Kaj mi pri nas ugaja in kaj ne
Ob Zaloški cesti stoji ginekološka klinika-Leonišče. Pred njo jc stara do-trajana zidana ograja, ki pač ni v okras tega dela mesta. Posebno sedaj, ko je poleg nje zgrajena moderna porodniš-nica. Čim jjrej podrite to ograjo! •
Zraven kliničnega centra na Zaloški 1, 3 in 5 sioje stare bajtc, ki niso primerne za to okolje. Zakaj ne po-drejo te dotrajane hiše in ne zgradijo kaj v korist bolnice? •
Na ljubljanskcm kolodvoru bi nujno potrebovali nosače, tkzv. po-strežčke. Vsak evropski kolodvor jih ima. Koliko je brezposelnih pri nas in to prinaša lep zaslužek. Pred vojno so si taki postrežčki prislužili lepe hišice. Bolan človek, ki se pripelje v Ljub-ljano, ne more nici do taksista, če mu kdo ne pomaga. V Ljubljani baje ob-staja organizacija postrežčkov, ki jih je samo 6-8, ukvarjajo pa se s seli-tvami za podjetja, za posameznike jih pa ni.
•
Tednika, ki ga prikazuje ljubljan-ska televizija, bi ne bilo treba prika-zati še naslednji dan dvakrat.
Naša socialna služba dviga nekaj-krat na leto pokojnine. Tistim, ki imajo po 150 milijonov pokojninc, se pozna ta povišica, tistim pa, ki imajo samo po 20 milijonov, pa se to ne pozna prav nič.
V poletnih mesecih je bila na TV programu poletna noč, ki pa je bila vsekakor prepozno. Saj po polnoči nihče ne gleda tega programa, še tem-bolj, ker naslednji dan ponovijo filme ali nadaljevanko, ki jo prikazujejo v poletni noči.
Trgovina Veletekstil poleg doma Španski borci ima zelo ličnc izložbe, ki gotovo privlačijo kupce. To pope-stri kraj.
Še vedno, od leta 1965, ko so deval-virali dinar od 100 na en dinar, mnogi računajo po starem. Tako da nikdar ne veš, koliko pravzaprav stane kakšna stvar. Tudi v časopisih in na televiziji se to dogaja.
M. M.