 mm. Na trup najprej prilepi¬
mo višinski rep, pravokotno nanj pa smer¬
nega. Pri smernem manjka še zaključek iz
balze 3 mm, ki dopolni silhueto modela.
Hladilnik, ki je pod krilom, odvisno od pri¬
trditve krila na trup, prilepimo na trup ali
na krilo. Zadnja rešitev je lepša in bolj prak¬
tična (uporabimo ga kot držalo pri metanju
modela).

Motor, pokrov motorja in kabina

Motor montiramo na nosilec, ki je pritr¬
jen na rebro R 1 z lesnimi maticami, pri če¬
mer je kot zasuka povsem poljuben. Dovolj
je prostora celo, če motor obrnemo navzdol.
Na motor namestimo kapo propelerja pre¬
mera 50 mm, v barvi, ki se poda k barvni
shemi našega modela. Izdelati moramo še
kabino in pokrov motorja. Za oboje uporabi¬
mo stirodur, ki se lepo obdeluje. Pokrov mo¬
torja oblikujemo iz kosa stirodura po merah
v načrtu in ga laminiramo vsaj z dvema sloje-

Slika 5. Trupa sta nared za prekrivanje. Razlika med izvedenkama Slika 6. Manjka še pokrov motorja, ki ga izdelamo iz ELSV. Postopek
B in D je očitna. je bil opisan v četrti številki Tima.

Slika  7. Pri svojem modelu sem krilo pritrdil na trup z zatičem in
plastičnim vijakom, ki se vidi v zadnjem delu kabine. Zasteklitev je
izrezana iz 2,5-litrske plastenke. Slika 8. Treba bo izdelati še notranjost kabine in pobarvati pokrov.

TEŠE 6  februar 2001

7

Slika 9. Skozi značilni mustangov hladilnik imamo dostop do vija¬
ka za pritrditev krila.

Slika 10. Par modelov (spredaj različica B, zadaj D) pred zaključno
obdelavo

ma steklene tkanine 120 g/m-, prepojene z
epoksidno smolo (slika 6). Na enak način
oblikujemo tudi pramodel zasteklitve kabi¬
ne in čezenj povlečemo prozorno vakuum¬
sko folijo, segreto v pečici, da dobimo po¬
krov kabine (slika 7).

Zaključna dela

Model še enkrat prebrusimo, da bo povr¬
šina res gladka, in ga prekrijemo s folijo v
ustreznih barvah. Barvne sheme poiščemo v
letalskih revijah ali na škatlah maket letala.
Najbolj razširjeni shemi sta preprosti. Pri
različici B je letalo spodaj golobje sivo, zgo¬
raj pa olivno zeleno (slika 8). Različica D je
bolj atraktivna; osnovna barva je srebrna
(aluminijasta), oznake in dodatki pa so tu
bolj pestri. Navdušuje raznolikost različnih
živih barv na nosu, zaključkih kril in repu.
Možnosti je veliko, tako da se ni bati, da ne
bi imeli čisto »svojega« modela (slika 10). Po¬
krov motorja lahko prav tako prekrijemo s
folijo in ga z majhnimi samoreznimi vijaki
pritrdimo na trup modela. Zasteklitev kabi¬
ne z notranje strani prilepimo na trup s se¬
kundnim lepilom. Pri obeh različicah je v ka¬
bini veliko prostora, ki ga lahko izkoristimo
za detajliranje notranjosti. Z malo truda po¬
nazorimo tako kabino kot pilota.

Za prekrivanjem sledi vgradnja opreme:
rezervoarja, servomehanizmov in prenosov
do krmilnih površin, baterij, sprejemnika,
stikal, cevk itd. Na načrtu oprema nameno¬
ma ni vrisana, saj bo vsak modelar vgradil
svoje komponente, ki se razlikujejo po veli¬
kosti in teži. Od teh bo odvisno tudi težišče
modela. Komponente vedno vgradimo tako,
da nam za pravilno lego težišča ni treba mo¬
dela še dodatno obteževati. Že tako lahek
model bo še lažji, če namesto standardnih
uporabimo lažje komponente. Seveda nam
bo to model nekoliko podražilo. S standard¬
nimi servomehanizmi in paketom baterij bo
model sicer malce težji, a še vedno konku¬
renčen. Odločiti se moramo, kaj želimo, ali
dražji tekmovalni model z močnim motor¬
jem in mikroservomehanizmi ali zmernejšo
izvedenko z motorjem tipa OS .15 FP ali
Magnum .15 GP in standardnimi servomeha¬
nizmi (npr. Futaba S 3003). Razlika v ceni je
več kot dvakratna, zmogljivosti pa ne.

Preizkusni polet in varnost
pri spuščanju

Ko smo vgradili opremo in določili težiš¬
če, je napočil čas za preverjanje delovanja in
preizkus modela. Motor mora delovati brez
obotavljanja v vseh mogočih položajih mo¬

dela. Hode krmilnih površin nastavimo po
občutku. Dobro izhodišče je 5 mm pomika
krilc v vsako stran in po 7 mm pomika višin¬
skega krmila. Nekateri piloti tako majhne in
»nemirne« modele radi malo ukrotijo z upo¬
rabo eksponentnega odklona krmil, posebej
na krilcih.

Model naj pri prvem vzletu iz roke vrže
pomočnik z močnim zamahom rahlo nav¬
zgor. Značilen mustangov hladilnik pod kri¬
lom nam služi kot držalo pri metanju mode¬
la. Mustang se hitro pobere, leti pa zelo mir¬
no in precej hitro. Z modelom odletimo na
varno višino, da ga preizkusimo. Morda se
nam bo sprva zdel precej živahen, a je lete¬
nje z njim prijetno. Pri polnem plinu pa do¬
bimo že divjega in zelo okretnega lovca. Pri¬
stanemo na trebuh z ugasnjenim motorjem.
Brez skrbi, model dobro jadra!

Na koncu bi rad opozoril na varnost pri
spuščanju. Poleg tega, da pazimo nase, še po¬
sebej pazimo na morebitne gledalce. Model
mečemo nad glavo, predvsem pa ga spušča¬
mo v zrak stran od publike. Ne postavljamo
se z meti modela izpod roke! Pri tem metu
se prerado zgodi, da motor od zamaha za tre¬
nutek »zakašlja«, ne potegne s polno močjo
in model se v trenutku znajde v nevarnem
položaju. To se zgodi tudi najbolj izkušenim.
Samo previdno in varno letenje bo vsem v
veselje.

TIMOVI OGLASI

PRODAM RV-napravo mc-10 s tremi servo¬
mehanizmi C 507. Vse je bilo rabljeno
samo eno uro.

Tel.: (07) 332-57-86 (po 15. uri)

PRODAM model HLG na električni pogon
elektrostar. Trup je »plastičen«, krila so
klasične gradnje in prekrita s folijo. Cena
je 10.000 SIT.

Tel.: (041) 227-765, Matic
E-pošta: matic@gsm.mobitel.si

PRODAM štarter Mantua za motorje do 10
cm 3  (5.000 SIT), akumulator 2 V/10 Ah za
vžigalno svečko (1.000 SIT) in polnilnik za
akumulator (1.000 SIT). Vse je skoraj ne¬
rabljeno.

Januš Grilje, tel.: (01) 831-50-08

PRODAM model motornega čolna baja
boss 272 s hidropogonom, motorjem 2,62
cm 3  in vso opremo (RV-naprava Graupner
C-4-X, dva servomehanizma C507, sprejem-
niške baterije, pribor za vžiganje, »plug &

plav«) ter elektronski regulator Graupner
power chip 25 break (6-12 NC, zavora EMK,
20/25 A).

Tel.: (04) 232-60-03 ali (041) 220-981

PRODAM komplet - sestavljanko 4-kanalne
digitalne luči in stabilizirani usmernik 0-30
V/3 A.

Igor Kuplen, Kerenčičeva ul. 2
9252 Radenci
Tel.: (041) 527-647

PRODAM Marklinov katalog malih železnic
za leto 2001, nasipe za železniške tire Noch
in izolirana kovinska kolesa za vagone siste¬
ma HO.

Igor Kuralt, tel.: (041) 378-939

PRODAM izgotovljen začetniški letalski mo¬
del skarabej, upravljiv po smeri in višini.
Razpetina kril 1500 mm, motor 4 cm 3 . Cena
je 20.000 SIT.

Gorazd Gačnik, Podljubelj 281

4290 Tržič

Tel.: (041) 859-382

PRODAM malo vožen model avta turbo ju-
nior (hrošč) z motorjem Force 3,5 cm 3 , do¬

datno karoserijo oblike buggy, dodatni
pogon 4 x 4 z resonančnim izpuhom, nove
terenske gume s platišči, gume za asfalt s
platišči, nekaj rezervnih delov (pogonski
zobnik, roke, končniki, osne varovalke),
kompletni pribor za vžig motorja in RV-na¬
pravo Sanwa dash saber, vse skupaj za
60.000 SIT.

Sandi Žužinjak
Tanča Gora 11
8343 Dragatuš
Tel.: (07) 305-73-41 ali
(041)801-706 (Stane)

UGODNO PRODAM komplet delov za iz¬
delavo modela jadrnice in motornega čol¬
na (letvice, balza, motorček) ter model čol¬
na nina z RV-napravo in motorjem speed
600.

Andraž

Tel.: (01) 786-24-38 ali
(031) 553-024

PRODAM dve levi in desni kretnici HO -
Kleinbahn. Kupcu podarim tire, križišče,
odbojnike in portale.

Tel.: (03) 566-67-21 (zvečer)

8

februar 2001 TIKE

MODELARSTVO

E-trainer (2. dei)

BOŠTJAN PERDAN

Vgradnja opreme

V trup vgradimo servomehanizma za
pogon smernega in višinskega krmila. Pri¬
poročam uporabo servomehanizmov Hi¬
teč HS-81, ustrezajo pa tudi Giga line po-
wer micro 13 in podobni. Na smerno in
višinsko krmilo namestimo krmilni ročici
in ju povežemo z bovdni, ki ju vstavimo v
plastični cevi. Na strani servomehaniz¬
mov namesto vilic uporabimo 1 mm de¬
belo jekleno žico. Luknje v ročicah servo¬
mehanizmov so namreč premajhne za
uporabo vilic, vrtanje pa ne pride v po¬
štev, saj bi ročico preveč oslabili. Žico na
enem koncu ukrivimo v obliki črke »z«,
drugi konec dolžine 3 do 4 cm pa razma¬
stimo in z epoksidnim lepilom vlepimo v
bovden. Pri različici s podvozjem tricikel
za prednje kolo uporabimo podvozje
proizvajalca Roga technik (Schweighofer,
kat. št. 37252), ki po višini ustreza meram
glavnega podvozja, ustreza pa mu tudi po¬
ložaj lukenj in krmilne ročice prednjega
kolesa (slika 8).

Nogi glavnega podvozja izdelamo iz 4
mm debele jeklene žice, ki jo ukrivimo po
načrtu. Namestimo ju v nosilec na trupu in
pritrdimo s pomočjo lesnih vijakov in ploš¬
čic, ki ju izdelamo iz 1 mm debele alumini¬
jaste pločevine (slika 9). Pri različici s pod¬
vozjem tricikel na prednje in glavno pod¬
vozje namestimo lahka kolesa premera 52
mm. Pri različici s klasičnim podvozjem
uporabimo repno podvozje proizvajalca
Sullivana (Schweighofer, kat. št. 8255), ozi¬
roma ga izdelamo sami. Glavno podvozje
je v tem primeru nekoliko višje in ob upo¬
rabi reduktorja omogoča izbiro večjih pro¬
pelerjev. Na nogi glavnega podvozja name¬
stimo lahki kolesi premera 57 mm, na rep¬
no pa kolo premera 30 mm.

Pri različici s krilci povežemo servo¬
mehanizma in krilci s kosom bovdna, v
katerega na enem koncu vlepimo jekleno
žico premera 1 mm, v drugi konec pa pri¬
vijemo navojno steblo. Za dostop do ser¬
vomehanizma nad njim izrežemo del foli¬
je (slika 10)! Krmilni ročici na krilci privi¬
jemo oziroma prilepimo, odvisno od iz¬
vedbe. Uporabimo lahko kar krmilno ro¬
čico servomehanizma, ki jo zbrusimo v
trikotno obliko in jo vlepimo v luknjo, ki
jo izvrtamo v krilce. Da bi omogočili pro¬
sto gibanje povezave, v zadnji rob krila z
ostrim nožem vrežemo ustrezno globok
utor. Preostali del okrepimo s kosom 3
mm debele balze, ki ga prilepimo z belim
lepilom. Prepričamo se, da se ročici ser¬

vomehanizmov nahajata v nevtralni legi
in nastavimo odklone krilc. Ko smo z na¬
stavitvijo zadovoljni, odprtini v krilu pre¬
krijemo s folijo.

V trup z dvema 10 mm dolgima vijako¬
ma M 3 pritrdimo motor in nanj namesti¬
mo propeler ustrezne velikosti, za katere¬
ga dokupimo adapter, ki mora ustrezati
premeru gredi motorja in izvrtine prope¬
lerja. Pri različici s podvozjem tricikel pri¬
trdimo krmilnik hitrosti na spodnjo stran
tirnice s samolepilnim trakom velkro ozi¬
roma sprijemnim ali ježkastim trakom, ki
ga dobimo v modelarski trgovini ali na
tekstilnem oddelku veleblagovnice. Pri
različici s klasičnim podvozjem postavi¬
mo krmilnik tik za motor v tok hladilnega
zraka na mizico, ki jo nekoliko dvignemo
od tal. Sprejemnik z ježkastim trakom na¬
mestimo na stranico trupa čim dlje od
motorja. Anteno po najkrajši poti spelje¬
mo iz trupa in jo napnemo proti repu mo¬
dela. Model uravnotežimo s položajem
pogonske baterije, da se bo težišče naha¬
jalo 60 mm od prednjega roba krila. Na
zgornjem delu tirnice jo pritrdimo z jež¬
kastim trakom, ki prepreči gibanje v
vzdolžni smeri, na spodnjem delu pa v
trup na ustrezno mesto vlepimo rebro T
16, ki preprečuje premikanje baterije v
prečni smeri in po višini. Uporabimo 7-
ali 8-celično baterijo, ki jo kupimo oziro¬
ma sestavimo iz celic Giga power 2000,
Sanyo RC2000 ali podobnih.

Slika  9. Nogi glavnega podvozja pritrdimo na trup s pomočjo lesnih
vijakov in ploščic iz aluminija. Hladilni zrak izstopa skozi odprtino
na spodnji strani trupa.

Slika 8. Nosilec prednjega podvozja in krmilna ročica sta povsem
skrita v notranjosti modela.

Slika I!. Pokrov kabine nam olajša dostop do pogonske baterije in
omogoča preprosto menjavanje.

Slika 10. Pri različici s krilci moramo za dostop do servomehanizma
izrezati del folije nad njim.

TTEI 6  februar 2001

9

MODELARSTVO

Uporabljena oprema

Model sem izdelal v treh različicah, ki
se med seboj razlikujejo po konfiguraciji
podvozja, zahtevnosti letenja in, seveda,
uporabljeni opremi.

Različica s podvozjem tricikel in brez
krilc je namenjena začetnikom, zato sem
zanjo izbral tudi cenovno ugoden pogon.
Motor speed 600 8,4 V neposredno žene
Graupnerjev propeler slim prop velikosti
8 x 4", ki ga na gred motorja pritrdimo s
pomočjo adapterja 3,2/8/M 8. Vrtljaje mo¬
torja krmili Kontronikov easy 3000.

Drugi model s podvozjem tricikel in
krilci sem opremil z nekoliko zmogljivej¬
šim motorjem velkom VM 24/10, za kate¬
rega proizvajalec trdi, da ima kar 40 % več¬
jo moč kot motorji speed 600. Tudi ta mo¬
tor neposredno žene propeler slim prop
velikosti 8 x 4", ki pa ga na gred pritrdimo
s pomočjo adapterja 5/8/M 8. Vrtljaje mo¬
torja krmili analogni krmilnik jeti JES 35.

Pri modelu s klasičnim podvozjem in
krilci nismo omejeni z razpoložljivim pro¬
storom v nosu, zato sem se odločil preiz¬
kusiti Graupnerjev komplet motorja z re¬
duktorjem speed gear 500 SP race 7,2 V.
Motor prek zobniškega reduktorja z raz¬
merjem 2,8 : 1 žene Graupnerjev prope¬
ler cam prop velikosti 10 x 8", na gred re¬
duktorja pa je pritrjen prek adapterja 3,2/
8/M 8. Vrtljaje motorja v tem primeru kr¬
mili krmilnik Schulze slim-35be.

V vseh modelih sem uporabil 8-celič-
no pogonsko baterijo, sestavljeno iz 8 ce¬
lic Giga power 2000. Vsi krmilniki imajo
funkcijo BEC, zato sprejemniška baterija
ni potrebna. Po priporočilih proizvajal¬
cev lahko večina krmilnikov varno napaja
največ tri servomehanizme. V našem pri¬
meru servomehanizmi niso pretirano
obremenjeni, zagotovljeno je tudi izdatno
hlajenje krmilnika, zato ne bi smeli imeti
težav s pregrevanjem, kljub temu da upo¬
rabljamo en servomehanizem več.

