_____Strela udri iz višine
izclajalon domox'lne !
.Jeseniška Straža" izhaja vsako soboto opoldne — Naročnina za celo leto Oglasi in poslanice se računajo po petit-vrstah, če tiskano enkrat 10 vin., dva-3 krone; ako se naroči dva ali več izvodov, pa po 2 kroni izvod. Naročnina naj krat 15 vin., trikrat 20 vin. Večje črke po prostoru. Če se oznanilo priobčuje se pošilja na upravništvo .Jeseniške Straže* (tiskarna Iv. Pr. Lampret) v Kranju večkrat, je cena posebno znižana. — Rokopisi se ne vračajo. — Dopisi naj se iz-Na naročbc nrez istodobne vpošiljatve naročnine se ne ozira. Pos. številke po 10 vin. volijo frankirati in naj se pošiljajo na uredništvo .Jeseniške Straže" v Kranju.
St. 22. -/V/-»	V ICR.AJVJIJ, lO. grudna 1904.	I. leto.
Luckmann — in naš parlament.
Ker stari Grki z desetletnim obleganjem niso mogli zavzeti močne trdnjave Troja, so zgradili velikega lesenega konja ter v njegovem votlem trebuhu poskrili veliko četo svojih junakov. Nato so ga postavili Tro-jancem pred trdnjavska vrata, in ko so se Trojanci vsuli iz mesta, da bi občudovali to čudo vseh čudežev, je stopil prednje neki Grk, ki je bil skrit v bližnjem gozdu, ter hvalisal kakor žid to preljubo, ogromno, leseno kljuse, češ, da ga je neka boginja postavila pred trojanska vrata v rešitev, v blagor iti v korist njihove trdnjave. Prigovarjal jim je, da naj porinejo konja na glavni trg svojega mesta in da jim bode le-ta prinesel toliko dobrega, da jim bode kar kapalo od ust. -- In res! Trojanci so se dali ogoljufati, podrli so premajhna vrata in zid okoli trdnjave ter zvlekli velikanskega lesenega konja na glavni trg, obetajoč si obilo sreče.
Noč je končala vesele gostije Trojancev in zagrnila s temnim plaščem že vinjene občane v sladko spanje. — Oni prebrisani Grk pa, ki je prej hvalisal konja, odprl je skrita vrata na trebuhu lesenega konja, in v njem skriti Grki so se vsuli ko divje zverine po mestu. Požgali so celo občino in
PODLISTEK. Kmetiški cesar
Slovencev, Hrvatov In Srbov.
(Črtica.)	Konec.
Medtem se je IlijaGregorič s svojimi kmeti in z begunci Gubca polastil Brežic ter se trdno utaboril. Potem se je dvignil skozi Planino proti Gorjam in dalje v Pilštanj ter povsod prepodil nemške pijavke. Kamor je prišel, povsod je osvobodil kmete suženjstva, Slovanstvu sovražnih mogočnikov. S Kozjega je hitel zmagovito k Sv. Petru poleg Kunsperka; tu pa ga je dohitela nesreča. Nemški in madžarski plemenitaši so se združili s svojimi četami ter naskočili junaške kmete. Od juga je prišel baron Jošt Thurnski, od zahoda Madžara plemenitaša Allapi in Fe-renc Tally. Celjski stotnik Jurij plemič
podavili vse občane. To je bil konec močne in prelepe Troje . . .
In tako ogromno leseno kljuse stoji sedaj pred vratmi naše slovenske trdnjave — Jesenice. In kako ga hvalisa — naš Luckmann. ... Ne gre se tukaj za boj med narodnostima, nego za boj med Savo in med Jesenicami. Tako izpeljuje svojo politiko, kakor da bi mi Savčani in Jeseničani sploh hoteli kak boj med sabo, ko smo vendar bratje in prijatelji! - r
. . . Kako dobro se nam bo godilo pod županom, ki ga nam da tovarna! Oh! Oh!
Gospod Luckmann, vi ste res naš dobri očka! To nam celo z dejanji dokazujete! Pripeljali ste nam vaše kljuse v obliki šole na Savi v našo zbornico, v naš parlament, kjer vihra naša slovenska zastava! ... Vse dobro vam bode in da uvidite, kako jaz za vas skrbim, predlagam pri prvi točki dnevnega reda — zvišanje pjače jeseniškemu županu. To je preveč dobrote! Ali naši odborniki niso Trojanci! Dobro so videli vratca na trebuhu vašega konjiča. Bili so vsi zato, da se poviša'našemu jeseniškemu županu plača radi obilo stroškov, katerih ima, a zaželjeni učinek je izostal pri točki radi šole.
