sklepanje o nekaterih daljnosežnih in usodnih procesih. Rimski imperij kaže s sigillato, kako je z določeno, v bistvu nepomembno in banalno v Italiji razvito civilizacijsko dobrino, segel v srčiko gospodarskega življenja in vsakdanjih navad daleč po ozemlju, ki ga je obvladoval. S tem je, vsem spremembam, ki jim je bilo to ozemlje pozneje izpostavljeno, navkljub vendarle posredoval eno od sestavin nadaljnjega razvoja na njem. Upajmo, da bo kmalu spet mogoč normalen pretok knjig prek pregraj v sodobnem svetu in da bomo lahko imeli razpravo Ljiljane Bjclajac pri roki vsi, ki se ukvarjamo z arheologijo rimskih srednjeevropskih provinc, saj nam nudi tudi za obdelavo gradiva iz severne Slovenije obilo analogij. Iva MIKL-CURK Corpus Signorum Imperii Romani. Corpus der Skulpturen der romisehen Welt. Ungarn. Band 7: Alice Sz. Burger, Die Skulpturen des Stadtgebietes von Sopianae und des Gebictes zwischen der Drau und der Limesstrecke Lussonium-Altinum. Akademiai Kiado, Budapest 1991. 73 strani. 56 tabel in 3 ilustracije med besedilom. Za mednarodno serijo Corpus Signorum Imperii Romani se zdi, da se za razliko od mednarodnega projekta mozaičnega korpusa uspešno nadaljuje. Potem ko so avstrijski arheologi skoraj zaključili objavljanje svojega gradiva (CSIR Osterreich 1/1-6 [1967-1979]; 2/1-4 (1968-1984]; 3/1-4 [1975-1987]; manjka lc gradivo Flavijc Solve in njenega agra). nemški svoj del projekta že v dobršni meri opravili (CSIR Deutschland 1/1 [1973]; 2/1-3. 8 [1975-1987]; 3/1-2 [1978-1979]; 4/3 [1988]). Britanci uspešno začeli in nadaljevali svoj del (CSIR Great Britain 1/1-6 [1977-1988]; 2/1 [1975)). Italijani in Poljaki projekt pred leti začeli (s po enim zvezkom: CSIR Italia 9/1 [1979]; CSIR Pologne 1 [1972]). se jc pred nekako enim letom pojavil prvi zvezek za Madžarsko. Gre za zvezek, ki nosi številko 7 (v načrtu jih je osem) in prinaša gradivo mesta Sopijane (Sopianae) ter območja med Dravo. Donavo in Balatonom (severna meja tega območja gre od nekako sotočja Mure in Drave ob južni obali Balatona do Dunafoldvara ob Donavi). Po zasnovi in obliki se naslanja predvsem na nemške in avstrijske zvezke, seveda pa strogo sledi mednarodno sprejetim navodilom za izdelavo serije CSIR. Besedilo zvezka je razdeljeno na več krajših poglavij, in sicer na predgovor (str. 7), seznam okrajšav navajane literatu- re. muzejev in pri opisih ponavljajočih se podatkov (str. 8-11), uvod (str. 13-15), opis kamnoseške umetnosti v mestu Sopi- jane (str. 16), opis mestnega območja (str. 17-18). opis območja na limesu med Lusonijem in Altinom (str. 19-20), opis območja med Dravo in Balatonom (str. 21), poglavje o glavnih smereh kamnoseške proizvodnje po posameznih ob- dobjih (str. 22-26) in nazadnje na katalog (str. 27-65). Našte- tim poglavjem sledi register, razdeljen na stvarni, imenski in pojmovni del, na najdiščni del, register muzejev, register napisov (konkordančna tabela med C1L 3, RIU 4 in CSIR U 7) ter nomina virorum et mulierum, cognomina in res militaris (vse na str. 67-70). Sledita konkordančna tabela spomenikov v seriji CSIR U 7. 1)1) 1 (Dundntuli dolgozatok 7. 