SLAVISTIČNA REVIJA
VSEBINA
RAZPRAVE
Jože Toporišič, Stilnost oblikoslovnih kategorij slovenskega knjižnega
jezika .........................245
Martin Ahlin, Tehnika širjenja v Pahorjevem romanu Vila ob jezeru . .	263
Jerneja Petrič, Slovenski in angleški nedoločnik..........283
Junko Kos, Pozitivizem v literarni vedi..............299
OCENE — ZAPISKI — POROČILA
Marjeta Pečar, Tuje glasovne prvine v slovenskem slovarju tujk ....	317
Matjaž Hofbek, Tuje pisne prvine v Verbinčevem slovarju tujk ....	329
Stane Suhadolnik, Dvoje novih leksikografskih del.........340
Franc Jakopin, Tretji odzadnji slovar ruskega jezika........352
Alenka Sioic-Dular, Rocznyk Slawistyczny, XXXIV, 1973, št. 1 ... . 358
Oton Berkopec, Aškerčeva pisma Cehom........................360
TABLE OF CONTENTS
STUDIES
Jože Toporišič, Stylistic Markedness of the Morphological Categories of
the Slovene Literary Language................245
Martin Ahlin, The Expansion Technique in Pahor's Novel Vila ob jezeru
(A Villa on the Lake)...................263
Jerneja Petrič, The Slovene and the English Infinitive........283
Janko Kos, Positivism in Literary Scholarship...........299
REVIEWS — NOTES — REPORTS — SOURCES
Marjeta Pečar, Non-Slovene Sound Elements in a Slovene Dictionary of
Foreign Words......................317
Matjaž Hofbek, Non-Slovene Orthographic Elements in Verbinc's Dictionary of Foreign Words..................329
Stane Suhadolnik, Two New Lexicographic Works.........340
Franc Jakopin, The Third Reverse Dictionary of the Russian Language .	352
Alenka Sioic-Dular, Rocznyk Slawistyczny, XXXIV, 1973, No. 1 . . . .	358
Oton Berkopec, A. Askerc's Letters to Czecks...........360
Uredniški odbor: France Bernik, Vntroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Jakob Kigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravec
Odgovorni urednik: Jože Toporišič
Naročila sprejema in časopis odpošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič
Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani
•
Editorial Board: France Bernik, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petre, Jakob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Editor: Jože Toporišič
Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič
Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana
UDK 808.63—5:886:3.081 Jože Toporišič
Filozofska fakulteta, Ljubljana
0	Stilnost oblikoslovnili kategorij slovenskega knjižnega jezika
Načelo — kjer je izbira, gre za stilnost — velja tudi za slovnične kategorije: enobescdnost (oz. enodelnost) proti večbesednosti (oz. večdelnosti), pripadnost besedni vrsti z ev. derivacijsko zgodovino ter na koncu vse kategorije posameznih besednih vrst, pri samostalniški besedi npr. spol (z ži-vostjo in človeškostjo), vrste, paradigma števila, oseba, določnost, sklon. Poleg samostalniških je obdelana še stilnost pridevniških in glagolskih kategorij.
The principle — if there is a choice, then there are stylistic markedncss
—	applies also to grammatical categories. Among these I rank already the category of whether a particular phrase consits of one word (or: one part) as distinct from a phrase consisting of more than one word (or: one part), then the category of the adherence of a particular phrase to a particular part of speech, together with its possible derivational history; with the substantive word, e.g., gender (including the features .animate' and ,human'), class, number paradigm, person, definitenes, and case.
1	Osnovna enota oblikoslovja je beseda v nasprotju z besedno zvezo (stalno ali prosto). Tako se postavlja vprašanje o eventualni stilni različnosti enobesedne proti večbesedni izraženosti določene predmetnosti; na mislih so nam nasprotja kot: mizica — majhna miza, Julijci — Julijske Alpe, iah — ta k/te vrste, grešiti — delati greh ipd.
10 Potencialno stilno vlogo ima (včasih samo v pisavi) tudi razlika med enodelno in večdelno besedo; prim, kdorkoli — kdor koli, (z) redkokom
—	redko (s) kom, spomniti se — spomniti se na ipd. (Tu so seveda izvzeti brezvariantni primeri s prostim morfemom tipa smejati se, ne pa tudi enaki variantni, kot npr. smučati — smučati se.)
2	Naslednja osnovna oblikoslovna kategorija je besedna vrsta.
20 Stilna potenca se tu nakazuje zlasti pri konverznih prehodih iz ene besedne vrste v drugo: priin. obsojeni, obtoženi v pomenu obsojenec, obtoženec', kar je v besednovrstnem razmerju do pridevniškega deležnika na -n/-t (enako je tudi pri deležniku stanja: ovdoveli). Zelo značilno je za te stvari razmerje »opisnih« glagolov proti navadnim, npr. biti zelen — zeleneti se, postajati zelen — zeleneti, delati zeleno — zeleniti. Pri pridevniških besedah so tipični primer konverzije zlasti »nesklonljive« (tj. sklonljive s končnicami -0) količinske pridevniške besede, kakor več, mnogo, veliko ipd.; nekatere od njih so poleg tega zlasti pogovorno sklonljive še z glasovnimi končnicami (prim, z več ljudmi/z večimi ljudmi). Nadaljnji primeri stilno učinkujočih konverznih pridev-
nikov: bomba (zveze kot bomba film, film je bomba — namesto dober), njega (njega oče, ali nje pogledi — namesto njegov, njeni). Posebno zanimiva jc stilnost na podlagi homonimije npr. nedoločnika kot glagol-sko oblike in nedoločnika kot samostalnika, npr.: ne more jesti — daj mi jesti, imaš kaj za jesti, dobrega jesti (in piti) ipd. Samostalniška raba nedoločnika je v stilnem nasprotju z navadnimi izglagolskimi samostalniki (ki pa jili je tudi lahko več vrst), npr. jesti — jed (jedilo), piti
—	pitje (pijača). Primer za konverzijo polnopomenskc besede v členek: Hudiča sem videl, 'N i č nisem videl' ali Kaj bi hodil tja, 'N e hodi..
21 Se neprimerno več je stilnega pri slovničnih kategorijah besednih vrst.
210 S tega stališča si podrobneje oglejmo t. i. pregibne besedne vrste.
2100	Prva možnost stilnega učinkovanja je že v nasprotju p reg i bn ost različne vrste iste oblikoslovne enote (npr. sklanjatev kakega samostalnika), nato pa v okviru dane oblikoslovne kategorije, npr. pridevnikov ene vrste nasproti pridevnikom druge vrste: za prvo primerjaj: (dolgi) a, (dolgega) a proti (dolgi a, (dolgega) a-ja ali: pet ljudi, petim ljudem proti pet ljudi, pet ljudem; za drugo: prvi ljudje, prvih ljudi proti pet ljudi, pet ljudem proti zborno nesklonljivim več ljudi, več ljudem (ali pri navadnem pridevniku mladi ljudje, mladim ljudem proti nobel ljudje, nobel ljudem).
—	Pri glagolu obstaja spreganje z -0 ob nedoločniku, npr. Jaz oditi, ti potem priti (tako je govoril Robinsonov Petek, in pogosto govorijo tako npr. tudi Nemci s svojimi »gastarbajterji«). Zdi se, da je razmerje spreganje nespreganje tudi med glagolom in medmetom, npr. Miška smukne v luknjo — Miška smuk v luknjo (kjer stilno učinkuje še oblikovno neizražena naklonskost — smuk v zgornjem stavku je lahko aH sedanjik ali vclelnik, prihodnjih bi nemara bil Miška pa bo smuk v luknjo). — Pogojno gre sem še možnost stopnjevanja, in sicer pridevnika in prislova s priponskim ali prislovnim obrazilom: prim, stilne primer-nike mrtvejši, živejši (kolikor je tu stopnjevanje sploh možno v prenesenem pomenu), ali lepši — bolj lep.
2101	Y posamezni besedni vrsti je stilnost ob vsaki njeni kategoriji: tako pri samostalniškili besedah (človek, grad, kdo, kaj, dežurni) lahko govorimo o stilnosti kategorije spola (s podspoloma živost in človeškost), sklona, števila, sklanjatvene paradigme, osebe, določnosti, pri pridevniku so seveda spet druge kategorije, pri glagolu tretje, ipd.
O vsem tem le obrisno.
21010 Kategorije samostalniške besede. 210100 Stilnost spola.
2101000	Kaže se v glavnem v zvezi z rabo moške oblike samostalnika namesto oblikovnega f e m i n a t i v a , in sicer tako v poved-kovi (Ta tovarišica je doktor) kakor v prilastkovni (tovarišica doktor nam. tovarišica doktorica) rabi. Vsaj pokrajinska opozicija je možna tudi v drugih funkcijah (npr. Doktor je prišla, Debevec je učiteljica, Srečala sem Debevec — vse nasproti običajnim doktorica, Debevčeva, Debev-čevo). Nasprotni paralelizem tega so primeri kot Janez je kuharica in pestunja.
2101001	Posebno zanimiv problem so dvospolna poimenovanja : Tip fante je moškega ali srednjega spola, prvič učinkujoč manj-šalno-ljubkovalno, drugič slabšalno. Take pregenerizacije — čc jih smemo tako imenovati — se sicer navadno (in verjetno celo v tem primeru) opravljajo s priponskimi obrazili (prim, za ženski spol tista Reza — tisto Rezče), razen seveda večinoma pri posamostaljenih zaimkih (prim. To bo mene učilo! v pomenu 'ta siromak, ta reva'). — Prav izoliran je primer besede dekle, kjer se bijeta naravni in slovnični spol; uravnavanje po naravnem spolu je stilno (Dekle je po vodo šla). — Za slovensko slabo govoreče, npr. za Nemce polpretekle dobe, je bila značilna tudi raba ženskega spola namesto moškega (prim. Jaz že povedala, v pomenu 'sem že povedal').
2101002	Nepolna dvojničnost, in sicer žengko-srednja, je pri poimenovanjih za pokrajine ali države, npr. Štajerska, Norveška — Štajersko, Norveško-, prihaja do zapletenih mešanih sklanjatvenih vzorcev, kot npr.: Štajerska -e -i -o -i/-em -o (običajno), proti stilnemu Štajersko -ega -emu -o (vendar je to isto kot v prvi paradigmi) -em -im (mestnik je še zelo običajen).
2101003	Stilno učinkovanje na podlagi spola samostalniških besed je zelo očitno pri obravnavi nekaterih prevzetih ali na novo tvorjenih besed. Za primer prvega vzemimo butik, ki je v daja-jočein jeziku ženskega spola, obenem pa ima glasovni končaj, ki v slovenščini besede uvršča (kolikor ne gre za osebe žen. spola) med samostalnike moškega spola. Tisti, ki hočejo besedi ohraniti prvotni spol, morajo zaradi mrtvosti slovenske 2. ženske sklanjatve take besede prevesti v 1. žensko sklanjatev (torej ji dati imenovalniško končnico: butika) ali pa jo prišteti k maloštevilni tretji ženski sklanjatvi (to je sklanjatev z neglasovnimi končnicami). — Cisto enako je z besedami, nastalimi s krnitvijo do minimuma večbesednih poimenovanj in nato
z združitvijo teli krnov v samostojno besedo, npr. TAM iz Tovarna avtomobilov Maribor, ali RIS iz Republiška izobraževalna skupnost Slovenije. Ženski spol zveni kolikor toliko naravno v teli primerih le, ko gre za jasno konkurentnost takih poimenovanj z enobesednimi poimenovanji za isto stvar, npr. S AZU = akademija, sicer je nezaznamovani spol moški (prim, že: v Nuku/NUKU v Narodni in univerzitetni knjižnici).
210101	Podspol človeškost (izraža se samo pri zaimkih kdo — kaj in tvorjenkah iz njih, npr. nekdo, marsikaj ipd.) se stilno uveljavlja v rabi zaimka kdo za nečloveško (npr. Kdo je ta Tone Bogar nam. Kaj je...) in sinlirono— vsaj površinsko — tudi v primerih kot pogovorno Koga si rekel (čeprav gre tu zgodovinsko verjetno za obliko zaimka koji). Prim, še predložne zveze Za kogâ (se prepirata) 'zakaj, za kaj'.
210102	Podspol ž i vos t ima več stilnih učinkovalnih možnosti (podspol živost v okviru moškega spola zajema tudi podspol človeškost). Stilnost te kategorije izhaja najprej iz nejasne razmejenosti živega nasproti neživemu (tako npr. že, kar se tiče srednjega spola, prim. Srečal je dekle/dekleta) ; tudi prenesena raba prvotno živega na neživo ni zmeraj jasna, prim, poznati Forda — vozili forda (avto); isto je pri analognem prenosu kategorije živosti s poimenovanj z izrazito pripono na poimenovanja za neživo (z isto pripono): Srečal sem Vipavca — pil sem vipavca (prvič prebivalec, drugič vino). Poleg te naravne stilne zazna-movanosti imamo še umetno, ko npr. iz napačnega predpisa slovnice uveljavljamo želene »pravilne« oblike in s tem lahko ustvarimo izročilo (npr. imeti rak nam. pravilnega imeti raka). Tipični primeri naravnega omahovanja so npr. nekatera imena za avtomobile: vozim fička/forda proti mercedesa/mercedes ipd. Iz otroškega govora so znani primeri oživljanja vsega neživega, npr. Janezek, daj mi stolčka (poberi kruhka ...).
210103	Kategorija živosti je po svoje pri t. i. navezovalnem toži 1 n i k u , enakem rodilniku, tiče pa se v glavnem pridevniških besed, pri samostalniških pa je zanimivost oblika za živo v množini pri os. zaimku za 3. osebo (Videl sem njih (poleg nje) in tebe).
210104	Potencialno stilotvornost daje menjava določene vrste sa-mostalniške besede z drugo, npr. lastnega imena z občnim (Francoz —> francoz), ene vrste občnega imena z drugim (železo /snov/ —> železo /predmet/), tako tudi pri zaimenskih samostalnikih. Transformni status t. i. osebnega povratnega zaimka (bolje splošnega osebnega) daje možnost realizacije primarne globinske besede, zlasti osebnega zaimka, kot
stilne variante (O vas/sebi kot vodilnem uslužbencu, nočete govoriti), značilno zlasti za tiste, ki se slovenskega jezika učijo. Na splošno se občutijo stilno — imenoval bi jih — nepronominalizacije (prim. Janez je sosedov sin. Janez je kovač nam. Janez je sosedov sin, je kovač, kjer je Janez pronominaliziran z 0).
Tudi posamezne vrste samostalniških zaimkov so potencialno stilotvorne, kakor hitro zamenjamo eno vrsto z drugo. Tako se v ncobčevalnem jeziku rabijo zaimki (tudi pridevniški in prislovni) tipa ne(kdo) namesto zaimkov brez ne- (torej npr. kdo), to pa zlasti pod vplivom srbohrvaščine, natančneje srbščine, deloma pa tudi zaradi slovenskega slovničnega nenatančnega in zavajajočega predpisa oziroma celo poimenovanja, prim. Če nekdo reče a, mora reči tudi b (pravilno kdo). Drug primer so z vprašalnimi homofoni oziralni zaimki na slovenskem severovzhodu (prim. Kdo laže, ta krade ali Kaj je res, je res). — Tu bi bilo treba omeniti vsaj še rabo vprašalnih zaimkov v retoričnih vprašanjih, in sicer v pomenu nikalnih ali totalnih, npr. Kdo ve, kaj bo iz tega (= Nihče ne ve), Kdo ne ve, kaj bo iz tega ( = Vsakdo/vsak...).
210105 Uvrstitev v določeno sklanjatveno paradigmo in stilnost tega je bila mimogrede že omenjena.
2101050	Y okviru istega spola imamo primere ženskih sklanjatev butika — butik, potem pa podtip breskva — breskev (z možnimi, vendar zlasti narečno omejenimi razširitvami še na glagolske samostalnike tipa bratoa — bratev, mlačva —■ mlačev ali celo molitva — molitev). Izrazito stilno učinkuje (kot. splošno že nakazano) raba konverznih lastnih imen ženskega spola tipa Debevc je prišla.
2101051	Tudi pri samostalnikih moškega tipa je stilnost lahko posledica uvrščenosti danega samostalnika v to ali ono sklanjatev. Tako je s samostalniki s končnico -a (npr. sluga, delovodja), ki se sklanjajo ali po 1. ali po 2. moški sklanjatvi. Druga možnost je uvrščenost v 1. ali v 3. moško sklanjatev (tretja sklanjatev je z neglasovnimi končnicami): dela pri Тати — pri Tam (stilno zaznamovana je druga možnost). Končno je tu še, prav tako stilna možnost Dela pri mariborski Tam (tj. Tam kot poimenovanje ženskega spola, o čemer smo že govorili).
2101052	Pri samostalniških besedah srednjega spola heteromorfnosti ni in s tem ne tovrstne stilnosti (pač pa se v pogovornem jeziku to pojavlja na podlagi t. i. maskulinizacije nevter, mestoma tudi femininiza-cije: prim, mlek je dober nam. mleko je dôbro oz. okna je velika nam. okno je veliko.	C&čh ji /i
2101053	Redki so primeri heteromorfnosti posameznih posamostaljenih pridevniških besed; prim. rod. množine Kitajskih poleg običajnejšega Kitajsk (tako sploh pri lastnih imenih) ali redki skloni iz druge sklanjatve v paradigmi za srednji spol (Kitajsko).
2101054	Potencialno stilotvorna je pripadnost dveh (ali več) besednih znamenj z istim glasovnim inventarjem in približno istim pomenom k dvema spoloma in s tem k dvema paradigmama sklanjatve: grez -a proti gre z -i (in celo še gre za -e), loo -a proti lov -i, ali mel -a proti mel -i.
2101055	Sorazmerno precej je spolne h e t e r o k 1 i t i č n o s t i v številu (vsaj sodeč po Verbinčevem Slovarju tujk) v glavnem pri terminoloških izrazili: ed. m frikativ -a proti mn. m ali s frikatioi/fri-kativa. Pač samo narečni so taki primeri tipa ed. s dekle/tele proti mn. m dekliči/teliči — vsakokrat še ob spremembi priponskega obrazila (-e proti -ič).
2101056	Stilna je tudi zamenjana raba skladenjskih obli-kos lovnih paradigem osebnega zaimka (tudi povratnega), tj. paradigme naglasnih proti naslonskih oblik (npr. mene — me, pa tudi jaz
--0). Stilnost se dosega z rabo naglašene oblike namesto naslonskei v
imenovalniku pa glasovne namesto neglasovne: Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad proti Le povej mi, če ... V bistvu neliterarnost ali celo neslovenskost (v preteklosti nemški vpliv) je raba naglasnih oblik namesto nenaglasnih v drugih primerih, npr. Kristus je njemu djal namesto mu je ... (od tega je treba ločiti tudi pogovorne možne im. oblike v zvezah kot Jaz ne vem, kaj mu manjka).
210106 Stilnost paradigme števil.
2101060	Kot je znano, so slovenske samostalniške besede ali troštevilne (npr. lipa — lipi — lipe) ali netroštevilne, tj. večinoma enoštevilne (npr. kdo, kaj — dva, oba — možgani, jasli, vrata, skripta, tj. singularia/ dualia/pluralia tantum). Poleg tega imamo t. i. pogojno troštevilna imena, pojmovna (lepota), skupna (listje), snovna (železo). Stilna potenca se pri enoštevilnih imenih kaže v eventualni možnosti, biti rabljen tudi necnoštevilno: tako npr. enoštevilni množinski starši dobivajo tudi dvojinskost (starša), teže edninskost (starš). Enoštevilni edninski kdo (ali kaj) se rabi poleg normalnega troštevilnega posamostaljenega kateri -e -a.
2101061	Pogojna troštevilnost enoštevilnih samostalnikov je danes precej stilna, npr. Lepote so različne, moja hrepenenja — železa so raznovrstna — listja so taka in taka, to pa v primeri z opisnimi več-
besednimi variantami tipa vrste lepote/hrepenenja/železa/listja. V nekaterih primerih se to manj čuti, če sploh (prim, gorovja).
2101062	Stilnost se drži tudi konverzij na osi neštevnost — števnost: prinesi mi tista tri železa 'kose železa', ljubljanske lepote 'lepotice'.
2101063	Stilno učinkuje tudi tip Napoleoni so redki (v pomenu 'ljudje kot Napoleon'), veliko pa je Efialtov ('izdajalcev'). (Sicer so lastna imena sama na sebi lahko tudi troštevilna, npr. Petroviči; take množine rade pomenijo rod ali narod, npr. Petroviči, Slovenci — kar je v posebnem stilnem odnosu do edninskih tipa slovenstvo.)
2101064	II i p e г к о г e k t n o s t v številu je raba dvojine namesto množine v primerih, ko se množina rabi namesto dvojine zaradi slovnične nezaznamovanosti množine (npr. migati z nogama in rokama namesto nogami in rokami). — Stilna je raba »snovne« ednine namesto množine v primerih tipa prodajati/jesti ribo namesto ribe, to pa v vseh primerih, ko se taka raba vnaša v slovenščino od drugod (npr. iz srbohrvaščine).
2101065	Stilna je raba ednine namesto dvojine po načelu sine k d o h e, npr. Turek je spet napadal, Slovene pa se je pred napadi zatekal v tabore (v pomenu 'Turki — Slovenci').
2101066	Potencialna stilnost števila se kaže v zamenjavi dvojine z množino v primerih kot Kje so naši fantje, Otroci ne dajo miru v pomenu 'naša fanta', 'otroka'.
21010? Slovenska samostalniška beseda je po definiciji 3. o s e b e , izvzeta sta le zaimka jaz in ti (in njuni ustrezniki za dvojino in množino), zato deluje stilno vsaka dvojničnost v tem oziru. Tako npr. zveza, ko se samostalniški besedi pripisuje 1. oseba, npr. Podpisani X Y prosim (kar si razlagamo z izpuščenim zaimkom za 1. os., tj. Jaz, ki sem podpisan, prosim). Nekaj drugega so primeri kot Hlapec bodi hlapec ali Pa reci kdo, da to ni zanimivo, kjer se 2. oseba velelnika razširja v rabi še na tretjo v pomenu naj bo, naj reče. Zveze kot z očetom greva (gresta, ali: gremo, greste) si razlagamo iz podstave tipa Midva z očetom (in to iz Midva, tj. jaz in oče).
210108 Končno lahko govorimo o stilnosti kategorije določnosti samostalnikov (za enkrat za slovenščino le domnevani). Stilnost se dosega ali z rabo določne oblike namesto nedoločne ali pa ravno narobe (nedoloč-nost se zaznamuje s posebnim leksemom, prav tako situacijska deiktična določenost). Tako zvenijo stilno rabe kot Človeka sta prišla namesto Dva (neka) človeka sta prišla, ali narobe: Politični odnosi med državama se bodo še naprej izboljševali namesto med tema (ali našima) državama.
210109 Stilnost rabe sklonov.
2101090	Pri sklonih gre zlasti za rabo sklonov transformov, v glavnem rodilnika. Rod i In i k je namreč med drugim transformna oblika za imenovalnik in tožilnik; za imenovalnik v primerih tipa Mama je doma
—	Mame ni doma, za tožilnik pa v primerih Srečal sem mamo — Mame nisem srečal oz. Daj mi sladkor — Daj mi sladkorja ter Sla je žet pšenico — Šla je žet pšenice. V prvem primeru transformacijska pobuda izhaja iz nikalnice, v tretjem iz pomenske kategorije delnosti, v četrtem gre za formemsko pogojeno pretvorbo (namreč obnamenilniški rod.). Ni-kalni pretvorbi Mame ni doma so blizu primeri kot Vode zmanjkuje proti Voda zmanjkuje, in morda sploh t. i. neimenovalniški osebek (F gorah šumi — Gore šumijo). Namenilniški rodilnik je v knjižnem jeziku v bistvu že odmrl, priložnostno pojavna pa sta netransformirani imenovalnik oz. tožilnik v vseh preostalih kategorijah (torej Mama ni doma. To nisem videl, Daj mi kruh — zadnje morda še najmanj).
2101091	Stilna enakost je dosežena v zvezah z vezniki ne samo
—	ampak tudi (Ni prodal le hiše/hišo, ampak tudi...). — Kot hiperko-rektnost, nastala na podlagi primitivnega enačenja vseh nikalnic in sklonov, pa so transformi rodilnika tipa Ničesar se ni zgodilo nam. Nič se ni zgodilo (osebek) ali Niti treh ur ni čakal na vlak (prislovno določilo količine). — Neobveznost transformiranih sklonov pri zaimkih kaj in nič je opazil vsaj že Škrabec: Nič mu ne povej, Da nisi kaj pozabil (namesto siceršnjega Ničesar mu ne povej, Da nisi česa pozabil).
2101092	T o ž i 1 n i š k i transform i m e n o v a n i k a trpnega stavka imamo v primerih t. i. brezosebnega trpnika (prim. Išče se Uršo Plut v pomenu Išče se Urša Plut/Iskana je Urša Plut, tvorno Iščejo Uršo Plut); ta transform se večinoma čuti kot stilen (še najmanj v primerih tipa Tega se ne govori).
2101093	Drug problem so seveda oblike, odvisne od spreminjajoče se (ali dvojnične ipd.) vezavnosti nadredne besede, npr. učili se česa/кај ali biti bogat česa/s čim/na čem.
21011 Druga velika besedna vrsta slovenskega jezika so pridevniške besede.
210110 Pri nekaterih besedah izhaja stilnost že iz nejasne pripadnosti k tej ali drugi besedni vrsti. Ze doslej smo mimogrede omenili konverzne pridevnike iz samostalnika (bomba f ilm — film je bomba), ali pa pridevnik iz rodilniške oblike osebnega zaimka (nje pogledi, njih dela). Lahko bi naštevali še druge primere, npr. poceni/za-
nič (blago) za variantno ceneno/slabo, ipd. — Stilno razmerje je gotovo tudi med samostalnikom prilastkom in ustreznim pridevnikom, npr. X pred pragom — predpražni x. Posebno občutljivo je to razmerje, kadar gre za izražanje svojine, npr. hiša očeta (nezbor-110) proti očetova hiša (ob istočasni knjižnosti golega rodilnika pri po-samostaljenih pridevnikih ali množinskih samostalnikih ali samostalnikih v množini — pesmi Koseskega, rod Prešernov).
Ni pa stilnega medsebojnega vrstnega razmerja v primerih tipa bantam kategorija, saj bantam v poimenovanju bantam kategorije ni ne »nesklonljiv samostalniški pridevnik« in še manj kar »nesklonljiv pridevnik v prilastkovi rabi«, temveč preprosto prvi del sklopa (pravilno bi bilo treba reči zloženke), v katerem je ohranjena samostalniška narava prvotnega samostalnika v isti meri kot v zvezah tipa vznožje gore ali kategorija bantam, lip bantam kategorija očitno ni isto kot bomba film (kjer je bomba res popridevljena), ali poceni/napak/narobe blago (kjer so popridevljeni prislovi), kar vse ohranja pridevniško skladenjsko paradigmo, to je, se razen kot prilastek rabi tudi kot povedkovo določilo. (Prim, še ostro razliko v popridevljenju rodilnika raznih samostalniških zaimkov: šele ko je v položaju pred odnosnico, je pridevnik, sicer zaimek — čigar kruh, nikogaršnji kruh, čigav kruh, marsičigav kruh proti kruh (od) nikogar, kruh (od) nekoga, kruh (od) vseh ...
210111	Zdi se pa, da je v slovenščini vrsta pridevniških besed, ki niso uporabne kot povedkovo določilo, in zato v taki rabi učinkujejo stilno, npr. Janez je sedeč/delajoč v pomenu sedi/dela. Taka raba je načeloma možna le v primeru, da ne pomeni istega kot sedanjik (npr. voda je vroča ni voda vre), ali pa da sedanjika sploh ni (npr. bil sem navzoč, to je zaskrbljujoče ipd.).
210112	Pridevniške besede dobivajo stilnost zaradi nadomestne rabe ene vrste pridevnikov namesto druge, npr. kakovostnih pridevnikov namesto vrstnih ali svojilnih namesto vrstnih.
2101120 To se dogaja najprej zaradi oblikoslovnega zamenjevanja mor-femov (monemov) za določnost pri tistih pridevniških besedah, ki to opozicijo poznajo (prim, črn kruh — črni kruh), nato pa pri tistih, ki so slovarsko izkazani le z morfematiko za prvi ali drugi imenovalniški (in tudi drugosklonski) morfem (prim, bratovi namesto bratov, ali nek namesto neki).
Iz nezbornega občevalnega jezika je znana stilna dvojnica izražanja določnosti s prostim morfemom, tj. ta mladi -а -o -ega itd. proti ti mladi itd. (Morfem ta potrjuje pripadnost t. i. vrstilnih števnikov med vrstne
pridevnike (prim, ta mladi/leseni/proi, ne pa tudi ta pet/petero, in seveda tudi ne ta tak — tako sploh ne ob zaimenskih pridevnikih)).
2101121	Primer zamenjave vrstne pridevniške besede s kakovostno je npr. zaimek kakšen (in kar je iz njega izpeljano) namesto kateri, npr. Kakšno ime je dobila deklica pri krstu (namesto katero)? Odgovor: Lenka. To se dogaja na podlagi slovnične nczaznamo-vanosti kakovostnih nasproti vrstnim pridevnikom (prim, še posamo-staljeno rabo: Jo bo že vzel kakšen, četudi ni posebno lepa in pametna — (kakšen v pomenu kdo ali kateri).
Primer za rabo svojilnega pridevnika namesto vrstne-g a je materin jezik namesto materni, verjetno tudi jelenova koža namesto jelenja koža (v primerih zadnjega tipa je dejansko prišlo do obli-koslovnega zlitja prvotno različnih svojilnih in vrstnih pridevnikov, npr. ne proti splošni ali množin ski pripadnosti (prim, še materina — materinska ljubezen); v nekaterih primerih se vse troje meša: cerkveno imetje 'imetje cerkve/cerkve sploh/ cerkev'.
V primerih kot jelenov — jelenji gre še za razmerje individual-bratov suknjič proti lipov čaj — prvotno lipovi čaj, kot še sedaj v kakem narečju ali besedilu, npr. gozdek borovi).
2101122	Stilnost števniškili pridevniških besed.
21011220	Glavni števniki (tip pet) spodrivajo ločilne količinske (tip petero) pri števnih samostalnikih; tip troje/petero ljudi namreč prehaja v trije ljudje/pet ljudi (bolj živa je le raba posamostaljenih ločilnih števnikov, npr. troje ti imam povedati); povedano velja tudi za števnike pri množinskih samostalnikih od pet dalje, saj je namesto petero vrat mogoče reči tudi pet vrat (in enako namesto petera vrata, kjer imamo ločilni vrstni števnik). Ločilni vrstni števniki so prav tako stilno zaznamovani glede na opis tipa glavni števnik + samostalnik vrsta, npr. troje vino proti vino treh vrst.
21011221	Omenili smo mimogrede tudi že stilnost zaradi delnega izpodrivanja ločilnih vrstnih števnikov z množilnimi, npr. pri abktraktih (prim, trojno gorje namesto troje gorje), eventualno tudi pri snovnih imenih (trojno vino), in to kljub temu, da so take zveze načeloma lahko večpomenske (trojno vino: ali trikratno vino ali treh vrst vino).
2101125 Stilno se da izrabljati tudi razlika med primarnimi pridevniškimi besedami, npr. pridevniki, in med z a i m e n s k i m i besedami; zaimenske se uporabljajo kot sredstva namerne ali nehotene ne-
določnosti, npr.: Sosedova Marica je taka, saj veš, kaj mislim; ali: Ali si kupil tisto stvar, Ali je oni (človek) ta in ta.
2101124 Vsaj poimenovalne (in pojmovne) težave, če že ne težave v rabi, so končno tudi zaradi slabe formalne ločenosti izrazov za količino in mero, npr. nekaj ljudi, nekaj/nekoliko potrpljenja: tu se ne ločijo zaimki, ampak tisto, kar označujejo (natančneje določajo); v bistvu gre enkrat za števna, drugič za neštevna imena.
210113	Stilnost zaimenskih pridevniških besed raste še iz »praznih okenc« določenih vrst skladenjskih transformov posameznih osnovnih vrst pridevniške besede, in še bolj iz konkurcntnosti sredstev v istem okencu. Tako imajo količinski zaimenski pridevniki konverznc oblike le za poljubnost in totalnost (npr. če bo kaj ljudi /namesto kolikoi, če bodo vsi ljudje), nikalnost in oziralnost pa sta lahko izraženi tudi s konverznimi samostalniškimi zaimki, npr. nobenih/nič ljudi ni bilo; kolikor/kar znaš, toliko/to veljaš. (Stvari komplicira še raba ednine namesto množine, npr. vsak človek je vedel, kar lahko povemo tudi z vsi ljudje so vedeli, vsi pa je lahko tudi vrstni pridevniški zaimek (npr. Kateri ljudje so vedeli? — Stari in mladi/vsi.))
210114	Pri na več načinov sklonljivih pridevniških besedah (uvodoma splošno že predstavljenih) slovensko slovnično izročilo gleda z neko nestrpnostjo nasproti variantnosti in se dokaj togo oklepa kot pravilnega samo enega načina (vendar prim, v SSKJ 1970 obe obliki sklanjanja glavnih števnikov od pet dalje; že prej pri sto); tako zlasti pri količinskih pridevnikih kot več, dosti, veliko, nuilo, par, koliko, toliko, nekoliko ipd. (prepovedane ali odsvetovane oblike — tudi z neregistriranostjo v priročnikih: od večih/dostih/dvojih/parih/kolikih itd.).
210115	Slovnice in slovarji obravnavajo s stilnega stališča sinoniinne in sorodne verige pridevniških zaimkov, npr.: t а — tisti — oni; ta — tale — le-ta; tak — takšen — takle — le-tak — takšenle; nekak — kak; kateri — ki; nikakršen — noben ipd. Tu ni prostora in mesto za podrobno obravnavanje.
210116	Precej avtomatizirana, torej le deloma še stilna raba števila je raba množine pri vikanju (ali onikanju), npr. Kje ste bili, gospod; prej učinkuje stilno raba ednine v primerih, ko bi bilo treba vikati, npr. Ti si neumen (nam. Vi ste ...). Pač pa se kot stilno občuti t. i. na pol vi-
kanje, npr. Vi ste še mlada. — To so v bistvu že problemi ujemanja, torej skladenjski pojav (tega je veliko v povedku, manj v prilastku), če je osebek (ali nominalna fraza) zložen iz samostalnikov različnega spola in števila).
21012 Tretja velika besedna vrsta slovenskega jezika je glagol.
210120 Njegova prva kategorija je oblikotvorna paradigmatic n o s t. Glagol v ožjem pomenu ima namreč veliko oblik: tvornih je 12, od tega 7 nezloženih: delam -aj -ajoč/-aje -al -avši -ati -at, zloženih pa 5: delal sem/bom/sem biljbi/bi bil); trpnih glagolskih oblik je 7 (8 v primeru, da gre za trpnik na se), od tega je 1 nezložena (delan), ter 6 zloženih: tepen sem/sem bil/bom/bi bil/bodi/biti (oz. 8 pri trpniku na se: tiska se/se je/se bo/se je bilo/bi se/bi se bilo/tiskati se/tiskaj se. Poleg tega imamo še 5 pridevniških glagolskih oblik (delajoč, vstopivši, usahel, zmrznjen/spočit — tiskajoč se) in eno samostalniško glagolsko obliko (delanje) (nobena teh oblik pa ne spada v ožjo glagolsko oblikotvorno paradigmatiko).
2101200 Stilnost se v tem okviru pojavlja pri eventualni prekoračitvi oblikotvorne paradigmatike, deloma omejene — kot znano — z glagolskim vidom (omejitve pri deležjih, deležnikih in glagolniku, vsaj zgodovinsko tudi pri namenilniku). Primer prekoračitve oblikoslovne paradigme na podlagi glagolskega vida imamo npr. v Prešernovih persiflažnih potujčvavši in bravši, v preteklosti je imel tak prizvok tudi namenilnik iz dovršnikov (danes so taki namenilniki vsaj pisno splošno sprejeti). Nadalje se stilnost ustvarja z dubletami, npr. za deležje (kupovaje/kupujoč), ali pa trpnik (naročeno (mi) je bilo — naročilo se (mi) je), ali za deležnik stanja (usahlijeni — usahli vrelci); ustvarja pa se tudi z menjavo oblikotvorne vrste (npr. smejem se — sme jam se — smejim se) ali obrazila glagolnika (npr. mlatenje — mlačva/mlaiev, govorjenje — govor).
210121	Tudi menjava pomenske vrste je stilotvorna. Tako se npr. glagol stanja ali procesa lahko rabi kot glagol dejanja, npr. Če mu ne boš dal miru, te bom umrl, ali pa določni namesto nedô-ločnega, npr. Naš Tonej gre vi. razred — namesto hodi. (Podobna stilnost se dosega še v razmerju do dovršnosti — nedovršnosti: Ne odpri mu — Ne odpiraj mu.)
210122	Sploh velja stilnost tudi za premaknjeno rabo vida, tj. dovršnih in nedovršnih glagolov. Barbarizmi so npr. primeri kot
Slovenski samoglasniki se razdelijo na kratke in dolge (namesto se delijo), ali Josip Stritar o Dunajskih sonetih obračuna z mlačneži o domovini (nam. obračunava): v prvem primeru gre za izražanje stanja, v drugem za neeasovnost, grajani primeri pa izražajo prvič dejanje, drugič historičnost. Tega je še več pri neutemeljenem prehajanju s seda-njiške oblike na pretekliško, ali pa če se s pripovednim sedanjikom izraža pogojnost, npr. Naročil je, da prideš/ greš domov, prav: da pojdi /bi šel/ naj greš.
210123	Stilnost na podlagi prehodnosti glagola. Slovenska prehodnost se ureja nekako v prehodnost s tožilnikom, npr. učim se česa učim se kaj, deloma pa tudi v analitičnost, npr. spomniti se česa spomniti se na kaj, navaditi se česa -> navaditi se na kaj; drugačni primeri so omejeni, npr. na fazne glagole: končati kaj -> končati s čim.
210124	Nasprotje v načinu, tj. med tvornostjo in trpnostjo, je že samo po sebi nekako stilističnega značaja, vsaj v smislu členitve po aktualnosti. Ker trpnik v slovenščini nima samosvoje ol>like, tj. različne od drugih, seveda ni zaželen, ko bi povzročal dvoumnost, npr. Danes sem se v šoli pohvalil nam. Danes sem bil v šoli pohvaljen. Verjetno se prav iz takih zadreg zmeraj bolj uveljavlja (že obravnavana) brezosebna raba trpnika z objektom v tožilniku (Tovarišico se bo poklicalo na odgovor).
210125	S tem smo se že dotaknili stilne rabe posameznih oblik. Stilističnost se tu pojavlja na več načinov: da se npr. v okviru istega naklona uporabljajo netipične oblike za čase (npr. sedanjik namesto preteklika), ali naklonske oblike za neprimarne vloge (npr. velelnik za pogojnik, povedni prihodnjih za pogojnik ali (opisni) želelnik), ali osebna glagolska oblika namesto neosebne in narobe, itd. — Poglejmo po vrsti.
2101250 Sedanjik
21012500 Tvorni povedni sedanjik (delam) se uporablja za izražanje preteklosti namesto preteklika zaradi večje oživitve dejanja, npr.: Včeraj sedim pred kavarno, ko jo po cesti prikoraka prijatelj in me pokliče. Predpisi stare slovnice glede vida takih sedanjikov in uve-denosti s preteklikom ne drže. — Sedanjik za izražanje prihodnosti ima prav tako lahko vlogo oživljanja, npr. Jutri sem že ob štirih na njivi, glej da ne zamudiš; tudi tu dejansko ne veljajo omejitve glede gla-golskega vida (t. i. napačno Jutri gremo na izlet). Tak sedanjik je v
večji meri s prihodnjikom tekstno alternativen, pod pogojem seveda, da je enoumen: rabo v tem smislu mu omejuje možnost modalnega dekodi-ranja (prim. Kdo mi odpre vrata v pomenu 'bi mi odprl/bi hotel odpreti/bi mogel odpreti'). — Redka je raba sedanjika namesto velelnika: Gremo, fantje 'pojdimo', Slišiš, Marlin 'poslušaj'. V primerih kot Da si mi zdrav je naklonskost stavka poslcdica členka da (prim, še velelni preteklik: Da si mi prišel domov, kakor sva se dogovorila 'pridi'.
21012501 Povedni s e d a n j i k z deležnikom na -n/-t dovršnili glagolov je dvoumen, saj pomeni ali trpnost (za preteklost) ali stanje (za sedanjost), npr.: Stvar je že urejena '(smo) že uredili' ali 'je v redu'. Dvojni pomen ima tudi oblika z deležnikom na -l: Predstava je uspela 'je dobra' ali 'je imela uspeh'.
2101251	Tvorni povedni preteklik (delal sem) je stilno rabljen v redkih (morda celo leksikaliziranih) primerih za zapovedovanje, npr.: Prijel, dvignil, vrgel 'primi, dvigni, vrzi'; (tu je hkrati rabljen brez pomožnika, po vsej verjetnosti za 2. os. ed.). Pač stilna je raba takega preteklika za izražanje stanja, npr. Janez je prišel 'je tu', ali Sedaj si dodelal, zdaj si star in nadložen 'ne delaš več'. — Preteklik z deležnikom na -n/-t (in opisnemu deležniku homofoni deležnik stanja) je spet dvoumen: X Y je bil ubit 'so ga ubili' proti 'je bil v stanju ubitosti'; ali X Y je bil počrnel izraža ali preteklo stanje ali potek v prcdpreteklosti.
2101252	Predpreteklik (storil sem bil, večerjal sem bil) je v celoti stilna kategorija, najsi že izraža davno preteklost, predpreteklost ali preteklo stanje po izvršenem dejanju: Ali ne veš več, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s poti — Kaj si mu bil dal, da te ni mogel pozabiti — Ni toliko zemlje, da bi jo z dlanjo prekril, /.../ kamor še ni bil kanil pot od mojega čela.
2101253	Za tvorni p r i h o d n j i k (delal bom) je bilo že omenjeno, da ima v svoji vlogi za izražanje prihodnosti (tj. zadobnosti glede na trenutek govorjenja) konkurenta v sedanjiku; prim, še za trpni sedanjik v vlogi izražanja prihodnosti: V treh sekundah sem oblečen, če počakaš 'bom oblečen' ali 'se bom oblekel'. Stilna je naklonska vloga prihodnjika, kadar gre za ublaževanje konstatacije (To ne bo res, Ne boste mi verjeli 'ni res, mislim, da ne boste verjeli', torej prihodnjih izraža modalno sedanjost), ali pa gre za čustveno vclevanje, prepovedovanje ..., npr. Boš tiho, smrkavec 'Tiho bodi', ali Ne boš me imel za norca! 'ne imej me...'
2101254 Pogojnik
21012540	Pogojnik je pogosto pač le stilna varianta formalno indikativnih opisnih možnosti, npr.: Če bi imel, bi ti dal ali Ko bi bil imel, bi ti (bil) dal proti Da imam / Du sem imel in celo sem pripravljen dati / sem bil pripravljen dati. Podobni primeri še: Bi mi posodil to knjigo 'mi posodiš', Kaj bi tega ne vedel 'seveda to vem', Dejal bi ('mislim'), da se molite. Posebno rud se pogojnik zamenjuje z zvezo naj + glagol, npr. Ne veš, kako bi rekel 'naj rečeš', ali pa omiljuje kon-statacijo: Ne pozna se mu, da bi bil tako bedasto bogat, kakor pravijo, da je.
21012541	Pogojnik ni nadomestljiv, kadar ni podprt s kakim modalnim izrazom, zato bi učinkoval namesto njega indikativ neslovensko v primerih, kot so naslednji: /Kobilico/ prenese vstran, da bi je voz ne podrl (variantna da je voz ne podre / ni podrl pomenita nekaj drugega). — Želel si je, da bi bil čas izmene (da je čas izmene ni slovensko).
21012542	Sedanji pogojnik je lahko pomensko neustrezna zamenjava za izražanje preteklosti: Če bi šel z nami, bi videl nekaj posebnega (časovno nejasno, torej tudi stilno moteče). — Kvečjemu novinarski je protivni namerni pogojnik: Zmagal je proti močnejšemu, da bi zgubil proti slabšemu.
2101255	Velel n ik se stalno rabi kot nadomestilo skladenjskega že-lelnika za 1. in 3. os. ednine in za 3. os. dvojine: Jaz se muči in garaj, ti boš pa zapravljal 'jaz naj se mučim in garam /naj bi se/ bi se moral'. — Hlapec bodi hlapec 'naj bo'. — A in В nam bodita skrajni točki dalj ice 'naj bosta'. Tudi raba velclnika v psevdopogojnem podredju je stilna: Reci mu, da je Napoleon, pa ti bo verjel 'Če mu rečeš / bi mu rekel'.
2101256	Neosebne glagolske oblike so večinoma stilni (stilno--skladenjski) transformi drugih oblik.
21012560 Pri nedoločniku smo že omenili njegovo samostalniško vlogo. Naslednje so npr. še: velelniška (Ne govoriti), ali pa pretekliška (To videti, drugi so vsi ostrmeli 'ko so to videli'), ali pogojniška (Ne ljubci bit na poti, v obupu strup je pil 'da ne bi bil napoti'), ali čisto nedoločniška (Biti sredi decembra, pa tako oljnato morje 'Sredi decembra je, pa ...'). — Kot neslovensko so nekateri beležili rabo nedoločnika v tipu Slišala je ptičko peti; gre verjetno le za starino (prim, npr. še: Č и l а sem povedati, da je X Y umrl). V jeziku preteklosti je bilo precej stilne rabe nedoločnika pod vplivom drugih jezikov (nemščine); nasprotno pa je danes pod vplivom srbohrvaščine neslovenska neraba nedoločnika, npr. v primerih kot Moram, da ti povem nam. 'Mo-
ram ti povedati (v slovenščini je mogoča razvezava nedoločnika z da-stavkom v primerih kot Prepovedujem ti oditi / da bi odšel).
21012561	N a in e n i 1 n i k se stilno različno občuti, če je iz dovršnega glagola, npr. Pojdi odpret vrata; variante so namreč pogostne, npr. Pojdi, odpri ali Pojdi, boš odprl. — Omenili smo že barvanje s samo formalnim namenilnikom: Kaj si mu šel to pravit v pomenu 'Le zakaj si mu povedal' ali 'Ne bi mu bil smel povedati'.
21012562	(îlagolnik je v stilnem razmerju do nedoločnika, npr. Odsvetujem preglasno govorjenje/govoriti preglasno; drugo je bolj glagolsko, čeprav ima oboje osnovno/podstavno obliko v 'da bi govorili". Stilnost lahko izhaja še iz dvojne narave glagolnika, opirajoče se na dvojni glagolski opis: ali tipa to, da x-aš ali pa tipa to, kar x-aš, npr. govor — govoriš (primeri verjetnega mešanja so npr. pisanje, akcija, masaža); omenili smo že stilnost, opirajočo se na obrazilo izpeljave, npr. mlačev / mlatev, govorjenje — govor. (V zapleteni nominalni frazi kopičenje glagolnikov kot sploh samostalnikov) deluje stilno, seveda ne iz oblikoslovnih razlogov.)
21012563	D e 1 e ž j a so, kadar so pretvorljiva v osebne glagolske oblike, znamenje neobčevalnosti: Sedeč na vrtu, je bral časopis proti Sedel je na vrtu in bral časopis. — Starček od veselja plaka, gledaje mladega junaka 'ko gleda'. — Rekši, udari po koncu 'ko je to rekel'. Po izvoru deležja na -e so adverbializirana, npr. Molče so hodili, Ilote so storili. 2101264 Tudi deležniki (razen na -n/-t) so menda le izobražensko občevalni, sicer pa zborni (izjema so popridevljeni primeri tipa rdeč, bivši ipd.): rezgetajoč konj, uvele rože, vstopivši gostje (to je poleg tega še skrajno redko, kolikor se sploh še pojavlja). Deležnik stanja na -l je tudi bolj samo knjižen kakor ne, npr. oslepeli, uveneli nam. oslepen, uvenjen. Tudi občevalen pa je deležnik stanja na -l, kadar ni oblike na -nj-t (morda npr. minuli (časi) ali gotovo uspela (predstava)).
21012? Na koncu še stilna raba glagolskih oseb. Pri velelniku je že bila obravnavana. — Pri oblikoslovnem indikativu prim.: Kje sem pa bil, Ivanček (namesto si bil), v ljubkovalnem pomenu; poleg tega imamo še ironično vključujočo 1. os. množine ali dvojine: Kje sva pa bila danes, ljubi moj možek, da sva tako vesela (spet namesto si bil). Ublaževalna raba: S to oceno pa ne bomo razveselili staršev, Jurček. Na koncu naj omenimo še rabo 3. osebe namesto druge: Kje je pa bil, Ivanček (v ljubkovalnem pomenu si bil; toda v ironičnem za odrasle); drugo vlogo ima 3. oseba v onkanju ali onikanju: Kako pa stoji / stojijo (namesto stojiš / stojite). — Omeniti je še Tabo brezosebnih oseb: vzameš / vzamete / vzamemo / vzamejo v pomenu vzame se.
211 Stilnost ne pregibnih besednih vrst izhaja v glavnem iz variantnosti istih leksikalnih enot (prim, izpred — spred pri predlogu) ali pa iz sinonimnosti istofunkcionalnih enot (npr. raz in z pri predlogu, zlasti veliko pa je tega pri veznikih, kjer je še razmerje prired-nosti proti podrednosti) ; redki primeri so na podlagi variantnosti vez-nika proti predlogu (lepša kot roža, lepša od rože). Seveda so tudi tu primeri stilnega učinkovanja na podlagi enobesednosti proti večbesed-nosti (npr. ne samo — ampak tudi) ipd.; ta problematika pa je bila sistemsko že podrobneje obravnavana.
РЕЗЮМЕ
Принцип — «где существует возможность выбора, там можно и говорить о стиле» — относится и к грамматическим категориям. К числу таких я отношу и противопоставление употребления одного слова употреблению многих слов для обозначения определенной предметности, затем и словесную реализацию в рамках определенной части речи. В рамках определенной части речи дает возможность выбора употребление того или другого типа склонения (особенно среди склонений с звуковыми окончаниями и нулевыми окончаниями).
В рамках субстантивного слова появляется стильность в каждой из его категорий: как в деривационной истории слова, так и у рода (с подродами одушевленность и человечность), в разновидностях существительных и субстантивных местоимений (у личных местоимений и во выборе акцентных да и эклик-тических форм), далее в парадигме чисел (троечисленность и нетроечислен-ность), у лица и определенности, в употреблении падежей (особенно т.н. трансформационных). У адъективною слова тоже может появиться стильность в деривационной истории прилагательного или местоимения (ср. bomba človek, nje pogledi), потом в субституциональном употреблении одной разновидности прилагательных вместо другой (это относится особенно и к числительным и к местоименным прилагательным); стильной является (как и у субстантивного слова) изменяемость по разных образцах склонения, у части качественных прилагательных является стильной и изменяемость по степеням сравнения или по суффиксальной или по наречной парадигмах.
У третьей макрочасти речи словенского языка, у глагола, происходит стильность из нарушения морфологической парадигмы, изменения семантического ряда, передвижения видового употребления, переходности, вида, наклонения, отдельных глагольных форм (от последних в статье в принципе говорится о всех личных и безличных формах), наконец и из немаловажного смешения форм отдельных лиц и чисел.
О несклоняемых частьях речи в статье говорится в общих чертах.
В связи со всеми категориями статья в общем указывает лишь на возможности стилистического воздействия в употреблении отдельных возможностей в перемене грамматических категорий; статья таким образом устанавливает прежде
всего стильность как таковую, на ее конкретную определенность (напр. в смысле литературность — разговорность, чувственная нейтральность — чувственная определенность, современность — несовременность и пр.) статья главным образом лишь указывает.
BIBLIOGRAFIJA
A. Bajec, Jezik v Zupančičevi prevodni prozi. JiS 1967, 5—14, 42—51, 87—91.
—	O predlogih in predponah, JiS 1956/57, 289—293, 349—354.
A. Bajec. R. Kolarič, M. Rupel. (J. Solar): Slovenska slovnica. Ljubljana 1956 (2. izdaja 1964).
A. Breznik. Raba predloga z/s in od pri trpnem deležniku, DS 1918, 165 in si.
—	Vladimir Levstik, Gadje gnezdo. DS 1920.
—	Stavčna negacija v slovenščini. RAZU 1943, Filološko-historični razred I. Ljubljana, str. 159—200.
Janez Gradišnik, Slovenščina za Slovence. Založba Obzorja, Maribor 1967, 564 str.
F. Jakopin, Slovenska dvojina in jezikovne plasti. JiS 1966. 98—104.
T. Korošec, Pet minut za boljši jezik. Ljubljana 1972, sestavki na str. 23, 38, 56, 89, 118, 131, 157, 166, 180, 215.
]. Rigler. H kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ. SR 1971, 433—462; 1972, 244—251.
Slovenski pravopis. Ljubljana 1962.
J. Tominec, Se o deležnikih. JiS 1956/57, 382.
F. Tomšič, Poglavje iz slovenske historične sintakse. SR 1955, 57—67.
—	Stopnjevanje. JiS 1956/57, 123—125.
J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 1. Maribor 1965.
—	Slovenski knjižni jezik 2. Maribor 1966.
—	Slovenski knjižni jezik 3. Maribor 1967.
—	Slovenski knjižni jezik 4. Maribor 1970.
—	Iztiriti — iztiriti se. JiS 1967, 258.
—	Tovarišica ravnatelj in še kaj. JiS 1968, 1/3.
—	Končnica -ega v tožilniku srednjega in moškega spola ednine pri pridevniških besdah in še to in ono. JiS 1968, 2/3.
—	Sklanjatev tujk, v izvornem jeziku ženskega spola. JiS 1969, 63.
—	Pridevniki, ki se stopnjujejo z obrazili. JiS 1969/70, 1/3—1/4.
—	Kategorija živosti v slovenskem knjižnem jeziku. JiS 1970/71, 4/3—4/4.
—	Problematika tipa Cigan/cigan in dvojine. JiS 1970/71, 159—160.
—	Pripomba h končnici -ega za tožilnik ednine moškega in ženskega spola. JiS 1971/72, 116—117.
—	Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v slovarju slovenskega knjižnega jezika 1. SR 1971, 55—75, 222—229.
—	Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika (Glasovi, pisava, oblike, tvorba besed). SR 1972, 285—318.
—	Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih, morfemskih in naglušnih variant slovenskega knjižnega jezika. SR 1973, 217—263: (Glej še IX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Predavanja. Ljubljana 1973, 15—28.)	•
—	Samostalniška beseda. Linguistica X1I/1972 (izšlo 1974). Skerljev zbornik —
Melanges Skerlj, str. 301—314.
—	K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. JiS 1973/74, 273—279.
B. Urbančič, Maskulinizacija nevter pri imenih za živa bitja v knjižni slovenščini. JiS 1959/60, 185—186.
—	Nekaj pripomb k pridevniškemu stopnjevanju. JiS 1959/60, 157—158.
—	O jezikovni kulturi. Cankarjeva založba, Ljubljana 1972. (2. izdaja 1973, 180 str.).
V. Vrbinc, Slovar tujk. Ljubljana 1970.
UDK 886.3 Palior 7 Vila ob jezeru. 06 Martin Ahlin SAZU, Ljubljana
TEHNIKA ŠIRJENJA V PAHOR ЈЕУЕМ ROMANU VILA OB JEZERU
Ob analizi pripovedne strukture novele in romana ter opazovanju vnašanja novega gradiva v pripoved se ugotavlja, da se avtorju z romanom, kljub hotenju po poglobitvi duševne podobe osrednjega lika iz novele, ni posrečilo ustvariti bistveno nove pripovedne strukture, kar pomeni, da ostaja roman zgolj mehanično in obrobno razširjena novela.
Through an analysis of the narrative structure of the short story and that of the novel and through an examination of what new material has been incorporated into the story it is found that — in spite of the author's endeavour to elaborate the spiritual side of the short novel's central figure — he has not succeeded in creating an essentially new narrative structure: which means that the novel remains a mere mechanic and periphereal expansion of the underlying short story.
Vprašanje načina nastajanja daljših pripovednih besedil predstavlja enega od osrednjih problemov v pisateljskem opusu Borisa Pahorja. Označili bi ga lahko kot stalno nihanje med krajšo pripovedno obliko, novelo, in daljšo pripovedno obliko, romanom, ob hkratnem vključevanju (ponavljanju in predelovanju) že iz predhodno objavljenih novel znanih motivov v daljša pripovedna besedila. Literarna zgodovina je ta pojav največkrat pojasnjevala z dejstvom, da vse Pahorjevo leposlovno delo raste iz dveh motivnih pobud — boja slovenskega človeka na izpostavljenem ozemlju in problematike povratnika iz nacističnega taborišča.1 Bolj kritično je vprašanje nastajanja Poliorjevih daljših pripovednih tekstov obravnaval le Matjaž Kmecl, ki je leta 1970 v disertaciji z naslovom Uvod v razlago slovenske novele opozoril še na »tehnično« plat problema: »/.../ Gre — dobesedno — za združevalno kompozicijo več poprejšnjih novel v novo soodvisno književno formo — roman (Šklovski rad pojmuje nastajanje romana na ta način). Pravzaprav predstavljajo vsi Pahorjevi pripovedni teksti bolj ali manj zanimivo snov za raziskovanje ustreznih kompozicijskih vprašanj, za
1 Prim.: Fran Petre-. Slovenski tržaški pripovedniki. III. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1967; Joie Pogačnik: Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo. Oris izhodišč in ocena vrednosti. Trst, Kosovelova knjižnica (5) 1972; Boris Pahor: Grmada v pristanu. Novele. (Uv. beseda: Lavo Cermelj. Literarnozgodovinska študija in op. Jože Pogačnik.) Ljubljana, DZS 1972.
daljše je namreč praviloma mogoče najti snovno, motivno in oblikovno zaledje v predhodni kratki prozi.«2
Pregled Pahorjevih romanov in novelistike je pokazal, da lahko v njegovem leposlovnem opusu ločimo dva tipa širjenja krajših pripovednih tekstov v daljše. Prvi tip tvorijo romani, ki so nastali z razširjanjem enega samega krajšega pripovednega dela. Sem spadajo poleg romana, ki ga nameravam obravnavati, še naslednja dela: Mesto v zalivu (1955, predelano 1964), Onkraj pekla so ljudje (1958, predelano 1961) in Parnik trobi nji (1964).3 Drugi tip širjenja kažejo romani, ki so nastali tako, da je avtor vanje združil večje število krajših pripovednih tekstov in iz že objavljenih del znanih motivov. Za vse je značilno, da so pretežno avtobiografsko izpovedne narave. Različne že znane novele in motive avtor v teh romanih združuje tako, da jim da obliko »kronike«, »popotnih zapiskov« in »dnevnika«. V ta tip sodijo naslednja Pahorjeva dela: Nomadi brez oaze (1956), Nekropola (1967) in Skarabej v srcu (1970).
