DRUŠTVENO ŽIVLJENJE/KONGRESI IN SIM-POZI JI ZNANSTVENO POSVETOVANJE OB 100-LETNICI PARIŠKE KOMUNE V BEOGRADU OD 15. DO 17. MARCA 1971 Pri Inštitutu za zgodovino mednarodnega delavskega gibanja v Beogradu že nekaj let uspešno deluje tribuna Marx in sodobnost, ki prireja ob raznih prilikah znanstvena posvetovanja, posvečena življenju in delu klasikov marksizma. Simpozij ob 100-letnici pariške komune je bil že peti po vrsti. Organizatorji so si ga zamislili kot del znanstvenih priprav za drugi kongres samoupravljalcev v Sarajevu in zato je bil tematsko razdeljen v dva dela. V prvem delu so sodelovali predvsem zgodovinarji, ki so v svojih prispevkih obravnavali odmeve pariške komune v jugoslovanskih pokrajinah, v drugem pa so sociologi, filozofi, ekonomisti in pravniki prikazali rezultate svojih raziskovanj dosedanjih izkušenj delavskega in družbenega samoupravljanja" v Jugoslaviji in po svetu. Prav ti prispevki in razprava, ki se je razvila nato, naj bi bili delež jugoslovanskih znanstvenikov k pripravam za sarajevski kongres. Že takoj v začetku moramo povedati, da so organizatorji dosegli svoj namen, saj so bili referati v tem delu posvetovanja zelo številni, razprava o njih pa zelo živahna, plodna in prizadeta. Udeleženci so si zelo odkrito izmenjavali svoja mnenja, dostikrat povsem nasprotujoča si, vendar so njihovi dialogi ostajali vedno na dostojni znanstveni višini. To velja zlasti za člane beograjske in- zagrebške ekonomske šole. Glede na to, da je bilo to znanstveno posvetovanje v Beogradu edino in hkrati osrednje jugoslovansko posvetovanje, posvečeno 100-letnici pariške komune, moramo , priznati, da je bila udeležba jugoslovanskih, zgodovinar­ jev, bodisi z referati, bodisi v razpravi prav pičla. Vsega skupaj je bilo refe­ ratov, ki so obravnavali odmeve dogodkov v Parizu ali po njihov pomen in vpliv v socialističnem gibanju, le devet. Marijan Britovšek in Dragutin Leko- vić sta sodelovala z referatoma, ki se medsebojno dobro dopolnjujeta. Bri­ tovšek je v svojem obdelal stališča " Marxa, Engelsa in I. Internationale do Komune. Ta vprašanja so danes že toliko pojasnjena, da avtor kljub svojemu dobremu poznavanju problemov in literature ni mogel podati bistveno novih ugotovitev. Leković v svojem prispevku z naslovom »Pariška komuna in njen pomen za socialistično gibanje v svetu« obravnava osnovna izhodišča komune. Njegova analiza ideoloških stališč glavnih skupin v vodstvu komune je poglobljena. Ob njej pa obenem proučuje tudi vzroke za njen padec. Vpliv njenih idej in izkušenj na socialistično gibanje po njenem krvavem koncu je prikazan le na kratko. Nekoliko bolj se poglobi v oživljanje njenih naukov z delom Lenina in obeh ruskih revolucij. Odmeve pariške komune v Srbiji in reakcijo vladajočih krogov je obde­ lala Ružica Guzina. Svoj sestavek je pregledno razdelila v tri poglavja. V prvem opisuje družbeno-ekonomske in politične razmere v Srbiji konec 60-tih let. Srbija je v tem času doživljala nadaljnje družbeno razslojevanje, ki se je zaradi izjemnih razmer odvijalo še vedno v glavnem na vasi. Prave, moderne buržoazije je-bilo malo, močan je bil sloj birokracije in trgovcev, vendar so ideje liberalizma, ki so jih prvi prinesli v Srbijo študentje, šolani nà raznih evropskih univerzah, našle svoje pristaše. Prav v letih tik pred pariško komuno začne delovati tudi Svetozar Markovič in z njim na čelu se pojavlja v političnem življenju Srbije socialistično gibanje. V njem so 19 Zgodovinski časopis 291 ideje pariške komune' našle največ odmeva. Svetozar Marković začne takrat izdajati list Radenik, kjer je objavil vrsto svojih člankov o komuni. Avto­ rica poleg teh člankov navaja še nekaj drugih, med njimi članek Svetozar ja Miletića in članke v listu Mlada Srbadija. iN a drugi strani so vladajoči krogi in tisk, konservativni in liberalni, ostro napadali ideje komune in njene pri-. staše. V okviru te gonje je bil prepovedan tudi Markovićev Radenik. Posebej sta napisala sestavek o odmevih pariške komune v Vojvodini Čedomir Popov in Kaiman Cehak. Ugotavljata, da se je tudi v Vojvodini javnost opredelje­ vala do komune glede na svoje razredne, politične in idejne interese. Večji del meščanstva