Slovenski dom PREIS - CENA L 1.50 Leto IX. — štev. 5 TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA Sobota, 5. februarja 1944 Zgodovinska odločitev za Evropa Govor Fiihrerja oh 11. obletnic!, kar 3e narodni socializem prevzel v Nemčiji oblast In s tem zanjo ter za vso Evropo začel bovo dobo razvoja, je nedvomno najpomemb-Bejši politični dogodek v letošnjem letu. Pomemben ne samo za Nemčijo ln Evropo, katere usoda je danes Istovetna z nemško usodo, temveč za ves svet. Jasna ln določna Izvajanja Fiihrerja so Prav vsemu svetu razodela prepričanje, ki preveva vso Evropo ln bo prej ali slej moralo neizprosno zajeti vos svet. To pre. Pričanje je zavest, da je jedro sedanje vojne veliki spopad med Nemčijo ln Sovjeti In Ja je v tem spopadu lahko zmagovalec samo eden: ali Nemčija In z njo Evropa, ali pa boljševizem. Dejstvo je namreč, da je ta največji boj v zgodovini človeštva ne le spopad dveh vojska, dveh tehnik, dveh političnih sil, temveč spopad dveh načel In dveh duhovnih svetov. Za Nemčijo sloji — ne samo s simboličnim prispevkom orožja — vsa Evropa. Te Evrope ne sestavljajo samo narodi, le ljudje ln število, temveč jo sestavlja nekaj tisoč let zgodovine, kulturnega razvoja, duhovnega ln civilizacijskega napredka, vsega, kar se je Izoblikovalo iz duhovnih osnov starih kultur ter krščanstva. V tem taboru stoji tisti duhovni svet, z ohranitvijo katerega je neogibno zvezan obstanek ne le evropskih narodov, temveč vsega tako imenovanega zahodnega sveta, skratka nas vseh. Na drugi fronti tega zgodovinskega, nezaslišanega boja pa stoji sila, ki sl je v program zapisala uničenje vsega, kar je zahodno, to je najboljše človeštvo v tisočletjih svojega razvoja ustvarilo. Postavila sl je v program uničenje tistih duhovnih osnov In tistih načel, na katera je sodobni svet do-sedaj vezal svoj obstanek, bodisi da gre pri tem obstanku za poedlnce, za narode ali če za večje skupnosti. Uničenje vsega tega naj prinese na svetu oblast novi sili, o kateri se pozitivno namerjeno človeštvo zaveda, da je zla že v svojem načelu, ln da pomeni pogubo za vse, ki smo otroci njej nasprotne, ga sveta, spoznavalcl boljšega načela In oznanjevalci novega razvoja lz dosedanjih naših večnih temeljev. Nasprotje med tema svetovoma ln posledice, ki jih bo za ves svet In za vse človeštvo imel tak ali tak Izid tega velikanskega oboroženega spopada na ruskih planjavah — to je bistvo sedanjega boja med Nemčijo In med boljševizmom. Evropski narodi so se ▼ letn dni, odkar Je prenekateremu med njimi bilo dano na lastni koži občutiti vsaj približne sadove boljševizma, zavedeli, da more nje, Evropo In ves svet rešiti pred pogubo z vzhoda samo Nemčija s svojo oboroženo močjo. Ni le sile na svetu, ki bi mogla zavreti boljše, vlzem ln z njim uničenje Zahoda v vseh njegovih duhovnih ter zunanjih oblikah, če b! bil podrt branik, ki ga danes sestavljajo nemške vojske s svojim junaškim bojem. Evropski narodi se vsega tega zavedajo. Ce se še niso zavedali tisti, ki danes še stoje zunaj Evrope, pa gre pri tem boju Prav tako tudi za njihovo usodo, jim je zadnji Hitlerjev govor moral odpreti oči. In če hočejo dobro sebi ln svetn, morajo to spoznanje priznati ter lz njega Izvajati posledice. TEDEN V SVETU Večje republike Sovjetske zveze naj b! dobile v bodoče svoje lastn0 diplomatsko zastopstvo v nekaterih državah, pravi poročilo, ki govori o nameravani pre-osnovi sovjetske zunanje politične službe po zgledu britanske Commonwealth. V Berlinu pravijo k temu poročilu, da gre v tem primeru le za nov Stalinov sle-' pilni trik, ker bi taki zastopniki vsa navodila dobivali izključno le iz Moskve. Da Ke zapofov! oskrba mesta Rima z Živili, je rimski guverner pozval prebivalstvo, naj da na razpolago tovorne avtomobile, kolikor jih morda Se ima. Temu vabilu «e je odzval tudi Vatikan ter dal oblastem na razpolago večje Število tovornih avtomobilov. Preseljevanje Romunov z dežele v prestolnico je na podlogi odloka, ki ga je izda! buka-refitanski prefekt, vsem romunskim državljanom ves čas, dokler bo trajala vojna, prepovedano. Za tujce veljajo posebne določbe. Vrhovni sovjet — sovjetski parlament —, pred katerim so sovjetski voditelji često podali zelo pomembne izjave, se bo v kratkem sestal, . poroča »Exchange Telegroph« iz Moskve. (DAZ) Francoska protikomunistična milica bo, kakor je te dni izjavil njen glavni tajnik Bout-delan v svojem govoru po radiu, okrepljena ter bo dobila na razpolago vsa potrebna sredstva za uspele n boj proti teroristom v Franciji. Zn mesto v tako imenovanem Sredozemskem odbora je zaprosil tudi Stalinov pooblaščenec na Balkanu Tito, poroča >Daily Skcteh«. S tem je nastal za zaveznike problem dokaj kočljiv, ker je »kr. jugoslovanska vlada« v Kairu že imeuovala za zastopnika v tem odboru bivšega jugoslovanskega ministra dr. Kreka. nšnjl Številki »Slov. Doma« «o prtlo-»ložnlce. Vljudno prosimo vse naroč-n ae jih bl9govolijo čim preje poslu- ZMAGOVALEC V EVROPI MORE BITI SAMO EDEN ! HITLERJEV GOVOR OB II. OBLETHICI PREVZEMA OBLASTI PO NAROBNEM SOCIALIZMU Za 11. obletnico prevzema oblasti po na-roduem socializmu je Imel Hitler v Berlinu govor, t katerem je med drugim dejal: Nihče sl ne sme biti na nejasnem glede vzroka, smisla In cilja tega svetovnega boja. Kar je od 1. 1S3S v Londonu načrtno ščuvalo k vojni, je danes postalo lz priganjača prlganjalec. Vseeno je, kako se bo boj končal, toda gotovo je, da Je Anglija kot celinska sila končno dolgrala. Danes gre za to, kdo ho Imel po končanem boju v Evropi glavno besedo: Ali družina evropskih narodov, ki jo zastopa njena najmočnejša država, ali pa boljševlški velikan. Prv0 se bo zgodilo le tedaj, ako bo vojno dobila Nemčija, ki se ne bori le zase, temveč za vs0 Evropo. Drugo, če bo zmagovalka Sovjetska Rusija. Mnenje, ki ga širijo angleški listi, da Rusija po morebitni zmagi nad Nemčijo ne bo silila dalje v Evropo, temveč se zadovoljila z vzgojo — to je z iztrebljenjem — nemškega naroda, je čisto judovska prerokba, namenjena bedakom, katerim hoče dopovedati, da bo Anglija še pred koncem te vojne prevzela vodstvo novega boja proti Sovjetski Rusiji. Zmagovalec sl ne bo pustil določevati ciljev po angleških časnikarskih pisunih, vrh tega pa sc žalostni ostanek Evrope ob morebitni boljševlški zmagi ne bi mogel pod angleškim vodstvom spustiti v nov boj proti Sovjetski Rusiji. Pa tudi če bi bilo tako, M ostanki evropskih narodov uživali le to čast, da hi se v vrstah Imperialnih vojakov borili za ohranitev angleškega svetovnega cesarstva ln za ohranitev angleških življenj. Zato Je docela gotovo nekaj: V tem boju je možen samo en zmagovalec, ln sicer Nem. člja ali Sovjetska Rusija. Zmaga Nemčije pomeni ohranitev Evrope, zmaga Sovjetske Rusije pa njen konec. Te resnice bi se moral zavedati prav sleherni Anglež. Če vzllc temu drugače govorijo, je vzrok v tem, da vojni hujskači v Londonu ne vidijo več poti Iz zagate. Zato za Anglijo ln Združene države ne nastopa vprašanje, ali se bosta mogli spopasti z boljševizmom, temveč gre za vprašanje, ali se bosta sploh mogli n b r a n 111 boljševizma v lastnih državah. Kaj morejo evropske države dejansko pričakovati od angleških obljub ln poroštevf Z brezvestnim poroštvom so Angleži naščuvali v vojno Poljsko. Zdaj jo puščajo na cedilu ln z zlaganimi gesli žrtvujejo tudi druge države , ker Anglija ni sposobna, da M ob morebitni boljševlški zmagi zavrta sedanji razvoj. Poleg tega pa Angleži tudi niso sposobni nastopiti proti lastni, z boljševizmom okuženi opoziciji z drugačno politiko. Kdor se je prodal judovstvu, mora slej ko prej podleči, ako v zadnjem trenutku ne ho odstra. nll te kužne klice Iz svojega telesa. Vpraašnje rešitve evropskih držav in Ev. rope same se ho odločilo le s pomočjo narodno socialistične Nemčije ln njene vojske ter z vojskami zavezniških narodov, če bo Nemčija zlomljena, se nobena druga država razkroju ne bo mogla postaviti po robu, če Nemčija ne bi zmagala, bi bila v nekaj mesecih odločena usoda evropskih držav. kmalu nato pa tudi usoda zahodnega dela Evrope. Deset let pozneje hi naša celina Izgubila bistvene poteze svojega življenja. Njena kultura bi bila zbrisana s sveta, no. silei te kulture ln kulturni narodi pa bi gnili v sibirskih močvirjih, če jih ne bi že prej likvidirali s streli v tilnik. Če je nemški narod zdaj sposoben voditi ta velikanski boj, se je treba zahvaliti božji Previdnosti, ki je pred enajstimi leti dopustila, da se je narodni soelallzem povzpel na oblast. Brez 30. januarja 1933, brez očiščevalnega ln obnovitvenega dela narodno socialistične revolucije bi danes Evropa ne Imela člnllca, ki bi lahko kljuboval boljše-viškemu kolosu. Da so je Nemčija usposobila za to nalogo, je morala rešiti doma socialno vprašanje ln vzpostaviti Izgubljeni družabni mir. Socialnopolitično zedinjenje naroda je bilo treba dopolniti z narodnopolitičnim. Nastopiti je morala narodnosoclallsttčna zedinjena država z vodstvom, ki je bilo sposobno vzdržati najhujše napade ln pretrpeti vse preizkušnje. Tako zgrajena država je morala takoj ustanoviti takšno vojsko, ki je bila kos potrebam Po lastnem uveljavljenju. Ko je svet odbil vse nemške razorožltvene predloge, je morala Nemčija poskrbeti za zadostno lastno oborožitev. Da pa sl je mogla zavarovati obstanek, Je morala doseči zedinjenje vseh onih dežel, v katerih prebivajo Nemci, ali pa ki so kot prostor nad eno tisočletje pripadale k Nemčiji. Vse to je bilo potrebno zaradi politični in vojaške obrambe. Največji uspeh tega dela Je bila popolna nemška narodna skupnost In preosnova države v nov socialistični organizem kot Izraz ljudske države. Le tako se je Nemčija obvarovala boljševlške kuge. Tudi vojska je bila vključena v ta razvoj. Nad H odstotkov mladega nemškega častniškega zbora je lz moštva In sestavlja most k stotlsočem delavcev ln kmetov ali pripadnikom srednjih ln malih stanov. Največjl uspeh pa bodp zanamel videli v tem, da Je bila Izvedena narodna revolucija brez uničevanja imetja |n ne da bi ae bila kakor koli omejila ustvarjalna sila starih stanov. S tem je bila judovstvu vzeta temeljna opora za nnlčenje nemškega naroda, ršamo tista država, ki je doma brez vseh kužnih žarišč, se ho lahko zanesljivo postavila po robu boljševizmu. Narodno socialistična revolucija je dala nemškemu narodu orožje za samouveljav-IJanje. Najmočnejši dokaz za to je velikanski hoj, ki sedaj besni že skoraj pet let. Ta boj ne more zavzeti drugega poteka, kakor ga je doslej zavzel vsak drug veliki boj na tej zemlji. Zato lahko vojni dogodki vznemirjajo samo onega, ki no zna zgodovinsko misliti ali gledati. Pot od prividov polslepega vojaka lz leta 1918 pa do stvarnosti narodno socialistične države 1. 1944 je bila ogromna In gotovo težavnejša kakor pot sedanje Nem. člje do zmage. Da se bo Nemčija ohranila in zmagala proti vsem vzhodnim ln zahodnim naskakovalcem, je za slehernega narodnega socialista ne samo Izraz njegove vere, temveč tudi notranje prepričanje o koncu vsega sedanjega boja. I Poskus zlomiti nemški narod z bombami [ je spodletel ln povzročil, da se je ta narod še bolj Strnili utrdil je temelje države, ki JI je božja Previdnost namenila, da bo obra-zovala evropsko zgodovino v bodočih sto. letjih. Dvanajsto let0 nove organizacije ln naroda bo Imelo do fronte In do domovine najhujše zahteve. Pa naj se vihar še tako razbesni nad domovino, nazadnje se bo le polegel In zopet bo posijalo Izza oblakov sonce za tiste, ki so zvesti svoji veri Izpolnjevali dolžnost do zadnjega. Ta vojna bo navzlic vsem zločinom naših nasprotnikov privedla do največje nem. ške zmage. Izdajalske kupčije KPS Da je tako Imenovano slovensko osvobodilno gibanje. Osvobodilna tronta, docela komunistično, to je protislovensko, protinarodno in Izdajalsko, se ni nikjer tako jasno in neizpodbitno pokazalo kakor v igri te zločinske združbe glede Primorske. Komunizem je to nacionalno pripravljenost In borbenost primorskih Slovencev temeljito izkoristil ter — med drugim tudi po zaslugi raznih sredinskih »voditeljev« In računarskih prvakov — žel dovolj uspeha. Hkrati je pa na račun nacionalnega idealizma Primorcev igral najsramotnejio Izdajalsko Igro, kar jih zgodovina pozna, ter se ne le na tihem, temveč uradno vezal in dogovarjal s tistimi, proti katerim je neoboroženo in nepoučeno ljudstvo naganjal v Jalov boj. Komunistična partija Slovenije, to je edina dejanska vodilna sila in usmerjevalka tako imenovanega osvobodilnega gibanja, je vos čas svojega nastopanja na Primorskem kar najtesneje sodelovala k Komunistično partijo Italije. Sodelovala ni v kakem skupnem boju proti baje skupnemu nasprotniku — tega boja ni bilo — temveč sodelovala pri Izdelovanju In sprejemanju načrtov, ki jih Je glede bodoče usode Primorske In primorskih Slovencev pripravljala Italijanska komunistična stranka. Boris Kidrič, predsednik KPS, to je tiste komunistične stranke, ki je Slovencem na tej strani In na Primorskem dve leti dopovedovala, da te bori proti »lailstlčnemu okupatorju«, je v začetku julija 1942 na kongresu Osvobodilne fronte dal tole načelno izjavo o »nacionalnosti« slovenskega »osvobodilnega gibanja«: »Poudarjamo Internaclonalizem proti šovinistom reakcije. Ni slučaj, da smo Izvolili predsednika Italijanske komunistične partije v tvoje častno predsedstvo ...« Vemo, da to ni bil slučaj, temveč načrt. Da bodo pa vedeli to tudi tisti, ki so mislili drugače — in morda še mislijo — jim bomo glede nacionalnosti tega »osvobodilnega« dela z ozirom na Primorsko navedli nekaj neizpodbitnih dejstev. »Primorski poročevalec«, glasilo OF za Primorsko, je marca 1943 prinesel sporočilo, da se je za Primorje osnoval plenum, v katerem ima mesto tudi zastopnik »svobodne Italije«, gibanja, ki ga vodijo komunisti. Sprejet da je bil kot zastopnik Italijanske manjšine Ta slovensko-italijanski komunistični plenum je Izdal resolucijo, v kateri Je obsodil vse narodnostno delo med primorskimi Slovenci od leta 1918. dalje... A KPS, to je JOF, je na Primorskem še vedno nastopala v Imenu edino pravega Ih neodjen-Ijivega slovenstva... V začetku avgusta 1943 je Italijanska komunistična stranka v Trstu trikrat razširila letake, w «a>. - » i'■ ■■ -*l!!i 16 • ‘ • • c' • Scheunen — »mtlit&rlech svichtlge Zlete« der OF-Bandlten. — Kozolci — te so »vojaško važni cilji« OF-arsklh tolovajev. v katerih sporoča, da je s Slovensko komunistično stranko sklenila dogovor, da bodo Primorska, Goriška in Istra tvorile samostojno »Italijansko-slovensko sovjetsko republiko«. KPS, to je OF, tega razglasa ni zanikala, temveč je še naprej nastopala na Primorskem v imenu edino piavega in neodjenljivega slovenstva ... »Družinski tednik« je dne 27. januarja letos prinesel članek »Komunistična narodna sloga«, Iz njega povzemamo naslednja dejstva: Na kongresu italijanskih komunistov v emigraciji, malo pred pričetkom sedanje druge svetovne vojne, so razpravljali tudi o vprašanju primorskih Slovencev. Sprejeli so zadevno resolucijo in jo objavili v svojem, v Parizu tiskanem ilegalnem listu. Resolucija, objavljena v tem listu. Je povedala, da italijanski komunisti priznavajo obstoj neke slovenske narodne manjšine na ozemlju nekdanje Primorske, da pa smatrajo njeno ozemlje kot celoto za sestavni del bodoče komunistične Italije. Vendar pa so italijanski komunisti pripravljeni dovoliti tej slovenski narodni manjšini na ozemlju nekdanje Primorske kulturno avtonomijo, niso pa pod nobenim pogojem voljni razpravljati o tem, da bi ozemlje odstopili kakšni slovenski ali drugačni sovjetski republiki. Sredi lanskega leta je Izdalo vodstvo Italijanskih komunistov v Trstu, in to ponovno, ne le enkrat,, izjavo, razširjeno v obliki letaka, v kateri je v celoti potrdilo sklep resolucije komunistične stranke v emigraciji, ki smo ga gori navedli. Izrecno je naglasilo, da so neutemeljene In nesmiselne vse govorice, po katerih bi bili italijanski komunisti kakor koli pripravljeni razpravljati o tem, da bi poslala nekdanja Primorska v celoti ali tudi le deloma sestavni del kakšne druge In ne Italijanske sovjetske republike. Omenili so celo, da obstaja o tej stvari med njimi in slovenskimi komunisti popolno soglasje in da dobe primorski Slovenci kulturno avtonomijo. Lani meseca septembra, po Izdaji Badoglla, je dala OF posebno izjavo, ki so jo objavila tudi njena glasila, med njimi »Slovenski Poročevalec«, v kateri ne govori sicer o končni komunistični usodi Primorja, pač pa zagotavlja, da bodo dobili Italijani na njegovem ozemlju popolno avtonomijo. Ta izjava, pod katero ni bil podpisan nobeden izmed resničnih slovenskih Primorcev, je bila tudi sicer na Primorskem prikrita, tako Slovencem kakor Italijanom. Vendar so izvedeli zanjo, in tržaški komunisti so odgovorili na to zatrdilo OF z novim letakom, v katerem so ponovili svojo drugo izjavo: nekdanja Primorska postane v komunistični Evropi samostojna avtonomna italijansko-slovenska republika, zato ne more biti govora o tem, da Dl kdor koli Izven tega ozemlja mogel dajati Italijanom kakršno koli avtonomijo. Prav lako v lanskem letu, in sicer na pomlad, so Imeli nekakšen kongres tudi hrvatskl komunisti, na katerem so sprejeli prav takšno slovesno resolucijo, katero so objavili v posebni publikaciji, kateri je bil priložen celo zemljevid »bodoče ureditve ozemlja Južnoslovanskih narodov«. Pod resolucijo je bil prvi podpisan stari pesnik Vladimir Nazor. Besedilo in zemljevid sta povedala, kako sl hrvatskl komunisti predstavljajo to ureditev, predvsem razmejitev »bodoče hrvatske sovjetske republike«. Iz objave smo izvedeli, da ustvarja omenjeni načrt komunistično Hrvatsko približno v mejah sedanje Nezavisne Države Hrvatske, mimo tega pa zahteva še priključitev ozemlja Bunjevcev in šokcev v bivši Vojvodini, priključitev vse Istre in večino Tržaške pokrajine skupaj s Trstom, ter Bele Krajin* v Ljubljanski pokrajini, toda v znatno povečanem obsegu, tako da bi pripadel komunistični Hrvatskl sploh velik del Dolenjske in kos Notranjske z ložkim kolom.