Stran 487.
Poučni in zabavni del.
O Frideriku Baragi.
(Spominske črtice. Narekovala  na   »Drenikovem vrhu«   leta 1883.
Antonija Drenik, rojena Baraga).
»Oče škofov in moj oče   sta   bila  brata.   Jaz   sem
toraj    prava    sestričina    škofova.    Škofov   oče   je   imel
Trebanjsko grajščino, moj   oče  so   imel   grad  Beljnek v Moravčah.
Friderik Baraga je kot otrok izgubil očeta in prišel v Beljnek.
Ko je škofov oče nevarno zbolel, jahali so moj oče, moja mati in Žurbi — preko Ponoviče, Litije in Bogens-perga v Trebnje. Na smrtni postelji so rekli stric mojemu očetu: »Ljubi Ignacij, skrbi za Franceljna! bodi mu oče"!
Kot stric in varuh so potem prevzeli moj oče v gospodarsko oskrbo Trebanjsko grajščino, varovančke: Friceljna, Tončko in Malko preselili so se s Trebnjega v Moravče.
Skupaj smo živeli otrcčja leta in še potem: Fricelj, Tončka, Malka; jaz, brat Janez in sestri Marija, Cilka, Loti.
Dolgo časa bil je otročji, toda če je kaj zagrešil, kaznoval je sam sebe. Šel je v prosno sobo v tretje nadstropje klečat. Ako ga ni bilo pravočasno k mizi, rekli so mama: nLe v prosno sobo ga pojdite iskat. Najbrže tam kleči".
Krtine so mu bile vrtki. Zjutraj je takoj gledal skozi okno in nove krtine štel, potem pa prosil mamo semenov za toliko in toliko vrtkov. S semeni je potem šel od krtine do krtine. S pralico je kopice zravnaval, obsejal. in seme zabrskal.
Posebno priljubljena igrača mu je bila, zvezati po 5 ali še več »pručic" in jih prepeljavati. Ženske so bile nejevoljne, ker je vse perilo znosil, kolikor ga je dobil, ga je porabil za povezo. Še ko je s V. latinske šole prišel na počitnice, je rad s »prukami" vozaril.
Nekatere dni pa je na travniku »Brdavs", tam, kjer se iz petih krajev vodke zbirajo, delal mlinčke s kladvički.
Leta 1809. je bil Fricelj Baraga tretjič ali četrtič v Ljubljani. Moj oče so poslali z Reljneka hlapca z oslom, na katerem je Fricelj domu prijezdil. Šel je na Dol, sv. Heleno, čez Jeme, in potem zmirom čez hribe do Moravč. Bil je takrat 10 do 12 let star, 3 leta mlajši od mene.
Pred gradom je stala velika češplja. Pregovoril me je, da sem tudi jaz šla na njo. Ko sva bila že visoko — višje kot prvo nadstropje — reče Fricelj: »Zdaj zapojva »Gloria in ekscelsis". Pela sva na vsa grla toliko časa, da so prišli papa in strogo ukarali: »Takoj doli! Če ne pridem s korobačem". Fricelj je rekel: »Papa! saj ga že imate! Ne moreva doli, dokler bodete s korobačem pod drevesom".
Ko so jedenkrat pokrivali voljnak, vabil nas je Fricelj: »Pojdite, gremo med jest". Po lestvi smo lezli: Fricelj, Tončka, moj brat, sestra in jaz, Vzeli smo jedno »namažo" (škatlja, ki je bila na jednem panji). K nesreči je lestva padla na čebele, te so zrojile in nas strašno opikale. Vpili smo in prihiteli so posli, potem oče in mama. Hlapec je prinesel poln škaf kislega zelja in potem smo pred uljnakom na hrbtih ležali obloženi s kislim zeljem. Več dni nismo pregledali.
Drugikrat si je izmislil Fricelj »traktament". Določilo se je, da bo zgoraj pred kasto »miza". Za pojedino smo imeli: hruške, marelce, breskve, ringlo, vse posušeno in z janežem potreseno. Mošta in hruševke smo tudi dobili.
Fricelj je rekel: »Ve bosta kuhale in pripravljale, jaz bodem na mizo nosil". Imel je zato bel prtič pre-pasan. Za gospodarja je bil brat Janez. Sestre pa smo rekle: »Kadar bo vse na mizi, pridemo tudi me na traktament".
Fricelj pa je dejal: »Ko bom zažvižgal, pa pridita". Kmalu zaslišimo žvižg, in hitimo gori, toda — vse sta že snedla in spila! Sestra Marija se je od jeze jokala. Janez in Francelj sta se pa smijala . . .
Škof Baraga stanoval je v Ljubljani 8 let pri profesorju Dolinarju.
