CASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE Review for History and Ethnography 4 CASOPIS Letnik 93 Str. ZA ZGODOVINO Nova vrsta 58 1–136 2022 IN NARODOPISJE Prva številka izšla leta 1904 • Coming out Since 1904 Na naslovnici gradivo iz Zbirke drobnih tiskov Enote za domoznanstvo in posebne zbirke Univerzitetne knjižnice Maribor (izbor Gabrijela Kolbic): 1. Otvoritev hidrocentrale, Mariborski otok, 5. IX. 1948, plakat, ZDT LEP XI-1 M 2. Mariborski otok – kopališce, Maribor : L. Kieser, [193-], razglednica, ZDT RZ 1 Mb 1l-M Revija je v polnem besedilu dostopna – Full text sources availability: Sistory (http://www.sistory.si), EBSCOhost Historical Abstracts with Full Text, ProQuest www.czn.si www.ukm.um.si CASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE Letnik 93 – Nova vrsta 58 4. zvezek 2022 Review for History and Ethnography Year 93 – New Series 58 Volume 4, 2022 Maribor 2022 CASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE Review for History and Ethnography Izdajata – Published by Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru – University of Maribor and Historical Society of Maribor ISSN 0590-5966 (tisk/print) ISSN 2712-3138 (splet/online) Uredniški odbor – Editorial Board Izr. prof. dr. Marjeta Ciglenecki Red. prof. dr. Darko Darovec Doc. dr. Jerneja Ferlež Miroslava Grašic, prof. Red. prof. dr. Marko Jesenšek Doc. dr. Tone Ravnikar Red. prof. dr. Franc Rozman Dr. Vlasta Stavbar Red. prof. dr. Igor Žiberna Dr. Marjan Žnidaric Mag. dr. Theodor Domej, Avstrija Prof. dr. Dragutin Feletar, Hrvaška Dr. Peter Wiesflecker, Avstrija Glavna in odgovorna urednica – Chief and Responsible Editor Dr. Vlasta Stavbar Univerza v Mariboru Univerzitetna knjižnica Maribor Gospejna 10, SI – 2000 Maribor vlasta.stavbar@um.si Pomocnica urednice – Editor’s Assistant Urška Zupan, zupanur@gmail.com Za znanstveno vsebino odgovarjajo avtorji. Ponatis clankov in slik je mogoc samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Prispevki so recenzirani. – Authors are responsible for the scientific contents of their articles. Reprint of articles and pictures is possible only with editor’s permission and source quotation. The articles have been reviewed. Izdano z denarno pomocjo Mestne obcine Maribor in Agencije za raziskovalno dejavnost RS. Published with financial help of the Maribor Municipality and the Slovenian Research Agency. Kazalo – Contents RAZPRAVE – STUDIES BorisGolec,Korenine škofa Slomška po materini strani (1. del) (Bishop Slomšek’s roots on hismother’sside[Part1]) .................. 5 Filip Cucek,K dravskim poplavam med Ormožem in Središcem v drugi polovici 18. in v 19. stoletju (Onthe Drava floods between Ormož and Središce in the second half ofthe 18th and in the19thcentury) ................................................... 33 DunjaDobaja,Naravne nesrece, ki so najpogosteje prizadele obmocje Slovenije od konca 19. stoletja do leta 1990 (Naturaldisasters that struck Slovenia most frequently from the end of the19thcentury to1990). .. . . . .. . .. . . .. . . .. . . .. . .. . . . .. . 52 EvaKodric-Dacic,Knjige delavcem! sindikalne, delavske in vzajemne knjižnice po letu 1945 (Booksforworkers! Union, Workers’ andMutual Libraries after 1945) ...................... 86 POROCILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS MajdaPotrata, Spominjanja ob dnevu Primoža Trubarja -- ................. 113 MajdaPotrata, 100/10 – Janko Messner. Razstava Solidarnost ob meji. Zapušcina Janka Messnerja ...................................... 115 MarjetaCiglenecki,The Caring State and Architecture – Sites of Education and Culture in Socialist Countries ......................... 124 Marjan Toš,Polharska dedišcina Loške doline .............................. 129 Marjan Toš,Vekoslav Grmic – škof pricevalec ............................... 131 razprave – studies Korenine škofa Slomška po materini strani (1. del)* Boris Golec** Potrjeno – Accepted: 30. 11. 2022 | Objavljeno – Published: 21. 12. 2022 1.01 Izvirni znanstveni clanek UDK 929.52Slomšek Boris Golec: Korenine škofa Slomška po materini strani (1. del). Casopis za zgodovi-no in narodopisje, Maribor 93=58(2022), 4, str. 5–32 Prispevek obravnava prednike lavantinskega škofa blaženega Antona Martina Slomška (1800–1862) po materini strani, o katerih je bilo doslej znanega zelo malo. Slomškova mati Marija Zorko (1779–1816) se je rodila v skromnih razmerah v župniji Crešnjice pri Frankolovem v vasi Brdce, kamor se je njen oce Gregor Zorko priženil na kajžo k veliko starejši vdovi Agati Pintar. Priimek Zorko je v vasi Kamna Gora, od koder je bil Gregor doma, dokumentiran že leta 1527. Zaradi slabo ohranjenih virov pa je rodbini mogoce kontinuirano slediti šele od konca 17. stoletja naprej. Koncno je uspelo izsle­diti najverjetnejši izvor Gregorjeve žene Agate. Kot vse kaže, sta se zakonca porocila v sosednji župniji Dramlje, tedaj še delu župnije Ponikva, v kateri je prišel na svet tudi škof Slomšek. Agata se je rodila v vasi Straža na Gori v kajžarski družini Graben oziroma Grabenšek. Kljucne besede: Slomšek, rodoslovje, Zorko, Crešnjice pri Frankolovem, Brdce pri Crešnjicah, Kamna Gora, Grabenšek, Straža na Gori. * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ga iz javnega proracuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. ** dr. Boris Golec, redni prof., znanstveni svetnik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, boris.golec@ zrc-sazu.si. 1.01 Original Scientific Article UDC 929.52Slomšek Boris Golec: Bishop Slomšek’s roots on his mother’s side (Part 1). Review for History and Ethnography, Maribor 93=58(2022), 4, pp. 5–32 This article discusses the maternal ancestors of the Bishop of Lavant, Blessed Anton Martin Slomšek (born 1800, died 1862), about which very little has been known so far. Slomšek’s mother, Marija Zorko (born 1779, died 1816), was born in humble cir­cumstances in the parish of Crešnjice near Frankolovo in the village of Brdce, where her father Gregor Zorko had married a much older widow, Agata Pintar, and went to live with her in her cottage. The surname Zorko is documented as early as 1527 in the village of Kamna Gora, where Gregor was originally from. However, due to poorly preserved sources, it is only possible to trace the family continuously from the end of the 17th century onwards. Finally, the most probable origin of Gregor’s wife Agata has been traced. It seems that the couple married in the neighbouring parish of Dramlje, then still part of the parish of Ponikva, where Bishop Slomšek was born. Agata was born in the village of Straža na Gori in the cottager’s family Graben or Grabenšek. Keywords: Slomšek, genealogy, Zorko, Crešnjice pri Frankolovem, Brdce pri Crešnjicah, Kamna Gora, Grabenšek, Straža na Gori. Dva lavantinska duhovnika, prelat in zgodovinar Franc Kovacic in tem bolj Maks Goricar, sta se v tridesetih letih 20. stoletja nemalo namucila z rekon­strukcijo rodovnika škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).1 Odkrivanje ocetovih prednikov s Sloma pri Ponikvi je oviralo zlasti unicenje starejših maticnih knjig ponikovske župnije v požaru leta 1782, sledenje materinim koreninam v župniji Crešnjice pri Frankolovem pa poleg neobstojecih ma-tic za cas pred letom 1732 predvsem nedoslednosti tamkajšnjih duhovnikov maticarjev.2 Kar zadeva crešnjiške maticne knjige in zapisnike duš, je njihova ohranjenost danes še slabša kakor pred slabim stoletjem,3 a to ne pomeni, da 1 Kovacic, Služabnik božji, str. 9–19; Goricar, Slomšekov rodovnik. Prim. gradivo za Slom­škov rodovnik, ki vkljucuje tudi Goricarjevo korespondenco s Kovacicem: NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodovnik. 2 Kovacic, Služabnik božji, str. 12–16; Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 5–20 in 35–38. 3 Ko sem 19. oktobra 2021 obiskal Crešnjice, mi župnik dr. Vinko Kraljic, ki sicer prebiva v Novi Cerkvi, ni mogel postreci z nobenim drugim starejšim arhivskim gradivom, po­pisanim v vodnikih po maticnih knjigah (1972) in župnijskih arhivih (1975), kakor z naj­starejšo ohranjeno mrliško maticno knjigo, ki mi jo je prijazno dal na vpogled. Omenjeno knjigo mu je leto prej prinesel župnik sosednje župnije Frankolovo mag. Branko Cestnik, ki jo je našel v tamkajšnjem župnišcu in je pred dr. Kraljicem soupravljal crešnjiško žup­nijo. Po prizadevanjih celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža in Gregorja Škafarja, arhivista v Nadškofijskem arhivu Maribor, ki se jima na tem mestu iskreno zahvaljujem, je bilo spomladi 2022 v crešnjiškem župnijskem arhivu evidentiranega znatno vec gradiva in prepeljanega v nadaljnjo strokovno obdelavo Maribor, marsikaj pa je (še) pogrešano. Mag. Branko Cestnik se, nasprotno, ni odzval ne na moje veckratno predhodno poizve­dovanje po elektronski pošti ne na klice na stacionarni in mobilni telefon. se moramo sprijazniti z mislijo, da o rodbini škofove zgodaj umrle matere Marije Zorko (1779–1816) ni mogoce dognati nicesar novega. Obstojeci viri in spoznanja predhodnikov klicejo po preverjanju, dopolnitvi in poglobitvi dosedanjih ugotovitev ter po celovitejšem in bolj strnjenem prikazu Slomško­vih korenin po materini strani. Anton Martin Slomšek je od štirih starih staršev poznal samo deda po materi Gregorja Zorka (1755–1844), zato pa tega zelo dobro. Ded je namrec stare dni preživljal pri vnuku, ko je bil ta nadžupnik v Vuzenici, in je pri njem 29.septembra 1844 tudi umrl.4 Tedaj je bilo Slomšku 44 let in že 23 let ni imel vec nobenega od staršev. Babica po materi Agata Zorko je umrla dve leti pred njegovim rojstvom;5 pozneje je pri Slomšku v Vuzenici in slednjic v Mariboru živela materina neporocena sestra Marjeta, ki je svojega necaka škofa celo za nekaj let preživela.6 Zanimivo je, da ne Kovacic ne Goricar nista problematizirala dejstva, zakaj sta se Slomškova starša porocila v ženinovi župniji na Ponikvi7 in ne v neve­stini v Crešnjicah, kot je bil tedaj splošno razširjen obicaj. Ta posebnost kaže, da nevesta ni šla k poroki iz domace hiše in da je tedaj prejkone že prebivala v ponikovski župniji. Ker so porocne matice v tem obdobju zelo skope s podat­ki o mladoporocencih – takšni so bili namrec od države predpisani maticni obrazci –, iz vpisa poroke Marka Slomška in Marije Zorko 17. februarja 1800 ne izvemo drugega kakor (skupni) kraj bivanja, imeni mladoporocencev, nju-no starost, stan (samskost, vdovstvo) ter imeni in poklic pric. Ker je porocna matica za obdobje 1782–1815 danes pogrešana,8 smo glede poroke odvisni od objavljenih podatkov.9 Po porocni knjigi je bilo Marku Slomšku tedaj 37 let,10 Mariji Zorko pa 27, kar zlasti pri nevesti odstopa od resnice, saj je bil ženin 39-letnik, medtem ko je nevesta štela šele 21 let. Odstopanje ne preseneca, ker so navedbe starosti v takratnih maticnih knjigah nasploh precej nezanesljive. Lahko da je maticar porocevalec, kaplan Mihael Golež, pri nevesti iz predloge 4 Kovacic, Služabnik božji, str. 14. 5 Slomškova mati je umrla 2. januarja 1816, oce pa 16. marca 1821 (Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 39). Babica Agata Zorko se je poslovila od tega sveta 1. decembra 1798 (prav tam, str. 37). 6 Prav tam, str. 38. 7 Kovacic, Služabnik božji, str. 14; Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 39. 8 V Vodniku po maticnih knjigah iz leta 1972 je knjiga še navedena kot shranjena v župnij­ skem arhivu (Umek – Kos (ur.), Vodnik po maticnih knjigah, str. 450), med prevzetimi v Nadškofijski arhiv Maribor pa je danes ni. 9 Kovacic, Služabnik božji, str. 14; Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 39. 10 Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 39. Po Kovacicu naj bi bila v porocni matici navedena starost 34 let (Kovacic, Služabnik božji, str. 14). površno prepisal številko 21, iz katere je tako nastalo 27,11 lahko tudi, da sta mladoporocenca zavestno hotela prikazati manjšo razliko v letih, samo 10 let namesto 18. Slomškoma sta šla za porocni prici Jurij Golež in Ivan Zabu­kovšek, pri cemer je bil prvi, kot je menil Kovacic, verjetno v nekem sorodstvu ali svaštvu s Slomški, saj je kot porocna prica nastopil tudi pri Markovi drugi poroki 9. avgusta 1818.12 Imen staršev, natancnejšega krajevnega izvora in socialnega stanu mladoporocencev v tem casu niso vpisovali, kar je razisko­valcem korenin škofa Slomška povzrocalo nemalo težav. Goricarjeva razrešitev kljucnih težav O Slomškovi materi Mariji Zorko (1779–1816) dolgo ni bilo znano niti, od kod je prišla na Slom oziroma v ponikovsko župnijo, kjer njen priimek tedaj ni izprican. Anton Medved je v Slomškovem življenjepisu, izdanem leta 1900 pri Mohorjevi družbi, na podlagi ustnih pricevanj ljudi, ki so Slomška še po­znali, zapisal, da je bila škofova mati doma iz Šoštanja. Kot šoštanjski kaplan bi v mladih letih lahko slišal izrocilo, ki se je ohranjalo tudi še pozneje, daje v mladosti prebivala v Šoštanju, natancneje v Skornem, kjer je živelo do­mace ime »pri Zorkovih«. Toda Kovacic ni v šoštanjskih maticah našel prav nobenega sledu o Slomškovem dedu Gregorju Zorku. Dilemo o rodni župniji Slomškove matere je razrešila njegova najdba škofovega dnevnika, v katerega je kot mlad kaplan 7. oktobra 1827 zapisal, da je bila njegova mati rojena v župniji Crešnjice. Tega dne, na rožnovensko nedeljo, na praznik cerkvenega patrocinija, je imel v Crešnjicah pridigo. Njemu samemu sploh ni bila všec, ljudem pa zelo.13 O kakšnem srecanju s sorodniki, materini rodni vasi in rojstnem domu v dnevniku ni porocal, drugace kot leta 1837 o obisku svoje rodne župnije in doma na Slomu, cesar se je spominjal z grenkobo, saj so ga 11 Ponikovski župnik Anton Kociper v pismu Kovacicu 18. oktobra 1932 piše, da je Marijinastarost v porocni matici »jasno vpisana, in sicer 27 let« (NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodovnik, pismo Antona Kocipra Kova-cicu 18. 10. 1932). 12 Kovacic, Služabnik božji, str. 14. 13 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, III – Pastoralno življenje, III-1, Vita pastoralis 1824–27, pag. 30. – Kovacic, Služabnik božji, str. 14–15; Goricar, Slomše­kov rodovnik, str. 36. – V pismu Kovacicu s konca leta 1937 je Goricar ovrgel Medvedove trditve o izrocilu in sklepal, da ga je Medved sam ustvaril, ker sta ga zavedla ime Zorko indejstvo, da je bila iz šoštanjske župnije Slomškova babica po ocetovi strani (NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodovnik, Goricarjevo pismo Kovacicu 16. 1. 