Letenje

Na modelu nastavimo priporočene
odklone krmil ter preverimo nastavni kot
krila proti višinskemu stabilizatorju. Po¬
gonsko baterijo napolnimo in pred prvim
poletom obvezno preverimo doseg RV-
naprave z delujočim motorjem pri polo¬
vičnem plinu! Z modelom lahko brez te¬
žav vzletamo z asfaltne površine, težav pa
mu ne bi smela povzročati niti nizka tra¬
va. Vodljivo podvozje omogoča enostav¬
no vodenje po stezi. Model hitro pospešu¬
je in se od steze odlepi po približno 15 m,
nakar ga usmerimo v vodoravni let ali bla¬
go vzpenjanje, da nabere hitrost. Letalne
lastnosti so več kot zadovoljive, presene¬
ča predvsem dokaj velik kot vzpenjanja.
Seveda so se letalne lastnosti posameznih
različic med sabo po pričakovanju nekoli¬
ko razlikovale.

Zelo dobro leti
že osnovna različi¬
ca, ki jo neposred¬
no žene motor spe¬
ed 600 in bo zado¬
voljila potrebe vsa¬
kega začetnika. Ča¬
si poletov so zado¬
voljivi, z večinoma
polnim plinom lah¬
ko letimo šest mi¬
nut, pri čemer nam
ostane več kot do¬
volj rezerve za var¬
ni pristanek in
ponovitev, če se
nam prvi ponesre¬
či. Šolske kroge s
pristanki lahko iz¬
vajamo dobrih 11
minut.

Različica z mo¬
torjem velkom se

»Tako, lepo počasi in enakomerno ...«

je sicer vzpenjala nekoliko bolje in bila
tudi nekoliko hitrejša, vsekakor pa mo¬
torja nismo izkoristili v celoti. Če bi želeli
izkoristiti 40 %  večjo moč motorja VM
24/10, kot navaja proizvajalec, bi morali
na motor namestiti propeler velikosti 9 x
5", vendar za to ne vidim tehtnega razlo¬
ga, saj so zmogljivosti že zdaj več kot za¬
dovoljive. Da bi lahko primerjali med
značilnostmi pogonskih sistemov, bi mo¬
rali izmeriti porabo in vrtljaje pri maksi¬
malnem plinu, kar pa trenutno žal ni
mogoče.

Najboljše zmogljivosti je po pričako¬
vanju imela različica s posrednim pogo¬
nom in motorjem speed gear 500 ter pro¬
pelerjem velikosti 10 x 8". Vzletanje je za¬
radi klasičnega podvozja nekoliko bolj
zahtevno, letalne lastnosti pa so bolj ali
manj podobne. Razveseljuje predvsem ve¬
lik kot vzpenjanja, saj se model vzpenja
kot pilatus PČ-6 turbo porter. Model je
podobno hiter kot drugi, morda celo ne¬
koliko počasnejši.

Modeli lahko izvedejo vse osnovne
akrobacije, pri čemer moramo paziti, da
ne pride do preobremenitev, saj E-trainer
v osnovi ni namenjen izvajanju akroba¬
cij, temveč učenju letenja. Pri počasnem
letenju model sam od sebe ne bo padel v
vrij, temveč bo le nekoliko povesil nos in
letel naprej. Če pri prevlečenem letu po¬
vsem odklonimo še smerno krmilo, pade
v vrij in se vrti, dokler spet ne nevtralizi¬
ramo komand.

Zaključek

Z letalnimi lastnostmi modela sem več
kot zadovoljen. Če se vam bo zdel čas lete¬
nja prekratek, uporabite namesto baterij
Giga power 2000 raje Sanyo RC2000 ali
celo RC2400. Izkazalo se je namreč, da
uporabljene baterije niso ravno najboljše,
saj je njihova dejanska kapaciteta nekoli¬
ko manjša od imenske.

V primeru, da uporabljate cenen pol¬
nilec brez dviga napetosti, ki lahko polni
največ 7 celic, lahko za napajanje uporabi¬
te tudi 7-celično baterijo. Letalnih lastno¬
sti v takem primeru nisem preizkusil, saj
bi moral v ta namen kupiti novo baterijo.
Prav tako nisem imel možnosti izmeriti
porabe in vrtljajev pri polnem plinu, ker
nimam na voljo ustreznih aparatur, ven¬
dar bom s tovrstnimi podatki in izkušnja¬
mi postregel v posebnem prispevku, ta¬
koj ko bo mogoče.

Razmišljam tudi o pripravi delnih
kompletov iz CNC rezkanih ali celo laser¬
sko rezanih delov, ki bi omogočali prihra¬
nek na času izdelave. Pogoj je le dovolj ve¬
liko zanimanje.

Uporabljene izdelke iz ponudbe av¬
strijske trgovine Schvveighofer lahko do¬
bite pri zastopniku Robbe, d. o. o., tel:
(01) 28-39-675. Seveda ni nujno, da upo¬
rabite prav te, vendar boste morali sicer
nekoliko spremeniti načrt in ga prilagodi¬
ti novim delom.

Vprašanja v zvezi z gradnjo modela ali
željo po nabavi pripravljenih sestavnih
delov lahko posredujete na naslov elek¬
tronske pošte: bostjan.perdan@kiss.uni-
lj.si ali telefona (04) 25-11-389 in (031)
840-275.

10

februar 2001 TiXv _ 6

MODELARSTVO

Vpliv spremembe velikosti modela
na njegove lastnosti in zmogljivosti

ANDREJ MARINŠEK

Letalski modelarji imajo pri gradnji
svojih naprav neko zanimivo možnost, da
namreč lahko (vsaj v nekaterih primerih)
izbirajo velikost svojega izdelka. Vzemi¬
mo, da imamo na razpolago načrt za mo¬
del z razpetino krila b,, ki naj bo preizku¬
šene konstrukcije, tako da imamo zanj do¬
volj zanesljiv oziroma realen podatek za
njegovo maso (m,), in ga povečamo na
razpetino b 2 . S tem se bosta seveda pove¬
čali tudi površina (S) in masa, obenem pa
se spremenijo tudi zmogljivosti modela.
Letalne lastnosti, ki jih bomo obravnavali
v našem primeru, so pojasnjene in izpelja¬
ne v članku »Nekatere zmogljivosti letal¬
skih modelov«, ki je bil objavljen v prejš¬
nji številki Tima. To so minimalni radij
kroženja modela R m , ki ga podaja enačba
R m  = (2/p ■ c vM ) • (m/S), njegov relativni
radij kroženja N, ki ga podaja enačba N =
R^b, in minimalna hitrost modela v m , ki
jo izračunamo iz enačbe v m  = V((2 • g/
p • c vM ) ■ (m/S)). Pri tem preostali parame¬
tri pomenijo naslednje: p je gostota zraka
(p = 1,2 kg/m 3 ), c vM  je maksimalni vzgon¬
ski količnik profila krila (c vM  = 0,8 do 1,2),
g pa je zemeljski pospešek (g = 10 m/s 2 ).

Označimo spremembo velikosti mo¬
dela s P in ga določimo kot razmerje no¬
vim razponom krila b 2  in prvotnim razpo¬
nom b, osnovnega modela:

Vse izpeljave bodo veljale tako za po¬
večanje (P > 1) kot za pomanjšanje (P < 1)
modela, zaradi enostavnosti pa bomo
obravnavali samo primer, ko model po¬
večamo.

Zdaj si postavimo za cilj, da želimo pri
povečanem modelu ohraniti njegovo rela¬
tivno okretnost (to je razmerje med mini¬
malnim radijem njegovega kroženja R m  in
razponom krila b), zato mora imeti nje¬
gov N enako vrednost kot jo ima prvotni
model (N 2 = N,). In kakšno maso sme ozi¬
roma mora imeti v tem primeru povečani
model? Maso izračunamo iz enačbe za re¬
lativni radij kroženja (N) in dobimo:

m -

p c vM  ■N

■bS

( 2 ).

Če v to enačbo vstavimo spremenjeno
vrednost razpona krila (b 2 = b, • P) in spre¬
menjeno površino povečanega modela
($_,  = S, ■ P 2 ),  dobimo:

m 2 =m 1 - P'  (3).

Vidimo, da ohranitev relativnega radi¬
ja kroženja, izračunanega na osnovi zako¬
nitosti aerodinamike, zahteva spremem¬
bo mase modela s tretjo potenco P. Ali je s
stališča gradnje modelov tako spremem¬
bo tudi v resnici mogoče doseči? Če bi se
v skladu s faktorjem P linearno spremeni¬
le vse tri dimenzije vseh sestavnih delov
modela, bi se tudi njegova masa spreme-

P = b 2  / b.

I P >1
m 2 = P 3 -tfii

m-i, Su oVS-i

N 1 , Rm1> Vm1

Rm2 “ P'Rm1

Vm2 = VP-V m1

nila natanko za P 3 . Vendar se masa vsaj ne¬
katerim delom (motor, akumulator, ser-
vomehanizmi, itd.) s spremembo veliko¬
sti spreminja v skokih, zato vedno ni mo¬
goče doseči točno take spremembe. Če
hkrati s povečevanjem modela morebiti
spreminjamo tudi tehnologijo gradnje in
materiale, dobimo nek v bistvu nov mo¬
del in zanj lahko izračunamo letalne last¬
nosti iz enačb za R m , N in v m  šele, ko po¬
polnoma izgotovljenega stehtamo; v tem
primeru si z našim računanjem ne more¬
mo pomagati. Če pa se potrudimo in po¬
večani model izdelamo verno po prvot¬
nem načrtu, tako da v čim večji meri ohra¬
nimo konstrukcijo, materiale in tehnolo¬
gijo gradnje ter vzamemo povečanju pri¬
merne sestavne dele, lahko kar z veliko
verjetnostjo pričakujemo, da se bo masa
modela povečala vsaj približno s P 3 . Če je
tako, lahko z vstavitvijo enačbe (3) v dru¬
ge enačbe dobimo izraze, ki nam opišejo
spremenjene zmogljivosti modela.

Za izračun novih lastnosti in zmoglji¬
vosti ob pogoju N,= N, vzamemo, da ima
prvotni model razpon krila b„ njegova
površina naj bo S, in masa m,, za poveča¬
ni model pa označimo te podatke z indek¬
som 2. Poleg že omenjene spremembe
površine modela in ob predpostavki, da
se masa modela spremeni s P 3 , dobimo še
preostale spremembe, in sicer se premo
sorazmerno s faktorjem P spremenita po¬
vršinska obremenitev krila in minimalni
radij obračanja, torej:

( 4 )

in

R m i = PR ml  ( 5 ),

minimalna hitrost pa se spremeni s
kvadratnim korenom iz P:

v m2 = -J? ■ v m\  (6).

Da si bomo vse spremembe lahko bolj
nazorno predstavljali, si oglejmo številski
primer. Vzemimo, da imamo nek osnovni
model z razpetino krila 140 cm (b,), maso
3,2 kg (m,), površino krila 40 dm 2  (S,) in
maksimalnim vzgonskim koeficientom
profila 1,1 (c vM ). Model zdaj povečamo
tako, da bo imel razpetino krila b 2  = 180
cm; faktor spremembe velikosti modela
zato znaša P = 1,29. Podatki in rezultati
izračunov se nahajajo v tabeli.

Kot pokaže izračun, se modelu s pove¬
čanjem razpetine krila za približno 30 %
ravno za toliko spremenita tudi površin¬
ska obremenitev krila in minimalni radij
kroženja. Ker z očmi zaznavamo njegovo
ploskev, se nam bo na pogled zdel za
okrog 70 % večji, imel pa bo kar za 115%
večjo maso; pri tem se mu bo minimalna
hitrost povečala samo za 1 4%.  Vidimo, da
lahko s pomočjo izpeljanih enačb in ob iz¬
polnitvi nekaterih pogojev vnaprej napo¬
vemo, kaj se bo zgodilo z lastnostmi in
zmogljivostmi modela, če mu spremeni¬
mo velikost.

februar 2001

11

MODELARSTVO

Lk_ki£_a--

Električni pogon

Baterije (1. del)

BOŠTJAN PERDAN

Baterija je vir energije električno gna¬
nega modela in je sestavljena iz posamez¬
nih celic, vezanih v serijo. Če želimo dalj¬
še trajanje poletov, izberemo celice z več¬
jo kapaciteto, ki imajo običajno tudi us¬
trezno večjo maso. Hitrost modela pravi¬
loma povečamo s propelerjem z večjim
korakom, lahko pa tudi s povečanjem na¬
pajalne napetosti, tako da bateriji doda¬
mo celico ali dve, seveda, če to dopuščajo
karakteristike motorja. Da bi izboljšali
zmogljivosti, se moramo v obeh primerih
sprijazniti s povečanjem vzletne mase
modela, ki pa je ne moremo povečevati v
nedogled, saj se s povečanjem obremeni¬
tve poslabšajo letalne lastnosti, predvsem
se poveča pristajalna hitrost.

Za pogon električno gnanih modelov
uporabljamo predvsem nikelj-kadmijeve
(Ni-Cd) celice. Slednje so se ves čas izbolj¬
ševale in se bodo verjetno še naprej. Iz
okoljevarstvenih razlogov pa jim utegnejo
biti leta šteta. Kadmij je zelo strupen in
okolju nevaren, zato jih bodo prej ali slej
povsem nadomestile celice Ni-MH (ang.
Nickel Metal Hvdride), ki so bile za pogon
modelov do nedavnega neprimerne. Po¬
leg teh so že nekaj časa v uporabi tudi liti¬
jeve celice, predvsem za pogon radijsko
vodenih sobnih (ang. indoor) modelov,
kjer imamo opravka z zelo majhnimi toko¬
vi. Nedavno so se pojavile še litijevoion-
ske celice, s katerimi lahko napajamo že
kakšen večji model, a so zazdaj še precej
drage.

Kapaciteta celic

Notranjo zgradbo celic lahko ponazo¬
rimo s pravokotnimi trakovi iz papirja, ki
jih ovijemo okoli svinčnika. Podobne so
videti plošče v celici Ni-Cd, ki je na zunaj
podobna majhni pločevinasti konzervi.
Od površine plošč je odvisna kapaciteta,
ki nam pove, koliko energije lahko shrani
celica. Večje celice imajo večjo površino
in zato tudi večjo kapaciteto. Ob uporabi
tanjših plošč dobimo večjo površino; re¬
zultat je večja kapaciteta celice, ki pa ne
prenese velikih obremenitev!

Kapaciteto celic podajamo v miliam-
perskih urah (mAh) ali amperskih urah
(Ah), pri čemer je 1000 mAh enako 1 Ah.
Slednja nam pove, kolikšen tok lahko teo¬
retično dovaja naša celica v določenem
času. Za primer vzemimo celico kapacite¬
te 2 Ah, ki lahko teoretično dovaja tok 2 A
eno uro ali tok 20 A 1/10 ure oziroma 6
minut. Dejanska kapaciteta, ki jo dobimo
iz celice, je odvisna od tokovne obreme¬
nitve in se z njenim povečanjem zmanjšu¬
je zaradi povečanja izgub, ki se kažejo kot
segrevanje baterije.

Standard predpisuje merjenje kapaci¬
tete celic pri tokovni obremenitvi C/5

Najnovejša celica Ni-Cd je Sanyo RC 2400.

Celice vedno vežemo v serijo. Tedaj je nape¬
tost baterije enaka vsoti napetosti posamez¬
nih celic.

(petina imenske kapacitete celice). Za ce¬
lico kapacitete 2000 mAh je torej predpi¬
san tok 400 mA. Pri slednjem mora kapa¬
citeta znašati vsaj 2000 mAh. Sanyo ozna¬
čuje svoje celice dokaj konzervativno. De¬
janska kapaciteta celice RC 2000 znaša
pri tej obremenitvi 2200 do 2400 mAh.
Slednje dosegajo imensko kapaciteto pri
precej višjih tokovih.

Pri serijski vezavi celic je kapaciteta
baterije enaka kapaciteti posamezne celi¬
ce. Teoretični čas delovanja motorja t
(min)  pri podani kapaciteti baterije in
porabi motorja izračunamo tako, da kapa¬

citeto C (Ah)  množimo s 60 in dobljeno
vrednost delimo s tokom I (A).

Dobimo grob približek, s katerim si
pomagamo pri oceni časa delovanja. De¬
jansko se propeler v zraku nekoliko raz¬
bremeni in poraba motorja se malce
zmanjša. Prav tako ne upoštevamo dejs¬
tva, da praviloma ne letimo stalno s pol¬
nim plinom. Zato bodo dejanski časi pole¬
tov precej daljši.

Teoretično se življenjska doba bateri¬
je oziroma celic izteče, ko kapaciteta
pade pod 80 %  imenske kapacitete. To pa
še ne pomeni, da jih ne smemo več upo¬
rabljati. Verjetno si vsi želimo, da bi naša
baterija zdržala med uporabo več 100 ci¬
klov polnjenja in praznjenja, kar je po¬
vsem realno. Dobre celice lahko zdržijo
tudi do 1000 ciklov, vendar nam bodo do¬
bro služile le, če bomo z njimi pravilno

ravnali. Rezultat bo daljša življenjska doba
celic in lahko se zanesemo, da nas ne
bodo pustile na cedilu, ko bo to najmanj
primerno.

Vrste celic in označevanje

Med celicami, ki jih uporabljamo mo¬
delarji, prevladujejo Sanyove, zato si po¬
drobneje oglejmo njihov način označeva¬
nja različnih vrst celic.

Predponi N in KR se nanašata na no¬
tranjo zgradbo celice. Celice N imajo pri
dani velikosti nekoliko manjšo kapaciteto
in precej nižjo notranjo upornost, zato
dobro prenašajo velike obremenitve.

Pripone velikosti AA, A, SC podajajo
premer celice: AA - 14 mm, A - 17 mm in
SC - 23 mm. SC izhaja iz oznake sub C.
Pomanjkljivost tega načina označevanja
je, da oznake ne povedo ničesar o višini
oziroma masi celice, ki sta pri danem pre¬
meru in zgradbi praviloma proporcional¬
ni kapaciteti.

