SLOVE JA Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 j Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za celo leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 22. decembra 1933. 'Ž5 Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Rojstvo Sneg leži, skozi lahke zimske megle ga v tihoti srebrni mesečina iz dolin tja v gozdove za vasmi. Polnočni božični zvonovi se oglašajo drug za drugim, za Stolom, za vrhovi Karavank, po dravski in savski dolini, ob Savinji, ob Krki do Sotle in Kolpe, tam pod Nanosom do morja. Slovenski sveti večer! Gorka domačnost prevzema slovenskega člove-kadoma; Slovenec, ki je na tujem, če le more hiti na očetov dom. Vse je lepo v dušah — vse detin-sko. Hrepenenje po domu objema vse tiste, ki so daleč od domovine, vse bolj kot sicer. Prihodnost hočejo videti; stara slovenska pravljica pripoveduje, da vidi dekle v studencu ženinov obraz kot v ogledalu, da vidi svojo usodo. Zvonovi zvone iz slovenskega gorja, iz stiske našega človeka, iz revščine in mraza v božično noč. Prihodnost slovenstva? Ali se nam bo v ti noči razgrnil privid, prihodnost slovenstva? Usoda slovenstva je dandanes zvezana tesnejše z usodo Evrope kot marsikoga drugega naroda. Tega dejstva se premalo zavedamo. Ni dolgo, ko je Bernard Shaw dejal, da stojimo pred tako velikim preobratom v Evropi, kot je bil ob času preseljevanja narodov, kot ob polomu rimskega cesarstva. Vsa Evropa trdi, da noče vojne, tisti ki so zrastii kvišku po misli na vojno, pripovedujeju najglasneje, da vojna ni njih cilj. Razorožiti se nočejo, vsak se na skrivnem oborožuje, govore pa, da bo vse propadlo, če razorožitve ne bo. Revizijo mirovnih pogodb zahtevajo eni, drugi jo odklanjajo, pa tudi tisti, ki so jih delali, pravijo, da so vzrok gospodarske stiske. »Vodniki« obljubljajo svojemu ljudstvu odrešenje, obenem pa strahujejo lastno ljudstvo z nasiljem, kot ga ni bilo dosedaj. S krutostjo, puhlicami in ječami pravijo, da bodo dosegli blagor narodov. Posamezniki odločajo in hočejo biti modrejši kot milijoni in jemljo milijonom svobodo besede in misli. Evropa se je zaletela v zid, čez katerega ne more; zavozljan je vozel, ki ga ne morejo razvozljati. Vse tišči nekam, voz se pa ne premakne nikamor. Za to je taka zaduh-lost v evropski politiki. Ni pa pametno verjeti, da je vse, kar se sedaj godi po svetu, resnični izraz življenjskih sil človeštva, da se je življenje in prepričanje ljudstev kar v nekaj letih čisto predrugačilo. Resnična pamet je ostala taka kot je bila, čeprav je stopila trenutno v skrito zasebno življenje in jo je premagala trenutno besnost samovolje. Pravo prepričanje evropskih civiliziranih narodov je v bistvu demokratično, čeprav so jih zlorabe in slabotni glasniki na zunaj demokratične dobe razočarali; staro demokratično izročilo skoraj poldrugega stoletja ni umrlo. Vstala bo misel ne pa »vodnik« in bo ustanovila novi red na evropski celini. Misel bo prebrnila malikovane »vodnike«, ko ti ne bodo mogli več ne naprej ne nazaj. Misel bo zrevolucionirala stotine milijonov glav s svojo jasnostjo in logiko. Najjasnejša in najpreprostejša je misel pravice in enakosti, misel, da ne smeš storiti bližniku tistega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Ta misel spi v slehernem razumu najnavadnejših ljudi in za to bo prodrla, ko bo zagata najhujša. Prihodnost slovenstva? Med zvonenjem svetega večera se nam odkriva privid slovenske zemlje, Slovenije, kot jo je gledal France Prešeren, ki je zapisal ravno pred 100 leti, 1. 1833, eno svojih oajlepših pesmi »Elegijo svojim rojakom«, eno najmočnejših izpovedi svojega čistega slovenstva ter jih spomnil, da je Odisej, ki je objadral toliko morja in videl toliko sveta, cenii edino svojo skromno Itako, ki sicer »ni bla bogata, žita, vina, konj, ljudi, tesna, majhi-na, gorata, vunder davno že slovi«. »Mimo Itake vse črti, kar Odisej vidi mest!« Prešernova, še v jutranjem spanju sanjajoča Slovenija je obsegala dosti nad 30.000 km". Bila je večja kot 1. 