Širjenje novele Laneni kosmiči v laseh v roman Vila ob jezeru analizirani tako, da skušam najprej ugotoviti osnovne ubeseditvene značilnosti (pripovedno strukturo) novele, nato pa opazujem, kakšne spremembe doživi ugotovljena pripovedna struktura z vnašanjem novega gradiva in ob morebitni spremembi pripovednega namena v romanu.
Pri analiziranju pripovedne strukture obravnavanih tekstov določim najprej njuno pripovedno perspektivo.
Po Percyju Lubbocku4 so možnosti gledanja na svet skozi pripoved tri. Pripovedovalec lahko obvladuje pripoved ,panoramično' — tako, da ima popoln pregled nad dogajanjem in že vnaprej pozna njegov izid ■—■ lahko pa se z upovedenim dogajanjem tudi izenačuje in dogodkov ne sporoča več z neke vseobvladujoče pogledne točke, ampak iz ,srede dogajanja', skozi pogledne točke različnih oseb, ki v njem nastopajo. Ta drugi način pripovedne optike je po Lubbocku ,dramatskoscenaren'.
2 Matjaž Kmecl: Uvod v razlago sodobne slovenske novele. Obdobje pred-novelistične pripovedne oblike 1948—1951. Ljubljana 1970.
a V romanu Vila ob jezeru je Pahor razširjeno predelal novelo Lanehi kosmiči v laseh (Razgledi 1950). Isto leto (1955) je avtor v romanu Mesto v zalivu skoraj dobesedno povzel krajši pripovedni tekst Prevratna jesen (Razgledi 1949 in 1951), 1 ri leta pozneje pa je v romanu Onkraj pekla so ljudje predelal novelo Spopad s pomladjo. Ta tekst je Pahor začel objavljati v Razgledih leta 1952, vendar so zaradi ukinitve revije izšla le tri nadaljevanja. Roman Parnik trobi nji je nastal z razširjanjem novel Pretrgana idila in (delno) Orient ekspres. Noveli sta izšli leta 1948 v Razgledih.
4 Percy Lubbock: The Craft of Fiction. New York, The Viking Press 51963
(1921).
Tretja možnost je, da pripovedovalec ne upoveduje dogajanja skozi različne osebe, ampak skozi en sam lik in njegovo čutno-čustveno odzivanje na svet. Y tem primeru imamo opraviti s ,slikovnoscenarnim' upo-vedenjem dogajanja. Trem načinom gledanja na upovedeno dogajanje ustrezajo po Franzu Stanzlu5 trije pripovedni položaji (situacije). Panoramični pripovedni perspektivi ustreza avktorialno ubesedenje dogajanja (avktorialni, vsevedni pripovedovalec), dramatskoscenarni pripovedni perspektivi ustreza personalno pripovedovanje (večje število upovedenih pripovedovalcev) slikovnoscenarni pripovedni perspektivi pa prvoosebno pripovedovanje (prvoosebni pripovedovalec).
Hkrati z opazovanjem pripovedne perspektive obravnavam pri analizi osnovnih ubeseditvenih značilnosti novele in romana tudi njuno notranjo zgradbo. Ta mi pomeni predvsem način, kako se glede na pripovedovalcev položaj v pripovedi upoveduje dogajanje obravnavanega pripovednega dela. Ker predstavlja vsaka kompozicija nek sistem odnosov med celoto in njenimi deli, iščem tudi pri opazovanju notranje zgradbe obravnavane novele in romana neke osnovne dele — enote, v katerih se upoveduje njuno dogajanje. Glede na trojno možnost obvladovanja (odslikave) sveta v nekem pripovednem delu so temeljne oblike, v katerih se te možnosti uresničujejo, prav tako tri. Panora-mično zajetje sveta se v pripovedi uresničuje kot avtorjevo .poročilo' (poročevalska pripovedna enota), kot posledica scenarnodramatskega upovedenja dogajanja nastane ,scena' (scenama pripovedna enota), odraz ,prvoosebne', slikovnoscenarne odslikave sveta pa je ,slika' (slikovna pripovedna enota).0
Zaradi prostorske stiske se moram pri opazovanju notranje zgradbe novele in romana omejiti le na obravnavanje uvodnih pripovednih enot, ki pa vendarle dovolj jasno nakaže osnovni ubeseditveni postopek pri nastajanju novele in njenem širjenju v roman.7
Prehajam na opazovanje notranje zgradbe prvega poglavja Pahor-jeve novele Laneni kosmiči v laseh. Novela je izšla leta 1950 v V. letniku tržaških Razgledov v številkah 10 in 11—12 na straneh 451 do 475 in 497
6	Franz Stünzel: Die typischen Erzählsituazionen im Roman. Wiener Beiträge zur englischen Philologie LX1I1, 1955.
0 Teorija, ki je tu le grobo skicirana, je s historiatom in ustreznimi ponazoritvami obdelana tudi v citirani disertaciji Matjaža Kmecla. Iz nje povzemam vso slovensko terminologijo.
7	Natančnejša analiza obeh pripovednih tekstov je podana v: Martin Ahlin, Tehnika širjenja v Pahorjevih romanih Vila ob jezeru in Parnik trobi nji (diplomska naloga). Ljubljana 1975.
do 528. Pripoved sestavlja osem oštevilčenih poglavij, začenjata pa jo naslednja dva odstavka uvodne pripovedne enote:
»Mali trg je še zmeraj prav tako štirikoten, kakor je bil. Vojna bi ga bila lahko predrugačila, pa ga ni. Na treh straneh so hiše, spredaj je portič, na bregu so od drevesa do drevesa razobešeni pajčolani mrež. Vse kakor zmeraj, le pomol, ob katerem pristaja gardski parnik, ni več lesen. Kamenit je, in morda prav ta belina kamnov, ki nadomeščajo temne in prijazne črne hlode — prav to spreminja mali tržič, da ni več, da ni več popolnoma takšen, kakršen je bil.
Nekaj je torej vzela vojna, nekaj pa je vzel pomol s teh hišic ob jezeru domače barve; morda pa je vsemu temu vzrok le ta oblačni dan! Ta muhasti april, ki je nad jezerom in ob jezeru sedaj prozoren in mehek, sedaj deževen in mehek. Včeraj april z modro gladino ter modrim nebom nadnjo; danes oblaki, ki prihajajo iz Verone, iz Brescie, oblaki, ki nekam hitijo, pa se obenem vendarle zbirajo, ki so že zarana skrili sneg na tilniku Monte Balda.« (Str. 451.)
Uvodna odstavka označujeta v pripovedi čas in kraj dogajanja, hkrati pa uvajata tudi zavest prvoosebnega pripovedovalca. Na poročanje iz junakove8 zavesti kaže najprej pripovedni čas — sedanjik, ki postavlja pred bralca neko odprto, hkratno dogajanje — junakovo opredeljevanje lastnega razmerja do pokrajine, v katero se je po vojni vrnil. Hkrati s pripovednim časom, pa kaže na slikovno zajetje dogajanja še cela vrsta stilnih posebnosti pripovedi, od katerih bom opozoril le na najopaznejše.
Tako npr. uvaja posebno razmerje med pripovedovalcem in pred-metnostjo že kar prvi stavek pripovedi. Določna pridevniška oblika v sintagmi »mali trg« nam namreč pove, da vstopa prostor dogajanja v pripoved že kot nekaj znanega, na kar kaže še časovni prislov z isto funkcijo. Hkrati z zamejevanjem prostora že prvi stavek novele uvede junakovo zavest v trenutku, ko ta vzpostavlja razmerje med že znano podobo trga in med njegovo sprotno doživljano podobo. Že prvi stavek novele torej uvede pripovedno perspektivo z izrazito poudarjenim prvoosebnim pripovedovalcem in zabrisanim vsevednim (avktorialnim) pripovedovalcem, na katerega kaže prostorsko zamejevalna funkcija uvodnega stavka. Drugi stavek uvodne pripovedne enote uvaja čas dogajanja, hkrati pa predstavlja tudi neke vrste komentar, dodatno označevanje junakovega notranjega razmerja do v prvem stavku uvedenega prostora. Na ta način je ob osnovnem pripovednem načinu, že na začetku novele podan tudi temeljni postopek povezovanja pripovednih enot. Shemo opis predmetnosti — komentar namreč srečamo odslej še na drugih členitvenih ravneh pripovedi, bodisi da gre za pomenska raz-
8 Junak pomeni v tekstu osrednji lik dogajanja.
merja med stavki in odstavki znotraj pripovednih enot ali pa za razmerja med pripovednimi enotami samimi. Takoj za omenjenima stavkoma sledi v pripovedi spet konkreten opis prostora, le da ga tokrat sestavlja daljša poved, temu pa spet junakov komentar, ki ob ugotavljanju sprememb v trgu podaja tudi že vtise, ki jih te spremembe v njem vzbujajo. Hkrati z razvijanjem junakovega notranjega razmerja do predmetnosti se pripoved podreja relativizirajočemu pogledu prvoosebnega pripovedovalca še s stopnjevano subjektivizacijo v opisu pokrajine. Y njem je namreč razen poosebljanja predmetnosti (»muhasti april, ki je nad jezerom in ob jezeru sedaj prozoren in mehek,...«, »oblaki, ki prihajajo /.../, ki nekam hitijo, pa se obenem vendarle zbirajo, ki so že zarana skrili sneg na tilniku Monte Bakla«) opazna še izrazita težnja po ritmičnem oblikovanju pripovedi, na kar kažejo številna ponavljanja sintaktičnih vzorcev in besednih zvez. Na ta način je v pripovedi ponazorjeno gibanje junakove ugotavljajoče zavesti ter vanjo vnesen poseben .liričen ton', ki še dodatno kaže na pogledno točko, s katere bo pripovedovalec obvladoval dogajanje. Pripovedni namen prvih dveh odstavkov je s tem izčrpan, uvedena je pripovedna perspektiva z izrazito poudarjenim prvoosebnim pripovedovalcem, kon-trastiranje nekdanjega in sedanjega stanja v pokrajini pa hkrati z že omenjeno sedanjiško ubeseditvijo dogajanja ustvarja v pripovedi posebno napetost, ki že zastrto napoveduje osrednji konflikt novele.
To zastrto uvajanje se še stopnjuje v naslednjih dveh odstavkih, ki zaključujeta uvodno pripovedno enoto. Ob natančnejšem opisovanju dogajalnega prostora se spet ponovi postopek iz prvih dveh odstavkov. V pripoved je uvedena podoba iz pokrajine — opis tihega deževnega popoldneva — ob njo pa je, kot neke vrste komentar, postavljena junakova retrospektivna zastranitev — spominjanje predvojne podobe pokrajine in dogajanj v njej. Napetost, ki vlada med junakom in povojno pokrajino postaja tako še razvidnejša. Takoj ko fiktivni pripovedovalec nakaže spremembo v prostoru, sledi v pripovedi scenarno upovedena pripovedna enota, ki podaja srečanje Milana z gospo Amalijo, nekdanjo lastnico gostilne v trgu.
»Zdaj je v prostoru vse tiho; ko Milan vstopi, ga sprejmejo lepo ob zidu uvrščene stolice, prazen bank in za bankoin telefonski aparat. Aparat, s katerega visijo večbarvne žice s šilastimi bakrenimi stikali na koncu.
,Ali ni živega krsta v tej hiši?'
,Kdo je?'« (Str. 451.)
Scenama pripovedna enota ima predvsem namen, razširiti in dopolniti informacijo o prostoru in času dogajanja, s tem da se hkrati v tem
prostoru osamosvoji ena izmed oseb in prestavi napovedovanje osnovnega konflikta novele iz območja junakovega notranjega odzivanja na pokrajino v neposredno dialoško soočanje junaka in ene od oseb, ki to pokrajino naseljujejo. Ne da bi se spuščali v podrobnejšo vsebinsko analizo dialoga, laliko ugotovimo, da se v njem vzdušje neizpremenje-nosti in negibnosti, ki je obvladovalo uvodno slikovno pripovedno enoto, razširi in pojasni z neizpremenjenim odnosom gospe Amalije do diktatorja in fašizma. Ne samo torej, da se ni spremenila pokrajina, tudi ljudje ostajajo kljub končani vojni isti, otopeli v svojem nespremenjenem odnosu do diktatorja in fašizma.
Kljub scenarnemu ubesedenju dogajanja ostaja pripovedna perspektiva še vedno nespremenjena — slikovna (prvoosebna). Junak namreč s svojimi komentarji, ki spremljajo dialoške replike gospe Amalije, ves čas obvladuje pripoved in torej tudi dialog z gospo Amalijo doživlja kot neke vrste predmetnost, ob kateri laliko ponovno preverja svoje razmerje do pokrajine in do ljudi v njej. Scenami pripovedni enoti, ki razširja pripoved z novimi podatki o junaku in konkretizira v uvodni slikovni pripovedni enoti nakazano konfliktno stanje, sledi po prej nakazanem ubeseditvenem postopku spet slikovna pripovedna enota — komentar. Ta je tokrat uveden tako, da se najprej s ponovitvijo zadnje dialoške replike v junakovi zavesti vzpostavi vez med scenarno in slikovno pripovedno enoto, hkrati pa se s ponovitvijo dela pcjsažnega opisa iz uvodne pripovedne enote pritegne v pripoved uvodno razmišljajoče duševno stanje junaka.
»Da, po domače. Zdaj ima občutek domačnosti, tako sredi tržiča, ob mrežah, ki so razpotegiijene od drevesa do drevesa. Kakor da ima spet domovinsko pravico, obenem pa je neprizadet tujec in popotnik. /.../« (Str. 454.)
Takoj zatem sledi v pripovedi junakovo osinišljanje pravkar minulega dialoga. Ponovno opredeljevanje junakovega položaja je tudi tokrat podajano z ubesedenjem počasnega prebijanja njegove zavesti do ključnega odgovora na vprašanje o vzrokih lastnega odtujenega doživljanja pokrajine. Junak si tako najprej razloži občutje praznine, ki ga nenadoma obide sredi pokrajine kot posledico pravkaršnjega razgovora z gospo Amalijo, toda asociativno vpeljan spomin na nekega predvojnega prijatelja, nasprotnika fašizma, ki mu prikliče v zavest spoznanje, da je vojne konec, povzroči, da je spomin na mučno srečanje zabrisan in da junaku predmeti spet zažive v svoji polnosti, odzivnosti. Junakova občutja ponazarja v pripovedi naslednja podoba:
»Da, sedaj se Milanu predmeti vračajo, imajo spet prave robove, prave sence in pravi obseg. Lej, pred pomolom so debeli hlodi zapičeni v jezersko
dno, in prijateljsko so temni in navpični. Kadar bo parnik pristal, se bodo elastično vdali, tako da se bo bok parnika približal tik k pomolu, toda vendar se ga ne bo dotaknil, kajti varujejo ga črnikasti koli. Resno se upognejo in tedaj se upognejo tudi njihove glave, ki so pokrite s pločevinastimi klobuki!
Zdravo, kleni, črnikasti hlodi, ki ste zapičeni v dno jezera!
Zdravo zato, ker ste kleni kot dren, a vendar prožni! Zato ker se močite in močite v vodi, zgoraj pa so vas obili s pločevino, da bi se vlaga ne vsesala v vaš les!« (Str. 454.)
Spet gre za projekcijo junakovega notranjega razpoloženja na opazovano predmetnost. Zavest o koncu vojne torej povzroči, da dobijo stvari spet »prave sence in pravi obseg« in da se koli na pomolu spremene v Milanovi zavesti v simbol trpnega vztrajanja in premagovanja otopelosti, v katero je ljudi in pokrajino pabnil fašizem. Prav s to simbolično vrednostjo Milanovih razmišljanj pa je v pripovedi nakazano, da skriva junak v sebi še neka višja spoznanja o svetu in da ima vse, kar se v pripovedi z njim dogaja, še neko dodatno sporočilno vrednost. Hkrati nam gornja podoba tudi kaže, da si junak lasti pravico dogajanje idejno poantirati in se torej v končnem osinišljanju dogajanja izenačuje z avtorjem.
Potrdilo za sovpad avtorjevih in junakovih idejnih izhodišč najdemo v zaključnem junakovem notranjemonološkem komentarju, ki je v pripovedi posebej poudarjen s tem, da je tiskan v kurzivi.
iVsakdo lahko izgubi o o j no, a ti ljudje so izgubili dušo. Polom jih je samo predramil iz hipnoze. Tisti, ki so Derovali, in tisti, ki niso verovali — vsi kakor vrabčki v viharju, ki vre iz diktatorjevega žrela. Ljudje, ki jih je omamil strah, otroci, ki jih začarajo mnogobarimi umetni ognji, ki prasketajo iz ognjenika. Potem — potem je nenadoma čarovnije konec in povsod je praznina. Se spominjate filmov René Claira? Ljudje se ustavijo, ostanejo nepremični, vsak tako, kakor ga je doletel usodni trenutek: na ulici, na stopnici, na oknu, v postelji. In niso več ljudje, soke so, kipi so, okameneli ljudje, oka-menelo mesto, ki je strašno in čarobno. Nato se ta strahotna igra, tu prekleta burka neha in vse se spet premakne in Dsak nadaljuje svoje delo ... Tako je naredil diktator s svojimi podložniki; zdaj njega ni več, a osi opravljajo dalje svoje vsakdanje posle, le da imajo praznino tam, kjer je bil prej studenec zavesti. Da, kajti oni so bili kipi, ki so se premikali, vlekel jih je dik'taiorjev glas, bili so komandirani od radia — zdaj je tok usahnil in ljudje so kakor mesečnik, ki se je prebudil d spodnjih hlačah v veži razvaline, na prepihu, sredi praznine —« (Str. 455—456.)
S končnim poantiranjem dogajanja je pripovedni namen uvodnega poglavja izčrpan. Y pripoved je vpeljan osrednji lik, zamejena sta prostor in čas dogajanja ter nakazano osnovno gibalo poznejšega dogajanja, ki se po razkritju temeljnega junakovega razmerja do sveta in po
razkritju njegove vloge v pripovedi izkaže kot junakovo hotenje, da bi povojni svet spet napolnil s smislom in se s tem tudi sam vključil vanj.8 Podrobnejše analiziranje uvodnega poglavja Lanenih kosmičev v laseh je pokazalo, da se v njem hkrati z uvajanjem glavnega idejnega sporočila razvijejo vse osnovne ubeseditvene značilnosti novele. Za naše opazovanje notranje zgradbe in pripovedne perspektive so pomembne predvsem naslednje:
Temeljni način upovedenja dogajanja je slikoven. Gre torej za pripovedno perspektivo, v kateri prevladuje ponotranjeno (prvoosebno) zajetje predmetnosti; vendar pa dejstvo, da je celotno junakovo mišljenje in čutenje v pripovedi uresničeno poročevalsko, v tretji osebi, kaže, da se znotraj slikovne pripovedne perspektive pojavlja hotenje po ob-jektivnejšem zajetju sveta, po podrejanju slikovne pripovedi nekemu končnemu pripovednemu namenu, ki ga čista prvoosebna ubeseditev s svojo nezmožnostjo sprotnega preseganja dogajanja in distanciranja od predmetnosti ni zmožna uresničiti. Poudarjeno hotenje po objekti-viziranju predmetnosti kaže na prisotnost vsevednega pripovedovalca, ki usmerja pripoved v potrjevanje neke vnaprejšnje ideje. Osnovni avtorjev pripovedni namen je tokrat potrjevanje humanističnih vrednot, potrjevanje vere v dragocenost človeka, še posebej t. i. malega človeka, ter moralna obsodba fašizma in diktatorstva, ki predstavljata v pripovedi zanikanje teh vrednot. Ta pripovedni namen uresničuje avtor tako, da ga prenese na osrednji lik novele, ki postane v pripovedi nosilec njegovih idej. To pa hkrati pomeni, da prenese avtor poleg svojih idejnih izhodišč na junaka tudi vsa tista pooblastila, ki jih ima drugače v pripovedi vsevedni pripovedovalec. Na zlitje idejnih izhodišč avtorja in junaka kaže v analiziranem poglavju v kurzivi tiskani komentar, ki predstavlja v pripovedi idejno poanto pred tem podanega dogajanja. (Podobni komentarji zaključujejo tudi ostala poglavja novele.) Nanj kaže tudi dejstvo, da sta tako avtorjev izbor in vodenje dogajanja kakor tudi junakovo delovanje usmerjena v potrjevanje ene same in iste ideje. Še posebej kaže na sovpad avtorja in osrednjega lika junakov položaj v pripovedi. Junak že od vsega začetka s svojimi komentarji obvladuje dogajanje in je ves čas nosilec nekih višjih spoznanj o svetu, na kar kažeta njegov odnos do drugih oseb in posebna, simbolna vrednost njegovih doživljanj. Podobno kot avtor si prisvaja predmetnost le v tistih njenih pojavnih oblikah, ki ustrezajo njegovemu pogledu na svet. Prav
0 Junakova hotenja se v naslednjih poglavjih uresničijo v ljubezenski idili, ki jo doživi z delavko Luciano in z njeno odrešitvijo iz nezavednega strahu in vcepljenega spoštovanja do diktatorja v obsojanje vsakega zasuž-njevanja človeka in diktatorstva.
ta pogled na svet pa avtorja v pripovedi tudi najbolj zanima, saj je junakovo vrednotenje sveta identično z njegovim. To pa hkrati pomeni, da junak v pripovedi ni objektiviziran, da avtorja ne zanima kot ,pojav stvarnosti' in se zato ne ustavlja ob dodatnem sociološkem, psihološkem ali kakem drugem motiviranju njegovih dejanj.10 Pripovedna perspektiva novele torej predstavlja, kljub slikovnemu ubesedenju dogajanja, v bistvu le modifikacijo avktorialne (vsevedne, panoramične) pripovedne perspektive.
Izbor prvoosebnega (slikovnega) načina upovedenja dogajanja, v katerem prevladuje pogledna točka junaka z njegovim relativizirajočim, sedanjiškim obvladovanjem dogajanja, je pogojen s potrebo po notranjem dinamiziranju pripovedi. Junak in avtor se tako na nekaterih mestih v pripovedi ločita, s čimer junak izgubi svoj vseobvladujoči pregled nad dogajanjem in s čimer je v pripovedi ustvarjena potrebna napetost, ki napoveduje usodne premike v dogajanju. Subjektiviziranje pripovedi skozi prvoosebno pogledno točko junaka omogoči tudi zastrto napovedovanje nadaljnjega razvijanja dogajanja, ki ga avtor usmerja od enega do drugega notranjemonološkega komentarja, tako da vsakokrat potrdi skozi junakovo doživljanje in lirske pejsaže napovedane premike v dogajanju.
Premo usmerjenost pripovedi v neposredno potrditev avtorjeve ideje kaže tudi kompozicija. Na fabulativni ravni kaže naravnanost pripovedi v potrjevanje neke vnaprej dane ideje sintetična gradnja dogajanja — preprosto, parataktično nizanje dogodkov, ki si slede brez večjih zastra-nitev ali kakih drugih dopolnil. Pomenska razmerja med pripovednimi enotami, ki v naravnem zaporedju sledeče si dogodke upovedujejo, pa kažejo s tem, da si posamezne pripovedne enote slede po shemi: dogajanje — komentar, na vzročno-posledično kvaliteto te paratakse, s čimer je ponovno potrjen avtorjev in junakov prilaščajoči in v potrjevanje že vnaprej dane ideje usmerjeni odnos do sveta.
Potem ko smo analizirali ubeseditvene značilnosti novele Laneni kosmiči v laseh, si oglejmo še, kakšne možnosti širjenja je avtor uporabil pri njeni predelavi v »kratek roman«. Naše opazovanje širjenja novele je usmerjeno predvsem v ugotavljanje, v katerih pripovednih enotah in na kakšen način vnaša avtor v romanu novo gradivo ter kako se v pripovedi hkrati s tem spreminjajo pripovedna perspektiva, povezo-
10Prim.: Miliail Iiahtin, Problemi poetike Dostojevskega. Beograd, Nolit 1967; Aleksander Skaza. Avtorjev odnos do literarnih likov in oblikovanje intelektualne fiziognomije v romanu Senčni ples. JiS 1965, 235—241.
vanje pripovednih enot ter funkcija le-teh v pripovedi. Tudi tokrat se bom omejil na obravnavo uvodnih pripovednih enot prvega poglavja.
Roman Vila ob jezeru je izšel leta 1955 v Mariboru in obsega 237 strani. Razdeljen je v tri dele, ki so členjeni v posamezne s premori ločene razdelke.
Prva dva razdelka romana upovedujeta dogajanje uvodnega poglavja novele. To je skoraj dobesedno povzeto v roman, hkrati pa kaže spremembe v ubeseditvi in razširitve z novim gradivom. V ubeseditvi je najpomembnejša razlika med romanom in novelo sprememba pripovednega časa, ki je tokrat preteklik. S tem je v pripovedi omogočeno, da ima avtor kljub slikovno-poročevalskemu upovedenju dogajanja večji pregled nad pripovedjo in se v njej lahko poljubno osvobaja junakovega relativizirajočega in ponotranjenega odzivanja na svet. Tako modificirano pripovedno perspektivo odseva že uvodni stavek romana, ki kaže pripovedovalčevo hotenje po bolj objektivnem (poročevalskem) opisu dogajalnega prostora: »Majhen trg je bil še zmeraj tako štirikoten ob jezeru kakor nekoč« (str. 7). V primeri z uvodnim stavkom novele lahko opazimo, da je tokrat določno pridevniško obliko v osebkovi sin-tagmi zamenjala nedoločna oblika pridevnika, ki ne izraža več razmerja med junakom in pokrajino, ampak zgolj kvalitativno zamejuje prostor dogajanja. Izpuščen je tudi poudarjalni členek (»prav«), sama oznaka prostora pa je razširjena z novim določilom (»ob jezeru«), ki s tem, da je postavljeno v povedkovo sintagmo, še dodatno opozarja nase in na svojo funkcijo dodatnega določanja prostora. Ob vseh teh znakih, ki kažejo na povečano vlogo vsevednega pripovedovalca, pa ohranja pripoved v romanu tudi vse tiste kvalitete ponotranjenega upovedenja prostora, ki smo jih srečali že pri analizi uvodne pripovedne enote iz novele. Na prisotnost junakove zavesti kažejo različne personifikacije, uvajanje pejsažnega opisa z miselnimi prislovi (morda, najbrž) ter cela vrsta sintaktičnih ponovitev, ki kažejo na hotenje po ritmičnem oblikovanju pripovedi in s tem na njeno subjektivizacijo. Dokončno je »junakova' zavest uvedena v četrtem (zadnjem) odstavku uvodne pripovedne enote.
»Vse, kakor nekoč: stari batelir je sedel na klopici, kadil pipo in čakal, da priplove parnik. Bok belega parnika bo zdrsnil mimo pomola, mornar bo vrgel vrv s krova in stari batelir jo bo prijel ter potegnil mostiček na kopno. Vse, kakor nekoč, tudi hišica, ki je zadnja v vrsti, prav na vogalu in ima vhod skoraj na pomolu; tudi telefonski zvonec, ki brni v njeni notranjosti. Ali se je v vojnih dnevih razburjal zvonec te vaške centrale! /.../« (Str. 8.)
Uvodni stavek z izpuščenim glagolom bivanja prestavlja dogajanje v brezčasnost in tako ukinja pretekliško, obvladovalno distanco do predmetnosti, oziralni »kakor« ob časovnem prislovu pa vnaša v pripoved posebno modalnost, ki nakazuje osamosvajanje junakovega relativizi-rajočega pogleda na svet. Junakovo sprotno odzivanje na predmetnost si v naslednjih stavkih popolnoma podredi pripoved, ki se nato najprej usmeri v notranjemonološko retrospektivno zastranitev, potem pa, ko poseg fiktivnega pripovedovalca nakaže spremembo v prostoru, v sce-narno pripovedno enoto, ki prinaša dialog med Mirkom (prej Milanom) in gospo Amalijo.
Ob uvodni slikovno-poročevalski pripovedni enoti romana lahko ugotovimo, da povečana vloga vsevednega pripovedovalca delno spremeni njeno sporočilno funkcijo. Vloga uvodne pripovedne enote je tokrat zgolj zamejevanje prostora in časa dogajanja ter uvajanje osrednjega lika, ki pa postane opaznejši šele v zadnjem odstavku. Sprememba pripovedne perspektive torej povzroči, da uvodna pripovedna enota romana ne prinaša več zastrtega napovedovanja prihodnjih konfliktov, ki ga je v noveli omogočalo sedanjiško upovedenje dogajanja. Motivi-ranje ,junakovega' položaja in s tem napovedovanje osnovnega konflikta se v romanu zato prestavi na naslednjo scenarno pripovedno enoto; kot posledica te dodatne sporočilne obremenitve dialoga med Mirkom in gospo Amalijo pa se v njej pojavijo nekatere razširitve. Te so najpogostejše v pripovedovalčevih in junakovih komentiranjih dialoškega dogajanja, bodisi da gre zgolj za razširitve pripovednih didaskalij, ki spremljajo dialoške replike obeh nastopajočih oseb in vnašanje krajših poročevalskih fragmentov, ki označujejo njuno duševno stanje, ali pa za razširjanje junakovih' notranjemonoloških posegov in retrospektivnih zastranitev. Za vsako od omenjenih razširjanj navajam po en primer, ki naj pojasni njihovo funkcijo v pripovedi.
—	^Ustavila se je na vratih in si brisala dlani v brisačo.
,Želite?' je vprašala.
Mirko Godina se je najprej prisrčno smehljal, čez hip pa v nekaki izpod-budni zadregi.
,Me nič več ne poznate!' je karajoče, ponarejeno užaljeno vzkliknile (Str. 9, podčrtal M. A.)	. ..
—	»Mirko Godina je srknil iz kozarca in molčal. Ni mislil, kako naj ji odgovori, da bo zaleglo, ampak s hladnim, skoraj radovednim zanimanjem je opazoval svojevrstno trudnost, ki se ga je polaščala.« (Str. 11.)
—	»Tebe pa vem, kako ukrotiti, si je rekel Mirko in zavest, da je tako smešno lahko ohladiti to njeno gorečnost, ga je skorajda uspavala.^ Kajti kakor uspavalno sredstvo vplivajo na človeka besede, ki ima zanje že pripravljen neizpodbiten odgovor.« (Str. 12.)
—	»/.../ Z njim ji ne gre. Niti zdaj, po tolikem času, je pomislil. Takrat je bilo zaradi tiste poročene žene. Povedali so ji namreč, da je sedel po-
poldne na kopanju s poročeno ženo in da sta se obadva smejala. Po.tem je ob vsaki priliki namignila na tu, prikrito, a zmeraj zadosti jasno, kakor vse pobožne žene, ki čutijo dolžnost, da so čuvaji javne morale; in kolikor manj o nečem vejo, toliko bolj se v suhi jezi srdijo.« (Str. 10.)
Vse gornje razširitve, pa najsi gre za dodajanje .režijskih opomb' in poročevalskih fragmentov ali pa za razširjanje junakovih notranje-monoloških odzivanj in retrospektivnih zastranitev, kažejo avtorjevo hotenje, da bi kar najbolj natančno (glede na okoliščine, posebne vzroke, način, posledice ipd.) prikazal dogajanje v dialogu, pojasnil junakov položaj ter s tem motiviral nadaljnje dogajanje. Zadnja dva citirana primera pa tudi kažeta, da avtor ob razširjanju pripovedi z vzročnimi in načinovnimi pojasnili večkrat zabrede v sentenčnost, v suho abstraktno umovanje, ki otežuje in upočasnjuje pripoved. Iz teh abstraktnih posegov je hkrati razvidno, da se avtor z ,junakovim' doživljanjem izenačuje ter da med junakom in avtorjem v romanu ni nobene razlike.
Drugi razdelek romana, ki vsebinsko povzema tretjo slikovno pripovedno enoto iz prvega poglavja novele, ima namen, da s podajanjem junakovega doživljanja tudi .notranje' motivira poznejše dogajanje. Sedanjiško upovedenje dogajanja, ki v noveli že od vsega začetka omogoča zastrto napovedovanje prihodnjega dogajanja, je v romanu nadomeščeno z razširjanjem pripovedi v tistih njenih delih, ki tako zastrto motiviranje omogočajo. Napovedovanje osnovnega konflikta se torej v romanu upoveduje z razširjanjem spominskih zastranitev, notranje-monoloških komentarjev, pejsažnih opisov, pa tudi s povečano vlogo vsevednega poročevalca, ki se osamosvoji v daljši pripovedni enoti.
Razlike med upovedenjem dogajanja v noveli in romanu bom skušal ponazoriti s primerjanjem ustreznih ubeseditev junakovega doživljanja po pogovoru z gospo Amalijo.
Poudarjeno prvoosebno upovedenje dogajanja povzroči, da je pripoved v noveli vodena tako, da si bralec že iz samega zaporedja junakovih razmišljanj in komentarjev lahko ustvari predstavo o gibanju junakove zavesti in hkrati njegova doživljanja tudi dodatno opomenja. Vodenje pripovedi v noveli je torej podrejeno načinu obstajanja in gibanja junakove zavesti. Nasprotno pa se način vodenja pripovedi v romanu podreja pogledni točki in odbiralnemu kriteriju vsevednega pripovedovalca, ki mora ob odsotnosti sedanjiške perspektive o dogajanju v junakovi notranjosti poročati in razvijati pred bralcem celoten potek njegovih razmišljanj in doživljanj. Hkrati jih mora, če hoče zapolniti praznine med njimi, kar najbolj logično povezovati in razširjati z vnašanjem najrazličnejših dodatnih informacij o junaku. Na ta način se
poveča vzročno-posledična preglednost pripovedi in bolj eksplicitno motivira poznejše dogajanje:
»Da bo vse preprosto, vse po domače je rekla. Toda Mirko Godina je zdaj šel čez tržič in ni imel nikakega občutka domačnosti. Res da so bile ob bregu prav tako kakor nekoč razpotegnjene mreže od drevesa do drevesa, toda hišice, ki so obkrožale tržič, so gledale neprijazno. Kako vplivajo na človeka besede drugega človeka, je pomislil. Večji vpliv kakor vreme imajo, kajti nizki in temni oblaki niso žalostih predmetov prej, preden je govoril z gospo Amalijo. Zaradi nje pa je bil zdaj hkrati domač in tuj sredi tržiča.c (Str. 17.)
Pripoved v romanu se podobno kot v noveli začenja z navezavo na pravkar končani dialog z gospo Amalijo. Poročevalec nas najprej obvesti o premiku v prostoru, nato pa skozi ponotranjeni opis trga uvede v pripoved junakovo doživljanje. Takoj zatem sledi v pripovedi Mirkovo opredeljevanje lastnega položaja. Ugotovimo lahko, da tokrat njegovo ocenjevanje lastnega položaja ne kaže več prejšnje negotovosti ugotav-ljajočega subjekta, ki skuša določiti svoj položaj v svetu, pač pa s svojo sentenčnostjo in racionalnim analiziranjem kaže, da se približuje vse-obvladujoči pogledni točki avktorialnega pripovedovalca. Na to še posebej opozarja odsotnost meje med pripovedovalčevim besedilom in junakovim doživljanjem.
Junakovemu razmišljanju sredi trga sledi po že znani shemi spet podoba iz narave, ki ima to nalogo, da s ponotranjanjem predmetnosti (subjektiviziran opis pokrajine) v pripovedi utrdi njegovo pogledno točko. Ob to podobo je postavljeno daljše junakovo komentiranje dialoga z gospo Amalijo, ki je razširjeno z dodatnimi podatki o njegovem življenju, komentarju pa sledi že iz novele znana podoba kolov na pomolu. Dokončno se junakovo razmerje do pokrajine in ljudi v njej pojasni v retrospektivni epizodi s predvojnim prijateljem antifašistom, ki omenjeni podobi sledi.
Primerjava ubeseditve istega dela pripovedi iz romana in novele nam pokaže, da povzroči spremenjena vloga vsevednega pripovedovalca v romanu, poleg razširjanja junakovih razmišljanj in opisov pokrajine in poleg bolj zaostrenega motiviranja poznejšega dogajanja, tudi spremembe v nizanju in funkciji posameznih podob iz narave in junakovih komentarjev. Namesto stalne prisotnosti junakove zavesti se v romanu kot notranja združevalna sila pripovedi pojavlja doslednejša izraba že znane sheme: dogajanje (podoba iz narave, dialog) — komentar (razmišljanje, retrospektivna zastranitev). Ker je torej zmanjšana vloga junakovega doživljanja v romanu onemogočila dodatno simbolno opome-njanje podobe kolov na pomolu, je njena funkcija tokrat omejena zgolj na uvajanje duševnega stanja junaka, njeno prejšnjo vlogo napovedo-
vanja ponovnega junakovega zbližanja s svetom pa prevzame retrospektivna epizoda s predvojnim prijateljem, ki omenjeni podobi sledi.
Vse naštete spremembe pa kljub vsemu ne spreminjajo osnovnega miselnega sporočila pripovedi, ampak ga zgolj opremljajo z dodatnim gradivom in ponazoritvami, ki konkretneje vzročno pojasnjujejo dogajanje, ga hkrati upočasnjujejo ter v njem dodatno ilustrirajo junakov duševni položaj.
Ne da bi se še naprej ustavljali ob primerjanju različnih delov pripovedi iz romana in novele, lahko ugotovimo, da gredo vse spremembe na račun količinskega širjenja avtorjevih in junakovih komentarjev, širjenja pejsažnih opisov ter na račun delnih sprememb v njihovem nizanju in funkciji v pripovedi. Obe vrsti sprememb sta posledica večje vloge vsevednega pripovedovalca, ki omogoča v romanu širjenje pripovednih enot in bolj racionalno povezovanje pejsažnih opisov in junakovih komentarjev. Spremenjena pripovedna perspektiva pa povzroči v upovedenju drugega razdelka romana še eno spremembo. Namesto posebne napetosti in simboličnosti, ki v noveli spremljata doživljanje osrednjega lika in opozarjata na njegovo posebno vlogo v pripovedi, se v romanu osamosvoji avktorialni pripovedovalec in v obliki poročila obvešča bralca o dosedanjem junakovem življenju, njegovi zunanjosti, značaju, delu in o globljih vzrokih njegovega prihoda ob Gard-sko jezero, s čimer dokončno motivira junakov položaj v pripovedi:
»Njegov primer je bil kakor primer zmagovalca, ki se po zmagi spet vrne na kraj, kjer je sovražnik podlegel. In se je čutil zmagovalca že zaradi tega, ker je diktator odločil, da on po vojni ne bo več med živimi, pa je še bil. Biti živ in izzivalen prav tam, kjer je bival tiran! Priti in se čuditi naravi in pomarančam prav tam, kjer je preživel svoje zadnje dni izumitelj taborišč za slovenske ljudi! Bil je prihod na čisto in dobro maščevanje življenja nad smrtjo, svobode nad suženjstvom /.../.« (Str. 25.)
Citirani zaključni odlomek iz avtorskega poročila ne kaže čistega primera poročanja, saj je le-to prekinjeno z nekakšnimi notranjemono-loškimi posegi, ki z enodelnimi nedoločniškimi stavki spet uvedejo v pripoved sedanjiško doživljanje junaka. S tem je ponovno potrjeno, da se na ključnem mestu pripovedi (tokrat gre za motiviranje poznejšega dogajanja) tudi v romanu združita avtor (vsevedni pripovedovalec) in osrednji lik.
Podobno kot je analiza prvega poglavja novele nakazala temeljne postopke ubesedenja dogajanja v noveli, nam tudi analiza razširjanja prvega poglavja novele v prva dva razdelka romana pojasni osnovne značilnosti širjenja v romanu. Širjenje v uvodnih dveh razdelkih ro-
mana predstavlja namreč model širjenja tako za scenarno pripovedno enoto kakor tudi za slikovno-poročevalsko pripovedno enoto.
Za prvo smo lahko ugotovili, da se razširja predvsem v pripovednih didaskalijah, ki spremljajo replike nastopajočih oseb, ter s kratkimi poročevalskimi fragmenti, ki podajajo duševno stanje junaka. Hkrati s komentarji vsevednega pripovedovalca se v dialogu povečuje tudi število junakovih notranjemonoloških komentarjev in spominskih zastranitev. Funkcija obeh vrst širjenj je natančnejše vzročno-posledično pojasnjevanje dogajanja in junakovega doživljanja ter dodatno karakte-riziranje posameznih likov, predvsem tistih, ki pripadajo nasprotnemu idejnemu polu. Slikovno-poročevalska pripovedna enota je v romanu razširjana s scenarno podanimi spominskimi zastranitvami, s pejsažnimi opisi in s poročilom vsevednega pripovedovalca, ki vnaša v pripoved biografsko gradivo o junaku. Pri tem lahko ugotovimo, da imajo razširjanja notranjega monologa in poročilo v bistvu enako funkcijo. Tako junakova razmišljanja kakor tudi avtorjevo poročanje o njem služijo namreč bolj razvidnemu in upočasnjenemu motiviran ju poznejšega dogajanja.
Poglobljeno motiviranje junakovih ravnanj kaže, da je avtorja v romanu veliko bolj zanimala junakova osebna problematika, skozi katero avtor ubeseduje lastna spoznanja o svetu in lastne izkušnje. V nasprotju z novelo, kjer je prevladovala ljubezenska idila, združena z idejo boja proti fašizmu, je avtorjev namen v romanu usmerjen v prikaz problematike povratnika iz taborišča, njegovega psihološkega in bivanjskega položaja ter odrešitve v ljubezni. Vendar lahko ugotovimo, da predstavlja zgodba o Milanu in Luciani prekrhko fabulativno ogrodje za uresničitev omenjenega pripovednega namena, saj se ta v okviru, ki mu ga daje njuna ljubezenska idila, ne more do kraja razmahniti. Že iz analize prvih dveh razdelkov romana je razvidno, da ostaja njegovo upo-vedenje omejeno zgolj na poročevalske posege vsevednega pripovedovalca ter na razširjanje slikovno-poročevalskih pripovednih enot, ki motivirajo junakov položaj v dogajanju. V romanu si torej stojita nasproti dve hotenji. Avtor si prizadeva poglobiti osebno problematiko osrednjega lika, hkrati pa se ne more odpovedati razvijanju iz novele prevzete zgodbe, kar povzroči, da se pripoved ne more razmahniti niti v prikazovanju junakove notranje problematike pa tudi ne na fabula-tivni ravni.
Vendar pa preambiciozen pripovedni namen, ki ga avtor cepi na krhko fabulativno ogrodje, ni poglaviten vzrok za umetniško neuspešnost razširjanja novele Laneni kosmiči v laseh. Pravi vzrok zanjo leži
v tem, da je avtor hkrati s fabulo prevzel iz novele tudi ubeseditveno .enopoglednost', ki je posledica njene idejne zaprtosti. Ker se torej v romanu kljub zvečani vlogi vsevednega pripovedovalca in pretekliški ter tretjeosebni ubeseditvi dogajanja spet združita pogledni točki avtorja in junaka, postanejo vsa dodatna motiviranja junakovega položaja, ki jih v romanu opravlja na novo vpeljani vsevedni pripovedovalec, nepotrebna in zgolj mehanična. Podobna razmišljanja in pojasnjevanja dogodkov ter junakovih doživljanj se zato prenašajo iz poročil, vsevednega pripovedovalca v notranjemonološke komentarje osrednjega lika, kar povzroči, da v romanu narašča občutek monotonosti in razvleče-nosti pripovedi. Sprememba pripovedne perspektive je torej v romanu samo navidezna, saj se v njem združita dve pripovedni perspektivi z enako zmožnostjo obvladovanja in usmerjanja dogajanja. Hkrati povzroči odsotnost hkratnega, sedanjiškega junakovega odzivanja na pred-metnost v romanu doslednejšo in bolj mehanično izrabo ubeseditvene sheme, ponavljanje situacij ter večje število sentenčnih avtorjevih posegov, kar vse prav tako otežuje pripoved.
Zaprtost ubeseditvene strukture, ki jo je avtor hkrati z nespremenjenim idejnim sporočilom prevzel iz novele, je torej povzročila, da se novi pripovedni namen ne more organsko vključiti v zgodbo o Milanu in Luciani in obstaja v romanu zgolj v obliki mehaničnega širjenja junakovih razmišljanj, pa še tu lahko opazimo zgolj ponavljanje enih in istih ugotovitev.
Z opazovanjem razširjanja novele Laneni kosmiči v laseh v roman Vila ob jezeru smo skušali ugotoviti, na kakšen način je nastal eden od tistih Pahorjevih daljših pripovednih tekstov, ki jih je avtor razvil iz predhodnega krajšega teksta. Vse naše razmišljanje je bilo usmerjeno predvsem v obravnavanje .tehnične' izvedbe omenjenega pojava, zato je potrebno, da na koncu vsaj delno opozorimo na vzroke, ki so avtorja pripeljali v širjenje, in pojav postavimo v čas in prostor.
Začetki Pahorjevih razširjanj krajših pripovednih del segajo v čas, ko se je tudi znotraj ostalega slovenskega pripovedništva pojavilo hotenje po širjenju prvotne kratke proze.11 Pojav je v zvezi z zastojem v razvoju prve faze naše povojne proze. Zanjo je značilno podrejanje
11 Vse literarnozgodovinske informacije povzemam iz naslednjih del: Matjaž Kmecl, Uvod v razlago sodobne slovenske novele. Obdobje predno-velistične pripovedne oblike 1948—1951. Ljubljana 1970; Boris Paternu, Ilelga Glušič-Krisper, Matjaž Kmecl, Slovenska književnost 1945—1965. Prva knjiga. Ljubljana 1967; Jože Pogačnik, Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo. Oris izhodišč in ocena vrednosti. Trst, Kosovelova knjižnica (5) 1972.
sprotni družbeni ideologiji, ki ima za posledico idejno in estetsko ša-bloniziranje te proze. Enotnost ideje se na ubeseditveni ravni kaže kot enotnost v izboru snovi in oblikovanju oseb, hkrati tudi kot enotnost v izrazu, predvsem pa v izraziti kratkosti te proze. Usmerjenost v potrjevanje ene same, že vnaprej dane ideje, pisateljem tega časa ne dopušča, da bi se v pripovedovanju ustavljali in opremljali dogajanje z dodatnimi zastranitvami, ampak morajo dogajanje kar najhitreje pripeljati do pozitivnega idejnega zaključka. Šele ko se začne po letu 1948 krhati nazor o literaturi kot politično revolucinarnem instrumentu, začne omenjena pripovedna struktura razpadati. Pluralizacija v družbenem in miselnem življenju povzroči tudi ustrezne premike v načinu obstajanja takratne proze. Časovni mejnik tega premika sta posvetovanje mladih piscev leta 1950 v Ljubljani in ustanovitev nove revije Beseda (1951—1957). Na zunaj se omenjena preusmeritev v povojnem pripovedništvu še najbolj kaže v tem, da je prejšnjega junaka heroja začel izpodrivati antiheroj — ,mali človek*. Na ta način se je v pripovedništvu odprla možnost subjektivizacije predmetnosti in s tem tudi možnost relativiziranja prejšnje zaprte idejne strukture. ,Mali človek' si namreč sveta nič več ne prilašča, ampak je večkrat žrtev sil, ki jih sam ne more obvladati. Svet se novemu junaku odpre v svoji neenostavnosti in različnosti ter sproža v njegovi notranjosti različna odzivanja, ki jih avtor ne more več zajeti v kratki, k naglemu zaključku težeči prozi. Usmerjenost v človekovo notranjost je omogočila širšo, neenostavno upodobitev sveta, ki se najlaže uresniči v daljšem pripovednem tekstu. Hkrati z intimizacijo se torej v proznih delih mladih povojnih piscev po letu 1950 pojavi tudi želja po preseganju kratkih oblik. Dejstvo, da se Pahorjev »kratek roman« pojavi v območju idejnega in estetskega premika znotraj .matičnega' pripovedništva, pa še ne kaže na to, da sta oba pojava neposredno vzročno povezana in da je sočasni premik v Pahor-jevem ustvarjanju zgolj zunanje narave. Zamejsko slovstvo je stalo ves čas prve faze razvoja povojne slovenske proze pod manjšim ideološkim pritiskom in je bilo zaradi delne navezanosti na sodobno zahodnoevropsko literaturo tudi bolj odprto za možne idejne in stilne inovacije. Tudi premik v intimizacijo ni mogel bistveno vplivati na Pahorjevo odločitev, da bo prvotno novelo razširil v »kratek roman«, saj se je avtor že od vsega začetka pojavil v našem pripovedništvu kot izrazito Jirski' tip ustvarjalca. Na dogajanje v ,matični' literaturi ga v tem času veže predvsem želja po daljšem pripovednem tekstu, ki bi dostojno predstavil .pravkar minula zgodovinska dogajanja. Y tem smislu je značilna naslednja avtorjeva izjava iz leta 1951: »/.../ Tragika primorske zemlje
potrebuje Balzaca, Stendhala potrebuje! Mi samo zbiramo gradivo, gradivo za epike, ki bodo prišli.«12
Citirana avtorjeva izjava kaže razen želje po daljšem pripovednem tekstu tudi zavest nemoči, da bi se do takega nionumentalnega dela kdaj sam dokopal. Leta 1955 se je zato v romanu Vila ob jezeru odločil za varianto »psihološke epike«. Sam je označil roman kot »poskus, tla bi se osvobodil preveč subjektivnega pisanja in prešel k pripovedovanju«. Pri tem ga je vodila želja, da bi bil roman »pripovedno delo in istočasno neposredno subjektivno pisanje«.13
Domnevamo lahko torej, da je prej obravnavani pojav v slovenskem povojnem pripovedništvu, če že ne neposredno, pa vsaj dodatno motiviral Pahorja v njegovi želji po preseganju kratke pripovedne forme, njegova naravnanost v razvijanje osebnostne problematike in privrženost »subjektivnemu pisanju« pa sta ga hkrati zbližali tudi z idejnimi in estetskimi izhodišči omenjenega premika.
Tudi pri Pahorju se torej z razširjanjem prejšnjih krajših proznih tekstov pojavlja hotenje po poglabljanju duševne podobe osrednjih likov dogajanja in s tem tudi ustrezno odpiranje prejšnje zaprte idejne in ubeseditvene strukture. V obravnavanem primeru se usmerjenost v razvijanje osebnostne problematike kaže v avtorjevi želji, da bi duševno podobo osrednjega lika poglobil z razvijanjem tematike povratnika iz taborišča. Vendar smo lahko ugotovili, da je avtor to svoje hotenje uresničil le deloma in ne povsem umetniško uspešno. V romanu namreč ni niti idejno niti fabulativno in tudi ne na ubeseditveni ravni presegel novele. Omejil se je predvsem na mehanično razširjanje junakovih no-tranjemonoloških razmišljanj in poročil vsevednega pripovedovalca, s čimer je povzročil dvoje. Na eni strani je povečal monotonost in raz-vlečenost iz novele prevzete zgodbe, hkrati pa mu v roman zaradi me-haničnosti širjenja in želje, da ohrani fabulo novele neokrnjeno, ni uspelo dovolj organsko vključiti motiva povratnika iz taborišča. Osnovni pisateljev problem pri širjenju novele v roman je bil v tem, kako uskladiti lastno lirsko oblikovalno naravo s hotenjem po razvijanju neke problemske zgodbe in potrjevanju neke splošnoveljavne ideje. Avtor ga je tokrat rešil tako, da je na račun pozitivnega idejnega izida reduciral osrednji lik dogajanja v izpovedovalca in potrjevalca lastnih spoznanj o svetu, to njegovo ,nesamostojnost' pa nadomestil in prikril z .lirizmom' njegovega doživljanja, s ponotranjenim upovedenjem dogajanja. Posle-
12	Boris Pahor-. O svojili vtisih z literarnih večerov v Ljubljani in Mariboru. Primorski dnevnik VI/1951, št. 17.
13	Slavko Rupel-. Pogovor z avtorjem »Vile ob jezeru«. Knjiga 1955.
dica takega ravnanja je, da se v Vili ob jezeru zgolj ponovi in obrobno razširi prvotna novela, ne da bi pri tem nastala bistveno nova pripovedna struktura. Roman ostaja tako še vedno nekakšna prikrita novela.
РЕЗЮМЕ
Рассмотрением разрастания новеллы «Льняные хлопья во волосах» в роман «Вилла у озера» статья затрагивает одну из центральных проблем творчества писателя Бориса Пахора. История литературы эту проблему рассматривает как постоянное хотение автора по выходу за пределы краткой повествовательной формы; следствием такого хотения является возможность находить зародыши всех его долгих повествовательных форм в уже опубликованных кратких повествовательных произведениях. Расширение новеллы «Льняные хлопья во волосах» в роман «Вилла у озера» анализируется посредством сравнения словесных структур новеллы и романа. В статье рассмотренны сначала повествовательная перспектива новеллы и романа и соотношение автора и центрального литературного события наряду с внутренней организацией повествования (внутренняя композиця). Рассмотрением внутренней композиции роман и новелла расчленены на отдельные повествователные единицы (картина, сцена, сообщение), установлен способ сцепления этих единиц и описаны способ включения нового материала в отдельные повествовательные единицы романа, изменение повествовательной перспективы в романе по сравнению с новеллой, сцепление повествовательных единиц и их функция в романе.
Сопоставление словесных структур новеллы «Льняные хлопья во волосах» и романа «Вилла у озера» привело до следующих результатов:
— Автор сохраняет в романе фабулу и основное идейное сообщение неизмененными. Изменениям не подвергнулся и способ размещения повествовательных единиц. Расширение таким образом ограничилось на механическое расширение из новеллы знакомых повествовательных единиц, в которые автор вносит новый материал о центральном герое и таким образом углубляет его духовный портрет. И повествовательная перспектива изменяется лишь частично. Для нее характерна особенность, по которой наряду с повествовательной перспективой в первом лице, которая является и здесь как в новелле лишь модификацией автора, появляется и все знающий рассказчик; впоследствии происходит в романе соединение двух повествовательных перспектив с одинаковыми возможностями владеть событиями. Все это приводит к растянутости и монотонии повествования. Новая повествовательная цель таким образом в романе не достигнута из-за механичности расширения, которая в ущерб его эстетической ценности, и из-за неспособности автора выйти за пределы идейного, фабульного и чисто словесного плана новеллы.




UDK 808.63 — 25:802.0 — 25 Jerneja Petrič Ljubljana
SLOVENSKI IN ANGLEŠKI NEDOLOČNIK
The infinitives in Slovene and English are compared on the basis of parallel reading of some English texts and their Slovene translations. The author establishes the categories of the infinitive in English and then enumerates the new ones in Slovene. In (he continuation the problem of a most adequate translation of an English infinitive is raised, as well as the problem whether and when to use an infinitive in Slovene.
Primerjava slovenskega in angleškega nedoločnika temelji na vzporednem branju angleških besedil in njihovih slovenskih prevodov. Avtorica določa nedoločniške kategorije v angleščini in nato našteje tiste, ki so v slovenščini nove. Nadalje je postavljeno vprašanje najprimernejšega prevoda angleškega nedoločnika, vzporedno s tem pa vprašanje, kdaj rabiti nedoloč-nik v slovenščini.
Čeprav je poglavitni namen tega sestavka, primerjati slovenski in angleški nedoločnik, in je seveda poudarek na slovenščini, se mi je zdelo potrebno za izhodišče vzeti angleščino. Vzrok za to je preprost: angleščina veliko pogosteje kot slovenščina rabi nedoločnik in ga razlikuje celo več vrst. Zato izhajam iz angleščine in poskušam ugotoviti, katere vrste nedoločnikov so obema jezikoma skupne in katere ne, v kakšnih zvezah nedoločnik rabimo in kako pogosto. Za osnovo te primerjave mi služi delo angleškega pisatelja Grahama Greena1 in slovenski prevod Janeza Gradišnika,2 poleg tega pa še primeri iz nekaterih drugih del in njihovih slovenskih prevodov.3 Nekaj neoznačenih primerov ni iz nave-
1	Graham Greene: The Power an the Glory, (PG), William Heinemann Ltd., London, 1961.
2	Graham Greene: Moč in sijaj (prev. Janez Gradišnik), Mohorjeva družba, Celje 1961.
3	W. Somerset Maugham: Cakes and Ale, (CA), Pocket Books, New York 1954.
W. Somerset Maugham: Kolači in pivo (prev. Mira Mihelič), Mladinska knjiga, Ljubljana 1964.
W. Somerset Maugham: The Painted Veil, (PV), Penguin Books (British Edition), 1966."
W. Somerset Maugham: Pisani pajčolan (prev. Janez Brezar), Ljudska knjiga, Ljubljana 1965.
W. Makepeace Thackeray: Vanity Fair, (VF), Penguin Books, 1971.
W. Makepeace Thackeray: Semenj ničevosti (prev. Izidor Cankar), DZS, Ljubljana 1946.
Arthur Miller: Death of the Salesman, (DoS), Penguin Books (British Edition), 1962.
