Leto XLII. - Štev. 24 (2101) Četrtek, 14. junija 1990 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE TASSA RiSCOSSA
GORIZIA
ITALY
SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Riva	Piazzutta,	18	-	34170	GORIZIA	-	GORICA
Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
Svobodne volitve oo Ifzhodo Cessiu stari
Zadnja večerja, ko je Jezus postavil zakrament sv. Evharistije. Praznik sv. R. Telesa bomo obhajali v nedeljo, 17. junija
Priznati zmoto in preuaro
V	slovenskem javnem življenju poleg besede demokracija odmeva beseda »sprava«. To se sliši iz vrst politikov kakor tudi od strani katoliške Cerkve. Govori se o »narodni spravi«, o pomiritvi, o pozabi na preteklost. Kot smo brali, so se v Ljubljani zbrali na delovni pogovor Milan Kučan in vsi člani predsedstva z nadškofom in metropolitom A. Šuštarjem. Z njim so izmenjali informacije in pobude v zvezi z narodno spravo.
USODNA ZMOTA
Slovenska politika mora trenutno reševati težave v gospodarstvu in breme hudih časov iz komaj preteklih in polpreteklih let. Gre za moralna bremena, ki so se nakopičila od leta 1941 do zadnjih demokratičnih volitev. Eni se bojijo revanši-zma, tj. maščevanja, kar bi pomenilo le novo nasilje, drugi pa se bojijo, da se preteklost ne bo objektivno preiskala, kar da je pogoj za narodno spravo.
Nam se zdi, da je predvsem potreben en pogoj: spoznanje in priznanje, da smo vsi Slovenci bili v bližnji preteklosti, od leta 1941 do leta 1990, obupno prevarani. Pravim vsi, tako na desni ;ot na levi. France Bučar je v nastopnem 'govoru v novoizvoljeni skupščini imenoval to prevaro »usodna zmota«. Ta usodna zmota se tiče vseh nas, tistih na levi kot tistih na desni. Poglejmo.
USODNA ZMOTA PREMAGANIH
Tisti na desni, tj. antikomunisti so bili v zmoti in prevarani, ker so zaupali v zahodne demokracije in se zanesli na njih besede. Niso do časa uvideli, da je tem demokracijam šlo samo za njih interese in nikakor ne za interese jugoslovanskih narodov. To se je začelo s pučem generala Simoviča v Beogradu marca 1931. Ta vojaški brezglavi udar pomeni začetek tragedije jugoslovanskih narodov. Povzročili sta ga ameriška in angleška diplomacija, ki sta po vsej sili hoteli zaplesti Jugoslavijo v konflikt s Hitlerjem in Mussolinijem. To je bila prva prevara.
Tej prevari oz. zmoti je sledila druga: resnično sodelovanje z okupatorjem pri ustaših v NDH, ter bolj ali manj prikrito pri Slovencih z vaškimi stražami in kasneje v domobranstvu. Pri Srbih politika generala Milana Nediča in njegove vlade za časa nemške okupacije Beograda. Slovensko politično vodstvo je po razpadu Jugoslavije spregledalo nasvet prof. Ehrlicha, naj se za časa, ko bo Slovenija pod tujo zasedbo In razkosana, podtalno uveljavi vrhovna slovenska oblast, kot si jo je bil 10. aprila 1941 javno privzel Narodni svet Slovenije. (C. Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 207). To bi bilo verjetno rešilo Slovence pred komunistično revolucijo. Torej nova zmota.
Zadnja prevara in zmota je bilo zadržanje domobranskega vodstva na Koro-
škem maja 1945. Iz vseh pričevanj je razvidno, da vodstvo ni bilo kos razmeram. Naivno je zaupalo Angležem in bilo prevarano. Tudi ko so prišle v Vetrinj zanesljive vesti o vračanju ljudi Titovi vojski, ni vodstvo nič ukrenilo. Končna prevara Angležev in končna zmota domobranskega vodstva.
USODNA ZMOTA ZMAGOVALCEV
Klavrno se je pa zmotila levica. Tisoči in tisoči so šli v boj v prepričanju, da se borijo za svobodo, za demokracijo zoper okupatorja. Trdno so bili v to uverjenl med revolucijo in dosti časa po njej. France Bučar je to zmoto oz. prevaro takole orisal: »Gre za popravek tiste usodne zmote, ki nas je huje prizadela kot mnoge katastrofalne nesreče v naši narodni zgodovini. Jarem, ki smo si ga sami nadeli v tej državljanski vojni, je hujši v svojih posledicah, kot vse, kar smo doživeli doslej. To je jarem domnevne posesti absolutne resnice« (tj. jarem partijske diktature).
Gre za priznanje, ki ga je dal mož, nekoč sam partizan. Partizani so se torej navidez borili za svobodo zoper okupatorja v resnici so se borili za novo diktaturo. To je bila največja prevara, največja zmota na strani levice.
Zmot in prevar je bilo torej do sedaj brez konca. Ali bi priznanje teh zmot in prevar ne bila primerna osnova za narodno spravo? Recimo si: Vsi smo bili v zmoti in prevarani. Zato si sezimo v roke in začnimo res složno skrbeti za boljšo prihodnost našega naroda.
Pa še nekaj. Kot kristjani začnimo vključevati v svoje molitve VSE ŽRTVE zadnje vojne in revolucije, tako ene kot druge. Saj so takrat vsi bili kristjani, vsi so bili naši, vsi so padli v veri, da se borijo za dobro stvar.
K. H.
Katoličani na Kosovu
Na Kosovu živi tudi močna katoliška skupnost. Vodi jo škof. Prela. Imajo več župnij, od katerih je najmočnejša Dja-kovica. Šteje nad 9 tisoč vernikov domačinov Albancev. Upravljajo jo frančiškani iz Bosne. Župnija je mlada; skoro polovica vernikov je izpod 18 let in le šest odstotkov ima nad 65 let. Verouk obiskuje do 2.000 otrok. Huda pa je brezposelnost: skoro 1.200 ljudi je 'brez dela in tisti, ki so zaposleni, dobivajo minimum jugoslovanske plače.
Pred zadnjo vojno je Cerkev na Kosovu in v Makedoniji vodil škof Franc Gnidovec, ki je pravzaprav moral šele odkrivati do tedaj prestrašene katoliške vernike.
PRAGA IN SOFIJA NA PREIZKUŠNJI
Konec prejšnjega tedna so bile prve svobodne volitve na češkoslovaškem in v Bolgariji, v dveh nekdaj morda najbolj stalinistično usmerjenih državah vzhodnega 'bloka. Td dve republiki tako sledita Madžarski in Romuniji, da ne govorimo posebej o 'Sloveniji in Hrvatski. Seveda v vseh teh državah tudi razmere in politična ravnovesja po zrušenju komunističnih režimov niso enaka. Ponekod imamo že starejšo in zrelo novo politično predstavništvo, drugje pa je vse še bolj frag-mentirano. Pa poglejmo nekoliko naprej po izidih v Pragi oz. v Sofiji.
V	ČEŠKI IN SLOVAŠKI
Volitve na Češkem in Slovaškem so potrdile predvidevanja političnih opazovalcev in javnosti. Veliko zmago (nad 50%) je odnesla skupina Državljanski Forum, ki ga sedaj predstavlja predsednik republike Vaclav Havel. S tem je bila gotovo potrjena politika nove oblasti in s tem tudi tistih sil, ki so se najbolj vneto bojevale za reforme v državi. Precej za temi pa so krščanski demokratje in komunisti, ki so v bistvu odnesli vsak po kakih 12 % glasov. Na Slovaškem se je posebej afirmirala krščanska demokratska stranka, pa tudi nacionalna stranka. Vsekakor so s tem dani pogoji za sestavo nove vlade, v katero je zmagovita lista povabila predvsem demokristjane.
PRESENEČENJE V BOLGARIJI
Dokaj različna pa je slika z bolgarskih volitev. V Sofiji je skoraj proti vsem napovedim zmagala socialistična (bivša komunistična) stranka. Odnesla je dobrih 48 % glasov. Sledi ji demokratska zveza s 36%, nato pa kmečka stranka in drugi. Vsekakor je ta zmaga dedičev nekdanjega Živkovičevega režima presenetila vse opazovalce. Sicer se vsi v glavnem strinjajo,
V	Sloveniji poteka politično življenje dokaj umirjeno. Polemike med politiiki so takšne, kot jih imamo v zahodnem demokratičnem svetu. Peterletu npr. nekateri zamerijo, da se je udeležil komemoracije za domobrance v 'Vetrinju. Toda kot predsednik vlade in s tem kot zastopnik vseh demokratično čutečih Slovencev je storil samo svojo dolžnost. Gotovo je s tem prispeval k pomiritvi med Slovenci in k spravi, saj je s tem pokazal, da so mu pri srcu tudi tisti rojaki, ki so jih v času monolitskega režima zasipali s psovkami, in da čuti s sorodniki žrtev stalinističnega nasilja.
Slovenska vlada ta čas dela inventuro, tj. skuša se čim bolj seznaniti z realnim stanjem na vseh področjih. To stanje je posebno hudo v gospodarstvu. Prej cvetoča Slovenija ki je vsem pomagala, oz. ki so ji povsod jemali, se je zdaj znašla na robu gospodarskega bankrota.
Nekaj največjih podjetij je v stečaju. Prednjači Elan. Zlom tega velikana primerjajo z onim pri Agrokomercu v Bosni. Vendar se zdi, -da je polomu v Bosni bila kriva predvsem politika, pri Elanu pa se še ne ve, kdo je kriv. Niti se ne ve, koliko je dolga in koliko ima Elan imovine v inozemstvu. Državljani se vprašujejo, kako je moglo priti do česa podobnega v Sloveniji, kjer so pošteno gospodarili, kot se je navadno trdilo.
Ob gospodarskih stiskah, v katerih se je znašla Slovenija, je vlada sklenila, da odpove svoje prispevke v sklad za nerazvite, istočasno zahteva zmanjšanje prispevkov za vojsko. Hoče tudi zmanjšati izdatke za šolstvo in kulturo. Vprašanje pa je, ali ni takšen odnos do šolstva in kulture škodljiv narodni skupnosti in tudi gospodarstvu samemu na daljši rok.