1930 ustanovljena svobodna Belgija, ko je 25. avgusta 1930 pri predstavi »Mutcev iz Portici« izbruhnila v Bruxellesu vstaja in je zbežalo holandsko vojaštvo ter je zbor velesil že 20. decembra 1930 priznal samostojnost nove države, ki meri 29.000 km*. V Prešernu je še živel živ spomin na Napoleonovo Ilirijo, katere prestolnica je bila Ljubljana, obsegala je pa vso Kranjsko, Zgornjo in Spodnjo Koroško, celo Istro, Trst in celo Goriško, del Hrvaške in Dalmacijo. V »Ilirskem gubemiju«, ki ga je Avstrija ustanovila po Napoleonovih vojnah, je živel in se razvijal Prešeren. Glavno mesto Ilirskega gubernija je bila Ljubljana, kjer so se 4. oktobra 1814 poklonili koroški poslanci namestniku Saurauvu. V »Ilirski gubernij« je spadala razen Kranjske, Gornja in spodnja Koroška, vsa Primorska in majhen del Hrvaške. V Prešernovi moški dobi se je prebujala slovenska Štajerska in celo iz Gradca so širili slovenski rojaki slovensko misel, prav tako močno kot iz Ljubljane. Ves Ilirski gubernij in slovenska Štajerska je bila Prešernu domača dežela, Celovec, kjer je Prešeren služboval, je bil takrat trdno slovensko mesto, kajti še leta 1857 je naštel Gzoer-nig v Celovcu 6000 Slovencev in le 3419 Nemcev. Še 1. 1856 je šla slovenska meja 10 km severno nad Celovcem, kakor jo je narisal v zemljevidu Czoernig, na zahodu pa po Czoernigu meja Slovenije nad Šmohorjem. V Blatnem gradu, visoko nad Celovcem je živel v Prešernovih časih slovenski pesnik in jezikoslovec Urban Zarnik, ki je v celovški »Carinthiji« priobčeval slovenske pesmi in je v »Carinthiji« zaklical v pesmi »Na Slovence«: »Zarja lepa se razliva čez slovenji Gorotan, zbuja dremanje častliva, oznanuje svetli dan.« Leta 1846 je zasedel škofovski sedež v Št. Andražu, visoko severno od Drave Prešernov znanec in tovariš v Apolonu, slovenski buditelj in pesnik A. M. Slomšek, ki je v škofovskem ornatu imel v svoji stolnici znamenito pridigo o slovenskem jeziku in domovini. Ko je ban Jelačič zbral narodno vojsko na Hrvaškem, ki samo ni bilo večje kot speča Slovenija, ter je udaril po Madžarih, je za njegovo vojsko zbiralo darove tudi »Slovensko društvo« v Celovcu. Za predsednika revolucionarnega narodnega odbora v Trstu je bil v marcu L 1848 izvoljen slovenski pesnik Vesel-Koseski, kar je bil dokaz, da je Trst v marčni revoluciji čutil slovensko. »Za nogradom laškim je zahajalo solncec globoko v Furlaniji, ob Vidmu, Sloveniji v Prešernovih časih, ko Slovenska Benečija še ni bila odsekana od slovenskega telesa. Peter Kosler je pripravil že za maj 1. 1848 zemljevid Slovenije, je izdal brošuro zoper levičarje v avstrijskem državnem zboru in zahteval za Slovenijo slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z otoki ter je dokazal, da Trst ni italijanski. Zračna črta iz Ljubljane do meje Slovenije, kot jo je gledal Prešeren, je bila v Furlaniji dolga 100 km proti zahodu, na jug je merila iz Ljubljane do južnega rta Istre 150 km, na sever iz Ljubljane do Št. Urške gore nad Celovcem pa 72 km. Iz slovenskega gorja sedanjih dni nam vstaja ta privid iz časov, ko se je slovenski genij oglasil Belgrajsko pismo 0 kulturnem žMjenju Slovencev v Belgradu želite kratko poročilo? Najprej naj vam sporočim, da smo Slovenci tu v prestolnici dobili svoj belgrajski slovenski tednik. List se še revija in ni slabo urejevan. Seveda mu primanjkujejo dopisniki in dobri izvirni članki ter poročila iz naše domovine, da se vsi kulturni in narodni stiki ne pretrgajo. Želimo mu, da bi se uveljavil, ker nam je slovensko glasilo v Belgradu iz mnogih ozirov neogibno potrebno. Društveno življenje bclgrajskih Slovencev se nahaja v znamenju medsebojnega zbližanja. Zadnje izjave nekaterih predstavnikov slovenskih društev, ki so jih dali našemu tedniku, nas v tem potrjujejo. Lo tako naprej! Društvi Cankar in Edinost sta zlasti dramatski silno agilni. Že celo vrsto gledaliških predstav sta dali v letošnji zimski sezoni. Društvo Cankar ima svoje prireditve v Ruskem domu, medtem ko prireja Edinost svoje igre še vedno v Čehoslovaškem domu. Prosvetno društvo pa se je letošnjo sezono pod novih preds. g. Ulagom, kot je videti, omejilo bolj na prosvetne večere. V letošnji zimski sezoni je priredilo že 6 prosvetnih večerov, odnosno predavanj, in sicer: enega o Kreku, enega o Cankarju, enega o gospodarstvu, enega o umetnosti in dva filmska. Obisk prireditev naših društev je precejšen, ker ima