541
Tedaj je Irena izlila na njegovo glavo iz zlate školjke vode. — Ustnice so šepetale — slovesno, kakor blagovestnika:
Jaz te krstim -— v imenu Očeta — in Sina — in Sv. Duha . . ."
Iztok je odprl s trudom oči — zažarelo je v njih, kakor zadnji žarek večernega solnca. — Roko je iztegnil po njenem sklonjenem vratu in glasno izpregovoril:
„Ve-ru-jem, Irena — pridi na večne livade — pod svobodno solnce! Pridi — edina — preljubljena!..."
Junaku je omahnila glava — iz prs se mu je utrgal potok krvi — oko je osteklelo, Irena se je nagnila čez mrliča, potegnila stolo čez glavo — zgrudila se na mrtvo srce — in onemela v grozni togi ...
Epilog.
Vojska Slovenov in Antov se je vrnila na sever. Tako slavnega pohoda še ni doživel narod — in ni še  občutil večje žalosti v svoji   duši.  Sredi vojske
so vozili Iztokovo truplo, za katero je prosila Irena, da ga niso sežgali. Ob njem je sedela ona — v rokah psalter — na licih odpoved . . . Devojke so žalovale z razpuščenimi lasmi, hrabri vojniki so molčali, starešine niso našli besed v bridkosti — in večno radostni godec Radovan je razbil plunko ob skali, zaril se v seno na telegi in jokal brez nehanja. Padel je Iztok — padel junak — umrl v naročju tiste, katero je edino ljubil — umrl za tisto, za katero se je boril - za svobodo. Morana je posegla s kruto roko v rod Svarunov in slavni starosta ni doživel ure, ko bi dvignil v naročje vnuka. Toda Iztokov duh ni umrl. Rodil je tisoče, ... ki so vojevali še celo stoletje vojsko z Bizancem, prehodili Ilirijo, dospeli v Helado in potrkali na vrata samega Bizanca. — Huni so iskali pri njih zavetja in gostoljubja, obrski kakan je odpovedal zvezo Bizancu in prosil prijateljstva Slovenov in Antov, ki so napolnjeni z Iztokovim duhom živeli v bratski slogi in uživali slavno slavo — pod svobodnim solncem.
m
0 mladost srebrnooka..
Zložil G risa.
O  mladost srebrnooka,
kam si dvignila perot — kam si razprostrla krila v kraj neslutenih lepot?
Pod nebesa bi hotela, razigrana kakor si, vsa v vijolicah spuhtela tvoja bi nemirna kri . . .
O, ne letaj previsoko, zlatokrili angelj moj: jaz ne morem, jaz ne morem več v nebesa za teboj!
Jeseni.
Zložil An t. Medved.
omirjen, utešen, ozdravljen od vseh skrbi, krivic in ran, kako zemljan je varno spravljen, ko v smrti mu zatone dan!
Od burnega odmaknjen vrišča, za mestom ali za vasjo sameva tihi kraj grobišča, obzidan gleda le v nebo.
Zakaj srce se vendar oži, kadar zanese nas korak na kraj, kjer nihče več ne toži, kjer je beraču kralj enak?
Ah, le jesen je tožna v leti, pozimski mir nikdar tako. Grenko je mreti in umreti, a mrtev biti je sladko.
C835^K3