Slomšek kot pedagog. nDokler bo slovensko gorje stalo, Tvoje bo irae se lesketalo." Neugodne okolišeine bi morale vplivati na slovenski narod, ako ne bi napredoval v duševnem obziiu; kajti za oiniko našoga ljudstva se je trudilo in sc še trudi toliko izvrstnih douioljubov, da nioramo reči: Slovcnci so vender še v veliki uiilosti pri Bogu, ker jiiu pošilja toliko plemenitih voditeljev. Mej |>rvc voditelje, in učitelje slovenskega naroda smenio po pravici piištevati pokojnega škofa Slomšcka in staviti ga moramo tako rekoč v eno vrsto s pokojnim Bleiweisom, očetom Slovencev. Kar je storil Bleivveis na političnetn in narodno-gospodarskeni polji za Slovence, to je storil za-nje v cerkvenem in šolskem obziru Slomšek. Bleiweis je imel pri svojetn delovanji pred očmi odrasli n;irod naš, Slomšek je pa največ vplival na slovensko mladino, in sicer neposredno kot nčitelj in duhovnik, posredno pa kot pisatelj in višji duhovnik. Dulovanje Slomšekovo se je uže tii pa tam dostojno ocenjevalo. Največjo zaslugo ima v tein obziru č. g. kanonik Kosar, ki je že pred 20 leti sestavil najboljši, najobširnejši Slomšekov životopis (v nemškem jcziku), katcri je služil in služi še zmirom prav dobro vsem Slonišekovim častilcem, ki so kdaj tega uzornega moža s peresom slavili. Drugo zaslugo za dostojno slavo Slomšeku ima pa č. g. Lendovšek, ki je nabral in izdal vse njegove spise. C. g. Kosar je Slomšeka vsestransko opisoval in nam kazal verno sliko njegovega blagotvornega delovanja. kako je Slomšek živel, počenši kot učenec in pastirček v svoji priprosti rojstni kmetski vasi, in dokončavši prezaslužno življenje kot Mariborski knezoškof. C. g. Kosar v tern životopisu nikakor ni prezrl njegovega delovanja kot učitelj v ožjem in širjem pornenu. Seveda v ožjem pomenu se Slomšek le v mali meri mora _učitelj" imenovati, temveč pa v širjem pomenu besede. Vsak duhovnik je uže po svojem poklicu tudi učitelj, posebno pa je bil to Slomšek, ki je presrčno ljubil šolo in mladino slovensko, ki je vcs hrepenel po sreči svojih slovenskih rojakov, in je bil trdno prepričan, da le večja izobraženost jih more osrečiti. Slomšek je storil v cerkvenem in šolskem obziru toliko za svoj narod, da je zaslužil, da se potomci njega neprenehoma spominjajo. Njegovo delovanje na cerkvenem polji naj se popisuje posebej, in njegove zasluge za slovensko šolstvo pa zopet posebej. On je kot učitelj v ožjera in širjem smislu tako uspešno deloval, tako uzorna pedagogijska načela razvijal in narod slovenski tako ljubeznjivo učil, da si je v resnici zaslužil častno ime prvega slovenskega pedagoga. Ta čast in slava mu ne pripada samo radi tega, ker je bil v resnici prvi, ki se je uspešno potezal za to, da so dobile naše šole slovenski značaj, marveč veliko bolj radi tega, ker je tnej vsemi znanimi in še živečimi slovenskimi učitelji razvijal največ iz svojega lastnega prirojenega talenta najboljša pedagogijska načela, katerih pa ni niorebiti samo za-se rabil, ampak sporočal vsemu slovenskemu svetu. Slomšekovi nauki, navodi in migljaji o edino pravi in dobri vzgoji in o uspešnem nauku so tako izvrstni, da bi bilo treba prav spretnega peresa, katero bi jih v njegovem duhu dalje razširjevalo. če tudi nioje peio temu ni kos, vender bi s svojimi slabimi močmi rad piipomogel, da se tudi mej ljudskimi učitelji pomnoži število Slomšekovih častiteljev. Radi tega bodein poskusil v sledečem Slomšeka naslikati: 1. kot šolskega prijatelja v obče, 2. kot učitelja šolske mladine, 3. kot učitelja učiteljev, 4. kot učitelja odraslega slovenskega naroda in 5. pa oceniti ga kot slovenskega šolskega pisatelja. Anton Slomšek se je porodil v 26. dan novembra 1800. 