Lojzetove perutnice. ^S^S^edaleč od mosta, na samotni trati stoji hišica mizarja Peregrina. I^mIjB^ Majhna ie in na v'dez revna, a znotraj je prijazna, in srečno |KSs9y|l zadovoljnost kaže vsaka njena stena. Stari Peregrin je pri- <^Pfc jazen, prijeten mož, nekoliko že postaren, a še vedno pri dobri *Ml)» V0'J'" Njegova ^eca Je bistroumna kakor on sam; zlasti njegov -v^^^ ljubljenec, mali Lojze, nima žaganja v glavi. 'ffimm Deček je star deset let — in že pomaga očetu pri delu. Priden ^>S|iJ je in gre očetu na roke. Gleda s pazljivirni očmi, kako obdeluje 'xxS& °^e ^' bukov les, zanima ga vse, kar se mu dozdeva novo, in ker /T/jL je prebrisan, si zapomni vsako najmanjšo stvarico. NekoČ je gledal ^ očetovo ,,čedro", ki je imela podobo nekake zveri. Oledal jo je, r in v hipu se ga je polotila misel, da bi tudi on izdelal tako pipo. — 158 — Brž je poiskal debel les, vzel oblič in nož in začel delati. Zaglobil se je tako v svoje delo, da ni videl, kako beži mimo njega čas, in vzdramil se je šele tačas, ko je bil gotov. Vzel je svoje delo v roko in ga ogledoval od vseh strani in je bil zadovoljen z njim. Bila je to ,,čedra", popolnoma sedeč pes z lepimi nožicami. Lojze jo je gledal z veseljem; krog usten mu je igral smehljaj vesele zadovoljnosti in nedolžnega ponosa. »Peregrinov Lojze zna delati Čedre s psom!" je zašumelo takrat po vsej vasi . . . In vaški otročaji so prihajali trumoma na Lojzetov dom, gledat njegovo umetniško delo. Stali so pred čedro, občudovali so jo in gledali s spoštovanjem in zavidanjem na tovariša-umetnika. - Lojze se je smehljal zadovoljno v kotu in zrl na tovariše . . . Njegova slava se je raznesla po vsej vasi. Prišli so odrasli vaščani k njemu in mu naročali: ,,Naredi še meni čedro s psom!" . . . Lojze je imel naenkrat vse polno dela. Ves dan je delal, od jutra do večera, in si ni privoščil počitka. Imel je tudi časa, bile so ravno počitnice. — Tako je Lojze založiJ pol vasi s svojimi umetniškimi izdelki in si zaslužil s tem marsikak lep novec. Bil je krasen večer, ko se je hotel Lojze malo oddahniti od dela. Šel je od doma doli po trati tja k grmom, ki se širijo koncem Peregrinove trate. Vsedel se je na mehka tla in se zagledal nekam v daljavo. Nebo je bilo čisto modro, solnce se je bližalo belim goram, da odide za njitni v svoj zlati dvorec k nočnemu počitku, in bele ovce so prihajale s strmih reber v dolino. Lojze se je vlegel v travo in je gledal v nebo. Srce mu je b ilo veselo in zadovoljno, in to veselje je odsevalo z njegovih lic . . . Na- enk rat pa zagleda nad sabo visoko tam v modrih višinah velikega jastreba, k i se je spuščil počasi v dolino . . . Lojze ga gleda ves zavzet in pričakuje, kd aj pade zdajpazdaj kraj njega na tla. »Meri, meri višine", se zamisli, ,,vidi ves svet in pride tudi k zvezdam; da, pride tudi k zvezdam . . . Bogve, ali bo padel poleg mene na tla?" Jastreb se je spuščal niže, vedno niže, in bil le še kakih dvajset metrov nad dečkom. Lojze je pridrževal sapo in čakal, kaj bo iz tega. A naenkrat se obrne jastreb in v naglem letu odplava proti gozdu . . . Lojze gleda za n jim, dokler ne izgine med zelenimi gozdnimf vrhovi. Ko ga ni več videl, jame premišljevati, zakaj letajo ptice po zraku, a zakaj ljudje nc morejo. Zd eio se mu je čudno, zakaj Ijudje ne napravijo perutnic, ko bi vendar tak o lahko letali po zraku! ,',Hm, naredil si jih bom sam", reče samsebi. ,,Plaval bom visoko pod neb om, gledal bom oblake in hitel v daljne, daljne kraje — v deveto de-želo ..." Njegov sklep je bil trden. Začel je misliti, kako bi naredil perutnice. Km alu je načrtal v mislih vso podobo z vsako malenkostjo . . . Dobil bo kje dobrega, močnega papirja, razrezal ga bo v prave perutnice, vmes pa bo dejal leskovih palčic in vse to bo pritrdil na roke. Lojze je vstal in šel proti domu; kajti v tem se je bil naredil mrak. Še p ozno v večer je premišljeval o svojih perutnicah in vso noč je sanjal, P — 159 — ^^^^BM kako plava nad zemljo v modrih višinah, po daljnih krajih, po deveti deželi. Videl je toliko krasote okrog sebe, da je vriskal glasno. Drugo jutro je takoj poiskal debelega papirja in ga