« Prav tako je lani izdala neka skupina »avstrijskih«, v resnici Izključno samo židovskih komunističnih emigrantov, letak, v katerem se ne zavzema samo za obnovitev nekdanje Avstrije, ampak tudi za to, da se priključi »bodoči avstrijski komunistični republiki« slovensko ozemlje (v obsegu nekdanje habsburške monarhije), po katerem naj bi republika dosegla zvezo z morjem, »ki ji bo za uspešno življenja neobhodno potrebna«. Ta objava, z razliko od Italijanske komunistične, nikjer ne omenja no bene obljube o »slovenski kulturni« ali kaki drugi »avtonomiji«. Iz nje torej ni razvidno, ati smatra tako avtonomijo že kot samo po sebi umetno dejstvo, ali pa je sploh ne priznava. Pri zvezah, ki Jih ima Komunistična stranka Slovenije s srednjeevropskimi in balkanskimi strankami, je Izključeno, da bi se tl In taki načrti sestavljali ter objavljali brez njene vednosti, njenega privoljenja in njenega sodelovanja. KPS torej prodaja Slovence in slovensko, zlasti primorsko ozemlje na tri strani, da bi ji ta kupčija v nobenem primeru ne mogla spodleteti. Ali je katera narodna izdaja bila bolj dokazana kakor izdaja slovenske komunisttCn* stranko, to je Osvobodilne fronte? Tovarištvo - enakopravnost v rdeči ..os Ena najbolj znanih potegavščin iz torbe komunistične taktike je ravno njihovo toliko znano tovarištvp in enakopravnost. Koder je narod imel priliko videti — in to je bilo po vsej Dolenjski — slovensko »osvobodilno »vojsko«, dovolj bridko spozna tudi komunistično tovarištvo in enakopravnost, ker je oboje bridko občutil na svoji lastni koži. ir 1 v • v 1 . |'vv Kakšno je načelno stahsce komunizma do družbe Vsi ljudje, moški in ženske, so enakopravni, vsi imajo enako možnost javnega in zasebnega udejstvovanja. Vsak od njih lahko doseže najvišja politična mesta. Zajamčena je svoboda vesti in govora, razen če ta ni proti interesom države, pravi ustava SSSE. Lepo načelo, če ne bi zadnji stavek že sam po sebi bil tako širok pojem, kajti ne bi bilo dovolj, če bi namesto njega napisali >če to ni proti komunizmu., ampak bi morali napisati >če to ni v interesu takratne vladajoče skupine komunistov«. Treba je vedeti, da sta si pri komunizmu teorija in praksa, načelo in resnica, V diametralnem nasprotju. Predno preidemo od teoretičnih načel komunizma k praktičnim, kar predstavlja toliko znana komunistična taktika, ki sloni na popolnem relativizmu, si najprej nekoliko oglejmo, kako se načelo enakopravnosti uveljavlja v SSSE sami, in sicer lahko kar na njihovem volilnem pravilniku, ki je v veljavi že ves čas po revoluciji in določa, da imajo volilno pravico vsi moški in ženske, ki so včlanjeni v K P, to je vsega skupaj 2 milijona ljudi (v času, ko je bila KP najmočnejša v SSSE), kar znaša 1 odstotek vsega ruskega prebivalstva, in vendar so vsi »enakopravni«. Šele ob koncu prvega leta vojne, ko je SSSE zaradi vojaških neuspehov trda predla, je tovariš Stalin »obljubile tudi ostalim volilno pravico. Po istem načelu pripadnosti se delijo službe, se dobijo politične funkcije, skratka se vrši vse javno udejstvovanje in gospodarski obtok, ker je treba vedno paziti, da ne pridejo do kakih vplivnih ali pridobitvenih mest ljudje, ki ne delajo v interesu države, pravi ustava SSSR. Gospodarsko odposlanstvo, ki ga je poslala bivša Jugoslavija nekaj mesecev pred razpadom v SSSR, dalje vsi objektivni nemški, angleški in ameriški časnikarji, ministrski predsednik Churchill sam, ki so imeli vpogled v sovjetski državni red, so dovolj jasno Izpričali, kako je s to sovjetsko »enakopravnostjo«, ker drugače tudi biti ne more (kar lahko vsak ve, kdor le nekoliko pozna komunizem), v državi, kjer družabno življenje sloni na pripadnosti gotovi politični in ideološki skupnosti. In colo za pripadnike te skupine se enakopravnost ocenjuje po njihovi čim večji zanesljivosti. V kolikor sl bolj pokoren vodstvu, v kolikor si boljši, popolnejši in s tem vdanejšl 'boljševlŽki robot, v toliko si bolj »enakopraven«, v toliko je pot do političnih mest lažja, v toliko si gospodarsko močnejši. Pri tem je trcha vedeti, da komunistično vodstvo predstavlja absolutizem, kot ga ni poznala nobena srednjeveška država. Tudi toliko znana antikapitalistična teza je le pesek v oči, kajti ves kapital SSSR se steka v »državni erar«, kar pa dejansko pomeni v roke vodilnih komunistov, ki ta denar uporabljajo deloma za interese in utrditev stranke, doloma za svoje lastne, čisto kapitalistične namene. Vsa razlika med kapitalizmom in sovjet, antikapitalizmom 'je stvarna v tem, da je v državah s kapitalističnim redom možno pridobivati in bogateti vsakomur, dočim v SSSR lahko bogatijo le pripadniki KP in še ti po stopnji zanesljivosti in vdanosti stranki. Znano je, da se noben evropski monarh ne more kosati z razkošjem in potratn >s,.io Ntaanovega Kremlja. Glede narodne euakopravnosti jo treba omeniti še zapostavljenost nokaterih narodov v SSSR, predvsem Ukrajincev in Belorusov, ki v mejah svojih avtonomnih republik niti nimajo vsega ljudstva, v po-litično-upravnem položaju pa imajo dokaj slabši položaj od ostalih sovjetskih republik. Za praktično načelo glede komunistično »enakopravnosti« in »tovarištva« je povsem razumljivo tole: Vsi nekomunisti in protikomunisti so brezpravni ljudje, ki jib je treba ali pridobivati ali uničevati, kakor pač zahteva trenuten položaj. Treba je namreč vedeti tudi to, da komunizem niti ne spftjoma v svojo organizacijo neomejeno število ljudi, ampak le najbolj zanesljive in do nekega števila (načelo elite), delčina, ker se boji opozicije v lastnih vrstah, glavno pa zaradi tega kor so načelo absolutizma in diktature lahko uveljavlja le v tako urejeni državi. Položaj komunistov v SSSR jo čisto enak položaju prejšnjih mužikov, podložnikov plemstva, le a to razliko, da nekomunisti služijo komunistom. Pri partijcih pa se enakopravnost ocenjuje po njihovi predanosti vodstvu, kot se ocenjujo dober ali slab ■troj. Včasih akornj nismo verjeli takim ' in podobnim trditvam, čoš da je to več ali manj propaganda. Danes dobro vemo, da je to res, ker smo so o tem sami prepričali. O komunistični »enakopravnosti«, »tovarištvu« in »človekoljubju« nam govorijo vsa njihova dejanja, požgane In Izropane sloven. ske vasi. tisočera živinsko izmaličena trupla naših najboljših ljudi, najbolj pa njihovo življenje samo. Mamljiva beseda »tovariš« Ko srno videli prvega komunista, ko je iflftlo prvo' ofarsko časopisje, smo ellfiali lepo besodp »tovariS«. Marsikdo ji je vorjel, kor pač fie m poznal komunistične taktike, ki ji je vse dovoljeno in je ravno ta pojem tako strahotno Izmaličila. Posebno se jo je oprijelo delavstvo in drugi zapostavljeni, slabše stoječi sloji. To so komunisti ravno hoteli. Poznali so težak, socialen položaj nižjih slojev in dobro vedeli, da bodo ravno tukaj s svojim naukom o enakopravnosti ljudi in narodov najprej dobili trdno podlago. Dejansko se jim je to dokaj dobro posrečilo. Kot Eva so zagrabili za lepo jabolko in postali prvi tovariši. Na to lepo vabo jih je mnogo odšlo, lahko bi rekel, da je ravno to »tovarištvo« v širšem pomenu, kot ga znajo slikati samo komunisti, bilo glavni vzrok pri tistih, ki so odšli v gozdove s poštenim namenom in dobro voljo. Komunisti so znali krasno brenkati na socialne strune, vendar pa niso računali na to, da je slovensko ljudstvo čisto drugačno, kot je bilo rusko v času revolucije, na višji kulturni stopnji, v socialnem oziru pa daleč na boljšem. Zato tudi »tovarištvo« ni tako prijelo, kot so s tem svojim glavnim adutom računali, kajti marsikdo je že od vsega začetka vedeU kako je s to stvarjo, drugi pa so tekom časa jasno videli in občutili na svoji koži. Oglejmo si to »tovarištvo« nekoliko pobliže po komunističnih taboriščih in edinicah samih. Da je beseda »tovariš« ruskega izvora in tudi sicer iz ruskega revolucionarnega besednjaka in tako zvana komunistična taktična beseda, ki je prišla k nam že davno pred razpadom Jugoslavije, ni treba omenjati. Komunistične edinice sploh nikdar niso dobile kakega naloga, da se mora ta naziv uporabljati, ampak je prišel sam od sebe in bil že po nekem naravnem pravu strogo obvezen že od vsega početka. Hudo si se pregrešil, če si komu rekel kako drugače, najbolj seveda, če si mu celo rekel »Vi«. Dejansko je pa »tovariš«, ki je na prvi pogled kakega mladega fantalina, ki je svojemu starejšemu in vplivnejšemu »tovarišu« lahko rekel »ti tovariš«, prijetno poščogetal, tudi v lastnih vrstah kaj kmalu zgubil svojo veljavo, kor je pač vseboval čisto nekaj nasprotnega. »Kolektiv« S tem v zvezi in v dokaz jo treba omeniti tako imenovani kolektiv. Kak novoprišli član je moral oddati komisarju čete takoj ob prihodu ves svoj denar, vse cigarete, ure, nalivna peresa, vsa jedila in pijače, legitimacijo ter fotografijo. Skratka vse, razen obleke, ki si jo imel na sebi, in enega para perila za kolektiv, to je za skupnost, češ vsi smo enaki, nihče ne sme imeti več ko drugi. Pri komur so dobili najmanjšo utajeno vsoto denarja ali kaj drugega, je bil takoj ustreljen. Ko so ti vbo pobrali, sl do. bil novo ime, kor si bil »pravi tovariš«. Da Ibi te obvarovali prod pobegom, so ti pobrali legitimacijo. Toda kam je šlo, kar so pobralit Na četno ali bataljonsko komando, kjer je običajno tudi ostalo. Komisar in komandir sta s težko prisluženim denarjem svobodno razpolagala in si privoščila, kar se jima je zljubilo. Bila sta bolje oblečena, ker sta pač ubogega »tovariša« tudi preoblekla, če je ta imol boljšo obleko. Njun šotor je bil vedno poln nabranih dobrot, dočim so oni otepali polento ali pa močnik. Marsikateremu je postalo bridko pri srcu. ko je videl da od stvari, ki mu jih je mati ali žena s toliko ljubeznijo in težavo poslala, ni poskusil niti drobtinice. Kmalu sta postali besedi »tovariš komisar« in »tovariš komandir« grenki in boleči. Toda kar je pomagalo, je bila zavest, da nazaj ni poti. Nič lepše ni bilo .M »Tovarištvo« v boju in tovarištvo do civilnega prebivalstva. Odločujoče funkcije so dobivali najbolj krvoločni in komunistični ideji najbolj vdani ljudje. Poleg tega je bilo skoraj načelo, da nisi smel biti niti rezervni, še manj pa aktivni častnik. Najbolje je bilo, če s] bil človek, ki nima mnogo pojma o vojaški umetnosti. Seveda je tak komandir oziroma komisar, ki je bil vedno uajstrabopet-nejši v edinici (znano je, da so vsi krvoloki v boju strahopetni) tudi vedno prvi popihali in pustili vse tovariše »tovariško« na cedilu, ki so so potem pač borili in prebijali kakor so se vedeli in znali. 8 tem pa ni bilo še vsega koneo. Ko se je ediniea zopet zbrala, sta komandir in komisar ozmerjala tovariše, ker so »zbežali s položaja*. Za kazen in drugim zn zgled sta skoraj vedno dala koga ustreliti. Poučen primer se je zgodil meseca aprila leta 1942 v Blatnem klancu (pri Trebelnem), ko so cesarski vojaki streljali v smeri komunističnega taborišča iz daljavo približno 1 km. Vsi »tovariši« so pospravili svojo šotoro in vso opremo odnesli s seboj, le šotor bataljonskega štaba, kjer sta bila komandant Ivan Moro (Žan Rome) iz Novega mesta in Lojze Brodar (Ahac) iz Novega mesta, je ostal cel, kor sta zbežala in ju je moštvo komaj dohitelo. Ko so bili zopet na varnem, sta zahtovala, da se jih kar 10 ustreli, ker so zapustili svoje položaje. Toda vse to se je dogajalo v prvem razvoju, ko je vsaj formalno še veljnja od-rodba glavnega pqveljstva, da ui dovoljeno delati rnzllk med moštvom In funkcionarji, tor jo bila za večjo prestopke obljubljena celo smrtna kazon. V času, ko So niso bile dovoljeno oficirsko kuhinje, ko so funkclo-nnrji morali živeti skupaj z moštvom, kor jo vodstvo pač dobro vedelo, da So ne obvlada položaja in je treba previduo voditi barko. Hoteli so narodu pokazati, kako so v vojski vsi enaki, češ tako bodo tudi med civilnim prebivalstvom, ko bomo ml popolni gospodarji. Nikjer gospoda, v»l »tl«, vsi »tovariši«, Eni v limuzinah — drugi razcapani peš V dobi prve revolucije sta se »tovarištvo« in enakopravnost že tudi javno manifestiralo. Narod je takrat že videl, posebno v dobrepoljski dolini, kako so se razni komi. sarji in komandanti vozili v krasnih »zaplenjenih« limuzinah in motorjih. Če bi kak funkcionar hodil peš, bi bila sramota, vsaj konja je moral imeti vedno na razpolago. Vse »sarže« so bile dobro oblečene in obute, dočim je bilo moštvo raztrgano, razcapano, ušivo in garjevo. Vodstvo je po gostilnah popivalo, žrlo in divjalo pozno v noč. Denar, ki so pa tl »predstavniki« naroda pobrali za kolektiv moštvu in civilnemu prebivalstvu so brezvestno zapravljali, dočim je moštvo čepelo na »položajih« večkrat lačno kot sito. Vsak čas se je pripeljal kak »rdeči predstavnik«, tov. Kidrič, Kocbek, Fajfar ali Rus v lepi limuzini od Kočevskega Roga, tovariši komandanti in komisarji pa z motorji, bodisi v Struge, Kompolje ali Videm-Dobrepolje. Bolj korajžni pa tudi v Zagradec in Šmihel pri Žužemberku ter naročali dobra jedila in pijače. Ce so videli kakega sobojevnika v bližini gostilne, so ga vprašali: »Tovariš, kaj pa ti tukaj delaš! Ali ne veš, da je tvoje mesto na položaju!« In hitro jo je moral odkuriti, da se mu ni zgodi- lo kaj hujšega. Nekoč je komandant II. grupe odredov Maks Brenčič dobil v gostilni v Kompoljah sedaj že padlega Jožeta Prijatelja, ki je bil že partijec in samo komandir čete, z njim pa dva narodna bojevnika in je hotel vse tri no mestu ustreliti, čeprav so si bili vsi »tovariši«. »Enakost« v hrani V tem času so to »tovarištvo« tudi uzakonili z odlokom glavnega poveljstva, da se morajo od bataljonskih štabov daljo organizirati oficirske kuhinjo, češ da bo moštvo pred komandanti in komisarji imelo večji ugled. Dejansko so višji štabi že od vsega početka impli posebno hrano. Z mo. štvom tudi nikdar niso bivali skupaj. Bali so so da bi si od njih nabrali uši, garij in drugih bolezni. 'Zo sam pogled na baden položaj bi lahko kazil dobro razpoloženje. Ku,rirji, ki so včasih videli vse mogoče d6-brote v višjih štabih so kaj radi pripovedovali, kaj je na razpolago »tovarišu komandantu Brenčiču« in komisarju Antetu Novaku. Za zajtrk črna ali bela kava, kruh s sirovim maslom ali medom, šunka, klobase, kar ti pač srce poželi. Še obilnejše in bolj bogato je bilo kosilo: klosabe, sir in salame 80 jim bile tako. vedno na razpolago. Ob začetku so se »očividci« in ostali »tovariši« ki so takrat, komaj dvakrat dnevno jedli, pohujševali nad vsem tem, toda godrnjati nis*. sjiiidi. ker M hjli takoj ustreljeni, in so se pač morali temu privaditi po znani .pesmi: »Temu treba se privadit, sprva sicer težko gre.« Pesmi pa ni zložil komunistični pesnik Bor. Bogve kakšne dobrote so bilo šele v najvišjem štabu, ko jim že tu ni ničesar dobrega manjkalo. Za večerno znba. vo pa so imeli svoje »tipkarice«, kar jo bilo ostalim »tovarišem« pod smrtno kaznijo prepovedano, Lakota med moštvom Zailnji tedou pred ofenzivo cesarskih vojakov, ko je. moštvu že vsega zmanjkalo, ropati pa zaradi pritiska Savojcev ni smelo, so jo žo oglasila lakota. V Starem Logu pri Kočevju so kuhali samo enkrat na dan, in sicer ovsen močiik in še tega »tovariši« niso dobili, kolikor bi hotoli. Tovariš Urban Velikonja (dty Dcfrtiastja) in njegovi najzvestejši komandanti DO, so je pa v svojem idiličnem domu v Kočevskem kotu go stil z vsemi mogočimi dobrotami, ki mu jih jo iz bližnjo okolice nanosil njegov nnj-zvestejši podložnik, intendant DO, neki T°' ne Jurič. Kaj njega briga, če moštvo strada. Glavno je, da se njemu dobro godi. Drugi se bodo že »tovarištva« najedli. Človek bi mislil, da so jih vsaj težke razmere, v katere jih je spravila ofenziva cesarskih vojakov, približale. Toda pokazalo so je ravno narobe. Komanda jo enostavno pustila moštvo, da se je lačno, včasih po tri dni niso nič jedli, prebijalo skozi obroč savojskih vojakov, padalo in umiralo od gladu in žeje, dočim se je vodstvo s s'0-jimi »nnjzvestejširai tovariši« nahrbtniki umikalo ločeno od moštva in tako ali tako prišlo iz zagate. Izgovarjali so se s tem da se laže umikajo manjše skupine, če je kdo iz njihovega nnjbližjega sprem* tva opešal ali bil ranjen, so ga pustili, ali pa ustrelili. Če je bil težjo ranjen, la ne ni kaj izdal. Co so jo kdp od »tovarišev« ali zape-l-anih civilistov hotel pridružiti njihovi skupini, so so ga takoj otresli, če drugače ni šlo, so ga pa poslali v »XIII. bataljon to je na oni svet.1 Kočevski Rog bi mnogo vedela povedat! o tem vojnem »tovarištvu« in zgovorno pričo toga vojnega tovarištva 60 razsejana trupla teh nesrečnikov. Važno je, da se ohrani vodstvo, partijci, robotov ni škoda, kor lahko dobijo nove in so na svetu za to, da umirajo za višje »tovariše«. Vedno večji prepad med vodstvom in moštvom Po ofenzivi so govorili, da jim je ofenziva samo koristila, ker jih Jo rešila nezanesljivih ljudi mfti njimi. Kar je ostalo, so hitro zbral* in ,66 811 naprej »tovarlfto-. Prepad mod vodstvom in moštvom je bil Čimdalje večji, zlasti na zimo lota 1942., ko se jo razpasla Žo prava korupcija. Moštvo jo svoje obleke in obutev raztrgalo, perilo se jim jo uničilo. V tej dobi so po obrobnih gorjunskih vasoh nad St. Jernejem in Kostanjevico lahko videli, kako je mofttvo »osvobodilne vojskp« trepetalo od mraza. Pr- vi sneg je padci. Cankarjeva brigada se je hotela »izkazati« in začela z likvidacijskimi in rekvizicijskimi ‘ pohodi. Marsikaj so naropali. Organizirala se jo tako zvana »Zimska pomoč«, oropali so tovarno usnja v Mokronogu. Dobili so toliko usnja, da bi lahko obuli vso rdečo vojsko. Iz Ljubljane in drugih slovenskih mest so stalno prihajale izdatne pošiljke, vendar je ljudstvo še vedno imelo priliko videti samo v Cankarjevi brigadi kakih 50 tovarišev, ki so bosi hodili po snegu skoraj vsi ostali pa v raztrganih, neupo-rabljivih čevljih, brez perila,, obleka pa tudi ni bila več nikomur podobna. Hrana je bila še vedno enako borna in nezadostna, čeprav s© toliko naropali. Na drugi strani si pa videl, kako so bili funkcionarji krasno oblečeni in obuti v meksikajnarcah. V oficirskih kuhinjah je dišalo po najboljših jedeh. Svinjska in telečja pečenka v ogromnih kosih jo kar plavala v masti, vino je teklo od miz. Toda štab ni mogel teh zalog, razen pošiljk in drugih dobrot, uporaoiti. Kam je odšlo drugo! Naprej do najvišjih štabov, običajno z izgovorom, da gre za bolnišnico. To blago, perilo, usnje in druge zem« ke dobrote, Česar pa prav gotovo ei bilo ma- lo, so šle »za bolnišnico«. Vojaštvo je pa raztrgano in boso stradalo dalje. Ravno po tisti poti je šel denar. Toda tudi »gori« niso mogli vsega por.nbiti, čeprav bi vsakdo od njih imel še tako bogato garderobo in volovski apetit. Vse te stvari so zakopavali, »mngacinl-rali«. da bi jih imeli za tvojo ljudi pozneje, če bi se vojna podaljšala. Seveda so potem razno ofenzive in patrole vaških straž to izvohale in jim pobrale vse. Usnje, ki so ga dobili v Mokronogu, je prišlo v roke cesarski vojski, ravno tako blago za obleke in mast. Mnogo pa je še skritega v raznih skladiščih, da ljudem na najvišjih stolčkih ne bi kdaj če6a primanjkovalo. Likvidacije zaradi godrnjanja Seveda je moštvo postajalo nezadovoljno zaradi takega ravnanja in začelo godrnjati. Toda kaj kmalu so to udušili, kajti vsak, ki je le mimogrede omenil ta neto-variški postopek, je bil takoj ustreljen. Tako likvidacije so bile konec leta 1942 in leta 1943. kaj pogoste. Likvidacije so utemeljevali takolo: likvidirali smo ga, ker je bil nediscipliniran, opozicionalec, ker je govoril proti štabu. Drugi so se teh likvidacij ustrašili in utihnili. Da se je za vsakega zvedelo kaj govori, so skrbeli vohuni, partijci, ki so jih imeli potaknjene po vseh četah. Nihče ni vedel, kdo je, in boljo je bilo molčati ter prenašati »tovarištvo« naprej. »Tovariši« so postajali še bolj poslušni, Se večji roboti, ljudje, ki so mehanično, brez lastne volje opravljali vse, kar jim je bilo ukazano. Sli 8o celo v smrt brez godrnjanja. Mehanizacija človeka — glavni cilj Tako je vodstvo delno tudi s tera »tovarištvom« doseglo svoj glavni cilj v vojski: mehanizacijo, človek - stroj. Po komunistični ideologiji namreč le taka vojska lahko mori in požiga, gro v vsako še tako brezmiselno akcijo, gre proti interesom lastnega naroda. Toda še vedno si »tovariš«, če je tvoj odnos do vodstva odnos stroja do tistega, ki ga upravlja ,* čeprav je tvoj odnos do naroda odnos izdajalca. »Matija« in zlate palice V kolikor se je rdeča vojska bolj razvijala, toliko bolj je Slo »tovarištvo« v skrajnost. Spomladi leta 1913 so se nekako ure. jale plače funkcionarjev, ki so seveda v vojski Sle samo do štabov bataljona. V kolikor si bil »višji«, v toliko si dobil višjo plačo. Člani glavnega poveljstva so seveda lahko raz ipavali, kakor so hotoli, njim je bilo vso na razpolago. Ce Je kdaj kdo od njih šel le malo pogledat »po terenu«. Je v kratkem času toliko porabil, kar bi zadostovalo za en rdeč bataljon za mnogo daljšo dobo. Tovariš »Matija« — Maček so je sam hvalil po Beli krajini v metliški okolici, ko je bil no takem potovanju, da nosi s seboj zlate palice .v vrednosti nekaj milijonov, da bi se lahko odkupil, če bi ga kje prijeli cesarski vojščaki. Poleg toga je njegovo spremstvo nosilo z njim 5 nahrbtnikov z najboljšimi konzervnimi jedUi. Pobahal se je. da ima s seboj tudi kavijar. Tako se je vsak od njih preskrbel za potovanje. Navzdol je seveda šlo po stopnjah, tako sta komandant in komisar brigade še vedno imela vsega več, kot sta rabila, dočim so bataljonski funkcionarji žo morali vsaj nekoliko pnziti, da jim ni prekmalu zmanjkalo. Redno pa Je bilo tako. da moštvo ni dobilo prav ničesar, ampak Je moralo mirno gledati raztrgano lil lačno, kot Je bilo, kako »višji tovariši« uživajo. Intendanti - posebno poglavje Posebno poglavjo pri tem »tovarištvu« s0 bili razni intendanti, ki bi morali vanj tisto, kar je moštvo pri raznih rokvizicijab nabralo in kar je njim ostalo od brane, uporabiti zanje. Toda ravno to so bili naj-večjl gospodje ln so innogo od teli dobrot naravnost »pokradli« ln »vskladlščlll«, da bodo Imeli, ko bo vojne konec, ali pa so pošiljali svojim sorodnikom. Intendant Gubčevo brigade Ferdo, ki je doma blizu Mo. kronoga, tako oskrbuje svojo žono in vso svoje sorodnike, da jim ničesar ne manjka in hroz dela živijo boljo, kot so kdaj koli proj. Oigarote — (to Je mod njimi enn najbolj občutljivih točk ki jih dobivajo, po kadijo sami ali pa jih razdelijo mod naj boljše prijateljo, bodisi vojaško ali civilno Denar, ki gn tl ljudje dobijo In Je name. njen zn moštvo, ga porabijo za svojo lastno potrebe. Le Ljubljana se noče verjeti Vse to »tovarištvo« ln »enakopravnost« ljudje na podoželju že dolgo poznajo. Le Ljubljančani togn Se ne morejo vorjeti. Po-| polnoma so je to pokazalo — In prav nič ; s« niso sramovali — za časa trotjo rcpubli- TEDEN DOMA Za obnovo pokrajine, namreč za obnovo požganih in razrušenih kmetskih domov in gospodarskih poslopij, cest in mostov, sploh za vsa dela, ki naj dajo našemu narodu zopet možnost urejenega, delovnega živijo^ nja — bo potrebno mnogo kovinskega gradbenega materiala. V sedanjem vojnem gospodarstvu bo mogoče ta material naročiti samo za zamenjavo starega materiala. V, ta namon bo prirejeno v Ljubljanski pokra* jini zbiranje starih kovin in starega želoza. Zbiranje bo izvršila šolska mladina po hi-« šah. V poštev pridejo vse vrsto kovinskih1 odpadkov iu predmetov, ki so doslužili ali’ niso imotniku potrebni, posebno pa predmeti i iz bakra, brona ali litega železa. Taki do-služeni predmeti, ki v mali količini in zal poodinca ne predstavljajo nobene vrednosti^ so najdejo v vsakem gospodinjstvu in vsa-J kem podjetju. Zbiranje v Ljubljani bo v j dneh 3., 4. in 5. februarja t. 1., v drugih | krajih pokrajine pa po navodilih in v dneh, ki jih bodo določila odnosna glavarstva. Pozivam vse zavedne Slovence in Slovenke, da sprejmejo mlade glasilco obnove domovine prijazno, da jim po možnosti olajšajo nji*« hov0 prostovoljno, naporno nalogo in da darujejo za navedeno svrho njim samim nepotrebne kovinske predmete. — Predsednik: divizijski general Rupnik 1* r. Eden glavnih komunističnih nasilnežev vsega grosupeljskega okoliša je te dni pndel v roke pravice. Je to Polič Anton iz Stran« ske vasi. Bil je že pred vojno član komu* nistične partije. Odlikoval 6e je poleg dnu gega tudi s tem, da jo pridno dobavljal komunistom raznovrstna živila, ki jih je izsiljeval od poštenih kmetskih ljudi, tor pri tem ljudem grozil celo s smrtjo. Če mu niso hotoli dati, kar je od njih zahteval. Bil je pravi strah grosupeljske okolice, in ljudem je zdaj, ko so zvedeli, da ga je zadela roka pravice, kar odleglo. Poštna hranilnica v LjnhIJan! je s 1. fe* bruarjem začela izplačevati vsem vlagate-« ljem hranilnih knjižic bivše Poštne hranil* nice v Beogradu, ki so svoje vloge prijavili, februarski obrok po 2500 din oz. 950 lir. Vlagatelji, ki v januarju niso dvignili odobrene kvote .500 din oz. 190 lir, bodo lahko dvignili poleg januarske tudi februarsko odobreno kvoto. Prijave vlagateljev za iz* plačilo se sprejemajo vsak poslovni dan od 8—12 pri blagajni zavoda. Ilova gora je povsem razdejana in požgana. Zadnja poročila, ki jih objavlja »Slovenec«, pravijo, da so od vse te lepe in mirne dolenjske vasi zaradi komunističnega divjanja zdaj ostale le še štiri hiše in še te stoje bolj na samem. Vseh 45 družin iz Ilove gore se zdaj potika po sosednih vaseh in pro-i pomoči pri dobrih ljudeh. To jo tista »svoboda«, ki jo je komunizem prinesel ne samo Ilovi gori, temveč še neštetim drugim slovenskim vasem. ke po 8. septembru 1943. Spet so se prika-« zali avtomobili, krasne uniforme, oholi obrazi raznih komandantov, komisarjev in sekretarjev ter vsi mogoči politični oblast-'nikl* Mobilizirali so in pošiljali ljudi neusmiljeno v smrt. Razmerje med moštvom in med, komaudo so jo tako stopnjevalo, da višji »oficirji« s »tovariši« skoraj govoriti niso hoteli. Po njihovih kuhinjah go so pri* pravljale največje in najboljše speoialitete« Narod so gledali zviška in delali z njim, kakor so jim je zljubilo. Ljudje so govorili, da še niso videli večjih buržujev. 8icer je pa narod te »tovariše« in njii hovo tovarištvo že davno prej spregledal in obsodil. »Tovarištvo« do ljudstva KakSno pa je »tovarištvo« med komunisti in ljudstvom po deželi, precej zgovorno priča na primer naslednji dogodek, ki se je pripetil v neki gostilni v Kompoljah, katere lastnica je starejša ženska. V to gostilno je prišel nekoč znani komunistični poveljnik Nikič Boris (pravo ime Niko Sl« lih) in staro gostilničarko nagovoril e »tovarišico«. Ona se je pri tej besedi razhudila in dejala: »Kaj, ti smrkavec, ti boš meni rekel tovarišica!« Tudi ta ženska je torej že tedaj kaj dobro čutila vso zlaganost komunističnega »tovarištva«. Tudi ona, kakor danes velika večina prebivalstva po naši deželi, ve, da ljudje, ki ropajo, pozi« gajo in more, ne morejo biti resnični to. variši tistih, nad katerimi počenjajo takšna grozodejstva. Na splošno lahko mirno trdimo, da ljudje po Dolenjskem in povsod drugod, kjer se je razpasla komunistična druhnl, niso imeli še nikoli prilike videti na lastne oči takšne razlike med vodstvom komunističnih tolp in moštvom samim kakor v »osvobodilni« voj«ki. Med člani vodstva vlada prava bur-žuazija, ined moštvom pa nedopovedljiva revščina v vsakem oziru. Kako daleč sega med komunisti tovarištvo, najlepše dokazuje dejstvo, da velja danes med ljudstvom po deželi besedu »tovariš« naravntmt za psovko. Ljudje so sprašujejo, kako more vendar človok, ki mu je sploh še kaj do sočlovoka in ki govori o enakopravnosti, počenjati takšne stvari, kakor jih uganjajo komunistu Kako moro tako brez usmiljenja in brez vsakega najmanjšega človeškega čula vsovprek požigati in moriti 1! Ko so ljudje na primor videli fante, kako so vsi razcapani in bosi potikajo iz kraja v kraj, na drugi strani pa komunistične veljake, ki so siti in jim ne manjka ničesar, so se začeli zgražati: Co bo Slo pa tako naproj, bomo dobili res lep redi To naj bo tisto »tovarištvo« in tista »enakopravnost«, ki jo toliko oznanjajo rdeči evnngolisti. Zn ljudstvo so bili tnkšnl žalostni prizori veliko pohujšanje. Štab se jo vozil v zaplenjenih avtomobilih ali pa na lepih vozičkih, moštvo pa so mora potikati brez konca ln krajn poA In vse pre-strndano som in tja. Komisarji ln drugi komunistični veljaki so »tovarištvo« do dru. gih dokazovali kaj dobro tudi s tem, dn z navadnimi ljudmi sploh niso hotoli niti govoriti. Imeli so se vedno za nekaj voč, kakor pa je raja. Tako si zdaj pač vsak lahko predstavlja, kam bi privedlo toliko opevano »tovarištvo« in »ennkopravnost«, čo bi se zgodilo, da bi zmagali komunisti. V«o besedo bi imeli samo . voditelji, samo roboti pa bi bili re» enakopravni.•< ,.Pripravljen sem priseči, da je bilo tabo.. ZAPISNIK fcestavljen v pisarni obč. preskrbovalnega Urada, obč. Polje, dne 29. septembra 1943 ob 4. uri popoldne. Na prošnjo se je zglasil pri meni, Novak Zdravku, bratu ustreljenega Novaka Jaroslava, Oman Andrej, vaški stražar iz Vevč St. 54-, in glede Bmrti Novaka Jaroslava iz- javil sledeče: Po nalogu komande je odšla vaška straža iz D. M. v Polju( kakih 40 bojevnikov) v Četrtek dno 9. septembra 1943 proti Sv. Urhu in dalje na Orle, kjer smo stali kaki dve Uri. Novak Jaroslava takrat še ni bilo med nami, ker je odšel od cloma nekoliko pozneje, tako da nas je došel na Orlah. t Jaroslav Novak r Tz Orl smo krenili na Pleše, kamor smo hodili kaki dve uri. To je majhna vas v smeri proti Šmarjam na Dolenjskem. Tu smo Počivali kaki dve uri in po večerji n&dalje-iVali pot proti Turjaku, kamor smo dospeli nekako ob 2. uri popoldne. Vsa četa, razen mene in komandanta Milka Piriha je odšla v mraku še ta dan v vas Zapotok, ki je od Turjaka oddaljena poldrugo uro. Midva s komandantom sva šla pa v Zapotok v nedeljo zjutraj (12. sept.). Naslednji dan, v ponedeljek IS. IX., smo bili dopoldne od tolovajev napadeni. Boj je trajal ves dan do mraka, ko smo s četo od sv. Gregorja pri Vel. Laščah, ki je med dnovom dospela v Zapotok, v mraku odšli v Osredek. Tu smo ostali do torka, 14. sept., zvečer. Nekako ob 6. popoldne smo se odpravili na Vel. Osolnik, oddaljen približno 1 uro. Ker smo bili utrujeni, smo se odpravili spat. Ponoči ob 11. so nas napadli tolovaji.N Vsi emo bili v vasi, le straže so bile zunaj vasi okoli tabora. Ena straža jo bila tudi pri cerkvi Sv. Lovrenca nad Vasjo Vel. Osolnik. Med napadom se je vsa četa umaknila k fcerkvi. Pri umiku sta padla mitraljezec Pajsar Jože iz Smartna in njegov pomočnik Jamnik Maks iz Obrij. Mene in še tri druge: Debeljaka Ludvika, Dežmana Franca in Bruclja Cirila iz Bizovika pa so dobili Sele naslednji dan dopoldne, ko je zmanjkalo municije in smo se morali podati. Po vdaji so tolovaji vse borce razoroži- li in jih privedli v vas. Tu je bila vsa naša četa, razen komandanta, Resmana Matevža In Raka Maksa, ki fo se bili umaknili. Navzoči tudi niso bili Dolčič Frane in njegov brat Hudolf, Koritnik Anton, Simoneti Henrik, Cerar Ivan in njegov brat Frano ter Dimnik Jože iz Smartna ob Savi, ki so Prejšnji dan ostali na Osredku. Približno do 4. ure popoldne »mo vsi kot Ujetniki sedeli na nekem vrtu razoroženi. Ob 4. je prišel tolovajski komandant in je vse postavil v vrsto, nakar je prišel komandant brigade s tolovajskim imenom »Daki«. Pripeljal se je z motorjem. Stopil je pred nas in vprašal: »Javijo naj se komandanti in funkcionarji bele garde.« Istopili so štirje, in sicer: Dimnik Mar. tin, komandant vaške straže iz Smartna ob Savi, narednik Jaroslav Novak ter še dva kaplarja, ki jih pa po imenu nisem poznal. Potem je Daki vprašal: >Kd0 je prostovoljec bole garde!« Javil so je samo Tuma Emanuel, ki ga 3e takoj poslal k prejšnjim 4 komandantom, ki so bili odbrani. Nadalje je vprašal: »Kdo je bil v udarnem bataljonu!« Javil so je samo Uranič Anton iz Jarš. Daki je nato ukazal Dimniku Martinu, komandantu iz Smartna, naj pokaže med ujetniki prostovoljce svoje čete. Dimnik je izjavil: »Vsi so bili mobilizirani, nihče ni bil prostovoljec.« Nato je Daki stavil Isto vprašanje Novaku Jaroslavu, ki je odgovoril prav tako kakor Dimnik. Isto vprašanje je zastavil tudi kaplarju Iz čete od Sv. Gregorja, ki je naštel svojih 15 fantov kot prostovoljce. Ko je bilo to zasliševanje končano, so tolovaji odvedlj pod stražo, med katero sem bil tudi jaz kot mobiliziran partizan, vse, katere so nameravali justificirati, to je Novaka Jaroslava, Dimnika Martina, Snoja Srečka iz D. M. v Polju, Tuma Emanuela iz Šiške, ki jo bil pri vaški straži v Polju, ter 15 fantov, ki jih je povedal komandant od Sv. Gregorja, nekaj svojih dezerterjev in Uraniča Antona iz Jarš, k cerkvi sv. Lovrenca, ki je stala na gričku nad Vel. Osolnikom. Tu so jih postavili tako, da «o gledali v zid. Preden so jih postrelili, jim jo ko. mandir čete, s tolovajskim Imenom »Imre«, po poklicu cestni pometač iz Ljubljane, ukazal, da morajo vse predmete, ki jih imajo v žepu, izročiti njemu. Pred ustrelitvijo jim nis0 dovolili nič časa za molitev. Komandant Dimnik iz Smartna je držal v rokah rožni venec in molil. »Imre« mu je strgal iz rok rožni veneo in mu zakričal: »No, svinja, za tega se ti tepei,« In vrgel rožni venec po tleh. »Imre« je svoje žrtve streljal tako, da le moral vsakdo priti k njemu. Streljal Jih jo tako, da so gledali v zid cerkve in njemu kazali hrbet. Kot prvega je ustrelil Novaka Jaroslava, ostale pa za njim, tako da so mrtva trupla ubitih padala ko snopje na tla. Ko so bile žrtve še žive, so tolovajke In banditi vpili: »Ta prstan bo moj«, »ta ura bo moja«, ♦jaz dobim škornje«, itd. Pogled n« sokolski dom ♦ Grosupljem Basdejana dvorana sokolskega doma 'r Grosupljem Grčarice, slava in grob slovenskih junakov Ta prijazna in spokojna vas, ležeča sredi obširnih pragozdov, po večini državnih in Auerspergovih — kdo bi mogel pričakovati ali tudi samo slutiti, da bo tu grob tolikih slovenskih junakov, branečih rodno grudo pred breznarodnimi komunističnimi zločinci! Tu je živelo pred vojno zadovoljno in pobožno prebivalstvo: imoviti Kmetje in donro plačani uslužbenci ter gozdni delavci kneza Auersperga, V kraju samem je b:!a parna žaga bratov Cinkel, v bližnjem Jelendolu in v Glažuti pa veliki parni žagi kneza Karola Adolfa Auersperga. Tovorni avtomobili in številni vozniki iz vseh vasi ribniške doline so dnevno prevažali les iz Gotenice, Grčaric, Jelendola in Glažute proti Ribnici. Prilik za dober zaslužek je bilo na pretek. Gozdni delavci so zaslužili po 80 — 100 Din na dan, vozniki iz Grčaric, Rakitnice, Dolenje vasi, Prigorice in Goriče vasi pa z vožnjo tudi do 700 Din na dan. Socialno čuteči lastnik je skrbol za to, da je bilo še spomladi 1 1942 na obeh njegovih parnih žagah v Jelendolu in Glažuti kot železna rezerva za preskrbo njegovega delavstva v zalogi na tisoče kilogramov raznih živil, posebno moke, fižola, riža, krompirja, koruze in ovsa. Prvi nastop tolovajev Ko so se pa spomladi lg 1942 začele kazati prve komunistične tolpe v nepreglednih gozdovih med Kočevjem, Osilnico, Cabrom, Ložkim potokom, Sodražico in Ribnico, so je pričelo gorjč. Te tolpe so kakor roji lačnih kobilic obrale vas za vasjo, danes tu in jutri tam. Delavci niso smeli več sekati lesa, vozniki ga pa ne odvažati. Vse delo se je na mah ustavilo. Zagrozili so tistim, ki bi se jim ne pokorili, s smrtjo in z zasego vprežne živine. In to se je tudi zgodilo, Iz Grčaric so odpeljali 8 konj, 12 bosanskih konjev služečih za prenos drv iz težko dostopnih gozdnih predelov, vzeli so pa tudi mnogo drugih konj iz vasi po ribniški dolini. 