Ugotovitve fosilne mrzlote na obsežnem pod- ročju Zahodne Sibirije so že same po sebi po- membno znanstveno odkritje. Hkrati pa so te ugotovitve prvi nesporni dokazi o pleistocenskem nastanku večne mrzlote. Doslej so na to opozar- jale edinole najdbe mamutov in dlakavih nosoro- gov, ki pa so iz precej mlajših plasti, poznogla- cialnih oziroma celo postglacialnih. V zadnjih letih je čedalje več podatkov o fosilni mrzloti tudi iz Srednje in Vzhodne Sibi- rije, posebno iz Jakutije. Ob spodnjem toku reke Aldane so razkrite kvartarne plasti v tako imeiio- vanih ,.mamutov ih stenah", kjer so bogata naha- jališča mamuta in drugih pleistocenskih živali. V zgornjih delih teh plasti prihajajo na dan ogromne žile ledu, ki se poleti topijo hi dajejo motno, židko in smrdljivo blato, vmes pa so ostanki ..mamutove favine". Razkrite stene so instruktivrie tudi zaradi sestav e plasti, saj dajejo prerez domala skozi celotno kvartarno dobo (Ka- tasonov, 1965). Žilni led je nastal s kopičenjem snega in z zmrzovanjem vode v mogočnih razpokah. Te raz- poke naj bi nastale zaradi zmrzovanja tal. \ sov jetski literaturi jih imenujejo „morozobojne" razpoke. Žilni led je fosilen in izvira iz pleist J- ceinske dobe. Začetek globokega zmrzovanja pla- sti, ki je povezano z nastankom ledenih žil, sega nazaj do terciarja. S pomočjo kvartarnih sedi- nientov, ki žilni led obdajajo oziroma prekinjajo, so ugotovili neprekinjen obstoj večne mrzlote v Jakutiji od konca terciarne dobe do današnjih dni. Vse to potrjuje in dokumentira osnovno idejo Sumgina (osnovatelja merzlotovedenija) o pleistocenski starosti večne mrzlote, postavljeno že leta 1929. Še nedavno so bili mnenja, da tvori žilni led najmogočnejša nakopičenja podzemnega ledu v zamrzlih tleh. Ogromne množine tega ledu, ki je nakopičen na Novosibirskih otokih, na arktičnih obalah Sibirije in v obmorskih nižinah sploh, so dolgo časa pojmov ali kot plastov ite tvorbe in jih imenovali kameninski led. Sedaj so razjasnili, da so žilnatega porekla: žile ledu so zajedene v ob- dajajoče nanose in se zaključijo v globini okoli 80 metrov. Toda v zadnjem času so v raznih delih sovjet- skega severa ugotovili prostrane plasti podzemne- ga ledu v debelini 15 — 20 im in v širini več sto metrov. Nanje so najprej naleteli v zahodnosibir- ski tundri, kasneje v Vzhodni Sibiriji, na Čukot- skern polotoku itd. Povsod so ugotovili, da gre za plastovit led in horizontalno slojevitost ter za razmeroma globoko lego, saj se začenja led veči- noma 25 — 30 m pod površjem. Ta led je vselej v zv ezi z ustreznimi morskimi nanosi. Nastal je z iinfiltracijo vode v morske odkladnine ter z zmrzovanjem teh plasti za časa transgresije. \ Zahodni Sibiriji tvori tovrstni podzemski led ogromne zaloge na polotokih Jamal in Gidan ter v nižavju Jeniseja. Cenijo jih na več tisoč km3. Ta led sega proti jugu do 68 vzporednika v Zahodni ter do 70 vzporednika v Vzhodni Sibiriji. Dosedanja proučevanja kažejo, da so zaloge injekcijskega oziroma infiltracijskega ledu razšir- jene v znatno večji meri kot so doslej domnevali. To velja ne samo za azijski temveč tudi za ameriški del arktičnega sveta, kakor kažejo raz- iskovanja v Kanadi in še posebno na Aljaski (Ross, 1964). Danes računajo, da zajema podzemni led več ko 20 milij. km2 tal, kar je 14o/o vsega kopnega sveta (Zotikov 1964, Grave 1968). Nova proučev a- nja v okviru mednarodnega hidrološkega deset- letja pa sev eda tudi v pogledu podzemne polede- nitve, fosilne in recentne, prinašajo vedno nova spoznanja. OSNOVNA LITERATURA 1. Podzemni led, I., II. in III. (Zborniki raprav), Moskva 1965 in 1967. 