Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 2 • 175-185 175 Janez Cvirn NEMŠKI TABORI NA SLOVENSKEM (1869) Čeprav so prinesle prvo množično politično afirmacijo slovenskega narodnega gibanja že januarske deželnozborske volitve 1867, so bili za njegovo radikalizacijo in razvoj izredno pomembni slovenski tabori, ki so prenesli idejo Zedinjene Slovenije s časopisnih stolpcev in zaprtih sestankov politikov in rodoljubov med širše množice. Tabori so bili, kakor volitve, tudi neka vrsta plebiscita slovenskega prebivalstva Koroške, Primorske, Štajerske in Kranjske za združitev v eno samo politično telo. Ta plebiscit pa je bil pomemben toliko bolj, ker so klavrno propadli vsi poskusi nacionalnih nasprotnikov, da bi na slovenskih tleh organizirali svoja mno­ žična zborovanja.1 Slovenski tabori so z dvigom narodnega gibanja »na kvalitetno novo, višjo stopnjo«2 nale­ teli na odkrito neodobravanje vlade, ki je po vižmarskem taboru resno razmišljala, da bi jih prepovedala,3 seveda pa so sprožili tudi ostre reakcije nemštva v slovenskih deželah, zlasti na Spodnjem Štajerskem, kjer je bilo slovensko nacionalno gibanje najbolj radikalno. »Slovenski tabori našim nasprotnikom še vedno v želodcu leže« je že 22. 10. 1868 zapisal Slovenski gospo­ dar. »Pravi izobraženi Nemci sicer ne razodevajo svojo sovraštvo do slovenskih tirjatev, veliko jih je, kteri celo pripoznavajo naše pravične namene. Toliko bolj pa tisti mešetar ji nemške kul­ ture, kteri so enkrat kot neomikani Slovenci se k spavanju vlegli, drugo jutro pa kot izobraženi Nemci se zdramili, si prizadevajo zdaj modrost svoje puhle glave med našimi kmeti razširiti«. Radikalnim nacionalnim zahtevam taborov so se poskušali Nemci vsebinsko zoperstavljati z obrambo ustave in opozarjanjem na posledice nacionalnega prepira, taktično pa so upora­ bljali enako orožje kot nasprotna stran. Proti zaupnicam slovenskim poslancem, ki so zastopali zedinjeno Slovenijo, so kot protiutež organizirali nezaupnice, proti slovenskim taborom pa so organizirali nemške protitabore, imenovane tudi »dnevi ustave«.4 Nemška ustavo verna zborovanja so po pomenu in odmevnosti daleč zaostajala za sloven­ skimi. Medtem ko je slovensko taborsko gibanje v letih 1868-1871 priredilo 18 taborov z mno­ žično udeležbo slovenskega prebivalstva,5 so uspeli spodnještajerski ustavoverci, politično organizirani v mariborskem Naprednem in celjskem Ustavnem društvu, v letu 1869 organizi­ rati le tri ustavne dneve (30. 5. 1869 v Slovenski Bistrici, 8. 8. 1869 v Celju in 5. 9. 1869 v Rad- vanju), potem pa je njihova aktivnost dokončno zamrla. Tako kot so namreč slovenski tabori jasno pokazali, da imajo »voditelji naroda . . . ves narod za seboj«, je prišlo na ustavnih dne­ vih do polnega izraza dejstvo, »da samci stojijo nemškutarji med narodom slovenskima. Podobno kot slovenski tabori so tudi nemški ustavni dnevi izhajali iz enotnih političnih izhodišč. V tiskanem programu za zborovanje štajerskih ustavovercev v Slovenski Bistrici, ki ga je pripravil načelnik mariborskega Naprednega društva in organizator zborovanja Friedrich Brandstetter, so zapisane vse osnovne politične zahteve, ki jih kasneje srečamo tudi na zboro­ vanju v Celju in v Radvanju. Program izhaja iz načela, da je ustavo potrebno varovati, pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja, pa narediti za splošno dobrino vseh ljudi. Zaradi tega se morajo vsi Štajerci, ki se zavedajo', da je sedanja ustava dobra podlaga za nadaljnji razvoj družbe, povezati v skupnem boju zoper sovražnike ustave. Dolžnost vsakega patriota je, da odločno nasprotuje vedno glasnejšim zahtevam po zedinjeni Sloveniji in si prizadeva za slogo 1 V. Melik, Slovensko narodno gibanje za časa taborov, ZČ, letnik XXIII, 1969/1-2, str. 75; osnovna literatura o taborih je zbrana v publikaciji Taborsko gibanje na Slovenskem, Ljubljana 1981, str. 55. 2 V Melik, Slovenski tabori, Kronika, XVI. letnik, 1968/2, str. 65. 3 A. Malle, Tabori na Koroškem, ZČ, letnik 41, 1987/4, str. 605-609. 4 F. Baš, K zgodovini narodnega življenja na Spodnjem Štajerskem, v: F. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slove­ nije, Maribor 1989, str. 29. 5 V. Melik, Slovenski tabori, Kronika, XVI. letnik, 1968/2, str. 74. 6 Novice, 18.8.1869. 176 J. CVIRN: NEMŠKI TABORI NA SLOVENSKEM med Nemci in Slovenci. Zato naj bi na zborovanju zlasti poudarili dejstvo, »daß die ungetrübte Eintracht zwischen Deutschen und Slovenen im Unterlande das einzige Mittel ist, die geistige und materielle Wohlfahrt des einzelnen, sowie der Gesammtheit zu fördern, daß nur im uner­ müdlichen gemeinsamen Kampfe gegen die Feinde der Freiheit die Gewähr für die Fortdauer der erworbenen Rechte liegt«.7 V smislu navedenega programa je bil dnevni red omenjenih treh zborovanj povsem iden­ tičen. Tako v Slovenski Bistrici kot v Celju in Radvanju so spodnještajerski ustavoverci raz­ pravljali o istih političnih vprašanjih (1. Kakšne posledice bi imela ločitev Spodnje Štajerske od Zgornje?, 2. Kakšne nevarnosti nosi v sebi nacionalni prepir in s kakšnimi sredstvi se je treba boriti proti njemu?, 3. Ali je v interesu slovenskega naroda, da je na ljudskih šolah učni jezik nemščina?, 4. Ali je konkordat združljiv s pravno državo? in 5. Ali ne bi bilo potrebno ustanoviti demokratične stranke na Spodnjem Štajerskem?),8 pri tem pa je bilo sklicevanje na ustavo in napredek ter opozarjanje na nevarnost razpada monarhije, ki da jo v sebi nosi zah­ teva po dosledni uresničitvi etničnega federalizma, le kulisa za odločen nastop zoper na slo­ venskih taborih znova afirmirano idejo Zedinjene Slovenije in proti zahtevam po enakoprav­ nosti slovenskega jezika v upravi in šolstvu. Nasproti tema dvema slovenskima zahtevama pou­ darja nemški liberalizem na Spodnjem Štajerskem nekdanjo slogo med Nemci in Slovenci in štajerski regionalizem, ki dobi v obliki štajercijanstva svojo končno podobo nekoliko kasneje.9 Že na prvem ustavovernem zborovanju v Slovenski Bistrici 30. maja 1869, ki se ga je po poročilu okrajnega glavarstva Maribor udeležilo ok. 400 ljudi,10 po mnenju Slovenskega naroda pa med 500 in 60011' je prišla ta usmeritev spodnještajerskih liberalcev do polnega izraza. Ob siceršnjem poudarjanju pomembnosti ustave, pomena njenega nadaljnjega razvoja in uveljavljanja ustavnih pravic med širšimi ljudskimi množicami, so namreč vsi govorci brez izjeme (zlasti