DOPISOVANJE MED IVANOM TRINKOM IN ARTUROM CRONIO
V predlanskem letniku (JiS 1978/79, št 1-5/6) sem pokazal, kako je slovenski kulturni delavec Martin Bencina pomagal s podatki dr. Arturu Cronii, vseučiliškemu proi. v Padovi, ko je pripravljal knjigo o Otonu Župančiču (Ottone Župančič, Rim 1928, 137 str.). Danes si oglejmo sodelovanje med A. Cro-nio in beneškoslovenskim pesnikom in znanstvenikom Ivanom Trinkom Zamejskim (Trčmun 1863-1954).
Prof. Arturo Cronia je dobro poznal vse slovanske jezike in literature in v dolgi prof. službi na padovanski univerzi (1937-67) se je razvil v enega največjih italijanskih slavistov. Izdal je nad 220 razprav in knjig v italijanščini in raznih slovanskih jezikih. Pri srcu sta mu bila tudi slovenski jezik in literatura, zato ju je občasno predaval in dajal za doktorske disertacije (teze) naslove iz slov. jezika in literature (32 tez, naslovi v Mostu, Trst 1967, 265, in v knjigi Milan M. Djurica, Arturo Cronia, 1896-1967, Padova 1978, 89-106). Višek njegovega zanimanja za Slovence predstavlja že omenjena knjiga o Otonu Župančiču.
Na pogoste očitke, da se italijanski znanstveniki malo zanimajo za slovanki svet, je hotel Cronia odgovoriti z zgodovinskim pregledom vsega, kar so italijanski ljudje napisali o raznih slovanskih narodih in prevedli iz njihovih literatur. Ta pregled je sestavljal skoraj vse življenje in oral ledino, zato lahko rečemo, da je bilo to zbiranje in vrednotenje njegovo življenjsko delo. Prva žetev je izšla v knjigi Per la storia della slavistica in Italia. Zara, Libreria E. de Schönfeld, 1933,133 str. (CoUezione di studi slavi diretta da Arturo Cronia. Serie 1, vol. 1). Dokončni obračun pa je izšel v monumentalni La co-noscenza del mondo slavo in Italia. Bilancio storico-bibliografico di un millenio. Padova, Officine gra-fiche STEDIV, 1958, 792 str. (Istituto di studi adriatici, Venezia).
Pri zbiranju gradiva za pregled zgodovine slavistike v Italiji se je Cronia obrnil tudi na Ivana Trinka za podatke o Italijanih, ki so pisali o Slovencih, in o Trinkovem prevajanju iz slovenske in slovanskih literatur v itaUjanščino in o njegovih člankih za medsebojno spoznavanje. V Cronievi zapuščini so se ohranila tri Trinkova pisma iz let 1931-33 in dve fotografiji, ki ju je Trinko poslal 13. junija 1954 Cronu in na skupinsko zadaj s svinčnikom napisal, kdo je na sliki: don Raffaele Premrl, mons. Giovanni Trinko, don Mirko Mazora, don Kjacič in prof. Giuseppe Nemec. Pisma in sliki mi je poklonila gospa Carmen Cronia in jih podajam v prevodu, ker jih je Trinko napisal v italijanščini zaradi spoštovanja do uglednega znanstvenika, čeprav je Cronia obvladal slovenščino in mu je Martin Bencina pisal v slovenščini.
Iz pisem spoznamo Trinkovo razgledanost in zanimanje za italijanska dela, ki so se nanašala na Slovence, in njegovo prevajalsko delovanje. Ta pisma so tudi prispevek k Trinkovi bibliografiji, ki je še nimamo.