2. A. I. Popov, Merzlotnie javlenija v zemnoj kore, Moskva 1967. 3. Dostovalov — Kudrjaveev, Obščee nierzlotovedenie, Moskva 1967. 4. Voprosi geograiieeskogo merzlotovedenija i periglacialnoj nioriologii (Zbornik razprav), Moskva 1962. 5. N. A. Grave, Merzlie tolšei ženili, Priroda, 1968/1, Moskva 1968. 6. Materiali Vsesojuznogo mežvedomstvennogo sovešeanija po merzlotovedeniju, Jakutsk 1966. J a k o b M e d v e d Nekateri problemi sodobne Afrike Zadnje desetletje je prineslo Afriki temeljite politične, gospodarske in socialne spremembe. Leta 1950 so bile v Afriki samo tri samostojjne države (Egipt, Etiopija in Liberija), ki so obsegale 2333 milij. km2 ali 7,7o/o celotne površine in za- jemale 27 milij. ali 14o/o celotnega prebivalstva. Danes je razmerje obratno, večina Afrike je osvobojena kolonialnega jarma. Klasične kolonije zavzemajo samo še 3609 milij. km2 ali 11,9o/o celotne površine. V njih živi 19,66 milij. ali 6,3o/0 celotnega prebivalstva. Z osvoboditvijo večine kontinenta izpod kolo- nialnega jarma so se v mladih afriških državah pojavih številni problemi, ki deloma izvirajo iz notranje strukture afriške družbe in iz specifičnih naravnih razmer ter deloma iz zunanjih vplivov, zlasti kolonializma, neokolonializma in blokovske delitve sveta. Izmed številnih problemov sodobne 32.. Afrike se bom v svojih prispevkih' omejil pred- vsem na tiste, ki so najbolj v ospredju in so zna- čilni za širša področ ja ter močno ovirajo nadaljnji razvoj. To so predvsem rasni, etnični, verski, socialni, ekonomski in politični problemi. I. RASNI, ETNIČNI JEZIKOVNI IN VERSKI PROBLEMI SODOBNE AFRTKE Dejstvo, da se je z ustanovitvijo neodvisnih afriških držav z vso ostrino pojavil problem ne- rešenih nacionalnih vprašanj, ima globoke kore- nine tako v dolgem in svojstvenem socialno eko- nomskem razvoju afriške družbe, kot v vplivih in odnosih ostalega sveta do „črne" celine. Sedanja rasna, etnična in jezikovna sestava prebivalstva Afrike je rezultat večtisočletnega do- seljevanja novih ljudstev, notranjega preseljevanja in mešanja ljudstev. Prvotni znani prebivalci Afrike so bili Bušmani in Pigmejci, ki so v erjetno nekoč naseljevali mnogo večja področja, pozneje pa so jih druga ljudstva potisnila v predele z manj ugodnimi naravnimi razmerami. Stenske risbe Grmičarjev spominjajo na stenske risbe, ki so jih našli v Južni Evropi. Take risbe ali vsaj elemente teh risb lahko sledimo od severnih obal in otokov v Sredozemlju, čez Sirijo. Saharo er dolino Nila vse do Južne Afrike. Za Grmičarji so prodirali Hotentoti, ki so njim sorodni, toda za- radi mešanja s Hamiti so nekoliko svetlejše kože in višje rasti. Po nekaterih teorijah naj bi črnska ljudstva prišla v Afriko iz Južne Azije v času zadnje pole- denitve v Evropi. Verjetno so najprej poselila severni savanski pas, pozneje pa ob rekah začela prodirati v notranjost pragozdov. I Tamilska ljud- stva so poseljevala Severno Afriko, na vzhodu pa tudi Etiopijo in Somalijo. Hamiti so prodirali tudi južno od Sahare, saj so na vzhodu prišli vse do Južne Afrike, na zahodu pa do Senegalije. Na teh potovanjih so se mešali s črno podvrsto in izgubljali rasne značilnosti. Severna Afrika je bila ves čas tesno povezala z ostalim Sredozemljem in je doživljala vdore različnih ljudstev. Trajen pečat jezikovni in et- nični sestavi prebivalstv a je dala invazija Arabcev, ki so