1974 = Fercnc FUlep, Alice Sz. Burger, Pčcs romai kori koemlčkci) in RIU 4 (str. 71) ter indeks vseh objavljenih spomenikov s podatki o kraju hranjenja, času nastanka, sliki v tem zvezku in številki spomenika v RIU 4 (če jc tam objavljen) (str. 72-73). Drugi del zvezka sestavlja 56 slikovnih tabel in podatki o lastništvu objavljenih fotografij. Na tem mestu naj mi bo dovoljena krajša digresija načelne narave. Ti suhi podatki so v takem prikazu seveda potrebni, saj lahko dajo bralcu vsaj prvi vtis o sestavi occnjcvancga dela. so pa sami po sebi vsekakor premalo. Hkrati je treba reči. da jc vsak korpus za ocenjevanje vedno dokaj nehvaležen, saj gre v bistvu vedno za objavo gradiva in podatkov o njem. s temi podatki pa je praviloma najbolje seznanjen prav avtor. Možnosti za ocenjevanje so po naravi stvari zato dokaj zožene in zaradi pomanjkanja eksplicitnih interpretacij omejene pred- vsem na kritično branje podatkov. Vendar pa položaj, v katerem se znajde ocenjevalec, deloma rešuje dejstvo, da je v opisovanju, ki je sestavni del vsakega korpusa, implicitno navzoča tudi interpretacija, ki se je lahko lotimo z vso vnemo. Preden pa se lotimo ocenjevanega dela iz tega zornega kota. naj zelo na kratko opozorimo na nekaj napak, ki so se kljub avtoričinemu trudu vanj vseeno prikradle. V kataloškem delu gre za naslednje: - št. 11 ima samo meri za višino in širino, ne pa tudi za debelino; - št. 13 (steber) ima samo mero za višino, manjkajo torej vse druge pomembne mere; na fotografiji je steber obrnjen na glavo, kar kljub položaju, v katerem se steber zdaj nahaja, ne bi bilo potrebno; - št. 16 je polsteber, ohranjen v dveh fragmentih, od katerih je zgornji na objavljeni fotografiji po nepotrebnem postavljen na glavo; - št. 22 je fragment stele, ki v višino ne more meriti toliko, kot je to navedeno v katalogu (0.42m); mnogo verjetnejša je mera iz D D 7 (22 cm); - št. 27 nima navedenega materiala, iz katerega je spomenik narejen, čeprav je v DD 1 naveden (apnenec); - št. 37 je štela, za katero se nc ve, zakaj je objavljen samo njen zgornji del, saj je spodnja polovica ohranjena in objav- ljena v RIU 4 (št. 1022), kar sporoča sama avtorica; - št. 60 in 62 sta dva fragmenta istega spomenika, zato ju kljub topografskim argumentom ni smiselno ločevati in voditi pod dvema številkama; - št. 70 jc del ovršja stele s parom levov; poleg tega, da ob fotografiji ni številke (43,3). je fragment prikazan tako nesrečno, da ni mogoče videti, ali gre za ostanek zatrepa ali za del ravnega zaključka stele, kar je za določitev spomenika zelo pomembno. V konkordančni tabeli na str. 71 št. 60 nc ustreza št. 29 v DD 7, marveč št. 30. Teh nekaj napak v resnici ni bistvenih, je pa nanje vseeno treba opozoriti. V zvezi s kataloškim delom naj navedem samo šc nekaj drobnih opazk: pri št. 34, ovršju stele s parom levov in Atisom v sredini, lahko opozorimo na enak motiv na ovršju stele, vzidanem v severno steno cerkve v Miklavžu na Drav- skem polju (S. Pahič. Arh. vest. 20, 1969, 77, si. 16); pri št. 35 naj opozorimo na motiv vrezanih parov listov, ki ga najdemo sicer predvsem na sarkofagih - npr. AIJ 589 (Daru- var) in (malo drugačen) Arch. lug. 6. 1965. 102, št. 35 (Srcmska Mitrovica); pri št. 45 bi bilo treba za motiv para genijev z girlando v bibliografiji navesti šc E. Pochmarski, Motiv- und Typcngcschichtc dionysischcr Gruppcn. Mitt. Arch. Ges. 2, 1988. 