1937). sorodniki – vnovic omožena svakinja in njen mož – sprejeli zadržano in hlad­no.14 Kot bomo videli, ne preseneca, da o materinem crešnjiškem sorodstvu ni zapisal niti vrstice. Po drugi strani pa je Slomškov pastoralni dnevnik, v katerem omenja materino župnijo, zelo drugacne narave od potopisa, kjer opisuje Slom. Slika 1: Slomškov zapis v pastoralnem dnevniku, da je 7. oktobra 1827 maševal vCrešnjicah, ki so rodna župnija njegove matere (NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, III – Pastoralno življenje, III-1, Vita pastoralis 1824–27, pag. 30). Slika 2: Vhodni portal crešnjiške župnijske cerkve z datumom posvetitve 26. februarjem 1669, skozi katerega je 7. oktobra 1827 vstopil mladi kaplan Slomšek, pred tem pa so skozenj nesli h krstu vsaj štiri rodove njegovih prednikov (foto: B: Golec, oktober 2021). 14 Kovacic, Služabnik božji, str. 12. – NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Mar­tin, VIII, Potopisi, 1837, pag. 47–48. Franc Kovacic je na podlagi vedenja, koliko je bil ob smrti star Slomškov ded Gregor Zorko, in podatka o Crešnjicah kot rojstni župniji matere Marije, iz crešnjiških maticnih knjig pravilno ugotovil, da se je ded rodil 3. marca 1755 na Kamni Gori (avtor pravi na Kameni gorci) staršema Janezu in Urši, hcerki Jožefa s priimkom Na Slemenu, in da se je še ne 22-leten 20. januarja 1777 oženil z Agato Pintar, vdovo po Gregorju Pintarju v Brdcah št. 8. Nato pa je Kovacic zašel v slepo ulico, ker v krstni matici ni našel krstov njunih dveh hcera, Slomškove matere Marije in tete Marjete. Sklepal je, da so obe pomotoma vpisali kot otroka Jurija Zorka, ocetovega brata in gospodarja na Kamni Gori št. 1. Jurijevo latinsko ime Georgius je namrec zlahka zamen­ljivo z imenom Gregorius. Taisti Jurij je za povrh imel hcerki Marijo, rojeno leta 1780, in sedem let mlajšo Marjeto. Brata Jurij in Gregor bi po Kovacicu stanovala na isti številki v nekakšni zadrugi.15 Maks Goricar je takšna sklepanja le nekaj let po Kovacicevi objavi ovrgel (1938), ko je ugotovil, da sta Gregorjevi hcerki v krstni matici vpisani pod hišnim imenom Pintar namesto z ocetovim priimkom Zorko. Ko se je Gre­gor Zorko z rodne Kamne Gore priženil k vdovi Agati Pintar v Brdce, je kot tak obveljal za Pintarja.16 V oba vpisa krsta se je prikradlo vec napak: poleg napacnega priimka – priimki so v tem casu šele postali obvezno prenosljivi s staršev na otroke in se odlepili od hišnih imen17 – je obakrat navedeno napacno ime matere. Pri obeh hcerkah je ocetovo ime zapisano kot Gregor Pintar, materino pa pri krstu Slomškove matere Marije 27. julija 1779 kot Neža (Agnes) in pri njeni sestri Marjeti, kršceni 14. junija 1781, kot Marija. Klicali so jo, tako Goricar, najbrž Ajta, kar je duhovnika prvic zlahka navedlo na Agnes, medtem ko je drugic od botrov morda pomotoma slišal Majda in zapisal uradno obliko Marija. Vsekakor je bilo njeno krstno ime Agata, saj jo kot takšno poznajo vsi drugi vpisi v crešnjiških maticnih knjigah do vkljucno zapisa o smrti 1. decembra 1798.18 Goricar je s tem v Slomšekovem rodovniku (1938) razrešil kljucne težave pri identificiranju Slomškove matere in še nekaj manjših zadreg. Pri raziskovanju korenin Marije Zorko je prišel do njenih starih staršev Janeza in Urše Zorko oziroma do pradeda Janeza Zorka starejšega, ki se je rodil konec 17. stoletja. Ker so se ohranjene crešnjiške maticne knjige zacenjale šele leta 1732, dlje vpreteklost ni prodrl. Še veliko manj mu je uspelo dognati o Marijini materi Agati, prvic poroceni Pintar in drugic Zorko, saj ni mogel ugotoviti niti njene­ga dekliškega priimka. To zelo jasno izhaja iz njegovega gradiva za Slomškov 15 Kovacic, Služabnik božji, str. 14–15. 16 Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 36–37. 17 Golec, Terezijanske reforme, str. 207–209. 18 Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 36–37. Kamna Gora pri Priloga 1: Rodovno deblo Slomškove matere Marije Zorko (1779–1816) rodovnik, kolikor ga je poslal Kovacicu in je danes shranjeno v Nadškofijskem arhivu Maribor.19 Vestni Goricar je po lastnih besedah zaman iskal Agatino prvo poroko z Gregorjem Pintarjem (najpozneje 1755) tako v Crešnjicah kot v maticah okoliških župnij.20 Ce bi jo našel, bi na podlagi dekliškega priimka in ocetovega imena skušal raziskati tudi njeno poreklo. Agatina identiteta je bila ena od nalog, za katero sem upal, da jo bom uspešno opravil. Vira prve roke, ki bi razkrival njen priimek pred poroko, nisem izsledil, prek posrednih podatkov pa mi je vseeno uspelo priti do njenega najverjetnejšega izvora. A pojdimo po vrsti. Rod Slomškovega deda Gregorja Zorka Preden se posvetimo ožji družini, v kateri se je rodila in odrašcala škofova mati Marija Zorko, si poglejmo osnovna dejstva o župniji Crešnjice ter kaj je bilo starejšima raziskovalcema Slomškovega rodu mogoce ugotoviti o Mari-jinih tamkajšnjih prednikih. Mala crešnjiška župnija pod Konjiško goro se je osamosvojila od župni­je Konjice leta 1732, potem ko je tu že leta 1402 obstajal vikariat z lastnim duhovnikom.21 Maticne knjige so v Crešnjicah najverjetneje vodili že pred osamosvojitvijo župnije, le da niso ohranjene. V konjiških maticah namrec pred tem ni vpisov z obmocja crešnjiškega vikariata.22 Hribovito obmocje jemocno zaznamovala bližina okoli leta 1160 ustanovljene kartuzije Žica, ki leži 19 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodov­nik, zlasti nenaslovljen tipkopis, str. 18–20. – Gre za gradivo, ki ga je Goricar sproti pošiljal prelatu Francu Kovacicu in je pomešano z drugim Kovacicevim gradivom za Slomškov rodovnik. 20 Prav tam, nenaslovljen tipkopis, str. 49. 21 Umek – Kos (ur.), Vodnik po župnijskih arhivih, str. 61; Mlinaric, Kartuziji Žice in Jur­klošter, str. 38. – V literaturi se kot letnica ustanovitve župnije pojavlja tudi leto 1784 (Vidmar, Leksikon cerkva, str. 24), ki pomeni leto dokoncne osamosvojitve. V vmesnem obdobju so Crešnjice v vizitacijah goriške nadškofije iz let 1756, 1757 in 1763 oznacene kot vikariatna župnija (parochia vicarialis) konjiške nadžupnije (Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 250, 408, 443 in 770). Popis hiš iz leta 1770 govori prav tako o vikariatni župniji (Vicariats-Pfarr) in o vikariatnem župniku (Vicars Pfarrer) (NŠAM, Župnija Cre­šnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770). – J. Mlinaric Crešnjice zamenjuje s Crešnjevcem, ko povzema Santoninov popotni dnevnik iz leta 1487, v katerem tajnik oglejskega patriarha piše o blagoslovitvi od Turkov onecašcene cerkve (Mlinaric, Kartuziji Žice in Jurklošter, str. 191 in 211). Prim. Santonino, Popotni dnevniki, str. 69 in 81. 22 Kot vse kaže, tudi poroke v crešnjiškem vikariatu niso bile vec v pristojnosti maticnekonjiške župnije (prim. NŠAM, Župnija Slovenske konjice, Maticne knjige, P 1701–1732). v samotni dolini potoka Žicnica. Žicam so kot podložniki pripadali skoraj vsi crešnjiški župljani.23 Rod Zorkovih je bil s temi kraji tesno zrašcen skozi stoletja in priimek je v župniji živel vsaj še v drugi polovici 19. stoletja, danes pa ga ni vec.24 Naj­starejše znane podatke o rodbini Zorko je v opombi bežno omenil že Goricar(1938): »Rod Zorkov je bival na Kamni gorci vec stoletij. Že cenitev posestev žicke kartuzije l. 1542 jih omenja (Dež. arhiv v Gradcu). In še neki starejši seznam iz l. 1520 istotam. Pis.[atelj]«.25 S seznamom iz leta 1520 je bil nedvom-no mišljen popis glavarine, o katerem Goricar ni imel tocnih podatkov in je v resnici sedem let mlajši, iz leta 1527.26 Goricarjeva Kamna gorca (Kovacic jo imenuje Kamena gorca)27 je v res-nici Kamna Gora. Grucasto naselje sedmih domacij na pobocju Konjiške gore obdaja hribovit, kamnit in malo ploden svet.28 Pri Zorkovih s poznejšo hišno št. 1 (od oštevilcenja hiš leta 1770 naprej) je zagledal luc sveta Slomškov ded Gregor Zorko, kršcen 5. marca 1755 kot sin Janeza in Uršule.29 In to je po ma-terini strani tudi najzgodnejši znani krstni datum katerega njenih prednikov. Oce Janez Zorko je ob štetju hiš leto poprej, 1754, izprican na Kamni Gori (Stamberg) med osmimi tamkajšnjimi podložniki Žic, in sicer na zadnjem mestu kot Jenže (Jenže Sorckho). V vasi je bil ob šestih polzemljakih eden od dveh cetrtzemljakov, gospodarjev cetrtinske hube.30 V istem casu nasta­li terezijanski kataster je za posest žicke kartuzije žal ohranjen le deloma. Ker manjka osrednji del podložniške posesti, podložne neposredno kartuziji, 23 Popis hiš v vikariatni župniji Crešnjice iz leta 1770 razkriva takšno stanje: V vaseh Sojek (17 hiš), Crešnjice (13 hiš), Podgorje (21 hiš), Brdce (12 hiš) in Slemene (26 hiš) so vse hišne številke pripadale gospostvu (Dominium) kartuzija Žice, vkljucno s hišo vikariat­nega župnika v Crešnjicah št. 12. V vasi Kamna Gorica s 13 hišami je bilo žickih prvih devet hiš, kot zemljiški gospod h. št. 10–13 pa je naveden Peter Zorko (ocitno svobodnik), vendar sta bili št. 12 in 13 pristava in gumno žicke kartuzije, zato gre pri teh dveh gotovoza pomoto. NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770. 24 Zadnji krst otroka s priimkom Zorko je izprican leta 1854 (NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind R 1832–1890, crka S). Informacije župnika dr. Vinka Kraljica avtorju 6. novembra 2022. 25 Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 36. 26 Prim. Koropec, Slovenski del Štajerske, str. 233. 27 Kovacic, Služabnik božji, str. 14. 28 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 564; Krajevni leksikon Slovenije, str. 296. 29 Krstne podatke Slomškovega deda je prvi objavil Kovacic (Kovacic, Služabnik božji, str. 14–15) in za njim Goricar (Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 36). 30 StLA, Laa. A. Antiquum, Gruppe I, K 20, H 73, Häuserzählung 1754, CK, Nr. 188 (Seitz), 25. 4. 1754, pag. 93. nimamo natancnejših podatkov o velikosti Zorkove cetrtinske kmetije in nje­ nih obveznostih.31 Podobno kot ne razpolagamo z maticnimi oziroma genealoškimi podatki oZorkovih za cas pred letom 1732, ko se zacenja indeks krstne, porocne in maticne knjige crešnjiške župnije32 – knjiga za obdobje 1732–1788 je žal pogre­šana –, so precejšnje težave tudi z urbarji in urbarialnimi viri kartuzije Žice, ki ji je bila njihova kmetija podložna. Iz 16. stoletja imamo en sam urbar, zato pa dva dragocena davcna vira, s konca 17. stoletja je ohranjen davcni register, medtem ko zapolnjujeta praznino 18. stoletja davcni register z zacetka stoletja in omenjeno štetje hiš iz leta 1754. In vendar je priimek Zorko izprican na Kamni Gori že pred skoraj petimi stoletji kot eden bolj zgodaj dokumentiranih slovenskih priimkov. Leta 1527 najdemo v popisu glavarine žicke kartuzije prvega znanega Zorka z imenom Jurij (Jur˙ sorkho). Popisali so ga na Kamni Gori (Stainwerckh) v uradu Ške­denj (Das ambt poding), in sicer kot prvega skupaj s štirimi drugimi družin­skimi poglavarji in njihovimi ženami; te so vse navedene zgolj kot žene (Sein weib), višina glavarine pa je povsod enaka (50 krajcarjev).33 Štirje od petih kamnogorskih podložnikov so že oznaceni s priimki, ki so se v tem casu šele porajali.34 Tako ni izkljuceno, da je bil Jurij Zorko sploh prvi iz svojega rodu s priimkom. Glede na znana dejstva, kako so se priimki v tem casu prenaša­li – neredko kot hišno ime, ne glede na to, ali je na domaciji ostajal isti rod ali so se priselili povsem drugi ljudje35 – ni mogoce z gotovostjo trditi, da je bil kateri od dveh gospodarjev Zorkov iz 16. stoletja – za Jurijem srecamo še Gregorja – resnicno Slomškov prednik. Reci je mogoce samo, da je priimek star petsto let in da je leta 1527 že živel v rodni vasi Slomškovega dobri dve stoletji pozneje rojenega deda Gregorja Zorka (1755–1844). Kamna Gora, ki leži na nadmorski višini okoli 700 metrov, je morala biti ob prvi pojavitvi priimka Zorko še razmeroma mlado naselje, kamor je višinska kolonizacija bržkone segla šele v 15. stoletju. Prvic je omenjena v nedatiranem urbarju iz tega stoletja (Steinperg), ko je štela 9 hub (mansi 9) in osem zemljišc (agri 8).36 31 StLA, Maria-Theresianischer Kataster, K 47, Cillier Kreis, Herrschaften, Nr. 167, Stift Seitz. 32 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849). 33 StLA, Laa. A., Antiquum VI, Leibsteuer 1527, Nr. 194, fol. 2. Prim. Koropec, Slovenskidel Štajerske, str. 233. 34 Na Kamni Gori so živeli podložniki: Jurij Zorko, Gregor Kramer, Pavel Golob, Hanže Kramer in Tomaž brez priimka. 35 Prim. Golec, Terezijanske reforme, str. 207–209. 36 ZAC/0007, Zbirka urbarjev, 15 U, urbar Žice, s. d. (15. stol.), pag. 22. – Po Blazniku, ki se opira na Zahnov Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter (1893), datira prva omemba Kamne Gore (am Stainperg) v leto 1497 (Blaznik, Slovenska Štajerska, str. 325). Slika 3: Jurij Zorko, prvi znani nosilec priimka Slomškovega deda v njegovi rodni vasi Kamna Gora v popisu glavarine leta 1527 (StLA, Laa. A., Antiquum VI, Leibsteuer 1527, Nr. 194, fol. 2). Priimek Zorko je v priimkovnem procesu nastal iz rojstnega imena Zor kot tvorjenka na -ko iz obcnih besed zor ali zora v pomenu jutranja zarja ali iz imena ali priimka Zor z enako etimologijo, lahko pa tudi iz skrajšanih oblik zložnih imen Zorislav in Zoroslav. Danes je na Slovenskem najbolj razširjen v podravski, posavski in savinjski regiji. V posavski, na obmocju gospostva Sevnica, je bil sredi 15. stoletja tudi najprej dokumentiran.37 Petnajst let za popisom glavarine iz leta 1527 srecamo v imenjski cenitvi žicke kartuzije iz leta 1542 Gregorja Zorka (Gregor Sarkho), gospodarja na celi hubi. Naveden je med podložniki v uradu Škedenj (Ambt Poding) brez podrobnejše delitve urada na vasi, in sicer na tretjem mestu, pred Kramarjem in Golobom,38 priimkoma gospodarjev iz popisa glavarine, kar dokazuje, da je Gregor živel na Kamni Gori. Tam (Steinperg) najdemo njegovo ime ali ime soimenjaka Gregorja (mlajšega) tudi v žickem urbarju 22 let pozneje, leta 1564. Vseh osem kamnogorskih podložnikov – število se je od leta 1527 po­vecalo za tri – med katerimi je Gregor zadnji (Gregorius Sarco), je imelo enake 37 Keber, Leksikon priimkov, str. 860 in 861. 