KMEČKE  PESMI Tone Pavček
PREŠERNA
Zdaj pri nas ženo trte za novino in ljudje pijo iz litra staro vino.
Zdaj je tisti čas, ko prav vse se ženi, ko za dolg obraz se nihče ne meni.
Ej, in v meni vre, ustne SO' spočite. Daj, srce, dekle, grudi valovite
in pojdiva kam med mlado zelenje, da spoznava tam srečo in življenje.
Naj še vonj ljudi
v tem pomladnem letu
enkrat zadiši
po vsem božjem svetu!
Saj je tisti čas, ko prav vse se ženi, ko za dolg obraz se nihče ne zmeni.
312
ŽALOSTNA
Tam na koncu polja oreh, že suh, stoji, resen, teman in strog kakor nagrobni križ.
Ni vse tako, kot se zdi brezskrbno, veselo: mnogim se je življenje zapelo da človeka boli.
In naprej ne gredo in nazaj ni poti. Kakor na mestu drevo štejejo svoje dni.
Človek je čuden patron, ki ga ne moreš umeti: oni za božji Ion ne morejo živeti.
Saj jim je vedno težko, saj jih vedno boli, ker že dolgo vedo, da so na koncu poti.
Tam na koncu polja oreh, že suh, stoji, resen, teman in strog kakor nagrobni križ.
313
RESNA
Pri nas življenje teče kakor vino iz laja v prazne sode na jesen. Pri nas srca ne skrivamo v črnino, čeprav ni vsak pošten in ne iskren.
Pa vendarle nikjer ni v srcu mraza, je le svetloba širnega polja, kot ni v življenju zmage ne poraza, ker eno z drugim sproti se ravna.
Tako vsega je tu in z vsem je delo. Tako smo kot trobentice ljudje: ta piska žalostno, a ta veselo, a tretja niti piskati ne ve.
Pa se samo v pomladi komu stoži, ker je morda podvomil v svojo pot, da še mladost in moč tako ne kroži, kot gre kozarec po mizi naokrog.
Saj je lepo, ko v poznem se večeru fant prvič k oknu deklice poda, ko sam trepeče v blaženem nemiru, a ona še poljubljati ne zna.
In ustnice so temne še in vlažne — nekoč krog njih bo črna njiva gub, in ni v pogledih še besede lažne — nekoč bo laž in skrb, morda obup.
Življenje konji so in voz na poti, ki v zaželeno daljo ropota. Tega povozi, drug se v smeri zmoti, a slednji se do konca pripelja.
Da pa izmeriš cesto' in daljino, potrebno je srce in mnogo dni, da človek dozori kot v sodu vino, ki s časom barvo in okus dobi.
314
GODČEVA
Vso noč meh poje zaporedom, vso noč harmonika igra. Kot da ta fant pod milim nebom ničesar drugega ne zna.
Vso noč le žalostne, otožne o ljubi s sinjimi očmi. Kot tipke bi bile nezmožne igrati take za ljudi.
Ze res, da zdaj smo v mladem letu, ko zeleni po vseh bregeh, ko zasvetila se dekletu je prva iskrica v očeh,
pa le ne gre takole peti na isto vižo vse noči, saj mora človek razumeti, da enkrat in ne sam živi.
Saj je še toliko povesti
in toliko neznanih not,
da res ne gre se ustavljati na cesti,
ko še do njih ne veš za pot.
Zatorej konje v dir poženi, naj mine neveseli kraj in sebi pa ljudem poštenim drugačno pesem zaigraj.
315