F. Brandstetter in K. Seidl iz Maribora ter W. Mareck in V. Leitmaier iz Celja) zavračali zahtevo po združitvi slovenskih dežel v neko samoupravno celoto.12 Celjski profesor Mareck, ki je imel po mnenju poročevalca v Laibacher Tagblatt najbolj odmeven govor, se je kot mož, ki prihaja iz mesta, kjer so nacionalna nasprotja še posebej močna, že v uvodu zavzel za slogo med Nemci in Slovenci, ki da jo motijo predvsem slovenski nacionalni voditelji. Spodnještajersko kmečko ljudstvo želi živeti v miru in svobodi. Želi si zmanjšanja davkov, razvoja kmetijstva, obrti in industrije, skratka duhovnega in materialnega blagostanja. Želje slovenskega ljudstva so tudi naše želje. Vendar pa so se na čelu umetno ustvarjenega slovenskega nacionalnega gibanja pojavili ljudje, ki imajo povsem drugačne želje kot slovensko ljudstvo. »Wenn wir es nur mit dem slowenischen Volke zu thun hätten, so wäre der Frieden bald hergestellt; denn das Volk selbst ist gutmütig! Wir haben es aber mit Män­ nern zu thun, welche die Bewegung künstlich hervorgerufen haben und unterhalten!« Naši nasprotniki, je poudaril Mareck, stalno zahtevajo enakopravnost Slovencev. Enakopravnost narodnosti je seveda osnovni princip svobodne države, zato lahko rečemo, da so zahteve Slo­ vencev upravičene. Vendar je popolnoma jasno, da je nacionalna enakopravnost v Avstriji že sedaj izvršeno dejstvo, tega pa naši nasprotniki nočejo dojeti. Res je, da se slovenščina v ura­ dih še ni uveljavila v zadostni meri, vendar menim, da bo svobodomiselna vlada naredila vse, da se tudi ta pravična slovenska zahteva uresniči. Kar pa se tiče slovenskega jezika v šolah, je treba povedati naslednje. Vse podeželske šole so slovenske in na nivoju ljudskega šolstva je zahtevam Slovencev ugodeno. V srednjih šolah je postala slovenščina učni predmet že leta 1849 in na večini gimnazij jo poučujejo najmanj dve uri na teden. Ne morem zanikati prihod­ nosti slovenskemu jeziku. Nasprotno, vesel sem teženj po napredku vsakega naroda. A slo­ venski jezik je šele na začetku: nima literature in nobenega učnega aparata. Zato bi takojšnja 7 Štajerski deželni arhiv v Gradcu (ŠDA), Statt. Präs. 5-927 - 1869; Programm der Versammlung von Verfassungstreuen Steiermarks zu Windisch-Feistritz am 30. Mai 1869. 8 Prav tam; Laibacher Tagblatt, 28.5.1869; Slovenski narod, 15.7.1869; Laibacher Tagblatt, 23.7.1869; Novice, 4.8.1869- Laibacher Tagblatt, 2.9.1869. 9 F.Baš, n.d.,str. 29. 10 ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, poročilo okr. glavarstva Maribor z dne 31.5.1869. Tudi Novice (2.6.1869 in 9.6.1869) in Laibacher Tagblatt (2.6.1869) navajajo, da se je ustavnega dne v Slovenski Bistrici udeležilo okoli 400 ljudi, od tega pa iih ie bilo kar 100 iz Celja. 11 Slovenski narod, 5.6.1869 in 8.6.1869. En dan v Slovenski Bistrici. 12 Potek zborovanja v Slovenski Bistrici z glavnimi tezami govorcev je opisan v Slovenskem narodu (5.6.1869 in 8.6.1869) in v Laibacher Tagblattu (2.6.1869). Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 2 177 vpeljava slovenskega jezika v srednje šole prinesla vrsto negativnih posledic in padec izobraz­ benega nivoja. Seveda pa bodo Slovenci lahko zahtevali svoje srednje šole takoj, ko bodo dovolj razvili slovenski jezik. Kar pa se tiče Spodnje Štajerske in programa Zedinjene Slove­ nije, tukaj pa Slovencem ne more biti dana nobena koncesija.13 Dr. Viktor Leitmaier, predsednik celjske Kazine in po mnenju Slovenskega naroda mož, ki je »bolan, če pri vsakem shodu najmanj sedemkrat ne govori«,14 je v slovenščini ponovil Marekove misli, se še posebej zavzel za sodelovanje Nemcev in Slovencev za skupni napredek in opozoril, da jezik ni cilj, temveč sredstvo. Zahtevo po Zedinjeni Sloveniji pa je skupaj z zborovalci zavrnil z odgovorom na retorično vprašanje: »Ali naj Štajerci postanejo Kranjci?«, ki se je seveda glasil: Ne.15 Spodnještajerski ustavaki so se na zborovanju v Slovenski Bistrici dogovorili, da bodo v odgovor na tabore tudi sami redno organizirali javna zborovanja na prostem. Na predlog celj­ skih ustavovercev, ki so se zborovanja v Slovenski Bistrici udeležili korporativno,16 so sklenili, da bo prvi naslednji ustavni dan v Celju, potrebne organizacijske korake pa so prepustili celj­ skemu Ustavnemu društvu. Vodstvo celjskega Ustavnega društva se je za pomoč pri organizaciji zborovanja obrnilo na mestno občino že 6. junija 1869 in občini zagotovilo, da bo društvo v celoti krilo stroške reprezentance. Celjski župan Higersperger pa je 9. julija obvestil štajersko namestništvo, da bo zborovanje spodnještajerskih ustavovercev v Celju 8. avgusta, pri čemer je izrecno pou­ daril, da bo zborovanje javno.17 Celjsko Ustavno društvo je 14. julija izdalo tiskan program in v pripravah na zborovanje navezalo stike z ljubljanskimi ustavoverci. V Ljubljani so v dragi polovici julija ustanovili poseben odbor, ki si je zadal nalogo, organizirati čim večjo udeležbo kranjskih ustavovercev na zborovanju v Celju.18 Laibacher Tagblatt je v komentarju 27. 7. 1869 opozarjal na pomembnost zborovanja v Celju, češ da gre za dalekosežen političen dogodek, ki nosi v sebi elemente za boljšo prihodnost. Ustavna stranka v Avstriji je namreč dolgo časa živela v letar­ giji in pričakovala napredka le od vlade, sedaj pa je končno začela prevzemati politično inicia­ tivo v svoje roke. Zato je izredno pomembno, da so Spodnještajerci povabili na zborovanje tudi istomišljenike iz Kranjske, kajti to daje upanje, da lahko kmalu pričakujemo solidarnost ustavovercev iz vseh avstrijskih dežel. Druga pomembna značilnost zborovanja pa leži v dejstvu, da na njem ne bo šlo za demonstracijo zoper Slovence, temveč nasprotno, za poskus vzpostavitve razumevanja in sprave med obema narodoma. Nekaj dni zatem je bila novica o javnem zborovanju ustavovercev v hrastovem gozdičku blizu Celja že v vseh slovenskih časopisih. Močne reakcije je vzbudilo zlasti hujskaško pisanje graške Tagespost, ki je privedlo tudi do odločitve »savinjskih rodoljubov« o slovenski demon­ strativni udeležbi na zborovanju. V Celje naj ne bi šli »slavit nemškutarsko svečanost, ampak pobrat vrženo jim rokavico«.19 Že 31. julija 1869 je Slovenski narod objavil oklic na slovenske rojake, naj se udeleže zbo­ rovanja v hrastovem gozdiču poleg Celja in na ta način pokažejo nemškutarjem, da so sklepi žalskega tabora še živi.20 Ta poziv, ki so ga podpisali tudi poslanci dr. Vošnjak, Lipoid, dr. Do- minkuš in urednik Slovenskega naroda Tomšič, ter namera Slovencev, da zminirajo prvo in tretjo programsko točko zborovanja, je tako prestrašil organizatorje, da so se odpovedali jav­ nemu zborovanju. Slovenska akcija (Laibacher Tagblatt je pisal o političnem terorizmu kleri- 13 Laibacher Tagblatt, 5.6.1869. Eine Stimme aus der Steiermark. (Objavljen je Mareckov govor v celoti.) 