Prejasni profesor,
bojim se, da se v svoji prijaznosti preveč zanašate na moje zanimanje o tem, kar Vas posebno zanima. Na vsak način Vam zelo rad posredujem tisto malo, kar morem. O fra Gregoriu Alasia da Sommaripa se ve, da je še mlad prišel iz Rima v Devin (pri Trstu) k servitom, ki so imeli tam samostan, in da je bil tam tudi prior. Tukaj je sestavil in potem (1607) izdal v Vidmu majhen Vocabolario Italiano e Schiavo z dodatkom nekaterih ital. slovenskih razgovorov, nekaj običajnejših molitev, kratkih nagovorov, kakor tudi štirih ljudskih pesmi, to je: Deset božjih zapovedi, Vehkonočna pesem, Usto za binkošti in pesem, ki se nanaša na Kristusovo rojstvo in na sv. Tri kralje. Delo je zelo redko. Nisem ga mogel izslediti v Mestni knjižnici v Vidmu.
Kar se tiče Nicolettija, furlanskega zgodovinarja iz Čedada, je omenil slovenske pesmi v priročni Descrizione dei costumi del territorio di Tolmino, ki se nahaja v njegovem še neizdanem delu II Pa-triarcato di Filippo D'Alencon. Zadevni odlomek je priobčil Manzano v Annali del FriuU, zv. II., str.
105
332 v opombi. O pesmih je vse strnjeno v naslednje besede: »Navado imajo, da pojejo v verzih na različne načine slovenskega jezika hvalnice o Kristusu in svetnikih, kakor tudi o Matjažu, ogrskem kralju, in o drugih slavnih osebnostih tistega naroda.«
Pomembna je Nicolettijeva (u. 1596) trditev, da je bila pod oblastjo oglejskih patriarhov v furlanskih vaseh bolj v rabi slovenščina kakor furlanščina. Tako izhaja iz neke listine iz 1475, da je bila slovenščina občevalni jezik videmskega ljudstva, medtem ko je plemstvo govorilo nemško (Kandier, v reviji L'Istria z dne 13. novembra 1847).
Med furlanskimi in italijanskimi pisatelji, ki obravnavajo Slovence videmske pokrajine, se moramo spomniti;
V/vrani Quirico: Gli ospiti di Resia (kratek roman), Videm 1827.
Biondelli: Prospetto delle colonie straniere in Italia (Studi linguistici), Milano 1857. j
Valente: Sul linguaggio slavo della Valle di Resia (Giornale di Udine, 1868, n. 293). ;
Ascoli: Studi critici (Gorizia, PaternoUi, 1861). j
Pigorini Beri: t nostri confini. Dagli Slavi ai Valdesi (Nuova Antologia, 1 nov. e 1 die. 1894). Podrecca (Carlo): Slavia Itahana (Cividale, Fulvio, 1884). Podrecca: Le vicinie (ibid. 1887).
Podrecca (A.): Osservazioni circa la lingua slava parlata suUe Alpi del Friuli (Udine, Seitz, 1864). Gujon Br.: Colonie slave d'ltalia (Studi glottol. di G. de Gregorio, vol. IV).
Več monografij je napisal tudi prof. Musoni, kot: Usi e costumi degli Sloveni Veneti (Archivio per le tradiz. popol., Palermo, Clansen, 1900).
La vita degh Sloveni (Ibid. 1902).
Gli studi di folk-lore in Friuli (Udine, Bardusco, 1904).
Sulle condizioni economiche, sociali e politiche degli Slavi in Itaha (Atti IV Congr. geogr. Ital. Roma 1896).
Napisal je več drugih stvari zemljepisnega značaja kakor tudi obširen in učen prispevek za veliko Guida del Friuli (zv. IV, Prealpi Giuhe).
Potem je še priobčil: Resia, abitanti, parlate (Firenze 1898) prof. G. Loschi, ki je pripravil drugo izdajo dela v Vidmu in ga natisnil v knjižici na 64 straneh v istem letu (prva izdaja je izšla v Rivista geograf, ital. v Florenci).
Istemu Loschiju se moramo zahvaliti za uvod (posnet po Baudouinu de Courtenayu) v II Catechismo Resiano, ki ga je izdal v Vidmu 1894, in La Grammatica della Ungua slovena dr. Sketa, prirejena za Italijane.