38 StLA, Laa. A., Antiquum I, Gültschätzungen 1542, 35/511, fol. 7. – Zorkovo hubo so ocenili na 10 funtov denaricev, veliko in malo živino pa skupaj na 20: 2 vola na 8 funtov, konja na 4, 2 kravi na 3, dve teleti na 2, pet koz na 1 funt, tri ovce na 1 in štiri svinje na 1. Letna davcna osnova je znašala 26 krajcarjev in pol. obveznosti v dajatvah in tlaki.39 Urbar je objavil že A. Stegenšek (1909),40 vendar brez imen podložnikov, zato Kovacic in Goricar njegovih podatkov pri obravnavi Slomškovih prednikov nista uporabila.41 Prvi potrjeni prednik Slomškovega deda Gregorja Zorka je šele njegov ded Janez Zorko st. (ok. 1688–1757), ki se ga je leta 1755 rojeni Gregor komajda utegnil spominjati. Bil pa je tisti Slomškov prednik, škofov prapraded, o kate-rem je Slomšek še lahko slišal pripovedovanje iz prve roke. Ker je najstarejša krstna, porocna in mrliška matica crešnjiške župnije izgubljena – ohranjen je samo veliko pozneje nastali imenski indeks42 – poznamo o Janezu Zorku st. le dva maticna podatka, oba iz objav in prepisov. Po Goricarjevih tipkopisnih izpiskih, poslanih Kovacicu, je prvic omenjen 22. januarja 1747 ob poroki sina Janeza Zorka ml. (Joannes Joannis Sorko filius lib.), drugic pa ob smrti 7. julija 1758. Goricar je zabeležil njegovo starost 69 let in kraj smrti Kamna Gora ter dodal, da se je torej rodil okoli leta 1690.43 Po vsej verjetnosti se je zmotil pri letnici. V indeksu k mrliškemu delu prve crešnjiške matice je namrec letnica 1757, Janez Zorko (Sorko Johann) pa je pri osebah s prvo crko S v priimku naveden kot prvi od dveh umrlih.44 Iz davcnih registrov žicke kartuzije s preloma iz 17. v 18. stoletje izvemo, da sta na Kamni Gori takrat gospodarila dva podložnika Zorka: Janže (1692: Jansche Sarkho, 1703: Jänsche Sarkho) in Luka (1692: Lucas Sarkho; 1703: Lu-caß Sarkho).45 Kateri od njiju je bil Slomškov prednik oziroma gospodar na posesti njegovih prednikov, je mogoce sklepati iz zaporedja popisovanja. Gle­de na to, da je domacija Zorkovih s poznejšo hišno št. 1, kjer je potrjeno prišel na svet Slomškov ded, stala na skrajnem severnem koncu vasi,46 upraviceno pricakujemo, da so jo pred tem popisovali bodisi kot zadnjo bodisi kot prvo. Resnicno, leta 1527 je Jurij Zorko naveden prvi, leta 1564 Gregor Zorko zadnji, in leta 1754 Jenže zopet zadnji.47 Kako pa je z Zorkoma v davcnih registrih leta 39 StLA, Meiller-Akten, K 36, XVI-W, Urbar der Kartause Seitz 1564, fol. 10r–11r. 40 Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 260–270. 41 Zgolj sumarna je tudi Mlinariceva objava urbarja (Mlinaric, Kartuziji Žice, str. 280–284). 42 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849). 43 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodov­nik, nenaslovljen tipkopis, str. 18. Prim. Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 38. 44 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849), s. p., crka S). 45 ZAC/1120, Zbirka fotokopij iz Štajerskega deželnega arhiva, Žice, šk. 3 (181), 3/9, davcni register 1692, pag. 38–39; prav tam, šk. 4 (182), 4/10, davcni register 1703, pag. 26. 46 ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 435, k. o. Slemene, mapni list IV; zapisnik stavbnih parcel, 15. 4. 1826. 47 StLA, Laa. A., Antiquum VI, Leibsteuer 1527, Nr. 194, fol. 2; StLA, Meiller-Akten, K 36, XVI-W, Urbar der Kartause Seitz 1564, fol. 11r; StLA, Laa. A. Antiquum, Gruppe I, K 20, H 73, Häuserzählung 1754, CK, Nr. 188 (Seitz), 25. 4. 1754, pag. 93. 1692 in 1703? Jenže Zorko je popisan sedmi, Luka pa zadnji, deveti. Glede na to, da je imel Luka enake obveznosti kot tretji podložnik v vasi, in sicer manjše od ostalih, pri katerih so bile enake, je šlo za temu ustrezno manjšo posest.48 Pol stoletja pozneje, leta 1754, sta tretji gospodar in zadnji, osmi, Jenže Zor­ko, premogla samo cetrtinsko hubo, za razliko od ostalih šestih, ki so bili vsi polzemljaki.49 Zorkova posest, kot ji v rokah Slomškovih prednikov sledimo od leta 1754 naprej, je bila torej na prelomu iz 17. v 18. stoletje v posesti Luka Zorka, vecja Janžetova pa je v naslednjega pol stoletja prešla v roke gospodarja z drugim priimkom, najverjetneje polzemljaka Petra Stanteta. Luka Zorko je umrl pred letom 1732, saj indeks k mrliški matici ne navaja nobenega Luka s tem priimkom.50 Skoraj brez dvoma je bil oce Slomškovega prapradeda Janeza Zorka st. (ok. 1688–1757). Kako se je imenovala Janezova žena, ne vemo, kakor tudi ne, ali je še živela leta 1732, ko se zacenja indeks k mrliškemu delu maticne knjige,51 in ali sta zakonca morda od tega leta naprej imela še kakšnega otroka. V indeksu k najstarejši krstni matici so namrec navedena samo krstna imena brez imen staršev kršcencev.52 Janezov sin Janez Zorko ml. (ok. 1720 – po 1770), Slomškov praded, se je najverjetneje rodil v prvi polovici dvajsetih let 18. stoletja, glede na ženino starost okoli leta 1720, lahko tudi prej, vsekakor pa pred letom 1730, saj bi bil v nasprotnem leta 1747 za poroko še premlad. Žena Uršula Na Slemeni (ok. 1722–1802) je glede na to da, ji mrliška ma-tica ob smrti 1. septembra 1802 pripisuje 80 let, zagledala luc sveta okoli le­ta 1722. Umrla je na Kamni Gori št. 1 zaradi starosti.53 Goricarjev izpis iz porocne maticne knjige jo imenuje samo samska (Ursula na Slemeni lib.) in pove, da sta oba mladoporocenca prihajala iz domace župnije.54 V Slomše­kovem rodovniku je Goricar navedel le letnico poroke 1747 brez datuma 22. januar.55 Prav tako je izpustil podatek, ki ga je prej objavil Kovacic, ocitno po 48 ZAC/1120, Zbirka fotokopij iz Štajerskega deželnega arhiva, Žice, šk. 3 (181), 3/9, davcni register 1692, pag. 36–39; prav tam, šk. 4 (182), 4/10, davcni register 1703, pag. 24–26. 49 StLA, Laa. A. Antiquum, Gruppe I, K 20, H 73, Häuserzählung 1754, CK, Nr. 188 (Seitz), 25. 4. 1754, pag. 93. 50 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849), s. p., crka S. 51 Med umrlimi ženskami s priimkom Zorko bi prišle v poštev prve tri: Marija (1743), Eva (1746) in Marija (1756) (prav tam). 52 Prvi kršcenci s priimkom Zorko so bili: Urh (1733), Marija (1739), Agata in Jera (obe 1743) (prav tam). 53 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, M 1788–1848, pag. 21. 54 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodov­ nik, zlasti nenaslovljen tipkopis, str. 18. 55 Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 38. – V tipkopisu, starejši razlicici Slomškovega rodov­ nika, je tudi datum (NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI­ -B-1, Slomškov rodovnik, nenaslovljen tipkopis, str. 44). porocni matici, da je bila Urša hci »nekega Jožefa na Slemenu«.56 Na Sleme­ni je priimek, izpeljan iz toponima Slemene, ki obsega tri današnja naselja: Stare, Zgornje in Spodnje Slemene.57 V indeksu h krstni matici ga najdemo veckrat, od leta 1733 do 1749 osemkrat (Na Slemeni), žal brez navedbe krajev rojstva in imen staršev kršcencev. Po sredi 18. stoletja se je iz predložne zveze razvil priimek Slemenšek, prvic izprican v istem krstnem indeksu leta 1770 (Slemenscheg).58 Istega leta sta na popisu hišnih gospodarjev in gostacev v vasi Slemene navedena dva Slemenška (Schlemenscheg): Boštjan na št. 1 in Blaže na št. 2, oba žicka podložnika.59 Kateri od njiju bi bil brat Uršule Zorko, ni mogoce reci z gotovostjo, lahko oba. Sodec po indeksu h krstni matici sta se oba rodila pred letom 1732, iz indeksa k mrliški matici pa ni razvidno, kdaj sta umrla.60 Slemene so leta 1783 pripadle novoustanovljeni župniji Špitalic (tedajv Žicah),61 katere prva ohranjena mrliška matica se zacenja šele leta 1812, ko sta bila tako Boštjan kot Blaže Slemenšek ocitno že pokojna.62 Skoraj zagotovo je bil Uršulin brat Blaž, saj sta Blaž in Marija Na Slemeni botrovala prvima otrokoma zakoncev Zorko, rojenima v letih 1748 in 1750.63 Uršulin oce Jožef Na Slemeni je nedvomno identicen z Jožefom, ki je po indeksu k mrliški matici preminil leta 1752 in je naveden s priimkom ali to-pografsko oznako Slemene.64 Njegovo ime srecamo tudi 29. januarja 1759 ob poroki sina Andreja v sosednji vojniški župniji, ko je ta oznacen kot sin pokoj­nega Jožefa Na Slemenah (na Slemenah) iz župnije Crešnjice.65 Kaj dokazuje Jožefovo istovetnost? Prvic, je edini v 18. stoletju umrli Jožef s tem priimkom, drugic, kot lahko povzamemo iz izpisa iz porocne matice, je bil ob hcerkini poroki leta 1747 še živ, in tretjic, leta 1759 je oznacen kot pokojni. Poleg tega je bilo ime Jožef v njegovem casu na kmetih še redko. Njegovo rojstvo lahko z veliko verjetnostjo postavimo v cas pred letom 1700. Ime Jožefove žene in 56 Kovacic, Služabnik božji, str. 15. 57 Krajevni leksikon Slovenije, str. 306–307, 341 in 349. 58 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849), s. p., crka S. 59 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770. 60 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849), s. p., crka S. 61 Prim. Mlinaric, Kartuziji Žice, str. 455–456. 62 NŠAM, Župnija Špitalic, Maticne knjige, M 1812–1900. 63 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodov­ nik, nenaslovljen tipkopis, str. 18. 64 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849), s. p., crka S. 65 NŠAM, Župnija Vojnik, Maticne knjige, P 1684–1784, s. p. Uršuline matere pa se prejkone skriva med ženskami s priimkom Na Slemeni in podobno, navedenimi v mrliškem indeksu od leta 1732 naprej.66 Ker je terezijanski kataster za posest kartuzije Žice nepopoln,67 vemo o Jo-žefovi posesti zelo malo. Tudi vprašanje, na kateri slemenski kmecki domaciji se je rodila Slomškova prababica Uršula, hci Jožefa Na Slemeni, ni ravno naj­mehkejši oreh. Popis hiš žicke posesti iz leta 1754 pozna na Slemenu (Sleme­ne) sedem podložnikov, od tega enega celozemljaka, štiri polzemljake, enega tricetrtzemljaka in enega cetrtzemljaka. Edini s priimkom Na Slemeni je bilpolzemljak Štefan (Stephan Na Slemene), naveden na petem mestu, edini Blaž pa Blaže Podgoršek (Blasche Podgorscheg [sic!]), celozemljak, popisan prvi.68 S pomocjo mlajših virov je mogoce razvozlati, da je bil Blaže Podgoršek identi-cen z Blažetom Slemenškom. Cela huba na Slemenu se je namrec med letoma 1754 in 1770 razdelila na dva dela, kar lepo pokažeta jožefinski in franciscej-ski kataster, v katerih so parcele dveh sosednjih gospodarjev iz istega zaselka Zgornje Slemene (Ober Slemene) med seboj pomešane.69 Leta 1770 je na hišni številki 1 živel in gospodaril Boštjan Slemenšek (Schlemenscheg Bastian), na hišni št. 2 pa Blaže Slemenšek (Schlemenscheg Blasche), ki ga je pozneje za­menjal Gregor, cigar ime je bilo pripisano, obe posesti pa, tako kot vse naSlemenah, podložne Žicam.70 Jožefinski kataster iz druge polovice osemde­setih let ima na Zgornjih Slemenah št. 1 še vedno Boštjana Slemenška (Sebast: Slemenscheg), na št. 2 pa Blažetovega naslednika Gregorja. Ta je pri prvi po­pisani parceli imenovan Gregor Slemenšek (Gregor Slemenscheg), nakar je v nadaljevanju dosledno oznacen kot Gregor Podgoršek (Podgorscheg).71 Ravno to je bil cas od države zaukazane ustalitve priimkov, Gregorjev dvojni pri­imek pa dokaz za njegovo identiteto in relikt dotedanjega stanja, ko so hišna imena Na Slemeni, Slemenšek in Podgoršek še nihala. Blažetov predhodnik 66 Umrle ženske osebe s tem priimkom so bile: Marija (v Slemeni Maria), umrla leta 1743, Ana (in Slemene Anna), umrla 1744, Jera (Slemene Gertrud), umrla 1774, Marija (na Sle­meni Maria), preminila 1778, Marija (Slemenschegg Maria) z letnico smrti 1779 in Marija (Slemenschegg Maria), ki je umrla leta 1781 (NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732–1852 in M 1732–1849), s. p., crka S). 67 StLA, Maria-Theresianischer Kataster, K 47, Cillier Kreis, Herrschaften, Nr. 167, Stift Seitz. 68 StLA, Laa. A. Antiquum, Gruppe I, K 20, H 73, Häuserzählung 1754, CK, Nr. 188 (Seitz), 25. 4. 1754, pag. 92–93. 69 ARS, AS 1110, Jožefinski kataster za Štajersko, fasc. 305, Okrajna gosposka Žice, št. 6, davcna obcina Slemene, napoved, ledina IV Zgornje Slemene (IV Ried Ober Slemene). – ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 435, k. o. Slemene, mapni list IV; zapisnik zemljiških parcel, 15. 4. 1826; zapisnik stavbnih parcel, 15. 4. 1826. 70 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770. 71 ARS, AS 1110, Jožefinski kataster za Štajersko, fasc. 305, Okrajna gosposka Žice, št. 6, davcna obcina Slemene, napoved, ledina IV Zgornje Slemene (IV Ried Ober Slemene). Jožef, umrl leta 1752, se je imenoval Na Slemeni, Blaže tudi še tako,72 sicer pa že Podgoršek (1754) in Slemenšek (1770), njegov naslednik Gregor pa pra­viloma Podgoršek, medtem ko je na Boštjanovi polovici medtem razdeljene hube ostal priimek Slemenšek. V indeksu h krstni, porocni in mrliški matici se priimek Podgoršek prvic pojavi šele pri kršcencu leta 1757 in nato redno.73 Boštjan in Gregor sta bila skoraj brez dvoma brata, manj verjetno stric in necak, oba pa sinova Blažeta Na Slemeni, v virih imenovanega tudi Slemen­šek in Podgoršek. Njihovo sorodstveno razmerje bi potrdila izgubljena prva crešnjiška maticna knjiga 1732–1788, skupna za krste, poroke in smrti. Iz in-deksa lahko razberemo le, da se je Gregor Na Slemeni rodil leta 1741 ter kdaj so se omenjeni možje ali njihovi soimenjaki porocili: Boštjan (Sebastian Na Slemeni) leta 1752 z Marijo Panžic, Blaž Podgoršek leta 1767 z Uršulo Brecl (druga poroka, ce gre za našega Blažeta), Blaž Slemenšek leta 1782 z Marijo Kracun (potencialna tretja poroka istega Blaža), Gregor Podgoršek pa leta 1780 z Marijo Zorko.74 O Štefanu Na Slemeni, gospodarju polovicne hube leta 1754, v indeksu ni sledu,75 kot tudi ne v popisu hiš leta 1770, na katerem v vasiSlemene ni nobenega Štefana, ne s tem ne z drugim priimkom.76 Kakšen je bil najverjetnejši razvoj cele kmetije na Slemenu? Priimek Sle­menšek je ostal pri domaciji na Zgornjih Slemenah s hišno št. 1, pri tisti od obeh v istem zaselku, ki je nastala prva in je bila »maticni dom« Slemenškovih, prej oznacevanih s priimkom Na Slemeni. Slomškova prababica Uršula je pri­šla na svet tukaj kot hci leta 1752 umrlega Jožefa Na Slemeni. Njen brat Blaže, Jožefov naslednik na celi hubi, je najprej pred letom 1770 prepustil polovico hube sinu Boštjanu (najverjetneje rojenemu še pred letom 1732, ko se zacenja krstni indeks), ki je ostal na prvotnem domu s hišno št. 1 (od oštevilcenja 1770 naprej). Na polovici, ki si jo je Blaže pridržal in tu postavil domacijo s hišno št. 2, pa je za njim zagospodaril mlajši sin Gregor, rojen leta 1741, poznejši Gregor Podgoršek. Ob nastanku franciscejskega katastra, leta 1825, je na št. 1 na Zgornjih Slemenah živel gospodar Jožef Slemenšek, medtem ko je bil na št. 2 gospodar Jurij Podgoršek. Na katastrski mapi je pri tej domaciji, le lucaj oddaljeni od Slemenškove, navedeno ime domacije (Podgorschegg), ki bi se lahko nanašalo 72 Blažev naslednik Gregor, najverjetneje njegov sin, je v indeksu h krstni matici leta 1741 naveden s priimkom Na Slemeni (NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732–1852 in M 1732–1849), s. p., crka S). 