Štev. i. JjubljaixsKi^ Leposloven, in znanstveri list: V Ljubljani, dnč i. prosinca 1894. Leto XIV. Natanova prikazen Legenda. ]l2.epremično tu sedi že dolgo, Ves utdpljeu v mračne misli svoje. Pčsmi krasne, verze togepolne Jeremije, pevca in preroka Pel nocdj je zopet ginjen starec. Sprčmljalc ga orgije so ubrane, Sprčmljali ga pevci so na koru. In tč pčsmi mu šumč po glavi, In tč pčsmi mu zvenč še v duši; S strun skrivnostnih tam nekjč v dnu srdi Jeremija še odmeva čudno . . . Utihnile zdavnaj orgije glasne, Utihnile pevcev pesmi svete; Vsa odišla srenja od vcččrnic, Tiho vse po synagogi stari. Vse pogasil sveče že je sluga, Vse pogasil ter zaklenil vrata. Tam v svetiljki le srebrni spredaj Sredi templja dol viseči s stropa Večna luč še ni ugasla slaba. Tam trepeče višnjev še plameuček, Razsvetljuje mystično hram božji, Osvetljuje v klopi glavo sivo, Sivo glavo Natana rabina. Oh, ti Natan z lepoj beloj bradoj! Sdm, takd si sKm na svetu, je li ? Zeno Rahel si pokdpal davno, Razkropila križem svet se deca . . . Sdm si säm ostal z Jehovoj svojim, Ž njim le, ž njim se pogovarjaš v templji . Nad glavdj mu luč brli v svetiljki. Ves zamaknjen kvišku gleda Natan. In podprši glavo si z rokdma, V polutemi toži poluglasno: »O Jehöva sveti in pravični' Ne zamčri mislij mi predrznih, Ne zamčri vprrfšanj mi pregrešnih! Cital knjig sem mnogo že učenih In oziral se okrog po svetu: Närod vsak, kar ti si jih ustvaril, Domovino vsak imä jo svojo Oh, zakäj baš ndrod tvoj izbrani, Oh, zakdj baš Izrael tvoj verni Domovine nima skupne svoje? Po vsem svetu blodi ljudstvo naše, Med narodi tujimi živimo — Brez pastirja ovce razprščne . . .« Nad glavöj še luč gori v svetiljki. V težkih mislih gleda Natan prčdse, Težko trudno že podpira glavo. Klöne v dlanih mu Čim dalje niže . . . Glej! svetiljka z bledoj večnoj lučjo — Čudo je li ž njoj se zdaj zgodilo? Razsvetljena kakor ob veččrih, Kadar zdkon sveti v njej se čita, Kadar psalmi pčvajo se divui! Niso sveče bele po lestčncih. Ne svetiljke, ki takd gorijo — Nadnaravne luči so, nebeške: A prižgali so ji Kcrubimi, Kcrubimi, sveti Serafimi. Gleda Natan kvišku td svetlöbo, To prikazen bajno, čudapolno: Glej, razgrinja raj se mu v višavi! V raji vidi — o, je li mogoče? — V raji, kfcr pod stropom synagoge. Vidi rabbi stare tri očake; Abraham je, Izak, Jakob gori, Na oblaku zlatem vsi sedijo ! Gladi brado Abraham si dolgo, Gladi brado, rabbija tolaži: »Kaj žaluješ, Natan ti pobožni? Tožbe tvoje slišali smo vroče, Prišle v raj so k nam gor skoz oblake, Slišal srfm jih je Jehdva tudi Pa po meni ti takd-le pravi: Domovine nimate, vzdihuješ, Domovine svoje, Natan ljubi? Vse dobi se za dendr na sveln! Bogatejši kdo pa je tam doli, Nego nasi so rojaki, bratec ? Ves svet dolžen vam je, kakor čujem, Ves svet vaš je — domovina vaša !« Sluša, gleda Natan Abrahama, V blaženstvu se kdplje — prebudi se . . . Jutro svita že se skozi okna. A. Aškerc. V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. / / neg, ki je Še pred malo dnevi pokrival strme bregove, topi se ob vročih poljubih burnega juga, ki buči malone vsako jutro okrog gorskih vrhov. Otajalo se je tudi lice vzbujeni zemlji, in že sili po solnčnih mestih na dan ponižni prvi cvet, prav kakor bi ne mogel uČakati prihajajoče vcsne. Oživč se z novo močjd vrelci> in po vseh melinah curljä iz ruše, prav kakor da umirajoča zima joče zadnjo solzo, katera se nekaj hipov pred smrtjo utrne tudi človeškemu očesu. Potok v dolu narasta in se zamolklo zvenčč trga med skalovjem, da bobni in šumi tesna dolina. Tudi naša starodavna Zala se je žc vzbudila iz dolgega zimskega spanja. Brstje se ji odpira po bukovih šumah, takö da so vsako jutro nje vrhovi bolj in bolj zaviti v svetlo, prvopomladno zelenje. In vsako jutro se prebudi v tem zelenji brezštevilna tolpa krilatih pevcev, ki so v Zali trpeli lakoto in mraz v dolgi dolgi zimi, ali pa se ravnokar povrnili s toplim jugom v kraj, kjer so nekdaj spomladi nosili gnezda svoja. Izmed vseh prva se vzbudi drobna tašica, in kakor srebrn zvonček gostoli nje močna pesem visoko z vitke jelke v pozdrav mlademu jutru, ki že kaže zorni svoj obraz izza mračnega hribovja. Takoj se oživi ves roj, oživi se veja za vejo, povsod vse prepeva, vse žvrgoli in kliče zlato solnce z nebeške postelje, kjer leži le predolgo. In končno — na suhi veji, s katere se odpira pogled v globoki dol, vzbudi se gozdne perutnine vladar — divji petelin, prevzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu. Po svoje zapoje večno pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul te pesmi, nc zasiišiš jc v tihem logu, nego samd meniš, da padajo kje na trd i * kamen kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično krasno v stari Zali 1 Vzlic hladnemu .jutru se ogreje lovcu kri v žilah. Po temni loži stopa, komaj kroti srce in skoro dihati si ne upa, samd da bi zalezel zaljubljeno ptico, ki je od strasti in ljubezni slepa in gluha, in to tudi proti nevarnosti in smrtonosnemu orožju! Ljubezen nam je vsem v pogubo, takd mladeniču, ki se zagleda v cvetoči obraz cvetočemu dekletu, takd ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni in vabeči grahasto družico na svatbo v prvi pomladi! * * * Od tedaj je dvanajst ali štirinajst let. Meseca aprila sva z gospodom Andrejem, kapelanom v Lučinah, hotela postaviti svoje šatore vrhu Zale. Skoro je solnce nekoliko pripekalo, ko sva se s svojo družbo pehala vkreber na zeleni vrh. Z nama so bili zgolj lovci kmet-skega rodu, vsi bolj slabi gospodarji, pa toliko bolj vneti za lov in za vse, kar je v zvezi ž njim. Dolg, koščen mož jc nosil dobro založeni tovor, da bi ne stradali v gozdni samoti. In to ne tedaj, ko se v strašno dolgi noči pričakuje zaželeno jutro in nc takrat, ko sc po srečnem ali nesrečnem lovu odpočijeta duša in teld od razburjenosti, ki razvncmlje lovca, če pleše okrog črne hoje, s katere kaplja zaljubljene ptice zaljubljena pesem. Obraz omenjenega nosača je bil zeld značilen in je kazal nekaj tistih črt, ki se drugače le takrat prikazujejo na obrazu človeškem, če joka. In res se ti je zdel ta človek, kakor da hoče vsak hip prav milo zajokati. To se je dalo pričakovati tembolj, ker je mož do malega pri vsakem koraku prav iz pluč vzdihnil, kakor bi mu skrivna toga razjedala srce in dušo. Radi tega vtiska, katerega je napravljala zunanjost ali pa morda radi istinitih nadlog, katere mu je donašalo obiteljsko življenje, o katerih pa ni rad govoril — toliko rajši so govorili drugi o njih — prijel se ga je pridevek »žalostni Miha». In za takega ga je poznalo vse žirovsko pogorje. Žalostni Miha nam je nosil tovor tisti dan in je pred nami ječal po strmem kolovozu navpik po zelenem bregu. Pazili pa smo nanj, da ni korakal prehitro, ker bi sicer preveč zaostali. Prav takd pa smo tudi pazili, da ni stopal prepočasi, sicer bi on preveč zaostal za nami. Trudil se je poštenjak, da bi nas ugnal s hitrico, trudil pa se je tudi, da bi zaostal takd mimogredč in za grmičevjem skrit dobil prost trenutek, po katerem so hrepenela žejna usta njegova. V takem trenutku je bil žalostni Miha s svojim tovorom kakor blisek pri tleh in je kar najspretneje preiskal koš od vrhu do tal in od tal do vrha. In nI jedna steklenica, če je hranila jagodovec, bez-govec, sadjevec ali kaj druge tekočine, ki v mokrem jutru toli prijetno ogreje prazni želodec, ni odšla njega vestni in vsestranski preiskavi. In gorjč ji, če ji zamašek ni trdno tičal v ozkem vratu! Takoj jo je imel Miha popolnoma v oblasti in zdajci ji je pretipal srce in obisti, vtopil svojo žalost v žganji in prezgodaj izpit, kar ni bilo namenjeno njemu. Če pa je tekel v bližini studenec, tedaj je nosač Miha izpraznjeno steklenico vestno natočil z vodo, da je bila polna kakor vse druge. Ko pa so tovariši pozneje odprli steklenico in je iz nje mesto pekoče pijače pritekla kalna in pregreta studenčnica, tedaj se je Miha rotil na vse svetnike, da se je morala dekla domä zmotiti in da je namesto »pijače« natočila v steklenico kalne in ničvredne vode. Tudi danes je Miha poskušal, da bi zaostal in preiskal našo zalogo, katero je nosil težko na hrbtu. »Tukaj se odpočijem! Prav malo!« izpregovoril je hipoma in obstal. »Preklicano je težko, in obramnice mi kar režejo v mesd. Le hodite počasi, takoj sem zopet za vami! Saj se še živini dovoli počitek, ko orje ves dan, nikar božjemu človeku! Ali ni res taka, gospod Andrej ?« S prav milim očesom je vprašal kapelana Andreja, in menili smo, da se mu sedaj in sedaj vlijd solze po zagorelih licih. »Prav, prav, pa počivajmo!« odgovori gospod Andrej lahko-dušno. »Časa je še dovolj. Sedaj še tri ni, in ne bode pol ure, pa smo na vrhu. Sedimo; tukaj je suha ruŠnja, da se lahko sedi na nji.« »Če se ne motim,« dostavim jaz, »teče tu nekje v smrečji studenec, ki slovi po vsem pogorji. Na tem mestu se bode tedaj počivalo prav prijetno. Na tla s košem, Miha!« »Zaradi studenca ne bode hotel, haha!« zasmeje se švepasti TinČe. Bil je važna oseba, in s sabo smo ga vzeli, da bi hodil poslušat» če je na večer priropotal petelin v smrečje ali pa Če je v jutru že klepal na svoji veji. In Jernač izpod Skale, ki je bil tudi z nami, dostavil je: »Počitek bi ti že privoščili, Miha. ali zaradi studenca te ne smemo pustiti zadi! Saj veš, kakd je! Noč bode hladna, in vrag pij potem motno tvojo studenčnico!« Miha je bil že odložil svoj koš in je rahlo odgovoril: »Le pojdite, le pojdite! Prej bodem pri vrhu nego vi! Tudi je nevarno za gospodo, ki je mečja od razgretega voska. Vsakomur ni dano, da bi v tem mrazu smel posedati po hladni zemlji. Moj oče je takd umrl. Pijan je bil in zaspal je pod jablano v prvi pomladi. Ko se je prebudil, pa je tičala plučnica v njem. Teden dnij pozneje je že ležal pod zemljo, in ostali smo za njim lačni in raztrgani otroci l Da se Bog usmili! Na noge torej, gospodje, takoj sem za vami! To niso časi, da bi se človek prehladil!« »Če pa se prehladiš ti?« vpraša Jernač osorno. »Ljubček moj, meni mraz ne škoduje! Moja koža je nekaj posebnega; verujte mi, da mraz ne grč vänjo I« »Tvoj želodec je nekaj posebnega,« poroga se mu Tinče. »Ali danes ne izpiješ našega žganja, in to takd gotovo ne, kakor mi pomagaj Marija Devica z Gore ob moji smrtni uri! Če meniš, da te le za trenutek pustim iz očij, motiš se. Oprtaj in stopaj pred nami!« Globoko vzdihnivši oprta Miha težko breme in polglasno za-godrnjä, koliko lepše je hoditi po bregovih in strminah, če so pleča prazna in če ne tiči na njih preobložen koš, kakeršnega mora nositi danes. Ugovori mu niso koristili. Moral se je otovoriti in zopet je sopihal pred nami kakor obložen mezeg v laških gorah. Tinče pa je prežal ostrih pogledov za njim, da mu ni bilo mogoče stopiti za grm in vzeti polne steklenice iz napolnjenega koša. Okolo štirih smo bili pri vrhu, tam, kjer iztezajo stari borovci svoje grčavo vejevje proti nebu. Ko smo prihajali bliže, spustil se je z borovja velikan — petelin, zaplopolal z orjaškimi perutami, raztegnil zeleno bliščeči vrat, veličastno se dvignil v zrak, odplul čez globoko dolino in dnostran počasi sčdel v smrečje, ki obsenčuje dolgo raztegnjene bregove samotnemu Žirovskemu Vrhu. »Oh Bog, kakd gaje škoda!« zakliče švepasti Tinče. »Da nismo krenili po drugem poti! Tu pa bi bil v jutru pel, da bi se bilo čulo četrt ure daleč. In kakd bi se bil zalezell Od borovca do borovca I Otročč bi ga zalezlo! Kakd ga je škoda!« »Morda je proti večeru zopet tu!« tolaži ga Jernač izpod Skale »Vrag bode tu, pa ne petelin!« jezi se prejšnji. »To vse je zakrivil ta šment, ta žalost, ta Miha, ki mu je vsak pot pretežaven ter bi se rad na vrh Zale pripeljal v kočiji! Pa ostani domä pri svoji ženski, če si ne upaš prinesti take malenkosti po vsakem poti v Zalo!» Miha nekaj ugovarja, da je lože poslušati peteline nego nositi tovore — ali Tinče mu ne da do besede, nego zakriči: »Sedaj pa še kriči in vpij, da nam celd odženeš kakega petelina ! Meniš li, da jih je toliko.kakor muh? Mdlči torej! Če hodiš z nami v Zalo, mdlči in to si zapomni!« — Na tratini najvišjega vrha smo obstali in se pripravljali na prenočišče. Sklenili smo prenočiti pod milim nebom. Saj drugače tudi nismo mogli, ker je najbližji stan — Mrakova hiša — precčj daleč. Prenočevanje pod nočnim nebom pa tudi ni kdo vč kakd težavno. TinČe in Jernač sta napulila mehkega mahu, katerega je v Zali obilo, bodisi na tleh, bodisi na drevji. Takega mahu sta nanosila v tabor in pripravila mehka ležišča. Žalostni Miha je moral v gozd, da navleče kuriva. V Zali je vse polno suhega vejevja, pripravnega za kurjavo, ki pa je lovcu vender silno neprijetno, če zalezuje petelina in mu pri vsakem koraku zavrešči suhljad pod stopalom, da je treba največje paznosti in spretnosti, če hoče zadeti temno ptico. Miha je vlačil in vlačil. Navlekel je dva velikanska kupa, da bi bili ž njima lahko zapalili dva mogočna kresova. V tem se je bližalo solnce zatonu. Ozračje je bilo jasno, in skoro pred nami jc kipel proti nebu okrogli Blegoš, in beli sneg mu je še pokrival široko glavo. Za njim je gledal izza Starega Vrha Železniški Ratitovec, za tem pa nebeški Triglav s snežnobclimi goličavami. Bolj na desno stran pa so zapirale obzorje sive Kamniške planine, in stari Grintovec, v čegar vznožji so tedaj že tudi peli petelini, stražil je nad njimi in tiščal svojo glavo visoko v oblake. Z gospodom Andrejem sva sedela na mehkem mahu in srebala slab čaj, katerega nama je skuhal žalostni Miha ob malem ognji. Srebala sva čaj in zadovoljno zrla v krajino. Tam pod Blegošcm nad globokim Karlovcem se je že mračilo; sence so se raztezale iz doline v dolino, od jarka do jarka, objemajoč selo za selom, dokler se niso pritihotapile tudi do naše Zale in nje gorskih sosedov. In skoro tedaj se je utrgala tam na Žirovskem Vrhu črna lisa izmed smrečja. In v večernatem obzorji je rasla in rasla, dokler ga nismo opazili na prosto okd, krilatega vladarja naših gozdov. Z dolgim vratom predse štrlčč, pomikal se je počasi v zraku, plul proti Zali, bliže in bliže ter se končno spustil v borovje na Zali, malone takd blizu, da smo čuli hrušč in plapot, ko je sedel na drevd. »Ta je naš!« vzklikne Tinče. »Skoro vem, na kateri borovec je padel. Od borovca do borovca, in pod njim ste, gospod Andrej, da ne veste, kdaj ste tja prišli!« »Če bode le pel«, odgovori gospod Andrej. »Že poznam nebd! Tako jutro bode, da bodo peli vsi!« zatrdi Tinče. »Ali sedaj morava z Jernačem v gozd, da poslušava, koliko jih priropotä ta večer in koliko se jih oglaša.« Jernač in Tine natd odideta. Miha zapali ogenj na dveh mestih; na sredi pripravi ležišče, takd da je ležečega prijetno grelo od leve in desne strani. Miha je kuril in kuril. Visoko je plapolal plamen, in ker ni bilo sape in ker je bilo lesovje suho, naju dim ni nadlegoval. Vedno še sva z gospodom Andrejem zrla podse v krajino, izginjajočo v večernem mraku. Na nebu se je utrinjala zvezda za zvezdo, in ve-černica je migljala, kakor bi le nerada gledala skozi nebeško okno v globino, kjer se sveti mala iskra, naša zemlja. Že so zaspale ptice po vejah, in že je tu in tam zavriskala sova v gošči! Mraz ni bilo, in z gospodom Andrejem sva gojila najboljše upe za jutri. Izpregovoril sem: »Vidite, gospod Andrej, to je krasen večer, in Zala je zavita v vso čarobo svojo. Da bi človek vsaj živel tristo ali štiristo let, potem bi vsaj včdel, kakd se svet izpreminja! Koliko je dvesto let? Kaplja v morje in še ne! In vender, koliko izpremembe! Kakšna je bila Zala tedaj, in kje so drevesa, ki so jo senčila tiste dni! In kje šele so smrtna bitja, ki so takrat dihala božji zrak, kakor ga dihamo mi dandanes! Čutila so tiste bolesti, tiste skrbi, in njim je bila ljubezen takisto pogubna kakor nam, kakor meni, ki me v tristo letih niti toliko ne bode, da bi si otročč z mojim pepelom napolnilo malo svoje perišče!« »Radovedni ste«, odgovori kapelan Andrej, »kakd je bilo v Zali pred tristo ali dvesto leti! Kdo naj bi to včdel! Nekaj vem, ali vsega itak ne vč nihče. Kdo bi spal sedaj ? Zatopiva se v minulost in oglejva si Zalo, kakšna je bila tedaj, ko so še dihali dni po zemlji, katerih ostanki sedaj ne napolnijo otroškega perišča! Vas je li volja poslušati mojo resnično in pravično povest?« »Pripovedujte, bratec Andrej!« »Poslušajte torej 1« I. Kapelan gospod Andrej pripoveduje: »Takd čitam v starih listinah. Od tistih dob je minilo dvesto let. Morda nekaj več, morda nekaj menj. Bilo je takrat, ko je škof Hren — slava njega spominu! — zatiral krivoverce v deželi in izganjal iz nje luteranske predikante. Luteranstvo je iztrebil — čast bodi za to Mariji Devici in sv. Jožefu! — in le kje, v skritem pogorji, tičal je še prikrit antipapist, ki je skrivoma prebiral sveto biblijo in še bolj skrivoma zabavljal na papiste in druge take služabnike peklenskega zmaja! V tistih dobah je bilo torej. Kakd se je od takrat izpremenila naša Zala! Kjer gledaš sedaj gole bregove, ondu je raslo tiste dni visoko hrastovjc in črni gozd se je razprostiral tja do Žirov, in na drugi sträni tja do ponižnih Lučin, ki tičč še dandanes kakor bel cvet sredi zelenih senožetij. Po teh gozdih so se jesenskega dnč — govorim o časih, ki so bili pred dvesto leti — zvijali glasovi zavitega lovskega rogu. Vmes se je oglašalo razvnetih lovskih psov zvonjenje, da je odmevalo z brega v breg. In živahneje in živahneje so lajali psi, trepetajoč po gorkih sledovih zverjadi, ravnokar pregnane z ležišča. Iz jarka v jarek se je gnala razljučena tolpa. In lomilo se je vejevje, kjer si je plašna zver iskala izhoda iz gošče, v kateri je spala. Za njo pa so se togotili resasti psi, in lovski rog se je oglašal. Bila je prijetna, srce ogrevajoča gonja! Na lov je bil prišel mladi brežinski kanonik comes Amandus. V tisti dobi je čul brežinski nemški škof, ki si je množil svoje bogastvo iz ubogih slovenskih pokrajin — Nemca vedno sreča išče, sosebno če je škof svete matere katoliške cerkve! — da se mu na loški graščini ne gospodari takd, kakor bi se moralo gospodariti Upravičeno se mu je tožilo, da se preveč izdaja in premalo pridobiva. Kot nekaj posebnega pa se jc opažalo, da oskrbnik in njega pisarji dobro živč in da se bogatč ne samd od leta do leta, temveč od dnč do dnč. Škofova denarnica v nemških Brežinah pa je potrebovala peneza, kar se časih pripeti še dandanes. Ali loški pisarji so vzdihovali, da nimajo niti beneških cekinov, niti nemških vinarjev, takd da ne morejo dati ničesar. V tej stiski si visoki gospod in škof ni včdel pomagati drugače, nego da je odposlal posebnega komisarja, svojega strijčnika Amanda, mladega kanonika brežinske cerkve, da bi prerešetal omenjeno gnilo gospodarstvo ter preiskal in odpravil, kar je nezdravega in nepoštenega. Kanonik je imel komaj nekaj nad trideset let. Ker je bil porojen grof in strijčnik presvetlega škofa, ne čudimo se, da je bil kanonik pri brežinski stolici, dasi še ni dopolnil dvaintridesetega leta. Pol leta je že živel kanonik Amandus na loškem gradu in se sdsebno marljivo trudil za blaginjo svojega strijca in škofa. Oskrbnik in pisarji so se tresli pred mladim gospodom in se brezuspešno napenjali, da bi mu prikrili to ali dno. Vsak bor je moral na dan, in računi in knjige, vse se je preiskalo in pregledalo do pičice, takd da je oskrbnik s svojimi pisarji neprestano Živel v vicah. Sicer pa je strogi kanonik, obkoljen z bleskom in veljavo visokega strijca, krotil tudi samega sebe ter bil kmetu in meščanu lep vzgled bogaboječe pobožnosti. Zahajal je med ljudstvo in se prav kmalu priučil jeziku, da je iz lahka govoril z najpreprostejšim vaščanom ter na svoje uhd poslušal pritožbe ubogih tlačanov proti oskrbniku in biriču. Ni si privoščil posvetnega veselja. Samd tu in tam je zahajal na lov z grajskimi hlapci ter preganjal v pogorji brhke srne in zajce hitronožne. Takd je bil prišel tistega dnč tudi v Zalo. Hlapce s psi je poslal v dolino, sam pa je ostal pod vrhom na mestu, kamor je rada pri-bežala divjačina, če so jo gonili psi. Tukaj se je naslonil ob debelo jelko in čakal trenutka, da bi se pričela gonja v dolu. Tik njega je ležal na tleh star sluga, ki je nosil svojega gospoda težko puško. Lep človek je bil ta kanonik! Imel je dolge lasč, ki so se mu v kodrih vsipali na rame. Bili so to rumeni germanski lasjč, ki so se krasno ujemali z modrim očesom pod visokim čelom. Rdeča usta so mu obsenčevale brčice, v katere se je skoro moralo zaljubiti vsako žensko srce. In to tembolj, ker je kanonik Amandus vsako jutro te svoje brčice Bog vč s kakšnim mazilom počrnil, da so prijetno konstrastirale z rumenimi kodri okrog zdravega obraza. Ali na tem obrazu je tičalo precej aristokratske ošabnosti, katera je tiste dn cvetela še bolj nego dandanes. Tičala je v vsaki črti in črtici tega obraza, in vsaka črta in črtica je takd rekoč oznanjala sama zase, kakd je bil ta mladenič prepričan, da mu mitra ne odide in da bode prej ali slej pozvan zasesti stol brežinske škofije. Tedaj mladi kanonik še ni slutil, da bodeš ravno ti, stara Zala, uničila vse visokoleteče upe njegove! In vender se je zgodilo takd, in nikdar se mu ni zasvetila zlata mitra na zlatih kodrih! Že se ga je prijemala nejevolja; hlapci pod njim mu predolgo niso spodili ničesar. »Pa že zopet ležč kje za grmom!