198-219; izjava ob št. 60. šteli z viticama vinske trte na stranicah, češ da gre za »'spezielle' Pčcscr Verzierung«. jc nedvomno pretirana, saj jc motiv znan ne Ic na stelah v Mursi (kar navaja avtorica in misli najverjetneje na CIL 3. 3283 = Dautova 136 - Velika Dautova Ruševljan. Rimska kamena plastika u jugoslovenskom delu provincije Donje Panonije [Novi Sad 1983|). temveč tudi drugod v južnem delu obeh Panonij (npr. Zlatar = AIJ 455) in celo v Noriku (npr. Slovenske Konjicc, S. Pahič, Var. spom. 21, 1977, 265); za spomenik št. 89. uvrščen v skupino Rclieftafeln, Szcncn und Ticrfriese, lahko z veliko mero gotovosti trdimo, da gre za del edikule, kar v opisu ni omenjeno niti kot domneva; pri sliki spomenika št. 90 je povsem nerazumljivo, da je prikazan le izrez fragmenta in ne celota, kakor na primer v DD 7: pri št. 96 je v opisu uporabljen izraz »kcltisch-barocke Seitenrahmung«, ki bi se ga bilo po našem mnenju pametneje izogibati, saj je kot tehnični termin zavajajoč, kot koncept pa zastarel v svojem »etničnem« in tudi »slogovnem« delu; pri spomeniku št. 100, opredeljenem kot del sarkofaga, sc na podlagi njegove debeline (8cm) nc zdi verjetno, da bi šlo za sarkofag (naj ob tem omenimo še dejstvo, da so v opisih podane mere marsikdaj zavajajoče oziroma nepopolne, saj v resnici nikoli niso ločene na merski opis arhitekture posamez- nega spomenika in mere ohranjenega fragmenta, kar nc velja le za ta zvezek serije CSIR); ob sarkofagu št. 101 bi bilo treba navesti večinoma že dolgo znane enake prizore iz Oswald- grabna (Pcrzej, Gorgona in Atena - Joanneum št. 119 = Schild St. 12, 1964-1965, 106), iz. cerkve sv. Janža pod Dravinjskim vrhom (beg Ifigcnije s Tavridc Z. Subic, Ptuj. zbor. 4. 1975, si. I) in iz Šempetra (spojitev obeh omenjenih prizorov v eno kompozicijo na Priscianovi grobnici - J. Klc- mene. V. Kolšek. P. Petru, Antične grobnice v Šempetru [Ljubljana 1972] 63). Ob vsem povedanem pa je v zvezi s kataloškim delom potrebna še splošna opazka. Pri prebiranju vseh teh opisov se namreč nismo mogli izogniti vtisu, da je sicer natančno opiso- vanje posamičnih spomenikov postaio dokaj mehansko in samozadovoljujoče, hkrati pa omejeno skoraj izključno na ikonografske elemente, kar je verjetno posledica splošne usme- ritve serije CSIR. o čemer bo govora v nadaljevanju. Ta »skromnost« opisov sama po sebi morda niti ne bi bila dvomljiva, če v resnici ne bi šlo za tisti izredno pomembni proces, ki ga lahko po L. S. Klejnu (Arheološki viri [Ljubljana 1987] 69) imenujemo prevajanje iz »jezika stvari« v »naravni« jezik, za tisti proces torej, ki nam šele omogoča uporabo tvarnih virov za historične interpretacije. Splošna uporabnost takega prevoda pa je vedno odvisna od strogosti in doslednosti deskriptivnega jezika (o tem glej dodatno J.-C. Gardin, Teo- retska arheologija [Ljubljana 1985]), še posebno, kadar gre za »prevajanje« podob v jezik (o tem glej npr. J.-C. Gardin. M.-S. Lagrange, Essais d'analyse du discours archeologique. Centre de recherches archeologiques. Notes et Monograplties Techniques 7, Paris 1975; M.