je gledal na komuno z neodobravanjem. O komuni sta pisala oba konservativna lista — (Srpski narod bolj redko, Narod pa je pariške' dogodke obširno komentiral. Na drugi strani sta spremljala komuno tudi oba glasila levega krila meščanskega gibanja, Zastava in Pančevac. Prvemu je določal politično smer Svetozar Miletić, čeprav je bil takrat v zaporu. Zastava je imela na videz nedosledno stališče do komune. Bila ji je nasprotna, kadar se ji je zdelo, da komuna ogroža njene lastne buržoazne ideale, zanjo pa, kadar je videla v njej silo, sposobno preprečiti zmago reakcije v Franciji. Pančevac, list blizu socialistom, je na svojih straneh izražal vse simpatije do komune. Avtorja ugotavljata, da sta imela Zastava in Pančevac skupaj z Markovićevim Radenikom najnaprednejše in najbolj zrelo stališče do pa­ riške komune v južnoslovanski javnosti. Krajši sestavek o nekaterih diplo­ matskih podatkih o revolucionarnih idejah v Beogradu leta 1871 in 1872 je pripravil Andrija Lainović. Avtor je v njem opozoril na poročilo italijan­ skega poslanika v Beogradu zunanjemu ministerstvu v Rim oktobra 1871, v katerem obvešča o revolucionarni propagandi v Beogradu in posebno o listu Radenik in njegovi odkriti obrambi komune, ter na dokument iz leta 1872, v katerem italijanski notranji minister prosi italijanskega poslanika za infor­ macije o revolucionarju Titu Zardanelliju, ki naj bi bil v Beogradu. Vasilij Melik je pripravil sestavek »Slovenci in pariška komuna«, kjer je vsestransko osvetlil odmeve v slovenskem političnem prostoru. Slovenski tisk, zlasti Slovenski narod, je posvečal veliko pozornost dogodkom v Fran­ ciji.' Skupno vsem poročilom je, da so prežeti z obsodbo komunardov, vendar Melik poudarja, da obsojajo tudi divjanje Thiersove vojske po padcu ko­ mune. Ob teh člankih so se pojavljali v listih tudi članki, v katerih so raz­ mišljali o upravičenosti, smislu in bodočnosti delavskega gibanja. Ko primerja stališča v slovenskem katoliškem konservativnem in nemškem liberalnem ta­ boru, ugotavlja avtor, da so si povsem nasprotna, eni krivijo za tako stanje stvari liberalizem, drugi klerikalizem, medtem ko se slovenski liberalci niso spuščali v te liberalno klerikalne obračune. Posebej moramo opozoriti na Melikovo analizo Zarnikove »socialno politične študije« Bivša pariška ko­ muna in socializem in nä njegovo ugotovitev, da to ni Zamikov tekst, kot so to dosedaj mislili, temveč le njegov prevod in priredba nekaterih poglavij iz knjige Alberta ßchäfflerja Kapitalizem in socializem. Na kratko se avtor dotakne tudi delovanja ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva v letu komune in odnosa slovenskega in nemškega meščanstva do njega. Jasna Fischer skuša v sestavku »France Zeleznikar in pariška komuna« še neko­ liko bolj osvetliti vprašanje morebitnega Zeleznikarjevega sodelovanja v pa­ riški vstaji. Iz Zeleznikarjevih izjav v preiskovalnem zaporu in pred sodiščem v celovškem procesu 1884. leta je razvidno, da je bil Zeleznikar takrat ver­ jetno v Lyonu. Vsekakor pa njegove rokopisne beležke kažejo, da se je za­ nimal in navduševal za pariško komuno. Stjepo Obad je v kratkem prispevku »Odmev pariške komune v stran­ karskem življenju Dalmacije« ugotovil, da so v ekonomsko in socialno za­ ostali Dalmaciji odmevali dogodki v Franciji v časnikih, ki so novice povze­ mali po francoskih in drugih evropskih listih ter pri obeh dalmatinskih stran­ kah, narodni in avtonomaški. Dimo Vujović pa je analiziral članke o pariški komuni, objavljene v tedniku Crnogorac, ki je vso pomlad 1871 zavzeto spremljal boj Parižanov. 292 Po poročilu Vere Mujbegović o teh referatih — organizator je določil posebne poročevalce za glavne skupine referatov, ki so bili prej razmnoženi, razdeljeni udeležencem in hotel tako prihraniti čas — naj bi se razvila raz­ prava, ki pa je zaradi slabe udeležbe sploh ni bilo. Avtorji so le še nekoliko bolj pojasnili nekatera vprašanja, ki so jih obdelali v referatih. Edini tehtni prispevek v razpravi je bil Melikov, ki je postavil vprašanje sinteze odmevov pariške komune v Jugoslaviji. Vsi prispevki s posvetovanja bodo objavljeni v reviji tribune Marx in sodobnost. . Jasna Fischer 293