V VI. šoli se je Fricelj popolnoma spremenil. Nič več ni bil otročij, narobe, prav resen je postal. Tako pridno se je učil, da je bil prvi. Po osmi šoli je šel na Dunaj.
Dve leti je bil na visoki šoli, ko je postala sestra Amalija nevesta. Vabljen na poroko, odpisal je, da pride, če se mu obljubi, da bo dva dni in dve noči godba, da se bo zamogel pošteno naplesati. Prišel je in res strastno plesal. Po svatbi se je vrnil takoj zopet na Dunaj. Amalija se je z Beljneka možila.
Z Dunaja je Fric očetu pisal: »Le dobro oskrbujte Prebnjo. Kadar dovršim, prevzamem grajščino, vse vredim, potem pa se poročim s hčerko profesorja Dolinarja.
Oče  škofov je našel 5 topov, jih hranil, potem pa Dunajski vladi  izročil.   Zato  je  prišla   zanj   diploma pravico do plemstva, — a prepozno. Ko je Fricelj končal „jus", je postal na podlagi onega diploma plemenit.
Nakrat je pisal: da odpotuje z Dunaja, da bo v Krasni pustil svoje reči, po katere naj pride hlapec, on pa, da bo prišel peš domu.
Dekleta smo se ga silno veselile, in ugibale smo, kako bomo praznovale njegovo poroko. Sestra Marija ga je prva zagledala, ko je šel z Vartenberga čez travnik proti Beljneku. Vse smo skočile in mu hitele nasproti. Pri vrtu smo prišli skupaj. Vse nas je poljubil — zadnjo sestro Marijo in rekel je : »Ve ste moje sestre — to pa je zadnji moj poljub.
Nato so prišli papa. Fricelj jih je srčno objel, a takoj tudi prosil, naj gredo — če le morejo — takoj z njim v Ljubljano.
Nismo umeli, kaj vse to pomeni. Še isto noč ob 3. uri sta se odpeljala v Ljubljano. Drugi dan je izročil Trebnjo sestri Amaliji v last, sam pa vstopil v semenišče. Ko je dovršil semeniške študije, nas je povabil na primico.
Nova maša je bila napovedana ob 1/2b. uri zjutraj v šenklavški cerkvi.
Vso noč smo se vozili. Pri »Maliču" smo ostali. Papa, moje sestre Marija in Loti, škofove sestre Tončka in Amalija, in jaz.
Ob 1/25. uri je Baraga pristopil k altarju. Dva duhovna sta bila zraven in dva ministranta. Novomašnik je bral tiho sv. mašo, in mej mašo nas obhajal.
Barage potem nisem videla prej, da je prišel kot misijonar iz Amerike. Stanoval je pri sestri Amaliji v Martinčečivi hiši. Peljala sem k njemu otroke in on nas je vse blagoslovil. V druge prišel je kot škof. Stanoval je pri »Wildenmannua. Zopet sem vas peljala k strijcu iz Amerike. Ti, »Francelj" si bil še tako majhem, da si se vedno mene držal.
Ko sem stopila pred škofa in zagledala zlati križ in prstan, jela sem se tresti. Škof pa je rekel: »Ljuba moja, ne da mi poveš, uganem tvoje misli. Ti premišljuješ, kako čast bi mi izkazala, ko me vidiš kot škofa pred sabo? — Le misli, da si ti moja stara Tončka, prijateljica iz otročjih let, jaz pa tvoj stari Fricelj. — Igrala se pač ne bova več in krtine v Beljneku bodo imele mir.
Pogledal je vas otroke in rekel: Ljuba moja Tončka! 4 fantke in 1 punčko imaš, povej, katerega si odgojila za me — morda tega? in kazal je na Bertelna. Ta pa zbeži skozi vrata po stopnicah in domu . . .
Baraga je pisal iz Metlike, kedaj odide v Ameriko. Moj oče in Žurbi (mož stareje sestre Cilke in lastnik gradiča „LihtenegH) sta šla po slovo. Našla sta ga še. Spal je na golih deskah. Pod glavo je imel opeko in knjigo. Bil je v talarji — neodet. Zbudil se je in vstal. Papa so rekli: »Ljubi moj! vsaj zadnjo noč bi se bolje počil".
Baraga je pa odgovoril: »Ljubi papa, pred tremi dnevi sem razdal vse med siromake in bolnike. Zdaj nimam nič več, kakor potrebno za potovanje".
Meni je pisal mnogo let za god. Jaz pa njemu. V dopisih je povedal tudi, kako se mu je tu pa tam godilo.
Moj oče so Trebanjsko grajščino mnogo let oskrbovali, misleč, da bo trud in strošek prišel nam otrokom k dobrem. Toda prišlo je drugače.
Ko sem se možila, sem bila stara 23 let. Zdaj sem jih stara 86 let; »Dorea je pa star 53 let.
_________               Fr. Drenik.
Stran 488.