tudi v resnici našel v veliki skrinji pod streho. Vzel je velik nož in se napotil k grmovju. Hotel je delati na skrivnem, da bi ga nihče ne motil z nadležnimi vprašanji. Položil je papir na kolena in začel rezati; pa je preudarjal in ugibal kot izkušen mojster. Počasi mu je šlo delo od rok, in minilo je že več ur, ko i je izrezal perutnice. Skril jih je v grmovju in odšel v gozd rezat primernih palčic. lskal jih je dolgo; toda naposled jih je vendarle našel. Odpravil se je nazaj na trato; ko je pa prišel tja, je obstal začuden in je poslušal. ! Iz zvonika so doneli do njega glasovi zvonov, ki so oznanjali poldne. j Odkril se je in molil; nato pa je stekel hitro domov, da ne zamudi kosila. Hitro poje, pa hajd zopet na trato. Iz grmovja vzame izrezane perutnice in leskove palčice, gleda jih z motrečim pogledom in meri vse navskriž. I Obreže jih in jame pribijati z majhnimi, drobnimi žrebljički na papir. Ko izvrši vse to, razmotriva vse od začetka in res najde tuintam kako mesto, ki se mu zdi slabo. Popravlja tako do večera — in tedaj je dokončal. Za-dovoljno pomeri perutnice in zazdi se mu, da jih je napravil izvrstno. Skrije jih v grmovju in natrosi nanje suhega listja, da bi jih ponoči ne poško-dovala rosa. ,,Jutri zjutraj gremo k oblakom", si reče. ,,To bodo gledali! Mislili si bodo: Ej, kakšen ptič pa leta nad nami? In strah jih bo, strah . . . Hihi!" Lojze se smeje potihoma svoji veliki sreči, ko stopa proti domu. Hitro se spravi v posteljo, da bi tem preje prišlo jutro, ko se bo dvignil od zemlje proti nebu. A vkljub temu vendar ni mogel tako hitro zaspati, kakor je hotel. lmel je tudi nemirne sanje, ki so mu znatno podaljšale noč . . . Prvi solnčni žarki so sinili na zemljo in priplavali skozi okenca. Šinili , so na obraz spečega Lojzeta in ga predramili. Hitro je skočil s postelje, se oblekel in še utegnil ni zajutrkovali. Dirjal je v grmovje in vzel perut-nice. Da ne more kar od zemlje splavati, je izprevidel in zato je jel misliti, kako bi se dalo narediti kar najboljše. ,,Zlezem na jžsen in se odtam spustim." Srce mu je bilo glasno od razburjenosti . . . Se nekaj trenotkov — in plaval bo prosto po neskončnem zraku, da, še nekaj hipov. Najprvo bo hitel na vrh snežne gore kakor jastreb, ki je v nagiem letu meril zračne višave; potem nakvišku k belim oblakom, ki se premikajo Iahno visoko nad njim, in potem naprej, naprej v brezkončne daljave, kjer sije večno solnce . . . Lojze je jel naglo plezati na visoki jžsen. Trdno je držal v levici pe-rutnice, da bi mu ne padle na tla, z desnico pa se je oprijemal debelih vej. Priplezal je precej visoko in tu se je usedel na močno, rogovilasto vejo; uredil je svoje perutnice in jih privezal na obe roki. Globoko se je oddahnil in z veselim obrazom je pogledal v solnce. ,,Kmalu bom tam gori", je pomislil in vstal. RazprosM je roke in skočil z veje ... V hipu je začutil, da pada navzdol, namesto da bi se dvigal — 160 — kvišku. Začel je hitrejše mahati s perutnicami, toda zaman. Že v naslednjem trenutku je priletel z vso močjo v rosno travo ... V začetku je bil ves omamljen, da sam ni vedel, kaj se je pravzaprav zgodilo. Bil je ves vrtoglav, in križ ga je bolel. Perutnice, ki jih je delal s težavo ves dan, so se raztrgale pri padcu popolnoma, da niso bile za nobeno rabo več. Polovica jih je ležalo tu, polovica tam; palčice so se zlomile in se ločile od papirja . . . Zvečerilo se je, prijetno in hladno. Lojze je sedel za grmom na trati in si podpiral z roko glavo. Pri srcu mu je bilo vse nekako žalostno, da bi bil najrajši umrl . . . Njegova velika nada se je podrla, nada, ki se mu je že skoro izpolnila, o kateri je mislil, da ga ne more goljufati. — Ej, ne bo mogel nikdar meriti zračnih višin v prostem letu, ej, nikdar! Kakor drugi ljudje bo moral tudi on hoditi po trdi zemlji. Hotel se je dvigniti, da bi bil kakor brezskrbna ptica, a poizkus se mu je ponesrečil; in Lojze je iz-previdel, da človeku ni možno s perutmi plavati po zraku. Zato pa mu je bilo tudi tako hudo pri srcu, ko je sedel tisti večer za grmom na trati in ko je zahajalo svetlo solnce za sive vrhove gora . . . C. Slavin .