Arthur Miller: Smrt trgovskega potnika (prev. Janko Moder), Mladinska knjiga, Ljubljana 1964.
Eugene O'Neill: Desire Under the Elms, (DUE), New American Library, New York 1958.
Eugene O'Neill: Strast pod bresti (primere prevedla J. P.).
členili del. Na podlagi primerjave skušam razvrstiti rabo nedoločnika v posamezne kategorije. Y nadaljevanju sestavka me zanima, katere nove kategorije rabe nedoločnika se odkrivajo v slovenščini in kako pogosto jih rabimo. Ob prevodih posameznih primerov pa skušam ugotoviti, koliko možnih načinov prevajanja dejansko obstaja v slovenščini in koliko so ti prevodi primerni glede na jezikovno pravilnost in glede na dober stil. Iz primerov se tudi vidi, da raba nedoločnika v obeh jezikih ni vedno vzporedna in da se nedoločnih včasih pojavi na mestu, kjer ga ne bi pričakovali. Na koncu sestavka pa je preglednica glagolov, ob katerih se nedoločnih najpogosteje pojavlja.
Poglavje o nedoločniku je tako v slovenistiki kot v anglistiki precej obdelano. Za pregled angleškega nedoločnika so mi služile slovnice Zandvoorta,4 Thomsona in Martineta,5 Eckersleya," delno tudi Jespersna.7
Najosnovnejša delitev angleškega nedoločnika je na sedanji (Present) in pretekli (Perfect) nedoločnik. Poleg tega deli angleščina nedoločnik še glede na to, ali stoji pred njim členek to ali ne. Slednjič obstajata še navadni (Simple) in trajajoči (Continuous) nedoločnik. Ker je to primerjalno delo, se mi ni zdelo potrebno ločevati angleških nedoločnikov glede na členek, ker v slovenščini pač ni odgovarjajoče dvojnosti. (Naj ob tem samo pripomnim, da se nedoločnik brez členka rabi v glagolski vlogi, medtem ko je pri nedoločniku s členkom mogoča tudi nominalna vloga.)
In nedoločnik v slovenistiki? Y primerjavi s slovnico štirih avtorjev8 obravnava Slovenski knjižni jezik 3" problem nedoločnika dosti bolj natančno. Navedenih je sedem kategorij nedoločnika, novi pa so naslednji nedoločniki: 1. ob naklonskih glagolih in njihovih izpeljankah;10 2. ob faznih glagolih (začnem, neham); 3. ob glagolih, ki izražajo stanje
4	R. W. Zandvoort: A. Handbook of English Grammar, Eighth Impression, 1970.
5	A. J. Thomson and A. V. Martinet: A Practical English Grammar, 2nd ed., London 1969.
" C. E. Eckersley and J. M. Eckersley: A Comprehensive English Grammar lor Foreign Students, Eighth Impression, Hong Kong 1970.
7	Otto Jespersen: Essentials ol English Grammar, London, Ellen and Un-win, 1966.
8	Bajec, Kolarič, Rupel, (Solar): Slovenska slovnica, DZS, Ljubljana 1956. V izdajti 1964, str. 257—258 se navajajo naslednje rabe: 1. ob glagolu, pridevniku, samostalniku; 2. ob biti; 3. ob imeti; 4. ob dali (v pomenu pustiti).
0 Jože Toporišič: Slovenski knjižni jezik 3 (dalje Skj 3), ZO Maribor, 1967.
10 znam, sposoben sem, moreni, ne maram, smem, moram, hočem, nočem, bojim se, imam (= moram), želim, dam (—naročim, ukazujem), utegnem (= zmorem), velim, sramujem se, splača se, voljan sem, pripravljen sem, pri-moran sem, prisiljen sem, mogoče je, čas je, treba je, dovoljeno je, vredno je, prepovedano je, zmožen sem, sram me je, imam namero (željo, dolžnost), dolžnost (mi) je, imam pravico (navado, oblast).
naše zavesti (slišim, vidim, pozabim); 4. ob poved k i h tipa lepo je (dobro je, koristno je)-, 5. namesto časovnega odvisnika v pretekliku (To videti, drugi so vsi ostrmeli...); 6. ko hočemo podati glagolsko vsebino samo, ne glede na čas, osebo in naklon.
France Jesenovec je v J i S11 kategorijo naklonskih glagolov natančneje razčlenil glede na vrsto naklona (pri tem se je opiral na latinsko slovnico). Kategorije, ki jih uvaja, so naslednje: a) namenski nedoločnik ali finalni infinitiv (za glagoli nameravam, imam namen itd.); b) nedoločnik hotenja ali želje oziroma optativni infinitiv (za glagoli liočem, želim itd.); c) nedoločnik, ki izraža potrebo oz. necesitativni infinitiv (za moram, sila je, nujno je itd.); č) nedoločnik, ki izraža možnost, ne-možnost, sposobnost, nesposobnost oz. potencialni infinitiv (za morem, ne morem itd.); d) naklonske zveze, ki se vežejo z nedoločnikom in izražajo zapoved ali prepoved oz. imperativni in prohibitivni infinitiv (za zapovem, prepovem, ukažem itd.). Poleg tega je nadrobneje obdelan nedoločnik ob glagolu biti: a) necesativni infinitiv oz. nedoločnik, ki izraža nujnost (meni je iti); b) potencialni infinitiv, ki izraža možnost (ni mi biti več doma); c) deliberativni infinitiv, ki pomeni dvom, razmišljanje, omahovanje (kaj mi je storiti?); č) nedoločnik, ki izraža zapoved ali željo (o, da mi je priti do svoje podobe!); d) glagol biti kot jedro povcdka v povezavi z imeni kot povedkovimi določili (d).
Prvi, ki se je v slovenistiki ukvarjal s primerjavo slovenskega in angleškega nedoločnika, je Jože Toporišič v učbeniku slovenščine za tujce.12 Oba nedoločnika primerja najprej s stališča morfologije in ugotavlja, da slovenskemu nedoločniku na -ti (oz. na -ci) ustreza angleški nedoločnik, ki pa nima karakteristične končnice. Na strani 72 je nato prvi spisek izrazov, ki jim v obeh jezikih sledi nedoločnik: morem (l can), moram (I must), želim (I wish), treba je (it is necessary). V drugem delu knjige, na strani 197, je seznam glagolov in izrazov, ki jim sledi nedoločnik, razširjen: a) še nekaj glagolov duševnega stanja — znati (to know), moči (to be able to), smeti (to be allowed to), hoteti (to want), bati se (to fear); b) fazna glagola — nehati (to stop), začeti (to begin); c) povedkovi pridevniki in samostalniki tipa — sposoben je (lie is capable), primoran je (he is obliged), dovoljeno je (it is permitted), lepo je (it is nice), prepovedano je (it is forbidden), irnam pravico (1 have the right), imam navado (it is my habit), dolžnost mi je (it is my duty); c) glagoli zaznavanja — videti (see) in slišati (hear); d) samo-
11	France Jesenovec: Raba nedoločnika, Jezik in slovstvo 1969. str. 33—37.
12	Jože Toporišič: Zakaj ne po slovensko, Slovene by Direct Method, Slovenska izseljenska matica, Ljubljana 1969.
stojno rabljeni namesto glagolnika — Kaditi (kajenje) je prepovedano — No smoking (lit. To smofce/smoking is forbidden); e) namesto velelnika
—	Tiho biti = Tiho bodi — Be silent. Vsemu temu sledijo nato primeri v stavkih, ki naj pokažejo, da je nedoločnik v angleščini bolj pogost kot v slovenščini. To so primeri, ko je nedoločnik samo v angleščini, v slovenščini pa imamo osebno glagolsko obliko.
Osnovnih kategorij rabe angleškega nedoločnika je pet: A — nedoločnik v povezavi z glagolom; В — nedoločnik v povezavi s pridevnikom oz. pridevniško besedo; C — nedoločnik rabljen samostojno; Č — nedoločnik v frazah; D — pretekli nedoločnik.
A — Pri nedoločniku ob glagolu imamo naslednje kategorije:
1. Nedoločnik za naklonskimi glagoli in njihovimi izpe ljankami. Če pomislimo na angleščino, se zdi, da bi bilo mogoče kategorijo naklonskih izrazov nekoliko razširiti. Naklonski glagoli in izrazi so vsi tisti, ki izražajo: a) zapoved, prepoved ali dovoljenje: b) nujnost, nenujnost oziroma potrebnost in nepotrebnost; c) (z)možnost in (ne)-(z)možnost; č) pripravljenost oziroma hotenje; d) namen; e) verjetnost in neverjetnost; f) obotavljanje.
Oglejmo si na primerih, kako se to odraža v slovenščini.
a)	Zapoved, prepoved in dovoljenje: moram (1 must, I have to), moraš (you shall), moral bi (1 should), ne bi smel (I shouldn't, I oughtn't), smem (I am allowed to, I may), ne smem (I am not /supposed/ /allowed/ /permitted/ to), nimam pravice (I have no right).
Of course, you and Charles must stay with us for a while until you have found somewhere to live (PG, 276) — Seveda morata s Charlesom nekaj časa ostati pri nas, dokler si ne najdeta kraja, kjer bosta živela (250); You have to believe me — Moraš mi verjeti; I insist that he shall do it — Vztrajam pri tem, da to naredi; It is my best meal really, though I know I shouldn't eat it (CA, 211) — To je res moj najizdatnejši obrok, čeprav vem, da si ga ne bi smela privoščiti (186); Ye oughtn't to talk o'sad things — this inornin' (DUE, 86) — Ne bi smel govoriti o žalostnih rečeh — to jutro; You are not to turn round — Ne smeš se obračati; Like I'm not supposed to take bribes (DoS. 19) — Kakor da ne bi smel jemati podkupnine (16); Children weren't allowed to stay up late
—	Otroci niso smeli dolgo ostati pokonci; He had no right to do that (DoS, 110)
—	Ni imel pravice do tega (90); You may not do it again — Tega ne smeš ponovno storiti.	,
b)	Nujnost, nenujnost, potrebnost in nepotrebno s t : ni potrebno (it is not necessary), ni moja stvar (it is not my business), ni mi treba (I don't have to, 1 don't need to / I needn't, I have no need).
Is it necessary to reread the story? — Ali je potrebno zgodbo še enkrat prebrati?; They had a long conversation... of which it is not necessary to repeat the details ... (VF, 610) — Dolgo sta se pogovarjala ..., a podrobnosti tega
pogovora ni potreba praviti; It is not my business to criticize his works (CA, 169) — Ni moja stvar ocenjevati njegova dela (150); Someday I'll have my own business, and I'll never have to leave home anymore (DoS, 23) — Ne bo dolgo, ko bom imel svoje podjetje, tako da mi ne bo treba nič več hodili od doma; You needn't bother about style (CA, 120) — Ni se ti treba mučiti s slogom; But I had after all no need to lie (CA, 71) — Toda navsezadnje mi ni bilo treba lagati (60).
c)	(Z) m o ž n o s t in (n e) (z) m o ž n o s t : (ne) morem (1 can (not), 1 am (not) able to, I (don't) seem able to), mogel bi (I could), nisem / ne bi mogel (1 could not).
They lived privately with rigid economy so that you could not drop in for a casual meal (CA, 75) — Družina je živela zase neznansko skopo, tako da se nisi mogel mimogrede oglasiti pri prijateljih, da bi kaj pojedel z njimi (64); I shan't be able to eat my dinner (PV, 40) — Zdaj ne bom mogel večerjati (33); They've given me a position I could never have got without them (CA. Ill) — Ustvarili so mi položaj, ki bi ga brez njih nikakor ne mogel dobiti (96); He didn't seem able to realize that he had a position to keep up (CA, 116) — Menda se ni bil zmožen zavedati, da mora varovati svoj položaj (101); I wonder if he could, by any chance, break in — Zanima me, če bi mogel, na kakršen koli način, vlomiti.
č) Pripravljenost oz. hotenje: hočem (I rvant, I mili), želim (I misli), nočem (I don't mant, 1 won't), nisem / ne bi hotel (I mouldn't), pripravljen sem (I am willing).
I mant to be prepared — Želim biti pripravljen; I mill help you — Zelim ti pomagati; I don't mant to read about people who drop their aitcnes (CA, 92) — Ne želim brati o ljudeh, ki ne znajo izgovarjati črke h; You may be a saint for all I know, but why roon't you talk plainly so that a man can understand you? (PG, 238) — Zavoljo mene ste lahko tudi svetnik, ampak zakaj nočete govoriti jasno, tako da bi vas človek razumel? (217); I mish to be alone — Zelim biti sam; Won't you come in for a minute? (CA, 156) — Ne bi prišla za minuto k meni?; I told him it was far too much, but he mouldn't listen (CA, 165) — Rekla sem mu, da je to veliko preveč, pa me ni hotel poslušati; Whatever his tribulations, he is unwilling to leave to posterity an uncompleted opus (CA, 177) — Neglede na muke, ki jih prestaja, noče nihče zapusUti poznejšim rodovom nedokončanega opusa (156).
d)	Namen: nameravam (1 intend, I mean), imam namen (I have
an intention, I am going to).
They intended to stay overnight — Nameravali so ostati čez noč; Ile had meant to leave six years ago (PG, 55) — Mislil je oditi pred šestimi leti (55); I have an intention to buy a new car — Nameravam (imam namen) kupiti nov avto; I am going to speak frankly — Odkrito bom govoril (Nameravam govoriti odkrito).
e)	Verjetnost in neverjetnost: (ne)mogoče je (it is (im)-possible), verjetno je (it is likely), ni verjetno (it is not likely).
If you knew her you'd know it mas impossible to ask her an indiscreet question (PV, 110) — Ce bi jo poznali, bi vedeli, da je čisto nemogoče, da bi ji zastavili prezaupno vprašanje (99); It is likely to start raining — Verjetno bo začelo deževati.
£) Obotavljanje: nimam posebnega veselja (1 have no particular wish), oklevam (1 hesitate), ne upam si (I dare not / I don't dare).
She had no particular mish to go home... (PV, 33) — ... ni imela prevelikega veselja iti domov (26) ; We hesitated to break in — Oklevali smo, da bi vlomili; He had not dared to tell it sooner (VF, 574) — Ni si ji upal tega prej povedati (II, 147).
2.	Nedoločnik z a določnimi oblikami glagola biti. Taka zveza označuje dejanje, ki je bilo vnaprej dogovorjeno, pripravljeno.13
The bus was tu arrive at midnight — Avtobus je imel priti opolnoči.
3.	Nedoločnik za glagoli duševnih procesov in stanj:
poskušati (to try), pričakovati (to expect), zanesti se (to trust), obžalovati (to regret), — (prefer), učiti (to teach), poskušati (to struggle).
He tried to escape but he was like the king of a West African tribe, the slave of his people... (PG, 18) — Skušal je bil pobegniti, pa se mu je godilo tako kakor kralju zahodnoafriškega plemena, sužnju ljudstva (22); We expect you to make a proper return for our hospitality (PG, 40) — Pričakujemo, da boste primerno poplačali naše gostoljubje (42); Then 1 can trust you to report!1 (PG, 40) — Torej se lahko zanesem, da boste poročali? (42); Dear parent, / regret to see ... (PG, 63) — Dragi starši, z obžalovanjem vidim... (62) ; ... the troublemaker who l'or obscure and superstitious reasons they preferred not to betray to the police (PG, 100) — ... on, nadloga, ki ga iz nekih čudnih razlogov, iz praznoverja, rajši niso izdali policiji (95); )Ve teach them to read (PG, 251) — Učimo jih brati (228); The jefe struggled to speak (PG, 297) — Jefe je poskušal nekaj reči (252).
4.	Nedoločnik za p o v e d k o m , ki izraža osebno mnenje: dobro je (it is good), laliko je (it is easy), bolje je (it is better), dobro bi bilo (it would be a good thing), narobe je (it is wrong), težko / teže je (it is /more/ difficult), nemogoče je (it is impossible), izdaja je (it is treason), prijetno je (it is pleasant):
It had been good to talk to a stranger (PG, 15) — Dobro se je bilo pogovoriti s tujcem (20); It's easy to talk... (PG, 24) — Govoriti je lahko... (27); It's better to be alive and poor than rich and dead (PG, 106) — Bolje je biti žit) in ubog kot bogat in mrtev (101); It would be a good thing to offer him a drink (PG, 138) — Dobro bi bilo, da ga povabite na kozarec (128); It's wrong to think that just because one dies... (PG, 163) — Napačno je misliti, da bi kdo, že samo zato, ker umre... (151); It was more difficult to feel pity for her than for the half-caste... (PG, 169) — Teže je bilo čutiti usmiljenje zanjo, kot za mešanca... (156); It was impossible to tell: time was elastic... (PG, 182) — Bilo je nemogoče reči: čas je bil prožen... (167); It's treason to drink spirits (PG, 41) — Pitje alkoholnih pijač je izdajstvo (42); It's not very pleasant to realize that to you it was only an episode (PV, 78) — In ni posebno prijetno slišati iz tvojih ust, da je bila to zate le epizoda (68).
5.	Nedoiočnik za glagolom in v p r a š a 1 n i m prislovom
ali zaimkom kot predmetom (nedoločnik nadomešča odvisnik):
The kind of drink a stranger doesn't know how to get in a place like this (PC., 134) — Pijačo tiste vrste, ki je tujec ne zna najti v kraju, kakor je ta (140).
6.	Nedoločnik za glagolom rekanja: (pre)povedati (to teli),
ukazati (to order), učiti (to teach), prisiliti (to compel), opogumiti (to encourage), poučiti (to instruct), povabiti (to invite), prositi (to request), (pre)mamiti / skušati (to tempt), siliti (to urge), svariti (to warn):
I've told you so many not to speak to him (PG, 28) — Tolikokrat sem ti že prepovedala govoriti z njim (32); Then he reported again to the sergeant
13 A. S. Hornby: A Guide to Patterns and Usage in English, Oxford University Press, London 1970.
who inspected the cells and criticised his work and ordered him to throm more water down (PG, 179) — Potem se je spet priglasil naredniku, ki je pregledal celice, pograjal njegovo delo in ukazal, nuj polije po tleh še več vode (465); It'll leach you to like brandy too well (PG, 174) — To vas bo izučilo, da vain žganje ne bo več tako pri srcu (160); IIe mus compelled to unsiver — Prisiljen je bil odgovoriti; You must encourage him to work harder — Moraš ga vzpodbudili, du bo bolj delal; She instructed me to strike firmly — Poučila me je, naj krepko udarjam; The lecturer invited Paul to speuk — Predavatelj je povabil Paula, naj govori; Visitors are requested not to touch the exhibits — Naprošamo obiskovalce, naj se ne dotikajo razstavljenih predmetov; Nothing cojild tempt Jane to steal the chocolate — Nič ni moglo premamiti Jane, du bi ukradla čokolado; The shop—keeper urged me to buy that hat — Trgovec me je silil, nuj kupim tisti klobuk; Parents warned their son to be careful — Starši so svarili sina, naj bo previden.
7.	Nedoločnik za glagoli zaznavanja oz. stanja naše zavesti: gledati, opazovati (match), videti (see), slišati (hear), gledati (look):
The boat won't leave for hours if you want to mutch it go (PG, 6) — Ladja še nekaj ur ne bo odplula, če bi jo radi videli odpluti (11); My brother gets so angry if the sees somebody go on his knees to a priest... (PG, 226) — Moj brat se tako razjezi, kadar vitli, da kdo poklekne pred duhovnikom... (206); Пе had heard men talk of the unfairness of the death-bed repentance — Slišal je ljudi govoriti, da je kesanje na smrtni postelji nekaj nepoštenega; Look at that horse jump! — Glej, kako skače ta konj!
8.	Nedoločnik za faznimi glagoli: začeti (begin), nehati (cease) :
His mouth fell open and he began moodily to count (lie bottles of Cerveza Moctezuma (PG, 3) —• Usta so mu zazijala in čemerno je začel preštevati steklenice piva Cerveza Moctezuma (9); It must have been hours later that he ceased to climb (PG, 205) — Gotovo je minilo več ur, preden se je nehal vzpenjati (186).
9.	Nedoločnik za glagolom let (ki ustreza slovenskemu glagolu dati v pomenu »dovoliti, pustiti«):
Live and let live (PG, 5) — Živimo in dujmo živeti (11).
10.	Nedoločnik za pove d ki, ki izražajo razpoloženje: spravlja me v bes (it infuriates me), jezi me (it makes me angry), veseli me (it makes me happy), žalosti me (it makes me sad), spravlja me ob živce (it makes me nervous):
It infuriated him to think that there were still people in that state who believed in a loving and merciful God (PG, 25) — Poročnik je bil besen ob misli, da so v državi še ljudje, ki verjamejo v ljubečega in usmiljenega Boga (29); It always makes me angry to see such disorder — Vedno me zjezi, če vidim tak nered; It really makes me happy to help you — Resnično me veseli, da ti lahko pomagam; H makes me sad to think of all my misfortunes — Žalosten postanem, ko premišljujem o svojih nesrečah; It mukes mo nervous to mutch you biting your nails all the time — Ob živce me spravlja, ko le gledam, kako si ves čas grizeš nohte.
11.	Nedoločnik za going to (poleg namena označuje tudi verjetnost ali pa zgolj prihodnost) :
Who's going to have the reward if they've got you already? (PG, 177) — Kdo bo dobil nagrado, če vas že imajo? (163); It's going to rain soon — (Verjetno) bo kmalu deževalo.
12.	Nedoločnik za brezosebnim glagolom: videti je (it seems, it appears):
There seemed to be ail argument in progress between the police and the red shirt (PG, 153) — Bilo je videti, da se policisti nekaj prerekajo z rdečesrajčniki (142); This appears to be the only exception to the rule — Izgleda, da je to edina izjema pri pravilu.
13.	Nedoločnik za glagolsko vsebino samo, ne glede na čas, osebo in naklon.14
To die in a state of mortal sin — it makes you think — Da bi umrl v smrtnem grehu — to ti da misliti; To believe is to understand — Verjeti se pravi razumeti.
14.	Nedoločnik za glagoli premikanja in za nekaterimi drugimi povedki glavnega stavka (namenski nedoločnik) (Infinitive of Purpose) in rezultativni nedoločnik (Infinitive of Result) (v to kategorijo niso všteti primeri nedoločnika za povedki nameravam, imam namen itd.; ti spadajo v kategorijo naklonskili izrazov):
Mr. Tench ment out to look for his ether cylinder (PG, 1) — Gospod Tench je šel zdoma, da pogleda, kaj je z njegovo steklenico z etrom (7); He brought some papers for me to sign — Prinesel mi je nekaj listin, da bi jih podpisal; Give me something to eat — Daj mi kaj jesti; She is too young to understand
—	Premlada je, da bi razumela; He is not brave enough to try — Ni dovolj pogumen, da bi poskusil; 1 hope you're not so foolish as to believe everything
—	Upam, da nisi tako neumen, da bi vse verjel.
В —- Nedoločnik v povezavi s pridevnikom oz. pridevniško besedo:
1.	Nedoločnik za prvi (the first), zadnji (the last):
Ile is the first to come and the last to go — On prvi pride in zadnji odide;
2.	Nedoločnik za primerniki in presežniki:
This book is the easiest to understand — To knjigo je najlaže razumeli; I'm getting loo old to be much good in the fields (PG, 97) — Prestar sem že, da bi koristil na polju (92).
3.	Nedoločnik za pridevnikom čustva : vesel (glad), osupel (amazed, astonished), srečen (happy), žalosten (sad):
I'm glad to be home (PG, 35) — Vesel sem, da sem doma (38) ; They are amazed to see us here — Osupli so, da nas vidijo tukaj; Ile rvas astonished to find the box empty — Bil je osupel, ko je ugotovil, da je škatla prazna; I am happy to see you — Srečna sem, da te vidim; I am sad to find you in such bad health — Žalosten sem, da te najdem tako slabega.
C — Samostojno rabljeni nedoločnik.
1.	Nedoločnik v vzklikih:
Buy such an expensive car! — Kupiti tako drag avto!; My son do that! — Moj sin, pa to napraviti!
2.	Nedoločnik za v p r a š a 1 n i m i prislovi:
Why spend such a lot of money? — Čemu zapraviti toliko denarja?;
3.	Nedoločnik velevanja:
Be silent! — Tiho biti!
14 Jože Toporišič: Skj 3, str. 162.
Č — Nedoločnik v frazah. Nedoločnik vedno sledi izrazom: you had better (najbolje bo), I'd rather (rajši bi), I'd sooner (rajši bi):
You had better go north (PG, 109) — Najbolje bo, da greste na sever (95); Then, I think, I'd rather liaoe my fifteen pesos back (PG, 140) — Potem rajši vzamem svojih petnajst pesov nazaj (130); / mould sooner be somewhere else — Raje bi bil kje drugje.
Druge take stalne zveze:
I cannot choose but agree with you — Nič drugega mi ne preostane, kot da se strinjam s tabo; Let it go hang; — Naj se gre solit!; Ile made believe that he was rich — Delal se je bogatega; I hear say that he inherited some money — Ljudje govorijo, da je podedoval nekaj denarja; He let fall an obvious hint — Jasno je dal razumeti; You mustn't let slip such a nice opportunity — Ne smeš izpustiti tako lepe priložnosti.
D — Pretekli nedoločnik je posebnost angleščine. Y slovenščini preteklost izražamo tako, da povedek pred nedoločnikom postavimo v ustrezni pretekli čas:
1 intended to have told you — Nameraval sem ti bil povedati.
Zelo pogosto pa je v slovenščini namesto nedoločnika odvisnik:
I hoped to have seen you — Upal sem (bil), da te bom videl.
Nedoločnikovih rab je v angleščini cela vrsta. Ali so katere, ki jih slovnično izročilo za slovenščino doslej ni registriralo? Do neke mere je to kategorija nedoločnika za glagoli, ki označujejo duševna stanja in procese (strinjam se, poskusim itd.).16 Druga taka kategorija je nedoločnik za glagoli rekanja, čeprav je le-teh precej manj kot pa v angleščini (dovolim, prisilim, svetujem, prepovem, naučim, ukažem, silim).ie Nedoločnik v povezavi z drugim glagolom, ki mu sledi vprašalni prislov ali zaimek (Ne ve, kako priti dalje); vendar so taki stavki stilistično lahko slabi, in jih raje nadomeščamo z odvisnikom.
Zaradi velikega števila primerov sem za posamezne rabe nedoločnika navajala samo po en primer za vsak glagol ali izraz, ki mu v angleščini sledi nedoločnik. To pa seveda ne more dati popolnoma jasne predstave o tem, kako je z nedoločnikom v slovenščini. Dostikrat se namreč zgodi, da je kak angleški stavek mogoče prevesti na več načinov:
It's hard for the sleek and well-fed priest to praise poverty (PG, 88) — Negovani in dobro hranjeni duhovnik težko pridiga revščino (85) / Negovanemu in dobro hranjenemu duhovniku je težko pridigati revščino; The woman began to cry — Zena se je razjokala / Žena je začela jokati; You see, I wouldn't let him search the place — Veš, nisem mu pustila, da bi preiskoval pri nas / Veš, nisem mu pustila preiskovati pri nas; Can I take him some beer? (PG, 44) — Ali mu lahko odnesem inalo piva? (45) / Ali mu smem nesti malo piva?; It is not my business to criticize his works (CA, 169) — Ni moja stvar, da ocenjujem njegova dela (150) / Ni moja stvar ocenjevati njegova dela; It's treason to
15 Blizu temu pojmu je Toporišičeva kategorija »glagoli, ki izražajo stanje naše zavesti« (Skj 3, 1967, 162).
10 Toporišič ima to deloma vsebovano med naklonskimi glagoli (prim. Skj 3, 1967, str. 162: dam (= naročim, ukazujem). Priin. še Skj 2, 1966, str. 134: Ukazal mi je rezati s svojim nožem, kar je pač po SP 1962, str. 856.
drink spirits (PG, 41) — Pitje alkoholnih pijač je izdajstvo (42) / Izdajstvo je piti alkoholne pijače.
Najpogostejši možnosti pri prevajanju angleškega nedoločnika v slovenščino sta torej dve: angleški nedoločnik : slovenski nedoločnik ali slovenski odvisni stavek. Možno pa bi bilo uporabiti tudi glagolski samostalnik: It's forbidden to sit on the grass — Prepovedano je sedeti na travi ali Sedenje na travi je prepovedano. Seveda pa so tudi slovnično bolj zapleteni primeri, ki jih je mogoče prevesti le z opisom: She was to come at three o'clock — Bilo je domenjeno, da pride ob treh (možno tudi: Imela je priti ob treh). Nas seveda najbolj zanimata prvi dve možnosti — hatera je primernejša? Ali se Slovenci ogibamo nedoločnika ali ne? Če sklepamo na podlagi primerjave danih besedil, potem lahko rečemo, da se prevajalci nedoločnika deloma izogibajo. Možnosti za to je precej, saj prevodi pogosto niso dobesedni, ampak le smiselni. Poglejmo na primerih:
You mill have to change the dentist (PG, 23) — Morali boste k drugemu zo-barju (26) (nedoločnik je izpuščen); They must knoro beyond the shadow of doubt that he was here (PG, 90) — Potem pač čisto zagotovo vedo, da je tukaj (86) / Potem morajo brez dvoma vedeti, da je tukaj.
Tu bi torej nedoločnik lahko rabili. Pa poglejmo naslednje primere:
You don't 7vant to be caught — Saj ne želite, da bi vas ujeli / +Saj ne želite biti ujeti; The circumstances do not permit me to help you — Okoliščine mi ne dovoljujejo, da bi ti pomagal / +Okoliščine mi ne dovoljujejo pomagati ti; She asked where to go — Vprašala je, kam naj gre / Vprašala je, kam iti.
Definicije, kdaj rabiti v slovenščini nedoločnik in kdaj ne, po vsem povedanem ne moremo postaviti. Odločitev je vedno odvisna od prevajalca, pomembno vlogo pa ima vsekakor sobesedilo. Za ilustracijo naj bo sledeči podatek: v izvirniku (The Power and the Glory) sem naštela 1158 nedoločnikov, v slovenskem prevodu pa le 607, torej le 52,42% angleškega izvirnika. Ob naklonskih glagolih, ki so najštevilnejša kategorija, pa je bilo v izvirniku 743 nedoločnikov, v prevodu pa 424. Nedoločnik pa bi bilo mogoče rabiti (če bi bili prevodi bolj dobesedni) še v kakih 100 primerih.
Kdaj pa v slovenščini nedoločnik ni mogoč? Zaradi preglednosti ostajam pri istih kategorijah, ki sem jih omenjala na začetku.
1.	Pri kategoriji naklonskih izrazov nedoločniku v angleščini normalno ustreza nedoločnik v slovenščini. Velikokrat imamo dve možnosti — nedoločnik ali odvisnik, in le redko nedoločnik res ni mogoč:
It is not my fault to be late again — Ni moja krivda, da sem spet pozna; 1 insist that he shall do it — Vztrajam pri tem, da to naredi.
2.	Med glagoli, ki izražajo duševna stanja in procese je nekaj takih, ki jim ne sledi nedoločnik: pričakovati (to expect), zanesti se (to trust), obžalovati (to regret), — (to prefer) (glej kategorije, tč. 3) in hrepeneti (to long):
The children longed to see their mother again — Otroci so hrepeneli po materi.
3.	Med povedki, ki izražajo osebno mnenje, je v slovenščini brez nedoločnika naslednji:
It is certain to start raining — Gotovo je, da bo začelo deževati;
4.	Pri glagolih rekanja je nedoločnik vsaj teoretično skoraj vedno možen, vendar pa dostikrat zveni tuje:
What do you advise me to do? — +Kaj mi svetujete storiti?-, The shopkeeper urged me to buy that hat — +Trgovec me je silil kupiti klobuk; The lecturer inoited Paul to speak — -"-Predavatelj je pooabil Paula govoriti.
Za sledečimi glagoli pa nedoločnika v slovenščini ni mogoče rabiti:
vzpodbuditi (encourage), poučiti (instruct), prositi (request), premamiti (tempt) in svariti (marn).
5.	Za glagoli, ki jim sledi vprašalni prislov ali zaimek, je v slovenščini pogosteje odvisnik kot pa nedoločnik:
Has lie decided mhere to turn the aerial? — Se je odločil, кат bo obrnil anteno?
6.	Za povedki, ki izražajo razpoloženje, v slovenščini ni nedoločnika (glej kategorije, tč. 12).
7.	Od namernih nedoločnikov bi v slovenščini našli le primere kot Give me something to eat — Daj mi kaj jesti.
Primeri kot nameravam / itnatn namen iti sodijo, kot že rečeno, v kategorijo naklonskih izrazov. Pravemu namenskemu nedoločniku pa največkrat ustreza ali slovenski namenilnik ali pa odvisnik:
lie sent me to Spain to learn Spanish — Poslal me je v Španijo, da bi se učil španščine / učit se španščine.
8.	Za glagoli zaznavanja, kot so: gledati/opazovat i (match),
opaziti (notice), (po)gledati (look), poslušati (listen-to), slovenščina ne rabi nedoločnika. Glagolsko dejanje izrazimo z odvisnikom:
/ matched him bite his nails — Gledal sem ga, kako si je grizel nohte; Did you notice his voice tremble? — Ali si opazil, da se mu trese glas?; She mas looking the children play — Gledala je otroke, kako se igrajo."
9.	Za faznima glagoloma nehati (to stop) in nadaljevati (to
continue) angleščina lahko rabi nedoločnik. Zveza glagola to stop in nedoločnika sodi že v kategorijo namenskega nedoločnika. V tem primeru v slovenščini ne rabimo nedoločnika: She stopped to breathe — Ustavila se je, da bi zajela sapo. Vztrajanje v dejanju pa Slovenci opisujemo ali pa izražamo z velelnikom in prislovi: Nadaljuj s pletenjem = Dalje pleti.18
10.	Za pridevniki prvi (the first), drugi (the second), zadnji (the last), ter za presežniki v slovenščini rabimo nedoločnik le pogovorno:
17	V nekaterih primerih je to vendarle možno; prim. Toporišič, Skj 3, 1967: Slišala sem ptičko peti, Videla sem ga bežati proti koči, Pozabil je biti žalosten.
18	Jože Toporišič: Skj 3, str. 162.
lie is the first to eat and the last to work — Proi je, ko se jé, in zadnji, ko se dela — pog. Proi je za jest in zadnji za delat.
Knjižni jezik seveda take oblike ne dovoljuje. Namesto tega lahko rabimo odvisnik, samostalnik (Prvi je pri jedi in zadnji pri delu), lahko pa tudi kar osebno glagolsko obliko: He is the first to come and the last to go — Proi pride in zadnji odide.™
11.	Pretekli nedoločnik je posebnost angleščine. Navadno ga v slovenščino prevajamo kar z odvisnim stavkom: I hoped to have seen you — Upal sem, da te bom videl. Pretekli nedoločnik v zvezi z glagoli, ki izražajo namen (nameravam — I intend, I mean, 1 plan) je mogoče v slovenščini nadomestiti z navadnim nedoločnikom: I intended to have asked you — Nameraval sem te bil vprašati. Podobno je s preteklim nedoločnikom za naklonskimi glagoli might, could, should, ought. Tudi tu je pretekli nedoločnik možno prevesti s slovenskim nedoločnikom. Zlasti pri prvih dveh je odvisno od sobesedila, za kakšno možnost se bomo odločili: He could have killed you — Lahko bi te bil ubil ali Mogel bi te bil ubiti.
12.	Za nedoločnik v frazah ni posebnih pravil. Prevajajo se precej prosto, in je nedoločnik lahko prav naključen: He let fall,an obvious hint — Jasno je dal razumeti.
V nasprotju s primeri, ko se v slovenščini angleški nedoločnik ne prevaja z nedoločnikom,20 so primeri, ko obstaja nedoločnik v slovenščini, v angleščini pa je treba rabiti drugo glagolsko obliko:
a)	Slovenščina lahko rabi nedoločnik namesto velelni-k a , angleščina pa le izjemoma: Ne kričati! — Do not sliout; Ne kaditi! — Do not smoke ali No smoking!; Vstati! — Get up!
b)	V slovenščini se da izraziti pretekli čas z nedoločnikom. Znan je Prešernov stavek: To videti, drugi so vsi ostrmeli... (Ko so to videli, so drugi...). Angleščina tega ne pozna, pa tudi moderna slovenščina ne več v tej obliki. Še vedno pa je to možno tedaj, ko v
19	Priin. o tej rabi pri Toporišiču, Skj. 3, 1967, str. 163: »V primerih ko za izraža namenjenost česa za kaj, nas za ne moti preveč: To je za na zid : ^o je za pribiti = to se pribije.
20	Toporišič v Zakaj ne po slovensko, 1969, str. 197, navaja med primeri, ko se angleški nedoločnik v slovenščino ne prevaja z nedoločnikom. naslednje enote: He promised to write me. I wish you to do it. I hope to go to Ljubljana. I prefer to go by train. I expect to see him. He showed me how to open the door. There is nothing to do but wait till he comes. He is known to be honest. He did it to help me. They came in quickly, so as not to wake the children. She is to return tomorrow. She said that I wasn't to leave the house. 1 was glad to meet him. It is hot to drink. I am old enough to be your father. If you are so stupid as to lend him your car, you must...
čustveni poudarjenosti izpustimo fazni glagol: Mirno sem ga vprašal, kaj počne v prostem času, on pa nadme, pa opiti in krilili z rokami.21
c) Slovenščina pozna nedoločnik tudi za faznima glagoloma nehati, končati, v angleščini pa je za glagoloma to stop in to finish glagolnik: Nekaj jokati — Stop crying; Nehal je slikati portret — He finished paiting the portrait.
č) Slovenščina lahko rabi nedoločnik tudi brezosebno : slišati je govorice; čuti je glasove; opaziti je bilo temne postave; nadejati se je stroge kazni; pričakovati je uspeh/upati je na uspeh.
Zanimivo je, da se v slovenščini pogosto pojavlja nedoločnik kot nadomestilo za angleške izraze, ki jih ni mogoče dobesedno prevesti:
You don't sound afraid — Nič ni slišati, da bi vas bilo strah; He mas probably liable to suspension — Verjetno bi ga morali zato suspendirati; He was also the first when any play acting mas afoot — Vendar je bil tudi zmeraj prvi, kadar so hoteli kaj zaigrati.
Ob vsem tem pa se pojavlja vprašanje, kaj je s stališča stila bolje — rabiti nedoločnik ali se ga izogibati? Y nekaterih primerih se zdi, da bi se bilo nedoločniku bolje izogniti. To velja zlasti za naklonska glagola moči in smeti. V slovenščini je mogoče rabiti opisno obliko morem videti = lahko vidim, smem priti = lahko pridem. To velja za trdilne in vprašalne stavke, v nikalnih pa to ni mogoče. Vendar je za izbiro enega ali drugega odločilna situacija. Obliki z nedoločnikom sta bolj intenzivni kot opisni.
Tudi nedoločnik v zvezi z glagolom dati v pomenu »pustiti«, ki ga omenjata še slovnica štirih avtorjev in Jesenovec v^svoji razpravi, vsaj v pripovednih stavkih ne zveni več sodobno. Bolj običajno je namesto tega rabiti kar glagol pustiti, medtem ko se v velelniku dati sliši zlasti pogovorno.
Naslednji problem predstavljajo fazni glagoli. Kaj je bolje — Začel je peti ali Zapel je? Zdi se, da je izbira med tema dvema možnostma bolj stvar osebnega okusa kot pa jezikovno vprašanje. V Gradišnikovem prevodu2 sem našla oboje. Stavke kot He began to sing pogosto prevaja z Zapel je, po drugi strani pa stavke kot She cried prevaja s faznim glagolom in nedoločnikom — Začela je jokati. — Kar se tiče rabe nedoločnika namesto velelnika, je znano, da je tako velevanje brezosebno in se že zato nedoločniku raje ognemo. Prav tako se bomo izogibali nedo-določniku namesto preteklika, ker je ta raba starinska. Tudi brezosebne rabe nedoločnika (slišati je ...) ne srečamo preveč pogosto; oblika zveni literarno. Samostojna raba nedoločnika v vzklikih, vprašanjih ali na-
21 Jože Toporišič: Skj 3, str. 162.
mesto glagolnika pu je dokaj običajna tako v pogovornem kot v zbornem jeziku.
Iz vsega navedenega torej sledi, da je nedoločnik oblika, ki je, razen naštetih izjem, popolnoma enakovredna osebnim glagolskim oblikam in se ga zato ni potrebno ogibati.
Na koncu poglejmo še v razpredelnici, za katerimi glagoli oz. povedki je mogoče v slovenščini rabiti nedoločnik (za primerjavo navajam vzporedno ustrezne angleške izraze). Če je izraz v oklepaju, pomeni, da za njim ni mogoče rabiti nedoločnika. Preglednica je napravljena na podlagi naših primerov.
bojim se — I am afraid čas je — it is tirne (čutim) — I feel čudno je — it is odd čast(no) je — it is an honour dovoljeno je — it is allowed,
it is permitted dolžnost mi je — it is my duty (domnevam) ■— I suppose dovolim — I allom/permitt/let (gledam) — I look (hrepenim) — 1 long (gotovo je) — it is certain izdaja(lsko) je — it is treason (izgleda, videti je) — it seems,
it appears imam pravico — I have the right (jezi me) — it makes ine angry,
it infuriates me koristno je — it is useful laliko je — it is easy lepo je — it is nice,
it is beautiful morem (lahko) — I can,
I am able to mogel sem/bi — I could moram — I must/have to/am, is are ... +nedol., 1 am supposed to, I am expected to moral bi — I should/ought mogoče je — it is possible moja stvar je — it is my business (mamim, skušam) — 1 tempt (mislim) — I think nima smisla — it is no use ni dobro — it is no good ni prijetno — it is not pleasant ni pravično, — it is not right/just (nevzdržno je) — it is intolerable ni moja stvar — it is not my
business ni pošteno — it is not fair
nimam pravice — I have no right nameravam — I intend/mean,
1 have an intention, I am going to (nadaljujem) — I continue neham — I cease neham — (I stop, I finish) narobe je — it is wrong,
it is a mistake nesmiselno je — it is useless nenavadno je — it is extraordinary nevarno je — it is dangerous ne uspem — I fail (na)učim se — 1 learn ne maram — I don't like odločim se — I decide,
I determine obljubim — 1 promise (obžalujem) — I regret (opazim) — 1 notice (osrečuje me) — it makes me happy (osupel sem) — I am astonished,
1 am amazed prepovedano je — it is forbidden potrebno je — it is necessary pripravljen sem — 1 am ready,
1 am prepared prisiljen sem — I am forced pametno je — it is wise,
it is sensible prisilim — I compel prepovem — I forbid (poučim) — I instruct (povabim) — I invite (poslušam) — I listen (pričakujem) — I expect poskusim — I attempt prizadevam si — 1 endeavour,
I struggle pozabim — I forget (prisežem) — 1 swear poskusim — I try prijetno je — it is pleasant (razočaran sem) — I am disappointed
(raje bi) — I would rather
I would sooner svetujem, — I advise +silim — I urge (svarim) — I warn slišim — I hear splača se — it pays (strinjam se) — I agree +spomnim se — I remember (smatram) — 1 consider smem — I may/am allowed to,
težko je — it is difficult
ukažem — 1 order
(upam) — 1 hope
uspem — I manage
učim — I teach
upam si — 1 dare
(verjamem) — I believe
(veseli me) — it makes me happy
(vzpodbudim) — I encourage
(vesel sem) — I am glad,
I can, I might sramujem se — 1 am ashamed treba mi je — I need
I am happy (zahtevam) — I rccpiest začnem — I begin/start/commence želim — I wish/want/ I have a wish
РЕЗЮМЕ
В начале статьи автор перечисляет работы по словенском и английском языкознанию, обсуждающие инфинитив в словенском и английском языках. Потом следует более детальное изложение результатов первых сравнительных исследований инфинитива в обоих языках. Отправным пунктом исследования служит английский язык. В статье рассмотренны следующие инфинитивные употребления: А — инфинитив в сочетании с глаголом, Б — инфинитив в сочетании с прилагательным, В — независимый инфинитив, Г —• инфинитив в фразах.
Каждая из упомянутых категорий потом еще детальнее расчленена. К группе А примыкают инфинитивы, находящиеся за: 1) модальными словами, 2) личными формами глагола быть, 3) глаголами, обозначающими психические состояния и процессы, 4) выражениями собственного мнения, 5) глаголами, за которыми следует вопросительное местоимение или наречие, 6) глаголами говорения, 7) фазными глаголами, 8) глаголами чувства, 9) сказуемыми, выражающими настроения, 10) глаголом «going to», 11) глаголами «scem» и «appear» (videti je). Кроме того в статье обсуждаются и инфинитив, независимый от времени, лица и наклонения, и целевой инфинитив. К группе Б примыкают инфинитивы, следующие за: 1) словами «the first» и «the last», 2) за превосходной степенью, и 3) за прилагательными эмоций. Группа В — инфинитивы: 1) во восклицаниях, 2) за вопросительными словами, 3) на месте повелительного наклонения. К группе Г примыкают инфинитивы в сочетаниях с выражениями «you had better», «I would rather» и некоторыми другими.
Автор статьи приводит и инфинитив перфекта (Perfect Infinitive) и указывает на его отсуствие в словенском языке. Существует несколько возможностей передачи инфинитива перфекта в словенском переводе — чаще всего употребляются простой инфинитив и подчиненное предложение.
Среди упомянутых категорий от особого интереса категории, которые являются более или менее новыми в словенистике. Таких категорий только три: 1) инфинитивы после глаголов, обозначающих психические состояния и процессы, 2) инфинитивы за глаголами говорения, и 3) за сочетанием глагола с вопросительным местоимением или наречием.
Иногда существует несколько возможностей перевести английское предложение с инфинитивом на словенский язык, главным образом посредством
инфинитива или подчиненного предложения. Подчиненное предложение появляется сравнительно очень часто, с другой стороны встречается в словенском тексте инфинитив там, где в подлиннике употреблена личная форма глагола или неинфинитивная конструкция.
В конце статьи автор указывает на параллельность и непараллельность в употреблении инфинитива в обоих языках и на случаи, когда в словенском языке нельзя употреблять инфинитив.
UDK 886.3.09:001.8 Janko Kos
Filozofska fakulteta, Ljubljana
POZITIVIZEM V LITERARNI VEDI
Do kakšne mere t. i. pozitivistična literarna veda s konca 19. in začetka 20. stoletja ustreza bistvenim načelom pozitivizma? Na to vprašanje poskuša odgovoriti analiza nekaterih značilnih tekstov A. Comta, II. Taina, W. Schererja in I. Prijatelja, nato pa prihaja do teze, da je duhovna osnova te literarne vede psevdopozitivizem, ki v svojem zapletenem ustroju spaja najbolj heterogene sestavine; te ostajajo večidel daleč od ideala prave poziti-vistične znanosti.
Literary scholarship as pursued towards the end of the 19th and at the beginning of the 20ieth century is customarily designated as positivistic. The present paper raises a question concerning this label. The analysis of some typical texts by A. Comte, H. Taine, W. Scherer, and I. Prijatelj leads to the thesis that the spiritual foundation of this particular type of literary scholarship is in fact a pseudo-positivism which in its complex set-up brings together most heterogenuous elements — for the most part far from the ideal of genuine positivistic science.
Zdi se, da v sodobni literarni vedi spet oživlja vprašanje o tem, kaj pomeni pozitivizem v območju literarnih raziskav. Kaj je pozitivizem v literarni vedi in kaj ni? Razlog za takšno spraševanje je preširoka, poljubna, preveč publicistična raba pojma, saj z njim najpogosteje razumemo vsakršno »faktografijo«, se pravi vsako empirično raziskovanje in argumentiranje, podprto s podatki, dejstvi in dokumentarnim gradivom, kot ga terjajo zlasti bibliografika, biografika, tekstna kritika. Toda zoper takšno rabo pojma govori že dejstvo, da je Auguste Comte iz bistva svojega pozitivističnega nauka odklanjal vsako čezmerno kopičenje dejstev, ki ni podlaga za višjo znanstveno dejavnost. Pa tudi iz položaja same literarne vede postaja zmeraj bolj jasno, da zbiranje bibliografskega, biografskega in tekstnokritičnega gradiva za rekonstrukcijo slovstvenih besedil samo na sebi še ne more veljati za poziti-vistično, ker je vse to pač nujna predpostavka tudi za tiste pristope k literaturi, ki so vse prej kot pozitivistični, na primer za fenomenološkega, duliovnozgodovinskega ali pa marksističnega. Da filološke na- » tančnosti ni mogoče enačiti s pozitivizmom, ni več tako redko spoznanje teoretikov, ki se načelno ukvarjajo s cilji in metodami literarne vede — na primer Erwin Leibfried, ki si je v delu Kritische Wissenschaft vom Text zastavil vprašanje, »kaj pozitivizem ni«, in odgovoril nanj s tezo, da ga vsekakor ni enačiti s filološko pripravo gradiva; pozitivizem je šele posebno metafizično stališče, ki se skriva za takšno filološko dejavnost ali pa se opira na njene rezultate.1
Leibfried si v nadaljevanju svojega dela jemlje za primer tipičnega pozitivizma v literarni vedi Wilhelma Schererja in njegovo delo Poetik
1 Ermin Leibfried, Kritische Wissenschaft vom Text, 1970—1972.
(1888). Vendar je celo Manon Maren- Grisebach, ki v svojem pregledu literarnoznanstvenih metod obravnava pozitivizem še z močno standardnimi prijemi, ravno ob Schererju mnenja, da je v njegovih delili najti sestavine, ki pravzaprav niso pozitivistične.2 S tem se pa že odpira vprašanje, ki je važnejše od preprostega enačenja pozitivizma s filo-loškimi disciplinami — vprašanje o tem, koliko je pravega pozitivizma v literarni zgodovini s konca 19. in z začetka 20. stoletja, ki smo jo že dolgo navajeni imenovati pozitivistično, pa ravno spričo njene velike idejne heterogenosti in metodološke eklektičnosti že ne moremo več • mimo pomisleka, ali ni v zvezi z njenimi osnovami veliko primerneje .govoriti o psevdöpozitivizmu. To velja zlasti za nemško in avstrijsko Schererjevo šolo. Njene zasnove so bile seveda v veliki meri odvisne od francoskih zgledov, zlasti od Taina, zato se pomislek o pristnosti ali nepristnosti literarnozgodovinskega pozitivizma s konca 19. stoletja nehote razširi še v to smer. Kakšne so globlje duhovne osnove Tainovega umetnostnega in zlasti literarnega zgodovinopisja? Ali jih sploh lahko imenujemo pozitivizem v pravem pomenu besede, ali pa se že pri Tainu začenja eklektičnost, ki je ni mogoče imenovati drugače kot psevdo-pozitivistično? Razmišljanje v to smer ni odločilno samo za sodbo o pozitivizmu v evropski literarni vedi, ampak tudi za boljše razumevanje pozitivistične literarne zgodovine na Slovenskem. Ivan Prijatelj in France Kidrič že dolgo veljata za njena glavna predstavnika, delo obeh je tako tesno povezano s tokovi nemške, francoske ali pa ruske literarne vede s konca 19. stoletja, da se vprašanje o pozitivizmu ali psevdo-pozitivizmu v tej vedi nujno prenese na tla slovenske literarne zgodovine. Ali so prva poglavja v Prijateljevem delu Janko Kersnik, njega delo in doba, ki so po splošno sprejeti sodbi najbližja tainizmu in bodo tudi v tej razpravi uporabljena kot primer slovenskega literarnozgodovinskega pozitivizma, zares pozitivistična v smislu načel, ki jih je formuliral že Comte, neopozitivizem pa zaostril in dognal do konca, ali pa so s Tainom vred samo primer psevdopozitivizma, katerega duhovni ustroj je potrebno šele natančno raziskati, da bi njegova prava podoba postala zares jasna?
S pojmom neopozitivizma se seveda odpira že tretji sklop vprašanj, ki je za sodobnost najvažnejši, a ga v okviru te razprave lahko samo nakažemo. Neopozitivizem je po svojem bistvu modernejša oblika pozitivizma in hkrati ena najbolj razširjenih filozofij sodobnega sveta; njegov vpliv na literarno vedo je izjemno močan, vendar zaradi svoje tesne prepletenosti z mnogimi težnjami sodobne znanosti težko določljiv. Slutimo njegovo intenzivno navzočnost v tako pomembnih smereh literarne vede 20. stoletja, hot so ruska formalistična šola, strukturalna poetika v številnih različicah ali pa raziskave na matematičnih, informacijskih in kibernetičnih podlagah; vendar smo še daleč od tega, da bi natančno prepoznali, kaj je v teh tohovih pozitivističnega, kaj pa sestavni del
2 Manon Maren-Grisebach, Methoden der Literaturwissenschaft, 1970. Vendar je potrebno pripomniti, da večina podobnih del sodi o tej problematiki, zlasti o Schererju, še precej tradicionalno, npr. zbornik Methodendiskussion, 1972, ali pa Leo Pollmann, Literaturwissenschaft und Methode, 1971.
skupnega in splošno veljavnega znanstvenega razvoja. Kljub temu se ravno v analizi teh tokov skriva končni odgovor na vprašanje, kuj je s pozitivizmom v literarni vedi, kakšni so njegovi bistveni cilji in motivi, pa tudi, kako je znanosti koristen in s čim jo omejuje ali celo usmerja v zagate.
Za izhodišče v problematiko je bolj od vsega drugega nujno spoznanje, kaj je bil v polpretekli literarni vedi pravi pozitivizem in kaj psevdopozitivističen eklekticizem, ki je sprejel od pozitivizma nekatere sestavine ali pa samo zunanjo podobo. Za iztočnico v raziskavo, kaj je v literarni vedi pozitivizem in kaj ni, je seveda potrebno sprejeti splošno, v območju filozofije utemeljeno tezo, da pozitivizma nikakor ni enačiti ' z empirizmom ali senzualizmom, pa tudi ne zgolj s fenomenalizmom; vse to so z agnosticizmom vred samo sestavine za nastanek pozitivistične doktrine, ki jih šele spaja v posebno celoto, to pa na podlagi razvoja novoveške filozofije od Descartesa in Bacona naprej; o pravem pozitivizmu govorimo lahko šele z D'Alembertom in Humom za 18. stoletje, s Cointom za 19. in nato z neopozitivizmom za 20. stoletje.3 S sociološkega in marksističnega stališča bi tej splošni tezi lahko dodali, da je vznik pozitivizma posredno v zvezi z nastankom družbenoekonomskih struktur moderne meščanske družbe. Za določitev pozitivizma v literarni vedi takšna splošna, filozofska ali sociološka teza seveda ne zadostuje; iz nje se sicer dâ sklepati, da biografika, bibliografika, tekstna kritika in vsa-' kršna fnktografska dokumentarnost v literarnih raziskavah same na sebi nikakor še niso pozitivizem, ampak samo takrat, kadar se iz posebnih metafizičnih predpostavk celostno povežejo z agnosticizmom in fenomenalizmom v perspektivo, ki jo je z vseli mogočih plati potrebno prepoznati za pozitivistično. Da bi z gotovostjo dognali, kaj je bistveno za pozitivizem v literarni vedi, je zato potrebno poseči v metafizične in gnoseološke osnove pozitivizma, kot jib najdemo zlasti pri Comtu, nato jih pa primerjati s konkretnimi oblikami literarne^vede pri Tainu, Sclie-rerju ali Prijatelju. Šele po tej poti si lahko obetamo več jasnosti glede vprašanja, kako in v katerih oblikah se bistvo pozitivizma uveljavlja v literarni vedi in kaj je pri tem zanj najznačilnejše.