Vladni predsednik Lojze Peterle se je z
da so volitve potekle precej korektno in demokratično. Vidi pa se, da v Bolgariji ni še prave in globlje opozicije {kot je to primer najprej Poljske, nato Češke in drugih). Stranka relativne večine je torej sedanja vladna stranka predsednika republike Mladenova in premiera Lukianova.
Volitve v vzhodni Evropi vsekakor prinašajo določena presenečenja. Na eni strani radikalne spremembe in zavrnitev nekdanjih totalitarnih ideologij, na drugi pa včasih težko razumljive »nagrade« dosedanjim režimom. Gotovo bo razvoj šel svojo pot naprej in ponesel ideale svobode in demokracije povsod, tudi tja, kjer jih danes še ni (kot je primer Albanije, zadnjega čuvarja stalinizma in komunizma v Evropi).
Caritas tudi v Sloveniji
Po vsem krščanskem svetu poznajo katoliško dobrodelno ustanovo Caritas. Ta ustanova je do sedaj delovala na Hrvaškem, v 'Sloveniji pa je bila doslej prepovedana. V maju so jo uradno ustanovili.
Caritas ima namen pomagati vsem potrebnim, zlasti še priskočiti na pomoč ob velikih naravnih nesrečah (potresi, povodnji, lakota). V Sloveniji je do sedaj za dobrodelnost skrbela zlasti revija Ognjišče, ki ima že dolgo let rubriko »Predal dobrote«.
■
Trije pastorji v vladi Vzhodne Nemčije
V	novi koalicijski vladi Vzhodne Nemčije so prevzeli tri ministrstva evangeličanski teologi. Berlinski župnik in mladinski dušni pastir Rainer Bppelmann je prevzel ministrstvo za obrambo in razorožitev; zunanji minister je evangeličanski duhovnik Markuš Meckel; župnik v Leipzigu Wilhem Ebelin je prevzel ministrstvo za pomoč deželam v razvoju.
nekaterim ministri podal v Beograd in se tam srečal z Markovičem. Bil je prvi predsednik kake republiške vlade, izvoljen v demokratični skupščini, ki je šel na razgovore s predsednikom zvezne vlade. Komentator v Delu piše: »Srečanje dveh ministrskih predsednikov, Anteja Markoviča in Lojzeta Peterleta, pomeni v tem trenutku srečanje dveh različnih svetov. Markovič simbolizira svet Mihaila Gorbačova, Peterle pa svet Borisa Jelcina (presednika vlade republike Rusije). Oba svetova še vedno živita v tesni medsebojni odvisnosti, vendar je očitno, da se protislovja med njima poglabljajo in da bosta morala preurediti odnose.«
To se pravi, da bo treba v Jugoslaviji preurediti odnose med centralno vlado v Beogradu in republiškimi vladami, pa tudi odnose med republikami samimi, z drugimi besedami bo potrebno se porazgo-voriti o federaciji ali konfederaciji.
Na Hrvaškem se vedno bolj odločno oglašajo Srbi. Ti imajo v severni Dalmaciji, zlasti okoli Knina, večino in so Hrvati v manjšini. Zato zahtevajo Srbi svojo avtonomijo in povezanost s Srbijo. V Dalmaciji so tudi vedno bolj pogosti manjši in večji incidenta med Srbi in Hrvati. Vanje so zapleteni tudi verniki, pravoslavni in katoličani.
V	Srbiji sta se združili komunistična partija in socialistična zveza v eno stranko, ki bo ohranila svojo boljševiško vsebino. Tam pripravljajo tudi novo republiško ustavo, kii bo še bolj centralistična kot sedanja; Kosovu bo odvzela še tisto malo avtonomije, ki jo ima. Zavoljo tega se Albanci še bolj povezujejo med seboj, celo partijci, saj je partija izgubila dve tretjini članov. Srbi pa vsako alternativo razglašajo kot terorizem, za sovražnika in razbijača Jugoslavije. Ali ne velja tukaj prislovica: »Ti rečem, da mi ne porečeš«?
Predsednik italijanske republike France-sco Cossiga je postal zadnje čase drug človek. Iz morda zelo previdnega in včasih sivega, zgolj uradnega državnega poglavarja se je sedaj prelevil v agresivnega, polemičnega, vseskozi prisotnega in temperamentnega predsednika in sobesed,-nika. To je sam priznal tudi v odgovoru na izzive raznih časnikarjev. Večkrat je ostro napadel razne predstavnike sodstva (sam je po svoji predsedniški funkciji tudi predsednik Vsedržavnega sodnega sveta), politike in zavrnil vrsto napadov na Rvirinal in tudi njega osebno. Državni poglavar se namreč zaveda, da je njegova vloga ne le mesto nekakega notarja republike, ampak aktivnega Čuvarja italijanske ustave in celotnega družbeno političnega življenja v državi.
To je sedaj ponovil na uradnem obisku v republiki San Marino, kjer je med drugim potrdil, da mora v italijanski politiki priti do neke stabilnosti in trdnosti, posebej sedaj, ko bo Italija prevzela za en semester predsedstvo Evropske skupnosti in s tem aktivno povezovala procese političnega zedinjenja Evrope. Zanimivo je pripisati, da Cossiga marsikdaj izrabi prav obiske izven države za taka ali drugačna razmišljanja o notranjepolitičnih vprašanjih. Bliža se tudi {čez slabi dve leti) zaključek predsedniškega mandata. Sam je odločno zavrnil razna namigovanja v zvezi s svojo morebitno ponovno kandidaturo za Kvirinal. Sicer pa je objektivno res, da je že eno samo sedem-letje kair dovolj (če že ne preveč) za predsednikovanje v državi.
Zastopstvo Slovenske skupnosti v rimskem senatu
Zastopstvo Slovenske skupnosti je imelo v četrtek, 7. junija več pomembnih srečanj v Rimu. Deželni tajnik Ivo Jevnikar in deželni svetovalec Bojan Brezigar sta se v senatu srečala z valdostanskim senatorjem Dujanyjem in s senatorjem Južnotirolske ljudske stranke Rizom. Oba sta svojčas podpisala zakonski predlog SSk za globalno zaščito. Zastopnika slovenske stranke sta jim predstavila predloge popravkov k vladnemu osnutku zaščitnega zakona. Senator Dujany bo v kratkem obiskal naše kraje, kjer bo imel sestanek s predstavniki deželnega tajništva in pravne komisije SSk za globljo preučitev tega vprašanja.
Po zadnjih informacijah sestavljajo »ožji odbor«, ki naj za senatno komisijo za ustavna vprašanja preuči zakonska besedila o Slovencih, poročevalec Guzzetti (DC), Vetere (PCI), Guizzi {PSI), Boato {Federalisti), Gualtieri (PRI), Pasquino (Neodv. levuca), Pontone (MSI), Riz (SVP) in Pagani (PSDI).
V	razgovoru je bil tudi poudarjen pomen predloga, ki ga je predstavil na konferenci o človekovih pravicah v Koben-havnu italijanski zunanji minister De Mi-chelis v imenu Italije, Jugoslavije, Avstrije, Češkoslovaške in Madžarske. Več točk je namreč znatno bolj ugodnih za manjšine od določil, ki jih za Slovence predvideva Maocanicov osnutek.
Brezigar in Jevnikar sta imela tudi priložnost za razgovor z bivšim južnotirol-skim senatorjem Mitterdorferjem, ki sta mu čestitala za ponovno izvolitev za predsednika Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti na nedavnem kongresu v Miinchnu. Z njim sta ob primeru Južne Tirolske in Avstrije razpravljala o modelih za institucionalne, politične in drugačne odnose med matico in manjšino.
Dalai Lama pri papežu
Verski poglavar Tibetancev Dalai Lama je v Evropi obiskal razne politične osebnosti. Ob zaključku tega potolvanja je bil v avdienci tudi pri sv. očetu.
Dalai Lama živi v Indiji, odkar so kitajske komunistične oblasti zasedle Tibet. Iz Indije vodi tihi in nenasilni odpor zoper kitajske komunistične okupatorje.
Drobne iz Jugoslavije
P
Slovenija
^o/a del«^
Na materinskem dnevu v Stuttgartu, 13. maja letos, smo prvikrat slišali nagrajeno melodijo pesmi Slovenski nagelj. Natečaj zanjo smo razpisali spomladi 1989 in kar
20	slovenskih prijateljev glasbe iz vsega sveta je do konca leta poslalo svoje predloge v Slovenski dom v Stuttgartu.
Ocenjevalci <5 po šteVilu) so bili mnenja, da zasluži prvo nagrado melodija 20-letnega Franca Arha, slovenskega de-signerja v našem mestu. S svojo kompozicijo je nastopil na omenjenem materinskem slavju in pri tem prejel zanjo razpisan honorar v višini 1.000 nemških mark. Prav ganljivo je bilo, ko je od približno sto navzočih mater povabil na oder svojo mamo Ivanko, da ji izroči v posvetilo originalne note skoje prve kompozicije.
Kako je prišlo do pesmi Slovenski nagelj? V zadnji polovici osemdesetih let si ob prebujenju Slovenije povsod našel značke in nalepke z napisom Slovenija moja dežela. Postale so simbol samozavesti, ki se je prebujala predvsem med rojaki v domovini. Smisel teh simbolov je hitro pronical tudi med zdomce in izseljence in o njih se je povsod dobrohotno govorilo.
Bilo je jeseni 1987, ko sem se s starejšim emigrantskim upokojencem sprehajal po gozdu Wemovega pobočja v Stuttgartu. Govorila sva med drugim tudi o omenjenih simbolih slovenskega prebujenja. Oba sva pogrešala tovrstno iniciativo s strani desettisočev izseljencev. Sklep je bil narejen in kar hitro je romalo pismo na naslov slovenskega arhitekta v Argentini Jureta Vombergarja. Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati in kar kmalu je bil predlog za izseljensko značko tudi na mizi v Stuttgartu.
Predlog sva sprejela in v odgovoru sem naročil 300 kosov značk, izdelanih v Argentini. Hitro so pošle in moral sem jih na drugem mestu naročiti še 2.000. Toliko jih sedaj kroži v zdomstvu, izseljenstvu in v domovini, kjer so jih ljudje sprejemali s posebnim zanimanjem.
