209
Slovanski popotnik.
* V Zagrebu je prišel pred kratkem na svetlo „Fran-kopan", drama v peterih činih od slavnega pesnika jugo-slavenskega Mirka Bogov i ca. Kdo ne pozna sloveče rodovine Frankopanov, — kdo že ni slišal od junaškega Kri sta Frankopana, bivšega kneza senjskega, kerškega in modruškega, bana hervatsko-slavonsko-dalmatinskega, nad-poveljnika vojske medju-kralja Ivana Zapolja, ki ga je sam kralj Ljudevik II. zavolj njegove hrabrosti v bojih zoper Turke javno in pismeno imenoval ,,branitelja cele Ilirije"? In ta junak, žertovajoč življenje svoji domovini, je predmet iz-verstne drame, ki nam jo je spisal mojster Bogovič v narodnem metrumu v jeziku ravno tako ličnem kot tudi Sloveneom lahko razumljivem. V dokaz tega naj bojo sledeče verstice, s kterimi Turzo Skender začenja dramo:
Sa svih stranah dolaze nam glasi:
Kako Turcin — nebilo mu traga ! —
Pleni, pali sela i gradove,
Ori svete cerkve i oltare ,
Momke seče, a devojke kupi,
Da ih vodi do Stambola grada
Kano jadne robinjice ;  — recju :
Kud prolazi. svuda puste stope
Razorenja, kervi i požara
Ostavlja za sobom.
Nadjamo se, da v knižnici nobenega Slovenca, kteremu je mar za razcvet jugoslavenskega slovstva, se ne bo pogrešal Bogovičev ,,Frankopanu.
* Mladi ruski pisatelj Aleks. Teodorovič Hilfer-ding, povrativši se iz svojega potovanja po slovanskih deželah v Moskvo, pripravlja za tisk svojo bugarsko-serb-sko historijo XI. veka, in pa spis o narodopisu in kni-ževnosti Horvatov in Serbov.    V  časniku  „Jahrbucher
fiir slav. Literatur, Kunst und Wissenschaft, Jahrg. 1855 — 56 smo brali njegov popis v nemškem jeziku „Geschichte der Serben und Bulgaren".
*  Dva nova slovanska časnika izhajata v našem cesarstvu, namreč: serbska „Podunavka" v Zemunu, in poljski „Dziennik lite rački v Lvovu".
*  Spet je prišlo troje novih zvezkov gosp. St. Zaran-sko ve občne povestnice „Welt-Geschichte in Annalen-, Chro-niken- und Historienvveise itd." na svetlo in iznova smo se prepričali, da krasno delo je čez in čez vredno hvale, ki smo jo dali pervim zvezkom. Pregledovaje 7. in 8. izdajek smo zadeli v 7. stoletji na zgodovino starih Slovanov, v kteri pisatelj razlaga obseg tadanje slovanske zemlje, dohod Slovanov, njih imena, pokole n j a,bogoslovje tadanjih paganskih Slovanov, njih šege, običaje in življenje itd. „Poljodelstvo in živinoreja — pravi — je bilo njih poglavitno opravilo; stanovali so v lesenih kočah in se oblačili v dolge, proste oblačila, ktere so prepasovali s pasom, ki je bil pri premožniših kaj ličen; obuvalo so jim bili kerpci (opanke); živili so se večidel od poljskih pridelkov, močna-tih jedil in hleba (kruha). Od njih so vzeli Goti besedo „hleb" in jo po svojem premenili v „hlaibu, in odtod je še dandanašnja nemška beseda „Laibu. „Ravno tako — pravi — so besedo Pflug Nemci od Slovanov vzeli; ki so imeli svoj plug. Med (nemški Me t h) in pivo (ol) sta bila od nekdaj Slovanom naj ljubša pijača. Ker so Slovani kaj žive fantazije, ni čuda, da so od nekdaj že radi peli, g odi i in plesali. Hvaljena je že od nekdaj gostoljubnost in poštenost slovanska, grajali pa so že takrat njih pre-pirljivost in da so se radi ma seval i; maševanje to je segalo, zlasti pri južnih Slovanih, mnogokrat do kervavega maševanja (kervene osvete). Ali so stari Slovani po več žen imeli, se ne da do dobrega določiti; gotovo pa je, da so knezi in plemenitniki več žen imeli. Lepo razlaga nadalje, kaj so bili vojevodi, kmeti, knezi (duhovniki), starosti, viadiki, župani itd. Občinske zadeve so obravnali na snemih ali sejmih; „sejmu ni bil to kar je dandanašnji, ampak „sejmi" so se imenovali deželni zbori (Landtage)". Kakor Slovane tako tudi vse druge narode popisuje učeni gosp. pisatelj na vse strani in nam stavi z besedo in v zemljovidih ves svet jasno pred oči.