14 Slovenski narod, 8.6.1869. 15 Laibacher Tagblatt, 2.6.1869; Novice, 9.6.1869. 1 6 Visoka udeležba ustavovercev iz Celja in zlasti nastop obeh celjskih liberalnih prvakov je sprožila močne odmeve v časo­ pisju. Celjski dopisnik Laibacher Tagblatta (4.6.1869) je v opisu zborovanja še posebej izpostavil množično udeležbo članov celjskega Ustavnega društva, dopisnik Slovenskega naroda (8.6.1869) pa je predvsem ostro napadel oba glavna celjska govornika. Celjski Slovenci so nameravali na bistriški ustavni dan reagirati z organizacijo velikega tabora v Šmarju pri Jelšah z namenom »nemškutarje prou pred svetom zacrniti«. Vendar zaradi ustavovernega zborovanja 8.8.1869 v Celju do tega tabora ni prišlo. Na isti dan kot ustavni dan v Celju pa je bil slovenski tabor v Ormožu. (Glej pismo F. Kapusa P. Grasselliju z dne 5.6.1869 v: M. Drnovšek, Arhivska zapuščina Petra Grassellija 1842-1933, Ljubljana 1983, str. 129). 17 ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, dopis celjskega župana Higerspergerja z dne 9.7.1869. '? Laibacher Tagblatt, 23.7.1869. 19 Slovenski narod, 29.7.1869; Grazer Tagespost je 27.7.1869 v dopisu iz Savinjske doline objavila vest, da je bilo 25.7.1869 v Grižah pri Žalcu zaupno zborovanje slovenskih voditeljev, na katerem so se odločili za množično slovensko udeležbo na ustavnem zborovanju. Vest je povzel Laibacher Tagblatt 30.7.1869. 2 0 Laibacher Tagblatt je prevedeni slovenski oklic objavil 2.8.1869, Novice pa 4.8.1869. 178 J. CVIRN: NEMŠKI TABORI NA SLOVENSKEM kalcev, ki hočejo z znano metodo majorizacije preprečiti zborovanje)21 jih je najprej prisilila v sklep, da bodo zborovalni prostor zavarovali z ljubljanskimi in celjskimi turnarji in da bo pri­ stop na zborovanje mogoč le s posebnim vabilom, nato pa so (2. avgusta) zborovanje iz hra­ stovega gozdička prestavili na zaprt samostanski vrt v središču Celja.22 Napoved »nemškega tabora sredi slovenske zemlje«, na katerem naj bi se sklepalo o slo­ venskih nacionalnih zahtevah, je po mnenju celjskega okrajnega glavarja Bratiča, ki je že 31. 7. o poteku dogodkov poročal namestništvu v Gradec,23 močno okrepila nacionalni prepir v celjski okolici, kar prej ni bilo opazno. Po Bratičevem mnenju pa so za napete razmere odgo­ vorni liberalci in ne Slovenci, saj je bilo takšno slovensko reakcijo pričakovati. Za razliko od Bratičevega stvarnega opisa politične napetosti, ki se je sprostila ob celj­ skem ustavovernem zborovanju, je celjski župan Higersperger potek dogodkov opisal povsem drugače.24 V poročilu štajerskemu namestništvu z dne 4. 8. 1869 je navedel, da si je celjsko Ustavno društvo že od samega začetka prizadevalo, da se na zborovanju zberejo le istomišlje- niki. Po objavi programa zborovanja v Celju pa je Slovenski narod začel z agitacijo za mno­ žično slovensko udeležbo na zborovanju z namenom, da bi glasovali zoper več točk programa. Pozivi Slovenskega naroda so (bili) uglašeni na to, da se preglasujejo člani ustavne stranke, to pa lahko privede do krvavih ekscesov. Zaradi tega je lastnik hrastovega gozdička obvestil društveno vodstvo, da glede na mogočo škodo ne dovoli zborovanja na svoji zemlji. Vodstvo Ustavnega društva se je zato odločilo, da bo zborovanje v zaprtem samostanskem vrtu sredi mesta, pristop na zborovanje pa bodo dovolili le tistim, ki bodo imeli vstopnico, izdano od društvenega vodstva. (Namesto javnega bo torej društveno zborovanje z enakim dnevnim redom). S tem bodo, je poudaril celjski župan, preprečili možne ekscese, za red in mir na zbo­ rovanju pa bo poskrbel osebno. Istega dne kot župan Higersperger je o teku dogodkov okoli ustavovernega zborovanja v Celju štajerskemu namestništvu spet podrobno poročal okrajni glavar Bratič.25 V poročilu je zapisal, da so Slovenci napovedali množično udeležbo (najavilo se je že 10 slovenskih govor­ cev), kar bi pripeljalo do preglasovanja ustavovercev. Zato je organizacijski odbor ustavnega dne v Celju 2. avgusta obvestil javnost, da bo zborovanje v samostanskem vrtu sredi mesta. V tej kritični situaciji, je zapisal Bratič, sem se odpravil k dr. Štefanu Kočevarju, enemu izmed glavnih slovenskih voditeljev in ga prosil, naj poskrbi, da slovensko prebivalstvo ne bi prišlo na zborovanje. Kočevar mi je to rade volje obljubil, tako da menim, da se Slovenci zborovanja v samostanskem vrtu ne bodo udeležili, in da do ekscesov ne bo prišlo. Nedvomno pa je napo­ vedano zborovanje povečalo prepir med narodoma. Po mnenju celjskega okrajnega glavarja je Ustavno društvo naredilo veliko napako, ko je napovedalo »javno« zborovanje, na katerem naj bi se razpravljalo o slovenskem nacionalnem vprašanju. Kajti ljudje iz okolice Celja so Slovenci in bi gotovo nasprotovali nekaterim točkam dnevnega reda. Kasnejše trditve, da je društvo že od vsega začetka nameravalo sklicati le zbo­ rovanje za svoje člane oz. zborovanje z omejenim dostopom, pa so v očitnem nasprotju s pri­ javo zborovanja. Napaka Ustavnega društva je bila tudi v tem, da je program z vabilom po­ slalo tudi številnim slovenskim občinam, župnikom ter osebam, ki so zapriseženi Slovenci. Vendar, zaključuje Bratič, se Slovenci verjetno shoda ne bodo udeležili, tako da bodo na zbo­ rovanju prisotni le člani celjskega Ustavnega društva (društvo šteje več kot 100 članov) in nji­ hovi gostje. Na posredovanje celjskega okrajnega glavarja je slovenska stran 6. avgusta 1869 naslovila na »slovenske rojake« oklic, naj se ne udeležijo ustavovernega zborovanja v Celju, saj so nemškutarji z umikom v zaprt klošterski vrt pokazali, »da si ni ne upajo s Slovenci narodnjaki Laibacher Tagblatt, 6.8.1869. V uvodniku Verständigung oder Vergewaltigung? je poudarjeno, da bo zborovanje v Celju zborovanje rojenih Štajercev in Kranjcev »pretežno slovenskega rodu« na lastni zemlji in da torej ne gre za »nemške tabore sredi slovenske zemlje«. Res pa je tragično, da je politični terorizem klerikalcev pripeljal tako daleč, »daß dem eingeborenen Slovenen, welcher sich die Freiheit nimmt, einer anderen Meinung zu sein, als der von einigen Geistlichen und deren Freunden proklamirten, der Boden unter den Füssen bestritten wird«. 