Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
i
Letna naročnina, Italija	Lir 28.000
Letna inozemstvo	Lir 40.1KHJ
Letna inozemstvo, USA doi.	30
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 • Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Leto XXXVIII. - Štev. 29 (1909)
Gorica - četrtek, 17. julija 1986 - Trst
Posamezna številka Lir 600
Skoro plebiscit za verouk
zares mrtev ?
Stari narodi niso poznali rasizma. Grkom, Rimljanom, Asircem in Egipčanom je šlo za moč, slavo in bogastvo, ne pa za prednost ene rase. Tedaj je bilo dosti sužnjev, ki so delali za gospodarja, da se je ta lahko posvetil študijem ali zabavam. Sužnje so prodajali, ker jih niso prištevali ljudem. Saj so tako mislili tudi tako imenovani krščanski Španci in Portugalci, pa Angleži in Francozi, da so lahko pošiljali črnce delat v svoje nasade banan in kave. S pretvezo, da sužnji nimajo kulture itd., so uničili razne kulture Indijancev od Aztekov do Inkov.
Znanost je ugotovila, da ni nobene razlike med narodi: jezik, barva kože in kultura so lahko različni, a ljudje so si med sabo enaki. Ni naroda, ki bi bil bolj inteligenten kakor drugi, ampak so le nekate-Siii’ ri imeli večje priložnosti, da so lahko razvijali svojo kulturo in inteligenco, medtem ko so gospodujoči narodi drugim to preprečili.
V	naši stvarnosti so se nekateri norčevali iz nas, ker, brez knjig in šol, nismo dovolj poznali svojega jezika; zato so omalovaževali naš jezik in nas, češ da je naš jezik malo vreden, primeren samo za delavce in služkinje.
Nacizem je dovedel rasizem do zadnjih posledic. Manjvredni ljudje so bili samo za nižja dela in dokler so delali. Silno smo se nad takim početjem zgražali, ko smo za to zvedeli. Kaj pa smo se od tega naučili?
Ce mož izkorišča ali zaničuje ženo, ali ni rasist? Ce fant izkorišča dekle, ali ni rasist? Če starši nočejo handikapiranca v razredu svojega sina, ali niso podobni rasistom? Če je največ brezposelnih prav pri ženskah, ali ni tudi to diskriminacija? Kadar je star človek postavljen na rob družbe, ali ni to rasizem najslabše vrste? Kadar si domišljujemo, da smo kaj več kakor tisti, ki ne poznajo cerkve od znotraj, ali nismo farizeji? Če ne priznavam drugim pravic, ki jih zahtevam zase, sem rasist. Kako je mogoče, da je svet tako bogat, pa je toliko lakote? Da je zemlje za vse in marsikdo nima, kamor bi položil glavo? Je toliko nezaposlenosti, pa je tudi toliko črnega dela in celo otroci so prisiljeni opravljati težka dela, namesto da bi obiskovali šolo.
Razlikovanje med ljudmi ni rak rana samo Južne Afrike. Kadar moraš biti vpisan v neko stranko, da dobiš delo, ali ni to rasizem? Kadar ne moreš brcati žoge z drugimi zato, ker hodiš v cerkev, ali je to kaj drugega kot rasizem? Kadar ne moreš v bar, kjer se norčujejo iz tebe, ker so te videli v procesiji, ali ni to dokaz, da rasizem še ni mrtev? Če te v bolnišnici gledajo po strani, ker govoriš slovenski, ali ni to rasizem? Žalostno je, da eni poznajo samo boj, sovraštvo in zaničevanje, pa se razglašajo borce za svobodo, za enakopravnost in pravičnost. Eno so besede, drugo pa dejanja. Poznamo jih po sadovih.
Kakor nacisti, tako raznovrstni današnji rasisti sejejo veter praznih obljub, a želi bodo vihar, ki prinaša dosti razdejanja in jih bo odnesel kakor pleve kot se to že zdaj nakazuje v Južni Afriki. Strpnost in medsebojno razumevanje sta prepotrebna za odpravo vsakega rasizma.
R.B.
■	Porotno sodišče iz Genove je izreklo razsodbo o Palestincih, ki so lani v oktobru sodelovali pri preusmeritvi italijanske potniške ladje »A. Lauro«, pri čemer je bil usmrčen ameriški Jud Leon Kling-hoffer. Najvišjo kazen, dosmrtno ječo, je prisodilo organizatorjem ugrabitve, ki so lepo na varnem in sicer voditelju Fronte za osvoboditev Palestine Abu Abasu in dvema njegovima sodelavcema. Klinghof-ferjev morilec Al Molki je bil obsojen na 30 let, njegov pomočnik Abdelatif na 24 let in Al Asadi, ki je sodeloval s preiskovalnimi oblastmi, na 15 let. Štirje drugi obtoženi so dobili nižje kazni, eden pa je bil oproščen.
Do 7. julija je bil čas, da se starši in dijaki izjavijo, ali želijo v šoli obiskovati verouk ali ne. Tako je določilo šolsko ministrstvo. Izidi, ki jih je ministrstvo objavilo, so bili presenečenje tako za zagovornike kot za nasprotnike verouka: velikanska večina staršev in dijakov se je namreč izrekla za verouk.
PRESENETLJIVE ŠTEVILKE
Uradni podatki ministrstva za celo državo so bili naslednji:
Za verouk v otroških vrtcih se je izreklo
94,9	% staršev. Za verouk v osnovnih šolah 95,2 % staršev. Za verouk na nižji srednji šoli 96,2 % dijakov in staršev. Za verouk na višjih srednjih šolah vseh vrst 93,6 % dijakov in staršev.
Ker Italijo navadno delijo zemljepisno na tri dele, so tudi glede verouka nekatere razlike, vendar zelo majhne, tako da smemo trditi, da se je celotno italijansko ljudstvo plebiscitarno izreklo za verouk v šoli. Celo v Emilii-Romagni, ki velja za najbolj rdečo deželo, je nad 90 % staršev in dijakov izbralo verouk v šoli.
Rekli smo, da so izidi presenetili, in sicer zaradi tako množičnega odziva po celi državi brez izjeme in drugič ker polemike, ki so bile prejšnje tedne zelo vroče, niso prodrle v srca staršev in dijakov. V zadnjih tednih pred vpisom so namreč številni časopisi, razna levičarska gibanja, celo sindikat CGIL in zasebne radijske in televizijske postaje zelo napadale ministrico za šolstvo Falcuccijevo in njene okrožnice. Tudi v senatu se je ministrica morala zagovarjati. Vendar se nekateri še vedno niso vdali; komunist Chiarante in liberalec Valitutti sta v senatu zahtevala, naj se vsaj v otroških vrtcih odloži z veroukom za eno leto.
ZADOVOLJSTVO ITALIJANSKIH ŠKOFOV
Italijanska škofovska konferenca je ob
množičnem odzivu za verouk v šoli izrazila svoje zadovoljstvo. Njen dokument nosi naslov: »Svoboda, ki daje čast in povzdiguje dostojanstvo človeške osebe«.
V	dokumentu izjavljajo med drugim: »Škofje italijanske škofovske konference v zavesti novih dolžnosti, ki jih čakajo, brez kakega zmagoslavja izražajo svoje zadovoljstvo nad izbiro dijakov in družin. Čestitajo predvsem dijakom, da so se znali odgovorno in zavestno odločiti za kulturne, človečanske in tudi religiozne vrednote ter tako izpričali svojo zrelost pred italijanskim ljudstvom. Prav tako čestitajo družinam, ki so stale ob strani svojim sinovom in hčeram ob spoštovanju zaupanja, ki so ga državni zakoni njim priznali.«
Pohvalno besedo imajo nato še do šolskega osebja, ki se ni dalo ustrahovati ali zapeljati polemikam, temveč je mirno vršilo svojo dolžnost. Isto velja za vse šolske oblasti in organe, ki so po nepotrebnem bili tarča raznih napadov.
Italijanska Cerkev se zdaj še bolj kot prej zaveda odgovornosti, ki je nanjo padla z veroukom v šoli; odgovornosti namreč, da bo dijakom in družinam res nudila, kar od nje pričakujejo, ko so se izrekli za verouk, tj. da bo dijakom odkrivala vrednote verske kulture v luči Kristusovega razodetja. Saj ni krščanstva brez Kristusa. V ta namen bodo škofje skrbeli, da se vzgojijo in formirajo potrebni kateheti, tako duhovniki kot laiki, na višjih verskih šolah, ki se bodo odprle že prihodnje šolsko leto.
Ko smo si ogledali splošno stanje v državi, poglejmo pobliže, kakšni so bili izidi na slovenskih šolah, tako na Tržaškem kot na Goriškem.
TRŽAŠKA
Državni otroški vrtci: vpisanih 314, »da« 236 (75,2 %), »ne« 50 (15,9 %), neodločenih 28 (8,9%).
Haski vlaki krizi a mleti
Potem ko je predsednik senata Fanfani vrnil poizvedovalni mandat državnemu poglavarju Cossigi, je slednji poveril zunanjega ministra Andreottija, naj sestavi novo vlado. Mož se je z dokaj samozavesti lotil izročene naloge, a je takoj v začetku naletel na skoro nepremostljive težave.
Prvi, ki so mu odrekli zaupanje, so bili socialisti. Očitno vznejevoljeni, da ni bila Craxiju zaupana sestava nove vlade, so izjavili, da v tako vlado, kjer DC določa čas, način in obliko zamenjave v vodstvu koalicijskih vlad, ne gredo. Obenem so Andreottiju svetovali, naj ne nadaljuje v sestavljanju vlade.
Komunisti so s svoje strani povedali, da ne bodo podpirali nobene vlade, v kateri ne bi bili sami soudeleženi in tudi take vlade ne, katera bi bila brez socialistov. Oni še naprej vztrajajo na takoim. programski vladi, to je, najprej naj bi se določile skupne programske točke, in stranke, ki se s temi točkami strinjajo, naj bi potem sestavile vlado.
Andreotti upa prvi krog posvetovanj zaključiti ta četrtek zvečer. V ta posvetovanja je poleg političnih strank vključil še predstavnike sindikatov ter raznih stanovskih organizacij. Vsekakor se oddaljuje bližnja rešitev krize in mnogi že govorijo o predčasnih parlamentarnih volitvah, ki naj bi bile enkrat v jeseni.
Ponovna potrditev samostojne politike
V	ponedeljek 14. julija se je sestal v Gorici v pokrajinski palači pokrajinski svet, ki ga je sklical predsednik Silvio Cumpeta, potem ko so se stranke, ki upravljajo goriško pokrajino — SSk, DC, PSI, PRI, PSDI — na večdnevnih sestankih dogovorile za ureditev sporov, kateri
so se pričeli ob novem deželnem zakonu za zdravstvo, ki je predvideval zaporo bolnišnic v Gradežu in Krminu ter ojačitev bolnišnic v Gorici in Tržiču.