vsako društvo svoje občinstvo. Tako je n. pr. »Cankar« imel poprečen obisk na svojih igrah okoli 200, Edinost 250. Predavanja Prosvetnega društva pa je posetilo do sedaj, na podlagi statistike, ki jo vodi društvo, okoli 1000 oseb (ako Miklavževe prireditve ne vpoštevamo). Za prihodnji mesec pričakuje obisk enega naših vrhov, g. pisatelja Finžgarja, ki bo predaval v Čehoslovaškem domu v okviru prosvetnega večera. Vsi belgrajski Slovenci se tega večera že vnaprej veselimo in želimo, da bi temu obisku sledili še nadaljni. Saj bi se s tem naši medsebojni odnošaji poglobili ter bi dobilo naše slovensko kulturno življenje tukaj svoje pravo obeležje. Dalje ne smemo prezreti še enega kulturnega dogodka, ki je važen za nas Slovence. G. Tone Potokar, znani kulturni delavec, je prevedel na srbohrvaščino nekatera najboljša dela Ivana Cankarja in jih zbral v knjigo Pripovetke i crtice. Knjižico je izdala založba Luča, biblioteka Zadruge profe-sorskog društva v Belgradu, in je tiskana na finem papirju in tudi lepo opremljena. G. Potokar prevaja Cankarja še dalje in bo omenjena založba izdala njegova celokupna dela. To bo vazno kulturno delo in s tem bomo Slovenci zelo močno afirmirali samoniklost naše slovenske kulture^ ki je tukaj še zelo malo cenjena in skoro nepoznana. Nazadnje bi ne smeli prezreti še ene naše ustanove, ki zasluži vso našo pozornost in pozornost cele Slovenije. In to je naše slovensko dekliško zavetišče, ki ga opravljajo slovenske šolske sestre iz Maribora. Ali poznate to našo edino, slovensko, belgrajsko socialno ustanovo? Nekateri pač, ali žal, da večina ne. Nihče si ne more misliti in pravilno oceniti, ako ne živi tu v tem velemestu, kako velikanskega socialnega in moralnega pomena je ta ustanova za naša slovenska dekleta, ki se zatekajo v Belgrad in ki jih tako pogosto meče meščanska nadutost na cesto. Zato bi bilo želeti, da bi se tega zavetišča (Hadji Prodanova ulica 19) naši rojaki včasih saj malo spomnili s kakšno podporo. Tudi to spada med kulturno rubriko našega naroda. (Naslov: Dekliško zavetišče, Belgrad, Hadji Prodanova ul. 19.) Zaključujoč te vrstice voščim vsem čitalcem »Slovenije« v imenu vseh vaših belgrajskih prijateljev: Vesele božične praznike in srečno novo leto! N — g —. Gledališče Opera Pikova dama. Opera v treh dejanjih. Glasba: P. Čajkovski. Prevod: N. Štritof. Dirigent: M. Polič. Režiser: 0. Šest. Čajkovski, ruski glasbeni romantik in senti-mientalist, je eden najbolj popularnih ruskih skladateljev, ki si je pridobil veliko slovesa v inozemstvu in čigar dela so šla preko vseh svetovnih odrov ter se vedno znova z velikimi uspehi ponavljajo v prenovljeni obliki. Njegova glasba je močna, učinkovita, prepletena z barvitimi variacijami. Č. »Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino in delati propagando za kak politično-strankarski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika našili dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-Ijivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali biti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi, da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem, da postane naš redni naročnik-plačnik. »Slovenija« se zavzema za pravo, čisto demokracijo v javnem življenju, za to, da se v praksi uveljavijo načela, ki se v teoriji proglašajo kot vodilna. Odločno borbo hoče voditi proti vsakemu slepomišenju v načelnih vprašanjih in proti dvoživ-karstvu v narodnem življenju. Vsem, ki vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine! Širite in naročajte naš tednik! »Ljubljanski Zvon44 in najboljša kultura Poročali smo že o Mirkovičevem sestavku o slovenskem vprašanju v »Srpskem književnem glas-n^. Sestavek je omenil tudi »Slovenski beograjski tednik« ki je med drugim opazil, da teži Ti- tvZTJ'^ Za *e“’ da dela »Ljubljanski Zvon« za sprejem srbohrvaškega oziroma nekega novega jugoslovenskega jezika. Tiskovna zadruga uamrec izdajateljica »Zvona«, la opazka je prizadela prvega urednika »Liuh- BK,B^ka Za'r»' “Sna S« n °>nja °bdolzitev, kakor da bi zagovar-m .