73 Prav tam, crka P. 74 Prav tam, crka S. 75 V indeksu ni ne Štefanove poroke ne smrti, in sicer niti pred letom 1783 niti po tem letu, ko so Slemene pripadle župniji Špitalic (prav tam). 76 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770. tudi na celotni zaselek. Obe domaciji sta bili v celoti leseni, Slemenškova s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem (stavb. št. 124 in 125), Pod-gorškova pa s stanovanjskim in dvema gospodarskima poslopjema (stavb. št. 117), pri cemer ji je na samoti jugovzhodno od domacije pripadalo še leseno stanovanjsko poslopje z isto hišno št. 2 (stavb. št. 118), verjetno namenjeno bivanju prejšnjega gospodarja, preužitkarja.77 Sredi 18. stoletja, ko je Slomškova prababica Uršula zapustila rodni dom in se omožila k Janezu Zorku na Kamno Goro, je torej v raztresenem naseljuSlemene obstajalo sedem domacij, podložnih bližnji kartuziji v Žicah, kot jih prikazuje popis hiš iz leta 1754.78 V celotni soseski (Slemene gegend), ki je vkljucevala tudi današnje Stare Slemene, je ob hišnem oštevilcenju leta 1770 stalo 26 stanovanjskih poslopij, med katerimi so bili žicki samostan (h. št. 24) s pripadajocimi hišami – sodarjevo (št. 25), pristavo (št. 26) in gosti-šcem (št. 21).79 Domacija Na Slemenu, razdeljena med letoma 1754 in 1770 na dva dela (h. št. 1 in 2), je spadala k Zgornjim Slemenam in bila tako rekoc soseda samostana, do katerega se je bilo treba spustiti po soteski potoka Soješka voda.80 Zgornje Slemene so sicer razloženo naselje na dolgem apni­škem slemenu, ki se vlece vse od Vojnika do Lipoglava ob železniški progi Celje–Maribor, mocno hribovit svet z manj rodovitno zemljo in številnimi vinogradi na prisojah.81 Sklepati je mogoce, da je domacija Na Slemenu nastala še v srednjem veku, a ji je po virih razmeroma težko slediti. Po žickih davcnih registrih s preloma iz 17. v 18. stoletje je bilo na Slemenah šest podložnikov. Njihove obveznosti ustrezajo velikosti posesti, kot jo navaja pol stoletja mlajši popis hiš iz leta1754, ki ima enega podložnika vec, in to zadnjega, Železnika, s polovicno hubo. V letih 1692 in 1703 je imel po davcnih registrih najvecje obveznosti prvi slemenski podložnik Martin Na Slemeni (1692: Martin na Slemenj, 1703: Martin Nä Slemen˙). Pravi priimek, in sicer Redek, je premogel samo zadnji, šesti, drugi pa so oznaceni z imenom in ocetovim imenom. Leta 1754 je bil takšen samo še cetrti, cetrtzemljak Boštjan, Jurijev sin, na cigar posesti je v letih 1692 in 1703 presenetljivo navedeno enako ime (Wastian des Jur˙ Sohn).82 77 ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 435, k. o. Slemene, mapni list IV; zapisnik zemljiških parcel, 15. 4. 1826; zapisnik stavbnih parcel, 15. 4. 1826. 78 StLA, Laa. A. Antiquum, Gruppe I, K 20, H 73, Häuserzählung 1754, CK, Nr. 188 (Seitz), 25. 4. 1754, pag. 92–93. 79 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770. 80 Ruševine žicke kartuzije spadajo danes v naselje Stare Slemene (Krajevni leksikon Slove­ nije, str. 306–307). 81 Krajevni leksikon Slovenije, str. 349. 82 Gospodarji domacij, ki so tu oznacene s številkami 1–7, so si sledili takole. 1) 1692 in 1703 Martin Na Slemeni, 1754: Blaže Podgoršek na celi hubi; 2) 1692 in 1703: Jernej Tomažev Martin Na Slemeni iz let 1692 in 1703 je prvi znani slemenski podložnik s tem priimkom. Potrjeno je bil gospodar cele hube, kjer se je okoli leta 1722 rodila Slomškova prababica Uršula Na Slemeni, zelo verjetno njen ded, lahko pa tudi nesorodnik, ce se je na posesti medtem zamenjala družina in so novega nase­ljenca tako kot prejšnje zaceli oznacevati po Slemenu, hišnem imenu. Glede na to, da njegovega imena ni v indeksu k mrliškemu delu prve crešnjiške maticne knjige, je umrl pred letom 1732.83 Pred njim ne poznamo nobenega gospodarja s priimkom Na Slemeni. Na Slemenah ki se prvic omenjajo v Otokarjevem deželnoknežjem urbarju iz let 1265–67 (in Vierst), je bilo tedaj prav toliko kmetij (predia) kot konec 17. stoletja, tj. šest, vendar je toponim vkljuceval tako Spodnje kot Zgornje Slemene;84 na Starih Slemenah (in Virst) so leta 1301 izpricane štiri tedaj Ži­cam podeljene kmetije (mansos).85 Popis glavarine za Žice iz leta 1527 Slemen ne vkljucuje.86 V okviru urada Škedenj (Ambt Poding), a brez navedbe posa­meznih naselij, jih najdemo 15 let pozneje v imenjski cenitvi žicke kartuzije iz leta 1542. Gašper Na Slemenu s celo hubo je tu naveden kot Casper am Furst (dve mesti naprej najdemo podložnika z imenom Mate Redek, cigar priimek je na Slemenah dokumentiran tudi od leta 1692 naprej)87 in bi bil lahko najsta­rejši izpricani prednik Uršule Na Slemeni. Toda generacijo pozneje v žickem urbarju iz leta 1564 na Slemenah (Am Fierst) ni nobenega podložnika, ki bi se imenoval po Slemenu. Vseh je bilo sedem, od tega štirje s priimki, prvi s priimkom Redek (Reteckh),88 kar prejkone pomeni, da so popisovali v ravno obrnjenem zaporedju kakor konec 17. stoletja, ko je Redek naveden zadnji. Ce je tako, bi leta 1564 na poznejši Slemenškovi kmetiji sedel bodisi Jurko Luker, sin, 1754: Jakob Breznik na polovicni hubi; 3) 1692 in 1703: Primož, Janžetov sin, 1754: Pongrac Pristovnik na tricetrtinski hubi; 4) 1692, 1703 in 1754: Boštjan, Jurijev sin, 1754 na cetrtinski hubi; 5) 1692 in 1703: Gašper, Tomažev sin, prej Nikolaj, Andrejev sin, 1754:Štefan Na Slemeni (Na Slemene) na polovicni hubi; 6) 1692: Ožbolt Redek, prej Boštjan, 1703: Primož na Slemeni na posesti Ožbolta Redka (von Oßwaldt Redäckh), 1754: PeterRedek na polovicni hubi; 7) 1692 in 1703: ne obstaja, 1754: Andrej Železnik na polovicnihubi. ZAC/1120, Zbirka fotokopij iz Štajerskega deželnega arhiva, Žice, šk. 3 (181), 3/9, davcni register 1692, pag. 40–42; prav tam, šk. 4 (182), 4/10, davcni register 1703, pag. 27–28: StLA, Laa. A. Antiquum, Gruppe I, K 20, H 73, Häuserzählung 1754, CK, Nr. 188 (Seitz), 25. 4. 1754, pag. 92–93. 83 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849), s. p., crka S. 84 Blaznik, Slovenska Štajerska, str. 293. 85 Prav tam; Mlinaric, Kartuziji Žice, str. 71. 86 StLA, Laa. A., Antiquum VI, Leibsteuer 1527, Nr. 194. Prim. Koropec, Slovenski del Šta­jerske, str. 233–234. 87 StLA, Laa. A., Antiquum I, Gültschätzungen 1542, 35/511, fol. 12v. 88 StLA, Meiller-Akten, K 36, XVI-W, Urbar der Kartause Seitz 1564, fol. 11v–12r. ki je naveden kot šesti, bodisi Rupert, naslednik pokojnega Gregorja Berbriha, popisan kot zadnji, sedmi.89 Priimek Na Slemeni, ki je nemara v virih kdaj nastopil samo kot prilož­nostna oznaka, je torej nastal razmeroma pozno, vsekakor po letu 1564, ko ga ni še nikjer v urbarju žicke kartuzije, in pred letom 1692, ko ga srecamo na domaciji tri desetletja pozneje, okoli leta 1722 rojene Slomškove prababice Uršule Na Slemeni. Ne vemo, kako se je prenašal in ali so vsi njegovi nosilci izvirali iz istega rodu. Lahko pa z gotovostjo zapišemo, da je Slomškova ba­bica Uršula, hci leta 1752 umrlega Jožefa Na Slemeni, odrašcala na celi hubi na Zgornjih Slemenah, kjer je leta 1754 gospodaril (njen brat) Blaže, v popisu hiš oznacen kot Podgoršek. Tako, kot je štetje hiš iz leta 1754 zanesljiv vir o Uršulinem rodnem domu, je hkrati najzgodnejši vir o gospodarjenju njenega moža Janeza Zorka mlajše­ga, Slomškovega pradeda s Kamne Gore, s katerim je bila Uršula porocena od leta 1747. Kot smo videli, štetje navaja Janeza Zorka s klicnim imenom Jenže.Žal ne vemo, kdaj je umrl, in nimamo podatka o njegovi starosti ob smrti. Ceprav naj v mrliški matici ne bi bilo vrzeli, saj si leta sledijo kontinuirano, kar nekaj smrti v njej potrjeno manjka, kar prica o pomanjkljivem vpisovanju pokopov.90 V indeksu k crešnjiški mrliški matici ni nobenega Janeza Zorka,91 ker je Slomškov praded bodisi preminil drugje bodisi je vpis njegove smrti po­motoma izostal. Vsekakor je bil še živ 17. oktobra 1770, ko je datiran seznam hiš crešnjiške župnije po tistega leta uvedenih hišnih številkah in z navedbo pripadnosti zemljiškim gospostvom. Na Kamni Gori s 13 hišnimi številkami (od tega tremi praznimi hišami) je kot prvi naveden Janez Zorko (Sorkho Johann) s št. 1. Prvih devet hišnih številk je pripadalo žicki kartuziji, števil­ke od 10 do 13 pa nekemu Petru Zorku (po mrliškem indeksu je umrl leta 1779)92 kot zemljiškemu gospodu (!); od tega je imel sam dve hiši (št. 10 in 11, prvo prazno), št. 12 in 13 pa sta navedeni kot pristava (Ma˙erhoff) in gumno (donnstuben) žicke kartuzije.93 Ime Janeza Zorka je bilo pozneje precrtano in nadomešceno z imenom njegovega sina Jurija (Georgius). Kdaj približno so vpisali spremembo gospodarjevega imena, posredno pricajo nova imena pri 89 Podložniki na Slemenah so si sledili takole: Gregor Redek (Gregori Reteckh), Rupert, Ga- šperjev sin (Rupertus Gaspari Sun), Primož, Gašperjev sin (Primus Gaspari Sun), Martin Zupan oziroma župan (Martin Supan), Blaž Cesta/Cešta (Blasius Zesphta), Jurko Luker (Iurco Lucer) in Rupertus q[uondam] Gregori Berbrich. 90 Gl. op. 94. 91 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849), s. p., crka S. 92 Prav tam. 93 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770. – Pri št. 12 in 13 gre gotovo za pomoto in sta v resnici pripadali žicki kartuziji. osmih gospodarjih, zapisana socasno, z enako pisavo in crnilom. Pripisi novih imen gospodarjev namesto starih niso mogli nastati pred letom 1788, ko je dokumentirana smrt zadnjega, 57-letnega Blaža Macuha iz Brdc. Ni mogoce reci, ali je Slomškov praded Janez Zorko ml. umrl pred ali za Macuhom.94 Vsekakor v letih 1787–89, ko je nastal jožefinski kataster, ni bil vec gospodar, ampak ga je pred tem nasledil sin Jurij.95 Žena Uršula je, kot receno, preminila leta 1802 v domaci hiši in je za tiste case docakala visoko starost, saj ji mrliškamatica daje 80 let. Škof Slomšek je torej prvi dve leti še imel živo eno od štirih prababic. Ni izkljuceno, da ga je ta videla, prav verjetno pa je zanj vedela. Zakon Janeza in Uršule Zorko ni bil med najrodovitnejšimi, saj je Goricar našel v krstni matici le štiri krste otrok in ugotovil obstoj še enega, nevpisane­ga. Ce upoštevamo, da se je mati Uršula porocila pri približno petindvajsetih, je rojevala do 35. leta. Krsti otrok so si sledili takole: 2. aprila 1748 Marije, 3. marca 1750 Jere, 5. marca 1755 Slomškovega deda Gregorja in 11. decembra 1757 Lucije. Goricar je ugotavljal, da se je peti otrok, najstarejši sin Jurij, po­znejši naslednik, ki ga v krstni matici in indeksu pogrešamo, rodil med letoma 1750 in 1755. O njegovem krstu je izrazil domnevo, da so ga zaradi odsotnosti domacega župnika odnesli h krstu v kakšno sosedno župnijo.96 O tem, da je bil Jurij res Janezov sin, prica porocna matica. Ker se je oženil že leta 177397 – v poroko bi ga utegnila siliti morebitna ocetova smrt – se je bolj verjetno rodil bliže letu 1750. Datum rojstva 5. marec 1755, ki ga zanj navaja leta 1824 status animarum, ko je bil v domaci hiši že preužitkar pri zetu in hcerki,98 je takratni župnik pac povzel po krstni matici. Pri tem je uporabil krstne podatke brata Gregorja mislec, da je ime Gregorius pomota namesto pravilnega Georgius.99 94 Precrtana in zamenjana so imena naslednjih gospodarjev: Janeza Zorka s Kamne Gore, Valentina Šeliha in Blaža Macuha iz Podgorja, Simona Gnidca in Gregorja Vidca iz Brdc ter Blaža Slemenška, Matije Redka in Urbana Hribernika s Slemen. V indeksu k mrliški matici 1732–1788 najdemo sicer le smrti štirih od osmih: Urbana Hribernika leta 1774 ter dveh Matij Redkov leta 1777 in 1780 (NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732–1852 in M 1732–1849), s. p., crka S), Blaž Macuh pa jeumrl 5. septembra 1788 (NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, M 1788–1848, pag. 1). 95 ARS, AS 1110, Jožefinski kataster za Štajersko, fasc. 305, Okrajna gosposka Žice, št. 6, davcna obcina Slemene, napoved, ledina II Kamna Gora (II Ried Steinberg). 96 Goricar, Slomšekov rodovnik, str. 36. – Kot Jurijevi prvi krstni župniji bi prišli v poštevvojniška in konjiška, kjer pa potrjeno ni bil vpisan v krstni matici (NŠAM, Župnija Voj­nik, Ind R 1730–1828, pag. 35; Župnija Slovenske Konjice, Ind R 1738–1756, s. p.; Ind R 1755–1761, s. p.). 97 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodov­ nik, nenaslovljen tipkopis, str. 18. 98 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, status animarum 1824, s. p. 99 O župnikovi zamenjavi imen Georgius in Gregorius je sklepal tudi Goricar (NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodovnik, Goricarjevo pismo Kovacicu 9. 1. 1937). Po naslednji knjigi status animarum pa naj bi se Jurij Zorko rodil leta 1750.100 Ko je 22. novembra 1830 umrl, mu mrliška matica daje 75 let,101 kar postavlja njegovo rojstvo v leto 1755. Zelo težko bi bila Jurij in Gregor brata dvojcka. To bi pomenilo, da je kršcevalec pozabil vpisati Jurijev krst in da se je fant oženil pred dopolnjenim 18 letom. Zorkovim otrokom so botrovali razlicni ljudje, ki niso bili vsi sosedje, ampak so prihajali tudi iz bližnjih vasi, najsi je šlo za sorodnike ali prijatelje. Prvima hcerkama sta, kot receno, šla za botra (sorod­nika) Blaž in Marija Na Slemeni, Gregorju Jožef Pušnik in Marija Podgoršek, najmlajši hcerki pa Blaž Podgoršek in Magdalena Kolar. Blaž Podgoršek je istoveten z Blažem Na Slemeni, kot je ta imenovan v popisu hiš leta 1754.102 Sin Jurij se je porocil prvi, in sicer 17. januarja 1773 z nekaj let starejšo Eli-zabeto, hcerko Matevža Verbuca, doma iz sosednjega Sojeka.103 Na cetrtinski kmetiji na Kamni Gori se priimek Zorko ni nadaljeval v naslednjo genera-cijo, saj so vsi Jurijevi sinovi pomrli, tako da je posest prešla na zeta Lenarta Plešnika.104 O Jurijevih in Gregorjevih treh sestrah, Mariji, Jeri in Luciji, ni znanega nic dolocnejšega. Prav mogoce je, da sta prvi dve umrli še v otroštvu oziroma mladosti, Marija leta 1756 in Jera 1769, ce sta identicni z umrlima osebama iz indeksa k mrliški matici. Marija bi lahko leta 1780 postala nevesta Gregorja Podgorška, kar bi pomenilo, da se je pri 32-ih porocila s svojim se­dem let starejšim bratrancem z Zgornjih Slemen, sinom Blažeta Na Slemeni, Slemenška oziroma Podgorška. Lucija pa se po vsej verjetnosti odpravila za kruhom drugam, saj njene smrti v crešnjiški župniji ni zaslediti, tako kot ne njene in Jerine poroke.105 100 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, status animarum 1825–1834, s. p. 101 Prav tam, Maticne knjige, M 1788–1848, pag. 59. 102 Goricar v tipkopisu pomotoma navaja priimek botra Pušnika kot Brošnik (NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodovnik, nenaslov­ljen tipkopis, str. 18). Po popisu hiš iz leta 1770 sta Pušnik in Kolar živela na Kamni Gori,priimek Podgoršek pa je izprican v Crešnjicah in na Slemenah (NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770). 