Gorski:
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra.
_  ^Mfc,                           8. Potovanje na luno.                            (Konec.)
^^®B«-ed tem časom so se bili naši potniki že močno približali luni. jg-^lpffil^    Opazovati so mogli že natančneje posamezne predmete na *JJ^??TJ   njej. Zakaj, šlo je skozi vsemir z neznansko brzino.
^Kako daleč pa je prav za prav od zemlje na luno, in kako dolgo pot moramo še napraviti, da pridemo tja?" vpraša oče profesorja.
Profesor odgovori: BSrednja razdalja lune od središča zemlje znaša 384.395 km. Je to sicer precej kilometrov, vendar ni to taka posebnost, če pomislimo, da so napravili že mnogi mornarji in v novejšem fiasu zlasti zrakoplovci v svojem življenju še precej daljšo pot, kot je ta razdalja, ki znaša približno toliko kot tridesetkratna pot iz Ljubljane v New-York in nazaj." In še je dostavil profesor po kratkem premisleku:
nČe bi na zemlji izstrelili kroglo iz topa proti luni, bi potrebovala kakih deset dni, da bi dospela tja. Seveda moram pripomniti: če bi je ne ovirala na poti nikaka zapreka. Brzovlak pa bi vozil približno šest mesecev, da bi napravil pot od zemlje na luno. Drugače bo pa z nami« Kot vidita je naš zrakoplov — ki je edini izum te vrste — neznansko hiter. Sama vidita, da nas je pripeljal že |v neposredno bližino naše znanke, lune. Le nekaj minut še, pa bomo izstopili. Pred vsem bo treba, da si nataknemo na glavo zračne čelade. Vedeti namreč morata, da ni na luni nikakega zraka. Zato sem vzel — kot vidita tu v zrako-plovu — s seboj tudi zračne mehove. Pa tudi nekoliko pocasneje bomo morali zdaj voziti, sicer telebnemo na luno, da bo joj."
Ob teh |besedah je začel profesor spet privijati in premikati razne vijake. Letal in stezal se je z enega konca zrakoplova v drugega. Kar smešno ga je bilo videti, kako so mu frfotali dolgi sivi lasje krog plešaste glave 'in še [bolj |opletali škrici njegove suknje krog ncg. Videlo se je jmožu, da dobro razume svoj posel, ker zrakoplov mu je bil pokoren služabnik — kmalu je zacel na njegovo povelje vidno počasneje pluti.
Ko je profesor tako ukrotil svoj zračni voz, si je mladeniško hitro nataknil čelado iz gumija. ^Ta mu je^neprodušno zaprla njegovo glavo in po posebni cevi dovajala zrak iz zračnega meha, ki si ga je obenem oprtal profesor na svoj hrbet. Bil je v tej opravi res čudna prikazen. Dolarjevega Petrčka je jel kar smeh lomiti, in celo njegovemu očetu so se nekoliko razvlekle poteze na obrazu ob tem pogledu . ..
Pa se nista utegnila oče in Petrček kdovekaj smejati. Morala sta nemudoma na profesorjev ukaz tudi sama oprtati pravtako opravo. Pe-trčku je kar brž legla 'prečudna čelada iz gumija na glavo in zračni meh na hrbet. Izprva kar sopsti ni mogel, in tako se mu je zdelo v tej nenavadni opremi kot znabiti pastirčku Davidu, ko so ga bili svoj čas
144
oblekli v težko bojno opravo. Počasi pa se je Petrček le razgledal. Čelada je imela namreč iz prozornega stekla narejeni odprtini, da je gledal Petrček skozi nji kakor skozi okno.
,,Tako! Zdaj smo pa na luni!," je naenkrat veselo vzkliknil pro-fesor. ,,Nihče nas še ni prehitel. Mi smo prvi, ki stopamo na luno! Toda zdaj pazita in se dobro držita, pa malo zamižita, še bolj pa potrpita, če vaju bodo kaj zaskelele kosti. Le urno v te-le mehke čolničke."
In kot bi bil izurjen glumač, je hušknil profesor ob teh besedah v viseč čolnič iz gumija, hkrati pa podal roko tudi Petrčku in njego-vemu očetu, da sta se enako hitro skobacala v čolna, ki sta bila pri-pravljena za njiju.
Glejte! Komaj so bili vsi trije v colnih, že je priletel zrakoplov z neznansko močjo ob trda tla na luni. Zahreščalo in zaropotalo je kakor v znamenje, da je vožnje na luno konec, konec pa tudi zrakoplova. Našim potnikom se je poavetilo preko glave, kot bi vidfli tri solnca. Zaskelelo in zagomazelo jim je po kosteh, kot bi jih spreletela uničujoča električna iskra, potem pa so obležali v svojih colničih iz gumija kakor da so mrtvi. ..                        (Nadaljevanje BKako je na luni" v prih. letniku.)