« zatogotil se je sam v sebi; »da ni človek z bičem za njimi, pa gredč spč, te lene zverine l« Po stezi mimo je prišel tedaj mlad ogljar. Kopo je kuhal v Šumi in sedaj je lezel v samotno svojo kočo. »Kaj laziš tod?« zakriči kanonik, »in mi odganjaš žival, ki hoče proti meni?« »Ker ti gleda izpod obleke zlati križec«, odgovori črnega gozda črni mož, »vprašal bi tem lože, čemu laziš ti po tem logu? Tod preklinja ogljar, in vprašam te, kje hočeš ti darovati svojo mašo v tej pustinji? Res pravi Krist, kdor se z mečem pečd, naj po meči pogine. Ali uboga žival se ne pečd z mečem, pa ti vender prihajaš z orožjem nänjo! Ali je takd zapisano v Pismu? Služabniki Gospodovi so sedaj sluge Belcebubovi, in žalostni so časi, v katerih Živimo!« Predno mu more kanonik Amandus odgovoriti, zavije ogljar okrog holma. Strmčč izpregovori kanonik svojemu slugi: »Ali si Čul, kakd je govoril ta umazanec? Da je nosil črno haljo, menil bi, da se slini okrog tebe nemški predikant. Škoda, da ni hlapcev tu. Dal bi ga ukleniti in nekoliko položiti na tezalnico. Bog zna, kakšna mrhovina je to!« »Zgolj ošabnost, vaša milost«, odgovori sluga ponižno. »V tem pogorji je dosti slobodnih kmetov, in vsak izmed njih je dokaj ošab-nejši od vicedoma ljubljanskega. Pa je res takd l« »Jih že ukrotimo! In če količkaj zaslutim, da tiči med njimi kaj krive vere, tedaj bode premalo temnic na loškem gradu, in naj so vsi slobodni kmetje! Kdo pa prihaja tu zopet? Pravo čudo bode, če ugleda danes divjačino moje okd!« Po ravno tisti stezi, po kateri je prej prišel ogljar, bliža se kanoniku mlada deklica. Ugledavši lovca, obstane plaha sredi steze in povesi okd pred njega pogledi. Svet mož je bil kanonik Amand, vender pa ni mogel krotiti svojih pogledov in nc prikrivati začude-nosti ob lepoti dekletovi. Ničesar ni izpregovoril, in ko je ona končno dvignila okd, tedaj jo je še vedno gledal in gledal ter ji takd izvabil na deviško lice rdeče rože deviške sramežljivosti. »Kaj hočeš tu?« vprašal je rahlo. »Za bratom grem!« odgovorila je tiho. »Ali ni prišel tod mimo ?« »Ta ošabni ogljar je tvoj brat? Govoril je zeld preščrne besede ! Toda zaradi tebe mu bodi oproščeno!« Še jo hoče nekaj vprašati, ali zdajci se oglasč psi v dolini, in takoj odmeva gozd od njih zvonjenja. »Proti nam se vleče!« vzklikne Amand, »daj mi puško, Conrade!« In lovska navdušenost se mu zažari iz očesa 1 (Dalje prihodnjič.) ß Dvojno potovanje. rečna lastavica! Glej, po širem svetu Kamor si želiš, Hodim tudi jaz, Brzih ti perulij Kamorkoli kliče Lahko poletiš. Drugih me — ukaz! L. Habetov. PftT Iz domače zgodovine. Piše Ivan Vrhovec. I. Prva izprehajališča in prvi javni nasadi v Ljubljani.1) otovo slovi LJubljana po pravici zaradi mnogih lepih izprehajališč in javnih nasadov v mestu samem, pa tudi v njega okolici. Ni dosti mest v Avstriji, ki bi v tem pogledu presezala Ljubljano: »Zvezda«, »Latermanov2) drevored« in »Tivolski gozdič« so prava dika modernega mesta, in celd taki tujci, ki so videli že nekaj svetä, jedini so v tem, da so ljubljanski nasadi res jako lepi. Pričetka so primeroma mladega, zakaj nastali so Šele v tem stoletji; tudi po »Tivolskem gozdiči« so naredili pota šele zadnje Čase. Stari Ljubljančani, recimo naši predniki pred sto leti, niso uživali še nobene teh prijetnostij. Če so se hoteli naužiti čistega zdravega zraka, hoditi so morali daleč iz zatohlega mesta, opasancga z debelim zidovjem. Toda, ali niso imeli v mestu ali vsaj zunaj mesta, vender ne predaleč od njega, res prav nič zelenega, nobene sence, v katero bi bili lahko ubežali poletni vročini ? — Pač, imeli so jih, ali ta javna izprehajališča so bila jako oskromna. Cenjeni naš zgodovinar pl. Radics jih je navedel v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1886. str. 626.—630. Bogata gospdda je imela seveda velike svoje vrtove blizu mesta, kjer se je zbirala o prilikah, toda ljudstvu ti vrtovi niso bili pristopni. Ali l) Podatki so vzeti iz aktov ljubljanskega mestnega arhiva. '-) Krištof Lattermann je bil sin avstrijskega fml. Fraučiška Lattermanna, katerega je cesar leta 1792. zaradi njegovih zaslug pobarouil. Porojen je bil naš Lattermann na Moravskem v Olomuci leta 1753. Trinajstletnega dečka ga je poslal oče v kadetsko šolo. Prvikrat se jc odlikoval kot 25leten stotnik v pruski vojski, sdsebno pa se je kot major izkazal leta 1789. pri obleganji Belega Grada pod poveljstvom Lavdonovim. V francoskih vojskah si je prislužil odliko za odliko, leta 1799. celo najvišji vojaški red Marije Terezije. V bitki pri Marengi je bil takd hudo ranjen, da je moral iti leta 1805. v pokoj; prej pa ga je cesar še imenoval za feldmaršallajtenanta. Toda tedanji hudi časi ga niso pustili v miru; prevzeti je moral sedaj to sedaj dno častno mesto, sedaj na Češkem, sedaj na Hrvaškem, sedaj zopet na Dunaji samem. Imenovan je bil za feldzeugmeistra, dnč 3. septembra leta 1813. pa za začasnega guvernerja ilirskega. Po odhodu iz naše dežele ga je cesar le k&r obsipal s častmi in ga dne 2. julija leta 1833. naredil za najvišjega vojaškega dostojanstvenika, za feldmaršala. Umrl je dve leti zatem, leta 1835., v triinosemdesetem letu svoje dobe, ko je 70 let zvesto služil svojega cesarja. (Mittheil, d« hist. Ver. für Krain. 1855. P- 7«) še izmed teh sta od Valvasorjevih časov pa do konca minulega stoletja izginila dva gotovo najlepših, vrt kneza Eggenberga in kneza Turjaškega: na njiju mestu stoji danes uršulinski samostan s cerkvijo, in za njimi se razteza veliki samostanski vrt. Če izvzamemo izpreha-jališče v hrastovih in bukovih sencah ljubljanskega Gradu, na severnem pobočji, obrnjenem proti Včlikcmu trgu, to ni imela Ljubljana pred sto leti v svojem ozidji niti jednega javnega nasada. Toda še to izpre-hajaliŠče, do katerega si prišel po Študentovskih ulicah ali po Rebri, gotovo ni bilo kaj vabno, ker je držalo pod starimi, neprijaznimi zidovi ljubljanskega Gradu.1) Tiste poti z ovinki, ki drži danes po Študentovskih ulicah na Grad, namreč takrat še ni bilo, ampak naredila se je tudi šele v tem stoletji. Pred sto leti celd že več ni bilo dne znamenite lipe na Starem trgu, pod katero je z drugimi Ljubljančankami vred plesala nesrečna Preščrnova Uršika. Posekali so jo že v XVII. stoletji, ker je bila trhla in vsa črviva. Taka je bila s senco v mestu. Toda prčcej zunaj mesta so bila tri izprehajališča, pristopna vsakomur: Prule, Cojzov vrt in Lepi pot v Gradišči, če ni sicer tudi »Lppi pot« spadal k Cojzovemu vrtu in ni bil le del njegov. Cojzov vrt je bil, če se ne motim, tam, kjer je danes vrt in hiša Št. 20. na oglu Rimske in Tržaške ceste. Prule so bile za izprehajališče prav pripravne; bile so blizu mesta in so dajale tudi nekoliko sence, zakaj oba brega Ljubljanice, levi in desni, bila sta od Ljubljane prav gori do Vrhnike kakih 10—12 sežnjev na široko obsajena s hrastovino in vrbami.2) Seveda se ti nasadi niso napravili ljubljanskim izprehajalcem na ljubo, ampak le Čolnarjem v prid, da so varovali viharjev ladje in čolne, plavajoče po Ljubljanici. Paziti nanj in ga iz nova zasajati je bila dolžnost čolnarske zadruge. V ta gozdič, ki je sezal do Žabjeka, do takd zvanih Vodnih vrat, zahajali so Ljubljančani radi že v XVI. in XVII. stoletji in se tu razveseljevali.8) Ko pa so napravili Gruberjev prekop, tedaj se je to izprehajališče polagoma opustilo, kar je prav umevno, če pomislimo, da so bile Prule sicer le dobre, mastne senožeti bogatih Ljubljančanov. Proti koncu stoletja so hodili izprehajalci rajši drugam, na Cojzov vrt, ki ga je Cojz kupil od grofa Turjaškega. Dokler je bil vrt Tur- >) To je tista neprijazna, danes že k&r opuščena pot nad vrtovi Včlikega trga, za katero celö marsikateri Ljubljančan ne vč. t ') Ho IT, Gemälde v. Krain I., 82. in „Mittheil, des Musealv." 1892., p. 81. 3) „Ljublj. Zvon", 1886., 1. c. Na Bregu in na sedanjem Šentjakobskem nasipu pa po mojih mislih ni bilo drevoredov. jaški, bil je ljudstvu najbrže nepristopen. Co j z pa ga je odprl vsem ljudem. Vrt ta je bil vsekakor velik, zakaj v njem so bili drevoredi, po katerih so se vozili celd s kočijami; vršile so se na njem tudi ljudske veselice. Ko je potovala n. pr. leta 1790. princezinja Elizabeta iz Inomosta skozi Ljubljano, peljala se je na izprchod tudi v Cojzov vrt1) in ko jo je leta 1802. zopet privedla pot v Ljubljano, napravil ji je častniški zbor na Cojzovem vrtu veselico s turško godbo.2) Da Ljubljančani minulega stoletja niso imeli v mestu prav nič javnih nasadov, prihajalo je odtod, ker je bila v obzidanem mestu tesna za prostor. Na napravo javnih nasadov so mogli misliti šele potem, ko so jeli konci minulega stoletja podirati mestno ozidje in njega stolpe. V aktih se na mnogih krajih naglaša, da so cesarske gosposke ukazale magistratu to podiranje zlasti iz zdravstvenih ozirov, zatd, da bi dobilo mesto več svetlobe in da bi lože dohajal zdravi, čisti zrak. Ker so bile stare in takrat že nepotrebne utrditve temu na poti, ukazala jih je gosposka podreti. Ze prčcej tedaj so sc Ljubljančani posvetovali o napravi javnih nasadov, toda prišle so nesrečne francoske vojske in požrle ves denar, ki bi se bil sicer lahko potrosil v take namene. Takd se je zgodilo, da so prvi nasadi v Ljubljani nastali šele v francoski dobi. i. Vrt za škofijo. Prvi tak nasad jc bil zadi za škofijo. Malone prav do konca m inulega stoletja je bil desni breg Ljubljaničin od Spitalskega do sedanjega Mesarskega mostu ves zadelan z mestnim ozidjem (proti Ljubljanici) in z raznimi stavbami, namenjenimi trgovini. Na sedanjem »Sadnem trgu« je stala tik Ljubljanice vrsta mesnic, ki so bile zajedno klavnice, kar se je čutilo sosebno poleti. Toda iz več vzrokov se Ljubljančani niso dosti spotikali ob njih; prvič se te mesnice in klavnice niso videle niti s Špitalskega mostu niti iz Špitalskih ulic; s Spitalskega mostu zatd ne, ker so stale na njem ob levi in desni sträni kramarske lope, iz Špitalskih ulic pa zatd ne, ker so stala konci mostu stara Špitalska vrata in zapirala pot na breg. Kdor je hotel do mesnic, moral je po ovinkih okolo meščanskega špitala skozi Lin-garjeve ulice. Drugič pa tudi v njih bližini ni bilo takih gospodarjev» katerih beseda bi bila käj veljala, zakaj jedina hiša je bila na tem kraji meščanska bdlnica, kjer so živeli mestni ubožci ob miloščini svojih prednikov in nekoliko tudi tedanjih someščanov. Takim je mo- *) „Laibacher Ztg.", leta 1790. 2) Ibid leta 1802. ralo biti seveda vse prav. Najtehtnejši vzrok za to, da se ob klavnicah in mesnicah niso spotikali, pa je bil ta, da se naši predniki ob takih stvarčh sploh niso spotikali. V tem oziru so lahko prebili mnogo. Tudi sedanji »Mokarski trg« je bil na okolo in okolo zadelan s kramarskimi lopami. Od škofijskega ogla v »Medenih ulicah« je držal do Ljubljanice visok star, grd zid, ki se je pri Ljubljanici ujel s še višjim in še debelejšim mestnim zidom, stoječim tik brega. Na tem trgu je bilo tja do semenišča in celd zadi za njim še konec minulega stoletja vse polno kramarskih lop, večinoma lesenih, nekaj pa tudi zidanih. Ali vse, te in dne, bile so grde in škofiji nikakor ne v lepšavo; vrhu tega je bil o sejmčh tukaj takšen hrup in vriŠč sejmarjev, da sam nisi umel svoje besede. Celd nevarno pa je bilo tukaj zaradi ognja, ker je bilo nakopičenega veliko kramarskega blaga in ker so imeli shranjene in na kupe zložene one »štante«, katere so o sejmčh razpostavljali po vsem mestu. Zatd so že za Marije Terezije mislili na to, da bi jih podrli in prenesli drugam, takd dobljeni prostor pa zasadili z drevjem in drugim zelenjem. Toda novcev ni bilo za to. Tudi pozneje so se nekajkratov lotili tc stvari, ki se pa venderle ni dala zvršiti, najsi je nadškof Brigido obetal precejšen prispevek, 400 goldinarjev. Prestavljanje lop pa bi bilo stalo mnogo več; preračunjali so, da celd nekaj stotin nad 3000 goldinarjev. Zatd se niso mogli sporazumeti, sosebno še zaradi tega ne, ker je nadškof obljubil dnih 400 goldinarjev le proti temu, da bi bil potrebljeni prostor njegov, oziroma škofijski. Iz nova so podrezali to stvar leta 1800., ko je kresija mestu ukazala, da brez obotavljanja in ugovora prestavi lope na sedanji Franc Jožefov trg. Mesto je to storilo, in takd so izginile za škofijo lesene lope, ostale pa so še na pol podrte zidane in ostal je tudi še grdi in že na pol porušeni zid, ki je oklepal Kramarski trg. Sicer je želelo pač vse mesto, da bi se odpravil tudi ta neukusni ostanek starih časov, ali bilo ni nikjer denarja. V francoskih časih pa je stvar venderle stekla, a tudi sedaj šele po požrtvovalnosti bogatega ljubljanskega trgovca Primica. Ta se je ponudil, da potrebi in splanira grdi Kramarski trg ob svojih troških; izgovoril si je le gradivo, kar ga je bilo tam. Ko se je to zgodilo, bili so tudi Francozi pripravljeni kaj storiti za olepšavo tega primeroma velikega, a golega in pustega kraja. Kazalo ga je olepšati že zatd, ker je v škofiji biVal tisti čas guverner, v semenišči pa škof. In res je začel spomladi leta 1812. zasajati nalašč za to najeti vrtnar Riedl za škofijo domače in inozemsko drevje in raznovrstne cvetice. Pri delu ga je nadziral mestni svetovalec, bogati trgovec Alborghetti. .Riedl je postavil v novi nasad celd štiri pomarančna drevesa in je sploh poskrbel, da je dobil ta kraj, ograjen z novim ličnim zidom, res čedno in času primerno lice. Za Riedla bridko je bilo samd to, da so ga Francozje kar čisto pozabili plačati za njegov trud. Moledoval je dolgo, predno mu je guverner grof Bertrand, pa tudi šele zadnje dni pred svojim odhodom iz Ljubljane, izplačal vsaj nekaj malega, deset frankov. Pozneje pa je delal Riedl zopet dolgo časa zastonj, prenašal, ali ker sam tega ni mogel storiti, prenašati dal dne Štiri pomaranče v kadčh z vrta v cvetičnjak, spomladi pa iz cvetičnjaka zopet na vrt. Mož je moral najemati ljudi in se je zaradi tega celd nekoliko zadolžil. Leta 1813. so Francozje meseca oktobra odšli iz dežele z dolgom pri ubogem Riedlu. Tega pa ta nezgoda ni kär nič zadrževala, da ne bi bil skrbel za novi nasad tudi še potem, ko so prišli v deželo Avstrijci. Ker je včdel, da so imele sedaj avstrijske gosposke glavo polne drugih stvarij nego kakd se sadi drevje in priliva cveticam, oglasil sc je dnč 17. novembra 1813. leta sam, opisal v svoji prošnji, kaj je učakal pri novem nasadu od prvega početka do tistega časa ter je prosil odloka o tej stvari, hitrega odloka, češ, da je že zadnji čas, da se zasadi inozemsko grmovje, ki ga ali še ni, ali pa se je posušilo ali ga je vzela lanska zima, in da se dalje zavarujejo mladi akatje in drugo drevje zimskih viharjev, snegä in mraza. Če je vse to res, kar pripoveduje mož v svoji prošnji, bilo mu je gotovo prav mnogo do tega, da se napravi tukaj lep javen nasad. Tudi magistrat se je pobrinil, da ostane ta nasad mestna svojina. Ko so se namreč Avstrijci vrnili v deželo, razglasiti je dal deželni poveljnik in cesarjev namestnik, baron Lattermann, da morajo za sedaj ostati vse stvari prejšnjega francoskega erara takd, kakor so jih pustili Francozi ob svojem odhodu. Ta ukaz je dal magistratu povod, da je izprožil vprašanje: čegav je novi nasad, ali mestni ali erarov kakor škofija? Do tedaj se o tem ni še govorilo; o tej priliki pa se je morala stvar dognati. Magistrat se je je lotil kär od najbolj praktične strani. V dokaz, da je jedino pravi gospodar nasadov on, dajal si je v njih ta in dni posel, ne da bi ga bilo količkaj treba; ukazal je podreti celd ravnokar narejeni novi zid okolo nasada. Seveda je zvedel o tem tudi baron Lattermann, ki se je obrnil do magistrata s pikrim pisanjem ter mu očital, da je magistrat dobro včdel, čegav je vrtiČ, da je erarna svojina, da pa je venderle dal podreti zid takd in s toliko delavci, da se je zgledovalo vse mesto. Njemu, Lattermannu, znano je dobro, zakaj se je to vse takd zgodilo, zatd, da bi mesto prehitelo erar, kar pa nikakor ne grd. Magistrat mora najprej dokazati svojinske pravice do vrtiča, potem šele bode lahko počenjal ž njim, kar se mu bode zdelo. Lattermann je bil prav resno hud in je župana oštel. Ukazal mu je podrti zid takoj zopet podzidati, odslej pa se nobene reči', za katero je treba njega dovolitve, lotiti na tak način. To je kar naravnost razžaljivo zanj, če z vč šele v pogovoru z drugimi ljudmi o stvarčh, ki naj se rešujejo uradnim pdtem. Župan se je zagovarjal, da je govoril o tej stvari z najkompe-tentnejšim človekom, s