397
To, gospoda! so vprašanja, na ktera moramo pravi odgovor dati, ker od pravega odgovora zavisi prihodnost Avstrije. Iz tega pa se bode tudi videlo: ali je Avstrija kos temu, kar bota duh sedanjega stoletja in gibanje zgodovinsko  morebiti kmalu  od nje zahtevala.
Da pa na ta vprašanja moramo pravi odgovor dati, treba je, da si pred oči postavimo, kar se je godilo poslednja leta v našem cesarstvu, in da preiščemo, ali se je z deželami in narodi avstrijskimi ravnalo pravično , dosledno in pravilno ? Dandanes, gospoda! ne zadostuje več, samo državno pravo ali pravna podlaga naj si bode v oktoberski diplomi ali februarjevem patentu, in danes tako, jutri tako. Dandanes se morajo tudi narodi Avstrije, narodi, ki se zavedajo svojih pravic, ti živi faktorji državni, vzeti v račun, ako se hoče prava in trdna podloga napraviti za trpežno poslopje močne Avstrije. Ti narodi, ker se zavedajo sami sebe, resnice in pravice avstrijske državne ideje, so v stanu državi biti ali najkrepkejše podpore ali pa naj-veča nevarnost, kakor koli se jih država poslužuje. Poglejmo tedaj, kako je zdaj pri nas v Avstrii.
Med tem, ko se je Magjarom njihovo državno pravo, skupnost dežel ogerske krone in gospodstvo nad večino druzih narodov v preobilni meri dovolilo, se noče nič vedeti o državnem pravu Češkem, o skupnosti dežel češke krone in o večini češkega naroda na Češkem in Marskem, ali pa se ta večina tlači na manjšino.
Slovenski narod, kterega je v Avstriji blizo poldrugi milijon, so po samovojji (oktroanji) razdelili v šestero dežel (Kranjsko, Štajarsko, Koroško, Goriško itd.) in ga obsodili v to, da v peterih deželah mora v manjšini biti. Noče se vedeti za to, da je slovenski narod na svetu, in ne privoščijo se mu pripomočki v to, da bi se bolj omikal in si sicer v bolji stan pomagal. V p tujih jezicih ga sodijo, in po tolmačih obravnavajo take pravde, kjer gre za moje in tvoje, za čast, svobodo in življenje! (Res je! —na desni strani.)
Narod hrvaški, ki ga je 1848. in 1849. leta avstrijska vlada poklicala, naj brani cesarski prestol, celoto cesarstva in svoje lastne narodnosti proti Magjarom, in ki je po sami tej vojski nad 20.000 zapuščenih vdov in ravno toliko kruljevih ljudi dobil, — in ta narod, kteremu je Njih Veličanstvo cesar potrdil 42. oddelek zborovega sklepa od 1861. leta, žrtujejo zdaj tadanjim zakletim sovražnikom Magjarom na milo in nemilo. Narod hrvaški, ki je med vsemi narodi največ krvi prelil za Avstrijo, razcepljen je na 3 razdelke, namreč v civilno Hrvaško, v vojaško Hrvaško in Dalmacijo in zdaj še celo raztrgan v obe polovici državni (v ogersko in cislajtansko) tako, da nima upanja, da bi se zopet združil in pomagal na bolje.
Srbski narod, ki je zarad zaslug svojih za prestol cesarski in Avstrijo dobil Vojvodino lastno, jo je moral zdaj spet Magjarom prepustiti.
Erdeljsko (Siebenbiirgen) , ki je pred 4 leti v brambo svoje samostojnosti in edinosti in skupnosti cesarstva poslalo svoje poslance v to-le zbornico, in ki jih je res tudi z veliko radostjo sprejela, mora zdaj tudi svoje samoupravo, svojo samostojnost žrtovati Magjarom , in ne ve, kako bi branilo narodnost tistega naroda, ki ga je največ v tej deželi, namreč Rumunov, in ki je pod magjarskim gospodstvom v silni nevarnosti.
Rusinom je 1846. 1. grof Stadion nekoliko dobroto skazal glede njihovega pravopisa in književnega jezika; vlada Bachova pa jim je vzela spet to, kar se jim je bilo pred dalo, češ, da njih abcedaje državi nevarna. Pod ministerstvom Schmerlingovim se jim je spet povrnilo, kar jim je Bach odščipnil, a danes so pa spet na tem, da zgubijo, kar so imeli.
Iz državnega zbora.
Govor goriškega poslanca gosp. Crneta
v seji 20. novembra.
Ne morem si kaj , da bi pred vsem se ne čudil, kako to, da gospodje na levi strani davke jemljejo za merilo o volitvi onib poslancev, ki jih ima zbornica naša poslati v delegacijo, in vendar jim ni mar za to, da bi isto merilo veljalo tudi za ogerske poslance, kar bi gotovo bolje na svojem mestu bilo.
Že §§. 7. in 8. te postave, ktera danes osnovana pred nami leži, posebno pa še predlog dr. Pergerjev se opirajo na nekaj, kar ni, namreč na to, kakor da bi v Avstrii razun Magjara in Nemca ne bilo nobenih druzih narodov, — na to, kakor da bi meje avstrijskega cesarstva bile zagrajene s kineškim zidom, čez kterega nihče ne more, — na to, kakor da bi mir sveta zagotovljen bil na 10, 20 in 30 let.