Konjič naših Nemcev je bil blamiran! Blamiran za vedno! Osramočeni so zapustili Nemci, katere je Luckmann kakor vedno poslal do zadnjega moža v boj, —
Schrattenbahovski je že pri Kerestinaci pobil s Tahyjem v zvezi osemsto kmetov. Madžari in štajerski nemški kmetje so torej nastopili skupno proti Slovanom. Tako so stari, najzagrizenejši in najkrivičnejši sovražniki Slovanov, Nemci in Madžari, pregnali osamljene Slovence in Hrvate z nekaterimi Srbi tudi pri Sv. Petru. Ves dan je divjala bitka; kmetje so pognali Allapija že v beg ter drli zmagovito za njegovimi širokoustnimi Madžari, takrat pa sta prijela kmete od strani in odzadaj Nemec Thurn in Madžar Taliy ter jih premagala popolnoma. Okoli 600 slovenskih, hrvatskih in srbskih kmetov je bilo ubitih in ranjenih, nad 500 pa ujetih. Edini Gregorič in Guzetič sta se rešila z majhnim oddelkom v temni noči v gozdove.
Nedeljo potem pa sta bila ujeta oba, Gregorič in Guzetič. Pripeljali so ju v Celje ter ju tam na glavnem trgu privezali na kola. Tam so ju Nemci psovali, pljuvali in pretepali; končno pa so nemški plemenitaši obsodili vseh 500 pri Sv. Petru ujetih kmetov
dvorano. Ni pomagalo nič, da je kričal: Ich protestire! ...
Naši slovenski odborniki gospodje: Anton Trevn, Lovro Baloh, Emil Guštin, Karol Višnar, Ivan Ferjan, Jakob Mesar, Ivan Legat, France Razinger, Jakob Žerjav, Josip Štefelin, Janez Mencinger in naš župan Klinar, so se potegnili za slovensko stvar. V to jim kliče naša slovenska srenja v zahvalo najiskrenejši Nazdar!
Zdrsnila je švabska odurnost in padla v blato. Da so Nemci nesramni, izpričuje zgodovina. Le to pa, da sta nas dva Slovenca, gg. Markež in Noč s svojimi „oseb-nimi nazori" pustila na cedilu, nismo pričakovali. Lepo je, ako ima kdo svoje samostojno prepričanje in taisto kaže tudi javno, toda kadar se gre za skupen blagor občine, stopiti morajo ti „nazori" v ozadje. Upamo, da bomo gospoda Markeža in Noča kmalu pozdravili v našem slovenskem taboru.
Le naj še enkrat privlečejo gospodje Nemci svojega konjiča v naš parlament 1 Naši možje jim bodo še drugače zabrenkali — ... Die werd'n schau'n!
Slovenski jezik in nova železnica.
Nova železnica teče nekaj 100 kilometrov po slovenski zemlji. Naravno je, da se
na smrt ter jih pred očmi Gregoriča in Gu-zetiča med vriskanjem in smejanjem nemške in madžarske gospode pomorili . ..
Potem so deli tudi ta dva kinetiška junaka na natezalnico ter ju mučili in trpinčili peklensko. Radi bi bili izvedeli imena in skrivališča drugih voditeljev kmetov, Gregorič in Guzetič pa sta molčala, dasi sta bila v rokah najstrašnejših rabeljev.
In ko je izvedel cesar, kaj počno plemenitaši s slovanskimi kmeti, je ukazal, da se mora vršiti sodnijska obravnava na Dunaju. Plemenitaši pa niti cesarja niso ubogali. Poslali so napol mrtva slovensko-hrvatska poveljnika kmetov v Zagreb ter jima tam proti ukazu cesarja na trgu sv. Marka na visokem odru odsekali glavi.
Potem pa so ujeli še Matija Gubca, glavnega poveljnika vseh ustaških kmetov. Ker je bil najvišji glavar upornikov, so mu rekli »kmetiški cesar". S tem so se hoteli norčevati iz vseh kmetov in izmislili so si najhudobnejšo kazen.
je bodo vsaj ob tem delu proge posluževali ponajveč Slovenci, bodisi da bodo prevažali blago, bodisi za osebni promet. Ravno tako naravno je, da so vsi napisi ob tem delu proge v prvi vrsti slovenski, saj služijo napisi pred vsem temu namenu, da se ljudje, ki rabijo dotično občilo, vedo ravnati in obračati.
• Zahtevo po slovenskih napisih nam narekuje že zdrav razum, toda, kakor vsa znamenja kažejo, tega zdravega razuma pogreša ravno železniška uprava.
Interpelacija v obč. svetu ljubljanskem, vložena od g. dr. K. T ril le rja, ter interpelacija ljubljanskega župana g. Ivana Hribarja v trgovski zbornici nam dokazujeta, da namerava železniška uprava surov atentat na slovenske pravice. Sicer smo pa o tem nameravanem atentatu tudi mi prav dobro poučeni.
Na jeseniški postaji kakor na vseh postajah proti Bohinju bodo — čujte in strmite! — samonemški napisi. Samo na pročelju kolodvora bo tudi dvojezičen napis. Vsi drugi napisi kakor blagajna, garderoba, čakalnica, pisarna postajenačelnika in drugi glasiti se imajo samonemški: „Cassa" „Gar-derobe" „Wartesaal" „Kanzlei des Stations-vorstandes" i. t. d. Tudi pečati bodo vsi samonemški. Od goriške meje naprej so vsi ti napisi, ne morda slovenski, temveč laško-nemški. Tako je beljaško ravnateljstvo baje definitivno odločilo.