14 delavcev, po večini starčkov in mladih fantov, doma iz Prigorice pri Dolenji vasi, katere so zalotili pri delu v gozdu, so pa kar ubili. Ze spomladi 1. 1942 bo izropali vso Glažuto, zlasti Auerspergovo gozdarsko vilo, zaplenili in odpeljali s seboj vso delavsko aprovizacijo ter odnesli z žage vse jermenje. Vse delavce so z družinami vred zapodili z Glažute v Grčarico. Za preselitev so jim dovolili samo en dan. V poslopjih v Glažuti so se pa naselili sami, dokler niso bili pregnani. Tedaj je do tal pogorela velika parna žaga z vsemt drugimi poslopji v Glažuti. Ostala je samo še lesena knezova kapelica, ki stoji daleč izven vasi. V juliju 1. 1942 so tolpe pridrle tudi v Grčarice, kjer so najprej docela oplenile Auerspergovo gozdarsko bifto, hiši posestnikov Alberta in Rudolfa Cinkel ter župnišče in šolo. Razume se, da so tedaj odnesli tudi šolsko blagajno, Nato so šli še v Jelendol ter iz tamož-nje parne žage odpeljali vse jermenje in najvažnejše orodje, nadalje vse štiri Auerspergove avtomobile ter obilno, delavstvu namenjeno aprovizacijo. Kiasen zgled komunistične socialne skrbi za delavstvo: najprej prepovedati in onemogočiti delo in zaslužek, potem pa delavstvu poropati še živež. Ko so vozniki lu delakomunista« v Gonars, čeprav nikoli nisem bil komunist. V Gonarsu, kjer sem — mimogrede povedano — imel priliko seznaniti se s Hacetovim bratom in 8 komunistom, ki je moril po Španiji, sem takoj prišel na listo »izdajalcev<, ki »jih je treba likvidirati, še preden bomo šli domov*, kakor so se izražali komunisti. Prišel sem na listo samo zato, ker sem hodil k maši in sem povsod pokazal, da odklanjam tuji komunistični nauk To je bilo vse moje izdajstvo, Oospod urednik! Dogodek pa, ki mi je ostal v spominu, ie bil tale: Javljeno je bilo predavanje o Koroški, in zvečer sem seveda tudi jaz šel poslušat to predavanje. Poudariti moram, da sem bil v oddelku b), v a) in c) komunisti niso imeli skoraj nič moči, kar lahko potrdi Vsak, ki je bil v Gonarsu. To predavanje je bilo napovedano kot predavanje o Koroški, toda kaj takega o Koroški še nikjer in nikoli nisem ne slišal, ne bral. Predavatelj — eden največjih komunistov — je o Koroški povedal le nekaj stavkov. Kot najbolj pomembnega človeka za Koroško je omenil — Prežihovega Voranca, drugi niso po njegovem mnenju za Koroško vič naredili. Ves ostali del predavanja, čeprav je imelo naslov »O Koroški* — to je bila le krinka! — pa je borbeni predavatelj porabil za to, da je govoril o novi stranki, ki bo pobila vse tiste, ki niso komunisti. Padali so tudi očitki na račun slovenske inteligence, vseh buržujev in meščanov — nehote sem pomislil na Ljubljančane in želel sem, da bi oni poslušali to predavanje — in predvsem na račun treh »meščanskih reakcionarnih strank^ ki jih je predavatelj kar imenoma navedel: klerikalcev, liberalecv, socialistov. Badoljevska oblast v taborišču je seveda taka predavanja dovoljevala, kakor tudi ni imela nič proti petju internacionale na kresni večer 1942. Gospod urednik, od tega trenutka dalje sem postal še bolj navdušen protikomunist in sem sprevidel, da je govorjenje komunistov o osvobojenju le krinka, zakaj jaz »bur-žuj« v pobijanju pristašev treh »reakcionarnih< strank ne vidim osvobojenja. Ali ne bi bilo učinkovito, gospod urednik, ko bi tisti, ki še verjamejo, da nas more komunizem res osvoboditi, sami iz komunističnih ust slišali, kakšna usoda čaka v komunistični »svobodi* meščane, iburžuje*, »re-akcionarce*? Dijak. Gospod urednikI Zadnjič sem se peljal s tramvajem I* sem Vprašal sprevodnika, kje moram prestopiti. Sprevodnik pa mi je z nekako nevoljo odgovoril: »Kakor po navadi!* Pred dnevi pa sem hotel nekaj kupiti v veki trgovini. Ker pa je bila zaprta, sem stopu v sosednjo trgovino in povprašal, če vedo, kdaj njihov sosed odpira trgovino. Prodajalec pa mi je jezno zabrusil: »Kaj to mene briga!* Gospod urednik, če človek občuje z ljudmi, potem vidi, da del ljudi in celo del inteligence ne pozna niti osnovnih pojmov olike. Olika namreč ni neka nepotrebna stvar, ampak je prav zato nujna, ker nam olajšuje skupno življenje in s tem olajšuje težave, hi jih je zlasti v vojnem Času v življenju več kot dovolj. Včasih smo rekli tistemu, ki ni bil olikan: -»Kmet! S katerih hribov je neki doma?* Danes se mi zdi, da je tako izražanje zelo krivično, zakaj del meščanov, zlasti tako imenovano polizobraženstvo, pozna dosti manj srčne omike in olike kot pa naš kmet. Gospod urednik, že dolgo premišljujem, zakaj se Slovenci koljemo med seboj, in ved-no prihajam do zaključka, da vsaj deloma zato, ker ne znamo med seboj občevati. Čud-n° je to, da je po ideologijah vseh nazorov Pri nas človek socialno bitje, a vendar znio še vse premalo socialni. Kako neki 8 e socialnost sklada s tem, da d e -l«jo komunisti celo imenske sezname za p o k olj Slovencev in da 80 bili iz v r s t komunizma, ki je na vso moč proglašal svojo socialnost, ljudje, ki so Italijan- 8 h i kraljevski v o js k i pokazali, fr 0 a a naj pošlje umirat v inter-n a c i j o f Gospod urednik, da imamo danes pri nas komunistične pokolje, je vsaj nekaj krivde morda v tem, ker nismo znali med seboj KULTURA IH KULTURNIKI -njihov položaj, pomen in naloge v gozdu Ze v bivši Jugoslaviji so tako imenovani kulturni delavci, ali kakor jim pravijo »kulturniki«, pripravljali komunizmu pot, zlasti krog Josipa Vidmarja, »Sodobnosti« ter »Naše založbe«. Drugi rdeči kulturniški krog je bil zbran okrog »Ljubljanskega zvona«. O vseh teh ljudeh danes ni nobenega dvoma več, da so bili že tedaj stoodstotno komunisti. Ta oblika uvajanja komunizma je bila zato uspešna, ker je pripravljala pot komunizmu prikrito. Doba kulturne boljševizacije našega mladega razumniškega rodu je bila nekaka predhodna doba komunistične revolucije. Po začetkih OF so eno garnituro »kulturnikov« poslali na teren, drugo pa so obdržali v Ljubljani, kjer je delovala naprej. Klopčič, Seliškar, Jakac in drugi so bili do 8. septembra v Ljubljani. Vloga kulturnikov v Ljubljani je bila, pridobivati komunistični naraščaj in ga pošiljati ven, ali pa v Ljubljani sami uporabljati za nadaljnje delo, zlasti pa ustvarjati duhovno razpoloženje za komunizem. Naloga kulturnikov je bila, pripraviti teren v toliko, da je potem lahko vso stvar zgrabila Partija in vse zagnala v povsem komunistične vode. Kakšnih političnih nalog, recimo naloge političnega organiziranja kulturniki niso imeli. Iste naloge so kulturniki imeli tudi na deželi, pa bodisi da so bili že na mestu, torej z dežele same, ali pa da so prišli na deželo iz Ljubljane. Vsekakor pa so bili nevarnejši tisti, ki so bili že na mestu. Načelno stališče KPS in OF do kulturnikov je, naj kulturniki samo pripravljajo pot komunizmu, in sicer le duhovno. V organizacijske namene komunizem kulturnikov razen tistih, ki jih je partija smatrala za sposobne, ni uporabljal, ker jim ne zaupa. To pa zato ne, ker Je v teh ljudeh še vedno nekaj usedline duhovnosti, ki preprečuje, da bi kulturnik postal absolutni robot komunistične misli, če že ni po svojem prepričanju komunist. Načelo komunizma je, da kulturnik pravi komunist sploh ne more biti in ga Je zato treba izkoristiti le v toliko, v kolikor služi stvari. Ko pa je enkrat komunistična misel zasidrana, ga je treba tako ali tako odriniti vstran. Na podeželju so komunisti uporabljali kulturnike, ki so prišli iz Ljubljane, za politično delo, pozneje so se Jih pa iznebili, kjer se je dalo. Kar Je prišlo na teren kulturnikov od »Sodobnosti«, »Ljubljanskega zvona« in mariborskih »Obzorij«, so skoraj vsi prešli v Partijo in zato ni bilo treba misliti na to, kako bi se Jih Iznebili. Podeželskih kulturnikov niso toliko vpregali v konkretno politično delo, pač pa so ti ljudstvo pridobivali tako, da so se delali, da sicer niso v OF, pač pa da Je po njihovi sodbi ta organizacija najboljša in najbolj narodna. Dosti Jih Je bilo vprav komunistično organiziranih. Precej pa je bilo tudi na podeželju opozicije, ki ni odobravala dela OF, zlasti se Je izkazala kmečka inteligenca, ki je bila v glavnem vsa proti OF. Danes kulturniki nimajo v OF nobene prave cene več. Tako se na primer Josip Vidmar, čeprav je partijec, ne sme nikamor prikazati. Ne puste mu, da bi se kje uveljavil. Sicer še vedno sklicuje seje IOOF in se Jih udeležuje, a vsa njegova vloga na njih je v tem, da prikimava. Človek, ki ni maral nikoli služiti nobenemu bogu, mora zdaj služiti KPS kot plakat Lepše usode pač ni mogel učakati. Komunisti, ki so v vodstvu, se zavedajo, da so kulturniki duševno bolj bistri in sposobni ljudje kakor oni sami in da vprav zato pomenijo zanje največjo nevarnost. Iz strahu, olikano občevati, Iz surovosti v izražanju je prišlo do surovosti v dejanjih in celo do po-koljev. Iz malega namreč raste počasi veliko, dobro ali slabo. Gospod urednik, zanimalo bi me, le je kaj poskrbljeno, da se bo mladina vzgajala v olikanem vedenju in bo tako boljša kot listi komunistični izkoreninjenci, ki samo gledajo, da bi sorojaku škodovali. Jli ne bi bilo prav, če bi kdo napisal kako čisto praktično knjižico o lepem vedenju in bi to knjižico po šolah razdelilif Mislim namreč, da se nam bodo »vremena zjasnila, šele tedaj, ko bomo znali občevati med seboj, bomo skušali drug drugemu pomagati — seveda zločincem danes ne smemo pomagati, če hočemo živeti! — ko bomo drug proti drugemu ljudje in ne volkovi. L j u bljančan-rodolju b. EDINA slovenska poljudno znanstvena knjižno zbirka SVET« nudi bralcem mnogo lepega, koristnega in bogatega čtiva. Svet seznanja in širi kulturno obzorje slehernika, saj prinaša zelo zanimive knjige, v katerih je nanizano človekovo udejstvovanje od vsega začetka človeške zgodovine pa do najnovejših dni. Knjige so pestre, a kar daje SVETU še posebno vrednost, je to, da so vse knjige bogato ilustrirane. Večina slik ima tudi — fotografsko vzeto — svojo posebno vrednost. Dozdaj so v SVETU izšle naslednje knjige: »Denar«, »Ladje«, »Kako si pridobiš prijateljev«, Slovenske starosvetnosti«, »S premogom in kovinami po svetu in zgodovini« ter »Nil in dežela Egipčanov«. Dne 1. februarja bo izšla zanimiva knjiga z naslovom: SPREHODI PO NEBU“ Pisatelj nas bo v knjigi peljal v mogočno vsemirje in veli-častnost božjega stvarstva. Tudi ta knjiga bo imela veliko lepih ozvezdnih slik, posebno zanimive pa bodo slike, ki bodo prikazovale moderne astronomske priprave. Naročite se na »SV E TOV O« hnjižnico! Za primeren denar boste dobivali lepe in aktualne knjige! da bi jim morda ne vzeli iz rok oblasti, jih pritiskajo vedno bolj ob stran, prav po ruskem vzorcu (Trocki, Lenin, Stalin). Ne puste jih v svojo bližino, kaj šele da bi jim dali kakšno oblast ali kakšno vplivno vlogo. Ivan Rob ni na primer, dasi je bil eden prvih na terenu, imel nobene funkcije. Kotle je moral prenašati in je sam sebe imenoval — kulija. Svoboda kulturnega dela je med komunisti taka kakor v Rusiji. Pisati mora kulturnik samo v smislu komunistične propagande ter podpirati z vsem svojim delom komunistično misel. Vsaka stvar je seveda prej, preden zagleda beli dan, strogo cenzurirana v tako imenovani »tehniki«. Vsako delo kulturnika mora imeti izrazito OF-arsko tendenco. O kakšnem svobodnem ustvarjanju ni nobenega govora. Vse kulturnikovo delo pri naših komunistih je gola propaganda. V krajih, kjer so brigade, prirejajo »kulturne večere«, na katerih nastopajo z raznimi prizori, popevčicami, recitacijami, socialnimi slikami (sketch) in podobno. Eno takšnih kulturnih družin vodi Ferdo Godina, ki je prej pisal v »Sodobnost« in »Ljubljanski zvon«, drugo pa prof. Vladimir Pavšič (Matej Bor), pisec raznih tolovajskih pesmaric. Moštvo samo se za te kulturnike sploh ne zmeni. Vse njihove prireditve ima za nepotrebno delo, za mlatenje prazne slame. Njemu pomagata dipl. jur. Udovč in pa Smiljan Samec. Kot glavni govornik osred. Agit. Prop. je nastopal L. Mrzel, pa tudi Jarc se je izkazal, razen njega še Thurner, Brejc in Lado Kozak. Seveda ne smem pozabiti še slikarjev: Nikolaja Pirnata, Miheliča in Klemenčiča, ki so poslikali kočevsko dvorano za krvavi proces. O gledališki skupini smo v našem listu že pisali. Program pri njenih nastopih Je vedno isti: Na oder, ki je okrašen s slikami Stalina in Tita, najprej prikoraka četa partijcev z zastavo, na kateri je peterokraka zvezda. Nato so govori, deklamacije in petje ob spremljevanju harmonike. Katera himna je prava, ni jasno. Ali »Naprej...«, ali »Razpnite ...«, ali pa »Vsi v partizane...« Za konec vodja trikrat zakliče: »2ivio Stalin, Tito itd.« Glede nastopanja vlada silen teror. Zahtevajo udarnost: igralec mora ves žareti v tem, ko pripoveduje, drugače ti groze, da boš stal ob zidu... Glavna komponista sta Fr. Sturm ter K. Pahor. Tema se Je pozneje pridružil še Simoniti. V splošnem imajo le malo izvirnih napevov. Večina je posnetih po ruskih, kakor: »Bičan in opljuvan«, »In na parahodč s krasnim bukvami«, »Veseli veter« itd. Mnogo je Itudi prevodov, ruskih, italijanskih in črnogorskih In španskih komunističnih popevk. I V tem znamenju so nam nosili svobodo ln kulturo,., Vsi kulturniki so po opravljenem delu pod stalnim nadzorstvom, o vrednosti ih usodi komunističnega kulturnika končno odloča odposlanec IO, ki v svojem poročilu o kakšni kulturni prireditvi napiše za IO oceno. V kolikor se Je moštvo udeleževalo teh kulturnih večerov, se Jih je udeleževalo zato, ker Je za takšnim večerom vselej prišlo popivanje, povezano tudi z drugimi zemeljskimi dobrotami. Vse to »kulturno« delo v republikah je tipično za stališče komunizma do kulture v njihovi državi. Kultura je v komunistični državi vredna le toliko, kolikor služi političnemu sistemu kakor vsaka druga stvar. Kulturni večeri pa so bili namenjeni tudi »osvobojenemu« ljudstvu, ki na te prireditve ni nikoli hodilo. Izbor in ločitev kulturnikov sta zdaj končana. Kar jih imajo, Jih imajo. Druga stran kulturnikov se obrača od OF. V garnituro, ki je šla ven po 8. septembru, pa imajo komunisti dokaj malo zaupanja in bodo z njo gotovo najprej opravili. »Kulturniki« so — hote ali nehote — opravili najvažnejše delo za komunistično propagando med banditi ln v »republikah«. Vsak bataljon ima nekaj ljudi, ki ti za silo sestavijo »miting«: nekaj pesmi, govor, ples, igranje na harmoniko. »Brigada« ima že stalno določene kulturnike, ki prirejajo mitinge vsak teden, če so razmere količkaj ugodne. Se močnejše pa so te skupine v divizijah. Za to kulturno delo skrbi poseben oddelek KPS. To je Agit-Prop. (Agitacijsko-propa-gandna komisija.) Glavni referent je Vladimir Pavšič (Matej Bor), ki se Je že dobro leto prej vadil v pisanju komunističnih pesmi. Ze tedaj Je nastala ona znamenita »Razpnite čez ves svet vešala«. Agit.-Prop. Je spočetka načeloval Štajerec Rajič, kasneje pa dipl. Jurist Jožef Kri-v 1 c. Politkomisar te skupine Je bil Boris Ziherl, znani komunistični pisec in ideolog. Njen sedež Je bil v Podhosti pri Dol. Toplicah. Vojaško je bila podrejena glavnemu štabu rdečih tolp. Oglejmo si malo rdeče pesnike: Glavni »ideološki« pesnik je Matej Bor — Vladimir Pavšič. Ta Je v Škerljev! tiskarni že 1. 1942. izdal zbirko rdečih pesmi v knjižni obliki. Pozneje Jih je nekaj pregledal tn dodal še novih in lani izdal novo zbirko. Zaradi Pavšičevih pesmi Je prišlo večkrat do na-sprotstva med nekomunisti in partijci, ki te speve priznavajo za pionirsko delo komunistične revolucije. Drugi pesnik je Kajuh — KalanFilip, 8 pravim Imenom Filip Kumbatovič, vodja kulturnikov 14. divizije, kjer Je nastopal tudi Tone Seliškar. Odlikuje se po mehkih liričnih občutkih. Uradni naslov slovenskega proletarskega pesnika nosi Mile Klopčič, bivši tajnik »Slovenske Matice«, upoštevana pesnica je pa tudi Brest Vida. Tudi Franček Rojc piše pesmi, sicer pa uči »novo krščanstvo«. Vsaka brigada Je imela svoj listič, seveda dokler niso začeli bežati. Kot zaključek naj slede slede« rezultati: Vsa moč komunistov je v nasilni organizaciji. Na vse načine si prizadevajo tudi za propagando, ki je zelo na široko in spretno zasnovana, ne uspeva pa med ljudstvom drugače kakor z vinom in plesom. Glavno sredstvo te propagande, s katero love na limanice ljudi, je laž, ki se ji smeje vsak otrok. Kot primer naj navedemo propagandni nastop znane umetniške osebnosti: »Poglejte, koliko je razbitega, požganih domov itd. Vsega tega so krivi Italijani. Nas se niso upali napadati, samo nad vas so se znašali, nas pa so prosili za mir. Mi ga nismo hoteli in 8. septembra smo Jih premagali in razorožili. Cez nekaj mesecev bomo razorožili še Nemce. Vse bi bilo dobro, če bi le bele garde ne bilo. Pa smo tudi teh pobili že nad pet sto na Turjaku.