Kot je naš list že poročal, so se težave začele potem ko so predstavniki strank PRI in PSDI v Gradežu osnovali upravno večino s komunisti, ki uporabijo vsakogar, samo da zlezejo na oblast, in Zelenimi, ki tudi iščejo samo spotike. Takrat je nastala še kriza na goriški pokrajini, kjer se je osnovala večina SSk - DC • PSI in v Tržiču. Na seji pretekli ponedeljek pa se je, kot rečeno, spor poravnal in ponovno se je na goriški pokrajini osnovala večina petih strank. Odborniški mesti sta zopet zasedla socialdemokrat Bressan in republikanec De Grassi, ki pa se bo moral odpovedati občinskemu odbomištvu v Gradežu.
Delegacija SSk (vodil jo je tajnik Ter-pin, sestavljala pa sta jo še Gradnik in Brešan) je vseskozi sledila pogajanjem in dosegla, da je odbornik dr. Mirko Špacapan ohranil tudi v tej koaliciji stalno odbomiško mesto. To moremo šteti kot nov uspeh samostojne slovenske politike. To lahko trdimo, ko je bil žrtvovan za spravo odbornik (sicer namestnik) Jože Cej, ki se prišteva k PSI,
Tako se da tudi iz tega potegniti koristen nauk, da nas bo v zamejstvu rešila samo in izključno samostojna politika!
★
■	Po smrti primasa kardinala madžarske Cerkve Laszla Lekaia so škofje v Estergonu, kjer ima primas svoj sedež, na izredni seji izvolili za novega predsednika madžarske škofovske konference nadškofa Laszla Paskaia. Nadaljevati bo moral delo, ki ga je uspešno začel umrli kardinal, zlasti kar se tiče sožitja z ateističnim režimom, ki pa je od vzhodnoevropskih do Cerkve najbolj strpen.
Osnovne šole: vpisanih 921, »da« 793 (86,2 %), »ne« 80 (8,7 %), neodl. 48 (5,1 %).
Nižje srednje šole: vpisanih 757, »da« 684 (90,3 %), »ne« 73 (9,7%).
Višje srednje šole: vpisanih 763, »da« 665 (87,1%), »ne« 88 (11,2%), neodl. 10 (13%).
Posamezne nižje šole na Tržaškem: I. Cankar »da« 843 %, »ne« 15,7 %; Sv. Ciril in Metod 94 % oz. 6%; Fr. Erjavec 87,7% oz. 123%; S. Gregorčič 89,8 % oz. 10,2%; S. Kosovel 90,9 % oz. 9,1 %; Fr. Levstik
90,9	oz. 9,1%; I. Gruden 95,7 oz. 4,3%.
Posamezne višje srednje šole: Znanstveni licej 173 vpisanih, za verouk 123 (71 %), proti 50 (29 %); Klasični licej 40, od teh 36 za (90 %), proti 4 (10 %); Trgovski zavod in geometri 298, od teh 266 za (89 %) in 22 proti (8%), neodl. 10 (3%); Vzgojiteljska šola 22, od teh 18 za (82%), proti 4 (18 %); Poklicni zavod 155, od teh 148 za (95 %), proti 7 (5 %).
GORIŠKO ŠOLSKO PODROČJE
Otroški vrtci: vpisanih 116, za verouk 87 (75 %), proti 5 (4,3 %), neodločeni 24 (20,6 %).
Osnovne šole: 227 vpisanih, za 197 (86,7 odstotka), proti 1 (0,6%), neodločeni 29 (12,7 %).
Nižja srednja šola: vpisanih 295, za 285 (96,6 %), proti 10 (2,2 %).
Višje srednje šole v Gorici: učiteljišče: vpis. 44, za 44 (100%); gimnazija-licej: vpis. 59, za 40 (68 %), proti 10 (17%), neodl. 9 (15%); Ž. Zois: vpis. 70, za 69 (98,5 %), proti 1 (0,6%); I. Cankar: vpis. 90, za 90 (100%); ITI vpis. 31, za 17 (54,8%); proti
4	(13 %), neodl. 10 (32,2 %). Na višjih srednjih šolah na Goriškem se je torej od 294 vpisanih priglasilo za verouk 260 (88,4 %), odjavilo 15 (5,1%), neodločenih pa je 19 (6,4 %).
Doberdobsko področje:	osnovne šole
vpis. 150, za 137 (91,4%), proti 7 (4,6%), neodl. 6 (4 %).
Nižja srednja šola: vpis. 60, za 58 (96,6 odst.), proti 2 (3,4 %). V Doberdobu bodo v prihodnjem šolskem letu imeli štiri razrede enotne srednje šole.
Devin-Nabrežina: osnovne šole: vpisanih 158, za 146 (92,4%), proti 10 (6,3%), neodl. 2 (1,3 %); nižja srednja šola: vpisanih 95, za 90 (94,7 %), proti 5 (53 %)•
NEKAJ ZAKLJUČKOV
Če pustimo ob strani otroške vrtce, je stanje na slovenskih šolah v Italiji glede verouka naslednje:
Osnovne šole: vpisanih 1.456; za verouk 1.237 ali 87,4%; brez verouka 98 ali 6,7%; neodločenih 85 ali 5,8 %.
Nižje srednje šole: vpisanih 1.207; za verouk 1.173 ali 97 %; brez verouka 3 %.
Višje srednje šole: vpisanih 1.013; za verouk 881 ali 86,9 %; brez verouka 103 ali 10,1 %; neodločenih 40 ali 3,9 %.
Če primerjamo izide na slovenskih šolah, vidimo, da so neke razlike glede na državno povprečje; npr. na osnovnih šolah je manj priglašenih kot je državno povprečje; toda precej staršev se ni izjavilo; na nižji srednji šoli pa presegamo državno povprečje.
NeKoliko nižji je bil odziv na naših višjih srednjih šolah. Vendar moramo reči, da smo se bali še večjega odklona. Najslabše so se odrezali na znanstvenem liceju v Trstu, kjer je 29 % dijakov odklonilo verouk, in pa na gimnaziji-liceju v Gorici, kjer je 17 % odklonilo verouk, 15 % se pa še ni izreklo.
Kljub temu smemo biti zadovoljni, kajti Slovenci smo bili med zadnjo vojno in ves čas po njej izpostavljeni dosti hujši marksistični propagandi kot drugod v Italiji. Tudi vezi s Slovenijo in Jugoslavijo, kjer v šoli nimajo verouka, so močne. Kljub temu je pri starših in pri dijakih prevladala zavest, da ima tudi slovenski narod svoje kulturne korenine v krščanstvu; kdor teh ne pozna, tudi naše kulture ne more resnično spoznati. Gotovo je pomagalo pri odločitvah tudi prepričanje, da k vzgoji in rasti prave osebnosti spadajo tudi krščanske moralne vrednote.
Ugrabitev desetih karmeličank
V	kraju Marawi na Filipinih, kjer je prebivalstvo v veliki večini muslimanske vere, je prišlo do nenavadnega nasilja: muslimanski gverilci, ki vodijo že ves čas po zadnji vojni boj za odcepitev, so vdrli v bližnji samostan karmeličank ter odpeljali vseh deset redovnic, ki v njem živijo. Njihovo poslanstvo je bilo z molitvijo in odpovedjo delati na zbližanju med obema verama. Od desetih sester so bile tri novinke.
Kraj Marawi leži na otoku Mindanao, 816 km južno od prestolnice Manile. Prav tu so pred mesecem muslimanski gverilci ugrabili francoskega duhovnika Michaela Gigorda, a ga po treh tednih izpustili.
Ta neverjetna ugrabitev je na Filipinih vzbudila splošno zaprepaščenost in ogorčenje, pretresla pa je tudi sv. očeta, ko je zvedel za to novico. Ni mogel mimo, ko je spregovoril preteklo nedeljo ob molitvi angelovega češčenja zbranim vernikom. Dejal je: »Slabotne osebe, ki so se posvečale zgolj molitvi in premišljevanju v samostanski zbranosti, so bile predmet nasilja s strani ugrabiteljev. Nanje naslavljam nujen poziv, da te dobre sestre, ki so svoje življenje posvetile slavljenju Boga in molitvam za Cerkev in človeštvo, takoj nepoškodovane izpustijo.«
Bombni atentati v Španiji in na Portugalskem
Španija je doživela enega najbolj krvavih atentatov v času po obnovitvi demokracije v državi. Teroristi, kot skoraj vedno iz vrst baskovskih skrajnežev, so iz daljave pognali v zrak vozilo z razstrelivom v trenutku, ko je mimo privozil prvi od dveh avtobusov, v katerem se je večja skupina pripadnikov civilne garde (orožnikov) peljala na vežbališče. Pri tem je izgubilo življenje 9 mladih agentov, nadaljnjih 40 oseb pa je bilo ranjenih.
Bombe so pokale tudi na Portugalskem.
V	raznih krajih je bilo kar pet eksplozij, kar je povzročilo smrt dveh oseb, ena pa je bila laže ranjena. V sami prestolnici je peklenski stroj razdejal stanovanje upokojenega polkovnika kopne vojske Mirande Relvasa, pri čemer sta bila ubita njegov sin in neki drug mladenič. Druge štiri eksplozije pa so bile v Setubalu (pod parkiranima voziloma) in v Evori (v neki kapeli), ki so povzročile le gmotno škodo. Odgovornost za atentate je prevzela do sedaj neznana »Oborožena revolucionarna armada«.
Hlapčevanje režimu
Vodja urada ruske pravoslavne Cerkve za stike s tujino, metropolit Filaret iz Minska, je v pogovoru za sovjetsko agencijo Novosti izjavil, da Cerkev odobrava gospodarski uspeh SZ, ki ga je dosegla tudi s pomočjo jedrske energije. Obenem pa je tudi dejal, da zagovarja nadaljnje izkoriščanje te vrste energije v SZ. Njegove besede o smotrnem izkoriščanju atomske energije so prve odobravajoče besede visokega predstavnika ruske pravoslavne Cerkve po katastrofi v Černobilu. Metropolit Filaret je tudi obsodil »panična poročila« o dogodkih v Černobilu v zahodnih sredstvih družbenega obveščanja. Occnil jih je kot »sovražna SZ«.
Kršenje človekovih pravic v Kolumbiji
Kolumbijske organizacije, ki se zavzemajo za uresničenje človekovih pravic, so pred obiskom Janeza Pavla II. v tej latinskoameriški državi papežu poslale pismo, v katerem so ga seznanile s kršitvami človekovih pravic po letu 1981. Povedale so mu za 852 primerov izginulih oseb, za 2500 umorjenih, preiskave brez pravega pravnega razloga, oblike telesnega in duševnega nasilja nad ljudmi. Žrtve tega nasilja sta bila v zadnjih letih tudi dva duhovnika. Organizacije vidijo glavnega krivca za prelivanje krvi in drugo v državi v strahovladi kolumbijskke vojske in 20 drugih oboroženih organizacij zunaj redne armade.