-S. Lagrange, Un aspect du traitement des images: les codes analytiques et rčpertoircs elabores au Centre d'analyse documcntaire pour 1'archeologie du C.N.R.S, Le Traitement Automatise de 1'lmage, ur. F. Levy. Intcrphototheque No. special 33-34, Dčccmbre 1977, 173-198). Zato se pri vsakem projektu izdajanja korpusa arheološkega gradiva postavlja dilema: do kolikšne mere po- samične predmete »prevesti« in kaj v obliki podobe prepustiti bralcu v lastno »prevajanje«? Gre za enega od temeljnih problemov arheološke znanosti, ki še zdaleč ni zadovoljivo rešen, zaradi česar jc vloga podobe v arheološki literaturi tako zelo velika. Če se vrnemo k delu, ki ga ocenjujcmo, in si ga ogledamo iz tega zornega kota, lahko ugotovimo, da ob standardnih in standardiziranih opisih posamičnih spomenikov, ki kljub vsemu nikakor ne morejo zadovoljiti uporabnika oziroma nc morejo delovati brez podpore podob teh istih spomenikov, drugi, slikovni del korpusa, po kakovosti informacij, ki jih prinaša, nc ustreza niti najskromnejšim merilom objavljanja. Pustimo ob strani oblikovalski del, ki v nobeni knjigi siccr ni in nc bi smel biti zanemarljiv, saj lahko v izdatni meri podpira strukturiranje informacij; čc torej ta vidik pri tem delu zane- marimo (kar so storili tudi izdajatelji), lahko ugotovimo, da gre pri vseh podobah spomenikov za dokumentarne posnetke iz muzejskih fototek, za tiste posnetke torej, ki so po informa- tivni vrednosti in kakovosti večinoma zelo skromni, saj so jih, kar poznamo tudi iz lastne izkušnje, navadno posneli amaterji, ki niso dobro obvladali ne tehnike fotografiranja ne ozkega strokovnega področja, ki mu spomenik pripada. Zato seveda niso bile in niso mogle biti na zadovoljiv način prikazane vse tiste informacije, ki so za razumevanje posameznih spomeni- kov bistvenega pomena. Izdajatelji madžarskega korpusa kam- nitih rimskih spomenikov, šc posebej pa avtorica tega zvezka, bi sc morali tega seveda dobro zavedati. Glede na to, da jc bil večji del v obravnavanem delu objavljenih spomenikov v delno boljši obliki pred leti že objavljen (DD 7, 1974), pa šc toliko bolj. Zaradi zelo skromne kakovosti slikovnega dela jc ta zvezek v marsikaterem pogledu ncuporabljiv, saj sc bo moral vsak resen raziskovalec, ki bo hotel pri svojem delu uporabiti tudi to gradivo, nenehno vračati v muzeje, ki te spomenike hranijo, čeprav bi mu bilo to ob dobri objavi prihranjeno. Druga pripomba načelne narave zadeva obravna- vani zvezek iz serije CSIR toliko, kolikor je pač del tega projekta. Nanaša sc namreč na samo zasnovo te serije kot ikonografskega repertorija, moderne različice največje des- kriptivne objave spomenikov rimske umetnosti, Espcrandicu- jevega Reeueil gčnčral des statues et basreliefs de la Gaule romaine (13 zvezkov, Pariz 1907-1949), ki ga jc nadaljeval R. Lanticr, in istega avtorja Reeueil gt'ni'ral des basreliefs de la Gčrmanie romaine (Pariz 1913). Pripomba, ki jo je treba razumeti kot kritiko, zadeva načelno omejitev serije CSIR na ikonografske informacije spomenikov, kar lahko primerjamo z načelno omejitvijo CIL in njemu sorodnih objav na epigraf- ske informacije. Omenjena korpusa uporabljata večidel iste spomenike, s selektivnim odnosom do posameznih vrst infor- macij s teh spomenikov pa povzročala, da tlel pomembnih informacij nikoli ni ustrezno ali pa sploh ni objavljen in