niško vrednost pri vseh vrstah zbornikov kot posebni srednjeveški slovstveni vrsti in pozablja, da so bili mnogi od njih navadne kompilacije. Take pomanjkljivosti seveda nekoliko zmanjšujejo izjemno vrednost Poe- tike in nas nekako silijo, da poiščemo bolj eksaktne prijeme. V mislih imamo postavke Ju. M. Lotmana o tim. »estetiki identičnosti« (estetika toždestva)16 in o umetnosti kot o posebni obliki modelne dejavnosti.17 V Poetiki Lihačova ostaja odprto tudi neko drugo, za razumevanje značaja in pomena ruskega srednjeveškega slovstva — odločilno vprašanje: za raz- merje med folkloro in pismenstvom. Folklore Lihačov sicer ne ločuje od »umetnega« slovstva. Po Lihačovu folklora in pismenstvo v strukturi sred- njeveške ruske kulture dopolnjujeta drug drugega in imata do neke mere skupen, drug drugega dopolnjujoč sistem slovstvenih vrst. Pismenost ne more obstajati brez folklore, ker ne zadovoljuje vseh umetniških potreb srednje- veškega človeka. Lihačov meni, da sta folklora in pismenstvo (nanj misli, ko govori o slovstvu) »odprti« strukturi. Ta teza nas navaja na misel, da bo mogoče napisati poetiko ruskega srednjeveškega slovstva le ob popolnem upo- števanju razmerja med vsaj delno »neezoterično« fokloro (po V. J. Proppu) in nesamostojnim pismenstvom, ki je imelo predvsem praktično religiozno, psevdoznanstveno in publicistično funkcijo. Aleksander Skaza Filozofska fakulteta, Ljubljana UDK 886.3.03 = 850 (048.1) DELO IVANA CANKARJA V CESKIH PREVODIH IN V LUCI ČEŠKE PUBLICISTIKE Cankarjeva drama Kralj na Betajnovi, za katere uprizoritev v Pragi so si, kakor smo že omenili, že nekaj let pred tem brezuspešno prizadevali bivši češki igralci Deželnega gledališča v Ljubljani, zlasti Ilašler, Noskovâ, Deyl in Lier, pa tudi Zofka Kvedrova,02 je končno konec leta 1909 le doživela praško uprizoritev, ne sicer na odru Narodnega divadla ali na Vinohradih, vendarle pa v enem od znanih praških gledališč v Areni na Smlchovu. Tu je mestna organizacija socialnodemokratične stranke proslavljala lep dogodek v svojem kulturnem delovanju: tristoto predstavo za delavce.0 ' Ze samo dejstvo, da je bila za to slovesno jubilejno predstavo izbrana prav Cankarjeva drama, zgovorno priča na eni strani, da je bil tedaj slovenski pisatelj na Češkem že 10 Prim. Ju. M. Lotman, Lekcii po struktural'noj poetike. Vvedenie, teorija stiha. Brown University Press, Providence, Rhode Island, 1968, str. 164—181. 17 Prim. Ju. M. Lotman, Teze uz pitanje »umjetnost u nizu modelnih su- stava«. Strukturalizam. Posebno izdanje Kritike. Zv. 4, Zagreb, 1970, str. 252. 92 O poizkusih uprizoritve podrobno razpravlja Moravec v op. c. str. 93—94. 93 Strankina organizacija je kupovala predstave za delavce, pri čemer je imela po dogovoru z upravo gledališča pravico izbire. precej znan in cenjen, zlasti med delavstvom, na drugi strani pa tudi to, da so bile vezi med češkimi igralci, ki so pred tem delovali v Ljubljani, in našo literaturo nekaj let po njihovi vrnitvi domov še vedno trdne. Saj sta se kar dva od njih — llužena Noskovâ in František Lier — trudila za to uprizoritev, ko sta videla, da z uprizoritvijo v Narodnem divadlu ne bo nič. Noskovâ je smichovskemu gledališču prva ponudila svoj prevod, saj pravi v pismu Can- karju, da so že davno kupili njen prevod, igrajo pa Lierovega.04 Prav gotovo pa je imel dramo že dalj časa prevedeno tudi František Lier (1875—1911), prvi Kantor na slovenskem odru, ki je pač po boljši zvezi plasiral svoj prevod. Le malo je namreč verjetno, da bi bil prevod Noskove slabši od njegovega. Zani- mivo pa je dejstvo, da je bila ta Cankarjeva drama do 1. 