« In to so morali poslušati kmetje, ki so imeli sinove na Turjaku, katerim so bado-ljevci prav zaradi komunistov zažgali hiše in jim pobijali fante ter jih vlekli v internacijo — umirat. Da si boste laže ustvarili sliko dela komunistične propagande, navajamo nekaj izjav iz govorov raznih komunističnih kulturnih prvakov. Človek, ki Je imel priliko udeleževati se raznih takih »kulturnih« prireditev, pripoveduje, da so vse kulturne zvezde nastopale po navadi pijane. Ta popisuje take nastope in izjave rdečih kulturnikov takole: Josip Vidmar, predsednik IOOF, je oblečen vedno v sivo obleko; posebnost so njegove makaronaste hlače in pa žametast klobuk. Je eleganten in ljubljenec »tovarišic«, To Je plakat, pripet visoko na rdečo zastavo. Kadar se mu približa ln prikloni »največja pevka vseh časov« Nada Stritarjeva, se togi plakat zgane, dobi meso tn kosti in milostno stopi s svojega vzvišenega prestola. Tedaj prlneso njegovi sužnji na mizo štrajh vina in godba napolni prostor v Grilovi zidanici na Riglju Zasliši se »Pesem jamščlkova«, ki otožno udarja na srce tega duševnega velikana, In glej: njegov domišljavi led se staja. nežno objame pevko in zaplešeta dolgo v noč. Prisklednik mu zapoje še nekaj pesmi, vinski duh omamlja vse. pogovor in kričanje o ljubezni, ki mora biti brez vezanosti, se konča. Plesalca omagata in oba zanesejo na podstrešje. Ta plakat je govoril v Livoldu S. oktobre 1943 takole: »Ko sem šel v gozd, nisem nikoli mislil, da bom doživel tak triumf naše misli. Lani ob ofenzivi, ko Je že vse propadlo, sem le za las ušel. Ze sem si hotel pognati kroglo v glavo, ker me je zapustila moja telesna straža, a rešil me Je Brecelj. Mi sicer tem ljudem ne zaupamo in jim ne damo nobena vojaške funkcije, vendar pa so zanesljivi fantje. Ml smo jim sami to povedali, pa so ploskali. Z njimi se dobro razumemo. Kadar pride kak predlog v pretres, sklepamo vst enoglasno ali pa sploh ne sklepamo.« Potem je prišla debata o vrednosti gozdne književnosti. Potekala je takole: I. skupina: »Bor je povsem nepomemben pesnik brez literarne vrednosti. Cez deset let se ga ne bo nihče spomnil.« Vidmar: »Mnogo pesmi sem že ocenil in reči moram, da se povsem strinjam z vami.« II. skupina (partijci): »Ni resi Kaj nas briga literarna vrednost! Bor je naš pionir in s tem naš naj večji pesnik do sedaj!« Vidmar: »To je pa resi Partizan mora biti divji na pogled, to stoji v naših pravilih.« (Nekdo ga je namreč divje in sovražno pogledal.) * * • Filip Kalan — Kumbatovič — »minister« za protiletalsko zaščito, hodi uniformiran. Ta je v Ambrusu 25. okt. 1943 govoril takole: »Ljudje božji, zdaj so taki časi« (stoji samo na eni nogi, z drugo brca nazaj in naprej), »da po zraku letajo čmrlji in spuščajo fižole. Tačas nikar ne bežite, posebno babe nikar ne bežite, na tla se uležite in mirujte. Torej še enkrat: čmrlji mečejo fižole, nič se jih ne boj, lezi na tla, pa bo dobro! To Je vse, kar moram povedati o protiletalski obrambi, katere vodja sem. Mislim, da nisem ničesar pozabil... O pardon: Smrt fašizmu!...« Potiho je še pristavil: »V uh' me pište!« In zavil je v ošterljo. Ludvik Mrzel je nastopil na Golem. Ko Je prišel na vrsto kot slavnostni govornik, se je prerinil iz vrst poslušalcev v kot šolske sobe. Zalit možakar z raznimi lepotnimi znamenji. Slekel si Je plašč, snel si Ja z glave čepico in si nasadil titovko. Prekrižal je roki na prsih (smeh), se otožno zazrl v tla, nato se je popraskal za ušesi, nakar je povedal uvodni stavek: »Vsi smo trdi... (smeh), to se pravi: veseli, da se za obletnico ruske revolucije borimo za isto stvar kakor oni pred osemnajstimi leti (poslušalci: ,NI res!'), kajti vesoljna ideja komunizma Je našla prostora v naših delavskih srcih. Ne bom veliko 'govoril, ker Je že moj predgovornik povedal vse, kar se mi Je zdelo važno poudariti na današa#! dan. ko praznujemo obletnico revolucije. Pozivam vas, da vsi skupaj zapojemo internacionalo.« Začeli so peti. On pa si Je zamenjal kapi ln oblekel površnik. • • * Urbančič (bivši lektor češčine) Je partijec, suh, zloben, skop, bolan. Grozil je, da bo ubil svojo sestrično »belogardistko«, ki ga je oblekla od nog do glave. Pol ure se Je udeleževal debate, kje naj bi potekale meje rdeče Slovenije, nazadnje je z bolnim glasom dejal: »Stoj, to nas prav nič ne briga. Debata o mejah odpade. Načrt partije je, da Slovenci narodnih meja nimamo, ker pridemo itak v sklop boljševtških držav.« • * * Pirnat Nikolaj: Zalit kakor vedno, z lepo negovano brado. Vedno pijan. Govoril je takole: »Tovariši in tovarišice! Ali bi uspelo naše partizanstvo v taki meri,« (obilna gestlkula-cija) »kakor Je, če ne bi bilo naših kulturnikov? (Močno ga zanese.) Aaali še ne črpajo svoje ustvarjalne sile iz najbolj zvrhane mere« (smeh, Nikolaj zavija oči) »našega bogastva, ki je naša moč in partizanska pest!« (Udaril Je po mizi, da se je razlilo vino in so krožniki zaropotali; on divji.) »Aaali ml slikarji imamo še posebno nalogo, da ovekovečimo predstavnike, (zavpije) največje, kar smo jih kdaj imeli, na plakatih, aaali mi se ne damol Umetnik Je muzni (vsi smo razumeli: lažni) ljubljenec, jemlje snov tam, kjer Je. Zato: VI ste tam, mi smo tul... (tu je krepko lopnil na stol, tovarišice so ga Jele miriti, on pa vedno bolj divji) Hudičevo babel Pustite me, to je čudež sv. Antona!« Slavnostni govor Je nadaljeval na divanu v obliki smrčanja, ki pa ni nikogar motilo, To Je bilo v Kočevju 2. oktobra 1943. * * * Bogdana Stritar: V bluzi iz blaga, ki je bito ukradeno v kočevski sodni dvorani, z razpuščenimi lasmi; skratka, če bi ji kdo babura rekel, bi Ji poklon naredil. Ima stalno revmatizem: v kosteh, v tTebuhu, v glavi, v nogah, v možganih ln sploh povsod, zobobol, glavobol, migreno, kopreno, šen, bolezni, ki jim noben zdravnik ne ve imena. Njen mož Franci Sturm Je suh, z ostrimi brki, nožiče mu kar skakljajo po škornjih, pohleven in požrtvovalen do nepojmljivosti. Pravijo mu »Bogdanček«. Človek, ki ga Je Bogdana »likvidirala«. Bogdana: »Franci, strašno sem nervozna, zakaj teh prekletih belogardistov vseh ne pobijejo; če bi bilo po mojem, bi jih že zdavnaj. Partizani so preveč mehkega srca..« Oh, moja čreva!« Franci: »Počakaj, takoj ne smemo vseh« pozneje Jih pa že bomo...« To je bilo v Podturnu 8. oktobra 1943, * * • Snu deri: Suh, v elegantni rjavi obleki, Je dal tole kulturno izjavo: »Nocoj so nam Angleži spustili iz aero-plana štirideset parov zašitih čevljev tn nekaj strojnic predpotopnega tipa. Ko bodo spet prišli, bom vse skupaj zgrabil in jim 1 vrgel v obraz!« Dol. Toplice 28. septembra 1943. * * • Kaj hočete ge bolj zgovorne in bolj žalostne slike o usodi kulture in kulturnikov v komunizmu... Cerknica — Rakek Naročniki »Slovenea«, »Slov. Doma«, »Domoljuba« ln Slov. knjižnice labko plačajo naročnino pri zastopniku Turšič Ivanu v ob. člnsklb prostorih na Rakeku. Sprejema tudi nova naročila. Dokumenti o pravem značaju »prvih svobodnih volitev v slovenski zgodovini« Ves september in oktober lani so rdeči »osvobodile!« gnali silovit propagandni trušč z »volitvami slovenskih ljudskih odposlancev«. Trdili so, da so to bile »prve svobodne in res demokratične volitve v zgodovini slovenskega naroda«, pri katerih je vendar enkrat prišla do izraza »prava ljudska volja, brez kakršnega koli pritiska« in so v ta svobodni parlament bili poslani res »zastopniki vseh slojev in vseh prepričanj«. Objavili smo že pričevanja Številnih očividcev, ki so povedali, da so »svobodne« volitve potekale ne le pod pritiskom besede in groženj, temveč pod pritiskom strojnic. — Objavili smo dokumente z navodili tajnika komunistične partije Kidriča, ki naroča, kako naj se te svobodne volitve izvedejo, da bo pri njih odnesla zmago KPS. O tem danes ni treba več razpravljati. V naslednjem pa prinašamo uradne dokumente o tem, kako so pri teh »svobodnih« volitvah bili izvoljeni res »zastopniki vseh političnih prepričanj in skupin«. Prinašamo uradno poročilo štaba tako imenovane XV. divizije rdečih tolp o izvedbi volitev in o tem, kdo je bil na zapoved od zgoraj izvoljen. Iz tega poročila je razvidno, da je XV. divizija volila 32 poslancev. Poslancev ni izbiralo moštvo, temveč so jih predlagali komunistični politkomisarji. Od teh 32 poslancev jih je nič manj kot 28 članov KPS, samo 4 izvoljeni tolovaji uradno ne pripadajo komunistični stranki. Zgovornejšega dokaza za to, kaj so v resnici bile »prve svobodne in demokratične volitve v slovenski zgodovini«, pač ni treba! Bile so komedija, ki jo je vprizorila in z nasiljem izvedla komunistična partija, da je tudi v tem »najvišjem organu slovenske ljudske oblasti« dobila ogromno uradno večino in s tem popolno oblast nad tako imenovanim »osvobodilnim« gibanjem. Poročilo pravi takole: Stab XV. divizije NOV in PO Slovenije, dne 28. 9. 1943. Glavnemu Štabu NOV in PO Slovenije. Poročilo o poteku volitev in izvoljenih odposlancev. t Volitve v naši diviziji so se vršile od 20. do 25 t. m. Volitve so bile izvršene na pravilen način — demokratičen — in iztekle povsod zadovoljivo. Volitve so se vršile ob priliki bataljonskega mitinga ter so potekale z velikim razumevanjem partizanov, da so to res prave narodne volitve, kakor tudi izvoljeni tovariši predstavniki slovenskega delovnega ljudstva. Volitve so potekale ob vzklikih parol in s pesmijo. Vršile so se ob navzočnosti brigadnega politkomisarja oziroma namestnika. V kolikor ni bilo mogoče, da bi vsi partizani prisostvovali volitvam, se jim je predhodno obvestilo pomen volitev in jim prikazalo delo predlaganih odposlancev. Odposlanci IV. S.N.O. U.B. »Matija Gubca«. I. bataljon: 1. Stare Ivan, roj. 13. 8. 1913, kmečki sin, žel. delavec. V partizane vstopil 21. 12. 1941. Bil je ciljač težkega mitraljeza, sedaj politkomisar čete. V bivši Jugoslaviji je bil član »Vzajemnosti«, sedaj je član KPS. 2. Lampe Ignac, roj. 29. 7. 1905, Dobrova pri Ljubljani, mesar. V partizane vstopil 27. 7. 1942. Sodeloval je takoj pri OF in je v času partizanstva pokazal veliko predanost osvobodilnemu boju. Ker pa je bolehen, in sicer : ima revmatizem v nogah, je izvrševal v ba-! taljonu poklic kuharja. Med partizani je zelo priljubljen in so ga izvolili z največjim j navdušenjem. Je kandidat KPS. Od 420 volivcev sta bila izvoljena skupno s 335 glasovi. II. bataljon: V II. bataljonu pa se zaradi položajev volitve niso mogle izvršiti na bataljonskem zboru, pač pa so se vršile po četah. Bataljon je predlagal po predhodnih pripravah za odposlanca: 1. Likar Ivan (Goljan), roj. 8. 3. 1914 v Ajdovščini, kmečki sin, po poklicu delavec. V partizane je prišel 27. 6. 1943. Sedaj je politkomisar čete, je zelo dober borec, zaveden, discipliniran ter pri tovariših zelo priljubljen. Član KPS od junija 1943. 2 Majerle Anton (Bojan), roj. 1. 7. 1923 v Črnomlju, sin upok. orožnika, po poklicu ključavničarski pomočnik. V partizane je prišel 22. 3. 1942. Je zelo dober borec, sposoben in zaveden ter pri tovariših zelo priljubljen. Član KPS od junija 1943. Izvoljena sta bila s 330 glasovi od bataljona, ki šteje 445 mož, kateremu se je priključila še baterija in štabna četa s 100 glasovi. Z izvoljenima tovarišema so pokazali vsi volivci največje zadovoljstvo in zaupanje. III bataljon: Volitve v III. bataljonu so se vršile na bataljonskem zboru in obenem tudi zaprisega novincev. Volitve so potekale zelo živahno in sta bila predlagana za odposlanca sledeča tovariša: 1. Oblak Nace, roj. 26. 7. 1914 v Tribušah na Primorskem, delavec. V partizane vstopil 2. 2. 1943. Sedaj je politdelegat v četi. V vsem tem času, kar je partizan, je pokazal veliko predanost osvobodilnemu boju in je med partizani zelo priljubljen. Je zelo hraber borec in sposoben. Je član KPS. 2. Sali Jože, roj. 3. 8 1915 v Cešči vasi pri Novem mestu. Je kmečki sin. V partizane je vstopil 21. 2. 1943. Sedaj je komandir čete. Je zelo discipliniran, hraber in premišljen. — ‘ Izvoljena sta bila z veliko večino glasov. ; Število volivcev v III. bataljonu 450 glasov. Največ glasov je dobil tovariš Sali, in sicer 185 glasov. Skupno pa sta imela od 450 glasov 380 glasov. Stab divizije NOV in POS dne 28. IX. 1943. Odposlanci V. S. N. O. U.B. »Ivana Cankarja«. I. bataljon: 1. Stine Janez (Stine), roj. 10. 2. 1914. V partizane je prišel 24. 8. 1943. Funkcij do sedaj ni vršil. Član KPS od 10. 9. 1943, delavec, enoglasno izvoljen. 2. Oblak Maks (Milan), roj. 14. 8. 1917. V partizane je prišel 17. 5. 1943 Odrejen za komisarja delovne čete. Do sedaj sekretar ba-taljonskea biroja. Je član KPS od maja 1943. Izvoljen enoglasno. II. bataljon: 1. Lapanja Albin, roj. 5. 2. 1911, stopil v partizane 7. 2. 1943. Bil politdelegat, sedaj namestnik četnega politkomisarja. Član KPS od 27. 8. 1943. S pretežno večino glasov izvoljen. 2. Turner Franc (Kostja), roj. 15. 3. 1916, v partizane stopil 28. 6. 1942. Bil politdelegat, namestnik četnega politkomisarja. Sedaj je imenovan za bataljonskega nam. komisarja, član KPS od 27. 6. 1943. Izvoljen s pretežno večino. III. bataljon: 1. Škerlj Lovro, vstopil v partizane 15. I. 1943. Namestnik politkomisarja bataljona. Do sedaj je bil desetar, bat. obveščevalec, politkomisar Čete. Je član KPS od 21. 6. 1943. Izvoljen enoglasno. 2. Simončič Franc, vstopil v partizane 15. 1. 1943. Namestnik politkomisarja. Član KPS od 20. 3. 1943. Enoglasno. IV. bataljon: 1. Hren Alojzij (Hren), roj. 2. 5. 1924. V partizane vstopil 12. 5. 1942. Sedaj politkomisar čete. Do sedaj politdelegat in namestnik politkomisarja. Član KPS od 19. 4. 1943. Enoglasno. 2. Franko Janez (Franko), v partizane Je vstopit 15. 5. 1942. Namestnik politkomisarja čete. Prej je bil politdelegat. Član KPS od 10. 5. 1942. Enoglasno. TopniČarska baterija: 1. Hržič Ivan (Dušan), roj. 2. 1. 1919. V partizane vstopil 28. 12. 1941. Sedaj namestnik politkomisarja brigade. Prej namestnik politkomisarja baterije. Je član KPS od 3. 3. 1942. Enoglasno. 2. Švajger Alojz, v partizane 6. 1942, vodnik, član KPS od 17. 9. 1943. Enoglasno. Odposlanci XII. S. N. O. U.B. I. bataljon: 1. Gričar Miha (Mile), roj. 5. 2. 1903 v St. Petru pri Novem mestu, v partizane 9. 9. 1942 v I. bat. VI. brigade, aktivni narednik, desetar, starši delavci brez premoženja. Po razpadu bil tovarniški delavec v Dugi Resi. Od vsega početka bil partizanski simpatizer, izvoljen dne 24. t. m. 1943, pripadnik KPS. 2. Anton Kos (Cobo), roj. 17. 3. 1922 v Trbovljah, prišel med partizane kot prostovoljec dne 22. 5. 1943 v Savinjski bataljon, rudar, funkcionar, vodnik minerskega voda, starši rudarji, družina, dober borec, vsestransko dober, izvoljen 24. t. m. Pripadnik KPS. II. bataljon: 1 Kerne Alfonz (Tone), roj. 24. 7. 1915 v 2užemberku, prof. rom. jezikov, intendant, v partizane 9. 9. 1943, starši: državni uradnik, izvoljen 22. 9. 1943. pripadnik KPS. 2. Arnejšek Boris (Maks), roj. 9. 9. 1921 v Zalogu pri Ljubljani, v partizane stopil 18. 5. 1942 na Polici, elektrovarilec, bat. obveščevalec, starši: železničar. Pripadnik KPS. III. bataljon: 1. Naglič Stanislav (Doli), roj. 4. 5. 1908 v Črnučah pri Ljubljani. V partizane stopil 13. 5. 1943, ščetar, dober borec in politik — star proletarec. KPS. 2. Kosirnik Ivan (Marko), roj. 1. 9. 1921 Vir-Domžale, v partizane 15. 1. 1943, strojni ključavničar, desetar, oče sodar, dober borec in agilen politik. Politična pripadnost: Sokol. IV. bataljon: 1. Rebolj Dušan, politkomisar IV. bataljona. 2. Brglez Janez, namestnik politkomisarja IV. bataljona. (Oba KPS, seveda. Op. pis.). Stab XV. divizije NOV in PO Slovenije, dne 28. 9. 1943. V. bataljon: 1. Jerič Vid, roj. 28. 8. 1920 v Tihaboju (Mirna), v partizane stopil prostovoljno 8. 5. 1942, kmečki sin, komandir čete. Clan KPS. 2. Banovec Silvo (Leo), roj. 7. 12. 1926 v Ljubljani, v partizane 17. 5. 1942, delavec, minerc, član KPS. Prateča četa: 1. Rems Janez (Ivanov), roj. 25. 6. 1916 v Krtini, Dob-Kamnik, v paitizane 2. 8. 19-13, tkalec, kmečki sin, dober borec, pripadnik delavske strokovne organizacije. Odposlanci štaba artilerije XV. divizije NOV in POS. 1. Burgar Janez, roj. 25. 1. 1920 v Hrašah pri Smledniku, tesar; v partizane 14. 7. 1943. Funkcij nima in ni član KPS. 2. Peskar Alojz, roj. 18. 5. 1915 v Sevnici nad Trebnjem, tovarniški delavec; v partizane stopil 2. 6. 1943. Je član KPS od 8. 6. 1943. Intendant II. divizije Štaba artilerije. Odposlanci štaba avtobataljona XV. divizije NOV in POS. 1. Grozdnik Franc (Miklavž), vodnik borbene čete avtobataljona, v partizane vstopil maja 1942. Clan KPS od julija 1943. 2. Kramar Ivan (Ge), ključavničar, roj. 15. 4. 1915. V partizane vstopil 23. 3. 1942. Clan KPS od 22. 1. 1943. Sedaj politkomisar čete Divizijske zaščite. Odposlanec oklepne čete XV. divizije NOV in POS. Golob Nace, namestnik politkomisarja čete, v partizane vstopil 30. 5. 1942. Clan KPS od leta 1938. Izvoljen enoglasno. Spiska odposlancev novoformirane XIV. brigade še nismo prejeli. Takoj ko ga prejmemo, ga bomo odposlali. S. F. — S. N.! Politkomisar: Komandant: MALI OGLASI SMREKOV I JELOV LES rezan ln tesan, kakor tudi bukove, hrastove, JnvorJeve, Jesenove in lipove plohe dobite v skladišču zadruge »Maiad« v Ztvinozdravni-škl ulici (za Cukrarno). Ali sle se že naročili na edino slovensko po- ' ljudno znanstveno knjižnico » S V E T« »SVET« ,če še ne, poleni to storile čimprej! SVETOVA knjižnica vam prinaša poučne in zanimive knjige z namenom, Ha izobrazijo bralce, da jih seznanijo z zanimivostmi, ki jih bralec do sedaj morda še ni vedel, širiti kulturno obzorje, dajati posebno mladini, ki dorašfa, veliko koristnega branja, to je namen SVETOVE knjižnice. :: Mesečno izide po ena knjiga. Vsebinsko so SVETOVE knjige sila pestre, ne le po izbrani snovi, pač pa tudi po lepih slikah, ki krnse sleherno knjigo, šest knjig je že doz.daj izšlo in vsaka je doživela pri bralcih, ne le pri naročnikih, lep sprejem. Prav takšnega bo doživela gotovo tudi sedma SVETOVA knjiga »SPREHODI PO NEBU« ki bo izšla t. februarja. Knjiga nas bo peljala v vesoljstvo, na« seznanila z nebesnimi telesi, nam prikazala, kako ničev je človek v primeri z božjim stvarstvom. Knjigo je napisal rov. Pavel K ii n n v e r in jo že vnaprej toplo priporočamo. Naročite se torej na »SVET* pa boste za zme-| ren denar dobivali lepe in poučne knjige! m —- - n 9 n ^ ^ vršila ob , e* ji« l* prelijaano at}»»nil« pooen talil*, ic ji» prikazalo Ijenje d*. Sola predliijvcik «3;.............. v« Jj! 0« iBKCSti Sort fsiisMu- svobodo v' VaHUottlw. *j> a« odonf- \i >~ ju, o II , tl • , ,V trn.1.44. odlfc* rsovi* objest,i w:.fc ■'»i w.fct» -*. i * - —M ,» '* ... - m. u . j»l .'i,.,..:... *t td.