podjarmili prvotno prebivalstvo in ga sku- šali arabizirati. Močan val arabskega osvajanja in arabizacije je bil -usmerjen tudi ob vzhodni obali Afrike proti jugu. Na Madagaskar so se doseljevala razna ljudstva iz Malaje in Indonezije ter s seboj prinesla kulturo riža. Z odkrivanjem in kolonialnim osvajanjem Afrike se začne dodeljevanje belcev, ki je bilo usmerjeno predvsem v Južno Afriko in na Jezer- sko višavje. Izkoriščanje naravnih bogastev, uva- janje plantažnih kultur ter gradnja prometnih poti, pa je pritegnila tudi precej indijanskih delavcev. Rezultat večtisočletnega mešanja bele ¡1 črne podvrste je današnja rasna slika Afrike. Za mejo med „čmo" in ,,beIo" Afriko običajno navajamo Saharo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so ves čas obstajali določeni stiki. Na teh stičnih pod- ročjih so se tisočletja mešala ljudstva bele in črne podvrste, zato je težko govoriti o „belcih" in ,.črncih". Lahko govorimo le o rasah, ki so bolj ali manj čiste in jih lahko prištevamo k tej ali oni podvrsti. Pri beli podvrsti v Severni Afriki prevladujejo orientalidi, armenidi in mediteranidi. Pri črni podvrsti pa lahko razlikujemo pet do šest ras. Kot mejni rasi moramo omeniti nilotode in etio- pide, ki kažeta močne znake -mešanja z belo podvrsto. Najvažnejši rasi črne podvrste so suda- nidi in bantuidi. Sudanidi so precej visokorasli in vitki ter so temnejše polti kot bantuidi. Poselju- jejo področje južno od Sahare, od atlantskih obal do Nila. Rantuidi so nekoliko manjše rasti ter svetlejše barve. Poseljujejo področje nekako južno od črte, ki veže izliv Nigra in Viktorijino jezero. Razen navedenih ras žive v Afriki še rasni drobci, to so bambutidi in koisanidi. Ugotavljanje rasnih značilnosti prebivalstva v moderni družbi nima za geografsko obravnavo nobenega smisla. Kako nesmiselno bi bilo prebi- valstvo Evrope ali pa Slovenije obravnavati po rasnih značilnostih. Ta nesmisel pa s? nam zdi pri obravnavi prebivalstva Afrike samo ob sebi umeven. Saj šolski učbeniki navajajo, da žive v Afriki Arabci (narodnost), Etiopci (državna pri- padnost), Sudanski črnci (sudanidi-rasa i. pigmejci (rasni drobci) in belci (podvrsta). Čudov ita meša- nica različnih pojmov, ki izhaja iz našega (evrop- skega) odnosa do afriškega prebivalstva. Črnec je bil dolga stoletja za belca samo cenena suženjska delovna sila. ki jo je lahko kupoval in prodajal. Zato ni čudno, da se je za črno podvrsto uvedla samo klasifikacija po antropoloških kriterijih. Ti kriteriji so se v literaturi obdržali tako dolgo med drugim tudi zato, ker se zaradi svoj- stvenih družbenih in naravnih razmer Afrike vse do dobe imperializma niso formirali narodi. Temu pa so krivi številni družbeni in naravni dejavniki, izmed naravnih dejavnikov, ki so ovirali ta raz- voj, sta vsekakor najpomembnejša relief in pod- nebje. Relief je marsikje oviral promet med obalo in notranjostjo, kar je tudi prispevalo, da so posamezna plemena živela izolirano ter niso bila navezana na morje ter s tem na hitrejši razvoj prometa in medsebojnih stikov. Bolj kot reliefne razmere je medsebojne stike oviralo podnebje, ki je povzročilo, da je v Afriki veliko področij, ki so težko prehodna, in da so ostali posamezni pre- deli vse do modernega časa in modernega prometa močno izolirani. Največja ovira je bila Sahara, ki je otežkočala stike med severom in jugom. Čeprav so ti stiki obstajali, so bili vendar tako redki in težavni, da so onemogočili redne povezave in formiranje trajnejših državnih