provizoriškim ravnateljem cesarskih domčn. Toda Lattermann ga je zavrnil, da ga to nikakor ne opravičuje; s takimi stvarmi' se mora ravnati uradno, sicer pa je ravnatelj domčn sam dejal županu, naj stori, kar se mu zdi' in kar se upa sam zagovarjati; on ne prevzame nobene odgovornosti (dnč 19. aprila 1814. leta). Župan se vender ni dal ostrašiti. ampak se jc krepko potegnil za mestne pravice do vrta ter naglašal, da jc bil Kramarski trg že od nekdaj mestna svojina, da se je počedil ta kraj z mestnim denarjem in po požrtvovalnosti jednega ljubljanskih meščanov, Primica ter da se je nasadil pod nadzorstvom mestnega svetovalca Alborghettija. Čegav je torej vrt, če ne mestni? Iz tega županovega ugovora je posneti, da jc bila okolica škofije, semenišča in šcntklavške cerkve v prejšnih časih dokaj neprijazna. Župan je namreč dejal: šentklavška cerkev je dobila s tem, da so se odprle kdo vč koliko stoletij zazidane ozke ulice, zopet zvezo z Ljubljanico. Koliko je že manjša nevarnost gledč na ogenj I Zraven tega pa ni smeti pozabiti še druge koristi: da se namreč za cerkvijo odslej ne bode dala več kopičiti nesnaga takd ostudno kakor doslej J) Župan je dalje naglašal, da si je magistrat zaslužil posebno zahvalo od tistih, ki imajo oskrbovati in nadzirati semenišče in stolno cerkev, poslopji, ki se odlikujeta po svojem zlogu in katerima več ne bode treba trpeti nesnage okolo sebe. Ugovor se je rešil za mesto ugodno. Deželna gosposka je spoznala, da je magistratova prava, zatd mu je prepustila vrt v last. Magistrat ga je odmenil za izprehajališče in zabavišče takih otrdk, ki so še priporočeni skrbi pestunj. Da bi se ne pripetila nesreča, zasadil ga je ob Ljubljanici z živo mejo, mlado drevje v njem pa je ukazal ') Es wird nun durch die nothwendig häufige Passage unmöglich werden, an der Nordseite (med semeniščem in cerkvijo) den Unrath auf eine so ckclhafie Weise zu thürmen. zavarovati s koli. Toda navzlic tej skrbi in navzlic paznosti vrtnarjevi se je vender čulo že skoro potem o poškodovanem drevji, poškodovani meji in izruvanih in razmetanih klopčh, ki so bile za izprehajalce razstavljene po vrtu. Koliko časa se je mladina razveseljevala po tem vrtu, ne vem povedati; vsak Ljubljančan pa se še sam dobro spominja, da je na mestu tu opisanega nasada stal še nedavno škofijski konjski hlev, ki ga je ukazal podreti šele sedanji škof ter z lepimi nasadi dal temu kraju zopet prijazno lice, kakeršno je imel leta 1814. (Dalje prihodnjič.) * Ptici. U a lipi gledam plici dvč, Pevaje prva drugi dč: »Na poti me je spremljal drug, Ko sem preplula topli jug. Nebrojno gledala cvetü, Prirode mnogo sva krasd. Možč sva zrla vročih lic. Ognjene poglede devic. Cez dol sva potlej in gord Priplavala na lipo td. Sedaj sva zložna v tem oba, Da jc krasnejša zemlja ta, In ndrod, ki mu ona last, Njen pdnos je in njena čast!« Splehcče ptica, kljun zaprč, Pripdved druga to pričnč: »Ponesel skozi vedri zrak Na sever me je vzlet legak. Po belih gorah solučni svit V čarobi bajni je razlit. Kod, ki ga dni svet živi, On sebi blag — a drugim ni. Želela sem čez dol, gord, Priplavala na lipo td. Kar veš ti z drugom, td znam jaz: Ta zemlja je vesoljstvu kras, In plemenitejši ljudje Nikjer na svetu ne živč.« Končd sedaj še druga ptic Najlepšo, kar sem čul pravljic. Ozrčm se jaz na ptici dvč. Izgovorim besede tč: »Ko zopet te na cvetni jug Tvoj zvesti bode spremljal drug, Ko bode tebe skozi zrak Na sever nesel vzlet legak, To izpod nčba, iznad vej ŽvrgSli vsaka mi poslej: Razsipal vso krasoto Bog Nad naš je hrib in naš je log, In izmed vseh najblažji rod Ta rod je, ki je tii gospdd !« 7+V Rästislav. Svatba na Selih. Povest. Spisal Podgoričan. I. pomladi in poleti leta 1878. so ljudje po vsi drŽavi ne-zaupno čitali časnike, ker so se bali vojske. Na Balkanu je že več let gospodaril meč, padlo je bilo tam na tisoče slovanskih mdž, vender še ni bilo miru v deželah, ki so naši državi najbližje. Vse je kazalo, da bode morala miriti Avstrija s hrabrim svojim vojaštvom. Zatd so se bali. Marsikdo je bil sam vojak, drug je imel brata vojaka ali sorodnika, ljubega prijatelja ali dobrega znanca, po katerem bi mu bilo žal, ako bi ga na vojski dohitela zgodnja smrt. Nič se ni za trdno včdelo, kaj bode iz vsega. Zdajci poči okolo sv. Vida glas: »Vojska bode s Turkom!« In ta glas je odmeval po vsi državi, po vseh deželah in segel hipoma v najoddaljenejše kraje, v najsamotnejša sela v pustih dolih in nero-dovitih gorah. Šumelo je zlasti v naših krajih, zakaj vojska s Turki je po mislih našega naroda najhujše zlo. Tristoletno krvavo bojevanje s temi sovražniki krščanstva in Slovencev je napolnilo naše pradede s sovraštvom in strahom takd, da jim je prešlo oboje v mesd in kri in da še sedanji rod čuti nekovo neznano mržnjo do Turčina. Že ime Turčin vzbuja pri preprostem narodu grozo. »In sedaj bode zopet vojska s Turkom! Bog nas varujl« vzdihali so ljudje. Hipoma so se oživele stare, na pol pozabljene pripovedke in pravljice o Turkih in psoglavcih ter se pravile prestrašenim ljudem, da so se podnevi plaho ozirali, odkod privihrajo Turčini, ponoči pa od groze niti spati niso mogli. Premnoga stara mamica si je otrla rosno okd, ko se je spomnila sina vojaka, ki bode moral na vojsko; jokale so žene, in tudi mnogi deklici, ki je rada imela mladeniča vojaka, bilo je nekamo tesno pri srci, ko je pomislila, da morda: »Ko pojde na vojsko, Nazaj ga več ne bo.c Res niso bili nič kaj veseli dnevi. Vsak hip so pričakovali, koga pokličejo v vojsko. Kdor pa se ni bal za nikogar, pravil je, da bodo turški konji zopet teptali naša polja, neusmiljeni Turki morili ljudi in požigali vasi in mesta. In s tem brezupnim modrovanjem se je podrla marsikomu še tista srčnost, kar je je ostalo. Na Zgonče Poljane je prinesel novico o vojski cerkvenik od Svetega Primoža. Zjutraj- je robski gospod župnik Primož maševal tam gori v podružniški cerkvi in po maši povedal cerkveniku, kar je zvčdel prejšnji dan. Stari cerkvenik se je zeld prestrašil in vzdihnil ves prepal : »Jažeš! Kaj bode pa sedaj?« »Glej ga, kaj bode? Na vojsko pojdeš, ako si Še vojak ali si pa morda kdäj bil,« pošali se gospod. »Naka, gospod, vojak nisem in cesarskega kruha nisem še nikdar jedel in tudi suknje cesarske nisem nosil. Zvrgli so me, dasi —« »Že prav,« ustavi ga gospod, ki je že večkrat čul staro pripoved. »Ali pojde morda sin na vojsko?« »Moj sin ne, pač pa bratov z Osredka. Povedati moram brž, da bodo včdeli, ako še ne vedd, in da käj pripravijo za fanta, da nc pojde lačen po svetu.« »Stisni mu tudi ti kakšno petico, ustrežeš mu,« pravi gospod in krene po hribu nizdolu. Cerkvenik pa zaklene cerkev, stopi v hišo in povč ženi in družini, da je vojska, natd grč brž po drugi strani hriba v Osredek pravit, kar je zvčdel. V bližnje Zgonče pa je stekla cerkvenica, da je brž raznesla, kar so gospod župnik povedali nje možu. Osupnilo je ljudstvo, ko je začulo izpoved cerkvenikovo in se prestrašilo nemalo. Najboljši možjč in najkrepkejši mladeniči bodo morali na vojsko l Res pravi närodni pregovor, da so nebesa odprta, kadar je vojska, ali narodu prinaša ta pregovor ubogo malo tolažbe. Vsakdo se nerad loči svetä, kjer se živi samd jedenkrat. In iti na vojsko, kjer govori puška, grmč topovi in žvenketajo sablje, to je hudo, težko se je ločiti rodnih dolov in gor, ker Človek ne vč, ali se še vrne ali ne. Tožno so povešali očetje glave, vzdihale so matere in žene, in izginil je smeh z obraza marsikateri deklici. Ko so z včdeli na Selu novico o vojski in se je zraven povedalo, da pojde na vojsko vse, kar je kdaj nosilo puško, prestrašila se je Dragarjeva Leniča, in nekova notranja bolečina ji je hipoma presunila srce; slutila je veliko nesrečo. »Ubili ga bodo in videla ga ne bodem nikdar več!« mislila si je, in ta misel ji je privabila solze v oči. Razburila ji je srce in dušo. »Bog znä, ali že vč ali ne, kaj ga čaka,« misli si. »Na samoti so, gotovo jim ni šel še nihče povedat.« Sama pa vzame košek, povč, da grč na njivo po krmo za prašiče, in krene po grebenu na Nered. Na pol pota tjä pa zavije na desno v breg. kjer so imeli precčj daleč gori Dragarjevi nekaj njiv. In ne daleč od tam, komaj tri streljaje, stojf lovska hiša turjaške graščine, v kateri stanuje lovec, da varuje gozd Mačkovec in straši lesne in gozdne tatove. Prišedši na njivo, Leniča obstoji in gre proti lovski hiši, ni li kdo zunaj. Toda ničesar ne opazi. Loti se dela, ali ob delu večkrat postane in se ozira zlasti proti hiši. Zdajci ji udari na uhd glasno ukanje. Zgane se, zakaj dobro ji je znan čisti glas. Ozrč se tjä in na kolovozni poti ugleda njega, ki ga je prišla čakat. On jo je bil takoj ugledal in jo spoznal, ko je stopil iz gozda. Zaukal je, češ, da jo vidi. Pulila in plela je pridno, a solze, katerih se ni mogla ubraniti, kapale so ji na roko, zakaj takd žalostne slutnje so jo obhajale, da se nikakor ni mogla umiriti. Skoro je stal vitki grajski lovec poleg nje. »Ali danes sama pleveš ?« nagovori jo veselo. Leniča se vzravnä, vzpogleda in odvrne: »Sama.« Ko opazi lovec nje solzne očf in zbegani obraz, vpraša jo ves vznemirjen: »Kaj ti je, Leniča, zakaj si se jokala?« Toda ona ne more odgovoriti takd brž, nego si s predpasnikom obriše solze. »Povej, kdo ti je storil käj žalega?« sili lovec. »Meni ni storil nihče ničesar, ali ti, Egidij, moraš od tod — na vojsko.« »Kaj praviš?« začudi se lovec. »Na vojsko pojdeš, in videla te ne bodem nikdar več!* ponovi Leniča s tresočim glasom. »Kdo pravi, da grem na vojsko? Jaz ne včm o vsem tem ničesar.« »Pa jaz sem zvčdela, in vsi že vedd. Oh, saj sem si mislila, da še ne včš, kaj te čaka! S Turkom se je vnela vojska, kakor sem slišala davi, in vsi vojaki morajo nänjo.« Neverjetno in vznemirjen zmajč lovec z glavo, rekši: »Ne boj se, Leniča, ne bode takd hudo; bržkone se je kdo pošalil z nami Rovtarji. Ako se pa res začnč vojska, no, vseh vojakov izvestno ne skličejo, in vse je mogoče, da mene izpustč, zlasti ako naš grof izpregovori dobro besedo, da mu lovcev ne pokličejo, ker potem nima kdo čuvati njega svojine.« Razjasni se dekličin obraz, ker so jo nekoliko potolažile lovčeve besede. »Oh, da bi le res bilo takd, kakor misliš!« pravi po kratkem molku. »Res bode, le brez skrbi bodi in vesela, pa käj drugega povej!« »Kaj bi ti povedala? Pri nas se govori samd o vojski. Včš, molila bodem, da te ne vzemö. Pa če dobiš pozovnico, pordči mi, da bodem včdela, pri čem sem,« veli mu v skrbčh. »Sedaj se mi pa mudi domdv,« pristavi še in pospravi napravljeno krmo v košek. Lovec ji pomaga zadeti in jo potem spremlja, držčč jo za roko, po stezi ddli do pota. Vesel smeh dekličin skoro naznanja, da je pregnala tožnost in da jo je obšla tista znana dekliška brezskrbnost in lahkomiselnost. Na razpotji se ločita. Leniča hiti domdv na Sela, lovec pa se zamišljen vrne na Podmol. Novica o vojski ga je nemilo zadela, vender je upal, da ga prezrd in da ne dobi povelja iti k polku. Materi ne pove ničesar, dasi ga je izpraševala, kaj mu je, da je takd malobeseden in nekamo tožen. IL Novica o vojski se je že drugi dan uresničila. Župan Zvonec je dobil cel zvezek pozovnic za vojake z naročilom, da jih mora takoj izročiti pozvanccm. Raz naša nje je bilo za župana naporno delo. Žu-panija je izmed največjih v deželi in obseza mnogo majhnih vasij in selišč, raztresenih po ozkih, dolgih jarkih, strmih brdih ali na vrhovih gričev in hribov. Četrt ure skoraj ni poti po ravnem. Potil se ni zastonj rejcni oče župan Zvonec. In v katero hišo je stopil, nikjer se ga niso razveselili, ampak povsod prestrašili. Ženske so zajokale, stari očetje so zmajevali s plešimi glavami in modrovali, da bi vojske pač ne bilo treba; kdor pa je vzprejel pozovnico, strmel je vänjo in si jo tolmačil. Jokal tak ni nihče, ker pravi vojak se ne joka in strahu pokazati ne smč. Potem je župan Zvonec še vselej povedal, komu je že izročil pozovnico in komu jo še ponese. Na Selih se oglasi Zvonec mimogredč pri Draga rji, ker sta si bila prav dobra in je bil Dragar že več let občinski odbornik in zaupni mož. »Ali si tudi k nam käj prinesel?« vpraša Dragar nasmehoma. »Komu? — Tebi? — Sinov še nimaš vojakov, hlapca pa tudi nimaš takega, da bi bil za cesarsko službo.« »Nič se ne šali, Zvonec!« »Saj se ne, ampak to vem, da bi ti ne bil takd vesel, ako bi bil jaz sedaj-le tak listek prinesel,« pravi župan in pokaže tako usodno pozovnico. »Nekoliko bi me že jezilo. Kaj pa, ali je veliko pozvanih?« »Mnogo! Vojska bode huda, ako skličejo vse vojake, kakor so jih pri nas « »Kaj so vse pobrali?« oglasi se Dragarica. »Vse, kolikor jaz vem, mislim, da iz naše občine nobeden ne ostane domä. Kakih dvajset pozovnic je prišlo, katere sem že močno raznesel, tukaj imam pa še dve. za Kališče, dve za Krvave Peči in jedno za graščinskega lovca na Podmolu.« Župan izvestno ni včdel, kakšno žalost je provzročil Dragarjevi Leniči s tem takd ravnodušnim poročilom. Vsa v skrbčh je mlada deklica, nekaj šivajoča, poslušala in vlekla na uhd županove besede, da bi zvčdela, kaj se zgodi z lovcem Egidijem. Vprašati zanj vpričo očeta in matere ni hotela, da bi se ne izdala. Imela je še vender nekoliko upanja, da Egidij ne pojde na vojsko. To upanje je pač izginilo, ko je izrazil svoje misli Zvonec, da pojdejo vsi na vojsko; ali ko je povedal, da nese lovcu pozovnico, presunila jo je bridka žalost, pretesne so ji bile prsi, in znamenja nje notranjih čustev so silila na dan. Zbeži iz hiše na vrt, da se tam v zatišji izjoka in dä odduška srčni bolečini. »Ha, ta grč tudi?« pravi Dragar. »No, takega vsaj ni takd Škoda kakor nas kmetov, ker nima kdo delati in gospodariti.« »Škodilo bode pa njega materi. Stara je, dela težko in sedaj ne bode imela nikogar. Lovec ni napačen. Marljiv je in pošten,» opomni Dragarica. »Lovec ni bil še nobeden nič prida,« zavrne jo mož. »Kaj, Zvonec ? Takih ljudij ne potrebujemo,« namežikne županu. Zvonec se nasmeje, rekši: »Morajo že biti. — Sedaj pa grem, da opravim do večera. Pa zdravi 1« Po teh besedah odide od Dragarja in krene po poti na Kališče. Gredoč tja gdri, zavije s pota še na Podmol, da bi Šel potem iz Krvavih Pečij kar naravnost doli na Rob. Lovec je sedčl na klopi pred hišo in zamišljen zrl prčdse. Vzdrami ga težka hoja županova. Ko ga spoznä, prestraši se in osupne, zakaj zazdi se mu, kaj prinaša. »Kaj pa je vas prineslo sčm gori Zvonec?« vpraša vznemirjen. »Dolžnost!« odvrne župan. »Pa kaj bi ti pravil, nä, kär sam poglej, saj znaš brati.« Poišče pozivnico, glasečo se na lovčevo ime, in mu jo vroči. S tresočo roko vzame lovec beli list in uprč oči vanj. »Umeješ? Veš sedaj?« vpraša župan po kratkem premolku. »Vem.« »Torej v oseminštiridesetih urah. Hitro bode treba iti.« »Hitro.« »Nič se ne boji Srčen bodi, saj si mož in streljati tudi znaš,« tolaži ga župan, vidčč da je vsa odločnost in krepost izginila z lov-čevega obraza. »Ali ste bili že kdaj v vojski?« Župan pogleda v tla. »Bil še nisem, pa srca bi vender ne izgubil.« »Kaj si pa dobil, Egidij ?« vpraša ga mati, stopivši na prag, ko je slišala zunaj govorjenje. »Pa se pomenita in ne žalujta preveč,« pravi župan in grč svoj pot, ker menda ni hotel biti priča prizoru, kakeršnega je videl danes že večkrat. »Nič dobrega, mati,« odvrne lovec bled. »Govori, Egidij, kaj ti je prinesel župan?« pravi mati in zrč vprašalno sina. »Mati, nič drugega ni nego povelje za vojsko. Jutri moram od vas, kamor me kliče cesarjev ukaz,« razloži ji na videz miren in ravnodušen. »Na vojsko moraš?« zajekne starka in sklene roke. »Moj Bog, na vojsko!? — Kam? — S kom?« »Na vojsko, s Turkom.« »Da te tam umorčl — Ti ne greš, ne smeš iti!« Rekši objame sina in ga stiska k sebi, kakor bi ga hotela za vselej pridržati domä. Solze so ji porosile vela lica. »Mati, ljuba mati, pomirite se in ne tožite. Iti moram, ker sem prisegel zvestobo cesarju in domovini. Käj hočete, da me bodo preganjali orožniki in da pridem v ječo ali še kam drugam?« Govorčč se oprosti iskrenega objema. »Ali moraš res na vojsko?» vpraša mati takd milo in žalostno, sklene roke in gleda sina, kakor da ga vidi zadnjič. Sina pa je materin pogled še bolj težil in mu grenil pot na vojsko. »Res moram, jutri grem, pripravite mi käj za pot.« »Vse ti rada storim, karkoli hočeš! Saj ti morda ne bodem nikdar več, saj te bržkone ubije turška krogla ali pa ti odsekajo glavo in potem umrjem tudi jaz od žalosti! Sama pač nimam kaj početi na svetu.« Takd je težila mati srce sebi in sinu. Lovec pa krene molčč in zamišljen v gozd, da se umakne tožeči materi. Sčde na porobek in si podprč glavo. Lep razgled se mu razgrinja Čez griče in dole. do sinjih gora na vzhodu, ki v velikem polkrogu mejč obzorje. Toda danes je slep za vso krasoto in veličastvo rodne zemlje; dušo mu stiska bridka toga, glavo pa mu polnijo mučne skrbi. Ni se bal krvave vojske niti naporov in trpljenja, ki čakajo vojaka na vojski v tujih, negostoljubnih deželah. Težilo pa ga je pustiti ljubi domači kraj, pustiti morda za vselej rodno mater, pustiti Dragarjevo Lenico, da je nemara ne vidi nikdar več. Mati je že stara in onemogla, zanesti se ne more, da bi še dolgo živela, ker star človek je itak od danes do jutri; toda upal je, da jo Še najde zdravo, ako se srečno vrne z vojske. Takd se pa ni mogel potolažiti zaradi Dra-garjeve Leniče. To jc imel najrajši na svetu za svojo materjo in časih je celd dvojil, ali ljubi mater bolj ali njo, Včdel je pač tudi, da ga ima deklica rada, in bal se ni, da bi mu bila svojevoljno nezvesta; toda ni si mogel misliti za trdno, da bi dobil Lenico še täko, kakeršna je sedaj. Morda ni prav zaupal neomahljivi ženski zvestobi. Bal se je» da ne bi našel Dragarjeve Leniče žene drugega, ako bi vojska že predolgo trajala in bi ga v tem pozabila — strašna misel! Na večer se vrne v hišo k materi, ki je bila v tem jokaje in molčč pripravila večerjo sinu in sebi. Toda jesti se jima ni ljubilo in govoriti tudi ne, zakaj vsaka beseda je le še povečala žalost. Ljubeče je gledala tožnega sina. kateri skoro odide, morda za vselej. Po kratki molitvi vstane lovec in se pokrije. »Doli grem na Sela,« izpregovori in grč k vratom. »Pridi skoro, da se še kaj pogovoriva,« naprosi ga mati. »Čakati me ni treba, ne včm, kako dolgo se zakesnim.