Kakor rečeno, so napisi glavno zategadelj tu, da p'otnik ve, kam iti, kje ima dobiti vozni listek, kje oddati svojo prtljago, kje čakati na vlak i. t. d. Druzega namena napisi nimajo. Toda videti je, da železniška uprava ne računa s Slovenci, da se bodo posluževali nove železnice; ali pa s svojo odločbo podpira tisto prizadevanje v naši državi, ki hoče, da mora Slovenec izginiti s površja ter postati Nemec ali pa Italijan.
Rekli smo zgorej, da že navadna zdrava pamet zahteva, da se napisi glase v tistem jeziku, ki ga govore prebivalci dežel, po katerih teče železnica in ki ga govori velika množina potnikov iz teh dežel. Ker pa nismo tako zlobni, da bi odrekali železniški upravi zdravo pamet in bi bil v tem slučaju vsak boj brezuspešen, kajti znan je rek, da zoper
Na javnem trgu v Zagrebu so dali postaviti za Matija Gubca „kraljevski" sedež, iz katerega so moleli na vseh straneh dolgi, ostri žreblji. Pod stolom so zažgali ogenj in posadili na grozni stol vpričo na tisoče ljudstva nesrečnega kmetskega kralja. A to še ni bilo zadosti grozno živinskim rabljem! NatfStolu umirajočega Gubca so ščipali z razbeljenimi kleščami ter mu položili na glavo na ognju žareče razgreto železno „krono". In rdeči plamen je s svojim škr-latastim plaščem ovil prvega in zadnjega kmetiškega kralja . . .
In iznova so vzrasli gradovi in sužnjost kmetov in kmetic se je začela iznova. Zemlja Kranjska, Štajerska,Primorska in Srbo-hrvatska se je bila napila krvi v potokih, krvi kmetov, ki so pali kot junaki za svojo čast, za svojo svobodo in za svoj materinski jezik . . ,
Nikdar več niso zasvetila na nebu tri solnca v treh mavricah . . . pač pa se š« prikazujejo vedno in vedno nove šibe, velike in grozne, ki tepo ubogi naš narod . ..
__Fran Javor.
neumnost sam Bog ne opravi ničesar zato pravimo, da je omenjena odločba atentat na pravice slovenskega naroda in to prav zloben atentat, prava hudobija. Železniška uprava, ki ni morda zasebna last, temveč državna naprava, hoče s tem jasno reči: vi Slovenci ste v naših očeh prav najzadnji narod naše države, tisti manjvredni narod, ki o svojih pravicah niti govoriti ne sme in ki ima le dolžnost, da plačuje bogati davek v denarju in v krvi. S tem se postavlja železniška uprava na stran tistih naših narodnih nasprotnikov, ki bi nas najraje kosmate požrli ali pa vtopili v žlici vode.
Že zaradi tega se mora proti tej, slovenski narod skrajno žaljivi odločbi po robu postaviti vse, kar čuti slovensko. Tu ne sme biti nasprotstev med nami, tu je zopet ena tistih točk, ki jo mora pobijati brez razločka vsak in naj je član te ali one stranke. Vsaka občutljivost zaradi prvenstva, kdo je prvi sprožil to vprašanje, mora brezpogojno izginiti. Nedosegljiv bi bil vspeh pričete akcije, ko bi ga zahtevali od naših narodnih nasprotnikov; ni pa nedosegljiv, ker ga zahtevamo od naprave tiste države, ki skozi ministrova usta opetovano poudarja rav-n oprav n os t vsem avstrijskim narodom in od katere smemo za preteklost svojo zahtevati, če več ne, vsaj nekaj — hvaležnosti. Ker pa je ravnopravnost samo na papirju In je hvaležnost posebno raznim vladam neznan pojem, zato bodemo tudi najnovejšo svojo zahtevo dosegli le z neizprosnim bojem. Prositi nimamo ničesar, ker ne zahtevamo kakih darov, temveč le — pravice svoje. Pravic pa ne prosi nihče.
Predavanje na Jesenicah
20. listopada 1904.
(Prvo predavanje društva .Akademija".)
O Sokolstvu.	Dalje.
Marsikateri izmed vas seje morda vprašal, če je videl po cesti korakati četo ljudi, vse enako oblečene, v nekako uniformo z rdečo srajco in sokolskim peresom na čepici, kaki ljudje so to, in marsikateri si je morda dal za odgovor, bo že kaka gosposka igrača, da se gospoda malo našemi ter da hodi ob nedeljah svoje kozolce preobračat po kmetih. Zopet drugi ve sicer, da so to Sokoli, ki sempatja tudi telovadijo, a da za temi Sokoli tiči kaj globjega in kaj višjega, to se mu niti ne sanja. Enemu kakor drugemu bodi povedano, daSokolstvo ni nikaka igrača, nikaka šala in ne samo zabava ali šport, temveč prav resna stvar in zlasti za maujše narode življenskega pomena.
