Dan plačila Bilo je teden dni po Svečnici. Tisto dopoldne je Robidnikova Neža lesno zaprla okno svoje sobe poleg šolskega poslopja. Ali dasi je bila Neža žc precej gluha, vcndar se tisti dopoldan nikakor ni raogla ubraniti kriku in vrišču, ki se je razlegal izpred šole. Otroci so prejeli izpričcvata. V gručah so prihajali in postajali na cesti. >O da bi se že razšli!« si je natihem zaželela Robidnikova Neža. Pa koma) so eni odšli, že so prišli drugi. Neža je postala pri oknu. Vseh otrok ni poznala, pravzaprav le malo njih; a Kolenčevega Korelna in Dobnikarjevega Tonka je poznala dobro poscbno Še Korelna. Žc oddaleč ga je spoznala po potuhnjenem obrazu. Čestokrat, kadar je prišci Korel mimo njenega okna, se je Neži zapačil in s porednim smehom je stekcl mimo- Neža je bila radovedna, kakšen obraz ima Korel danes. »Glej ga, glej! Ze prihaja!« Neža je zastrla okno svoje sobe in ob svetlem robu pri zastoru je opazovala Korelna. »Danes je pa ves potrt in pobit. Kje je neki popuslil svojo zimsko čepico? Rjava je bila. Kadar je bil pokrit z njo, je bil videti še po-sebno neugnan nagajivec- A danes ;e nima. Nemara jo je pozabil v šoli? Kako bi mislil na čepico, ko ga je pa izpricevalo popolnoma prevzelo.<- Neža je zakašljala. Danes jo menda Korel ne sliši. Kadar je slišal, da je zakašljala, jo \c vedno oponašal. Danes se pa iako ialostno drži, kakor bi se mu ho-lelo kihniti. Pa da bi se mu hoteio samo kihniti, bi že bilo. Človek kihne, in gube na obrazu se lepo zravnajo in telo se pokrepča in poživi. Toda s Korelnovega obraza se danes tetna ne bo spravita izlepa. Biižje doma, temnejši postaja njegov obraz. On že ve, zakaj. Iz tch oblakov pride morda blisk in tresk, ulije se morda ploha tožba in solza, in tudi Ko-relnovc bodo vmes in teh šc največ. V takem duševnem razpoloženju dospe Korel do Ncžinega sta-novanja. -Radovedna sem,« si de Neža, »če me pogleda in se zapači skozi okno tudi danes.« Ali bo( aji nc tfo? Pac! Zdi se, da bo. Še par korakov in bo pod oknom — — Korel grc mimo in pogleda skozi okno. A ia pogled je danes ves drugačen kakor druge dni. Pogled je ske-sanega Petra. Šolska izpričevala. 27 >>Kakršno vedenje, tako učenje,« tako so rekli danes ucitelj v šoli, ko so razdelili izpricevala. Ali kar so dostavili/to je bilo še huje. Rekli so: »Karol Kolenec! Zaporani si to. Tvoje izpričcvalo je najslabšc« KolenČev Korel je torej prišel mimo okna Robidnikove Neže. Stopil bi k njej, in jo poprosil odpuščenja; a sodil je, da Neže ni doma, ker je bilo okno zagrnjeno. Postal je Korel pod oknom. V levici je držal torbo, par knjig je bilo v njej, a niso bile tako težke, kakor drobni list, ki ga je držal v desnici. Za Korelnom je pa šla cela vrsta součencev, bolj ali manj veselih, kakor je ie kazalo izpričevalo, Korel ni vidcl ne slišal nikogar. Prcd seboj je videl le zastrto okno Robidnikovc Neže in v svoji duši je šlišal samo učiteljeve besede: »Kakršno vedenje, tako učenje.« To pot je šel Kolenčev Korel prvikrat mimo Robidnikove Ne že tako kakor se spodobi učencu. Tiho in mirno in Ie iskal je z očmi, kje bi zagledal Nežin zgu-bani obraz, da bi spoštljivo pozdravil njeno starost, »Dobro jutro, Neža!« bi dejal. »Dobro jutro!« četudi zanj ni bilo dobro jutro. A česar danes ni mogel reči Kolenčev Korel, to je rekel Dobni-karjev Tonko. »Dobro jutro, teta Neža!« je zaklical, ko je vstopil v njeno sobo. Izpričevalo sem Vam prinesel pokazat.« Neža je stopila od okna in se nasmehnila vljudnemu pozdravu vljud-nega dečka. »čakaj, čakaj! Takoj pogledam.« Skloni se k omari in iz začrnclih ngžnic vzamc očala in si jih natakne, da bi bolje videla, Tako-le od-daleč so ji oči dobro kazate; toda od blizu si je morala pomagati z ocali. Gledala je in glasno brala. »Vedenjc. Prav lepo«. i