« Rekši odide iz hiše in nizdolu po poti. (Dalje prihodnjič.) Herondovi mimiambi. Spisal R. Perušek. o je kralj Filip Macedonski leta 338. pr. Kr. premagal Grke v bitki pri Heroneji (Chaironeia), zadal je smrtni udarec slobodi grški. Nič več se ni podigel do samostojnosti dni närod, ki je v tolikih bitkah nadvladal mnogobrojne barbare perzijske. Nezloga grških plemen, ljubosumnost, s katero je hotela sleharna državica zaprečiti v klici vsak poskus, ki je šel na to. da bi zadobila ta ali dna država med Grki nekako prvenstvo, samopašnost mnogih državnikov, katerih ni vodilo nesebično rodoljubje kakor Demostena, nego dobičkarstvo in slavohlepje, vse to je gladilo pot barbaru, kralju macedonskemu, in končno je služil dni närod, ki je tolikanj čislal slobodo, barbarskim kraljem; ti pa so seveda vzprejeli grško kulturo in jeli sami sebe zmatrati za Grke. Zakaj zgodilo se je dno, kar je moral tristo let pozneje priznati gledč na svoj närod Rimljan Horacij: »Graecia capta ferum victorem cepit. Preobladana Grecija je preobladala surovega zmagalca«.1) Macedonski kralji so z mečem v roki razširjali grško izobraženost in grški jezik po vseh zemljah, katere pere iztočni del Sredozemnega morja in njegovi postranski deli. Ob obalah Male Azije je cvela grška izobraženost že od davnih časov, a zmagonosno je prodirala tudi v notranjost njeno in v druge kulturne dežele, n. pr. v Fenikijo in Egipet, kot spremljevalka kralja Aleksandra Včlikega in njegovih naslednikov. Posebno zavetišče grški obrazovanosti, umetnosti in grškemu slovstvu pa je bila Aleksandrija v Egiptu, katero so Ptolemajci, kraljevski ljubitelji muz, poimence Ptolemaj Spasitelj Lagovič, (umrl leta 283. pr. Kr. v 84. letu svoje döbe), njegov sin Ptolemaj Bratoljub (porodil se leta 309., umrl leta 246.) in Ptolemaj Dobrotvor (vladal od leta 243.—221. pr. Kr.) povzdignili v metropolo učenosti in književnosti dne döbe. Poleg pesništva (glasovita imena pesnikov so: Appol-lonios Rhodios, Aratos, Kallimachos, Nikandros, Philetas), matematike in astronomije so gojili aleksandrijski učenjaki vse dne znanosti, katere so stari Grki nazivali s skupnim imenom »gramatiko*. Gramatika v njih zmislu je obsezala ne samd dno, kar mi danes nazivljemo gramatiko, nego tudi kritiko inhermeneutiko, t. j. umetnost pre- Hor. Epist. II. i. 156. sojevanja in razlaganja, katera se je raztezala na vse stvar/, ki so bile v dotiki s kakim književnim delom. V ta namen so skupljali in pre-gledavali ter ocenjali vse literarne zaklade, katere so za drage novce nabavljali darežljivi vladarji in katere so urejevali učeni knjižničarji (znamenita imena so: Zenodotos, Kallimachos, Eratosthenes, Apollo-nios, Aristophanes, Aristarchos). V Bruheji (Bsou/stov), v kraljevski palači, bila je knjižnica (r, »jLsya&v} ßtßXtofrft&Y}) za katero je največ knjig nabavil Ptolemaj Bratoljub. V tej knjižnici je bilo vsega vkup (v jt>Xits:o. post Kenyouem ed. II. v. Herwerden et J. van Leeuwen. 1891. Leydcn. Aristotelis -oX'.xsia '\dr,vauov. ed. Blass. Leipzig 1892. Angličan Kenyon je izdal leta 1891. devet papirov, t. j. rokopisov, pisanih na pristnem staroegipetskem popirji, ki se hranijo v Britskem muzeji in dotlej še niso bili objavljeni. Pisani so bili ti rokopisi v dobi od drugega stoletja pr. Kr. do petega stoletja po Kr. Obsezajo pa poleg drugih del tudi jeden govor Hiperidov,1) kateri razpravlja razmerje za macedonskih nemirov. (V Egiptu so bili našli že leta 1847. rokopis, v katerem je bilo več govorov Hiperidovih). Isti zvitek obseza tudi odlomek nekega govora Demostenovega, ki je bil jednakega zmisla s Hiperidovim. Dalje se nahaja med papiri tudi Isokratov2) govor »o miru«, in več papirov obseza nekaj spevov Homerjeve Ilijade. Posledni papiri imajo obliko denašnjih knjig. Ker so ti papiri iz različnih stoletij, zatd je tudi njih pismo jako različno, in autotipi (autotyp = samotisek, nekak poseben način tiska, ki natančno posnema matico) podajajo jako značajne vzorce različnih pisem. Euripidovo dramo »Antiopo«, katero je ohranil vsaj deloma jeden papir, izdala sta Angličana Saycc in Mahaffy.3) V mnogih ozirih najznamenitejši zaklad pa, kateri je izdan v Kenyonovem zvezku, so mi-m iambi Herondovi. Njih papirov rokopis jc našel AngliČan Sayce, ki je o najdbi poročal časopisu »Academy« v pismih z dnč 19. aprila in dnč II. oktobra leta 1890. Ta rokopis, ki se sedaj hrani v Britskem muzeji, ima številko CXXXV. Heronda pripada, kakor se bodemo osvedočili, aleksandrijskemu razdobju grške književnosti. Ko so Grki izgubili slob odo, bila so jim zlomljena tudi krila duševnega vzleta. Kar so Grki v tej dobi storili na književnem polji, ne diše z dno svežo izvirnostjo, s katero se odlikujejo njih dela v klasiški dobi. Večinoma so se zadovoljevali s tem, da so posnemali nedosežne vzore, kakeršne so jim zapustili njih slo-bodni predniki. Povsod se je na mestu prejšnje prirodne ljubkosti šopirila igrača in prevelika umetnost. Tudi jezik, v katerem so pisatelji te dobe spisa vali svoja dela, ni več klasiški aticizem, nego obče narečje, katero so mnogi tujci, ki so grški pisali, kvarili čimdalje bolj. Hyperides, porojen leta 395. pr. Kr. vrstnik Demostenov, učenec Platonov in Isokratov, somišljenik Demostenov. Po smrti Aleksandra Včlikega ga je dal Antipater umoriti leta 322. Govor je naperjen proti Atenogenu ('Ad^voYCvr,;.) *) Isokrates, Atenjan, porojen leta 436 pr. Kr. — Zaradi nesrečne bitke pri He-roneji (Chaironeia) se je sam usmrtil leta 338. pr. Kr. Državnik ni bil, nego učitelj govorništva. Od 50 govorov se jih je ohranilo 20, med njimi »panegyrikos« in »panathe-naiikos«; oba slavita Atene. , 3) The Hinders Petrie Papyri with Transcriptions, commentaries and index. Dublin 1891. Mahaffy John P. D. D.. On the flinders Petrie Papyri With trauscription, como-neutaries and index Part II. With eighteen autotypes. Dublin 1893. etc. Jedino v elegiji, v idilu in v komediji je bilo nekaj znamenitih pisateljev. Ker se izmed spisov novejše komedije ni nič ohranilo, ako ne jemljemo v poštev odlomkov in latinskih posnemovalcev, tedaj so nam mimiambi Herondovi tem bolje došli, ker si sedaj lahko ustvarimo sodbo o tem, kakšni so bili predmetje nove komedije in kakd so se obdelavali. Mimiambi Herondovi pa so važni tudi po tem, ker iz njih zajemamo znanje o kulturno zgodovinskih odnošajih tedanje dobe. (Dalje prihodnjič.) Balada. L vrfsi na bistrih konjičih Hitijo vojaki trijč; Za vero in dom in cesarja Hitijo na bojno poljč. In tretji zamolklo deje: »Ob zori so danes zardn Zagrebli mi ženo z detetom, Zagrcbli mi beli dan«. In prvi vzdiline in pravi: »Poslovil sem se težko; Hrumejc, besneje bitva. In bridke sablje zvenč; Za vero in dom in cesarja Izdihne premnogo sreč. Solzila se stara je mati, Jokala je sestra glasno«. In drugi vzdihne in pravi: »Poslovil sem težje se jaz; Plakala je žena; v zibelki Smehljal se deteta obraz « V najhujši, v najsilnejši borbi Stoji mi tretji vojak. Kopni li po časti in slavi? Kopni li po grobu junak? . . . Po dolu hitita vojaka Na bistrih konjičih domdv; A tretji počiva slddko Tam sredi nebrojnih grobdv. Rädinski. Strte peruti. Novela. Spisala Marica. asih sem sedela ž njima prav dolgo pod košatimi kostanji pri stari, zapuščeni kapelici. Mati me je sicer često opominjala, naj ne tekam za njima, ker sta že odrasli, učeni gospodičini, jaz pa še neveden otrok. Obetala sem vselej, da ne pojdem nikdar več; toda kadar sem včdela, da se bliža ura, ko pojdeta gospodičini navadno na izprehod, hitela sem po čist predpasnik, pogladila si lasč in sedla pred hišo. Ko sta se glasno govorčč prismijali po stopnicah, upirala sem sedaj v to, sedaj v drugo proseče svoje oči, nagnila glavo in takd pomembno nabrala ustna, da sta me zdajci razumeli. Pogledali sta se, nasmehnili, poljubili me in me povlekli za sabo. Vsa srečna sem jima hotela v povračilo nositi košek, v katerem sta imeli delo, knjige in morda tudi kaj slaščic zäme. Bili sta moja sestra Vida in nje prijateljica Danica, ki je končala šole za vzgojiteljice in prišla ob včlikih počitkih k nam. Ondu pod našimi kostanji jima je jako ugajalo. Sestra moja je delala, Danica pa ne, ampak čitala je vedno sedaj glasno sedaj tiho, v tem pa se pogovarjala takd na glas, da sem si mislila: »Čemu jo je neki Vida poklicala k sebi, če se vedno prepirata?« Ali ko sem jo začudena gledala, poskočila je k meni, pokleknila in me poljubujč stiskala näse; jaz pa sem bila vesela, da je prišla k nam gospodičina Danica 1 Bila je pri nas dober mesec. Minilo pa je od tedaj deset let. Kostanji razprostirajo še tamkaj svoje veje kakor tedaj, sestre moje in Danice pa ni več tu, in jaz tudi nisem več otrok, ampak odrasla gospodičina kakor dnidve tedaj . . . Deset let! Kolika izprememba v tem času! . . . Pred nekaj tedni sem videla Vido in Danico, ali kakd malo me spominjata nekdanjih prijateljic, kakovo nasprotje je med njima 1 Ob desnem soškem bregu, južno od solnčne Gorice ima svoje širo posestvo tvorničar Lavrič. Ob lepem poslopji in okrog njega se lahko opaža skrbno gospodarstvo. Povsod je vse v redu, povsod se kaže blagoslov nebeški. Gladke peščene poti držč po vrtčh, polnih cvetic in sadnega drevja; vmes pa stojč prijazne zelene hladnice z vabnimi klopicami. Na večer je bilo prijetno v hišnih prostorih z bogato opravo med toliko in toliko dnih nežnih stvarec iz ženskih rok, katere pri-stujejo takd dobro ter ugajajo oččm in ljubko vplivajo na posetnika, dasi so odveč. Vse je dihalo blažen domači mir, zadovoljnost in srečo, dno sladko omamljivost, katera je navadna v medenih tednih srečnih zakoncev. Gospodinjila pa je tukaj moja sestra Vida, in to ne šele nekaj dnij, ampak že sedem let. Živela je mirno poleg dobrega moža in treh lepih, Živahnih otrdk. Vida je bila že deklica resna in realnih mislij. Sanjala ni o svetu, kakeršen se nam slika v romanih, izgubljala se ni v neplodnih sanjah in dasi še mlada, mislila je vender stvarno in trezno. In kakd je bila srečna 1 — Deževalo je že kake štiri dni zaporedoma, in hladno jc bilo takd, da ni bilo vreme kär nič podobno dntmu koncem včlikega travna. Bila sem že dva tedna pri Vidi na nje domu. Jezila sem se na vreme in ropotala po hiši, da utolažim svoj srd. To pa je svaka in sestro mojo le veselilo, zakaj šalila sta se z menoj, nagajala mi, ozirala se v sive oblake in se hudomušno razgovarjala. »Glej, Vida, glej, kakd se drevč oblaki proti Gorici! Nič ne bode, še dolgo bode deževalo. To pa vender ni prav, da dež takd nagaja našemu ubogemu gostu!« »Molči, Božo, bodeta pa Vidka in Janko več znala, če je takšno vreme, ali ne vidiš kakd ju nesrečni naš gost učf vse jutro?« V tem pa sem jaz bobnala po oknu, toda ko sta me le preveč razkačila s svojim razgovorom, pobegnila sem ter šla mučit in nadlegovat v kuhinjo ubogo Luco. Toda napočil je vendcrle krasen dan. Soča sc jc urno valila čez jez, in solnce, ki se je upiralo v belopenečo vodo, zlatilo jo je takd čarobno, da smo stali kakor zamaknjeni na nje bregu, ne menčč se za to, da je škropila voda v nas. Vetra ni bilo več; komaj čutna sapica nam je donašala vonjavo cvetic z vrta, dočim se je s kostanja blizu nas vsipalo nežno belo cvetje na nas in so se v bližnjem gozdu oglašali ptiči. »To je zate!« dejala sta svak in sestra. In res je bilo zäme 1 Zrla sem na reko, ki je bila tu takd široka, in želela sem si — nedaleč tja Čez njo, toda v čolnu samd do dnega brega in nazaj. »Ti, Božo,« pravim svaku pri obedu, »odškodovati me moraš za draženje v minulih dneh; preveč si me jezil.« »No, s čim, duška, morda s poljubčkom?« »Imej ga zase, ali nekaj drugega mi moraš storiti.« »Kaj takega?« »Prepeljati nas moraš v čolnu Čez Sočo! V tvornici si bil do-pdldne, popdldne te torej ni treba, veslanje pa je takd prijetno.« »Beži no, ali ne vidiš, kakd dere narasla Soča? — Vreme se pa tudi še ni ustanovilo.« »To je pač lepo; bolje se bodemo gugali! Ali bi rad, da bi teklo kakor po olji?« Z vsemi izgovori me ni mogel prepričati. Videč, da se držim takd čmerno, obetal mi je, da gremo v Čoln skoro po obedu. Nisem se motila. Bilo je lepše in bolje, nego sem si mislila in upala. »Soča je mirne nravi in se hitro utolaži,« dejali smo, brodeč po nji. Tudi starejša otroka Vidka in Janko sta bila z nami in kakd sta pluskala po vodi, kakd vriskala in se smijala! »In ti si jima hotel ukrasti to veselje, Božo?« rekla sem svaku, ki se je bil dolgo dolgo branil, predno ju je vzel s seboj. Ko smo bili še sredi Soče, vzela sem otroka vsakega na jedno stran, in skoro se je razlegala iz njiju čistih grl zibajoča pescnca, katero sem ju naučila v prejšnjih dneh: »Bega ob veslu čolniček legdk, Voda ga nese kot lastovko zrak; Veter od juga meglice topi, Solnce se zlato v valovih blišči.« Zadovoljna sem bila z učencema, in njiju roditelji menda tudi z učiteljico; pesem nam je zvabila Še več veselja v srce. Gospdda, gospoda I« zaklicala je Luca z brega, »gospodiČina Danica je tu l« »Bodisi!« dejala sem družbi. Onadva pa nista mislila takd. »Nazaj !« veli Vida odločno; »to ne grč, da bi nas videla, kakd se vozimo dalje; užalila bi se in odšla.« Udala sem se le nejevoljno. — Bili so že vsi zbrani v vzprejemni sobi, ko. sem vstopila. »Danica, poglej našo malo!» dejala je Vida. Ona pa je skočila k meni, tesno me objela in vzkliknila: »Kakö si — kakö ste vzrasli! Seveda, leta tekd!« pristavila je kakor sama zäse, prijcmši se za Čelo. Počasi je odšla na svoj sedež. Iz prva smo govorili vsi, ker je bil pogovor splošen, toda ko je odšel moj svak Božo, vnel se je med sestro mojo in Danico živahen razgovor, kakor bi mene ne bilo v sobi ali kakor bi bila še vedno dna nekdanja, »mala.« V tem pa sem jaz opazovala Danico in toliko da se nisem čudila na glas. Itak visoka, zdela se mi je še višja; nje obraz je bil koščen, nos tenak, malone prezoren, ustna bleda in vela, prstje na rokah pa beli in tanki. In to da je dna lepa, živa Danica pred desetimi leti? Nemogoče! In vender je res! Oči, lepe oči, so njene, in njih ogenj vzplamtf Časih kakor pred desetimi leti, in kakor tedaj jih zakrijejo temne, dolge trepalnice. Bilo pa je samö to, kar me je še spominjalo — nekdanje Danice, zakaj tudi nje govor ni bil več nekdanji, kaj li vedenje! Zakaj takö, zakaj tolik razloček med Danico in Vido? Je li prvi čas brže tekel negoli drugi? Vida je vedno stara Vida: resna, preudarjajoča in premišljena; nje obraz je poln, lepa plavka je od nekdaj, samd obilejša. Tudi nje mišljenje in vedenje je dno od nekdaj, prav takö kakor nje lepe modre in resne oči. »Ali je gospodičina že dolgo pri tebi?« vpraša zdajci Danica. »Dobra dva tedna in še bode, kaj ne, Nada, da ti je tukaj všeč?« »Tedaj me lahko kdaj poseti,« pravi Danica; »daleč ni do mene.« »Veš, Danica,« mčni Vida. »naša nekdanja mala Nada tu-le se zdi mi prav takö sanjarska, kakor si bila ti.« »O, Bog jo obvaruj! Bog vas obvaruj, Nada! Nikar, nikar 1 Vido posnemajte in ukazujte naravi svoji, najsi bi jo imeli še toli nesrečno; brzdajte domišljijo, ne dovolite, da se vzpenja previsoko; velujeta pa naj pamet in srce vzajemno.« Danica je govorila odkritosrčno, oduševljeno. »Sanjariti, sanjariti,« nadaljevala je za nekaj časa; »poglejte mene in Vido, potem pa sodite, je li bolje pasti domišljijo z neplodnimi sanjami, ali je bolje misliti trezno.« — Ker je morala Vida po opravkih, Šla sem z Danico na vrt. Poskušala sem jo kratkočasiti in v trenutku bi bila pripravljena vse storiti zänjo. Povedali sva si marsikaj iz življenja, največ dogodbic, ki ne sezajo v srce in ne žalostč, dasi bi bila jaz najrajši slišala povest o Daničinem življenji. Ugenila je menda mojo željo in dejala: »Oprosti« — naprosila sem jo, naj me tika kakor nekdaj — »oprosti me pripovedovanja; takd dobro kakor jaz vč tudi Vida, kakd se mi je godilo. Ako te zanimlje, naj ti pripoveduje ona.« — Drugega dnč na večer se je odpeljala Danica, naprosivši nas še, naj jo skoro posetimo. Nekaj ur pred njo se je odpeljal tudi Božo v Gorico. Dejal je, da se vrne šele pozno v noč. Zamišljeni sva zrli z Vido za Daničinim vozom, dokler me ni Vida lahko udarila po rameni, rekši: »Ali vidiš ubogo sanjarsko dušo, kakova je?« (Dalje prihodnjič.) Novi Rim in ostanki starega Rima Spisal S. Rutar. O, wie fühl'ich in Rom mich so froh, gedenk' ich der Zeiten, Da mich ein graulicher Tag hinten im Norden umfieng, Trübe der Himmel und schwer auf meinen Scheitel sich senkte, Färb- und gestaltlos die Welt um den Ermatteten lag. — I, Goethe. '^JgXStyr distihi je Goethe prav dobro pogodil velikanski raz- loček med meglenim severom in svetlim jugom, kjer se * smeJc ve^no jasno nebd in kjer rase vedno zeleno drevje. »Sternhell glänzet die Nacht« poje včliki pesnik dalje v svojih rimskih elegijah — »sie klinget von weichen Gesängen; und mir leuchtet der Mond heller als nordischer Tag.« In res so v Rimu razvaline starih zgradeb na Palatinu, na Foru, kolosej in celd panteon mnogo čarobnejše pri mesečini, nego kadar jih razsvetljuje pekoče solnce. Vender pa je imel Goethe najprej v mislih duševno, intelektu-valno svetlobo, ko je pisal tu navedene distihe, in tej duševni svetlobi se ne more nihče odtegniti, kdor pride tudi le za malo časa v Rim. »Tu nisem imel nobene popolnoma nove misli, pripoveduje mojster nemške proze v svoji »Italienische Reise«, »nič mi ni bilo popolnoma novega; ali stare misli so stopile prčdme takd določeno, tolikanj živo in med seboj združene, da jih lahko imenujem nove misli. Kamorkoli grem, najdem staro znanko v novem svetu; vse je takd, kakor sem si mislil, in vender vse novo. Vsak dan se mi predstavi nov, znamenit predmet, vsak dan gledam nove, velike in čudovite podobe, a vse skupaj daje celoto, katero si dolgo mislimo in gledamo v sanjah, toda s svojo domišljijo je ne moremo doseči. — Prav to lahko rečem o svojih opazbah, o svojih idejah.