103 O poroki: NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slom­škov rodovnik, nenaslovljen tipkopis, str. 18. – Matevž Verbuc je leta 1770 izprican kotgospodar hiše št. 10 v Sojeku, pri kateri je bilo pozneje pripisano »Lehr« (NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770). Umrl je leta 1783; porocil se ni v domaci župniji,vsaj ne po letu 1732; Elizabeta se je rodila leta 1747 (NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732–1852 in M 1732–1849), s. p., crka W). 104 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodov­nik, nenaslovljen tipkopis, str. 18. 105 NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732– 1852 in M 1732–1849). Slika 4: Kamna Gora na franciscejski katastrski mapi leta 1825 (ARS, AS 177,Franciscejski kataster za Štajersko, C 435, k. o. Slemene, mapni list IV). Zorkovo domacijo na skrajnem severnem koncu vasi (stavb. parc. 57) je sestavljala ena sama lesena stavba, hkrati stanovanjsko in gospodarsko poslopje.106 Slika 5: Spomeniško zašciteno napol zidano gospodarsko poslopje na mestu nekdanje domacije Zorkovih na Kamni Gori je po vsem sodec nastalo po letu 1825 (foto: B. Golec, november 2022).107 106 ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 435, k. o. Slemene, zapisnik stavbnih parcel, 15. 4. 1826. 107 RKD, EŠD 19106 (https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5 b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b – dostop november 2022). Za Slomškovega deda Gregorja tako doma ni bilo prostora. In ker si kot ce-trtzemljakov mlajši sin ni mogel obetati vecje dedišcine, tudi pri izbiri neveste ni imel prav veliko možnosti. Ali bi postal hlapec ali pa se je moral zadovoljitis priletno vdovo, ki je imela vsaj kajžo. Še preden je dopolnil 22 let, se je 20. januarja 1777 oženil z veliko starejšo Agato, vdovo Gregorja Pintarja iz Brdc. Vpis v porocni matici, znan le iz Goricarjevega prepisa, ne navaja njune sta­rosti kot tudi ne Agatinega dekliškega priimka, ampak samo imeni porocnihpric, Gregorja Šeliha in Janeza Petka.108 S pomocjo znanega popisa hiš iz leta1770 prepoznamo v Šelihu gospodarja na Kamni Gori št. 8, torej ženinovega sovašcana, v Petku pa gospodarja v Brdcah št. 3, sovašcana neveste.109 Brdce, rojstna vas Slomškove matere, leži v ozki dolini pod Konjiško go-ro in na sosednjih pobocjih, kjer stojijo raztresene vinogradniške in druge domacije,110 kakršna je bila tudi domacija Pintarjevih na jugovzhodu vasi. Kmetovanje je bilo tedaj skromno, kot je tudi danes, življenje v drugi polovici 18. stoletja težko, a glede na nižjo lego in nekaj ravnine lažje kakor na Kamni Gori. Kot receno, je Goricar razrešil zadrego, zakaj v crešnjiški krstni matici ni vpisov krstov obeh Zorkovih hcera, Slomškove matere Marije in tete Marjete. Vpisani sta bili namrec kot hcerki Gregorja Pintarja, pod hišnim imenom materine kajže, ne pod ocetovim podedovanim priimkom. Krstna matica daje tako vtis, kot da bi še bil živ prejšnji gospodar Gregor Pintar, Agatin prvi mož, ki pa je umrl 30. aprila 1776 v Brdcah št. 8, star 52 let (rojen okoli 1724). Videli smo, da se je duhovnik obakrat uštel tudi pri imenu matere, ki ga je prvic zapisal kot Neža (Agnes) in drugic kot Marija (Maria). Hci Marija, Slomško­va mati, je bila kršcena 27. maja 1779, mlajša Marjeta pa dve leti pozneje, 14. junija 1781.111 Obema je botroval Luka Grabenšek, prvi sestri skupaj z Nežo Kalšek in drugi z Jero Kalšek. Medtem ko je priimek Kalšek tedaj živel na Kamni Gori št. 3112 in je šlo pri obeh botrah skoraj gotovo za nekdanji sosedi, morda tudi sorodnici Gregorja Zorka, ni v župniji Crešnjice v tem casu ne duha ne sluha o Grabenških.113 Boter Luka Grabenšek bi bil težko kakšen hlapec ali gostac, ki bi ga na vrat na nos kar dvakrat sneli za botra, ampak je moral priti od drugod in biti tesneje povezan s staršema obeh kršcenk. Njegov 108 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodov­ nik, nenaslovljen tipkopis, str. 19. 109 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770. 110 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 563–564; Krajevni leksikon Slovenije, str. 80. 111 NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXXVI-B-1, Slomškov rodov­ nik, nenaslovljen tipkopis, str. 19. 112 NŠAM, Župnija Crešnjice, šk. 1, popis hiš, 17. 10. 1770. 113 Prav tam; NŠAM, Župnija Crešnjice, Maticne knjige, Ind RPM 1732–1852 (R 1732–1832, P 1732–1852 in M 1732–1849), s. p., crka G. priimek je potencialna sled do identitete Agate Zorko, vdove Pintar, katere izvora Goricar ni mogel ugotoviti. Viri in literatura Arhivski viri ARS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko AS 1110, Jožefinski kataster za Štajersko NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Dvojniki maticnih knjig: Crešnjice NŠAM 3005, Zapušcine škofov, Slomšek, Anton Župnijski arhivi: Crešnjice, Dramlje, Loce pri Poljcanah, Maribor – Sv. Magdalena, Nova Cerkev, Ponikva, Slovenske Konjice, Šentjur pri Celju Vitanje, Vojnik, Vuzenica. StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz Laa. A. = Landschaftliches Archiv Meiller Akten ZAC – Zgodovinski arhiv Celje ZAC/0007, Zbirka urbarjev ZAC/1031, Zbirka zemljiških knjig ZAC/1120, Zbirka fotokopij iz Štajerskega deželnega arhiva Literatura in objavljeni viri Blaznik, Pavle: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. 2 N–Ž. Ma-ribor: Obzorja, 1988 (Historicna topografija Slovenije II). Golec, Boris: Terezijanske reforme: gibalo sprememb obcutka pripadnosti in povezanosti ter identitet v slovenskem prostoru. Marija Terezija. Med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom (ur. Miha Preinfalk in Boris Golec). Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa; Založba ZRC, 2018, str. 195–216. Goricar, Maks: Slomšekov rodovnik. Maribor: Tiskarna sv. Cirila, 1938. Grdina, Igor: Ipavci. Zgodovina slovenske mešcanske dinastije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. Keber, Janez: Leksikon priimkov. Celje: Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, 2021. Koropec, Jože: Slovenski del Štajerske v davcnem seznamu glavarine leta 1527. Casopis za zgodovino in narodopisje 59, NV 24, 1988, št. 2, str. 216–277. Kovacic, Fran: Služabnik božji Anton Martin Slomšek knezoškov lavantinski. Celje: Druž­ba sv. Mohorja, 1934. Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemlje­pisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh kra­jev Dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. III. knjiga. Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976. Mlinaric, Jože: Kartuziji Žice in Jurklošter. Žicka kartuzija ok. 1160–1782. Jurkloštrska kartuzija ok. 1170–1595. Maribor: Obzorja, 1991. Ožinger, Anton: Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751– 1773. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakul­tete, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki (prevedel Primož Simoniti). Celovec–Dunaj–Ljublja­na: Mohorjeva družba v Celovcu, 1991. Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Vierter Theil Si–Z. Gratz: Verlag Kienreich, 1823. Stegenšek, Avguštin: Konjiška dekanija. Maribor: samozaložba, 1909 (Umetniški spome­niki Lavantinske škofije. Drugi zvezek). Umek, Ema (ur.) – Kos, Janez (ur.): Vodnik po maticnih knjigah za obmocje SR Slovenije. Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije, 1972 (Vodniki, 1. zvezek). Umek, Ema (ur.) – Kos, Janez (ur.): Vodnik po župnijskih arhivih na obmocju SR Slovenije. Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije, 1975 (Vodniki, 2. zvezek). Veliki atlas Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012. Vidmar, Luka (ur.): Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Celje. Dekanija Nova Cerkev. Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2006. Drugi viri RKD = Register kulturne dedišcine KORENINE ŠKOFA SLOMŠKA PO MATERINI STRANI Povzetek Prispevek obravnava prednike lavantinskega škofa blaženega Antona Martina Slomška (1800, Slom pri Ponikvi – 1862, Maribor ), o katerih je bilo doslej znanega zelo malo. Dva duhovnika, prelat in zgodovinar Franc Kovacic in tem bolj Maks Goricar, sta se v tride­setih letih 20. stoletja nemalo namucila tako z rekonstrukcijo Slomškovega rodovnika po ocetu – maticne knjige župnije Ponikva so namrec leta 1782 v celoti zgorele – kakor po materi, rojeni v župniji Crešnjice pri Frankolovem, kjer so se matice zacenjale pozno, leta 1732. Za povrh sta bili škofova mati Marija Zorko (1779–1816) in njena edina prava sestra Marjeta vpisani v krstno maticno knjigo z drugim priimkom, Pintar, kot se je njuna mati pisala v prejšnjem zakonu. Marija Zorko se je rodila v skromnih razmerah na kajži v vasi Brdce, kamor se je njen oce Gregor Zorko (1755–1844) priženil k veliko starejši vdovi Agati Pintar (ok. 1738–1798). Priimek Zorko je v hribovski vasi Kamna Gora, kjer se je Gregor rodil na cetrtinski kmetiji in ki spada v isto crešnjiško župnijo, dokumentiran že leta 1527, zaradi slabo ohranjenih virov pa je rodbini Zorko mogoce kontinuirano slediti šele od Gregorjevega konec 17. stoletja rojenega deda naprej. Gregorjeva mati Uršula s priimkom Na Slemeni (iz tega se je pozneje razvil priimek Slemenšek) je izvirala s cele kmetije v raztreseni vasi Zgornje Slemene, kjer je njen priimek dokumentiran od konca 17. stoletja naprej. Rodbini Zorko in Na Slemeni sta bili podložni bližnji kartuziji Žice, pod katero je spadala tudi Pintarjeva kajža v Brdcah, kjer se je rodila Slomškova mati Marija. Koncno je uspelo izslediti najverjetnejši izvor Slomškove babice Agate (ok. 1738–1798), prvic porocene Pintar, ki je bila kar okoli 17 let starejša od svojega drugega moža Gregorja Zorka. Kot vse kaže, se je prvic porocila najpozneje leta 1755 (v tem letu se je Gregor šele rodil!) v domaci župniji Ponikva, od koder jo je prvi mož Gregor Pintar (ok. 1724–1776) pripeljal na svojo kajžo v vasi Brdce v sosednji župniji Crešnjice. Njuna poroka namrec ni vpisana v porocni matici ne v crešnjiški ne v kateri drugi sosednji župniji Crešnjic, starejše matice župnije Ponikva pa so unicene. Agata je po vsej verjetnosti odrašcala v vasi Straža v kajžarski družini Graben oziroma Grabenšek, podložni gospostvu Zalog pri Žalcu. Do takšnega sklepa je privedel naslednji kljucni podatek: krstni boter njenima hcerkama iz drugega zakona je bil Luka Grabenšek s Straže, zelo verjetno njen brat. Leta 1754 je na tej kajži gospodaril Peter Graben, po vsej verjetnosti Lukov oce, medtem ko ne razpolagamo s starejšimi viri. Grabenški so se po letu 1776 od tod odselili. Med staršema škofa Slomška je bil velik socialni prepad. Zorkovi v Brdcah so se, drugace kot Slomškovi na Slomu, otepali pomanjkanja. S škofom jih povezuje še ena okolišcina, in sicer izguba doma. Na Pintarjevi kajži je zagospodaril Matevž Pintar, polbrat Slomškove matere Marije, ona, njena sestra Marjeta in oce Gregor Zorko pa so po letu 1798, ko jim je umrla mati in žena Agata, morali oditi po svetu. Marija se je leta 1800 porocila na Slom in je v župniji Ponikva najverjetneje že dotlej živela kot dekla, zato je bila poroka na Po-nikvi. Deda Gregorja in teto Marjeto pa je veliko pozneje vzel k sebi Slomšek, potem ko je postal duhovnik. Dejstvo, da je škofov oce Marko Slomšek, kmet-gospod, vzel za ženo 18 let mlajšo Marijo Zorko brez omembe vrednega premoženja, govori v prid temu, da pri njiju ni šlo za dogo­vorjeno zakonsko zvezo dveh oseb primerljivega socialnega položaja, ampak veliko prej za medsebojno osebno naklonjenost. BISHOP SLOMŠEK’S ROOTS ON HIS MOTHER’S SIDE Summary This article discusses the ancestors of the Bishop of Lavant, Blessed Anton Martin Slomšek (born 1800, Slom pri Ponikvi – died 1862, Maribor), about which very little has been known so far. Two priests, the prelate and historian Franc Kovacic and, even more so, Maks Goricar, spent much time in the 1930s reconstructing Slomšek’s genealogy both tracing it back to his father – the civil registers of the parish of Ponikva were completely burnt in 1782 – and to his mother, born in the parish of Crešnjice near Frankolovo, where the civil registers were initiated later, i.e., in 1732. In addition, the bishop’s mother, Marija Zorko (1779–1816), and her only legitimate sister, Marjeta, were entered in the baptismal register with a different surname, namely Pintar, as their mother had used it in her previ­ous marriage. Marija Zorko was born in humble circumstances in a cottage in the village of Brdce, where her father Gregor Zorko (born 1755, died 1844) had married a much older widow, Agata Pintar (born ca. 1738, died 1798). The surname Zorko is documented as early as 1527 in the hillside village of Kamna Gora, where Gregor was born on a quarter-farm and which belongs to the same parish of Crešnjice, but due to poorly preserved sources it is only pos­sible to trace the Zorko family continuously from the time of Gregor’s grandfather, who was born at the end of the 17th century. Gregor’s mother Uršula, surnamed Na Slemeni (from which the surname Slemenšek later developed), came from a whole farm in the scattered village of Zgornje Slemene, where her surname is documented from the end of the 17th century onwards. The Zorko and Na Slemeni families were subordinate to the nearby Žice Carthusians, which also included Pintar’s cabin in Brdce, where Slomšek’s mother, Marija, was born. Finally, the most probable origin of Slomšek’s grandmother Agata (born ca.1738, died 1798), first married Pintar, who was about 17 years older than her second husband Gregor Zorko, was traced. It seems that she was first married no later than 1755 (the year Gregor was born!) in her home parish of Ponikva, from where her first husband Gregor Pintar (born ca. 1724, died 1776) brought her to his cabin in the village of Brdce in the neighbour­ing parish of Crešnjice. Namely, their marriage is not registered in the marriage register of Crešnjice or any other neighbouring parish of Crešnjice, while the older marriage registers of the parish of Ponikva have been destroyed. Agata most probably grew up in the village of Straža in the cottager’s family Graben or Grabenšek, who were subjects of the manor of Zalog near Žalec. This conclusion is based on the following key piece of information: the godfather of her two daughters from her second marriage was Luka Grabenšek from Straža, most probably her brother. In 1754, Peter Graben, most probably Luka’s father, was the