2 2 Slovenski narod, 31.7.1869; ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, dopis okr. glavarja Bratića z dne 31.7.1869; dopis celjskega župana Higerspergerja z dne 4.8.1869; v prilogi je tiskan letak organizacijskega odbora celjskega ustavnega dne z dne 2.8.1869 z naslovom Zum Verfassungstage in Cilli. 2 3 ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, dopis okr. glavarja Bratiča z dne 31.7.1869. " ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, dopis celjskega župana Higerspergerja z dne 4.8.1869. 23 ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, dopis okr. glavarja Bratiča z dne 4.8.1869. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 2 179 z oči v oči v resen pogovor, v resen duševen boj stopiti«, zato se »sklepi tega omejenega zbora ne bodo tedaj več sklepali v našem imenu, torej nimajo za nas niti veljave niti najmanjše ve­ ljavnosti. A26 Čeprav je oklic slovenskih voditeljev napovedal popoln slovenski bojkot ustav­ nega dne, ki ga je bilo glede na organiziranost in disciplino v slovenski stranki mogoče tudi pri­ čakovati, je ustavoverna stran videla v zborovanju v Celju še vedno izredno pomemben dogo­ dek, ki bo po mnenju spodnještajerskih ustavovercev končno pokazal, da prijatelji ustave in svobode ne živijo samo po mestih. Laibacher Tagblatt je dan pred zborovanjem v Celju opo­ zarjal, da bo ustavni dan v Celju za kranjske ustavoverce prva priložnost, da se sestanejo z istomišljeniki iz sosednje dežele in pridejo z njimi v neposreden stik. Kranjska liberalna stranka je sicer bila v pisnih stikih s somišljeniki na Štajerskem, vedar se bo šele v Celju prvič srečala z njimi. Po mnenju uvodničarja so zadeve, ki jih bodo obravnavali na zborovanju, izredno pomembne za obe deželi. Vendar je pomembneje od obravnave perečih vprašanj prav dejstvo, da se bosta lahko liberalni stranki Kranjske in Štajerske tesneje povezali in načrtno in s skupnimi močmi delovali za iste cilje. Če pa bo v Celju dosežena tesna povezava med šta­ jerskimi in kranjskimi ustavoverci, potem lahko pričakujemo tudi navezavo stikov z istomiš­ ljeniki na Koroškem in v drugih sosednjih deželah. Kajti skupen nastop pri vseh pomembnih vprašanjih je najboljše sredstvo za krepitev liberalnih principov in za boj proti nacionalkleri- kalnim nasprotnikom.27 In res. Zborovanja v Celju se je udeležilo precejšnje število kranjskih (predvsem ljub­ ljanskih) ustavovercev z Dragotinom Dežmanom na čelu, seveda pa so prevladovali ustavo­ verci iz Celja in spodnještajerskih mest in trgov.28 Zborovanje je otvoril predsednik celjskega Ustavnega društva Lassnigg, ki je ob koncu svojega dolgega napada na nacionalno stranko samozavestno vzkliknil, da ultramontanizem na Štajerskem nikoli ne bo prišel na dnevni red, nato pa so se zvrstili govorniki k posameznim točkam dnevnega reda. O prvi točki: Zakaj bi škodovala ločitev Spodnje Štajerske od Zgornje? so govorili kar štirje govorniki, ki so poudar­ jali zlasti gospodarske posledice takšne ločitve. Dr. Josef Neckermann iz Celja je slovensko zahtevo po zedinjeni Sloveniji povezal z vprašanjem napredka in vzkliknil: »Dokler ne umre smisel za pravico, napredek in kulturo, bo Štajerska ostala nerazdeljena«. Tudi voditelj ljub­ ljanskih ustavovercev, slovenski renegat Dragotin Dežman, je v slovenskem govoru opozar­ jal zlasti na gospodarske posledice takšne ločitve, pri čemer je poudaril, da je Štajerska veliko bolj bogata od Kranjske in drugih dežel, v katerih žive Slovenci (npr. Istre), in da samostojna in zedinjena Slovenija ne bi bila sposobna samostojnega gospodarskega življenja. Po Dežma- novem mnenju zedinjena Slovenija ne bi pomenila napredka, kajti izolacija nikoli ne pelje naprej. (Zahteve po slovenski univerzi pa so brezpredmetne zaradi tega, ker Slovenci nimajo učnih pripomočkov niti za srednje šole). Preureditev Avstrije po nacionalnem principu, kot ga v zadnjem času zahtevajo slovenski voditelji, bi pomenila njeno smrt. Zato je edina rešitev sožitje Nemcev in Slovencev pod okriljem ustave. Podobnih misli je bil prof. Reichel iz Maribora, ki je slovensko zahtevo po Zedinjeni Slo­ veniji označil kot nepotrebno. Po njegovem mnenju se mora kirurg, preden se loti operacije, najprej prepričati, ali je operacija sploh potrebna. In v slovenskem primeru za takšno opera­ cijo ni potrebe, saj so tudi štajerski Slovenci dobili z ustavo vse pravice. Nacionalni princip, ki ga zastopajo Slovenci, je namreč nova in ekstremna teorija, ki lahko privede le do razpada države. Tudi dr. Jug iz Lenarta je v slovenskem govoru potrkal na štajersko regionalno zavest zbo- rovalcev, zavrnil možnost, da bi Štajerci enostavno prepustili del svoje dežele neki drugi deželi in se na koncu še posebej goreče zavzel za prijateljstvo med Nemci in Slovenci. K dragi in tretji točki programa (o škodljivosti nacionalnega prepira in o vlogi slovenskega jezika v šolah) se je prijavilo kar pet govornikov. Najprej je govoril prof. Mareck iz Celja, ki je v filozofskem uvodu poudaril, da ima vsako obdobje svoj poseben značaj in da je za sedanji čas značilna težnja k pravici do samoodločbe in po svobodi. Te ideje bodo na koncu morale 2 6 Slovenski narod, 6.8.1869, 7.8.1869. 2 7 Laibacher Tagblatt, 7.8.1869. 2 8 Laibacher Tagblatt (9.8.1869) govori o 3000 glavi množici, med katerimi da je bilo precej slovenskih kmetov; Slovenski narod (10.8.1869) pa pravi, da je bilo v Celju le 400 zborovalcev, od tega 200 iz Celja. Govore je Laibacher Tagblatt objavil v nadaljevanjih: 10.8.1869, 11.8.1869, 12.8.1869. 