« Evo vam v kratkih besedah glavnega vtiska, katerega naredi Rim na vsakogar, kdor pride prvič v večno mesto! Že naslov »večno mesto« ima magiško moč, da Človeka kär elektrizuje. Tukaj so se torej kazale meščanske kreposti in državniške zmožnosti, ki so iz malega začetka ustvarile svetovno državo; tu so stolovali mogočni cezarji, pred katerimi je trepetal svet; odtod so brzdali papeži kronane glave in drzne učenjake; semkaj so hodili nemški vladarji po bliščobo svoje vlade, ali tu so tudi prelivali svojo srčno kri, tu so izgubili zdravje in vojsko; tu so opešali in onemogli ter izgubili premoč v Evropi. Res, zgodovina Rima je zgodovina človeške omike! Po svoji zunanjosti nam Rim ne podaja ničesar posebnega, nenavadnega, kar bi se nc videlo pri drugih mestih. Kar se tiče lepote, rimsko mesto celd zaostaja za drugimi v Italiji, za Milanom in Flo-rencijo. Če vzamemo samd notranje, starejše mesto, tedaj moramo pač reči, da ni nič drugega nego »groblja kamenja«. Trgov nima malone nikakih; ulice so jako ozke in večinoma oglate, zavite, hiše pa temne in zatohle. Kar ima Rim lepot, razven cerkva in nekaterih palač, ki pa takisto niso kdo vč kaj, vse to izvira iz novejšega časa. Tudi mestno ozidje je ostalo malone dno, kakeršno je bilo že za Cezarjev, po imeni za Avrelijana in Proba, in še sedaj ima mesto štirioglato obliko, »Roma quadrata«. Sdsebno na levi sträni Tibere se mestno ozidje menda ni premeknilo niti za ped, dasi je mnogo hiš in imenitnih cerkva zunaj tega ozidja. Zanimljivo je, da stoji vojašnica in vojaško vežbališče še vedno na tistem mestu, kjer so imeli nekdaj pretorijanci tabor. Nekoliko drugače je to na Tibere desni sträni, ker tu je opasovalo Avrelijanovo ozidje le majhen del Janikula, kjer je stala baje rimska »arx« ter dolino med njim in reko, takd imenovani Trastevere. Papež Leon IV. je potem že v IX. stoletji ogradil še Vatikan in položil temelj takd imenovanemu »Leoninskemu mestu«; papež Urban VIII. pa je potegnil v prvi polovici XVII. stoletja mestno ozidje po vsem hrbtu Janikula skoro tja doli do nekdanjega Avreli-janovega ozidja na Tibere desnem bregu. To ozidje se je potem mnogokrat popravljalo; prizidali so mu stolpe in ohranili vsa vrata, kakeršna so bila za cesarjev. Seveda pa ves ta prostor med ozidjem ni bil nikoli poln hiš in človeških bivališč, temveč vrtovi so pokrivali večino obzidanega pro- štora. Le sredi mesta, blizu Tiberinega kolena, stala so poslopja bolj nagosto, zlasti na podnožji Kapitola. Še pred desetimi leti so bili v severovzhodnem delu mesta, potem blizu srednjega kolodvora in dalje od S. Maria Maggiore proti jugovzhodnem roglju mesta zgolj vrtovi in zatd podnebje jako nezdravo. Ko so pa sezidali hiše in začeli več kuriti, izboljšalo se je tudi podnebje, takd da se izhaja vsaj za silo. In niti dandanes ni ves svet med ozidjem pokrit s hišami, nego ostaja Še mnogo praznega prostora, n. pr. na jugu in jugo-zapadu. dalje po vsem gorenjem delu Janikula in Vatikana. Vse ozidje je dolgo 25 km, in med njim je 14*17 km% svetil. Tla, na katerih je Rim sezidan, niso bila nikdar ravna in niso niti dandanes, dasi so najnižji deli mesta po 5 do 6 m globoko podsuti in dasi so zlasti v novejšem času zasuli mnogo globel, da bi tla zjed-načili in napravili zložne ceste. Vender so te še vedno zeld strme, zlasti dne, ki držč proti kolodvoru. Kdor bi sedaj iskal starih gričev v Rimu, prišel bi v veliko zadrego, ker se mnogi izmed njih čisto nič več ne spoznajo, a drugi (kakor Kapitolin in Palatin) ne narcdč nikakega vtiska, kar se tiče njih višine. Srednja gladina reke Tibere pri Angelj-skem mostu znaša 6 5 m, in najnižji del sedanjega mostu (pred pan-teonom) leži komaj 14 m nad morjem. Posamezni rimski griči imajo nastopno nadmorsko višino: M. Coelius 48 ni, Capitolinus 48 m, Pa-latinus 50 tn, Aventinus $0 m, Quirinalis 50 m, Viminalis 56 (kolodvor 59 ni), Pincius 56 vi, Esquilinus $8 vi, Vaticanus 75 m in Jani-culus 85 vi (odnosno 89 vi). Tem višinam primeri še Monte Mario 146 m (skdzenj je potegnjen rimski poldnevnik) in jabolko kupole Sv. Petra pod križem 172 m nadmorske višine. In sedaj se nekoliko oglejmo po ulicah! Glavna prometna žila so najširše rimske ulice »Via Nazionale«, ki držč skoro naravnost od kolodvora proti jugozapadu v pravo središče mesta, »Piazza di Ve nezia«. Njih podaljšek so potem tudi Široke, toda mnogokrat zavite ulice »Vittorio Emanuele«, ki nas privedejo po najkrajšem poti do Angeljskega mostu. Od tega se vidi naravnost proti zapadu na trg Sv. Petra in na najveličastnejšo hišo božjo. Druge orijentujoče ulice so slavni »Corso«, ki drži od Piazze di Venezia v premi črti Ix/a km daleč skoro naravnost proti severu na »Piazza del Popolo« ob podnožji M. Pincija in blizu najsevernejše meje rimskega mesta. S tu omenjenega trga drži še dvoje ravnih ulic nazaj v mesto, in sicer na zapadu Corsa »Via di Ripetta* proti ulicam »Vittorio 'Emanuele«, na vzhodu pa >Via del Babuino* na »Piazza di Spagna* in dalje »Via de' due Macelli« v ulice »Tritone«, ki držč od Corsa (»Piazza della Colonna«) vzporedno z »Via Nazionale« proti kolodvoru in so zatd jako živahne, ali zaradi svoje ozkosti tudi prav nevarne. Med Tritonom in »Via Nazionale« drži od kraljeve palače na Kvirinalu proti severovzhodu »Via Venti Settembre« naravnost do »Porta Pia«, skozi katera je pridrla italijanska vojska dnč 20. septembra leta 1870. in zasedla Rim. Na tistem mestu, kjer so Italijani predrli mestno ozidje, vzidana je spominska plošča in blizu nje druga, na kateri so zapisana imena vseh (50) tedaj padših italijanskih vojakov. Poleg tu omenjenih ulic bi bile še spomina vredne dne, ki držč pod raznimi imeni od Monte Pincija popolnoma naravnost 2880 m daleč mimo cerkve S. Maria Maggiore do »Santa Croce in Gerusaleme« na jugovzhodni strani mesta, blizu lateranske bazilike. Ravne, široke ulice in lepe moderne hiše so po vsi vzhodni tretjini mesta, dalje zunaj ozidja pred Porto Pijo in »Porta S. Lorenzo« za kolodvorom proti krasnemu pokopališču »Campo Verano«. Ta novi del mesta na Kvirinalu, Viminalu in Eskvilinu je popolnoma podoben novim zgradbam v Pragi, na Kraljevih Vinohradih in v Karlinu. Ulice so potegnili kar naravnost in jih podzidali, da držč bolj po ravnem. Zatd imajo vse hiše zeld globoke kleti in podzemeljske prostore; a tam, kjer še niso hiše sezidane, vidi se, kakd globoko döli ležč vrti in še ne obdelana zemlja. Najnovejši Rim pa je na takd imenovanih »Prati del Castello« na severni strani Angeljske trdnjave in prav blizu Sv. Petra. Tu so začrtali in po nasipih izvedli popolnoma nove ulice, ki se pravokotno križajo in imajo zgolj zgodovinska imena, zlasti rimskih pisateljev (najširše se imenujejo »Via Giulio Cesare«). Geld reise za tramvaj so že položili, ali kdaj se bode ta vozila, ne vč še nihče, ker je ta del mesta še malo obljuden. V nekaterih ulicah stojč 4—5 nadstropne hiše, po drugih so šele začete ali na pol dozidane, potem opuščene. Mnoge hiše, ne le tu, nego tudi po omenjenih novih delih mesta, ostale so brez streh in so že na pol razpale. Rimljani so hoteli namreč kar čez noč ustvariti veliko mesto. Ali prebivalcev ni bilo od nikoder, nihče ni iskal stanovanja v novih zgradbah: Rimljani ne, ker ga niso potrebovali, tujci pa zatd ne, da nimajo predaleč do glavnih cerkva in umetniških zbirk. Nastal je grozovit »polom«, in marsikdo je izgubil vse svoje imenje. Takd se je zgodilo, da stanujejo sedaj po najnovejših poslopjih (pri tleh, v prvem in drugem nadstropji) najubožnejši ljudje, ki ne morejo niti najemnine plačati in se dajd poditi od hiše do hiše. Na tlorisih je začrtanih mnogo ulic, katerih še nikjer ni in jih menda tudi nikoli ne bode (n. pr. blizu Ponte Mole). Toda ne le sezidali, nego tudi podrli so premnogo hiš, zlasti na Kvirinalu, Kapitolu, ob Corsu Vittorio Emanuele in ob bregovih Tibere. Poslednje delo je bilo jako potrebno ne samd zaradi tega, da se napravijo lepa prostorna obrežja za šetanje, nego zlasti zatd, da se reki struga uravna in razširi. Zlasti blizu Angeljskega mostu je bila struga prej neizrečno ozka, takd da je ob vsaki povodnji voda udarila v mesto in poplavila ves del do Corsa, če ne še dalje. Na pročelji cerkve »S. Maria sopra Minerva« blizu panteona so zazna-menovane najstrahovitejše poplave iz leta 1422., 1495., 1530, 1557. in 1598. Najviše je sezala voda leta 1598., namreč 5 tn nad mestnim tlakom. Po zadnji veliki povodnji meseca decembra leta 1870. so začeli širiti strugo in zatd so morali podreti tudi Angeljski most na obeh strančh, ker je bil prekratek. Namesto njega so postavili začasno železen most. katerega pa zopet poderd. ko dozidajo Angeljski most. Poleg tega drži čez Tibero še sedem mostov (iz najnovejšega Časa je »Ponte Margherita« blizu Piazza del Popolo), a zasnovali so Še tri nove. Obrežja ob Tiberi delajo od rezanega kamenja s cementom zvarjenega, ki bode izvestno mestu v veliko lepoto. Škoda, da to podjetje napreduje takd počasi kakor sploh vsako javno delo v Italiji. Kdor hoče pregledati Rim, pojdi zjutraj na M. Pincio, proti večeru pa na Janikul. Nasade na Pinciji so začeli delati Francozje leta 1809 , dovršil pa jih je papež Pij VII. po svojem povratku iz Fontainebleaua. Tu rase mnogo krasnega drevja in redkih rastlin. Na Pinciji je najpriljubljenejše izprehajališče in ščakališče Rimljanov, sosebno imenitne gospode, ki se vozi v lepih kočijah. S tega griča uživamo krasen razgled na Piazza del Popolo, na Prati del Castello in na Vatikan, zlasti na cerkev Sv. Petra. Ali tudi drugi deli mesta proti jugu se vidijo prav dobro, in poleg brezštevilnih zvonikov našteješ lahko s Pincija dve rotundi (panteon in gledališče Umberto) ter dvanajst kupol. Tik Pincija je »villa Medici«, sedaj francoska akademija umet-nostij; za njim pa se vlečejo daleč naprej lepi nasadi »ville Borghesi«, kjer prirejajo Rimljani ljudske veselice. — Z Janikula je še krasnejši razgled, zlasti proti vzhodu, na vse mesto, na žalostno rimsko »cam-pagno«, potem na albanske in sabinske gore ter na mesteca ob njih obronkih. Vender tudi proti zapadu (velikanski nasadi vile »Doria-Pamfili«) in proti severu, na kupolo Sv. Petra in M Mario, kjer redč vojne golobe, ozira se prav rado naše okd. In daleč tam gori za M. Marijem se nam prikaže zobčasti So r acte (691 m), o katerem poje Horacij pri kupici žarkega vina: »Vides ut alta stet nive candidum Soracte« i. t. d. (Carmen, I. 9). (Dalje prihodnjič.) Očetov greh. Povest. Spisal Janko Kersnik. „Jaz sem gospod, tvoj Bog, goreč Bog, ki pokorim krivico očetov na otrocih do tretjega in četrtega rodü---M V. knjiga Mo/esova, V. pogl. 9. vrsta. I. ilo je pred svetim dnevom. V sodni sobi okrajnega sodišča se je vršilo zadnje dejanje v pravdi, po nje vsebini in formalnem teku skoro vsakdanji: prisega zatoženčeva. Navzočni so bili samo dni, ki so po zakonu za to poklicani ali upravičeni: sodnik in njegov pisar, zatoženec, kateremu je bilo danes priseči in toži-teljica, mlada, komaj dvajsetletna deklica, bleda in objokana, ki je imela pravico poslušati prisego. In še jedna oseba je bila prisotna: drobno, rdečelično dete, katero je držala tožiteljica v naročaji; vjednomer je radostno iztezalo roke proti užganima svečama na vsaki sträni razpela sredi sodne mize. »Ata, ata, ata!« jecalo je dete in se smijalo na glas; videlo je samd plamena nad svečama, ki sta se zibala; vse drugo v sobi je bilo — morda ne samd otroku — trdo, prazno, pusto — temno. »Ata, ata!« zvenel je otrokov glas med temi stenami kakor zvonček v prazni cerkvi. »Tiho!« veli sodnik, resen, postaren mož, in stopi za zeleno mizo. Pisar, dosedaj sedeč na drugem konci, odloži perd in vstane, deklica v kotu pri vratih pa teši veselega, glasnega otroka. Pred mizo stoji velik, krepak fant in zrč nepremično v črni železni križ med brlečima svečama. Bled je v .lice, toda razburjenosti ni poznati na njem. »Bodeš li prisegel?« vpraša sodnik osorno. »Bom!« deje oni z istim naglasom; čuti je, kakor bi mu ugajal takov strog, osoren ogovor, da se lahko tudi sam odzove takd. »Oh, Janez!« vzklikne deklica v kotu pri vratih. »Ata, ata!« zasmeje se otrok. »Miruj!« deje sodnik deklici, »poslušati smeš, govoriti pa ne! Če ne, pojdeš iz sobe!« Deklica se natd Še bolj stisne v kot. »Ti hočeš torej priseči?« deje sodnik in vzame z mize zavitek sodnih spisov, majhen, tenak zavitek, kakor bi v njem ne mogla tičati bridka zgodba dveh, treh oseb. »Hočem!« pravi zatoženee; ,desetkrat, stokrat — tisočkrat, če hočete!« »Mdlči!« veli sodnik. »Samd jedenkrat je treba, da te potem hudič vzame!« »Zatd me pač ne bode!« zagodrnjd fant, toda ne ozrč se nI na levo nI na desno, ampak klobuk v rokah tiščeč, gleda srepo v tla. Iz kota pa se čuje ihtenje dekličino in smeh otrokov. »Ti bodeš prisegel!« povzame sodnik novič; »položi klobuk tja na stol in stopi bliže! Prisegel bodeš, da nisi imel s to deklico ničesar opraviti, da ni bila tvoja ljubica, da nisi ti oče tega otroka! Poglej ga, poglej njo! Ali umeješ, o čem bodeš prisegel?* Zatoženee se ne gane. »Ali bodeš prisegel?« • »Bom!« deje fant trdovratno in odločno, pogleda pa nikamor, nego samd v tla upira oči, kakor bi štel žeblje v talnih deskah. »Janez, oh Janez! Saj tega ne moreš!« zazveni klic iz kota. »Ata, ata! Hi—hi!« oglasi se detetov smeh po sobi. »Ta lopov bode res prisegel po krivem!« deje sodnik polglasno svojemu pisarju. »Stopi semkaj l Sem pred križ in poglej na Križa nega !« Zatoženee stori takd. »Oh, gospod, gospod sodnik — za grunt mu je, samd za grunt, ne pa zäme, nI za otroka! Za grunt bode prisegel, da mu ne odide, pa — preklet bodi tvoj grunt in —« »Tiho, deklč!« zakriči sodnik; »rekel sem ti že, da ti je le poslušati, sicer te odvedemo I Ta le tu — ta bode pa sam dajal odgovor, plačan bode morda že tukaj na zemlji, plačan pa bode gotovo tam na dnem svetu! Poslušaj, fantč! Ti bodeš prisegel tu pred Bogom Vsemogočnim, Vsevedočim — prisegel bodeš čisto prisego, prisegel, da je vse do pičice res, kar izpregovoriš l Ako se zlažeš, pridemo ti na sled, zaprt bodeš kot slepar in sleparski oče bodeš tega otroka, Bog pa te bode kaznoval na tem in na dnem svetu, in ne samd tebe, ampak ves tvoj rod! Ali bodeš prisegel?« »Stokrat — če treba!« deje zatoženee s hripavim glasom. »O joj, o joj!« — zasliši se bolesten klic iz kota in zatem : »Hi — hi!« ljubko, prijazno in veselo. »Vzdigni tri prste desne roke! — Ne takd.! — Prve tri prste!« Pisar pohiti k zatožencu in mu uravnä na desni roki palec, kazalec in srednji prst. Sodnik pa narekuje prisego. Pisar je bil slučajno takö stopil poleg zatoženca, da je otroku v kotu zakril brleči luči, in dete je jelo na glas jokati. ,Takd gotovo, kakor mi Bog pomagaj!« konči sodnik, in pri-sezajoči zatoženec ponovi: »Takd gotovo, kakor mi Bog pomagaj!« Zadnje besede prevpije krik otrokov. »Sedaj pa podpiši!« veli sodnik. Zatoženec okorno nariše črke svojega priimka pod zapisnik, ne da bi se mu stresla roka. »Sedaj pa še ti,« deje sodnik deklici, »ker si poslušala!« Ona stopi k mizi, pa ne vč, kam bi dela otroka, katerega je dosedaj ves čas držala v naročaji. »No, vzemi ga, vzemi ti — kaj se ga bodeš bal? Saj ni tvoj! Saj si prisegel, da ni tvoj!« veli sodnik zatožencu. »Svojega otroka se boj, ne pa tujega!« Zatoženec stoji za trenutek kakor okamencl, potem pa stopi bliže, prime otroka s svojimi nerodnimi rokami in držeč ga daleč od sebe, ne ozrč se v njega zdravo, rdeče lice. Deklica pa podpiše zapisnik. Potem vzame zopet mirno dete iz zatožcnčcvih rok in pravi: »Janez, Boga si zatajil, otroka in mene! Ako ti midva oprostiva, — Bog ti ne bode odpustil!« Iz sodne sobe sta šla skupaj, drug za drugim; takisto po stopnicah do vežnih vrat; molčala sta oba. Zunaj na dvoru pred vežo pa krene on na levo stran, naglo korakajoč, ona pa postane in dvigne pest za njim: • Še jedenkrat, Janez! Preklet ti in tvoj grunt — in pa — in pa — tista — ona — ki jo bodeš jemal!* On ne zine besede, dete v nje naročaji pa maha z rokami in jeca: »Ata, ata!« . . . Od bližnje cerkve sčm zapoje prvi glas prazničnega zvonä : »bim, bim, bim, bim, bim, bim!« oznanjaje — sveti večer . . . (Dalje prihodnjič.) Nove pesmi. ffirc6 predrlo mi bodalo, Katero tajna moč vihti ; Čarobno cvetje v njem pognalo Ob viru tople je krvi. . . Moj duh iz prsij globočine Nabira v kite srčni cvet : Kakd iz stare korenine Bohotno žčue cvetje spet! y- Jež. Spisal f Matej Tonejec - Samostal. o spomladi sneg ne krije več obrežja ne travnikov in so solnčni žarki že zopet krepkejši, zašumi ti morda v grmovji jesensko listje blizu steze preko gozda in morda zapaziš tedaj drobno živalco, ki lovf po grmovji. Jež je to, ki je šel iz zimske postelje in je sedaj ravno na lovu. Komaj 25 do 30 cm mu meri život na dolgost, višji pa ni nego 12 do 15 cm. Dasi je videti okroglasti život pokrit s sivo obleko, vender so različne barve na posameznih delih. Brke, katerih je le malo, Črne so, druga dlaka na obrazu je belorumenkasta ali rdečerumcnkasta, nad gorcnjimi ustni pa rjava, takisto na vsaki strani nosu. Po vratu in po trebuhu vidiš sivo, ali sivorumeno ali pa rdečkasto dlako. Ščetine po hrbtu in obeh strančh života so rumenkaste, na sredi in na konci pa temnorjave ter imajo po dolgem ne globoke zareze, po Štiriindvajset ali petindvajset; med temi pa so nekoliko vzvišene sredice. Gobček mu je šiljast, usta se široko odpirajo, ušesa so široka, črne oči pa majhne. Gobček ni pri vseh jednak, samica ima bolj šiljastega nego samec; tudi je ona nekoliko večja od njega, bolj belosivkaste barve in daljše glave. Zdb, prav ostrih zdb, ima jež 36. Kaj modra žival jež ni, slabih svojstev pa tudi nima. Truda in trpljenja prebije dovolj; vse si mora trdo priboriti. Tu in tam mu preti' nevarnost, še človek ga preganja, dasi bi ga ne smel, ker mu ubogi samotar več koristi nego škoduje. Na lov grč najrajši ponoči. Zvečer ostavi stanovanje in grč po delu; časih pride prav tedaj sovražniku v pest. Dobf ga lisica, sova ali pa tudi pes. Nekateri psi imajo täko piko nanj, da ga ne morejo pustiti, dasi jim ne dela nikdar napotja ne sitnosti; še ne brani se jim ne, da bi grizel po njih, kadar ga napadejo, ali se drugače boril, temveč mirno obstane in potegne debelo kožo čez glavo ter se takd zavije vänjo, da ni videti drugega nego siva krogla, od katere štrlč zgolj ostre igle. Šli smo jeseni, ko so prihajale nočf že daljše, jazbeca lovit. Imeli smo prav dobrega, ovčarskega psa, ki jih je ujel že več. Močan je bil, da se mu ni ubranil noben jazbec, Če ga je zgrabil za vrat. Bili smo trije in nismo imeli daleč. Komaj petdeset korakov od hiše je jel pes že iskati. Noč je bila temna. Kjer smo bili najbolj prepričani, da naletimo na jazbeca, prav tam pasja dlaka ni hotela od nas. Prej je iskal ves čas pridno, tu pa ne več; kär geniti se ni hotel; legel je pred nas in- čakal, da smo šli, potem je šel tudi on, toda le za nami. To ni trajalo dolgo. Šli smo še nekoliko dalje okrog hriba; pod hribom pa, za katerim smo bili sedaj, zavili smo zopet proti domu. Ponočnih ptic je bilo slišati v skalinah in peččh gori nad nami, da je bilo več vrišča nego podnevi. Ovčar je sodil, da je pes gotovo začutil medveda in da zatd ni hotel več od nas; včdeli pa nismo, zakaj ni več sledil. Prčcej pa, ko smo prišli izpod pečevja in izza hriba, bilje vedno od nas in je pridno sledil kakor prej, toda zastonj; zalajal ni nI jedenkrat. Šli smo torej prazni, še za psa nismo vedeli, kje je, ali je pred nami, ali je zaostal. Ovčar se je poslovil in šel v hrib skozi gozd k stanu, kjer je imel ovce zaprte, dobre pol ure hodä odtod. Zdajci pa se začuje jako močen lajež, precčj daleč od nas vseh. Le nekolikokrat je zalajal pes. »Drži ga!