Seveda so mnogi drugi pisali članke za časopise, toda jih ni vredno navajati.
Ne moremo zahtevati, da sem Vam dobro postregel. Sprejmite dobro voljo. Z vsem spoštovanjem in z največjim čislanjem
Vaš vdani
duhovnik Giovanni Trinke
Pismo je napisano na navadni pisemski papir (14,5 x 19 cm) na vse štiri strani z izpisano Trinkovo pisavo. Ovitek se ni ohranil.
Fra Gregorio Alasia da Sommaripa, italijanski jezikoslovec in zgodovinar (Sommariva del Bosco, Pie-mont okr. 1578 - Rim 1626), je prišel 1601 z grofom Raimondom della Torre Valsassina v Devin pri Trstu, pel tu novo mašo in do 1612 opravljal dušno pastirstvo ter vodil novo naselbino servitov v Devinu. Tedaj je izdal Vocabolario italiano e schiavo, Udine 1607. Trinko je poslal podatke iz Kid-
106
rićeve razprave v LZ 1924, lahko tudi iz SBL1,1925. Cronia omenja v knjigi La conoscenza del mondo slavo Kidričevo razpravo (str. 198). Trinko ni videl izvirnika, ker je edini ohranjeni izvod v NUK v Ljubljani. Druga, faksimilirana izdaja je izšla 1979 v Ljubljani.
Mestna knjižnica (Biblioteca civica) v Vidmu je stara in bogata, predvsem s tiski, ki se nanašajo na Furlanijo, a važna je tudi za Slovence v Italiji. Odkar so ustanovili 1968 v Vidmu Fakulteto za tuje jezike in hterature in 1978 samostojno univerzo, postaja Mestna knjižnica vedno bolj imiverzitetna. V kartoteki imajo opisanih večino Trinkovih del.
Marcantonio Nicoletti (u. 1596), furlanski zgodovinar, piše prvi o slovenskih ljudskih pesmih v neizdanem II Patriarcato di Filippo D'Alencon, od koder je nekaj odlomkov priobčil Fr. Di Manzano v Annah del Friuli, II, Udine 1858, 332.
Pietro Kandier (Trst 1805-72) je bil zgodovinar Trsta in Istre. Izdajal je reviji L'Istria (1846-52) in Codice diplomatico istriano (1853-64), kjer je objavil najstarejše dokumente. Trstu je posvetil več del, najvažnejše je: Storia del ConsigUo dei patrizi di Trieste dall'anno 1382 con documenti. Trst 1858, 2. izd. 1972. V polemiki z njim je napisal Josip Godina Verdelski Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice, Trst 1872. Prim. Primorski slov. biografski leksikon (PSBL), V. snopič. Gorica 1978, 435-36.
Viviani Quirico je bil malo znan pisatelj in se je dotaknil Rezijanov v kratkem romanu. Prvič je izšel z naslovom Lettere inedite pubblicate per le nozze Cortelaris-Vorajo, drugič z naslovom GU ospiti di Resia, Udine 1827. V njem opisuje navade in običaje Rezijanov (plese, proščenja, pogrebe), ki jih imajo po izvoru za »scitske«, to je ruske. Roman je predstavil Slovencem Milko Matičetov v Rezija 'in Rezijani v romanUčni povesti iz leta 1827, Razgledi VII, Trst 1952, št. 7-8. (Cronia 459).
Biondelli B. je bil jezikoslovec. V Atlante linguistico d'Europa, I, Milano 1841, 202-32, je dobro zajel »družino slovanskih jezikov« (Cronia 400). Med prvimi je priobčil topografski in statistični pregled slovenskega jezika v Italiji v Studi linguistici, Milano 1857. (Cronia 63, 374, 400).
Vaienfe S. je neznan in ga ne omenjajo poznejše bibliografije, ker gre samo za časopisni članek. Cronia ga navaja po Trinku (str. 414).