Cirilmetodova nedelja na Vejni
NI MIRU V SLOVENIJI
„0 mufi. mati - rtgg ie,PHiLM
(OD NAŠEGA DOPISNIKA)
V mnogih slovenskih ljudskih pesmih se kot težka mora ponavljajo besede: »Mati moja«, »O mati, mati, kaj ste storili«, »O mati, mati — preč je, preč«... Kot težak očitek, kot nesluten strah odzvanja v spominu — še v sanjah tolče po glavi: »preč je, preč!« Ta »preč« ne pomeni le, da je nekaj nepreklicno »preč«, da se ne bo več vrnilo. Mnogo bolj usoden pomen je v teh ljudskih verzih — nekakšna nerazložljiva tragika, ki so jo ljudski pesniki pridno prevzemali drug od drugega, ker so čutili svojsko magično tragičnost v njih. In ta magičnost je bila našim prednikom tako blizu, tako so se v njej spoznali in se z njo poistovetili, da je to postala slovenska usodna tragika; nekaj, kar Slovence razpoznava v zelo davni zgodovini od drugih ljudstev. Usode desetnic, ugrabljenih nevest, so slovenske usode...
Medtem ko so Nemci opevali svoje plemiče in Italijani svoje ljubimce, ko so Srbi in Hrvati opevali svoja junaštva proti Turkom, pa v slovenski pesmi vzdihujejo, obupujejo: »preč je, preč«...
Moram prčcej povedati, da to ni literarno predavanje; to je uvod, ki bo tole pisanje pripeljal v docela politične vode. In želel je biti tale uvod opomin in obenem spomin na neko čudno svojsko tragiko slovenstva, na neko, na daleč razpoznano različnost. Tiste znamenite slovenske ljudske pesmi so nas za vse čase, dokler bo človeški duh nečesa iskal, ožigosale. Prav kakor so Grke ožigosale njihove tragedije.
Slovenski narod, ki je vseskozi, od svoje naselitve, sprejemal marsikaj nemškega, italijanskega, celo balkanskega, pa se je v naše dni ohranil toliko svojski, da mu tisti: »preč je, preč« še zdaj tolče po zavesti kot neka davna, podedovana tragičnost. Kot podedovana razpoznavnost...
V raznih dobah je marsikdaj zgledalo, kakor bi večno trajalo; pa je spet prišlo: »preč je, preč«!
Vsakemu suženjstvu, vsakemu trpljenju je odklenkalo; za vsakim prejšnjim je prišlo novo suženjstvo — samo drugače je bilo pobarvano. In za tem spet: »preč je, preč«!
Slovenski narod je 1945. leta začel še enkrat vse od začetka; te dni pa nekje po vseh slovenskih krajih tolče v zavest in ne pusti spati: »preč je, preč!«
LETO 1986
V Jugoslaviji je vse polno kongresov! Slovenski politiki se morajo v Beogradu kar naprej braniti m zatrjevati, da še ni nič »preč«, da je vse lepo v redu, da smo Slovenci še kar naprej pridni...
Še vedno leto 1986.
Kongresi so medtem minili, Slovenci pa se na njih niso »lepo obnašali«. Drugim jugoslovanskim narodom so čisto brez ovinkov povedali, da se od zastarele ideologije ne da živeti: da je za preživetje potrebno prisluhniti, če morda sosedovi niso kupili boljše krave, če njihov krompir morda ne obrodi bolje...
Seveda so se jugoslovanska ljudstva temu uprla in Slovence oštela ter jim dala na znanje, da mi že 41 let vemo, kako se po novem ovce striže, Slovenci pa naj o kravah kar molčijo...
Še vseskozi leto 1986.
Potem so Slovenci umolknili, povezali culice in se odpravili proti domu. Komaj pa so se vsedli pred hišo v senco in se hoteli odpočiti, je zrak postajal poln neke zelo stare, prastare more; od vsepovsod je pritiskalo: »preč je, preč«!
Kadarkoli je bilo pri Slovencih kaj »preč«, je vsakdo čisto natančno vedel, kaj mu je početi. In tako se zdaj, leta 1986, ko vsaka reka nosi vpitje: »preč je, preč«, ko veter ponavlja te besede in ko so vrli, na novo »izvoljeni« slovenski politiki izgubili tla pod nogami; zdaj se torej vsak zaveda, kje je njegovo mesto.
Mladi razumniki pišejo znanstvena in literarna dela, s katerimi svojim sonarodnjakom dokazujejo, da naš narod danes ne more več živeti od prenašanja štafetnih palic in parol. Oblast se zgane, uprizori sodni proces zoper take oporečnike...
Pa ne gre! »Preč je, preč!«
Drugi oporečniki zaženejo še glasnejše vpitje, oblast se vda... Bilo je, kakor, da bo večno trajalo! Pred nekaj meseci nihče še slutil ni, da lahko slovenski človek, znan po svojem zasebništvu, misli še na kaj drugega kot na vrt in avto. Kolikokrat so slovenske predstavnike v Beogradu izigrali, pa se zaradi tega nihče v Sloveniji ni oglasil, kaj šele protestiral. Zdaj pa to! Kot da se ne spoznamo: nekdo, ki je še včeraj samo zamahnil z roko, če si mu omenil politiko, zdaj vse ve o
Tomažu Mastnaku, pozna ves življenjepis Miodraga Bulatoviča... Kaj se je na lepem s tem ljudstvom zgodilo? Pa smo vsi že mislili, da bodo druga južnoslovanska ljudstva z nami po mili volji pometala! Zdaj pa to!
»Preč je, preč!« Do včeraj ni nihče napadal politikov po časnikih. Kako bi tudi jih; kdo bi pa kaj takega natisnil! Zdaj uredništev kakor da ni prepoznati; z največjim veseljem objavijo vsakega Partljiča, vsakega Štiha ali Mikelna, če napadajo Dolance, Šetince, Marince ali kar javne tožilce. Spomenka Hribar je pa sploh zvezda, za katero se vsi pulijo.
Res je »preč«! Preteklost je vsa slavna slovenska otopelost in vse znamenito kaj-mebrigovstvo. Povodenj je predrla ograje: zahteve, da Slovenci končno izstavijo račune svojim jugoslovanskim sodržavljanom, so postale neizprosne...
In slovenski politiki? Vse skupaj nemočno opazujejo in čakajo, kdaj bo treba pospraviti kovčke. V Beograd se bojijo iti. Kako jih bodo zdaj gledali v Beogradu, ko so doma prepustili stvari, da gredo svojo pot! Pot, ki jo bo nemogoče zaustaviti!
To je bil tisti zli duh slovenstva: »preč je, preč!«
Kakšen pa bo odgovor drugih južnoslovanskih narodov? Tega v tem trenutku še ni moč napovedati. Ljudstva z Balkana so za zdaj še v šoku. Ne razumejo še, da se je kaj takega lahko zgodilo! Kaj bo zdaj z južnimi sodržavljani, če ne bo nikogar več, ki bi ga po svoji lepi navadi lahko vpregali v svoj jarem? Jarmov smo bili Slovenci vseskozi navajeni; je pa ta sedanji vendarle najbolj sramoten. Prej si vedel, da spadaš pod Avstrijo, da so te okupirali ti ali oni sosedje — in si bil v jarmu... Biti pa v jarmu, ko ti govorijo, da imaš svojo ustavo, da si prostovoljno združen z nekim narodom v neki državi; to je vendar presramoten jarem!
Zato je »preč«...
Nekega dne bodo slovenski politiki vendarle morali v Beograd. In takrat bodo v veliki dvorani Skupščine Jugoslavije presunljivo zajokali svojo usodo: »O mati, mati — preč je, preč...«
In njihovi kolegi v Federaciji jih bodo pričeli tolažiti >n jim recitirati »Kosovsku devojku«...
Medtem časom na bo v Sloveniji...
Kaj bo med tem časom v Sloveniji, pa bomo morda lahko že prav kmalu pisali. Morda še tudi ne tako kmalu. Prav gotovo pa bo zelo živahno in na počitnice letos marsikdo ne bo šel. Še zlasti za politike ne bo počitka. Pa komaj so se rešili kongresov, revčki! Že jih čaka »kongres«, kakršnega še niso videli. Kongres neke slovenske nenapovedanosti. Čaka jih nek čuden puč — puč po slovensko...
■ Sv. oče Janez Pavel II. je pretekli teden sprejel v kapeli Urbana VIII. brazilskega predsednika Sameya in njegovo spremstvo, ki so se vsi udeležili njegove sv. maše. Pred mašo je imel papež nagovor, v katerem je zaželel, da bi bila poljedelska reforma v Braziliji izvedena s pogumom in preudarno, v duhu krščanske človečanosti, socialne pobude pa naj bodo vedno v službi človeka, tako na deželi kot v mestih in predmestjih.
■ Jugoslovanski veleposlanik v Vatikanu Štefan Cigoj je imel daljši pogovor z msgr. Silvestrinijem, tajnikom za javne cerkvene zadeve. Sogovornika sta razpravljala o številnih mednarodnih vprašanjih, zlasti pa o pripravah na 8. konferenco na vrhu neuvrščenih držav v Harareju (bivši Salisbury), prestolnici države Zimbab\ve.
■ V Rimu je prišlo do drznega ropa. Štirje zlikovci so okradli oklopno vozilo družbe Assipol, ki je prevažalo izkupiček več veleblagovnic. Potem ko so onemogočili zaprisežene čuvaje, so si prisvojili nad milijardo lir, skoraj celotno v gotovini. Kasneje je neznanec sporočil uredništvu rimskega dnevnika »II Messaggero«, da bo denar služil za finansiranje Rdečih brigad.
■ Točno opoldne 8. julija je Kurt Wald-heim v prostorih Hofburga na Dunaju zamenjal svojega predhodnika Rudolfa Kirchschliigerja. Med tujimi diplomatskimi predstavniki je bila najbolj zaznavna odsotnost veleposlanikov ZDA in Sovjetske zveze; obe državi sta poslali na svečanost le odpravnike poslov, Jugoslavijo pa je zastopal prvi svetnik veleposlaništva na Dunaju Velimir Slana. Waldheim je v nastopnem govoru obljubil, da bo
Leto za letom se drugo nedeljo julija zbiramo na Vejni, da si osvežimo in utrdimo »poganjke« Cirilmetodove dediščine. Ker je to tudi dan duhovnih poklicev, ostaja seveda v središču praznovanja vsakokratni novomašnik, letos g. Primož Krečič iz Vrhpolja, s katerim sta somaševala ziatomašnika g. Franc Koritnik iz Sežane ter g. Štefan Sissot, župnik v Rojanu (Trst).