Čeprav se je neopozitivizem 20. stoletja v nekaterih točkah bistveno odmaknil od Comta, so Cointova načela še zmeraj osrednjega pomena ne le za presojo pozitivizma v literarni vedi 19. stoletja, ampak osvetljujejo posredno tudi neopozitivistične težnje v novejši literarni zgodovini in teoriji. Comte se sain seveda ni nikoli teoretično ali praktično ukvarjal s kako umetnostno vedo, literarne raziskave niso bile in niti niso mogle stati v središču njegove pozornosti, saj so bile v Franciji tega časa z Villemainom in Sainte-Beuvom šele na svojem znanstvenem začetku. Vendar je iz celote Comtovega sistema mogoče rekonstruirati mesto, ki bi ga literarna veda po logiki samega pozitivizma utegnila dobiti v sklopu drugih znanosti; od tod se da sklepati, kako naj se po pozitivističnih načelih takšna veda oblikuje v znanost. Za te vrste rekonstrukcijo, ki seveda ne more biti dokončna, ampak ostaja v mnogih
3 Prim. Das Fischer Lexikon, Philosophie, 1958, geslo Positivismus.
stvareh odprta, se zdijo važne zlasti Comtove ideje o bistvu znanosti, o fundainentalnili in deskriptivnih znanostih, o psihologiji in zgodovini, nazadnje pa še o bistvu in smislu spoznavanja sploh.4
• Iz Comtove teorije o bistvu spoznavnega procesa je razvidno, da človeški razum res s pridom lahko spoznava samo tisto, kar mu je zunanje; kar mu je dano kot zunanji predmet v obliki zaznave, opazovanja in eksperimenta, kar je v tej obliki opisljivo ali izmerljivo. Y tako določenem spoznavnem predmetu razumu ni dano prodreti v njegovo skrito bistvo, ker bi bilo kaj takega neupravičena špekulacija o skrivnih silah sveta, ki za človeka praktično ne obstajajo in zanj tudi ne morejo imeti dejanskega pomena; predmetnost lahko spoznava samo po stvarnih učinkih na svoj obstoj, samo takšno spoznavanje ima zanj smisel, kar pomeni, da je spoznavanje lahko samo utilitarno* vsakršno spoznanje zaradi spoznanja v klasičnem smislu pa nepotrebno, če že ne nemogoče. S stališča literarne vede, njenih možnosti in nemožnosti so v Comtovi spoznavni teoriji pomembni zlasti njegov antipsihologizem, agnosticizem* in utilitarizem. Iz teh se da sklepati, da je po Comtu vsakršno znanstveno spoznavanje literarnih tekstov že a priori omejeno. Comtov antipsihologizem, iz katerega logično sledi teza o nemožnosti psihologije kot znanosti, ugotavlja, da človeška zavest s svojimi »notranjimi«, se pravi čisto subjektivnimi doživljaji ne more postati predmet pravega spoznanja, ker mora biti predmet, če naj bo spoznavanje zares objektivno, "zunaj spoznavnega subjekta, ločen od njega, postavljen nasproti v zaznavi, izmerljivi ali številčno določljivi obliki; duh sam sebi ne more postati predmet, ker bi se s tem podvojil v subjekt in objekt, to pa je nekaj nemogočega. Po Comtu torej človeku ni dano, da bi iz sebe, intuitivno, z zaznavanjem in opazovanjem, beleženjem in opisovanjem svojih »notranjih« doživljajev gradil objektivno znanstveno spoznanje; • gradivo spoznanja so lahko samo zunanje zaznave, tj. zaznave nečesa, kar je duhu, razumu, zavesti res zunanje. Na literarnih tekstih bi s stališča takšnih načel sodilo v območje pozitivnega spoznanja samo tisto, kar je na njih zares na zunaj zaznavno, izmerljivo ali številčno izra-čunljivo, se pravi snovne prvine in sklopi, pa še tiste plasti stila, metrike in kompozicije, ki se dajo zajeti v mrežo zunanjih razmerij. Vse, kar to presega — na primer duhovno osmišljena motivika, ideje, povezovanje snovnih elementov v višje sklope, zveze med vsebino in formo, nazadnje pa še strukture, ki zajemajo in oblikujejo kak tekst kot globinsko celoto — ostaja a priori zunaj znanstvenega spoznanja. K možnim predmetom takšnega spoznavanja bi nazadnje morali prišteti še zveze, ki lahko pojasnijo genezo literarnega dela, na primer zveze dela z avtorjem, njegovo biografijo in psihologijo, okoljem, dobo in tradicijo. Toda v tej
4 Za razumevanje Comtove misli je važno predvsem delo H. Gouliiera, La jeunesse d'Auguste Comte et la formation du positivisme, 1933, 1936, 1941. Ker pa dostopna literatura nikjer ne govori o Comtovem razmerju do literarne vede, se je analiza v tej razpravi morala opreti zgolj na Comtove spise, od katerih je upoštevala zlasti dela njegovega prvega obdobja do 1845 (Opuscules de philosophie sociale, 1819—1829, izdano skupaj 1883, Cours de philosophie positive, 1830—1842, Discours sur l'esprit positif, 1844).
smeri se iz zornega kota Comtovega pozitivizma postavlja raziskavi dvoje načelnih ovir — najprej nevarnost, da bi zašla v psihologiziranje na osnovi subjektivnih doživljajev, in drugič dvom, ali iskanje takšnih zvez sploh lahko pride do zakonov, ki so po Comtu edini pravi cilj znanosti; toda o tem se da reči kaj več šele ob Comtovem pojmovanju zakonov. Že zdaj pa je jasno, da je s stališča Comtovega agnosticizma spoznavanje literarnega dela omejeno s predpostavko, da celostne in globinske značilnosti literarnih besedil že a priori ne morejo postati spoznaven predmet; o tem, da bi literarna veda lahko na svojem predmetu spoznala kaj zares »bistvenega«, ne more biti govora, saj bi jo takšna težnja zavajala v subjektivno intuicijo; poleg tega pa je že predpostavka, da v literarnem delu obstaja še kaj drugega razen zunanje zaznavnih elementov snovi, stila ali metrike, sama na sebi metafizična.
♦ In končno bi Comtov ideal strogo utilitarnega spoznanja terjal, da je literarna veda znanstvena samo toliko, kolikor ima koristen pomen po načelu »savoir pour prévoir, prévoir pour prévenir« s ciljem izboljšati človekov stvarni položaj; takšnemu namenu bi na primer ustregla, če bi pomagala sproti ugotavljati socialne učinke literarnih del, omogočala njihovo ustrezno funkcioniranje v družbi in distribucijo ali pa čisto praktično uravnavala njihovo načrtno proizvajanje. Meje, ki jih zastavljajo literarni vedi nekatera Comtova načela, kažejo torej na to, da bi jim najbolj ustrezala literarna voda v podobi literarne sociologije, ki bi bila empirično deskriptivna in hkrati socialno funkcionalna, ali pa kot literarna tehnologija, ki bi v tehnični obliki reševala problem proizvajanja literarnih tekstov, seveda z mislijo na ustrezne socialne učinke.5
To tezo o možnostih literarne vede v okviru Comtovega pozitivizma potrjuje njegov nauk o bistvu znanosti, o zakonih in o klasifikaciji znanstvenih panog. Po Comtu naloga znanosti ne more biti odkrivanje nekakšnih globljih metafizičnih bistev, skritih za pojavi, ampak zgolj zvez med temi pojavi. Kadar so te zveze konsiintne, ponavljajoče se v času in prostoru, gre za »zakone«, pri čemer pa Comte izrecno odklanja vsako pomisel, da ti »zakoni« reprezentirajo nekakšne realne sile ali vzroke v samih pojavih, v smislu starih metafizičnih bistev, sil, substanc in vzrokov. Zakoni v pozitivističnem pomenu besede imajo torej zgolj deskriptivert pomen; pojasnjujejo sicer genezo pojavov, toda zgolj tako, da povzemajo razmerja med njimi po sosledici in podobnosti, kar omogoča, da v določenih okoliščinah predvidimo nastajanje, potek in učinke pojavov. Toda za znanost pomembna so takšna razmerja samo takrat, kadar so konstantna, saj je samo v tem primeru zaporednost pojavov predvidljiva; zgolj singularne zveze med pojavi, ki pokažejo, kako nastane čisto individualen pojav, ne morejo postati »zakon«, s tem pa tudi ne znanstveno dejstvo. Za literarno vedo sledi iz takšnega pozi-tivističnega nazora vrsta posledic. Zveze literarnega teksta z avtorjem, njegovo biografijo, okoljem, dobo in tradicijo so zmeraj individualne,
6 Samo od daleč bi se dalo v tej zvezi pomisliti na moderne možnosti gene-riranja literarnih tekstov s pomočjo računalnikov. Ta možnost je morala ostati seveda zunaj obzora Comtovega pozitivizma in njegovih socialnih ciljev. Problem sodi zato že v območje neopozitivističnih konceptov sodobne literarne vede.
obenem pa takšne, da nehote zavajajo v psihologijo, ki ji Comte odreka vsakršen znanstven pomen; torej bi opisovanje takšnih singularnih zvez ne pripeljalo do zakonov, s tem pa tudi ne bi bilo znanstveno v pravem pomenu besede. Odprto ostaja seveda vprašanje, ali se v območju literarnega razvoja vendarle ne da odkriti ponavljajočih se. konstantnih razmerij, na primer v obliki sorazmerja med stopnjo družbenega razvoja in * ustreznimi značilnostmi literarnih oblik, kot je poskušal v ruski literarni vedi dognati A. Veselovski, ali pa v obliki cikličnega razvojnega ritma,* kot ga je hotel v razvoju nemške literature odkriti Scherer. S Comtove-ga stališča bi kaj takega sicer ne bilo nemogoče, vendar ob predpostavki, da so vsi takšni zakoni literarnega razvoja po svojem bistvu splošno sociološki, češ da je zgodovina po svojem bistvu sociologija. Potrditev za to dobimo v Comtovi klasifikaciji posameznih znanosti. Comte najprej razločuje med pravimi znanostmi in pa vmesnimi veščinami, ki po- • sredujejo med teorijo in prakso tako, da dognanja ene ali več znanosti uporabljajo za določeno področje, na primer agrikultura. Vendar teh veščin natančneje ni razložil, ker priznava, da še niso v zadostni obliki razvite; iz razlage je videti, da mu gre za praktičrto tehnologijo posameznih strok; hkrati se da iz nje sklepati, da bi v tej obliki bila mogoča in upravičena tudi posebna literarna tehnologija, ki bi na podlagi vseh mogočih ved od matematike do fiziologije in sociologije služila umetnemu, načrtnemu proizvajanju literarnih tekstov ali pa vsaj racionalnemu usmerjanju in nadzoru njihovega nastanka.
Takšna tehnologija resda še ne bi zmogla biti literarna veda v pravem pomenu besede, saj ne bi imela znanstvenih namenov in kvalifikacij. Vprašanje literarne vede kot znanosti se v sistemu Comtovega pozitivizma odpre šele z njegovo razdelitvijo znanstvenih panog na fundamentals in sekundarne (konkretne ali deskriptivne), pri čemer je samo prvim, med katere šteje matematiko, astronomijo, fiziko, kemijo, biologijo in sociologijo, dano odkrivati zakone; sekundarne znanosti povzemajo dognanja ustreznih fundamentalnih ved in jih prenašajo na ožjo pojavno področje, da bi ga s pomočjo teh dognanj natančno klasificirale, opisale in razložile; primer takšnih sekundarnih znanosti sta zoologija in botanika, ki na svoji področji aplicirata dognanja obče biologije. Na prvi pogled je videti, da je literarna veda kot znanost v tako razčlenjenem sistemu mogoča samo na podlagi sociologije, in sicer kot sekun darna znanost, ki obča sociološka dognanja, zakone in metode prenaša na literarno gradivo. Mogoča bi bila torej kot literarna sociologija, ki s sociološko metodo in s socioloških stališč raziskuje nastajanje, življenje in potrošnjo literature v določeni družbi, ustreznost socialnim organizmom, normam in življenjskim oblikam, s tem pa omogoča tudi načrtno uravnavanje literarne proizvodnje, razširjanje slovstvenih del prek knjigotrških mehanizmov in nazadnje njihovo honsumacijo.
Vse to je seveda samo hipotetična rekonstrukcija položaja in ustroja literarne vede iz predpostavk Comtovega pozitivizma. Comte sam nikoli ni izvedel ustreznega vzorca za literarno znanost; vprašanje je kajpak, ali bi kaj takega v 19. stoletju bilo sploh že mogoče. Vendar ni mogoče tajiti, da osnove pozitivističnega sistema kažejo prav na literarno socio-
logijo kot na edini pravi model znanosti o literaturi. Potrdilo za verjetnost te hipoteze je dejstvo, da mu v 20. stoletju ustreza tip literarne sociologije, kakršno je izdelal Robert Escarpit, tj. empirično funkcionalne sociologije literarne produkcije, distribucije in konsumacije.6
Naj bo rekonstrukcija možnosti, ki jih Cointov pozitivizem daje literarni vedi, še tako nepopolna, je že iz tega očrta dovolj razvidno, da tako imenovana pozitivistična literarna zgodovina s konca 19. in z začetka 20. stoletja le deloma ustreza pozitivističnim načelom; namesto pravega pozitivizma najdemo v nji psevdopozitivizem, eklektično mešanico pozitivističnih načel z naravoslovnim materializmom 19. stoletja ali pa s starejšimi filozofskimi tokovi, ki so s Comtovega stališča izrazito metafizični in torej nezdružljivi z novo, pozitivno vsebino znanstvenega spoznanja. To velja zlasti za Taina in tainizem. Kljub razmeroma bogati literaturi o Tainovem duhovnem razvoju še zmeraj manjka analiza predpostavk, iz katerih je razvil filozofijo umetnosti, pa tudi literarno zgodovino in teorijo, kolikor se je z obema konkretno ukvarjal.7 Vendar se da iz analize Tainovili del, ki segajo v to območje — zlasti njegove Zgodovine angleške književnosti (Histoire de la littérature anglaise), Filozofije umetnosti (Philosophie de l'art), študij o Balzacu, Racinu in drugih — dovolj prepričljivo zastaviti tezo, da je v primerjavi s Comtom Tainov pozitivizem samo delen* njegova filozofija umetnosti in literature pa eklektična, saj spaja v sebi empirizem in senzualizem 18. stoletja, Comtov in Millov pozitivizem, Heglovo metafiziko duha, naravoslovni materializem 19. stoletja, pa še močne prvine romantične psihologije, estetike in historiografije, da ne govorimo o usedlinah klasičnih metafizičnih sistemov, zlasti Aristotelovega in Spinozovega. Vse to je razlog, da Tainova literarna veda ni pozitivistična v smislu Comtovega pozitivizma, ampak po svojih predpostavkah, ciljih in postopkih eklektična, to pa je prek Taina ostalo značilno 4udi za nemško in ne nazadnje za slovensko literarno zgodovino z začetka 20. stoletja; v tej se nadaljuje izročilo psevdopozitivizma, kot ga je započel Taine.
5	tega stališča je potrebno opozoriti vsaj na bistvene značilnosti Tainove zasnove literarne vede, kot jih lahko razberemo iz primerjave s Comtovim pozitivizmom.
Prva značilnost je ta, da je Taine izšel iz Sainte-Beuva, ki je razumel literaturo vseskozi kot pričevanje ali dokument o avtorju, njegovi osebnosti, psihologiji in jo zato vključeval v biografski prikaz osebnosti. Gre za biografizem in psihologizem, ki izhajata še iz romantičnega pojmovanja literature — literarno delo je izraz avtorjeve subjektivnosti, pravzaprav ogledalo njegovega duha, kot je formuliral med prvimi Friedrich
6	R. Escarpit je zamisel za takšno literarno sociologijo razložil v delu Sociologie de la littérature (1958). Tu najdemo potrdilo, da Escarpit dosledno razvija zamisel literarne vede v okviru Comtovih pozitivističnih predpostavk, in sicer v njegovi tezi, da se z literarno sociologijo postavlja ob stran literarne zgodovine, ki je subjektivna, znanstvena panoga, ki s pomočjo induktivnih postopkov in s strogo empiričnim gradivom prihaja do objektivnih spoznanj.
7	Za splošno analizo Tainove miselnosti gl. André Cresson, Hippolyte Taine, sa vie, son oeuvre avec un exposé de sa philosophie, 1951. Vendar se Cresson ne spušča v analizo problemov, ki so važni za to razpravo.
Schlegel; na dnu takšnega pojmovanja se skriva romantični kult umetniške osebnosti in ustvarjalne subjektivnosti. Zveza takšnega biogra-fizma in psihologizma z romantiko je pri Sainte-Beuvu še močno opazna, saj je izšel iz romantike in je tudi pozneje, ko se je od nje odvrnil, ohranil njeno temeljno spodbudo za metodo svoje literarne kritike in zgodovine; postal je psiholog avtorja, njegove individualnosti in temperamenta, resda s stališča »realistične« psihologije, vendar še zmeraj iz romantičnega kulta avtorske subjektivnsti, ki da je izjemna forma duha in zato vredna pozornosti kritika ali zgodovinarja. Med Sainte-Beuvoni in Tainom je resda prišlo do spora prav ob vprašanju, ali naj se literarna veda posveča zgolj psihologiji posameznika — kot je mislil Sainte-Beuve — ali pa predvsem občemu, kar je terjal Taine. Kljub temu tudi Taine nadaljuje program romantičnega psihologizma* čeprav na širši in višji ravni; tudi njega zanima literatura vseskozi samo kot dokument o »živem« človeku, bodisi posamezniku ali pa skupinskem, kolektivnem človeku v podobi »duha« kake dobe, sloja, naroda in rase. Literatura mu je zmeraj izraz in najboljše pričevanje o stanju duha, čustvovanja,' morale in nravi. Zato Taine literarna dela dojema zmeraj kot podobo določenega duhovnega stanja, subjektivnosti, duha, ki odkriva opazovalcu svojo posebno, enkratno, slikovito in barvito naravo; zato se umetnostna oziroma literarna veda Tainu redoma sprevrača v opazovanje ljudi in njihovega duha v določeni zgodovinski dobi, to pa v obliki živih, slikovitih, esejistično impresionističnih impresij njihove subjektivnosti. Tainovi opisi kažejo romantično sposobnost podoživljanja, pravzaprav domišljijskega oživljanja preteklih subjektivnih stanj, kot da so nekaj realnega in še zmeraj dosegljivega. Takšno stališče seveda ni v nobeni zvezi s Comtovim pozitivizmom, saj Comta prejšnje stopnje v razvoju človeškega duha zanimajo zgolj kot predstopnje pozitivne znanosti, ne pa kot nekaj organskega, kar je potrebno psihološko doživeti in oživljati.
To pa je že posledica druge značilnosti, ki Taina prav tako bistveno odmika od pozitivizma, zadeva pa pojmovanje zgodovine. Zgodovinski razvoj mu ni enosmeren proces s končnim ciljem kot Comtu ali tudi Heglu, ki šč"Tz razsvetljenstva ohranjata vero v razvoj duha k najvišji možni stopnji — Comte v dokončno realizacijo racionalnega uma kot nosilca pozitivne civilizacije in smotrne socialne organizacije, Hegel v samouresničenje absolutnega duha kot vrnitve absolutne ideje k sebi. Taine takšnega razvoja ne pozna, ker ne prizna svetovnega procesa, ki bi bil smotrn; potek človeške zgodovine mu je iracionalen; kot v naravi nastajajo tudi rase in civilizacije organsko, se razvijajo in umirajo, zato so nam lahko predmet za doživljanje, ki zaznava na njih predvsem slikovito, barvito, včasih dramatično pojavnost. To pa pomeni, da bistvo Tainovega pogleda na umetnost in literaturo, bodisi kot na tvorbo posameznikov ali pa dobe in celih narodov, ostaja romantična estetska * kontemplacija. Takšna veda seveda ne more biti orodje za utilitarno dejavnost, kot terja Comte, ampak ostaja pri klasičnem, aristotelovskem idealu znanosti kot spoznanja zaradi samega spoznanja. Če bi hoteli seči prav v osnove Tainovega odnosa do umetnosti, bi morali še opozoriti, da
je njegov nazor o svetu zakoreninjen v metafiziki Spinoze in Hegla, svet se mu mimo vseh zunanjih pridevkov pozitivizma in naravoslovnega materialižma kaže še zmeraj kot ena sama celota, prepojena z du- • hovno energijo, se pravi iz skrivnega panteizma in panteističnega kavzalnega determinizma, ki terja in omogoča kontemplacijo takšne organske celotnosti. Y nasprotju s Comtom, ki je podobno kot Feuerbach ali pa mladi Marx takšno metafiziko že zavrgel in celoto sveta reduciral na človeka, ki je sam sebi najvišje, »veliko« bitje, stoji Taine še na metafizičnem stališču, to pa se lepo sklada z njegovim romantično estetskim odnosom do zgodovine in umetnosti — realnost mu je predmet, v katerega naj se človeški duh vživlja, da bi s tem doživel sebe kot subjektivni pol svetovne celote, s tem pa občutil tudi svojo včlenjenost v obči determinizem, se pravi v totaliteto.
Taine sicer pogosto — na primer v predgovorih za svoje Eseje iz kritike in zgodovine — za Comtom ponavlja, da nam zgodovinska vedaj omogoča predvidevati dogodke in s tem vplivati na mehanizme stvarnega sveta, vendar je glede tega previden zlasti na umetnostnem področju, kjer mu je bolj kot Comtovo predvidevanje po navadi važen t estetski pogled na zgodovino, ki navezuje na romantično subjektivistični model historizma — zgodovina je podoba za duha, ki za svoje kontem-plativno uživanje odkriva njeno mnogovrstnost, slikovitost in organično enkratnost; zgodovina mu je v tem smislu subjektivna predstava.
Za posebno značilnega se v primerjavi med Comtovim pozitivizmom in Tainovim tipom literarne vede izkaže problem zgodovinske vede kot I znanosti. Za Comta zgodovina sploh ni samostojna znanost, možna je samo kot sociologija, ki s pomočjo zgodovinske metode primerja zaporedna stanja v razvoju človeškega duha in socialne organizacije, s tem pa prihaja do zgodovinskih zakonov, ki so po svojem bistvu sociološki. Nasprotno je za Taina zgodovina samostojna v da, ki odkriva svoje lastne zakone, pri tem pa ni povezana s sociologijo, ampak s psihologijo, ki je Comte nikoli ni priznaval za pravo znanost. Taine vidi nalogo zgodovine v odkrivanju psiholoških sil, teženj, nagnjenj, ki oblikujejo podobo kake rase, naroda, obdobja; pri tem ji s pridom služijo zlasti dokumenti v obliki umetniških del. Po Tainu jih znanstvenik raziskuje s pomočjo opazovanja, toda takšno opazovanje je seveda samo posebna oblika psihološke introspekcije, ki jo je Comte s takšno vnemo odklanjal. Ko Taine razpravlja o grškem kiparstvu, nizozemskem slikarstvu ali pa o Balzacu, opazuje predvsem lastne doživljaje ob umetniških tvorbah; , lastna psihološka stanja so mu gradivo za spoznavanje psiholoških stanj v umetnosti in literaturi, se pravi za spoznavanje duha kake rase, naroda ali dobe. V nasprotju s Comtom stoji Taine vseskozi na stališču »psihologije«, pravi predmet zgodovine in sploh humanističnih ved mu je »duh«. S svojim psihologizmom stopa v nasprotje s slehernim pravim pozitivizmom, zlasti s Comtovim, ki vidi možni predmet znanosti samo v zunanjem svetu, duh ali razum mu ostaja zunaj znanstvenega spoznanja.
Vendar se bistveni razloček med Comtovim pozitivizmom in Tainovo literarno vedo odkrije šele ob pojmovanju zakonov. Tudi za Taina je
obče v obliki zakona pravi predmet znanosti, ne pa posamezno, kot ga je poskušal zajeti v svojo literarno kritiko in zgodovino Sainte-Beuve. Toda Comtov pojem zakona je agnostično deskriptiven, saj vidi v njem samo konstantna razmerja, ki ne povedo ničesar o bistvu ali globljih vzrokih za pojavi; Tainu so zakoni znotraj pojavov, nekakšne sile, ki pojave povzročajo, jili oblikujejo kot notranja forma in sila — na primer zakon rase, ki je pravzaprav »duh« rase, tako da od znotraj prežema njene tvorbe in jim daje poseben, za raso značilen ustroj. Po vsem tem se v Tainovem pojmu zakona skriva še aristotelovski princip forme (energije, entelehije), vendar prenesen na novoveški pojem duha in subjektivnosti. V večini primerov se Tainov pojem zakona razkrije kot zakon duha, podobno kot pri Heglu; s Comtovega stališča razlaga pojave torej se s pomočjo abstraktnih metafizičnih bitnosti, ki nimajo opravka s pravo znanstveno razlago.
Zdaj že ni več mogoče tajiti, da se v Tainovi zasnovi literarne vede skriva eklektičen sinkretizem, ki se ga pozitivizem drži po vrhu, pod njim pa se skrivajo odločilnejše idejne silnice. Od teh je najprej opazna bližina naravoslovnega mäterializma, saj Taine ob pozitivističnem sklicevanju na kemijo, fiziologijo in zlasti botaniko zgodovinske pojave ves v čas vzporeja z naravnimi in jih poskuša determinirati s snovnimi dejavniki — z okoljem, klimo, telesno konstitucijo, hrano, z bojem z naravo, češ da vse to odločilno oblikuje človeka; s tem se mu seveda poziti-vistični ideal deskripcije zvez med pojavi spreminja v kavzalni determi-nizem po načelih naravoslovnega materializma. Toda ta se Tainu zaradi še globljih vplivov Aristotelove, Spinozove in Heglove metafizike sproti sprevrača v kavzalni determinizem duhovnega tipa, tako da imamo navsezadnje opravka s pravim historičnim idealizmom,*kar je Tainu oponesla že marksistična kritika v 19. stoletju.8 Da je takšna presoja prava, najbolje dokazuje Tainova teorija o treh determinantah, ki po njegovem odločilno sodelujejo v nastanku tipičnih lastnosti kakega umetniškega dela, tj. o rasi, okolju in zgodovinskem trenutku!9 Na videz so te determinante materialne sile, toda ob mnogih Tainovili primerih se izkaže, da je tisto, kar je v teh silah zares aktivno, duhovne narave; pod raso razume Taine dejansko »duha« rase, ki ga sicer od zunaj usmerjajo in spreminjajo judi geografske in klimatske razmere, a je od vsega začetka vendarle že dan kot apriorna duhovna sila; pod okoljem je sicer resda zajeto tudi klimatsko, topografsko in geografsko okolje, vendar spadajo vanj še politični, socialni in religiozni pojavi, vse to pa po Tainovi lastni logiki spet ni nekaj snovnega, ampak prav tako duhovno kot rasa — ko okolje oblikuje raso, pravzaprav duh na različnih prevojnih stopnjah učinkuje sam nase in na svoje tvorbe; in končno tudi
8 Za marksistično kritiko Tainovega historičnega idealizma je važen zlasti spis G. V. Plehanooa Prispevek k vprašanju o razvoju monističnega pogleda na zgodovino (slovenski prevod 1951).
° Taine je svojo teorijo treh determinant razložil na več mestih, najjasneje in najbolj sistematično v uvodu k Zgodovini angleške literature, manj strnjeno in jasno v Filozofiji umetnosti. Analiza v tej razpravi se naslanja na prvi tekst.
zgodovinski trenutek, pod katerim razume Taine odvisnost kakega umetniškega dela od predhodne tradicije, ni kaj drugega kot posebna tvorba duha, saj je tudi ta tradicija*duhovne narave. Tako se na dnu Tainove zasnove umetnostne in literarne vede pokaže poseben tip duhovne zgodovine, nastale po vzoru Heglove, vendar brez njegove racionalnosti, saj se je samorazvoj Heglovega duha pri Tainu spremenil v iracionalno razvijanje različnih, med sabo neodvisnih rasnih, miljejskih in zgodovinsko duhovnih sil, kar je v skladu z iracionalnostjo Tainove ideje o zgodovini.
Če se že v Tainovi teoriji umetnostne in literarne vede njegov pozitivizem kaže kot eklektičen spoj pozitivizma z naravoslovnim materia-lizmom in historičnim idealizmom, pa še z nekaterimi bistvenimi predpostavkami evropske metafizike od Aristotela do Hegla, se to še v skraj-nejši obliki razkrije v njegovi literarnozgodovinski praksi. Y tej stopijo v ozadje nekatere splošne ideje Tainovega historičnega idealizma, ki jih že teoretično ni docela pojasnil, v ospredje se pa pomakne perspektiva romantične historiografije, njena estetska kontemplacija in zlasti psilio-logizem, oprt na kult umetnika in umetniške subjektivnosti sploh. Značilen primer za to je Tainov znameniti esej o Balzacu (1858). Primerjava s Tainovo teorijo kaže, da Balzaca ne pojasnjuje niti iz duha rase niti iz njegovega mesta v razvoju tradicije; okolje je zoženo na nekatere značilnosti Pariza in pariškega življenja, medtem ko o socialnih, političnih in časovnih sestavinah okolja skoraj ni sledu. Pač pa je študija zgrajena na predpostavki, da je Balzacovo literarno delo izraz njegove osebnosti, duha, značaja, temperamenta in mišljenja; Balzacova osebnost je vzrok, njegovo delo posledica. Gre za kavzalno zvezo, ki seveda ni zakon niti v Comtovem niti v Tainovem lastnem smislu, saj ne predstavlja konstantnega razmerja pa tudi ne determinante, ki bi imela pomen naravne sile in bi se dala preveriti z naravoslovno metodologijo. Taine ve o Balzacovi osebnosti največ iz njegovega literarnega dela, o vzroku sklepa torej iz posledice, kar je seveda neznanstveno. Razprava se torej giblje na ravni individualnega psihologizma, njen namen je odkriti, kako se Balzacova empirična psihologija pojavlja v podobah njegovega literarnega dela. Ta psihologija je seveda hipotetična konstrukcija, ki se ne da verificirati; njen smisel je doživetje Balzaca kot edinstvene, močne, slikovite subjektivnosti. Tainov odnos do nje je sicer na videz realističen, saj je v ničemer ne idealizira, toda v svojem jedru vendarle skriva romantičen občutek za barvitost in slikovitost »notranjega« sveta izredne osebnosti; gre mu za romantično estetsko kontem-placijo subjektivnega sveta. Temu primerno je tudi Tainov pristop h gradivu izrazito doživljajski, biografske podatke in sestavine Balza-covega dela oživlja z introspekcijo, na ravni esejističnega subjektivizma.
Opisane lastnosti so zadosten razlog, da tainizma ne po teoriji ne po» praktični izvedbi ni mogoče imeti za pravi pozitivizem, pač pa za psev-| dopozitivizem, ki je s svojimi metafizičnimi predpostavkami, s svojim nihanjem med naravoslovnim materializmom in historičnim idealizmom, predvsem pa s psihologizmom, oprtim še na romantični subjektivizem, precej daleč od načel Comtovega pozitivizma in od možnosti, ki jih ta načela odmerjajo literarni vedi. To pa ne velja samo za Taina, ampak
bolj ali manj za vso evropsko pozitivistično literarno zgodovino s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki pridevek pozitivistična zasluži samo pogojno, dejansko pa ji je temelj psevdopozitivizem.
Wilhelm Scherer s šolo, ki je v svojem času za več desetletij obvladala nemško in tudi avstrijsko literarno vedo, z vplivi pa segla v sosedne dežele, med drugim tudi v nastajanje slovenske literarne zgodovine, je najboljši primer, kako se pod pozitivističnim videzom skriva lieterogena mešanica sestavin, ki so samo na videz združene v skladno celoto.10 O tem pričuje že geneza teli prvin, saj se je Scherer oblikoval predvsem iz izročila nemške filologije, kar je njegovo šolo močno usmerilo v biografiko, bibliografiko in tekstno kritiko, nato pa še iz Herderja in Goetheja oziroma iz njunega organicizma; tem vplivom so se pridružile prvine nacionalizma in liberalizma 19. stoletja, in nazadnje še spodbude pozitivizma in naravoslovnega materializma od Comta, Milla in Taina do Buckla. Y svoji teoriji literarne vede Scherer niha med spodbudami, iz katerih je izšel; kot pri Tainu se tudi pri njem pozitivizem neprestano sprevrača v naravoslovni materializem ali v historični idealizem, vselej pa v smeri psihologizma. Ko je leta 1865 ocenjeval Hettnerjevo Liter ai urge schichte des 18. Jahrhunderis, je za glavno historično kategorijo označil kavzalnost, vendar je ni opredelil v smislu Comtovega konstantnega razmerja, ampak kot motivacijo v psihološkem smislu; s tem je ostal bližji Tainovi psihologiji rase, okolja in zgodovinskega trenutka, pa vendar tako, da je psihološke zveze razumel predvsem individualno psihološho.11 Na mesto občih oblik duha (rase, naroda, obdobja) postavlja psihologijo individualnega avtorja, tako da mu ostane pravi predmet literarne vede le še individualna psihologija^~)ru-gače je načela literarne vede zastavil v predgovoru k spisu Zur Geschichte der deutschen Sprache, saj v njem terja, da je potrebno s stališča kavzalnega determinizma, po vzoru naravoslovnih ved raziskovati duhovne sile, ki usmerjajo razvoj, to pa zato, da bi jih obvladali v korist nacionalne politike; vse to je blizu Comtu, toda tako, da prenaša njegov utilitarni model znanosti v območje liberalnega nacionalizma s konca 19. stoletja.12 Podobno se je v članku Die neue Generation v duhu Com-tovili načel izrekel za agnosticizem, češ da se mora spoznavanje omejiti na ugotavljanje dejstev, te je pa treba izvesti na učinkujoče sile, ki se pojavljajo kot zakon; toda že tu Schererjev pojem zakona iz čistega pozitivizma podobno kot pri Tainu zaniha v smer naravoslovnega materializma ali celo klasične metafizike.13 Posebno značilna za Schererjev psevdopozitivizem je njegova znamenita formula o treh silnicah v raziskavi kakega avtorja —• »Ererbtes, Erlerntes, Erlebtes« (podedovano,
10	O Schererju in formiranju njegovih literaruozgodovinskih nazorov podrobno razpravlja Peter Salm v knjigi Drei Richtungen der Literaturwissenschaft (Scherer, Walzel, Staiger), 1970. Vendar se ne spušča v obravnavano problematiko.
11	Schererjeva kritika Hettnerja je ponovno objavljena v zborniku V. Zine-gač, Methoden der deutschen Literaturwissenschaft, 1971.
12	Wilhelm Scherer, Zur Geschichte der deutschen Sprache, 1868.
13	Schererjev članek Die neue Generation je bil ponovno objavljen v Zmcga-čevein zborniku.
naučeno, doživeto); po tej formuli je potrebno slehernega pisca raziskati najprej glede na podedovane lastnosti družine in rodu, nato iz njegove vzgoje, razgledanosti in najrazličnejših vplivov, in nazadnje s pomočjo njegovih doživljajev, življenja in subjektivnosti. Na videz spominja formula na Tainovo trojico rase, okolja in momenta, vendar so to zares splošne psihološke* determinante, ki veljajo za najširše zgodovinske komplekse narodov, družb ali dob, zato so zakoni v smislu občega; nasprotno pa Schererjeva formula velja za posameznika in za individualno psihologijo. Namesto splošnih kavzalnih zvez ji ostajajo samo še posamezne, singularne in s tem naključne kavzalne zveze, ki se ne dajo empirično preveriti, pa tudi ne deduktivno izkazati kot nujne. S tem izginjajo iz literarne vede zakoni v pravem smislu, ostaja ji samo deskripcija sin-gularnih psiholoških zvez med delom" in njegovim avtorjem, med posameznimi teksti in posameznimi doživljaji avtorjeve osebnosti oziroma njegovo biografijo; ti so resda postavljeni v širši kulturni, socialni ali politični okvir, toda ta jim je od zunaj dodan, saj individualnega duha po tej metodi iz takšnega okvira ni mogoče izvesti.
Schererjeva praksa je v skladu s heterogenostjo njegovega načelnega programa, pri tem pa vendarle tudi v nji prevlada biografski psiho-iogizem. Samo izjemoma je poskušal najti konstantna razmerja v Com-tovem smislu kot osnovo za zakoniti literarni razvoj, na primer s teorijo o cikličnem razvoju nemške literature, ki da vsakih šeststo let doživlja vzpone in padce, kar omogoča čisto v Comtovem duhu predvidevati prihodnji razvoj.14 Vendar ostaja dvomljivo, ali je takšna ciklična zakonitost sploh primerljiva s konstantnimi razmerji Comtovega tipa ali pa gre tudi zdaj za iracionalne sile, ki jih je mogoče opravičiti samo s stališča naravoslovnega materializma ali pa tradicionalne metafizike. Sicer pa Scherer v svoji literarnozgodovinski praksi, zlasti v osrednjem delu Geschichte der deutschen Literatur uporablja večidel biografsko psihološko naracijo v smislu načel, na katerih je^zasnoval Goethe avto-biografijo Dichtung und Wahrheit. Zato sledi avtorjevi biografiji, rekonstruira njegove doživljaje, interpretira biografska dejstva; hkrati mu literarna dela služijo kot dokument, nastal iz doživljajev, prav zato pa z njihovo pomočjo razložljiv. Podobno kot pri Tainu, vendar na pretežno individualni ravni, se tudi zdaj literarna veda oblikuje iz romantično psihologističnega podoživijanja velike osebnosti; temu se pri Schererju pridružuje upoštevanje njenega nacionalnega pomena; od tod upravičenost teze, da je Schererjev vidik nastal iz spojitve romantičnega subjektivizma in pa liberalnega nacionalizma 19. stoletja.
Ob Schererju se ustroj tako imenovane pozitivistične literarne vede s konca 19. in začetka 20. stoletja znova razkrije kot psevdopozitivizem, v katerem je pravega pozitivizma v smislu Comta malo, več pa pred-pozitivističnih sestavin; mednje je potrebno šteti zlasti prevladujoči biografski psihologizem,' ki se je pri Tainu pojavljal sicer tudi kot širša psihologija rase, naroda, družbe in obdobja, a se že pri njem, še bolj pa pri njegovih naslednikih zožil na biografski psihologizem individua.
14 Scherer je svojo teorijo razložil predvsem na začetku svojega glavnega dela Geschichte der deutschen Literatur, 1883.
S svojim psiliologizmom, zlasti pa z njegovo redukcijo na individualno psihologijo na introspcktivno opisovanje doživljajev ob avtorjevi biografiji in njegovih delili, je takšna veda seveda docela zunaj pozitivi-stičnih načel o bistvu znanosti, saj ne išče zahonov v smislu konstantnih razmerij, pač pa ostaja na ravni psihološke neracije ali pa biografske, bibliografske in tekstnokritične faktografije, kar že po Comtu ne more veljati za znanost.
Ustroj takšnega psevdopozitivizma je morda naj nazorneje viden v programu Schererjeve šole, kot ga je Erich Schmidt formuliral v nastopnem dunajskem predavanju leta 1880,'7Fege und Ziele der deutschen Literaturgeschichte.15 Natančna analiza programa kaže, da je nastal iz spoja vsaj treh raznorodnih sestavin — najprej iz filološkili disciplin," zlasti biografike, bibliografike in tekstne kritike, ki se jim pridružujeta še deskriptivna metrika in stilistika, kot tistih temeljnih disciplin, ki naj dajo literarni vedi trdno faktografsko podlago in izhodišče, zato jim pripada v njenem okviru razmeroma veliko delovno področje; nato psihologizenf z iskanjem kavzalnih zvez med literarnimi deli in osebnostjo avtorja po Schcrerjevi formuli podedovanega, priučenega in doživljenega, deloma pa tudi z iskanjem nadindividualnih psiholoških tvorb, kot je plemenski ali narodni duh, kar je v zvezi s Tainovo psihologijo »rase« — ta psihologizem je torej povezan z moralnimi in nacionalnimi vidiki, s tem pa aktualistično, ideološko obarvan; in nazadnje je manj važna sestavina tega programa še pozitivistično iskanje konstantnih razmerij v razvoju literarnih pojavov — podobno kot je Scherer iskal v zgodovini nemške literature cikličen ritem za vsakih šeststo let, išče Schmidt zakonito menjavanje »moških« in »ženskih« obdobij, toda tudi tu se pravi pozitivizem sprevrača v naravoslovni materializem, razen tega pa je najmanj značilen del programa. In tako prevladujeta v njem prvi dve komponenti — filološka akribija in pa individualni psihologizem, hi se uveljavlja v obliki biografsko subjektivistične deskripcije in podoživljajoče naracije. Tak psihologizem se v tem programu postavlja v ohvir nacionalnih premis? vrednost literarne osebnosti in njenega dela mu je določena tudi s pomenom, ki ji gre s stališča narodnega »duha«. Romantične doživljajske kategorije se s tem vraščajo v realnopolitično ideologijo nacionalizma s konca 19. stoletja.
Schererjeva šola in z njo Schmidtov program sta bila posredno ali neposredno pomembna za nastajanje slovenske literarne vede, zlasti literarne zgodovine, ki je tudi pri nas polagoma obveljala za pozitivistično, čeprav jo je podobno kot v Evropi mogoče označiti kvečjemu s psev-dopozitivizmom. Takšno jo predstavljajo predvsem spisi Ivana prijatelja, Franceta Kidriča, Ivana Grafenauerja, njihovih sodobnikov in naslednikov, saj se ta smer v slovenski literarni vedi nadaljuje vse do današnjega časa. Podobno kot v evropskih različicah istega literarno-zgodovinskega toka je tudi v nji opaziti predvsem močno navezanost na filološke discipline z ene strani, z druge pa biografski psihologizem v
15 Tekst je bil v okrnjeni obliki ponovno objavljen pri K. O. Conradyju, Einführung in die neuere deutsche Literaturwissenschaft, 1966.
službi nacionalne miselnosti. Pozitivističncga ukvarjanja z zakoni, s konstantnimi razmerji in cikličnimi zakonitostmi je tudi v slovenski literarni vedi tega časa zelo malo; in kjer ga je najti, izkazuje enake psevdopozi-tivistične lastnosti kot pri Tainu in Schererju.
Zdaj že klasičen primer takšnih, vsaj na videz pozitivističnih teženj v slovenski literarni vedi je Prijateljevo delo Janko Kersnik, njega delo in doba, predvsem s prvimi poglavji, saj je ta spis v svojem osredju pretežno kulturnopolitičen prikaz dobe na osnovi dokumentov, časnikov in korespondence.10 Toda vsaj z začetnimi poglavji je Prijateljevo delo prav gotovo reprezentativen poskus očrtati avtorja v smislu Tainovih in Schererjevih formul o rasi, okolju, trenutku oziroma podedovanem, priučenem in doživljenem. 2c na prvi pogled je seveda videti, da je Prijateljeva obravnava Kersnikove osebnosti bližja Schererjevi formuli, kar pomeni, da tudi Prijatelju pri razbiranju dejavnikov, ki so oblikovali Kersnika, ne gre za splošne zakone v smislu Tainovih na videz naravoslovno materialističnih, v bistvu pa historično idealističnih determinant, se pravi za psihologijo naroda, družbe ali zgodovinskega razvoja v najširšem smislu, ampak zgolj za silnice, iz katerih naj se pojasni individualna psihologija, ne da bi se dale empirično ali deduktivno preverjati.
Prijatelj si je za prvo silnico izbral »pokrajino«, to pa tako, da v obliki impresionističnega orisa postavlja pred bralca naravno, krajinsko in zgodovinsko okolje od Domžal do Lukovice. Vendar ne samo zato, ker bi se ob njem dala razbirati motivika Kersnikovih povesti in njihova scenerija, ampak da bi iz pokrajine kavzalno izvêdel pisateljevo individualno psihologijo. To dela tako, da psihologijo realnega, »živega« avtorja enači s psihologijo pripovedovalca v njegovih delih. *Na osnovi takšne predpostavke ugotavlja najprej »duhovno« vsebino krajinskega okolja: »Splošni značaj Kersnikove pokrajine je veselo-ljubek.« Nato pa sklepa: »To je pokrajina, ki se je v nji formiral duh Janka Kersnika. Paralela med splošnimi potezami tega miljeja in zunanjim obrazom duševne organizacije pisatelja je tako očevidna, da se človeku nehote vsiljuje pod pero.«
Današnjemu bralcu jc seveda na prvi pogled jasno, da je Prijateljeva psihološka avtopsija Kersnikovega krajinskega okolja zgolj subjektiven doživljaj, postavljen z introspekcijo in nato projiciran v Kersnikovo osebnost oziroma delo. Na tem mestu so seveda zanimivejši osnovni pojmi, s katerimi si Prijatelj pomaga, in predpostavke, iz katerih izhaja. Ti pojmi so »duh« in »duševna organizacija«, predpostavka pa, da se »duh«) formira v »zunanjem svetu«, oziroma da obstaja med obojim paralel-nost. S tem se odpira vprašanje, ali je torej »duh« posledica zunanjega okolja ali pa gre med njima za paralelnost v pravem pomenu besede, in zlasti, od kod vzporednost med avtorjevim duhom in pokrajino, v kateri se je rodil in zrasel. Prav v teh stvareh je Prijatelj nejasen ali negotov; sam govori o vzporednosti, kar bi kazalo, da stoji podobno kot Taine na stališču psihofizičnega,paralelizma, kot da se ne more odločiti niti za
10 loan Prijatelj, Janko Kersnik njega delo in doba, 1910—1914. Za oznako tega dela je treba primerjati še uvod A. Slodnjaka v izdajo Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave, 1952.
idealistično niti za materialistično razlago. Sicer pa najbrž opisanega razmerja med »duhom« pokrajine in pa pisateljevo subjektivnostjo ne jemlje znanstveno preveč natančno, kaj šele da bi si ga filozofsko pojasnil, her mu gre pač za esejistično sporočanje vtisov ob obojem, za psiho-logiziranje in introspekcijo. S tem se seveda Prijateljev psihologizem še bolj odmilca v smer subjektivistične kontemplacije individualnega, čeprav načelno še zmeraj v okviru psihologije hrajinshega ali plemenskega »duha«, na katerega je kazal že Schmidtov program.
Drugo poglavje Prijateljeve monografije z naslovom »Dom in rod« ustreza bolj hot Tainovi teoriji rase Schererjevemu pojmu podedovanega, saj tudi Prijatelju ne gre za rasne ali narodne občosti, pač pa za indidualn<> psihologijo oseb, ki šele kot vsota ustvarjajo posebno družinsko psihologijo; ta naj bi bila iztočnica za individualno posebnost Kersnikovega duha. Poglavje vsebuje razishavo Kersnikovih prednikov, to pa tako, da jih prek njihove zunanje biografije psihološho karakteri-zira. Način označevanja je razviden iz Prijateljevega sklepa: »V Kersnikovi krvi so se torej blagodejno mešali najrazličnejši elementi: uglajeni aristokratizem saksonskih plemičev Höffernov in krepka volja slovenskega inteligenta s kmetov drja. Burgerja, oblagodarjena z duševno gibčnostjo njegove žene Italijanke na eni strani, na drugi pa naravoljubna idealnost sinu Prešernove ožje domovine profesorja Kersnika, čigar žena je bila zopet iz dežele, kjer je doma gracija in živahnost, iz — Italije. Pridenimo zraven še prirodni milje, v haterem je vzrastel Kersnik, in jasen nam bo oni lahkotni, fini, elegantni in čustveno navdahnjeni duh, ki sestavlja duševno fiziognomijo našega pisatelja.« Če odštejemo zunanje sestavine, ki kažejo na naravoslovni materializem s poudarjanjem fiziologije, je Prijateljeva obravnavi »dednosti« vseskozi psihologistična na ravni shematične nacionalne in socialne psihologije, hi se ne opira na stvarno empirično gradivo, ampak uporablja splošne krilatice, topose in klišeje (v krvi, duševna gibčnost, naravoljubna idealnost, gracija, volja ipd.). Čeprav poskuša determinirati po kavzalnih načelih, ne pride do jasnega determinizma; z rodom in oholjem samo pojasnjuje pisateljevo psiho, ne da bi jo zares izvedel iz fiziologije ali zunanje empirije. Podobno hot Taine in Scherer stoji tudi Prijatelj na stališču psihofizičnega! parelelizma; izvor vseh svojih stvaritev je »duh« sam, ki se po neraz-j ložljivih zahonih giblje vzporedno z zunanjim svetom. Namesto s pravim pozitivizmom imamo spet opravka s psihologizmom, ki poteka še iz romantičnega subjektivizma, predvsem seveda iz predpostavke, da je literarno delo izraz, ogledalo, podoba avtorjeve duševnosti; od tod tudi Prijatelju postopek psihološhe naracije, ki s pomočjo biografije obnavlja pisateljeva duševna stanja; dokumenti so takšni metodi samo vzmet za psihologistične orise in za doživljajsho pripoved o nastajanju literarnih del. Ta postopeh je po Prijatelju prevzel in ohranil dobršen del slovenske literarne zgodovine do novejših časov.
S tem se pa razpravljanje o pozitivizmu v literarni vedi že dohončno izteha v dvoje splošnejših ugotovitev, od katerih zadeva prva njegovo slovensko usodo, druga pa sega v najširši evropski okvir. Tudi slovenska literarna zgodovina, ki velja že nekaj desetletij za pozitivistično, je po
svojem bistvu del tistega psevdopozitivizma, ki je bolj v nasprotju koi pa skladno z načeli Comtove doktrine poskušal iz romantičnega subjek-tivizma ustvariti literarno vedo v obliki individualne psihologije umetnika in njegovega dela; takšen biografski psihologizem je cepil na liberalno idejo narodnega duha, ki da je vsota največjih umetniških osebnosti. Vse to pa je samo ponovno potrdilo za splošno tezo, da se pozitivizem v literarni vedi s konca 19. in z začetka 20. stoletja ne samo pri Slovencih, ampak tudi v Evropi ni uveljavil po svojih pristnih načelih. Njegovo pravo uresničenje predstavlja najbrž šele literarna sociologija, kakršno je v zadnjih desetletjih izoblikovala zlasti francoska literarna veda. Toda v tem stoletju se je stari pozitivizem Comtovega tipa že tudi bistveno spremenil in se prelevil v neopozitivizem, ki mu v literarni vedi ustrezajo čisto nove, odločilne, za bistvo pozitivizma še veliko značil-ncjše težnje. Te pa so za usodo sodobne literarne vede tako pomembne, da terjajo posebno raziskavo in obravnavo.
РЕЗЮМЕ
Исходным положением статьи является констатация, что литературоведение в большинстве случаев подразумевает под понятием «позитивизм» фактографию биографического, библиографического или текстологического типа и что такое понимание проблематично, так как уже О. Конт полагал, что такая фактография противоречит идеалам науки; кроме того современные теоретики указывают на необходимость установления позитивизма в литературоведении в более существенном плане литературоведения, т. е. в плане его метафизических предпосылок. На вопрос, что такое позитивизм в литературоведении, статья пытается ответить помощью анализа и сопоставления позитивистской системы Конта, философии искусства Тэна, истории литературы Шерера и программы его школы, наконец и репрезентативного примера словенской истории литературы — монографии И. Приятеля о Я. Керснике. Рассматривая Конта, статья приходит к выводу, что из его учения о сути науки, о законах и классификации научных дисциплин следует, что литературоведение не может существовать как фундаментальная наука, самостоятельно открывающая законы своей области; литературоведение как наука невозможна и на основании психологизма, так как Конт не принимает ни одной из форм субъективного и интроспективного подхода; итак, возможно с позитивистской точки зрения представить себе литературоведение лишь как секундарную науку на базе социологии, т. е. как эмпиричную литературоведческую социологию, какую пытался сформировать в 20-м веке между прочими и Р. Эскарпи. В сопоставлении с Контом показывается литературно-историческая и эстетическо-теоретическая система И. Тэна как псевдопозитивизм, уходящий от принципов Конта со своим психологизмом, традиционным пониманием законов и с историческим идеализмом, особенно заметным в его теории трех детерминант. Содержание и метод его истории литературы сближают Тэна с романтичным субъективизмом, культом художества, созерцанием цивилизации и духовного творчества прошедшего, с иррациональной романтичной философией истории, что все по
своему характеру предпозитивисткое или даже противоречит основным принципам позитивистской системы. Обозначение эклектичности можно с еще более полным правом употреблять в связи с литературно-историческим направлением, которому положил начало в Германии и Австрии В. Шерер со своей школой; и в его учении присоединяются элементы позитивизма и естествоведческого матеариализма психологизму, который здесь уже ограничился в рамках индивидуальной психологии и потерял амбиции открывать общие законы развития искусства. Это направление вполне оформилось в программе школы Шерера, которую разработал Е. Шмидт; он поставил литературоведение в границы филологической дисциплины и биографического психологизма, опертого на идеологию либерального национализма; таким образом он очень отдалился от подлинных принципов позитивизма. Из учений Тэна, школы Шерера и современного русского литературоведения произошла косвенным путем в начале 20-го века и словенская история литературы — ее лучший представитель И. Приятель обосновал свою монографию о Я. Керснике на таких же эклектических духовных основах; вместо позитивистской теории законов он следует биографическому психологизму, субъективной интроспекции и методу психологически восприимчивой нарации. Вместо настоящего позитивизма таким образом встречается в европейском и словенском литературоведении конца 19-го и начала 20-го вв. прежде всего псевдопозитивизм. Литературоведение, вполне отвечающее позитивистским принципам, появляется только в 20-м веке с возникновением эмпирической социологии литературы и особенно с возникновением тех направлений в литературоведении, которые получают свои инспирации от неопозитивизма и которым мы в статье еще не посвятили нашего внимания.
OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO
TUJE GLASOVNE PRVINE V SLOVENSKEM SLOVARJU TUJK*
Verbinčev Slovar tujk je prvič izšel leta 1968. Napisal ga je neslavist, ki je »/g/loboko hvaležnost /.../ dolžan /.../ Janezu Gradišniku za nesebično pomoč, predvsem za skrben pregled zajetnega rokopisa pred tiskom in številne dragocene popravke in nasvete«. Z jezikoslovne strani je avtor našel »vso podporo« pri Avguštinu Pirnatu, ki mu je pomagal pri redakciji rokopisa, Franc Pipan pa mu je rokopis lektoriral.
V uvodu slovarja je zapisano, da je v slovarju skoraj 30 000 gesel. Pri izbiri gesel se je avtor »oziral predvsem na to, katere tujke se v praksi /.../ bolj ali manj rabijo«. Ta gesla so pač tujke, zlasti iz zahodnoevropskega kulturnega območja. Poleg tega je avtor v slovar zajel še »citate in širše naravoslovne, filozofske ipd. pojme, npr. tipa Kampf ums Dasein«. Sklepati torej smemo, da tujke niso gesla kot že omenjeni Kampf ums Dasein, poleg tega pa zvemo, »da včasih ni prave meje med tujko in izposojenko«. Zvemo še za »tujke v preprostem govoru, ki se spreminjajo po naših glasovnih zakonih«, npr. dohtar.
Za našo temo so važne naslednje kritične pripombe k Verbinčevemu pisanju o tujkah.1
1. Verbinc ni zadostno definiral osnovne enote svojega slovarja, tj. tega, kaj naj bi tujka bila in kaj ne. Svoje pojmovanje tujke opira na Breznikovo izročilo, ki pa ga je kot subjektivistično treba zavreči.2 Neizčiščenost besede tujka je slovarju prineslo nejasnost v tem smislu, Tla ne loči tujk od citatnih besed3 in citatov (prim, beatnik -a /.../ angl. proti centrum gravitatis /.../ lat., oboje obravnavano kot citatno, a je beatnik gotovo tujka, kar dokazuje že varianta bitnik v slovarju samem). Tu bomo delali s pojmom prevzeto in citatno. Prevzeta beseda je ali tujka, kadar v čemerkoli še ni prilagojena domačim besedam, ali v pisavi, ali v izgovoru ali v oblikoslovju (imenujemo jo
* France Verbinc, Slovar tujk, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1970.
1	Ta del je narejen po razširjeni pisni in ustni formulaciji Jožeta Toporišiča iz maja 1974.
2	Prim, članek J. Toporišiča, Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika, SRL XX.
3	Prva določna definicija pojma citatne besede je v sestavku Nekaj stališč k odprtim pravopisnim in pravorečnim problemom (J iS 1968, 185) J. Toporišiča, nadalje v Toporišičeoem članku Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v SSKJ 1 (SRL 1971, 65). Prim, tudi odgovor Jakoba Riglerja, H kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ (SRL 1971, 452). Tu je dodano, da o statusu citutnosti besede odloča poleg pregibanja tudi stopnja vraščenosti besede v slovenski jezik z razširjenostjo in frekvenco uporabe. To je pomembno za tiste prevzete prislove, ki jih kljub temu, da niso pregibni, lahko smatramo za na pol citatne.
lahko tudi na pol citat na; ta izraz je zlasti primeren za tuja lastna imena; v nadaljnji obravnavi bo uporabljen ta izraz) ali pa sposojenka, kadar je popolnoma prilagojena slovenskemu jezikovnemu ustroju (taka beseda je npr. sputnik, pa tudi lastna imena kot Kristus ipd.). Citatne besede niso sprejete v slovenski jezik, ampak le v slovensko besedilo, ohranjajo pa vse lastnosti izvornega jezika (npr. darovi naše almae matris).
2.	Kdaj je prvotno neslovenska beseda (ali besedna zveza) tujka, tj. del slovenskega slovarja, kdaj pa samo del kakega besedila? Del obrobnega slovenskega slovarja postane, kakor hitro se pojavi v slovenskem besedilu, pa za pojem, ki ga zaznamuje, še nimamo ustreznega poimenovanja. Svoj status v okviru slovenskega besedišča si utrdi, ko se v besedilu pojavlja večkrat, še bolj, če je krog njenih uporabnikov širok, morda celo vsenaroden (npr, najlon). Če ima prvotno neavtohtona beseda ob vstopu v slovensko besedila v slovenskem jeziku domačo dvojnico, se čuti kot leksikalno citatna, izgovorim pa ne, če v njej ni glasov ali naglasa, različnih od slovenskih. Kot stilna varianta slovenskega slovarja se čuti, če se v slovenskem besedilu pogosteje rabi (kot konkurenca domači besedi). S tem je že v statusu tujke oz. sposojenke. Citatne ostanejo samo tiste besede, ki jih pisci obravnavajo kot take. Teh je sorazmerno malo. Trden status citatnosti imajo le nepregibne besede, pregibne pa le izjemoma, tj. če ohranijo pregibanje v izvirni obliki. (Tako npr. veljata imenovalnika besede gentleman za citatna, če je množina gentlemen, in za na pol citatna, če je množina gentlemani; če pa imamo obliki dientlemen -i, je ta beseda že povsem prilagojena slovenskemu knjižnemu jeziku, torej sposojenka. Na pol citatna so tudi tuja lastna imena, pisana na tuji način, npr. Shakespearja, Mauroisa; podomačena so npr. Kaloin, Čikago itd.)
3.	Tujka teži k statusu sposojenke gotovo tedaj, če je edino poimenovanje za dano predmetnost, sicer pa tedaj, ko je v t. i. strokovnem in zlasti nestrokovnem slovarju. Ze tedaj, ko je zapisana v tuji pisni podobi, si večinoma pridobi domačo izgovorilo podobo, tj. status izgovorne sposojenke, kot edino poimenovanje za dano predmetnost iz pisno strokovnega in zlasti nestrokovnega slovarja pa hoče načeloma imeti tudi slovenskemu avtohtonemu be-sedju enako pisavo.
Y nadaljnji obravnavi se omejujem samo na tiste tuje oz. na pol citatne besede, ki jim je Verbinc v slovarju predpisal neslovenski izgovor. Y Slovarju slovenskega knjižnega jezika je o izgovoru tujk zapisano (§ 177, str. XXIY): »Izgovor tujih in narečnih besed je podan po glasovnem sistemu knjižnega jezika. Če pa velja beseda v tuji pisni podobi za citatno besedo, se lahko izgovarja tudi po glasovnem sistemu jezika, iz katerega je prevzeta.'; - Za na pol citatne besede torej velja, da se izgovarjajo po glasovnem sistemu knjižnega jezika. S tega stališča sem pregledala Slovar tujk in iz njega izpisala vse tiste na pol citatne besede, katerih izgovor ne ustreza temu načelu.4
Najprej pa moram podati kratek pregled slovenskega glasovnega sestaoa.1 v knjižnem jeziku je 8 samoglasniških fonemov, od katerih so naglašeni /i/, /s/,
4	Izpis je stremel po popolnosti, možen pa je tudi kakšen spregled.
5	Slovenski glasovni sestav je povzet po razpravi Jožeta Toporišiča, Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih, morfemskih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika, SRL 1973/2.