« zakriči pastir in priteče s hriba nazaj. Prčcej smo bili vsi trije skupaj na prostoru, kjer je pes naletel na žival. Ali jazbcc ni bil, nego jež V klopčič zvit. je ležal tu, pes pa ga je s prednjimi nogami takal po tleh in grizel v igle. Jaz in kovač, ki je bil z nami, vzela sva ježa in ga nesla domdv. Hudega mu še ni bilo, ker mu pes ni mogel priti do živega; igle pa mu je takö zgrizel, da mu jih je polomil prav veliko. Dasi sem že prej videl, kakd srdito se loti pes ježa, vender nisem še videl, da bi mu bil kdäj pes v takd kratkem času polomil toliko iglic. — Dali smo nekoč ujetega ježa tudi ovčarskemu psu, katerega smo hoteli poskusiti, ali bi bil za jazbeca, in tudi ta ga je prčcej prijel. Zatakalil je v klopčič zavito žival s prednjimi nogami pred sabo po tleh in jo je takd grizel, da mu je lila kri iz gobca; polomljene iglice so ležale po tleh, in če smo mu ga vzeli s tal, hotel ga je Človeku še iz rok vzeti, dasi je imel ves krvav gobec. Bil je to še mlad pes in to njegov prvi boj z ježem. — Prav takd hud sovražnik ježev je lisica. Ta je pa bolj premetena od psa in si gobca ne rani toliko kakor on, kadar napade ježa. Dobro vč, da si jež v vodi ne more pomagati drugače, nego da se odvije; zatd ga takali, če le more v vodo; tukaj uboga Žival prčcej pokaže gobček in noge, lisica pa ga zgrabi z ostrimi zobmi za glavo, in ne more se ji več ubraniti. Tudi nekateri pes ga spravi v vodo, Če ga more, da ga lože ubere za gobec. Če ga zmočiš, tedaj se ti tudi odvije; zatd ga lisica često kär oškropi s svojo vodd in ga takd prisili, da se ji pokaže v obraz. Takrat ga zgrabi in mu polomi kosti. Znano je, da ga velika sova ujame prav kakor zajca in ga po-hrusta s kostmi in iglicami vred. Raztrga ga z ostrimi kremplji, katere mu zasadi v kožo, in požre kosec za koscem. V Želodci se spravi, kar sova ne more prebaviti, n. pr. ptičje perje, kosti', dlaka in druge podobne neprebavne reči v kroglo, in ptič izbljuje take kepe. Ako jih razrežeš in pregledaš, dobiš v njih ostanke živeža, katerega je sova požrla, tako tudi ježeve iglice. Prinesla je poleti gospd mojega prijatelja, pri katerem sem stanoval, ježa domöv. Deli smo ga v kuhinjo. Dlje časa se ni sprijaznil z nami in je bil podnevi navadno skrit pod leseno omaro, ali pod posteljo v kuhinji. Zvečer pa, ko ni bilo še luči, hodil je že in iskal živeža, takd tudi ponoči, ko je luč že ugasnila. Sčasoma se nas je vender nekoliko privadil; otroci so ga večkrat prinesli iz kuhinje v sobo, sosebno zvečer po večerji, in čim bolj so se bavili ž njim, tem bolj domač je bil. Ni se več krčil in zvijal v klopčič in dasi je potegnil ščetine čez glavo, skoro so se mu zopet pokazale male črne oči in šiljasti rilček. Toda težko mu je delo, če je kdo pregovoril nenavadno na glas; vsak, zlasti pa tanek glas ga je takd presunil, da je prčcej zmigal z ušesci, tresel z glavo in se hotel prčcej skrčiti. Videlo se mu je, da ima jako občutna ušesa. Dali smo mu kake ostanke, n. pr. mesd ali koščice kuretine, in vpričo nas jih je pozobal. Tudi jih je prčcej obduhal in jih poiskal, ako smo mu jih prikrili. Ko se je najedel, napil se je vselej še vode, katero smo mu vlili na krožnik. Kakor prašiček je stopil s prednjimi nogami v posodo in hitel piti. Jedel in pil je prav slastno; kär hrustele so koščice, ki so mu prišle med zobe. Dal se je vzeti v roke in se ni skrčil; vpričo nas je tekal po sobi, in če smo ga deli na mizo, prav takd. Hodil je toli glasno, da se je ponoči dobro slišalo, kakd je peketal po kuhinji; vedno je tekal in takd sledil, da se je slišalo, kakd mu je nos pel. Ko je zapadel sneg, izgubil se nam je. Kär nikjer ga ni bilo. Kuharici pa so pošle nekatere pomivalke, ki jih je menda pustila zvečer viseče blizu tal. Iskali smo ga in dobili, ko smo pogledali celd notri pod posteljo, ki je imela pri tleh predalo za obleko. Zavit je bil v kotu pri zidu v izgubljene pomivalke. Tukaj je spal, in pustili smo ga, da bi videli, koliko časa bode počival. Minili so morda trije tedni, in prišel je zopet. Bil je prav zdrav, ne boječ in jedel je, kakor prej, pil vodo in tekal zopet vse noči okrog. Toda trajalo ni dolgo ; zopet si je napravil posteljo in je zaspal za dlje časa. — Opazovalci pravijo, da se jež povalja po Ustji in ga nabere na svoje igle, da si napravi mehko posteljo, kjer potem skrčen spi. 'Takisto je porabil za posteljo pomivalke, ki jih je vzel naši kuharici. Prvič in drugič, ko je šel spat, bil je povit v njih; samd tega ne vemo, kakd jih je spravil pod posteljo, ali si jih je tudi nateknil na ježice, ali jih je v gobčku privlekel pddnjo. Predno smo ga dobili, imeli smo v kuhinji tiste nadležne črne ponočnjake in nismo jih mogli pregnati. Jež pa jim je bil kos; toda dela je imel dovolj in lovil je ponoči, kolikor je mogel. Seveda trajalo je dlje časa, predno je dokončal svoje delo. Tačas pa se je prav udomačil; tudi podnevi se ni prikrival, temveč prišel je često sam k Človeku in se je dal ujeti. Bil je v naročaji, kakor druga žival, ki jo imamo blizu sebe. Otroci so se igrali ž njim kakor s psičkom. Drugič sem opazoval ježa na vrtu. Imel ga je vrtnar in prvi čas še ni toliko maral zanj, kolikor mu je bil jež koristen. Na vrtu je bilo okrog vodnjaka precčj gosto grmovje; tukaj se je jež navadno držal podnevi. Polžev je bilo na vrtu dovölj, in sicer vsake vrste, z lupinami in takih brez hiš, velikih in majhnih. Povsod so lezli in so hoteli pojesti vso solato. Celd notri med perje so se zalczli nekateri tistih malih. Hodil sem časih gledat, kaj počenja jež v grmovji pri vodnjaku. Privadil se je tudi ta skoro, da se ni bal, če je prišel kdo blizu njega. Videl sem ga, kakd se je gostil s polži; kär z lupinami vred je pohrustal tiste, ki so imeli hiše. In kakd naglo ga je zdelal, ko se ga je lotil! Zatd jih je pa tudi pregnal, da ga je bil vrtnar vesel in da mu je prinesel še drugega, ki mu je potem pomagal čistiti vrt in zelišča Podnevi je vender le redkoma lovil. — Tudi miši prežene jež, ker jih polovi in pojč. Prav zatd često nadomesti mačko. Sosebno v takih shrambah ga imajo ljudje radi, da jim lovi miši, kjer ne morejo imeti mačke. (Konec prihodnjič.) Otec Stanislav Škrabec. K petdesetletnici njegovi. Spisal m. p. Za gričem, raz kateri vlada vsi goriški ravnini grad nekdanjih grofov goriških, vzpenja se rodovita planinica, gozdna Kostanjevica. Nekdaj je bil ta gozd svojina grofa Matije della Torre, ki je iz pobožnosti velikodušno podaril cerkvi ta prijazni kraj. Kjer vidiš dandanes samostan frančiškanskih redovnikov, bila je ubožna kočica, samskim pastirjem zavetje ob hudi uri. Na steni te kočice je bila naslikana podoba nebeške Kraljice, katero je močno čislala pastirica, pobožna Katnila Čimberle iz Gorice. Iz goreč- nosti se je odločila posvetiti vse svoje življenje neomadeževani Devici. Skoro se je raznesel glas o čudežni moči te svete podobe. Ljudstvo je začelo romati h kočici in nabirati pomočke, da bi se dozidala cerkvica, katero je dal napraviti grof Matija della Torre. Prizidal je tudi stanovanje za duhovnike. To je preprosti začetek denaŠnjemu frančiškanskemu samostanu, katerega so oskrbovali do cesarja Jožefa II. očetje karmelitani. (Glej Morelli: »Istoria4, II, 275. i. nasi.) Leža samostanu je prijetna in pripravna. Ob njega vzvišenem zidovji se razbija v prah valovje življenja, ki vznemirja svet, ki tare dušo in srce. Daleč od mestnega hrupa vabi z vrha samostanski zvonec kristjane k molitvi ; odmaknjen zemeljskemu življenju se dviga duh k Bogu, zataplja se duša v pobožno in vzpodbujajoče premišljevanje, ki bodri duhä, ki jači srce, ki daje vznemirjeni duši krepkost in pokoj. Tiha celica omogoči koncentracijo človeškega duhä, pospešuje njega snovanje in delovanje v prid človeštvu. Koliko dobrega se je že porodilo iz preproste celice! Koliko učenih mOž je vzgojila neznatna celica! In tudi v tem samostanu nahajaš takih m6ž. Dandanes živi v njem mož, veren in vesten, učen in pohleven, pravi krščanski redovnik. Kdo ga ne poznä ? Ni ga izobraženega Slovenca, ki ne bi spoštujč izustil njegovega imena. Toda vedno ni bilo tako . . . Ali plemenitega, vzvišenega duhä ne more in ne smč motiti zbadanje, zasmehovanje kratkovidnih, nevednih dušic, ki se ponašajo s svojo >učenostjo*, kadar in kolikor mogö. Tiho in mirno je hodil in hodi svoj pot in — zmagal je! Letos se vrača petdesetič praznik njega rojstnega dnč. Te lepe prilike pač ne smemo izpustiti, da bi mu ne postavili majhnega spomenika v naši književnosti, katero povzdiguje z učenimi svojimi razpravami. Ne pričakuj pa nikdo popolnega životopisa. Niti ne more biti namen le-teh slavnostnih vrstic, niti ni mogoča še končna sodba o moži, od katerega pričakujemo jjo pravici še mnogo v prospeh našega jezika. Saj je to najlepša moška döba, v kateri stvarja človek najdovršenejše umotvore, zlasti če je čil in zdrav, učen in delaven. Otec Stanislav Škrabec ni visoke rasti, pa je krepak in čvrst. Izza nadčnikov gleda v svet dvoje svetlih očij, ki živo pričajo o bistrosti njegovega duhä. Če stopiš k njemu v celico, zdi se ti, da si stopil v knjižnico, kjer sedi za mizo, obteženo s knjigami in drugimi pisanji mož učenjak. Otec Stanislav te vzprejme prijazno in uljudno, toda z veliko »rezervo*. Ali ta led se otaja, in malo je družabnikov takö prijetnih, kakor je otec Stanislav, ki znä soliti svoje besede. Seveda! Saj se je porodil v Hrvači v ribniški dolini, katere prebivalci slujejo daleč po slovenskem svetu ne le radi »stihe robe*, ampak tudi radi šegavosti, dovtipne nagajivosti in premetenosti. Uprav med tem veselim ljudstvom se je navzel naš Preščren önega duhä, ki veje po njega rezkih pušicah. V imenovani vasi se je porodil naš slavljenec dnč 7. januvarija leta 1844. Krstili so ga za Antona. V šolo je hodil v Ribnici. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani, kjer je stopil v frančiškanski samostan dnč 30. oktobra leta 1861. Izbral si je ime »Stanislav*, fz Ljubljane je odšel na Trsat k provincijalu, pri katerem je bil leto dnij. V Gorici je bival dve leti ter se vrnil v Ljubljano, odkoder so ga poslali po dveh letih v Novo Mesto, kjer je poučeval na tamošnji gimnaziji dve leti slovenski, nemški in grški jezik. Iz Novega Mesta se je odpravil v Gradec, kjer je poslušal na vseučilišči predavanja o klasiških jezicih in prof. Kreka. Iz Gradca se je vrnil v Gorico, kjer poučuje v 6. in 7. razredu samostanske dvorazredne gimnazije slovenski, hrvaški, latinski in grški jezik. Kakd ga cenijo, dokazuje nam to, da so ga že izvolili za definitorja, poslednjič pa za kustosa, za namestnika provincijala, ako bi bil le-tä zadržan iti k morebitni volitvi generala frančiškanskega reda. V mašnika je bil posvečen dnč 5. marcija leta 1867. Že na gimnaziji se je bavil otec Stanislav s slovansko filologijo. Bil je tih in miren dijak, ki se je ogibal šumnih veselic in družeb ter se resno bavil s svojimi ljubljenimi študijami. Umeje se, da ga je močno zanimalo ribniško narečje, katero je primerjal drugim — slovanskim jezikom. Pričakovalo bi se, da je je primerjal drugim slovenskim narečjem. Ali takrat jih še ni poznal. In še dandanes je odmerjena v njega raziskavanjih odločilna uloga — ribniški govorici. Zlasti ga zanimlje glasoslovje, o katerem je priobčil prvi svoj spis v programu novomeške gimnazije leta iS70. Naslov spisu je: »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika.* O tej razpravi se je vrlo laskavo izrazil M. Valjavec v XLIII. zvezku »Rada* jugoslovanske akademije (1878.). J. Baudouin de Courtenay pa jo imenuje »vortreffliche Abhandlung*, in žal mu je, da je ni poznal že leta 1872. (Jagič »Archiv*. 1885. 106.). Nevedoč, kje bi priobčeval nadaljevanja tega spisa, obrne se otec Stanislav do »Matice Slovenske*, ne bi li prinašala v , Letopisu* njega razprav? To se je zgodilo leta 1879., te(^aJ ko je že pohvalil Škrabčevo delovanje akademik M. Valjavec . . . Toda ,Nemo propheta in patria!* Odklonila je njegovo ponudbo »Matica Slovenska*, ki je priobčevala jezikoslovne razprave, o katerih rajše molčimo . . . Zakaj, kdo vč? I^eta 1880. so začeli izdajati v Gorici , Cvetje z vertov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. * Ze naslov nam povč namen in vsebino tega mesečnika. Le platnice so bile še na razpolago. Otcu Stanislavu šine misel v glavo, ki je zelö ka-rakteristiška in je pripisovati gotovo le njega — ribniški nravi. Kaj so platnice? Njih cena je bila dotedaj med Slovenci popolnoma neznana. Otcu Stanislavu grč zasluga, da je uvidel njih porabnost; zakaj začel je priobčevati na njih razprave, nadaljevanja svojega spisa, priobče-nega v novomeškem programu. Toda kakor počaščuje le-tä ribniška iznajdba njegovega duhä, takd nam je v tem slučaji venderle žal za njo. Koliko jih je spoznalo ceno teh platnic o pravem času? Koliko jih je, ki so jih ohranili? Saj je celö našel prostora v slovenskem listu pamfletist, ki je posmehljivo govoril o njih — s čimer pa je najbolj osmešil samega sebe. Dobro ga je zavrnil »Zvon« (1884., 378.), pišoč: »Pisalec tistega pam-fleta je najbrž mož, ki v vcdnostnem obziru niti vreden ni jermenov odvezali (tu res v besednem pomenu) od o. Stankovih čevljev.* Vender otca Stanislava ni motila niti pohvala (Jagič ga imenuje »einen feinen Beobachter der slovenischen Sprache*), nikar še zasmehovanje. Priobčeval je pridno svoje razprave na platnicah, in takö je še danes, ko priobčuje »Nekoliko slovenske slovnice /.a poskušnjo*. Razven tega nahajaš iz njega peresa v »Kresi* (L, 625.) razpravo o pisavi Preščrnovega priimka in to — proti Levstiku. V Jagičcvem »Arhivu« (1892., 321. d.) je njegov spis »lieber einige schwierige Fragen der slovenischen Laut- und Formenlehre«. Na omenjenem mestu »Zvonovem« se izraža želja: »da bi se take stvari objavljale v znanstvenih listih (Kresu, Zvonu) ali pa v Matičinem Letopisu* . . . Zvonov ocenjevalec pač ni vedel, da jc naš prvi literarni zavod pehnil od sebe otca Stanislava . . . Nikar se nam ne štej v zlo. da odpiramo staro, morebiti že zace-ljeno rano. Toda kakor odprč zdravnik slabo zaceljeno rano, da bi jo dobro zacelil z jedino pravim zdravilom, doteknili smo se je tudi mi. Kakö slove »recept* ? . . . Zakaj ne bi »Matica Slovenska* povabila tolikega moža na sodelovanje? Končno naj še izrazimo iskreno željo, da bi nam mili Bog še dolgo ohranil otca Stanislava in da bi se častiti slavljenec skoro preselil s platnic v primernejše in priročnejše liste ali — letopise! Sketove čitanke I. — IV. Sedaj, ko smo nekoliko natančneje razmotrili pomen in nalogo čitank v materinskem jeziku, sedaj šele se usmeljujemo, pregledati s kritiškim očesom naša domača učila. Ako se bode komu videlo, da ravnamo prerezko, ta naj pomisli, da mora biti vsem šolnikom do tega, da se do kar najvišje stopinje popnd naše šolske knjige, zlasti pa naše čitanke; saj gotovo pritrdimo vsi njih izdajatelju, ki piše v »predgovoru« prvemu zvezku, da »najvažnejša knjiga za pouk našega materinega jezika na srednjih šolah je slovenska čitanka', in da »slovenska čitanka bodi naši srednješolski mladini ona knjiga, iz ktere se uči ceniti svoj materin jezik in spoznavati cvet domačega slovstva«; saj isto je mislil tudi pokojni Janežič, ko je krstil svoje čitanke kar naravnost »cvetnike«. Tudi naslednje vrstice nimajo drugega namena nego, kolikor toliko pripomoči k izboljšanju najvažnejšega slovenskega učila. Blagovoljni čitatelji, ki so opazili, kakö goreče smo naskakovali čitan-karsko stališče Lampljevo in zagovarjali Neumannovo, gotovo radovedno vprašajo, po kakšnih načelih so zgrajene Sketove čitanke. Temu vprašanju najdejo dovolj jasen odgovor v raznih »predgovorih« g. izdajatelja. Naj navedem samö najznačilnejša mesta iz »predgovora« drugemu zvezku »Po dobrem premisleku se je odločil prof. Sket za načelo, da se imajo pesniški in prozaični proizvodi menjavati med seboj. Na ta način postane namreč knjiga bolj jednotna ter stoji v ožji zvezi z drugimi učnim predmeti jednoistega razreda; vrh tega olajšuje taka razvrstitev pouk ter kaže ob jednem tudi red, po kterem naj se čitajo razni sestavki v šoli« . . . »Pripovedni in poučni spisi se vrstijo kolikor mogoče vzporedno z drugimi učnimi predmeti ter so po vsebini v zvezi med seboj. Sledijo pa sestavki tako drug drugemu, da se menjavajo redno pesni in prozaični spisi. Pesniška tvarina je tako razvrščena, da pesni o prirodi in njenih prikaznih odgovarjajo raznim letnim časom, kakor sledijo po vrsti v šolskem letu; druge pa so zopet v ozki zvezi z učno tvarino ter imajo po tem takem že svoje odkazano mesto.« — Že iz teh malih citatov ni težko ugeniti, da prof. Sket streže v obče Lampljevi teoriji. Jako milo in drago bi mi bilo, ako se mi je z razpravico v lanskem letniku »Zvonovem« posrečilo, izpreobrniti g. izdajatelja k Neumannovim načelom; toda da bode naša ocenitev objektivna, treba se nam je pri tem okaniti načelnega razpravljanja. Saj se čitatelji iz naše ocene itak prepričajo sami, da večina hib, katere nam bode s|>očitovati g. izdajatelju, izvira V. Bežek: Sketove čitanke I.-IV. 5» iz navedenih njegovih načel, za katera se je bil odločil po dobrem premisleku. Bodi izdajatelj slovenskih čitank Lampljevec ali Neumannovec, jeden zmoter mu mora nepremično lebdeti pred očmi', da namreč ustreže öni instrukcijski zahtevi, ki slöve: „Primeri v čitankah naj obsezajo v plemeniti obliki tudi plemenito vsebino.« Ta zahteva je neizprosna; klanjati se ji mora čitankar od konca do kraja, od prve črke do zadnje pike. Prof. Sket načelno priznava to zahtevo ter jo prav lepo opisuje v »predgovoru« prvemu zvezku: »Slovenska čitanka bodi naši srednješolski mladini ona knjiga, iz ktere se uči ceniti svoj materin jezik in spoznavati cvet domačega slovstva« i. t. d. Kakö pa je praktično ustregel öni zahtevi ? Pristati moramo sicer, da se kaže napredek od prvega zvezka proti naslednjim, ali žal, zamolčati ne moremo, da se je vse premalo oziralo na Ono glavno, kardinalno točko čitankarskega programa. Da se uverim, koliko je v čitankah primerov, ki obsezajo v plemeniti obliki plemenito vsebino, predelal sem prva dva zvezka še jedenkrat, pretehtal vsako prozajiško berilo in vsako pesem s svinčnikom v roci, a prišel sem do rezultatov, katerim sam nisem hotel verjeti; toda številke naj govorč. Izmed 100 prozajiških beril v I. zvezku sem naštel takih, katerim bi se moglo priznati, da obsezajo plemenito vsebino v plemeniti obliki, 53, reci triinpetdeset, a v N. čitanki je dotično razmerje 80:52. Glede pesmij sem dospel do še nepovoljnejših uspehov; med vsemi pesmimi, kar jih je prof. Sket vzprejel, in onimi, ki se meni zdč čitanja vredne, je razmerje v I. zvezku 80:24, a v II. zvezku 80:23. Sicer pa o estetiški vrednosti mnogih pesmij, vzprejetih v čitanke, g. izdajatelj sam menda ni uverjen, zakaj v »predgovoru« prvemu zvezku pravi: >V knjigi nahajaš 80 pesnij. izmed kterih se jih mnogo daje lepo deklamovati, in vseka ko polovica jih je vredna, da se jih učenci na pamet n a u č e.' — Torej vse ne ? A vsaka pesem v čitanki, dejal bi, ki obseza plemenito vsebino v plemeniti obliki, vsaka je vredna, da se jo učenci naučč na pamet. Ako pa nima bodisi plemenite vsebine bodisi plemenite oblike, zakaj se je vzprejela? Zavrzi se! Ugovarjalo se mi bode : »Taka sodba o plemeniti obliki, še bolj pa sodba o plemeniti vsebini je jako subjektivna; prestrog si. Kdo drug sodi morda mileje!