S kratkim nagovorom in cvetjem so vse tri pozdravili člani skavtske organizacije v kroju. Zbor duhovnikov so dopolnili številni naši dušni pastirji, tako da je bil prezbiterij Kar častno zaseden. Ker se redko primeri, da si slavnostni nagovor prevzame laik, ga tu v celoti objavimo v razmišljanje tudi drugim bralcem. Adri-jar. Rustja je takole dejal:
Prešle so pred nami brezštevilne trume mol in žena — ljudi, ki so nosili v sebi probleme in bili odraz časa, v katerem so Živeli. Naše stoletje, označeno kot čas porabniške družbe, vklepa v sebi svojstva vseh minulih stoletij in jih še kvalitetno presega. Ni pregrehe, ki bi je ne bil današnji človek zmožen. Do tega spoznanja pridemo, samo če prisluhnemo glasu javnih občil ali se slepo zanesemo na vesti, ki jih prinaša dnevno časopisje. Imamo pač tak tisk, televizijo in radio, kakršne
V	vrsti zlatomašnikov v letošnjem letu je tudi g. Vinko Zaletel. Svojo zlato mašo je obhajal v nedeljo 6. julija ob 16. uri v svoji župniji Vogrče, ki so majhna vas, ker štejejo le kakih 300 duš. Njegova zlata maša je bila praznik res za celo župnijo. Saj je človek imel vtis, da so pri slavju bili ne samo združeni, temveč da so sodelovali vsi farani, vsak po svojih močeh. Najprej pri krasitvi cerkve. Napletli so vence, da jih zlepa ne vidiš toliko. Poleg tega so za zlato mašo »pozlatili« tudi kip sv. Florjana, ki na vrhu zvonika sedaj blesti v soncu kot resničen junak. S tem je bila dokončana prenova vogrške cerkve, ki jo neki umetnostni zgodovinar imenuje »biser gotske arhitekture«. Pri tem nič ne pretirava. Pozlatitev je stala okrog 5 milijonov lir.
Pred vhodom v cerkev oz. na pokopališče, ker je cerkev sredi pokopališča, so postavili slavolok, ob katerem je župnijsko občestvo pričakalo g. ziatomašnika in spremstvo. To je bilo izredno številno in pomembno: ziatomašnika sta namreč spremljala dva škofa, A. Šuštar in St. Lenič, kanonik Golob in 35 sobratov iz Koroške, Slovenije, ZDA in Italije. Zastopana je torej bila cela slovenska Cerkev. To se je tudi spodobilo, saj g. Zaletel spada nekako k celotni slovenski Cerkvi.
predsednik vseh Avstrijcev, da se bo zavzemal za moralo v javnem življenju, strpnost in delavnost, spomnil se je vseh judovskih in drugih žrtev racizma ter obsodil antisemitizem.
■ V ZR Nemčiji so se rdeči brigadisti (Frakcija Rdeče armade) po polletnem zatišju spet pojavili. Z daljinsko sproženim peklenskim strojem so ubili prof. Karla Heinza Beckurta in njegovega šoferja, ko sta se peljala v neblindiranem avtomobilu. Umorjeni profesor je bil odgovoren za raziskavo in proizvodnjo pri zahod-nonemškem elektronskem koncernu Siemens. Njegovo ime je bilo že na seznamu drugih tisoč imen, ki so jih pred meseci odkrili v nekem skrivališču brigadistov v Frankfurtu. Skupina, ki je prevzela odgovornost za atentat, si je dala ime po Mari Cogol, ženi ustanovitelja italijanskih rdečih brigad Renata Curcia, ki je padla v spopadu s karabinerji junija 1975.
■ V središču Pariza je peklenski stroj povsem razdejal četrto in peto nadstropje poslopja, v katerem so uradi policijskega poveljstva. Pri tem je izgubil življenje policijski inšpektor, kakih 20 oseb pa je bilo ranjenih, tri od njih zelo težko.
■ Sovjetski zunanji minister Ševardnadze je v Londonu bil na tridnevnem uradnem obisku, kjer se je sestal s svojim britanskim kolegom Hovvom in z ministrsko predsednico Thatcherjevo. V triurnem sestanku s Hovvom so prišli na vrsto dvostranski odnosi in vprašanje o odpravi kemičnega orožja, srečanje s Thatcherjevo pa je trajalo nad dve uri in je bilo predvsem posvečeno sporazumu o omejitvi in nadzoru jedrskih skladišč.
zaslužimo, pravzaprav, ki jih toleriramo v naši sredi.
Kje bi našla mesto vest o nesebični pomoči, o družinski ljubezni, o moralni rasti otrok, o spoštovanju očeta, matere, starih in onemoglih? Kateri časopis, radio ali televizija poroča o milijonih ljudi, ki se vsak dan mučijo z delom, pa molče prenašajo svoj križ, ne zaradi vdanosti, temveč zaradi dolžnosti, ki jim jo nalaga že samo dejstvo, da pripadajo vrsti razumnih bitij, ki se in se morajo zavedati svojih dolžnosti?
V	slovesni obliki praznujemo danes praznik sv. Cirila in Metoda. Dveh junakov krščanstva, dveh Kristusovih apostolov, dveh svetnikov, a kljub vsemu dveh navadnih smrtnikov.
Kdo ve za njih zemeljske težave, za muke telesa in duše? Tudi svetnikom ni z rožicami posuto. Odtrgana, zaradi velikega poslanstva, ki jima je bilo določeno med Moravani, sta najbrž čutila veliko domotožje po rodni zemlji. Kdo ve, kolikokrat sta si v težavah želela domov v samostanski mir? Recimo, ob nerazumevanju in intrigah nemške duhovščine; kdo ve, kolikokrat sta tiho obupala nad svojim delom in mislila, da je nadaljevanje zguba časa?
Ne, ni zgolj njuna zasluga, da sta delo
Rojen in vzgojen v ljubljanski škofiji je po vojni prišel na Koroško in se z njo tako vživel, da ga Korošci po pravici imajo za svojega. Toda zlatomašnik ni samo Korošec, temveč je bil in je povezan z vsemi rojaki po svetu. V svojih 50 letih mašniškega življenja je namreč prepotoval vse dežele, kjer je kak slovenski rojak.
Potoval pa ni kot turist, ampak povsod ga je spremljal fotografski aparat, da je vanj lovil prizore iz življenja naših ljudi. Tako si je nabral kakih 30 tisoč diapozitivov, ki bodo trajne priče o dejavnosti g. Zaletela in življenja slovenskih ljudi na Koroškem in po svetu. Posebno so mu bili pri srcu slovenski misijonarji. Najbrž da je vse obiskal, kar jih je živelo in jih še živi v misijonskih deželah, in vse je shranil v svojem fotoaparatu. Izredno skrb je posvetil tudi kulturnemu življenju in ljudskim navadam na Koroškem.
Iz te zakladnice ima nad tisoč diapozitivov, ki bodo pričali o slovenskih Korošcih, ko bodo morda njihove navade in običaji izginili v sodobni kulturni uravnilovki. Med njegovimi diapozitivi so tudi primorski motivi, saj je vedno rad prihajal med nas in še rad prihaja.
Domačini so pred slavolokom pripravili kar neke vrste akademijo s petjem, recitacijami, pozdravi, zahvalami; vse je bilo lepo slovensko, kar je velika redkost v današnji Koroški. Samo zastopnik gasilcev je pozdravil tudi v nemščini.
Slavje se je nato nadaljevalo v cerkvi, kjer je zlatomašnik daroval zahvalno daritev. Za uvod je SDregovoril škof St. Lenič; po evangeliju so najprej prebrali pismo s čestitkami celovškega škofa Ka-pellarija, nakar je govoril nadškof A. Šuštar, ki se je spomnil mladih let Vinka Zaletela in njegovega bogatega duhovniškega življenja. Tudi v cerkvi so zlatomašni-ku čestitali strežniki in drugi zastopniki vaške skupnosti. Med mašo je pel domači pevski zbor, ki smo ga slišali že tudi v Gorici, saj so bili Vogrčani s svojim župnikom že ponovno dobrodošli gostje v Katoliškekm domu s pevskim zborom kakor tudi z igrami; zadnjič pred tremi leti z igro Jepe s hriba.
Po srečanju pred cerkvijo in po obredih v cerkvi, kar je trajalo polni dve uri, so se povabljenci zbrali v domači gostilni k bratski večerji. Gostilna ima dovolj veliko dvorano, da je lahko sprejela kakih sto povabljencev. Tudi tu so se zvrstili govori in zahvale zastopnikov kulturnih in drugih organizacij, saj je g. Zaletel povsod bil zraven, kjer je šlo za kaj dobrega. V imenu Primorcev je ziatomašnika pozdravil in mu čestital dr. K. Humar, ki ga je povabil, naj pride ponovit zlato mašo tudi v Gorico.
Prišel je večer in treba se je bilo posloviti. Gostje so odšli, domačini pa so se še dalje v noč veselili lepega praznika, ki so ga Vogrče doživele. Trideset let je namreč g. Zaletel njihov župnik in še vedno zanje skrbi, čeprav zaradi nesreče bolj malo vidi. Drži pač, kar je pred leti neki možak rekel: »Naš župnik so bolj malo doma, a ga imamo vseeno radi.« To so pokazali tudi ob zlati maši.
dokončala, kot ni osebna zasluga današnjih dveh zlatomašnikov, če sta vztrajala v veri in svojem poslanstvu; in ni prednost našega novomašnika, če po posvetitvi pričenja svoje poslanstvo med ljudmi. Jaz sem Dobri Pastir, beremo v današnjem evangeliju. Jaz sem vrata k ovcam, kdor stopi skozi mene, bo rešen.
Brez te vere je naše delo prazno in ne bo rodilo žlahtnih sadov. In prav sadov smo danes krvavo potrebni. Povsod, na vsakem področju našega delovanja: v kulturi, v politiki in ekonomiji; v kmetijstvu, zdravstvu in šolstvu. Pomislimo na brezposelne delavce, na delavce v dopolnilni blagajni, na našo slovensko šolo, na upad števila šoloobveznih otrok, na naše prosvetne ali župnijske domove, na njihovo delovanje, na obisk, ki so ga deležni, na našo mladino, ki noče, ne zna ali ne more prodreti s kako novo pobudo. In navsezadnje se tudi spomnimo delovanja laikov v cerkvi, saj je doslej njihova udeležba, kljub koncilskim priporočilom, povečini le pasivna. Velika apatija je prevzela naše ljudi. Vsak se sklicuje na drugega. Beseda prevečkrat nanese na izgovor, zakaj bi moral prav jaz začeti, zakaj bi moral prav jaz delati, napraviti, povedati, pomagati, zakaj bi ne mogel kdo drugi? Izgovorov je zelo veliko. Poleti, ker je prevroče, ker vabijo potoki, reke in morje; pozimi, ker je mraz in se očarljivo ponujajo zasnežene planjave in hribi.
Jaz sem trta, vi mladike, kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo.
Kaj naj torej prosimo danes v tem tro-delnem slavju? Naj pošlje Gospod vztrajnih mož, ker dela v njegovem vinogradu ne manjka. Naj jih opogumi, utrdi v veri, znanju in vztrajnosti, da bi se ne bali težav in dela in navsezadnje tudi žrtev. Današnji čas ne potrebuje plačanih najemnikov, temveč takih kot jih omenja današnji evangelij: dobrih pastirjev, ki dajo tudi življenje za svoje ovce.