Sokolstvo ni staro. Dobrih 40 let je tega, odkar zaznamuje svoje rojstvo na zemlji češki. Dva moža nesmrtnih imen sta, Tyrš in Fiigner, ki ju narod češki slavi kakor očeta Sokolstva kakor dva narodna svetnika. Po pravici, zakaj češka sokolska armada šteje danes 60.000 mož, zbranih v blizu 700 društvih. Zelo je razvito Sokolstvo na Poljskem, in mnogo sok. društev štejemo .med Hrvati. Slovenci smo za Čehi bili prvi, ki smo si bili ustanovili sok. društvo „Juž-nega Sokola" pred 41 leti v Ljubljani. Danes štejemo 18 slovenskih sokolskih društev.
Ako govorimo o Sokolstvu, tedaj se moramo vprašati predvsem, katera osnovna misel služi Sokolstvu? Kaj razumemo pod
tem, ako pravimo sokolska misel ali sokolska ideja? Odkod izvira ta, vsa sokolska društva oživljajoči vir?
Na to imam čisto kratek odgovor: izvor sokolske misli je iskati v ljubezni do domovine, do rodu. Ljubezen stoji najvišje. Ako ljubiš narod svoj in domovino svojo, tedaj greš temu narodu tudi na pomoč, kadar je v stiski in v sili. Ako ljubiš, ne moreš mirno gledati, da ti sovražnik trga kos za kosom rodne tvoje zemlje ter jo meče sebi v naročje, ne more ti biti vseeno, ako te danes zovejo Slovenec, jutri Nemec. Kdor ljubi narod svoj, ne bo hladno govoril: ah kaj, da imam le pol« želodec, naj se imenuje gospodar te zemlje Peter ali Pavel. Ljubi svojega bližnjika — velja za tistega nesrečneža - ki je narod tvoj, ki ti mora biti najbližji in kojega član biti ti mora čast in ponos.
Ljubezen do rodu in do domovine je nekaj instiktivnega, človeškemu rodu lastnega. Kakor se nam vidi povsem naravno, da ljubimo svojega očeta, svojo mater, svojo rodbino in svojo rodno hišo, ravno tako naravno je, da ljubimo rodbino vseh rodbin istega rodu — narod svoj in pa zemljo, na kateri prebiva ta narod. In kakor nazivljamo živino takega človeka, ki zame-tava lastne stariše ali lastne otroke, ki se ogiblje rodne hiše, z isto pravico* zaničujemo človeka, ki se je izneveril svojemu rodu, ki se tega rodu sramuje, ki vskoči v tabor nasprotnikov, izdajajoč rodilo zemljo. Takega človeka imenujemo dandanes renegata, v Kristusovem času so ga nazvali — Judeža.
Mnogo narodov — skupina ljudi istega rodu — prebiva na tej zemlji drug poleg drugega. Da nismo vsi istega rodu, kažejo mnogi zunanji znaki: jezik, kožna barva, značaj, običaji in navade.
Dobro bi bilo na zemlji, ako bi ti narodi mirno živeli drug poleg drugega, ako bi stremili vsaki za svojim razvojem z lastnimi silami in ne na škodo drugemu. Žal, da temu ni tako. Človeška slabost, po-želeti vedno več ln več, tiči tudi v narodih in čim močnejši je narod, tembolj skuša širiti se po tujih zemljah, ker mu lastna ne zadostuje več. Za število svojih ljudi, ki je zanje prvotna njegova zemlja postala preozka, išče nove zemlje, kjer skuša bogateti dalje, kjer skuša za svoje ljudi dobiti novih pripomočkov in virov bogastva, širiti svojo obrt, industrijo, trgovino i. t. d. V nekaterih narodih je to svojstvo v višji meri razvito kakor v drugih; n. pr. v Nemcih, Angležih. 'Vsak posamezni član takega naroda sodeluje s tem večjim zanosom na tem velikem delu vsega naroda, saj ve, da, če je narod kot tak močan in bogat, se tudi posamezniku slabo ne godi. In priznam, da je ravno ta misel tako privlačna za uskoke iz manjših. Tu torej ne deluje toliko ljubezen do naroda, ki narekuje posamezniku, da se vde-ležuje na delu narodovem, kakor več ali manj preprost egoizem. Močan in bogat narod, stoječ na lastnih nogah, zajemlje vse udobnosti in prijetnosti z veliko žlico iz lastne svoje sklede.