1909 že trikrat pre- vedena v češčino, da so vsi trije prevodi od bivših čeških igralcev v ljubljan- skem gledališču (Hašler, Noskova, Lier) in da so vsi ostali v rokopisu. Premiera je bila 20. decembra 1909 z godbo in govorom komika, pozneje igralca v Vinohradskem gledališču Karla Faltysa. Dramo je režiral znani igralec, režiser in dramatik Josef Lukavsky (1874—1930), glavne vloge pa so igrali: Kantorja režiser, Nino Plana, Francko Šetfilovd, Hano Faltysova in Maksa Pisecky. Noben praški dnevnik, niti socialnodemokratsko Pravo lidu, ki jc premiero prej šestkrat naznanilo, ni prinesel o tej jubilejni predstavi, ki je bila vsekakor za Smichov važen kulturni dogodek, nikakega poročila. Edini list, ki je objavil obširen članek o uprizoritvi, je bil tednik Smichovsky obzor (4/1909, št. 52, 25. XII. str. 5), organ III. okrajne organizacije soc.dem. stranke, in to ravno v božični številki. Avtor članka, ki se skriva pod šifro -gs- in ki je bil stalni gledališki kritik tega tednika, je tako dobro informiran o Slovencih in o Cankarjevem življenju in delu, da lahko upravičeno sklepamo, da je črpal podatke iz razgovora s prevajalcem, ki je seveda dobro poznal pisatelja in njegovo domovino. Članek bi si zaslužil, da ga prevedemo v celoti, toda z ozirom na to, da jc preobširen, bomo navedli vsaj glavne misli: »Can- karjeva drama je tako izvrstna in dragocena, da bi med vsemi dosedanjimi tristotimi predstavami našli kvečjemu pet, šest takih, ki bi se dale primerjati s slavnostnim ponedeljkovim večerom. . . L Cankar jc slovenski pesnik in to je njegova nesreča. Javnost ve o njem malo, čeprav je že Cankarjevo življenje samo najlepši in najbolj žalosten roman«. Nato pripoveduje kritik o pisateljevi mladosti, o materini bolezni in smrti, o pomanjkanju, v katerem je živel in o usodi Erotike. »Po smrti Franceta Prešerna ni bilo v slovenskem jeziku tako krasne in čiste besede. Ti stihi zvenijo kot godba za tistega, ki se zna predati umetniškemu dojemanju,« pravi o Erotiki in nadaljuje, da je v Vinjetah ob- sodil slovensko življenje s tako ostro satiro, da mu tega slovenska buržoazija še do danes ni pozabila. Nato karakterizira še knjigi Tujci in Na klancu, 04 Prim. CID IX, str. 510 in Moravec, op. c. str. 93. Urednik CID na podlagi pisma R. Noskove napačno domneva, da so do 1. 1910 Kralja na Be- tajnovi večkrat igrali in to celo v dveh prevodih, pa tudi Moravčevo trditev o »dveh uprizoritvah, ki sta skoro gotovo v medsebojni zvezi, oziroma skoraj gotovo gre za isto uprizoritev na dveh odrih«, in njegove domneve na str. 94 niso povsem točne. V dnevniku Pravo lidu z dne 20. XII. 1909, št. 350 je na str. 8 gledališko naznanilo, da bo premiera v Areni. nakar prehaja h Kralja na Betajnovi, o katerem med dr. pravi: »Naši avtorji bi se morali pri Cankarja učiti, kaj je to dramatska