Pripone vrste se nanašajo na namen
uporabe celic. Standardne celice za splo¬
šno rabo (ang. regular) so brez pripone.
Namenjene so za majhne tokovne obre¬
menitve, z njimi lahko napajamo sprejem¬
nik in oddajnik. Uporabljamo jih tudi za
pogon majhnih radijsko vodenih in pro-
stoletečih sobnih modelov. Celice z višjo
kapaciteto pri dani velikosti (ang. exten-
ded) imajo pripono E. Ker imajo razmero¬
ma visoko notranjo upornost, so primer¬
ne le za manjše tokovne obremenitve (do
10 A). Nobena od teh dveh vrst celic ni
namenjena za hitro polnjenje, a ga dokaj
dobro prenašata. Paziti moramo le, da se
preveč ne segrejejo. Celice za hitro pol¬
njenje (ang. rapid charge) imajo pripono
R. Poleg hitrega polnjenja zelo dobro pre¬
našajo tudi visoke tokovne obremenitve,
ker imajo nizko notranjo upornost.

Za električni pogon so najbolj primer¬
ne celice s predpono N in pripono R, na
primer N-500AR ali N-1250SCR, ki dobro
prenašajo tokovne obremenitve in so pri¬
merne za hitro polnjenje. V večjih mode¬
lih uporabimo celice SC, manjše A so
idealne za modele z motorji tipa speed
400. Pri teh lahko s pridom uporabljamo
tudi celice s predpono KR in pripono E,
na primer KR-1100AE, ki so enake veliko¬
sti kot celice N-700AR, a slabše prenašajo
tokovne obremenitve.

Obstajajo pa tudi izjeme, ki se ne drži¬
jo predpisanega načina označevanja. Do¬
kaz za to so celice RC2000, ki jih na veliko
uporabljamo za pogon večjih električno
gnanih modelov. Posebno oznako RC so
prve imele N-1700SCRC, ki so bile pred¬
hodnice današnjih celic. Očitno se je San-
yo odločil skrajšati oznako in tako smo
dobili celice RC2000 in končno še njiho¬
ve naslednice RC2400.

Notranja upornost celic

Pomembna karakteristika celice je
njena impedanca, bolj znana kot notranja
upornost, ki jo podajamo v miliomih
(mfi). Od notranje upornosti celice je od¬
visno, kako dobro prenaša tokovne obre¬
menitve. Vpliva pa tudi na zmožnost spre-

12

februar 2001 TIH. 6

MODELARSTVO

jemanja naboja. Višja je notranja upornost, počasneje moramo
polniti baterije.

Če si zamislimo celico kot steklenico z energijo, bi bil volu¬
men steklenice ekvivalenten kapaciteti celice, širina vratu stekle¬
nice pa bi predstavljala notranjo upornost. Pri celici z visoko
upornostjo (ozkim vratom) se energija težko pretaka v količinah,
ki jih zahteva motor.

Celice, primerne za električni pogon, imajo torej nizko notra¬
njo upornost, so učinkovite in nekoliko manj občutljive za čez¬
merno polnjenje ter druge vrste zlorab. Standardne celice imajo

Diagram 1

Čas [min]

Diagram 2

10

15 20 25

Tok [A]

30

35

40

najvišjo notranjo upornost, celice, namenjene hitremu polnjenju,
imajo najnižjo upornost, celice z višjo kapaciteto pa so nekje
vmes. V tabeli so navedene dimenzije in notranje upornosti neka¬
terih celic. Upornost baterije je enaka vsoti upornosti posameznih
celic, tako ima baterija sedmih celic RC2000 upornost 27 mQ.

Padec napetosti celice

Nominalna napetost celice znaša 1,2 V, napetost sveže napol¬
njene celice pa je nekoliko višja. Pod obremenitvijo napetost celi¬
ce pade delno zaradi notranje upornosti, delno zaradi samega
praznjenja. Potek napetosti celice Ni-Cd med praznjenjem s prib¬
ližno konstantnim tokom prikazuje diagram 1. Padec napetosti
na posamezni celici A U (V)  zaradi notranje upornosti izračuna¬
mo z uporabo Ohmovega zakona tako, da preprosto množimo
notranjo upornost celice R  (ti) s tokom obremenitve I (A).

AU = RI[V ]

Diagram 2 prikazuje odvisnost padca napetosti zaradi notra¬
nje upornosti od tokovne obremenitve. Pri nižji notranji uporno¬
sti bo manjši tudi padec napetosti, oziroma obratno, pri višji
upornosti celice bo padec napetosti večji, napetost baterije bo
nižja, zato bo manjše tudi število vrtljajev motorja. Zaradi nižjih
vrtljajev bosta manjši tudi poraba motorja in moč.

Segrevanje celice

Notranja upornost celic je tudi vzrok za njihovo segrevanje
pod obremenitvijo. Koliko se bodo celice med poletom segrele,
je odvisno od porabe elektromotorja in notranje upornosti. Iz¬
gubljena moč P (W),  ki se pretvori v toploto in segreva celice, je
enaka produktu kvadrata toka I (A)  in notranje upornosti R (Q).

p = ri 2 [w]

V tabeli so dodane relativne vrednosti izgub pri različnih to¬
kovih. Slednje dobimo, če množimo notranjo upornost celice R
(Q) s tokom I (A)  in dobljeno vrednost delimo z nominalno nape¬
tostjo U (V).

Rl

U

■100%[%]

Diagram 3 prikazuje odvisnost dejanske moči celic od tokov¬
ne obremenitve, oziroma odstopanje od moči idealne celice z
upornostjo 0 Cl.  Pri celicah z visoko notranjo upornostjo so izgu¬
be večje, zato je večje tudi odstopanje. Glede na to, da izgube na¬
raščajo s kvadratom toka, se bodo celice pri manjših tokovnih
obremenitvah bistveno manj grele. Notranja upornost celic N-
1000SCR znaša 4,5 m£2. V 7-celičnem paketu je skupna upornost
32 mfi. Če to vrednost pomnožimo s kvadratom toka, na primer
25 A, bo izguba moči v pogonskem paketu enaka 20 W. Nič čud¬
nega, da je baterija po poletu topla! V primeru kratkega stika ste¬
če zaradi nizke notranje upornosti celice zelo velik tok, celica se
močno segreje in jo vročina lahko uniči ali celo povzroči požar.
Čezmerno segrevanje celice lahko tudi nekoliko skrajša njeno
življenjsko dobo.

Diagram 3

Hlajenje celic

Hlajenje baterije v modelu v večini primerov ni kritično. Če je
mogoče, vseeno zagotovimo dostop zračnega toka, da jo hladi.
Kljub hlajenju bo baterija po končanem poletu dokaj topla. Po
pristanku baterijo vzamemo iz modela in jo polnimo zunaj mode¬
la. Ta način je boljši od uporabe priključka za polnjenje, ki omo¬
goča polnjenje baterije v modelu. Običajno uporabljamo vsaj dva
baterijska paketa, da bolje izkoristimo čas na letališču in hkrati
razširimo delovni cikel, ki jima omogoča, da se nekoliko ohladita.

S povečanjem temperature se poveča upornost celice, zato
vroča celica med polnjenjem sprejme manj energije in je potem
tudi manj odda. Polnjenje vroče baterije lahko prav tako nekoliko
skrajša njeno življenjsko dobo, zato jo pustimo, da se ohladi, pre¬
den jo znova napolnimo. Hlajenje vročih baterij lahko pospešimo
z majhnim 12-voltnim ventilatorjem, ki ga namestimo na plastič¬
no cev in vanjo vstavimo baterijo.

TTET 6  februar 2001

13

Timovo izložbeno okno

Lockheed Martin F-l 17 nighthawk
(Revell, kat. št. 04545, M 1 : 48)

BOGDAN JAZBEC

Agusta A-109 KM

(Revell, kat. št. 04456, M 1 : 72)

JURE MIUEVIČ

Srednji helikopter agusta A-109, na¬
slednik lahkega helikopterja A-105, je pr¬
vič poletel 4. avgusta 1971. To je bil prvi
dvomotorni helikopter, ki je bil v celoti
načrtovan, skonstruiran in narejen v Itali¬
ji. Iz osnovnega A-109 A je zraslo dosti ci¬
vilnih in vojaških različic; dva A-109 C (ci-
vile) sta letela tudi pri nas. A-109 KM je
zadnja vojaška izpeljanka osnovnega mo¬
dela; podvozje je fiksno, kar omogoča trše
pristanke, motorja sta močnejša in prila¬
gojena vročemu ali redkejšemu ozračju,
nosi lahko več oborožitve in ima izpopol¬
njeno elektroniko. Drugi različici modela
K sta A-109 KN, vojaški mornariški heli¬
kopter, ter A-109 K2, namenjen nalogam
gorskega reševanja.

Po slovitem concordu je F-l 17 »nočni
sokol« nedvomno najbolj prepoznavno le¬
talo, ki je burilo duhove že od samega za¬
četka. Ko javnost še ni vedela za projekt
»nevidnega letala« (sprva so nighthavvki
zaradi tajnosti letali samo ponoči), so naj¬
bolj zagrizeni opazovalci že postregli s pr¬
vimi nejasnimi fotografijami letala, ki jih
je s pridom uporabil ameriški proizvaja¬
lec Testors. Ta je poleti 1986 izdal make¬
to, ki je v hipu postala največja prodajna
uspešnica.

Oktobra 1989 je isti proizvajalec na
trgu ponudil še F-l 17 v merilu 1 : 32, in to
sedem mesecev pred javno predstavitvijo
letala, 21. aprila 1990. Monogram je leta
1991 predstavil maketo, ki jo je opremil s
fotojedkanimi delci. Maketa je bila za tisti
čas odlična, vendar so se standardi z leti
spreminjali. Da bi ohranili njeno zanimi¬
vost, so jo vključili v svoj program pomla¬
jevanja, ki se imenuje Pro Modeler. Make¬
ta je bila deležna številnih izboljšav in kot
taka predstavljena na niirnberškem sejmu
leta 1996. V Revellovi embalaži je ugleda¬
la luč sveta lani.

Sestavljanka vsebuje 127 delov, od
tega 14 prozornih in 28 fotojedkanih de¬
lov. To je izvedba Pro Modeler, ki ima 43
novih ali popravljenih delov. Med njimi
zasledimo obtežena kolesa, bombni jašek
z vsemi pritiklinami, nov sedež aces 2, la¬
sersko vodeno bombo GBU 10 z glavo Mk
84, figuri pilota in mehanika ter še omeje¬
valnih koles (cokle). Deli so brizgani v čr¬
ni plastiki, tako da se začetnikom ni treba
ukvarjati z barvanjem.

Načrt je natančen in pregleden. Na
dvanajstih straneh in 45 sličicah je razlo¬
žen potek sestavljanja, čeprav so navodila
bistveno skromnejša kot pri ameriški raz¬
ličici. Nalepke so brez pripomočka micro
sol (Microscale) uporabne pogojno. Deli
makete dokaj dobro nalegajo. Potrebno je
le kitanje ob spoju kril in trupa ter na
repnih površinah.

Z gradnjo se bo soočil vsakdo sam. Po¬
magam pa vam lahko z nekaj nasveti pri
odpravi pomanjkljivosti z načrta. Pozicij¬
ske luči na krilu je treba pobarvati pred
vgradnjo. Leva je rdeča, desna zelena. Po¬
zicijski lučki na trupu zgoraj in spodaj sta
rdeči. Za model je predvidena 50-gramska
utež. Manj balasta bo treba, če ga boste
vstavili z delom 30, ki je na skrajnem
sprednjem delu makete. Lestev aluminija¬
ste barve za vstop v letalo je na krožnih
členkih črna. Rob pilotske kabine je v nas¬
protju s temnosivo notranjostjo alumini¬
jast, razen delov ključavnice kabine, ki so
črni. Nejasna je ponazoritev montaže na¬
lepk na bombe GBU 10. Štiri nalepke št.
47 namestite na krilca bombe, štiri nalep¬
ke št. 34 pa na glavo Mk 84 med krilci.
Ker je barva na nalepkah 34 preveč inten¬
zivna, je bolje, če ta del prebarvate z rde-
čerjavo barvo.

Škoda, ker so se pri prenovi makete
izognili bombi GBU 27, ki je specialno

Maketa ima zelo prepričljivo in bogato
panelizacijo, kar je značilnost Revellovih
izdelkov v zadnjih letih. Vajen Revellovega
zelo svobodnega pojmovanja merila make¬
te sem bil tokrat prijetno presenečen.
Mere in obrisi A 109 KM ravno padejo v
območje še nekako znosne napake. Maketa
je tako za kakšne 3-4 mm predolga, kar je
pri slabih 16 cm dolžine za silo dopustno,
razpon rotorja pa je za dobra 2 mm pre¬
majhen. Vse stabilizacijske površine na no¬
silcu repa so nameščene približno 3 mm
preveč proti nosu makete. Vse te napake

videza ne kvarijo dosti, natančneži pa jih
lahko odpravimo brez posebnih težav. Ma¬
keta se zelo lepo sestavlja in kitanje skoraj
ni potrebno. Vse prozorne površine je mo¬
goče pritrditi, ko je maketa že sestavljena
in pobarvana, kar nam prihrani zamudno
maskiranje. Priporočljivo je odstraniti dve
krhki anteni in varovalo rotorja pod spod¬
njim delom nosilca repa ter jih spet prile¬
piti, ko je maketa že pobarvana.

Žal barvne sheme najnovejše vojaške
različice A-109 KM nisem mogel preveri¬
ti, ker kljub obsežnemu brskanju po splet¬
nih straneh razen nekaj proizvajalčevih
fotografij nisem našel nič drugega. Južna
Afrika je leta 1999 naročila 30 helikopter¬
jev tega tipa, s katerimi bi zamenjala osta¬
rele alouette III, vsi pa naj bi bili dobavlje¬
ni do leta 2002. Na spletni strani proizva¬
jalca sem našel le nekaj ne ravno jasnih fo¬
tografij prototipa ter risbo helikopterja.
Po teh skopih podatkih sodeč je Revell
svoji starejši maketi A-109 K2 švicarske
reševalne službe
REGA preprosto
dodal še nekaj de¬
lov in oborožitev.
Razlike so vidne
predvsem okoli iz¬
stopnih šob motor¬
ja, ki so na vojaški
različici izvedene
popolnoma druga¬
če. Barvna shema
je zelo verjetno
(zopet) čista špe¬
kulacija. Nalepke
so zadovoljive ka¬
kovosti, posebej pa
velja pohvaliti lepo
odtisnjeno instru¬
mentno ploščo.

A-109 KM ima sicer nekaj napak, ven¬
dar jih dobre strani več kot odtehtajo.
Navdušenci nad Agustinimi helikopter¬
ji bodo morda počakali na potrditev barv¬
ne sheme s kakšno fotografijo, medtem
pa se bodo tolažili z Revellovo maketo
A-109 K2.

Naj dodam še dva spletna naslova s fo¬
tografijami in podatki: http://www.agu-
sta.it/default.asp (podjetje Agusta) in
http://www.modellhelikopter.ch/agusta
bilder.htm (A-109 K2 REGA). Maketo pri¬
poročam.

orožje, zasnovano
prav za to letalo.

Slika na škatli tudi
obeta, da bomo
lahko izdelali ma¬
keto letala, ki je so¬
delovalo v zalivski
vojni, vendar so
nalepke le za leta¬
la iz oporišč v
ZDA in iz leta
1997, pa še njiho¬
va kakovost ni za¬
dovoljiva.

Če zanemarimo
navedene pripom¬
be, lahko sklene¬
mo, da je to make¬
ta, ki je vredna svo¬
jega denarja, saj je več kot trikrat cenejša
kot npr. v Angliji. Gradnja ni za popolne

začetnike, vsi drugi pa z njo ne bi smeli
imeti večjih težav.

14

februar 2001 TEE.' 6

MODELARSTVO

Pilatus PC-9 na gumo

MARJAN KLENOVŠEK

Šolsko letalo naše vojske pilatus PC-9
smo podrobno predstavili že v prejšnjih
številkah letošnjega letnika Tima. Objavili
smo tudi načrt za radijsko vodeni model
in napotke za izdelavo makete. Tokrat
smo pripravili načrt manjšega modela
tega letala s pogonom na gumo.

Model je izdelan v merilu 1 : 25. Grad¬
nja je preprosta, osnovno gradivo pa je
balza, ki jo najdemo v domači delavnici ali
pa jo kupimo v najbližji trgovini z mode¬
larskim materialom. Tam bomo dobili
tudi plastični propeler za modele s pogo¬
nom na gumo. Običajno ga dobimo sku¬
paj z gredjo in deli za podvozje modela.
Njegov premer naj bo od 150 do 200 mm.

Model pilatusa PC-9 nima podvozja
(oz. ima uvlečeno). Vzrokov je več: pod¬
vozje poveča težo modela in njegov zrač¬
ni upor, pri pristankih pa je pogosto
vzrok poškodb modela. PC-9 ima podvoz¬
je vrste »tricikel«, zato bi morali zaradi
razmeroma velikega premera propelerja
noge podvozja celo podaljšati, kar bi mo¬
delu kazilo videz.