• . aciJ° slovenskega književnega jezika Si SS5i'*° da K v svoj? nastopni stoinp «1 1 ? nace}°’ »delovati na torišču samo- slweLklrn- ku]tr in poglabljati vrednote delntvnrtif *-i6 ’ obe!le1?1 Pa navezovati ožje turn 0Sf 7 z.nam najbližjo srbskohrvaško kul- s t v u « dlllC(> v pravem jugoslovan- žp °b S!rani P^iticno pikantnost, da sc Zvon« otresa jugoslovenstva in jugoslove- l.L 1 n za?enja govoriti o jugoslovanstvu. Prav tako od SCa o? Strani’ kako se »Zvon« odmika nernimrnJi’ Skokov’ Nevisticev in drugih v prist-DriiHtSS ^ Preskušenih mož, političnih r ^ ,..1 v tistih, ki stoje za Tiskovno zadrugo. Sl0VPnilan7 ZV°n<< ^ V?> Zaka-i tG dela “ jugO-„ . m.>;>^vona« ne berejo in ne naročajo. Če naj torej sploh ohrani in »navezuje delotvorne sti-mora PM navezati tudi bralce in naročnike z delotvornimi izjavami. Vsa ta tvarna podstava »Ljubljanskega Zvona«, vsakemu presodnemu Slovencu tako znana in očitna, nas torej ne zanima. Zanima pa nas »Zvonovo« navezovanje delo-ivornih stikov z najbližjo srbohrvaško kulturo itd. Kadar ne najde jugosloven primerne besede, Pa mu kane kar sama od sebe »kultura« z jezika. . tura je postala pri njih nekaka beseda za vse in vsako priliko, nekak »onegav«, ki prihaja vedno Prav, kadar bi se naravnost jasno in določno le ezko govorilo in povedalo, nekako pokrivalo jasnin in čistih misli. In kadar ne ve jugosloven naprej, takrat mu zarosi domo-* rodo-, državo- in na- cijoljubno oko v ognju patriotičnega zanosa: »Oh, jugoslovenska kulturak Ce bi nam že hotel kedaj kak jugosloven opredeliti to srečno-nesrečno besedo! Torej srbskohrvaška kultura nam je najbližja, po Borku. Kaj in kakšna pa je ta kultura? Na prvi pogled je v razmerju do Hrvatov in Srbov vsakomur očitna blizkost jezika. Toda jezik sam še ni nobena kultura, ampak samo sredstvo do nje in sredstvo za njo. Z jezikom, zlasti pismenim jezikom, ustvarjamo kulturne dobrine, z njim jih širimo in poglabljamo. Pri besedi o srbskohrvaški kulturi smemo torej govoriti samo o kulturi Srbov in Hrvatov. Tu pa vidimo, da je že o kaki enotnosti kulture Srbov in Hrvatov le težko govoriti, vsaj ne v drugačnem zmislu, kot o hrvaško-bolgarski, ali srbsko-češki. Osnovni kulturni vplivi (vera, vnanja civilizacija, književnost, pismo, država itd.) so bili pri enih in drugih tako različni, da so potisnili razvoj Hrvatov in Srbov v čisto nasprotne smeri: Hrvatov na Zahod, Srbov na Vzhod. Srbe je v prav tako izdatni meri oblikovala bizaniinsko-tur-ška kultura in civilizacija, kakor Hrvate fevdalna madžarsko-nemška in latinska. Iz vsakega abecednika slovenske kulture se lahko poučimo, da so bili kulturni vplivi, ki so oblikovali nas, spet čisto druge zvrsti. Po kulturi so nam bližji celo narodi, na katere niti ne mejimo, kakor na primer Čehi, pa seveda tudi alpski Nemci in Italijani. Mirkovič, ki hoče in skuša biti stvaren, je v tem pogledu navajal misli nekaterih naših odličnih mož, in koristno bi bilo, če bi se »Zvonov« urednik malo ustavil ob njih. Kadar torej spet prime kak jugosloven za pero in ga vtika v učeno črnilo delotvornih stikov z najbližjo kulturo, naj vsaj malo preudari, kaj pomeni pojem in v čem je njegova vsebina in teža. Res, da bo tako moral pustiti marsikatero vrsto nezapisano. Toda če Tiskovna zadruga odklanja na zunaj in javno likvidacijo slovenskega književnega jezika, bo morala vzeti na svoja pleča tudi posledice ter ne bo mogla nalagati svojim urednikom, naj zagovarjajo — nezmisel. Vprašanje Barja Po nesreči, ki jo je povzročila poplavna katastrofa slovenskemu narodu, je postalo vprašanje uravnave voda v Sloveniji zopet aktuelno. Izmed vseh uravnalnih del je najbolj pereee vprašanje osušitve Ljubljanskega barja, tega velikega in silno plodovitega kosa slovenske zemlje. Prav gotovo pa bo to tudi najtežja naloga. Drugod bodo zadostovali nasipi in regulacija rek ter hudournikov, da bodo enkrat za vselej take nesreče odpravljene, na Barju pa nasipi in sama regulacija ne bo rešila pokrajine pred poplavami, ki se posebno v zadnjem času vedno bolj pogosto pojavljajo. Letos n. pr. je bilo Barje že sedemkrat poplavljeno, vsa setev uničena. Uravnalna dela na Ljubljanici najbrž ne bodo prinesla zadovoljive rešitve tega vprašanja, kajti uravnalni načrt ima usodno napako, da namreč v tej zvezi ne upošteva še nečesa važnega, in to je — Cerkniško