Ascoli Graziadio Isaia (Gorica 1829 - Milan 1907) je bil eden največjih italijanskih in svetovnih jezikoslovcev. Nad 30 let je poučeval na Accademia scientifico-letteraria v Milanu primerjalno gramatiko in vzhodne jezike. Napisal je ogromno, za Slovence so važni Studi critici. Gorica 1861, čeprav izrecno ne razpravlja o slovenskih problemih. Beneškoslovenskega jezikoslovca prof. Bruna Guyona je usmeril v toponomastiko (prim.. PSBL VI), dopisoval pa si je z goriškim kulturnim delavcem Štefanom Kociančičem in Franom Miklošičem. Prim. PSBL I, 20-22. Cronia ga večkrat omenja.
G. Pigorini Beri je neznan. Cronia piše, da je izšlo v pismu omenjeno delo leta 1894 v FranfuUa della Domenica, ki je začela izhajati 1879 v Rimu in je dolgo izhajala. Veliko je pisala o Slovanih in prinašala prevode iz slovanskih hteratur, predvsem iz ruske. (Cronia 566-67).
Podrecca Carlo (Čedad 1839 - Rim 1916) je bil odvetnik (»l'avocät daiscläs« - slovenski odvetnik) in raziskovalec beneškoslovenske preteklosti. Napisal je vehko, najvašnejši pa sta omenjeni knjigi. Slavia italiana je izšla v drugi izdaji v Trstu 1977 z biografsko in bibliografsko spremno študijo Pavla Petriciga. Cronia ga večkrat navaja.
Podrecca Anton (Škrutovo 1794 - Sv. Lenart Slovenov 1870) je bil znan pridigar, med drugim dvorni pridigar parmskih vojvod, vikar v Fagagni, od 1839 v Sv. Lenartu tudi občinski učitelj do 1868 in pridigar. Po smrti je izšlo njegovo delo Della patria di Jacopo StelUni e del suo sistema morale, Padova 1871. Glej Guglielmo Biasutü, Sacerdoü disünti dell'arcidiocesi di Udine, defunti dal 1863 al 1884, Udine 1959, 52, in Blaž Tomaževič, Slovensko slovstvo v Beneški Sloveniji, JiS III, 1957/58, 115 (z več netočnostmi). Cronia ga ne omenja.
Guyon Bruno (Bmas pri Špetru Slovenov 1868 - Neapelj 1943), jezikoslovec in vseučihški prof. v Neaplju za srbohrv. in slov. od 1915. Napisal je vrsto jezikoslovnih, predvsem toponomastičnih razprav: Le colonie slave d'Italia (1907), SuU'elemento slavo nella toponomastica della Venezia Giuha (1907) idr., slov. slovnico Grammatica, esercizii e vocabolario della lingua slovena, Hoepli, Milano 1902, 1918, in srbsko slovnico Grammatica teorico-pratica della lingua serba, Hoepli, Milano 1919. Vrsto razprav iz časopisov o Južnih Slovanih je ponatisnil v knjigi Balcanica, Milano 1916, o kateri je zapisal Cronia, da je »una miniera di errori« (brezno napak) (str. 523). Glej M. Jevnikar, Slov. slovnica za Itahjane B. Guyona, SR 20/1972, 251-53 in PSBL VI.
107
Musoni Francesco (Sarženta v Benečiji 1864 - Špeter 1923), zemljepisec, prof. v Palermu in Vidmu, župan v Špetru, docent v Padovi. Napisal je nad 60 znanstvenih razprav, poleg v pismu omenjenih še: La Resia e i Resiani (Geografia per tutti, II, 1892), Le sedi umane nel bacino del Natisone, Firenze 1908, Jugoslavia, Firenze 1923. Guida delle Prealpi Giulie je izdal O. Marinelli v Vidmu 1912. Kot župan je zagovarjal asimilacijo Benečanov (prim. C. Podrecca, Slavia italiana. Trst 1977, 60).