« Rad se udam, da je takšno ocenjevanje kolikor toliko subjektivno in da zgoraj navedene številke niso, kakor bi jih pribil; različni sodniki bi prišli do različnih posledic. Toda jäz nisem jedini, ki takö trpko sodim o Sketovih berilih; razgovarjal sem se o njih s kolegi-veščaki, in njih sodba se je strinjala z mojo. Postrežem lahko z imeni. Sicer pa sem svojo sodbo o prvih dveh zvezkih kar na kratko s številkami izrazil samö zategadelj, da nam (ta razgovor preveč ne narase. Ako bi mi ali g. izdajatelj ali katerikoli njega zagovornik očital lahkomiselno strogost, pripravljen sem, vsakega berila in vsake pesmi odklonitev podpreti z vzroki, katere sem si vestno zabeležil; objavim jih ondaj z dovoljenjem cenjenega uredništva. Ali razven v tem skrajnjem slučaji nečem zlorabljati potrpežljivosti blagovoljnih čitateljev. Da pa že med tem podprem svojo ostro sodbo z nekolikimi vzgledi, naj navedem dve, tri pesmi, ki se med drugimi ponujajo naši mladini kot pesmi s plemenito vsebino v plemeniti obliki. (Dalje prihodnjič.) V. Rezek. U Jezikoslovne črtice. I. Očit in očitati. V lanskem »Zvonu* sem mimogredč opomnil, da glagola očitati ne zmatram za izimensko tvorbo, izvedeno iz pridevnika očit, češ, da bi v tem slučaji moral biti glagol prikrojen po četrti vrsti, zakaj četrte vrste tran-sitivni glagoli pomenijo, kakor uči Miklosich (Vgl. Gr. IT. 435), zu dem machen, mit dem versehen, was das Thema aussagt. — Bel: beliti (belo delati), črn: počrniti (črno narediti), čist: čistiti, svet: posvetiti, sit: nasititi, gost: zgostiti (verdichten), prost: oprostiti (liberare), plah: oplašiti (verscheuchen), slep: oslepiti (blenden), zlat: pozlatiti (vergolden) i. t. d. — Očito narediti kžtj (aliquid manifestum reddere) reklo bi se torej le poočititi. Tega pravila se držeč, torej tudi naši srednješolski disciplinarni zakoni nemške besede: »die Gründe der Ausschließung werden im Abgangszeugnisse ersichtlich gemachtc slovenijo takö-le: , Vzroki izključitve se poočitijo v odhodnem izpričevali!.« Seveda je ta poočititi skovanka, toda drži se vsaj analogije. Närod res da ne poznä glagola očititi} a tudi očitati ne v takem pomenu, kakor so ga rabili Preščren, Koseski in Vodnik (n. pr. izočitati-objaviti). — O tem tedaj, da se očitati ne izvajaj od oČit, kakor se je doslej učilo (glej ,Letop. Mat. Slov.*, 1892. pag. 24.), o tem menim, da nam ni treba dvojiti, če stvar le nekoliko preudarimo. Pridevnik in glagol si torej v tem slučaji nista oče in sin, ampak tak6 rekoč brata iz istega pokolenja. Kakd si to mislim, naj poskusim pokazati v nastopnih vrsticah. Najprej si oglejmo pridevnik očit. Slovnice naše ga izvajajo s sufiksom — iti iz okö, oziroma oči, die Augen (Šuman 235; Janežič-Sket 136). V tem se ravnajo po Miklosichi, ki (Vrgl. Gr. II. Einleitung XXI.) učf: »In nahem Zusammenhange mit dem Suffixe der partic. praet. pass. /« stehen die Adjectiva auf atb und it\>: bradat\> barbatus, očitb manifestus (oko-Jtb), welche lateinischen Adjectiven wie barbatus, auritus entsprechen.« — Temu pa treba primeriti drugo mesto v isti knjigi (pag. 193), kjer Miklosich dalje uči: »Die mit dem Suffixe itb gebildeten Adjectiva bezeichnen den mit dem Gegenstande des Thema begabten. Es stimmt demnach itz mit dem Suffix at\> in der Bedeutung im allgemeinen überein.« Ako tedaj sledimo označenemu pravilu ter izvajamo pridevnik oči t s sufiksom itz iz samostalnika okd, dobiti moramo do cela drug pomen negoli: augenscheinlich, offenbar (manifestus). V tem slučaji bi bil očit (oculatus) znani mitolo-giški "Aojo; r«v6~r/1$. o katerem pravi Ovid, da je bil stodk (Met. I. 625; centum luminibus cinctum caput Argus habebat). Očit bi bil torej veliko-öki velikan Polifem, o katerem veli isti pesnik, da je imel okö podobno velikanskemu ščitu (Met. XIII. 851 : unum est in media lumen mihi fronte, sed instar ingentis clipei). Očita bi se utegnila potem nazivati boginja Hera, kateri Homer daje pridevek ßoözi? i. t. d. — Toda vse to je prazno gatanje. — In Miklosich menda zadnji čas sam ni več verjel na to razlago, sicer, mislim, da bi besede očit v etimologi.škcm slovarji (sub okos pag. 220) nikakor ne bil popolnoma prezrl. Z večjo pravico bi se dalo soditi, da ta pridevnik ni oč-it, (da »0« tedaj ne spada h korenu), ampak o-čit, (da je torej »ot prefiks) in da se izvaja iz korena Čit (č»t M. E. VV. pag. 38), ki združuje pomene »zählen, lesen, ehren*. — Miklosich (Vgl. Gr. II. 15) uči: »t wird in der Stammbildung zu e oder i gesteigert oder unverändert gelassen*, in takö imamo: liŠidz poleg ušbdz (fugax, der Flüchtling) šiv poleg šbV (die Naht) in iz korena dil (M. E. VV. 55) poleg dlje (länger, weiter) vse v dilj (in einem fort) in: v dilem bežati čez polje, rsoCovos «psrfstv Tzr>\% weithin feldwärts fliehen. — In takö nam je poleg: počbtz, szčbtz (numerus) umeven tudi očitz (manifestus); primeri tudi čislo iz čbt-tlo. — Početni in prvotni pomen tega pridevnika pa je utegnil biti: qui in aliquo numero habetur, uro),oyo;, in Rechnung, in Betracht kommend; gravis otCtijao;, geehrt, hervorragend, bedeutend, wichtig. Takov pomen, zdi se mi, da še proseva iz Dalmatinovih besed, ki piše v predgovoru k Svetemu pismu: ,Ty imenitniši in o čit i špruhi ali bessede od Kristusa inu drugih artikulou naše kžtrščanske vere so z'vekšimi puhštabi postauleni.« Ti o č i t i špruhi se mi zdi, da so uprav: XeEet; Xoyaos;, ).öy.a srcftsxTa. — Očitno je pri nas tudi to, kar je ugledno in odlično, brhko in zalo (stattlich, von hübscher Erscheinung). Očitno je živinče, ki je lepo rej eno. Očitno je, kar käj veljä, ima käj v sebi; nasprotno očitnemu je, kar ni za nič, kar je zanikamo, kar se ne šteje. — Iz pomena odličen, znaten pa se je razvil pomen: jasen, razločen (Tzzpyxvfc); javen (publicus); — razviden (manifestos). Kar se šteje, ne dd se utajiti, in nasprotno, kar se nc dd utajiti, to se šteje (čita) t. j. neutajno, je očito ali očitno — Pri tej priliki bodi omenjeno, da spada k korenu čil, kakor je videti, tudi prislov počit-k%no (so ziemlich viel), ki je zabeležen med jezikoslovnimi mrvicami v »Ljublj. Zvonu« (IX. 229.), zakaj: was nochin Rechnung gezogen wird, gezählt wird, t. j. ziemlich viel. Počitkzno je pač nekak deminutivum od poČitno (primeri majčken, drobčken), apoČiten je menda toliko kot: zählbar, achtbar, nicht zu übersehen — spectabilis, gravis. — V obliki počiten je »6« stopnjevan v »/«, v obliki pošten izpoČhten pa je oslabel in preminil, oba prikaza sta v zvezi z naglaševanjem. — Kakor smo videli, da je očit s sufiksom z izveden iz korena čot, a dalje s sufiksom bm očiten, takö nam je iz ravno istega korena izvajati tudi glagol očitati. Ta glagol je namreč imperfektivnik od nerabnega per-fektivnika * očisti, oČtbn (očisti, očita),') ki nam je pa ohranjen še v 3. vrsti: ošteti, oštejem (iz o-čbt-e-ti). Očitati (vorwerfen, vorhalten, tadeln) se po svoji sestavi lepo ujema z analognim grškim izrazom s-vriaav (t. j. i-f/.7.\iw), zakaj prosti čitati je ti jjwcv (colere.) — Primeri: očit ar, &ntta?)tifc, der Tadler, očitek, s-cti{///jčfn-ti (početi, počnem\ poč/nati (incipere); na-pjn-ti (napeti, napnem), nap/njati iu napenjati (intendere) [Mik. Gr. II 45Ö.] zbesedita ali prideta navzkriž, pa ji lahko opočita, da mu ni nič prinesla k hiši. — Prej mi je ponujal in silil, dasi sem se branil; ko sem vzel, sedaj mi pa opočita. — Opočitane dobrote izgubč vso vrednost. — i. t. d. Da se sestave s po še dalje sestavljajo ali z o ali z iz, o tem imamo razven opobitati in izpočitati še dosti vzgledov; n. pr. oporočiti (testieren) in izpo-rociti, iz-potakniti se (anstossen) in o-po-takmti se. Trubar Catech. pag. 193: »De tebe na rokah noffe de kej neopotaknefh fe s' Nogami na en Kamen* (tük. E. W. 368.) Iz počiti se (ausruhen) in o-po-citi se (ki-E. W. 116). To črtico pošljem med svet, naj jo li zadene priznanje ali ugovor, z namenom, da se med seboj poučimo, držčč se gesla, da resnice treba iskati, če jo hočemo najti. Več očij pa več vidi. L. P. K tretjemu sešitku Wolfovega slovarja. Dostigdvati, impf, k dostigniti, Švagel, Vranič, ReS, bolje: dostizati. — dotekn&tje, n. die Berührung, kajk. doteknütje: Lalangue med. 188 trebuh njegov na čisto malo doteknutje kruto jako boli. — dötlam, doti em in dotlen adv. = dokler, dot mar, adv. 1.) = dosti: dotmar su mi tvoje reči, dotmar mi je tvojega govorenja. Varaždin. 2.) = dotle, kajk. Mitter-pacher morv. 23 vu kojoj hižici dotmar doklam se kukci držiju, stanuvati nikak ne dobro; još 31 i 50. — dövda, adv. = malo prej, kajk.: gda je bil tu? Dovda. — dovčdovati se česa = dovčdati se. Habd. ad. 224 ljuetvo se ne doveduvalo prokletoga Absalonovoga mišlenja. — dovesliti = dove-slati: Vranič rob. 1*19 doveslili su do krme, to jest do zadnjega kraja ladje, 2.192 predi nego bi nova plima počela se, k ladjotčrini doveslili su se. — dovršdvati = dovrševati. Habd. mar. 211. — dovršinje n. = 1.) dovršek, 2.) conclusio, ad 1.) Gašparoti 4128 jedno listor čudo jošče naj bude na po konec konca završenje. ad 2.) Matakovič nekje. — dovršltelj m. = dovrševalec. Gašp. 2 5 93 — dozdvati herbeirufen impf, ad dozvati Mulih pos. 1582 vrage iz pekla i vse druge nesreče pozavaju i dozavaju. — i dozfvati. — dozivanje n. das Herbeirufen. Matakovič 2 2 3 5 potrebna je marlivost vu izpitavanju i na pamet dozivanju grehov. — dtozdali se = dozdevati se, slutiti: on se dözda, da bu bit. Varaždin. — dozrejati — zrejem pf. = dozoreti: Habd. ad. 366 dozrejalo je grozdje. — dozrejdvati impf. ad. dozrejati Habd. ad. 231 magaši vojsku vsako skoro lčto z žerjavi imaju, gda žitek dozrejava. — dozrdeti. Habd. ad. 423 i tak vi ljudi svoju jesen imaju, v ke dozreleju. Mulih pos. 867 to je on säd, ki nigdar ne dozrele. i. t. d. i. t. d. — dragoliČen adj. Švagel 146 kojega vrag peklenski vu spodobe dragolične i lepe žene hotel je z mrežami svojega sknšavanja vloviti. 115 med dragoličnemi mladenci. 228 ni več lepi i dra-golični Absolon nego ves črni . . i. t. d. — dragoličnost f. Švagel 1-29 naj bude, da se je zbog lepote i dragoličnosti vu Ester zaljubil Asveruš, vnogo pres kraja i konca bila je vekše lepote i dragoličnosti tela i duše s. Barbara. 206 bil si par vu dragoličnosti z rečjum i lepote Absolonu. i. t. d. — dragoljuben adj. Vranič rob. 1 149 o da bi vezda vu vremčna ona nazad povrnuti se mogel, kak prijatel, s koga kak dragoljübnoga, kak mi-rovnoga bi se bratom kazati hotel! — dragom'diti se: Vranič rob. 1*196 okol njega dragomiliti se. Kocijančič Fil. 3-201 od ovuda biva, da svetci i svetice dragomilili jesu se vu svojeh zakoneh; dragomilenja ljubezniva, ali čista, vlagodna ali zvesta. 1202 bili su iz obloka vidjeni dragomiliti se. — dragomibiosi f. Kocijančič Fil. 3*148 ovo je govoril za vgoditi poglaviten! ljudem okolo sebe stoječem, da kakovu dragomilnost primu od kralja. — dragovTt, adj. Švagel 156. denes, o den dragoviti od prečistoga prijetja b. d. Marije. 107. o dan pun veseleh glasih dragovitoga nazveščenja! 149. vu vsem se naj prikladneše prispodabljaju malahni svetci, drobna de-čica, veselomu i dragovitomu cvetju. 1. add. 42 povolna onda i dragovita bila je sinu ova otčinska sentencija i dokonček, kajti povolen, ljubljen i dragovit bil je krivec pred očima sina kralevskoga. — dragovtten, adj. Švagel 176 najti se ne bi moglo nikaj tak dragovitnoga i dragoličnoga, kaj bi suze iz očijuh toččne staviti moglo — drdgidja ( — Ulja) f. ime kravi. — drapitl drjjpim = drapati. Matakovič 2*214 budeš drapljen. (Dalje prihodnjič.) M. Valjavec. Avstrijska vojna proklamacija z leta 1813. Priobčil P. pl. Radics. Prišel mi je v roko tiskan list v slovenskem jeziku, obsezajoč prokla-macijo cesarskega avstrijskega fzm. barona Hillerja, poveljnika notranje-avstrijski vojski; izdal jo je dnč 26. avgusta 1813. leta iz svojega včlikega tabora prebivalcem notranjeavstrijskim. Ker Dimitz v svoji zgodovini ne omenja te proklamacije, bodi priobčena tukaj v dokaz, da so v tfnih bojnih dneh kakor že prej Francozje takisto Avstrijci s slovenskim prebivalstvom Notranje Avstrijske (Štajerske, Koroške in Kranjske) govorili v slovenskem jeziku. Dotični razglas slöve takd-le: O s 11 a n i 1 o. K' vam fe obernem, prebivalzi vfi') deshelä, katire zhesi toliko leti she shelesni jami fhe sdaj flifka. Skus obetanja preflepeni, fkusi shuganja oilrafheni, fkusi perfilcne poilave fle bili do sdaj od refnize odpelani. Obernem fe tedaj k' vam, inu vam osnanim, kaj fi blishne inu dalne od krivave poshrefhnoili flifkane deshele persadevajo, fvojo poprefhino proiloil, fvoje flare poilave fupet perdobiti. Moja befeda je zhifta refniza, meni ni potreba fkusi fleparije vafhe saupanje ifkati, sakaj jeft li k' vafhi frezhi govorim, Nafho vč vfaki efte-rajharfki vojfhak mofhko braniti. Vfe, kar fo samogli, fo Shpanzi dopernefli, ferditoft, fzaganje je njih ferza vnelo, inu tako fo sdaj pokasali, kaj en ljudftvo fturiti samore, kati-rimu fo fvete ftare poftave fvojih ozhakov lubejfhi, kakor fvoje shivlenje. Po eni filni vojfki, katira je toliko fto tavshentam vojfhakov, tolikim va-fhih rojakov shivlenje velala, fo sdaj li mertvafhke trupla ali ujčte Franzosi fhe na fhpanfki semli, inu zhaftitlivi banderi fhpanf kih, portugalfkih, inu anglefkih armadi od pirenejfkih gora ftrah inu groso doli shugajo na laftne franzosovfke deshele, katirim nobena armada, noben ferzhni vojfhak vezh sa njih varnoft ne ftoji. Vnčta od enake shele, mirno bolfhi poftavo fupet sadobiti, fe je hro-vafhka deshela, kar njo je franzosovfke bilo, pod dobrotlivu poglavarftvu Efterajha radovolna podala; Nam pomagati hiti s' vefelim ferzam vfe, kar oroshje nofiti samore, tifti bataljoni, katire fo Franzofi fkupej fpravli, de bi pod nesnanim nebam sa eno fvojoglavno volo fvojo kri prelivali, ravno tifti bataljoni fe sdaj she, priasno pod naf he banderje fkleneni, per morfkimu brodu Dalmazie branjvujejo. V' Sejni, Porto Re inu Reki fe Eflerajharji, katiri bresi saderfhka na Terft inu Furlanijo naprej filjo, de na planavah lafhke deshele s' mojo armado fkupej pridejo. Al med tim, kir je franzosovfka inu druge s' njo fklenene deshele fvoje otroke, finove inu ozheta v' dalne boje pofhilala, je ona brambovze fvojiga laflniga doma sgubila. Njeni vojfhaki floje sdaj v' rasdjanih faksov-fkih deshelah obdani od bresfhtivilnih armadih Efterajha rjo v, Mofhko-vito v, Prajsov, Shvedov, inu vsi h lud ft vi, katerim fo njih pravize fhe drage, inu katiri tamkaj ta veliki boj sa pro-ftoft zele Evrope pelejo. Ena mofhkovitarfka armada je she to terdno franzosovfko leshifhe per meflu Pirna (ne dalezh od Dresdna) frezhno prozh vsela. Od vodä Elbe, Bobra, Spreje filjo fklenene armade naprej, l) To je moral pisati Hrvat, ker h ne pozna. inu ta velki, frezhni zhaf je bliso, katir terdni mir feboj pernelli more. Sato vas tedaj poklizhem, ludflva vfih deshela, vfih j es i kov! ludftva, kateri vred no H. pravizhnih dobrih poflav obzhutjo, v' katirih shela po redu inu miru shivi! Li, ako fi vfi fkupej persadenejo, li fkusi refnizhno volo, fkusi mozh inu delo snamo mir sadobiti! Gor tedaj! Sklenite fe smenoj! Ne perdobvanje deshelä, nc prašna zhafl je to, sa kar fe bojvujemo; sdaj vela frezho vfih ludftvi! Sklenimo eno fveto saveso, bojvujmo fe sa — terdni mir! Poglavni Kvartier 26 dan Augufla 1813. Poglavarni-General armade v' notrajnimu Efterajhu Baron Hiller. & LISTEK. Dud 23 m. m je umrl v Pragi uaš dolgoletni zvesti sotrudnik, g. Jožef FrenensfeM, v 32. letu ddbe svoje. Pokojnik je učiteljeval v Ljutomeru, bil pred nekaj leti tudi na dunajskem pedagogiji, kjer se je pripravljal na izpit za meščanske šole, v poslednjem času pa je zaradi želodčne bolezni dobil odpust in se šel zdravit najprej v Karlove Vare, potem v Prago, kjer so ga operirali. Žal, umrl je za operacijo. — Freueusfeld je sodeloval pri različnih časopisih slovenskih in pri ,.Družbi sv. Mohorja" ter priobčeval zlasti liriške pesmi pod imeni Svojmir, J. K., Jož. A. Klemeučič, Devojan in Rddinski. Lani še je izdal „Venček nrfrodnih pravljic iu pripovedek", ki je takö ugajal, da je popolnoma razprodan in da skoro izide pri Giontiniji v drugem natisku. Mi smo nedavno prejeli od njega več „Drobnih pesmij", katere pa še niso mogle priti na vrsto. Freuens-feld je bil dober liriski pesnik in bi bil pesniško našo književnost izvestuo obogatil še z marsikaterim lepim proizvodom, da ga ni morila huda bolezen, ki mu je napdsled uničila mlado življenje. ,,Ljubljanski Zvon" odkritosrčno žaluje ob grobu svojega milega sotrudnika. Bodi mu časten in trajen spomin v književnosti slovenski! Album 12 pesmij za višji glas s spremljevanjem klavirja; zložil Anton Nedvld. Izdala in založila »Glasbena Matica« v Ljubljani 1893. Natisnila Jos. Eberle in dr. na Dunaji. Cena? — To najnovejše glasbeno delo čislanega slovenskega skladatelja obseza nastopne skladbe: »Pred durmi« (Jenko), »Zlata doba« (Levstik), »Strunarjeva pesem« (preložil Gaugl), »Na tujih tleh« (Funtek), »Srce sirota« (Gregorčič), »Cvetice« (Levstik), »Črno okd« (Levstik), »Molečemu dekletu« (Toman), »Ljubici« (Levstik), »Tvoj mirni čuvam stan« (preložil Gangl), »Njega ni« (Gregorčič), »Pogled v nedolžno okd« (Gregorčič). — »Wie ein Märchen aus längstvergang'nen Zeiten spricht dieser Lieder Ton zu mir«, takö sem travestiral Wagnerjcvega »Holandca«, ko sem prvič prečital te pesmi. Sentimentalnost je imela sijajne svoje dni v poeziji in v glasbi, tu sosebno v pesemski obliki ter je najlepše cvetela pri Abtu. Žal, bili so baš le cvetovi, katere je razuesel veter, predno so obrodili plod. Diha pristne poezije, kakor so ga provzročile mogočne peniti Sehumannove, niso prebili. Lepa doba za pevce, toda minila je že davno. Pojem o tem, kaj je melodiško, lepo, pojem, kakeršnega smo prejeli po Schumannu, Lisztu in Wagnerji, prerazličen je od önega sentimentalnih skladateljev kapeluiške in zabavnovečerne glasbe. Vse, kar se lahko poje, kar „gre na uho", ni že melodiško lepo, in zlasti ne v pesmi. Glasbeno popolnoma podajati razpoloženje poetiške podlage, teksta, takisto v petji kakor v spremljevanji, takd da sta glasba in pesem nerazločljiva, potem ozir na najnatančnejšo deklamacijo, ne posamičnih besed nego vseh besed v njih vzajemni logiški zvezi kot celotne misli, to so načela umetniške pesemske oblike, katerih se držč vsi mojstri. Toda kapelniki (v operi), kar jih je bilo po Webru in Marschnerji, iu skladatelji pesmij, kar se jih je pojavilo po Abtu, bili so drugih mislij. Prav takd g. skladatelj gdrenjih slovenskih pesmij. Pesem mu ni bila prva stvar, to priča že snov izbranih pesmij. V vsem sešitku veje nekovo sentimentalno, sladkobolestno čustvo. Vzor mu je bilo to, da bi se pesmi lahko pele in da bi bile kolikor mogoče glasbeno jasne in preproste. Prav tega načela se je držal g. skladatelj pri spremljevanji; izmed vseh 12 pesmij jih je IO spremljanih po dnih razloženih akordih, katerih se dandaues izogib-Ijemo, ako le mogoče. Kar se tiče harmonizacije, preprosta je tudi ta, vender pa je povsod dobro muzikališka, povsod harmoniško-logiška in blagozveneča, dasi se