1. v župnini Ponikvi, v občini Slom, od koder se tudi izpeljuje ime ,,Slomšek". Stariši njegovi so bili precej premožni kmetje. Šole pa takrat ni bilo niti v njegovi rojstni vasi, niti v tamkaj šnji župnini; otroke je poučeval brezplačno duhovnik Jakob Pražnikar, kateri je tudi malega Slomšeka vzprejel v svojo šolo. Koj prvo leto kazal je Slomšek bistro glavico in jako veliko veselja do naukov. Bil je mej najboljiari učeaci prvi. Kakor deček bil je najrajše sam; a vrnivši se iz šole domov, je pred zbrano deco govoril tako, da so ga stari ljudje radi poslušali in rekli: ,,Ta bode sčasoma velik gospod". V giamazij je hodil v Celje, kjer se je vedno odlikoval, posebno v latinskem in slovenskem joziku. Profesor Zupančič vzbudil je v Slomšeku veselje do književnega dela. Njegove dobro izdelane pismene naloge je v šoli javno čital in ga pred vsemi učenci pohvalil. Uže takrat se je Slomšek tudi uril v pesništvu. Prvo svojo slovensko pesmico zapel je v slavo svojemu profesorju Zupančiču. Kakor je bil Slomšek srečen v šoli, tako nesrečen pa je bil doma. Mati mu rano umre, oče se vdrugič oženi, ter se ne briga dosta za dijaka Antona, ki je moral iskati drugih dobrotnikov. Mej tetni mu je bil največi podpornik domači duhovnik Pražnikar. Dovršivši pod takimi in enakimi okoliščinami takratni šestrazredni gimnazij v Celji, odloči se, da bode filozofične nauke v Ljubljani dokončal. Tu mu pa tovariši pripovedujejo, da more v Scnji oba tečaja v encrn letu dovršiti. Kdo je bil srečnejši od Slomšeka! Hitro hiti v Senj, od koder prinese izvrstuo svedočbo. Pa imel je zopet nove nezgode. Rad bi bil prišel v Ljubljansko semenišče, pa so mu odgovorili, da spričevalo iz Senja ne velja za Ljubljano, in da mora v Ljubljani še eno leto hoditi v filozofiški tečaj. Žalosten odide Slomšek v Celovec, kjer so pa isto od njega zahtevali. Na zadnje se odloči, in hodi še eno leto v filozofijo. Dovršivšega tudi to leto z izvrstnim uspehom vzprejeli so ga 1821. 1. v Celovško semenišče. V semenišči budila se je v Slomšeku ljubezen do slovenščine in do učiteljstva; videč, kako njegovi tovariši zanemarjajo slovenski jezik, ponudi se ravnatelju semenišča, da hoče svoje tovariše brezplačno poučevati v slovenščini, kar se mu je tudi dovolilo. Pri tem je imel Slomšek za one čase prav čudovite uspehe. Vsem bogoslovcem se je bila slovenščina izvenredno priljubila, in vsi so dolgo še pripovedovali, kako lehko in razumljivo jih je Slomšek poučeval. Ker so Slomšekovi učitelji njegovo duhovitost in pridnost vedno bolj in bolj spoznovali, imenovalo ga je ravnateljstvo za knjižničarja Celovškemu semenišču. Od te dobe se je Slomšek malo na dan pokazal; vse dolge dneve je tičal do pozne noči v semeniški knjižnici. L. 1824. je bil Slomšek posvečen v duhovnika, ter je eno leto potetn bil duhovni pomočnik pri sv. Lovrencu na Bizeljskem, od koder pa je bil 1827. 1. v isti lastnosti prestavljen k Novi cerkvi blizo Celja. Kot duhovni pomočnik je bil Slomšek tih in delaven; v društvu je bil rad pošteno vesel, in je rad katero zapel. Veliko pesmic, katere se še zdaj slišijo pri Slovencih, zložil je Slomšek; mej drugimi njegovimi pesniškimi izdelki iz te dobe imenujemo prevod Schillerjeve pesmi Bo zvonu". Kot govovnik, bodi si v društvu gospode, kmetov ali otrok, so ga vsi čislali. V svojem govoru imel je nekaj posebno milega; izraževal se je na kratko, a čustveno; poleg tega znal je svoj govor tako urediti, da je ugajal osebi, s katero je govoril. Uže po govoru se je videlo, da je bil Slomšek pedagog. Kmetje, kateri so ž njim občevali, rekli so, da je Slomšek govoril, kakor da bi človek Brožice sadil". L. 1829. postal je špiritual v Celovškem semgnišči. V tej težavni službi ravnal je Slomšek z bogoslovci strogo pedagogično, ter je znal tudi male pogreške hitro odstraniti. Njegovo ravnanje pa se je vender nekaterim bogoslovcem zdelo prestrogo in neznosno. Zato mu pri neki priliki bogoslovec kar v obraz reče: BJaz vas sovražim", na kar mu pa Slomšek čisto mirno odgovori: ,,A jaz vas ljubim*1. (Dalje prih.)