Loschi Giuseppe (Benetke 1858 - Treviso 1937), prof. v Vidmu, Reggellu pri Firencah in v Vidmu. Na njegovo kulturno delovanje je plodno vplival I. Trinko, sodeloval pa je z Baudouinom de Courtena-yem, C. Podrecco in Fr. Musonijem. Poleg v pismu omenjenih del je izdal vrsto razprav iz furlanske in deloma slovenske preteklosti. (Prim. M. Jevnikar, uvod v dr. A. Kacina Grammatica della lingua slovena, Lj.-Trst 1972, 7-8.)
Trinko je v pismu navedel samo nekaj mož, ki so se ukvarjali s Slovenci v Italiji, celotno podobo je podal dr. Cronia v omenjeni La conoscenza del mondo slavo in Italia.
Videm, 28. II. 32
Prejasni gospod,
moji številni opravki mi niso dovolili, da bi bU takoj odgovoril na Vaše cenjeno pismo z dne 19. t m. Med prosum časom sem prevedel iz slovanskih jezikov precej stvari. Taras Bulba je izšel v podUstku. 1902 v Cittadino Italiano iz Vidma in istega leta ga je izdala Tipografia del Patronato iz istega mesta v knjigi posebej.
Se kot študent sem prevedel Gospoda Mirodolskega (II signor di Valpacifica) za isti časopis, ki ga je objavil v letu 1866, in je bil potem brez moje vednosti ponatisnjen v II Pensiero Slavo (razen če se ne motim glede imena) iz Trsta, a ni bil posebej objavljen.
Pred vojno sem prevedel iz slovenščine tudi Tavčarjevo novelo Vita vitae meae, vendar se ne spominjam, katerega leta (morda 1884 ali 85). V 1887 sem prevedel zanimivo zgodovinsko monografijo o Colonie Slovene nel FriuU (manjše delo 44 strani - Videm, Tip. del Padronato). Prevedel kako Prešernovo pesem, zlasti v Prešernovem albumu (Ljubljana 1900), in kaj (zlasti Človeka nikari) iz Gregorčiča.
Iz ruščine sem prevedel razen Tarasa Bulbe različne črtice iz Lovčevih zapiskov Turgenjeva (revija Leonardo da Vinci, Milan 1888)i nekaj Tolstojevih krajših ljudskih povesti (Videm, II Cittadino Ita-Uano, leta?); dve ali tri pesmi Nekrasova (priložnostne izdaje za enkratno ŠL).
Iz poljščine sem prevedel (prvi v Italiji) Sienkiewiczovo Seguiamolol, ki je, izdana posebej skupaj z Jankom (glasbenikom) in z Orfanella istega pisatelja, doživela 3. izdajo leta 1903 (Videm, Tip. d. Patron.).
Iz češčine sem prevedel Gli angeli superbi A. Chliuneckyia (Leonardo da Vinci, Milan 1888).
Ostalega se v tem trenutku ne spominjam, ker si tega nisem zabeležil. Prav tako se ne spominjam drugih prevodov izpred vojnih let, ki so jih napravili drugi. Vendar je kaj moralo biti v II Pensiero Slavo iz Trsta. To je, kar Vam morem povedati nekoliko v naglici.
Zdaj se spominjam, da sem napisal za Slovansky Pfehled iz Prage (za enega izmed prvih letnikov, ne vem, v katerega) informativen članek o itahjanskih prevodih slovanskih avtorjev. Morda boste mogli najti tam kak podatek, ki se ga zdaj ne spomnim. Slov. Pfehled lahko najdete v Brnu.
Vaša knjiga bo seveda dobrodošla in zelo Vam bom hvaležen, če mi boste, kakor mi pišete, blagovolili poslati izvod.
Z največjim spoštovanjem
zelo vdani Giovanni Trinko
Pismo je napisano na malo večji pisemski papir kakor prvo (16 x 19,1 cm) na treh straneh z roko. Ovitek se ni ohranil.