Idealnejša je naloga posameznika pri manjših narodih, ki imamo za sosede one velike, mogočne narode, ki skušajo bogateti v našo kvar in škodo. Poželjivo gledajo po naši zemlji, semkaj skušajo speljati tok svojih ljudi, kar jih imajo odveč. Saj vedo,
da kot majhen narod nimamo toliko odporne moči, da bi tujcu zastavili pot, in vedo tudi, da so naši zemeljski zakladi vsled naše nezavednosti in slabosti še neizčrpani. Tako prihaja nemški tovarnar, za njim nemški trgovec, nemški obrtnik, ki zopet zahtevajo nemških uradnikov in konečno pride nemška šola. Nakrat, ko se nikomur nič ne sanja, dobijo ti naseljenci večino ob obč. volitvah in občina je — nemška. Tako so sedaj delali na Koroškem in Štajerskem, Lahi na Primorskem, sedaj celo mislijo, da je Kranjska tudi že pripravna za tako roparsko politiko. Slovenec pa umira, duša stoji ponižno pri durih in le čaka še, kdaj dobi zadnjo brco in zleti ven pri vratih lastne svoje hiše. Ako pa ostane, so njegovi otroci v 3. ali 4. rodu že pristni Nemci.
Pri delu malega naroda, katero delo obstoji v tem, da narod brani svojo last in posest pred nasilstvom sosednjega naroda, da okrepi lastni svoj rod do tiste moči in sile, da postane sam svoj, sposoben nastopati tako kakor nastopajo veliki narodi — pri tem delu je vsaj pričetkom ljubezen do roda edina gonilna sila, kdor pa ima v sebi le iskrico tega čuta, ta ne more mirno nositi, da se mu ošabni tujec vgnezdi v njegovem domovju kakor gospodar. Vsakdo in naj bo kmet ali gospod, delavec ali trgovec je dolžan, da poprime za to delo celotnega naroda.
V teh mislih je iskati izvor sokoiski misli, ki tudi odgovarja na vprašanje, kako naj delamo, kako naj pomagamo? Dalje prih.
Dopisi.
Iz Planine nad Jesenicami. Hude nalive smo imeli 24. m. m. Pot, ki pelje k Sv. Križu, je bila znatno poškodovana. Deroča voda je razrila cesto in nanesla mnogo kamenja. Sedaj je zapadel precej visok sneg in nastopil hud mraz. Divjačina se je pričela približevati hišam. Pri „Kopišarju" pripravljajo pridno pristne kranjske klobase za le-toviščarje, ki nas obiščejo prihodnje leto.
Iz Ljubljane. Žane z Iblane nam je zaupno povedal, da se puste nekateri v Ljubljani prav imenitno potegniti. Tako je tudi „Laibacher Zeitung", ki rada prinaša slabe šale iz Berolina, enkrat obsedela. Z največjo resnostjo prinaša bajko o novem električnem mestu „Nova Panonija" pri Radovljici. Pozabili so le, da bo Luckmann župan. Z isto resnostjo prinaša „Laibacher Zeitung" neki inserat, da se v Ljubljani išče nemški trgovski pomočnik, ki zna slovenski govoriti, dobro peti, žvižgati in plesati. Trt inserat je bil že prej prinesel nemški humoristični list „Jugend" kot dovtip. Ubogi urednik, ki si mora pomagati na ta način, da dobi nekaj snovi za svoj list, še bolj pa pomilujenio čitatelje takega lista. Obračati se jim mora želodec. „Laibacherici" pa se danes smeji cela Gorenjska. Za ta dopis je odgovoren Žane z Iblane.
jtovičar.
Brezstidni napad inženerja Endersa na slovenskega akademika Pretnarja je sedaj poleg vse javnosti obsodilo tudi sodišče. S tem je dogodek, ki je bil provzročil toliko vznemirjenja v slovenskem ljudstvu, našel svojo pravično rešitev. Deželno sodišče je
zavrnilo pritožbo Endersovo za oproščenje, potrdilo prvo sodbo, a obenem kazen zvišalo na ,60 K denarne globe, v slučaju njene neizterljivosti na 6 dni zapora. Več o tem prihodnjič.