jezero. Podtalna voda, ki prihrumi iz jezera, se izliva v okolici Vrhnike na Barje, in sicer s precejšnjo silo že zaradi višinske razlike, ki znaša okrog 150 m, posebno pa v zadnjem času še radi uravnave Cerkniškega jezera, oziroma tamkajšnjih požiralnikov. Z deli za razširjenje požiralnikov se je res posrečilo raven vode v Cerknici znižati, a zato je nevarnost za Barje narasla, saj je sedaj že Barje skoraj postalo presihajoče jezero. Vsako malo, pardnevno deževje, dvigne raven vode za toliko, da poplavi veliko površino obdelane zemlje. Naši narodni gospodarstveniki so zagrešili nepopravljivo napako, ko so dopustili uravnavo Cerkniškega jezera, saj so morali vendar vedeti, kakšne zle posledice bo rodila. (Vprašanje je seveda, če sploh so, in če so jih vprašali za svet!) Obsežna ravan jezerskega dna je bila za obdelavo že od nekdaj neprikladna, in je skoraj vse eno, če je stanje vode, ki ne napravi škode za meter višje ali nižje in če odteče teden prej ali pozneje. Ni pa vseeno, če je na Barju stanje vode višje ali nižje! Vsak dan poplave pomeni nepopravljivo škodo. Kmetje na Barju, ki morajo poleg zemljiškega davka plačevati še skoraj še enkrat večji barjanski davek, so popolnoma obupani in zahtevajo, da se jim ta davek odpiše, poleg tega pa še zemlja, ki je v neprestani nevarnosti pred poplavo, vnese v nižji razred, t. j. med močvirji svet, in na podlagi tega odmeri nižja zemljarina. Ta zahteva je popolnoma upravičena, kajti kmetovati na Barju se pravi igrati loterijo. Če se stanje ne popravi, bo Barje za kmetijstvo izgubljeno, in kakšna škoda za gospodarsko moč Slovenije je to, si danes ne moremo misliti. Po veliki izgubi časa in dragocenega narodovega premoženja, smo nazadnje začeli z regulacijo Ljubljanice, toda zadnje izkušnje kažejo, da je načrt osušitve Barja narejen preveč teoretično ob neupoštevanju okoliščin, ki bi jih niti nestrokovnjak ne smel prezreti. Uravnava Ljubljanice bo večja pridobitev za estetsko lice Ljubljane, kot pa za gospodarsko korist Barjanov. Sedaj je skoraj jasno, da niti poglobljena Ljubljanica z Gruberjevim kanalom vred ne bo mogla požreti ogromnih je izvajal najrazličnejše glasbene forme: simfonijo, Komorne, koncertne skladbe, opere ect. Uporaba motivov je dovršena, kontrasti se bijejo in prihajajo vedno više, dokler v svoji kulminaciji ne za- jamejo človeka vsega vase. Njegovi najboljši operi sta: »Onjegin«, in »Pikova dama«. Poslednja je bila izvajana pri nas nekoliko izpremenjena po Clemens-Krausovi in VVallersteinovi zamisli. Ta dva sta jo takšno tudi z velikim uspehom spravila na oder dunajske državne opere. Izvedba ljubljanske opere je bila v splošnem prav dobra. Herman (Marčec) je tokrat ugajal, a še vedno moti njegov nasalni ton. Želel bi, da se tudi v drugih svojih vlogah pokaže v pevskem in igralskem oziru tako, kakor se je v »Pikovi dami«, kjer je naredil dokaj simpatičen vtisk. Grof Tomski (Primožič), knez Jelecki (Janko), Cekalinski (Drmota), Surin (Rus) i. dr. so lepo izpopolnjevali celotno sliko, se še dobro vživeli v svoje vloge in tako ustvarili ugodno igro. Grofica (Thierry-Kavčnikova) je bila sicer do-ora, je pa igralsko nekoliko pretiravala. Ko nastopa kot duh, bi temu po moji zamisli odgovarjal teman, grobni glas, kar pa je izzvenelo pri njej jasno, svetlo ter ni odgovarjalo situaciji. Liza (Verbičeva k. g.) je bila zelo dobra; njena igra je bila učinkovita, glas prijeten in sočen. Odigrala je zelo srečno zajeto in simpatično igro. Tudi Paulina (Golobova) je ugajala, tako igra kakor njen metalni, zveneči alt. Tudi ostale ženske vloge so bile dobro zasedene. Scenerija je bila primerna; balet (vodil Golo-vin) je naštudiral plese zelo dobro. Tudi zbor je odgovarjal; tenorji so bili ponekod šibki in ženski glasovi so jih večkrat zakrili. Močno moti včasih nek elan zbora — tenorist, ki s poskušanim preseganjem ostalih na občinstvo vpliva neugodno. Orkester je bil naštudiran dobro. Gledališče je bilo dobro obiskano! D' Cv. Opozorilo. V zadnjem glasbenem poročilu je pomotoma izostalo ime altistinje Golobove, ene najboljših solistov v >Requiemu«. „Krog“ »Krog«, zbornik umetnosti in razprav, založili sotrudniki, uredil Rajko Ložar. Pod tem naslovom