-.il siaL-iltl io 6* so -or«j uh ho ni - žuttUilo,' trojno* ni *• ,-roJil tanit pa,-trnu, »Jalna«. aavt r«u uo > s«. evabilu ari r-da ' Sa* r.distt.k-poton. a C CtQ( y rx... ( o Izgonu slovenskih ružln • »svobodnejši ozemlja V.SSCKB Ivaos Jt j % » b u .rv-.diidaijii #0V 4» P« Slevsnicle. ■ Toloža}. Peliljamo spivoi izvoljenih tovariševi l.b.taljons štin* Rajon. 16,11.1914. V p«r4l*«!ie 24. avg. 1945.Funkcij >3» eedsj itf vrtil.Clan KI- od 10.sept.1945.Izvoljen eooglscn«. iielavse. 0 ts X a It /1(llsn/- Rojan H.avg.1917.V partiiume 17.V,1942 Odrejen** fcosttear j* delovne .Pa eed&j: oekrstirc bat.biroja. ‘Je 8Ion KI* od 17.»aja 1944. Raoglnsno- n.beteljoni i o -p a n j a, Albin, »ojsn 5-11.1911. Stopil v partitsne 7.11. 1944. bil politdelegat, sedaj aarebtnlJe totonega polltko»a. Slan » ®d 2t.Vin.19«. Sj>r«t«žao vedl.no glasov iivollsn. T v r n e r PVaac./Kostia/. ibo.len 15.lil. 1916. Vatooll v nar* ♦ v tioaae 28.V1.1942* Ml politdelegat, nsa.Satonogo polltiioioa, oedaj iaanovMs ** bat.ooEoetnlla londsarja. alan K3> od 27.VJ, 1943. iovoijon * arsteino v«61oo. 7XX.b»tal3ont6 kurij lavro. Vstopil v partitoo* 15.X.1943. Savostnik bolltkoB« bataljona. Bo ledaj bil desetar, bat.obveiSevalae, oelltkoB, 5*t«. 3» Sl*o B> od 21.VI,1943. iavoljea •nofflaen*. S 1 « o a i S Vrano. Vstopil v partliso* 17.Vl.1942. KtmueSir Set«, Bil vodnik ln oaeastnii komandirja. 2* Sl«» od 70.ITI, 1443. Knosiaisao. IV.bat«ljo»:H ren Aloje,/Hrea/. Bojen ž.V.isft. V narti »ona *S,V.1942. - : 3*daj palnkOdtieer Set«.5k> eeSaj politdelegat in taseatnik {*»*. litkoaiaarja. član B? od 19.1V.1943. X*v«li« enačaja«. F r a a t o Jme» /Tranie/. Sojen 24.VI.152J. V P&zt|aa»e 15. V,194*. A«r.esinik politkoa« Set«. Frej j«, bil peUtdalegst.. <4.‘.a od 10 *Y* 1943» X2v&lJ*n i r ž i 2 ll.X,X919*V 28*XZI. ^ 1941« Sed a j aaaupolitkDaia bxi*ad«« Proj nc*up0Ut)ea»a W J* član KP 06 % XII♦1942* eacfrlasAO. t v * j g er Aloja* V furUzna* VJLl«f4Ž* Vod^Uc« Trn} vodnik« J« KT od 3tsxt faiizmi ~oStl« Molitve odpoelanosv v orii-jši *o v«■isvvvie*_■ jr..; , 'i.i.n., Voliiivv v tet-Kl aauia in iatoel!! znic»>5i^xve. , lavdtjSni v.o bili nioboei . i. bsbsljtm * t Tee. i r 4 d e v : tha / bile/, roj.- 5.5.1503 v U. ; etru ;ri 3o-vei -eatu, :riTei. v S s* a« '. 5.1947 v I. »I. bri^dn, aktiv. etarjsi 4*1 »v«i / bre« vršo«oenja /. :o.rtzp?.au i« l-H ■ evvr. 4«lwv«o v Kusi resi. OS vsf» podatka,pnrtlz. aiitpn-tlzer, izvoljen Or.« 24.t..r.., polit, pripadnost / tov. t i' d /5oW. roj. IT.b.l *:-; v Srbovij»h, videi v iz. iot aroetovoljeo 4n<» h',5.i II v javkaj, oataljon, vnd.av, . ■linic. vndf!ved«, .štorih!« ruaar. draSina, dober, be- ; rac in <;aeetrlu:c!:c dober, isvaljen 24.4.3-., poi-it. srip. , II. bataljon ! 1,/ t-ev. e r n e ■ Alfonz / 'Jano/, rej. Se.VU.7915 v •->ra?."re«sn.Jezikov, bat. intendant, v ;.«rtis. oridej v-.;94’-. at-risi - dri. uradaik, iseoljon ,75>.5.t.J. n r r. e -i i; e k Sori« / usaltd/, rej. ;.2.197; v (r; ijucl:!«’ ni, v rartls. na iolioo, eleitfciv:.!-; ,ei:, »at. lbve dava - les, staviti” žel*«ai,«ar, izvoljen 27...1,1., oolu,, ;rSp. tl-. 112. bjatnljou» ' tar. ■» * « i i d StiaisLav /0»U/ roj. v i. mm-aii /pri bj-ibXi&ai,'r portir, ib.1.1043, bdetar, >!»*;. col vU;.:t j ser ja, oic rvUtur. lebir fenroo i.» r«''.!!:; ~ sl.;«- tureletnre, -■*. ' tav. ..-soivi.ik Ivan / ilarko/rej. 1.5.1vil , »ir* v f-rti* orlS«! 15.1.1 43., stroj. V.ljaiavnižar-, desot.r, c-Sa aod*r, «0-- ber bisar i» batui jsre in >| j r 1 e k dana o, nos. olii.har.b “ V, i,«taljen : tov. } I f H Vid, roj. .“J.e.l-Sie V »thaoej. i-Hn-o, v »».rti5, 1-rUel j>roatov6,5,1542. toedki r,is, ie-ci' . sov J 3 a n o v a a iiilvo /lec/ raj. .'.i; .ij' - v . v f-artin* priaai 7,5.194::, aelava«, vioer« , ■ ■ irateb* Seta .1 d « 3 o daaer / Ivanov / , raj. f.ijo v irtirii, noij-Ktua- ni«, v partia, orisal 7,«.i‘ž45, tipi*«, lw*SH '•!», eoter borca, izvoljen 71.4.si., frlr-ddri« lel ov. 31 rol o v. or » ni tu a. Žtirt i s; l;:nu - «».. v«! folithenlnar* Steb t». or.pade "Aatit« dabaa,” S; Štete 17. ,dd>sije t»» jasLoisja. - " - ■ forviilo o potesu valitev ta fscvoljet.ia o4oo«l»tts»v, , ..*YolU’?e * eaiYi 30 03 **a 24.t,a.Valitve eo bile |vvrSa»e .pa predpisu tzvrSsege odter#: 0F 5» sicer , fe izvoli vas* livo m 4ja narcdtia oiSmzUbS*. 8»t«ri4e ir 'eii n tih prilili« It., brleljo«.. V 1. Ja m. teUVimn S« se vr&Ue »Žlftve ot rrifil T bets-tjocekeg« »itisge, ker s« tmUiU v veliki« ragueevar.Je« bertfaeaav da a« to rp» prsve mroap* ««Utv* kakor hiH Izvoli««! tov«r1.U'or * »volki zaoveaskeaa SslovneM Iteiftea. Volitve »o pb^tele 0» efkftuh fArol. /9 so bili 5®»otjeal zlodeji oSpoaibBiSit 41113 -t. te tal 1«n t Je ?l«n ba*usi«Ucf,* portijo. kŽ^2.|lf.-kžja£» to*. Ziih 1505 , Sos-nvo srl. ItobiUci, oeeer. V -isrti caa« Vnt-f'U777.1942. Sodelovat j« tikaj =f! 0*v4ko4il»i fronti ir le v seva M,Ht*»R8tv* pa k j M1 tol tka ?r«ds»S«l asvoboj; Inmu bat«. i«r h i$: bo 1*03?! ic *ic*r revn&tizvs t izsrtšiai v Wtdl luaario. Ui »rti**»| <♦ sel* pil',iw#*s-ir. «s httim*, as W'jf*' n»vd«8#nj«a . Je kandidat *ov«ai«t!V,e Sartl >«. ‘ ' ‘ 04 d JO volivcev sta 411» tavsriša*‘.»toijeua etorpo * 555 plasovi. ' H- UUJ,;qr.; - V .V,irofc'tss bbfaijonu »e radi ;«l0tej»v volitve ato« rrSiii S ouUljOfisao*-. sboru, ps* pa st* «« vrsti* .0 ---etos. Satstter 'e rrodlasal pa »re.lhodn-.h priprivsn se odposlance iov»ri£ 4? -:db»r J>or«c, sjiDBobsB iti saYe4<»*j ter pri lo*»ri5ia Bril^ubU# focuR.-!sfil n* partije A 1945* IsvollBBS ate Mie 2 510 glasovi od.tetoljncv, tl štele 4*15, tstere**« ?* J« erUlju«la e« bateriji, .n«ban 4et» « 1» ol««a*tl i ,* narti,}*. žim2SiLy.25i» roj.5.3.1215 v čeSde rasi pri Sovei v««k«. Je keetzkt »!r> V jmrtrzsn- ;e »stopil 21.J. 1S4>. 0*8»j i« m*c4ir ’«;e. Je zolo dlo,. •»tbltnirao, br.ker ic preotfljeo. «sd oartizer,} tna «11» ssopsaf« »n le |»3i zel« prlljublj««. izvatjdfia »U »Ih a velita *«.Mna zTesov. Števila S. S. V A N D I N E : dosedanja vsebina V jezeru na Stammovem posestvu skrivnostno izgine Montague, eden izmed gostov, ki jih je Stamra povabil na domačo zabavo. Pri zasliševanju policija izve, da se Stamm sam kopanja ni udeleži! »zaradi prehude vinjenosti«. Policija tudi ugotovi, da nikomur, razen Bereniki, Stammovi sestri in Montaguejevi zaročenki, ni nič kaj preveč žal za pogrešancem. Stamm sodi, da se je Montague v jezeru ubil, ko je pri skoku v vodo priletel z glavo ob dno. Istega mnenja je tudi Stammov finančni svetovalec Greef in nekateri drugi. Najbolj čudna in neverjetna pa je trditev Stammove matere Matilde, ki pravi, da je Mon-tagueja ugrabil v jezeru zmaj ter njegovo truplo odnesel v neko skrivališče, za katero da vesta samo ona in zmaj, in ki ga nikdar ne bo nikomur izdala. Trupla r jezeru res ne najdejo, pač pa zaslede na jezerskem dnu čudne sledove tac, podobnih zmajevim. Matilda Stammova naj bi torej imela prav. V žepu Montagnejeve obleke pa potem najdejo pismo, v katerem neka Helena* Bruett, ki jo je bil Stamm, kakor trdi, tudi povabil tisti večer na domačo zabavo, pa se je opravičila, da ne more priti, ker mora nujno odpotovati, sporoča Montagueju, da ga bo oni usodni večer čakala z avtomobilom blizu jezera, čudno pa se policiji le zdi, kako da ni nikjer ob jezeru nobenih stopinj, ki bi dokazovale, da je pogrešanec res živ odšel iz jezera. Montaguejeva zaročenka se res spomni, da je tisti večer slišala hrup avtomobila s ceste poleg jezera. Nadaljnja preiskava privede do odkritja Montaguejevega trupla v eni izmed ledeniških kotanj za jezerom. Mrtvec ima na prsih hudo rano, kot da bi ga bil res zgrabil zmaj. Duša preiskovalne komisije, Vanče, se nato zanima za kapelico v bližini jezera, ki je po izjavi za-slišancev Stammova rodbinska grobnica. Matilda Stammova pove, da je ključ od te kapelice skrila ona, da ne bi kdo motil mrtvecev pri njihovem spauju. Vanče dobi vtis, da Matilda hoče s svojo pravljico o zmaju nekoga ščititi. Hišni prijatelj Stammovih, I-e-land, pri ponovnem zaslišanju pove, da sta se Greef in Tatum, ki je bil tisti večer tudi v gostih pri Stam- movih, zaradi nečesa hudo prepirala, pa ne ve zakaj. Grecfa da sovraži tudi Matilda Stammove. GreeFa prikaže Leland kot osebo, ki ni bila pri Stammovih preveč priljubljena. XII. POGLAVJE. Zasliševanja. Nedelja, 12. avgusta, ob 15. Ervin Tatum jo bil mož, kakšnih tridesetih let, suh in slabo grajen. Njegov obraz je bil preplašen, nekam mrtvaški. Ko 30 ono nedeljsko popoldne nepremično ob- stal med vrati in so zazrl v nas, je bilo njegovo lice ko brez krvi, bledo, morda zaradi kakšnega strahu ali pa ker ga jo mož (Pred kratkim preveč cukal. V njegovih lisičjih očoh so je lesketala zlobna prekanjenost. Lase je imel svetle, kar težke od sa* 'Bega lepotiln ter nazaj počesane, čelo pa nizko. Z drobnih ustnic mu je nihala cigareta. Na sebi je imel pisano športno obleko. Za zapostjem na levi roki je nosil težko slato verižico. Za trenutek se jo ustavil na Pragu, nas skrivaj ošcnil z očmi in razburjeno migal s svojimi dolgimi, ve«latimi Prati. Bil je nemiren iu očitno prestrašen. Vanee ga je hladno in z zaniman.iom >not.ril, kakor da bi si ogledoval kak vzorec i* laboratorija. Potem je z roko ponudil naslonjač poleg mizo. »Izvolite sostl, Tatum.« Njegov glas je f>ll odjenljiv in odločen hkrati. Možakar je stopil naprej, ko da mu je malo nerodno ter "B spustil z narejono prisiljenostjo v naslonjač. • Kaj bi radi,« je vprašal nekam silno vljudno in so ozrl naokoli. »Slišal sem, da igrate klavir,« jo dejal Vanee. Videti jo bilo, da se je Tatum pomiril, a še vedno nas je gledal s slabo prikrito jezo. »Povejte mi no, ali ni morda vso to samo Sala.. .1« Vanee jo z važnim obrazom pritrdil. »Da, re«, strahotna šala. Slišal sem, da vas je izginotje tekmeca gospoda Monta-Kuoja nekoliko vznemirilo.« »Vznemirilo!« Tatum si je nemirno znova orižgal cigareto, ki mu je bila ugasnila. Vmcb ga je prijel tam, kjer mož ni pričakoval, in oni hoteni in dolgi molk je ja-wio razodeval, da bj Tatum rad prišol spet nazaj na stari tir. »Da, refl je. In zakaj raj me ne bi bilo "Vznemirilo! A za Montaguejem nisem pretakal krokodilovih solz, če je to tisto, kar M radi zvedeli. Bil je človek bolj sam zase in je vso boljo, da ne dola več napotja.« »P« mislite, da se no bo več vrnili« je ^Prnšal Vančo zamišljeno. Glas, ki ga je Tatum pri tem dal od sobe, je bil neko vrsto zaničljiv krohot. »Ne, nič vofl ga no bo na spregled, ker mu to ni mogoče. Pa menda vendar no ml-slite, da si jo on sam zamislil to svojo Iz. finotje! Ne, ne. ni bil toliko bister In tudi tako korajžen, da bi to storil. In potem j *>i bil moral izginiti s pozornloo...: on psi J® bil eden tistih, ki no morejo živeti in di- • fanti drugače ko na varnem. Nekdo jo uda-po njem!« »Pa kdo mislite, da bi uteguil to bitit« »Kako naj bi to vc<,«l,• »Morda Grcof 1« Tatum je na Pol zaprl oči, v njih pa ee je posvetil hladen in nekam krut pogled. »Lahko bi bil Greef,« je pomrmral skozi zobe. »Zato bi govorili nekateri zolo tehtni razlogi.« »Kaj pa, ali ste tudi vi imeli kakšne tehtne razloge!* ga jo vprašal Vanee že vedno povsem mirno. »Gotovol« Okruten nasmeh se jo poigral na Talumovih ustnicah, a takoj je spet izginil. »Toda meno vendar ne morete Imeti na sumu.« — Pri teh besedah se je nagnil naprej in pogledal Vanceja naravnost v oči. »Jedva sem bil oblekel kopalno obleko, ko se je oni vrli dečko že pognal z odskočne desko v vodo. In jaz sam sem ga šel v vodo iskat šele tedaj, ko sem videl, da ga toliko časa ni na površje. Pred tem sem bil ves čas pri drugih. O tem se lahko prepričate.* »Saj se tudi bomo,« je pripomnil tiho Vanee. »Toda če ste bili tako nedovzetni za vsak sum, kako pa ste potem mogli priti na to misel, da je moral Greef biti tisti, ki je kriv tega skrivnostnega Montaguojevoga ,mrka‘! Zdi se, da ee je všdel prav tako, kakor vi.« »E, mislitet« je odbil Tatum zaničljivo. »Vrag si ga vodi, kam se je bil vtaknil!« »Hočete morda opozoriti na dejstvo,« je odvrnil Vanče mirno, »da je Greef plaval tja do nasprotnega brega, kjer voda ni preveč globoka?« »E, kako pa vendar to vestel« Tatum se je pri tem prebrisano ozrl naokrog. »Morda veste celo to, kaj jo delal onih pet minut ko ga ni nihče videl!« Vanee je zmajal z glavo. »O tem nimam niti najmanjSoga pojma. Pa vi!« »Nekaj jo že moral počenjati!« je odgovoril Tatum in se pri tem vedel ko kakšen prebrisanec. »Odnesel je na primer iz jezera Monta- gueja, ne!« »Zakaj pa net »Toda na edinem kraju, kjer je »ploh mogoče priti iz jezera, ni bilo nobenih sledov o kakšnih stopinjah. O tem smo se prepričali preteklo noč, pa tudi danes dopoldne.« Tatum je postal resen, nato pa je pripomnil nekam nasilno: »Pa kaj je to vendar tako važno! Greef je prekanjenec. Lahko je bil iznašel kak način, da so sledovi za njim ne bi poznali.« »Zdi so mi malo nemogoče. A tudi če imate vi prav, kaj pa naj bi bil storil s truplom v tako kratkem času!« Tatumu je padel pepel njegove cigarete na jopič in možakar so je pripognil, da bi ga očistil. Verjetno bo truplo kje onkraj jezera,« je dejal, ko se je spet udobno zleknil v naslanjač. Vanče je kakšno minuto nepremično zrl vanj. »Imate So kakšno drugoa lutnjo,« je slednjič vprašal. »Morda,« je odvrni! Tatum in se nalahno nasmehnil. »Verjetnosti je mnogo. A biti morajo v skladu z dejstvi. Ce Leland ne bi bil vos čas, ko sem bil v vodi, pri meni, se ne bi niti za trenutek pomišljal dvomiti, da je on kriv. Tudi Stamm je imel tehtne razJogo, da spravi Montague ja s poti. Toda o njem ni, da bi govorili, ko je vendar zaužil tolikšno količino alkohola. Kar pa zadeva ženski, bi se bili gotovo obe, Mc. Adamova in Rosita Steelo, radi iznobili onega nostanovitneža. A ne vidim, kako bi bili mogli dati priliko za to.« »Gotovo, Tatum,« jo pripomnil Vanče. »Vi so glede tega omejujete zgolj na domneve. Ste imeli kdaj priliko pobližo spoznati gospo Stammovo!« Tatum so je stresel in njegov obraz je postal kakor mrtvaški. Njegovi dolgi prsti so ko odrovoneli počivali na stolovem naslanjalu. »Satan je ta ženska!« je zajecljal s surovim glasom. »Pravijo, da jo nora. Vidi in ve pa mnogokaj. Vsega je zmožna!« V njegovem vedenju je bilo nekaj zelo podobnega strahu. »Vsega skupaj sem jo videl lo dvnkrat. A ona hodi po hiši ko kakšna pošast. No more se rešiti svojo obsedenosti.« Vančo jo pozorno opazoval Tatuma, no da bi ta to opazil. »Bojim so, da so vaši živel nekoliko raz-rvani,« je pripomnil. Močno je potegnil cigareto, vstal in so podal proti peči, kjer se je ustavil vprav pred Tatuinom. »Kaj sem že liotel roči,« je dejal raztreseno ter otresol pepel na ognjišče, »gospa Stammova je mnenja, da je zmaj umoril Montagueja in ga potem skril.« Tatum jo hušknil v zaničljiv smeh. »E, to strašno povest sem že slišal. Morda mu je spil kri kak vampir ali samorog.« »Naj že bo tako nll tako, gotovo vas bo zanimalo, da smo Montaguejevo truplo že našli.« Tatum se je sklonil naprej. »Kje!« se je glasno začudil. »V oni od ledeniških kotanj blizn East Roada .. . Njegovo prsi so ranjene s tremi volikimi kremplji, podobnimi kakor bi jih lahko imel kak pravljični zmaj.« Tatum jo skočil na noge. Cigareta mu Jo padla iz ust. Nameril je svoj tresoči so prst na Vancoja in dejal s spremonjonim in malo odločnim glasom: »Nikar so no prizadevajte, da hi me preplašili, no... Vem, kaj nameravate. Radi hi mi vzeli živce in me pripravili do tega, da bi kaj priznal. A jaz ne bom govoril, sto razumeli... no bom govoril...« »No, no. le počasi, Tatum.* Vnnc« jo govoril mirno, a resno. »Sedite in pomirlto so. Povedni som vnm lo čisto resnico. Zdaj skušam najti razlago, kdo jo umoril Mon-tnguoja. Mislil sem si čisto enostavno lo, da bi nam vi lahko kaj pomagali.« Vaneejevo vedenje je vlilo Tatumu novega poguma. Spet je sedel v naslanjač ter si prižgal novo oigareto, Vanče pa je na-ialjeval: »Veste kaj podrobnejšega o tem, kaj je Montague delal prejšnjo noč, proden je šol k jezeru! Je morda naredil na vas vtis človeka, ki so mu bilt zadali kak strup!« »Bil je morda zastrupljen z alkoholom,« je odvrnil Tatum. »Priznati pa moram kljub temu, da ga jo zelo dobro nesel. Ni bil pil več kakor mi in, 6e razume, mnogo manj ko Stamm.« »Ste bili kaj slišali o neki Heleni Bruett!« Tatum je nagrbančil čelo. »Bruett... to ime se mi ne zdi neznano... E, zdaj sem se spomnil, kdaj sem ga slišal. Stamm mi je dejal, ko mo je povabil sem, da bo prišla tudi neka Helena Bruett. Morebiti naj bi bila to moja »dama«. Hvala Bogu, da ni prišla.« Pri tem nas je zlobno ošinil z očmi. Toda kaj nas briga vse to!« »Stamm nam je povedal, da je bila to stara Montaguejeva znanka,« je pojasnil Vančo vljudno. Potem pa je nenadno vprašal: »Ali preteklo noč, ko ste bili pri jezeru, niste slišali avtomobilskega hrupa na East Roadu!« Tatum je zmajal z glavo. »Morda, a čisto zatrdno zdaj tega ne vem. Preveč vneto sem iskal Montyja.« Vanee je napeljal pogovor drugam in vprašal: »Pa ste takoj po tistem, ko je Montague izginil, pomislili na to, da utegne biti na tem nekaj zamotanega!« »Da.« Tatum je stisnil ustnice In živahno pritrdil. »Po pravici povem, da sem imel ves dan občutek, da se bo zgodilo nekaj hudega. Skoraj sem bil na tem, da odpovem svojo udeležbo na sestanku. Družba mi ni bila nič kaj preveč všeč.