Značka predstavlja tri rdeče nageljne na belem polju. Pod njimi je napis Slovenija moja dežela v modri barvi. Tako so vidne slovenske narodne barve: bela, modra, rdeča. Rdeči nageljni predstavljajo slovensko kri po širnem svetu, ki hoče ostati zvesta zgodovinskim, kulturnim in verskim izročilom svoje domovine pod Triglavom, kjer so njene korenine.
Ko sem se poglabljal v podobo te značke, ki naj bi simbolično povezovala Slovence po svetu, mi je prišla nova misel: k znački ustvariti ustrezno besedilo.
V	nedeljo, 16. aprila 1989 sem se vračal od maše v Aalenu. Ker je kazalec na uri že prestopil dvanajsto in se je začel oglašati želodec, sem vožnjo prekinil iti zavil h Korlu v naselju Mogglingen. Lačnih gostov je bilo v lokalu že precej in sem moral čakati. Pri tem mi je pogled uhajal na značko s tremi rdečimi nageljni, ki sem jo imel pripeto na suknjiču. Pa sem potegnil iz žepa tempo-robčke in začel iskati besede, primerne k znački. In nastala je pesem Nagelj slovenski:
Nagelj slovenski po svetu cveti, lepše cvetlice na tujem pač ni.
Vihar domovine ga v svet je spihljal, a on koreninam zvest je ostal.
Za dom cveti, za dom dehti, po soncu stremi, mu svobodo želi. Združil daljave in ceste sveta, kjer se pretaka kri naš'ga srca.
Orkan pod Triglavom pomiril se bo, spet vrne se nagelj v svojo zemljo.
Za dom cveti,...
Cvet mu uvene, vihar še divja, zemlja mu priča bo živ'ga srca.
Pomlad ga priklicala spat bo nazaj, cvetoče dehtenje, živ spet bo maj.
Za dom cveti,...
Ko sem se poglabljal v podobo te značke, ki naj bi simbolično povezovala Slovence po svetu, mi je prišla nova misel: k znački ustvariti ustrezno besedilo.
Ko je bila oblika pesmi doglajena, sem mislil na razpis natečaja za njeno uglasbitev. Zakaj se glede tega ne bi obrnil na slovenske glasbenike po svetu? Kdor bo vsebino pesmi dojel, ta bo morda znal svoje občutke izraziti tudi v melodiji. Da bo vabilo izzvenelo bolj resno, je treba
Nagelj slovenski v pesmi in besedi
obljubiti tudi honorar. Avstralske Misli, goriški Katoliški glas, argentinska Svobodna Slovenija in Tabor so razpis natečaja dobrohotno naznanili.
Ni bilo treba dolgo čakati, ko se je oglasil prvi zainteresiranec za nagrado in sicer iz Nemčije. Predložil je kompozicijo v ritmu valčka in kompozicijo v ritmu polke. Kot drugi po vrsti se je oglasil ljubitelj glasbe iz domovine. Lepa poljudna melodija za petje v duetu in refren v zboru in to ob spremljavi harmonike.
'12. julija je prispela prva kompozicija iz Argentine. »Ker sem tudi jaz del Slovencev, ki žive po svetu, me je privleklo besedilo in tako sem se odločil, da pesem uglasbim,« sem bral v spremnem pismu. Lepa melodija! Ob spremljavi kitare jo je sam občuteno zapel na kaseto. Že sem si mislil: »Ta bo.«
Potem sem podvomil, ker kompozicija ni odgovarjala namenu razpisanega natečaja, da naj bi bila melodija bolj ljudskega značaja in lahko pevna. Iz Argentine je sledilo še drugih 11 predlogov. Vsaka melodija zase lepa, ob primerjanju pa bo odločitev težka.
Potem pride pismo iz Gorice, ki vsebuje note in izvedbo na kaseti. Ob spremljavi klavirja ugledam slovensko dekle v narodni noši, ki v vsej nežnosti ljubkuje rdeči nagelj. »Vsekakor, besedilo je zelo pomenljivo in tudi glasba je temu primerna. Hvala za zaupanje, ki ste mi ga izkazali,« je pripisal odpošiljatelj.
Naslednji tekmovalec se je oglasil iz Prekmurja. Notam je priložena kaseta otroškega zbora s kitaro v ozadju. »Lepše tudi ptički ne pojejo,« sem si mislil. Škoda, da so zapeli samo prvo kitico. Že sem mislil, da bo ta melodija nesla vse druge, saj je izraz cvetočega življenja in podana v pomladanskem vzdušju.
Oglasi se tudi Avstralija. V imenu komponista piše p, Bazilij Valentin iz Melbourna: »Med nami je komponist, ki živi
v Queenslandu in mi je kar hitro poslal, kar je naredil. Očitno ga je besedilo dvignilo, saj je navdušen Slovenec. Upam, da to ni edini, ki se je udeležil natečaja.« No, do tedaj je število sodelavcev preskočilo že ducat in se nisem več bal, da bi bil ta predlog edini. Škoda da ni poslal izvedbe na kaseti, ker so note pričale, da izražajo vsebino pesmi doživeto in ognjevito.
ZMAGOVALEC
Vmes se oglasi rojak iz Stuttgarta, moj nekdanji učenec na sobotni šoli, ki živi v našem mestu. Prinesel je note in kaseto. Predloga je umetniško izdelana in priča, da je mladi izvrsten designer. »Dolgo sem delal in pilil,« je dejal malce negotov, če bo uspel.
Proti koncu razpisanega natečajnega roka pride pošta iz Toronta v Kanadi. Kuverta je velika dn težka. »Napisal sem pesem za mešani zbor, klavir in bariton solo,« mi je povedal v pripisanih vrsticah. Štejem strani in ugotovim, da jih izpolni partitura kar 12. Ko prisluhnem izvedbi na kaseti, kaj lahko razumem, da je prišel s svojo uglasbitvijo v zadnjem hipu. »Vsekakor je najboljše delo. Je pa dokaj zahtevno in utegne služiti le dobrim zborom kot koncertna točka,« je zapisal eden od ocenjevalcev, ki živi v Argentini. Predlog pa je premalo upošteval naravo natečaja, zato ni prišel v poštev za prvo nagrado, o čemer so bili istega mnenja vsi ocenjevalci. Dobil pa je priznanje kot najboljša skladba za zborovsko petje.
Ob prvi obletnici akcije Nageljna slovenskega se vprašujem, kaj sem pravzaprav s tem dosegel. Bo verjetno edina slovenska pesem, ki pozna 20 melodij, komponirana na štirih kontinentih. Nisem pričakoval, da bo toliko odziva.
Nagrajena melodija 'se mi zdi lepa in razposlal jo bom vsem udeležencem natečaja zaigrano in zapeto na kaseti. Naj jim bo v drag spomin tudi na čas, ko je bila vsebina pesmi tako aktualna in smo za našo domovino pričakovali maja, ko bo slovenski nagelj v vsej svobodi zopet cvetel in dehtel.
Razpis tega natečaja, ki je bil gotovo nekaj nenavadnega, hoče biti vsem slovenskim glasbenikom po svetu v spodbudo, naj ne zanemarjajo svojega kompozicijskega talenta in veselja do petja, saj segajo njihove korenine v deželo grlic in slavčkov.
V	maju 1990
Ciril Turk, Stuttgart
Zmagovalcu natečaja mlademu Francu Arhu čestitajo organizatorji
Binkošti in telovski praznik
Nekaj posebnega je zagotovo tako imenovano binkoštno štehvanje v Zilji. Gre za nenavadno športno in ritualno merjenje spretnosti in moči, na katerem morajo jahači na konjih ujeti poseben štehvovski venec na t.i.. štehvan, ki je neke vrste kij. Ta navada je zelo stara, zgodnjesrednjeveška in rodovnega izvora.
Binkošti so tudi v modernem času ostale posebno svečan in velik praznik duhovnega »dviganja k Bogu«. Vedno mlada sila Svetega Duha kliče tudi v znamenju lepih pomladanskih simbolov vstalega življenja k duhovni osveščenosti, k spokoju miru in ljubezni, k človeški vzajemnosti in nadnaravni duhovni enotnosti. Pisani trakovi in cvetje, slavnostno okrašeno govedo, ki stopa na poletno pašo na gorskih planšarijah, so razpoznavni znaki toplega in zavzetega ždvljenja, ki je v binkoštnem duhovnem ognju vstalo iz omrtvičenosti zimsko hladnega in iz neosveščenosti duhovno negibnega življenja.
Tudi v mnogih narodnih pesmiih poje ljudstvo o Bogu sredi lepe in polne bin-koštne narave. Pesmi sporočajo o rožah, pticah in zelenem drevju, ki raste in cveti v »čast in hvalo Svetemu Duhu«. Binkoštno zvonjenje, streljanje s puško lin
binkoštna kres so prispodobe imenitnega in versko bistvenega spomladanskega praznika, ki pripovedujejo, kako se omrtvičeno, negibljivo in motno nenadoma, s pomočjo Svetega Duha, prebudi v toplo in duhovno jasno izoblikovano življenje.
Veliki pomladanski verski prazniki za-žare v predpoletnem sijaju ob telovskem prazniku in njegovih procesijah sredi že razcvetele in bujno ozelenele narave. Tudi na Slovenskem potresajo pot, po kateri stopa procesija, belo oblečena dekleta. Napak pa bi bilo misliti, da je ta praznik ■le zunanja folklora in njegovo cvetje le spomin na nekdanje poganske praznike cvetja s starodavnimi pomladanskimi obrednimi obhodi. Ti prazniki in njihovi vsej še delno ohranjeni običaji žive in rastejo namreč v srcih ljudi in so še vedno ljudska pričevanja globoko doživete religioznosti.
Lev Detela
DUHOVNA MISEL ZA NEDELJO
SV. REŠNJEGA TELESA IN SV. REŠNJE KRVI
»Kruh pa, ki ga bom dal jaz,
je moje meso za	življenje sveta« (Jn. 6, 51).
Bog se od vedno	razodeva	človeku. Ker nas ima rad	in nam želi vrniti podobo
pred prvim grehom. V Adamu se je razodel kot stvarnik; v Abrahamu kot vsebina, smisel in cilj naše vere; v Mojzesu kot glas, ki nas varno vodi na poti skozi življenje; v prerokih kot hrepenenje po odrešenju... in končno, kot vrhunec vsakršnega pričakovanja postane Bog v Jezusu Emanuel, »kar pomeni: Z nami je Gospod« (Iz 7, 4).