owner or tenant, although we do not have any older sources. After 1776, the Grabenšek family moved away from the cottage. There was a great social divide between Bishop Slomšek’s parents. The Zorko family in Brdce, unlike the Slomšek family in Slom, were struggling with deprivation. Another circumstance linking them to the bishop was the loss of their home. The Pintar cabin was occupied by Matevž Pintar, the half-brother of Slomšek’s mother, Marija, and she, her sister Marjeta and their father Gregor Zorko had to leave after 1798, when their mother and wife Agata died. Marija married at Slom in 1800 and was probably already living as a maid in the parish of Ponikva by then, so the wedding took place at Ponikva. Much later, Slomšek took his grandfather Gregor and aunt Marjeta to live with him after he became a priest. The fact that the bishop’s father, Marko Slomšek, a farmer-landowner, took as his wife the 18 years younger Marija Zorko, who had no property of note, speaks in favour of the fact that this was not an arranged marriage between two persons of comparable social status, but much more a matter of personal affection for each other. DIE WURZELN VON BISCHOF SLOMŠEK MÜTTERLICHERSEITS Zusammenfassung Der Artikel befasst sich mit den Vorfahren des Bischofs von Lavant, des seligen Anton Martin Slomšek (1800, Slom pri Ponikvi – 1862, Maribor), über die bisher sehr wenig bekannt war. Zwei Priester, der Prälat und Historiker Franc Kovacic und vor allem Maks Goricar, haben in den 1930er Jahren große Anstrengungen unternommen, um die Genea­logie von Slomšek zu rekonstruieren, und zwar sowohl väterlicherseits – die Pfarrmatriken der Pfarrei Ponikva wurden nämlich 1782 in einem Brand vollkommen vernichtet – als auch mütterlicherseits, geboren in der Pfarrei Crešnjice in der Nähe von Frankolovo, wo die Standesamtsregister erst später eingeführt wurden, und zwar im Jahr 1732. Außerdem wurden die Mutter des Bischofs, Marija Zorko (1779–1816), und ihre einzige leibliche Schwester, Marjeta, im Taufregister mit einem anderen Nachnamen eingetragen, nämlich Pintar, wie der Nachname ihrer Mutter in ihrer früheren Ehe lautete. Marija Zorko wurde in bescheidenen Verhältnissen in einer Hütte (Keusche) im Dorf Brdce geboren, wo ihr Vater Gregor Zorko (1755–1844) eine viel ältere Witwe, Agata Pintar (ca. 1738–1798), geheiratet hatte. Der Familienname Zorko ist bereits 1527 im Bergdorf Kamna Gora belegt, wo Gregor auf einem Viertelbauernhof (Viertelhube) geboren wurde und das zur gleichen Pfarrei Crešnjice gehörte, doch aufgrund der schlecht erhaltenen Quellen ist es nur möglich, die Familie Zorko ab Gregors Großvater, der Ende des 17. Jahr­hunderts geboren wurde, kontinuierlich zu verfolgen. Gregors Mutter Uršula, mit Nach­namen Na Slemeni (aus dem sich später der Nachname Slemenšek entwickelte), stammte von einem ganzen Bauernhof im verstreuten Dorf Zgornje Slemene, wo ihr Nachname seit dem Ende des 17. Jahrhunderts belegt ist. Die Familien Zorko und Na Slemeni waren den nahen gelegenen Kartäusern von Žice unterstellt, zu denen auch die Hütte von Pintar in Brdce gehörte, wo die Mutter von Slomšek, Marija, geboren wurde. Schließlich wurde die wahrscheinlichste Herkunft von der Großmutter von Slomšek, Aga­ta (ca. 1738–1798), in erster Ehe mit Pintar verheiratet, die etwa 17 Jahre älter war als ihr zweiter Ehemann Gregor Zorko, ermittelt. Es scheint, dass sie spätestens 1755 (dem Jahr, in dem Gregor geboren wurde!) in ihrer Heimatgemeinde Ponikva geheiratet hat, von wo aus ihr erster Ehemann Gregor Pintar (ca. 1724–1776) sie in seine Hütte im Dorf Brdce in der Nachbargemeinde Crešnjice brachte. Ihre Ehe ist weder im Heiratsregister von Crešnjice noch in einem anderen benachbarten Pfarrbezirk von Crešnjice eingetragen, und die älteren Heiratsregister des Pfarrbezirks Ponikva sind zerstört worden. Agata wuchs höchstwahrscheinlich im Dorf Straža in der Keuschlerfamilie Graben bzw. Grabenšek auf,die der Herrschaft Zalog bei Žalec unterstand. Diese Schlussfolgerung stützt sich auf die folgende Schlüsselinformation: Der Pate ihrer beiden Töchter aus zweiter Ehe war Luka Grabenšek aus Straža, sehr wahrscheinlich ihr Bruder. Im Jahr 1754 war Peter Graben, höchstwahrscheinlich der Vater von Luka, der Besitzer dieser Keusche, allerdings verfügen wir über keine älteren Quellen. Die Familie Grabenšek zog nach 1776 fort. Zwischen den Eltern von Bischof Slomšek gab es eine große soziale Kluft. Die Familie Zorko in Brdce befand sich im Gegensatz zu der Familie Slomšek in Slom in Not. Ein weiterer Umstand, der sie mit dem Bischof verband, war der Verlust ihres Hauses. Die Pintar-Keusche wurde von Matevž Pintar, dem Halbbruder von Slomšeks Mutter Maria, bewohnt, und sie, ihre Schwester Marjeta und ihr Vater Gregor Zorko mussten nach 1798, als ihre Mutter und Ehefrau Agata starb, auswandern. Marija heiratete 1800 in Slom und lebte zu diesem Zeitpunkt wahrscheinlich bereits als Dienstmädchen in der Pfarre Ponik­va, so dass die Hochzeit in Ponikva stattfand. Viel später nahm Slomšek seinen Großvater Gregor und seine Tante Marjeta bei sich auf, nachdem er Priester geworden war. Die Tatsache, dass der Vater des Bischofs, Grossbauer Marko Slomšek, die 18 Jahre jün­gere Marija Zorko ohne nennenswerten Besitz zur Frau nahm, spricht dafür, dass es sich nicht um eine arrangierte Ehe zwischen zwei Personen mit vergleichbarem sozialen Status handelte, sondern vielmehr um eine persönliche Zuneigung zueinander. K dravskim poplavam med Ormožem in Središcem v drugi polovici 18. in v 19. stoletju* Filip Cucek** Potrjeno – Accepted: 13. 6. 2022 | Objavljeno – Published: 21. 12. 2022 1.01 Izvirni znanstveni clanek UDK 908(497.41):628.258"17/18" Filip Cucek: K dravskim poplavam med Ormožem in Središcem v drugi polovici 18. in v 19. stoletju. Casopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 93=58(2022), 4, str. 33–51 Avtor analizira dravske poplave med Ormožem in Središcem ob Dravi konec 18. in v 19. stoletju. Drava je na tem obmocju vseskozi poplavljala in poplave so v prvi vrsti prizadele prebivalce ob reki. Ker je bilo to tudi mejno obmocje med Avstrijo (Štajerska) in Ogrsko (Hrvaška), so spremembe recne struge povzrocale še obmejne spore. Konec 19. stoletja so na Dravi priceli z izvajanjem sistematicnih regulacijskih del, s cimer so skušali omejiti poplave na obravnavanem (in širšem) obmocju. Kljucne besede: Avstrija, Ogrska, Štajerska, Hrvaška, reka Drava, poplave, 18. stoletje, 19. stoletje, Ormož, Središce, regulacije. * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6–0280 Ekonom-ska, socialna in okoljska zgodovina, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. ** Dr. Filip Cucek, viš. znan. sod., Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana; filipc@inz.si 1.01 Original Scientific Article UDC 908(497.41):628.258"17/18" Filip Cucek: On the Drava floods between Ormož and Središce in the second half of the 18th and in the 19th century. Review for History and Ethnography, Maribor 93=58(2022), 4, pp. 33–51 The author analyses the Drava floods between Ormož and Središce ob Dravi in the late 18th and in the 19th century. The river Drava was constantly flooding in this area and the floods primarily affected the inhabitants along the river. As this was also the border area between Austria (Styria) and Hungary (Croatia), the changes in the river­bed also caused border disputes. At the end of the 19th century, systematic regulation works were started on the Drava in an attempt to limit flooding in the area concerned (and beyond). Keywords: Austria, Hungary, Styria, Croatia, Drava river, floods, 18th century, 19th century, Ormož, Središce, regulations. Reka Drava dandanes mirno (in pocasi) tece po Dravski dolini od Dravograda severozahodno skozi Maribor, cez Dravsko polje in skozi Ptuj cez Ptujsko po­lje proti slovensko-hrvaški meji in (praviloma) ne povzroca vecjih težav. Pred koncem 19. stoletja, ko so priceli s sistematicno regulacijo (sprva na Koroškem v zacetku 80. let, pred prelomom stoletja pa tudi dolvodno od Maribora), pa je bila njena struga povsem drugacna od današnje podobe najvecjega štajerskega vodotoka. Njen pretok po Dravski dolini je bil mnogo vecji; praviloma se je razlivala na Dravskem in Ptujskem polju. Drava je v preteklosti predstavljala prometno in trgovsko povezavo; bila je vir pitne vode, prehrane in zaslužka, od katerega so živeli splavarji, brodniki, mitnicarji in ribici. Poganjala je mline in žage, povzrocala poplave (erodirala bregove in ogrožala naselja) in bila tudi locnica med prebivalci obeh bregov. Na nekaterih odsekih je bila tudi meddeželna meja (v casu Avstro-Ogrske meja dveh državnih polovic). S svojim alpskim snežno-dežnim pretocnim režimom, pri katerem zacne tok upadati decembra in doseže najnižji pretok februarja, je (bil) njen glavni pretocni višek zaradi taljenja snega in ledenikov v visokogorju maja ali junija. Drugi vodni višek je (bil) oktobra ali novembra zaradi jesenskega deževja v širokem alpskem zaledju.1 Homogenizacija države, s katero je Marija Terezija zacela po koncu na­sledstvene vojne, je povzrocila premike tudi v dojemanju okolja. Del moderne države so s kartografijo, ki jo je dal med leti 1763–87 izvesti Jožef II., med drugim postale tudi reke in porecja (predvsem so postale zainteresirani jav­nosti mnogo bolj »vidne«). Z jožefinskim katastrom je reka Drava, ki nas tukaj 1 Matija Zorn, »Gospodarska vloga reke Drave v Sloveniji – od plovnosti reke do hidro­energetske izrabe,« Podravina 17, št. 33 (2018): 51, 52. zanima, postala bolj prepoznavna tudi na Spodnjem Štajerskem, kjer danes »odtece« približno petino svoje celotne dolžine (od Dravograda na 390 m n. v. do Središca ob Dravi s 183 m n. v. (dobrih 140 km) s padcem dobrih 200 m). Po podatkih za drugo polovico 18. stoletja, s katerimi razpolagamo zahva­ljujoc katastru, je bila reka med Dravogradom in Mariborom široka, globoka in plovna ter prav tako zaradi 115 metrov višinske razlike relativno hitra; zategadelj tam tudi ni prepogosto poplavljala. Od Maribora dolvodno pa se je situacija precej spremenila; na ravninskem Dravskem polju je reka precej meandrirala, se pri Slovenski vasi (Windischdorf) razcepila v številne manjše rokave in tekla precej pocasneje (z manjšim padcem); zato je tudi prej po­plavljala in prizadela številne vasi. Nevarnosti ni predstavljala le voda, pac pa še vse ostalo, kar je reka nosila s seboj. Ob poplavah je bila tudi povsem neprevozna.2 V pricujocem prispevku bomo analizirali dravske poplave (in prve po­skuse regulacij)3 na obmocju med Ormožem in Središcem ob Dravi v obrav­navanem casu. V preteklosti je torej Drava v obdobjih povecanih pretokov vode (taljenje snega v zgornjem toku ali dolgotrajne padavine) v srednjem in spodnjem delu pogosto poplavila kmetijska zemljišca in gozdove, pašnike, sadovnjake in naselja. Odvecna voda se je razlila po okolici in lokalne ceste so dolgo ostajale povsem neuporabne. Poplave so bile pogosto tudi posledica njenih nereguliranih pritokov. Zaradi narasle vode so bila zemljišca, ki so mejila na reko, odvisna od trenutne recne struge, saj je prav slednja dolocala njihovo površino in velikost. Ker je bilo to tudi mejno obmocje med Avstrijo(Štajerska) in Ogrsko (Hrvaška), so poplave na eni strani prizadele posestnike, na drugi strani pa so spremembe recne struge povzrocale obmejne spore. Po-sestniki, ki so imeli svojo posest ob reki, so se bili prisiljeni soociti z dejstvom, da jim lahko deroca voda kadarkoli odnese rodovitno zemljo oziroma unici njihov pridelek. Ker je Drava menjavala svoj tok, ustvarjala številne otoke in 2 Harald Heppner, »Die Umwelt an der slowenischen Drau im Spiegel der Josephinischen Landesaufnahme (1763–1787),« Ekonomska i ekohistorija 7 (2011): 96–98. Matjaž Gra­hornik, »The Territory on the Right Bank of the Drava Between Maribor and Ptuj in Mi­scellaneous Sources from the 17th and 18th Century,« Ekonomska i ekohistorija 13 (2017): 25–35. Za hrvaško stran prim. Hrvoje Petric, »Rijeka Drava od štajersko-hrvatske granice do ušca u Dunav pocetkom 1780-ih godina,« Ekonomska i ekohistorija 7 (2011): 49–63. 3 O prvih poskusih regulacij na Hrvaškem v predindustrijskem casu gl. Hrvoje Petric, »Some Aspects of the Interrelationship Between Humans and the River Drava in the Pre--Industrial Times with an Emphasis on the Late 18th and Early 19th Century,« v: PeterŠtih, Žiga Zwitter, ed., Man, Nature and Environment Between the Northern Adriatic and the Eastern Alps in Premodern Times, Zbirka Zgodovinskega casopisa 48 (Ljubljana: Littera Picta, 2014), 260–67, 276–79. »povecevala« zdaj štajersko, drugic pa hrvaško zemljiško posest, je prihajalo do številnih trenj in napetosti.4 Reka je meandrirala že dolvodno od Ptuja; podoben tok pa je ubirala tudi med Ormožem in Središcem. Pred Ormožem se (je) v Dravo steka(la) reka Pesnica, naprej pa vec manjših potokov. Ormož z okolico (ki za razliko od Maribora in Ptuja ob izdelavi katastra še ni premogel mosta) po navedenih podatkih ni bil varen pred poplavami. V casu poplav je ravninsko podrocje do Frankovcev voda zalila do 70 cm visoko in za sabo pušcala zamocvirjena podrocja. Poplave so na reki ustvarjale otoke, ki so jih scasoma zarasli mešani hrastovi in jelkini gozdovi (ti so rasli tudi naokoli ob reki).5 Na štajersko-hrvaško-ogrski meji (za Središcem) je Drava ustvarila naj­vecji otok Prode (Brode), ki je bil obdan z vecjim številom drobnih otockov. Pod Središcem je levi breg reke predstavljala obicajna poplavna ravnica, dokaj zarasla s travišci. Spomladi je obicajno s taljenjem snega prišlo do poplavljenja ravnega polja vse do Središca in vasi Obrež, kar je trajalo nekje od tri do štiri dni, a voda ni bila nikoli tako visoka, da bi bila deželna cesta neprehodna. Na desnem bregu se je nadaljevalo prostrano gozdno podrocje, kjer je bil tudi brod v smeri proti Središcu. Tukaj sta (bila) glavna pritoka Trnava in Crnec; nekaj pred izlivom Trnave so bili postavljeni trije mlini.6 Ceprav je v drugi polovici 18. stoletja habsburška monarhija pricela nacrt-no razvijati plovbo po sladkih vodah,7 je to praviloma veljalo za vecje vodoto­ke, medtem ko so manjši prišli na vrsto mnogo kasneje (oziroma so še zmeraj prednjacili splavi).8 Spremembam recne struge na lokalni ravni se tako v tem casu ni kaj posebej posvecala. Zato je narasla voda obmejnim prebivalcem med Ormožem in Središcem povzrocala številne težave; ob najhujših vodoto­ 4 Prim. Waltraud Heindl in Edith Sauer, »Grenzen und Grenzüberschreitung. Die Bedeu-tung der Grenze für die staatliche und soziale Entwicklung des Habsburgerreiches von der Mitte des 18. bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts,« v: Ästhetik und Ideologie (Wien: Bundesministerium für Wissenschaft und Verkehr), 1997, 277–90. 