Izdelava modela

Zaporedje izdelave sestavnih delov
modela pravzaprav ni pomembno, običaj¬
no pa najprej gradimo krilo. Izdelano je iz

1,5 mm debele balze in ima profil uvite
plošče. Iz balzove deščice izrežemo vse
tri osnovne dele krila. Ploščate dele izre¬
žemo zadaj nekoliko preširoke (črtkane
črte na načrtu) in jim na sprednjem robu
prilepimo smrekove letvice 1,5 x 3 mm.
Ko se lepilo posuši, z brušenjem oblikuje¬
mo sprednji rob smrekovih letvic. S tem
si prihranimo težave, ki bi jih imeli, če bi
morali oblikovati sprednji rob sestavlje¬
nega krila. Za rebra krila iz 3 mm debele
balze izrežemo pet letvic 85 x 7 mm ter
dve letvici iz 2 mm debele balze. Letvice
spnemo z bucikami in jih obrusimo tako,
kot je narisano na načrtu. Krilo sestavimo
na šablonski deski. Na kos papirja nariše¬
mo krilo s pravilnimi oznakami položaja
reber. Risbo prilepimo na šablonsko de¬
sko, jo prekrijemo s papirjem »peki« in z
bucikami na desko pritrdimo rebra na
skrajnih koncih. Tako med bucikami osta¬
ne dovolj prostora za balzove plošče. Na
rebra nanesemo tanek sloj belega lepila in
nanje prilepimo plošče. Da te pravilno na-
legajo na rebra in da se ne poškodujejo, si
pri lepljenju pomagamo s pomožnimi le¬
tvicami iz smrekovine ali trše balze 5x5
mm z že nameščenimi bucikami. Ko se le¬
pilo posuši, dele krila snamemo z deske
in odbrusimo odvečne spodnje dele re¬

ber. Rebra na stikih srednjega dela krila z
obema stranskima deloma obrusimo tako,
da sta konca kril dvignjena za približno
27 mm. Lahko sta dvignjena tudi nekoliko
več, ali pa manj. Pomembno je, da je V-
lom krila na obeh straneh enak! Vse tri
dele krila zlepimo, odrežemo odvečno
balzo na zadnjem robu ter krilo obrusimo
in polakiramo z razredčenim prozornim
nitrolakom (slika 1).

Navpični in vodoravni rep modela
izdelamo iz kosov lahke, 2 mm debele
balze. Nepremične dele repov (stabiliza¬
torje) in krmila povežemo s kratkimi
koščki bakrene žice 0 0,4 mm. Luknji¬
ce za žične povezave naredimo z bucika¬
mi. Na koščke žice kanemo drobne kaplji¬
ce cianoakrilatnega lepila in jih najprej
prilepimo v stabilizatorje. Nato določimo
natančen položaj luknjic še na krmilih in
dele repov sestavimo (slika 2). Oba repa
obrusimo in polakiramo z razredčenim
nitrolakom.

Osnovni del trupa izrežemo iz 3 mm
debele balze, ki je lahko nekoliko trša, saj
mora prenašati sile, ki jih povzroča navita
guma. V sprednjem delu osnovne plošče
trupa izrežemo luknjo za obtežitev in jo
na obeh straneh zapremo z bočnima opla-
tama iz 1,5 mm debele balze. Skrbno izpi¬
limo utora za krilo in vodoravni rep, nato
pa na zgornjo stran zadnjega dela trupa
prilepimo smerni rep in njegov trikotni
vodilni del iz balze 1 mm. Na spodnjo
stran prilepimo ščitnik zadnjega dela tru¬
pa iz balze 1,5 mm. Nosilec ležaja gredi
propelerja izdelamo iz trše balze debeline
10 mm. Vanjo izvrtamo luknjo za ležaj in

Slika 1. Uviti profil krila zagotavlja že nekaj ustrezno oblikovanih
reber.

Slika 2. Krilo in oba repa so obrušeni in polakirani.

Slika 3- Trup modela je sestavljen in pripravljen za montažo no¬
silnih površin.

Slika 5. Pobarvan model je prav privlačen za oko.

TIKr 6  februar 2001

15

nosilec prilepimo na nos trupa tako, da os
vrtenja propelerja oklepa kot -3° z
vzdolžno osjo trupa. Iz jeklene žice 0 0,8
mm izdelamo kljukico za pritrditev gume
in jo prilepimo v spodnji del nosilca iz 5
do 6 mm debele balze, nosilec pa nato
zgoraj okrepimo še s koščkom balze 4
mm. Nosilec obrusimo in ga prilepimo na
zadnji del trupa. Trup je tako sestavljen;
obrusimo mu robove in ga polakiramo
(slika 3).

Vsi deli modela so pripravljeni in jih
lahko sestavimo. V utor trupa najprej pri¬
lepimo krilo. Pri tem pazimo, da je krilo
res pravokotno na navpično in vzdolžno
os trupa. Ker ima krilo nastavni vpadni
kot približno 3°, moramo trup pod krilom
zapreti s kosom 3 mm debele balze. V
utor v zadnjem delu trupa vzporedno s
krilom prilepimo vodoravni rep, nato pa
dodamo še oba trikotna usmerjevalnika iz
1 mm debele balze. Sestavljen model nato
prelakiramo in obrusimo. Za drugo lakira¬
nje uporabimo razredčeni nitrolak, ki
smo mu dodali nekaj smukca. Če hočemo,
da bo model lahek, to osnovno lakiranje
povsem zadošča. Model je seveda videti
povsem drugačen, če ga pobarvamo, kot
so pobarvana prava letala. Barvne sheme
naših »devetk« so bile objavljene v 1. in 2.
številki TIM-a, in izbira je res pestra. Ne
nanašajte predebelih slojev barve, ker se s
tem teža modela bistveno poveča! Moj
model je polakiran in s propelerjem vred
tehtal 23 g, pobarvan pa tehta že 35 g. Z
računalnikom in barvnim tiskalnikom si
lahko izdelamo tudi nalepke z oznakami.
Zaradi neobstojnih barv moramo nalepke
zaščititi s prozornim lakom, nato pa jih
izrežemo in prilepimo na model. S tankim
proti vodi odpornim črnim flomastrom
na krilu narišemo krilca in zakrilca ter po¬
krove podvozja, nato pa na model name¬
stimo gred in propeler. Iz 1/8" široke
gume FAI TAN II ali podobne si pripravi¬
mo splet s štirimi nitmi gume. Splet naj
bo 10 do 15 mm daljši, kot je razdalja med
zanko na gredi in pritrdilno kljukico.
Splet namažemo z ricinusovim ali silikon¬
skim oljem in ga pripnemo na model. Pre¬
verimo položaj težišča in v prostor za ob¬
težitev dodajamo šibre, dokler težišče ni
23 mm za sprednjim robom krila. Prostor
zapolnimo z vato, ga zapremo s koščkom
balze in model je gotov (slika 4) ter pri¬
pravljen za prvi poskusni let. Regliramo
ga po običajnem postopku. Najprej zre-
gliramo model brez navijanja motorja,
nato pa gumo navijamo sprva manj, in
če model leti brezhibno, število navojev
povečujemo.

Kljub temu da je model majhen, dokaj
dobro leti, zato svetujem, da ga spuščate v
mirnejšem vremenu in na travniku, ne pa
na parkirnem prostoru pred hišo!

Novo na trgu

V trgovini Mantua model so izpopol¬
nili ponudbo na področju slow-fly in
park-fly. Na voljo so modeli, pogoni in os¬
tali pribor, kot so motorji, baterije in
RV-naprave. Pogonski kompleti iz mode¬
larske hiše Scorpio (www.scorpio.it) vse¬
bujejo motor, prenos in letalski vijak. Za
6-voltni motor vrste 400 s prenosom
2,4 : 1 je na voljo Aeronautov vijak veli¬
kosti 9,5 x 6" (5500 SIT) ali zložljivi vijak

9 x 5 "  za tisoč tolarjev več. Za motor veli¬
kosti 280 imajo prenos 3 : 1 in vijak APC

10 x 7". Vse to lahko dobite tudi po kom¬
ponentah. Za motor 6 V boste odšteli
1100 SIT, za prenos 1550 SIT, za nastavek
450 SIT in za vijak APC 1750 SIT.

ALBATROS DV

HURRICANE MK1

Primerna modela vrste slow-fly za motor
280 sta leteči maketi hurricane Mk 1 in al¬
batros DV. Narejena sta iz stiropora, eks-
pandiranega v kalupu tako, da je gradnja
trdnejša. Cena je za oba enaka in znaša
16.700 SIT. Hurricane ima razpetino kril
okoli 1 m in tehta 330 g. Dvokrilnik alba¬
tros je manjši (880 mm) in nekoliko lažji
(310 g). Pri obeh modelih dobite v kom¬
pletu tudi že zobniški prenos. Za napaja¬
nje uporabljata baterijo Ni-Cd 7 x 300 s
sedmimi celicami kapacitete 300 mAh, ki
stanejo 2800 SIT. Lahko pa dobite posa¬
mezne člene in si baterijo zlotate sami.
Členi Ni-Mh s kapaciteto 250 ali 280 mAh
so po 500 SIT.

MISS CHIEF

Iz serije park-fly so dobili model miss
chief - dvokrilnik klasične gradnje iz bal¬
ze in prekrit s folijo. Poganja ga motor
400 s prenosom. Model ima razpetino
okoli 1 m, masa polno obremenjenega pa
znaša 900 g. Stane 26.900 SIT.

BEETLE

V slovenskem modelarskem prostoru se
je uveljavila kategorija modelov avtomo¬
bilov »hrošč« na motor z notranjim zgore¬
vanjem. Novi hrošč je dobil tudi obliko
novega vozila z imenom beetle. V kom¬
pletu je prav vse od modela z motorjem,
RV-naprave do pribora za štart. Cena je
69.900 SIT.

Mantua model, C. Andreja Bitenca 36,
1000 Ljubljana, tel.: (01) 512-50-46,
e-pošta: mantua@mantua-model.si

AKUMULATORJI SANYO RC3000H

Novi akumulatorji Ni-MH Sanyo RC3000H
omogočajo do 50 %  daljši čas vožnje mo¬
dela na električni pogon. Na voljo so v
novi prodajalni modelarskih izdelkov
Mibo modeli po zelo ugodni ceni 1240
SIT.

Mibo modeli, d. o. o., Stara cesta 10,
1370 Logatec, tel.: (01) 750-90-60,
e-pošta: mibo.modeli@siol.net

TIMOVI OGLASI

PRODAM dve lokomotivi, deset va¬
gonov, več kot 150 elementov prog in
11 kretnic male železnice. Cena je
ugodna!

Matej Božič
Vrhpolje 17
5271 Vipava

Tel.: (05) 36-65-809 ali (031) 200-701

UGODNO PRODAM RV motorni akro¬
batski model calypso z razpetino 1750
mm za motor 10 cm 3 . Model je v lete¬
čem stanju.

Franc Božič
Vrhpolje 17
5271 Vipava

Tel.: (05) 36-65-809 ali (031) 815-789

26

februar 2001 6

Svetilka

BLANKA KREN, JANEZ AVSEC

Pred vami so navodila in načrt za izdelavo svetilke, ki je za¬
snovana tako, da jo lahko postavite k postelji na nočno omarico
ali jo pritrdite na steno, če v bližini nimate omarice.

Pri poslikavi svetilke imate proste roke. Barvo in motiv izberi¬
te sami in jo okrasite po svoji želji. Na slikah si lahko ogledate dva
primera poslikave.

Svetilko lahko izdelate pri pouku tehnične vzgoje v šestem
razredu, poslikate pa pri likovni vzgoji.

Gradiva:

- vezana plošča 4 mm, vezana plošča 8 mm, lepilo za les UHU
coli, akrilna barva za les, malo klecno stikalo, vtič, okov za
žarnico in dvožilni kabel.

Orodje in pripomočki:

- merilno in zarisovalno orodje: svinčnik, ravnilo, šestilo;

- orodje za obdelavo: povratna žaga, električni brusilnik, bru¬
silni papir čopič.

Navodila za izdelavo

Najprej pripravimo vsa potrebna gradiva in orodje za izdela¬
vo svetilke, da bo delo lažje in hitreje potekalo.

Stranski stranici svetilke prerišemo na vezano ploščo debeli¬
ne 4 mm, dno oziroma pokrov pa na vezano ploščo debeline 8
mm in jih natančno izrežemo s povratno žago. Na električnem
brusilniku poravnamo robove in z brusilnim papirjem zgladimo
ploskve. Tako pripravljene dele zlepimo in počakamo, da se po¬
sušijo.

Svetilko najprej prebarvamo z osnovno barvo, nato jo po želji
poslikamo. Izbiramo lahko med živalskimi motivi, junaki iz ri¬
sank, stripov ali podobno. V skrajnem primeru lahko uporabimo
tudi nalepke z različnimi motivi, vendar svetilka tedaj ne bo tako
izvirna.

Sledi montaža električnih elementov. Stikalo in vtič montira¬
mo na kabel, katerega prosti konec povežemo z okovom. Kupi¬

mo lahko tudi že pri¬
pravljen kabel z vti¬
čem. Privijemo še
žarnico in napeljavo
priključimo na vir
električne napetosti.
Zaradi varnosti naj
vezavo najprej preve¬
ri in preizkusi učitelj.
Okov privijemo na dno svetilke in izdelek je kon¬
čan. Če bomo svetilko imeli na steni, jo pritrdimo z
močnejšim lesnim vijakom in zidnim vložkom.


TTET 6  februar 2001

27

Brezplačna elektronska pošta

MIHA ZOREC

Uporaba elektronske pošte se je že
tako razmahnila, da skorajda ni uporabni¬
ka računalnika, ki ne bi vedel vsaj, kaj je
to. Še posebno je k temu pripomogla aka¬
demska računalniška mreža Arnes, kjer
lahko učenci, dijaki, študenti, učitelji,
profesorji ... dobijo brezplačni (plačevati
je treba le lokalne telefonske impulze, ni
pa naročnine na internet) dostop do in¬
terneta in naslov elektronske pošte.
ARNES omogoča cenejši dostop do inter¬
neta v izobraževalne in raziskovalne na¬
mene, zato komercialna dejavnost v tem
omrežju ni dovoljena. Vendar pa ta ugod¬
nost velja le do zaključka šolanja oziroma
dela v izobraževalnih ustanovah. Kaj pa
potem? Ena možnost je najem dostopa do
interneta pri kakem od številnih komer¬
cialnih ponudnikov internetnih storitev.
Če pa uporabljate internet le občasno in v
ta namen obiskujete knjižnice ali spletne
kavarne, lahko uporabite brezplačno sto¬
ritev nekaterih internetnih podjetij -
brezplačno elektronsko pošto. Marsikate¬
ro internetno podjetje ponuja tudi druge
storitve (npr.: brezplačni prostor na nji¬
hovem strežniku za objavo spletnih stra¬
ni), vendar pa je med vsemi prav brez¬
plačna elektronska pošta najbolj priljub¬
ljena. Resnici na ljubo pa moramo pri¬
pomniti, da nič ni zastonj, še posebno ne
v zahodnem svetu. Če želimo uporabljati
te »brezplačne« storitve, se moramo spri¬
jazniti z reklamnimi oglasi, ki se ves čas
prikazujejo na zaslonu. Res pa je tudi, da
je to malenkost v primerjavi s tem, kar
nam elektronska pošta ponuja.

Veliko internetnih podjetij ponuja
brezplačno elektronsko pošto, v svojo po¬
nudbo so jo vključila celo nekatera naša
internetna podjetja. Zaradi široke ponud¬
be in povezljivosti z drugimi okenskimi
programi (NetMeeting) si bomo podrob¬
neje ogledali Microsoftov Hotmail. To je
nekakšna spletna različica znanega pisar¬
niškega programa Outlook. Poleg elek¬
tronske pošte imamo na voljo tudi belež¬
nico naslovov, koledar za časovno organi¬
zacijo dela itd. Z vpisom v Hotmail si po¬
leg elektronske pošte pridobimo tudi pot¬
ni list (Passport), ki poleg vstopa v Hot¬
mail omogoča tudi namestitev enostavne¬
ga programčka za spletni klepet - MSN
Messenger. S tem programčkom, ki je na
voljo tudi v slovenski različici, lahko kli¬
čemo in v živo klepetamo z ljudmi po
vsem svetu. Klepetamo lahko na običajni
način - s tipkanjem sporočil ali kar prek
mikrofona in slušalk (zvočnikov). Če nam
tudi to ni dovolj, lahko s pomočjo Mes-
sengerja povabimo prijatelje k uporabi
multimedijskega komunikacijskega pro¬
grama NetMeeting.

Brezplačna e-pošta Hotmail

Do Microsoftove brezplačne elektron¬
ske pošte Hotmail pridemo prek portala

www.msn.com, ki je nekakšna osrednja
Microsoftova spletna stran (slika 1). Por¬
tal ne po videzu in ne po vsebini ni nič
posebnega. Na njem najdemo obvezni is¬
kalnik, meni z glavnimi vsebinami (med
njimi je tudi »vroča pošta«, Hotmail), levo
je seznam imenikov, v sredini novičarski
del, desno pa najnovejša domislica - Mes-
sage center (sporočilno središče). Sled¬
njega si bomo podrobno ogledali v na¬
slednji številki Tima.

Preden začnemo uporabljati Hotmail,
se moramo seveda včlaniti. Po pritisku na
gumb Hotmail se odpre Hotmailova
vstopna stran. Če še nismo včlanjeni, v ok¬
virčku New user  (Novi uporabnik) klikne¬
mo na povezavo Sign up neu>  (Nova včla¬
nitev). Ob naslednjem obisku bomo v po¬
lje Sign in name  vpisali ime, s katerim se
prijavljamo v Hotmail, v polje Passivord
pa geslo ter pritisnili na gumb Sign in
(prijavi).