Bog je v Jezusu postal eden izmed nas, naš brat. Med nami je bival, hodil, jedel, učil, z nami je sočustvoval in sprejel bridkost trpljenja, ki je posledica greha. Takrat smo bili vsi po Sv. Duhu sprejeti v božjo družino, postali smo namreč božji otroci.
Da bi Jezus ostal z nami za vse čase, je poslal Duha Tolažnika in Resnice. Pred svojim trpljenjem	in	daritvijo	na	križu je pri poslovilni	večerji spremenil kruh v
svoje telo in vino	v	svojo kri	—	vzpostavil je zakrament presvete Evharistije. Dal
nam je sam sebe, da bi mi postali božji.
V kruhu in vinu se Jezus daje vsem, ki sprejemajo njegovo -besedo in sledijo njegovemu zgledu. Kristjani moramo postati skupnost ljudi, ki se imajo radi med seboj, občestvo Sv. Duha — Cerkev: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega« (Jn 13, 35).
Vsi, ki še ne poznajo Jezusa, naj bi ga srečali v nas in po nas, ker zmoremo »drug drugemu bremena nositi« (prim. Gal. 6, 2); ki znamo drug drugemu priskočiti na pomoč; ki skrbimo drug za drugega in smo drug drugemu resnični prijatelji.
Mati Terezija iz Kalkute je rekla: »Svetost ni razkošje za nekatere, ampak dolžnost vseh.« Naša naloga je, da z božjo pomočjo postanemo sveti...
MILAN NEMAC
Koncert, ki ga je izvedel v nedeljo, 3. junija cerkveni žbor v Rojanu, je pomenil mejnik v delovanju zbora in praznik za slovensko občestvo v tamkajšnjem tržaškem mestnem okraju. Pevski zbor je namreč slavil 40-letnico delovanja. Koliko nedelj in praznikov se je zvrstilo v tem času! Koliko petja za povzdig pobožnih čustev zbranih vernikov, v uteho žalostnim in trpečim, v počastitev slovenske pete besede. Koliko pevk in pevcev je pelo v tem razdobju! Petero njih sodeluje v zboru od samega začetka: sopranistki Gabrijela Zavadlav in Kristina Bembi, al-tistki Adrijana Sel j in Marija Ferluga Udovič ter Humbert Mamolo, ki je kmalu postal pevovodja in organist.
Dušni pastir za slovenske vernike v Rojanu Stanko Zorko je v uvodnem govoru povedal, da je slovensko zborovsko petje pri nedeljski maši uvedel tedanji rojan-ski kaplan in sedanji župnik v Ricmanjih in pri Domju Angel Kosmač; da so v tem štiridesetletju vodili zbor in orglali Benedikt Trampuž iz Komna, Mojca Klako-čer, ki se je kmalu odselila v Avstralijo, Bianka Frandolič in sedaj že mnogo let Humbert Mamolo; da je več let spremljala na orglah cerkveno petje Marija Zupančič. Zdaj pogosto orgla Štefan Bembi in včasih njegov brat Danijel. Zadnje mesece nastopa enkrat na mesec pri nedeljski maši mladinska skupina, ki jo vodi Giorgina Pisani.
Toda vsega priznanja je vredno tudi
dejstvo, da zbor že 25 let poje ob 9. uri pri maši za tržaški slovenski radio, kar zahteva nenehne priprave in vedno prisotnost pri nedeljski službi božji.
Ta pomembni jubilej so Rojančani proslavili na izviren način, ki je v skladu z značajem zborovega delovanja, s tem, da so na koncertu podali nekaj skladb, ki so napisane za razne dobe cerkvenega leta do praznika svete Cecilije, zavetnice pevske umetnosti.
Razporejene pesmi so 'bile zbrane pod naslovom »S pesmijo skozi cerkveno leto«. Če upoštevamo sklepno skupno pesem, ponarodelo Hladnikovo Marija, skoz življenje, je koncertni program obsegal
21	pesmi, ki jih je zbor izvajal na koru pod vodstvom svojega dirigenta Mamola in ob spremljavi organista Štefana Bem-bija. Posamezne skladbe je iz prezbiterija napovedovala Tanja Prinčič Mamolo.
Pohvala gre zboru, posebno zahvala pevcem oz. pevkam, ki že tako dolgo sodelujejo pri petju, dirigentu Mamolu in duhovnemu vodji Zorku.
Zboru gre tudi dolžna zahvala za dragoceno delo, ki ga opravlja za rojansko in vso našo narodno skupnost na Tržaškem in po vsej Primorski. V imenu Zveze cerkvenih pevskih zborov, v okviru katere deluje zbor, in v svojem izrekam iskrene čestitke in želje, da bi zbor vztrajal pri tako pomembnem duhoVnem in kulturnem poslanstvu.
Zorko Harej
Sveto pismo za otroke
Plača predsednika SZ
Prvič v zgodovini je sovjetski parlament sklenil, da podeli državnemu poglavarju Mihailu Gorbačovu mesečno plačo, ki je v naši valuti 4.400.000 lir.
ZBIRKA PETIH KNJIG
Koprska verska založba Ognjišče, ki je sicer bolj znana po izdajanju verskega mesečnika z enakim naslovom, se trudi, da bi bralcem ponudila knjige po dostopni (pravzaprav nizki ceni) in s čim-ipoljudnejšo vsebino.
Posebno pozornost je posvetila izdajanju različnih izdaj Svetega pisma. Njena prevedena izdaja Kratkega Svetega pisma s slikami je dosegla naklado več deset tisoč izvodov. Osvojila je mnoge otroke. Nekaterim povojnim generacijam otrbk je tako na privlačen in zanimiv način predstavila knjigo vseh knjig. Ko je več izdaj te knjige pošlo, je Ognjišče pripravilo izdajo Biblije v 365-ih zgodbah. Tudi ta knjiga je namenjena v prvi vrsti otrokom. Poleg teh prirejenih iz-danj Svetega pisma je izdala kar kopico knjig o Bibliji. Najobsežnejša in bogato ilustrirana je knjiga 'Svetopisemski vodnik. Svetemu pismu je posvetila celo zbirko sedmih knjig z naslovom Sveto pismo in njegova zgodovina. Naj omenim samo še nekaj naslovov knjig, ki se ukvarjajo s sveto knjigo kristjanov: Kristjan in Sveto pismo, Svetopisemski atlas, Pavel... Prav tako je Ognjišče izdalo nov prevod svetopisemske Jobove knjige. Predšolskim otrokom je namenila dva snopiča knjižic s skupnim naslovom Svetopisemske zgodbe za najmlajše. Ni čudno, da se Človek zdrzne ob reklami, ki jo ponuja založba Obzorja iz Maribora, kjer napoveduje »prvič v Sloveniji« barvno Sveto pismo za otroke.
Najnovejša zbirka Ognjišča z naslovom Sveto pismo za otroke obsega pet knjig. Tri knjige iz te Zbirke govorijo o stari zavezi in še niso izšle. Založba jih napo-
veduje za prihodnje leto. Letos pa sta izšli dve knjigi iz nove zaveze.
Prva nosi naslov Prvi Božič. V zgodbah, ki so prirejene za otroke, obdeluje Jezusovo življenje od rojstva preko otroštva do začetka javnega delovanja. Ker je že Jezus večino svojega nauka podal v zgodbah, je prireditelj z lahkoto prelil Jezusov nauk v otrokom privlačne pripovedi.
Druga knjiga o novi zavezi ima naslov Jezusovo kraljestvo. Povzema nekatere Jezusove zgodbe in govori o zadnjih dnevih njegovega življenja, pa tudi o njegovi smrti in vstajenju. Knjiga se zaključuje z opisom življenja apostola Pavla.
Da bo danes otrok, ki je pod strašnim vplivom televizije, segel po knjigi, mora ta vsebovati veliko privlačnih slik. In prav to je odlika teh knjig. Sporočilnost knjig je predvsem v sliki. Besedila je čisto malo. Kolikor ga je, je napisano v te-kdčem, preprostem in otrokom razumljivem jeziku.
Večina izdaj koprskega Ognjišča so prevodi in priredbe tujih znanih knjižnih izdaj. Res je, da to omogoča založbi grafično bogato opremljeno knjigo po ugodni ceni, vendar upamo, da se bo založba v prihodnje še bolj posvetila izdajanju del, ki so sad domačih ustvarjalcev.
Božo Rustja
Rekord Švice, smrti zaradi mamil
Bogata in srečna Švica ima v Evropi žalosten primat umrlih zaradi mamil. Lansko leto je umrlo zaradi uživanja mamiil 248 oseb. Glede na število prebivalcev je to sorazmerno največje število v Evropi.
Z GORIŠKEGA
Due Tržačanki na lfitouljah
Obvestilo v Katoliškem glasu naju je zvabilo na binkoštno nedeljo na božjepot-no Vitovlje; čisto v ozadju pa še skrita želja, da si pretegneva ostarele ude. Vračali ipa sva se nadvse okrepčani od marijanske duhovnosti ljudstva Vipavske doline.
Res, že toliko zelenih improviziranih kapelic vzdolž pobočja, okrašenih s slavoloki, tisoči nageljnov, izbranega cvetja, venčkov in zastavic, je govorilo o zraščenosti župljandv v eno samo ljubezen do Marije.
Po komunistični katastrofi, ko se je zdelo, da duhovno življenje usiha brez cilja in smisla, je zopet ta binkoštni čudež, ki vse na novo ustvarja. Kot pravi prerok Amos: »Tisti dan spet dvignem razpadlo Davidovo kočo, popravim razpoke, dvignem podrtine, Obnovim jo kakor je bila v nekdanjih časih...«
Kamnita hribovska pot do svetišča (605 m) res ni bila kaka »promenada«. Šele proti Vrhu, ko smo ugledali ob poti traktor, smo razumeli dialektiko mišic vipavskih mož in fantov, ki so se zazrle v to gorsko strmino in jo naredile bolj dostopno za procesijo s kipom.