« »Ali nam lahko poveste, zakaj ste imoli občutek, da grozi nekaj hudega!« Tatum se je za trenutek zamislil, njegove oči pa so medtem begale sem in tja. »No, tega vam ne bi mogel povedati,« je zjeeljal slodnjič. »Morda je bilo mnogokaj, predvsem pa ona na pol nora ženska vrh stopnio .. .* »Kaj poveste!« »Da. Je to ženska, da mora vsakega spreleteti po kosteh, čo jo vidi. Stamm ima navado, kakor veste, vseloj popeljati svoje goste k njej, da jo pozdravijo, kadar pridejo: da se ji poklonijo ali kar koli že podobnega. Spominjam se, da so Rosita Mc. Adamova, Greef in Monty, ko sem v četrtek popoldne prišel sem, že bili odšli k njej v gornje nadstropje. Bila je videti precej dobre volje. Vsem so je 6mejala in nam voščila dobrodošlico. A v njenih očeh jo bilo nekaj čudnega, ko da bi nas hotela vse hkrati opozoriti na nekaj hudega, bi dojal. Dobil Bom vtis, kakor da izbira, kdo od naa ji jo bolj odvraten. Njene oči so dolgo časa nepremično zrle v Montagueja. Kar so mene tiče, moram reči, da sem bil zelo zadovoljen, da me ni gledala tako kakor njega. Ob slovesu nam je dejala: .Dobro zabavo!', pri tem pa nas je gledala kakor kača, ki preži na svojo žrtev. Tri kozarce wliiskyja sem moral spiti, da sem spet prišel k sebi.« »Pa so tudi drugi dobili tak vtis!« »Rekli niso nič, vem pa, da je niso preveč radi videli. Sicer pa se vsi, kolikor jih je tu, v dnu duše sovražijo in drug drugega samo zaničujejo in nič drugega.« Vanče jo vstal in s prstom pokazal proti vratom. »Lahko gre«to, gospod Tatum. Opozar. jam pa vas, da ne želim, da bi pripovedovali drugim kaj o najdbi Montaguejevega trupla. Ostanite v hiši z drugimi vred, dokler načelnik okrožne uprave no odredi drugače.« Tatum je žo hotel nekaj reči, a ee jo zdržal in odšel. Vančo je potem začel hoditi sem in tja od peči do vrat. Kadil je, glavo pa je imel globoko sklonjeno. Cez kakšno minuto je dejal Markliamu: »Zvit in no preveč tenkovesten človek je to... pravi tiček... ostuden ko kača. On ve ali vsaj resno sluti nekaj, kar je v zvezi z Montaguejovo smrtjo. Si opazil, da jo bil že prej, preden jo slišal, da smo našli Montaguejevo truplo, trdno prepričan, da bi ga bilo treba iskati kje na nasprotnem jezorskom bregu! Zanj ni bilo nobenih dvomov, njegovo vedenje jo bilo zelo naravno in odkritosrčno. Vedel je tudi čisto naiančno, koliko časa je Greef ostal v pltlvi vodi. Smejal so jo domnevi o zmaju, in to je dobro storil... Tudi njegove pripombe gledo gospo Stammove so bile dokaj zanimive. Po njegovem mnenju ona vo in vidi še preveč. Navsezadnje pa, čemu naj bi se vmešaval v to! Gotovo jo vsaj, da skuša nekaj prikriti. Dejal je, dp ni slišal nobenega avtomobila, drugi pa so izpovedali, da so ga slišali. ..« »Da, da « Markham je neodločno zamahnil z roko, kakor da no bi preveč verjel v Vanccjova utemeljevanja. »Vse je v protislovju. A kar bi rad vedel, jo tole: kako je vendar mogel Greef s tistega mesta, kjer je bil, imeti pri vsej tej zadevi prste vmes!* »Odgovor na to,« jo odvrnil Vanče, »je v rešitvi vprašanja, kako je Montague prišel iz jezera v ono kotanjo. Vsekakor pa zdaj, ko čakamo dr. Doremusa, no bi bilo napak, če bi govorili še malo z Greefom. Gospod narednik, ali sto tako ljubeznivi in greste ponj.* Cez nekaj minut je Greef že stopil v salon. Na sebi jo imel poletno obleko, v gumbnici pa rožico. Čeprav je bil močno in krepko postave, so so ua njegovem obrazu razodevali znaki utrujenosti. Prišlo mi jo na misel, da je možakar po tistem našem razgovoru, ki smo ga imoli z njim preteklo noč, najbrž precej pil. Njegova ošabnost je skoraj povsem izginila. Ko je prihajal bliže in si vtikal v usta dolg ustnik, so mu prsti nalahno drgetali. Vnnco ga je t naglici pozdravil in ga povabil, naj sede, nato pa mu dejal: »Gospod Leland in gospod Tatum sta nam povedala, da ste med iskanjem Montagueja komaj stopili v vodo, in sicer tam, kjer je jezoro plitvo, ob vznožju pečin.« »No, ne ho držalo, da sem bil komaj v vodi.« Groefov glas jo razodeval, da je mož kar • malo zameril. »Storil eom vse, kar j «em mogel, da bi našel nesrečnika. A kakor sem vam bil že povedal, nisem bogve kako dober plavaloo. Prišlo mi je na misel, da bi utegnilo spričo tega, da se je Monty pognal v vodo v tisto smer, njegovo truplo zanesti na ono točko v jezeru. Pomi. slil sem, da bi lahko bolje pomagal, če pregledam tisto mesto tam spodaj, kakor pa da bi delal napotje Lelandu in Tatumu s svojim nerodnim čofotanjom po vodi.« Naglo je ošinil Vanceja z očmi. »Mar mislite, da sem imel kak poseben razlog, zakaj nisem tega storil!« »Ne...,« le odgovoril Vanoe. »Hoteli smo samo natančno ugotoviti, kje so bili vprav tedaj posamezni člani družbe.« Greef ga je postrani pogledal in se še bolj začudil. »Čemu pa to ugotavljate!« je odvrnil nekam napadalno. »Samo zato, da bi pojasnili eno ali dve dvomljivi stvari,« je vljudno odvrnil Vanče, a preden je Greef utegnil odgovoriti, jo že pripomnil: »Morda ste todaj, ko ste bili na nasprotnem jezerskem bregu, slučajno slišali kak avtomobil na East Roadu!« Groef je nekaj časa molčo in začudeno gledal Vanceja. Njegov obraz jo prebledel. Mož je skočil pokonci in se pridušil: »I)a, primojdunaj da sem ga slišal.« Pripognil se je ter dal svojim besedam poudarka z dolgim ustnikom, ki ga je držal v desnici ko kakšno čarobno palico. »Zdelo se mi je za tisto uro nekaj zelo čudnega. Potem pa 8em na to pozabil in mi vse do zdaj ni prišlo na misol.« »In to je bilo približno deset minut po tistem, ko je Montague skočil v vodo, ne?« »Točno.« »Tudi gospod Leland In gospodična Stammova sta slišala ta avtomobilski hrup,« je pripomnil Vanee. »Nista se pa povsem točno zavedla tega.« »Jaz 6em slišal avtomobil čisto razločno,« je jecljal Greef, »in bil sem tudi radoveden, čigav naj bi tisti avtomobil bil.« »Tudi jaz bi rad to vedel,« je dejal Vanče in se zazrl v konec svoje cigarete. »Ali nam lahko poveste, v katero smer je odpeljal?« »Proti Spuyten Duyvilu,« jo brez kakšnega premišljevanja odvrnil Greef. »Usta vil so je nekje na vzhodni strani jezera. Ko sem prišel na nasprotni jezorski breg, je bilo vse tiho okoli mone, za mojo notranje razpoloženje kar preveč tiho. To mi res ni bilo všeč. Poklical sem Lolanda in storil vse, da bi so prepričal, če voda ni morda zanesla Montyjevega trupla na plitvino. A tam ni bilo ničesar. Ko sem tako sklonjen nad vodo žo bil na tem, da se vrnem, sem razločno slišal, kako se avtomobil oddaljuje...« »Potemtakem se je avto moral ustaviti na cesti?« ga je ustavil Vanee. »Natančno... Slišal sera, kako ga je nekdo pognal. Potem je vozil dalje po East Roadu, jaz pa sem fie vrnil in zelo me jo imelo, da bi zvedel, kdo naj bi so bil odpeljal od te strani.« »Po nekem lističu, ki smo ga našli v Montaguejevem žepu, bi sklepali, da ga je neka ženska z avtomobilom morala čakati snoči okrog desetih pri cestni zapornici.« »Ros!« Greef je hušknil v divji smeh. »A tako jo bilo torej s to stvarjol* »No, no, mislim, da ni bilo tako. Kljuh vsemu tejnu je bila t računu neka pomota... Dejstvo “pa je,« je pristavil Vančo z rahlim poudarkom, »da smo naill Montaguejevo truplo v bližini Cloveja v neki skalnati kotanji.« Greof je od začudenja kar zazijal, lz njegovih osupljenih oči pa so letele iskre. »Da ste ga našli!« jo ponovil. »In kakšen jo bil vzrok smrti!« »Doslej še ne vemo. V kratkem prldo som zdravniški izvedenec. A prav posebno lep prizor to ni bil: mrtveo ima na glavi veliko rano, na prsih pa so mu poznajo strahoviti kromplji.« »Trenutek prosim, samo trenutek!« je prosil Groef s hripavim glasom in z ob- čutkom groze ut obraira. »So bili tisti kremplji drug poleg drugega!« Vanče je pritrdil in ga pri tom skoraj pogledal ni. »Vprav trije kremplji, in sicer čisto blizu drug drugemu.« Greef se jo opotekol in padol nazaj v naslanjač. »Moj Bog, moj Bog!« je vzkliknil. Cez nekaj čafla se je s svojo debelo roko prijel za čelo, dvignil oči in se zazrl v Vanceja, ko da bi skušal uganiti njegove misli. j »Ste to Stammu povedalil* - i »Sem,« jo odvrnil Vanče razmišljeno. »Sporočili smo mu to lepo novico približno pred eno uro. brž ko smo bili prišli nazaj v hišo.« Vanee je umolknil in se zamislil, nato pa Greefu zastavil tole novo vprašanje: »Ali vi niste nikdar spremljali Stamma, ko je iskal zaklade, ali pa na poi tavanjih po tropskih deželah, kamor jo hodil lovit ribe!« Greefa jo nenaden prehod na drug prodi met očividno osupnil. »Ne... ne ....« je pojecljal. »Za vae na svetu se no bi lotil takšnih neumnosti. Lo pomagal sem Stammu z denarjem, da jo lahko opremil nekaj svojih ekspediolj. To se pravi,« je popravil, »pregovoril sem kakega svojega klienta, da je dal denar za to stvar. A Stamm je vse povrnil za svojo izpodletelo namero .. .« Vanče ga je na kratko odrezal z namenom, da bi dobil še kakšna druga pojasnila: »In vi osebno se ne zanimate za tropske ribel« »Res ne morem reči, da bi me te ribo bogvo kako zanimalo,« je odvrnil Greef * glasom, ki naj bi bil naraven. Njegovo oči pa so bile na pol zaprte, kakor oči človeka, kadar močno omahuje. »Lepe so za oko zaradi svojih barv in ...« »Ima Stamm v svoji .zbirki' tudi kakega zmaja!« Greef je skočil pokonci ln silno prebledel. »Za božjo voljo, pa vendar ne mislite.« »To je čislo akademsko vprašanje,« ga je ustavil Vanče in pri tem zamahnil z roko. »Ah, da! Moj Bogi« je vzkliknil Greef. »Precej zmajev ima, a niso živi. Stammu se je posrečilo ohraniti si dva od njih. Dolga sta komaj kakih trideset centimetrov, a narejena sta ko hudička. Dal jima je ime ...« »Chauliodiis sloanelf« »Nekaj podobnega... Ima tudi povodne konje in morskega zmaja krasno rdeče barvo. .. A povejte mi vendar, gospod Vanče, kaj imajo ribo opraviti pri vsej tej stvari!« Vančo je vzdihnil, nato pa odgovoril: »No vem. A Stammova zbirka me strašno zanima.* Vprav tisti trenutek sta prišla po hodniku Stamm in zdravnik dr. Holliday in se pojavila pri vratih v salon. »Jaz grem, gospodje,« je mimo sporočil zdravnik. »Co me boste potrebovali, gospod Stamm že vo. kje me najdete.« In ne da bi še kaj dejal, je odšel. Slišali smo, kako je zaprl vrata in se odpeljal s svojim avto. mobilčkom, Stamm jo nekaj trenutkov nepremično zrl v Greefa, iz njegovih oči pa so letele strele. »Ste prilili olja svetilki!« je dejal * vso zbadljivostjo. Greef je vdano skomiz-gnll a rameni in nekam neodločno stegnil roke, ko da bi čntll, da ni sposoben *a boj proti nespametnemu vedenju svojega nasprotnika. Vanče je bil tisti, H je Stammu odgovoril. »Z gospodom Oreefom uva govorila o vaših ribah.« Stamm ga jo pogledal, ko da mu ne verjame preveč, nato pa se na potnh zasukal in odšel iz sobe. Vanče je odslovil tudi Greefa, Komaj sta bila odšla, že smo zaslišali avtomobil, ki se je ustavil prod glavnimi vrati. Trenutek nato je policist Burke, ki je stal zunaj na straži, pripeljal v sobo zdravniškega izvodenca. Dalj«, m tos® Razlage o vesoljstvu Če naredimo obračun vseh dosedanjih spoznanj in ugotovitev na polju zvczdoslovja, lahko na podlagi njih postavimo nokaj znanstvenih razlag, s katerimi si skušamo vsaj na nek način pojasniti nastanek, sestavo in konec vesoljstva. Takšne razlage je človek skušal postaviti žo v prvih začetkih zvezdo-slovne znanosti in ne morda šele zdaj, ko si je svoje znanje na tem polju že tako zelo izpopolnil Naloga zvezdoslovca, ki si hoče razložiti nastanek svetovja, je vsekakor zelo ob-Sirna, lepa. p» tudi od sile zanimiva. Rekli bi skoro, da je bil človek pri tem, ko si jo to nalogo zastavil, naravnost predrzen, kar nekam domišljav, zakaj vsa človekova raz-iskavanja, vse njegovo »stikanjo* po vesoljstvu in vse razlage, ki sl jih je na podlagi svojih opazovanj in dognanj postavil, nalete nazadnje le na nepremagljive ovire. Pridejo do meja, ki mora ob njih človekov razum obtičati, ker je preslab, da bi mogel še naprej. Ne smemo pozabiti, da vse razglabljanje o nastanku in razvoju vesoljstva temelji na opazovanju netesnih pojavov. Skoraj lahko trdimo, da se človeku nikdar ne bo posrečilo, do vseh podrobnosti pojasniti nastanka in razvoja vesoljstva. Pred približno leti so po spoznanju, da je »Sonce na sredi« in da se le Zemlja in druge zvezdo vrto okrog njega, najprej začeli raziskovati Rimsko cesto in potem druge nebesno meglice zunaj nje. Namerili so vanje močne daljnoglede, od katerih so nekateri stari komaj nekaj desetletij. Tisto, kar nam jo z njimi mogoče videti ter natančneje spoznati, je prav za prav le Bilno majhen košček vesoljstva Iz našo neposredne bližine, vesoljstva, ki si ga lahko predstavljamo kot omejeno, onstran njega pa se začenja drugo, .enako ali drugačno. Ta drugi kos vesoljstva lahko smatramo kot brozmejno in takšno, ki na njem vladajo enaki zakoni glede naslajanja in razmeščanja snovi kakor v našem. Veliki daljnogled z Paloinarja sicer kaže nebesna telesa in nebesni prostor, ki je vanj doslej človeku uspolo prvdrotl, v voliki povečavi, vondar pa je tudi ta izrodno povečani vsemirski prostor v primeri s tistim, ki je onstran njega, brez dvoma velika malenkost. Člove- kovo prizadevanje, da bi prodrl v doslej neznani vsemirski prostor, je podobno Tanta-lovim naporom... V vneti raziskovalec, ki danes že s tako številnimi pripomočki skuša razvozljatl skrivnost vesoljstva, ne odneha. Zadovoljen je sicer s svojimi dosedanjimi uspehi in dolom, a še vedno neutrudljivo stremi za novimi odkritji. Ustavimo se najprej v »domači hiši« t. j. v tistem kožčku vsemlrja, ki ga vsaj delno poznamo. Vsiljuje se nam vpraSanje, ali Imamo na razpolago zanesljive podatke, oziroma ali imamo zadosti krepko podprte razlage o nastanku Zemlje in našega sončnega sestava. Na domnevah smo bogati. Nekatere med njimi so že zastarele, ker so jih sodobnejše ugotovitve ovrgle, druge pa io vedno /trže, ker doslej boljfiih ni bilo, le izpopolnjujejo se na podlagi novih odkritij. Zdi se verjetno, da je naša Zemlja nastala obenem z drugimi planeti Iz Sonca. Planeti so po tej razlagi morali biti v začetku v plinastem stanju, pozneje pa bo se bolj ali manj naglo spremenili V trda nebesna te-lesa. Geološka sestava Zemlje, še bolj pa po. jav radioaktivnosti in spreminjanja atomov, nam že lahko marsikaj povesta o dobi, ko jo nastajala trda zemeljska skorja. Prva nam govori od odplavljanju trde snovi s ee-cin in njenem odlaganju v morje, druga pa nam daje točnejša pojasnila, kako se razkrajajo atomi, torej pojasnila o postopku, ki se odigrava sam po sebi in z veliko natančnostjo, Majhna količina nrana je pri svojem neprestanem spreminjanju v svinec kakor silno natančna nra... V trenutku, ko je Zemlja dobila trdo skorjo, je uran obenem z nekaterimi drugimi radioaktivnimi rudninami postal »ujetnik« te trde skorjo. Kemična analiz* hribine nam pove, koliko je zdaj v njej urana in koliko svinca. Svinec, ki nastaja pri razkrajanju radioaktivnih snovi, je drugačen kakor pa svinec, ki nastaja na drug način. Tako tudi razumemo, zakaj je mogoče lz količine svinca, ki je nastal 1«. urana, izračunati, vsaj približno, kdaj se je na Zemlji naredila trda skorja. Stran 8. »SLOVENSKI DOM«, dne 5. februarja 1944. Stev. 5. Odsotni obtoženec. Ko se je Azev vrnil Iz Londona, se Je dobil s Savlnkovlm ln ga vprašal: »Ali sl slišal, kaj je povedal Burcev?« Savlnkov mu je odgovoril, da je slišal, Azev pa ga je nemirno vprašal dalje: »Ali sl slišal, da bodo sestavili častno sodišče?« Savlnkov mu ni povedal nič drugega kakor tisto, kar je bil rekel Že Cernovu ln Natansonu. Po njegovem bi Mio najbolje, če bi Azev storil tako, kakor je predlagal Savlnkov že drugim tovarišem: zavzel naj bi Isto stališče kakor »bojni odsek«, odklonil vsako preiskavo, vsako sodišče In vsako razpravo. Savlnkov je dejal še, da za to, da bi se človek opral sumničenj, ne zadostujejo besede, temveč je treba dejanj. Azev ga je vprašal: »Torej tl misliš, da bi bilo treba odpotovati v Rusijo?« Savlnkov je odgovoril: »Seveda!« Azev je zdaj pokazal zaskrbljen obraz In je vpraševal dalje: »Ali pojdeš tl z mano?« Savlnkov mu je dejal, da je treba nedelavnosti »bojnega odseka« narediti konec, kajti zdaj gre za čast nasilnlške skupine. Vsi teroristi mislijo, da Čast zahteva od njih, naj se vrnejo v Rusijo ter da Je to njihova dolžnost, tudi če ni nobenega upanja na uspeh. Samo če se vrnejo, se Sa-vinkovu zdi, da bodo mogli oprati »bojni odsek«, Azeva ln lastno čast. Ko je Azev Imel nekaj pomislekov, je Savlnkov pristavil še, da se bodo drugi tovariši nasilniki zatrdno strinjali z njim. Sam jim bo dejal, da potuje z Azevlm v Rusijo zaradi tega, da bi spet začela z delom. Azev ga Je zdaj vprašal: »Prav. Odpotovali bomo In vse nas bodo prijeli. Kaj pa potem?« Savlnkov mu je odgovoril, da takega konca pričakuje. V tem primeru ho prišlo do razprave, nekaj ljudi bodo obsodili na smrt in ugled »bojnega odseka« bo spet obnovljen in čist. Azev pa se še ni dal ugnati ter je spraševal dalje: »Kaj pa, če po naključju mene ne bi prijeli?« Savlnkov Je Imel tudi na to pripravljen odgovor. Rekel mu Je: »Pred častnim sodiščem bomo Izpovedali, da tl navzlic temu docela zaupamo.« Azev se je zdaj zamislil, potem pa rekel: »Ne, to je premalo, rekli bodo, saj je tudi Vera Flgner zaupala Degajevu, pa Jo je vendar izdal ... Ne, vidim, da je častno sodlftče potrebno. Samo tako ho moči dokazati. kako nora so taka sumničenja.« Savlnkov je zdaj dejal: Knez Peter KropotMn, član revolucionar- nega sodišča »V tej zadevi nočem storiti ničesar proM tvoji volji. Če ne sprejmeš mojega predloga, ml vsaj dovoli* da bom skušal Burceva pregovoriti, da bi se preiskavi ln razpravi pred častnim sodiščem odpovedal. Burcev te ne pozna in ne ve za tvoje življenje. Ce mu bom jaz povedal, kako sl živel, sem prepričan, da se bo odpovedal svojim sumom.