108
v pismu odgovarja Trinko Croniu, kaj je prevedel iz slovanskih literatur v italijanščino. Seznam ni popoln in še vedno ni raziskano to področje Trinkove dejavnosti. Prevajal je predvsem v mlajših letih (nova maša 1886) in še nekaj let v našem stoletju, ko je tudi pesnil (Poezije, Gorica 1897). Največ je sodeloval v videmskem katoliškem dnevniku 11 Cittadino ItaHano, ki ga je ustanovil beneški duhovnik Giovanni del Negro (1840-1900). Ta je prišel 1880 v Videm ter ustanovil in vodil dvajset let tiskarno Tipografia del Patronato in omenjeni dnevnik. Tiskarno je potem prepustil bratoma Loschi (glej 1. pismo). Glej G. Marchetti, U Friuh, Udine 1974, 961.
Stritarjev Gospod Mirodolski je izšel 1886 v II Cittadino Italiano pod naslovom II Signor di Valpacifico. j Racconto di Giuseppe Stritar. Versione dallo sloveno di 1. T. (LZ 1886, 191). Če je izšel v tržaškem i II Pensiero Slavo, ni raziskano, ker je ta časopis najprej izhajal v Pulju kot Diritto croato, v Trstu je i izhajal od 10. apr. 1894 do sept 1898 kot II Pensiero Slavo, nato v francoščini in hrvaščini kot La Pen- i see slave, od 1903 v hrvaščini kot Slovenska Misao. (Glej Silvana Monti Orel, I Giomali triestini dal \ 1863 al 1902, Trst 1976, 442, 660-61). V Trstu ga je izdajal in urejal Antonio Jukić. Nedovoljeni po- ; natis v Stritarjevem ZD ni naveden, Marijan Brecelj pa ne navaja v Bibhografiji prevodov iz sloven- \ skega leposlovja (Le livre slovene, 1971) nobenega prevoda tega romana.
O Tavčarjevi noveh Vita vitae meae je pisal Trinko Fr. Levcu: »Čudite se, da nisem kaj boljega pre-vel... Tavčarjevo povest pa sem prevel tako rekoč za kratek čas, in sicer večinoma z olovko na sprehodih, ko se mi ni več ljubilo sedeti za mizo... Slovenska literatura ni poznana na italijanskem, kakor je tudi malo poznan slovenski narod ... Vita vitae meae je menda prvo slovensko poitalijančeno delce.« (pismo 3. mar. 1885 Levcu; Fr. Bernik, Pisma Frana Levca, III. knjiga, Lj. 1973, 250.). Leveč je o prevodu dvakrat poročal v LZ 1885: prvič, da je Trinko povest prevedel in da »prevod v kratkem objavi neki italijanski dnevnik v Vidmu« (str. 186); drugič, da prinaša II Cittadino Itahano prevod od 47. št dalje (str. 247). Prevod je torej izšel 1885.
Razpravo Colonie Slovene nel Friuli je napisal Simon Rutar pod naslovom Slovenske naselbine na Furianskem (LZ 1883). Pri Rutarju piše v SBL III, 175, da je izšel Trinkov prevod 1891.
Prešernove pesmi, ki jih je prevedel Trinko za Prešernov Album (1900), so naslednje: Serenata (Pod oknom), Dove? (Kam?), La madre illegittima (Nezakonska mati). Al poeta (Pevcu); soneti: GU Omeri nostri vi daranno il canto (Očetov naših...), O donna, le tue lodi e del mio cuore (Ran mojih ...), Mesto suonö il mio canto fra le alpestri (Obdajale so utrjene jih skale), La patria nostra lotte si ebbe a sten-to (Viharjev jeznih ...), Vivono, ahjmel di pianto e di dolore (Jim moč so dale...). Za druge Prešernove pesmi ni ugotovljeno, da bi jih bil prevedel. Cronia piše, da jih je nekaj izšlo v II Cittadino ItaHano (str. 464).