/a/, /a/ in /u/ dolgi ali kratki, /e/ in /o/ sta samo dolga, /a/ pa je kratek. Nena-glašeni samoglasniki so samo kratki, e in o sta po kvaliteti široka. Y nezadnjem (ali needinem) zlogu so naglašcni samoglasniki dolgi, le izjemoma v čisto določenih kategorijah kratki. Nevtralna /e/ in /o/ sta pozicijski varianti širokih /e/ in /э/; /e/ se uporablja pred istozložnim /j/, /o/ pa pred istozložnim /v/, tj. [у]. Prosti varianti kratkih /i/ in /u/ sta /I/ in JU/. Varianta osnovnega alofona /a/, tj. [л], pa je živa zlasti v zbornem izgovoru področij z narečno podstavo, ki pozna vokalno redukcijo. Redoma se pojavlja v zadnjem (edinem) naglašenem zlogu ([brAt bra:ta]).
Soglasniki: slovenščina ima 21 osnovnih fonemov: /m/, /n/, /r/, ///, /j/ in /d/ - zvočniki: /p/, /b/, If t, /t/, /d/, /s/, /z/, /c/, /i/, /ž/, /<?/, Idif, /к/, I gl, /h/ - ne-zvočniki. Načeloma imajo le položajne variante. Navajam le tiste, ki pridejo v poštev pri nadaljnji obravnavi: Fonem /n/ ima položajno varianto ki nastopa pred velarnimi soglasniki, ni pa samostojen fonem. Fonem /v/ ima naslednje variante: [v-w-tn-џ] Pred samoglasniki je edina mogoča varianta [о] (voda, siva); [то] nastopa ne za samoglasnikom pred zvenečim soglasnikom (vzeti); |<n] ne za samoglasnikom pred nezvenečim soglasnikom (vsak, predvsem). V počasnem govoru je namesto [/»] in [м| dostikrat [и]. [yl nastopa za samoglasnikom, in sicer na koncu besed ali pred soglasniki (siv, sivkast). Važna je distribucija nezvočnikov. Na koncu besede, kadar prva beseda ni predlog ali predpona, naslednja beseda pa se začenja s samoglasnikom ali zvočnikom, in sploh sredi besede pred nezvenečim nezvočnikom so možni samo nezveneči nezvočniki. — Knjižni jezik nima diftongov.
V Slovarju tujk sem našla 186 na pol citatnih besed,0 katerih izgovor se ne sklada s slovenskim glasovnim sestavom. Največ jih je iz angleščine (129) in iz francoščine (43), iz nemščine je 7 primerov, iz španščine 3, iz italijanščine, švedščine, afrikanščine in norveščine pa po 1 primer. Pregled po posameznih jezikih: iz angleščine so: alderman, badminton, banjo, barman, barrel, bestseller, bluestocking, brandy, Broadway, camp, catchup, chancellor, Charleston, cherry brandy, chesterfield, Commonwealth, computer, country, covercoat, cutaway, dancing, dandy, darling, Davisov..., destroyer, digest, Downing Street, dumping, eagle, earl, Empire, engineering, esquire, explorer, ferryboat, fight, foul, freeholder, gang, garden party, gentleman, gocart, grapefruit, greenhorn, handicap, hansom, happy end, hobby, jazz, jersey, jingo, jobber, joker, knight, knockout, label, landlord, landrover, laser, leader, liftboy, Lloyd, lunch, madison, management, manhattan, match, maxwell, oddfellow, Old Bailey, onestep, out, outsider, Paddy, petticoat, petting, playboy, pop-art, porridge, pound, quiz, raid, railroad, railway, ranger, run, self government, Selfmademan, self service, show, sir, slang, sliding, slum, slump, speedway, spitfire, sportsman, squatter, squire, starfighter, steeplechase, store, stout, supermarket, swing, tailor, taylorizem, teamwork, teenager, thriller, toast, tweed, twill, twist, Wull Street, warp, watercloset, waterproof, wealden, mebster, western, mestinghouse, whig, yankee, yakeeizem, yeoman, yeomanry. — Iz francoščine so: aperçu, arrondissement, Bellevue, brumaire, calcul, camp, cercle, chanson, coiffeur, conférencier,
0 Za kriterij, ali je beseda na pol citatna, sem vzela fleksijo, ki je navedena v slovarju. Obravnavam pa tudi nekaj primerov, ki so v slovarju označeni kot nesklonljivi, vendar mislim, da se že sklanjajo (prim. SSKJ), npr. cherry brandy, grand prix, grape fruit, happy end.
coulomb, curie, Dandin, dauphin, début, dessin, diseur, doyen, écu, enjambement, entrée, entrefilet, entrevue, etuda, fainéant, franglais, frontispice, fructidor, grand prix, grandseigneur, japon, lambris, lotion, menu, nivôse, peugeot, pluviôse, poilu, ravelin, tailleur, teint, ventôse, voyerizem. — Iz nemščine so: blitzkrieg, fiilirer, gauleiter, meistergesang, Reichstag, Schutzbund, spiessbiirger. — Iz španščine so: Dulcinea, estancia, sierra. — Iz italijanščine je: addio, iz šved-ščine angstrom, iz alrikanščine apartheid in iz norveščine skikjôring.
V	uvodu Slovarja tujk (str. 13, poglavje VI) so navedena transkripcijska znamenja, ki so v slovarju uporabljena. Zapisano je: »Pri vseli pojmih in besednih zvezah, ki jili srečujemo v izvirni tuji obliki, je navedena v poševnem oklepaju izreka. Izreka se na splošno naslanja na naš glasovni sestav, vendar so nekateri glasovi drugačni od naših.«7
Uporabljena so znamenja mednarodne fonetične transkripcije. Poleg znamenj, ki so v navadi tudi za zapisovanje fonemov slovenskega knjižnega jezika, je v preglednici nekaj znamenj, ki jih v slovenskem knjižnem jeziku nimamo: ее za široki kratki e (tj. fef), œ za glas med o in e, ö in ii za labiali-zirana sprednjejezična samoglasnika, ft in в za medzobna pripornika. Z vijugo (~) nad samoglasnikom je označen nosnik.
V	preglednici transkripcijskih znamenj je precej napak: /э:/ je v standardni angleščini znak za dolgi ozki o, (v ameriški angleščini res za širokega); angleščina tudi nima fonema /ce/, pač pa /э:./, ki nastopa pred t. i. nemim r; /{?/' v angleščini nastopa tudi sredi besede pred samoglasnikom, npr. singing fslyly/, in pred velari, npr. yankee l'jœrjki:/; v angleščini tudi ni polglasnega r, pač pa je nemi r, (mute r), oziroma vezni r (linking r), ki pa nastopa samo na koncu besede, če se naslednja beseda začne s samoglasnikom.
Verbinc tudi meša pojma poudarek in naglas. V istem stavku ima za naglas uporabljena oba pojma. Nerodno je tudi to, da je mesto naglasa označeno za naglašenim zlogom.
Nikjer tudi ni zapisano, ali gre v slovarju za fonemsko ali fonetično transkripcijo. Pri mojih predlogih je uporabljena fonemska transkripcija.
Neslovenske glasovne prvine v slovarju so naslednje: predsamoglasniški [да], labializirani sprednjejezični samoglasniki, nosni samoglasniki, angleški »nem/« r, [g] kot fonem, medzobniška pripornika /©/ in /S/, /л/ namesto /а/, /э/ namesto /o:/, polglasnik namesto o, e ali a, ali na nepravilnem mestu, napačna distribucija nezvočnikov, /ou/ namesto /o/, /i/ + V namesto Jij/ + V, diftongi.
Po vrsti navajam primere za te neslovenske izgovore; pri vsakem je pripisan izgovor, ki ga predlagam jaz (za nam.). Naglas zaznamujem pred naglašenim zlogom, ker je to bolj praktično.8
1. P r e d s a m o g 1 a s n i š k i [y]: tu gre za besede iz angleščine. Sloyar sicer predpisuje izgovor и + V, vendar je v angleščini na tem mestu frof. Pred samoglasnikom je v knjižni slovenščini možen samo zobnoustnični [d]. Tako so tudi sprejete besede, ki so že povsem podomačene: vikend, tramvaj. Vendar
7	V kolikor pri besedi, ki je v izvirni pisni podobi, ni podan izgovor, sem smatrala, da se beseda izgovarja po pravilih za izgovor slovenskega knjižnega jezika. Zato je npr. obravnavana beseda addio, radio pa ne.
8	V slovarju je pri večnaglasnih besedah zaznamovan samo vodilni naglas, jaz pa zaznamujem vse naglase.
je še v SP 62 mogoče najti primere s predsamoglasniškim [y]: mebster [uébstar], ivestem |iiéstarn] itd. Tako je verjetno dobil Verbinc ta \џ\ razen iz angleškega slovarja tudi iz našega pravopisa.
Primeri: Broadway /Ьгэ-.d'uej/ nam. /'bro:dvej/; Commonwealth /кэ'тэ-пиеЮ/ nam. fka:monvelt/; cutaway /k\'tauei/ nam. f'ka:tavej/; esquire /iskuaia:/, nam. /isk'va:jar/; maxwell /тек'mal j nam. ,l'me:ksvel ali 'ma-.ksvel/ -, onestep /uMistep/ nam. /'va-.nstep/; railway /reil'uei/ nam. /'re-.jlvej/-, speedway Ispiid'uei/ nam. /s'pi:do.ej/; squatter /skuo'ta/ nam. /sk'vader/-, squire /skua'iai nam. /sk'va:jar/; swing /suiy/ nam. /s'vimg-/; teamwork /ti:m'uak/ nam. /'ti:mvark/-, tweed /tui:d/ nam. /t'vi:d-/; twill /tuil/ nam. /t'ui:l/; twist /tuist/ nam. /t'vi:st/; Wall Street /ua-.l stri:t/ nam. food st'ri:t/; water closet /ua:'ta klD7.it[ nam. /'nadir k'lo:7.it/; warp /ua:rp/ nam. /'vo:rp/; mealden /uil'dan/ nam. /'vi:ldan/; webster /ueb'starj nam. /'oe:bstar/; waterproof /ua:'tapru:f/ nam. /'voderpruf ali 'va-.terpruf/-, western /uest'arn/ nam. /'oe:starn/; westinghouse /uest'iijhaus/ nam. /'ve:stinkhaos/; whig /uig/ nam. /'vi:g-/\ whist /uist/ nam. i'vi:st/.
2. L a b i a 1 i z i r a n i sprednjejezični samoglasniki: sem sodijo glasovi ü, ö in «?. Ti samoglasniki niso slovenski. V knjižnem jeziku jih zamenjujemo z ustreznimi nelabializiranimi samoglasniki, to je z [i], [e| in I«'). V SP 50 in SP 62 je še podan labializiran izgovor (SP) 50: curie \kiiri], belleoue |belvii'], menil [mami']; SP 62: ängström [angstrom], belleoue \belDÜ'\, fiihrer [fii'rer], grandseigneur Igransenjö'r]). V SSK] so zapisani saino nelabia-lizirani samoglasniki (npr. [ângstrem], \gransenjêr]).
Primeri: ängström /ang'ström/ nam. /'a:nkstrcm/; aperçu /apsrsii'/ nam. /apsr'si:/; Belleoue /bsloii'/ nam. /bsl'Di:/; brumaire /briimsr'/ nam. /bri'm£:r/; calcul /kalkiil'/ nam. /kal'kil ali kal'kul/; coiffeur /koafoer'/ nam. /kaa'fe:r/; curie /kiiri'/ nam. /ki'ri:/; début /debii'/ nam. /de'bi:/; diseur /dizoer'/ nam. /di'ze:r/; earl /ael/ nam. /'e:rl/; ecu /ekii'/ nam. [e'kf:/; entrevue /ätravü'/ nam. /antre'vi:/; etuda /tudi etil'da/ nam. /e'ti:da/; fructidor /früktidor'/ nam. /frikti'da-.r/; fiihrer /fii'rer/ nam. /'fi:rer/; grandseigneur /grâssnjœr'/ nam. Igransen'js:r/; jersey /džoesi/ nam. /'džs:rsi/; menu /manii'/ nam. /me'ni:/; peugeot /pozo'/ nam. /ps'zo:/; pluviôse /pliioioz'/ nam. /plivi'jorz-/; poilu /poalii'/ nam. /paa'li;/; selfservice /selfsœ'vis/ nam. /'sedfservis/-, sir /see/ nam. /'se:r/\ skikjöring /si'jöring/ nam. /'ši:jering-/; spiessbiirger /špisbiirger/ nam. /š'pi:s'-bi.-rger/-, tailleur /tajcer/ nam. /ta'je:r/-, voyerizem /voajoeri'zem/ nam. /vaaje'ri:-zam/.
Pri besedah iz angleščine gre tu za fonem /3:/ in ne za /oe/. To je srednje-jezični glas, ki nastopa vedno pred nemim r. Po akustičnem vtisu je najbližji slovenskemu /s/.
5. »Nemi r sredi ali na koncu besede: V angleščini je r na Je nekaj širši od našega /e/. Zamenjuje se s slovenskim fonemom /e/, včasih pa tudi z /e/', če je beseda že dalj časa v slovenščini. Nenaglašeni /as/-ji pa se zamenjujejo z nenaglašenim /e/.
Primeri: badminton /bœd'mintan/ nam. /'ba:dminlan/; banjo /buendžo/ nam. /'be-.ndža/-, barrel /bneral/ nam. /ba'red/-, brandy /brœn'di/ nam. /b're:ndi ali b're:ndi/; camp /ksemp/ nam. /'ke-.mp/-, cherry brandy /čeri brœn'di/ nam.
/'če:ri b're:ndi/; dandy /dueridi/ nam. /'de:ndi ali 'de:ndi/; gang /gserj/ nam. /'g£:ng-/; handicap /haen'dikep/ nam. /'hs:ndiksp/; hansom /hœn'sam/ nam. I'he:nsam ali 'ha:nsom/; happy end /hee'pi end/ nam. /'he:pi 'e:nd-i; jazz jdzsez/ nain. /'dže:z-/; landlord /lsend'h:d/ nam. /'h:ndhrd-/; Land-rover /Isend'rova/ nam. /'U:ndraoer/; madison /mœ'disan/ nam. /me.disanj; management /mœ'nidzmant/ nam. I'msinidiment/: manhattan /mccnhœ'tan/ nam. /msn'he:tan/; match /mseč/ nam. /'me:č/; Paddy /pw'di/ nam. /'pe:di/; slang /slœrj/ nam. /s'le:ng-/; yankee /jœn'ki/ nain. /'je:nki ali 'je:nki/; yankeeizem /jœn'kiizem/ nam. /jenki'i:zam/.
4.	Nosni samoglasniki: Pri besedah iz francoščine predvideva slovar izgovor nosnih samoglasnikov. Slovenski knjižni glasovni sestav nima nosnikov. Nosnike v tujili besedah zamenjuje z ustnimi samoglasniki + n/m — odvisno od sledečega soglasnika. Če nosniku ne sledi noben glas, ga precej-krat nadomestimo samo z ustreznim ustnim samoglasnikom, vendar so včasih možne dvojice: amandma in amandma«, apartma in apartman.
Če izgovarjamo nosnike, nastopijo težave pri sklanjanju. V slovarju ne piše, kdaj se mora v stranskih sklonih končni nosnik izgovoriti kot ustni samoglasnik -f n (npr. ravelin -a /ravle'/). Ali to pomeni, da se mora beseda sklanjati /ravlë' ravlèja/? Mislim, da ne, čeprav slovar pri geslu enjambement -a zapisuje izgovor /ažabma-ja/; nujen je torej izgovor /rav'len rav'le:na/.
Primeri: arrondissement /arodisma/ nam. /arondisma:/; camp /кй/ nam. [ka:mp/; chanson ßäsö'/ nain. ßan'so:nl; conférencier /köferäsje'/ nam. /кэп-fcrans'je:/; coulomb /kulö'/ nam. /ku'lo:n/; Dandin /dadč/ nam. /dan'dsn/; dauphin /dofe/ nam. /do'fs:n ali do'fe-.n/; dessin /dese/ nam. /de'se:n/; doyen /doaje/ nam. /doajen/; enjambement /äzäbmä/ nam. /anzamb'ma:/; entrée jâtre'/ nain, /ant're:/; entrefilet /'ätrafile'/ nam. /antrafi'le:/; entrevue /ätravü'/ nam. /antrevi:/; fainéant /ftnea/ nam. /fsne'a:(n)/; franglais /fragle'/ nam. /frang'le:/; frontispice /frotispis/ nam. /frontispi:s/; grand prix /grä pri'/ nam. /gran'pri:/; grandseigneur /grâsmjœr'/ nam. /gransen'js.-r/; japon /zapo/ nam. /ža'po:n/; lambris /làbri'/ nam. /lamb'ri:/; lotion /losjö'/ nam. /losjo:n/; ravelin /ravle/ nam. /rav'len/; teint /te/ nam. /'ten ali te:n/; ventôse /vätoz'/ nam. /van'to:z/.
5.	»Nemi« r sredi ali na koncu besede: V angleščini je r na koncu besede, če se naslednja beseda ne začenja s samoglasnikom, in na sredi besede, če je naslednji glas soglasnik, onemel. V slovenščini se praviloma tudi ta r v prevzetih besedah izgovori kot naš jezičnik. Če ne bi bil izgovorjen, bi prišlo do več komplikacij. Tako bi v imenovalniku r-a ne bilo, v rodilniku in naslednjih sklonih pa bi se nenadoma pojavil. Govoreči, ki ne zna angleščine, bi težko vedel, kdaj mora r izgovoriti, ker v slovarju ni navedeno, kdaj se v stranskih sklonili »nemi« (ali polglasni, kakor je imenovan v slovarju) r pojavi.
Uporabnik slovarja mora sklepati, da se beseda sir -a s predpisanim izgovorom /sce/ sklanja dalje /soea -u .../. To pa je seveda nesmiselno.
Primeri: alderman -а /э:'Ыэтэп/ nam. /'oddurmen ali 'a:lderman/; barman -а /Ьа-.'тэп/ nam. /'ba:rmanl; bestseller -ja /best'sela/ nam. /'be:stsder/; chancellor -ja /čari'sah/ nam. /'čamselar/; chesterfield -a /ces'tafild/ nam. /'če:ster-fild-/; computer -ja /kampju:'ta/ nam. /komp'ju:tsr/; darling -a /da-.'lir)/ nam.
l'da:rling-/; destroyer -ja /distra'ia/ nain. /dist'ra:jer/; Empire -ra em'paia/ nam. km'pajar/; esquire -ra /iskua'iaj nam. /isk'va:jar/; explorer -ja /ikspla'ra/ nam. Iiksp'la:rer ali eksp'lo:rer/; freeholder -ja /fri:houlda/ nam. /'fri:'ho:lder/; garden party -ja /ga:'dan pa:'tij nam. J'ga:rdan 'pa:rtif; gocart -a /gou'ka:t/ nam. /'go:kart/; greenhorn -a /grin'ha:n/ nam. /g'ri:nharn/; jersey -a jdiœ'sij nam. /'die:rsi/; jobber -ja [dza'baj nain. fdža:ber/; joker -ja /diou'ka/ nam. /'dio:ker/; landlord -a /lsend'la:d/ nam. flemdlord-/; landrooer -ja /lœnd'rooa/ nam. ('lemdrovsr/; leader -ja Iii:'da/ nam. /'li:der/; outsider -ja /autsai'da/ nam. /avt'sajder/; pop-art -a /po'pa:t/ nam. /'po:part/; ranger -ja /reindža/ nam. /'rejndžer/; sir -a /see/ nam. /'se:r/; spitfire -a /spit:faia/ nam. /s'pi:tfajar/; sportsman -a /spa:ts'man/ nam. /s'po:rtsmen/; squatter -ja /skua'ta/ nam. /sk'va:ter/; squire -ra /skua'ia/ nam. /sk'va:jar/; starfighter -ja /sta:'faita/ nam. /s'ta:rfajter/; store -ra /sta:/ nam. /s'to:r/; supermarket -a /sju:'pama:kit/ nam. /'supermarket/; tailor -ja /tei'la/ nam. /'te:jlar/; teamwork -a /ti:m'uak/ nam. /'ti:mvark/; teenager -ja /ti:n'eidža/ nain. /'ti:nejdžer/; thriller -ja /&ri'la/ nam. /t'ri:ler/; water closet -a /ua: ta klazit/ nam. /'va:ter k'lo:zit/; warp -а /иэ:р/ nam. /varp/; waterproof -a /ua:'tapru:f[ nam. /'va:terpruf/.
6.	/tj/ : V besedah iz angleščine zahteva slovar izgovor /77/ v vseh položajih, kjer je v angleščini. Tak izgovor je za slovenski knjižni jezik nesprejemljiv, kajti I y] v slovenščini ni samostojen fonem, pač pa je samo varianta fonema /n/, ki nastopa pred velari. Izgovor /у/ pred samoglasniki je za Slovenca skoraj nemogoč. Tako so primeri kot jingo /džir)'ou/ za nas neizgovorljivi. Zato bi v slovarju angleški I5] moral biti zamenjan z /n/ + velar.
Primeri: bluestocking /blustakirj/ nam. /b'lu:s'to:king-/; dancing /dan'sir)/ nam. /'da:nsing-/; darling /da:'lirj/ nam. /'da:rling-/; Downing Street /daunir) stri:t/ nam. /'da:vnink st'ri:tf; dumping /dsm'pir)/ nam. /'damping-/; engineering /endiini'rii]/ nam. /endz.i'ni-.ring- ali inže'ni:ring-/; gang /gser)/ nam. /'geng-/; jingo /džirfou/ 11am. /'dži-.ngaj; petting /pe'tir)/ паф. /'pe-.ting-/; slang /sleey/ nam. /s'leng-/; sliding /slai'dir)/ nam. /s'la:jding-/; pwing /suitj/ nain, /svi-.ng-/; westinghouse /uest'irjhaus/ nam. /'ve:stinkhavs/.
V	slovarju sta samo dve »napaki«: pri geslih yankee in yankeeizem, kjer je v angleščini tudi /#/, je zapisan navaden n: /jœn'ki/ in /jsenkiizem/.
7.	Polglasnik namesto e, o ali a: Y nekaterih besedah, ki so predvsem angleškega izvora, predlaga slovar izgovor polglasnika, ki je prevzet po tuji predlogi, npr. alderman /э:Гс1этэп/, barjnan /ba:'mon/ itd. Ce bi ta polglasnik v slovenščino prevzeli, bi se pogostnost polglasnika v slovenščini zelo povečala. Mislim, da bi se bilo tu bolje držati tuje pisne podobe in namesto polglasnika izgovarjati e, o ali a.
V	to skupino sem uvrstila tudi primere, ki se v angleščini končujejo samo na polglasnik, ker je končni r onemel, in ki osnovo podaljšujejo z -j-, npr. freeholder -ja. V slovarju je zapisan izgovor /fri:'houlda/. Če bi dodali končni r (/f'ri:houldar/), bi morali sklanjati /f'ri:lwu1dra .../, ker bi polglasnik v ne-zadnjem zlogu pri sklanjatvi izpadel (prim, esquire -ra /isk'oa:jar isk'va:jra/). Zato predlagam izgovor po pisavi.
Primeri: alderman -a /a:'ldaman/ nam. /'o:ldermen ali 'adderman/; barman /ba:'man/ nam. /'ba:rman/; badminton -a /ved'minta/ nam. /'ba:dmintan/; barrel
-a /bœ'ral/ nam. /ba're:l/; chancellor -ja jčari sala/ nam. /'čamselor/; catchup -a /ке'сар/ nam. /'ke:čap/; chesterfield -a /čestafild/ nam. /'če-.sterfild-/; charleston -a /ča:'lztanl nam. /'ča:rlstan/; Commonwealth -а /кэ'тэпиеЮ/ nam. /'komonvslt/; computer -ja 1kampju:'ta/ nam. /kamp'ju:tsr/; cutaway -a jk\ta-uei/ nam. /'ka:tavej! ; entrefilet -a /atrafih'/ nam. /antrefi'le:/; entreoue -ja /ätraDÜ'l nam. /antre'vi:/; explorer -ja /ikspla'ra/ nam. /iksp'lorsr/; freeholder -ja /fri:'houlda/ nam. ff'ri:'ho:lder/; gentleman -a /džeritlman/ nam. /'dže:ntal-nun ali 'dže:ntlemen/; hansom -a /hœn'sam/ nam. /'hsmsom/; jobber -ja /džaba/ nam. /'dzo:ber/; joker -ja /džorika/ nam. /'džo:ker/; landrover -ja /lœnd'rovaj nam. /'h:ndrover/; laser -ja /lei'sa/ nam. /le: j sur ali 'la:ssr/; leader -ja /li:'dal nam. f'li:der/; madison -a /mœ'disan/ nam. /'me:disan/; management -a /mœ'nidzmant/ nam. /'memidiment/; maxwell -a /mek'sual/ nam. fme:ksvd ali 'ma:ksosl/; menu -ja fmainü'f nam. /nuni:/; outsider -ja /autsai'da/ nam. /aot'sa:jdtr/; ranger -ja /reiridža/ nam. /'re:jndžer/; self government -a /self-gAvanmant/ nam. /self'ga:vernment/; Selfmademan -a /selfmeid'man/ nam. /sslf'ms.-jdmen/ ; sportsman -a /spoils'man/ nam. /s'po:rtsmm/; squatter -ja /skuo'ta/ nam. /sk'vo:tsr/; starfighter -ja /sta:'faita/ nam. /s'ta:r'fa:jter/; tailor -ja /tei'la/ nam. /'te:jlar/; teenager -ja /ti:n'eidža/ nam. /'ti:nejdžer/; thriller -ja /Grila/ nam. /t'ri:hr/; water closet -a juo:'ta klozit/ nam. /'vo:tcr k'lorzit/; yeoman -a /јоитап/ nam. /'jo:vmm/; yeomanry -ja /joumanri/ nam. fjo:vmmri/.
8.	Nepravilno mesto polglasnika ali brez njega: Y besedi cercle je predviden polglasnik na napačnem mestu: /ser'kla/; slovenski izgovor je /'s£-:rkal/. V treh besedah pa ni polglasnika, kjer mislim, da bi moral biti: eagle /i:gl/ nam. I'i:gal/; label /lei'bl/ nam. fh:jbal/; steeplechase /sti:'plčeis/ nam. /s'ti:palčsjz-/.
9.	/i/ + V namesto /ij/ + V : Jezikoslovno gledanje na izgovor pisnih zvez i + V v prevzetih besedah je sicer neenotno0 /ij/ + V ali /i/ + V — vendar pogoste pravopisne napake potrjujejo izgovor /ij/ + V. Zato smatram izgovor /i/ + V za neslovenski. Hiat je mogoč samo na meji sklopno združenih mor-femov (npr. antialkoholen).
Primeri: addio /adi'o/ nam. /a'di:jo/; estancia /estarisia/ /cs'ta:nsija/; pluviôse /pliivioz'/ nam. /plivi'jo:z-/; sierra /sieVa/ nam. /si'js:ra ali 'sjs:ra/; Dul-cinea /dulsine'a/ nam. /dulsi'ne:ja/.
10.	/л/ namesto /a/ : Glas [л] v slovenščini ni fonem, kakor je v angleščini, je samo prosta varianta kratkega /a/ v večinoma končnih zaprtih zlogih (npr. jb'rtd b'ra:ta}). Zato je izgovor glasu [л] v sredini besede -neslovenski, pa tudi v drugih položajih je primernejši izgovor [a]-ja, ki ga govorijo po vsej Sloveniji, medtem ко [л] samo tam, kjer v narečju poznajo vokalno redukcijo.
Primeri: country /kxritri/ nam. /'ka:ntri/; covercoat /k\vakout/ nam. /'ko-.vtrkot ali 'ka:verkot/; cutaway Jk\'tauei/ nam. /'ka:tavsj/; dumping
0 Prim, članek Jakoba Riglerja, H kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ, SR L 1971, 440—443.
/dAmpir/f nam. /'damping-/; lunch /l\nč/ nam. /'la:nč/; onestep /um'slep/ nam. /'va.nstep/; run /r\n/ nam. /'ra:n/; self government /selfg\'vanmant/ nam. /selfga-.vernment/; slum /sl\m/ nam. /s'la:m/; slump jslKmp/ nam. /s'la:mp/.
11.	/o u/ namesto /o/: V nekaterih primerih iz angleščine ima slovar dvoglasnik /ou/ (oziroma /оџ/), kjer bi bil po mojem občutku veliko boljši /o/. Če je /ou/ v izglusju besede, nastanejo težave pri sklanjanju. Ali se mora npr. jingo /diiy'ou/ sklanjati /diir/'oua/? Mislim, da ne. Zato bi bilo bolje, če bi bila že v imenovalniku končnica -o. (Tako še San Francisco, Ohio, kar izgovarjajo nekateri naši napovedovalci z [оу) na koncu.) V primerih, ko je /ou/ sredi besede, bi ga bilo sicer mogoče obdržati, vendar mislim, da je bolje, če take besede prevzamemo z jo/.
Primeri: freeholder /fri:houda/ nam. /f'ri:'hol:dsr/; gocart /gou'ka:t/ nam. /'go-.kart/; jingo /diitfou/ nam. / diimgof ; joker /dzouka/ nam. /'dio-.ker/; Old Hailey /ould bei'li/ nain. /'o:ld 'be-.jli/.
12.	M e d z o b n i š k i p r i p o r n i k : Slovenski knjižni jezik ne pozna medzobniških pripornikov. V prevzetih besedah, ki imajo v izvirni (angleški) obliki /0/ ali /S/, bi morali izgovurjati glasova, ki sta jima po akustičnem vtisu najbližja, to je ft j in /d/. — Zanimivo je, da pri besedah iz španščine slovar ne zahteva medzobniških pripornikov.
Primera: Commonwealth /кэ'тэпиеЮ/ nam. /'kamonvelt/; thriller /Brila'/ nam. /t'ri:hr/.
13.	S i r o k i /э/ namesto ozkega /o/: Dve besedi, ki imata v angleščini široki /d/, ki pa sta se v slovenščini že uveljavili z ožino, imata v slovarju še vedno širino:
hobby /ho'bi/ nam. fho:bi/; knockout /nak'aut/ nam. /'no:kavt/.
V
14.	Nepravilna distribucija nezvočnikov: Na koncu besede pred premorom in kadar prva beseda ni predlog ali predpona, druga pa se začenja z zvočnikom ali samoglasnikom, in sploh na sredi besede pred nezvenečim nezvočnikom, so v slovenskem knjižnem izgovoru možni samo nezveneči nezvočniki. Tega pravila se Slovar tujk ne drži. Tako ima pri besedi angström zapisan izgovor fang'ström/ namesto fa-.nkstrem/. Isto napako sem zasledila tudi v SP 62 ([angstrom]) in v SSKJ [ângstrem]. V SSKJ v uvodu sicer piše, da je treba upoštevati splošna pravila o izgovoru nezvočnikov, vendar ta pravila niso nikjer navedena.
To pravilo bi se dalo zelo enostavno zapisati. Lahko bi zapisali npr. apartheid -a /a'pa:rthajt -da/. Še bolj enostaven pa je zapis /a pa-.rthajd-/, pri čemer črtica pomeni, da se zveneči nezvočnik izgovarja po pravilih o razvrstitvi. To pravilo bi morali zapisati v uvodu pri transkripcijskih znamenjih. Za tak način zapisa sem se odločila tudi jaz.
Primeri: ängström /ang'ström/ nam. /'a:nkstrem/; apartheid /apartheid/ nam. /a'pa-.rthajd-/\ blitzkrieg /blickrig/ nam. /b'li:ckrig-/; charleston /ča:'lztan/ nam. /'ča-.rlston/; chesterfield /čestafild/ nam. /'če:sterfild-/; happy end fhœ'pi end/ nam. fhe:pi end-/; jazz /diuez/ nain, /'die:z-/; landlord /lixmd'la:d/ nam. fle:ndhrd-f; Lloyd /lojd/ nam. flo-.jd-/; meistergesang /maj'stergezang'/ nam.
/'maijstergezang-/; nivôse /nivoz'/ nam. /ni'oo:z-/; oddfellow lad'felou/ nam. /'o:tfslov/; pluviôse /pliivioz'/ nam. /plini'jo r/,-/; porridge /pa:'ridž/ nam. [pa:ridž-/\ pound /paund/ nam. /'pa:vnd-/\ quiz Ikoiz/ nam. /k'vi:z-/; raid /reid/ nam. /'rs:jd-j; railroad Ireil'roud/ nam. /'re:jlravd-/; Reichstag /rajhstag/ nam. fra:jhstag-/; Schutzbund /šucbundf nam. /'šu:dzbund-/; tweed /tui:d/ nam /t'vi:d-/; whig /uig/ nam. /'vi:g-f.
15. Diftongi: Tuj element v Slovarju tujk so tudi diftongi v besedah iz angleščine. Slovenski knjižni jezik nima diftongov. Tujejezične u-jevske oziroma i-jevske diftonge zamenjuje z zvezami V +/v/ oziroma
V + /j/.
Primeri: cooercoat /k\'vakout/ nam. fka:vsrkovt ali 'ko:verkot/; Downing Street /d au'ni tj stri:t/ nam. fda.vnink st'ri:t/\ ferry boat /fe'ri bout/ nam. /'fe:ribavt ali 'fs-.ribat/-, foul /faul/ nam. /'fa.vl/; gauleiter /gaulajter/ nam. /'ga:vlajtsr/; knockout /nok'aut/ nam. /'no:kavt/; oddfellow /ad'felou/ nam. f'o:tfeloof; out /aut/ nam. /'a:vt/\ outsider /autsai'da/ nam. /avt'sa:jder/; petticoat /pe'tikout/ nam. /'pe:tikavt/\ pound /paund/ nam. /'pa:vnd-/; railroad Ireil'roud/ nam. /'rt:jlravd-/-, show /sou/ nam. fio:v/; stout /staut/ nam. /s'ta:vt/-, toast /toust/ nam. /'ta:vst/; westinghouse /uest'irjhaus/ nam. /'ve:stinkliavs/; yeoman /jou'man/ nam. fjo:vmsn/; yeomanry /joumanri/ nam. /'ja-.vmenri/.
cutaway /k\tauei/ nam. /'ka:tavsj/; Davisov pokal /dei'oisov.../ nam. j'dc.jvisav.../', destroyer /distra'ia/ nam. /dist'ra:jer/\ digest /dai'diestf nam. j'da:jdiest/\ Empire /em'paia/ nam. /'e:mpajar/\ esquire /iskuaia/. nam. Hsk'oaijar/-, fight /fait/ nam. /'fa:jt/; grape fruit /greip fru:t/ nam. /g're:jp frut ali gre.p frut/; knight /nait/ nam. /'na.jt/; label /lei'bl/ nam. /'le:jbal/-, laser /lei'sar/ nam. /'leaser ali 'la:ser/-, liftboy /lift'bai/ nam. /'U-.ftboj/; Old Bailey /ould bei'li/ nam. /alt 'bsjli/; outsider /autsai'da/ nam. /avt'sa:jdsr/; playboy /plei'boi/ nam. /p'h:jboj/; raid /reid/ nam. /'re:jd-/; railroad /reil'roud/ nam. l're:jlraod-/; railway /reil'uei/ nam. /'re:jlvej/; ranger /reiridža/ nam. /'re:jndžer/; Selfmademan /selfmeid'man/ nain. /self'me:jdmm/\sliding /slai'dirj/ nam. /s'la:jd-ing-/; speedway /spi:d'uei/ num. /s'pi:dvej/; spitfire /spit'faia/ nam. /s'pi:t'fa:jar/; squire /skuaia/ nam. /sk'va:jar/; starfighter /sta:'faita/ nam. /s'ta:r'fa:jter/; steeplechase /sti:'plčeis/ nam. /s'ti:palčs(j)z-/; tailor /tei'la/ nam. /'tn-.jlar/; taylo-rizem /teilori'zem/ nam. /tejla'ri:zam/; teenager /timeidia/ nam. /'ti:nejdžer/.
Dvojnice v pisavi in izgovoru: Y slovarju sem našla 24 primerov, ko so poleg besed s tujo pisno in glasovno podobo zapisane tudi pisno podomačene variante. Tem besedam izgovor ni predpisan, zato se seveda izgovarjajo po pravilih za izgovor knjižnega jezika. Večinoma daje slovar prednost tuji pisni in glasovni podobi, samo v nekaterih primerih je na prvem mestu podomačena.
Primeri: addio in adijo-, arrondissement in arondisma; barrel in barél; chanson in šanson, šansona: charleston in čarleston; conférencier in konfe-r ans je-, coulomb in kulön; dauphin in dofén; début in dein ; dessin in desén; engineering in inženiring; etuda /izg. tudi etii'da/; fiihrer in firer; gocart in gôkart-, jazz in džez; jersey in džersi-, match in mèc-, swing in sving-, tein in tén-, tweed in tvid; waterproof in vdterpruf-, western in véstern-, whig in v ig; whist in о ist ; yankee in jénki.
Vsi primeri, ki so napisani na drugem mestu, imajo v oglatem oklepaju zapisan jezik, iz katerega beseda prihaja, in za geslom »gl. tujo besedo«, npr. sving -a m [iz angl] gl. swing.
Slovar dopušča dvojnice v razmeroma majhnem številu primerov. Skoraj povsod daje prednost tujemu zapisu in izgovoru (izjema je npr. šanson). Besede, ki imajo že podomačenc dvojnice, so vse precej pogosto rabljene. Če že dopustimo tujo pisno podobo, bi morali vztrajati pri domači izgovarjavi. Od navadnega uporabnika jezika ne moremo zahtevati, da bo znal tvoriti glasove vseh različnih tujih jezikov. Y praksi je podomačen izgovor že večinoma uveljavljen, vsaj kar se tiče navadnih ljudi, ki jim ni do jezikovnega snobizma in ki marsikdaj sploh niso sposobni pravilno izgovoriti tuj glas.
Pri mnogih besedah, ki so že sprejete v naše besedišče, pa ni naznačena nobena varianta. Tako je npr. pri besedi badminton naveden samo izgovor /bœd'mintan/, pa vsi govorimo fba:dmintan/. Tako tudi naslednji primeri: Bellevue /belvii'/ namesto /bel'ui:/; brandi) /brœn'di/ nam. /b're:ndi/; camp /kœmp/ nam. /'kemp ali 'ke:mp ali 'kamp/; cercle /ser'kla/ nam. fse:rkal/: cherry brandy /čeri brœn'di/ nam. /'še:ri b'remdi/; computer /kampju:'ta/ nam. /kamp'ju:ter/; enjambement /ažabma/ nam. /anzamb'ma/: hobby /ha'bi/ nam. /'ho:bi/; lotion /losjö'/ nam. /las'jo:n/; maxwell /mek'suel/ nam. /'me:ksvel ali 'ma:ksvel/; menu /manu/ nam. /те'ni:/; peugeot /pozo/ nam. /pe'zo:/; playboy /plei'bai/ nam. /p'h:jbaj/: slang /slœi)/ nam. /sle:ng-/; speedway /spi:d'uei/ nam. /s'pi:dvej/; supermarket /sju:'pama:kit/ nam. /'supermarket/,
Izgovor prevzetih besed v SP in SSKJ — Zanimalo me je, ali Slovar tujk pri izgovoru prevzetih besed sledi Slovenskemu pravopisu. Zato sem pregledala SP 50, SP 62 in SSKJ. Y teh treh priročnikih sem našla zapisanih 72 besed, ki sem si jih izpisala tudi iz Verbinčevega slovarja. Ugotovila sem, da je posebno v SP 50 in SP 62 še precej tujih glasovnih prvin, vendar so nekatere, ki so še v Verbinčevem slovarju, že ^zamenjane s slovenskimi. Tako ne moremo reči, da se je Verbinc pri predpisovanju tuje izgovarjave na pol citatnim besedam naslanjal na Slovenski pravopis. Navajam primere, ki sem jim izpisala:
1.	V SP 50 in SP 62 je še predviden predsamoglasniški [y] : SP 50: /brôd-wej\, [wôl strit\, \wôterklozet\; SP 62: [џдilstrit], [nébstar], [uéstarn], [huig/uig], \џ1 st].
2.	Prav tako je v obeh pravopisih predviden izgovor labializiranih prednje-jezičnih samoglasnikov ü in ö:
SP 50: [belvii'] [fcürf], [тэпй'], toda: kalkil, \debi].
SP 62: I angstrom], ( belvii'] [fcürf], [fü'rer], ( gransenjö'r], [menü'l [šijoring], toda: kalkil, [debi].
SSKJ nima več labializiranih prednjejezičnih samoglasnikov, namesto njih ima ustrezne nelabializirane: |angstrem], |apersi], [brimer], [fcirf), |debi], [etida], [firer], [gransenjêr].
3.	Distribucije nezvočnikov ne upošteva poleg SP 50 in SP 62 tudi SSKJ: SP 50: |dzêz], [slèngJ; SP 62: ]àngstrôm], |dânsing], ]dâyning strit], [dzéz], [šijoringI, ]slêng], [huig/uig]; SSKJ: [àngstrem\, [apârtliajd], [hêpi ênd],
4.	SP 50 predvideva kračino sredi besede, tam, kjer v knjižnem jeziku ni mogoča: [brèndi], |dèndi]. Tako tudi SP 62: ]brèndi], toda [dêndi].
5.	/ее/ je povsod zamenjan z <?, è, ponekod z é ali z a: SP 50: [forèmii], /dèncli], [rfžez], [meč], [s/èng]; SP 62: badminton, [bânjo'béndio], [barél], Ibrèndi], [dêndi], Handikap, |dže'z], [mêc], [slêng], \jénki}; SSKJ: badminton, Ibéndxo], barél, ]brèndi in bréndi], [dêndi in déndi], [hêndikep], [hêpi ênd\.
6.	Nosniki so povsod zamenjani z navadnimi ustnimi samoglasniki: SP 50: šansonéta, [kulôn], [anžambma], [lên] ; SP 62: šanson, [konferansjé[, [kulön[, Idofên], [doajên], [anžambma], [gransenjö'r], tén; SSKJ: šanson, konferansjé, [kulôn], [dofên], desén, [doajên], ]anzambmâ], |frontispis], [gran pri], [grausen jêr J .
7.	Angleški >nemit r je povsod izgovorjen: SP 50: [Uder], [âutsajder], [môterklozet] ; SP 62: [béstseler], [dzêrsi], [Uder], [ây/sa/der], [uébstar|, [uébstarn] ; SSKJ: barman, béstséller ]-ele-], charleston [ča'r/s-], [kompjüter], cooercoat gl. koverkot, [êrl], gô-cart [-kârt].
8.	[y], ki je v Verbinčevem slovarju fonem, v SP in SSKJ sploh ni: SP 62: [angstrom], [dânsing], ]damning strît], [šijoring], [slêng], [jénki]; SSKJ: [angst rem[.
Slovar tujk je delo, namenjeno najširšemu krogu uporabnikov, ki se vsak dan srečujejo z vedno večjim številom tujih besed, ki prodirajo v naš knjižni jezik. Avtor v uvodu slovarja piše, da je v njem poudarek na razlagi pojmov, jezikovna vprašanja pa da niso v ospredju. Med jezikovna vprašanja sodi tudi izgovor. Pri besedah, ki se njihova glasovna podoba razlikuje od pisne, je v slovarju podan izgovor, prepisan iz slovarjev jezikov, iz katerih besede prihajajo. Pri tem ni nobene razlike med citatnimi in na pol citatnimi besedami. To je vsekakor velika pomanjkljivost tega slovarja. Morda je tako zaradi udobnosti, kajti včasih se je težko odločiti za ustrezen poslovenjen izgovor, in to vzame nekaj časa, morda pa ravno zaradi tega, ker jezikovna vprašanja niso v ospredju. Vendar je za pravilno uporabljanje prevzete besede poleg njenega pomena potrebno poznati tudi njen pravilni, tj. slovenski izgovor. Morda je v tem, da je v slovarju podan izvirni izgovor na pol prevzetih besed, skrita tudi Breznikova misel, da bomo s tem dosegli čim manjšo uporabo tujk v slovenščini. Mislim, da to ne drži. S tem bomo dosegli kvečjemu neprimeren izgovor prevzetih besed in težave pri njihovem pregibanju. 7,ato moramo besede, ki so sprejete v slovenski knjižni jezik iz drugih jezikov, prilagoditi knjižnemu jeziku tudi v izgovoru. Zdaj so vsaj nekatere že trden del slovenskega besedišča in zaradi njih se slovenski glasovni sestav ne more spreminjati s tem, da bi sprejemal foneme tujih jezikov.
Marjeta Pečar Ljubljana
LITERATURA
Jože Toporišič: Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika, SRL XX, št. 3, Ljubljana 1972.
Slovenski knjižni jezik I, 1968 (1. izd. 1965).
Slovenski knjižni jezik 4, 1970.
Slovar slovenskega knjižnega jezika I, 1970 (uvod).
TUJE PISNE PRVINE V VERBINČEVEM SLOVARJU TUJK1
Iz Splošnih napotkov in navodil za rabo v Slovarju tujk izvemo, da je v slovarju skoraj 30 000 gesel. Ta gesla predstavljajo glede na njihov zapis v slovenskem kontekstu različne kategorije besed. Verbinc sam pravi, da je uvrstil v slovar »tudi razne citate in širše naravoslovne, filozofske ipd. pojme, npr. tipa Kampf ums Dasein«. Omenja tudi, »da včasih ni prave meje med tujko in izposojenko«.
Da je citat »navedek, beseda ali besedilo, vzeto dobesedno iz kakega spisa«, najdemo v slovarju samem. Manj jasno je, kaj pomenita Verbincu tujka in izposojenka. Sklepati moremo, da so za Verbinca tujke vsa gesla v slovarju razen citatov, izposojenk pa v slovarju torej ni. Tujke so torej gesla kot exchange [/iksčei'ndž/ angl. iz nlat. excambium menjava], cottage -gea m /ka'tidž/ angl. in artičoka -e ž [iz stital. articiocco]. To pa so tri različne kategorije izvorno neslovenskih izrazov, ki jih ne moremo poimenovati samo s »tujko«, če pa to že storimo, moramo »tujko« zadostno definirati. Tega pa Verbinc ni storil.
Iz ničesar ne moremo sklepati, zakaj so gesla kot exchange, Übermensch ipd. nesklonljiva, gesla kot cottage -gea, faubourg -a ipd. pa sklonljiva. Nerazumljivo je, zakaj navaja Verbinc gesli kot conte in konte ipd. popolnoma nepovezano in z identično razlago. Ni jasno, zakaj piše vaterpolo, hokej ipd. po naše, rugby, gocart pa po tuje. Ce na kakem področju, recimo športnem, pišemo vaterpolo, hokej, boks ipd., je pisava ravno tako pogostnih rugby, gocart, steeplechase, speedway, rally, pa tudi out, foul, knockdown, knockout ipd. namesto ragbi, gokart, stiplčez, spidvej, reli, aot, faol, nokdavn, nokaot popolnoma neumestna. Ti izrazi so na športnem področju že zdavnaj sprejeti in si svojih besed zanje pač ne bomo več izmislili.
Do te zmede je prišlo, ker si Verbinc ni zadostno definiral osnovne enote svojega slovarja, tj. tujke. Razmejiti bi moral pojma citatne besede in prevzete besede.8 Citatne besede, ki ohranjajo izključno izvorno obliko, moramo ločiti od prevzetih besed, ki so lahko prevzete do take mere, da so izposojenke, npr. artičoka, ali pa so tujke, tj. slovenščini prilagojene le deloma: lahko jih npr. sklanjamo, npr. toccata -e itd., lahko imajo slovenska obrazila, npr. mertherja-nec, lahko izražajo svojino, npr. Kaltyjin, itd.
0	pisavi tujk piše Verbinc v Slovarju tujk naslednje: »Tujke so pisane večidel fonetično, tako, kakor jili izgovarjamo. Izjema so manj rabljeni, še ne udomačeni pojmi, pri katerih se je iz kakih razlogov bolj uveljavilo etimološko pisanje. V takih primerih sta, kjer je bilo potrebno, navedeni v slovarju obe obliki, fonetična in etimološka; razlaga je navedena pri tisti, ki je bolj v rabi. Tako sem ravnal tudi pri nekaterih tehničnih pojmih, kjer sem podal razlago pri obliki, ki jo priporoča Splošni tehniški slovar, npr. vat : watt. Podobne oblikovne dvojnice (Eeak : Fejak) ipd. so večinoma bolj napotilo za iskanje kot pa izraz jezikovne vrednosti te ali one oblike« (str. 10).
1	Jože Verbinc, Slovar tujk (tretja izdaja), Cankarjeva založba v Ljubljani 1971.
2	Prim. Marjeta Pečar, uvodni pasus ocene Tuje glasovne prvine v Vrbinče-vein Slovarju tujk spredaj v tej številki SR.
Verbinc torej piše sposojenke po naše; »še ne udomačene pojme«, nekatere strokovne izraze in še nekatere druge tuje izraze pu poleg citatnih tujk piše po tuje. To se v bistvu sklada s prakso pri sprejemanju tujih izrazov v slovenščino. Ker Verbinc v slovarju izrecno ne pove, katero geslo je citatna beseda, tujka ali izposojenka, laliko o tem sklepamo le po zapisu gesla. Zato nas laliko zaradi svojega subjektivnega stališča avtor slovarja krepko zavaja. Pri pregledu slovarja bomo ugotovili, da Verbinc mnogokrut ne upošteva dejanskega stanja v jeziku in zapisuje tuje izraze na škodo domačega zapisa, če pa le more, pa ohranja vsaj povezavo s tujo pisavo.
Za Slovar tujk kot celoto ugotovimo, da so velika večina besedja tuji izrazi, pisani po domače, v skladu s tradicijo sprejemanja tujih izrazov v slovenščino. Od skoraj 30 000 gesel jih je po tuje zapisanih nekaj čez 2600 (od tega 1100 latinskih pregovorov in citatov), okrog 500 pa je kazalk. To razmerje govori v prid domačega zapisa, če upoštevamo, da je moral Verbinc sprejeti v slovar tudi citatne besede. Ugotovimo pa, du bi luhko od 1500 izrazov, pisanih po tuje (odšteti so latinski pregovori in citati), bilo 250 zapisanih po naše, od 500 kuzulk pu je 140 takih, ki napotujejo od domačega zapisa k tujemu. Najdemo še približno 300 neprimerno pisanih besed, kjer hoče Verbinc vsaj še malo obdržati stik s tujo pisavo.
I
V slovarju pogosto naletimo na izvorno pisane izraze, ki bi jih glede na pogostno uporabo in tudi že domačo pisavo v slovenskih besedilih morali pisati po naše. Da je te prvotno neslovenske izraze zajel proces podomače-vanja, nam dokazuje tudi veliko število kazalk v slovarju. Verbinc je očitno dobro vedel, da za te tuje izraze že imamo domačo pisavo, toda raje se je odločal za tujo. Verjetno je mislil, da so to »manj rabljeni, še ne udomačeni pojmi«. Ko pa najdemo med njimi tako pogostne izraze kot so koiz, konfe-ransje, peting, vestem, šov, sleng, reli, ragbi, fer, mis, biznis, liftboj, džuboks itd., postane Verbinčevo stališče zelo vprašljivo. Prav tako ne moremo reči, da ti izrazi še niso udomačeni, saj pri 61 od 250 Verbinc sam navaja tudi slovensko pisavo, vendar napotuje k tujemu zapisu; 31 navedenih izrazov v naši spodnji preglednici pa ima obrazila, ki imajo nedvomno slovenski status.3
Besede, v Verbinčevem slovarju nepotrebno pisane po tuje, tu razvrščamo po posameznih tematičnih področjih; izrazi z zvezdico so v slovarju kazalke za tip od domače pisanega izraza k tuje pisanemu izrazu, ob katerem je podun tudi pomen, s čimer se daje prednost tuji pisavi.
3 Lista po obrazilih: - iada : mertheriada; -ist : baseballist, cinquecentist, duecentist, novecentist, settecentist, quattrocentist, seicentist, settecentist, surrealist, trecentist; -izem: chartizem, freudizem, jingoizem, surrealizem, tay-lorizem, voyeurizem, magnerizem, yankeeizem-, -janec: vollairjanec, magner janec; -janstvo: voltairjaristoo, magner janstvo, merther janstvo; -jev-s k i : dandyjevski; - o v e с : lassalovec, mliigovec; - o v s k i : jazzovski; -ska: hallstatska doba, leydenska steklenica; -ski: cliarterski-, (ničejanec, niče jurist oo je zapisano po naše).
1. družba in družabnost
abbé — abe beat — bit
apartheid — apartliajd
beatle — bitel*
blues — bluz
bobby — bobi
boogie-rooogie — bugiougi*
boom. — bum
boss — bos*
business — biznis
businessman — biznismen
casanooa — kazanova
charleston — čarlston*
chartist — čartist*
chartizem — čartizem
ciao — čao
college — kolidž*
conferencier — konferansje*
dandy — dendi
dandy jeoski — dendijevski
dauphin — dofen*
dona — donja*
donna — dona
doyen — doajen
duce — duče
duena — duenja
fair — fer*
fifty-fifty - fifti-fifti
fiihrer — firer*
gentleman — džentlemen
gigolo — žigolo*
jingo — džingo
jingoizem — džingoizem
joker — džoker
jour fixe — žurfiks*
kontraktbridge — kontraktbridž
lassalovec — lasalovec
leader — Uder
leoellerji — levelerji
liftboy — liftboj
madame — madam
madison — medison
maire — mer
malheur — maler*
madrilena — madrilenja
maquereau — makro*
miss — mis
monseigneur — monsenjer monsignor — monsinjor outsider — aotsajder biti parterre — biti parter petting — peting playboy — plejboj quasi — koazi* quiz — koiz* rendez-vous — randevu* seigneur — senjer
serenissima — serenisima serenissimus — serenisim sex appeal — seksepil shorn — sod signor — sinjor signora — sinjor a signorina — sinjorina signorino — sinjorino slom fox — sloofoks squam — skoo sming — sving* teenager — tinejdžer teint — ten* troist — tvist
Volksdeutscher — folksdojčer* mehrmann — Derman
mhig — Dig*
mhigovec — vigovec* mhist — vist yankee — jenki* yankeeizem — jenkizem
2. znanost
affidavit — afidavit
afrikaans — afrikanščina
bas-relief — basrelief
bokmâl — bukmol
desjatina — desetina
einsteinij — ajnštajnij
endecasillabo — endekasilabo
enjambement — anžambma
freudizem — frojdizem
hallstatskadoba — halštatska doba
ishias — išias*
landsmâl — landsmol
riksmâl — riksmol
patois — patoa
slang — sleng
taylorizem — tejlorizem
terra rosa — terarosa*
thesaurus — tezavrus
volapiik — vola pik
voyeurizem — vojerizem
mealden — vilden
mertheriada — verlerijada
3. tehnika in civilizacija
cadillac — kadilak* chamois — šamoa* charter — carter charterski — čarterski circa — cirka Citroën — citroen computer — kompjuter de luxe — deluks
disaggio — disažijo* dumping — damping engineering — inženiring* juke box — džuboks landrover — lendrover leydenska steklenica
—	lajdenska steklenica macheta — mačeta messerschmitt — meseršmit mignon — minjon* penny — peni*
peugeot — pežo ratio — racio* sou — sit
spitfire — spitfajer starfigliter — starfajter Dolksmagen — folksoagen*
4. umetnost, kultura
bestseller — bestseler cinquecentist — činkoečentist clavicembalo — klaoičembalo* commedia dell'arte
—	komedija delarte dixieland (jazz) — diksilend (džez) duecentist — duečentist
fabliau — fablijo frontispice — frontispic grand prix — granpri intermezzo — intermeco jazz — džez* jazzooski — džezovski leitmotiv — lajtmotiv mezzosopran — mezosopran meistergesang — majstergezang meistersinger — majsterzinger minnesinger — minezinger novecentist — novečentist ottocentist — otočentist* pasticcio — pastičo pop-art — popart putto — puto
quattrocentist — kvatročentist sarrusofon — sarusofon seguidilla — segvidila seicentist — sečentist sinica — sinika spleen — s plin surrealist — sirealist surrealizem — sirealizem thriller — triler toccata — tokata* trecentist — trecentist* oillanella — vilanela voltair janec — volter janec voltairjanstvo — volter janstvo magnerizem — va gnerizem magnerjanstvo — v agner janstvo magner janec — v agner janec
mertherjanstvo — verter janstvo western — vestem*
5.	m o d a in oblačenje
boutique — butik chic — šik* dessin — desen* japon — žapon jersey — džersi* lotion — losjon make-up — mejkap rayon — rejon tweed — tvid* twill — tvil vichy — visi
6.	šport
baseball — bejzbol baseballist — bejzbolist foul — favl gocart — gokart* handicap — hendikep* jiujitsu — džiudžicu* knockdown — nokdavn knockout — nokavt match — meč out — aot rallye — reli rugby — ragbi* skikjöring — skijering speedway — spidvej steeplechase — stiplče z team — tirn*
7.	prostor
arrondissement — arondisma*
bellevue — belvi
cercle — serkel*
dancing — dansing
foyer — fojerjfoajé
kraal — kral
llano — Ijano
pissoir — pisoar
vis-à-vis — vizavi
8.	prehrana
i
brandy — brendi
chartreuse — šartrez*
chianti — k j ant i
coca-cola — kokakola
curaçao — kiraso
fizz — fiz
gin — džin
gouda — gavda
baby beef — bebibif
ham and eggs — liemendeks
juice — diu s
julep — džulep
menu — meni
pommes frites — pomfri*
sherry — šeri* sherry brandy — šeribrendi stracchino — slrakino tortilla — tortilja
Pravopisne kategorije, zajete v naštetih primerih (pred pomišljajem je domači zapis, za njim pa razni izvorni samoglasniki): a — aa e ent и : afrikaans, conférencier, en jambement, rugby, e — a ai ë ei eu ö oe: jazz, fair, citroën, teint, peugeot, skikjöring, oersted; i — e ea ее ey ie и ue tih y ye: college, beat, spleen, jersey, dixieland, menu,
belleoue, fiihrer, hobby, rallye-, о — a â ao au am eau ot: baseball, landsmâl, curaçao, fabliau, squam, maquer-
reau, peugeot; и — oo ou ue ui: boogie moogie, boutique, blues, juice.