Ob udeležbi tako velike množice v procesiji, ki je spremljala nove kipe, ter pri obredu kronanja Marijinega kipa, je Mati božja morda vnovič zapela svoj »Mag-nificat«. Možje in žene, mladi in stari so dali duška svojim občutkom še z navdušenim ploskanjem.
Mariza Perat je o vitovski cerkvici pod Čavnom v tem listu lani opisala to božjo pot in zgodovinske podatke, zato jih ne kaže tu obnavljati. Želimo le čestitati in se zahvaliti vnetim Vipavcem, da se niso ustrašili napora, ko je šlo za Marijino čast, in so s prostovoljnim delom in žrtvami obnovili dragoceni verski spomenik davne preteklosti. Domačini pa naj bodo ponosni na svojega umetnika Stanka Hrovatina, ki se mu je posrečilo oživiti dvojnike izvirnih kipov. Dostojno bodo odslej krasili cerkev na Vitovljah in jo osrediščili z verskimi motivi sv. Trojice in vnebo-vzete Kraljice.
Salezijanski duhovnik Vinko Cingerle je vodil bogoslužje,	Marko	Vuk	iz Mirna je
strokovno orisal	kopije	treh	gotskih	ki-
pov. Skupno s pevskimi zbori so vsak po svoje prispevali k občuteni slovesnosti binkoštnega praznika.
Očitna je prizadevnost domačega župnika Vida (Premrla, da je znal ogreti svoje župljane za obnovitvena dela. Pesem v osmih kiticah pok. msgr. Mirka Brumata o »Vitovski Mariji« in kar o njej poje Peter Butkovič-Domen, so delavni Vipavci prelili v napore	svojih	rok,	kar jih	še
bolj povezuje v	ljubezni do	Marije.	Pe-
sem vitovskih zvonov pa jim bo vsakikrat .zagotovilo, da čuva nad njimi Nekdo, ki se v ljubezni ne da prekositi.
Za iztrošene energije duha in telesa je zunaj na stojnicah bil na voljo dišeči štrukelj in kolač, kot tudi pijača. Zadovoljstvo obeh Tržačank in brez dvoma tudi drugih za binkoštno slavje na Vitovljah naj beleži tudi ta kratek zapis.
F.	V.
★
Čestitke
V	petek, 15. junija obhajata zlato poroko
EMA in ALBIN PRIMOŽIČ
iz Štramarja. Ob prisotnosti svoje številne družine si bosta v nedeljo, 17. junija v cerkvi sv. Benedikta v Žavljah obnovila obljubo trajne zvestobe.
Ob tej priložnosti jima kličejo hčerki Luisa in Eda ter sin Dario z družinami: Hvala oče, hvala mama!
Minister Capuder v Trstu
V	ponedeljek, 11. junija je med obiskom v Trstu na željo SSk novi slovenski minister za kulturo prof. dr. Andrej Capuder sprejel delegacijo slovenske stranke.
Deželni tajnik Ivo Jevnikar in predsednik Marjan Terpin ter deželni svetovalec Bojan Brezigar so v čestitkah novemu ministru izrazili željo, da bi v času svojega mandata še bolj utrdil skupni slovenski narodni prostor. Gre za vsestransko upoštevanje, podpiranje in naravno prepletanje vsega slovenskega snovanja, ne glede na državno mejo in morebitne idejne ali politične razlike, a tudi za odpravljanje stvarnih ovir, kakršna je npr. še vedno veljavna zvezna prepoved svobodnega kroženja slovenske tiskane besede preko meje.
Delegacija SSk je ministra Capudra seznanila tudi s položajem nekaterih slovenskih kulturnih ustanov. (Poudarila je,
da morajo biti ustanoVe, ki po svojem izvoru in namembnosti pripadajo vsej narodni skupnosti, tudi dejansko pluralistično zasnovane in da mora zanje čutiti odgovornost vsa manjšina, kot tudi matični narod.
Govor je bil še o tisku, o dejavnostih Delovne skupnosti Alpe-Jadran in pričakovanjih v zvezi z zakonom za zaščito Slovencev v Italiji.
Minister Capuder je predstavnikom SSk zagotovil, da želi pri sVojem delu v največji možni meri upoštevati potrebe in predloge Slovencev zunaj Republike Slovenije.
Dr. Adrej Capuder je ob svojem obisku v Trstu obiskal razne kulturne ustanove npr. Slovensko stalno gledališče in se zanimal za njegovo delovanje. Priporočil jim je, naj dajo na spored več klasičnih del.
Bazovica
Prvo sv. obhajilo. Zadnjo nedeljo maja je naša župnija spremljala 14 otrok iz vseh naših vasi k oltarju za prvo obhajilo. Cerkev je bila izredno lepo okrašena, najlepši okras pa so bili prvoobha-janci s svojo nedolžnostjo in ljubeznijo do Jezusa. Udeležba pri maši je bila dobra. Sodelovala sta otroški zbor Slomšek in cerkveni zbor. Lepo bi bilo, če bi se vsi ti udeleženca srečavali vsako nedeljo pri božji mizi in vredno prejemali božji kruh.
Na birmo se že nekaj mesecev pripravlja deset otrok. Zakrament Sv. Duha bodo prejeli prihodnje leto ob koncu šolskega pouka. Priprava mora trajati, kot so predpisali naši škofje, dve leti. Ni pa dovolj samo kateheza, še bolj je potreben zgled družine, ki mlademu članu kaže pravo pot v življenje, žal pa mnogi starši gledajo na birmo samo kot na določen korak, ki ga je .treba opraviiti in se ga veseliti, ne pa kot vzgojno sredstvo za krščansko življenje. Vzgoja je potrebna vse življenje, zlasti v mladosti.
Srečanje bolnikov in ostarelih. Duhov-ska zveza prireja že več let to srečanje v Bazovici, ker je cerkev prostorna in brez stopnic. Ker želijo bolniki in ostareli veselega srečanja v prijetni družabnosti, ima Bazovica možnost, da nudi Slomškov dom za srečanje.
Približno 100 ljudi se je udeležilo srečanja najprej pri maši, ki jo je daroval župnik iz Sežane Ivan Maslo. V pridigi je podčrtal pomen trpljenja, križev in težav, ki obiščejo skoraj vsakega človeka. Jezus nas je odrešil s trpljenjem, tako tudi mi s trpljenjem sodelujemo pri odrešenju človeštva.
Udeleženci so si ogledali velika barvna okna, ki so bila postavljena v cerkvi pred kratkim: sv. .Cirila in Metoda, zavetnika Padrič in sv. Roka, zavetnika Gropade. Župnik je podal kratko zgodovino Bazovice in zlasti cerkve.
Po maši so se zbrali v Slomškovem domu, kjer jim je g. Tone Bedenčič prikazal z diapozitivi lepoto našega Krasa od štivana do Miljskih hribov v raznih letnih časih. Sledila je še dobra zakuska, ki so jo pripravile osebe, ki imajo rade bolnike in ostarele.
V	imenu vseh udeležencev lepa hvala vsem, ki so se potrudili za uspeh tega srečanja.
Opčine - Zaključek šmarnic
Kaj vse so nam še do pred nekaj leti pomenile šmarnice! Ravno tako smo jih občutili kot predbožične zornice, ki so se jih udeleževali — poleg starejših vernikov — tudi številni šolarji in potem celo uro hrupno in prezebli čakali, da so se odprla šolska vrata. Šmarnice so bile vse nekaj drugega: ko si v toplem mraku šel proti cerkvi, si imel občutek, da vse diši po šmarnicah, še lipa pred cerkvijo in bezeg Ob klancih.
Zornice so šle že skoro v pozabo, v tem vrtoglavem ritmu življenja pa nas
večerni zvonovi komaj še spomnijo, da vabijo k šmarnicam, vsaj za veliko večino je tako. Zato mnogo domačinov in vernikov iz okoliških vasi .s hvaležnostjo spremlja že večletno tradicijo, da nam zadnji dan maja cerkveni zbor sv. Jerneja z Opčin v domači cerkvi organizira koncert pretežno Marijinih .pesmi. Letos sta poleg omenjenega zbora nastopila še dekliški zbor Vesela pomlad, prav tako z Opčin, ter moški zbor Fantje izpod Grmade.
Vsa majniška ter verska in narodna čustva je v nas s svojo pesniško besedo obudila Ljubka Šorli Bratuž, ko nam je med koncertom prikazala lepoto in zgodovinsko pomembnost za slovenski narod tako značilnih Marijinih božjih poti. Ljudstvo ob Jadranskem morju in pod visokimi Julijskimi Alpami se je namreč v stiskah in nevarnostih — posebej med obema vojnama — vselej z velikim zaupanjem v srcu zatekalo po tolažbo in pomoč k Materi božji nad Strunjanom, na Peče pri Boljuncu, na Repentabor, v Log pri Vipavi, na Brezje, na Sv. goro, pa še na Staro goro pri Čedadu, na Sv. Višar-je... Krasne izvirne diapozitive teh Marijinih slovenskih božjih poti je pripravil domačin Zvonko Vidau.
Dekliški zbor Vesela pomlad, ki pod vodstvom g. Franca Pohajača veliko potuje po Evropi in Ameriki in prinaša občuteno slovensko pesem med naše izseljence, je tudi nam vlil pomladni žarek v dušo.
Moškega zbora Fantje izpod Grmade ni treba posebej predstavljati, saj je v našem zamejstvu že prava institucija in bo prihodnje .leto praznoval 25-letnico svojega obstoja. Zbor, v katerem smo z veseljem opazili precej mladih fantov, je ob Anto-ničevi orgelski spremljavi in pod vodstvom Iva Kralja zapel štiri pesmi.
Večerni koncert je zaključil domači cerkveni zbor Sv. Jernej, ki je pod vodstvom Janka Bana in ob spremljavi mladega organista Ivana Miliča, zapel pet pesmi. Za mnoge prisotne je bila morda nekaj novega pesem Marija svetega Barbana, ki je pri nas sicer že povsem ponarodela, a je v Vrabčevi priredbi zadobila nove razsežnosti in novo duhovno poglobitev.
Vsi trije zbori so razveselili vernike, ki so napolnili cerkev. Večer, ki ga je povezoval Livij Valenčič, pa so skupno sklenili z že obvezno pesmijo takih priložnosti, »Marija, skoz življenje«. - D. A.