moč. Zlepa ne najdemo igre, ki bi delovala kot ta drama močnega, kovinastega človeka, ki si magari roke s krvjo omadežuje, če je treba odstraniti ovire. Ze res, da ne simpatizira- ino z Jožefom Kantorjem.. . toda, kakšna sijajna postava je to z umetniškega vidika! In kako Cankar prikazuje njegovo usodo! Le spomnimo se prizora v prvem dejanju, ko Maks umetno zbudi v Kantorjevi duši spomin na umor Kantorjevega bratranca. Y Shakespearu so podobno koncipirani prizori, in Cankarju se ni treba bati primerjave s Shakespearom. Razen Kantorju je posvetil Cankar največjo skrb župniku . . . Naj na konec opozorim na zaključni prizor. Tako se po moralnih pojmih sicer ne bi smela igra končati, toda koliko krvave ironije je v tem in koliko redke, čiste umetnosti!« Svoj članek sklepa takole: »Cankar je še mlad, star šele 35 let, in njegovi zadnji deli Za križem in Pohujšanje v dolini šentflorjanski, dokazujeta, da še vedno umetniško raste in postaja vse močnejši in močnejši. Za slovenske razmere je značilno, da njihov največji pesnik lahko s ponosom izpoveduje svoje socialistično prepri- čanje. Naši veliko bolj razviti literaturi manjka človek, kakršen je Cankar, in ga lahko Slovencem zavidamo.« Nato pravi, da je bila uprizoritev skrbno pri- pravljena in hvali od igralcev zlasti Lukavskega in ostale predstavnike glav- nih vlog. Zanimivo je, da je drama doživela samo eno reprizo, in sicer na odru In- timnega (Švandovega) gledališča na Smichovu 4. januarja 1910. Po mojem mnenju je vzrok v vsebini drame. Kakor vidimo iz repertoarja Arene in Intim- nega gledališča sla prav tedaj obe gledališči z velikim uspehom večer za večerom dajali operete z baletom ali komedije. Obiskovalci teh gledališč, delavci in rokodelci, so se hoteli zabavali, za resne stvari so bili drugi odri. Zato v tem slučaju ne smemo domnevati, da je doživela Cankarjeva drama neuspeh. Vsekakor pa je predstava na Smichovu definitivno onemogočila, da bi bilo Kralja na Betajnovi uprizorilo pozneje Narodni divadlo. To ni nikoli sprejelo v repertoar igre, ki jo je prej že igralo kako drugo praško gledališče. * V naslednjih dvcli letih — 1911 in 1912 — so bili najbolj prizadevni pre- vajalci Cankarjevega dela Bohuš Vybiral (1 knjiga in 21 prevodov v perio- dikah), Ružena Noskovâ (1 knjiga in 2 prevoda v period.), Joža Toucovâ- Mettlerovâ (1 knj.), Karel Vondrašek (11 prev. v period.), Stana Cerny (9 prev. v period.) in Frana Knut (9 prev. v period.). Poleg njih pa so v tem času prevajali Cankarja tudi Jarka Cliyskâ (1 črtica v treh period.), Vojtčch Mčrka (1 črtica v dveh period.), Antonin Zalud (2 črtici), Metka Skalskâ (1 črtico), Včra Jarkovskii (1 črtico) in — r (1 črtico v dveh period.). Ze samo dejstvo, da je pesnik, dramatik, prevajalec in ravnatelj drame Narodnega divadla Jaroslav Kvapil, urednik Svetovne knjižnice, ki jo jc izdajal najbolj ugledni češki založnik J. Otto, uvrstil 1. 