5 Andrej Hozjan, »Reka Drava in njeni signifikantni kraji na jožefinski vojaški izmeri za ozemlje republike Slovenije,« Ekonomska i ekohistorija 3 (2007): 203. 6 Ibidem, 203, 204. 7 Prim. Stanislav Južnic, »Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega – 2. del,« Ar- hivi, št. 1 (2006): 36–63. Othmar Pickl, »Mur und Drau als Verkehrswege nach dem Sü­dosten,« v: Šiftar, Vanek et al. (ur.), Razvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do 1918. leta. Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1977 (Maribor, 1977), 225–35. 8 Vec gl. Angelos Baš, »Splavarstvo na Slovenskem,« Traditiones 32, št. 2 (2003): 7–31. Prim. Nataša Kolar, »Plovba po Dravi na ptujskem obmocju od. 15. st. do konca 19. st,« Eko­nomska i ekohistorija 7 (2011): 101–10. Prim. Zlata Živakovic-Kerže, Marija Benic Penava, »Regulacijski radovi u donjem toku Drave kao temelj nesmetanog prometovanja (osvrt na drugu polovicu 19. i pocetak 20. stoljeca),« Ekonomska i ekohistorija 15 (2019): 44–46. Elisabeth Johann, »The Transport of Timber and Charcoal on the Upper Course of the River Drava/Drau,« Ekonomska i ekohistorija 15 (2019): 25, 26. kih je deroca reka marsikje spremenila strugo in presekala obstojeco posest; ta je potem prešla na novega lastnika, ceprav so deželne deske še zmeraj beležile stare razmere in davcne obremenitve (štajerski kmet je npr. še zmeraj placeval davek na posest, ki je po novem ležala na hrvaški strani).9 Vse to je sprožalo nezadovoljstvo med doticnim prebivalstvom, na drugi strani pa pušcalo de­želno mejo pravno neusklajeno. Dravske poplave so bile v drugi polovici 18. stoletja precej mocne in šte­vilne.10 Že leta 1748 je poplava hudo prizadela obrecne kmetije. Sredi 60. let je deroca voda v Središcu unicila številne vrtove, njive in travnike; pritokaTrnava in Crnec sta toliko poplavila, da je zalilo številne kleti. Šele tedaj so se avstrijske oblasti pricele spopadati s tem problemom, saj je reka periodicnoprestavljala mejo zdaj južno, zdaj severno in vplivala na lokalne razmere. Šta­jerski stanovi so po naslednji povodnji (1774)11 na zacetku leta 1775 sklenili, da se štajersko ozemlje, ki ga je reka prestavila, vrne maticni deželi. Sprejeli so vec dekretov, ki naj bi koncno uredili davcno obveznost na obmocjih, ki jih je ustvarila spremenjena dravska struga in prav tako opredelili povracilo zaradi »vodne« škode. Toda izredno težko je bilo ugotoviti prvotno stanje na vseh odsekih reke; prav tako je bilo skoraj nemogoce vrniti poplavljene dele. Ob visoki vodi je reka poplavila obrecne gozdove, pašnike, travnike, polja in livade ter s tem toliko deformirala pokrajino, da so številni kmetje izgubili precej svoje zemlje.12 Štajerska stran je sicer za preprecitev novih poplav sku­šala zajeziti reko, hrvaška stran pa jo je z vsemi sredstvi ovirala.13 Medtem je v letih 1777 in 1778 znova mocno poplavilo in zalilo posesti;14 skupaj je bilo poplavljenih slabih 100 hektarjev površin. Visok vodostaj oziroma silen pre­tok vode je povzrocil spremembo dravske struge, prav tako pa je poškodoval lokalne ceste in obrecne posesti ter naredil ogromno škode. Stara struga je 9 Fran Kovacic, Trg Središce: krajepis in zgodovina (Maribor: Zgodovinsko društvo za Sl. št., 1910), 485. 10 Za hrvaško stran prim. širše (17. do 19. stoletje) Hrvoje Petric, »O poplavama rijeke Drave u varaždinskoj i koprivnickoj Podravini od 17. do 19. stoljeca,« Podravina 6, št. 12 (2007):136–47. Petric, »Some Aspects,« 267–76, 280–86. Zlata Živakovic-Kerže, Marija Benic Penava, »Velike vode: poplava rijeka Drave i Save u 19. stoljecu,« Ekonomska i ekohistorija17 (2021): 5–14. Zlata Živakovic-Kerže, »’Ostavljajte sve, a spašavajte goli život’ – (osvrt na plavljenja Drave od 18. stoljeca do 20. stoljeca),« Ekonomska i ekohistorija 13 (2017): 57–62. 11 Kovacic, Trg Središce, 570. 12 AT-OeStA/AVA Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550–1848, II. A.3. I. Öe. – Kroatien, 013 ex September 1777. 13 AT-OeStA/AVA Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550–1848, II. A.3. I. Öe. – Kroatien, 044 ex Dezember 1777. 14 Kovacic, Trg Središce, 570. bila na koncu kljub vsemu detektirana, toda obrecne posesti je reka prevec spremenila, da bi jih bilo mogoce vrniti v prvotno stanje.15 Posebna strokovna komisija, ki jo je imenovala štajerska stran, je ocenila, da je potrebno posest zavarovati in zaceti z vodnimi gradnjami, nasipi, utr­jevanjem nabrežin ipd. Na odsekih, ki jih komisija ni uspela temeljito pregle­dati, je bila potrebna še dodatna analiza terena, s katero bi ugotovili škodo, ki so jo povzrocili deroca reka in poplavni nanosi.16 Leta 1779 je sporne predele obiskala Navigacijska direkcija (ta je med leti 1772–81 pod vodstvom Gabri­jela Gruberja delovala v Ljubljani) in podala oceno škode, ki jo je povzrocila voda, zraven pa (pod taktirko inženirja Ignaza Kunstija) še možne rešitve in nacrte.17 Stroški vodne zapore, s katero bi preusmerili tok vode, so tako znaša­li okrog 30.000 goldinarjev. Toda zamisel ni bila sprejeta, ker je bila predraga; poleg tega je manjkal še ogled vseh spornih odsekov.18 Za razrešitev situacije se je gubernij odlocil sklicati novo komisijo. Glede na to, da je bilo stanje stare struge delno detektirano, je to prizadete posestni­ke navdajalo z optimizmom. Hrvaška stran je privolila, da sporno ozemlje pregleda inženir in v skladu s tem izdela karto terena (na podlagi tega pa za obrecna posestva doloci nova davcna bremena).19 Vmes je Drava s pritoki leta 1783 ponovno poplavila.20 Zadeva se je tako spet zavlekla, dokler ni po pri­tožbi štajerskih kmetov v zvezi s posestvi, ki jim jih je odnesla Drava, mejna komisija leta 1785 ponovno preucila stanja ob reki. Ogled je pokazal, da je bila stara struga prestavljena za slabo miljo »v širino« in miljo in pol »v dolžino« (na štajersko škodo). Najvecje izgube so beležile vasi Hardek, Pušenci, Loper-šice, Obrež, Grabe in Frankovci.21 Reka Drava je tako pred prelomom stoletja precej krojila življenje obrecnih prebivalcev, ki so ob poplavah lahko le upali, da reka ne bo prevec spremenila svojega toka in s tem unicila njihove posesti. V skladu s tem je graški gubernij sklenil, da bo problematiko, nanašajoco se na spreminjajoco recno strugo (in na mejo), dokoncno uredil. Mariborski okrožni urad je leta 1786 ukazal 15 AT-OeStA/AVA Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550– 1848, II. A.3. I. Stmk – Kroatien, 38 ex Februar 1779. 16 Ibid. Za Hrvaško stran reke prim. Mirko Valentic et al. (ur.), Hrvatska na tajnim zemljo­vidima 18. i 19. stoljeca. Varaždinska županija (Zagreb, 2005), 123–35. 17 Prim. Stanislav Južnic, »Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega,« Arhivi, št. 1 (2003): 69–79. Južnic, »Gabrijel Gruber – 2. del,« 46. 18 AT-OeStA/AVA Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550–1848, II. A.3. I. Öe. – Kroatien, 016 ex Juni 1781. 19 AT-OeStA/AVA Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550– 1848, II. A.3. I. Öe. – Kroatien, 20 am November 1780; 016 ex Juni 1781. 20 Kovacic, Trg Središce, 570. 21 AT-OeStA/AVA Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550– 1848, II. A.3. I. Öe. – Kroatien, 028 ex Jänner 1786. sporni teren ponovno izmeriti. Po zadnji poplavi je nova dravska struga spet netila spore ob meji. Delegacije ormoškega gospostva, mariborskega urada, varaždinskega komitata in hrvaških gospostev so dobile nalogo, da zadevo pregledajo in uredijo. Po porocilu mariborskega urada se je ugotovilo, da je dejansko na izgubi štajerska stran, njeno nekdanjo posest pa da je »okupirala« hrvaška stran. Seveda je bili stališce hrvaške strani ravno nasprotno.22 Medtem so poplave leta 1788 ponovno prizadele obrecno prebivalstvo,23 kar je že doseženo zgolj poslabšalo. Poskusi, da bi se stanje na recni mejimed Štajersko in Hrvaško pri Ormožu normaliziralo oziroma da bi se sporna obmocja koncno pravno uredila, so bili vse prej kot uspešni. Konec 90. let osemnajstega stoletja (leta 1797) pa je vendarle prišlo do prvih oprijemljivih rezultatov, ko je mejni komisiji uspelo razdeliti dravski otok Prode (Brode), ki je bil jedro spora med Središcem in Varaždinom.24 Na zacetku novega stoletja je komisija nadaljevala z ukrepi na reki, a bila pri tem (in pri dolocevanju meje) vecinoma neuspešna.25 Leta 1803 je prišlo do ponovnih velikih poplav, ki so spet prizadele obmocje. Cez slabih deset let (1812) je zaradi odjuge in hitrega taljenja snega v višjih predelih Drava obilno narasla in prestopila bregove. Podobno se je zgodilo naslednje leto, a takrat za­radi obilnega in neprestanega deževja ter mocnih nalivov. Predvsem pritoka Pesnica in Trnava sta povzrocila veliko škodo. Deževno je bilo tudi leto 1814, ko naj bi se sonce do srede septembra le redkokdaj pokazalo. Drava je junija (22.in 23.), nato pa zadnjega avgusta in prvega septembra (skupaj s pritoki) obilno narasla in poplavila njive in travnike. Leta 1820 in 1823 so bile poplave oktobra in novembra (tedaj je bilo »na dalec in na široko« vse pod vodo). Leta 1824 je lilo med 18. in 20. julijem; predvsem Trnava je tedaj mocno narasla in poškodovala številne mline. Cez tri leta, 10. junija 1827, je nenadoma narasla in odnesla vec ljudi.26 Leta 1828 je spet poplavljala in se razlila po spodnjem delu trga.27 Drava je z vsako poplavo na vec odsekih spremenila svojo strugo. Z iz­delavo franciscejskega katastra za Štajersko (med leti 1819–1825)28 pa je biloleta 1828 odloceno, da se Drava in meja s Hrvaško nekako uskladita. Štajerski 22 AT-OeStA/AVA Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550– 1848, II. A.3. I. Öe. – Kroatien, 122 ex August 1786; 46 ex April 1787. 23 Kovacic, Trg Središce, 570. 24 StLA, Statthalt, 78–5063/1885, št. 14334, 12. 11. 1829; št. 6735, 30. 9. 1831. 25 Ibid. 26 Prim. Kolar, »Plovba,« 105. Prim. Hrvoje Petric, Nikola Cik, »Contributions to the Kno­ wledge of the River Drava Flood in 1827,« Ekonomska i ekohistorija 17 (2021): 15–33. 27 Kovacic, Trg Središce, 570, 571. 28 Vec o tem glej Zbirka Franciscejski kataster za Štajersko (Maribor: Pokrajinski arhiv, 2009). SI AS 177, fond Franciscejski kataster za Štajersko, 1823–1869. stanovi so za predsednika mejne komisije imenovali grofa Antona Attemsa, na celu hrvaške komisije pa je bil knez Philipp Bathyan. Stanovi so zadolžili zemljiške gosposke ter okrajne oblasti, ki so bile kakorkoli povezane s spor­nimi zemljišci, da pripravijo potrebno dokazno gradivo v originalu ali ove­rovljene prepise, na podlagi katerih bi lahko odlocali o poteku meje.29 Dela so potekala dobra dva meseca (od konca avgusta do zacetka novembra). Meja se na recnih odsekih zaradi številnih poplav in prestavljene struge seveda ni ujemala s potekom meje v starejših kartah, zato je bila v novem osnutku ne­koliko spremenjena oziroma prilagojena trenutnim razmeram.30 Sredi 30. let je posebna štajersko-hrvaška komisija med revizijo meje ugo­tavljala, da je bilo na podlagi nazadnje ugotovljene dravske recne struge (leta 1829) štajerskim obcinam Ormož, Pušenci, Frankovci, Grabe, Središce in še posebej Obrež odvzete precej posesti, ki so jim glede na stare karte in staro dravsko strugo pripadale.31 Dvorna pisarna je leta 1843 sprejela dekret, ki je predvideval recne (in mejne) preglede vsaka tri leta.32 Medtem pa je reka nemoteno poplavljala naprej. Leta 1851 je obmocje prizadela ena najhujših poplav; med 1. in 4. novembrom je Drava narasla za dobrih pet metrov in od­našala vse pred seboj, na njivah in travnikih pa povzrocila ogromno škode.33 Kljub temu nova štajersko-hrvaška komisija med rutinskim pregledom reke (in meje) med Ormožem in Središcem v drugi polovici 50. let ni ugotovila bistvenih odstopanj.34 Ocitno pa temu le ni bilo tako, saj se obmejne štajerske obcine, ki so zahtevale revizijo meje, z njo niso strinjale.35 Nov dravski pregled julija 1862 je ugotovil številne nepravilnosti, povzrocene s poplavami. Ker so poplave prestavile mejne kamne, je to seveda sprožilo ponovne prepire glede gozda, travnikov in njiv, ki so ležali na otokih med dravskimi rokavi.36 Zato je sredi 60. let 19. stoletja (septembra 1864 in maja 1865) prišlo do obsežnegapregleda štajersko-hrvaške meje na reki Dravi. Že pri Zavrcu so naleteli na poškodovane oziroma prestavljene mejne kamne na obeh straneh reke; en mejni kamen je voda prestavila celo za dobrih 500 metrov. Pri Ormožu je 29 StLA, Statthalt, 78–5063/1885, št. 14334, 12. 11. 1829. 30 StLA, Statthalt, 78–5063/1885, Übereinkommen, št. 14209, 16. 9. 1829; št. 14334, 12. 11. 1829. Prim. Ivanka Zajc Cizelj, Okrožni urad Celje 1798–1850. Inventarji 9 (Celje: Zgodo­ vinski arhiv, 1998): 12–19. 31 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, št. 9669, 8. 11. 1838; št. 12322, 16. 11. 1838. 32 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, št. 17632, 24. 12. 1855. 33 Kovacic, Trg Središce, 571. Marko Kolbezen, »Velike poplave in povodnji na Slovenskem – I,« Ujma 5 (1991): 146. 34 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, št. 3053, 1. 8. 1860; št. 15155, 10. 8. 1860. 35 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, Note, št. 10842, 25. 12. 1861; št. 5145, 8. 4. 1863. 36 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, št. 595, 17. 7. 1862; št. 2291, 12 11. 1862; št. 2986, 15. 12. 