Čudovito svežost svojega novega duhovništva pa nam je razgrnil tudi novomašnik g. Primož Krečič. Spomnil je na poganjke, ki nas na različne načine povezujejo z našima blagovestnikoma: od staroslovenske književnosti do slovanskega bogoslužja. Kakšna sila ju je gnala za postavitev novih človeških mostov? S svojim življenjem in delovanjem sta dokazala, da je krščanstvo vera odprtosti, vezi in prijateljstva na vse strani. Ni vseeno, kakšno prihodnost pripravljamo. Obsojeni smo na ljubezen, ki naj bi bila iznajdljiva in seveda še bolj nalezljiva.
Slovesnosti bi nekaj manjkalo, ko bi ne bilo kvalitetnega petja. Zato smo zelo cenili mogočno, zlito petje združenih zborov dekanije Postojna pod vodstvom Lea Kernela.
Po novomašniškem blagoslovu g. Krečiča nam je prijetno zazvenel novi način pesmi Marija pomagaj nam sleherni čas. Sledil je zaključek ob oltarju sv. bratov Cirila in Metoda v spodnji cerkvi. Dr. Kosmač sc je vsem zahvalil za lepo udeležbo in sodelovanje, zlasti novo- in zlatomaš-nikom za njihovo prisotnost. Ob poljubu relikvije in delitvi spominskih podobic so zbori zapeli še nekaj pesmi.
Duhovniki in pevci so se nato srečali ob prijateljskem omizju v dvorani, ki jo je dalo na voljo godbeno društvo Prosek-Kontovel.
F.	V.
Duhovne vaje za severnoameriške škofe
Člani ameriške škofovske konference so se v Collegevillu drugič zbrali na skupne duhovne vaje. Vodil jih je milanski nadškof kardinal Carlo Martini, udeležilo pa se jih je 250 škofov. Posebej so premišljevali o duhovništvu in lastnih dušnopastir-skih dolžnostih.
★
M. Terezija pri Reaganu
Ameriški prčdsednik Reagan je 13. junija sprejel m. Terezijo. Po srečanju je izjavila: »Vlil mi je veliko upanja.« Njene sosestre v New Yorku skrbijo za bolnike, ki so se okužili z aidsom, vendar bi m. Terezija rada našla zanje primernejšo zgradbo, kjer ne bi bili tako osamljeni. Zanje je najteže, ker se jih vsi izogibajo, ker se bojijo okužbe. Njihova usoda je podobna usodi gobavcev. Eden od Reaganovih najožjih sodelavcev je že izjavil, da bo ameriška vlada dodelila Svetovni zdravstveni organizaciji dva milijona dolarjev za raziskovanje in uspešnejše zdravljenje te sodobne bolezni.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Zlata maša na Koroškem
Kronika iz Mačkolj
Ganljivo slovo in praznično vzdušje je velo v nedeljo na Katinari. Župnijska skupnost se je poslovila od dosedanjega župnika Alberta Miklavca, ki odhaja v Boršt in pozdravila g. Antong Žužka, ki sprejema novo poslanstvo na Katinari.
Množična udeležba vernikov s skoro 30 narodnimi nošami, za katere si je bil prav g. Miklavec pred leti prizadeval, da bi tradicija ne usahnila, je pokazala na globoko priljubljenost dolgoletnega župnika in prijatelja.
V	imenu katinarskega občestva, nekdaj pretežno slovenske fare, ki je v zadnjih letih doživela z urbanizacijo globoko preobrazbo s trganjem obstoječega tkiva, se je po evangeliju poslovil Jožko Gerdol.
Zahvalil se je župniku za vse, kar je v tridesetletnem poslanstvu naredil za otroke in starše, za šolarje in bolnike, za vse župljane, ki mu jih je Bog izročil v varstvo. Poudaril je izredno skromnost in požrtvovalnost, ki sta ga prevevali v službi Bogu in svojemu ljudstvu. Odlikovale so ga, in ga odlikujejo, vrline človeka kremenitega značaja: prisrčna ljubezen, brezkompromisni boj za resnico in svobodo, čut dolžnosti, vrline, ki jih je Miklavcu Bog požlahtnil ? vrojenimi talenti: s pesniško dušo in čudovitim glasom. Veliko se je razdajal in žel tudi lepe uspehe.
Gerdol pa je še poudaril, da niso bili vsi dnevi, ki jih je prebil na Katinari, lepi. »Tudi ti si se včasih vračal zagrenjen in razočaran v svojo cerkev, pred svoj oltar: zagrenjen in razočaran, ker nismo umeli žlahtnosti in globine tvojega nesebičnega razdajanja.«
Na koncu je Gerdol pozdravil novega župnijskega upravitelja in se mu zahvalil, da ni pustil občestva samega. Gospodu žužku je zaželel veliko uspeha in izrazil upanje, da bo skupnost ostala z njegovo pomočjo zvesta Bogu in narodu.
G. Anton žužek je rojen na Pivki, spada pa v mariborsko škofijo, ki nam ga je posodila. Svoje teološke študije je končal v Rimu.
G.	Miklavec se je v strnjenih besedah slovesa zahvalil vsem, ki so sodelovali pri delu za rast božjega kraljestva v katinar-ski župnijski skupnosti. Občuteno je še zlasti pozdravil šolske otroke, s katerimi, je dejal, je prebil najlepše ure svojega bivanja na Katinari. Starše je pozval, naj jih varujejo kot punčico svojega očesa, saj so naša bodočnost, ki bo lepa, če bodo
napredovali ne samo v znanju, ampak če bodo rasli tudi v srčni kulturi. Opozoril je na vlogo, ki jo ima pri tem šolski verouk. Današnji čas potrebuje predvsem dobrih ljudi. Vse je pozval, naj oživljajo ljubezen do Boga in do bližnjega.
Gospod Anton žužek se je svojim novim župljanom predstavil s pozdravom miru. Notranji mir pa je možen le z ljubeznijo do Boga in do bližnjega ter predpostavlja globoko notranje spoznanje, da je Gospod z nami, da sta smrt in greh resnično premagana. Notranji mir je povezan z odkritim pričevanjem in z zavzetostjo za vprašanja svobode, miru in bede po svetu.
Ob zaključku nedeljske daritve se je celotno občestvo strnilo ob dolgoletnem župniku in prijatelju, najtesneje pa so ga ob slovesu obkrožili s solznimi očmi otroci, katerim je šla, kot smo že napisali, osrednja župnikova misel ob slovesu. Sklepno zahvalo in pozdrav je v narodni noši izrekla Vera Žerjul.
V	poslovilnem nagovoru je Jožko Gerdol med drugim tudi poudaril, da je Albert Miklavec vse, kar je pridobil, položil na oltar, da preda Bogu in ljudstvu, ki mu je bilo izročeno, da bi se vsi okoristili in obogatili s tem. Svojo predanost in nesebičnost je dokazal tudi ob slovesu, ko je, velikodušno, sprejeti zahvalni dar občestva prepustil za potrebe župnijske skupnosti in v človekoljubni namen.
Miro Opelt
* * *
Zlata poroka. V petek 11. julija sta v katinarski cerkvi praznovala zlato poroko Just Lavrenčič in Kristina Batič. Slavljenec je že 62 let organist v župnijski cerkvi, slavljenka pa že 60 let poje v cerkvenem zboru. Za ta praznik sta prejela blagoslov in čestitke sv. očeta. Čestitamo tudi mi. - l. š.
Zlatoporočenca Just Lavrenčič in Kristina Batič
ZiklMai knctrt zbira Loize Bratuž
Nabožne pesmi v samostojnem koncertu, ki ga je mešani zbor Lojze Bratuž pripravil v pravkar zaključenem delovnem letu, so se zadnjič zvrstile v smotrnem zaporedju in ob lepi povezavi v mariborski stolnici v nedeljo 22. junija.
Pevska skupina je odpotovala iz Gorice že zgodaj, da bi koncertno gostovanje povezala z izletom in prazničnim vzdušjem ob zaključku koncertnega obdobia in tik pred poletnim oddihom. Med kratkim obiskom znamenite božje poti na Ptujski gori ob robu zelenih Haloz in med vrtovi, ki jih je mesec rožnik pognal v bujni cvet, so se pevci duhovno zbrali za popoldanski nastop. V družabni povezanosti in z občutkom, da vsako skupinsko delo nagrajuje z lepim zadoščenjem, je sledil popoldne obisk ptujskega gradu in predkon-certno srečanje z mariborsko stolnico in z gostitelji.
Zbor je najprej pel med slovesno mašo, ki jo je na orglah spremljal organist Marjan Potočnik. Nenavadno številen obisk večerne maše in prisrčna dobrodošlica, s katero je stolni župnik dr. Stanko Lipovšek pozdravil goriško skupino, sta dala pevcem pravega zagona in utrdila namen, da med koncertom, ki je bil na sporedu po službi božji, sežejo po vseh svojih zmožnostih in se dostojno predstavijo. Iste skladbe z nabožno vsebino je zbor že izvajal na spomladanskih koncertih v gori-ški okolici in deloma tudi posnel za tržaški radio. Spored je zajel v zanimiv prerez stvaritve od motetov Jakoba Gallusa, skozi zlato dobo cerkvene zborovske glasbe do najnovejših priredb ljudskih napevov in novih pristopov sodobnih skladateljev, med katere sodi tudi dirigent zbora, prof. Stanko Jericijo. Spored je prikazala z bistro in strnjeno povezavo pevka Marija češčut.
Morda je pripomoglo izredno vzdušje razsvetljene mariborske stolnice, ki je gotovo kos marsikateremu slovitejšemu svetišču; morda občutek, da nad pozornimi poslušalci plava duh velikega Slovenca in svetniškega škofa Slomška, ki je tu pokopan.
Zdelo se je kot da prepeva zbor v polnem številu 50 pevcev, ki je bilo značilno za to skupino pred nekaj leti. V resnici jih je bilo skoraj za polovico manj, kar opravičuje zaskrbljenost, da bo postala zasedba pri nekaterih glasovih nezadostna. Zbor Lojze Bratuž ostaja zaradi že dolge prehojene poti in žilavosti, ki jo kaže posebno v težkih trenutkih, ena najzanesljivejših pevskih skupin na Goriškem. Res škoda bi bilo, če bi se v bodoče njegovo delovanje omejilo zavoljo prešibkega dotoka novih moči.
Med obedom v prostorih mariborskega bogoslovja, kjer so pevcem postregli v ozračju prisrčne gostoljubnosti, je častitljivi gost, priletni skladatelj Gregor Zafošnik izrekel na račun zbora laskavo oceno.
Iskrene pohvale, ki jih je bil zbor deležen za uspešni nastop, so v pevcih gotovo utrdile dobro voljo za bodoče delo in upati je, da se bo njihova vera v pevsko poustvarjanje prenesla tudi na morebitne nove člane, ki so morda na tem, da stopijo v zborovske vrste.
Po dolgem času ponovno sporočamo o številnih zanimivostih iz življenja v naši vasi.
Majenco smo praznovali kot vedno prvo nedeljo v maju. Zal je bilo letos to praznovanje skromnejše: fantje niso okrasili soseščine cerkve z zelenjem, kakor zahteva star običaj, župnik pa je moral ta dan na skavtsko jurjevanje, a ga je nadomeščal vedno prijazni g. Silvo Šuligoj.