1911 vanjo hkrati kar dve Cankarjevi knjigi, zgovorno priča o takratni popularnosti in priljubljenosti našega pisatelja med Čehi, pa tudi o Kvapilovem odnosu do njega. V tej knjižnici so namreč izhajala le dela vrhov svetovne književnosti ali pa naj- boljša dela posameznih literatur. Od jugoslovanskih avtorjev so bili zastopani v njej pred Cankarjem s po eno knjigo P. Preradovic, J. Kozarac, S. Matavulj, Ks. Sandor Gjalski, I. Vojnovič in naš Fr. Ks. Meško (Slike in povesti). Prva Cankarjeva knjiga, ki je izšla v tej knjižnici, je bila Hiša Marije Pomočnice," ki jo je prevedla Ružena Noskovâ. Ta se je ukvarjala s prevajanjem tega dela že vsaj od 1. 1907, ko je — kakor smo videli — priobčila v Pravo lidu iz njega odlomek. Vse to, kar smo že rekli o prevodih Noskove, bi morali po- noviti, ko primerjamo ta njen prevod z izvirnikom; že po nekaj straneh lahko ugotovimo, kako skrbno, s kako ljubeznijo in s kakim posluhom za lepoto Cankarjevega jezika je opravljala prevajalsko delo. Prav na podlagi tega prevoda lahko brez pretiravanja trdimo o njej, da je bila do prve svetovne vojne najboljša prevajalka Cankarja v češčino, in to kljub temu, da tudi ona ni popolnoma obvladala slovenskega jezika. Tudi v tem njenem prevodu lahko najdemo napake, kakor na pr. stene so bile polne svetih podob (str. 2) je pre- vedla: svetlih podob; srepe oči (str. 10) — bistre oči; krepka je bila (str. 11) — čila je bila; kuštrave lase (str. 18) — kodraste lase; razmišljena (str. 25) — zamišljena; onkraj življenja (str. 32) — v kraju življenja itd. Ce bi primerjali ves prevod z izvirnikom, bi najbrž našli takih napak še kaj več, toda niti zdaleč ne toliko kot pri ostalih prevajalcih. Toda dejstvo je, da je Noskovâ sama umetnica in da je njena češčina tako lepa kot v delih najboljših pisateljev tistega časa. Ni se krčevito oklepala izvirnika, marveč je prevajala svobodno, le malokdaj pa bi ji lahko zamerili, da je menjala smisel Cankarjevega stavka. Noskovâ je 1. 1911 prevedla še iz Krpanove kobile novelo Nespodobna ljubezen (Besedy lidu 19/1911, str. 27—28, 42—44, 51—52, 69-71) in iz zbirke Za križem črtico Ministrant Jokec (Kvëty 33/1911, str. 411—425, 545—560), nato pa žalibog za vedno pozabila na Cankarja in na slovensko literaturo. Težko je reči, kje tiči pravi vzrok, da je nehala prevajati, bržkone pa predvsem v gledališču, ki je postalo njena edina ljubezen in kateremu se je vsa predala, kot vidimo iz njenih spominov Jak život šel. Takoj po Hiši Marije Pomočnice je izšel Vybiralov prevod Kurenta.96 To je bil prvi večji prevod iz slovenske literature mladega dunajskega visokošolca, ki se je, kot smo že rekli, z veliko vnemo učil slovenski od prijateljev, pred- vsem od Josipa Napotnika, katerega se je še v starosti rad spominjal. Ce pa primerjamo Vybiralov prevod Kurenta z izvirnikom, ugotovimo, da njegovo znanje slovenščine takrat še zdaleč ni bilo tako, da bi bil lahko prevajal slo- vensko leposlovje, zlasti pa Cankarja. Videti je, da je sicer za pomen ne- znanih mu besed spraševal tovariše, odnosno, da se je posluževal slovarjev, toda velikokrat ga je zapeljala podobnost slovenskih in čeških besed, ki pa imajo različen pomen. Zanašal se je tudi na smisel in kontekst stavkov, kar pa mu večkrat ni pomagalo. Predolg bi bil seznam napak, samo večjih bi bilo za nekaj strani, zato bomo navedli vsaj nekaj tipičnih: pojužinal (str. 4) — poobe- doval; izgledovali so se nad njim (str. 5) — jemali so si ga za vzor; kažipot (str. 8.) — vodja; časih (str. 14 in drugod) — sčasoma; tod bodo živeli veseli 95 Dum Marie Pomocné. Prel. Ružena Noskovâ. Praha [1911], J. Otto. 119. str. Svetovâ knihovna, č. 890—891. 