Še enkrat slovenske Jesenice in „Gra-zer Tagblatt". Članek ..Assling" v zakotnem lističu „ Deutsche Stimmen" je vzbudil slabo kri. Prejeli smo mnogo notic. Prijavljamo tu naslednjo: Težko se je ponižati človeku tako daleč, da se spušča v časnikarski boj z ljudmi, ki so se uživeli v neumorno domišljijo, da so kot sinovi vsemogočnega „Kultur-" in „Herrenvolka" neomejeni gospodarji celega sveta. Prepričani smo, da prihajajo glasovi, ki jih pri-občuje „Grazer Tagblatt" pod naslovom „Deutsche Stimmen" od navadnih vsenem-škili političnih kričačev, ki ne znajo niti par stavkov svojega materinega jezika pravilno zapisati. Osebno take priučene nemške papige popolnoma preziramo, ker vemo, da kake politične debate sploh niso zmožni. Dostojnost nekaterih nemških listov je pa vendar tako nizka, da se ne sramujejo pri-občevati puhlih duševnih izrodkov, ki imajo le namen našemu kraju in našemu ljudstvu, med katerim ti nesramni elementi živijo, gmotno škodovati. Pred celo javnostjo se hočejo Jesenice naslikati kakor nekak kraj, kjer živijo sami banditi, ki prežijo, kje bi kakega Nemca odrli. Sadaj pa vprašamo: Kdaj se je kak tukajšni domačin le s prstom dotaknil kakega Nemca ? Ali smo že morda mi kedaj streljali na vas, kakor delate vi? Ali smo se morda mi kedaj toliko spozabili in ponižali, da bi pljuvali na vaše ženske, kakor so to storili vaši Jcavalirji", ki so pljuvali na slovanske dame. Toraj niti slabotna ženska, katere bi se ne lotil divji ka-nibal, ni pred vami varna. Prinesite enkrat v „Grazer Tagblatt" svojega viteza Endersa, ki je na pobalinski način potolkel slovenskega akademika. In ta človek je hotel potem imeti akademiškega zadoščenja, ko še niti najbolj priprostih navad olikanega ne pozna, da bi se napadencu vsaj predstavil. Glejte, taka je tista slavljena nemška inteligenca in izobrazba! Čemu si naročate dannadan orožne liste, ko bi pravzaprav Slovenci morali hoditi vedno v orožniškem spremstvu, ker nismo na cesti in ne v javnih lokalih varni svojega življenja. Kak namen naj ima nesramna opravljivost teh ljudi, ki pišejo „Jede Dachkammer wird mit Gold aufge-vvogen". Sedaj vemo, kaj hočejo doseči. Tujce splašiti, da se tu neznansko drago živi, da ni nihče varen svojega življenja in imetja. In vendar je znano, da se po drugih krajih veliko dražje plačuje vsaka stvarica. To imate, Jeseničani, za zahvalo, ker ste jim bili povsod uslužni, ker ste jih prijazno sprejeli.
„Deutsches Kapital, deutsches Fleiti und deutsches Genie bieten alles auf, ura dem Lande und seiner industriearmen Bevolke-rung die Segnuiig neuer Industrien zu er-offnen." (Nemški kapital, nemška pridnost in nemški genij se trudita deželi in njenemu v industriji revnemu ljudstvu odpreti nove vire.)
S tega stavka odseva tista zloglasna nemška aroganca in ošabnost, ki jo najdemo med prvimi hajlovci. Tu veje duh, ki ga hočejo vpeljati Nemci v celi državi v prakso, da bi se govorilo le o nemški kulturi, nemškem delu in nemškem avstrijskem cesarstvu.
Pozabili so pa ti nemški gospodje, da je denar, od katerega živijo po pretežni večini, slovanski denar, ker poteka iz žepa slovanskega ljudstva, ki tvori večino v našem cesarstvu. Ta denarje avstrijski denar, avstrijska vlada jih je poslala sem in mi poznamo samo avstrijske c. kr. uradnike, ne pa nemških. Čemu toraj kvasite o nemškem kapitalu, če ga plačuje c. kr. avstrijska vlada.
In še enkrat moramo zapisati, da je sramota, če se nam pošilja uradnike, ki sami o sebi pišejo „dass sie sich zu ihrer Nation bekennen, ihr Deutschtum frank und frei bekennen und fiir dasselbe eintreten". Radovedni smo, kaj ukrene c. kr. avstrijska železniška uprava na to samoizpoved njenih uradnikov. Mi nimamo nič proti temu, če ostane kdo zvest svojemu narodu, izzivanje pa je, če nastopa c. kr. avstrijski uradnik agitatorično za nemštvo sredi popolnoma slovenskega kraja. Zakaj je ravno c. kr. uradnik duševni ustanovitelj tukajšne „Sud-marke" in zakaj mora ravno c. kr. uradnik po vseh javnih prostorih ozmirjati Slovence z „Gesindel, Pakasch" i. t. d.
Ljudstvo, ki živi v tako neznatni manjšini, kakor so Nemci na Kranjskem, se čudi, da jih nazivljamo tuice. In ti tujci, ki se jim godi na Kranjskem tako dobro, kakor morda nikjer na svetu, se hočejo pritoževati čez jednakopravnost. Kaj bi rekli ti gospodje, če bi mi delali z njimi tako, kakor Nemci na Dunaju, ki tisoč in tisoč Čehom ne privoščijo navadnih ljudskih šol. In kaj počenjajo ti ljudje z našim narodom na Štajerskem, Koroškem, o tem bi se napisale knjige. Jednakopravnost bi vladala le takrat, kadar bomo pričeli po načelu —^ klin s klinom, zob za zob.
Kar se tiče nemškega poziva na „do-stojnejše" jeseniške elemente, da se zoper-stavijo „preganjanju" Nemcev, bodi povedano, da so se ravno ti postavili na noge, da se narodno osamosvojijo. Danes velja pri nas samo tisti, ki je cel mož, ki se zaveda, da je Slovenec, ki mora stati na svojem mestu in braniti zemljo slovensko proti predrznemu sovražniku, ki steza svojo roko po našem blagu, kdor ni z nami, je proti nam, in tak bo veljal za izdajico, za katero bo mladi rod kazal s prstom. Za nas je prišel čas, ko moramo stati na braniku ne kot boječi nemški hlapci, ampak kot ponosni, samostojni — slovenski možje.