Po prijavi v Hotmail se odpre poštni
predal lnbox,  v katerem nas pričaka poz¬
dravno pismo z naslovom Welcome New
User (Dobrodošel, novi uporabnik). Če si
to stran oziroma njen meni dobro ogleda¬
mo, vidimo, da imamo na voljo celo več,
kot potrebujemo za običajno delo. Poleg
poštnega predala Inbox  in strani za se¬
stavljanje novih sporočil Compose  imamo
še beležnico z naslovi Address Book,  stran
za delo z mapami Folders,  koledar za orga¬
nizacijo dela Calendar...

Poštni predal

Osrednji del te strani (slika 2) je sez¬
nam prejete pošte, nad katerim so trije
gumbi za osnovno delo. Prvi omogoča
brisanje pošte (Delete),  drugi pošiljanje
več pisem hkrati (Block sender),  skrajno
desno pa je gumb za premikanje pošte v

določeno mapo (Move to).  Pred vsako vr¬
stico s prispelo pošto je potrditveno po¬
lje, s katerim izberemo pisma, ki jih želi¬
mo zbrisati, poslati ali prestaviti.

Delo s prispelo pošto

Delo s prispelo pošto je sila prepro¬
sto. S klikom na ime pošiljatelja (slika 2) v
stolpcu From  (Od) se prikaže vsebina pi¬
sma (slika 3). Na vrhu vidimo podatke o

pošiljatelju - njegovo ime in elektronski
poštni naslov, ki ga lahko s povezavo Save
Address  (Shrani naslov) shranimo v belež¬
nico naslovov. Sledi elektronski naslov
prejemnika, naslov pisma (Subject),  v vr¬
stici Date  (Datum) pa izvemo, kdaj po lo¬
kalnem času pošiljatelja je bilo pismo po¬
slano. Pod temi osnovnimi podatki pris¬
pelega pisma je vrstica z gumbi za nadalj¬
nje delo, pod njo pa lahko preberemo
vsebino pisma. Pod vsebino pisma je še
gumb Move To  (Premakni v), s katerim
lahko pismo prestavimo v poljubno, prej
pripravljeno mapo (gumb Folders).  To
pride še posebno prav, če si dopisujemo z
velikim številom različnih ljudi, saj lahko
na ta način pošto uredimo hitro in
pregledno.

Vrstica z gumbi ima vse potrebno za
delo s pošto. Če želimo odgovoriti na pi¬
smo, pritisnemo na gumb Reply  (Odgovo¬
ri). Če je bilo pismo poslano več osebam
hkrati, lahko tudi odgovor pošljemo vsem
hkrati. V tem primeru uporabimo gumb
Reply Ali  (Posreduj vsem). Z gumbom
Forivard  pismo posredujemo naprej, ali
pa ga zbrišemo z gumbom Delete.

Vsekakor bomo najpogosteje uporabi¬
li gumb Reply  (Odgovori), s katerim pri¬
kličemo stran za pisanje odgovora. Ta je

28

februar 2001 TTIL 6

prav takšna kot stran za pisanje novega
sporočila (slika 4). Razlika je le v tem, da
se samodejno vpiše naslov prejemnika
(naslov, od koder je pismo prišlo) in na¬
slov pisma, pred katerim se pojavi oznaka
Re, ki pove, da gre za odgovor. V večjem
okencu spodaj nas čaka utripajoča kazal¬
ka (kurzor), pod katero je vsebina preje¬
tega pisma. Te ponavadi ne brišemo in
odgovor začnemo pisati nad njo. S tem
ohranimo celoten potek dopisovanja, kar
pride še kako prav pri pomembnejšem in
dalj časa trajajočem dopisovanju.

Pošiljanje odgovora sprožimo s kli¬
kom na gumb Senci  (Pošlji). Prikaže se
stran, kjer še enkrat preverimo naslov
prejemnika in z gumbom OK  odpošljemo
odgovor.

Novo sporočilo

Če želimo napisati novo sporočilo,
kliknemo na gumb Compose  (Sestavi) v
glavni menijski vrstici (slika 1). Prikaže se
stran z obrazcem za pošiljanje novega
sporočila (slika 4). Njegovo najpomem¬
bnejše polje, ki ga moramo še posebno
skrbno izpolniti, je polje To  (Za). Vanj na¬
mreč vpišemo naslov prejemnika. Če je ta
napisan pravilno, bo naslovnik pismo pre¬
jel, sicer pa se bo za vedno izgubilo v sve¬
tovnem medmrežju. Naslov elektronske
pošte prejemnika lahko z gumbom Insert
Address  prikličemo iz beležnice naslovov
(slika 5). Na seznamu naslovov poiščemo
naslovnika (enega ali več), izberemo us¬
trezna potrditvena polja in z gumbom OK
izbiro prenesemo v naslovna polja
sporočila.

Pismu tudi ne smemo pozabiti napisa¬
ti naslova, ki ga vpišemo v polje Subject
(Naslov). Pod njim sta še dve polji, ki pa
nista tako zelo pomembni in ju redkeje
uporabljamo. Prvo z imenom Cc  služi za
vpis naslovov oseb, katerim želimo pismo

j tJaitov |4J Kip/A*12fd I«w12 holm* mm corVc* t.Vp.tmai/8075

ffISff S  H ot m a i r miha

zorocxijhotmaii.com

”2 C* P»* : Prrmave

sr

1 Click the Brovvse button to select the Gle that you want to
attach. or typ c the path to the file in the  box below

Attach File | *

2 Click the Attncli to Mossago button.

The transfer of an altached file may require 30 seconds to
up to 10 minules.

Att ach lo Messege |

Notica:  Attachmonts aro au tomadcally seanned for

vinsits uting tUlhfiff

3 Repeat Steps 1 and 2 to attach addmona! files Click the
Done button to retum to your message


©

Cuirent total - 142K

Disclnimei: The McAfee com virus scanner may n<
detect ali known viruses and vanants Please be awa

ar 1 2 3

poslati v vednost, v polje Bcc  pa vpišemo
naslove oseb, ki jim želimo poslati vljud¬
nostno kopijo sporočila.

Tako kot pri drugih poštnih progra¬
mih je tudi pri Hotmailu mogoče sporoči¬
lom pripenjati razne datoteke. Stran za
pripenjanje datotek (slika 6) odpremo z
gumbom Attachments  (Priponke) in v po¬
lje Attach File  (Pripni datoteko) vpišemo
pot do datoteke in njeno ime (npr.: a:be-
sedilo.doc). Ker ponavadi ne vemo točne
poti do datoteke, z gumbom prikličemo
okno za iskanje datotek (slika 7). Pobrska¬

mo po diskih in mapah, dvakrat kliknemo
na želeno datoteko in že se njeno ime po¬
javi v polju Attach File.  Pripenjanje potr¬
dimo s pritiskom na gumb Attach to Mes¬
sage  (Pripni k sporočilu). Če želimo doda¬
ti še kakšno datoteko, postopek ponovi¬
mo. Zelo pohvalno je, da vse pripete dato¬
teke samodejno pregleda protivirusni
program. Seznam vseh pripetih datotek si
lahko ogledamo v okencu na spodnjem
delu te strani. Nad njim je gumb Done
(Končano), s katerim zaključimo pripe¬
njanje datotek in se vrnemo na predhod¬
no stran.

Tu je treba pripomniti, da je datoteke
pred pripenjanjem koristno arhivirati (po
»domače«: »zazipati«), ker je velikost arhi¬
va običajno veliko manjša (tudi 10-krat ali
več) od skupne velikosti posameznih da¬
totek. Manjša velikost datoteke pomeni
hitrejši prenos, seveda pa velja tudi obrat¬
no. Najpopularnejši program za arhivira¬
nje je prav gotovo WinZip, ki ga je mogo¬
če dobiti skoraj na vseh zgoščenkah s
preizkusnimi programi, lahko pa ga sna¬
memo tudi z interneta.

Na spodnjem delu strani Compose  je
večje okno, kamor napišemo sporočilo.
Ko smo gotovi, pismo pošljemo s priti¬
skom na gumb Send  (Pošlji). Na strani, ki
se prikaže, še enkrat preverimo naslov
elektronske pošte naslovnika, in če je pra¬
vi, pritisnemo na gumb OK.  V nasprot¬
nem primeru se vrnemo na prejšnjo stran
in naslov prejemnika popravimo.

Koledar

Kot smo že rekli, je Hotmail po svojih
zmožnostih podoben Outlooku. Za gum¬
bom Calendar  (Koledar) se skrivajo
izredno uporabne spletne strani za orga¬
nizacijo in časovno razporeditev dela (sli¬
ka 8). Na voljo imamo Appointments  (Se¬
stanki), Tasks  (Opravila), Reminders
(Opomniki) in Messenger  - program za
pošiljanje enostavnih sporočil in klepeta¬
nje v živo (o njem bomo spregovorili v
nadaljevanju).

Ko prvič pritisnemo na gumb Calen¬
dar,  se najprej prikaže stran za prijavo.
Poleg imena in priimka moramo vnesti še
naslov elektronske pošte in časovni pas

(polje Specify a time zone). Ta je zelo po¬
memben, saj prilagodi koledar na lokalni
čas. Žal pa na seznamu časovnih pasov ni¬
sem zasledil Slovenije oziroma Ljubljane.
Izbrati moramo pač mesto, ki je v istem
časovnem pasu, kot se trenutno nahajamo
mi (npr. Dunaj).

Zaključek

V pričujočem sestavku še zdaleč ni¬
smo opisali vsega, kar Hotmail omogoča.
Predstavili smo le del, za katerega meni¬
mo, da je največ v uporabi. Mogoče se bo
pri vsem tem kdo vprašal, zakaj sploh ra¬
bimo Outlook v namiznem računalniku,
saj vendar lahko uporabljamo brezplačno
spletno različico - Hotmail. Najbrž bo
tako razmišljanje kmalu čisto na mestu.
Na žalost ali pa na srečo sedaj še nismo
tako zelo omreženi, da bi bilo to popolno¬
ma izvedljivo. Še vedno je veliko računal¬
nikov, ki niso povezani v splet, še vedno
nimamo vsi telefonskih linij ISDN itd.

Izšla je nova knjiga Timove knjižnice

Jernej Bohm

ELEKTRONIKA
V DOMAČI DELAVNICI

Iz vsebine:

V knjigi lahko prebe¬
remo, kaj je mikro¬
procesor, kako ga
uporabiti, kako napi¬
sati enostaven pro¬
gram in ga vpisati
v mikroprocesorski
čip, kako preizkusiti
in izpolniti zahtevno
vezje v takšni meri,
da elektronika delu¬
je, kot si zamislimo.
Knjiga je PlC-priroč-
nik, ki pojasni osno¬
ve trenutno najpopularnejših mikroprocesorjev.
Namenjena je tistim, ki želijo uporabljati mikroraču¬
nalnik pri delu ali hobiju. Tu so še vedno zanimive
elektronske sheme (tudi take brez mikroprocesorja, iz¬
vedljive v nekaj minutah) z navodili za samogradnjo.

V knjigi je opisano, kako opremimo domačo delavni¬
co, si priskrbimo literaturo in raznovrstno opremo,
zaščitimo elektroniko pred statično elektriko, kako
pravilno rokujemo z elektronskimi izdelki, kako napi¬
šemo patentno prijavo ter končno, kako ukrepamo ob
nezgodi z elektriko.

Knjiga, na katero smo dolgo čakali, ne sme manjkati v
nobeni ljubiteljski delavnici. Priporočamo jo tudi dija¬
kom in učiteljem srednjih šol za elektrotehniko.

ELEKTRONIKA
V DOMAČI DELAVNICI

128 strani,

fotografije, risbe in sheme,
20 x 28 cm
Cena: 3.985 SIT

TTlT  6  februar 2001

29

PRILOGA

Timovnik - model motornega čolna

(1. del)

ANTON PAVLOVČIČ
MATEJ PAVLIČ

Timovnik je model motornega čol¬
na, ki je namenjen predvsem tistim mla¬
dim modelarjem, ki že imajo nekaj izku¬
šenj z gradnjo modelov čolnov, vendar
pa se njegove izdelave ob pomoči bolj iz¬
kušenega modelarja lahko loti tudi začet¬
nik. Ogrodje trupa je namreč zasnovano
tako, da se kljub nekoliko manjši pazlji¬

vosti ne bo zvilo ali kako drugače poško¬
dovalo.

Za izdelavo timovnika potrebujete 4
mm debelo vezano ploščo (za glavni okvir
in rebra), smrekove letvice 3x5 in 3x10
mm, 2 mm debelo balzo za oblogo, kos
debelejšega furnirja za prekritje palube in
nekaj celuloida za izdelavo vetrobranske¬

ga stekla. Kdor pa želi model spuščati po
vodi, mora vanj vgraditi motor s karda-
nom, osjo in vijakom, krmilo in baterije za
napajanje. V trupu je seveda tudi dovolj
prostora za vgradnjo naprave za radijsko
vodenje.

Oblike okvirja korita in reber (ter op¬
iat dna in krova) so v naravni velikosti na-

Slika L Rebra se morajo tesno prilegati okvirju korita.

Slika 2. Stike med rebri in okvirom korita namažite z belim lepilom
za les in dobro stisnite z modelarskimi ščipalkami.

Slika 3■ Ogrodje korita, na katerem manjkata stranici odprtine

Slika 5. Pogled na ogrodje korita, pripravljeno na oblaganje z balzo

Slika 4. Vse letvice s prerezom 3x5 mm potekajo prek reber vzdolž

celega trupa  - od kljuna do krme. Slika 6. Timovnik se lahko pohvali z zelo elegantno obliko trupa.

30

februar 2001 TCET 6

PRILOGA

Slika 7. Stik okvira korita in letvic na kljunu morate zelo natančno Slika 8. Čez leseno deščico napet kos brusilnega papirja je nadvse
obdelati, sicer boste imeli pri lepljenju balze lahko težave. uporaben pripomoček pri izdelavi trupa čolna.

Slika 9. Obloga dna se mora po vsej dolžini dotikati spodnjega roba
okvirja korita.

Slika 10. Prelepljanje zadnjega rebra (7) sicer ni obvezno, vendar
pa kos balze učinkovito prekrije vse stike letvic, ki jih pred barva¬
njem trupa ni treba kitati.

risane na prilogi na sredini revije. Tako
jih lahko kar neposredno prekopirate na
obrušeno vezano ploščo. Še bolje je načrt
prefotokopirati in dobljene fotokopije na
hrbtni strani na tanko premazati z od-
stranljivim lepilom Scotch Attaca-Stacca,
ki ga dobite v papirnicah ali trgovinah s
pisarniškim materialom. Papir nato priti¬
snete na gladko obrušeno vezano ploščo.
Ob tem morate obvezno upoštevati smer
letnic, ki je označena na okvirju korita,
rebrih (1-7) in stranicah odprtine na pa¬
lubi. Ko vsa rebra čim bolj natančno izža-
gate, jih po vrsti vstavite v okvir korita,
kot je prikazano na sliki 1, vendar jih še
ne prilepite. Z majhno kvadratno pilo po¬
pravite utore na rebrih, da se bodo tesno
prilegala okvirju korita in bodo stala po¬
polnoma pravokotno nanj. Enako velja za
stranici odprtine na palubi, ki na obeh
straneh povezujeta rebra 3, 4, 5 in 6, obe¬
nem pa onemogočata zvijanje celega
korita. Šele nato vse stike med rebri in
okvirjem korita namažite s katerim koli
belim lepilom za les in dobro stisnite (sli¬
ka 2). Stranici odprtine na palubi med
tem časom samo nataknite na rebra; zale¬
pili jih boste šele čisto na koncu. Ko se le¬
pilo dobro posuši (slika 3), v utore na
zgornji strani reber 1, 2, 3 ter 6 in 7 z bu¬
cikami z vsake strani okvirja pritrdite po
eno letvico 3x10  mm, ki ji prej nekoliko
posnamete notranji spodnji rob. Na enak
način vzdolž celega korita prilepite tudi
spodnji par letvic. Tako ste dobili ogrod¬

je, ki je zelo trdno in se gotovo ne bo zvi¬
jalo. Sledi lepljenje dveh spodnjih bočnih
letvic s prerezom 3x5 mm in nato še
dveh zgornjih bočnih letvic 3x5 mm, ki
vse potekajo od kljuna do krme (slika 4).
Konce letvic, ki segajo čez zadnje rebro
(sliki 5 in 6), boste previdno odrezali šele
potem, ko bo lepilo res popolnoma suho.
Posebno pozornost morate posvetiti bru¬
šenju kljuna (slika 7), na katerem se kon¬
čujejo vse letvice. Z brusilnim papirjem,
ki ga ovijte okoli kosa ravne deščice,
vzdolž korita zgladite vse odvečne robo¬
ve letvic, da se jih bo nanje nalepljena
balzova obloga dotikala na čim večji
površini.

Najprej prekrijte oba boka. Lepite
hkrati na levi in desni strani, pomagajte
pa si s ščipalkami. Odvečno balzo na
zgornjem in spodnjem delu reber spet
odstranite z brusilnim papirjem na ravni
deščici (slika 8). Sledi oblaganje dna (sli¬
ka 9). Pazite, da se bo obloga po vsej dol¬
žini dotikala spodnjega roba okvirja kori¬
ta. K rebrom jo pritrdite s ščipalkami in
bucikami. Na koncu na enak način kot
palubo prekrijte še dno. Balzo, ki sega
čez rob boka, odstranite s fino rašpo in
brusilnim papirjem različnih zrnatosti.
Na koncu s koščkom balze, ki naj bo ne¬
koliko večji od rebra 7, prelepite še glad¬
ko obrušene stike letvic na krmi (sli¬
ka 10).