skrbno izogiblje moderni harmoniki. Nerazjasne so dne čudne paralele v kvintah (pg. 42.); osupniti morajo tudi njega, kdor baš ne preži na kvinte. — V tisti posebni vrsti, kateri pripadajo, uspele so izvestno te pesmi do cela In — saj jih je podala dna dobrotna roka plemenitega mozä, ki je slovenskemu ndrodu posvetil vse svoje življenje in mu nudil toliko, da ga glasbeno izobrazi! Šopek aster je pač, önih lepih jesenskih cvetov, katere jc povil slovenskemu občinstvu, in mnogo, jako mnogo takih prijateljev glasbe, ki bi nc prebili ostrega, monstroznega, di, strupenega vonja modernih glasbotvorov, veselilo se jih bode in se zabavalo s temi preprostimi cveticami, sosebno ker jih je vzklilo doslej tako ubogo malo na slovenskem glasbenem vrtu! — K. Iloffnuister. Zabavnik. Zbirka družbinskih iger za v sobi in pod milim nebom. Nabral in izdal Anton Brezovtiik, učitelj. Celje 1893 I. Tiskal in založil Dragotin Hribar. Osmerka, 207 str. Cena 70 kr, po pošti 5 kr. več. — Gospod Brezovnik je v tej knjigi, katera bodi, kakor sam pravi, nekakšen II. del njega „Šaljivemu Slovencu", zbral precčj družbinskih iger, torej priredil knjigo, ki je med nami popolnoma nova. „Zabavnik" prinaša v šestih oddelkih „Orakelj", „Igre za zastavo", „Družabne igre za v sobi in pod milim nebom", „Pikčanje", „Slepilue igre in umetnije" in „Uganke in računske naloge". Govoriti o vsebini se nam zdi popolnoma nepotrebno; omenjamo samd toliko, da utegne dobro ustrezati svojemu namenu, in zatd radi pritrjujemo g pisatelju, ki pravi, da bode zbirka dobro došla vsem rediteljem veselih večerov, kratkočasnih izletov i. t. d., da pa se bode dala tudi marsikatera igra uporabiti pri telovadbi, pri šolskih veselicah i. t. d. Pisatelju in založuiku želimo najboljšega uspeha; knjiga je vredua, da se kar največ razširi po naših narodnih rodbinah. »Slovanska knjižnica« je dospela že do 7. zvezka. Peti zvezek obseza humoresko „Cesarja je bil Šel gledat", humoresko „Pravdo" in povest „Prevžit kar". Vse tri je iz lužiškega poslovenil S. Gtegortit ml., ki je tudi spisal članek „O baltiških Sloveuih iu Lužičanih". Prevod se bere käj prijetno in gladko. — Šesti iu sedmi zvezek obsezata „Staro Roman ko", poljski spisala E. Orzeszkova, preložil V. Benkoviž. Te povesti še nismo utegnili prečitati. — „Slovanska knjižnica" si je doslej pridobila 21 sotrudnikov, ki so ji poslali povesti iz vseh slovanskih jezikov; obetali in poslali pa so ji tudi že izvirne povesti in druge spise. — Naj bi čim dalje bolje uspevalo to lepo podjetje ! »Vestnik« šolske družbe sv. Cirila in Metoda prinaša v svojem 7. letniku na 164 straneh najprej poročilo o VIII. redni skupščini dnč 26. malega srpana 1893. v Sežani, potem zapisnik darov do dnč r. velikega srpana 1893., imenik podružnic (vseh skupaj jih je 125 z 11068 društveniki), imenik pokroviteljev (120) vodstvo, nadzorništvo in razsodništvo, dalje zapisnik društvenih zavodov in naposled »Knjižnico družbe sv. Cirila in Metoda« (doslej devet zvezkov). — Družba je imela 1892. leta 15942*80 gld. dohodkov in 13258 09 gld. troškov, torej je bilo 2704*71 gld. prebitka. Končni blagajniški ostanek znaša 14697 06 gld. Družba je, odkar deluje, nabrala 60280 gld., izdala P» 45583 gld. Ilustrovani närodni koledar za navadno leto 1894. — Izšel je že šesti letnik tega priljubljenega koledarja, katerega izdaja tiskar g. Dragotin Hribar v Celji. Poleg koledarskih stvarij ima to-le vsebino: Andrej baron Winkler (s podobo); Pavlina Pajkova (s podobo), spisal Ahasver; »ZadaČa«, mohamedanska legenda, ruski zložil Vasilij Vje-ličko, preložil A. Aškerc; »Moj sprehod po staroslavnem Pompeju«, spisal dr. Anton Medved; »Odkritosrčni paša«, turška romanca, zložil Vasilij Vjeličko, preložil A. Aškerc; »Teharje in .Teharski plemiči« (s podobo Teharjev, Jožefa Pečnaka in dr. B. Ipavca), spisal —a—; »Selitev Slovanov proti jugu« (nadaljevanje iz lanskega letnika), spisal S. Rutar; »Spomini iz jugovshodne Bosne«, spisal c. in kr. stotnik fgo Kaš, in »Naši denarni zavodi«, spisal dr. Fr. Rositta. Razven tega prinaša »Koledar« še šest podob, in sicer »Narodni Dom v Celji« po načrtu J V. Hrdskega, »Pogum velja«. »Šent-Jurij ob južni železnici«, po fotografiji S. Magoliča, »Nezgoda«, po sliki S. Magoliča, »Miš v sodu« in »Zima v gozdu«. Vse podobe so prava dika knjižici, katera je sploh opravljena takö ukusno, kakor je le malo knjig slovenskih. Cena elegantno vezanemu izvodu i gld., broširanemu 60 kr.; po pošti 10 kr. več. Iz šolskih izvestij. Naš rojak, g. prof. V. Urbas je v Šolskih izvestjih včlike državne realke v Trstu leta 1893 na 30 strančh priobčil razpravo ,,Unterschiede zwischen der deutschen und slovenischcn Syntax". Izčrpil g. pisatelj v svoji paraleli seveda ni vsega gradiva, zakaj prostor v šolskem izvestji bi bil pač pretesen za takšen spis, ali zbral in z jasno besedo razložil je vsaj bistvene razločke med slovensko in nemško skladujo. Prof. Urbasa razpravo imenujemo torej jako zaslužuo delo. Slovensko časopisje. Tržaška „Edinost" bode izhajala od novega leta po trikrat na teden, v šestih izdajah, torej bode nadomeščala dnevnik. Naročnina 10 gld. za vse leto. Slovensko gledališče. Od dnč 29. listopada do vštetega dnč 26. grudna m. 1. so bile v deželnem gledališči ljubljanskem te-le predstave : Dnč 29. listopada prvikrat „Veharjevo letovišče", po K. Latifstt prevcl Naum\ dnč 2. grudna »Svetinova hči", igrokaz v treh dejanjih, po A. Wildbrandtu preložil A. Trstenjak; dnč 7. grudna prvikrat „Prenočišče v G r a 11 a d i", romantiška opera v dveh dejanjih, spisal K. pl. Braun, uglasbil Konrad Kreutzer, poslovenil Jos. Cimperman, priredil E. Gangl; dnč 10. grudna (popoldne) prvikrat „Suegulčica in škratj e'*, čarobna igra z melo-dramom v petih dejaujih, po pravljici nemški spisal C. A. Görner, slovenski deci priredil Fr. Gestrin; dnč 10. grudna (zvečer) veseloigra ,,Dve tašči" in opera „Cavalleria rusticana"; dnč 13. grudna opera ,,Prenočišče v Granadi"; duč 17. grudna popoldne „Suegulčica iu škratje", zvečer ,,Fužinar"; dnč 21. grudna „Madame Mougodin" in dnč 26. grudna „Krivoprisežnik". — «Veharjevo letovišče«, gluma, ki se je kžtr najuspešneje predstavljala po mnogih gledališčih, osnovana je na izborni ideji in je po naših mislih sploh jeden najsrečnejših proizvodov te vrste, kar se jih je pojavilo v novejši nemški dramatiki. Pisana je po vzoru francoskih veselih iger in razpolaga s toliko situvacijsko komiko, da mora kratkočasiti, ako se izvaja količkaj dobro. Predstavi sami ni bilo mnogo očitati; posebno pohvalo so si pridobili gospd Borštnikova, gospod Borštnik in gospod Danilo. — Duhovita igrokaza „Svetinov« hči" in „Fužinar" sta znana že iz prejšnje döbe. Nekaj novega in posebnega pa je priredilo „Dramatično društvo" slovenski deci z dvakratno predstavo Görnerjeve „Snegulčice". Pravljica o Snegulčici je morda najlepša pravljica, kar jih je sploh kje, in nje poezija ne ogreva samd otroškega srca, nego vsakogar, kdor ima zmisel zdnjo. Ker je pravljica dobro dramatizirana, umeje se pač, da sta obe predstavi izredno prijali takö mladim kakor odraslim ljudem. Izrečno pohvaliti moramo osobito gospodičino Slavlevo kot Snegulčico iu gospo Borštnikovo kot hudobno kraljico, nekoliko tudi gospoda Danila kot kraljeviča, vender je bila tudi živa igra sedmih škratov vredna vsega priznanja. Uprizorila se je pravljica zlasti prvič brezhibno. — Dramatično društvo" je imelo torej v drami jako lep uspeh; nič manjši pa ni bil uspeh v operi. „Prenočišče v Granadi" se je obakrat pelo pred mnogoštevilnim občinstvom, ki je poleg zbora jako laskavo odlikovalo sosebno gospodičino Ltšiinsko (Gabrijelo) in gospoda Nollija (priuca). Oba imata lepo, plemenito igro in zmagujeta svoje partije, kakor kažejo vse letošnje predstave, brez vidnega napora. Gospod Bene! prvič ni predrl, ker je preveč forsiral, pri reprizi pa sta mu zmernejša igra iu zmernejše petje takisto pridobili lepo pohvalo. Opera je bila naučena v razmemo kratki dobi, torej je končno še posebe hvalno omeniti kapelnika g. Gerbifa, ki se je res mnogo trudil ziinjo. — Libreto je, kakor znano, preložil pokojni Cimperman, prevod pa je priredil g. E. Gaugl ; žal, da smo v natisnjeni knjižici zasledili marsikaj, kar bi se bilo dalo iz lahka popraviti in opiliti! Koncert »Glasbene Matice«. Pevski zbor »Glasbene Matice« je v tej koncertni dobi dnč 3. grudna m. 1. prvič v velikem koncertu, pri katerem so sodelovali tudi nekateri solisti, stopil pred slovensko občinstvo. Tri največja zborska dela, namreč Fibichova poetiška »Pomladna romanca«, Focrsterjeva »Ljubica« in Dvofakov veličastni psalm, znana so že iz prejšnjega časa, in naš list je priobčil o njih obširnejšo oceno. Kot obsežna novost se je izvajala Beethovnova fantazija za zbor op. 80. Beethoven jo je zložil za svojo uporabo, za akademijo, v kateri se je kot virtuvoz poslovil od občinstva. Največja naloga je v nji odmerjena klavirju, kateri izvaja daljši uvod popolnoma sam, pozneje pa orkestru; zbor pristopi šele v finalu. Fantazija je takö po svoji vsebini kakor po nekamo posebni zvezi dnih treh elementov r klavirja, orkestra, solov iu zbora jako zanimljiva in prikupna skladba, katera tudi izredno vpliva na poslušalca, kakor se je pokazalo baš pri koncertu. Izvedla se je uprav dovršeno, občinstvo pa je sosebno odliko-valo g. Hoffmeistra, ki je v klavirskem delu iz nova pokazal sijajno svojo tehniko in globoko glasbeno čustvo. — Druga, čisto instrumentalna novost je bila Wieniawskega fantazija iz »Fausta« ; igral jo je novi goslarski učitelj »Glasbene Matice«, g. K. Jeraj. Skladba je krasno delo za virtuvoze, lepa v obliki in efektno instrumentirana; soloin-strument se kaže v nji k&r najlepše, vender pa ni nikjer zapaziti, da bi glasbotvor hrepenel po efektu. Gospod Jeraj je lahkotno premagal vse tehniške težave te kompozicije, zajedno pa se tudi hrabro držal proti trobcem, ki so časih, zlasti v mefisto-seherzu, trobili le premefistofelski. — V dveh manjših točkah je nastopila koloraturna pevka slovenskega gledališča, gospdč. E. Bika. Poloneza Filine iz Thomasove »Mignone« pripada najtežjim koloraturnim partijam; gospodičina ftiha jo je pela sijajno in lahkotno. Prav takd lepa je bila Autonidina romanca iz Glinkove opere »Življenje za carja«, pristno ruska dumka za solo in zbor v kurijozuem ®/4 taktu in čudovitem jeduoglasji. ( — Da se je zbor pod vodstvom gospoda M. Hubada odlikoval takö v novih kakor v večjih ponovljenih delih ter ustregel najstrožjim zahtevam, umeje se samö po sebi, in takd torej lahko rečemo, da je bil prvi koncert do cela vreden odličue naše »Glasbene Matice«. Dve novi deli Ganglovi. Gospod Gangl je nedavno za samostansko cerkev reda „Sacre-Coeur" v Pressbaumu pri Dunaji zvršil krasen bas-relief od lipovine, predstavljajoč rojstvo Kristusovo. To delo je sestavljeno od štirih podob z raznimi emblemi; podobe merijo do glave 1*45 m. — Po naročilu „Pisateljskega podpornega društva" v Ljubljani pa je g. Gangl izdelal prelep medaljon pokojnega J. Cimpermaua od karar-skega marmorja. Ta umotvor je bil nekaj časa razstavljen pri g. Zagorjamt in si je zaradi izborne karakteristike, katero je umetnik položil v sleharno potezo na obrazi pesuikovem, pridobil splošno priznanje. Drobne novice. Srbski »Javor« je začel v svoji 16. in 17. številki priobčevati prevod dr. Sketovega spisa v slovstveni čitauki »Kratak pregled slovenačke književnosti.« — O dr. Vošnjakovi »Lepi Vidi« so prinesli praški »Narodni Listy« v št. 277. daljšo oceno, katero je spisal dr. Kadlec, tajnik češkega ndrodnega gledališča v Pragi. Dr Kadlec pravi, da bi bila ta drama na čast vsaki dramatiški književnosti; dialog da je točen in prirodeu, gledališka tehnika izvrstna, dejanje da se vrši naglo, z dramatiško silo. Četrti prizor 4. dejanja, takisto 4. prizor 2. dejanja in 3. prizor 3. dejanja da so prave kabinetne slike. — Gojmir Krek je priobčil v 81. številki časopisa »SUdsteirische Post« dve Funtkovi »Luči« s primernim uvodom. — Dunajski časopis „Oesterreichisch-ungarische Revue" je nedavno prinesel lepo življenjepisno črtico o Prešernu iz peresa L. tValdecka, Čegar prevod nekaterih sonetov Preščrnovih smo iz istega časopisa ponatisnil-v lanskem letniku našega lista. — Naš rojak operni pevec g. J. K\ Terlnik, ki je v Lubeku nastopil že v raznih operah, dosegel je nedavno v Kielu in potem v Schwerinu kot Canio v operi »I Pagliacci« izredne uspehe. Nemški časopisi hvalijo takd njega petje kakor igro. — Naše „Pisateljsko podporno društvo" je dnč 9. m. m. priredilo pokojnemu Fr. Gestriuu spominski večer, pri katerem sta sodelovali vojaška godba in pevsko društvo „Ljubljana". Sosebno je ugajal govor g. A. Trstenjaka o Gestrinu kot pospeševalci slovanske književne vzajemnosti. Iz hrvaške književnosti. Nedavno smo prejeli dve novi leposlovni deli hrvaški, in sicer „Črtice iz primorskoga malogradskoga života", napisao ih J. Drazctimic (cena 80 kr.), in „Črte i slike", spisal Ladislav Z. I.adanjski (cena 70 kr) O obeh knjigah priobčimo prihodnjič še podrobnejše poročilo. Hrvaška dramatika. Čitamo, da je hrvaški pesnik dr. A. Tresič-Pavitie' spisal tragedijo v petih dejanjih pod naslovom »Ljutovid Posavski«. Tudi dr. A. HarambaliY in Stepati pl. Miletic' pišeta zgodovinski drami. Dve stari slovenski pesmi. V knjižnici g. grofa Žige Attemsa v Podgori pri Gorici, katera Šteje do 20.000 zvezkov, med njimi mnogo starih slovenskih kujig, rokopisov, izvirnih dekretov i. t. d., važnih za slovensko zgodovino, hrani se kujiga z nastopnim naslovom; »Raccolta di composizioui e di poesie italiane, latine, fraucesi, friu-lane, tedesehe, eragnoline, inglesi, greche ed ebraiche fatte in occasione che Sua Eccel-lenza il signore signore Giovanni Filippo del S. R. J. Conte di Cobenzl, libero baroue de Prosek etc cameriere della chiave d' oro, intimo attuale consigliere di stato, con-sigliere di stato di spade ne' Paesi Bassi, vicegran = cancelliere di corte, di stato, de' Paesi Bassi e d' Italia delle 11. mm ii e r. ap. etc. fu-commissario plenipotenziario deli' augustissima Časa d' Austria al congresso di Teschen per lo stabilimento della pace tra le armi austriache, e prussiane conclusa felicemente nell di XIII. maggio MDCCLXXIX, Go-rizia, Della ces. reg. privileg. tedesca della provincia e delle scuole ed arciv. stamperia di Giacomo Tommasini. — Na strdni LXXXI. te knjige je natisnjena slovenska pesem s temle nadpisom in nastopnim tekstom: „Na povikshanje tiga vissoku rojeniga gospoda, gospoda Philippa Knesa V Kobenzelna etc. etc k nar vikshi shlushbi vunanyh opravil.*) Anacreon. i. Krajliza nasha svoli, Junake, na katerih Svestobo, in sastopnost Se ona sna sanesti. Letem savupa folke Letem savupa ptuje Svojih duschel teshave. Zhe Glavo modro naide, Ne shteje ona lejta. Lublanzhen me sastopish Kai jest sa enga menim, Katerga je Dobrota Vaivodne nashe Kvikshim Shtshabnikam pershtela? V' gradeh okuli tebe Na Krainskim gospoduje: On je podloshnim bramba Reshalenim vessele Potrebnim je k' pomozhi: Njegovga Str i 7. a Zhednost, Katerga Brabant moli, Je tu junak poerbal : On nam je Myr pemessel, Zhe ga shesdai ne snate, KOBENZEL je s' Imenam: Njegove Shlahte Snaga'') Ozhetovu vesselle, In Slava 4) Krajnske semle. V* sibeli tvoji rojen. Na prihodnji strdni omenjene knjige je zopet slovenska pesem z naslovom: Na povikshanje tiga vissoku rojeniga gospoda gospoda Philippa Knesa Kobenzelna k' nar vikshi shlushbi vunanyh opravil. Oda /lovenska. Na levi strdni knjige je slovenski tekst, na desni pa italijanski z napisom: »Dell ode slava sulla esaltazione di sna eccellenza il signore signore Filippo conte di Cobenzl (Plen. Tit.) al piu alto servigio degli affari esteri Parafrasi dell' abate Andrea I,*urin, protonotario apostolico ece. i. 4- Nasha Cessariza Dvorjane5) sbyra Sveste, in rasumne, Katerih rama Trudnih dellou tesho s' vesselim lizem Nesti samore. 2. Takih Mosh moersonaggi illustri di Corte. •) Awenimenti. ') splendido. 7- 8. Zhe te sam Zessar med priatle shteje,') Use letd nai druge vesslle dčlla, Zhe te Bog pred sylo resbytih turnou 8) Ako lih nas tud' vessely, slavenze, Sdraviga obdershy s' zhudeshem ozhitnim, My se le zhasty vessl'mo vissoke Kdu tje enak? Nash'ga Slavenza.3) 9 Shrezhen gospodni Dushelan 2) Vissoki, Slaunih 3) Ozhetou imenit odrafsčlk In per tolkain dčllih nikar posabit Tvojih Slavenzou s) D ost a vek. Ivan Filip Kobeneelj se je porodil v Ljubljani leta »741. iz znane kraške rodovine, ki je imela posestva na Proseku, v Štanjelu, Smarijah, Ložu, Predjami, v Postojini, Planini in Ribnici. Njega strijc Karol Filip je bil minister cesarice Marije Terezije v Belgiji, in tudi naš Ivan Filip je stopil v državno službo pri finančnem sve-tovalstvu v Bruselji in bil skoro imenovan za predsednikovega namestnika (leta 1767.). Leta 1770. je prišel na Dunaj za pravega tajnega svetovalca pri c. kr. dvorni komori (v finančnem ministers!vu). Cesar Jožef mu je bil oseben prijatelj in ga je zato vzel s seboj na potovanje po Francoskem. Ko so sklepali mir v Tešnu, zbolel je avstrijski zastopnik Ludvik Kobeneelj, Ivanov bratranec, in tedaj je poslal cesar Ivana kot svojega pooblaščenca v Tešen. Tu je pokazal naš Kobeneelj tako sijajne zmožnosti svojega di-plomatiškega talenta, da so ga imenovali po vrnitvi za dvornega iu državnega podkan-celarja. Te njegove zasluge in njega povišbo opevata spredi natisnjeni pesmi. Ko se jc papež Pij VI. na svojem potovanji na Dunaj bližal Gorici (dnč 14. sušca 1782. leta), poslal mu je cesar Jožef grofa Kobenclja naproti, da ga pozdravi v njega imeni in potem dalje spremlja proti Dunaju. Ko so se začeli nemiri v Belgiji, poslali so nagega Kobenclja tja, da bi deželo pomiril, toda to se mu ni posrečilo. Leta 1795. je vodil dogovore z Rusijo in Anglijo ter zastopal Avstrijo na kongresu v Rastattu. Leta 1801. so ga poslali kot premetenega diplomata v Pariz, torej na najtežavnejše mesto. Kakor dobrega Avstrijca ga Napoleon ni mogel trpeti, in zato sc je vrnil leta 1805. na Dunaj, kjer je bolj tiho živel do svoje smrti leta 1810. Bil je zadnji svojega rodü in je ostavil po oporoki vse svoje obširno imetje Mihaelu grofu Coroniniju/ svojemu sorodniku po ženskem pokolenji. Ta pa je prodal svoja kranjska posestva knezu Windischgrätzu. S. K. ') Sua Maestžt l'lmperadore, parlando di Sua Eccellenza al Conte Euido di lui padre, si degno di esprimersi in questi termini. »Egli fe uno di miei amici.« 2) Allorche la Torre h polvere scopiö ultimamente in aria. Sua Eccellenza che passava per il villaggio di Nussdorf, non fu punto danneggiata per una protezione evidente dell' altissimo. 3) Za Slovenca so ga šteli. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Nrirodua Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani. Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.