da je celota informacij posamičnih spomenikov razbita na umetne skupine. Struktura spomenikov v teh objavah vedno manjka, prav tako ni posebne skupine informacij o arhitektonski zgradbi spomenikov, ki je za razumevanje večinoma industrij- ske proizvodnje teh izdelkov bistvenega pomena. Seveda bi bilo zdaj nesmiselno predlagati ali celo zahtevati tovrstne spremembe projekta CSIR. Zdi pa sc nam upravičeno predla- gati, da bi tisti »nacionalni« deli serije CSIR. ki se še priprav- ljajo, in to velja tudi za slovenski del, bili dopolnjeni (morda v obliki posebnega dodatka) tudi s podatki te vrste. Na koncu bi se radi malo dlje pomudili pri sicer kratki (pa tudi edini) razlagi razvoja kamnoseške »umetnosti« na obrav- navanem območju (str. 22-26), ki jo avtorica v glavnem povzema po objavi iz leta 1974 (DD 7, str. 13-15). Njena (in F. Fiilepa) rekonstrukcija te proizvodnje, ki je na tem mestu ni potrebno obnavljati, izhaja iz temeljne domneve o samostoj- nih delavnicah, ki naj bi delovale v posameznih središčih in bile na neznan način med seboj povezane vsaj na ravni izmenjave knjig vzorcev. Ta podmena, ki posebej sicer ni nikjer izražena, jc pa vseskozi implicitno navzoča, je lahko le posledica dveh metodoloških zmot. Na eni strani omejitve na izdelke samo enega središča (v tem primeru Sopijane) in na drugi omejitve na ikonografske elemente teh izdelkov. Rečeno drugače, vzorec zajetih spomenikov in njihovih sestavin je za tovrstne razlage mnogo premajhen, da bi lahko na tej podlagi sklepali o proizvodni mreži in trgovini. Pri tej proizvodnji namreč ne gre za razpršena in bolj ali manj samostojna proizvodna središča, npr. iz srednjega veka. marveč za visoko organiziranost polindustrijskega tipa, katere del jc tudi ustrez- na organiziranost tržišč(a). Analize J. B.Ward Perkinsa (npr. Annual Report of the Board of Regents of the Smithsonian Institution, Publication 4314, 1957, 455^67; Archaeology 11/2, 1958. 98-104; Bulletin du M usee de Beyrouth 22, 1969, 109-145; Atti della Pontificia Accademia Romana di Archeologia. Ren- diconti 48. 1977. 191-238; Pap. Brit. Sclt. Rome 48, 1980, 23-69) in drugih (glej posebej J. Clayton Fant. Cavum Antrum Phrygiae, BAR Int. Scr. 482 |Oxford 1989]; idem ed.. Ancient Marble Quarrying and Trade, BAR Int. Scr. 453 (Oxford 1988]) so povsem razločno pokazale, da jc treba pri preučeva- nju kamnoseških izdelkov rimske dobe upoštevati prav način njihove proizvodnje in trgovine. To seveda nc pomeni, da so ugotovitve A. Sz. Burger glede značilnih skupin spomenikov napačne. Prepričani smo celo, da so večinoma pravilne, saj jc s koreliranjem materiala spomenikov, njihovih ikonografskih prvin in epigrafskih podatkov vedno mogoče priti do posebnih skupin spomenikov. Do te točke avtoričine ugotovitve niso sporne, postanejo pa take v trenutku, ko tc skupine spomeni- kov opredeli za »delavnicc«, ko z ravni urejevanja gradiva prestopi neposredno na raven zgodovinske posplošitve. Točke tega prehoda A. Sz. Burger ni premislila (vsaj v zadostni meri ne). Ni upoštevala zgoraj omenjenih ugotovitev Ward Perkinsa (in drugih), ne spomenikov s širšega območja obeh Panonij in vzhodnega Norika (kar je na eni strani razvidno iz primer- jalnega gradiva, ki ga navaja, na