Menažerija onih Don Kišotov in „Arm-brustschUtzev", ki pisari v „Grazer Tagblatt", je čisto izven sebe. Nekateri so se peljali v Gradec, da tolažijo v čreva zadeti „Grazer Tagblatt".
Luckmann je tudi dobil prvo številko ..Jeseniške Straže". Rdečica ga je oblila in upamo, da ga bo še večkrat.
Predavanje. Gospod Anton Dermota bo predaval v salonu g. Ferjana 11. grudna ob osmih zvečer. Snov bo: „Trst in nove prometne zveze." Cenjeno občinstvo se opozarja, da naj ne zamudi tega zanimivega predavanja, katerega naj se vdeleži mnogoštevilno.
»Jeseniškemu Sokolu" je pristopil kot ustanovnik g. Jurij Auer, pivovarnar v Ljubljani. Vrlemu narodnjaku Ifličemo krepak Nazdar!
Napaden je bil pretečeno sredo 6. t. m. v Kurjivasi pri Jesenicah delavec Jožef Stare. Ko je prišel zvečer iz tovarne domov, našel
je pri svoji ženi — nekega neznanca, ki je pri ženi že celi dan pil in jedel. Ko je zagledal Stareta, se je takoj odstranil ter ga zunaj pričakoval. Stare pride čez nekaj časa, kjer ga dotičnik udari z motiko in smrtno-nevarno rani. Zaprli so Staretovo ženo in njenega prepovedanega ljubčka - napadalca.
Delo v predoru na"Hrušici zelo počasi napreduje. Prevrtati ga je še v daljavi kakih 200 m. Podjetje je mislilo delo dokončati že do konca tega leta, toda, kakor vse kaže, se bo to moglo završiti šele do Velike noči, ker je vsled znane nesreče mnogo delavcev zapustilo delo. Delo zavira tudi nenavadno trd kamen ter slab zrak. Vsi vremenski nadzorniki so zapustili delo, ako-ravno jim je podjetništvo ponudilo visoke plače.
Podjetje Madille & Comp. je poslalo posredovalce v Italijo in Istro, da poskrbi za nove delavce, katerih vsled znane nezgode v predoru tako primanjkuje.
Tatvina. V noči med soboto in nedeljo 3. t. m. je bila v gostilni Jakoba Dall'Au-a na Hrušici ukradena 250 kg težka Wert-hajmerica. V njej se je nahajalo 6000 K v gotovini, več hranilnih knjižic in drugih vrednostih papirjev ter mnogo zlatnine in srebrnine. Ukradeno blagajno so našli kakih 10 minut od Hrušice razbito v gozdu. Odprta je bila šiloma z orodjem, ki je bilo pred enim mesecem ukradeno jeseniškemu kovaču Jožefu Kapusu. O prekanjenih zločincih še ni duha ne sluha.
Petnajsta žrtev ponesrečencev v karavanskem predoru na Hrušici z dne 21. p. m. je devetnajstletni mladenič Alojzij Seršen iz Suhadol pri Kamniku, ki je 2. t. m. umrl v velikih mukah v gradbeni bolnišnici na Hrušici.
Gospod Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, je zložil in ravnokar izdal zbirko sedmih mešanih in sedmih moških zborov. Slovenska pevska društva se opozarjajo na te najnovejše skladbe, ki se dobe pri skladatelju g. Jakobu Aljažu na Dovjem za 1 K.
Slovenski strelski klub se je ustanovil na Jesenicah. Prvikrat se je streljalo v sredo dne 30. m. m. v gostilni g. župana Klinarja. Strelci se prosijo, da bodo redno dohajali vsako sredo, kjer jim bo tudi go-spica Rezika prijazno postregla s pristno vinsko kapljico. Na svidenje!
Putschoglov tempel. Kakor smo iz verodostojnega vira izvedeli, je bil pretečeno soboto neki Slovenec, ki se drugače kaže radikalca, med nemškimi turnarji v PutschOglovem „templu". Za danes njegovo ime zamolčimo, če se pa to še enkrat zgodi, ga natisnemo z dgbelimi črkami.
Povodenj pod Ljubeljem. Zaradi deževja v preteklem tednu so vode pri Sv. Ani nad Tržičem zelo narasle. Državna cesta je v dolžini 200 m poškodovana. Neki most je v veliki nevarnosti. Promet je ustavljen. Poprava ceste bo veljala 40.000 kron, ker bodo morali urediti strugo hudournika.
Rusko-japonska vojna.
Gotovo je vsakemu Slovencu znano, da se bije med I^usi in Japonci boj, kakršnih je svet malo videl. Že krog deset mesecev divja ta krvavi ples, ne da bi se bil dosegel kak pomenljivejši uspeh. Vojno brodovje je na obeli straneh precej trpelo, vsled česar vlada sedaj na morju popolen mir. Položaj
pa se bode izpremenil takoj, ko dospe rusko baltiško brodovje v japonske vode.