14. junija je poteklo 48 let, odkar je naš župnik
MSGR. MARIJAN ŽIVIC
pel novo mašo v cerkvi sv. Ivana v Trstu. Ob tej priložnosti mu iskreno čestitamo in voščimo, da bi mu Bog podelil še mnogo let zdravja, da bi mogel biti še naprej naš vodnik na poti resnice v veri, upanju in ljubezni.
Hvaležni verniki
Zbornik »Venetovanje«
Izšla je monografska številka revije »Arheo«, glasila Slovenskega arheološkega društva (št. 10/1990), posvečena t.i. venetski teoriji, oz. teoriji o Venetskem izvoru Slovencev. Od tod rahlo ironičen podnaslov Venetovanje. Predstavitev zbornika je bila v Trstu, in sicer v prostorih Društva slovenskih izobražencev.
Med sodelavci izibomika so nekatera med najbolj zvenečimi imeni sodobnega slovenskega i(pa tudi neslovenskega) zgodovinopisja (Grafenauer, Peršič, Marušič), arheologije (Pleterski, Svoljšak, Slapšak), jezikoslovja (Pellegrini, MatEčetov, Prosdo-cimi, Šivic-Dularjeva, Bezlaj, Merku) in splošne kulture (Rebula in drugi).
Zaključek vseh navedenih avtorjev je samo eden: venetska teorija ne vzdrži pred resno znanstveno kritiko; Slovenci smo sedanje etnično ozemlje resnično začeli naseljevati od druge polovice šestega stoletja dalje. Zasnova zbornika je večplastna: poleg znanstvenih razprav so po-ljudno-znanstveni spisi, krajše polemike, epigrami; tudi ironičnih zapisov ne manjka. Kljub ugovorom, ki jih je slišati s strani zagovornikov venetske teorije, češ da opisani zbornik »mlati prazno slamo« in »dokazuje zbeganost« njegovih sestav-ljalcev, je za vsakogar, ki se je količkaj ukvarjal s filologijo in etimologijo, branje venetskih napisov v slovenskem ključu hudo za lase privlečena zadeva. S tem seveda ni rečeno, da je treba vnaprej utišati vsako drugačno mnenje. A bilo bi res čudno, da bi se v tako pomembnem vprašanju, kot je naša naselitev na sedanjem etničnem ozemlju, vsa slovenska znanost kolektivno tako usodno motila in v tej zmoti vztrajala. - T.S.
O Venetovanju v Gorici
Vprašanje, ali so Veneti predrimsko prebivalstvo naših krajev, predniki Slovencev, je bilo predmet kulturnemu večeru v Katoliškem domu v četrtek, 7. junija. O (tem so spregovorili dr. Milko Matičetov, prof. Bogo Grafenauer ter dr. Alenka Šivic-Dular.
Vsak s svojega stališča, zgodovinskega, arheološkega, jezikovnega so prikazali ne-vzdržnost zagovornikov teorije o Venetih, naših prednikih. Gre za znanstvene teze, ki imajo svoje vnete zagovornike; eni so za, drugi so proti. Želimo pa, da bi ne začenjali nove črkarske pravde. Naj pač še naprej raziskujejo in iščejo argumentov za svoje trditve, saj rešitev zavisi od argumentov in ne od trditev ali domnev.
Pri vhodu v dvorano je bil naprodaj zbornik Arheo, glasilo Slovenskega arheološkega društva, ki so v njem zbrani članki in razprave tistih, ki se s tezo veneto-logov ne strinjajo. - (r+r)
Nova cerkev v Ajdovcu pri Žužemberku
V	nedeljo, 10. junija je ljubljanski nadškof A. Šuštar posvetil novo cerkev in blagoslovil novo župnišče v Ajdovcu pri Žužemberku. Prejšnja cerkev je bila namreč porušena med vojno. Nova cerkev je posvečena presveti Trojici. V Ajdovcu se je rodil svetniški škof Janez Gnidovec.
  INK,(.111,11,m ..........................................................1...........................................................          ,„„|,„„„|„„.................  ||„|,	  min......................................................................................................    miiii..............................................................................................................
Papežev obisk
Važen in močan moment za mlado, komaj stoletno skupnost katoličanov — Cerkev v Maliju -— je bil papežev obisk 28. in 29. januarja, letos. Vsi so ga nestrpno pričakovali. Iz naše vasi Sanzane naj bi odpotovali trije avtobusi. Ljudje so se zelo počasi prijavljali za to romanje v glavno mesto Bamako na papežev obisk. Večina je govorila, da nima denarja. Cena je znašala le 9.500 frankov sefa (malijski oz. zahodnoafriški denar), kar je v našem denarju 45 tisoč lir. Kdo pri nas ne zmore take vsote? Še mladinci jo imajo. Tu pa zasluži delavec po vip redno samo 15 ttisoč lir mesečno. Ljudje tudi niso še dobili denarja od prodaje bombaža. Počasi pa so se avtobusi le začeli polniti. Tudi same smo finančno podprle nekaj potrebnih ljudi, da so se lahko priglasili za potovanje. V začetku se sama nisem marala udeležiti romanja, saj sem se srečala s papežem že dostikrat v Rimu in drugod. Nato pa sem si rekla: sveti oče v tej deželi, ki šteje le 1 odstotek katoličanov na 9 milijonov prebivalcev, to je nekaj drugega. Tako -sva se priglasili bolničarka Anka in jaz. Prišel je dan odhoda. Iz najbližjega mesta Sikassa bi morali odpotovati že 27. januarja zjutraj. Organizatorji niso točno vedeli, kdaj, mogotie
med 6. in 9. uro, ko bodo pač vsi pri-javljenci v avtobusih. Tako smo odpotovali okrog devetih. Nihče se ni vznemirjal, vsi so potrpežljivo in mimo čakali. Z Anito so naju posedli spredaj — belci imajo pač »svoje mesto« in važnost...
Ko sva stopili v vozili, sva se nekoliko ogledali: pri nas bi tak avtobus nikoli ne mogel iz garaže, kaj še da bi prevozil 560 kun v Bamako in enako nazaj! Glavni deli, motor, krmilo, zavore, luči, to je vse delovalo, druge reči, ki so bile potrgane, pokvarjene, odstranjene — pa itak niso bile bistvene. Ali bomo vzdržali vož-n|jo do konca in nazaj s takim avtobusom, svo se nemo spraševali z Anito, ko sva opazovali luknje ob krmilu, potrgane žice. Ko se je vožnja začela, so se vsi razveselili. Na vsakem vozilu je bil velik transparent z napisom »Škofija Sikasso pozdravlja svetega očeita«. Med potjo so peli verske pesmi v svojem jeziku. Za kosilo smo se ustavili v obcestni »gostilnici«. Tam si za malo denarja dobil skodelo riža s pikantno omako in solato. Z Anito sva si raje kupili štruco kruha. Naselju, kjer smo imeli postanek, se pravi Buguni. Tam skozi pelje kratka pot v Bamako. Cesto ureja že več let italijansko podjetje. Prej je bila sicer asfaltirana, a polna lukenj in zelo ozka. K sreči je na njej malo prometa, tako lahko povečini voziš po sredi. Pri gradnji te važne poti so graditelji na-
leteli na različne težave, zato so se dela zavlekla. Računati morajo npr. z veliko vročino od februarja do maja-junija, ko je na sonou v opoldanskih urah 50-55 ali več stopinj C; nato je še problem deževne dobe, da lahko več dni zaporedoma pošteno lije, odnaša zemljo in poplavi določene predele. Zato je nova pot zgrajena višje od ostalega okolja. Zaradi teega je podjetje gradilo veliko cementnih mostov. Med potjo smo opazovali ogromne stroge ob gradbiščih in na vseh je kraljevala Fiat-Iveco. Delavci ob njih so bili skraja vsi domačini. Nikjer belcev, ki nam tu pravijo kar tu&bu. In potem pravijo, da cesto gradi italijansko podjetje... Seveda, belci sedijo v foteljih pred aparati za
ohlajevanje zraka in samo odrejajo navodila in ukazujejo, ne pečejo se pa na soncu (razen na italijanskih plažah...). V Bamako smo srečno prispeli popoldne okrog petih. Jaz sem sedela ob motorju, ki je bil vso pot izredno vroč. Spraševala sem se, ali ne bo kaj zagorelo...
NA CIUU
V	Bamako se pride po dolgem, a ozkem mostu, na katerem se kot po tekočem traku vozijo vsa mogoča razila, počasi drugo za drugim. Zjutraj, opoldne in zvečer postane to prav nemogoče, zlasti opoldne, ko sonce najbolj pripeka, če se v sredini ustavi kako pokvarjeno vozilo — avto, kamion, baše ali avtobus —, tedaj se ustavljena kolona vleče na kilometre, ker ima most samo dve smeri ter dva pločnika za pešce, kolesa in motorna kolesa. Teh pa kar mrgoli povsod. Pod mostom se vije modri široki Niger, ki se že niža zaradi sušne dobe. Ob bregovih so vrtovi z zelenjavo, pa tudi žene, ki perejo perilo in ga razprostirajo po travi na sonce. Kmalu po prihodu v iglavno mesto smo zavili na levo in prispeli do liceja Notre Dame. »Izkrcali« smo se iz vozil, se razgledovali okoli. Veliko je ibilo pozdravljanj iz različnimi znanci. Na vseh avtobusih, tudi iz ostalih krajev, nd bilo nikjer belcev ali belk, z Anito sva bili edini. Saj bi se lahko tudi medve pripeljali z
avtom kot misijonarji in redovnice, bilo bi hitreje in bolj udobno, a želeli sva deliti romanje s preprostimi ljudmi, se jim čimbolj približati. Nisva se kesali in tudi najini sopotniki so bili veseli, da smo skupaj — enaki.