90 Kurent. Ze slovinštiny prel. Bohuš Vybiral. Üvod napsal dr. Josef Karâ- sek. Praha [1911], J. Otto, 100. str. Svetovâ knihovna, č. 892. ljudje (str. 16 in drugod) — tu se bo ljudem veselo živelo; takoj (str. 17) — tako; od Boga posajena (str. 18) — od Boga posejana; vsaj (str. 22) — vendar; žito (str. 23) — rž; tepke (str. 23) — hruške; in ga ne izgreši nikoli (str. 28) — in nikoli nanj ne pozabi; ni se oziral (str. 28) — ni se izogibal; soparica pa je žgala (str. 29) — pare so žgale; razor (str. 29) — jarek ob cesti; na to nerodno posteljo (str. 30) — na to prostaško posteljo; kameniti laz (str. 30) — kamenito brazdo; daleč (str. 32 in drugje) — dalje; hiše (str. 33 in drugje) — domčki (č. chyše = koča!); ne bi kosil (str. 33) — ne bi zajtrkoval; božično luč (str. 33) — božjo luč; cula (str. 39) — vreča; zamolklo grmenje (str. 42) — molčeče grme- nje (molčati = mlčeti!); ko (str. 43) — kdaj (č. kdy namesto až!); zarja (str. 43) — danica (jutranjica); se je zgrudil na klancu (str. 46) — pod križem; preše- ren (str. 47) — razuzdan; hiše mežikajo (str. 47) — hišice mu mahajo z roko; kosilo je tečno (str. 49) — zajtrk je koristen; saj sem slaven (str. 50) — saj me proslavljajo; venci venejo (str. 50) — venci dišijo (č. vončti!); do srca užaljen (str. 50) — v srcu pobit; kedaj (str. 52) — kje pa; kaj bi tuleč molčali (str. 56) — zakaj bi cvilili in molčali; tako prečudežno besedo (str. 57) — takč pre- čudno besedo itd. Ponekod je besede, posebno pridevnike, izpuščal, včasi najbrž tudi zato, ker jim ni znal pomena. V prevodu motijo tudi razprto tiskane pa- saže in nekaj hudih tiskovnih napak (napr. vodil-rodil, stin-sem in dr.). O Kurd- skovem predgovoru pozneje. Vsekakor bi bilo zelo zanimivo primerjati z izvirnikom tudi ostale Vybî- ralove prevode, ki so izšli v periodičnem tisku. Cotovo bi tudi v njih našli obilo napak, ki so tipične za prevajalca-začetnika. Največ prevodov je objavil Vybiral v dunajskih čeških časnikih, zlasti v dnevnikih Delnické listy in Vîden- ské noviny. V prvem so 1. 1911 v prilogi Besidka izšli prevodi naslednjih črtic: Zimsko cvetje (št. 11, 14. I), Idila (št. 109, 13. V.), Skodelica kave (št. 241, 21. X.), Slamniki (št. 263, 18. XI.), Večerne sence št. 280, 9. XII.) Njen grob (št. 286, 16. XII); 1. 1912 pa je izšla istotam črtica Motovilo (št. 57, 9. III) in Zgodba o Šimnu Sirotniku (št. 91, 20. IV. — 152, 6. VII). Videnské noviny so 1.1911 v prilogi Besedy objavile sledeče proze: Trubadur (št. 53, 5. III.), Uvodno po- glavje iz knjige Volja in moč (št. 76, 2. IV.), Za en poljub (št. 93, 23. IV.), Idealist (št. 132, 11. VI.), Čudna zgodba o grbavcu (št. 195, 27. VIII.), Večerna molitev (št. 275, 3. XII.) in Tuja učenost (št. 286, 17. XII.); 1. 