Al, gospoda! temu ni tako. V cesarstvu našem je razun Nemcev inMagjarov še druzih narodov in ljudstev, ki po številu deleč presegajo una dva naroda; meje avstrijske so napadu sovražnih tujcev povsod odprte, in mir v Evropi še za eno leto ni gotov.
Gospoda! Neki častit in veljaven poslanec na uni (levi) strani je v splošni debati rekel, da Avstrija stoji na razpotji. Mož je resnico govoril, al jaz še to dodajam, da bode za Avstrijo vprihodnje še slabeje kakor je bilo dozdaj za-njo, ako se sprejmeta §§. 7. in 8. tako, kakor jih odsek priporoča, ali če se sprejme dr. Pergerjev predlog.
Da to dokažem, poglejmo okoli sebe.
Gospoda! Dandanašnji čas je čas združevanja narodov. Laški narod je skor da že zedinjen; nemški narod je storil prvi naj teža vniši, pa tudi najzdatnejši korak v to, da se zedini, in čudeži bi se morali goditi, da bi se ubranilo popolno zedinjenje; Eusija je v Moskvi zastavo vseslovanstva razvila in slovanske narode vabi pod varstvo svoje ; da! narodno čutje živo navdaja tudi že narode avstrijske. Turčije in vse jutro ve dežele pričakujejo zore, ki jih pokliče k novemu življenju. In v tem času, ko se pripravljajo raznotere homatije po ši-rocem svetu, se pač po pravici vprašati sme: k a j dela Avstrija, kaj počenja, da odvrne od sebe nevarnosti, ki jej pretijo krog in krog?
Gospoda! Kaj Avstrija dela, saj to vidimo. Ko se je priznala potreba, da Avstrija iz vrste absolutističnih držav stopi v vrsto ustavnih, so se skozi 4 leta napenjale vse sile, da se iz Avstrije naredi na videz ustavna, centralistična nemška država. Ko pa se je pokazalo, da na tej poti ne gre dalje, se sreča Avstrije dandanes išče v dvalizmu ali bolje rečeno, v dvojnem centralizmu, kajti unkraj Litave naj gospoduje Magjar, takraj Litave pa Nemec.
Gospoda! ne bodem se zdaj spuščal v to preiskovanje: ali je dvalizem sploh ali saj ta dvalizem, ki se zdaj za Avstrijo vstvarja, na srečo Avstrije in na prid narodom takraj Litave ali ne. Da o tem morete soditi, priliko Vam bodo dali predlogi dotičnih odsekov, in prebivalci takraj Litave bojo kmalu in dosti težko čutili breme, ki ga jim bo dvalizem naložil.
Al iz svojega stališča morem in smem staviti sledeča vprašanja: Ali je centralizem v enostranskem narodnem smislu primeren razmeram deželi in narodov takraj Litave? Ali se da izpeljati? In, če se se silo tudi izpelje, ali bode na blagor Avstrii in se tudi obdržati mogel?
Da so Poljaki v Avstrii dosti na sumu in pa preganjani bili, to se tudi ve, zato bi se jim skor ne smelo zavidati to, da jim zdaj nekoliko bolje gre.
Nemški severni Tirolci se vsi od prvega do zadnjega pritožujejo, da se jim krati in odškoduje njihovo deželno pravo in njihova samouprava, a Lahi v južnih Tirolih tožijo vsi, da so njih narodne, mate-rijalne in avtonomne zadeve v nevarnosti.
Vedeti se mora , da velika večina avstrijskih narodov ni zadovoljna s tem, kar se jim je v tej zbornici pod imenom avstrijske svobode in prave ustavnosti ponuja in sili, ker vidi, da vse to druzega ni kot hlap-čestvo in dozdevna ustava (ustava na videz), za ktero ne marajo, in da le z nevoljo in prisiljeni bodo nosili bremena,  ki se jim nalože po  naših razpravah z Magjari.
Glede na vse to, glede na krivice in silstvo, glede na očitne nedoslednosti in brezpravilstva, po mojih mislih nihče, kdor si nalašč ne zatiskuje oči pred prihodnostjo, ne more misliti, da Avstrija pravo pot hodi in da po tej poti pride v tak stan, da v vrsti velikih držav evropejskih posede tisto mesto, ktero Avstrii gre in da bi zadobila tiste lastnosti, ktere bode duh stoletja sedanjega in tek zgodovine kmalu od  nje zahteval.
Gospoda! Da so ta moja premišljevanja in moja mnenja resnična, in da je zdaj tudi vlada nekako teh misli, kaže mi očitno vladin predlog o delegacijah, vzlasti v onih razdelkih , ki se tičejo volitve teh delegacij. Zato radostno pozdravljam ta predlog, ker v njem vidim prvo znamenje boljšega spoznanja in pravičnejšega prevdarka avstrijskih zadev. Ker pa zapopadek §§. 7. in 8. osnovane postave in posebno predlog dr. Per-gerjev na to meri, da bi se dobromisleči avstrijski občutki večine avstrijskih narodov ne le oslabili, marveč naravnost zatajili, in ker se mi vidi, da je ta predlog tak, da bi prav dobro došel vnanjim sovražnikom, ki prežijo na propad Avstrije, zato bodem glasoval zoper njega, in visoki zbornici nasvetujem, naj oba predloga zavrže.
398