drugi pa iz bibliografije, omejene skoraj izključno na zvezke CSIR Osterreich in neka- tere objave, predvsem gradiva iz Savarijc; ne upošteva niti žc navedenega dela Velike Dautovc Ruševljan, ki jc za obravna- vane spomenike ključnega pomena, niti gradiva Pctovionc in Flavijc Solve, ki jc, navsezadnje, v dovolj veliki meri dostopno v A1J in Schild St. 12, 1964-1965 in 14, 1979-1981). O ugotovitvah v zvezi s polindustrijskim načinom rimske proizvodnje kamnitih spomenikov lahko rečemo, da so imele za študije rimskega kiparstva zelo pomembne metodološke posledice, med katerimi je nedvomno najpomembnejša nujnost ločevanja dveh ravni raziskav. Najprej ravni raziskovanja glavnih arhitektonskih oblik spomenikov, določenih v prvi fazi njihove izdelave v kamnolomih ali ob njih, in šele nato raziskovanje formalnih in ikonografskih značilnosti spomeni- kov, nastalih v drugi fazi izdelave. Da bi bile te analize uspešne, jih je treba vedno opraviti na velikem vzorcu spome- nikov širšega območja (vsaj ena provinca, po možnosti pa več), saj lahko samo tako upamo, da bomo prišli do jasnih podatkov o proizvodno-lrgovski mreži, ki je v rimskem impe- riju bistveno določala podobo njegove »umetnosti«. Za tovrstne izdelke iz mesta Sopijane lahko rečemo, da so, podobno kol listi i/ Murse, Sirmija in Viminacija, čc naštejemo le nekaj bližnjih središč, bistveno odvisni od istega distribucij- skega središča kot spomeniki iz Savarije, Siscije in deloma Skarbantije, to je od Petovione (glej B. Djurič, Noriško-pan- nonska proizvodnja nagrobnih spomenikov in trgovina z mar- mornimi izdelki [Ljubljana 1991], neobj. dis.). Ugotovitve A. Sz. Burger, da so sopijanski spomeniki močno sorodni savarijskim, seveda drži, vendar nam to o vzrokih za njihovo sorodnost ne pove ničesar, povezovanje teh dveh središč na ravni delavnic pa je seveda lahko le popolna zmota. Razlog teh sorodnosti je skupno delavniško izhodišče, ki ga je treba, vsaj kolikor vemo o tem danes, iskati v jugovzhodnem Noriku. V tej oceni smo se dotaknili nekaterih vprašanj, ki jih na ravni korpusa seveda ni mogoče razviti in nanje dokončno odgovoriti, bilo pa bi jih koristno upoštevati. Zato bi želeli, da bi bil ta del naše ocene razumljen predvsem kot opozorilo in napotilo, nc pa kot negativna kritika obravnavanega zvezka. Povsem drugačno pa je vprašanje kakovosti vizualnih informa- cij. Prvi zvezek madžarskega korpusa je v tem pogledu tako slab in tako nepremišljen, da moramo izdajatelja resno opozo- riti na smiselnost takih izdaj. Vsekakor bi bilo bolje, da zvezek tak, kakršen je, sploh ne bi bil šel v tisk. Bojan DJURIČ Ivo Lukanc: Diocletianus. Der romisehe Kaiser aus Dalma- tien. Wctteren 1991. 343 str. Ivo Lukanc. Ljubljančan, ekonomist po stroki, si je pred leti ob svojem odhodu v pokoj zadal obsežno nalogo. Očitno pod vplivom Dioklecijanove osebnosti ter njegovega pomena za rimsko zgodovino, gotovo pa tudi zaradi dejstva, da Diokle- cijan izhaja iz Dalmacije, se jc odločil zbrati vse materialne vire. ki sc nanašajo na tega dalmatinskega cesarja. Tako se jc namenil zbrati napise s področja cclotnega rimskega impe- rija, ki omenjajo Dioklecijana, vse njegove ohranjene portrete ter vse ohranjene Dioklecijanove zlatnike. Nedvomno