Čez sredino odprtine na palubi še ved¬
no poteka del okvirja korita, ki ga sedaj

lahko odstranite (slika 10). Z nožem ali z
rezilno ploščico, vpeto v modelarski vrtal¬
nik, ga spredaj odžagajte tik za rebrom 3,
zadaj pa tik pred rebrom 6, kot je s preki¬
njeno črto označeno na načrtu. Presežek
lesa odstranite s fino rašpo in brusilnim
papirjem. Sedaj je tudi pravi čas, da korito
z notranje strani vsaj dvakrat prelakirate z
nekoliko razredčenim nitrolakom, ki bo
zalil morebitne špranje in preprečeval
vdiranje vode v notranjost. Zunanjo stran
korita zgladite s finim brusilnim papirjem
(slika 8) ter vsaj dvakrat prelakirajte z ne¬
koliko razredčenim nitrolakom. Po vsa¬
kem nanosu površino obrusite z vodno-
brusilnim papirjem št. 400.

Če bo model čolna služil le okrasu,
nanj prilepite še palubo. V nasprotnem
primeru morate prej vgraditi motor in kr¬
milo. Izkušeni modelarji s tem ne bodo
imeli težav, vsi drugi pa potrpite do izida
prihodnje številke Tima, v kateri bo po¬
drobneje opisano tudi to opravilo. Paluba
je narejena iz dveh popolnoma enakih po¬
lovic, katerih oblika je narisana na načrtu.
Za oblaganje lahko uporabite 2 ali 3 mm
debelo balzo, še boljši pa je 1-1,2 mm de¬
bel furnir (slika 11). Kosa natančno ukro¬
jite po srednjem »šivu« na sprednjem in
zadnjem delu ter seveda okrog stranic od¬
prtine, ki ju na svoje mesto dokončno pri¬
lepite šele sedaj (slika 12). Če boste upo¬
rabili furnir, ga še pred lepljenjem na
zgornji strani dvakrat prebarvajte s tem¬
nim zaščitnim sredstvom za les. (Kombi-

Tlir 6  februar 2001

31

PRILOGA

"--.•k

Slika 11. Paluba je iz dveh delov, ki jih lahko izrežete iz balze ali
nekoliko debelejšega in čim bolj kakovostnega furnirja.

rebitne neravnine
zakitajte z mešani¬
co nitrolaka in
smukca). Na kon¬
cu ves trup spoli-
rajte s polirno pa¬
sto, ki jo na površi¬
no nanesete s ko¬
smom vate. Konč¬
ni sijaj dobite po
drgnjenju z mehko
krpo.

Vetrobransko
steklo naredite iz
koščka celuloida.
Ukrivite ga v blago
izbočeno obliko in
z nekaj kapljicami
cianoakrilatnega

Slika 12. Poskusna pritrditev palube. Če nameravate v model vgra¬
diti motor in krmilo, pride dokončno lepljenje palube tia vrsto šele
čisto na koncu.

nacija belo pobar¬
vanega trupa čolna
in temno rjave pa¬
lube, ki daje vtis,
kot da je prekrita z
lesom, je namreč
zelo učinkovita.)

Kdor je model
že enkrat ali dva¬
krat prelakiral z
nekoliko razredče¬
nim nitrolakom in
prebrusil z vodno-
brusilnim papir¬
jem št. 240, naj ga
sedaj še dvakrat
prebarva z nitrola¬
kom, ki mu je pri¬
mešal malo smuk¬
ca. Po dveh ali treh
nanosih in vme¬
snem brušenju bo
površina modela
dovolj gladka, da jo (z izjemo palube) lah¬
ko prekrijete z japonskim papirjem. Tega
nikar ne pozabite, sicer vam bo model že
po nekaj tednih razpokal. Nato ves čoln
še zadnjič prebarvajte z nitrolakom (mo-

lepila prilepite na sprednja robova stra¬
nic odprtine na palubi.

Prihodnjič: vgradnja motorja in kr¬
mila v model

TIMOVI NAČRTI

Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vse TIMOVE NAČRTE:

TIMOV NAČRT 1 - motorni letalski RV-model baslc 4 star 650.00

TIMOV NAČRT 2 - RV-jadrnica lipa 1.550.00

TIMOV NAČRT 3 - jadralni RV-model HOT-94.650.00

TIMOV NAČRT 4 - Pol maketa letala cessna 180 . 700.00

TIMOV NAČRT 5 - RV-mode! katamarana KIM-1 .550.00

TIMOV NAČRT 6 - Timov HLG, jadralni RV-model

za spuščanje iz roke. 550.00

TIMOV NAČRT 7 - jadralni RV-model HOT-95 . 650.00

TIMOV NAČRT 8 - Timov HLG-2, jadralni RV-model

za spuščanje iz roke.550.00

TIMOV NAČRT 9 - tomv-E, elektromotorni jadralni

RV-model.700.00

TIMOV NAČRT 10 - maketa lovskega letala pollkarpov 1-15 550.00

TIMOV NAČRT 11 - jadralni RV-model sita. 700.00

TIMOV NAČRT 12 - racoon HLG-3 . 650.00

TIMOV NAČRT 13 - akrobat 40, trenažni motorni

RV-model.650.00

TIMOV NAČRT 14 - maketa vodnega letala utva-66H. 550.00

TIMOV NAČRT 15 - RV-model trajekta. 550.00

TIMOV NAČRT 10 - spltflre, RV-polmaketa za zračne boje .. 550.00
TIMOV NAČRT 17 - trener 40, trenažni motorni RV-model.. 650.00

TIMOV NAČRT 18 - lupe. elektromotorni RV-model. 650.00

TIMOV NAČRT 19 - P-40 warhawk. RV-polmaketa

za zračne boje.650.00

TIMOV NAČRT 20 - potepuh. RV-model motorne jahte.650.00

TIMOV NAČRT 21 - bambl, šolski jadralni RV-model.650,00

Načrte lahko naročite na naslov uredništva.

Revija TIM,

Upi pot 6,

1000 Ljubljana,
tel.: (01) 479-02-24.

Pošiljko vam bomo poslali po povzetju.

Stenska
vitrina
za maketo

MATEJ PAVLIČ

V januarski številki revije Tim smo
na koncu članka, v katerem je bila po¬
drobno opisana izdelava makete kliper-
ja, obljubili, da bomo prihodnjič objavi¬
li še navodila za izdelavo majhne zaščit¬
ne stenske vitrine, kjer bo izdelek va¬
ren pred prahom in preveč radovedni¬
mi občudovalci. Žal je med modelarji in
maketarji precej razširjena »bolezen«,
da se z izdelkom sicer zelo potrudijo, za
podstavek ali vitrino pa jim največkrat
zmanjka časa (beri: volje). V tujini pro¬
dajajo posebne vitrine iz prozorne
umetne mase ali stekla (če gre npr. za
večjo maketo ladje), ki so postavljene
na lepo obdelan lesen ali celo kamnit
podstavek. Take vitrine so zelo drage,
poleg tega pa vedno ne ustrezajo me¬
ram oziroma velikosti izdelka, ki bi ga
radi spravili vanje. Iz napisanega sledi,
da je primerno vitrino najbolje narediti
kar doma.

Zanjo potrebujete nekaj ostankov z
obeh strani poskobljanega smrekovega
opaža, ki mora biti seveda suh ter brez
razpok in grč, poleg tega pa še kos 2 ali
3 mm debelega stekla, nekaj lesnih vija¬
kov, lepilo in barvo. Pri izdelavi vitrine,
ki je prikazana na objavljenih fotografi¬
jah, smo si pomagali z različnim elek¬
tričnim orodjem, kar pa nikakor ne po¬
meni, da je njegova uporaba obvezna.
Vse sestavne dele vitrine namreč lahko
z dobršno mero natančnosti nažagate
tudi z navadno ročno žago, profilirano
letev za čelni okvir pa kupite.

Ker je naša vitrina namenjena »spra¬
vilu« makete kliperja iz prejšnje števil¬
ke Tima (slika 1), so njene notranje
mere 150 x 250 x 80 mm. Stene naredi¬
te iz 80 mm širokih in 15 mm debelih
kosov smrekovega opaža, ki jih prej do¬
bro obrusite. Če boste uporabili tanjši
les, se bodo temu primerno spremenile
tudi zunanje mere vitrine. To ni nič hu¬
dega, kajti važne so le notranje mere, ki
pa morajo ostati nespremenjene, torej
150 x 250 mm. Kdor ima možnost, naj
sestavne dele vitrine nažaga s stabilno
krožno žago (sliki 2 in 7), ki omogoča
izredno natančne reze pod kotom. (Ža¬
ganju pod kotom 45° se seveda lahko
tudi izognete; v tem primeru potrebu¬
jete dva 250 mm in dva 180 mm dolga
kosa 15 mm debelega lesa, ki jih zlepite
in stisnete z mizarskimi svorami.) V na-

32

februar 2001 TTi!! 6

MAKETARSTVO

SVn

\

Slika 1. V stenski vitrini bo maketa kliperja
varna pred prahom in morebitnimi poš¬
kodbami.

ših trgovinah z orodjem je mogoče po
povsem sprejemljivi ceni kupiti zelo
uporaben pripomoček za sestavljanje
pravokotnih okvirjev (slika 3). Sestav¬
ljen je iz štirih kovinskih vogalnikov na
jeklenem traku in napenjalnega vijaka z
ročajem. Odvisno od izvedbe je v to po¬
magalo mogoče vpeti celo do 80 x 80
cm velik okvir. Poleg tega, da enako¬
merno trdno stisne vse štiri vogale ok¬

virja, je njegova odlika tudi v tem, da
mu zagotavlja popolno pravokotnost.
Kljub lepilu je stik stranic priporočljivo
utrditi še z nekaj sponkami (slika 4). Če
nimate ročnega ali električnega spe-
njalnika, si ga čim prej omislite, saj gre
za nadvse uporabno orodje, ki tako pri
modelarstvu kot pri različnih hišnih
opravilih pogosto pride še kako prav.

Čas med sušenjem lepila izkoristite
za izdelavo hrbta vitrine. Izžagajte ga iz
3-5 mm debele vezane plošče ali furni¬
ranega lesonita. Vanj nato 7 mm od zu¬
nanjega roba in vzdolž vseh stranic iz¬
vrtajte 8 lukenj za 15 mm dolge lesne
vijake (slika 5). Pokrov privijte na obod
vitrine in vse skupaj natančno obrusite
z grobim in na koncu še s finim brusil¬
nim papirjem.

Letve za čelni okvir kupite, če imate
rezkalnik, pa jih lahko naredite sami.
Potrebujete dober meter dolg kos glad¬
ko obrušene smrekove letve s prere¬
zom 35 x 10-12 mm, ki mu obdelate
dva robova (slika 6). Iz nje nato odžaga¬
te dva 310 mm in dva 210 mm dolga
kosa (slika 7). Letvice naj na notranji
strani gledajo čez rob le 5 mm, na zuna¬
nji strani pa približno 15 mm (odvisno
od debeline sten vitrine). Čelne letve

namažite z lepilom, položite na ohišje
vitrine in stisnite z nekaj mizarskimi
svorami (slika 8). Ko se lepilo posuši,
obrusite vse robove in površine, nato
pa z vodnim lužilom ali kakim drugim
toniranim zaščitnim sredstvom za les
prebarvajte ohišje vitrine in hrbet (slika
9). Glede na to, da na maketi kliperja
prevladuje bela barva trupa in jader,
mora biti podlaga čim temnejša. Na
koncu ohišje lahko še zaščitite pred vla¬
go in prahom z enim ali dvema nanoso¬
ma brezbarvnega laka (po možnosti na
vodni osnovi, saj nima neprijetnega vo¬
nja).

Ker ni vitrine brez zasteklitve, mo¬
rate sedaj poskrbeti še za 145 x 245
mm velik kos 2 ali 3 mm debelega ste¬
kla. Če nimate noža za rezanje stekla
(slika 10), naj to delo namesto vas opra¬
vi steklar. V tem primeru je najbolje, če
k njemu odnesete kar celo ohišje, sicer
se lahko kaj hitro zgodi, da se boste do¬
mov vrnili s premajhnim ali prevelikim
kosom, ki ga seveda ne boste mogli
uporabiti. Tik za ozki notranji rob ohiš¬
ja nanesite čisto tanko plast brezbarv¬
nega silikonskega kita ter nanj položite
steklo. Presežek kita takoj odstranite z
mehko krpico, nato pa steklo utrdite z

Slika 2. Žaganje sestavnih delov ohišja stenske vitrine iz smrekovih
deščic s prerezom 15 x 80 mm

Slika 3■ Če letve med sušenjem lepila vpnete v takšen pripomoček, ni
bojazni, da okvir ne bi bil res pravokoten.

Slika 4. Uporaba kovinskih sponk na poševnih stikih letvic sicer ni
obvezna, vsekakor pa je priporočljiva.

Slika  5. Vseh osem lukenj za vijake, s katerimi boste hrbet privili na
ohišje vitrine, nekoliko poglobite.

TIKI 6  februar 2001

33

Slika 6. Profil letve za izdelavo čelnega ok¬
virja je odvisen od oblike rezkarja, vpetega
v rezkalnik.

Slika 7. Tudi za žaganje letvic, ki sestavljajo
čelni okvir, je najbolje uporabiti stabilno
krožno žago.

Slika 8. Stik ohišja in letvic čelnega okvirja
med sušenjem lepila utrdite z nekaj mizar¬
skimi svorami.

dvema 15 mm dolgima žebljičkoma (sli¬
ka 11). Na sredini zgornje stranice z no¬
žem olfa izrežite slab milimeter globok
prostor za pritrditev trikotne zanke, na¬
menjene obešanju vitrine na steno.

Sedaj je ostala le še montaža makete
v vitrino. Način pritrditve je enak tiste¬
mu, ki je bil opisan v prejšnji številki
Tima - torej z dvema tankima, 20 mm
dolgima lesnima vijakoma. Zanju v
spodnjo steno izvrtajte dve luknji, ki

naj bosta od levega roba oddaljeni 75
oziroma 140 mm (slika 12). Lepila raje
ne uporabljajte, sicer makete ne boste
mogli nikoli več vzeti iz vitrine. Še zad¬
njič očistite steklo na notranji strani,
pazljivo privijte maketo na dno vitrine,
na koncu pa z osmimi vijaki pritrdite
tudi hrbet. Narejeno vitrino obesite na
dovolj močan žebelj ali vijak.

Najbrž ni treba posebej poudarjati,
da po objavljenih napotkih lahko nare¬

dite tudi vitrine za druge oziroma dru¬
gačne izdelke ali celo za zbirko (npr.
značk, obeskov, žličk ali česa podobne¬
ga), na katero ste posebej ponosni in bi
jo radi na ta način (čim bolj varno)
predstavili tudi drugim.

V tem primeru morate notranjost
pobarvati s svetlo barvo ali pa hrbtno
stran oblepiti s tanko penasto gumo, ki
jo na koncu prevlečete s svilo ali žame¬
tom.

Slika 9. Ohišje in hrbet vitrine prebarvajte s čim temnejšo barvo
(npr. št. 4 - oreh J, da bo maketa kliperja prišla bolj do izraza.

■ \

Slika 10. Če nimate noža za rezanje stekla, naj vam ustrezno velik
kos za vitrino odreže steklar.

Slika 11. Silikonski kit dovolj trdno prilepi steklo k okvirju vitrine, a
ga vseeno utrdite še z dvema 15-milimetrskima žebljičkoma.

Slika 12. Maketa kliperja tik pred »selitvijo« z navadnega podstavka
v varno zavetje vitrine; za pritrditev uporabite dva tanka 20-mili-
metrska lesna vijaka.

34

februar 2001 TTH! 6

MAKETARSTVO

l/

X

Ker je bilo v prejšnji številki prema¬
lo prostora za kratek opis kliperjev,
temu nekaj vrstic namenjamo šele se¬
daj.

Kliperji so bili hitre trgovske jadrni¬
ce s križnimi jadri in nosilnostjo 750-
30001. Gradili so jih v letih 1840-1870,
ko so jih uporabljali predvsem za pre¬
važanje čaja in volne iz Daljnega vzho¬
da in Avstralije do Anglije oziroma za
prevoz pustolovcev in bajnega zasluž¬
ka željnih zlatokopov med zahodno
obalo Združenih držav Amerike in Ka¬
lifornijo. Po izročilu je bil prvi kliper
500-tonska Ann McKin, trijambornica,
ki so jo leta 1832 zgradili v Baltimoru.
Na prednjih dveh jamborih so bila obe¬
šena po 4 trapezna jadra, na zadnjem
le tri, toda zadnji jambor je nosil tudi
majhno sošno jadro, ki je olajšalo ma¬
nevriranje z ladjo. Med dolg poševnih
na kljunu in prednji jambor je bilo moč
razpeti do pet trikotnih jader (flokov),
ki k hitrosti jadrnice sicer niso veliko
prispevali, zato pa so močno izboljšali
njeno vodljivost. Površina njenih jader
je znašala kakih 1000 m 2 , ki jih je seve¬
da lahko obvladovala le dobro izurjena
posadka okrog 100 mož.

Kliperji pomenijo vrhunec razvoja
velikih trgovskih jadrnic in so najbolj
izpopolnjen tip plovil te vrste. Po zaslu¬
gi vitkega trupa in zelo velike površine
jader so dosegali hitrosti okrog 20 voz¬
lov, kar je bilo za takratne parne ladje
nekaj povsem nedosegljivega, (Največja
hitrost, ki so jo kdaj koli izmerili pri ka¬
kem kliperju, 21 vozlov, je leta 1856 do¬
segla ameriška jadrnica James Baines.)
Kliperji so bili zadnji poskus zopersta-
vitve plovil s pogonom na veter tistitn
plovilom, ki so jih že poganjali parni
stroji. Zgraditev Sueškega prekopa leta
1869, s katerim je postala pot med
Evropo in Azijo znatno krajša ter var¬
nejša, je kliperjem zadala smrtni uda¬
rec.