Dvoglasniki in obratne zveze a j — ei ey i igli: apartheid, leydenska steklenica, spitfire, starfighier; ao — ou: foul
ej — a ay.baseball, playboy; o j — eu oy: freudizem, playboy;
00	— от: shorn; ju — u: computer.
Zapis izgovora i + j + samoglasnik
1	ja — ia: macchia;
i jo — io iau: addio, fabliau.
Zapis enega soglasnika z dvema črkama b — bb: abbe; d — dd: addio; l — II: college; m — mm: pommes frites; n — nn: penny; r — rr: surrealist; s — ss: business; t — tt: putto; z — zz: jazz.
Zapis soglasnikov in dvočrkij с — t ts tz zz: ratio, jiujitsu, hertz, intermezzo;
č — с cli cci ci teh tsch: duecentist, charleston, pasticcio, ciao, match, Volksdeutscher;
di — dge g ge j: kontraktbridge, gin, college, jersey; f — ph. v: dauphine, oolksmagen; j — kj (y): skikjöring, doyen;
к — с cch ch ck gg q que: gocart, macchia, chianti, knockdown, ham and eggs,
quasi, boutique; k s — x: jour fixe; I — lli: malheur; I j — II: llano; m — hm: ohm; n — kn m: knockout, comte; nj — n gn: duena, mignon;
s — с ç t: dancing, curaçao, lotion;
š — ch s seli sli: vichy, hallstatska doba, messerschmitt, sherry; t — th: thriller;
о — um mh: seguidilla, speedmay, mliist; z — s zz: business, mezzosopran; ž — g gg j : gigolo, disaggio, japon.
Y našem predlogu so tuji glasovi zapisani po slovenskih pravopisnih pravilih. Tako zapisujemo samoglasnike z običajnimi slovenskimi petimi črkami zanje, tuje soglasnike in soglasniške skupine pa glede na konkretni slovenski izgovor. Posebne težave v izgovoru povzročajo črke ali dvočrkja, ki se v posameznih jezikih različno izgovarjajo. Tako sta predvsem j in ch: j: angl. [dž] (jersey), fran. [ž] (japon), nem. |j] (Jäger), špan. [hj (jalava); ch: angl. |č) (charleston), fran. [š] (vichy), nem. [h| (Wehrmacht), ital. [к]
(chianti).
II
So še druge nedoslednosti pri zapisovanju tujih izrazov, ki jih Verbinc zapisuje na škodo domače pisave: kakor da avtor slovarja hoče vsaj še malo obdržati stik s tujo pisavo. Take kategorije so: zapis glasbenih in tehničnih strokovnih izrazov, zapisovanje zvenečih soglasnikov, pisava skupin sp, st in šp, št, problem hiata, dvojnice in nedoslednost v oblikoslovju.
1. Glasbeni in tehnični strokovni izrazi
Za glasbene in tehnične izraze velja, da se njihovi slovenski ekvivalenti težje uveljavljajo. Glasbeni izrazi so italijanskega izvora, velika večina so prislovi za način izvajanja, nekaj pa je tudi nazivov za različne skladbe. Ti izrazi so v slovenskem glasbenem življenju nedvomno že zelo dolgo, pa nobenega še danes ne pišemo po slovenskem izgovoru; zato je zanje težko zahtevati slovensko pisavo. Glasbeni izrazi (v širši rabi jih je preko 200) ostanejo torej pisno citatni; tako so navedeni tudi v Slovarju tujk. Mislim pa, da bi lahko z enakim uspehom uporabljali namesto njih slovenska poimenovanja, npr. hitro za allegro, silovito za furioso, počasi, toda ne preveč za largo, ma non troppo, itd. Za točna slovenska poimenovanja bi se seveda morali dogovoriti glasbeniki.4 Slovenski izrazi bi bili še posebno primerni za glasbene šole, kajti če učenec vidi napisan italijanski izraz, mu ne pove prav nič, dokler se ga ne nauči na pamet.
Strokovni izrazi iz tehnike so dostikrat poimenovanja po znanstvenikih, zato jih seveda ne moremo prevesti. Tehnični izrazi pa imajo pogosto slovenske dvojnice in je stališče Splošnega tehniškega slovarja, ki daje prednost izključno tuji pisavi in po katerem se ravna tudi Verbinc, nesprejemljivo.
Oglejmo si najprej dvojnice, pri katerih pa je razlaga pri izrazu, pisanem po tuje:
4 Prim. Lucijan Marija Skerjanc, Glasbeni slovarček, Mladinska knjiga v Ljubljani 1962.
gaus gl. gauss lienri gl. henry here gl. hertz
kulon gl. coulomb Inks gl. lux oat gl. matt
Ostali izrazi so pisani v Slovarju tujk sumo po tuje, mi pa dodajamo še slovenske vzporednice:
ängström — ongstrem candela — kandela curie — kiri dissous — disu hektomatt — hektoval joule — džul kilohertz — kiloherc kilonemton — kilonjuten kilomatt — kilovat mach. — mah maxmell — maksoel megahertz — megaherc megamatt — megaoat
megohm — megom mikrohenry — mikrohenri mikrohm — mikrom milimatt — milioat nemton — njuten oersted — ersted ohm — от ohmmeter — ommeter shunt — šant torr — tor
wattmeter — vatmeter meber — veber
2. Zapisovanje zvenečih soglasnikov
Zapisovanje zvenečih soglasnikov ne upošteva dejanskega izgovora teh glasov v slovenščini. Pri besedah, kot so konzerva ali mazohist, že dolgo več ne izgovarjamo s, ampak z, zato je pisava s s tuja, posebno če te besede primerjamo z nekaterimi drugimi, kjer je zapisan z, npr. amanuenzis. V slovarju se sicer pojavljajo tudi dvojnice, npr. konzerva gl. konserva, bizmut gl. bismut, toda Verbinc daje pri takih primerih po nepotrebnem prednost tuji pisavi.
Besede, pri katerih bi morali pisati z, so naslednje (izrazi z zvezdico so v slovarju kazalke za tip od domačega zapisa k tujemu):
bismut — bizmut* bismutit — bizmutit desideratum — dezideral* disertacija — dizerlacija fasona — fazona* framason — framazon framasonski — framazonski framasonerija — framazonerija framasonstvo — framazonslvo glase — glaze* gnoseologija — gnozeologija gnoseološki — gnozeološki kasba — kazba kerosin — kerozin konserva — konzerva* konserven — konzerven konservacija — konzervacija konservativec — konzervativec konservativen — konzervativen konservativnost — konzervativnost
konservativizem — konzeroativizem konservalvr — konzervator konservatorij — konzervatorij konservatorist — konzervatorist konservatoristka — konzerVhtoristka konserviranje — konzerviranje konservirati — konzervirati konsiliarij — konziliarij konsilij — konzilij* konsistenca — konzistenca* kvisling — kvizling luisdor — luizdor masohist — mazohist masohizem — mazoliizem" peseta — pezeta peso — pezo
preservativ — prezervativ preservativen — prezervalivrn transistor — tranzistor
3. P i s a v a skupin sp, st, šp, ššt
Pri tujih izrazih s skupinama sp ali st sta se ponekod ustalila izgovor in pisava sp, st, npr. spekter, stažist, drugod pa šp, št, npr. štafeta, špirit. Izgovor
pa se bolj nagiba v korist šp, št, zato je v slovarju preveč besed, pisanih s st ali sp. Naletimo tudi na dvojnice, kjer pa je večinoma dana prednost pisavi s sp in st, npr. inštalater gl. instalater, špartanec gl. spartanec.
Primeri, kjer bi lahko upravičeno pisali šp ali št, so naslednji (izrazi z zvezdico so v slovarju kazalke za tip od domačega zapisa k tujemu):
instalacija	instrument	specialnost	stadion
instalacijski	pašteta	špedicija*	standard
instalater*	skribent*	spedicijski	standarden
inštalaterski	spartanec*	špediter*	staniol
instaliran	spartanski	s piker	starter
instalirati*	specialen	spinel*	statut*
instanca	specialist	sprint	stoparica*
institucija	specialiteta	sprintati	storija*
institucionalen	specializacija	sprinter	straca*
institucionalizirati	specializant	sprinterice	studiozen
institut	specializirati	spurt	
institut or	specialka	spurtati	
4. P r o b 1 e m h i a t a5
Pri primerih i — V, Y — i in pri priponah -ea in -oa Verbinc v skladu s pravili Slovenskega pravopisa o pisavi tujk pri veliki večini sposojenk ne piše vmesnega -j-. Tako vmesnega -j- ne piše tudi v primerih, kot je kolonialen, kjer je -j- že v podstavni besedi: kolonija -» kolonialen.
V Slovarju tujk je besed s hiatom 1611, od teh primerov z -j- v podstavi 325, oziroma 20 odstotkov. Od teh 325 besed jih je 223 s črkovno zvezo io, npr. bakterio-, bakteriofag, bakterioiden, bakterioliza, bakteriolog, bakteriološki, bakteriostaza, bakterioterapija, bakterioza; 102 besedi pa sta s črkovno zvezo ia, npr. imperial, imperialen, imperialist, imperialističen, imperializem.
Pri obeh primerih bi poenostavili pisavo s tem, da bi vedno pisali vmesni -j--, tako bi tudi poenostavili pisavo besed z istim korenom, npr. kolonija kolonijale, kolonijalen, kolonijalizem uli pa iluzija —► iluzijonist, iluzijonizem, ipd.
Pri navajanju besed v spodnji preglednici so izpuščeni primeri, tvorjeni iz dane podstave, npr. pri material so izpuščene besede materialnost, materialije, materialist, materialističen, materializacija, materializirati, materializem, ima-terialen, imaterializem; ali pa pri bakterio-: bakteriofag, bakterioiden, bakterioliza, bakteriolog, bakteriološki, bakteriostaza, bakterioterapija, bakterioza. Taki primeri z -j- v podstavi so 103:
bakterio-
beneficiat
bestialen
biblio-
bronhialen
ceremonial
dikcionar
diluvialen
dimenzionalen
dioizionar
ekscepcionalen
ekshibicionalist
ekspanzionist
ekspresionist
eluvialen
empirio-
epidemiologija
evangeliar(ij)
evolucionist
fakciozen
f amiliaren
ferialen
fotomaterial
frakcionaš
funkcionalen
fuzionirati
genialen
gloriola
graciozen
lielio-
5 Prim. Jože Toporišič, Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v SSKJ I, SRL 1, str. 60, 61.
liistoriat
homiliar
iluzionist
imobiliaren
imperial
impresionanten
industrialec
infekciozen
inflationist
institucionalen
intencionalen
interventionist
italianizem
izolacionist
jeremiada
kolaboracionist
kolucionirati
kolegialen
koloniale
komediograf
komisionar
koncesionar
konfekcioniran
konfucianizem
kongregacionalist
kon junkcionalen
konstitucionalen
kontorzionist
konubialen
konoencionalen
konzist or ialen
korupcionist
kreacionizem
kurialije
legionar
lekcionar
liniatura
material
matrimonialen
media
melodiozen
memorial
mesiada
mobiliar
national
oficial
olimpiada
opozicionalec
Ordinariat
orgiast
ovarialen
patrimonialen
penzion
perfekcionirati
prepozicionulen
pretenciozen
prezbiterialen
prezidialen
primiciant
profesionalec
prohibitionist
proporcionala
protekcionaš
radiacija
reaktionär
regionalen
religiozen
relikviarij
reoialen
revizionist
revolucionar
secesionist
selekcioniran
senzorialen
sociabilen
stacionaren
stadion
studiozen
teritorialen
tibialen
uniat
vizionar
ženialen
5. Dvojnice
Poleg dvojnic, ki so obravnavane pri oblikoslovju, tj. ko so k že domači pisavi besede dodane kot druga možnost še tuje končnice -um, -us in -on, najdemo v slovarju še naslednje primere:
buldožer ali buldožer какао in kakav komando(s)
sorit -a ali sorites -ta stažer ali stažist
Bolj domače oblike so buldožer, kakav, komandos, sorit in stažist.
V nekaterih primerih sla v slovarju obe gesli, domače in tuje pisan izraz, razlaga pa je skoraj enaka ali pa zelo podobna; npr.: contessa -e ž /konte'sa/ ital. grofica, pri k pa kontesa -e ž [ital. contessa] grofica; grofična, grofova hči. Navajanje tujega izraza kot samostojnega gesla je odveč in tudi zavajajoče, saj Verbinc ob contessa sploh ne pove, da je v slovarju tudi kontesa. Primeri z bolj ali manj enakim gcselskim člankom so naslednji:
addio — adijo camp (angl.) — kamp carboneum — karbon compagnie — kompanija company — kompanija conte — konte contessa — kontesa
contumacia — kontumacija
corrigendum — korigerula
cross country — kros
hall — hala
jury — žirija
out — au t
tory — tori
6. Oblikoslovje
Splošna težnja ohranjanja tuje pisave se kaže tudi v oblikoslovju. Posamezne nedoslednosti obravnavam pri dvojnicah s končnicami -um, -us in -on, pri latinskih in grških lastnih imenih in pri latinski in grški množini.
a) Dvojnice s končnicami -um, -us in -on
V slovarju so nepotrebne dvojnice, ko je k že domači pisavi besede dodana kot druga možnost še tuja končnica, npr. eliinokok(us) -a ali pa cela beseda, npr. ganglij -a ali ganglion -a. Take tuje končnice so predvsem latinska -um in -us in grški -on. Ni jasno, kako Verbinc primere kot ehinokok(us) -a sklanja: ali eliinokokus, ehinokokusa ali ehinokokus, ehinokoka. O teh primerih zvemo v slovarju samo naslednje: »Pri nekaterih geslih je ena ali več črk v oklepaju, npr. nefritik(um) -a m, /.../; to pomeni, da obstojita obe obliki, nefri-tik in nefritikum, /.../« (str. 12).
Primeri s končnico -i
abortiv(um)
alpinet(um)
antibiotik(um)
antiflogistikf um)
antiseptik(um)
aromatik(um)
dekokt(um)
deminutio(um)
dormitio(um)
hemagog(um)
hemostatik(um)
hepatik(um)
hidragog(um)
hipnotik(um)
Janikul(um)
kardiak(um)
konfortativ(um)
koroboratio(um)
kozmetik(um)
laksativ(um)
lenitio(um)
narkotik(um)
nefritik(um)
paliativ(um)
profilaktik(um)
purgativ(um)
talk(um)
uretik(um)
vomitiv(um)
atrij ali atrium
fakt ali faktum
mitrej ali mitreum
viatik ali viatikum
Primeri s končnico -us:
parasimpatik(us)
pitekanlrop(us)
pnevmokokf us)
simpatik(us)
sinantrop(us)
stafilokok(us)
ehinokok(us) gastald(us) gonokok(us) kok(us)
meningokok(us) mikrokok(us)
streptokok(us) generalisim
ali generalissimus grad ali gradus Ovidukt ali oviduktus
Primeri s končnico -on:
hipokoristik(on) mezostih(on) poliptih(on) centurij ali centurion
diptih ali diptihon distill ali distihon epitet ali epiteton ganglij ali ganglion
hiperbat ali hiperbaton vibrio ali vibrion
b) Latinska in grška lastna imena
Pri latinskih in grških lastnih imenih se osnova pri sklanjanju premenjuje od edninskega rodilnika dalje, npr.: Kato Katona, in tako se moramo, če nimamo klasične izobrazbe, vsa imena po vrsti naučiti. To pa je nepotrebno, ker že v samem slovarju vidimo, da je latinska in grška lastna imena zajel proces prenašanja rodilniške osnove v imenovalnik, in tako ne prihaja več do premen, prim, gesla Ceres -ere ali Cerera -e, Temida -e ali Temis -ide. Edino slovenska je torej posplošitev rodilniške osnove tudi v imenovalnik.
Imena, navedena tudi z rodilniško osnovo, so naslednja:
Bukefal(os) -la Cerber(us) -ra Ganimed(es) -da Ilad(es) -a in -da Herkul(es) -la Ilerostrat(os) -la Kerber(us) -ra Oidip(us) -pa Orest(es) -ia
Brut -a ali Brutus-ta Ceres -ere ali Cerera -e
Erida -e ali Eris -ide Helij- a ali Helios -ia lkar -a ali Ikaros- ra
Juno, Junone ali Junona -e Kirka -e ali Kirke -e Mefisto -a ali Mefistofel(es) -a Temida -e ali Temis -ide
Imena, navedena samo po latinsko in grško, pa so naslednja (stolpec za pomišljajem je naš):
c) Latinska in grška množina
Latinsko in grško množino uporabljajo sedaj še redki, večinoma klasično izobraženi ljudje, zato je dajanje prednosti tej množini v slovarju nepotrebno in tuje slovenščini. Večina sedaj tudi pri latinskih in grških besedah rabi slovensko množino, npr. fakti namesto fakta. V slovarju najdemo o tej množini napisano naslednje: »Pri lat. in gr. pojmih je označena množina, če se v slovenščini rabijo tudi lat. in gr. množinske oblike, npr. deziderât(um) -a m, mn. deziderata -at s, shénia -e ž, mn. shéme -em z ali shémata -at s« (str. 12).
Po tipu abortio(um) mn. abortiva (to je, da \ slovarju niso navedene običajne množinske oblike, namreč abortivi) so obravnavane naslednje enote: a) mn. samo na -a, b) mn. nav. na -a, c) mn. na -(ij)e.
a)	mn. na -a: abortioa, abstrakta, atona, dekapoda, deminutioa, dormitiva, eksploziva, ekstemporalija, emetika, fakta, feminiria, fibromata, gravamina, lie-magoga, hidragoga, hidrozoa, hipnotika, hipokoristika, indefinita, indeklinabilije, inkohatioa, intenziva, interogativa, intranzitiva, kardiaka, kefalopoda, kom-pozita. koroborativa, kozmetika, laksativa, lenitiva, lepta, makropoda, meta-zoa, monosilaba, narkotika, nefritika, nomina, nova, onomastika, paliativa, parisilaba, paroksitona, perispomena, profilaktika, pronomina, proparoksitona, properispomena, protofita, protozoa, pundenda, purgativa, refleksioa, regulatioa, responza, sarkomata, septa, skripta, specifika, spermatozoa, stafilomata, substrata, teropoda, tetrapoda, tonika, tranzitiva, unika, uretika, vokabula, vomo-liva.
b)	mn. nav. na -a: adjektiva, antiseptika, apelativa, aromatika, denomina-tiva, derivativa, diminutiva, dispozitioa, frekventativa, hemostatika, hepatika, memoranda.
c)	mn. na -(ij)e: nektarije, numeralije, ordelije, ordinati je, regalije.
Poleg naštetih primerov so še dvojnice: fosili ali fosilije, sheme ali shemata, variksi in varice.
Aheron -onta — Alieront -a Baklios -klia — Bak -a Baucis -ide — Bavcida -e Flegeton -onta — Flegetont -a Kadmos -dma — Kadem -dma Kato -ona — Katon -a
Klio -ie — Klia -e Kioto -te — Klota -e Lahesis -se — Laliesa -e Laokoon -onta — Laokoont -a Leto -e — Leta -e Mars Marta — Mars -a
Na koncu pregleda Slovarja tujk lahko ugotovimo, da se avtor pri zapisu tujih izrazov prerad odloča za izvorno pisavo, če pa le more, z dvojnicami ohranja slik s tujo pisavo — v pravopisu in oblikoslovju. Očitno je, Slovar tujk je za to najboljši dokaz, da je splošna težnja pri sprejemanju tujih izrazov v slovenščino, da tuje izraze, ki postanejo del našega jezika, pišemo po naše. Tega procesa ne moremo zavreti, četudi vztrajamo na izvorni pisavi. Dosežemo le popačenost v jeziku, v našem primeru pa zastarelost in neprimernost slovarja pri zapisu precej tujih izrazov.
Matjaž Hofbek Ljubljana
DVOJE NOVIH LEKSIKOGRAFSKIH DEL
Lani je izšlo dvoje pomembnih leksikografskih del: najprej Leksikon Cankarjeve založbe (v nadaljnjem besedilu Leksikon ali L), nato Mala splošna enciklopedija (v nadaljnjem Enciklopedija ali E).1 Prvo delo je prireditev Volksbrockhausa založbe Broekhaus iz Wiesbadna, drugo prireditev Male enciklopedije Prosvete (2. izdaja iz 1968 in gradivo za 3. izdajo) založbe Pro-sveta iz Beograda.
Leksikon ima 52 000 gesel. Za Enciklopedijo jih je napovedanih blizu 60 000 (vendar ima prva od treh predvidenih knjig le 10 500 gesel in 1400 podgesel).2 Večina besedila je bila prevedena. Po zagotovitvah izdajateljev ima Leksikon predelano tretjino gradiva oz. 10 000 novih gesel, o Enciklopediji pa se trdi, da ima predelanega oz. novega deset odstotkov gradiva. Novo v obeh knjigah se nanaša zlasti na gesla o Slovencih in Sloveniji (kultura, zemljepis, zgodovina, politika, biografije), v Leksikonu pa so spremenjene tudi razlage nekaterih drugih gesel, zlasti terminoloških. Za vsa ta dela je bilo pritegnjenih k Leksikonu poleg 20-članskega odbora še 120 strokovnjakov, k Enciklopediji pa 30 prevajalcev in 50 strokovnjakov. Leksikon so izdelovali dve leti, Enciklopedijo štiri leta.
Ker se dosedanji slovenski poskusi, da bi dobili času primerno leksikonsko delo, niso uresničili oz. posrečili3, in gre pri teh dveh izdajah pravzaprav za pionirsko leksikografsko akcijo določene vrste na Slovenskem, sta potrebni ne le priložnostnih poročil, ampak tudi večjih analiz. Čeprav se mora tudi ta pretres vsestransko omejiti,4 bo, upam, prikazal in ocenil opravljeno delo ter
1	Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1973, 1081 str., 8°; Mala splošna enciklopedija, I. knjiga (A—G), Ljubljana 1973, 607 str., 4°.
2	Knjiga '73, št. 11/12, 570.
3	Prim, uvod v Leksikon, str. 3, kjer je dan kratek, a tudi nekoliko pomanjkljiv pregled dosedanjih del. Manjka npr.: načrt za jugoslovansko enciklopedijo (Letopis Matice Slovenske za 1. 1912, 27); H. Ullur, Trgovsko-gospodar-ski leksikon I-H, Ljubljana 1935—1938; II. Uhlir, Domači vedež, Ljubljana 1932. Prim, tudi mojo oceno Priročnega leksikona (Ljubljana 1955) v Borili I, 1955, št. 5/6, 363—370.
4	Podrobna analiza je bila opravljena predvsem z gesli črke G, in sicer zato, ker je to zadnja črka v Enciklopediji (priložnost za popravke), ker predstavlja G slovarsko nevtralno črko in ker je bila dana tako možnost trismernih primerjav. Pri statističnih analizah ini je pomagal prof. Izidor Klemen, za kar se mu lepo zahvaljujem.
dal orientacijo, ali in koliko smo že pripravljeni za izvirno leksikografsko delo na tem področju.
Najprej moramo ugotoviti, kakšne namene in zamisli so imeli pri obeh edicijah uredniki oz. izdajatelji, in potem, kakšna so oz. kakšna naj bi bila teoretična izhodišča za izdelavo takih del.
Državna založba Slovenije sporoča v uvodu E, da ji je ob splošnem povečanju zanimanja za znanstveno-strokovne izdaje in ob izvirni leksikografski praksi pri Krajevnem leksikonu Slovenije dozorela misel »oskrbeti Slovencem tudi večjo in izčrpnejšo splošno enciklopedijo, v kateri bi slovenski uporabnik razen pomembnih podatkov o svetu in iz sveta našel tudi enakovredno vključene informacije o svoji ožji in širši domovini, njeni preteklosti in sedanjosti«. Cankarjeva založba pravi, poudarjajoč kvaliteto svoje predloge in opozarjajoč na prednosti informacijskega sistema v svojem leksikonu, da le-ta »podaja jedrnato, sodobno in zanesljivo informacijo o nepregledni množici pojmov, dogodkov in pojavov, ki šele povezani predstavljajo celoto sveta in delujočega človeka v njem, tudi če so že zdavnaj zatonili v neponovljivo preteklost ali če so danes šele komaj zaznavna znamenja prihodnosti«. Iz obeh uvodov se da nadalje razbrati, da je bila poglavitna skrb obeh redakcij usmerjena v čim ustreznejši izbor predloge in zanesljiv prevod. Na drugem mestu je bilo preverjanje ustreznosti tega gradiva, čemur je sledilo izločanje nepotrebnega in dodajanje novega.
O teoretičnih osnovah svojih izdaj založbi v uvodih knjig ne govorita. Zato poglejmo, kaj trdita o njih pri ustreznih geslih. E razlaga samo sebe takole: »delo ali dela, ki vsebujejo osnove vsega znanja /.../ ali samo eno področje znanosti, umetnosti idr., zbrane ali urejene po predmetih ali abecedno po pojmih«. L pravi o enciklopediji, da je »strnjen pregled znanja z vseh (splošna e.) ali samo nekaterih področij ali strok (specialna e.) urejen po abecedi ali strokah«. O leksikonu pa pravi, da je »besedni (pojmovni) priročnik, v katerem so gesla (-»- leksem) razvrščena po abecedi in pojasnjena (-> enciklopedija)«.
Iz navedenega bi se dalo sklepati, da je enciklopedija popis realij (ljudi, krajev, predmetov, pojmov terminov), leksikon pa splošni slovar z elementi enciklopedije. Že povrhno branje E oz. L pa pokaže, da nobeno teli del ni to, kar kaže njegov naslov. Enciklopedija in leksikon sta namreč po funkciji in zgradbi enaka, razlikujeta se v nekaterih primerih kvečjemu po obsegu. Oba, Mala splošna enciklopedija in Leksikon Cankarjeve založbe, sta kljub navidezni različnosti po tipu t. i. enciklopedična slovarja. Ta zvrst leksikografskega dela je dosežek nekako zadnjih 50 let (Larousse, Trec-cani, Brockhaus); za uporabnika je najugodnejša, za redakcijo pa najtežja oblika predstavitve človeškega vedenja. Tega se uredniki in izdajatelji E in L niso dovolj zavedali. Prevzeli so tujo predlogo in jo prikrojevali, ne da bi globlje poznali načela, po katerih je bila le-ta pripravljena, in ne da bi si sami postavili teoretična izhodišča za delo. Posledica tega je bila: premalo pretresen izbor gesel, mešanje redakcijskih načel, neločevanje bistvenega od nebistvenega, seganje na obrobna področja informacij ipd.
Sicer pa te stvari tudi drugod niso povsem razčiščene. Ustaljena jezikoslovna oznaka teh del se zdi na prvi pogled jasna: slovar razlaga besede, enci-
klopedija opisuje stvari.5 V resnici pa tako slovarska kot enciklopedična gesla vključujejo poimenujoče znake in poimenovane stvari; v njih razlagah se stikata abstraktni pojem in materialni svet. Otipljivejša razlika med slovarjem in enciklopedijo bi se dala formulirati takole: Slovar predstavlja besedišče kot funkcionalno celoto določenega jezikovnega sistema; zato vključuje vse besedne vrste, torej besede s polnimi pomeni in gramatikalne besede. Bistvo slovarskega prikaza besede je v pomenoslovju, stilistiki in slovnici. Enciklopedija predstavlja tvarni in duhovni svet; zato vključuje v glavnem le samostalnike in pomensko prazne besede. Enciklopedija je neenotna tvorba: sestavljajo jo občne besede, ki poimenujejo vrste pojavov in stvari, ter lastna imena, ki poimenujejo enkratne danosti. Bistvo enciklopedično-leksikonskega prikaza besede je v točnosti opisa in zanesljivosti podatkov. Edina stvar, ki veže enciklopedijo s slovarjem, je razlaga. Če te ni oz. je nadomeščena z drugimi podatki ali je podana nelcksikografsko, gre pri enciklopediji samo še za abecedno ali kako drugo, hitro iskanje omogočujočo registracijo človeških vednosti. Enciklopedični slovar pa je dvojni slovar; združuje namreč dve popolnoma samostojni makrostrukturi: slovarsko in enciklopedično. Zato je izbor gesel zanj težji. Zastavlja se vprašanje, katera makrostruktura naj postane vodilna oz. kako usklajati razlage, katerih ena kategorija vsebuje podatke, ki so z drugo nezdružljivi.6
S tem nočemo reči, da so ta premalo izčiščena vprašanja značilna le za Malo splošno enciklopedijo in Leksikon Cankarjeve založbe. Ni pa mogoče opravičiti odsotnosti teoretičnih pristopov vsaj v času priprav, zlasti poglabljanja v jezikovno-leksikografske zakonitosti enciklopedičnega slovarja. Da tega poglabljanja ni bilo, kažeta tudi gesli enciklopedija, zlasti geslo v Mali splošni enciklopediji. Njen dokaj podroben opis tujih enciklopedij in leksikonov ni prezrl le vseh slovenskih tovrstnih del, ampak je pozabil na enciklopedične slovarje sploh, najtipičnejšega med njimi, italijanskega, pri katerem je skrbel za leksikalno stran sam B. Migliorini, pa je pomešal med ostale standardne enciklopedije in mu prisodil 35 knjig namesto 12.
Po vsem, kar smo povedali, ne bi kazalo še nadalje utemeljevati in ilustrirati oceno. Posebno zato ne, ker sta knjigi kljub spremembam in dopolnitvam ostali v bistvu zrcalni podobi izvirnikov in ker založnici posredno ali neposredno7 zmanjšujeta svojo odgovornost za razlage. Pa vendarle — knjigi predstavljata novost za našo kulturo in iz njiju bo rasla nova veja slovenske lek-sikografije. Zato ju moramo natančneje pretresti, in sicer z vseh glavnih lek-sikološko-leksikografskih aspektov.
1. IZBOR GESEL. Glede števila gesel v enciklopedičnem slovarju ni absolutnih meril; narekujejo jih predvsem zunanji faktorji: potrebe, sodelavci, tisk, cena, kupec. Zato je mogoče ocenjevati to stran slovarja le glede na namenskost, notranja sorazmerja in uporabnost gradiva. Glavni kriterij za potrebnost oz. nepotrebnost gesla mora biti povprečni slovenski uporabnik.
Črka G ima v Enciklopediji 1460 gesel; od tega je 480 (33 %) občnih imen in 980 (67 %) lastnih. V Leksikonu je 1170 gesel; od tega 600 (51 %) občnih in
5 G. Matoré, Histoire des dictionnaires français, Paris 1968, 22.
0 J. Rey-Debove, Étude linguistique et sémiotique des dictionnaires français contemporains, Paris 1971, 32—33.
7 Mala splošna enciklopedija, 3. stran uvoda.
570 (49 %) lastnih imen. Ti podatki ne povedo veliko; potrjujejo kvečjemu že prej omenjene zunanje značilnosti obeh knjig: E je bolj bibliografsko-fakto-grafska, L pa teži v splošni (poučni) slovar. Razlike se začenjajo kazati, če podpremo številčne odnose s podrobnejšimi členitvami in primeri.
Pri lastnih imenih imata E in L komaj 360 skupnih gesel. E ima 620 gesel, ki jih nima L. To veliko število posebnega bi moralo vključevati vso lastno-imensko problematiko, pa je ne. V Enciklopediji je kljub izločanju ostalo veliko tega, kar se nanaša na nam tuje (zlasti Orient, Španija, Latinska Amerika) in kar bo slovenski uporabnik komajda iskal. Nasprotno pa manjka kljub prizadevanju dati čim več podatkov, npr. o ekonomistih in politikih, marsikatero znano ime. Kar zadeva Slovence oz. Slovenijo, je izbor dovolj širok, le da je notranje neuravnovešen. Prenaširoko so npr. predstavljeni upodabljajoči umetniki. Od tod so razumljive reakcije drugih kategorij (npr. glasbenikov).8 L ima 210 gesel, ki jih ni v E. Med temi prevladujejo imena zahodnega sveta. Četudi je ta izbor bolj približan slovenskim potrebam, je v L marsikatero ime, zlasti krajevno, odveč.
Občna imena zajemajo, kot smo rekli, v L polovico, v E pa tretjino vseh gesel. Glede na namen izdaj bi moralo odpasti še marsikatero geslo. Y Enciklopediji so npr. takale nepotrebna, tj. prespecialna ali napačna gesla: gemidžiji, geminidi, generatrisa, geodepresija, glija, globoke gradnje, gnili jug, gopak, grejder, grisaille, gvajak. V Leksikonu spadajo med taka naslednja gesla: gagliarda, garçon, gazi, gentilhomme, geografska regionalizacija, gerenuk, gimnosperme, ginseng, giubba, grašljinka, greenhorn, Grill-Room, gugalna bolezen, guru, gyttja. Obe knjigi sta v izboru besedišča močno pod vplivom tujih predlog. E ima preveč terminologije (politične, medicinske, anatomske, kemične), deloma gre tudi za neustrezne prevode oz. zapise. Besedišče L je obremenjeno s kurioznostmi, tujkami, citatnimi besedami, čeprav je v primerjavi z E mnogo bolje in širše odbrano. L ima npr. tele splošne znane besede: galun, garaža, gavial, gen, generalisim, georginh, geranija, glasbilo, glasilke, glavnik, glicerin, glinica ipd., medtem ko jih E nima. Primerjava z gradivom v SSKJ0 pa kaže, da obema še marsikaj manjka, tudi če se gibljemo v okvirih, ki so jih pri izboru imeli sestavljavci predlog, npr. gambooec, garsonjera, gâter (jarmenik), gerbera, glen, globigerina, gradel, graminger, grodelj, grosular. Razen tega ne bi smeli izpasti izrazi, ki so tako ali drugače tesneje povezani z našim človekom, npr. garibaldinec, gastald, germanizacija, glavar(stvo), glaoatica, glažula, glisti, glistnica, gorica. Številčno izraženo je pri občnih imenih odnos med E, L in SSKJ takle: E s svojimi 480 občnimi imeni in L s 570 občnimi imeni imata le 280 skupnih gesel. To je dosti premalo, saj na izbor občnih imen predloga ne bi smela toliko vplivati. Gre za pomanjkanje koncepta glede izbiranja gesel, gre tudi za premajhno uporabljanje obstoječih domačih virov. Od tega števila skupnih gesel jih v SSKJ ni 13.10
8	Prim. Delo 1973, št. 286, 20; št. 293, 27; št. 306, 27; št. 338, 31.
9	Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1. knjiga (A—H), I.jubljana 1970.
10	Od teh je nepotrebnih enajst: zaradi terminološke ozkosti galova kislina, geosfera, geraniol, glikokol in glutaminova kislina, zaradi posebnosti ali redkosti generalni stanovi, gospodarsko pravo, gnotlii seauton, grillroom, zaradi pleonastične oblike geološka formacija in geotektonika. Dopolnilo k SSKJ predstavljata gradbena inšpekcija in grški ogenj, a še ti dve imata možnost, da se bosta vključili v slovar pod samostalnikoma.
2.	OBSEG ČLANKA. Sorazmerja geselskih člankov niso dovolj pretehtana oz. so preveč odvisna od posameznih avtorjev. To velja v prvi vrsti za E, kjer se razlike bolj občutijo, medtem ko je vprašanje dodatnih informacij L posrečeno rešil s sistemom vodilk. Pri tem v analizi niso upoštevana t. i. študijska gesla, ki izčrpno prikazujejo države in kontinente oz. posamezne dejavnosti, ker predstavljajo poseben, neorganski del enciklopedičnega slovarja.
Y Enciklopediji odpade na lastno ime kot geslo povprečno 11 vrstic, najpomembnejši besedni umetniki pa imajo po pribl. 50 vrstic (Goethe 56, Gogolj 38, Gradnik 53, Gregorčič 44). Zato bi pričakovali nekaka sorazmerja vrstic tako za manj vidne umetnike kakor za osebnosti drugih vej kulture, znanosti in politike. Ker pa so merila o pomembnosti koga močno relativna, prihaja do anomalij: dejavnost določenih oseb je podrobno opisana, dejavnost drugih je komaj nakazana, za en vir važna osebnost v drugem včasih sploh ni omenjena. Naj to ilustriramo z nekaj podatki o različnih osebnostih v obeh delih, in sicer tako, da bo omogočena enosmerna in kontrastivna primerjava (ob geslih na prvem mestu so številčni podatki o vrsticah v E, na drugem mestu pa podatki o vrsticah v L):
S. Grum 45/5, I. Grahor 11/0, I. Gruden 18/3, J. Giontini 0/2, G. H. Gallup 4/0, F. Gabclsberger 3/0, J. Gostič 13/2, B. Gigli 4/2, Z. Gjungjenac 10/0, B. Goodman 0/3, L. Goldmann 0/6, I. Gregorič 0/2, N. V. Giap 0/5, D. Ganev 0/4, D. Gruev 19/0, A. Grozos 31/0, J. Guesde 39/0.
Razlike v obsegu članka pri občnih imenih niso tako močne. Deloma zato, ker so evidentirane besede frekvenčno približno v istem pasu, deloma ker so besede predstavljene večinoma kot enopomenske tvorbe, zlasti v L. Nemotivi-rano izstopajo nekatere navadne besede z obsežnimi terminološkimi pojasnjevanji; v L npr. blago 14, blisk 18, greh 10, kazen 22 vrstic.
3.	RAZI,AGA. Ta osrednji slovarski element bomo analizirali z naslednjih vidikov: namenskost razlage, bistvo razlage, njena pomenska točnost, njen formalni ustroj, stilno-jezikovna stran razlage.
a) Namenskost razlage. V uvodih obeli knjig se govori o slovenskem uporabniku, celo o študirajoči mladini. Torej je bilo za osnovno redakcijsko vodilo sprejeto načelo antropocentričnosti, se pravi, velike komunikativnosti. Slovarska realizacija v E iii L pa se je precej oddaljila od tega izhodišča. Namesto da bi bile vse razlage zasnovane tako, da bi bile čim bolj razumljive, so večinoma terminološko zaprte, pa naj se nanašajo na splošno znane besede ali specialne termine. Posledica tega je, da se tudi kategorialno zelo razlikujejo med seboj: ajda (L) je »žitni rod (Fagopyrum) iz družine dresnov-cev«; gabez (L) je »rod srhkolistnic s srhkimi listi in previsnimi cveti«; glicin (E) je »(glikokol), aminoetanova kislina (aminoocetna k.) H2N-CII2-COOII«. Take razlage so očitno namenjene strokovnjakom in ne splošnim uporabnikom. Pri nekaterih pojmih so se razrasle celo v čiste terminološke definicije z ev. enciklopedičnim pristavkom. Goljufija (L) je »kaznivo dejanje, ki ga stori, kdor z namenom, da bi pridobil sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti; kazen je enaka kot za tatvino«. Bolj v skladu s prvotnimi nameni je npr. razlaga gabra: »gozdno drevo z glad-
kirn, sivkastim lubjem«, čeprav je po terminoloških kriterijih napačna, ker je z njo razložen pravzaprav beli gaber. Da bi bilo mogoče tudi termine razložiti bolj splošno razumljivo, kaže primer galaktoze. Ta ima v L razlago, ki je celo sprejemljivejša, kot jo ima SSKJ: »grozdnemu sladkorju soroden enostaven sladkor«.
Problemi te vrste pri razlagah lastnih imen v glavnem odpadejo. Kriterij namenskosti razlag se realizira v pravilni usmerjenosti in bistvenosti podatkov. S tega stališča je nezadovoljiva npr. razlaga za Gutsmana (L), saj poudarja nebistveno: »si. pisatelj, nabožne knjige, učbeniki, slovnica (,Windische Sprachlehre', 1777), slovar«. Podobno razlago ima E za Gorenje: »gručasta vas na desnem bregu Pake vzh. od Mozirja, po kateri se imenuje velenjska tovarna štedilnikov in pralnih strojev, ker je bila tu ustanovljena«. (Drugih podatkov o enem izmed največjih slovenskih podjetij ni ne v E ne L, pač pa najdemo podatke o mnogih tujih podjetjih in firmah; prim. Gallimard, Garzanti, Gruy-ter, General Electric Company, General Motors Corporation ipd.)
Strukture razlag kažejo, da E in L za dejansko izhodišče razlag nista sprejela značilnosti enciklopedičnega slovarja, ampak značilnosti terminološkega slovarja. Enciklopedija vpeljuje namreč razlago praviloma s formulacijo splošnega slovarja in jo potem specializira v posebnih stavkih oz. poglavjih, dodajajoč ji še druge aspekte pojma, npr. zgodovinskega, idejnega. Podobne, v zmanjšani obliki seveda, so razlage enciklopedičnega slovarja. Terminološka razlaga pa besedo izolira oz. vključi v zaprt pojmovni krog. Pri tem se ne ozira na pomene in funkcije, ki jih ima ta lahko v splošnem jeziku ali na drugih terminoloških področjih. Zaradi takih razlagalnih prijemov nobena od edicij ni slovarski organizem, ampak konglomerat lastnih imen, terminov in splošnih občnih imen.
Postavlja se torej vprašanje: če razlage ne zadovoljujejo povprečnega uporabnika, ali so potem dovolj natančne in povedne za terminologe?
b) Bistvo razlage označujejo elementi, ^cot so pravilnost, zanesljivost, izčrpnost.
Takoj je treba poudariti, da poljudno usmerjena razlaga ne izključuje teh elementov. Prej nasprotno: dobra poljudna razlaga ne more nastati brez jasne predstave opisovanega (zato je tudi njena reprodukcija v uporabniku lažja), medtem ko terminološka razlaga vedno pogojuje določeno strokovno znanje, enciklopedična pa v slovarju našega tipa ne more biti dovolj izčrpna. Ker pa sta si E in L že izbrala za izhodišče terminološko razlago, moramo vzeti za merilo pravilnosti in zanesljivosti strokovno neoporečnost. Poglejmo si npr. razlage za Gerlahovski orli. E pravi: »Gerlahovka, Gerlah (Gerlach, Gerla-chovka), najvišji gorski vrh na Češkoslovaškem v gorovju Tutra (2663 m).« L pravi: »G'erlaehovsky štit /-xofski/, najvišji vrh v Visokih Tatrah (ČSSR, Slovaška) 2655 m.« In na drugem mestu: »Tatre, češ. Tatry /-i/, polj. Tatra, gorovje na Slovaškem, ČSSR in v Poljski, del Z. Karpatov. 1) Visoke T., gorovje na meji med ČSSR in Poljsko (ki ji pripada '/« gorovja). Najvišji Gerlachovski Stit (2654 m).« Iz mnogih besed ni mogoče razbrati, niti kako se vrh imenuje niti koliko je visok. Dalje: v E najdemo podatek, da ima Glasgow s predmestji nad 1,8 milijona prebivalcev, L trdi, da jih ima 900 000; rimski amfiteater (kolosej) je imel po E prostora za 5000 ljudi, po L za 50 000; Egipt je bil pod perzijsko nadoblastjo po E od 525 do 332, po L od 528 do 338. Številčni podatki
torej niso trdni. Res je, da se pri nekaterih stvareh tako rekoč sproti spreminjajo, prav tako pa je res, da so številke bistveni element strokovne razlage in da morajo biti zanesljive.
Tudi pri drugih, številkam podobno natančnost zahtevajočih razlagah, pri terminih in njim sorodnih besedah, ni potrebne preciznosti. Jezikoslovni termin akcent ima v E takole razlago: »poudarek, naglas na kakem zlogu; grafično znamenje zanj. Slovenski poudarek je prost in ni vezan na določen zlog. V slovenščini poznamo dvojno poudarjanje: rastoče, če glas od začetka zloga proti koncu raste, in padajoče, če pada. Mesto poudarka zaznamujemo s krativccm ('), ostrivcem (') ali strešico (*)«. Iz te formulacije bi bralec lahko sklepal: da so akcent, poudarek in naglas enakovredni sinonimi; da označujejo krativec, ostrivec in strešica mesto naglasa in muzikalni (tonemski) naglas ter da je le-ta splošna značilnost knjižnega jezika in da je obvezen. Tak ev. sklep je posledica slabe razlage.
Medtem ko je enciklopedična razlaga lahko opisno večaspektna in dopolnjujoča se, mora biti terminološko-leksikalna razlaga tudi morfološko-sintak-tično v skladu s pojmom znakom, katerih vsak je uvrščen v eno od besednih vrst. Obe deli si dovoljujeta v tem pogledu preveč svobode. Prim, abazija: »bolnik ne more vstati na noge, čeprav so mišice zdrave in spodnji udje gibljivi; najpogosteje je to duševna motnja, zelo pogosta pri histeriji«. Y E najdemo pogosto opisovanje stanja, v katerem pojav nastopi, namesto da bi našli razlago. Tudi razlage filozofsko-teoloških terminov so bile deležne ostre kritike.11 O nekaterih netočnostih razlag fizikalnih in kemijskih terminov bo še govor kasneje. Zato lahko podvomimo o zanesljivosti terminoloških in terminologi-ziranih razlag nasploh. A tudi razlage za splošne, ncterminološke besede niso dovolj pomensko razčiščene. Vzemimo geslo glana (E). Pojasnjena je s »telesni del, ki ga vrat veže s trupom«. Razlaga je preozka, ker izključuje vsa bitja, ki nimajo vratu, glavo pa vendarle. Nekatera gesla odkrivajo leksikografski defetizem glede možnosti direktnih razlag sploh, npr. v E: birokracija, črta, dogodek. Skratka: v razlagah ni potrebne terminološko-enciklopedične zanesljivosti.
V posredni zvezi s točnostjo razlage je njena izčrpnost. Nobena (netermi-nološka) razlaga ne more biti popolnoma izčrpna. Zato je treba vključevati vanjo samo bistvene dostavke, sorazmerno z obsegom celotnega slovarja. Zaradi boljše orientacije si oglejmo primer, ki bo vsaj do neke mere ustrezal teoretičnim razlagalnim izhodiščem za slovar knjižnega jezika in za manjše enciklopedične slovarje: absolutna ničla. SSKJ: »//z. najnižja možna temperatura«, Leksikon: »najnižja možna temperatura (—273,16° C)«, Enciklopedija: »najnižja mogoča temperatura, po Celziju (—273,16). Na tej temperaturi ima sistem delcev najmanjšo možno energijo; vse snovi razen helija so na absolutni ničli v trdnem stanju; v tem stanju se gibljejo atomi v ,ni elnih' nihajih.« Semantična razlaga absolutne ničle je v vseh treh slovarjih enaka. SSKJ take razlage načelno ni širil, s kvalifikatorjem pa je opozoril, da ne gre za kakršnokoli najnižjo temperaturo, ampak za določen fizikalni pojem. E in L sta kot enciklopedična slovarja razlago pravilno dopolnila s številčno-terminološkim podatkom, ki fiksira situacijo, v kateri pride do razlaganega pojava. E je zaradi na-
11 T. Stres, Mala splošna enciklopedija, Družina XXIII, 1974, št. 10, 6.
sploh večjega obsega dostavila tri pojasnila. (Od teh je potrebno samo prvo, druga trditev je nepravilna, ker ta temperatura ni dosegljiva, tretje pojasnilo pa je ponovitev prvega.) Takih, sorazmerno dobrih rešitev, je v obeh edicijah veliko. Pomanjkljivosti se kažejo zlasti v ponavljanju istega na več mestih, tudi če so ustrezna gesla direktno (z vodilkami) ali indirektno povezana, ali v nadomeščanju razlag s citati in drugimi h geslu ne spadajočimi podatki. Prim, v E: gigant ozaDer/dinozavri, Charles Gide, Abdulah El-Salem. Najbolj nepotrebni deli razlag so tisti, v katerih se zelo laično poučuje ali pripoveduje o tem, kako se npr. kake bolezni preprečujejo ali odpravljajo. Priin. E garje, golša. Nasprotne predolgim in kombiniranim razlagam so razlage citatnih besed in tujk; te so zaradi svoje omejenosti, lakoničnosti navadno napačne. Abdi-kacija je po E »odpoved čemu; odstop«. Še to: odvečna so tudi etimološka pojasnila. Predvsem zato, ker niso zanesljiva, dodana so brez sistema (beton in bestseller ga imata, besa in betatron ga nimata) in ker bralca lahko (stilno) zavajajo.
c) Semantična točnost razlage. Splošne besede v E in L imajo navadno razložen le osnovni oz. glavni pomen. Prim, glaoa. Včasih je nakazana večpomenskost besede: ali s tako razširjeno osnovno razlago, da implicira tudi pomenske odmike (prim, eksemplar), ali z oštevilčenimi pomeni. Vendar tudi v teh primerih analize praviloma ne izhajajo iz sodobnega slovenskega jezika, temveč izkazujejo neka stara ali pa neslovenska semantična stanja (prim, galanterija, galerija). Isto velja za redke prenesene pomene oz. frazeolo-ške pomene (prim, galeot v E in goba v L). Poudariti je treba, da so zelo redke besede, ki bi bile pomensko izčrpane.
V tesni povezanosti s pomensko točnostjo razlage je raba sinonimov. Osnovno načelo za redakcijo sinonimov je: sinonimi morajo imeti iste razlage, a tudi oznake za določanje svojih odnosov. Velika semantična napaka pa je, če se za izhodišče razlage določene besede vzame^ njen sinonim ter mu doda differentia specifica. Ganglij je razložen v E: »živčna zdebelina, sestavljena iz živčnih (ganglijskih) celic in živčnih vlaken, v velikih možganih«, in v L: »živčni orešek, vozel živčnih celic«. SSKJ ima takole pravilno pojasnilo: *anat. skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju, /sinonim/ živčni vozel«. Prim, tudi budžet (E). Včasih sinonim nadomesti razlago; konkretne rešitve take vrste v E in L spet opozarjajo, da sta se obe deli, zlasti E, opirali na zastarele oz. nedomače vire: encim ni podrejen, ampak nadrejen fermentu in enako je z odnosom med fermato in korono. Vprašanju slovenske sinoni-mije nikakor ni mogoče reševati niti tako, tla se dobesedno prevede članek o tujih (terminoloških) sinonimnih odnosih (prim, borba (E)).
Formulacija razlage je lahko idejno nevtralna uli ne. Pri tem niso mišljena samo politično-svetovnonazorska merila, marveč tudi estetska, umetnostna, strokovna. Določena barvanost razlag je v skladu s postavljenimi osnovnimi načeli oz. je sploh neizogibna. Vsako večje popuščanje v tej smeri pa zmanjšuje vrednost informacij. Povedano je že bilo, da so razlage v L na splošno bolj nevtralizirane, v E manj. K temu je treba dostaviti, da so razlage povsod preveč subjektivno ocenjevalne, zlasti v E. Prim. R. Guttuso: »Svoja revolucionarna družbena prepričanja prenaša v slikarstvo v okviru figurativnega koncepta, pri tem pa inteligentno izkorišča izkušnje moderne. Borec zoper
fašizem, osrednja osebnost modernega italijanskega slikarstva.« Ali absint (L): »žgana pijača iz pelina, škodljiva zdravju; izdelava ponekod prepovedana«.
č) Formalni ustroj razlage. Iz semantične zgradbe razlage izvirajo njene formalne zakonitosti: izbor najustreznejših razlagalnih besed in določitev njihovega zaporedja ter fiksiranje kvalifikatorskih pojasnil.
Razlaga obstoji iz osnovne razlagalne (kategorialne) besede in dodatnih razlagalnih (pojasnjevalnih) besed. Naloga osnovne besede je, da razlagani lek-sem uvrsti v pojmovno kategorijo, naloga dodatnih besed pa, da leksem pomensko opredelijo v okviru določene kategorije in s tem tudi do drugih leksemov iste vrste. Ta razlagalna tehnika omogoča najpreciznejšo razlago z najmanjšim možnim številom besed; v že obstoječi razlagi pa pomaga odkrivati nepotrebnosti ali zabrisane sinonimne odnose. Da je bilo to načelo sestavljavcein E in L znano, dokazujejo mnogi poskusi t. i. sistemskih rešitev, npr. pri imenih kemijskih elementov, vendar velja to le za pomensko lahko določljive vrste. Po večini so razlage s tega stališča nepretelitane. Geslo akcele-rator ali pospešeoalnik je po razlagi v E »stroj, ki pospešuje gibanje delcev«. Beseda stroj je natančno definirana in pomensko ne ustreza kot osnovna razlagalna beseda tega gesla. Pravilna razlagalna beseda zanj bi bila naprava. Geslo golaž (L) je razloženo z »dušeni koščki govejega mesa«, godlja pa z »erco-lončnica*; prava razlagalna beseda za oba pojma je samo »jed« (prim. SSKJ). Leksikografija (L) ni »zapis«, ampak »veda« oz. »nauk«, ki je rabljen v razlagi leksikologije.
Razlaga se mora razvijati torej od splošnega k posebnemu, od širšega k ožjemu. To pomeni, da mora biti v enciklopedičnem slovarju osnovna razlagalna beseda po možnosti širša, če že ne splošno znana, v nadaljnje besedilo razlage pa se lahko vključujejo tudi manj znane besede oz. termini, zlasti če se z njimi razlaga bistveno skrajša. Zato ni dobra npr. razlaga glicerola (E) : »СзЊ(ОН)з 1, 2, 3-propantriol, trihidroksilni alkohol. G. je brezbarvna, gosta, sladkasta tekočina, sestavina maščob.« Važno je tudi, da se dodajajo pojasnjevalni elementi (besede, stavki) v strogem sintaktično-logičnem redu. V razlagi amilaze (E) se po fiksiranju osnovne razlagalne besede »encim« najprej govori o njeni razširjenosti, potem o njeni funkciji. Zaporedje bi se moralo obrniti.
V pomensko manj zahtevnih razlagah se namesto dodatnih pojasnjevalnih besed lahko uporabi tudi kaka indiferentna nadkategorialna beseda. Y tem primeru postane prvotni kategorialni del razlage prilastek te besede. Polna leksikalna razlaga, npr. bintja »boljši krompir z rumenim mesom«, bi se v manjšem slovarju lahko poenostavila (v »vrsta krompirja«). Napačno pa je, če se obe razlagi kombinirata ali celo dopolnjujeta z variantnimi formami osnovne razlage, kot npr. pri galaktozi (E): »vrsta sladkorja (aldoheksoza-CoHi20o), izo-mer glukoze, tj. grozdnega sladkorja«. Prav tako je tehnično slabo izoblikovana razlaga, v kateri se pojavi kot razlagalna beseda kak izvensistemski termin. Prim, keramika (L) : »zbirno ime za izdelke iz žgane gline«. O tem, da kot kategorialna razlagalna beseda ne sme nastopati sinonim, smo že govorili.
Poseben problem razlage predstavljajo t. i. kvalifikatorska pojasnila. Po obliki so to prilastki razlagalnega stavka, po funkciji pa vezni členi med razlago in leksemom pojmom. V večini slovarjev so se kvalifikatorska pojasnila vsebinsko in formalno vključevala v razlagalni stavek, le v nekaterih novejših
slovarjih, zlasti v SSKJ,'2 se ločujejo od razlage in izpostavljajo. Tak nučin redakcije omogoča po eni strani oblikovanje sintetiziranih in objektiviziranih razlag, po drugi pa lahko v veliko večji meri kot v standardnih razlagah poudarja časovno, krajevno in vsebinsko izhodišče slovarja. Medtem ko se je E v tem pogledu ravnala večinoma po omenjeni praksi (prim, abak), je L skušal iskati kompromisne rešitve, zlasti tako, da so kvalifikatorska pojasnila grafično del razlage, sintaktično pa ločena od nje. Prim, huzar: »nekdaj pripadnik lahke madž. konjenice«. Na splošno je imela E za ta pojasnila več posluha kot L; prim, ablacija.
Se bolj opazno pa je, če se besede, ki bi take oznake potrebovale, predstavljajo kot pojmi iz sodobnega sveta. Prim. L: abakus »računska tablica«; gazi »častni naziv zmagovitih vojskovodij in častnikov«; guvernanta »vzgojiteljica«. Isto velja za na nepravo mesto postavljena kvalifikatorska pojasnila (prim, abbe (E)). Seveda nima kvalifikatorsko pojasnilo nobene zveze s stilnim vrednotenjem besed. Zato je predstavitev besede hospic (L) z znakom + napačna. Beseda ni zastarela; v pomenu »gostišče s prenočišči« je odmrl pojem. Torej bi beseda potrebovala časovno kvalifikatorsko pojasnilo.
d) Stilno-jezikovna stran razlage.