Organistka Amalija Šturman je 6. maja praznovala s svojim možem Mirom 25-let-nico poroke. Vsa župnijska skupnost in cerkveni pevci so jima ob tej priložnosti izrazili iskrene čestitke z voščili, da ju božji blagoslov spremlja še daleč prek zlate poioke.
Na Pastirčkovem dnevu v Gorici je 11. maja nastopil tudi naš otroški zborček pod vodstvom mlade dirigentke Darije Smotlak.
Praznik češenj smo opravili zelo uspešno v dneh 24., 25. in 26. maja. Kulturni del programa so izvedli godba na pihala s Proseka in moški zbor Vasilij Mirk od istotam ter domača zbora Slovenski šopek. Obiskovalcev je bilo letos na Prazniku češenj v Mačkoljah izredno mnogo; plesalci so pa z užitkom brusili pete na novi ploščadi, ki so jo za to priložnost postavili možje, člani PD Mačkolje. Za prosto zabavo je igral ansambel Pomlad.
Šmarnično pobožnost smo radi obiskovali ves mesec maj, zlasti so bili vztrajni nekateri otroci, ki so bili zato ob zaključku deležni primerne nagrade. Zadnji dan šmarnic je bilo kar slovesno ob navdušenem ljudskem petju in vnetem sodelovanju otroškega zbora.
Procesijo sv. Resnjega Telesa smo opravili v zelo primernem vremenu (1. jun.) po vasi s postanki ob štirih skrbno pripravljenih oltarjih, izmed katerih je bil eden skavtski, kakor je pri nas že večletna praksa.
Pri maši po radiu iz Rojana (15. jun.) so otroci Slovenskega šopka tudi peli; za glasbeno spremljavo je poskrbel ansambel naše župnijske glasbene šole pod vodstvom Marije Družina.
Isti ansambel in otroški zbor sta nastopila tuli pri praznični slovenski sv. maši v Štramarju (23. jun.), ki se je vršila pred tamkajšnjo svetoivansko cerkvico. Verniki iz Štramarja so nastopajoče lepo pogostili.
Kakor zahteva običaj, so člani PD Mačkolje tudi letos organizirali kresovanje na predvečer godu sv. Ivana; kres je bil letos izredno velik, dolgo je svetil daleč naokrog ob prisotnosti številnih ljubiteljev te stare, a vedno lepe navade. Kresovanja so se udeležili tudi otroci in njih starši, ki so se vračali s svetoivanskega praznovanja iz sosednjega Štramarja. Ro-milda Smotlak pa je prebrala zapis o nekdanjih kresovanjskih običajih v naših krajih.
V	večnost je odšel dobrih pet mesecev za svojo ženo gospodar in kmet ter vsem drag sc\aščan Angel Tul. Pokopali smo ga 26. junija ob veliki udeležbi sorodnikov in znancev. Pokojni Angel je bil praktičen kristjan, ki ni zamudil nobene nedeljske maše. Bog mu daj večno plačilo v nebesih.
Osapskega župnika, pok. g. Rudija, ki je v ponedeljek (30. jun.) nesrečno preminil v cestni nesreči, smo pospremili k večnemu počitku tudi številni Mačkoljani — nekdanji osapski župljani. Naši cerkveni pevci so sodelovali s petjem pri pogrebni maši in zapeli pokojniku ob odprtem grobu par žalostink.
Na izlet so se v nedeljo 6. julija podali člani PD Mačkolje. Obiskali so Canale d’Agordo, rojstni kraj papeža Janeza Pavla I. in prelepe sosednje letoviške kraje. Zaradi hladnega in deževnega vremena je
odpadel obisk gore Marmolade. Kljub temu je izlet bil uspešen, saj je ob vsaki podobni priložnosti bistvenega pomena vesela družabnost.
In še nekaj o vodovodni službi. Neprijetno je namreč za svojce, ki negujejo rože na grobovih svojih rajnih, da je na pokopališču »suša« dan za dnem. Le kdor se more oskrbeti tam z vodo od doma, lahko zaliva cvetje na grobeh; kdor pa te možnosti nima, mora z žalostjo ugotavljati, da rože venejo in se sušijo. Vprašanje je, čemu je voda napeljana na pokopališče, če pa v najbolj vročih dneh ne priteče do tja. (Jpajmo, da se po tem obvestilu zadeva ugodno uredi.
L. P.
V ječo zaradi knjige o atentatu na papeža
Slovaške oblasti so obsodile Mario Fol-tinovo na deset mesecev zapora zaradi prevoda knjige o atentatu na papeža. Iz nemščine je prevedla delo slovaškega jezuita Sebastiana Laboja »Das Attentat«. Publicist Ondrej Danyi je kot sodni izvedenec povedal, da knjiga lahko ščuva slovaške vernike proti oblastem in da je treba Foltinovo zaradi »ščuvanja« kaznovati. Obtožena se je pritožila, da ni kriva in preiskovalni postopek proti sebi ocenjuje kot sovražno dejanje do vernih ljudi. Čeprav so jo podprle priče in je v šestem mesecu nosečnosti, je morala v ječo.
★
Tisti, ki kaj dobrega stori, naj o tem ne govori; tisti, ki mu je bilo dobro delo storjeno, naj o tem pripoveduje. (Seneka).
Izlet zbora „Sv. Jernej" z Opčin
Zgodaj zjutraj v soboto 5. julija je avtobus, poln pevcev in prijateljev odpeljal proti Bergamu, ki je bil cilj letošnjega izleta. Potovanje je med razgovori in petjem prav prijetno potekalo. Kratek sprehod po mestu, da nam bo kosilo bolj teknilo, in že smo bili v senci na vrtu gostišča v Bergamo Alta, kjer je bilo naročeno kosilo.
Dobro se počutimo in naša vesela pesem doni po vrtu gostišča in bližnjem trgu, ko nas čaka vodič — prijazna gospa —, ki nas bo vodila na ogled mesta. Seznani nas z zgodovino kraja ter nas nato po ozkih ulicah starega mesta vodi mimo palač in trgov, katerih zgodovino in arhitekturo nam opisuje, do glavnega trga, kjer si ogledamo palače, zgrajene za časa Benečanov. Stopimo v baziliko S. Maria Maggiore, kjer občudujemo edinstvene intarzije, freske in ogromne gobeline iz 15. in 16. stoletja ter z zanimanjem v prijetnem hladu cerkve sledimo razlagi.
Ogledamo si še nagrobni spomenik skladatelja Gaetana Donizettija, ki je v tej cerkvi pokopan. Vodič omeni izredno akustičnost cerkve, v kateri večkrat prirejajo koncerte; takoj izrabimo priložnost in zapojemo dve Marijini pesmi, preden gremo na ogled grobnice, ki si jo je dal zgraditi slavni vojskovodja Colleoni. Ta je naslonjena na cerkev, a ne kvari videza bazilike, saj je skupaj z njo pravi biser arhitekture. Še kratek sprehod po mestu in pridemo do avtobusa, ki nas odpelje v bližnjo vas Sotto il Monte, rojstni kraj papeža Janeza XXIII. Ogledamo si njegovo rojstno hišo in beremo odlomke govorov, pisem in testamenta tega velikega moža.
Polni vtisov stopimo na dvorišče, kjer stoji bronast kip Janeza XXIII., ki ga boža in poljublja stara ženica. Roke in noge kipa so svetle, kar pomeni, da mu mnogi
na ta način izražajo svoje spoštovanje. Prijetno nam je, ko se iz vroče ravnine po dolini Seriana peljemo med hribe v letoviško mestece Clusone. Hotelski gostje z zanimanjem prisluhnejo naši pesmi, ki pozno v noč odmeva na terasi hotela, v katerem prenočimo.
Naslednji dan, v nedeljo, se zberemo pred cerkvijo »Santuario del Paradiso« nedaleč od hotela, kjer imamo ob 9. uri mašo, ki jo daruje openski župnik Viljem Žerjal za našega pred kratkim umrlega pevca Albina Koterla. V molitvi se ga vsi spomnimo in naše petje napolni prostorno cerkev. G. Žerjal nas predstavi župniku don Nicoli, ki je skupaj z domačini prisoten pri maši, nakar nas on pozdravi in se zahvali za prisotnost in lepo petje z besedami: »Dano nam je bilo, in zelo smo tega veseli, da smo lahko poslušali mašo in petje v vašem prečudovitem jeziku.«
Na trgu pred cerkvijo nas čaka vodič, ki nam razkaže stari del mesteca z znamenitim stolpom z uro iz 16. stoletja, občinsko hišo, baziliko in druge zanimivosti. Ob baziliki je cerkev, na zunaj poslikana s freskami »mrtvaškega plesa«. Vodič nas takoj opozori, da imamo take freske tudi v naši bližini, v Hrastovljah v Istri.
Odpeljemo se nato proti jezeru Iseo, kjer imamo v načrtu sprehode ob vodi, čolnarjenje in kopanje, a nam dež prekriža načrte, tako da se v kavarnah tolažimo s sladoledom do odhoda.
V	veselem razpoloženju in prepevanju najrazličnejših pesmi ob spremljavi harmonike in kitare smo skoraj prehitro spet na Opčinah. Še zahvala sopevki Berti, ki vsako leto skrbno in podrobno organizira naše izlete in že se razidemo s prijetnim občutkom, da smo v teh dveh dneh obogatili svoja spoznanja in utrdili povezanost med pevci. - Pevec
Kdojegrof Nikola Tolstoy?
Skupina večjih otrok v letošnji koloniji SLOKAD-a v Dragi
Javili smo že, da je v Londonu izšla knjiga o prisilnem vračanju Kozakov, Hrvatov, slovenskih domobrancev in civilistov leta 1945 iz Vetrinja z naslovom »Minister in pokol«. Pisec je sorodnik ruskega klasika Leva Tolstoja.
Neverjetna povezava britanskega vojaškega poveljstva, angleškega ministra Mc-Millana in komunistične vlade v novi Jugoslaviji je kriva enega največjih zločinov našega stoletja (I. Pust, Celovec 1984). Slovenski rodomor leta 1945 presegata samo še pokol Armencev v Turčiji konec prve svetovne vojne in judovski genocid pod Hitlerjem.