NOČNO SPANJE
Odgovorni so nam začeli dajati ležišča; kar po razredih bi spali. Nikjer ni bilo postelj, saj so ljudje povečini vajeni spati na tleh, na slamnati preprogi in teh je bilo dovolj za vse, saj so bile natrpane druga ob drugi. Celo rekli so, naj mladina spi v dvoje na enem ležišču. Z Anito sva si prinesli slamnato preprogo. Slučajno sva stopili v laboratorij v prvem nadstropju in se tam nastanili, saj je bil prazen (oz. brez gostov). Gostje ali gospodarji so se pojavili samo... ponoči — miši — in stikali po škatlah in koših. Že takoj so nas začeli tudi obletavati komarji, a za čez noč sva si prinesli posebno mrežico, da bi spali pod njo. Žene so na dvorišču medtem pripravljale večerjo dn jo prinesle v velikih skledah: riž z omako in mesom. Seveda je bilo treba jesti z rokami, žilic ni bilo. Za domačine to ni problem, saj jedo vedno tako; naredijo kroglico iz riža in si jo spretno dajo v usta. Po obedu je bdla na sporedu molitev — bedenje, petje, plesi, kot priprava na srečanje s sv. očetom.. (Dalje)
Obisk iz Nove Gorice
Prejšnji teden je obiskal goriško občinsko upravo novi predsednik občinske skupščine (župan) iz Nove Gorice Sergej Pelhan. Z njim je bil tudi njegov predhodnik Albert Bevčič. Na sedežu goriške občinske uprave so gosta sprejeli župan Antonio Scarano, podžupan Del Ben ter odborniki Agati, Bratuž, Culot in Drufuca.
Oba župana sta imela pozdravna nagovora in potrdila že tradicionalne oblike prijateljstva in sodelovanja med Gorico in Novo Gorico. Pelhan je posebej podčrtal nekatere bistvene točke, ki jih smatra za nujne v poglobitvi medsebojnega sodelovanja. Med temi je posebej omenil idejo o Veliki Gorici, ki bi obe mesti še bolj povezala tudi praktično in kar se da dejavno (razne skupne storitve, kulturno sodelovanje, skupno mesto v Evropi, zlasti pa še izbrisanje težkih sledov preteklosti). Odkrito je govoril o problemu deportirancev, o možnem skupnem obeležju vsem žrtvam nasilja ob italijansko-jugo-slovanski meji, itd. Poudaril je tudi pomembno vlogo slovenske manjšine in sploh problem manjšin v novi družbi in sedanjem političnem trenutku.
Goriški župan Scarano je v odgovoru dejal,- da z veliko simpatijo sprejema velik del omenjenih predlogov, da pa se bo seveda o njih moral izreči novi občinski svet.
Obisk iz Nove Gorice je vsekakor potrdil zelo dobre in že ustaljene odnose med obema mestoma.
Zlate maše
Lani ob tem času smo pisali o novi maši, letos moremo poročati le o zlatih mašah.
G. Franc Felc bo Imel zlato mašo v Zgoniku, kjer je župnijski upravitelj, v nedeljo 17. junija ob 16. uri.
G.	Kazimir Humar bo obhajal zlato mašo v goriški stolnici v nedeljo 24. junija ob 17. uri. V stolnici je bil za vikarja in v stolnici še vedno skrbi za slovensko službo božjo.
Štandrež
V	nedeljo, 10. t. m. smo v naši župniji doživeli zares prijeten dan, saj je prvo sv. obhajilo za vse verne ljudi vesel dogodek, zlasti za družine prvoobhajancev. Sedem naših otrok iz tretjega razreda je prvikrat pristopilo k sv. obhajilu in prejelo Jezusa v svoje srce.
Celo vreme jim je bilo naklonjeno, tako da je ob 10. uri ponehal dež in so mogli v sprevodu slovesno stopiti iz župnijske dvorane v domačo cerkev, ki je bila lepo okrašena in razsvetljena. Mladinski cerkveni zbor jih je pozdravil s pesmijo in nato, pod vodstvom Elvire Chiabai, z ubranim petjem spremljal vso slovesnost. Starši, sorodniki in številni verniki so napolnili božji hram in zbrano sledili svetim obredom. Pni vsem bogoslužju pa so imeli glavno vlogo prvoobhajanci sami.
Za uvod sta dva od njih pozdravila Jezusa in navzoče. Sledila je ponovitev krstnih obljub in, kot simbol te ponovne zaveze z Bogom, so poklonili sveče. Mašno berilo je glasno prebral deček, nakar so s primerno pesmijo izrazili vero, upanje in ljubezen. Tudi za skupne prošnje so se vsi zvrstili pred mikrofonom in nato položili na oltar še svoje darove. Sv. obhajila so se z njimi udeležili skoro vsi starši in drugi verniki.
čeprav so vsi zelo živahni, so se v cerkvi kar dobro izkazali. Ob sklepu se jim je v dvorani ponudila še dobra malica.
Zvečer so se spet vsi zbrali v cerkvi, da zaključijo svoj najlepši dan z molitvijo in blagoslovom.
Placuta praznuje sv. Vida in Modesta
Župnijska skupnost cerkve sv. Vida in Modesta na Placuti je hotela tudi letos primemo počastiti praznik svojih zavetnikov. Že v petek, 8. t. m. se je lepo Število vernikov udeležilo predavanja o preteklosti Placute, ki ga je sestavil raziskovalec goriške zgodovine Luciano Span-gher, in odprtja dveh razstav, ki sta ju pripravila dva domačina. Prva je bila posvečena nekdanji podobi obravnavanega področja, druga pa prikazuje zanimive izdelke spretnega ustvarjalca.
Na sam praznik, v petek 15. t. m., bo zvečer še slovesna maša in nato v prostorih bližnjega župnišča na ogled fotografska razstava, s katero se bo spet predstavil javnosti prof. Slavko Bratina.
Glavni oltar v cerkvi sv. Vida in Modesta v Gorici, kjer je vsako nedeljo ob 10. uri maša za slovenske vernike
Huligani na šoli
Te dni pišejo o huliganih pri nogometnih tekmah, a so se, na žalost, pojavili tudi na slovenski šoli. V začetku tega tedna je skupina neznancev vdrla v prostore slovenskih višjih srednjih šol v Gorici (učiteljišče, gimnazija-licej ter Zavod I. Cankar) v stavbi bivšega Malega semenišča v ul. Alviano ter tam vse ptovrgla, odnesla sejne zapisnike, redovalnice, ocene in tudi marsikaj poškodovala. Pustili so vnemar denar in tudi prostore v pritličju, kjer je sedež univerzitetne fakultete za diplomatske vede. Iz tega je razvidno, da ni šlo za krajo, temveč za sabotiranje dokončnih šolskih ocen. Saj so tiste dni bile zaključne šolske konference.
Podoben dogodek je letos že bil, ko so na istih šolah neznanci pomazali stene hodnikov in predavalnic z grdimi napisi na račun tedanjega kateheta p. Marka Rupnika.
Kaj je z našo mladino na teh šolah?
Spominska maša za žrtve med zadnjo vojno
10. junija je minilo petdeset let od dneva, ko je Mussolini z njemu lastno retoriko ob 17. url sporočil italijanski In svetovni javnosti, da je fašistična Italija napovedala vojno Franciji in Angliji. S tem se je tudi za Italijane začela druga svetovna vojna, tudi za nas primorske Slovence.
Naše fante so poklicali k vojakom in jih poslali na fronto v Francijo, v Abe-sinijo, v Rusijo. Vsepovsod so se bojevali in umirali.
Potem je nastala tako imenovana Osvobodilna fronta (OF) in fantje so odšli v partizane ter tam padali.
Tretji pa OF, ki jo je vodila partija, niso zaupali in so se ji uprli. Pa je tudi nje doletela (po končani vojni) najbolj tragična smrt.
Vsi so bili naši bratje, vsi so padli v dobri veri in za vse te naše fante se bo v nedeljo, 17. junija ob 11.30 pri Sv. Ivanu darovala maša zadušnica.
Naj bo tudi spravna sv. maša.
ZDRUŽENJE CERKV. PEVSKIH ZBOROV GORICA
prireja predstavitev
MLADINSKIH PESMI prof. Stanka Jericija
O pesmarici bo govoril dr. Edo Škulj iz Ljubljane.
Katoliški dom, torek, 19. junija ob 18. uri
Mirenski grad
Obisk iz Ulma. Različne so poti, ki slovenske rojake po svetu povezujejo z domovino. Zgovorno obliko vezi pa je izbral Jože Bucik, primorski zdomski duhovnik v Nemčiji, ki je v svoje rojstne kraje že drugič popeljal kar avtobusno skupino iz prostrane zdomske župnije, za katero skrbi. V letošnji skupini so bili pretežno Slovenci iz Ulma, družina čus pa je po-
»So že dozorele češnje na vašem vrtu?« se je pozanimal znanec po telefonu. »Seveda,« sem nadaljeval. »Sicer smo eno drevo posekali, drugo, ki je imelo lepe sadeže, so obrali šolarji, ostalo pa je nedotaknjeno tretje drevo. Veste zakaj? Naši šolniki so vedno učili šolarčke po tisti narodni: "Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši...”, pozabili pa so jim povedati, da so tudi bele češnje. To drevo ima bele sadeže in ko gredo mimo, komentirajo: "Kdaj bodo pa te češnje dozorele? Kako čudna češnja... Te pa bodo zrele o Božiču...” Včasih pride prav tudi neznanje...«
Naslednji dan, proti večeru sva z znancem zobala te čudovite sadeže, vesela, da naju vsaj enkrat pusti na miru ves svet in da lahko obujava spomine na preteklost, pa tudi na venetovanje... »Je ostalo še kaj zame?« se je nepričakovano oglasilo izpod drevesa. Začudeno pogledava, kaj se spodaj dogaja lin zapaziva rumen avto, iz katerega izstopa znana gospodična. Složno se dogovorimo, da nadaljujemo zobanje pod drevesom, saj je bila naša košarica še precej zvrhana... Tako se je razvil pogovor. Gospodična začne: »Ste videli tisti plakat na naši cerkvi?« Najprej pomislim na lovce, ker jim grozim, da bom polovil vse fazane, ki zahajajo v našo solato, potem pa vprašam: »Kaj piše na njem?« »Skupno oznanjajmo evangelij!« Gre za romanje obeh dekanij Gorice na Sv. goro. Na njem piše: »Sodelujeta zbora SantTgnazio iz Gorice in mešana zbor iz Logatca (Ljubljana)« Čudno, da nismo doma zmožni povezati dveh zborov. Enega slovenskega in enega italijanskega. Saj kar cvetijo tu ob meji, ne pa da gremo na posodo v ljubljansko nadškofijo... Prijateljske vezi so nekaj lepega in tudi koristnega, potolažim svoje sogovornike, vendar me takoj podučijo: »Prihodnje leto predlagamo, da poiščemo en zbor v Rimu in enega v Beogradu. Dirigent pa bi lahko bil Slovenec z Dunaja. Tako bi imeli ob taki domači priložnosti na Sv. gori združeno Evropo.« Upam, da organizatorji ne bodo prezrli te lepe zamisli.