1912 pa Ob grahu (št. 10, 14. I.) in V marcu (št. 76, 31. III). Razen teh sta v tem času izšla še Vybiralova prevoda črtic Češnje in prstan (Pochoden, Horice, 6/1911, št. 43, 25. VII.) in Sočutni Jakob (Rakovnicky Obzor, Rakovnik, 3/1911, št. 2, 14. I. in Svoboda, Kladno, 21/1911, št. 4, 11. I.) ter v tedaj zelo razširjeni in cenjeni zbirki »1000 nejkrdsnejšich novel 1000 svëtovych spisovatelu (Praha 1911, str. 17—42) novela Tovariš Severin. Nadaljnji, po vrsti že šesti, knjižni prevod Cankarja je oskrbela Joža Met- tlerovd-Toucovd, ki je že, kakor smo videli, zelo slabo prevedla povest Križ na gori. Njen prevod Cankarjevih povesti Potepuh Marko in Kralj Matjaž ter Hlapec Jernej in njegova pravica, ki sta izšli v isti knjigi pod naslovom prve od nj ih" kar v dveh izdajah, je še slabši od prejšnjega. Ker sodi Hlapec Jernej *7 Tuldk Marko a krdl Matydš. Prčl. Joža Toueovd-Mettlerovd. Praha [1912). Jos. R. Vilimek. 179 str. Prvič je priobčila Hlapca Jerneja Mettlerovd-Toucovd že 1. 1910—11 v 8. letniku časopisa Vzdëldni lidu (Moravany), št. 3—20. med največje Cankarjeve umetnine in ker je prav to delo napisano v naravnost izklesanem jeziku, je bila primerjava prevoda z izvirnikom nujna. Pri njej sein dognal, da prevajalka ne samo da ni imela niti osnovne jezikovne kvali- fikacije, da bi bila lahko prevajala iz slovenščine, ampak da je tudi njena češčina nemogoča. Vse tisto, kar smo že doslej povedali o njenem prevajanju, velja še v veliko večji meri o prevodu Hlapca Jerneja. Pa kaj bi govorili, oglej- mo si prevod bliže! Tako kot Tinčj je (udi Mettlerova že v naslovu zagrešila napako. V češčini pomeni pravda isto kot naša beseda resnica. Pravilni prevod je torej Čeledin Jernej a jelio pravo kakor so prevajali pozneje Vojtčch Mčrka in drugi preva- jalci. Ker pa je ta beseda v povesti zelo pogosta, je v prevodu v zvezi z njo vse polno nesmislov. Iz obilice hudih napak sem zopet izbral vsaj iz prve polo- vice povesti nekaj najbolj značilnih, ki naj bodo obenem dokaz, kaj si je nekoč lahko prevajalec dovolil, pa mu ni nihče očital grehov, narobe, kakor bomo videli, še hvalili so ga. Ze v začetku povesti prevaja Mettlerova besedo pogrebci kar s celim stav- kom: »znanci in sorodniki, ki so umrlega spremili h grobu«. Jernej je postavil kozarec na mizo, še preden se ga je dotaknil z ustnicami (str. 2) prevaja narobe: Dotaknil se je torej samo narahlo z usti roba steklenice in jo postavil na mizo. Čemerne obraze (str. 2) — zlobne in posmehljive obraze; pa bi izkopal jablan ter jo presadil na kamen (str. 6) — izkoplje jablan in jo zažene na kamenje; Pod večer, ko se je nebo pooblačilo (str. 7) — Zvečer, ko se je že stemnilo; pod (str. 7) — podstrešje (č. pûda!); o letini (str. 8) — o vremenu; Osupnil je Sitar, nato pa so se mu napele žile na čelu (str. 8) — Razjaril se je Sitar, da so mu kar žile na čelu nabreknile; prešerno (str. 8) — predrzno; Še malo se odeni (str. 10.) — Žlezi še pod pernice; trudni gospodar (str. 13) — bedni gospodar; brez prerekanja (str. 14) — brez pridige; njegova beseda je bila hitra in osorna (str. 14) — njegove besede so ostro zvenele; Jemljite in gostite se (str. 14) — Pirujtc in besedujte; malopriden človek (str. 15) — človek, ki ni napravil veliko dela; položil je kazalec na kazalec (str. 16) — z rokami je razlagal; delavec (str. 16) — delink (tu pravilno pracovnik); posveten (str. 17 in dr.) — svet (č. posvatny); rž (str. 16) — riž; ne prerekaj se (str. 18) — ne premišljuj; razodeni (str. 20) — razsodi; nikar ne zijaj (str. 21) — ne pro- dajaj zijal; ne obrekuj (str. 21) — ne obračaj besed; ni znorel na lepem (str. 25) — ni znorel, ker se mu je dobro godilo; hudo se je začudil (str. 32) — od groze je vztrepetal; Bog vas varuj (str. 32) — Bog naj skrbi za vas; Čudno in sitno je bilo Jerneju (str. 36) — Čudno, celo slabo je bilo Jerneju; z grdim pogledom (str. 36 in 43) — s ponosnim pogledom (č. hrdy =ponosen!); naj prisegajo (str. 36) — naj se zmerjajo; brez zlega (str. 36) — brez laži (č. lež — laž); krivenčasti služabnik (str. 37) — majceni sluga; prestopil je prag (str. 38) — približal se je k ograji; to je pravda po božji volji (str. 38) — tako veleva tudi božja volja; čemu bi pa prežvekaval (str. 39) — čemu bi klevetal; razložil sem vam svojo pravdo (str. 40) — povedal sem vam resnico; kadar bo zadosti pravične kazni božje (str. 42—43) — ko resnica božja zmaga; kloni blagoslovljeni od nesreče in bridkosti, odprt vam bo hrani (str. 43) — tedaj glavo do pasu (str. 42) — glava se priklanja vse do tal; takrat le pridite, vi le pridite vsi, ki ste spoznali gorje in nesreče; kašče vam bodo odprte . . . ; prešerno ga pozdravlja (str. 43) — zasmehujoče ga pozdravlja; blodne duše (str. 43) — vešče; cepec (str. 49) — palica; potica (str. 49) — buhteljni; kmalu je pripekalo (str. 50) — toplina je naraščala; Jernej pa je bil osupel in užaljen (str. 56) — In Jernej je postal žalosten in groza ga je obšla itd. Če smo Mettlerjevi ob prvem prevodu očitali, da je prevajala preveč su- ženjsko, lahko zdaj rečemo, da je besede, ki jih ni poznala, enostavno izpuščala, zlasti seveda pridevnike, včasih pa tudi cele stavke, ali pa jih tako spreminjala, da so le-ti dobili drugačen pomen. To ni več »svoboden«, marveč nemaren in slab prevod. Stavke, ki so v izvirniku kot izklesani in mora prevajalec dobro premisliti, preden premakne kako besedo, je Mettlerovâ »popravljala« in s tem Cankarjev tekst jezikovno in izrazno zelo pokvarila in osiromašila. Koliko sta v prevodu izgubila npr. Jernejev Očenaš (str. 35) in študentova spoved (str. 44—45) ! Mettlerovâ je prevedla tudi Hlapce, pa je prevod na srečo ostal v rokopisu. (97°) Karel Vondmšek je objavil 1. 1911. v izvrstno urejevunem dnevniku radi- kalno-napredne stranke Samostatnost črtico Ada (št. 146, 13. VIII.), ki so jo pozneje ponatisnili kar trije časopisi (Svoboda, Kladno, 23/1913, št. 2, 4. I., JeStGdsky obzor, Liberec, 7/1913, št. 13, 28. III. in Pochoden, Horice, 8/1913 pril. Ročenka), največ prevodov pa je objavil 1. 1912 v narodno socialističnem dnevniku Češke slovo: Hudodelec (št. 180, 28. VII.), Spomini na mater. 1. Sko- delica kave. 2. Tuja učenost. 3. Jedna sama noč (št. 264, 3. XI.), v Večernlku Českeho slova pa črtice Večerne sence (št. 295, 10. XII.), Moja miznica (št. 297, 12. XII.) in Sova (št. 309, 28. XII., ponovno izšla v tedniku Narodni obzor, 7/1913, št. 22, 4. IV.), v tedniku Lid pod psevdonimom K. St. Kcšaranov črtico Domovina (št. 32, 8. VIII.) in v Narodnih listih črtici Slamniki (št. 235, 26. VIII.) in Ti sam si kriv (št. 304, 3. XI.), ki jo je ponatisnil pozneje Ostravsky dennik (13/1913, št. 193, 23. VIII.). Iz T.Z pa je prevedel tudi Cankarjev članek Anton Aškerc (Češke slovo 6/1912, št. 162, 7. VII in št. 168, 14. VII.). Od prevajalcev, ki so v 1. 