« Azev je malo pomislil, potem pa rekel: »Nimam nič proti temu.« In Savlnkov, ki sicer ni dosti npal, da bi so mu stvar posrečila, Je šel ln poskusil še to. Burcev ga je sprejel ter mn začel pripovedovati. kako ga je leta lS#i obiskal Marko Bakaj In kaj vse mu Je o Azevu povedal tedaj, pa tudi še pozneje. 2e od vsega začetka, tako je Burcev pripovedoval Savinkovu, se je prepričal, da Bakaju lahko verjame. Kar mu je ta človek pripovedoval o socialno revolucionarni stranki so bile samo stvari, ki Jih Je vedel iz tajnih poročil policijskega ravnateljstva. Iz teh poročil jo bilo razvidno, da so vse preiskave, kar jih Jo policija naredila zadnjo dve leti ln kar Jo revolucionarjev y tehi času prijela, naredili zaradi podatkov, ki jih Je dal neki vohun. Ta Je Imel dostop v naJvUje revolucionarne kroge. Skrival se je pod različnimi zlaganimi Imeni. Burcev se Je po raznih znamenjih prepričal, da se pod temi Imeni skriva Azev. Kar se tiče poročil, ki Jih Jo dni Bakaj, je Burcev dejal, da so bila točna ln podrobna ter so temeljila na stvarnih dejstvih in na okoliščinah, ki Jih Je bilo moči tudi pozneje točno ugotoviti. Savinkovu je bilo zdaj zelo nerodno. Vedel Je. da Je nekaj napak, pa Je vseeno tikušal Burcevu dopovedati, da njegovi dokazi niso zadostni. Toda Burcev se ni dal prepričati, temveč Je vztrajni pri svojem. V zadetku oktobra sta se sešla znova. Burcev mu Je zdaj povedal, da Ima v rokah odločilni dokaz. Savlnkov mu Je moral najprej slovesno obljubiti, da pred sejo častnega sodUča i»o bo o tem živi duši niti črhnil, šele potem mu Je Burcev začel pripovedovati o pogovoru. ki ga je Imel z Lopuhlnom na vlaku med Kfllnom In Berlinom. O tem pogovoru Je Savlnkov v svojih spominih zapisal tole: »Lopuhlnovo pripovedovanje me ni moglo pripraviti do tega. da bi bil nezaupljiv do Azeva. Moje zaupanje vanj Je bilo tako veliko, da ne bi bil verjel niti izjavi, ki 1)1 jo bil Azev napisal z lastno roko. Tudi o tej M bil mislil, da je ponarejena. Lopuhinovo sporočilo se ml je zdelo docela nerazumljivo. Nisem vedel, čemu naj bi bil Lopuhln Burceva varal. Tudi sl nisem mogel misliti, da hi Ml Lopuhln sodeloval pri kaki policijski spletki, seveda če bi taka spletka sploh bila. Bivši ravnatelj policije se pač ne bi mogel ponižati na raven neznatnega izzlvača. Nagibal sem se k misli, da gre za nesporazum. Lopuhln je najbrž nekoga Izmed številnih tajnih policijskih sodelavcev zamenjal z Azevlm. Ker sem bil prepričan, da je Azev poštenjak In ker sem mislil, da gre za nesporazum, sem znova prosil Černova ln Nata n. sona, naj opustita misel na prelskaro ln razpravo. Moja prizadevanja niso rodila nič uspeha. Razpravo so določili za drugo polovico oktobra.« V častno sodišče proti Azevu je glavni odbor stranke po sporazumu i Burcevlm poklical tri starešine revolucionarnega nihanja. To to bili: knez Peter Kropotkln, anar-hlrst svetovnega slovesa, Aleksander Lopa-tln, prijatelj Karla Marksa, ter Vera Flg-ner, znana agltatorlca ln teroristka. Kot zastopnike stranke pri sodišču so Imenovali Borisa Savlnkova. Viktorja čer-nova In Marka Natansona. Častno sodišče Je začelo z delom proti koncu meseca oktobra. Seje so. Imeli najprej v knjižnici Pavlova, nato pa v Savin, kovljevem stanovanju na Rue La Fontaine 23. To častno sodišče naj bi bilo ustreglo zahtevi, ki se Je Uradno glasila takole: »Po natančnem pretresu vseh, za Azeva ugodnih In neugodnih dejstev — pretres naj Izvedejo nepristranski ln pooblaščeni ljudje — naj sc ugotovi neizpodbitna, za vse veljavna resnica, to je, da je Azev nedolžen.. V resnici je razprav« bila naperjena proti Burcevu, katerega so dolžili, da obrekuje Azeva. Čisto jasno Je, da bi bilo sodišče moralo izdati kar najstrožje ukrepe proti Azevljcvemu tožniku, če M sc Izkazalo, da je Azev nedolžen. Ta nesmiselnost v ravnanju socialnih revolucionarjev priča, kakšno ogromno zaupanje je med njimi užival Azev. Na začetnih sejali niso delali drugega, kakor da so Rpraševall Burceva. Preden je ta dobil besedo, je moral odgovoriti na uvodno vprašanje, katero mu je zastavil Černov. Ta je zahteval, naj Burcev da častno besedo, da bo nehal z gonjo proti Azevu, če bi »e Izkazalo, da ta ni kriv. Odgovor, ki ga Je dal Burcev, Je bil zelo Jasen ln Izrazit. Dejal Je: >Ce bo sodišče spoznalo, da so moje obtožbe napačne In neutemeljene, pa če bom jaz še vedno prepričan, da je Azev Izdajalec, bom boj proti njemu nadaljeval. Toda če želite, bom vsakokrat, ko bom napadel Azeva, omenil, da me Je strankino sodišče obsodilo. Vrh tega dajem socialno revolucionarni stranki pravico, da na mojo gonjo odgovori z vsemi sredstvi, tudi z umorom.« Černov je zdaj dejal: »Sprejeto točno tako, kakor sl povedal t dostavkom .tudi z umorom*.« Kakor vidimo. Je vprašanje za Burceva zdaj postalo zelo važno ln nevarno. Odslej Je šlo za njegovo življenje alt smrt. Pogum, ki ga Je pokazal že od prvega trenutka razprave. Je malce zmedel tiste tri zastopnike, ki Jih je v sodišče Imenovala stranka. Pač pa Jo Burceva zelo povzdignil v očeh drugih sodnikov, ki so morali občudovati resnost In odločnost, s katero Je prevzemal odgovornost za svoje dejanje In za svoje besede. Vladimir Burcev je sodnikom ponovil obtožbe, ki jih Jo bil že objavil v listu ali pa ki jih Je bil povedal tovarišem. Pripovedoval Je takole: Že dolgo je bil prepričan, da sedi v vodstvu stranke vohun In Izzlvač. Dosti tovarišev je sodilo prav tako In bilo prav tako trdno prepričanih, saj jim je to prepričanje narekovala vrsta neizpodbitnih dejstev ln naključij, ki jih ni bilo moči napak razumeti. Porazi, ki JlTi je doživljal »bojni odsek«, njegova sedanja nemoč, prijetja, do katerih Je prišlo zadnje čase. obešenje Sllherberga In Snljatlckega, aretacije dne 31, marca 1M7 In dejstvo, da so prijeli člane »severnega letečega odseka«, vse to Jasno dokazuje, da bo je v vrste stranek ln morda celo v glavni odbor sam vgnezdll vohun. Rnzodetja, ki Jih Je prinesel Bakaj, stari uslužbenec Obrane v Varšavi, ter njegovi podatki o »Rasklnu« In »Vlnogradovu«, ,dveh skrivnih sodelavcih carske policije, vrh tega pa nekaj čudnih naključij, vse to Je v njpm, Burcevu, rodilo prepričanje, da Je ta vohun Evno Azev. Razen tega ni zdaj bilo prvič, da so se taka sumničenja vzdignila proti Azevu. Burcev Je sodnike spomnil na obtožbe, ki jih Je svoj čas Izrekel študent Krestjanl-liov. Omenil Je neko pismo Iz leta M>7, znano pod Imenom »pismo lz Petrograda«, ter se hudo pritoževal nad glavnim odborom stranke, ki se za te obtožbe ni menil ter Je s svojo malomarnostjo ln lenobo vohunu da.!al potuho In zavetje. V obrambo Azeva so Je oglasil černov. Slikal je njegov0 delo, našteval In opeval drugo za drugo njegove zasluge. Omenjal Je njegovo neutrudljivo delavnost ter se skliceval na zaupanje, kl ga je Azev užival med tovariši v »bojnem odseku«. černov je v številne dogodke, kl Jih J® Burcev navajal kot olitožhe proti Azevu, razlagal čisto drugače. Trdil je, da Je Bakaj bil nekoč tudi Izzlvač ter agent Obrane. Dopovedoval Je, da Je ruski policiji mnogo do tega, da neti med revolucionarji sume In Jim dopoveduje, da so v njihovih vrstah vohuni. Na koncu svojega govorjenja Je Izrekel zahtevo, da Je treba obrekovalca Burcova obsoditi. Černovu se je pridružil tudi Natanson, kl je proti Burcevu nastopil še ostreje. Trdil Je, da hoče Burcev s tem, ko je začel gonfo proti Azevu, prav za prav napadati le stranko ln njen glavni odhor. Boris Savlnkov je Azeva hranil s strastjo In vnemo, kakor je to zahtevalo od njega prijateljstvo, kl ga je vezalo na Azeva. Govoril je zelo spretno, kakor je to zahtevalo vprašanje, kl je bilo čisto jasno, In kakor so to zahtevala dejstva, kl jih je imel v rokah nasprotnik. Savlnkov ni napadal Burceva In se ni bavti v njegovimi obtožbami. Skušal je le dejstvom, kl bi »ogla vreči kak sum na Azevljevo delo, postaviti nasproti drzne In posrečene nastope, kl Jih je organiziral Azev kot poglavar »bojnega odseka«.^ Zaradi tega se Je razpravljanje zavleklo ln sodnikom se ni posrečilo najti Izhoda lz zagate^ v katero so Jih spravili dokazi, kl Jih Je navajal Bilcev, po drugi strani pa obramba, kl Je hotela oprati Azeva ter potlačiti v kašo njegovega tožilca. Kar se tiče Bvrceva, njegov položaj ni bil lahak, to pa zaradi tega ne, ker je bil dal LopHhlnu besedo, da njegovega Imena ne ho povedal. Vera Flgner, kl Je bila članica sodišča, mu je nekoč med razpravo dejala: German Lopatln, predsednik revolucionarnega sodišča, kl Je razpravljalo o Azevu »Ali veste, kaj boste morali storiti, če se Izkaže, da so vaše obtožbe neutemeljene? Če boste hoteli poravnati vse zlo, kl ste ga s tem povzročili revolucionarni stvari, vam ne bo ostalo drugega, kakor da sl poženete kroglo v glavo.« Zdaj Je Burcev znova zahteval besedo In začel: »Dozdaj sem opisoval zgodovino poskusov. ki so 1)111 storjeni prejšnjo čase, da bi razkrinkali Azeva. Navajal sem dejstva, ki dokazujejo njegovo krivdo, nisem pa omenil najvažnejšega dokaza, kl ho Azevljeve hranilce prisilil, da se spreobrnejo. No smem tega dokaza uporabiti tukaj drugače, kakor če zastopniki stranke Izpolnijo en pogoj: da ml dajo častno besedo, da ga no bodo Izkoriščali brez privoljenja sodišča. Kar se tiče sodišča, lahko stori s tem dokazom. kar se mu zdi pač umestno.« Predsednik Lopatln Je Burcevljeve tožnike vprašal, če »prejmejo toženčev predlog. Ko so odgovorili, da ga sprejmejo, Je znova dal heseilo Burcevu. Burcev Je povzel besedo In pripovedoval, kako so Je na vlaku med KKlnom In Berli noin srečal v Lopuhlnom. Povedal Jo, kaj mu Je Lopuhln tedaj dejal. Burcev Je o tej stvari potem pisal takole: »Vso svoje življenje nisem nikoli govoril pred tako pozornimi poslušalci. Ko sem ponovil Lopuhlnove besede: ,Ne poznam nobenega Raskina, toda enkrat sem videl Inženirja Evna Azeva', so vsi vstali ln solze so jim zalile oči. Lopatln je stopil k meni, ml položil roko na ramo ln dejal: ,I)ajte ml svojo revoluclonarsko besedo, da ste te besede slišali prav lz Lopuhlno-vih ust.‘ Hotel sem mu odgovoriti, toda obrnil so je, razklenil roke ln dejal: ,Pa kaj! Stvar Je vendar Jasna!1« Burcevljevo razodetje je torej močno učinkovalo na sodnike, zlasti na Kropotkt-na ln na Lopatlna. Toda drugi se niso dali. Černov je vstal ln ponovil, da je to nesramna spletka policije, ki hoče oblatiti »bojni odsek« In stranko. Izkoristil je to priliko, da Je Se ostreje nastopil proti Burcevu, kl naj bi bil Azeva v pogovoru z Lopuhlnom prav za prav Izdal. Nastopil je mučen molk, katerega je pretrgal Savlnkov, ko je vprašal: »Kaj mislite vi, German AleksandrovlčT* Lopatln je odgovoril: »Taki podatki zadostujejo, da koga lahko ubijete!« NI dvoma, da je udarec bil za Azeva In za njegove prijatelje zelo hud. Predsednik je vprašal Savlnkova: »Kako sl razlagate zadevo z Lopuhlnom?« Savlnkov, najboljši Azevljev prijatelj, je skomlzgnll z rameni In odgovoril: »Jaz verjamem bolj Azevu kakor Lo-puhinu.i Toda bil Je prisiljen priznati, da Lopuhln ni človek, kl bi se spuščal v take spletke. Lopatln ni bil zadovoljen z odgovorom In je rekel: »Lopuhln nima razloga, da bi lagal.« Savlnkov Je odgovoril: »O tem ne dvomim.« Počakal Je malo, potem pa priznal: »Prav za prav tudi Jaz ne morem ničesar več razumeti. Toda zaupam Azevu In sem prepričan, da ni kriv.« Černov ln Natanson sta mislila prav tako. Toda nista se mogla upirati predlogu, naj se začne redna preiskava glede Lopu-hlnovlh Izjav, pa tudi glede vsega dela Evna Azeva. AS Medtem ko so se v Parizu stvari tako slabo sukale za Azeva, je pa on bil na oddihu v Pirenejih In Je v nekem slovitem kopališču preživljal prekrasne dneve a avojo ljubimko. Ko so tovariši sklenili, da bodo postavili pred sodišče Rurceva, se je Azev upiral, da bi moral tudi on pred sodišče. Zlasti se Je branil, da bi se moral srečati z Bur-ccvlni. Vrh tega Je tovariše prepričal, da bo najbolje, če izgine lz francoske prestolnice vse dotlej, dokler sodišče ne bo povedalo svojega. Ta njegov sklep, kl sta ga narekovala strah ln previdnost, so prijatelji razlagali kot dejanje spoštljive obzirnosti bodisi do sodnikov, bodisi do tovarišev, kl Jim Je bila zaupana njegova obramba. V njem so videli celo znamenje mirne gotovosti o tem. kako se ho razprava Iztekla. Tako Jo Azev v začetku poletja odpotoval * svojo roilhlno v pirenejske toplice Itagneres do Blgorre. kl ležijo nekaj malega od slovitega kopališča Blarritza. Toda tudi vloga ljubečega očeta ln zglednega moža, katero le Igral ta trenutek, ni bila tako nepreračunana, kakor bi se zdelo! Njegova Inhlmka Ncddy Je bila ostala v Parizu. Oh koncu počitnic »e Je Azevljeva žena z otroki vrnila v Pariz, Azev pa Je ostal sam na letovišču. Toda sam Je lili prav kratek čas. Skoraj takoj Je prišla za njim ljubica In golobčka sta odpotovala za razvedrilo v Španijo. Vstavila sta se v San Sehastlanu In * Madridu, obiskovala borbe z hlkl, gledališča,! odlična shajališča, Igralnice In nočna Kaj je novega drugod Pred izredno sodišče za zaščito države so prišli, kakor poroča agencija Stefani, nasled-nji italijanski generali: poveljnik 2. armade general Robotti, poveljnik 4. armade Vercellino, Caracciolo (5. armada), Gari-boldi (8. armada), Rossi in Vecchiarelli, poveljnika čet v črni gori, Albaniji in Grčiji, dalje general Moizo, visoki komisar v ljubljeni, admiral Campioni, Zanoni, Mascherpa, Pavesi in Leonardi. Generali Gariboldi, Rossi, Vecchiarelli, Caracciolo ter admirali Campioni, Zanoni in Mascherpa so zaprti nekje v Severni Italiji. Obtoženi so, da so sodelovali pri Badoglijevi izdaji, ker so položili orožje, ne da bi jih sploh kdo napadel. V poljskih krogih ▼ Ankari vlada precejšnja potrtost, ki so jo povzročila zadnja poročila o angleškem in ameriškem vedenju do poljskega vprašanja. Poljaki v Ankari celo izjavljajo, da je zdaj nastopil trenutek, ko bodo Poljaki objavili, da Poljska ne bi bila nikoli šla v vojno zaradi Gdanska, če ne bi bila nahujskana k temu po angleški politiki in angleških obljubah, da jamčijo zanjo. Poljaki so zdaj torej že tako daleč, da celo že groze z resnico. Belorusko osrednjo državo kot samoupravno telo so priznale nemške oblasti pred nekaj tedni. Predsednik te države prof. Ostrovski je objavil zdaj svoj delovni načrt, v katerem gre v glavnem za neizprosen boj proti boljševizmu. Za ta namen morajo biti mobilizirane vse sile beloruskega naroda. Nemčiji doslej še ne manjka nobene surovine, ki je potrebna za nadaljevanje vojne — z obžalovanjem ugotavlja pisec v angleškem listu >Sunday Times«. Je mar sploh kakšna surovina — nadaljuje omenjeni list — ki bi mogla Nemčijo prisiliti k padcu? Na to vprašanje pa takoj odgovarja: Nobene. Nemčija ne čuti niti kakšnega pomanjkanja petroleja, česar si ga nasprotniki toliko žele. Nemška protiletalska obramba je močnejša kot kdaj koli, je izjavil severnoameriški letalski general Arnold, ki je pred nedavnim priznal, da z angleško-ameriškimi letalskimi napadi ne bo mogoče izvojevati zmage, čeprav so Združene ameriške države že več let pred začetkom sedanje vojne pripravljale ta način vojskovanja proti Evropi. S položajem na vzhodnem bojišču se bavi v enem svojih zadnjih poročil vojaški dopisnik angleškega lista >DaiIy MaiJa« Liddell Hart, ki pravi med drugim, da so dogodki zadnjih tednov spet enkrat pokazali, kako napačne so bile napovedi, Češ da se je nemške vojske lotil poplah. Bile so to le pobožne želje, ki pa se spet niso izpolnile. Vedno hujše protijudovsko razpoloženje se opaža v Združenih državah, je izjavil ameri-Iki politik Wendell Willkie, kakor poroča londonski >Daily Expres6« iz New Yorka. Čedalje bolj se množe spori, ki jih narekuje mržnja do Judov, in ti spori so najboljši barometer, ki kaže, kakšno je resnično razpoloženje ameriškega ljudstva. Leto 1944 bo najhujše in najtežje, kar jih bo Anglija doživela ▼ vsej sedanji vojni — je dejal angleški politik in diplomat sir Stafford Cj-ipps, ko je v neki midlandski tovarni govoril delavcem. Vojna se zdaj približuje svojemu vrhuncu. zabavišča. Na razpravo ▼ Parizu se Se zml-sllla nista. Novice, ki Jih Je dobival od tovarišev ln od žene, so ga vzpodbujale, naj bo miren ln veder. Edina stvar, ki ga je motila, je bil atentat na carja. Ta atentat, do katerega naj bi prišlo na krovu križarke »Rjurlk«, Je bil skrbno pripravil. Naredil naj M ga mornar Avdcjev. Da Je na to reč mislil tudi zdaj, je bil razlog v tem, ker je bil prepričan, da bi to gejanje, če bi uspelo, samo po sebi končalo razpravo v Parizu In zavezalo jezike vsem tožnikom in obrekovalcem. Vsak dan Je pričakoval brzojavko, kl naj bi mu bila naznanila carjev0 smrt. Toda brzojavke ni ln ni bilo. Namesto nje je prišlo pismo od Savlnkova. V pismu ni bilo nič posebnega, a je vendar Azevu vzbudilo v duši nemir. Razprava se je začenjala ln prijatelj Savlnkov mu je sporočal, da n| prav, če bo Azev tako malo zanima zanjo. Azev Je zdaj nilslll, da bi to svoj0 neumnost popravil. Pisal je Savinkovu dolgo pismo, kl razodeva vse poteze njegovo čudne osebnosti. V pismu se Je hranil podrobnih Burcev-IJevlh očitkov ln je zatrdn0 upal, da se bodo prijatelji razpravi odpovedali. (Dalje, prih.) Vera Flgner, stara revolucionarka ln Članica sodišča ____________________________—-------------------------------------- J / ifiir rfi. I indeks tNkarna - ta Ljudsko tiskarno: Joie Kramari* / PredniSlvo. a prava in tiikaroa: Ljubljana, Kopitarjeva 8. Bchrifiloilur • urednik; ilirko Ja*oruik / Uerausgcber< Kokopisov ne vrafatno < Mestfna narofnina 6 lir. za inozemstvo 12 lir. ; lili A. Lopuhln, načelnik carske politične policije ▼ Petrograda