180 J. CVIRN: NEMŠKI TABORI NA SLOVENSKEM tudi zmagati, vendar je do končne zmage še zelo daleč. Sredstvo za preseganje nacionalnega boja, ki onemogoča hitrejše uresničevanje zastavljenih ciljev, pa je po njegovem mnenju izo­ brazba, kajti na izobrazbi bodo padli vsi posebni interesi. Mesta in trgi so ustavoverni prav zato, ker je tam več izobrazbe in je Slovencem nemška kultura najbližja. Zato bi po njegovem mnenju morali na podeželju ustanavljati društva za povzdigo izobraževanja in se trdno držati ustave. Drugi govornik, notar Högelsberger iz Ljutomera, je celo predlagal spravo nemških ustavovercev s slovenskimi liberal-nacionalci, nikakor pa seveda ne s klerikal-nacionalci. Po njegovem mnenju bi se ustavoverci morali zavzeti za uvedbo slovenskih vzporednic na srednjih šolah, s čimer bi pokazali voljo za spravo in preprečili nacionalni spor. Povsem drugačnega mnenja v tem vprašanju je bil prof. Anton Fichna iz Celja, ki je pou­ daril, da je jezik kot izobraževalno sredstvo izrednega pomena, vendar je le sredstvo za dosego določenega namena in ne namen sam. Enako je razmišljal vinski trgovec Wretzl iz Maribora, ki je javno izjavil, da je Slovenec, da pa se zaveda pomena znanja nemškega jezika, ki bi se ga morali Slovenci učiti že v ljudskih šolah. Prof. Eisfeld iz Gradca pa je v svoje zavračanje enakopravnosti slovenskega jezika (nedokončanega idioma) v šolah vnesel še nek povsem nov element, saj je namignil, da bi to pomenilo prvi korak k »ruski stepi«. O konkordatu sta govorila le dva govorca. Konrad Seidl iz Maribora je poudaril, da pomeni decembrska ustava iz leta 1867 velik korak naprej, da pa je konkordat ovira za nadaljnji razvoj. Konkordat je namreč v nasprotju z ustavo in četudi je v glavnem delu že ukinjen, bi ga morali ukiniti kot celoto. Po Seidlovem mnenju bi morali ukiniti tudi samostane in samostanske redove, zato je na koncu zavpil: »Proč s konkordatom, proč s samostanskim gospodstvom, proč . . . z menihi in nunami!« Baron Hammer-Purgstall pa je v nekoliko zmer­ nejšem govoru opozoril, da so zagovorniki konkordata istočasno nasprotniki ustave, in dodal, da tudi ustavoverci ljubijo katoliško vero, kot jo je učil Kristus, nikakor pa ne tako, kot jo interpretira cerkev v strankarske namene. Tudi k zadnji točki dnevnega reda o potrebi ustanovitve demokratične stranke sta se pri­ glasila le dva govorca. Najprej se je za ustanovitev enotne stranke, ki naj kontrolira vlado, zavzel mariborski prvak Brandstetter (Die Bildung einer Partei ist nothwendig, welche jeden Schritt der Regierung mit Ja oder Nein begleitet«), ki pa je glavni del svojega govora namenil ostri kritiki celjskega okrajnega glavarja, češ da je z žigom opremil poziv nacionalne stranke, naj se Slovenci zborovanja ne udeležijo, in ga posredoval vsem občinskim predstojništvom v celjskem okraju, s čimer se je izkazal za nasprotnika ustave. Bolj pa se je zadnje točke dnev­ nega reda držal Franz Wiesthaler iz Maribora, ki je poudaril, da sta dneva v Slovenski Bistrici in v Celju častna dneva Ljudske stranke in da bi morali organizirati še deželno zborovanje v Gradcu. Na njem bi morali specificirati osnovne programske zahteve nove demokratične stranke: pravo ljudsko predstavništvo, neomejeno društveno pravo, ukinitev samostanov in samostanskih redov, izgon jezuitov, ki niso avstrijski državljani, neomejena tiskovna svoboda in ljudska vojska. Wiesthaler, ki je na koncu vzkliknil: »Organizacija je sila«, je prav tako kot njegovi predhodniki doživel buren aplavz. Iz poročila celjskega okrajnega glavarja Bratiča z dne 10. avgusta 1869 je razvidno, da se je zelo aganžiral pri umirjanju napetega položaja.29 Že 5. avgusta je stopil v stik z urednikom Slovenskega naroda Tomšičem, ki mu je obljubil, da Slovenski narod ne bo več deloval v smeri nacionalnega prepira, na njegovo posredovanje pa so slovenski voditelji pozvali rojake, naj ne hodijo v Celje. Tomšič mu je obljubil, da bo Slovenski narod takoj natisnil poziv, naj ljudje ne hodijo na zborovanje. Ta poziv je prišel iz tiskarne že 6. avgusta ob 6. uri zjutraj in osebno- sem ga, pravi Bratič, razposlal po občinah, saj sem se zavedal, da je oklic najboljše sredstvo, da zadrži Slovence. Seveda pa sem storil tudi vse potrebne korake za zavarovanje zborovanja. Samo zborovanje je potekalo takole. Na poziv celjskega Ustavnega društva je bilo veliko hiš okrašenih z nemškimi, štajerskimi, a tudi z rdeče-belimi in črnožoltimi zastavami. Nekatere hiše so bile okrašene tudi s cvetjem in venci. Sam svoje hiše nisem okrasil, ker bi lahko to izgledalo pristransko. Ob devetih zjutraj mi je namestnik sporočil, da v Celje ni prišlo večje število Slovencev, medtem ko se okoliško podeželsko prebivalstvo kot ponavadi vrača od maše domov. Kmalu 2 5 SDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, dopis okr. glavarja Bratiča z dne 10.8.1869. ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 181 zatem so začeli v Celje prihajati gostje z različnimi vlaki. Iz Ljubljane jih je bilo okoli 50, iz Maribora, Ptuja in Gradca okoli 150-200, iz Celja in okolice pa približno 200 udeležencev. Ob 11.30 je odšla povorka z udeleženci od Kazine po Graški, Gosposki in Poštni ulici v samo­ stanski vrt sredi mesta. V tej povorki je bilo med 600 in 700 ljudi. Pristop na zborovanje je bil mogoč le s posebno vstopnico, proti koncu zborovanja pa je bil vstop prost in tudi glasovali so lahko vsi. Sam, je poudaril celjski okrajni glavar, se zborovanja nisem udeležil, zvedel pa sem, da je načelnik celjskega Ustavnega društva Anton Lassnigg otvoril zborovanje v dolgem govoru, ki je bil naperjen zoper nasprotno stranko. Pri peti točki zborovanja je F. Brandstetter iz Mari­ bora napadel celjsko okrajno glavarstvo in ga obtožil, da nasprotuje ustavi, ker je opozarjalo prebivalstvo, naj se zborovanja ne udeleži. Brandstetter je izjavil, da bi drugače prišlo na zbo­ rovanje veliko več ljudi, tudi Slovencev, ki si prizadevajo za ustavo. Kaj je na takšno Brand- stetterjevo izvajanje odgovoril mestni župan, je zapisal v poročilu Bratič, mi ni znano. Prav tako ne vem, ali je ukrepal zoper lastnika žage in furnirnice Bütnerja, ki je poleg nemške in štajerske zastave izobesil na svoji hiši še prusko zastavo. Dr. Neckermann iz Celja je celo izja­ vil, da bi morala biti jaz in okr. komisar Muršec odstranjena z zborovanja, če bi se pojavila na njem. Skratka, je poročilo sklenil celjski okrajni glavar Bratič, tudi opisano zborovanje ni bilo društveno zborovanje, temveč je imel nanj pristop vsak. Na srečo ni prišlo do ekscesov, saj sem ob sodelovanju z nasprotno stranko storil vse, da jih preprečim. V zahvalo sem bil nagra­ jen z očitkom na odprti sceni, da sem sovražnik ustave. Torej lahko pričakujem, da me bodo celjski ustavoverci, ki obvladujejo mesto, v kratkem označili za sovražnika vlade ali za ultra Slovenca, čeprav je moja osnovna naloga, da preprečim nacionalne prepire. Na koncu, je zapi­ sal Bratič, pa je treba povedati še to, da je prof. Wenzel Mareck na zborovanju izjavil: »Za Štajersko ne obstoji nobena druga rešitev, kot priključitev