Stil razlag ni enoten. Posamezna gesla (tudi lastna imena) imajo razlage telegrafskega stila. Največ jih je, razumljivo, v Leksikonu; prim. Gütersloh, Gutsman. Pri večini gesel je rabljen nekoliko individualiziran leksikalni stil. Nevarnostim, izvirajočim iz zgoščenosti tega stila, se redakcija ni znala zmerom izogniti. Prim, alod (E); »v fevdalizmu popolna lastnina zemlje, brez vseh dajatev in dolžnosti lastnika; plačevati je moral le davke in sodelovati v vojnah«. Precej razlag je obremenjenih razen z vsebinsko nevažnimi elementi tudi s frazami, klišeji in ekspresijo. Prim. Goossens Eugène (E): »na njegovi bogati, raznoliki umetniški poti ga srečamo kot glasbenika z velikim strokovnim znanjem, ki nastopa v vlogi violinista in dirigenta v Londonu, Rochestru, Cin-cinnatiju in Sydneyu«. Prim, še stil uvoda v ^Enciklopediji. Na veliko se pojavljajo prazni stavki »Objavil je vrsto del« ali »Napisal je mnogo kritik in člankov«. Prim. E: Andrija Gams, Kajetan Gantar, Milutin Garašanin, Avgust Go-gala, Matija Gogala. Očitna je želja po stilnem variiranju. V razlagah se redno pojavljajo (brezosebni) stavki z različnimi osebki, npr.: »gvajakol pridobivamo iz katrana; z galaktometrom določimo gostoto mleka; gabez uporabljajo za čaj; galalit dobimo iz kazeina; glavnike pa delajo iz njega«. Preveč je tudi sinonimnih menjav: »njegov /cvet/ zgornji del imenujemo vrat, na prašniku razlikujemo prašno nit in prašnici, rastlinam z razvitimi pestiči pravimo krito-semenke«. Vendar je ta gostobescdnost in pisanost nekaterim všeč.13
Nasploh je vprašljiv odnos redakcij do stilne vrednosti besed, zlasti sinonimnih. Pri granulacijskem tkivu (L) je pripomba, da se odvečno granulacijsko tkivo pogovorno imenuje »divje meso«. V resnici je divje meso nevtralna zveza oz. termin. Geslo-termin galimatias (E) ima dodan sinonim vezanje otrobov, ne da bi bilo določeno, kakšna je njegova stilna vrednost. Geslo liohštapler v L ima (morda z željo nadomestiti tuj izraz z domačim) tri sinonime: nastopač, važič, tpromenadni lev«. Ali naj to pomeni, da sta besedi nastopač in važič
12	Prim. SSKJ, str. XXII, § 158-159.
13	R. Rožek, Mala splošna enciklopedija, Prosvetni delavec XXIV, 1973, št. 21, 10.
nevtralni? Sicer pa si obe knjigi (bolj Leksikon) prizadevata puristično odbi-rati besedje. Ob tej tendenci seveda še bolj bodejo v oči napake, ki jih ni mogoče prišteti k tiskarskim, npr. autocesta (E 490), greipfrut, črnobele ilustracije (E, 5. stran uvoda), dekle z gosli (L 925), oz. s puristično smerjo neujemajoči se izrazi: proučiti, vnaprej, dozoreli zamisli. Razlage za botanične termine imajo v L veliko neustaljenih (univerbiziranih), včasih tudi nepravilno narejenih besed: zelika, posodooka, gorenjski slapeči nagelj.
4.	USKLAJENOST. Ni dovolj, da se leksikograf posveti samo izboru gesel in izdelavi razlag. Spoprijeti se mora tudi z najnelivaležnejšim in najzamudnej-šim leksikografskim delom — z usklajevanjem. Delimo ga na vsebinsko, stilno in formalno. V prvi okvir spada: primerjanje redakcij podobnih besed, odkri-van'je sinonimnili in polsinonimnih odnosov, preizkušanje ustreznosti osnovnih razlagalnih besed v določenih pojmovnih skupinah. V drugi okvir spada: globalna primerjava besed oz. slovarskih enot, ki predstavljajo v slovarju določeno stilno plast ali terminološko kategorijo, in izenačevanje slovarja glede na kvalifikatorska pojasnila. Y tretji okvir spada: slovarska registracija še neregistriranih razlagalnih besed, kontrola kazalk in vodilk,14 kontrola (abecedne) razvrstitve gesel in njihove grafične oblike ipd. Natančna koordinacija da slovarju ne le večjo strokovno vrednost in zanesljivost, ampak omogoči tudi lažjo orientacijo po njem; razen tega vzbuja v uporabniku občutek preprostosti in lahkote dela. Vse to pa so bistveni elementi za dober slovar.
Na nekatere aspekte koordinacije smo zadeli že v dosedanjem razčlenjevanju, zlasti v zvezi z razlagami. Zato le še dva primera. Leksikon15 govori o gaussu na štirih mestih: pod črko g in pod gesli gauss, magneten, tesla. Ce bi se po končani redakciji primerjali podatki s teh inest, bi se odkrila naslednja neskladja: a) v razlagi tesle je nakazana etimologija besede, medtem ko je pri gaussu ni; b) na enem mestu se za isti pojem uporablja magnetna poljska gostota, na drugem magnetna indukcija-, c) magnetna indukcija slovarsko ni registrirana oz. razložena; č) terminološke značke B, G, T se imenujejo ponekod okr., potem znak, drugod kratica-, d) na treh mestih je grafični znak za fizikalni termin, pri tesli ga ni; e) pri geslu b je uporabljena kazalna puščica, pri geslu g v enaki poziciji je ni, ipd. Tehtanje teh navidezno zunanjih neenotnosti bi moralo odkriti tudi dve vsebinski napaki: a) magnetna indukcija je nedefiniran oz. zastarel termin, ki ga danes v fiziki nadomeščata gostota magnetnega polja ali magnetna poljska gostota; b) magnetna poljska gostota ni enota za jakost, ampak enota za gostoto. — V razlagi gesla lionan svila sta uporabljena strokovna izraza taft vezava in tussah svila. Če bi bila koordinacija temeljito opravljena, bi bila v razlagi ta izraza nadomeščena z opisom ali bi bili sprejeti še dve gesli oz. stalni zvezi in ev. razloženi.
5.	PRAVOPIS IN PRAVORECJE. Praksa je bila, da enciklopedična dela ne dajejo podatkov, ki jih uporabniki v njih praviloma ne iščejo, ali bolje, da ta ne rešujejo vprašanj, ki zanje niso kompetentna. Izdajatelji ocenjevanih del so šli svojo pot: E podira pravopisno-pravorečno normo najbrž iz površnosti, L pa zavestno, čeprav se skuša v uvodu zavarovati, češ da ne želi »kakorkoli
14	Prim. SSKJ, str. XIII, § 23—24.
15	Primera sta bila vzeta iz L, ki je sicer bolj koordiniran kot E, ker je ta omogočal popolne, vsestranske primerjave.
posegati v ustaljene, slovenščini prirejene zapise in izgovarjave«; takoj namreč pripominja, da daje s svojim zapisom izvirnega izgovora uporabniku »dodatno, bistveno /podčrtal S.S./ informacijo«. Prakso bi bilo seveda možno spremeniti in enciklopedični slovar še bolj približati tipu enozvezkovnega slovarja knjižnega jezika. V tem primeru bi lahko rekli, da je koristno, če dobi uporabnik v L tudi podatke o pisavi in izgovoru iskane besede (lastnega imena), zlasti če mu je neznana: in da je v redu, če je za to uporabljena t. i. modificirana mednarodna transkripcija. Škodljivo pa je, če se podaja samo tuja pisava oz. izgovarjava tam, kjer je rabljena in kodificirana podomačena oblika. Danes v slovenščino vdirajo elementi tujih fonetičnih sistemov, zlasti angleškega,16 in podirajo, kar je bilo izoblikovano v prvi polovici tega stoletja. Zdaj se je radiu in televiziji, ki na široko odpirata vrata tem vplivom, pridružil še Leksikon Cankarjeve založbe. Pri tem mislimo na zapise tipa Gdansk l-njsk/, Göteborg /jo:tab'orj/, Gandhi, Gevgelija; Derdap (E). Če ima npr. Genova sicer nepotreben, a sprejemljiv dostavek, da se to ime v italijanščini izgovarja dž'e-, ali Gibraltar podatek o španskem in angleškem izgovoru, bi morali biti prikazani na podoben način tudi Gershmin, Goldsmith, Gomulka ipd., ne pa samo s tujim, izvirnim izgovorom. Sploh si obe knjigi — po nepotrebnem — prizadevata, da ne bi pozabili pri kakšni domači obliki lastnega imena dodati tuje ime. Tako nimamo samo zapisa Grenlandija, dan. Grönland />Zelena dežela«/, marveč tudi Gorica it. Gorizia j-cia/, Gospa Sveta (Maria Saal), Graz (slov. Gradec).
Težnja potujevanja sega celo na področje občnih imen. Zato srečamo razen izvirnih zapisov malo znanih besed tujo oz. neknjižno pisavo tudi pri besedah, ki so se v knjižnem jeziku že asimilirale, npr. grandezza, gauda, gostiivanje (E 569), konserva. V Enciklopediji je nekaj zapisov besed, ki mejijo že na ne-resnost: galeot (it. galeotlo), ljud. tudi galjot.
6. RAZNO. Ažurnost edicij je bila že ugotovljena," zato tega vprašanja ne bi obravnavali.
Zanimivo bi bilo dognati, kakšen je dejaflski prispevek slovenske znanosti in kulture k obema edicijama, zlasti v pogledu razlag. Vendar je to nemogoče: deloma zaradi nedostopnosti nekaterih virov, deloma zaradi preobsežnosti naloge. Sondiranje v E potrjuje samostojnost člankov, ki zadevajo Slovence. Razlage tujih lastnih imen imajo le manjše spremembe; največ sprememb se nanaša na avtorska dela in na prevode v slovenščino. Med občnimi imeni so doživele večje spremembe razlage terminov in terminoloških besed (glukoza, glu-ma, gonada, gnajs, golf), razlage za splošne pojme, citatne, kulturne besede in tujke pa so v glavnem samo prevedene (gnezdo, gnitje, gnoj, gol; gondola, gnoma, gnoza, gnostiki, gnothi seauton). Grobo rečeno — originalna slovenska gesla so boljša od prevedenih oz. prilagojenih.
Negativen vpliv izvirnika je čutiti predvsem v E, kjer je šlo gradivo, če sklepamo po seznamu sodelavcev, skozi premalo strokovnih rok. Tako je toma-sovo brašno prešlo iz srbskega izvirnika v slovensko besedilo kot Thomasova moka (E 560). Prvi del zveze bi se dal zagovarjati glede na stališče Splošnega tehniškega slovarja in deloma Slovenskega pravopisa 1962 (čeprav je korektura iz Tomaževa čisto nepotrebna), moka namesto žlindre pa nikakor ne.
16	J. Toporišič in J. Rigler na več mestih.
17	Prim. M. Cepič, Večer 1973, št. 139, 5.
Geslo gadolinij je razložen s »kemijski element iz skupine ,kovin redkih zemelj' oziroma iz skupine lantanidov«. Splošno terminološko poimenovanje elementov od ccrija do lutecija je luntanidi. Kot kalk se uporablja izraz redke zemlje oz. zemljine, v razlagi uporabljena zveza pa je rezultat slabega prevoda.
Kar se tiče ilustracij, opreme in tiska samo ena misel: Leksikon je na zavidljivi višini, Enciklopedija je napravila opazen korak k tehnični evropeiza-ciji predloge. Zaradi hitrice ali kaj pa je ostalo v knjigi veliko neuporabnih reprodukcij (prim. 100, 173, 371, 387). Marsikaj se je zamešalo. Prim, sliko Balkanski polotok (E 123 in izvirnik Prosvete 119) ali reprodukcijo grba Alžirije (E 42 : L 25) ali Avstralije (E 102 : L 51). E ima geslo Gérard P., L pa geslo Philipe G. V Enciklopediji manjka seznam kratic, a tudi napotilo za rabo bi bilo koristno. Tiskarskih in abecednih napak je za deli, ki naj bi bili »zanesljiv informator«, preveč.
Leksikon Cankarjeve založbe in Mala splošna enciklopedija sta obogatili slovensko kulturo s prodorom na doslej neobvladano področje in dali vsaka svoj prispevek k razvoju slovenske leksikografije, zlasti njenih pomožnih elementov kot bio- in faktografije. Zal sta redakciji pri izdelavi teh knjig premalo izkoristili podatke v obstoječih domačih virih, zlasti v SSKJ, pa tudi leksiko-grafsko teorijo in izkušnje, ki so ta slovar izoblikovale. Ediciji sta znova potrdili, da dober slovar ne more biti zbirka s kartotečnih listkov in slovarjev prepisanih podatkov niti skupek prevedenih in prikrojenih člankov, ampak le iz vsega tega nastala nova, višja kvaliteta, v katero pa je treba vložiti veliko znanja, dela in časa. Na osnovi vsega, kar smo o obeh knjigah povedali, se za sedaj ne moremo pridružiti optimističnemu gledanju na možnost skorajšnje izdelave t. i. velikega projekta,18 vsaj v zastavljeni smeri ne.
Stane Suhadolnik
SAZU, Ljubljana
TRETJI ODZADNJI SLOVAR RUSKEGA JEZIKA1
Zanimanje za odzadnje2 slovarje (dalje: OS) in njihovo uporabo v sodobnem jezikoslovju se je v zadnjih dveh desetletjih vidno stopnjevalo, saj so
18 C.Zlobec, Na poti do velike enciklopedije?, Sodobnost XXII, 1974, št. 3, 288—289.
1	Obratnyj slovar' russkogo jazyka. Naucno-redakcionnyj sovet izdateFstva »Sovetskaja Ènciklopedija«. Vyeislitel'nyj centr Akademii nauk SSSR. Naucnye konsul'tanty A. A. Zaliznjak, R. V. Baxturina, E. M. Smorgunova. Moskva 1974. Str. 944.
2	Strokovni izraz za takšen slovar pri nas še ni ustaljen; razen najbolj razširjenega termina odzadnji so razširjeni še izrazi: obrnjeni slovar, slovar a tergo, slovar po končnicah. Pri Poljakih se je ustalil izraz a tergo (kot nasprotje navadnim, odsprednjim slovarjem — a fronte), v češčini in slovaščini je tak slovar retrogradni), v ruščini se je uporabljal termin inversionnyj, zdaj pa ga navadno nadomešča obratnyj; nem. rückläufig, ital. retrograde, inverso, frc. inverse, angl. reverse, rom. invers. Ločevanje izrazov za slovar in indeks ni povsod dosledno upoštevano; indeks a tergo naj bi bilo obrnjeno besedje samo enega slovarja, medtem ko ima OS navadno več virov.
v tem času izšli OS ali indeksi za številne indoevropske in druge jezike3; prvi slovanski odzadnji indeks sta v svojem starocerkvenoslovanskem slovarju sredi petdesetih let objavila L. Sadnik in R. Aitzetmiiller,4 čez nekaj let pa sta mu sledila skoraj istočasno kar dva ruska OS: vzhodnoberlinskega5 so pripravili Bielfeldtovi sodelavci, zahodnoberlinski0 pa je izšel v redakciji M. Vasmerja. V šestdesetih letih so izšli štirje slovanski OS: indeks k staremu poljskemu slovarju S. B. Lindeja,7 indeks k staroruskemu slovarju Sreznev-skega,8 indeks k slovarju makedonskega knjižnega jezika9 in OS za srbohrvaščino.10 Leta 1971 je v Odesi začel izhajati OS ukrajinskega jezika,11 lani je izšel odzadnji indeks k poljskemu slovarju Doroszewskega12 in letos tretji OS sodobnega ruskega knjižnega jezika. Pred izidom ali v pripravi so tudi OS za druge slovanske jezike, med njimi tudi za slovenščino.13
Pobude za pripravo OS niso nastajale slučajno in brez jezikoslovne utemeljitve, ampak so tesno povezane z razvojem točnejših metod v strukturalnih obravnavah jezika in s strojno obdelavo jezikovnega gradiva. Pri reševanju besedotvornih, oblikoslovnih, morfonoloških in akccntskih vprašanj so OS naravnost nenadomestljivi.1,1 Kljub začetnim pomislekom glede smotrnosti sestavljanja OS se je njihova uporaba razširila od teoretičnega jezikoslovja na področja praktičnih jezikovnih obravnav, npr. pri pisanju jezikovnih priročnikov in vadnic za materinščino in za tuje jezike, pri sestavljanju vaj za učence ipd.
Ko uporabljamo OS, njihovim informacijam ne smemo zmeraj slepo zaupati, temveč jih moramo preveriti še v normalnem slovarju; OS knjižnih jezikov namreč razvrščajo gesla po abecednem redu besednih koncev in pri tem navadno ne uporabljajo kvalifikatorjev, ki bi besedi natančneje določili
3	Precej starejših OS in indeksov (tudi rimarije) omenjata R. V. Baxturina in I. A. Mel'čuk v oceni italijanskega OS. Gl. Voprosy jazykoznanija (1965), 5, str. 128—133. Seznam važnejših OS, ki so izšli^po letu 1900, navajata tudi OSRJ, str. 9—10.
4	Handwörterbuch zu den altkirchenslaoischen Texten. The Hague — Heidelberg 1955.
5	Rückläufiges Wörterbuch der russischen Sprache der Gegenwart. Unter Leitung und Redaktion von IL H. Bielfeldt. Deutsche Akademie der Wissenschaften zu Berlin, 1958.
0 Russisches rückläufiges Wörterbuch. R. Greve, B. Kroesche — unter der Leitung von Max Vasmer. Berlin — Wiesbaden. I — 1958, IT — 1959.
7	Indeks a tergo do Slownika jçzyka polskiego S. В. Lindego. Red. Witold Doroszewski. Varšava 1965.
8	Indeks a tergo do Materialöw do slownika jeLzyka staroruskiego I. I. Sre-zniewskiego. Pod kierownietwem A. Obrçbskiej-Jabloiiskiej. Varšava 1968.
9	Vladimir Miličik', Obraten rečnik na makedonskiol jazik. Skopje 1967.
10	I. Matešič, Rückläufiges Wörterbuch des Serbokroatischen. 1—4. Wiesbaden 1967.
11	Inoersionnyj slooar' ukrainskogo jazyka. Vypusk 1. Odesa 1971.
12	Indeks a tergo do Slownika jçzyka polskiego pod redakcjn Witolda Doro-szewskiego. Opracowal zespol pod kier. Renaty Grzegorczykowej i Jadwigi Puzyniny. PWN. Varšava 1973.
13	2e več let ga pripravlja В. Pogorelec, nastaja pa tudi ob Slovarju sloven-kega knjižnega jezika v Inštitutu za slovenski jezik SAZU. Rokopisno je leta 1971 izšel na Češkoslovaškem obrnjeni Pleteršnikov slovar.
14	Podrobneje o uporabnosti OS gl. v VJa (1965), 5, str. 128—131 in v uvodnem delu OSRJ.
njen položaj v jeziku glede na zemljepisno, časovno in slogovno razširjenost. Pri besedotvornih analizah bi nas npr. lahko zavedle zastarele in narečne pripone, če bi jim zaradi njihove pogostnosti v OS pripisovali večjo ali manjšo produktivnost za celoten knjižni jezik.
Ce postavimo omenjene tri ruske OS drugega ob drugega, kaj hitro ugotovimo med njimi nekaj temeljnih razlik. Medtem ko sta prva dva po količini informacije še zelo skromna, spada najnovejši OS gotovo med najbolj izpopolnjene slovarje tega tipa. Vasmerjev OS je po obsegu največji (dve knjigi s približno 260 tisoč gesli), vendar je njegovo besedišče zaradi stoletnega časovnega razpona in različne narave virov (ki pa ob geslih niso navedeni) zelo raznorodno in neenakovredno. Bogastvo leksike gre večinoma na račun Daljevega slovarja,15 ki mu je bil poleg slovarja Ušakova glavni vir, zato ni čudno, da je spričo neoznačene množice zastarelega in narečnega besedja ta OS z vidika strukture današnjega ruskega knjižnega jezika nezanesljiv in težko uporaben. Precej gradiva so sestavljavci Vasmerjevega OS nabrali tudi iz nekaterih dvojezičnih terminoloških (tehniških, vojaških) slovarjev, kar seveda ne zmanjšuje notranje neuravnovešenosti OS. Kot dopolnilnemu informatorju pa se bo ob najnovejšem OSRJ vrednost tega slovarja zelo povečala.
Bielfeldtov OS je po številu besed kar trikrat skromnejši (80 tisoč gesel); glavna vira sta mu bila slovarja Ušakova in Ožegova, gradivo pa je dopolnjeno še iz akademijske slovnice10 in pravopisnega slovarja.17 S tem se je ta OS veliko bolj približal stanju besedišča v sodobnem knjižnem jeziku, vendar pa tudi v njem, razen naglasnih, ob besedah ni drugih informacij. Oba OS sta pravopis sicer prilagodila veljavnim normam, toda ostalo je še precej neskladnosti, ki so v novem OS odpravljene.
Avtorji novega ruskega OS so ob pretresu petnajstletnih izkušenj pri sestavljanju OS spoznali večino pomanjkljivosti tujih OS (obeh ruskih, italijanskega, nemškega, francoskega in dr.), z uvedbo računalniške tehnike tudi v tem območju pa so se jim povečale možnosti za statistično obdelavo podatkov in urejanje drugih informacij. Slovar so sestavljali od leta 1965 pod znanstvenim vodstvom jezikoslovca A. A. Zaliznjaka. Za vire zbiranja besedišča so uporabili štiri znane slovarje ruskega knjižnega jezika: akademijski slovar v 17 knjigah (1948—1964) — okrajšava B, slovar Ušakova 1935 do 1940) — okr. U, slovar Ožegova, ki pomeni pravzaprav strnjenega in posodobljenega Ušakova — okr. O, (uporabili so 4. izdajo iz leta 1960), in slovar E. P. Evgeu'eve v štirih knjigah (1957—1961) — okr. M (Evgen'eva je uredila prvo knjigo, sicer pa je bila predsednica uredniškega odbora).
Med najpomembnejše novosti Zaliznjakovega OS moramo nedvomno prišteti označbo vira ob geslu; za vsako izmed približno 125 tisoč besed, kolikor jih OS vsebuje, zvemo, v katerem od gornjih štirih slovarjev se nahaja; okoli 50 tisoč gesel najdemo v vseh štirih slovarjih (takšen je tudi besedni zaklad Ožegova, saj skorajda ni primerov, da bi imela beseda samo oznako O, kar bi pomenilo, da besede v drugih slovarjih ni), zato imajo oznako BU O M (npr. naxoatat' BU O M , medtem ko so druge izpeljanke samo v treh ali celo v samo
15 Tretja dopolnjena izdaja (Baudouin de Courtenay), 1903—1911.
10 Grammatika russkogo jazyka /. Fonetika i morfologija. Moskva 1953.
17 Orfografičeskij slovar' russkogo jazyka. Moskva 1957.
enem slovarju: obxvatat' BU.M, podxvatat'. U..., ponaxvatat' В...). Razumljivo je, da odpade največ »nepolnih« oznak na gesla iz slovarja B, deloma tudi iz Ušakova, kar pomeni, da pokriva slovar v 17 knjigah največ besedja in da je marsikateri izraz iz Ušakova že zastarel. Te oznake imajo neprecenljivo vrednost, tudi čisto praktično, saj uporabnika, ki išče pomenske in druge podatke o besedi, brez zamudnega brskanja po različnih pripomočkih takoj napotijo k pravemu slovarju.
Nekaterih besedotvornih tipov so se posamezni od štirih slovarjev očitno izogibali: tako najdemo pridevniških pomanjševalnic na -en'kij, ki jih je v OS 327, v vseh štirih slovarjih le devet (liorošerikij, maxon'kij, maljusen'kij, sinen'kij, milen'kij, kruglen'kij, malen'kij, moloden'kij, tioDen'kij), nekaj si jih delita В in U, večinoma pa so ti pridevniki zastopani samo v slovarju B. Podobno razmerje pokažejo tudi prislovne pomanjševalniee na -en'ko, medtem ko se pri dvojnih pomanjševalnicah na -ёхоп'ко slovarji niti pri enem geslu ne ujamejo. Samostalniških pomanjševalnic na -iško, ki so v ruščini večinoma moškega spola, je v OS 127: v vseh štirih slovarjih so od njih zastopani le domiško, paltiško, moločiško in žifiško, nekaj si jih spet delita В in U, najštevilnejša pa je tudi tu oznaka B, vendar nas preseneča dejstvo, da je v Ože-govu (ena knjiga) več samostalnikov na -iško, kot jih je v slovarju Evgen'eve (štiri knjige).
Precej stanovitne kriterije pri odbiranju gesel zasledimo tudi pri glagolih; večino glagolov z dvojno ali celo trojno predpono srečamo v slovarju B, npr. po-vy-toptat', po-oy-brosat', po-ras-suždat', po-na-vertet', po-ot-vertet', po--ob-teret', pere-za-pisyoat', pere-pro-kidyoat', pere-za-krepU', ne-do-sidet', ne--do-slušat', ne-do-oy-ručat', ne-do-igryoat', ne-do-vy-rabatymat' itd. V istem slovarju В je tudi še največ t.i. brezpredponskih frekventativov, ki imajo v današnjem ruskem knjižnem jeziku nadih starinskosti, se hitro umikajo iz rabe, in jih v Ožegovu srečamo le poredkoma, npr. sižioat' B, rugioat' B, begivat' B, derživat' B, makioai' B, zoanioat' B, penivaf B, pioat' B, varivat' B, tračivat' B, kučivat' B, kašivat' B, šivat' B, dumyvat' В; precej jih je najti tudi še v Ušakovu: malivat', tavlivat', strelivat', taplivat'. V treh največjih slovarjih so npr. glagoli kurivat' BU.M, smatrivat' BU.M, slyxivat' BU.M, plačivat' BU.M, saživat' BU.M, medtem ko najdemo v Ožegovu le redke glagole tega tipa, npr. bivat', BUOM, haživat' BUOM, život' BUOM, leživat' B.O. V OS je pri vsakem glagolu označen tudi njegov vid; tu velja omeniti, da naštejemo v njem tudi 826 dvovidskih glagolov, pri 430 pa oznaka omahuje med dvovidskimi, do-vršniki in nedovršniki. Ti glagoli so skoraj v celoti tujega izvora in se končujejo na -izirovat', -irovat' in -ovat', npr. šablonizirovat', assimilirovat', aren-dovat', lokalizovat'. Med slovarji so prav v teh oznakah precejšnje razlike, iz česar lahko sklepamo, da glede tega vprašanja stališča leksikografov niso bila enaka in trdna.
Pri vsakem geslu je označena besedna vrsta; tudi tu opazimo precej razlik med slovarji, posebno kadar gre za števnike in zaimke, členke in prislove. Sestavljavci OS so zvesto prenašali podatke iz štirih slovarjev, tako da se zdaj ob besedi naenkrat soočijo bolj ali manj splošno priznane in objektivno veljavne oznake. Deležnike sprejema OS le v primerih, ko so rabljeni pridevniško ali samostalniško; razumljivo je, da se slovarji tudi v tem vprašanju občutno razhajajo. Koristni so seštevki besed po zadnjih štirih, treh, dveh
in zadnji črki, npr. ob zadnji besedi s končno črko p: golovotjap BUOM m 1/2/3/274, kar pomeni, da je v OS 274 besed na -p, tri na -jap, (ja je ena črka), dve na -(jap in ena na -otjap.
Posebno in samostojno vrednost imajo v slovarju dodatki (str. 887—944), ki se delijo na dva dela: prvi del obsega sezname besed, ki so bile zaradi svojih specifičnosti izločene iz splošnega slovarskega fonda, v drugem delu pa so nanizane številne statistične tabele. Na prvem mestu srečamo seznam izrazov, ki vsaj v enem izmed štirih izvornih slovarjev ne nastopajo samostojno, temveč le v stalnih zvezah, npr. bit' bakluši, nesvarenie želudka, sbit' s pantalyku, tooritel'nyj padež, prjast' ušami, kišmja kišet', dvenadcatipersinaja kiška ipd. Tudi te zveze so zmeraj označene glede na slovarski vir. V posebnem seznamu so zbrana gesla, ki v slovarjih ne nastopajo v izhodiščni obliki (samostalnik v imenovalniku, glagol v nedoločniku, ipd.), npr. izvol'te. kažeisja, po-nimaeš', spitsja itd. V posebno skupino so izločena vsa lastna imena in iz njih izpeljani pridevniki, npr. Molčalin, molčalinskij, Xleslakov, xlestakovskij, Reomjur, Rubikon, Pegas ipd. Kar obširna sta seznama, v katerih so zbrani vsi t. i. prefiksoidi in sufiksoidi s svojimi gnezdi; v prvem primeru gre za začetne neprave predponske sestavine, ki se v manjšem ali večjem številu gesel ponavljajo, npr. belo... — beloborodyj, belolicyj, beloderevščik, belobandity ipd., pri sufiksoidih pa gre za neprave priponske dele besed, ki se ponavljajo, npr. ... ved — vostokooed, kraeved, literaturoved, počvoved, jazykooed-, ... va-lentnyj — dvulwalentnyj, odnovalentnyj, polivalentnyj. Število prefiksoidov je približno štirikrat večje (okoli 600) od števila sufiksoidov (okoli 150), močnejša pa so tudi prefiksoidna gnezda.
Nedvomno pa je najzanimivejši seznani vseh pravopisnih in naglasnih različic, ki se jih je iz štirih slovarjev nabralo blizu pet tisoč. Že sama zbirka pomeni velik dosežek, preko slovarskih virov pa omogoča nadaljnjo zgodovinsko in stilistično interpretacijo; zato ne bo mogel mimo tega seznama niti slovanski akcentolog niti ruski jezikovni normativec, z zadovoljstvom pa se bo na ta seznam oprl tudi slovničar in učitelj ruskega jezika na vseh stopnjah. Samo bežen pogled na drobno tiskane kolone nas npr. seznani s pravopisnimi vprašanji, ki so bila aktualna v desetletjih po Ušakovu (npr. pisava e:o za šumniki), tako da začutimo dinamiko jezikovne norme v zadnjih petdesetih letih. Očitno je, da sta В in U v marsičem konzervativnejša od O in M.
Prva med tabelami prikazuje statistični pregled števila besed po zadnji črki. Najmočneje so na koncu zastopane štiri črke: mehki znak (-ь), -j, -ja (ena črka!) in -a; tako podobo ustvari pač glavnina nedoločnikov, pridevniki in a-jevski samostalniki. V tisočih se giblje število besed s takšnim končajem okrog 85 (30, 25, 16, 14), v odstotkih pa okrog 68 (24, 20, 13, 11). Naprej sledijo končaji na črke -e, -k, -o, -t, -r, -n, -i, -m; število besed pade v tem okviru od deset tisoč na 1200, odstotki pa od osem do enega. Vse nadaljnje črke (19) zajamejo skupno komaj kakšnih šest tisoč gesel ali okoli pet odstotkov; po številu so v ruščini najšibkejše besede s končnim -šč in -è (skupno 26 gesel). Druga razpredelnica prikazuje število besed po zadnjem dvočrkju; tu prednjačijo konci na -tb s 27 tisoč besedami, na -yj s 17 tisoč in na -sja s 14 tisoč besedami. Cez tisoč besed dosežejo še končna dvočrkja -ie, -ka, -ij, -ca, -ija, -oj, -vo, -lb, -ok, -na, -ec\ te že dokaj izrazito kažejo na določene besedotvorne formante; še izraziteje se jiokažejo pri najpogostejših tričrkovnih končajih: -vsja, -atb, -nyj,
-nie, -itb, -stb, -kij, -vyj, -ica, -nik, -ščik, kjer gre za tri najbolj produktivne skupine glagolov, za pridevnike, za glagolnike in za samostalnike, ki pomenijo delujoče osebe ženskega in moškega spola.
Na tabeli 5 A so preštete besede glede na število zlogov (gre seveda samo za izhodiščne oblike); celotni besedni zaklad OS je najprej razdeljen na skupino s samoglasniškim koncem in na skupino na soglasnik in na mehki znak; v okviru prve skupine dosežejo največje število (13 700) štirizložnice, medtem ko so v besedni skupini s soglasniškim koncem številčno najmočnejše trizlož-nice (26 600). Enozložnic je razmeroma malo: komaj 146 samoglasniških in 2200 soglasniških. Deset ali več zlogov ima le 32 samoglasniških in 30 soglas-niških gesel; najdaljša beseda ima dvanajst zlogov.
Iz tabele o naglasu razberemo, da skupina besed z naglasom na predzadnjem zlogu (nad 50 tisoč) daleč prekaša skupino z naglasom na predpredzad-njem zlogu (31 tisoč) in tej skoraj enako močno skupino (nekaj čez 28 tisoč) z naglasom na končnem zlogu; na četrtem zlogu od konca je naglašenih še okoli 7 tisoč besed in na petem približno pol toliko; tu je zareza najostrejša, saj je na šestem zlogu naglašenih komaj še 51 in na sedmem le še 7 besed. Iz statistike je tudi razvidno, da je na začetnem zlogu naglašena vsaka sedma beseda, vse druge so naglašene na enem od nezačetnih zlogov.
Med najzgovornejše spadajo zadnje tabele, na katerih so izhodiščna gesla sešteta in razvrščena po besednih vrstah in njihovih značilnostih; vredno je omeniti, da se pri glagolu število dovršnikov in nedovršnikov skoraj popolnoma ujema (vsakih je okoli 17 tisoč); pri samostalniku je zanimivo razmerje spolov: moški in ženski se domala številčno ujemata (po 21 tisoč), medtem ko je samostalnikov srednjega spola komaj dobra polovica moških oz. ženskih (11 tisoč). Prvič so natančno prešteti tudi t. i. nesklanjavni samostalniki vseh treh spolov (434), saj so doslej podatki precej omahovali.18 Zanimivi so tudi podatki o »šibkih« besednih vrstah: števnikov je v OS 117, predlogov 141, veznikov 110, medmetov 341, členkov 149; 134? besed glede besedne vrste nima oznake, 72 pa jih štejejo k različnim. Zadnja preglednica prikazuje ta razmerja v odstotkih: glagolov je nekaj čez 30 odstotkov, samostalnikov 41 odstotkov, pridevnikov čez 20 odstotkov; če k njim prištejemo še prislove, znaša fond »močnih« besednih vrst čez 99 odstotkov vsega besedja.
Razumljivo je, da temelji celotna statistika samo na izhodiščnih oblikah gesel, s tem pa ostaja zunaj obravnave vsa druga množica oblik pregibnih besednih vrst, ki bi velikokrat bistveno spremenila osnovna razmerja glede besednega konca, števila zlogov, naglasnega mesta itd. Idealna rešitev bi seveda bila, če bi OS sprejel in uvrstil vse oblike, vendar bi takšna zahteva vsaj za zdaj bila tehnično še težko izvedljiva. Podobne težave bi nastopile tudi v primeru, če bi se sestavljavci odločili, da sprejmejo v OS vsaj minimalno število nujnih kvalifikatorjev. Zaradi nehomogenosti besedišča je ta zahteva gotovo upravičena, saj stojijo na pol mrtve ali lokalne besede enakovredno ob živih, osrednjih knjižnih besedah. Toda avtorji OS lahko prenašajo v slovar samo oznake iz izvornih slovarjev, ne smejo jih pa spreminjati, čeprav so jih novejša dognanja že presegla ali ovrgla; ker gre v
18 Prim. В. Unbegaun, Les substantifs indéclinables en russe. RÉS XXIII (1947), str. 130—154.
našem primeru za štiri po kvalifikatorjih neusklajene vire, bi se avtorji OS znašli pred nepremagljivo oviro in nevarnostjo, da ne bi namesto jasne informacije o vrednosti besede navedli večkrat nasprotujoče si oznake.
Novi ruski OS pomembno leksikalno delo, ki združuje številne informacije in omogoča raznovrstne osvetlitve ruskega besedišča in drugih jezikovnih področij.
Franc Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
ROCZNIK SLAWISTYCZNY, XXXIV, 1973. št. 1
Prva številka prinaša poleg kritičnega dela, kjer so ocene v zadnjem času izdanih del in posamezna pregledna poročila, tudi zanimive samostojne prispevke, med katerimi številčno prevladujejo bolgaristični.
F. Slawski (Nad pierwszym tomem Slownika praslowianskiego) razlaga načela, po katerih je slovar sestavljen. — H. Leeming (Spostrzeženia nad terminologij dotyczqcq pisma v jçzyku praslowianskim) ugotavlja tri stopnje v razvoju pisanja. Na prvo kaže leksem pbsati, ki je dobil »pisati« iz »krasiti, slikati« ob stiku Slovanov z Iranci, na drugo buky/bukurb (ob stiku z Germani) in na tretjo kbniga/kbnigbčii (ob stiku z azijskimi plemeni na Balkanu ali v Pano-niji). — W. Kuraszkiewicz (Ruskie koncôwki -t', -t, zero w formach 3. osoby praes.) se opira na statistično ugotovitev, po kateri so pogosteje uporabljane oblike preprostejše in krajše, in pa na ugotovitev, da se -t ponekod izgovarja brez eksplozije, ter tako pojasni odpad -tb v nekaterih vzhodnoslovanskih narečjih. Izguba palatalnosti pa naj bi bila posledica onemitve polglasnikov oz. stabilizacije polmehkih soglasnikov. — B. Simeonov (Strukturno-fonologična i distributivna interpretacija na bï.lgarskite sonantni foneini) določa njihova medsebojna razmerja in poudarja njihovo posebno mesto v bolgarskem fonolo-škem sistemu. — Sledita dva dialektološka prispevka: V. Koseska, Uwagi o wymowie psi. в w gwarach zachodniobulgarskich, in M. Mladenov, Infinitivni formi v govora na s. Cerovo, Blagoevgradsko. — W. Budziszewska (O niektörvch slawizinach w dialektach nowogreckich) se je lotila ugotavljanja tistih slaviz-mov v jeziku grških kolonij na Poljskem, ki so jih priseljenci prinesli še z Balkana. — W. Boryé (Praslowiaiiskie prefiksy imienne pa-, pra-, so-, о- w jçzyku serbochorwackiin) obravnava pogostnost in produktivnost predpon v posameznih obdobjih. — J. O. Dzendzelïvsbkij (Listuvannja K. Niča z O. O. Saxmato-vim) priobčuje nekaj v leningrajski knjižnici ohranjenih pisem med velikima jezikoslovcema. Posebej bi omenila še članek H. Orzechowske (Spôjnikowe za-stosowanie pzryimka ot — przeoczony balkanizm w historii bulgarskiego jçzyka literackiego), ki opozarja na sestavljeni veznik ot da (poleg znanih za da, bez da) za uvajanje podrednih stavkov. Prvi opaženi primeri so iz leta 1753, zadnji pa iz leta 1907. Avtorica meni, da je vzrok treba iskati v prehodu s sintetizma na analitizem (predlog dobi vlogo veznika, pri tem pa ne izgubi svoje prisamo-stalniške rabe). Ta razlaga je prav gotovo mogoča, bolj pa bi bilo treba upoštevati, ali pa pojasniti, čemu so taki zgodnejši primeri pogostnejši v prevodni literaturi, kasneje pa se pokažejo v izvirnih bolgarskih besedilih. Morda ne bi smeli popolnoma izločiti tujega vpliva.
Po mojem mnenju je najbolj novatorski članek V. Mažiulisa Proisxoždenie balto-slavjanskix tematičeskix form instr. pl. Zato bi ga bilo treba nadrobneje pregledati. Pisec je že leta 1970 v Vilniusu izdal knjigo z naslovom Baltu ir kitu indoeuropiečiau santykiai, v kateri je na vzhodnobaltskem narečnem gradivu skušal na novo osvetliti nekatera glasoslovna vprašanja, vprašanje sklon-skih končnic in razmerij med skloni. Največ novega je pri tematski sklanjatvi; njegove ugotovitve se večkrat ločijo od dosedanjih, ki jih srečujemo tudi v najnovejši literaturi, in se dotikajo prav vprašanj ievr. dialektologije. Omenjeni prispevek je le izvleček iz te njegove knjige, v njem pa se omejuje na končnice bait. oz. slov. mestnika in orodnika. Pridružuje se mnenju jezikoslovcev, ki zavračajo osemsklonsko ievr. rekonstrukcijo, češ da skloni še niso bili vsi paradigmatski. V. N. Toporov to trdi za lokativ, Mažiulis tudi za instrumental. Kot je znano, je litovska končnica za instr. pl.-aïs (oilk-aïs; letščina ima tu inovacijo); doslej so jo povezovali s slov. instr. pl. na -y (оь1к-у) in jo kljub fonetičnim težavam izpeljevali iz ievr. instr. pl. *-öis (Szemerényi, Einführung in die vergleichende Sprachwissenschaft, 1970, 171; Endzelin, Comparative Phonology and Morphology of the Baltic Language, 1971, 137, paragr. 189; Bagmut, Vstup do porïvnjalbno-ïstoricnogo vivčennja slovjansbkix mov, 1966, 262). Mažiulis je pritegnil lit. narečno prie ežer-als (predlog + instr. pl.: *prei ežer-aisu) s čistim lokativnim pomenom; to se popolnoma ujema s slov. lokat, pri jezer-ёхъ (doslej so končnico -ёхъ pojasnjevali iz pronom. *-oi- + -su). Mislim, da bi bilo treba omeniti tudi krajevni in časovni pomen slov. instr., npr. rus. polem, nočami, le da je nagnjen k pomenu okoliščin. Pisec meni, da je treba izhajati iz starega lokat. *-ois +-u (iz *-su). Ob tem trdi, da je končnica *-öis za instr. pl. nastala šele po indoiranskem, in ne po ievr. vrddhiju. O tem vprašanju bo verjetno treba še spregovoriti, že zato, ker iz tega *-öis izpeljujejo tudi mikensko končnico za instr. pl. Ob tem tudi ni povsem razvidno, ali je in v kakšnem razmerju je ta lokat, končnica *-ois do lokat. sg. (prim, drugo končnico *-us, ki jo izvaja iz lokat. sg. *-o + pluralni -s).
Nasprotno pa so pri vzhbalt. lokat. pl. (lit. -uosè, let. -uôs) skoraj vsi izhajali iz akuz. pl. *-öns + -en. Le Stangu (Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen, 1966, 186) — ta navadno strogo upošteva tudi pomen — se je zdelo primerneje domnevati ievr.*-oiau. Mažiulis pa izhaja iz dejstva, da je v drugih sklanjatvah lok. pl. iz lok. sg. -f -en, in upošteva težave pri izpeljavi inesivnega pomena iz ilativnega, zato sklepa, da gre za končnico instr.-lokat. *-os + -en. Končnica *ds naj bi dala tudi slov. -y v instr. pl.
Prav gotovo je ta preprosta in duhovita razlaga sprejemljiva, izpeljevanja pa vsaj s slov. in bait, stališča fonetično prepričljiva. Škoda le, da pisec ni posvetil dovolj pozornosti pomenski plati takega neparadigmatskega instr.-lok., saj ima zlasti instr. več pomenov. Neskladja z doslej upoštevanimi mnenji, ki pa se v nadrobnostih tudi razhajajo, bodo vsekakor prispevala k oblikovanju naše predstave o ievr. dialektologiji.
Alenka Šioic-Dular
Filozofska fakulteta
AŠKERČEVA PISMA CEHOM
III. EDVARDU JELfNKU
Češki pisatelj in publicist Edvard Jelinek (1855—1897), o katerem je bilo govora v zvezi z Aškerčevim prvim potovanjem v Prago 1. 1885,se je bil v 80-ili in 90-ih letih preteklega stoletja ne samo avtor vrste znanih knjig, črtic, povesti, medaljonov, člankov, potopisov, bibliografij in dr. (Crty ko-zâcké 1885, Ukrajinske dumy 1888, Slovanske črty 1889, Jasem a strnem 1890 in 1894 in dr.), prevajanih v vse slovanske jezike,59 ampak tudi vnet pobornik slovanske, zlasti češko-poljske vzajemnosti. V letih 1881—1887 je izdajal in urejeval revijo Slovansky sbornik, ki je bila znana po vsem slovanskem svetu. Tudi nekateri slovenski rodoljubi so bili naročeni nanjo. A. je zvedel o njej iz slovenskih časnikov in revij.00
Velečeščeni gospod!	(:Erlachstein:)
S.B.
Blagovolite mi pošiljati nooi letnik (1888) Svojega »Slovanskega Sbornika«. Naročnino Vam pošljem, kadar zvem, koliko stoji na leto.
Z odličnim spoštovanjem
Vam udani
A. Aškerc, kaplan
Pošta:
Šmarje p. Jelšah, Južna Štajerska.
Na ovojnici je žig 3. XII. 1887. Ker je Slovansky sbornik z letom 1887 prestal izhajati, je Aškerčev namen, »da bo primoran citati redovito kaj češkega« (prim, pismo Legu od 29. XII. 1887), padel v vodj).
•
58	Prim, tudi pripombi 5 in 6.
59	V slovenščini so izšle 1. 1888 najprej v SN, nato pa še v ponatisu Ukrajinske dume v prevodu Podvidovskega (Antona Berceta). Še prej, leta 1884, pa je prevedel -ki- (Peter Miklavec) Potovanje po slovanskih deželah (Popotnik, 5/1884, str. 119—120) in 1. 1887 Dragoljub CzartoryStî v Puljavih (Ljudska knjižnica, 3/1886, str. 47—53).
00 Npr. Kres 2/1882, str. 656 in 1. 4/1884, str. 375—376, Sn 2/1885, str. 296 in dr.
IV. Dr. JOSEFU KARASKU
Slavist dr. Josef Kardsek je našim mlajšim rodovom malo znan, čeprav si je na začetku stoletja pridobil za poznavanje slovenske literature na Češkem in v ostalem svetu velikih zaslug. Aškerčevim dopisnikom se je pridružil v začetku decembra 1900, verjetno po posredovanju svojega svaka dr. Antona Dolarja. Na urednika LZ se je obrnil s prošnjo za Prešernov album in za neke podatke, ki jih na Dunaju ni mogel dobiti. Nato sta v letu 1901 izmenjala nekaj pisem, zadnje februarja 1902. Zakaj je njuna korespondenca tako naglo prestala, nisem mogel ugotoviti. Dr. Jaromir Doležal v svojem zelo podrobnem K,araskovem življenjepisu61 njegovih stikov s slovenskim pesnikom sploh ne omenja.
Kardsek se je rodil 2. junija 1868 v mestecu Miletinu na severovzhodnem Češkem, od koder pohaja tudi slavni češki pesnik, narodopisec in slavist Karel Jaromir Erben (1811—1870). 2e na gimnaziji v Jičinu se je učil vseh slovanskih jezikov in sodeloval s članki o ruski literaturi v znanem dnevniku Narodni listy. Na praški univerzi je študiral poleg zgodovine češkega slovstva tudi svetovne literature, najbolj pa se je posvetil slavistiki. Ze po dveh semestrih je odšel na Dunaj k slavnemu Vatroslavu Jagiču, v čigar seminarju se je sprijateljil s številnimi pozneje znanimi slavisti vseh slovanskih narodov, kakor npr. s Slovencema Vatroslavom Oblakom in Matijo Murkom, Ukrajincema Ivanom Frankom in Oleksandrom Kolesso, z Rusom M. Spe-ranskim, s Hrvati Ant. Radičem in Nikolo Andričem in dr. Predvsem od njih se je dokaj dobro naučil vseh slovanskih jezikov. Kot visokošolec se je zanimal predvsem za stare spomenike češkega slovstva (Pamâtky reformace češke. I. Petr Chelcieky. I—II. Praha 1891—1892), pozneje pa slovanskih literatur sploh. Ob prostem času je obiskoval hrvaške in češke vasi ob Donavi, Moravi in na Gradiščanskein ter preučeval narečja in narodopis njihovih prebivalcev. Leta 1893 je doktoriral na podlagi disertacije »Die Würdigung des Lehrgebäudes von Dobrovsky«. Istega leta je obiskal Lužico, kjer se je pri starem pisatelju Michalu Ilorniku osebno seznanil s poznejšim urednikom Slovanskega prehleda Adolfom Cernym. Gradivo, ki ga je našel v tamkajšnjih knjižnicah in muzejih, je kmalu nato uspešno izkoristil v svojih znanstvenih delih, objavljenih v čeških in nemških revijah. Ob štiristoletnici prve srbske tiskarne v Črni gori je izšla v reviji Zlata Prahu njegova razprava »Cetynsky oktoiclu, še prej pa je sodeloval v zborniku »Jan Kolldr. 1793 1852«. Leta 1894 je preko Ljubljane02 in Zagreba potoval v Srbijo in
61 Dr. J. Kardsek. Ve Vidni 1926, A. Machat. 196 str. — Pregled Kardsko-vega dela je izšel tudi v priročniku Češko-slovenske prdce o jazyce, dčjindeh a kulture slovanskych narodu od r. 1760. Praha 1972, str. 221—222. — Od slovenskih člankov o Kardsku naj navedem Ilešičev nekrolog: f Josip Kardsek v LZ, 36/1916, str. 430—432 in članek Simona Dolarja: Josef Kardsek, idealni gojitelj češkoslovenske vzajemnosti v Njivi 1/1921, str. 181—182. Prim, tudi moj članek Ivan Cankar v čeških prevodih in v luči češke publicistike v SR 17/1969, str. 371—372, 380.
02 O svojem prvem obisku Ljubljane v juliju leta 1894 piše v članku »Lublani« v dnevniku Pražskč noviny, 1896, št. 70 (24. 111.), str. 2—4.
in Bolgarijo, nato pa nekaj časa deloval v uredništvu Wiener Zeitung. Y začetku leta 1895 je prešel v knjižnico dunajskega ministrstva za notranje zadeve, v prostem času pa je posvečal veliko truda urejevanju »Sbornika Čechii dolnorakouskych«, v katerem je izšlo bogato gradivo iz življenja češke manjšine na Dunaju in v njegovi okolici. Ko je dobil službo v uredništvu Pražskih novin, se je poročil z dunajsko Cehinjo Melanijo Horovo. Pri poroki mu je bil za druga naš rojak Matija Murko. V Pražskih novinah je Karâsek posvetil veliko pažnje tudi kulturnemu življenju slovanskih narodov. Zaradi pljučne bolezni, ki si jo je nakopal še v srednji šoli, je moral prestati z delom. Poleti 1897 se je zdravil v Piranu in Portorožu, pozneje pa še v Gri-njanu in v Gorici. Tu se je seznanil tudi z Andrejem Gabrščkom. Konec leta je odpotoval na Mali Lošinj, kjer je med trimesečnim zdravljenjem preučeval tamkajšnje hrvaško narečje. Ker se mu je po vrnitvi na Dunaj zdravje zopet poslabšalo, je odpotoval novembra 1898 v Rivo ob Gardskem jezeru. Po vrnitvi se je seznanil s pesnikom Jaroslavoin Vrchlickim in postal sotrudnik Češke revue, ki jo je ta urejeval. Vrchlicky mu je velikodušno ponudil za njegove prispevke v vsaki številki revije eno polo. Tako je Karâsek lahko v letih 1898—1902 objavil vrsto člankov in razprav, med drugim tudi o našem Prešernu. Poleti 1899 se je Karâsek preselil iz Prage nazaj na Dunaj, kjer je nato živel vse do svoje smrti. S pomočjo raznih štipendij je iz zdravstvenih razlogov obiskoval južne kraje. Pozimi 1899—1900 je živel nekaj mesecev v Dubrovniku, kjer je preučeval stare rokopise in knjige. Že takrat je pripravljal svoje delo »Dubrovačke legende«, ki je izšlo šele leta 1913 v Pragi. V Dubrovniku se je spoznal tudi z zaslužnim švedskim slavistom, pesnikom in prevajalcem prof. Alfredom Jensenom (prijateljem našega Aškerca), ki je tu prav tedaj zbiral gradivo za svoje delo o Gunduliču in njegovem Osmanu. Srečaval pa se je tudi s pisateljem Iv. Vojnovicem. Na Malem Lošinju, kjer je ponovno iskal zdravja, pa je preučeval tudi glagolske rokopise. V novembru 1900 je moral zopet odpotovati v zdravilišče v Arco, kjer je ostal skoraj pol leta. Od tod si je začel dopisovati tudi z Aškercem. Nekako v tem času, po vrnitvi na Dunaj, so se začeli zbirati pri Karâskovih v XII. okraju slovanski, zlasti slovenski slavisti in pisatelji, med njimi Rajko Nahtigal (Solovej), Ivan Prijatelj, Karol Glaser, Anton Dolar, Ljud. Pivko in dr., ki so češkemu prijatelju prinašali slovenske knjige in revije in ga obveščali o kulturnem in političnem dogajanju na Slovenskem, o katerem je ta potem poročal v čeških časopisih in časnikih. Po zaslugi osebnih stikov pa je Karâsek sodeloval tudi v nekaterih slovanskih revijah. Tako ga je nekdanji tovariš v Jagičevem seminarju Jovan Radonic naprosil, naj napiše za novo-sadsko revijo Letopis Matice srpske, ki jo je sam urejeval, obširen pregled češke literature (1902). To delo, ki je izhajalo pozneje nekoliko predelano tudi v Österr.-Ung. Revue (1903—04), je pripomoglo, da je znana leipziška založba Göschen na Jagičevo priporočilo naročila pri dunajskem »Privat-gelelirterju«, kakor se je Karâsek sam rad nazival, pregledno zgodovino slovanskih literatur. Čeprav je posvetil temu delu veliko truda in izkoristil svoje bogato znanje in zveze s slovanskim svetom, ima njegova Slavische Literaturgeschichte I—II (Leipzig 1906), ki je izšla pozneje v predelani izdaji
tudi ruski in poljski, veliko pomanjkljivosti.03 Kljub temu pa je dosegla svoj namen in desetletja nudila zlasti neslovanskemu svetu osnovne podatke o literaturah slovanskih narodov. Kljub težki bolezni je Kardsek leta 1906 prevzel souredništvo kulturne rubrike brnskega dnevnika staročeške stranke Moravska Orlice, v kateri je do svoje smrti leta 1916 objavil lepo število člankov o slovanskih literaturah. Prav tu je v feljtonu izšel tudi njegov obširni nekrolog Aškercu,04 ki je za nas v marsičem zanimiv. Iz njega lahko razberemo, kako dobro je poznal Kardsek ne samo Aškerca, marveč tudi razmere, v katerih je pesnik živel. Po njegovem mnenju je bil A. »poleg Zupančiča, delikatnega toda žalibog premalo produktivnega poeta, največji slovenski pesnik... Po svoji ljubezni do preteklih časov, po načinu mišljenja in pesnikovanja, je zelo podoben našemu Macliarju; nesrečna usoda ga je bolj po zaslugi drugih kakor pa po njegovi lastni volji privedla v tabor Svobodne misli. Njegova nesreča je bila, da je bil katoliški duhovnik v okoliščinah, ki so pozneje nastale. Y slovanski literarni zgodovini imamo v tem oziru žal še eno paralelo — Gornjelužičana Čišinskega. Oba pesnika sta si bila podobna po nadarjenosti, izobrazbi, simpatijah, talentu in žalibog tudi po Usodi. Če bi bilo Aškercu sojeno službovati pod tolerantnim, literarno izobraženim škofom, kakršen je bil domoljub Slomšek, bi bil obogatil slovensko poezijo s pesniškimi biseri, ki bi jih bili Slovencem lahko zavidali vsi ostali Slovani. Zgodilo pa se je nasprotno. Škofa Mahnič in Jeglič, ki sta domnevala, da literatura ne sme odstopati od načel katoliške etike..., sta preganjala pesnika Aškerca. Posebno ultramontanec Mahnič. Ravno v času, ko je pesnik najbolj potreboval miru..., ga je tepla vsemogočna škofova roka. Kot kaznjenca so ga prelagali iz kraja v kraj. V mladosti je bil A. bojevite narave — saj pomeni že njegovo ime vojaka in je turškega izvora (ašker) — in se ni dal, toda vsemogočni škof je zmagal.« Nato Kardsek pripominja, da ga je imel nemški škof Stepišnik rad in nadaljuje: »Prve Aškerčeve pesmi (in to najboljše) so nastajale v času, ko se je na Slovenskem razvnemal nespametni, bratomorni klerikalno-liberalni boj, ki je povzročil toliko nesreče majhnemu narodu, kjer celo znanost presojajo s političnega vidika. To seveda zelo škoduje tako literaturi kot Slovenski matici...« Nato omenja, da je A. dobil po Hribarjevi zaslugi mesto knjižničarja v Ljubljani ter vrednoti pesnikovo delo, »o katerem je vedno pisal s spoštovanjem«. Pravi, da sta si z Aškercem dopisovala, srečala pa da se nista nikoli. »Lani sem bil štirinajst dni v Mariboru, nato sem se samo peljal skozi Ljubljano, ne da bi se ustavil. Danes mi je žal. Človek mora biti povzdignjen nad malenkosti ...« Na konec še dodaja, da je svetoval svojemu prijatelju Angležu Paulu Selverju, naj v antologijo slovanskih pesnikov, ki jo pripravlja, uvrsti poleg Prešerna, Jenka, Gregorčiča in Zupančiča tudi nekaj pesmi iz Balad in romanc A. Aškerca.05
03	Prim, tudi kritike Ivana Grafenauerja, Drag. Prohaske in Jar. Sutnarja v AslPh, 29/1907, str. 140—142, 143—148, 581—610.
04	Antonin Aškerc. — Mor. Orlice, 50/1912, št. 136 (15. VI.), str. 4—5.
05	P. Selver je na Kardskovo pobudo prevedel Aškerčevi pesmi List iz kronike Zajčke (A Page from the Chronicle of Zaje) in Brodnik (The Ferryman) in ju z beležko o pesniku uvrstil v svojo Anthologv of Modern Slavonic Literature in Prose and Verse. London 1919, Kegan Paul, French Trubner et Co. XX, 348 str. na str. 313—317 in 317—319. AB ne pozna.
Iz tega članka in seveda tudi iz nekaterih drugih spisov češkega slavista lahko sklepamo, da je poleg svobodomiselnih in naprednih Cehov (Lego, Cerny, Borecky in dr.) visoko cenil Aškerčeve pesmi tudi zavedni katoličan dr. Josef Karâsek in pripomogel, da je o slovenskem pesniku zvedel ne samo slovanski, marveč tudi ostali svet.
1
V Ljubljani, dne 13. XII. 1900
Velecteny pane!
Ich werde Ihnen sehr dankbar sein, wenn Sie die Güte haben werden, über meine Festausgabe des »Zvon« — Uber das »Prešernov album« — in der Ceskâ revue einen Artikel zu schreiben. Ich schicke Ihnen mit Vergnügen ein Exemplar »Prešernov album«; dasselbe geht heute an Ihre werte Adresse nach A reo ab.