se je v posebni, nekaki almanaški obliki predstavil javnosti krog mlajših literatov, večinoma bivših so-trudnikov DS. Zadnje čase opažamo, da so postali okviri starih, tradicionelno kulturno usmerjenih revij sodobni generaciji preozki. Za svobodomiselnim LZ se tudi katoliški DS ni mogel izogniti secesiji mlajših sodelavcev. Zbornik »Krog« je jasen izraz sedanjega kritičnega motrenja. Ideološko pot mu je začrtal urednik Ložar z razpravo »Človek in čas«, kolikor je sploh mogoče govoriti o enotni ideologiji, ker živimo v časih, ko ideologije in utrjeni sistemi, ki so njihova transportna sredstva, postavljajo samega sebe na laž,« kakor meni sam urednik. Tu je treba iskati vzrokov samostojnega nastopa »rodu na pohodu«. Z novelo sta zastopana Magajna in Javornik, z legendo Magajna in Boris Orel, ki zanimivo razpravlja o legendar-nosti slovenskega življenja. Božo Vodušek razmo-triva o jeziku, opirajoč se na moderna dognanja, Ukmar o sodobni glasbi, urednik Ložar o novem stavbarstvu. Bogo Pregelj razpravlja s kulturnopolitičnega vidika o romantični znanosti in deducira na hitlerjevsko Nemčijo. Pesniško sta prispevala B. Vodušek in Edvard Kocbek. V Kocbeku bomo dobili morda nekoč še slovenskega Jamme-sa. Nove so tudi »Misli o plesu« (Pino Mlakar), aktualna Klakočerova razprava »D. H. Lavvrence in eros«. Besedilo spremlja nekaj prav lepih slik, in v prilogi je Ukmarjeva kompozicija Kosovelove pesmi »Naš strašni čas«. Zbornik se naroča pri upravi »Kroga«, Bleiweisova 20/ III za ceno 50 Din. Radi pestrosti in vsebinske vsestranosti ga bodo ljubitelji in spremljevalci domače literature težko pogrešali. F. C. »Koroške uganke in popevke“ zbral Vnko M5derndorfer, ilustriral Joža Vokač, založila Družba sv. Mohorja v Celju. Kot 61. zve- zek Mohorjeve knjižnice so izšle omenjene uganke in popevke, važne v folklorističnem, pa tudi v na-rodnobudnem oziru. Moderndorferja že poznamo kot zbiratelja narodnega blaga, ki je zbral popevke iz Mežice in Podpece, za uganke krajev ni na-značil. Iz zbirke veje šegav in mestoma naiven ton, namenjen zlasti mladini. Zbiratelj je stihe »očistil«, pustil je pa mnogo lepih koroških izrazov, da je zbirka še bolj pisano folkloristična. Kjer ni mogoče doumeti na prvi pogled, čita bralec z ilustracije. Pričujoča zbirka je nov dokaz, da Mohorjeva družba ne pozablja slovenske Koroške in svojega izročila. c. F. Koledarček „Soča“ Primorje je kulturno in gospodarsko na robu propada; kmet je osamljen, brez svobode in pravice. Plačuje davke za raznarodovanje, vdržuje laške učitelje, duhovništvo in uradništvo, plačuje krvni in moralni davek. Narod omaguje, fašizem gnezdi po vaseh: česar niso zmogle grožnje, lahko stori glad. (1. Grahor, citat iz Koledarčka.) Kljub svoji miniaturni obliki vsebuje Koledarček, ki je izšel v založbi »Istre«, v Zagrebu izhajajočem glasilu primorskih emigrantov, mnogo dragocenih, zlasti statističnih podatkov o Primorju. To je skrajno stisnjena žalostna kronika Primorske od 1918. 1. do danes. Diagrami, tabele, zemlje-vidne skice ponazorujejo podatke, in nekaj lepih slik znanih primorskih krajev krasi knjižico. V njej se lahko informiraš o uspehih narodnega gibanja pod Avstrijo, o številu slovenskih in hrvaških šol pred vojno in po vojni, o razmejitvi Primorske po londonskem paktu, Wilsonovi črti in Rapallski pogodbi, tu najdeš seznam žrtev fašističnega terorja, kroniko protikulturnih njegovih dejanj, dobiš podatke o primorskih emigrantih in njih organizaciji, o evropskih narodnih manjšinah in še marsikaj. Koledarček stane 10 Din. Naroča se lahko pri podružnici uprave tednika »Istra« v Ljubljani. j množin vode, ki ob količkaj večjem deževju zalivajo Barje, posebno ne, ker brez istočasne kanalizacije ne bo površinska voda dovolj hitro odtekla v strugo, ne da bi uničila posevkov. Istočasno z osušitvijo pa se javlja tudi vprašanje namakanja, kajti že sedaj, ko je nivo vode še višji, trpi v poletnih mesecih Barje, radi silno porozne zemlje za sušo, ki uničuje tisto, čemur je prizanesla spomladanska voda. Če se bo dokončno izkazalo, da Je uravnava Ljubljanice res še nezadostna odpomoč proti temu brezupnemu stanju, potem ostane le še ena rešitev, in to je izprememba