k Nemčiji«. Zaradi Bratičevega poročila je štajersko namestništvo zahtevalo podroben opis dogajanja tudi od celjskega župana Hiegerspergerja, ki se seveda (v poročilu z dne 25. avgusta 1869)30 potek zborovanja opisal povsem drugače. Po njegovem mnenju je bilo na začetku zborovanja (opoldan) v samostanskem vrtu zbranih med 1800 in 2000 oseb: poleg članov celjskega Ustav­ nega društva in povabljenih gostov iz cele Štajerske tudi kakšnih 500 kmetov iz celjske okolice ter okoli 120 oseb iz Ljubljane, Zagorja in od drugod. V teku zborovanja (ob 14. uri) se je šte­ vilo prisotnih povzpelo na več kot 3000 oseb. Med udeleženci, je zapisal Hiegersperger, sem opazil celo neko kmečko ženo, ki je prišla na zborovanje namesto svojega moža, ker se sam zborovanja ni mogel udeležiti. Seveda so med zborovanjem ljudje prihajali in odhajali, glav­ nina, kakšnih 2500 oseb, pa je ves čas pazljivo sledila dogajanju. Na zborovanju, je poudaril celjski župan, sta vladala red in mir in tudi kmetje so se vzor­ no obnašali. Vse programske zahteve so navzoči soglasno sprejeli. Govorilo se je v nemškem in v slovenskem jeziku. Hiše v mestu so bile okrašene z avstrijskimi, nemškimi in štajerskimi zastavami. Ena hiša je bila okrašena z ogrsko zastavo, ena z italijansko in ena s prusko. V prvi živi nek trgovec z železom, po rodu Madžar, v drugi italijanski lesni trgovec in v tretji lesni trgovec, rojen Prus. Vsi trije so že dolgo časa v Celju in s temi zastavami niso hoteli izraziti drugega kot to, da so tudi sami prijatelji ustave. Na zborovanje je prišlo okoli 500 ljudi s podeželja in tudi oni so glasovali za programske točke. S tem so pokazali, da pristaši ustave ne žive le v mestih in trgih, temveč tudi na deželi. To so ljudje, ki se borijo za napredek in so proti delitvi Štajerske, ki so za bratstvo med Nemci in Slovenci na Štajerskem. Tako so se lahko Slovenci prepričali, da jim ustavna stranka, ki ima večino v mestih in trgih, ni nasprotna, temveč se tudi sama bori za njihov duhovni in materialni razvoj. Seveda pa poskušajo sedaj slovenski listi zmanjšati število (slovenskih) udeležencev na minimum. Kar se tiče Brandstetterjevega napada na okrajnega glavarja Bratiča, je poudaril Hieger­ sperger, sem ga razumel v smislu kritike Bratićeve dejavnosti v dneh pred zborovanjem, ko je razposlal na občinska predstojništva navodila, naj delujejo v smeri preprečitve udeležbe. Omeniti je, da je ultranacionalne in ultraklerikalne tendence zastopajoči list izdal proglas na 3 0 ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, dopis celjskega župana Higerspergerja z dne 25.8.1869. 182 J. CVIRN: NEMŠKI TABORI NA SLOVENSKEM Slovence, v katerem jih je pozval, naj ne hodijo na zborovanje. Ta proglas je podpisal in z žigom opremil tudi celjski okrajni glavar. To pa je, je zapisal mestni župan, izrazito strankar­ sko obnašanje, kajti naloga okrajnega glavarja ni, da bi na takšen ali podoben način vplival na volilce. Iz njegovega postopanja bi se utegnilo namreč komu zdeti, da celo vlada ni naklonjena ustavni stranki. Ko pa sem Brandstetterju razložil, je na koncu poročila poudaril župan, da leže vzroki za ta proglas tudi v strahu pred prevelikim dotokom ljudi iz podeželja ter pred nacionalnimi ekscesi, je Brandstetter mojo razlago akceptiral. Vse kaže, da štajersko namestništvo ni bilo zadovoljno z razlago celjskega župana, zato je zahtevalo od celjskega okrajnega glavarja Bratiča novo poročilo. Ta je v dolgem zapisu 30. avgusta 1869 poskušal izpodbiti vse navedbe celjskega župana.31 Že v uvodu je poudaril, da se v politično nacionalnih zadevah in prepirih nikoli ni obračal v nobeno stran (in se tudi sedaj ne), temveč je vedno bil izrazito nepristranski. Najvišji princip, ki me vodi pri delu, je zapisal Bratič, pa je ohranitev reda in miru. Celjsko Ustavno društvo, ki šteje le nekaj več kot 100 članov, si očitno zamišlja, da so samo člani društva prijatelji ustave, vsi ostali (ki niso njegovi člani), pa so njeni sovražniki. Vendar se postavlja vprašanje, je pudaril Bratič, kakšni so kriteriji, po katerih lahko spo­ znamo sovražnika ustave? Ali je lahko sovražnik ustave tudi nacionalna opozicija, ki prav tako stoji na tleh državnih temeljnih zakonov? Po mojem mnenju ne. Če si pogledamo delovanje Ustavnega društva, je zapisal Bratič, najdemo v njem precej zanimivih dejstev. To društvo namreč samo ni sposobno ločiti prijatelje od sovražnikov. V zvezi s tem je značilno, da so plakate, vabila in program ustavnega dne pošiljali tudi ljudem, ki očitno pripadajo nasprotni stranki. Tako so pred zborovanjem npr. dali Karlu Jagodicu iz Šmarij pri Jelšah 3 plakate, 15 vabil in 30 tiskanih programov zborovanja, enako število pro­ pagandnega materiala pa so izročili Antonu Žagarju iz Žalca. Pri tem so lahko jasno vedeli, da sta oba omenjena moža člana nasprotne stranke. Celjski župan govori tudi o veliki udeležbi Celjanov na zborovanju. Vendar njegove šte­ vilke ne morejo držati, ker so se zborovanja udeležili le redki Slovenci. Na zborovanju so bili le vsi člani celjskega Ustavnega društva (114 oseb), kar seveda ni veliko število.32 Ustavno društvo namreč pod plaščem ustavovernosti zastopa nemška nacionalna stališča, zato ima tudi veliko nasprotnikov. Če se bo celjsko Ustavno društvo, je nadalje poudaril Bratič, ukvarjalo le z nacionalnim vprašanjem, ne bo imelo veliko pristašev. Kajti, dokler si bo Ustavno društvo dovoljevalo, da bo na javnih zborovanjih obravnavalo slovensko nacionalno vprašanje in si pri tem za kraj zbo­ rovanja izbralo še mesto, kjer bodo Nemci v manjšini, potem bi morali biti Slovenci slepi, če ne bi šli na zborovanje, ali če ne bi videli, da gre le za pesek v oči s strani izzivačev. Oklic slovenskih voditeljev z dne 31. julija 1869 pa jasno kaže, da dobro poznajo položaj. Glede na disciplino v tej stranki bi na zborovanje gotovo prišlo 8 do 10 tisoč Slovencev, ne samo iz Štajerske, temveč tudi iz Kranjske. Pri takšni množici ljudi bi bilo težko ohraniti mir. Nazadnje bi na zborovanju »večina« postala »manjšina« brez prave možnosti za odpor. Da Ustavno društvo na takšen razplet dogodkov ni niti pomislilo, kaže tudi njegov oklic z dne 2. avgusta 1869, iz katerega jasno izhaja, da ne razume, kaj je javno zborovanje. Po mojem mnenju, je še enkrat poudaril okrajni glavar, bi v Celju zagotovo prišlo do izgredov, saj sta se dva pripadnika nasprotujočih si strank že pred zborovanjem pripravljala na spopad, njuni tovariši pa bi jima gotovo pomagali. To pa je bila seveda že nevarna situacija, zaradi katere sem tudi posegel v tok dogajanja. Očitajo mi, je na koncu zapisal Bratič, da sem poskrbel za distribucijo slovenskega poziva, ki ga je natisnil Slovenski narod, ne pa tudi za distribucijo oklica ustavovercev, kar naj bi bil dokaz, da sem odkrit nasprotnik ustavoverne stranke in ustave. V odgovor na ta očitek lahko navedem le to, da v danem trenutku nisem smel prihvati olja na ogenj, temveč sem moral gasiti. Prav tako je imelo Ustavno društvo na razpolago dva polna dneva, da bi razpo­ slalo svoj oklic. Distribucijo slovenskega poziva pa sem izvedel v težkem trenutku. Zdelo se 31 ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869, dopis okr. glavarja Bratiča z dne 30.8.1869. 