Tolstoy se zahvali kar 19 Slovencem, ki so mu nudili pomoč pri sestavi te knjige. Pisec z vso močjo obtožuje McMillana, ta pa se izgovarja na odlok njegovih nadrejenih, ki pa jih noče imenovati. Knjiga ima silen odmev v Angliji, kjer angleški časnikar C. Booker v znanem Spectatorju 17. maja letos zaključuje: »Tolstoy je neizpodbitno dokazal, da so dogodki maja 1945 težak odklon od politične in vojaške prakse v nasprotju z mednarodnimi civilnimi in vojaškimi zakoni. V novejši britanski zgodovini ni bilo dogodka, ki bi tako strašno prizadel angleško čast in značaj. Na noben način ta tragični in strašni dogodek ni pozabljen, dokler mi kot narod ne povemo v celoti, zakaj je do njega prišlo.«
Velik del te dokumentirane knjige zajame ravno Slovence. Pričevanje naših iz kraških jam vstalih Lazarjev M. Zajca,
F.	Dejaka in F. Kozine je tako pretresljivo opisano, da se je pisatelj približal velikim literarnim delom kot sta Doktor Živago in Eleni. Ako k temu dodamo še
pričevanja tujih zgodovinarjev kot so N. Beloff, I. Pust, N. Tolstoy, je prikaz partizanov kot skoraj izključnega orodja za izvedbo krvave revolucije s strašnim koncem v Kočevja, Teharjih, Škofji Loki, bazoviških breznih in Trnovskem gozdu grozno in neizpodbitno resnično dejstvo.
Ko je Nikola Tolstoy po izidu svoje knjige »Minister in pokol« obiskal Toronto v Kanadi, so mu slovenska društva ter lista »Tabor« in »Vestnik« priredili 17. junija letos slavnostno večerjo. Pisatelj je s svojim nastopom in govorom osvojil navzoče ter pokazal, da je natančno seznanjen o tragiki majskih dni leta 1945. Prepričan je, da bo prišel čas, ko bodo žrtve tistih dni prejele zadoščenje kol tudi upa na osvobojenje Rusije in drugih vzhodnoevropskih narodov. Višek večera je bil, ko so mu predstavili vse tri zgoraj omenjene slovenske Lazarje, ki jim je uspelo rešiti se iz grobišč v Kočevskem Rogu. Naj še povemo, da je Tolstoveva knjiga v Torontu hipoma pošla.
V	Sloveniji se že javno oglašajo proti partizanski mitologiji, v zamejstvu pa pre-nekateri še vedno povsem nerealno vztrajajo na na nekem partizanskem osvobodilnem upom proti črnemu terorju (B. Pahor, K. G., maj 22, 1986). Le kakšen smisel ima nadaljevati s fikcijo in prevaro, začeto po partiji leta 1941? Pristop k narodni spravi, nakazan po mnogih pogumnih disidentih iz slovenske republike bo komaj učinkovit, ako se omeji samo na zločine maja in junija 1945. Upravičenost upora zoper komunistično revolucijo je treba postaviti v pravo perspektivo.
P.U.
Z GORIŠKEGA
Umrl je prelat Andrej Simčič
V	torek 15. julija popoldne je v Ravnici, kjer je bil sedaj župnik, nenadoma umrl prelat Andrej Simčič, dolgoletni župnik v Solkanu in nekaj časa tudi apostolski administrator goriškega dela sedanje koprske škofije. Več o pokojniku objavimo prihodnjič.
Števerjan
Sv. birma. V nedeljo 13. julija je bila nedelja sv. Mohorja in Fortunata, ki se v Števerjanu slovesno obhajata s procesijo. Letos pa smo imeli sv. birmo namesto procesije. G. nadškof Bommarco je podelil zakrament sv. potrditve 25 fantom m dekletom naše župnije ter dvema, ki sta prišla od drugod.
Priprava na sv. birmo je trajala celo leto in se vršila po skupinah v Števerjanu in na Jazbinah. G. župniku Kodelji so pomagale nekatere domače učiteljice.
V	torek pred birmo so vsi birmanci imeli dan zbranosti na Mirenskem Gradu, kjer so se ob premišljevanju božje besede pripravili na zakrament sprave.
G.	nadškofa so birmanci z botri pričakali na cerkvenih vratih, nakar se je začela sv. maša. Med mašo je pel domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom H. Srebrniča. Cerkev je bila polna, ker se ob slovesnih praznikih zberejo v domači cerkvi tudi številni domačini, ki živijo drugod. Veliko jih tudi ni moglo v cerkev. Za take priložnosti bi moral biti pred cerkvijo zvočnik, da morejo slediti obredom tudi tisti, ki so zunaj, sicer ne vedo kaj početi in zato klepetajo.
Po maši je bilo srečanje birmancev, botrov in staršev z g. nadškofom v župnijskem domu, kjer so starši birmancev pripravili zakusko in briško vino za vse žejne. In teh ni bilo malo. Tudi vreme je prizaneslo, da ni deževalo, čeprav smo se tega bali.
S TRŽAŠKEGA
Ob dvajsetletnici zbora »Fantje izpod Grmade«
Letos praznujejo »Fantje izpod Grmade« dvajseto obletnico ustanovitve svojega zbora. Dve desetletji sta namreč minili, odkar se je v Devinu zbralo nekaj fantov in pod vodstvom Hermana Antoniča začelo vaditi pesmi. Kmalu je mesto dirigenta prevzel Ivo Kralj, ki še danes vodi zbor. On je znal dati zboru nekak pečat univerzalnosti, ustvariti repertoar, v katerem se prepletajo slovenske narodne pesmi, nabožne pesmi ter skladbe tržaških in furlanskih avtorjev.
Prav to je omogočilo zboru »Fantje izpod Grmade«, da je nastopil na vsakovrstnih prireditvah, od praznovanj Prvega maja do Prešernove proslave v tržaškem Kulturnem domu, na Cecilijanki v Gorici, na Študijskih dnevih v Dragi itd. Do danes so imeli »Fantje izpod Grmade« kakih 370 nastopov. Naj omenimo še nekatere zelo važne; pred leti so obiskali Slovence, ki živijo v Rimu, Milanu, svojo pesem so ponesli med slovenske izseljence v Švi-
co, Avstrijo in Nemčijo. Skupaj z dekliškim zborom »Devin«, s katerim stalno sodeluje, je zbor »Fantje izpod Grmade« nastopil na slovesnem pogrebu princa Rajmunda Thurn und Taxisa, ki je stalno sledil delovanju obeh zborov.
Pred dvema letoma sta oba zbora nastopila na poimenovanju sedeža Jadranskega združenja sveta po lordu Louisu Mountbattenu. Te slovesne prireditve se je poleg drugih visokih oblasti udeležil sam britanski prestolonaslednik valeški princ Charles.
Skratka: zbor je do danes preživel dvajset pestrih let, ki jih je v soboto 5. julija proslavil s slovesnim nastopom v stari štivanski cerkvi sv. Janeza Krstnika. Poleg kvalitetnega petja tako moškega zbora »Fantje’ izpod Grmade« kot dekliškega zbora »Dtvin«, so bili na sporedu pozdravi in čestitke raznih predstavnikov društev v zamejstvu in v matični domovini. Slavnostni govor je imel prof. Zorko Harej, ki je poudaril veliko vlogo zbora »Fantje izpod Grmada« v slovenskem kulturnem prostoru. Župan devinsko-nabrežinske občine Bojan Brezigar je v svojem posegu med drugim podčrtal pomanjkanje ustreznih prostorov za bogato kulturno življenje v občini. Dejal je, da je prepričan, da bodo vsi občani in ljubitelji slovenske kulture pripomogli k izgraditvi kulturnega doma, ki je v najbolj izpostavljeni slovenski zamejski občini prepotreben.
Ob koncu so sedanji pevci, ki jih je 29, skupaj z bivšimi člani zbora zapeli dve pesmi in tako zaključili svoj jubilejni koncert.
N. P.
Slovenci po svetu
Novi glavni dušni pastir argentinskkih Slovencev
Po smrti msgr. Antona Oreharja, ki je umrl 7. marca letos, je ostalo nezasedeno mesto delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini. Zato sta nadškof Šuštar in škof Lenič, ki skrbi za dušno pastirstvo med izseljenci, predlagala Argentinski škofovski konferenci, naj za Orehar-jevega naslednika imenuje duhovnika ljubljanske nadškofije, doktorja teologije, ki je bil rojen 19. junija 1926, posvečen 29. novembra 1953 v La Plati, trenutno pa je dušni pastir za slovenske izseljence v Buenos Airesu, dr. Alojzija Starca, po rodu iz Žlebiča pri Ribnici na Dolenjskem.
Kardinal Raul Primatesta, nadškof v Cordobi in predsednik Argentinske škofovske konference je nato 27. maja obema škofoma odgovoril, da sprejema ta predlog, kot to določa kanon 568 novega cerkvenega zakonika.
Novi glavni dušni pastir je vse od posvečenja tesno sodeloval s pok. Orehar-jem, ga nadomestoval, kadar je bil odsoten, na več krajih poučeval verouk, bil delaven v raznih ustanovah in organizacijah, 13 let urejeval nabožni mesečnik »Duhovno življenje«, 27. leto pa že ureja »Oznanilo«, glasilo slovenskega dušnega pastirstva. Čestitkam se pridružuje tudi naš list z željo, da bi uspešno nadaljeval pot svojega velikega prednika in vzornika.
Brez trpljenja je človeku težko biti dober. (Vladimir Levstik)
Romarska izleta župnije Mauhinje
(M :-:
:y'
29. junija letos je dr. Oskar Simčič slovesno blagoslovil novi zvon župnije, sv. Roka v Nabrežini s pomenljivim napisom: »Gloriam Dei cantavo, pacem hominibus exoptabo« (Opeval bom božjo slavo, ljudem pa mir prosil)
Naša župnijska skupnost je letos imela že dva romarska izleta, ki ju je pripravil domači župnik. Najprej smo 25. aprila, na državni praznik, poromali na Trsat k Materi božji. To romanje je bilo posvečeno našim družinam; posebej smo molili, da bi v okviru naše župnije zrasle dobre krščanske mlade družine, ker drugače bo kmalu naša vas prazna. Popoldne smo šli na otok Krk, kjer smo v Punatu imeli odlično kosilo.
Od tu smo se s čolnom odpeljali na bližnji otok Košljun, kjer imajo frančiškani znamenit samostan. Ogledali smo si eksponate starih zemljevidov, glagolske spomenike in lepo cerkev, posvečeno Vnebovzeti. Frančiškan vodič nam je v slovenščini nazorno razlagal zgodovino otoka in samostana ter njegovega pomena za hrvaško književnost. Po obisku Košlju-na smo si ogledali tudi stolno cerkev v mestu Krk, kjer je spominska plošča, posvečena dr. Antonu Mahniču in kjer je pokopan škof dr. Josip Srebrnič, oba naša roiaka.
Pot nas je nazaj grede vodila prek osrednje Istre, kjer smo občudovali slikovito pokrajino. V večernih urah smo dospeli še v Koper, kjer je bil kratek postanek, nato pa smo se odpravili domov, veseli
Šport
in hvaležni Bogu za lep romarski izlet.
Drugo romanje in izlet je bilo v ponedeljek 7. t. m. Poromali smo k Misijonski Manji v Tricesimo. Tu smo molili za duhovne poklice. Lep in sončen dan nas je spremljal v Dolomite. Popeljali smo se do jezera Misurina (1750 m nadmorske višine), kjer smo v restavraciji z razgledom na Tre Cime di Lavaredo imeli dobro kosilo. Popoldne so se nekateri povzpeli s sedežnico 2200 m visoko, od tu pa še peš do bližnjega vrha, drugi pa so se sprehodili ob jezeru. Občudovali smo slikovito naravo in čudovite Dolomite v soncu in oblakih. Pozno popoldne smo se vračali po dolini Cadore in furlanski nižini domov. Zahvalili smo se Bogu in Mariji za srečen in prijeten dan ter izrazili hvaležnost tudi domačemu župniku, ki vsako leto pripravi vsaj dva romarska izleta.