kultur, ki so sedaj običajne. Morda bi uspevala sadna drevesa, ali pa kaka druga rastlina, ki bi povzdignila donosnost obdelovanja. Glavna napaka pa bi bila pustiti tako velikansko površino, ki ima tolikšno možnost gospodarskega izkoriščanja, ležati brez haska, edino geografom in geologom v veselje ter torišče raziskovanj, arheologom pa v spomin na idilične čase mostiščarjev. Toda ni treba vreči puške v koruzo! Vzemimo za zgled Holandce. S kolikimi napori ljubosumno čuvajo zemljo, ki jim jo hoče zaliti morje in s kolikšnimi žrtvami je zvezano osuševanje tamošnjih jezer — pa vendar, kdor hoče živeti, se mora boriti, kdor hoče dobro živeti, mora zmagati in napredovati. Nauk, ki nam ga dajejo zadnje poplave, uporabimo v to, da začnemo misliti na nekak gospodarski načrt za vso Slovenijo. Ali so naši narodni voditelji, katerih glavna naloga je, da kulturno in go-* spodarsko dvigajo narod, iz katerega so izšli, poleg svojega političnega delovanja posvetiti že kdaj kako urico časa razmišljanju, ne bi li kazalo ustanoviti »gospodarski svet Slovenije« (ki naj bi bil sestavljen iz strokovnjakov in gospodarskih politikov, ne pa »zdravo - voditeljev«), po katerega načrtu bi potem sistematično gradili na obnovi gospodarstva. Morebitna konjunktura ali pa katerekoli preosnova v političnem ali socialnem ustroju življenja nas bo tako našla pripravljene za izvrševanje programa, posebno če bo narod začutil notranjo potrebo za vse to delo in bo zmožen prenesti napor, ki ga zahteva. Načrtno gospodarstvo se je v Italiji in Rusiji posrečilo, pri nas bi se gotovo tudi, čeprav ga ne bi propagirali s fašizmom ali boljševizmom. Načrt, ki bi moral upoštevati vse gospodarske potrebe in politike ter se izvrševati v korist naroda in države, bi vnesel v pojmovanje gospodarskega življenja vsaj nekoliko jasnosti, da se ne bi mogla več dogajati taka potvarjanja dejstev, ki so plod zgodovinskega razvoja in bi izginile slepilne predstave, ki jih imajo o narodnem gospodarstvu celo izobraženi ljudje. Potem bi se morda razjasnilo v glavi tistega profesorja, ki je hvaležnim mladim poslušalcem sredi državnovzgoj-nega predavanja na Vidov dan postregel kot okrepilo za svojo zmoto o nujnosti kulturnega in jezikovnega spajanja z globokoumno modrostjo, da Slovenija že od zdavnaj, posebno pa še sedaj, gospodarsko teži proti Hrvaški. (Kakor da bi bilo tako težnjo mogoče ustvariti čez noč!?) Z. L. »Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečih k duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenotenju naših sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja. Kdor je z nami enakih misli, ga prosimo, da se spomni svojih dolžnosti OPAZOVALEC Masarykova božična poslanica Za zvočni film »Fox Movietone News« (Foxov zvočni tednik) je govoril predsednik češkoslovaške rebuplike Masaryk v češkem, nemškem, angleškem in francoskem jeziku tole poslanico svetu za božič: Naši otroci se pripravljajo že dolgo na božične praznike, in tako se spominjam svojega detinstva, ko sem hodil s šolskimi tovariši v naši vasi od hiše do hiše in pel: »Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.« Od takrat so minila leta in leta mnogih skušenj, zlasti v politiki. Doživel sem svetovno vojno in spoznal, kaj pomenita vojna in k vojni vodeči militarizem. In tako si predočujem vedno in vedno zopet besede evangelija in jih goreče ponavljam v upanju, da se bomo odločili kedaj vsi, moji sodržavljani in državljani vseh držav, za Jezusovo zapoved čiste človečnosti. Ne razburjajmo se zaradi gospodarskih in političnih vprašanj — vprašanje današnjega časa ni samo gospodarske in politične, ampak predvsem nravstvene narave: V vsem javnem življenju — v gospodarskem in političnem — se moramo odreči vsakteremu nasilstvu. Svetovna vojna je zorila svetovno zvezo narodov; takrat smo se odločili čisto pravilno, da se da zagotovi mir po dobri volji. V Zvezi narodov vidim učinkovito orodje za utrditev vzajemnosti narodov. Če naj se njegov ustroj zboljša v tem ali onem, tedaj se lahko porazgovorimo o tem odkrito in moško. Čas je, da že delamo kedaj pametno in pošteno politiko. Poznam Oxenstiernovo* označbo politike. Imel je prav za dobo starega režima — danes moramo popraviti švedskega državnika s priznanjem načel svobode in bratovstva, ki veljajo za vsakega posameznega, za države in narode. Ne vidim v naši dobi nobenega političnega vprašanja, ki bi ga pošteni in pametni državniki ne mogli mirno rešiti v skupnih posvetih. Zahvaljujem se Foxovemu filmu, da mi je s svojo veliko organizacijo dal mogočost, želeti državljanom Zedinjenih držav in državljanom drugih držav vesele in srečne praznike: »Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.