3 2 Po poročilu v Laibacher Tagblatt (12.1.1869) je imelo celjsko Ustavno društvo na začetku leta 1869 132 čanov, od tega 20 iz celjske okolice. Zato je verjetno Bratićeva navedba točna. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 2 183 mi je, da je to edino in najmanj škodljivo sredstvo za preprečitev ekscesov. Res je bil na slo­ venskem oklicu tudi napis: »Živila Slovenija«. Ta napis sem pustil zato, ker sem vedel, da lahko Slovence le to odvrne od zborovanja, enako kot prepriča Nemce le geslo: »Hoch ein einiges Deutschland«. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da sem deloval v korist slovenske stranke in proti ustavi. S tem poročilom se konča intenzivna korespondenca med celjskim okrajnim glavarjem ter štajerskim namestništvom, ki nam nudi vpogled v zakulisje celjskega ustavnega dne. Vendar tudi iz nje ne moremo natančno ugotoviti resnične udeležbe na zborovanju, saj poskuša slo­ venska stran udeležbo zmanjšati na minimum (Slovenski narod govori-le o 400 udeležencih),33 medtem ko poskuša liberalna stran (kar je razvidno tudi iz poročila celjskega župana Hieger- spergerja) to število seveda nekoliko povečati, in, kar je še posebej pomembno, dokazati, da se je udeležilo zborovanja veliko število slovenskih kmetov in delavcev.34 Kljub nasprotujočim si poročilom lahko z gotovostjo trdimo, da je bilo celjsko zborovanje bolje obiskano, kot poroča večina slovenskega tiska (blizu resnice je verjetno Triglav, ki piše o 1500 udeležencih)35 in da so se ga res udeležili tudi slovenski kmetje in delavci iz Celja in Zagorja, ne glede na to, ali so morali priti »na silo« ali so prišli iz lastnega prepričanja.36 Seveda pa je bilo to vse pre­ malo, da bi se dosegla sprava med ustavoverci in slovenskim narodom brez narodnih voditel­ jev, kot je zapisal v komentarju zborovanja Triglav, kajti Ljudska stranka, ki bi jo želeli usta­ noviti ustavoverci, mora imeti za seboj ljudi in ji sprave z ljudstvom ni treba sklepati šele na zborovanjih.37 Čeprav je celjski ustavni dan jasno pokazal, da kakršenkoli program, »ki nasprotuje reso­ lucijam, ki jih je večina slovenskega naroda na taborih naših sklenila, nima prostora na zemlji slovenski«38 in da so prav takšni ustavni dnevi najboljši »poveličevala velikanskih taborov naših«,39 se je spodnještajerska ustavoverna stranka odločila za nadaljevanje ustavnega gi­ banja. Konec avgusta je izšel programski proglas, ki je za 5. septembra napovedoval novo zbo­ rovanje spodnještajerskih ustavovercev v mali kmečki občini Radvanje.40 Medtem ko je bil dnevni red zborovanja enak kot v Slovenski Bistrici in Celju, je bila opazna novost tretjega ustavnega dne v izbiri kraja zborovanja. Vzroke za organizacijo zborovanja v občini Radvanje in ne v Mariboru je dva dni pred zborovanjem v časopisju pojasnil načelnik mariborskega Naprednega društva F. Brandstetter, češ da sklep o zborovanju v Radvanju nikakor ne izhaja iz strahu, da bi bilo zborovanje v Mariboru preslabo obiskano, kot poudarja slovenska nacio­ nalna stranka, temveč zaradi trditev iste stranke, da so bili na obeh ustavnih dnevih prisotni samo nemški meščani, ne pa tudi slovenski kmetje. Laži slovenske stranke po njegovem mnenju demantira že oklic pripravljalnega odbora radvanjskega ustavnega dne, ki ga je pod­ pisalo kar 215 ustavovercev iz podeželskih občin (v glavnem občinskih odbornikov). Da ob­ stoji polna harmonija med mestom (Mariborom) in podeželjem pa se bo seveda pokazalo na zborovanju samem.41 Zborovanje v Radvanju je imelo enak potek kot ustavna dneva v Slovenski Bistrici in v Celju, pri čemer skopa časopisna poročila govorijo le o tem, da so bile vse resolucije sprejete soglasno in da so zborovalci sklenili ustanoviti liberalno usmerjen list v slovenskem jeziku.42 Nemško časopisje še posebej izpostavlja visoko udeležbo slovenskega kmečkega prebivalstva iz podeželskih občin mariborske okolice, ki da je tvorilo večino 6000 glave množice zboroval- cev. Vendar je tudi približno udeležbo na zborovanju v Radvanju na podlagi pičlih poročil težko ugotoviti. Mariborski okrajni glavar enako kot Laibacher Tagblatt navaja številko 6000 3 3 Slovenski narod, 10.8.1869. 3 4 Laibacher Tagblatt je 9.8.1869 zapisal, da je velika udeležba kmetov pokazala, da bodo kmalu zapustili načelo vodi­ teljev: »Folget uns durch Dick und Dünn«. 3 5 Triglav, 17.8.1869. (To je po mojem mnenju tudi največje možno število ljudi, ki bi sploh lahko prisostvovali zborovanju v zaprtem samostanskem vrtu.) 3 6 Triglav (17.8.1869) poroča, da v Celju na zborovanju nikakor ni bilo kmetov. Prisotnih je bilo le okoli 80 delavcev, zaposlenih pri podjetju Schmid v Celju in 34 delavcev iz Zagorja, ki so morali v Celje na komando direktorja Lange rja. Tudi Novice (11.8.1869) poročajo, da so na zborovanje pripeljali le »en voz delavcev iz bližnje tvornice in en voz delavcev iz kranjskega Zagorja, ki so v tej igri predstavljali Slovence«, da pa na splošno Slovencev na zborovanje ni bilo. 3 ' Triglav, 10.8.1869. 3 8 Novice, 11.8.1869. 3 9 Novice, 18.8.1869. 4 0 Laibacher Tagblatt, 2.9.1869. 4 1 Laibacher Tagblatt, 3.9.1869. 4 2 Laibacher Tagblatt, 6.9.1869; Novice, 8.9.1869. 