Na Idi romanjih, poleg tega, da doživimo marsikaj lepega in vidimo veliko zanimivega, se čutimo še bolj povezani med seboj v eno župnijsko skupnost, ker se velikokrat skoro bežno srečamo In premalo prijateljsko pogovarjamo. Bog daj še veliko lepih romarskih izletov!
Udeleženec
II. Mednarodni odbojkarski turnir za pokal »Mesta Gorice«
Že tretje leto zaporedoma se ta pomembni odbojkarski praznik vrši v Gorici v organizaciji pokrajinskega odborništva za šport in prosti čas.
Turnir se bo vršil od 17. do 19. julija v telovadnici UGG v Gorici, ob udeležbi moštev mladinskih reprezentanc Italije, Jugoslavije, Grčije in Tunizije. Italija in Jugoslavija se pripravljata na zahtevni nastop v drugi polovici avgusta v Sofiji, kjer bosta morala braniti čast svojih držav na evropskem prvenstvu. Italija trenira v Gorici, Jugoslavija pa v Ravnah na Koroškem.
Slednja se je uvrstila v družbo dvanajstih najboljših mladinskih evropskih selekcij precej nepričakovano, potem ko je v Belgiji strla odpor svojih nasprotnikov, ki so bili gotovo bolj kvotirani v mednarodnem merilu. Jugoslavija namreč že dolgo let ne predstavlja tiste odbojkarske sile, za katero smo jo poznali še pred desetimi leti. Tokrat zgleda, da je trener Kro-šelj le našel tisto orožje - zagrizenost, ki ji je do danes manjkala
V	Gorico prihaja torej jugoslovanska odbojka s trdnim namenom, da se dobro izkaže in po svojih možnostih ovira pot do zmage »azzurrom«, ki ostajajo nesporen favorit za končni uspeh.
Od lanske Tunizije je ostal samo en član, vsi ostali so mlajši igralci, ki si šele nabirajo mednarodnih izkušenj. Glede na razmere, v katerih se v tej deželi vršijo odbojkarska prvenstva (v glavnem na odprtih igriščih) bo vsak, tudi delen uspeh tega simpatičnega severnoafriškega moštva izredno razveseljiv.
Prava neznanka je reprezentanca iz Grčije, kjer se odbojka naglo razvija in kjer bo prihodnje leto svetovno odbojkarsko prvenstvo. Ta država torej vztrajno išče konfrontacij na mednarodni ravni in skuša sestaviti ekipo, ki se bo čimbolj uspešno borila na domačih tleh z ostalimi odbojkarskimi velesilami (SZ, ZDA, Brazilija, Japonska, Italija).
Goriški turnir bo torej izredno zanimiv, in bo gotovo vzbudil interes strokovnjakov in amaterjev. Naše mesto in naša pokrajina bosta tako za tri dni v centru pozornosti športnih delavcev, goriško prebivalstvo pa bo zopet lahko uživalo ob dogodku, ki ga ni lahko najti v poletnih vročih mesecih.
o Šolski uspehi <
Izidi matur na liceju »P. Trubar« v Gorici. Izdelali so vsi dijaki in sicer Andrej Bolčina 36/60; Igor Ciglič 40, Mauro Co-ciancig 38, Igor Cotič 42, Barbara Marassi 46, Vojko Pahor 60, Boris Rebec 42, Dimitrij Poner 36, Ugo Tomšič 43 in Marko Vrtovec 43.
DAROVI
Za Katoliški glas: Franc Lapanja, Anglija 30.000; Karla Križmančič 25.000; N. Z. v spomin na plemenito prof. Ado Mesesne-lovo 10.000; Jože Batič 20.000; Pavla in Silva, Mačkolje 50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Klara Gorjan v spomin Alenke Černič 20.000; Vida in Marija Mlač v spomin prof. Huberta Močnika 25.000 lir.
Za Katoliški dom: Kmečka banka, Gorica 1.000.000; N. N. 100.000; Marijina družba 30.000 lir.
Za Pastirčka: ob njegovi 40-letnici Vilko Čekuta iz Toronta (Kanada), v vzpodbudo in duhovno rast 100 dolarjev.
Za sklad Goriške Mohorjeve družbe: Alojz Gruntar v dober namen za verne duše 15.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: J. Č.
50.000 lir.
Za števerjanske skavte: občinski uslužbenci v spomin Alenke Černič 120.000 lir.
Za cerkev v Doberdobu so darovali v spomin Petra Lazarja, očeta sedanjega župnika v Doberdobu: razni iz župnije 661.000; učno in neučno osebje in ravnateljica v Doberdobu 45.000; pevski zbor in KKD »Hrast« 50.000; Virgil Bratina, Tržič 50.000 lir.
Za sklad Mitja Čuk: druž. Valli-Zlobec namesto cvetja na grob Andreja Maverja
20.000 lir.
Za Skupnost Družina - Opčine: druž. Albina Škabar, Vel. Repen v spomin na pok. Zoro Purič Husu 10.000; v isti namen druž. Anica Škabar, Vel Repen (78) 10.000; v isti namen druž. Škrk, Vel. Repen (126)
10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Stella v spomin Bruna Depasa 20.000; Marija, Janez in Metka ob 7. obl. smrti mame Angele Kacin roj. Tušar 100.000; druž. Maver ob smrti očeta Andreja 100.000; Romana Kralj v spomin na moža Angela 10.000; sosedje s Kraške ulice v spomin na Toni Francesche in Marijo Garavello 75.000 lir.
Za cerkev na Ferlugih: Ljudmila Piščanc v spomin na Andreja Maverja 50.000; druž. Bellafontana namesto cvetja na grob Evgenije Ferluga 10.000; Anica Ferluga namesto cvetja na grob Andreja Maverja 10.000; druž. Maver ob smrti očeta Andreja 50.000; Alma Hrovatin-Borelli 15.000; Bruno Cavicchioli z družino 10.000 lir.
Za cerkev na Banah: druž. Husu-Maga-gnato 25.000; druž. Milkovič 20.000 lir.
Za cerkev na Padričah: druž. Drejceva-Grgič v spomin dragega očeta Karla 50.000; Lidija Kralj 5.000 lir.
Za cerkev v Trebčah: Slava Carli v spomin Franca Štuheca 10.000 lir.
Za Vincencijevo konferenco v Trstu: družina Simčič v spomin dragega Danila Simčiča 50.000 lir.
Za kapelo pri Domju: N. N., Trst 20.000; druž. Ličer-Prašelj v spomin pok. Justine Glavina 200.000 lir.
Vsem podpornikom našega Usta Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Radio Trst A
Spored od 20. do 26. julija 1986 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Postelja gospoda Fibriha«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Pesmi za poletni čas. 14.10 Klepet ob kavi. 15.00 Mešani zbor Danica iz Št. Vida v Podjuni. 16.00 Na počitnice. 17.00 Klasični album. 18.00 Poletni mozaik.
Ponedeljek:	8.10 Londonski memoran-
dum. 9.00 Zofka Kvedrova. 10.10 Simf. orkester RTV Ljubljana. 12.00 Onkraj naših ožjih meja. 13.20 Mešani zbor Vrtojba.
16.00	Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.20 Poletni mozaik.
Torek: 8.10 Morje, zibelka človeštva. 9.00 Naključja med literaturo in fantastiko.
10.10 Violinistka M. Skalar, pianist A. Bertoncelj. 12.00 M. Sosič; »Boginja iz sesljan-skega zaliva«. 14.10 Otroški kotiček. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Slovenka. 18.30 Poletni mozaik.
Sreda: 8.10 Gledališki glasovi. 9.00 Božin Pavlovski: »West Aust«. 10.10 Koncert. 12.00
S	potovanja po Afriki. 13.20 Mladinski zbor GM iz Trsta. 14.10 Glasbeni portret Urbana Kodra. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Slovenske ljudske pravljice. 18.30 Poletni mozaik.
Četrtek: 8.10 Povejmo v živo! 10.10 Koncert v repentaborski cerkvi. 11.00 Koroški akademski oktet. 12.00 Poletne razglednice.
14.10 Otroški kotiček. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Londonski memorandum. 18.30 Poletni mozaik.
Petek: 8.10 Stoji učilna zidana. 10.10 Koncert. 12.00 Izleti v likovno umetnost. 13.20 Romunski mešani zbor »Camerata Felix« iz Oradee. 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Poletni mozaik.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Naključja med literaturo in fantastiko. 10.10 Simf. orkester RTV Ljubljana. 12.00 Na počitnice! 14.10 Poti do branja. 16.00 Fili-pike in jeremijade Ivana Cankarja. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 M. Sosič: »Boginja iz sesljanskega zaliva«. 18.40 Poletni mozaik.
DAROVI
Za cerkev v Ricmanjih: Bernarda Kuret namesto cvetja na grob Viljema Berdona 30.000; krstni botri Ylenije Hrevatin 15.000; vodstvo doma onemoglih v Logu 25.000 lir.
V spomin na pok. duhovnika Franca Štuheca: za Marijanišče zbrali nekateri verniki iz Mačkolj 210.000, N. N. 10.000 lir.
V spomin na pok. Karlino Slavec iz Mačkolj: za cerkev v Mačkoljah N. N. 10.000 lir.
V spomin na pok. Maria Smotlak: za cerkev v Mačkoljah sovrstnica Ljuba 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob Angela Tula: za cerkev v Mačkoljah Silvij in Rcmilda Tul 50.000, Darjo Tul 50.000, Lojze Tul 50.000, druž. Štrajn 30.000, Ernesta in Adrijana
50.000 lir.
Za mešani zbor Mačkolje: Imelda in mama 25.000 lir.
Za otroški zhor Slovenski šopek: Dalka Smotlak 20.000 lir.
Za cerkev v Radencih: Živec, Trst 10.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine
10.000 lir.
Za lačne po svetu: Karla Križmančič, Gorica 25.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 400 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Sveče na Koroškem
V	soboto 5. julija popoldne se je v tej prijazni vasici pod Karavankami na Koroškem zbralo lepo število sorodnikov, znancev in prijateljev, da bi prisostvovali poročnemu obredu med prof. Alenko Inzko in dr. Mihaelom Webrom. Nevesta je hčerka dr. Valentina Inzka, znanega koroškega kulturnega delavca, ženin pa je iz znane slovenske družine iz Želuč. Novoporočen-ca sta obiskovala slovensko gimnazijo v Celovcu in bila tudi člana slovenskega pevskega zbora.
Prijatelji iz Tržaške in Goriške jima voščijo veliko lepega in dobrega v skupnem življenju.
Ustanovljena leta 1910
Igrače ii vsega sveti
GORICA - Travnik, 25 • Tel. 84407