tvorb, ki bi obse- gale Sredozemsko in Sudansko Afriko. V notra- njosti so posamezna ljudstva živela izolirano po oazah, zato se tudi arabizacija in islam nista mo- gla Uveljaviti. Nič boljše niso bile razmere v pragozdnem svetu, tucti tu so medsebojni stiki težavni, pa tudi primitivni način gospodarstva jih ni pospeševal, zato ni čudno, da so plemena živ ela izolirano in da se je izoblikovala vrsta narečij. Na odprtem savanskem svetu pa so nastale traj- nejše državne tvorbe, s sorazmerno visoko civili- zacijo. Zaradi sistematičnega uničevanja materi- alnih ostankov teh civilizacij v času kolonializma, njihovo zgodovino malo poznamo. \ razvoj domače kulture in nacionalnega raz- voja pa so brezobzirno posegli Evropejci in zavrli nadaljnji razvoj. Dobro oborožene vojaške ekspe- dicije so s silo in s spretnim izigravanjem medse- bojnih sporov med raznimi plemeni kmalu osvo- jile Afriko. Stoletna trgovina s sužnji je razbila stare državne tvorbe in oslabila moč domačega prebivalstva, zato je bil odpor v večini primerov šibak. Kolonialna razdelitev Afrike je razvoj na- cionalnosti močno zavrla, in to iz dveh vidikov: s s a m o k o l o n i a l n o r a z d e l i t v i j o in z o d n o s o m do d o m a č e g a p r e b i v a l s t v a . Posamezne kolonialne države so ustvarile umetne upravne enote, ki se niso ozirale na domače raz- mere ter so ločila ista ljudstva, kar je znatno oviralo nadaljnji razvoj. Pri kolonialnem uprav- ljanju so različne kolonialne sile uveljavile raz- lično politiko, kar se še danes močno odraža v družbenih razmerah. Po francoski kolonialni koncepciji je bil osnov - ni namen kolonij v tem, da absorbirajo industrij- ske proizvode, služijo za investiranje kapitala in preskrbujejo matično deželo s surovinami. V od- nosu do domačega prebivalstva so uveljavili dok- trino „asimilacije" in pridružitve, kar pomeni, da je Francija izvajala absolutno nadzorstvo glede političnih, kulturnih in gospodarskih zadev. Pri izvajanju te politike je imela posebno vlogo med domačini tkzv. „elita", to so redki izbranci, ki naj prevzamejo francosko kulturo in bodo imeli prednost pri raznih službah v kolonialni upravi. To politiko je Francija opustila šele po drugi svetovni vojni. Angleška kolonialna politika je bila bistveno drugačna ter je slonela na „po- sredni Upravi". Jedro te politike je v tem, da se je angleški guverner ukvarjal z „visoko" politiko, obravnavanje manjših notranjih zadev pa je pre- puščal domačim poglavarjem, ki so bili posredo- valci med kolonialno upravo in domačim prebi- valstvom. Razvoj k samoupravi naj bi po angleški koncepciji šel preko raznih faz. Od prve faze. ko ima absolutno oblast guverner, preko imenovane- ga zakonodajnega sveta, ki je sestavljen iz urad- nikov i:i trgovcev do izvoljenega zakonodajnega sveta. Oblast naj bi prešla na domačine šele takrat, ko razvoj doseže tako stopnjo, da se lahko razpišejo volitve in s tem preide zakonodajni svet na vladajočo stranko. Tudi v tem primeru si obdrži guverner posebne pravice, s katerimi lahko razveljavi vsak zakon, če ta nasprotuje angleškim koristim. Končni stadij je neodvisnost in članstvo v britanski skupnosti narodov. Pri tem pa ne smemo prezreti dvojnost fran- coske in angleške kolonialne politike. Francozi so smatrali Alžirijo kot „čezmorsko Francijo", svobodo si je morala priboriti z orožjem. Po- dobna dvojnost se vidi tudi v angleški kolonialni politiki. V Zahodjni Afriki so podpirali osamosva- janje, medtem ko so v področjih, ki