1911—1912 objavili svoje prve prevode Cankar- jeve proze je treba omeniti predvsem Stanislava Černega,98 ki je izdal v že omenjenem praškem dnevniku Samostatnost 1. 1912 sledeče črtice iz Vinjet in iz Knjige za lahkomiselne ljudi: Tisti lepi večeri (št. 21, 21. L), Spomladanska noč (št. 172, 23. VI.), Iz življenja odličnega rodoljuba (št. 193, 14. VII. in št. 200, 21. VII.), Pismo (št. 90, 31. III.), O človeku, ki je izgubil prepričanje (št. 60, 20. III.), Poglavje o bradavici (št. 252, 11. IX.), Človek (št. 259, 18. IX.), Za en poljub (št. 315, 13. XI.), ki je ponatisnjen v Ostravskem denniku (13/1913, št. 193, 23. VIII.) in Brez prestanka (št. 319. 17. XI.), ki jo je pozneje tudi pona- tisnil isti dnevnik (14/1914, 25. VII.). Prevodi Černega so večinoma točni, spoštuje izvirnik, le tu pa tam zagreši hujšo napako ali pa dobro ne loči pomena posameznih besed (napr. čudo- vita pota, prevaja čudna pota, brezposelno pričakovanje — brezuspešno pr. in drugo). 97a Prim. Otokar Pospišil: Spisovatelé beletristé Pardubic a pardubického kraje. Pardubice 1941, str. 31. 98 O prevajalcu nisem mogel najti nikakih življenjepisnih podatkov. Tudi prevodi Frane Knuta," ki jih je objavljal v socialnodemokratskem tisku, ne spadajo med slabe, čeprav najdemo v njih precej napak, izvirajočih iz neznanja jezika, in četudi po umetniški strani še zdaleč ne dosegajo izvir- nika. Knut, ki je objavil svoj prvi prevod iz Cankarja, črtico Brez doma, še I. 1910 v Pravo lidu (št. 119, 1. V., št. 126, 8. V. in št. 133, 15. V.) — tri leta pred njim jo je prevedel Josef Karâsek — je leta 1911 objavil v koledarju Dëlnicky kalendâr Ceskoslovenské strany soc. dem. za rok 1912 (str. 15—16) črtico Domovina, ki jo je, kakor smo videli, skoro istočasno prevedel tudi K. Vondrašek. Večina Knutovih prevodov pa je izšla v prilogi dnevnika Pravo lidu Delnickâ Besidka, in to leta 1911 Pavličkova krona (št. 264, 24. IX) in Bo- žično razmišljanje (št. 354, 23. XII.), leta 1912 pa Budalo Martinec (št. 55, 25. II. in št. 62, 3. III.), Marta in Magdalena (št. 96, 7. IV.), Povest o dolgem nosu (št. 157, 9. VI. in št. 164, 16. VI.), Jure (št. 283, 13. X. in št. 290, 20. X.), Ulica umirajočih (št. 346. 15. XII. in št. 353, 22. XII.) in Krivica (št. 356, 25. XII.).,0° (Nadaljevanje sledi) Oton Berkopec Praga POPRAVKI V članku E. Štainparja Kumičičeve dileme i njihov slovenski odjek (Sla- vistična revija 1969, št. 2, 333—341) je treba popraviti en lapsus calami: Ku- mičič je pisal pisma seveda Jakobu, ne pa Janku Sketu. V sestavku J. Toporišiča Oblikoslovna segmentacija.. . (SR XVII/1969, št. 2, str. 354) beri: 5. vrsta od spodaj: betreffende; 2. in 1. vrstica od spodaj pa se morata glasiti: ringer Bedeutung ist, da die fremdsprachigen Elemente sich der sloweni- schen Sprachstruktur voll anzupassen und so die erwähnte Opposition anheimisch: fremd aufzuheben bestrebt sind. '* Tudi o Knutu nisem našel nobenih življenjepisnih podatkov. 100 Zanimivo je, da je to črtico ponovno prevedel 1. 1913 Stana Cerny in da je izšla točno leto dni pozneje prav tako v božični številki Samostatnosti. Knu- tov prevod pa je ponatisnil tudi v božični številki Ostravsky dennik (13/1913, št. 292, 24. XII.).