ogromna naloga, saj gre pogosto za še neobjavljene dokumen- te, ki jih hranijo najrazličnejši muzeji po svetu. Ob zasnovi dela so sc marsikomu sicer porajali vsakršni pomisleki in skepsa. šc posebej zato. ker je Lukanc čisti amater, ki doslej ni deloval na področju antične zgodovine, epigrafike ali numi- zmatike. Predvsem so se porajali dvomi o tem, ali bi bilo na primer mogoče obravnavati Dioklecijanove zlatnike ločeno od novcev njegovega sovladarja Maksimijana in njunih cczarjcv. Galerija in Konstancija. Sedaj, ko je knjiga z zbranim gradi- vom v razmeroma kratkem času izšla pri založbi Cultura v Wetterenu v Belgiji, lahko ugotovimo, da so bili pomisleki odveč. Lukanc pri pripravi knjige ni imel nikakršnih znanstve- nih pretenzij. ampak je lc želel zbrati čim popolnejšo doku- mentacijo o tem pomembnem rimskem vladarju, doma iz Dalmacije. V tej luči jc tudi potrebno ocenjevati njegovo knjigo in pošteno ugotoviti, da je bil pri doseganju zastavlje- nega cilja - vsaj kar sc zbiranja numizmatičnih virov tiče - uspešen. Najpomembnejši del knjige jc gotovo del z numizmatičnim gradivom, v katerem jc Lukancu uspelo zbrati v 74 muzejih po svetu (svetovno znanih, pa tudi nekaterih povsem odročnih) dokumentacijo o 528 Dioklecijanovih zlatnikih (multiplih zlat- nikih. zlatih kvinarijih in avreusih). Zbral je tudi vse podatke o Dioklecijanovih zlatnikih, ki so bili naprodaj na različnih avkeijah od leta 1741 naprej (1477 primerkov, vendar sc nekateri novci na avkeijah pojavljajo večkrat). S tem je zajel praktično skoraj vse ohranjene zlatnike ter novce, ki so se pojavljali na tržišču. Vsi novci so v knjigi odslikani v naravni velikosti ter objavljeni z. ustreznim znanstvenim aparatom (s podatki o teži, premeru, položaju pečata novca, s citatom po standardni literaturi). Pomislek, ki bi ga izrazil ob katalogu, je ta, da je razmeroma težko uporaben, saj v okviru posamez- nih muzejev ni sestavljen po načelu kovnic, ampak po vrstnem redu inventarnih številk posameznega muzeja oziroma zbirke. Rezultat tega je dokajšnja nepreglednost, saj na primer vsi novci iste kovnice, pa čeprav se hranijo v isti zbirki, niso zbrani na enem mestu. Te pomanjkljivosti se jc avtor očitno zavedal, saj jo je poskusil odpraviti z izčrpnimi indeksi, ki omogočajo vpogled v zastopanost novcev posameznih kovnic v posameznih muzejih oziroma zbirkah. Manj posrečeni so deli knjige, v katerih skuša komentirati nekatere do sedaj nepoznane primerke Dioklecijanovih zlatni- kov. Pri novcu kovnice Cyzicus (str. 109) gre očitno za hibrid. Objavljen je tudi spisek dopolnil k dosedanjima dvema zvez- koma RIC. ki obravnavata Dioklecijanovo pred- in porefor- mno kovanje. Tu naj omenim le nekaj nedoslednosti. Avreus RIC V/II, 246 brez orla (str. 109) ni dopolnilo k RIC-u, saj ga RIC navaja pod številko 247. Avreus kovnice Siscia, ki naj bi bil varianta novca RIC VI, 16, omenja že RIC str. 457, op. 1. Na str. 112 omenja kot novo odkritje 'trikotnik v drugem C legende na averu' na novcih kovnice Antiochia. Lukanc razlaga to kot posebno znamenje tedaj delujočega pečatorezca in neargumentirano zavrača Sutherlandovo precej bolj logično čitanje legende kot IMP C G VAL ... (RIC VI, 1). Predvsem pri navajanju zgodovinskih in absolutnokronolo- ških podatkov je Lukanc nezanesljiv, pri čemer tudi ne navaja virov, iz katerih je črpal podatke. Naj opozorim na nekaj napak. Dioklecijan je verjetneje umrl 3. 