so primerna za naselitev belcev, podpirali ustanovitev „belih" držav (na primer JAR) ali pa so do teh zavzeli dokaj toleranten odnos (Rodezija). Belgijska kolonialna uprava se je naslanjala na „posredno upravo" plemenskih poglavarjev. Kruto so preganjali sleherno politično aktivnost in sleherni pojav teženj ¡mi socialni enakosti pod- vrst. Domačinom niso radi dovoljevali pridobiva- nje višje izobrazbe in šolanja v tujini, zadostoval naj bi obisk domačih šol in pridobitev tistega minimuma izobrazbe, ki je po njihovem mnenju potreben za delavca v rudniku ali tovarni. Po Portugalskem pojmovanju so kolonije del „matične države". Uprava je centralistična, iz- vršno oblast ima guverner. Kolonialna oblast ostro preganja sleherni pojav nacionalizma. Poli- tične pravice si pridobe samo „asimilirani Portu- galci". Dokaz za tako priznanje je pripadnost katoliški v eri, znanje portugalščine in pridobitev „krščanske kulture". Posledice vseh teh kolonialnih politik se med drugim močno odražajo tudi v stopnji nacionalne zavednosti domače inteligence. V nekdanjih bel- gijskih in francoskih kolonijah se je precejšen del redke domače inteligence odtujil in prevzel vlogo „mlajšega" partnerja. Drugačne so posledice v nekdanjih angleških kolonijah, kjer je inteligenca prevzela vodilno v logo v narodno osvobodilnem gibanju. Glede na in a v eden o posebnost družbenega raz- voja je pojem nacionalnost v Afriki drugačen, kot ga pojmujemo mi, lahko bi rekli, da je drugotne- ga pomeña. Vsa črnska ljudstva, ne glede na nacionalno ali jezikovno pripadnost so bila za bele kolonizatorje manj vredni ljudje in žrtev rasizma. Večji ali manjši delež „bele krv i" je do- ločal boljši ali slabši socialni položaj. Glede na rasistično politiko belcev je v prvi fazi narodno- osvobodilnega boja afriških ljudstev bila pripad- nost podvrsti tisti pojem, ki je združeval afriška ljudstva, medtem ko sta bili jezikovna in etnična pripadnost drugotnega pomena. Iver je pripadnost podvrsti v večini primerov pomenila tudi socialno pripadnost, zato je protikoloniabia borba bila istočasno tudi socialna revolucija. To nam potr- jujejo tudi izjeme, del domače ..asimilirane elite" v Kongu in priviligirana kasta plemenskih pogla- varjev v Rodeziji se veže s tujimi izkoriščevalci proti interesom lastnega ljudstva. K dejstvu, da je bila v Afriki pripadnost podvrsti pred nacio- nalno pripadnostjo, sta poleg rasistične politike dosti pripomogla tudi sama politična razdelitev in kolonialno gospodarstvo. V času osvajanja Afrike so kolonialne sile tekmovale, katera bo zajela večje področje. Pri tem se niso ozirale na sestavo prebivalstva ne na druge družbene ali naravne razmere. Meje so nastajale v medsebojni borbi ali pa za zeleno mizo. Posledica tega je kla, da S1© kolonialne politične tvorbe niso uje- male z rodovtno plemenskimi in jezikovnimi me- jami, kar je J 1 1 0 6 1 1 0 oviralo razvoj nacionalnosti. Samo kololnialno gospodarstvo je z Ustanav - ljanjem plantaž in izkoriščanjem naravnih boga- stev povzročilo začetek razkroja rodovlno-plemen- ske ureditve. Z obveznim delom, davki na glavo, zaseganjem zemljišč in ustanavljanjem rezervatov so sprožili izredno močne selitvene tokove, ki so rušili stare plemenske teritorije in rahljali nave- zanost posameznika na pleme, industrializacija in urbanizacija pa sta ta proces še znatno pospe- šili. V novo nastala industrijska središča, v pod- ročja gojitve plantažnih kultur in v mesta so se naglo doseljevali pripadniki različnih