« Izpoved Ljube Babica o moderni umetnosti hrvaškega slikarstva 0 priliki umetnostne razstave Babiča in tovarišev v Jakopičevem paviljonu je priredil Babic dne 19. t. m. na vseučilišču predavanje s skioptič-nimi slikami o strujah sodobnega hrvaškega slikarstva. V uvodnih besedah se je spomnil osebnih doživljanj ob slovenski liriki od Prešerna do Zupančiča. Ugotovil je, da z žalostjo sledi nameri nekaterih sil, ki hočejo potisniti slovenski jezik, docela enakovreden jezikom evropskih narodov, v vrsto dialekta. V znak spoštovanja in ljubezni do našega jezika je govoril predavanje v slovenščini, zakar ga je navzoča publika viharno aklamirala. Temperamentno predavanje je odkrivalo slikarjevo naziranje, njegova simpatična osebnost je že v začetku navezala stik z izbrano publiko. V svojih razmotrivanjih je odkrival pri živečih in že umrlih slikarjih dve komponenti, dva nasprotna polja, zasidranje v grudo hrvaškega kmeta in vplivi pariškega slikarskega centra, ki ustvarja za meščansko družbo, v kateri slikar ne odmeva. To dvoje nasprotstev je v kratkem povedano v očeh Babiča izživljanje hrvaške sodobne slikarske umetnosti. Babičeva osebnost, ki se je široko razgledala v kulturi evropskega slikarstva, je podkrepila in dajala govoru prepričevalno življenjskost. Babičevemu očesu ne ide noben še tako rahel odtenek slikarjevih namer in barvnih prelivov, kritično prisluškuje snovanju v ateljejih in včasih malo prečrnogledo zre v boj, poraze in zmage; teh zadnjih se veseli iz polnega srca, kadar se vzpne posamezno delo hrvaškega čopiča v evropsko višino. Babičevo predavanje ni bilo odveč, za spoznavanje Zagreba in Ljubljane je bilo aktivno in pozitivno, predavatelju smo hvaležni, da nam je odkril gibanje sil, ki jih doslej nismo opazili v hrvaškem sodobnem slikarstvu. t. h Stoodstotna politična modrost je vsekako tista, s katero rešuje »Pohod« vzgojna, socialna in državoslovna vprašanja. Takole piše med drugim: »Kaj pa v državah, kjer vladajo vsemogoče plemenske, nagonske, sebične, ozkoobzorne in tesno-grudne centrifugalne sile. Gorje narodu dotične države, če ne vlada nad njim močna železna roka, v katero se morajo stekati vajeti od vsakega posameznega državljana. Taki državljani so podobni čredi ovc, ki bi se brez vsakega vodstva močnega pastirja razkropila na vse štiri vetrove. Posledica tega bi bila, da bi imeli lačni volkovi med »nezavedno, raztepeno čredo obilo plena«. Primer države, nad kakršno se zgraža »Pohod,« je bila vsekako ranjka Avstro-Ogrska. Tudi takrat smo brali v nemških in madžarskih listih podobne državotvorne pridige, in vsakdo tudi ve, da so si avstro-ogrski državniki in vladarji to dr-žavnotvomo modrost tudi osvojili, čeprav v obliki, ki je bila za odtenek bolj civilizirana, kakor si jo zamišlja »Pohod«. In še nekaj ve vsakdo, razen »Pohoda« menda: da je namreč Avstro-Ogrska razpadla prav zaradi tega, ker je vladala nad svojimi narodi s tisto močno železno roko, ki »Pohodu« tako imponira, jemala svobodo, in zlasti v veliki vojni zapirala, tlačila, streljala, obešala. In skoraj bi se dalo ugotoviti z matematično natančnostjo: dokler je ponehaval pritisk »močne roke«, ko so avstro-ogrski narodi, po večini Slovani, še upali in pričakovali pravice ijn svobode, je bila Avstro-Ogrska močna. Bolj ko je naraščal pritisk »močne roke«, slabša je bila država, in ko je bila »močna roka« v svetovni vojni prav na vrhuncu moči, je začela država razpadati. Takrat je sicer »močna roka«, v katero so se »stekale vajeti od vsakega državljana«, začela te vajeti popuščati — pa je bilo že prepozno. »Večina nas jugosloveiaskih državljanov še ni zrela za samsotojno državotvorno življenje« piše nadalje »Pohod«. Toda k