Zaradi ozkega in dolgega trupa so
kliperji priljubljeni tudi med modelarji
- tako med začetniki, še zlasti pa med

Slika 14. Nekateri kliperji plovejo še da¬
nes, vendar nič več ne prevažajo hitrega
zaslužka željnih zlatokopov, temveč bo¬
gate turiste, ki so za takšno križarjenje
"pripravljeni plačati zajetno vsoto denar¬
ja. Na sliki je 110 m- dolgi petjambornik
Royal Clipper.

tistimi, ki si z velikansko mero natanč¬
nosti in potrpežljivosti prizadevajo
»stlačiti« nekaj centimetrov dolgo ladji¬
co z vsemi jambori in jadri vred skozi
ozko grlo v notranjost steklenice. (O tej
zvrsti ladijskega maketarstva v reviji
Tim doslej sicer še nismo pisali, vendar
to ne pomeni, da se z njo nekega dne ne
bomo spoprijeli.)

Stabilni krožni žagi Black & Decker KS 805/KS 810

Stabilna krožna žaga je pravo orodje za
natančno kotno privezovanje opažev, letev
in desk z enakimi koti in dolžinami. Pred¬
nost stabilnih žag pred ročnimi krožnimi
žagami je v tem, da lahko z njimi pri polni
hitrosti žaginega lista navpično ali pod ko¬
tom zarežete obdelovanec, pri čemer ni bo¬
jazni, da bi se list odbil od podlage, pa tudi
mesto žaganja je ob tem ves čas vidno.V
Black & Deckerjevi ponudbi električnih
orodij za obdelavo lesa najdemo dve sta¬
bilni krožni žagi. Pri obeh je mogoče na¬
staviti poljuben kot med 90 in 45° v levo
ali desno stran (slika 7) ter nagib žagine¬
ga lista do 45° od navpičnice proti levi (sli¬
ka 2). Največji prerez obdelovanca je 55 x
135 mm (KS 805) oziroma 60 x 135 mm

(KS 810). V modelu KS 805je vgrajen elek¬
tromotor z močjo 800 W in v modelu KS
810 elektromotor z močjo 1150 W. Hitrost
vrtenja je pri obeh enaka - 3500 vrt./min,
premer žaginega lista je 209 mm, zobje pa
so iz karbidne trdine.

Obe stabilni krožni žagi imata varnostno
stikalo in zaporo, ki jo uporabite pri pre¬
našanju orodja, gumene nožiče, ki prepre¬
čujejo drsenje, luknje za pritrditev mizice
na podlago in priključek za odsesavanje
prahu. Ker tehtata le 7 kg, sta zelo primer¬
ni za prenašanje ali prevažanje v avtomo¬
bilu.

Cena modela KS 805je 37.723 SIT, modela
KS 810 pa 44.625 SIT (z DDV).

Rezkalnik KW 780 E

Rezkalnik je električno orodje za obdela¬
vo lesa - rezkanje šablon, kontur, krogov,
utorov in žlebov, za izdelavo zaključnih
letvic in letvic za okvire slik ter za gravi¬
ranje okraskov in napisov. Najdemo ga v
vsaki mizarski delavnici, potihem pa si ga
želi tudi vsak ljubiteljski mizar, saj v
spretnih rokah postane čudovit in vse¬
stransko uporaben pripomoček, s katerim
je mogoče v vsega nekaj minutah - seveda
ob uporabi ustreznega rezkalnega svedra
ali rezkarja - iz povprečnega izdelka na¬
rediti pravo umetnino.

Black & Beckerjev rezkalnik KW 780 E
omogoča elektronsko nastavitev hitrosti
od 8.000 do 30.000 vrtljajev v minuti. Po¬
ganja ga 600-vatni motor, ki je zaprt v
dvojno izoliranem ohišju. Priloženi pri¬
bor sestavljajo stransko vodilo (oziroma
šestilo za natančno rezkanje krožnih ob¬
lik), viličasti ključ za zamenjavo rezkar-
jev, kopirna puša za rezkanje ob šabloni,
stročnice 0 6, 6,35 in 8 m m ter priključek
za odsesovanje taganja in lesnega prahu
med rezkanjem. Blokada vretena omogo¬
ča hitro in učinkovito menjavo rezkarjev.

Globino rezkanja, ki znaša največ 55
mm, nastavljamo s pomočjo vijakov na
vrtljivem revolverskem nastavku, skupaj

z omejilnim zatičem in kazalcem. Ob pra¬
vilni uporabi (v skladu z navodili) stroj
ne zahteva nobene posebne nege, pač pa
le običajno vzdrževatije. Cena rezkalnika
KW 780 E je 33-677 SIT (z DDV).

I

Sam rezkalnik za obdelovanje lesa še ni
dovolj, ampak potrebujemo tudi rezkarje
- različno oblikovane nastavke v obliki
svedrov. Za mehek les so dobri navadni
rezkarji, za trše vrste lesa, profiliranje ali
žlebljenje ivernih plošč in obrezovanje la¬
minatov pa so najbolj primerni rezkarji
iz karbidne trdine, ki omogočajo čist
odrez in imajo dolgo življenjsko dobo. Ne¬
kateri med njimi imajo na vrhu vodilo, ki
vodi orodje po robu obdelovanca, še draž¬
ji pa imajo celo majcen ležaj (slika 6).

Natančno električno orodje MINICRAFT

Od zdaj tudi v Merkurjevih prodajnih centrih in specializiranih prodajalnah

NOVO MESTO

KZ KRKA,

TRGOVINA HOBI

Rozmanova 10
8000 Novo mesto
Tel./taks:
07/332-40-85

KRŠKO

E-TRADING C0NRAD
ELECTRONIC

CKŽ 141
8270 Krško
Tel.: 07/488-04-08

MURSKA

SOBOTA

Trgovina in servis
»MAJSTER«

Ervin Šinko, s. p.
Cankarjeva 23
9000 Murska Sobota
Tel.: 02/532-14-63

MERKUR N0V0TEHNA
TC BRŠLJIN

Kočevarjeva 7
8000 Novo mesto
Tel.: 07/371-84-48

TC MERKUR

Cesta krških žrtev 153
F

8270 Krško
Tel.: 07/488-12-00

TC MERKUR

Obrtna ulica 39
9000 Murska Sobota
Tel.: 02/530-10-50

Novi prodajni programi v letu 2001

Na vašo željo vam bomo poslali:

□ cenik električnega in vrtalnega orodja Black&Decker
s tehničnimi podatki,

□ katalog preciznega električnega orodja Minicraft.

Ime in priimek:_

Naslov: __

BIACKSl

Poštna številka in kraj: ... _ DECKER

^ MINICRAFT ^

G-M&M proizvodnja in marketing d.o.o.

Brvace 11, 1290 Grosuplje, tel.: n.c. 01/7866-500
faks: 01/786 30 23, servis tel.: 01/786 65 74
http://www.g-mm.si E-pošta: gmm@g-mm.si

TITI 6  februar 2001

35

Modeli enofrupnih čolnov na električni
pogon - modeli kategorij mono (2. del)

MIHA IN JANEZ HOLC

Izdelava pogonskega sklopa

Pogonski sklop enotrupnih modelov
je narejen na dokaj svojevrsten način. Pri¬
trjen je na krmno desko in se razteza do
10 cm za njo, odvisno od modela. S tem se
navidezna dolžina modela poveča, zato je
ta med vožnjo vzdolžno stabilnejši. Model
drsi po sprednji stopnici, zadnjem delu in
ladijskem vijaku. Ker je težišče modela za
stopnico, vsi njegovi težki deli pa postav¬
ljeni blizu težišča, se tudi pri vožnji po
manjših valovih dokaj hitro odziva. Nazaj
pomaknjen pogon ga namreč ves čas poti¬
ska oziroma »izravnava«. Takšen pogon pa
ima tudi slabosti. To sta predvsem občut¬
ljivost za položaj težišča in kot pogonske
gredi. Gre za kot, ki ga oklepata pogonska
gred glede in vodna površina. Kako ugna¬
ti ta dva problema, bova poskušala obraz¬
ložiti v nadaljevanju.

Za izdelavo pogonskega sklopa potre¬
bujemo: aluminijasto cevko 0 4 do 5 mm,
kos medeninaste ali nerjaveče cevke 0 6
mm (mono 1) ali 8 mm (mono 2), kos 1
mm debele pločevine, kotni aluminijasti
profil 30 x 30 mm in pogonsko gred. Sled¬
njo izdelamo tako, kot je že bilo opisano v
prispevku o hidrogliserju proton (Tim 3
in 4, 1999).

Zaščitna cevka iz aluminija poteka po
sredini modela od krme do motorja in
vodi pogonsko gred. Vanjo je nameščena
teflonska cevka, po kateri drsi pogonska
gred. Cevko prilepimo v model tako, da
poteka skozi prehodni del, to je 30 mm
dolg kos aluminijaste cevi 0 8 mm, in se
konča 15 mm za njim. Vse dele prilepimo
v model s hitrim epoksidnim lepilom.

Zunanji nosilec pogonske gredi je na¬
stavljiv po višini. To naredimo tako, da na
15 mm dolgi del aluminijaste cevke, ki
sega iz prehodnega dela, nataknemo kos
gumijaste cevke, nanjo pa zunanji nosilec
pogonske gredi. Tako je pogonska gred
mehko vpeta in omogoča nastavljanje po

višini. Hkrati pa je prenos vibracij prope¬
lerja na model minimalen.

Na sliki 1 je prikazan pogonski sklop
modela mono 2. Zunanji nosilec pogon¬
ske gredi je izdelan iz medeninaste ali
nerjaveče cevi 0 8 mm. Nanjo je pod ko¬
tom prispajkan kos 1 mm debele pločevi¬
ne. Nosilec je privit na kotni nosilec z
dvema vijakoma M 4 in M 2. Kotni nosilec
je iz aluminijastega kotnika 30 x 30 mm
in je s tremi vijaki M 3 privit na krmo. Iz-
vrtino na kotnem nosilcu povečamo tako,
da nosilec gredi lahko premikamo za
približno 5° navzgor in navzdol. Pri izde¬
lavi in montaži sklopa pazimo, da je soo-
sen s središčnico modela in dovolj trdno
pritrjen na krmo. Tako med vožnjo ne pri¬
haja do prevelikih vibraciji gredi. Dolžina
pogonskega sklopa, merjeno od konca
pogonskega parklja (driving dog) do
krme, je pri modelu mono 1 od 3 do 5
cm, pri modelu mono 2 pa od 5 do 7 cm.
To so tipične vrednosti, lahko pa poskuša¬
te tudi z daljšim nosilcem gredi, vendar
ga morate v tem primeru močneje utrditi.

Izdelava smernega krmila

Za izdelavo smernega krmila in njego¬
vega nosilca potrebujemo: kos nerjaveče
ali medeninaste pločevine debeline 1
mm, 30 mm okroglega profila 0 3 mm,
kos aluminijaste pločevine ali kompozita
s steklenimi ali ogljikovimi vlakni debeli¬
ne 2 mm, kos medeninaste cevke 0 4 mm
in kotni aluminijasti profil 30 x 30 mm.

Krmilo izdelamo iz kosa 1 mm debele
nerjaveče ali medeninaste pločevine. V
pločevino napravimo 3 mm široko in 10
mm dolgo zarezo na mestu, kot je razvidno
iz slike 2. Vanjo prispajkamo 3 mm debelo
gred krmila ter pazimo, da je vzporedna z
zadnjo stranico krmila. Krmilo na sprednji
in spodnji strani naostrimo enakomerno
na obeh straneh. Ko ga grobo obdelamo,
ga še spoliramo do visokega sijaja.

Stranici nosilca krmila izrežemo iz
kosa aluminijaste pločevine ali kompozita
in ju z dvema vijakoma M 3 x 15 mm pri¬
vijemo na kotni profil, kot je prikazano na
sliki 3. Nosilec gredi krmila prav tako iz¬
delamo iz nerjaveče pločevine 1 mm in
nanj trdo prispajkamo kos medeninaste
cevke 0 4 mm. Izvrtina te cevke je običaj¬
no 0 3,1 mm in se tako dovolj natančno
prilega gredi krmila. Nosilec se nahaja
med stranicama in je nanju privit z vija¬
kom M 4 x 20 mm, na katerega sta pritrje¬
na še prečna okrepitev (slika 3) in nosilec
štartne tablice (slika 4). Prečna okrepitev
iz 10 mm in 1 mm debele aluminijaste
pločevine preprečuje predvsem zvijanje
nosilca krmila pri zavijanju, delno pa
okrepi tudi nosilec pogonske gredi. Krmi¬
lu lahko s pomočjo tega vijaka nastavlja¬
mo kot, ki ga ta oklepa z vodno površino;
kot naj bo čim bliže 90°. V primeru trče¬
nja s trdim predmetom na vodni površini
se krmilo zavrti okrog tega vijaka in tako
prepreči poškodbe servomehanizma.

Na gred krmila je privita smerna roči¬
ca, ki je prek gibljive vijačne vezi poveza¬
na s krmilnim drogom. Ta naj bo izdelan
iz vsaj 1,5 mm debele jeklene žice. V no¬
tranjost modela je speljan skozi gumijast
tesnilni meh.

Izdelava obračalnega krmila

Obračalno krmilo je pri modelih eno¬
trupnih čolnov zelo pomemben del, saj bi
bilo brez njega zavijanje nemogoče. Veli¬
kost obračalnega krmila je vedno kom¬
promis med čim manjšo silo upora in sta¬
bilnostjo modela. Če ga najdete, bo model
hiter tako na ravnini kot v zavoju.

Obračalno krmilo izdelamo iz kosa 1
mm debele aluminijaste ali nerjavne plo¬
čevine. Važno je, da ga naostrimo samo na
zunanji strani. Tako smerno kot obračal¬
no krmilo spoliramo do visokega sijaja.
Obračalnega z vijakom M 4 x 15 mm pri-

pogonska
gred

A

Prehodni

Kotni nosilec

Nosilec pogonsl

gredi

Teflonski ležaj

"Drive dog”

O lO 1 2 3

Slika 1. Krma modela mono 2 z levega boka

Slika 2. Pogled na krmo modela z desnega boka

36

februar 2001 -'-S.- 6

MODELARSTVO

^PUVL 2

Slika 3■ Krma modela z vrha

Sprejemnik

Sprejemniški

■^akumulatorji

Servomehani;
Pogonski jp
akumulatorji

i

Slika  5. Notranjost modela mono 2; pogled proti krmi

Slika 4. Posnetek krme z leve strani

Motor

Regulator

Slika 6. Pogled v notranjost proti motorju

vijemo na kotni nosilec, ki ga izdelamo iz
profila 30 x 30 mm. Če je le mogoče, na
vseh vijačnih zvezah uporabimo samova-
rovalne matice. Kotni nosilec privijemo
na krmo z dvema vijakoma M 3, tako da
krmilo z dnom modela, gledano proti
premcu, oklepa kot 90°.

Vgradnja notranje opreme

Motor in elektronski krmilnik hitrosti
hladimo z vodo, ki jo zajamemo skozi cev¬
ko za ladijskim vijakom. Aluminijasto cev¬
ko 0 4 mm napeljemo v notranjost mode¬
la v loku iznad ladijskega vijaka in jo prile¬
pimo v krmo, da se med vožnjo ne bo pre¬
maknila. Položaj hladilne cevke je viden
iz posnetkov na slikah 1, 2 in 3.

Kos trdega lesa prilepimo na dno,
nanj pa z dvema samoreznima vijakoma
privijemo servomehanizem. Pri tem pazi¬
mo, da je ročica servomehanizma soosna
s krmilnim drogom. Priporočava uporabo
nekoliko močnejšega (navor 50-60 Nm)
in predvsem hitrejšega servomehanizma
(vsaj 0,15 s/60°).

Akumulatorje namestimo čim bliže
sredini. Tako se bo model, če bi se prevr¬
nil na palubo, lažje obrnil nazaj v plovni
položaj. Nosilce akumulatorjev lahko iz¬
delamo iz aluminijastega traku širine 15
mm in jih oblikujemo po obodu akumula¬
torjev. Na koncih naredimo zavihke za
elastike, s katerimi akumulator pritrdimo
v nosilec. Precej lažji in trdnejši so nosilci
iz ogljikovih vlaken in epoksidne smole

(Njihovo izdelavo bova opisala v eni od
naslednjih številk Tima.) Nosilce prilepi¬
mo na dno s hitrim epoksidnim lepilom.
Po njih akumulatorje premikamo vzdolž¬
no po modelu in s tem spreminjamo polo¬
žaj težišča.

Nosilec motorja izdelamo iz 2-3 mm
debele aluminijaste pločevine ali kosa vi-
troplasta. V model ga prilepimo soosno s
pogonsko gredjo. Kako to najlažje stori¬
mo, je že bilo opisano v prispevkih v
Timu (Model čolna ECO, Tim 3/1993, in
Hidrogliser proton, Tim 3/1999). Nosilec
najprej prilepimo s hitrim epoksidnim le¬
pilom in spoja nato še dodatno okrepimo
z zmesjo lepila in bombažnih kosmičev.