plemen in jezikovnih skupin, ki so se med seboj močno raz- likovali; vse pa je družila močna vez — zatiranje podvrste po podvrsti. Z osvoboditvijo izpod kolonialnega jarma se v novih državah sicer formalno konča zatiranje podvrste po podvrsti, v ospredje pa stopi proble- matika nerešenih nacionalnih vprašanj. Čeprav se je proces formiranja nacionalnosti pri mnogih ljudstvih Afrike šele začel, lahko na osnovi jezi- kovnih, kulturnih in drugih etničnih značilnostih afriška ljudstva razdelimo na vrsto skupili. Se m i t s k o - ha mi t s k a skupina narodov naseljuje Severno Afriko. Najštevilnejši s e m it - s k i narod so Arabci, ki tvorijo večino prebival- stva v Tuniziji, Alžiriji. Libiji in ZAR ter velik delež prebivalstva v Sudanu (40°/o), Španski Sa- hari (45o/o) in v Mavretaniji. Razen Arabcev spa- dajo v to skupino še Amharei, vladajoči nar »I v Etiopiji. Prvotna h a m i t s k a ljudstva so bila močno arabizirana, ostanek teh so ljudstva, ki jih poznamo pod skupnim imenom Berberi in s » se obdržali v gorskih predelih ter v posameznih oazah Severne Afrike. V posameznih državah tvo- rijo naslednji delež oelotnega prebivalstva: Špan- ska Sahara 50o/0, Maroko 40"/o. Alžirija 30«o. Libija 40o/o, Tunizija 20/0 in ZAR 2»/o. Najštevil- nejša berl>erska ljudstva so Kabili, Tamazigti. Šleh in Tuaregi. K u š i t s k a skupina naseljuje skrajni vzhodni del Afrike, predvsem Somalijo. Etiopijo in vzhodni del Sudana. V semitsko-lia- initsko skupino vključujejo tudi ljudstvo Ha isa, ki živi v Severni Nigeriji, Nigru in Kamenimi. Druga najštevilnejša etnična skupnost je sku- pina Ban t u . katera posel juje področje južno od črte, ki v eže izliv Nigra in Viktorijino jezer t. Deli se na 69 plemen. Pretežni del Zahodne Afrike naseljujejo ljudstva b a n t u i d n e s k u p i n e . Delimo jih v tri podskupine: C e n t r a l n a b a n - tuidina skupina (ali skupina G u r ) naseljuje, področje Volte, sega pa tudi v Gano. Togo. Da- homej in Obalo slonove kosti. Z a h o d n a b a n - t i i i d n a (ali a t l a n l s k a ) skupina posel ju je Senegal ter obrežje od Gambije do Liberije ter nekatera Ioč?na področja v notranjosti. V z h o d - na ba n t u i d n a skupina posel ju je del Kamenina in vzhodni del Nigerije. Razen omenjenih skupin črne podvrste so po številu prebivalstva še pomembnejše skupine S on ga j ob kolenu Nigra, družina M a n d e ob zgornjem Nigru in v Senegalu. G v i n e j s k a sku- pina ob obali Gvinejskega zaliva ter vrsla manj številnih etničnih skupnosti ob Ni hi, na Kordo- famu in drugod. 7.c na osnovi tega bežnega pregleda lahko ugotovimo, da je Afrika pravi jezikov ni in etnični mozaik, saj ločimo čez dvesto plemen. Proces for- miranja narodnosti je več ali manj zaključen le na obrobnih predelih (Arabci. Amharei. Ibo. Eve. Joruba itd.), čim bolj pa gremo v notranjost ce- line, na tem bolj začetni stopnji je razvoj. Dejstvo, da je večina neodvisnih držav nastala na osnovi stare kolonialne razdelitve, ki se ni ozirala ne na naravne, plemenske in jezikovne meje, povzroča mladim afriškim državam številne notranje težave in meddržavne spore. Med šte- vilnimi nerešenimi nacionalnimi problemi, ki po- vzročajo meddržavne spore, naj omenimo samo nekatere. Ljudstvo Eve, kljub temu. da naseljuje strnjeno ozemlje, je razdeljeno med tri države (Dahomej, Gana in Togo), Jorube živi v Nigeriji in Dahomeju. Mosi v Volti in Gani. Somali v Somaliji, Etiopiji in Keniji. Prav zaradi te etnične in jezikovne pestrosti je večina