Herr Penižek hat in dem Album nicht schreiben wollen, obwol ich ihn gebeten habe. Wol aber hat Herr Jarom. Borecky einen Bericht veröffentlicht. Die »Ceskä Revue« bekommen wir leider nicht in Umtausch für Zvon u. daher konnte ich nicht wissen, was Sie, Herr Doctor, darin über unsere Literatur geschrieben haben. Ich werde mich dieser Tage an die Ceskâ revue bezügl. des Umtausches für »Zvon« wenden. Wollten auch Sie, Herr Doctor, ein Wort für mich einlegen?
Dolar hat mir einen Bericht über Ihren Murko-Oblak-Artikel eingesendet. Selbstverständlich will ich ihn sobald als möglich veröffentlichen.
Prof. Kušar lebt nicht hier in Laibach. Ich kenne nur einen Advokaten dr. Kušar hier ...
Oprostite, gospod doktor, da sem Vam napisal té vrste v nemškem jeziku! A ker ste mi pisali Vi po nemško, odgovoril sem tudi jaz v tem jeziku.
Jaz razumem češki jezik popolnoma, kadar čitam, pisati pa mi je težko. Prosim, pišite mi zanaprej samo po češko, lahko čitljivo, ali pa po ruski — kakor Vam drago, a jaz bom odgovarjal po slovenski!
Arco je raj! Letos m. avgusta sem se vozil mimo Riva. —
Srčno se Vam zahvaljujem, da hočete pisati o Prešernu in o »albumu«, s katerim sem imel veliko truda. —
Prosim, naznanite mi, gospod dr., če ste prejeli album in moje pismo. — Z odličnim spoštovanjem in z bratovskim pozdravom Vam udani A. Aškerc, redaktor »Lj. Zvona«.
•
To in vsa nadaljna pisma imajo tiskano glavo Uredništvo »Ljubljanskega Zvona« (20,5 X 14,5 cm). — Ceskâ revue (1897—1930), znanstveno polit, mesečnik mladočeške stranke, ena od glavnih čeških revij na prelomu stoletja. — Arco, znano zdravilišče na reki Sarca v tridentinski pokrajini v Italiji (do 1. 1919 v Avstriji), kjer se je bolehni K. nekajkrat zdravil. — Josef Penižek (1858—1932), češki novinar, prevajalec Prešerna v češčino (Bâsnë Františka Prešerna. Jičin 1882). V čeških revijah in časnikih je objavil nekaj člankov o Prešernu in o Slovencih, zato ga je A. povabil k sodelovanju v Prešernovi štev. LZ. Prim, tudi Janko Pretnar: Josip Penižek, LZ 24/1904, str. 191. Aškerčevo pismo Penižku ni v razvidu. — Jaromir Borecky (1869—1951), češki
pesnik, prevajalec Prešerna, Aškerca in naše moderne. Prim. SR, 12/1959—60, str. 249—258. — Anton Dolar (1875—1953), takrat visokošolec na Dunaju, pozneje prof. klas. filologije, Kardskov svak. Poročila, ki mu ga je poslal A. Dolar o Kardskovi oceni Murkove razprave Dr. Vatroslav Oblak (Knezova knjižnica, VI 1899), ki je izšla v Češki revue 3/1899—1900, str. 1244—48, 1370—74, A. ni objavil. Pač pa je izšel že v štev. 8 (str. 520—521) 20/1900 letnika LZ članek K. o tem Murkovem delu in dve leti pozneje (1902, str. 208) še Ilešičevo poročilo. Karûsek je vprašal Aškerca za prof. Marcela Kušarja (1858—1940), ki je študiral na Dunaju germanistiko in slavistiko, nato pa služboval v Zadru, Kotorju, Dubrovniku in Šibeniku. Kardsek je najbrž mislil, da je Kušar Slovenec. — Riva, mestece na sev. bregu Gardskega jezera v j. Tirolski v Italiji (do 1919 v Avstriji).
2
V Ljubljani, dne 17. I. 1901
Čislani gospod!
Prejel sem korekturo Vašega krasnega članka o Prešernu in o Preš. albumu. Hvala lepa!
Ali je to za »Češko revne«?
Prosim naznanite mi to na dopisnici.
Ivan Trinko je pravo imé in ne psevdonvm!
Don Ivan Trinko je beneški Slovenec, on je svečenik (knez) in profesor bogoslovja v Vidmu (Udine). Pod pseudonymom »Zamejski« je bil izdal pred par leti zvezek slovenskih (pûvodnych) pesmij (»Poezije«).
On je jako talentiran pesnik in šteje okoli 35 let.
Izvolite to popraviti v korekturi.
Ali je dr Musoni kdaj kaj slovenskega pisal, ne vem. —
Dr. I. Zmavc je sedaj uradnik v univerzitetni biblioteki v Pragi.
Ivan Prijatelj ni psevdonym prof. Hostnika, ampak je pravo ime. Ivan Prijatelj je stud. phil. na Dunaju, jako nadarjen slavist in dober poznavalec slovanskih jezikov, posebno ruščine. Doma je na Kranjskem.
Zastran »Češke revueje« sein bil pisal m. decembra na uredništvo (drju Škardi) no nisem še dobil nikakega odgovora in zatorej ne vem, če bi hoteli pošiljati »Č. r.« v zameno za »Zvon«.
Bog Vas živi tain v solnčnem in toplem Arcu! Da kmalu popolnoma okrevate!
Srečno novo leto in stoletje!
Z vsem spoštovanjem in s slovanskim pozdravom
Vaš Aškerc
Kardskov članek »František Prešeren«, v katerem poroča tudi o »Prešernovem albumu«, je izšel v Češki revue 4/1900—01, št. 4—5, str. 393—401, 546—554. Podrobno poročilo o njem je A. objavil v LZ 21/1901, str. 218—219.
Francesco Musoni (1863—1926), italijanski etnograf in zgodovinar. Izdal je nekaj knjig in razprav o beneških Slovencih in o balkanskih narodih (Le sedi umane in Serbia a nei paesi slavi 1906, Problemi etnografici e politici della Penisola Balcanica 1918, La Jugoslavia 1923 in dr.). Kar. je potreboval podatek v zvezi s svojim poročilom o Musonijevemu delu La lotta delle nazionalità in Austria (Českd revue 3/1900, str. 614—617). — Dr. Ivan Zmavc (1871—1956), filozof in knjižničar. O njegovih stikih z Aškercem prim. MB: A in MB Aškerčeva pisma Zmavcu, LZ 56/1936, 20—36, 137—144, 244—254, 615—616. —
Dr. Vladimir Škarda (1863—1930), češki pravnik, pisatelj in prevajalec, v začetku stoletja urednik Ceské revue.
3
Ljubljana, dne 29. III. 1901
Čislani gospod dr.!
Vašo prijazno karto sem prejel.
Hvala Vam za prijazne vrstice!
»Ceskâ revue* je res krasen časopis, in, kakor sem omenil v »Zvonu«, se lahko meri s francoskimi in nemškimi revijami.
Priporočam se Vain še nadalje, da tudi v bodoče seznanjate Svoje rojake z našimi literarnimi razmerami. Saj je živa resnica, da ste Vi Cehi najboljši Slovani, ki se najbolj brigate za druge Slovane.
Najslabši so pa dozdaj še Rusi, ki bi morali po svoji moči, po svojem številu stati Slovanom na čelu. Ali inteligencija je tam nesamostojna in kar ni «дозволено цензурой« to ne sme na dan!
Žalostne razmere!
In najnovejši dogodki pričajo, da zapadno misleča ruska inteligencija že ne mara več prenašati anahronistnega despotizina.
Kje je zapisano, da sta slovanstvo in sužnost identična pojma?! —
Moj prijatelj g. Jensen je tudi meni pisal, da je prevedel nekaj mojih balad in da jih izda v kratkem.
Tisti članek o Jensenu, ki ga je, kakor mi pišete, prevedla Vaša gospa soproga — za »Č. revue?« —, sem bil sestavil po temeljitih informacijah samega Jensena, potem grofa Snoilskega, po pokolenju Slovenca in po drugih virih.
Apropos! Seveda bode boljše, če dobivate Vi, g. dr., naš »Zvon« direktno v Arco, ali, da bode administracija vedela, kaj ji je storiti, in da ne nastane kaka zmešnjava, Vas prosim, da pišete o tem uredništvu »Češke revue*. In »Ceskâ revue« naj nam potem naznani, da naj se pošilja »Zvon« direktno Vam. Tako so mi rekli v administraciji. —
Želim Vam veselo in zdravo velikonoč! XpucTocz bocbpecz, когда же bochpecucMz мы — СлаЬяне?
Z vsem spoštovanjem in s pozdravom Vaš
Aškerc
A. je napisal članek »Ceskâ revue« v LZ 21/1901, str. 218—219. V njem trdi, da se Ceskâ revue »lahko meri z najuglednejšimi evropskimi revijami sploh« (str. 218). — Najnovejši dogodki (v Rusiji), ki jih ima A. na mišli, so splošna nezadovoljnost, ki je dosegla vrhunec z atentati na osovražene predstavnike režima. 27. II. 1901 je bil ubit minister notranjih zadev Bogolepov. — Alfred J ensen (1859—1921), švedski pisatelj in prevajalec, gl. SBL, I. str. 403 in A.: Alfred Jensen LZ 19/1899, str. 28—33. — Carl Snoilski (1841—1903), švedski pesnik in diplomat, od 1876 član švedske akad. znanosti, od 1890 višji bibliotekar Kralj, knjižnice v Štokholmu. Baje potomec slovenskega protest. Znojilskega. Gl. dela pesniške zbirke Smadikter (1862), Dikter (1869), Sonetter (1871), Dikter (1887). Zlasti v baladah in v epskih slikah glasnik duh. in polit, svobode. Prim. A. A. Sestdesetletnica švedskega pesnika grofa Karla Snoilskega, LZ 21/1901, str. 650 in OSN 23/1905, str. 552—553.
4
Ljubljana, dne 4. XII. 1901
Blago rodni gospod dr.!
Hvala za posebni odtisk »Prešerniana«.
Jaz sem čital v »Češki Revueji« Vaš članek in sem imel notico že spisano za »Zvon«, ali, žal, da sem vsak mesec v zadregi s prostorom.
Naznanim Vaš članek prihodnjič.
Z razpošiljanjem lista se peča administracija, ki je popolnoma ločenu od uredništva. »Zvon« se torej pošilja, kakor drugim listom, tudi naravnost »Češki Revuji« v Pragi. Ako bi, g. doktor, želeli, da se list pošilja Vam, potem bi to morali stipulirati z uredništvom »Češke R.« —
Vašega članka o Oblaku, žal, ne moremo več objaviti v »Zvonu«, ker stvar ni več aktualna.	♦
Moje imé je res lahko turško, kakor pravite v šali (žertu). >Ašker< pomeni v turškem jeziku vojaka. V neki drami, ki jo je spisal črnogorski knez Petrovič Njegoš (»Ščepan Mali«) je jedna dramatic, oseba >Ašker-aga«/
No, pa jaz sem dober Slovan, verjemite mi!
Apropos! Lani, ali predlanskim mi je bil obljubil gosp. Jaroslav Kamper, urednik »Politik«-e, da mi napiše članek o najnovejši češki književnosti. Obljubil mi je za gotovo, ali poslal ni ničesar. Obračal sem se na gospoda Čer-nega, urednika »Slov. Prehleda«, da bi me priporočil kakemu češkemu pisatelju [prečrtano: preskrbel kakega češkega pisatelja], ki bi mi spisal tak članek, — ali brez uspeha.
Ali veste Vi, g. dr., koga, ki bi mi spisal kratek essay o najnovejši češki literaturi (novelistiki in poeziji)?
Pred vsem bi rad imel članek o Svatopluku Čechu in o Vrchtickem. Oba ta dva velika pesnika bi se lahko opisala v enem članku, n. p. >Čech in Vrch-licky*. Potem pa bi se opisali drugi važni in najvažnejši češki beletristi. Ali mi morete svetovati, kam naj se obrnem?
Z odličnim spoštovanjem
Vam udani A. Aškerc
P.S.: Češke članke dam tukaj prevesti.
S veškerou uctou! Aškerc
Kardskov članek »Prešerniana« s pregledom liter, ob stoletnici Prešernovega rojstva je izšel v Češke rev. 5/1901—02, str. 66—69. — Aškerčevo poročilo o Kar. članku Prešerniana je izšlo v LZ 22/1902, št. 2, str. 142. O Aškerčevem priimku gl. 21 pismo Černemu (30. IV. 06) — Dramska pesnitev Petra Petroviča Njegoša (1813—1851) Lažni car Sčepan Mali je izšla 1851. — Jaroslav Kamper, gl. pripombo к 6 Aškerčevemu pismu A. Černemu (23. 4. 1900).
5
Ljubljana, dne 7. XII. 1901
Čislani gospod in prijatelj!
Jaz se Vas nisem upal naravnost prositi, da bi mi Vi napisali Clançk o češki najnovejši književnosti.
Seveda sprejemam z velikim veseljem Vašo ponudbo, da mi napišete essay o Vrchlickem Sami ter da mi pošljete dotični članek o Ceehu, ki ga je pred leti napisal prof. Vobornik.
Ker je Svat. Čech medtem izdal že več novih del — »Pisnč otroka« itd. — bi bilo potrebno, da bi g. Vobornik svoj članek izpopolnil.
Prosim Vas, gospod doktor, da bi mu (g. Voborniku) mojo prošnjo sporočili Vi, potem mu pišem še jaz sam, kadar izvem njegovo mnenje in njegovo adreso.
»Ljub. Zvon« plačuje sotrudnikom seveda skromen — »slovenski« — honorar.
Honorar iznaša za tiskano stran (garmond) po najmanj 16 gld (32 kron).
Malo je, žalibog, ali princip je »Narodne Tiskarne«, da svoje sotrudnike lionorira...
Druga vaša naročila sporočim.
Priporočam se Vam z vsem spoštovanjem in z lepim pozdravom
* udani
A. Aškerc
PS: Za januarsko št. »Zvona« še ne potrebujem rokopisa, pač pa za pozneje.
Na ovojnici naslov: Dr. J. Karâsek, pisatelj, Wien XIV, Hollochergasse 7. Tu je stanoval Kar. do maja 1902, ko se je preselil v XII. okraj, Gatterholzgasse 26. —
O Janu Voborniku gl. dalje. — Honorarji sotrudnikom LZ niso bili tako skromni in »slovenski« kot je mislil A. Približno enake honorarje so plačevale tudi češke revije. Prim. ]. K. Doležal: Dr. J. Karâsek, str. 163.
6
Ljubljana, dne 17. XII. 1901
Čislani g. dr. in prijatelj!
Ravnokar sem bil pri tajniku »Slov. Matice« in mu naročil, naj Vam pošlje letošnje knjige in pa statist, pregled društva. Tajnik mi je obljubil, da Vam pošlje vse.
Tudi Gabrščeku sem pisal v Gorico, da Vam naj pošlje »Rusko antologijo«, da jo ocenite v »Češki Revue«.
Co Vâm psal pan prof. Vobornik? Pošle li clânek o Čechovi?
A Vi, velectëny priteli, myslite již take na Vrchlického pro naš »Zvon«?
V Lublani mnoho Ceehu mužskeho a ženskčho polilavi, mnoho se mluvi češki, a tak se stalo, že jsem se i jâ trohu »počešil.«
Želim Vam vesele božične praznike ter uspešno [prečrtano veselo] novo leto! Da bi bilo za nas avstr. Slovane srečnejše nego je bilo potekajoče »01«. Pravzaprav bi se moralo to leto pisati tudi »00«, ker nismo mi Slovenci«ničesar dosegli — niti univerze.
Z odličnim spoštovanjem in z lepim pozdravom!
A. Aškerc
Andrej Gabršček (1864—1938), publicist, prevajalec iz slovanskih literatur,
f>olitik, najprej učitelj, potem zaslužni založnik v Gorici. Izdal je tudi Vese-ovo Rusko antologijo v slovenskih prevodih (1901), pri kateri je sodeloval. A. Karâsek jo je ocenil v Češki revue 5/1900—02, str. 534—535. — Članka o Vrchlickem Karâsek ni napisal. Sani pravi o tem v že omenjenem liekrQ-
logu Aškercu v Moravski Orlici, da je takrat bruhal kri in ni mogel pisati. Zato je članek mesto njega napisal njegov prijatelj Jan Vobornik.
7
Ljubljana, dne 3. II. 1902
Čislani gospod in prijatelj!
Gospod Vobornik mi je ravnokar poslal svoj članek »Svat. Čech«, ki sem ga že dal prevoditelju. Hvala tudi Vam za posredovanje!
»Matici« izročim tisti prevod Vašega članka o Oblaku.
Prav kratek članek o Jtrasku bi rad sprejel od Vas za »Zvon«.
Jirasek je pri nas malo znan, kar je naravno, ker obdelava specifično češko zgodovino v svojih romanih.
Par njegovih povestij je izšlo že v feljtonih. Jaz sem lani napisal o njem notico v »Zvonu« povodom njegovega jubileja.
»Zvon« si bode štel v posebno čast, ako dobi izpod Vašega peresa kratek (kake tri strani) članek o Jirasku.
Prosil bi, da bi poudarili posebno, kako važne so zgodovinske snovi za beletristiko nesamostalnih narodov. —
Z vsem spoštovanjem in z željo, da se Vam zdravje popolnoma povrne, bivam Vaš udani
Aškerc
P.S.: Poklon Vaši gospe soprogi, ki je bila tako prijazna, da mi je dvakrat pisala v Vašem imenu zastran g. Vobornika. —
Prevod že omenjenega Karaskovega članka o Oblaku v publikacijah SM ni izšel. — Članka o češkem pisatelju Aloisu Jirasku (1851—1930) Kar. Aškercu verjetno zaradi bolezni ni poslal. Čudno, da se ni Aškerc obrnil za članek na Vobornika, ki je leta 1901 izdal o Jirasku, kakor smo videli, odlično monografijo. Ni vedel o njej? Prav tako ni Aškerc poznal niti Jiraskovih prevodov v slovenščino. Ni namreč izšlo samo »par njegovih povestij v feljtonih«, temveč dve knjigi (Gardist. Poslov. A. Gabršček 1895 in v Tujih službah. Poslov. Drag. Pribil 1900) in samo v Ljudski knjižnici (I—II; 1885) pet povesti", poleg tega pa še nekaj romanov (Pasjeglavci, SS, 1/1888) in povesti v časopisih in časnikih. — Aškerčeva notica »Alojzij Jiriisek« je izšla anonimno v LZ 21/1901, str. 722. AB ne pozna.
V. JANU VOBORN1KU
Kakor smo videli, se je Aškerc kot urednik LZ ves čas trudil, da bi — verjetno po vzoru SPr — v svoji reviji »redno objavljal preglede iz vseh slovanskih literatur«. Članek o najnovejši češki književnosti ne bi bil po njegovem mnenju zmožen napisati nihče od Slovencev, zato bi ga bil najraje imel od kakega češkega strokovnjaka. V ta namen se je v začetku aprila 1900 obrnil na Adolfa Černega s prošnjo, naj mu svetuje, na koga naj se obrne. Cerny mu je, kakor smo brali, priporočil Jaroslava Kamperja,06 ki je članek Aškercu najprej obljubil, potem pa mu ga ni nikoli poslal. Zato se je urednik LZ obrnil na Kardska z isto prošnjo kot prej na Černega in mu omenil, da bi
06 Prim. 6 pismo Ad. Černemu od dne 23. IV. 1900 in pripombo.
v svoji reviji rad objavil tudi članek o J. Vrchlickem in Svat. Ceehu. Karâsek mu je takoj sporočil, da bi mu članka o najnovejši češki književnosti in o J. Vrchlickem lahko napisal sam, o Sv. Ceehu pa mu je priporočil Vobor-nikov članek, ki ga je le-ta napisal že pred nekaj leti. Toda Karâsku se je prav tisti čas ponovno odprla jetika, zato je naprosil Vobornika, naj on napiše tudi članek o Vrchlickem in je to sporočil Aškercu. Pregleda češke literature, ki si ga je Aškerc tako želel, torej tudi od Karâska ni nikoli dobil. Karâsek je bil sicer Vobornikov zaupni prijatelj,67 toda Aškercu ga je priporočil kot enega res najboljših poznavalcev češke literature.
Jan Vobornik (1854—1946), po poklicu srednješolski profesor, je služboval najprej v Domažlicah, nato v Litomyšlu in v Pragi. Čeprav je napisal vrsto dram, zlasti zgodovinskih (Levja nevesta 1887, husitska trilogija Jan Hus 1905, Jeronym Praški 1916, Smrt kralja Vâclava IV. 1921 in dr.) in celo roman iz starogrškega življenja, je znan predvsem kot odličen poznavalec češke književnosti. Že v osemdesetih letih je bil literarni kritik dnevnika Nârodni listy, tri leta preden ga je Karâsek priporočil Aškercu, pa je izdal obširno delo Petdeset let češke literature. Poleg tega je napisal vrsto razprav in monografij, od katerih so najbolj znane Jaroslav Vrchlicky in Legenda о sv. Prokopu (1890), O poeziji Jul. Zeyerja (1897), Alois Jirâsek (1901), Svato-pluk Cech (Osveta 1906), K. H. Mâcha (1907), Julius Zeyer (1907), O roman-tismu Svatopluka Cecha (1908), Josef Holeček (1913) in dr. Njegovo literarno kritično delo nosi obeležje predrealističnega obdobja češke književnosti, odlikuje ga pa bogastvo gradiva, novi pogledi in stremljenje po nepristranosti vrednotenja. Za Slovence in slovensko literaturo se ni, kolikor mi je znano, nikoli posebej zanimal.68
1
Ljubljana, dne 28. XII. 1901
Čislani gospod profesor!
Gospod dr. Jos. Karâsek, moj č. prijatelj, mi je pisal, da imate Vi, g. profesor, neki članek o Svatopluku Čechu, ki bi bil primeren za naš »Ljubljanski Zvon«.
Kot redaktor tega mesečnika sein si namreč postavil program, da podajam ■slov. čitateljem redno preglede iz vseh slovanskih literatur.
Ze pred dvema letoma obljubil mi je neki praški žurnalist, da mi napiše kratek pregled najnovejše češke književnosti, a dotični gospod še danes ni izpolnil svoje obljube. Zadnjič sem poprašal g. drja Karaska, kdo bi mogel spisati essay o češki literaturi (beletristiki!) in on mi je povedal o Vas.
Predvsem bi jaz sam namreč rad imel jeden (prečrtano dva] članek o Čechu in jednega o Vrchlickem. O Čechu ga imate že Vi, g. profesor, a o Vrchlickem, pravi g. Karâsek, da ga spiše sam. Relata refero. Češki pisane članke dam tukaj prevesti na naš slovenski jezik, imamo tu zdaj dosti ljudij, ki razumejo češki. Tudi jaz sam razumem češki, samo pisati ne znam. —
67	Gl. Jaromir K. Doležal: Dr. J. Karâsek, str. 51 in 112.
68	O Janu Voborniku gl. V. Novâk in Ame Novâk: Prehledné dëjiny lite-ratury ceské ... Olomouc 1936—1939, str. 1075; Jar, Kune: Slovnik soudobych českych spisovatelu. Praha 1946, str. 918—919.
Ako mi Vi sami napišete oba članka — o Čechu in Vrchlickem — mi je tudi ljubo; samo da članka imam. Vsak članek naj bi ne znašal več nego kakih 5—8 tiskanih stranij takega formata, kakor je n.pr. »Češka Revue«. Takov format ima tudi naš »Zvon«.
Honorarja »Zvon« ne more plačevati visokega. »Narodna Tiskarna«, ki je lastnica »Zvona«, plačuje po dve kroni za tiskano stran. —
Oprostite, da Vam pišem kot neznanec, a gospod dr. Karasek mi je po svoji gospé soprogi, ker je sam bolan, sporočil, naj Vam pišem.
Z odličnim spoštovanjem
udani A. Aškerc redaktor
Ovojnica (tudi vseh ostalih pisem Voborniku) iz rjavega papirja s tiskano glavo Uredništvo »Ljubljanskega Zvona«. Naslov: Blagorodni gospod Jan Vobornik, c. kr. gimnazijski profesor Litomyšl (Leitomischl), Cecily (Böhmen). Vsa pisma Voborniku imajo isti pisemski papir kot dr. Karâsku (z glavo LZ). — Neki praški žurnalist — Jaroslav Kamper, gl. pripombo к 6. pismu А. Černemu od dne 23. IV. 1900. — V 5 pismu Kardsku trdi A., da znaša honorar za članke v LZ 16 kron za stran. Očevidno je mislil za polo in tako so bili honorarji Nar. tiskarne v primeri s češkimi res »slovenski«.
2
Ljubljana, dne 4. I. 1902
Čislani gospod prof.!
Hvala Vam lepa, da ste pripravljeni napisati mi članka o Čechu in o Vrchlickem!
Ako Vam torej smem postaviti termin (rok), potem bi prosil članek o Čechu do 1. februarja, a o Vrchlickem do 1. marca tekočega leta, če je mogoče.
Priporočam se Vam z odličnim spoštovanjem
udani A. Aškerc redaktor
3
Ljubljana, dne 1. II. 1902
Čislani gospod profesor!
Ravnokar sem prejel Vaš rokopis »Svatopluk Čech«.
Srčna Vam hvala!
Ker ste združili v svojem članku životopisni, literarni in psihološki moment, sem prepričan, da je Vaš spis jako dober.
Razume se, da se mora govoriti v takem članku nekaj o življenju pesnika in potem se mora narisati njegov umetniški profil, saj pokazati treba, kaj je ustvaril dotični pesnik, kakšen pomen imajo njegova dela v dotični literaturi in v koliko je dotični pesnik pospešil razvoj literature.
Potrebno je, omeniti in oceniti poglavitna dela pesnikova ter pokazati, kakšne ideje, kakšni ideali prešinjajo njegovo mišljenje in čutjenje pesnikovo in po čem stremi, kaj hoče?
Na to ste gotovo pokazali v svojem članku, ki našim čitateljem dobro dojde, ker jim pokaže i — našega Svatopluka Čecha!
Vaš članek dam prevesti te dni in izide kmalu v »Zvonu«. Slava Čechu!
Ravno toliko, kakor ste napisali o Čechu, prosim napišite tudi o Vrchlickem. Do 1. marci ja.
Ako Vam kaže, smete seveda tudi par stranij več napisati. Tu se ne gre za matematično enako število (čislo). Da! Svatopluk Čech — nomen omen: Čech, narodni pesnik. Vrclilicky — kozmopolit, nekak pendant, nekak dopol-nek Svat. Čecliu. Ali ne?
Veliko sem čital že iz obeh. Iz Vrchlickega pa več, nego iz Cecha.
Sploh Vain lahko povem, da sem se tudi od čeških pesnikov marsikaj »naučil«.
Jaz čitam češki, ali pisati ne morem. Laže pišem ruski.
Gospod Svatopluk Čech mi je letos poslal svoje »Pisne otroka« z dedika-cijo in s svojim podpisom — na kar sem jako ponosen!
Rokopis Vam vrnem, kadar izide članek v »Zvonu«.
»Ljubljanski Zvon« se Vam pošlje.
Zahvaljujem se Vam presrčno za Vaš trud ter pričakujem do 1. marca še Vrchlickega.
Z odličnim spoštovanjem
Vam udani A. Aškerc redaktor
Med vrsticami je s svinčnikom napisanih več besed, prevedenih iz slovenščine v češčino, iz česar je razvidno, da si je Vob. dal pismo prevesti v češči-no. — Veliko sem čital... Ker je bilo do leta 1902 prevedeno v slovenščino zelo malo del Vrchlickega (Barvaste črepinje, Lj. 1893, in samo nekaj pesmi), je Aškerc bral nekatera dela češkega pesnika v izvirnikih.
4
Ljubljana, dne 12. III. 1902
Čislani gospod profesor!
Vaš članek o Svat. Čechu je že preveden na naše narečje, a ga v aprilski številki nisem mogel še natisniti, ker moram poprej dokončati nekaj drugih že začetih člankov. Pač pa uvrstim »Čecha« v majskem zvezku.
To Vam naznanjam, da se boste vedeli ravnati glede časa zastran članka o Vrchlickem, za katerega se Vam znova priporočam!
Tiskarna mi je obljubila, da Vam bode letos pošiljala »Zvon«; upam, da ste dosedanje zvezke prejeli.
Z odličnim spoštovanjem
udani A. Aškerc redaktor
P.S.: Do Vel. noči, t.j. do 1. aprila bi mi morebiti mogli poslati članek o Vrchlickem,
Vobornikov članek »Svatopluk Čech« je izšel v LZ, 22/1902, str. 325—331, 376—382.
5
Ljubljana, dne 13. III. 1902
Čislani gospod profesor!
Včeraj sem Vam pisal — in danes sem prejel Vaš članek o Vrchlickem. Srčna Vam hvala!
Naši čitatelji Vain bodo vedeli veliko hvalo, da ste za naš »Zvon« orisali umetniška značaja dveh največjih čeških pesnikov. Vaš novi članek dam prevesti te dni.
Članek o Čechu je, kakor sem Vam že včeraj pisal, že preveden, in pride maja na vrsto. Prosim, naznanite mi po karti dopisnici, če Vam tiskarna pošilja letošnji »Zvon« — kar mi je bila obljubila. Ještč jednou: dčkuji Vam srdečnč a uctivč! S veškerou uctou a slovanskym pozdravcm
Vaš Aškerc
6
Ljubljana, dne 30. VII. 1902
Čislani gospod prof.!
Od 1. do 27. julija sem bil na potovanju po južni Rusiji (Krim in Kavkaz
—	Tiflis) pa sem še le včeraj dobil Vašo karto.
Naročil sem že, da Vam dopošljejo »Zvon«. Ne vem, kako se je zgodila pomota. »Svat. Čech« je seveda že izšel, >Vrchlicky€ pa izide septembra in oktobra.
Pri tej priliki se Vam, g. profesor, še enkrat presrčno zahvaljujem za Vaša dva krasna članka, na katera sem ponosen, da dičita naš »Zvon«.
Zanimalo Vas bode morebiti, če Vam povem, da je Vaša članka prevedel neki Čech, ki slovenski tudi dobro piše. —
»Narodnih listov« ne dobivamo v zameno za »Zvon«, ker polit, listov sploh ne zamenjavamo, a »Slovansky Prehled« včasi omenja naš »Zvon«. Ako pa g. profesor hočete Sami kaj storiti, da bi se Cehi še bolj brigali za nas in za »Zvon«, bode to seveda velika čast za nas in korist. Živela slovanska vzajemnost!
Obenem Vam naznanjam, da ostanem jaz urednik Zvona samo do 1. decembra t.l.
Vzrok, zakaj odložim uredništvo, Vam povem pozneje. Ljubljanske razmere so namreč takšne, da bi Vam in še marsikomu gotovo ne ugajale... Z odličnim spoštovanjem in srčnim pozdravom
Vaš slovenski brat
Aškerc
Članek Jaroslav Vrchlicky je izšel v LZ 22/1902, str. 587—595, 661—667. — Članka je prevedel neki Čeh — t.j. Antonin Zavadil (1866—1920) pod šifro
—	dil, prevajalec, publicist, avtor Ceškoslovenskega slovarja (Praha 1908, Otto) in Slovenskočeškega slovarja (Praha 1907, J. Otto). V istem članku LZ kot Vobornikova članka je izšlo v njegovem prevodu nekaj proz Sv. Čecha.
—	Zakaj je Aškerc odložil uredništvo LZ prim. M. В.: A., str. 334—335.
7
Veleeenjeni gospod prof.!
Na Vašo željo Vam vračam sedaj, ko je v oktob. zvezku natisnjen tudi konce »Vrchlickega« obâ rokopisa. Pri tej priliki, dovolite, gospod prof., da se Vain še enkrat srčno zahvalim za oba krasna članka, katera sta posebna dika našega mesečnika!
Živeli!
S srdečnim pozdraveniin a s veškerou uctou
ves Vaš A.
Ljubljana, 29. 9. 02.
VI. JAllOSLAVU VRCHLICKEMU
Prve vesti o znamenitem češkem poetu Jarosluvu Vrchlickem so se pojavile v slovenskem tisku šele v osemdesetih letih, ko je pesnik izdal že vrsto knjig in ko ga je iz številnih člankov in prevodov poznala že vsa kulturna Evropa. Osrednja slovenska revija LZeB ga menda prvič omenja leta 1882 v poročilu o slavnostnem večeru, ki so ga v čast Vrchlickega priredili v avgustu v Parizu živeči Slovani, zlasti Cehi in Poljaki. Na tej proslavi, ki se je je slavni pesnik, ki je prav tedaj z ženo potoval po evropskih mestih, osebno udeležil, je bil glavni govornik znani češki slikar Ant. Cliittussi, v imenu Slovencev pa je pesnika pozdravil naš slikar Jurij Šubic, ki je tiste čase živel v Parizu. Nekaj pozneje so tako kot drugod po svetu tudi slovenski časniki in revije prinašali vesti o genialnem češkem pesniku, zlasti o njegovi čudoviti plodovitosti.70 Ob priliki pesnikove štiridesetletnice pa je izšel poleg člankov71 in vesti tudi prvi slovenski knjižni prevod iz njegovih del.72 Zanimanje za Vrchlickega je vse bolj in bolj raslo, zlasti med mladino, kakor lahko sklepamo iz Lahovega članka v Sn,73 v katerem ta pravi: »Vrchlickega smo dijaki poznali že na gimnaziji; vedeli smo o njegovi plodovitosti; prišle so nam v roke njegove Balade in Pesniški profili. Citali smo in ugajalo nam je, da smo čituli velikega pesnika.« Med najboljše poznavalce slovitega pesnika med slovensko literarno mladino pa je nedvomno spadal Fran Gastrin, ki se je pri njem tudi učil74 in ki je prevedel poleg Barvastih črepinj tudi nekaj njegovih dramskih del. Prvo od njih, enodejanko Nad prepadom, je uprizorilo slovensko gledališče v Ljubljani 6. I. 1891, drugo, veseloigro V Diogenovem sodu, 6. XI. 1894 in še trikrat pozneje. Deželno gledališče v Ljubljani je uprizorilo tudi Vrchlickega dramo Osveta Katulova (5. I. 1897) v prevodu VI. För-
ü» Slovansko življenje v Parizu. LZ 2/1882, str. 771—772.
™ Priin.: Sn 1/1884, str. 39 in 193; 2/1883, str. 30 in 145; SS 2/1889,* str. 158; DiS 2/1889, str. 68 in 3/1890, str. 31.
71	Naj omenimo od njili zlasti članek Fr. Štingla »Svatopluk Cech in Jaroslav Vrchlicky« v SS 6/1893, str. 72—73, ki je izšel skoro deset let prej kot Vobornikova članka v LZ.
72	Barvaste črepinje. Zbirka povestij in pesmi. Prel. J. Skalar [= Fran Gestrin]. Lj. 1893, J. Giontini. 85 str.
73	Ivan Lah: Jaroslav Vrchlicky. — Sn 10/1912—13, str. 371—374.
74	Prim. Zgodovina slov. slovstva. IV. Lj. 1963, str. 21 in 270.
stra in A. Funtka in veseloigro Noč na Karlštejnu (25. in 26. II. 1911).75 Leta 1903, ko je pesnik slavil petdesetletnico rojstva, pa je izšla v slovenskem tisku o Vrchlickem vrsta člankov, toda nikogar ni bilo, ki bi bil prevedel vsaj nekaj njegovih pesmi. Niti v vrstah slovenske vikokošolske mladine v Pragi, ki je v čast pesniku priredila lepo uspeli večer, na katerem so Vrchlickemu, ki se je proslave osebno udeležil, izročili diplomo častnega člana.70 Ko je pesnik v juniju leta 1912 umrl, je bil med Slovenci sicer najbolj znani, toda zelo malo prevajani češki pesnik.
O J. Vrchlickem sodijo nekateri literarni zgodovinarji, da ni bil »slovansko orientiran« kot večina čeških pisateljev tedanjega časa. Očitajo mu ko-zmopolitizem, zapadnjaštvo in slabo poznavanje slovanskih narodov. Pa ni tako. Te nazore je ovrgel že Jaromir Borecky v svoji razpravi Jaroslav Vrchlicky a jeho pomčr k slovanstvi77 zlasti s podrobnim prikazom njegovega zanimanja za Poljake in Lužičane, mi bi gu pa lahko dopolnili s številnimi, manj znanimi dokazi o njegovem odnosu do južnih Slovanov. Naj omenim samo njegove simpatije do Strossmayerja,78 njegov obisk v Črni gori leta 1893 in dr. O stikih Vrchlickega s Slovenci, zlasti z Aškercem, pa smo zbrali nekaj podatkov, ki zgovorno pričajo, da se je pesnik zanimal za Slovence in njihovo književnost in da je občudoval lepoto naših krajev.
Predvsem naj omenim, da je že leta 1885 izšel v zbirki Vybor cizojazyc-nych del bâsnickych, ki jo je urejeval J. Vrchlicky, Ad. Heyduka prevod Baumbachovega Zlatoroga,7" ki se dogaja v našem alpskem svetu. Njegove lepote in pravljična zgodba niso mogle pustiti pesnika hladnega. Leta 1895 je prav Vrchlicky prevzel urejevanje zbornika Lublani, ki so ga po potresu pripravljali češki pisatelji v korist prebivalcev nesrečnega mesta.80
Sodeč po vsem je Aškerc prvič bral o Vrchlickem že nekje okrog leta 1880 in si kmalu nato nabavil vsaj eno ali dve od njegovih knjig. Kakor smo videli, omenja v 3. pismu Voborniku (1. II. 1902), da je veliko bral Čecha in Vrchlickega, »iz Vrchlickega pa več nego iz Čecha.« Seveda je tudi on občudoval pesnikovo plodnost, o kateri je pisal ves svet, zlasti pa vsebinsko in formalno bogastvo njegovih del. Zato ni nič čudnega, da je tako vztrajno iskal med Čehi nekoga, ki bi mu bil napisal eseja o njem in o Sv. Čechu, vse dotlej, dokler ju naposled ni dobil izpod najbolj poklicanega peresa prof. Vobornika.
Kakor je znano, sta se slovenski in češki pesnik prvič srečala v Ljubljani v začetku septembra leta 1905 ob odkritju Prešernovega spomenika.
75	Prim. D. Moravec: Vezi med slovensko in češko dramo. Lj. 1963, SM, str. 171, 175—176. Še prej kot te drame je Gestrin prevedel zgodovinsko dramo Pregnanci, ki pa ni bila uprizorjena.
76	Ivan Lah, op. c. str. 371.
77	SPr 15/1912—15, str. 2—3, 63—68, 119—124, 170—176, 231—235, 296—301, 354—360, 407—414, 444—450.
78	Napisal je o njem pesem Strosmajerovi (Podfipan 21/1890, št. 37, str. 1) in predaval o njem v Slovanskem klubu (Illas naroda 18/1904, št. 17, str. 2 in Nâr. listy 34/1904, št. 1, str. 13).
70 Zlatoroh. Povest alpska. Praha 1885, J. Otto.
80 Lublani. Česti spisovatelé Slovincûm. Sporâdal Jaroslav Vrchlicky. V Slovanske Praze 1896, nâkl. vl. 40. 36 str. V zborniku so izšli dotlej še neobjavljeni prispevki (večinoma pesmi) 52 čeških pisateljev. Vrchlicky je objavil pesem Vzpominka z cest.
Vrchlicky je bil član češke delegacije, v kateri so bili poleg njega še praški župan dr. Vlad. Srb, poslanec dr. J. Herold za klub čeških poslancev, univ. prof. dr. Jaromir Illava za univerzo, pisateljica Gabriela Preissovâ za Umč-lecko Besedo in dr. Vrchlicky je zastopal Češko akademijo znanosti in umetnosti in v njenem imenu položil k spomeniku lovorjev venec. Češki gost je bil ginjen, ko je videl, kako majhni slovanski narod ljubi in spoštuje svojega pesnika. 2e med potjo v Ljubljano je bil očaran od lepote slovenskih krajev, ki jih je videl z vlaka in zložil štiri pesmi: Mangart, Alpsko pokopališče (Alpsky hrbitov), Pesem o Alpah (Pisen o Alpâch) in Osoje (Oževy), ki jih je kmalu nato uvrstil v svojo zbirko Slak na ledini (Svlačce na uhoru),81 ob slovesnem dnevu pa je napisal sonet Prešernu (Prešernovi), ki ga je Aškerc takoj prevedel v slovenščino in izdal v SN 16. septembra. V izvirniku in v Aškerčevem prevodu pa je pesem izšla v SPr.82 Slovenski pesnik se je seznanil z Vrehlickym na slavnosti pri spomeniku. Oba moža sta si bila simpatična in Aškerc se je zelo trudil, da bi bil češki pesnik na Slovenskem kar najbolj zadovoljen. Pokazal mu je Ljubljano in Tivoli, zvečer pa je Vrchlicky obiskal v Mestnem domu Prijateljevo predavanje Drama Prešernovega duševnega življenja. Dan ali dva nato je spremljal Aškerc gosta na Bled. Tu mu ni pokazal samo »nebeškega kinča«, marveč mu je odprl tudi svoje srce in mu povedal, kaj ga teži. Vsekakor sta se tu oba poeta zbližala, kakor najbolj dokazuje Vrchlickega pesem Causerie na Bledskčm jezere, ki jo je posvetil svojemu novemu slovenskemu prijatelju. V tej pesmi, ki vsebuje 19 kitic po 4 verze, opeva Vrchlicky lepoto alpskega kraja, predvsem pa je v njej izpovedal svoj odnos do slovenskega prijatelja:
5	Tak plnč, cele, dechem j ednini vzplât, žiti jednom ve mžiku, ky div, že čiše douškem slednim vzpominâm tebe, bâsniku!
6	Jsi pri mnč zde, jak všichni mili, jež v duchu koleni sebe mam,
na rodné pude tvé v té chvili na tebe nejvic vzpominâm!
7	Viš, jak podali jsme si ruce tam pod Prešerna pomnikem? Jak zabušila srdce prudce,
jâ ci'til, že's ty slavikem.
8	Slavikem s notou bohatyrû, jak râna v štit zni tvûj zpčv, v budouenost svéhu lidu viru, jenž hlâsâ v boju spor a rev.
9	A tak jsme podali si dlanč, bloudice v svežim Tivoli,
po dlouchych lukâch u Lublanč, na obrû zrice vrclioly.
81	Svlačce na uhoru. Novâ lyrika 1904—1905. Praha 1906, J. Otto.
82	SPr, 8/1905—06, št. 1, str. 15—16.
10 V tvé krâsné vlasti vše jest basni, tam lehko byti bâsnikem, tam v jasot se a v radost zjasni, со bylo bolu vykrikem.
15 Když otčinč, jež v mori svaru se zmitâ proudy štvany trâm, mfiž byti hvčzdou spâsy, zda ru a pcvny ku privozu trâm;
19 Nad Bledem jitro čarokrasnč ini v srdci bude vččnč plat, ve vzpomince vždy budu jasne Tvûj kraj i Tebe objimat.
Tudi to pesem, ki je nastala že na Bledu, je Vrchlicky takoj objavil, najprej v reviji Kvêty, nato pa še v omenjeni zbirki Svlačce na uhoru.83 Ce si predstavimo, v kakšnih razmerah in v kakšnem duševnem razpoloženju je tiste čase Aškerc živel, si lahko domislimo, kaj je pomenilo zanj srečanje s tedanjim največjim češkim pesnikom. Ne samo, da se je lahko izpovedal velikemu umetniku, ki mu je bil človeško in tudi po svojih nazorih zelo soroden,84 marveč je od njega slišal tudi priznanje za svoje delo in sprejel obljubo, da bo preložil kakih 50 pesmi obsegajoči izbor iz njegove poezije in Zlatoroga. Od časov F. L. Čelakovskega, ki je prevedel nekaj Prešernovih pesmi, se ni zgodilo, da bi bil kdo od največjih čeških pesnikov prevajal kakega slovenskega pesnika. Aškerc se je tega zavedal, zato ne preseneča tisto, kar je napisal Vrchlickemu: »Kar je bil svoje dni storil za Prešerna Celakovsky, to boste storili za mene Vi med Čehi in tudi med drugimi Slovani.« Toda kakor sicer, ni imel Aškerc niti tokrat vse sreče. Vrchlicky je sicer držal besedo in tukoj po vrnitvi v Prago prevajal Aškerčeve pesmi, toda huda bolezen mu je preprečila, da bi bil svoje delo končal in objavil prevode v izdaji tujih pesnikov, ki jo je urejeval za praško založbo J. Koči, kakor je nameraval. Prevedel in objavil je (v SPr in v Kvčtih)85 samo osem pesmi, po njegovi smrti pa je pesnik Jaromir Borecky našel v njegovi zapuščini še 26 prevodov iz Aškerca in jih šele po 1. svetovni vojni objavil skupaj z že natisnjenimi pesmimi v znani zbirki Sbornik svetove poesie, ki jo je izdajal J. Otto v Pragi.80
Naj omenimo še to, da je Vrchlicky po svoji vrnitvi v Prago napisal tudi podrobno poročilo o poteku Prešernovih slavnosti, ki ga je objavil v isti številki SPr kot svoj sonet Prešernu. Poleg priznanja, ki ga daje prirediteljem proslave, je v njem tudi nekaj zanimivih pripomb. Všeč mu je bilo, da se je slovesnosti udeležilo toliko ljudi, predvsem podeželskih, toda »mluvili politikové a zâstupci verejného života — а mluvili vyznamnë a dobre, ali mlčeli literati a umčlci, jimž tu bez odporu patfilo take slovo. Nejpovolančjši dčdic Prešer-
83	Kvêty 27/1905, 2. pol., str. 577—579 in J. Vrchlicky: Svlačce na lihoru, str. 143—146 (AB ne pozna).
84	Tudi Vrchlicky je bil nekoč bogoslovec, tudi njega je napadala klerikalna kritika, pa tudi po svojem prepričanju sta si bila sorodna.
85	SPr, 8/1905—06, str. 197—198 in Kvêty, 28/1906, str. 145—147.
80 Vybor basni Ant. Aškerce. Prel. Jaroslav Vrchlicky. Praha 1923, J. Otto. 8° 80, [1] str. Sbornik svêtové poesie, č. 143.
nova ducha i vlohy, Anton Aškerc, sedel na konci dlouhé tabule jako ktery-koli prosty iičastnik a nebyla mu dana priležitost k slovu, které molilo zajistč byt zajimavé. Râdi bycliom byli slySeli soud bâsnikûv o bdsnikovi.«8'
Prijateljstvo med češkim in slovenskim pesnikom je trajalo vse do njune smrti, toda ni se razvilo tako, kot so kazali blejski dnevi. Oba pesnika sta bila že v letih, mučile so ju razne nadloge in bolezni. Poleg tega pa — sodeč po vsem — z Aškerčeve strani le ni bilo tako nesebično: na tihem je vedno računal, da ga bo slavni pesnik prevajal. Tudi Aškerčeva pisma pričajo o tem. Kljub temu je Aškerc bolnega prijatelja iskreno pomiloval in ko se je ta leta 1910—1911 zdravil v Opatiji, je šel za dva tedna tudi on tja, da bi mu delal druščino. Vrchlicky je stanoval v sanatoriju dr. Landra88 in večkrat sta skupaj zahajala v park poslušat promenadne koncerte. »Strašno se mi je smilil pesnik, ki ga čislam že od nekdaj, odkar čitam češko. Imam celo vrsto njegovih pesniških zbornikov; nekaj svojih knjig mi je bil svoj čas tudi podaril,« piše Aškerc Boreckcmu nekaj mesecev pred pesnikovo smrtjo.80
Smrt češkega prijatelja je Aškerca pretresla, čeprav ga ni mogla presenetiti. Čutil je, da se tudi njegova življenjska pot bliža h koncu. Napovedal je, da bo umrl v treh dneh kakor Vrchlicky. In zares: ni ga preživel niti za pol leta in slovo ni trajalo več kot tri dni.00
Naj navedemo za zaključek odlomek iz članka dr. Vinka Zupana Jaroslav Vrchlicky, ki je izšel ob pesnikovi smrti:01 »Ne da bi hotel primerjati našega Aškerca z velikanom Vrchlickym, a par paralel je, ki se vsiljujejo kar same po sebi. Aškerc je bil lirično-epična natura, najboljši v baladah in romancah, isto lahko trdimo o Vrchlickem. Oba sta v prvi vrsti pesnika misli, refleksivni naturi; seveda Vrchlicky je tudi vroč senzualistični erotik, kar Aškerc ni. Oba sta v svojih sujetih segla daleč preko mej, ki so do takrat bile v navadi v domači poeziji, odprla sta poeziji ves široki svet. Oba sta v obledeli pesniški jezik prinesla nove, sveže krvi. Oba sta vedno in povsod poudarjala svoje svobodomiselno svetovno naziranje modernega človeka 19. stoletja. Oba sta pri svojih prvih nastopih naletela na hud odpor. Vrchlicky od strani stare rodoljubne šole zaradi kozmopolitizma in od moralistov zaradi antičnega scnzualizma, Aškerc zaradi svoje svobodomiselnosti. A takoj po nastopu ju je pozdravila mladina kot prava velika pesnika. Oba pa je zadela tudi tragika konflikta med mlado in staro generacijo«.92
87	Večji del članka J. Vrchlickega je ponatisnil v češčini Sn 3/1904—03, str. 381 s pripombo: »Tej kritiki nimamo dostavljati ničesar, saj izraža J. V. le to, kar so mislili in čutili pač enodušno vsi slovenski literati in umetniki«.
88	Prim. Vitčzslav Tichy: Jaroslav Vrchlicky. Život. Praha 1942, V. Hrach, str. 380. To delo je doslej še vedno najboljši življenjepis J. V. — Pa tudi: Jos. Šimanek: Jaroslav Vrchlicky v Opatii v Maj 9/1910—11, str. 48—59.
80 SR, 17/1959—60, str. 237.
00	Prim. MB: A, str. 408.
01	LZ 32/1912, str. 555—559.
02	LZ, 32/19)2, str. 556.
i.
Ljubljana, 27. XII. 03
Velecenjeni gospod in prijatelj!
Hvala Vam lepa za prijazno Vaše pismo in za čestitke k novemu letu.
Zelo ste me razveselili s poročilom, da izdate celo knjigo prevodov (50) iz mojih pesnitev.
To bode zame posebna čast, da ste se ravno Vi lotili prevajanja. Med Čehi in češkimi literati sem že od početka svojega pisateljevanja nahajal toplih simpatij. Češke revije so vsikdar prijazno in priznalno pisale o mojih spisih. Upam, da sprejme češki literarni svet tudi moje »Mučcnikc« s simpatijami. Založnik Schwentner je poslal po jeden ekseinplar »Slovanskem Prehledu« in »Л/aju«, drugam ne vemo, kateremu časopisu bi še kazalo poslati, ki se zanima za nas.
»Kvčtom?«
Pričakujem »Kvßty« ter ukdzky tištčnich pfekladû mych basni, katerim dajem z največjim veseljem svojo avtorizacijo. Kdo bi mogel boljše prevesti nego baš Vi, čislani gospod? Ako boste želeli kakih pojasnil, Vam vse napišem, kjerkoli bi bilo treba.
Zdravo, srečno in uspešno novo leto 1906. Vam in narodu Vašemu. Z odličnim spoštovanjem in z najlepšim pozdravom
udani Aškerc
Niti SPr niti Maj nista objavila ocene Mučenikov. — Vrchlickega prevodi petih Aškerčevih pesmi so izšli v reviji Kvčty 28/1906, 1. pol.; str. 145—153.
2
Ljubljana, 7. II. 06
Velečislani gospod profesor, častiti prijatelj!
Ravnokar sem prejel lepi mesečnik »Kvety« ter prečital Vaše prevode mojih pesnitev.
Vaši prevodi so natančni in pričajo, da že popolnoma razumete naše južno narečje.
Hvala Vam lepa za izredno čast, da ravno Vi, častiti gospod, prevajate moje verze!
ïMutec Osojski« — »Nčiny z klaštera Oževskčho« — spada med moje prvence. Ker sem jo spisal v nibelungah, se mi črez nekaj let ni več dopadala, tako da je niti v I. zvezek »Balade in romance« nisem hotel sprejeti. Šele leta 1896. je našla milost pri meni.
Opomnja »ftada I.« mi obeta veliko. Z največjim veseljem pričakujem nadaljevanje, ker vem, da si boste izbrali samo najboljše stvari.
Vaši prevodi pa opominjajo tudi mene k — revanehi. Čim dovršim neko daljše delo, ki ga imam ravnokar pod rokami, lotim se prevajanja Vaših poezij.
Še enkrat ad interim srčna hvala za čast, ki ste mi jo naklonili s tem, da seznanjate Svoje rojake z mojimi pesnitvami.
Z odličnim spoštovanjem in srčnim pozdravom bivam
Vaš udani A. Aškerc
Pripomba ftada I. (1. vrsta), ki jo je Vrchlicky pripisal v zaglavje svojih prevodov, je Aškercu vzbujala upanje, da bodo sledile nadaljnje »vrste« prevodov njegovih pesmi. — Aškerc se ni nikoli rcvanžiral in ni prevajal pesmi Vrchlickega.
3.
Ljubljana, 15. II. 06
Velečislani mojster in prijatelj!
Danes sem prejel obenem dva »Slovanska Prehleda«, jednega od Vas, jed-nega pa iz tukajšnje knjigarne, kjer sem aboniran nanj že več let.
Srčna hvala Vam za čestitko, ki ste mi jo napisali s svojo rokoj za mojo abrahamovino!
Takisto se Vam najuljudneje zahvaljujem za Vaše točne, krasne prevode mojih treh epskih pesnitev v »SI. Preliledu«!
Za danes samo toliko: kar je bil svoje dni storil za Prešerna Celakovsky, to boste storili za mene Vi med Čehi in tudi med drugimi Slovani.
Bog Vas ohrani zdravega!
Ves Vaš hvaležni
Anton Aškerc
Prevodi so izšli v SPr 8/1905—06, str. 197—199. — Aškerc ima na misli Čelakovskega članek in njegove prevode Prešernovih pesmi v Časopisu Českeho museum 6/1832, str. 433—454.
VII. SVATOPLUKU ČECHU
O slovitem avtorju Pesmi sužnja in številnih drugih pesnitev in pesniških zbirk Svatopluku Čechu (1846—1908) smo v zvezi z Aškercem govorili v opombah k njegovim pismom ]. Legu,93 ki je skušal pridobiti pesnika, da bi prevedel Aškerčevega »Zlatoroga«. A. bi bil že tedaj (leta 1904) rad pisal Čechu, toda bal se je, da bi to pesnik »utegnil smatrati z moje strani za neskromno vsiljivost in nekakšen pritisk nanj.«94
1.
19. II. 06
Velecenjeni gospod!
Dovolite mi, proslavljeni mojster in predragi kolega, da Vam med neštevil-nimi drugimi domačimi in tujimi gosti čestita iz vsega srca tudi moje slovensko pero ob Vaši šestdesetletnici!
Želim, da bi Vas častiti Vaš jubilej našel zdravega in čilega. Željm, da Vas usoda ohrani češki literaturi in češkemu narodu pa tudi Svojim bratom Slovanom do skrajne meje človeškega življenja!
Z odličnim spoštovanjem
Vaš udani čestitelj	. . »,
J	A. Aškerc
arhivar
93 Prim, opombe k pismom 8, 15, 16, 17.
04 Pismo 16 J. Legu.
AVTORJEM
Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z .....
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih:
Ukrajinski	r ...	..h	Srbolirvatski	X ..,	h
Srbolirvatski	ђ ...	...d	Srbolirvatski	џ • ■	d ž
Ruski	e ...	,.. e	Ruski	Щ . . .	№
Ruski	ë ...	... ë	Bolgarski	Щ ..	...št
Ukrajinski	э ..,	...je	Ruski	ъ . . ,	»
Ukrajinski	и ..,	... y	Bolgarski	ъ . . .	
Ukrajinski	i ...		Ruski	ы . . ,	...у
Ukrajinski	Ï	...ji	Ruski	ь . . ,	/
Ruski	й ...	■ ■ • j	Ruski	•b ..,	
Srbolirvatski	Љ . . ,	... lj	Ruski	э . . ,	
Srbolirvatski	Њ . . ,	... nj	Ruski	ю . .	... ju
Srbolirvatski	h ..		Ruski	я . . .	...ja
Ruski	X ..	. . . X			
Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, uporabljeni metodi in rezultatih razprave.
Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (le-to tudi ob vseh eventualnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje Založba Obzorja).
Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja.
Korekture je treba vrniti v 3 dneh.
Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust.
V OCENO SMO PREJELI
Meletij Smotryckyj, Hramatiki slavenskija pravilnoe syntagma. Jevje 1619. Kirchenslavische Grammatik (Erstausgabe). Herausgegeben und eingeleitet von Olexa Horbatsch. Frankfurt am Main, 1974. 281 str. Auslieferung: KUBON & SAGNER, München.
Adelphotes. Die erste gedruckte griechisch-kirchenslavische Grammatik. L'viv-Lemberg 1591. Herausgegeben und eingeleitet von Olexa Horbatsch. Frankfurt am Main, 1973. 219 str.
Zaliv. Junij 1974 — štev. 46—47. Revija za književnost in kulturo. Trst, 160 str.
Umjetnost riječi. Časopis za nauku o književnosti. God. XVII/1973, broj 3 + broj 4. Hrvatsko filološko društvo, Zagreb. Str. 149—304.
Terje Mathiassen, Studien zum slavischen und indoeuropäischen Langvokalismus. Universitetsforlaget. Oslo-Bergen-Tromso. 1974. 267 str.
Rocznik Slawistyczny. T. XXXIV, cz. 1. 1974. 80 str.
Rocznik Slawistyczny. T. XXXV, cz. II. Str. 81—425.
Studia Slavica Pragensia. Akademiku Bohuslavu Havrânkovi к osmdesâtinâm. Universita Karlova. Praha 1973. 254 str.
Revijo sofinancira Raziskovalna skupnost SR Slovenije