184 J. CVIRN: NEMŠKI TABORI NA SLOVENSKEM udeležencev,43 v telegramskem poročilu v Novicah pa je hudomušno zapisano, da se je ustav­ nega dne v Radvanju udeležilo kar »600.000 liberalcev«.44 Će zanemarimo zabavljiv navedek Novic, moremo vseeno podvomiti o visoki udeležbi, kot jo poskuša dokazovati nemška stran. Laibacher Tagblatt nekaj dni po radvanjskem zbo­ rovanju sicer zapiše, da so trije ustavni dnevi končno pokazali, da nacional- klerikalna agita­ cija, ki je bila od vsega začetka najmočnejša na Štajerskem, ni dosegla resničnih uspehov in da bodo tudi naslednji ustavni dnevi dokazali, da je južna Štajerska izgubljena dežela za politizi­ rajoči kler,45 vendar do novih ustavovernih zborovanj ne pride. Misel o množičnih ustavover- nih zborovanjih sicer še nekaj časa živi, in na sestanku ljubljanskega Konstitucionalnega društva 13. septembra 1869 celo Dežman izrazi upanje, da bi se lahko začela takšna zborovanja kmalu prirejati tudi na Kranjskem.46 Vendar je zborovanje v Radvanju definitivno zadnji po­ skus ustavovercev, da bi dosegli množično podporo slovenskega naroda za svoje politične cilje. Nemški tabori sredi slovenske zemlje tako dožive popoln polom. Jasno se pokaže, da »milo nebo nima strehe za takšne sklepe, ki izvirajo od stranke, ki nima srca za potrebe naroda slo­ venskega in nima čutja za pravice njegove«.47 4 3 Laibacher Tagblatt, 6.9.1869; ŠDA, Statt. Präs. 5-927 - 1869. 4 4 Novice, 8. 9. 1869. 4 5 Laibacher Tagblatt, 10.9.1869. 4 6 Laibacher Tagblatt, 14.9.1869. 4 7 Novice, 11.8.1869. Zusammenfassung VERFASSUNGSTAGE DER DEUTSCHEN IN SLOWENIEN (1869) Janez Cvirn Die slowenischen Tabori, die eine Art Plebiszit der slowenischen Bevölkerung in Kärnten, Küstenland, Steiermark und Krain waren mit dem Ziel, sich zu einer einzigen politischen Körper­ schaft zu vereinen, lösten beim Deutschtum in den slowenischen Landen heftige Reaktionen aus, besonders in der Untersteiermark, wo die slowenische nationale Bewegung am radikalsten war. Den entschiedenen nationalen Forderungen der Tabori versuchten die Deutschen durch Verteidi­ gung der Verfassung und Hinweis auf die Folgen nationaler Zwietracht entgegenzuwirken, taktisc aber bedienten sie sich der gleichen Waffen wie die Gegenseite. Gegen die Vertrauensbekundun­ gen für die slowenischen Abgeordneten, die für Vereinigte Slowenien eintraten, wurden als Gegen­ gewicht Mißtrauenserklärungen organisiert, als Antwort auf die slowenischen Tabori veranstalteten die Deutschen Gegenversammlungen, die auch Verfassungstage genannt wurden. Während die slowenische Nationalbewegung in den Jahren 1868-1871 18 Tabori mit einer überwältigenden Beteiligung seitens der slowenischen Bevölkerung veranstaltete, gelang es den untersteirischen Verfassungstreuen, die im Marburger Fortschrittsverein und im Cillier Verfas­ sungsverein politisch organisiert waren, nur drei Verfassungstage durchzuführen: am 30.5.1869 in Windischfeistritz/Slov. Bistrica am 8.8.1869 in Cilli/Celje und am 5.9.1869 in Rothwein/Radvanje bei Maribor. Hier versuchten sie - unter Hervorhebung der Bedeutung der Verfassung und einer Erweiterung der verfassungsmäßigen Rechte im liberalen Sinne (Forderung nach enggültiger Auf­ hebung des Konkordats und nach Gründung einer demokratischen Volkspartei) - vor allem aber die auf den Tabori wiederholt bekräftigte Idee des Vereinigten Sloweniens und die Forderung nach einer größeren Rolle der slowenischen Sprache in Volks- und Mittelschulen zunichte zu machen. Gegen diese beiden slowenischen Forderungen beschwört der deutsche Liberalismus in der Unter­ steiermark den steirischen Regionalismus und die ehemalige Eintracht zwischen Deutschen und Slowenen, die »das einzige Mittel sei, die geistige und materielle Wohlfahrt des einzelnen, sowie der Gesamtheit zu fördern«. ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 185 Die deutschen Verfassungstage blieben, was das Echo und die Beteiligung betrifft, weit hinter den slowenischen Tabori zurück. Bereits auf dem zweiten Verfassungstag in Celje, an dem sich auch die Mitglieder des Laibacher Konstitutionellen Vereins mit Karl Deschmann an der Spitze beteiligte, zeigte sich, daß die deutsche verfassungstreue Partei in der Untersteiermark keine brei­ tere gesellschaftliche Unterstützung genoß. Aufgrund der Ankündigung einer massenhaften slowe­ nischen Beteiligung und der Gefahr, die Slowenen würden die wichtigsten Punkte der Resolution unterminieren, waren die Veranstalter nämlich gezwungen, die angekündigte Versammlung unter freiem Himmel zu einer gewöhnlichen Vereinsversammlung mit begrenzter Teilnahme umzuwan­ deln. Nach der Versammlung in Radvanje, an der den Bereichten in der deutschen Presse nach, auch eine große Anzahl slowenischer Bauern aus der Umgebung von Maribor teilgenommen haben soll, hörte die untersteirische verfassungstreue Partei endgültig auf, Versammlungen zu veranstal­ ten. Die deutschen Tabori mitten im slowenischen Land — wie die Verfassungstage in der slowe­ nischen Presse genannt wurden — erfuhren eine totale Niederlage und bestätigten indirekt die Kraft der slowenischen Nationalbewegung. Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije (oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, SLO-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, telefon (061) 332-611, int. 210) lahko naročite še nekaj letnikov predhodnika »Zgodovinskega časopisa« — revije »Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo«. V Glasniku je objavljena vrsta razprav, ki so še danes ohranile svojo znanstveno vrednost. Vsem ljubiteljem zgodovinskega branja, posebej pa še raziskovalcem naše zgodovine zato priporo­ čamo, da si omislijo komplet dostopnih številk »Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo« (GMDS). Cene so razprodajne in so za posamezne številke naslednje: GMDS 1/1919-20 - 30 SLT GMDS 2-3/1921-22 - razprodan GMDS 4-6/1923-25 - 30 SLT GMDS 7-8/1926-27 - 36 SLT GMDS 9/1928 - razprodan GMDS 10/1929 - razprodan GMDS 11/1930 - razprodan GMDS 12/1931- razprodan GMDS 13/1932 - razprodan GMDS 14/1933 - razprodan GMDS 15/1934 - razprodan GMDS 16/1935, št. 1-2- razprodan GMDS 16/1935, št. 3-4 - razprodan GMDS 17/1936 - razprodan GMDS 18/1937, št. 1-2 - razprodan GMDS 18/1937, št. 3-4 - razprodan GMDS 19/1938, št. 1-2 - razprodan GMDS 19/1938, št. 3-4 - razprodan GMDS 20/1939 - razprodan GMDS 21/1940 - razprodan GMDS 22/1941, št. 1-2 - razprodan GMDS 22/1941, št. 3-4 - 36 SLT GMDS 23/1942 - razprodan GMDS 24/1943 - 240 SLT GMDS 25-26/1944-45 - 36 SLT Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo velja 60 tolarjev. Člani slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kompleta GMDS odobravamo poseben popust. Za naročila iz tujine zaračunamo 60-odstotni pribitek in dejanske poštne stroške.