Kaj je prevedel Trinko iz Gregorčiča, ni raziskano.
Črtice Ivana Turgenjeva iz Lovčevih zapiskov so izšle pod naslovom Aimotazioni d'un cacciatore.
Izmed Tolstojevih črtic je znan le Trinkov prevod Dove c'e carita c'e Dio, ki je izšla v II Cittadino Itahano 1898.
O prevodih pesmi Nikolaja Nekrasova ni nič znanega. Izšle so, kot piše, v priložnostnih izdajah. V Italiji izhajajo take izdaje ob raznih svečanostih, ob novih mašah, porokah ipd. Tudi Trinko je oskrbel nekaj takih brošuric, v sedanjem času jih je izdal več mons. Angel Cracina, dekan v Buii (glej PSBL III, 202-03).
Henrika Sienkiewicza je prevedel tri črtice: Seguiamolol je izšla najprej v II Cittadino Italiano 1894. Prevedel jo je tudi v latinščino in je izšla v Vox urbis, kakor poroča Cronia (str. 543). L. 1900 je izšla v Vidmu knjiga s tremi črticami: Seguiamolol, Janko il musico, Orfanella (3. izd. 1903). Istega leta je izšel posebej v knjižici Janio il musico.
Za Slovansky Pfehled je napisal Trinko dve poročili, in sicer za IL letnik (Praga 1910): Vlaši a Slovane in Dopisy z Italie.
Trinko je pozabU omeniti, da je prevedel Puškinovo pesem Klevetnikam Rossiji kot Ai detrattori della Russia in se podpisal Zamejski (II Pensiero Slavo, Trst 1895, št. 40). Obsega 8 kitic in 79 verzov z rimo. Istega meseca je izšla tukaj tudi Tolstojeva črtica Dove c'e amore c'e Dio, abrez podpisa (19. okL 1895). Morda je Trinko ta ponatis zamenjal z Gospodom Mirodolskim.     jiuiwok «
109
Leta 1899 je izšla v Feltrah knjiga G. Loria -1. Trinko: Boris Godunof. Giovanni Loria se je pisal Fortunate Frattini in je bil ugleden zdravnik v Feltrah. Izdal je tudi knjigi: Flori stranieri in Nuovi flori stranieri, Feltre 1899, 1907, kjer sta tudi Trinko in Podrecca
Prevedel je še svojo pesnitev Pad Ogleja kot L'Eccidio d'Aquileja, Udine 1896, in napisal knjigo Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia, Udine 1940.
3.
Tercimonte (Savogna), 29. VIII. 33
Slavni profesor,
pred časom sem prejel Vašo ljubeznivo dopisnico in v teh dneh, ko sem šel slučajno skozi Videm, sem našel v semenišču tudi Vašo zanimivo knjigo. Iskrena hvala za vse. Ne bom zamudil, da bi ne ocenil Vašega dela, brž ko bom sklenil potepanje, kateremu se navadno predam med počitnicami. Po bežnem pregledu Vaše knjige vidim, da je zares publikacija izredne važnosti v svoji vrsti, in je prav, da je na široko poznana.
Blagovolite medtem sprejeti poleg zahvale tudi moj najspoštljivejši poklon. i
Zelo vdani j
G. Trinko
Naslov: Chiarissimo Signore (Slg. Dott Prof. Arturo Cronia) Zara - S. Michele, 4 (Dalmazia. Žig: Savogna 30. 8. 33. Pismo je napisano na nekoliko boljši pisemski papir (11x18 cm) na prvi strani.
Cronia mu je poslal knjigo Per la storia della slavistica in Italia, Zara 1933. Ce jo je Trinko kje ocenil, ni znano, v kartoteki videmske Mestne knjižnice ni navedena
Prugo Trinkovo pismo sem objavil v Trinkovem koledarju 1979 (Gorica), 67-73)
Martin  Jevnikar Fakulteta za tuje jezike in literature v Vidmu ,