Na sliki 5 je prikazana razporeditev
posameznih delov v zadnjem delu modela
mono 2, na sliki 6 pa v njegovem spred¬
njem delu. Pazimo, da se električni nape¬
ljavi motorja (debele žice) in sprejemnika
(tanke žice) med seboj čim manj preple¬
tata. S tem si bomo prihranili marsikatero
nevšečnost. Če na to ne bomo pozorni, se
nam lahko zgodi, da bo model po vodi de¬
lal vse mogoče »poskoke«.

Ne smemo pa pozabiti še na tri obvez¬
ne dodatke, in sicer na mesto za pritrdi¬
tev štartne številke, prekinitev napajanja
tokokroga med pogonskimi akumulatorji
in motorjem ter med sprejemniškimi aku¬
mulatorji in RV-sprejemnikom.

V tem prispevku je bil predstavljen
model čolna kategorije mono 2. Tak mo¬
del napaja 12 celic velikosti sub C. Opisa¬
ni model je zasnoval madžarski modelar

Gabor Szekeres (tel.: 00 36 53380179), ki
je znan predvsem našim starejšim mode¬
larjem. Model sva dodatno modificirala z
vgradnjo poplavnega kanala, nesimetrič¬
ne kabine in nekaterimi manjšimi spre¬
membami na dnu. Zelo podobne modele
lahko občasno najdete tudi v trgovini Mla¬
di tehnik na Starem trgu v Ljubljani. Vse
opisano pa lahko uporabite tudi pri
opremljanju komercialnih modelov.

Model poganja 12 celic Ni-MH Panaso¬
nic 3000 team orion, brezkrtačni motor
Aveox 1015/2Y, krmilnik Aveox M160CM
in ladijski vijak Octura X440 ali X637. Za
smer skrbi digitalni servomehanizem
Graupner DS 8201, signale pa sprejema
RV-sprejemnik Tekin. Kljub na prvi po¬
gled vrhunski tehniki je na lanskoletnem
evropskem prvenstvu »nerazumevanje«
med sprejemnikom in digitalnim servo-
mehanizmom na 27 MHz preprečilo, da
bi ponovno posegel po prvem mestu v ka¬
tegoriji mono 2. Končni rezultat je bil »le«
tretje mesto. S podobnim modelom mono
2 (njegov nekoliko starejši »brat« bele bar¬
ve) sem bil dvakrat svetovni prvak, in si¬
cer leta 1997 v Velenju in leta 1999 v
Duchcovu na Češkem.

Vprašanja v zvezi s tovrstnimi modeli
lahko naslovite na naš klubski e-naslov
dmljubljane@yahoo.com ali na najin na¬
slov mjteam@yahoo.com. Pogovori o pro¬
blemih pri gradnji, spuščanju in tekmova¬
nju z RV-modeli ECO, mono in hidro ter
RV-jadrnicami pa potekajo na modelarski
konferenci http://saso.cc.st.

mr 6  februar 2001

37

ZA SPRETNE ROKE

Okrasne sveče

ALENKA PAVKO-ČUDEN

V eni prejšnjih številk smo pisali o iz¬
delavi želejnih sveč, danes pa bomo raz¬
krili, kako oblikovati sveče iz »klasičnega«
trdnega voska ali parafina. Te v nasprotju
z želejnimi ne potrebujejo trajne oporne
posode. Vlivamo jih v kalup, iz katerega
jih vzamemo, ko se strdijo. Kalupe je mo¬
goče uporabiti večkrat. Zimski čas je idea¬
len za izdelavo sveč, saj jih je mogoče hla¬
diti na okenskih policah ali balkonih. Niz¬
ke temperature pospešijo strjevanje vo¬
ska oz. parafina in skrajšajo čas izdelave
sveč, posebno če izdelujemo večbarvne
črtaste sveče.

Za izdelavo okrasnih sveč potrebuje¬
mo: čebelji vosek ali parafin, barvilo v tab¬
letah ali prahu, stenj, dišavno olje, suhe li¬
ste in cvetje ipd. (slika 1). Vosek oz. para¬
fin lahko v obliki granulata kupimo v ho-
bijskih trgovinah, v večkilogramskih kva¬
drih pa ga prodaja tudi Chemo. Za obarva¬
nje brezbarvnega parafina so namesto ori¬

ginalnih barvil v
prahu ali tabletah
primerne tudi voš¬
čenke. Pri klasič¬
nih svečah potre¬
bujemo posodo oz.
kalup za vlivanje
parafina. Pri izbiri
posod za vlivanje
sveč moramo pazi¬
ti na obliko; strjeno svečo je namreč treba
gladko potegniti iz kalupa, kar je mogoče
le pri posodah z navpičnimi robovi. Za va¬
ljaste sveče so najprimernejše laboratorij¬
ske čaše ali merilni valji. Primerne so tudi
plastične posode, na primer posode za
shranjevanje živil, vendar je zaradi poka¬
nja pri vlivanju vročega parafina vanje nji¬
hova življenjska doba krajša. Pri uporabi
plastičnih kalupov je priporočljivo vliva¬
nje hladnejšega parafina, da se kalup ne
zmehča in ne spremeni oblike. Za izdela¬

vo sveč so primerne tudi konzervne škat¬
le, vendar jim je treba odrezati okrepljeni
vrhnji rob, da je mogoče svečo potegniti
iz kalupa. Odrezani rob je lahko oster in
nevaren. Mnoge konzerve imajo tudi zelo
opazen navpični »šiv«, kar moti videz sve¬
če. Kljub možni uporabi raznovrstnih po¬
sod so najprimernejši prozorni kalupi, saj
omogočajo opazovanje strjevanja, barv in
debeline plasti. Pomembno je tudi, da so
notranji robovi posode, v katero vlivamo
sveče, popolnoma ravni in gladki, da je

Slika I. Za izdelavo okrasnih sveč potrebujemo parafin, barvilo,
stenj, kalup in priročno orodje.

Slika 2. Parafinski granulat stresemo v kuhalno posodo in stalimo
na štedilniku; priporočljivo je taljenje v vodni kopeli.

38

februar 2001 TIIL 6

Slika  5. Svečo s poševnimi črtami dobimo, če kalup na eni strani
podložimo.

Slika 6. Ko svečo potegnemo iz kalupa, ji z ostrim rezilom obrežemo
rob.

Slika 7. Sveče lahko okrasimo s suhimi listi, semeni ali poma¬
rančnimi kolobarji.

Slika 8. Tudi klasične trdne sveče so lahko dišeče. V staljeni parafin
dodamo nekaj dišečega olja.

ravna in gladka tudi površina sveče. Če
nas mika vlivanje sveč v nevračljive ste¬
klenice (ko se sveča strdi, steklenico paz¬
ljivo razbijemo), moramo vedeti, da je no¬
tranjost steklenic v primerjavi z zunanjo
površino večinoma neenakomerno valo¬
vita.

Sveče bodo lažje zdrsele iz kalupa, če
ga bomo prej namazali s zelo tanko plast¬
jo olja. Če bo oljna plast predebela, se bo
površina sveče zmehčala.

Primerno količino parafina ali čebelje¬
ga voska v granulatu stresemo v lonec in
stalimo pri zmerni temperaturi na elek¬
tričnem ali plinskem štedilniku (slika 2).
Kuhalna posoda mora zdržati 130° C. Pri
pregretju se parafin lahko vžge, zato
bomo taljenje lažje nadzorovali, če ga
bomo segrevali v vodni kopeli; tj. v poso¬
di, potopljeni v drugo posodo, napolnje¬
no z vodo. Staljen parafin obarvamo z bar¬
vo za parafin ali voščenko. Po dodatku
barvila je treba parafin premešati, da se
barvilo enakomerno porazdeli po talini.

Če želimo enobarvno svečo, staljeni
parafin vlijemo v kalup do želene višine
in s pletilko vtisnemo stenj. Stenj lažje na¬
taknemo na pletilko, če ga na enem kon¬
cu zavozlamo in pletilko vtaknemo v sre¬
dino vozla (slika 3). Vozel potisnemo pro¬
ti dnu kalupa, počakamo, da se sveča na
dnu začne trditi, ter zavrtimo pletilko, da
se sname iz vozla. V hobijskih trgovinah

prodajajo tudi stenje z obtežilno ploščico;
te položimo v kalup pred vlivanjem para¬
fina in s ščipalko pritrdimo na prečno le¬
žečo paličico (slika 4).

Večbarvne črtaste sveče se izdelujejo
postopoma, barvo za barvo. Za vsako
barvno črto je treba staliti ustrezno količi¬
no parafina, ga obarvati in zliti v kalup.
Šele ko je vlita plast delno strjena, je mo¬
goče vliti naslednjo barvno plast. Prevroč
parafin in premalo strjena predhodna
plast povzročita zlitje sosednjih plasti,
prehladen parafin in preveč strjena pred¬
hodna plast pa odstopanje plasti, tj. pre¬
lom sveče. V navpično postavljenem kalu¬
pu nastanejo sveče z vodoravnimi črtami,
če pa kalup na eni strani podložimo,
bomo dobili sveče s poševnimi črtami
(slika 5). Zadnjo plast moramo seveda vli¬
ti v navpičen, nepodložen kalup. Podlo¬
žen kalup lahko pri vlivanju vsake plasti
obrnemo, da dobimo fantazijsko vzorča¬
ste sveče.

Parafin se v posodi strjuje konkavno
in v sredini sveče ob stenju nastane lu-
men. Tega je treba nekajkrat zaliti, ko je
sveča že skoraj strjena in preden jo poteg¬
nemo iz kalupa. V ta namen moramo pri¬
hraniti nekaj parafina v barvi zadnje pla¬
sti. Ko svečo potegnemo iz kalupa, ji z os¬
trim rezilom obrežemo rob, s tem se bo
zmanjšala višinska razlika med robom in
lumnom (slika 6).

Zelo lepe so tudi sveče z rastlinskimi
dodatki. V kalup vlijemo nekaj neobarva-
nega ali le rahlo obarvanega parafina in
ga med nagibanjem porazdelimo po ste¬
nah posode. Preden se strdi, vanj vtisne¬
mo liste, suhe cvetove, posušene poma¬
rančne ali limonine kolobarje, semena
ipd. (slika 7). Kalup nato napolnimo s
preostalim staljenim parafinom do roba.
Parafin mora biti dovolj ohlajen, da ne
stali oporne plasti okrasnih dodatkov, a
hkrati še tekoč. Okrasni dodatki naj bodo
le ob robu sveče, da pri njenem prižiga¬
nju ne bodo zagoreli. Pred izvlečenjem
sveče iz kalupa ne pozabimo zaliti lumna.

Tudi klasične trdne sveče so lahko di¬
šeče: v staljeni parafin dodamo nekaj diše¬
čega olja (slika 8).

Za izdelavo sveč potrebujemo nekaj
spretnosti, kopico potrpljenja in tudi izku¬
šenj. Prve sveče mogoče ne bodo takšne,
kot smo si jih zamislili, sčasoma pa bomo
gotovo postali pravi mojstri. Površina sve¬
če je lahko popolnoma gladka, če le vliva¬
mo dovolj vroč parafin, neenakomerno
motna in marmornata pa postane, če vliva¬
mo malo manj vroč parafin, ki ga nato na
hitro shladimo; to je mogoče, če delamo
sveče ob hladnih zimskih večerih. Sveč ni¬
kar ne hladite v hladilniku ali zamrzovalni¬
ku! Gotovo boste tudi sami odkrili kako
skrivnost izdelave okrasnih sveč, če se bo¬
ste le dovolj zagnano lotili dela.

TTK.C 6  februar 2001

39


UGANKARSKI KOTIČEK

Tematska osmerosmerka

AKI, BIATLON, BIVAK, COPATA,
DRSALKE, GAZ, GESLO, GONDOLA,
HOKEJ, IDILA, JAKOST, KAMP,
KAPA, KARTA, KEPANJE, KETEL,
KOŽUH, LEDEC, LETALNICA, MA¬
JICA, MENAŽA, METEŽ, NIHALKA,
ODEJA, OZEBA, PAJAC, PALICE,
PLANOTA, PLAŠČ, PLAZ, PORAZI,
PROGA, RADIATOR, RATRAK, RO¬
KAVICA, SANKE, SEDEŽNICA, SKA¬
KALNICA, SKELETON, SLALOM,
SLAMARICA, SMUČANJE, SNEG,
SNEŽENI MOŽ, SNEŽENJE, SREŽ,
STEZA, ŠAL, ŠKORENJ, TEKI, TEK¬
ME, ZAMET, ZIMA, ZMRZOVANJE,
ŽIVAL.

Rešitvi ugank prepišite na dopisnico
(ne trgajte revije!) in najkasneje do 22.
februarja pošljite na naslov: Tehniška
založba Slovenije, Lepi pot 6, 1000
Ljubljana (s pripisom »Timove ugan¬
ke«), Trije izžrebani reševalci bodo pre¬
jeli lepo knjigo Tehniške založbe Slove¬
nije.

Rešitvi ugank iz januarske številke revi¬
je TIM:

Izpolnjevanka z dveh strani: patent
Diagonalna križanka: modelar

Pri tej uganki so vse besede že vpisane v
polja. Da reševanje ne bi bilo preveč pre¬
prosto, se skrivajo v osmih smereh: vodo¬
ravno, navpično ter po obeh diagonalah -
in to naprej oziroma nazaj. Vsaka beseda
je povezana z drugimi z vsaj eno črko.

Ker je osmerosmerka tematska, se vse be¬
sede nanašajo na eno temo; ta je v našem
primeru - kaj drugega kot počitnice, ki so

pred vrati. Uganko rešujete tako, da poiš¬
čete vseh 55 besed, ki so podane po abe¬
cednem redu, ter jih sproti prečrtujete v
liku in seznamu.

Na koncu vam bo ostalo 13 neprečrta-
nih črk, ki dajo, brane po vrsti, rešitev. Ta
je sestavljena iz dveh besed in je prav
tako povezana s prej omenjenimi počitni¬
cami.

Nagrade za pravilno rešeni uganki prej¬
mejo:

1. Gašper Šubic, Kopališka 3 a,

1360 Vrhnika

2. Nina Marin, Podkum 75,

1414 Podkum

3. Samo Kvar, Erjavčeva 8,

3320 Velenje

Izpolnjevanka

S pomočjo podanih opisov in črkovnih
skupin sestavite pet besed, ki imajo 6 črk,
ter jih vodoravno vpišite v lik. Ob pravilni
rešitvi boste v srednjih dveh stolpcih
(brano vodoravno od vrha navzdol) dobi¬
li pripravo za zbiranje in hranjenje elek¬
trične energije (ki zlasti v hladnih zim¬
skih jutrih v avtomobilu kaj rada zataji).

AČ - AK - AR - AT - EŽ - FR - GL - KL
- NO - OR - PR - SA - ST - UL - UM

1. nasprotje od teorije, 2. artist v cirkusu,
komedijant, 3. igralec na frulo, 4. kdor se
rad potepa, klati, 5- popravek ali izničenje
vknjižbe.

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo
prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška
založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana.

Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespre¬
menjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in
priročnikov naše založbe.

Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. februarja 2001 prispele
na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Danijel Durakovič, Jurči¬
čeva 10, 1294 Višnja gora, Matej Gerželj, Ivana Regenta 42, 6330 Piran, in
Žan Ferant, Florjana Pohlina 2, 3310 Žalec. Čestitamo!

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici.
Ime in priimek:

Naslov:

Poštna številka in kraj:

Datum: Podpis:

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.

40

februar 2001 TIH" 6

m\ mi

OBJEKTIVU

1. Cene turboreakcijskih motorjev za letalske modele segajo v vrtogla¬
ve višine, zato se nekateri modelarji odločajo za samogradnjo. Eden ta¬
kih je Janko Rant iz Škofje Loke, ki je svoj izdelek predstavil na razstavi
DTK. Na sliki je pult z merilnimi napravami za preizkus delovanja reak¬
cijske turbine.

2. V večjih dvoranah je mogoče spuščati čisto običajne raketne mode¬
le. To je na lanski prireditvi Dnevi tehniške kulture na Gospodarskem
razstavišču v Ljubljani spet dokazal Predrag Hluchy z modelom katego¬
rije S3-nacional. Za povrh je prvič uspešno izvedel še dvostopenjski let
z motorjema Mach 2,5 Ns v vsaki stopnji.

3. Popularni lik iz risank, kojot Willy, se je znašel tudi na raketnem
show-modelu italijanskega modelarja Stefana Figonija, ki je z njim po¬
skrbel za zabavo na lanskem 22. Pokalu Ljubljane.

4. Mali letalski modeli iz deprona so med modelarji vse bolj priljublje¬
ni. Model junior češkega proizvajalca Potensky, s katerim je mogoče le¬
teti tudi v dvorani, je izdelal Milan Jovičič. Model z razpetino kril 810
mm tehta z vso opremo le 178 g. Poganja ga miniaturni elektromotor z
reduktorjem, ki se napaja iz sedmih celic Ni-MH 250 mAh.

Foto: J. Čuden, M. Kozjek in S. Lodge

II 6  • februar 2001 TELI 6  • februar 2001 • 17

Tirno vnik

model motornega čolna

Konstruiral: Anton Pavlovčič
Merilo: 1:1

M

Po tem načrtu je mogoče izdelati dva različna mustanga - popularnejšo različico D s kapljasto zasteklitvijo kabine in manj znano različico B s hrbtom. Deli, ki so pri različici B
drugačni, so narisani z nekoliko šibkejšimi črtami. Glavna razlika je pri rebrih R 4 in R 5, rebro R 3A pa pride v poštev samo pri različici B

Ni

O

H

n

??

o*

C

v

►t

O

O

r*

n

n

er

"i

c

--

tNj

O

o


Tirno vnik

model motornega čolna

Konstruiral: Anton Pavlovčič

Merilo: 1:1