Znanec prebere vse naše časopise,- pa nas seznanja: »Brali smo, da so 24. maja mariborski bogoslovci obiskali Oglej, kar je pohvale vredno, in bili gostje župnije Terzo d’Aquileia v Furlaniji, kjer so dobili tudi kosilo. Zanimivo je, da organizatorji niso slovenskih bogoslovcev vključili v kakšno našo slovensko župnijo, kjer bi naši slovenski zamejski verniki videli, da so ti fantje prevzaprav podobni naši mladini in da niso neka nebeška bitja, ki pač prihajajo s tretjega planeta... »Zgleda, da so nekateri res skregani z zemljepisom,« je zaključila sogovornica.
»Zanimiva je tudi ta novica,« zopet začenja znanec. »Na Sv. Višarjah, tako piše Primorski dnevnik, pripravljajo Višarski dom. Stal bo samo četrt milijarde lir. Pater, ki je tam, nam je potožil, da marsikdo misli, da je to nepremišljeno. Mar bi popravili veliko župnišče. Tako bi imeli duhovniki, ki tja zahajajo za potrebe romarjev, dostojno stanovanje, obenem pa
novila potovanje izpred leta dni.
Ulmski rojaki so pripotovali po trbiški smeri in se potem vračali po Soški dolini ter čez Vršič. Tako je že pot sama postregla z obiljem lepot božjega stvarstva. Ustavili so se na znamenitih božjih poteh, Sv. Višarjah, Stari gori, Sv. gori in gostoljubje za prenočišče so dobili na božjepotnem Mirenskem Gradu. Tu so večerne ure prvega dne preživeli ob pripovedi dn razgovoru z g. Ambrožem Kodeljo dz Doberdoba, naslednji dan pa z domačim superiorjem g. Stankom Lipovškom. Obiskali so Kapelo, Novo Gorico, Gorico, Čedad, Goriška Brda... Popotna torba tridnevnega potovanja je bila na povratku polna lepih vtisov in doživetij.
Tudi sicer je bilo na Mirenskem Gradu v maju nadvse pestro, saj so si obiski kar podajali roke. Gostom iz župnije sv. Roka v Gorici je sledilo Prijateljstvo bolnikov, nakar sta se zvrstili dve srečanji Goriškega pastoralnega področja, najprej za ministrante, nato pa še za bolnike, invalide in starejše. Usmiljenkam z Grada se dvakrat letno pridružijo še sosestre dz redovnih hiš širom države k rednim duhovnim vajam. Letos so sovpadale s proš-njimi dnevi, tako da so bile tudi priložnostne procesije vse tri dni slovesnejše. Marijanskemu gibanju je maševal škof Metod iz Kopra s somaševalci. Čim so se poslovili rojaki iz Ulma, je že sledil obisk mladinskega zbora iz Homca, ob koncu meseca pa še srečanje gospodinj v župniščih.
bi tudi še vedno ostali prostori za morebitna srečanja in podobne potrebe. Končno pa v Kanalski dolini sta že dva takšna slovenska centra. Koča sv. Jožefa in dom Mangart... Komu koristi še tretji objekt?« Sogovornica pa je mislila drugače, zato takoj pristavi: »Naj se naredi! Naše družine so že preveč skupaj, zakaj ne bi skupaj, obenem pa ločeno počitnikovali. Otroke bodo pošiljali v kočo sv. Jožefa, gospe bodo stanovale v domu Mangart, kjer je nekoliko večji komfort, može pa pošljemo na seno na Višarje, tam bodo v miru lahko igrali karte, politizirali in za nameček bodo še nagrajeni s svežim zrakom... Vidite, kaj vse Slovenci rabimo!«
Kaj vse lahko izveste ob češnjah. Seveda morajo biti bele, ker rdeče nam jih itak prekmalu pozobajo!
Ambrož Kodelja
Pripomba. Zbor iz Logatca je dopoldne ob 9. uri pel v cerkvi sv. Ignacija v Gorici za slovenske vernike med njihovo mašo, ob 11. uri pa med mašo za italijanske vernike; popoldne je na Sv. gori pel za ene in druge. Pevci so bili gostje zbora SantTgnazio.
Mariborski bogoslovci so bili na obisku Ogleja, od koder so korenine našega krščanstva južno od Drave. Še isti dan so se morali vrniti domov v Maribor. Zato jim ni ostajalo časa, »da bi se vključili v kakšno našo zamejsko župnijo«.
Če kdo ima denar ali ga upa zbrati za dom na Višarjah, mu nihče nima pravice braniti. Vsak je svojega denarja gospodar. Ali je ta »dom« na Višarjah modra odločitev ali ne, je zadeva tistega, ki se je za ta podvig odločil. - Uredništvo
Legaliziran detomor
Kanadski zvezni parlament je odobril zakon, po katerem sme ženska odpraviti spočetega otroka, kadar hoče, tudi do devetega meseca nosečnosti, ko vsi vedo, da je otrok že popolnoma razvit.
Če npr. mati zaduši otroka en dan po rojstvu, je detomorilka, če ga odpravi dva dni pred rojstvom, pa to ni nobeno zlo dejanje. Ali ni to največja hinavščina človeškega zakonodajca?
DAROVI
Za Katoliški glas: Rcmigij Ciglič, Šte-verjan 15.000; Marino Žigon iz Miinehna namesto cvetja na grob Licie Žigon Keber 200 nem. mark; N. N. 50.000 Lir.
Za Katoliški dom: N. N. 25.000 lir.
Za cerkev v Štandrežu: prvoobhajanci
100.000 lir.
Za telovadnico ob Katol. domu: N. N.
25.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Irene in Nadja Daneu v spomin na mamo Bernardo 100.000; Ermanno Muhr v spomin na ženo Pijo Sosič 50.000; Eligio Simondi v spomin na mamo Emilijo 100.000 lir.
Za cerkev pri Ferlugih: Fani Ferluga namesto cvetja na grob Iva Gianello 10.000; Vida v spomin moža Iva 50.000 lir.
Za malega Jurija Vldali: Opčina, Bane in Ferluge do 10. junija lir 12.186.100.
Za slovenske misijonarje: M. M. 50.000 lir.
ČEŠNJE
Ml Mi
Spored od 17. do 23. junija 1990 Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.00 Mali pevci. 11.30 Filmi na ekranih. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek...
14.10 C. Kosmač: »Prazna tičnica«. 14.33
V	studiu z vami. 17.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Četrtkova srečanja. 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.40 Simboli in še kaj. 10.10 Koncertni in operni spored.
12.00 Štirinajst mest... 12.40 Mešani mladinski zbor »S. Jacopo« iz Stockholma na Švedskem. 13.25 Gospodarska problematika. 14.10 Otroški kotiček: Srečanje z novo pesmico. 15.00 Manjšinski potopis.
16.00 Trio Lorenz. 17.10 J. Jurčič, Deseti brat. 17.25 Mladi val.
Torek: 8.10 Arhipelag Goli. 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.40 V znamenju sreče. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Biti človek. 12.00 Zbor iz Caracasa v Venezueli.
14.10 Aktualnosti. 16.00 Trio Lorenz. 1710 Jurčič, Deseti brat. 17.40 Mladi val.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek... 9.40 Beležka. 10.10 Koncertni in operni spored.
12.00 Zdravniška posvetovalnica. 12.40 Ženski zbor iz Talina na Estonskem. 14,10 Otroški kotiček: • »Črno na belem«. 14.30 Na goriškem valu. 16.00 Mi in glasba.
17.10 Jurčič, Deseti brat. 17.40 Mladi val.
Četrtek: 8.10 Bela pravljica... 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.40 Sanje se nadaljujejo.
10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Pomembni dogodki našega stoletja. 12.40 Mešani mladinski zbor »S. Jacopo« iz Stockholma. 15.10 Jugoslavija 1941-1945.
16.00 Revija deželnih zborov Corovivo.
17.10 Jurčič, Deseti brat. 17.38 Mladi val.
Petek: 8.10 Aladinova svetilka. 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.40 Beležka. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.40 Mešani mladinski zbor »S. Jacopo« iz Stockholma na Švedskem. 14:10 Otroški kotiček: Spoznavajmo svet! 14.30 Od Milj do Devina.
15.10 Kulturni dogodki. 16.00 Mi in glasba.
17.10 Jurčič, Deseti brat. 17.42 Mladi val.
Sobota: 8:10 Kulturni dogodki. 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.40 V znamenju sreče. 10:10 Festival komorne glasbe v Radencih.
12.00 Modre dalje. 12.40 Zbor iz Caracasa v Venezueli. 14.10 Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 Mi in glasba.. 17.10 Vozlišča. 18.00 L. Rehar: »Kneginja Darinka«. Igra.
PREŽIVITE POČITNICE ali konec tedna na Starem vrhu nad Škofjo Loko v prijetni vikend hiši, sredi narave, z osem ležišči in opremljeno kuhinjo. Sprehodi, tenis. Za pojasnila: Tušek - tel. (003864) 74921/65535.
OBVESTILA
Društvo »F. B. Sedej« - Števerjan obvešča, da bo v nedeljo, 17. junija ob 11.30 po ljubljanski televiziji na I. programu posnetek revije CPZ na Bledu, kjer je naš zbor zasedel prvo mesto.
SSO obvešča razlaščence, ki so podpisali pogodbe za začasno odškodnino za Odvzeto zemljo, da morajo vložiti prošnjo za izplačilo dokončne odškodnine na ustanove, ki so sprožile razlastitveni postopek.
Za tuje državljane. - Konec meseca junija tujim državljanom, ki so prišli v Italijo pred 31. decembrom 1989, zapade rok za ureditev delovnega razmerja in za vpis v sezname brezposelnih. (Zakon št. 39, 1989).
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/7094 Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societh Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tdska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
Mr, k temu dodati 19 % IVA
štandrcška ritmična in baletna skupina ob nastopu na Prazniku špargljev v Štandrežu