Port Arturju,kije najmočnejša trdnjava na svetu, so nemški in angleški listi že pred osmimi meseci napovedovali konec. Japonci jo naskakujejo dannadan s svojo mnogoštevilno vojsko, toda vedno brez uspeha. Trdnjava se bode najbrže držala toliko časa, da jo reši baltiško brodovlje japonskih rumenokožcev.
Glavni boj pa se bije v rodovitni Mandžuriji, kjer si stojita že več tednov nasproti ruska in japonska vojska. Baš sedaj se pričakuje, da se vname tu odločilna bitka.
O važnejših dogodljajih v tej vojni bomo poročali slovenskemu občinstvu.
V Mandžuriji se od zadnje bitke pri Liaojanu, ki se je vršila konec septembra in v začetku oktobra, ni izpremenilo ničesar; le obe armadi sta dobili nove voje na pomoč. Kakor se zatrjuje, hoče vrhovni poveljnik ruskih čet, general Kuropatkin prisiliti Japonce na boj. Listi poročajo, da ima Kuropatkin sedaj 350.000 mož s 1200 topovi, dočim imajo Japonci samo okoli 300.000 mož in 1000 topov. Te dni so se nekateri ruski in japonski voji že spoprijeli. Zlasti hud je bil japonski napad na Putilovo goro,
katero pa so Rusi kljub ljutemu japonskemu artilerijskemu in pehotnemu ognju obdržali. Skoro gotovo pride v Mandžuriji v kratkem do velike bitke. V Mandžuriji je nastala huda zima in obe armadi morata gledati, da se ubranita groznega mraza.
Port Ar tur je imel prestati 27. in 28. m. m. zopet hude boje. Japonci so navalili z vso svojo močjo na trdnjavo, toda bili so odbiti. Ves svet občuduje junake, ki branijo Port Artnr tako junaško. Upamo, da bodo ruski junaki kljubovali japonski premoči, dokler se ne prikaže na obzorju njihov rešitelj — baltiško brodovje. 30. m. m. se je Japoncem posrečilo, da so dobili 203 met. visok grič, vendar to ni takega pomena, kakor pišejo nemški listi.
Baltiško brodovje je razdeljeno v tri divizije, ki se sedaj nahajajo v različnih morjih, a se najbrže zjedinijo na otoku Madagaskarju, da potem skupno odplujejo proti Japonskj. Del prve divizije se že nahaja v južnoafriških vodah, drugi del te divizije pa v Rdečem morju. Druga divizija se nahaja v španskih, tretja pa v francoskih vodah.
Listnica uredništva in upravniitva.
Nekaj notic in oglasov, ki so došli včeraj, priobčimo prihodnjič.
h. SUTTNER JiSjlll urar v Kraniu
Zalagatelj društva c. kr. uradnikov za Avstrijsko.
Št. 785.	780
Srebrna anker rem. z dvoj. pokrov.
„	r>	r k n	n
1»	"BAB	t»
„ cilinder * * *	„ ■
748
fino kolesje na 15 kamnov, nioflni pokrovi, g!d. 13*50
10
1.1
U «
0 (i
D* 50 7-50 5-»5 1-50 V85 r.-«5
„	„ y.a ženske	■ „
Dobre nikelnastx nlinder-rem. ure od gld. 2 45 naprej. Moje ure ko najfinejšega švicarskega izd Ika in ho v lastni delavnici natanko izdelane (repasirane), torej vsaku zanesljivo teOe, na kar jamfim dve leti.
Velik cenik, kateri obsega blizu 1000 podob, pošljem vsakemu na zahtevo zastonj in poštnine prosto.
Ilogicna in novoletna darila, ure, zlatnina in srelirnin*. Največja izber, najnižje cene. Priznano nizke cene. Solidno blago. Ker je po celem svetu znana moja tvrdka, se lahko vsak zanesljivo
obrne do mene.
piVoVarna
G. jUer-jeVih dcdiccV
Wolfove ulice št. 12
V Cjnbljani
priporoča slavnemu vbčinstvu in spoštovanim gostilničarjem svoje izborilo marčno in na bavarski način varjeno pivo.
Pivo se oddaja v sodcih in zabojih.
Zaloge: v Kranju, Idriji, Dobrepoljah, na Robu, v Mokronogu, Metliki, Vačah, Polhovem gradcu, na Igu, na Dobrovi, v Št. Vidu na Dolenjskem, v Mirni, v Podbrdu in na Grahovem (Goriško) in v Podgradu (Istra).
Ustanovljena leta 1854.
Tvrdka je bila v letu 1904 v Parizu in v Londonu odlikovana z najvišjim odlikovanjem, namreč z „grand prix", častnim križcem in zlato kolajno.
izdaja narodni konzorcij .Jeseniške Straže*.
Odgovorni urednik Ivan Bavdek.
Tiska Iv. Pr. Lamprct v Kranju.