afriških držav tudi po osvoboditvi ohranila za uradni jezik, jezik nekdanjih kolonialnih go- spodarjev. Domač uradni jezik se je uvedel le v arabskih deželah v Etiopiji, v Nigeriji. Keniji in Tanzaniji pa so razen jezika nekdanjih kolonial- nih gospodarjev uvedli za določena področja še kakšen domači jezik, medtem ko v vseli ostalih državah tega niso mogli storiti. Razen rasne, etnične in jezikovne razdrobljenosti pov zroča ve- like težave mladim afriškim državam tudi pe- strost religij. Najbolj razširjena religija v Severni Afriki je islam, ki v tem predelu absolutno pre- vladuje. močno pa se uveljavlja tudi v področjih južno od Sahare, posebno pri socialno višjih slo- jih. Na severu je bil islam važen dejavnik pri združevanju Arabcev. v področjih južno od Sahare pa glede na svoj socialni značaj Ij idstva raz- dvaja. Podoben značaj imajo tudi krščanska ver- stva (koptska v era v Etiopiji ter katoliška in pro- testantska vera. ki sta se razširili zlasti na ob- robju kontinenta. Velika večina prebivalstva v notranjosti kontinenta pa pripada animizmu in totemizmu. Največji notranje politični problemi se pojav - ljajo v tistih državah, kjer živi prebivalstvo zelo različnih etničnih i:i verskih skupin. Take razmere so značilne za večino držav Zahodne Afrike, pa tudi za tiste države Vzhodne Afrike, ki leže se- verno od ekvatorja. Evropske kolonialne sile so se najprej usidrale ob obali in odtod prodirale v notranjost celine. Zato je vrsta kolonij obsegala zelo različne naravno geografske regije, od viaž- notropskega gozda na jugu do suhega sahela ali puščave na severu. Taka pestrost naravnega po- tenciala lahko na določeni stopnji družbenega razvoja, ob razvitem notranjem prometu ze'o ugodno vpliva na razvoj narodnega gospodarstva. 35 Ha nižji stopnji družbeno ekonomskega razvoja pa lahko povzroča velike težave. Zlasti nastopijo težave na taki stopnji socialnega in družbeno eko- nomskega razvoja kot je danes v večini dežel Zahodne Afrike. V posameznih naravno geograf- skih regijah žive ljudstva z določenim načinom življenja, določeno gospodarsko usmerjenostjo in določeno socialno strukturo. To pa je v Afriki pogosto povezano z rodovno-plemensko in versko pripadnostjo. Zato povezava različnih naravno geografskih enot v določeno politično enoto po- meni istočasno tudi veliko raznolikost v etnični, socialni in verski sestavi prebivalstva. Tipičen primer take države v Zahodni Afriki je Nigerija. Severno Nigerijo naseljujejo relativno visoko razvita semitsko-hamitska ljudstva Hausa z bogato zgodovinsko in kulturno preteklostjo. Kljub temu, da je med posameznimi plemeni precej razlik glede na način življenja (živinorejci, poljedelci, obrt itd.), usmerjenostjo gospodarstva (gojitev tradicionalnih kultur za domačo prehrano ali pa pretežna usmerjenost v komercialne kul- ture) so prevlada določenih rasnih potez, jezik in islam tiste vezi, ki jih vežejo v določeno indivi- dualnost. Južni del Nigerije naseljuje črna pod- vrsta. V Zahodni Nigeriji žive Jorube (bantuidna skupina), ki spadajo po stopnji družbeno ekonom- skega razvoja (relativmo visoka stopnja urbaniza- cije, tržna usmerjenost agrarnega gospodarstva itd.) med najbolj razvita ljudstva Zahodne Afrike. V agrarno prenaseljeni Vzhodni Nigeriji (Biafra) živi ljudstvo Ibo, ki se pretežno ukvarja s pre- hrambenim poljedelstvom. Med Jorubi in Ibo so razen navedenih razlik v stopnji družbeno eko- nomskega razvoja tudi razlike v verski pripadno- sti. Med ljudstvom Ibo je