12. 313 (D. Kienast, Romisehe Kaisertabelle (Darmstadt 1990] 263) kot 3. 12. 316 (Lukanc, str. 32). Naziv Tr. pot. ima do XXII (305) in ne do XXVI kot Lukanc, str. 32 (Kienast, str. 264). Pri naštevanju zmagovalnih nazivov navaja letnice, ki nikakor niso v skladu z dognanji T. D. Barnesa, The New Empire of Diocletian and Constantine (London 1982). Germanicus Max. in Sarmaticus Max. sta oba v letu 285 (Lukanc ima Germanicus Max. v letu 285. Sarmaticus Max. v 286). Germanicus Max. Ill je v letu 287 in ne 288 (Lukanc). Germanicus Max. V je leta 293 in ne 292 (Lukanc). Britannicus Max. (ne Brittanicus Max. kot Lukanc) verjetneje v letu 297 kot v 296 (Lukanc). Germanicus Maximus VI je leta 300 ali 301 (ne 299 kot Lukanc). Adiabe- nicus Max. je leta 298 (ne 300 kot Lukanc). Kljub zgornjim pripombam ter nekaterim odvečnim statistič- nim pregledom in grafikonom ostaja vrednost Lukančeve knjige v tem, da je v njej zbrana do sedaj najpopolnejša dokumentacija o Dioklecijanovih zlatnikih iz prehoda 3. v 4. st. Knjiga bo pomemben znanstveni vir vsem. ki se bodo podrobneje posvečali proučevanju monetarne zgodovine tega časa. pa tudi proučevanju Dioklecijanove ikonografije. Obža- lovanja vredno je le. da Lukanc ob vsej energiji, ki jo je vložil v naporno zbiranje gradiva po muzejih v svetu, ni istočasno z zbiranjem evidence za Dioklecijanove novce zbral tudi numizmatičnega gradiva o treh Dioklecijanovih sovladarjih. Šele s tem bi namreč ustvaril resnično dobro podlago za cclovit študij kovanja tega obdobja. Lukanc jc skušal zbrati tudi vse napise, ki omenjajo Diokle- cijanovo ime. V tem delu monografija gotovo ni izčrpna, saj jc avtor gradivo zbral samo na podlagi C1L ter The Roman Inscriptions from Britain, skupaj 250 napisov. Ni pa upošteval gradiva številnih novejših korpusov napisov za posamezna področja niti L'annee cpigraphique. Vendar bi tudi popolnejši seznam napisov nc pomenil bistvenega prispevka. Izbira samo tistih napisov, na katerih se omenja Dioklecijanovo ime, jc zgrešena žc v zasnovi. Na koncu vsebuje knjiga tudi obširno bibliografijo monogra- fij in člankov (922 naslovov), ki kakorkoli obravnavajo različne vidike vlade cesarja Dioklecijana in njegove reforme na različ- nih področjih. Peter KOS Ivo Itujunovski: Bosna i Hercegovina u antičko doba. Djela ANUBill 66, Centar za balkanološka ispitivanja 6. Sarajevo 1988. 432 strani. 2 zemljevida. Pred nami je knjiga dr. Iva Bojanovskcga, uglednega muzej- skega kustosa sarajevskega Zcmaljskcga muzeja, ki je izšla žc pred štirimi leti in bi zaslužila izčrpno oceno. Njena vrednost ni Ic v tem, da je eno temeljnih del za zgodovino Balkana v antiki: zaradi nečloveške vojne v BiH. v kateri se vsakodnevno uničujejo človeška življenja, premoženja in še stoječi arhitek- tonski spomeniki, pa tudi dragocena arheološka dediščina, ima dokumentarno vrednost. Ni izključeno, da bo knjiga Bojanovskcga, ki obsega pravo zakladnico zgodovinskih, epi- grafskih, arheoloških in topografskih podatkov, za marsikak- šno uničeno najdišče eden redkih dokumentov.