dokaj močno razširjeno krščanstvo, medtem ko večina Jorubov pripada animizmu in totemizmu. Med glavnimi etničnimi skupinami v Nigeriji so velike socialne, ekonomske in kulturne razlike, iz katerih izhajajo številna notranja nasprotja. Odraz teh nasprotij se med drugim odraža tudi v izredno redki poselitvi vmesnega pasu. ki ob- sega Bauchi Plateau (Bauchi plato) ali planoto Djos (Džos). Res je, da so tu nekoliko slabše na- ravne razmere za uvajanje tradicionalnih načinov gospodarjenja, vendar to ni glavni razlog. Vmesni pas redke poselitve, ki ni značilen samo za Nige- rijo, temveč za celotno Zahodno Afriko, je odraz stoletnih nasprotij med podvrstama. Semitizirana in haniitizirana ljudstva s severa (v Nigeriji skupina Hausa). so dolga stoletja vpadala v ta področja, ropala in lovila sužnje. Zato se je ta vmesni pas polagoma praznil in postal prazna — ..nikogaršnja zemlja". Podobne razmere so v številnih državah Za- hodne in Vzhodne Afrike. Notranja nasprotja niso povsod enako akutna, to je odvisno od razlik v družbeno ekonomskem razvoju posameznih etnič- nih skupin in od intenzivnosti zunanjih vplivov. Razen v Nigeriji, prihajajo danes ti dejavniki posebno močno do izraza še v Sudanu, kjer po- dobno kot v Nigeriji zahtevajo vsak dan številne žrtve. Socialno-ekonomsko višje razviti islamski in arabski sever ima do socialno in ekonomsko nižje razvitih, animističnih in totemističnih etnič- nih skupin na jugu države podoben odnos, kot ga ima skupina ITausa do ljudstev v Vzhodni Nige- riji (Biafri). če izvzamemo težave, ki so jih povzročile politične meje, podedovane iz kolonialne dobe, pri delitvi istih etničnih skupin med več držav, se nacionalna politika v večini držav ne more osla- njati ne na enotno etnično, versko in ne na jezi- klovno pripadnost. Ostaja samo naslonitev na skupni življenjski prostor. Večina držav stopa na podobno pot, kot jo je v evropski zgodovini pre- hodila Švica. Pri tem pa skušajo z združevanjem sorodnih jezikovnih in etničnih skupin reševati nacionalno problematiko. Glede na specifične družbene razmere je jasno, da so nacionalni vo- ditelji bolj naklonjeni centralizmu, kot pa raznim federativnim oblikam, ki so lahko samo na videz bolj demokratične, v bistvu pa so lahko ovira napredku, če se oslanjajo na versko ali rasno osnovo in lahko olajšujejo prodiranje tujih vpli- vov, ki izvirajo iz blokovske delitv e sveta in od- pirajo vrata neokolonializmu. Na drugi strani pa ne smemo prezreti dejstva, da lahko tudi centralistična oblika oblasti omo- goči posamezni rasni, etnični ali verski skupini absolutno hegemonijo nad drugimi skupinami, katerih socialni, ekonomski in pravni položaj je marsikje slabši kot je bil v kolonialni dobi. A. N u n e z Ji m e n e z — V. P a n o š — O. S te I c e l Fizičnogeografski in geološki vzroki za različni razvoj krasa Kubanskega otočja Tri petine Kubanskega otočja (Archipiélago de Guba), ki je zapadni del otočnega loka Velikih ali Apneniških Antilov v Ameriškem Sredozemlju, sestavljajo karbonatne kamenine. Zato je kras zelo razširjen tako v gorah, gričevjih in obalnih nižinah dveh najv ečjih otokov Tsla de Guba in Isla tic Pinos, kakor tudi na ostalih manjših, nizkih otokih in celo na dnu okolnega neobičajno pli- tvega morja. V divjih in razčlenjenih kubanskih gorah, ki so deloma do danes porasle z ostanki prvotnega borovega in pollistopadnega pragozda, je karbo- natna večina različnih paleozoiskih, mesozoiskih in spodnje paleogenih skladov. Gre za zamotano *