1863. komisija naletela na visok vodostaj reke, zaradi cesar ni bilo mogoce najti mejnih kamnov na obeh straneh. Ker je Drava narasla in poplavila mejno crto, je bila komisija prisiljena svoje zaceto delo prestaviti na pomlad.37 Maja 1865 je komisija detektirala mejno crto, ki je sprva potekala po koritu reke Drave, nato preckala otok, na koncu pa zavila po desnem dravskem rokavu. Ugotovila je, da mejna crta veckrat precka reko, kar je bilo sicer povsem v skladu z mejnimi kartami, toda reka je ponovno ustvarila nov otok, ki na kartah ni bil vrisan; prav tako na njem ni bilo nikakršnih mejnih kamnov. V Obrežu je mejna crta potekala po dravski strugi, nato je šla cez otok, potem pa spet zavila po levi dravski strugi in na koncu prišla na kopno. V nadalje­vanju je bila meja oznacena kar z nasipi in s stebrici, kar je voda ob poplavah zlahka unicila.38 Med Obrežem, Grabami in Središcem na eni, Družbincem, Petrijancem in gospostvom Zelendvor pa na drugi strani je mejna crta tekla delno po pašnikih in njivah, kjer so bile mejne tocke oznacene s koli in nasipi, delno pa po recnem koritu. Mejne kamne je reka na nekaterih recnih otokih zlah­ka prestavljala; prav tako je ob poplavah zalila njive in travnike. Komisija je sklenila, da je treba na vsaki strani meje letno ocistiti slabih deset metrov ozemlja, tudi na recnih odsekih, kjer je ob poplavah grozila erozija brežin.39 Kljub obsežnemu delu komisije pa obmejne štajerske obcine niso bile povsem zadovoljne. Spremembe recnega toka so namrec povzrocale izgubo posestnih pravic na obeh straneh reke, saj so obstojece zemljiške karte mejo na nekate­rih odsekih postavljale na recno strugo. Obcini Frankovci in Obrež bi tako morali prepustiti hrvaški strani vec kot 100 hektarjev, gospostvo Ormož pa dobrih 50 hektarjev gozda, njiv in pašnikov. Zato so pozvali komisijo, da je treba deželno mejo uskladiti s posestnimi pravicami, namesto da mejo doloca trenutno stanje reke.40 Dravska struga je bila vsekakor variabilni faktor, zato je bila ogrožena privatna posest obmejnih prebivalcev. Ne glede na spremi­njanje recnega toka je bilo treba v prvi vrsti upoštevati mejne kamne in ostale pomožne oznake, na podlagi katerih se je v nadaljevanju dolocalo mejo.41 Ceprav je bila meja na Dravi sredi 60. let devetnajstega stoletja (deloma) urejena, je štajerska stran ugotavljala dolocene izgube (predvsem obmejne livade in recne otoke). Nekatera hrvaška posestva so ostala še zmeraj na štajer-ski strani, štajerska pa na hrvaški.42 Toda reka se seveda ni ozirala na politicne dogovore, pac pa je nemoteno poplavljala naprej. Zato so bile v nadaljevanju 37 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, Zapisnik/Protocoll, 21. 5. 1865. 38 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, Zapisnik/Protocoll, 21. 5. 1865. 39 Ibid. 40 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, Protest, 19. 5. 1865. 41 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, Note, št. 5520, 1. 7. 1865. 42 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, št. 13086, 26. 9. 1869. predvidene periodicne analize reke (kakor tudi meje), s katerimi so ugotavljali morebitno škodo in dolocali nujne popravke prestavljenih ali unicenih mejnih kamnov ter ostalih pomožnih oznak. Kljub temu so bili v 70. letih devetnaj­stega stoletja na reki opravljeni zgolj »kozmeticni« popravki43 ne glede na to, da je Drava prav tedaj pricela silneje (in pogosteje) poplavljati. V zacetku decembra (5. in 6.) 1872 je mocneje poplavila, naslednjic pa 29. junija 1875, ko so poplavili vsi potoki (Trnava je celo porušila zapornice pri Vargazonovem mlinu pri Središcu). Cetrtega oktobra 1878 je sledila nova velika poplava; Drava je odnesla veliko rodovitne zemlje, pri Središcu unicila dva mlina, vec v okolici pa poškodovala. Na Veliko noc, 13. aprila 1879, je obmocje ponovno prizadela hujša poplava, ko je bila Trnava v Vargazonovem mlinu pol metra visoko. Maja istega leta (3. in 4.) je Trnava še huje narasla; v mlinu je bilo sko-raj meter vode. Voda je prvi dan narašcala med 18. in 22. uro, potem pa spet proti jutru. Drugi dan je voda narašcala celo popoldne. V Središcu je Trnava drla po vseh ulicah, dvorišcih in vrtovih, poplavila hleve in stanovanja, na poljih pa povzrocila ogromno škode. Pritok Crnec je narašcal med 20:30 in 23:30 in poškodoval železniški most, tako da vlak skoraj tri tedne ni mogel cez. Pri šoli je voda segla do praga; pri trgovcu Fridrihu je tekla v prodajalno; okoli župnišca je bilo celo jezero vode. Pritok Crnec je naslednjic poplavil oktobra 1882, ko je voda pri šoli ponovno segala do stopnic, Drava pa se je pa razlila po poljih in napravila veliko škode.44 Poplave so širše obmocje (najbolj Ptuj, nekoliko manj pa kraje do hrva­ške meje) pred prelomom stoletja prizadele še v letih 1889, 1892 in 189545 ter bile vsekakor trn v peti obmejnega prebivalstva, ki se je moralo ubadati še z nedefinirano mejo, saj je ponekod potekala po dravskem koritu, drugje pa po kopnem. Mnogi so zato zmedo izkorišcali v svojo korist. Hrvaški ribici so tako pogosto lovili tudi na štajerskem recnem bregu; zaradi nedorecenih ribolovnih pravic se je obcina Središce v zacetku leta 1885 pritožila pri ptuj­skem okrajnem glavarstvu.46 Hrvaški kmetje iz obcine Vratno so prav tako izkoristili trenutni položaj in na dravskem otoku pri Pušencih, ki sta si gadelili Štajerska in Hrvaška, zasedli približno 10 hektarjev posesti (travnikov in gozda) v lasti štajerskih posestnikov. Ptujski okrajni glavar je v dopisu na namestništvo pojasnjeval, da gre v prvem primeru za ribolovno obmocje in da 43 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, št. 5305, 6. 4., 12. 4. 1877. 44 Kovacic, Trg Središce, 571, 572. Kovacic sicer navaja leto 1883, toda ostala literatura ome­ nja leto 1882. – Prim. Kolar, »Plovba,« 105. Andrej Hozjan, »Zacetno obdobje slovenskih zgodovinopisnih raziskovanj podrocja reke Drave v Sloveniji,« Ekonomska i ekohistorija 13 (2017): 77. 45 Prim. Kolar, »Plovba,« 105. Nataša Kolar, »Ptuj, urejanje in varovanje mesta od 1800 do 1914,« Ekonomska i ekohistorija 15 (2019): 74. 46 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, št. 3542, 18. 2. 1885. veliko štajerskih kmetov živi od te gospodarske dejavnosti in prav tako pozi-val k ponovnemu pregledu meje na celotnem dravskem toku med Ormožem in Središcem.47 Do tega pa je prišlo šele v zacetku 90. let devetnajstega sto­letja, ko je ptujsko okrajno glavarstvo ponovno porocalo o unicenih mejnih kamnih ob reki.48 Kakorkoli, povezava med reko in mejo je bila vec kot ocitna; poplave so mejo v bistvu brisale in jo ponovno zarisovale. Zato je bilo reko treba nujno regulirati, s cimer bi poplave vsaj omejili. Regulacija Drave je bila (skladno z modernizacijo države) predmet debate že vse od obnove ustavnega življenja v monarhiji, toda do konkretnejših del je prišlo šele v prvi polovici 90. let, ko so med Mariborom in Središcem potekali prvi sistematicni ukrepi. Ceprav so v drugi polovici stoletja že izvajali posamezne sanacije recnih obrežij in v dru­gi polovici 80. let devetnajstega stoletja poskušali z obsežnejšim, a še zmeraj parcialnim saniranjem recnih bregov, se je varovanje posameznih delov iz­kazalo za jalovo pocetje; posebna komisija je ocenila, da je potrebna temeljita regulacija na levem bregu pod Sv. Petrom, na desnem bregu pri Loki, na desni strani pri Slovenski vasi in Hajdošah, na levem bregu pri Zabovcih, Markov-cih, Novi vasi in Stojncih pod Ptujem, nato pa še dokoncanje že zacetih del v Frankovcih med Ormožem in Središcem. Potem ko je vlada za utrditev brežin za obdobje štirih let (1891–94) odobrila letni proracun v višini 15.000 gld. in je isto vsoto potrdil še deželni odbor, je slovenski poslanec Fran Radej (kot porocevalec) ugotavljal, da je res bil že skrajni cas za prva konkretnejša dela na reki, ki je (za razliko od Savinje) vecja denarna sredstva prejela prvic. Drava je od Maribora dolvodno že leta (oziroma desetletja) unicevala pridelek ob svoji strugi (in širše) ter ogrožala ne zgolj posamezne posestnike in bolj izpostavljene kmetije, pac pa cele vasi, še posebej na obmocju nižje Ptuja in od Ormoža naprej. Tudi ptujski poslanec Gustav Kokoschinegg je bil podobnega mnenja in izpostavil, da bo reka s sistematicno obravnavo gotovo nehala z nezaslišanimi pustošenji svoje neposredne okolice. Kokoschinegg se je kot clan komisije po zadnji poplavi tudi sam udeležil ogleda reke med Maribo­rom in štajersko-hrvaško mejo in porocal, da si ni predstavljal takšne škode in razdejanja, ki da jo recna poplava pusti za seboj. Zato je posebej izpostavil kriticne tocke, ki jih je navajal že Radej in obenem menil, da bi morali zašcititi vse recne dele, kjer so vecji (in pomembnejši) objekti, to pa je po njegovem bila vsekakor bližnja okolica Ptuja in prakticno vsi kraji dolvodno do meje (ter tudi cez). Posebej je izpostavil obmocje med Ormožem in Središcem. Tukaj je bila Drava splet številnih vecjih in manjših rokavov, meandrov in sploh 47 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, št. 3643, 7. 3. 1885; št. 22586, 31. 12. 1885. 48 StLA, Statthalt, 78-5063/1885, 82-17632/1855, št. 21757, 17. 9. 1892. poplavna. A glavni razlog je tical na drugi, desni, strani reke. Hrvaška stran je namrec medtem v tem delu svoje (desne) recne bregove že toliko zašcitila, da je voda ob vecjih pretokih »trcila« ob hrvaške nasipe in ostale varovalne gradnje ter se (s pospeškom) razlila na levo (štajersko) stran in doticne predele še mocneje prizadela. Zato je pozival, naj vlada (in dežela) v bodoce iz fonda vodogradenj periodicno namenjata letno vsoto za varovanje brežin in ne zgolj v obliki enkratnih (oziroma krajših) projektov.49 Literatura Arhivski viri AT-OeStA/AVA, Österreichisches Staatsarchiv, Allgemeines Verwaltungs und Hofkammerarchiv fond Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550–1848, II. A.3. I. Öe. – Kroatien fond Inneres HK Allgemein A 27 Landesgrenzen, Steiermark-Kroatien, 1550–1848, II. A.3. I. Stmk – Kroatien SI AS, Arhiv Republike Slovenije, SI AS 177 fond Franciscejski kataster za Štajersko, 1823–1869. StLA, Steiermärkisches Landesarchiv fond Statthalt 78–5063/1885, K 2930, Landesgrenze Steieremark-Croatien Literatura Baš, Angelos. »Splavarstvo na Slovenskem.« Traditiones 32, št. 2 (2003): 7–31. Grahornik, Matjaž. »The Territory on the Right Bank of the Drava Between Maribor and Ptuj in Miscellaneous Sources from the 17th and 18th Century.« Ekonomska i ekohistorija 13 (2017): 25–35 Heindl, Waltraud in Edith Sauer. »Grenzen und Grenzüberschreitung. Die Bedeutung der Grenze für die staatliche und soziale Entwicklung des Habsburgerreiches von der Mitte des 18. bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts.« V: Ästhetik und Ideologie, 277–90. 277–90. Wien: Bundesministerium für Wissenschaft und Verkehr, 1997. Heppner, Harald. »Die Umwelt an der slowenischen Drau im Spiegel der Josephinischen Landesaufnahme (1763–1787).« Ekonomska i ekohistorija 7 (2011): 93–100. Hozjan, Andrej. »Reka Drava in njeni signifikantni kraji na jožefinski vojaški izmeri za ozemlje republike Slovenije.« Ekonomska i ekohistorija 3 (2007): 190–205. 49 StLA, Stenographisches Protokoll über die 18. Sitzung des steiermärkischen Landtages. VII. Landtags-Periode. I. Session, 18. November 1890, 175–77. Hozjan, Andrej. »Zacetno obdobje slovenskih zgodovinopisnih raziskovanj podrocja re-ke Drave v Sloveniji,« Ekonomska i ekohistorija 13 (2017): 73–82. Johann, Elisabeth. »The Transport of Timber and Charcoal on the Upper Course of the River Drava/Drau.« Ekonomska i ekohistorija 15 (2019): 23–42. Južnic, Stanislav. »Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega.« Arhivi, št. 1 (2003): 69–80. Južnic, Stanislav. »Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega – 2. del.« Arhivi, št. 1 (2006): 35–63. Kolar, Nataša. »Plovba po Dravi na ptujskem obmocju od. 15. st. do konca 19. st.« Eko­nomska i ekohistorija 7 (2011): 101–10. Kolar, Nataša. »Ptuj, urejanje in varovanje mesta od 1800 do 1914.« Ekonomska i ekohi­storija 15 (2019): 66–78. Kolbezen, Marko. »Velike poplave in povodnji na Slovenskem – I.« Ujma 5 (1991): 146–49. Kovacic, Fran. Trg Središce: krajepis in zgodovina. Maribor, 1910. Petric, Hrvoje in Nikola Cik. »Contributions to the Knowledge of the River Drava Flood in 1827,« Ekonomska i ekohistorija 17 (2021): 15–33. Petric, Hrvoje. »O poplavama rijeke Drave u varaždinskoj i koprivnickoj Podravini od 17. do 19. stoljeca.« Podravina 6, št. 12 (2007): 136–47. Petric, Hrvoje. »Rijeka Drava od štajersko-hrvatske granice do ušca u Dunav pocetkom 1780-ih godina.« Ekonomska i ekohistorija 7 (2011): 49–63. Petric, Hrvoje. »Some Aspects of the Interrelationship Between Humans and the River Drava in the Pre-Industrial Times with an Emphasis on the Late 18th and Early 19thCentury.« V: Peter Štih, Žiga Zwitter, ed., Man, Nature and Environment Between the Northern Adriatic and the Eastern Alps in Premodern Times. Zbirka Zgodovinskega ca-sopisa 48, 260–89. Ljubljana: Littera Picta, 2014. Pickl, Othmar. »Mur und Drau als Verkehrswege nach dem Südosten.« V: Šiftar, Vanek et al. (ur.). Razvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do 1918. leta. Mednarodni kul­turnozgodovinski simpozij Modinci 1977, 225–40. Maribor, 1977. Valentic, Mirko et al. (ur.). Hrvatska na tajnim zemljovidima 18. i 19. stoljeca. Varaždin-ska županija. Zagreb, 2005. Rajšp, Vinko et al. (ur.). Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zv. 6. Ljubljana: ZRC SAZU, 2000. Zajc Cizelj, Ivanka. Okrožni urad Celje 1798–1850. Inventarji 9. Celje, 1998. Zbirka Franciscejski kataster za Štajersko: dosje zbirke. Maribor, 2009. Zorn, Matija. »Gospodarska vloga reke Drave v Sloveniji – od plovnosti reke do hidro­energetske izrabe.« Podravina 17, št. 33 (2018): 32–62. Živakovic-Kerže, Zlata in Marija Benic Penava. »Regulacijski radovi u donjem toku Dra­ve kao temelj nesmetanog prometovanja (osvrt na drugu polovicu 19. i pocetak 20. sto­ljeca).« Ekonomska i ekohistorija 15 (2019): 43–54. Živakovic-Kerže, Zlata, »’Ostavljajte sve, a spašavajte goli život’ – (osvrt na plavljenja Drave od 18. stoljeca do 20. stoljeca).« Ekonomska i ekohistorija 13 (2017): 57–62. K DRAVSKIM POPLAVAM MED ORMOŽEM IN SREDIŠCEM V DRUGI POLOVICI 18. IN V 19. STOLETJU Povzetek Drava je na obmocju med Ormožem in Središcem ob Dravi v obdobjih povecanih preto­kov vode v preteklosti pogosto poplavljala. Poplave so v prvi vrsti prizadele prebivalce ob reki. Ker je bilo to tudi mejno obmocje med Avstrijo (Štajerska) in Ogrsko (Hrvaška), so spremembe recne struge povzrocale tudi obmejne spore. Konec 19. stoletja so na Dravi priceli z izvajanjem sistematicnih regulacijskih del, s cimer so omejili tudi poplave na obravnavanem obmocju. Reka je meandrirala že dolvodno od Ptuja; podoben tok je ubirala tudi med Ormožem in Središcem. Poplave so bile v drugi polovici 18. stoletja precej mocne in številne. Že leta 1748 je poplava hudo prizadela obrecne kmetije. Sredi 60. let osemnajstega stoletja je deroca voda v Središcu unicila številne vrtove, njive in travnike; pritoka Trnava in Crnec sta toliko poplavila, da je zalilo številne kleti. Štajerska stran je sicer za preprecitev novih poplav skušala zajeziti reko, hrvaška stran pa jo je z vsemi sredstvi ovirala. Medtem je v letih 1774, 1777 in 1778 znova mocno poplavilo in zalilo posesti; skupaj je bilo poplavlje­nih slabih 100 hektarjev površin. Visok vodostaj oziroma silen pretok vode je povzrocil spremembo dravske struge; prav tako je poškodoval lokalne ceste in obrecne posesti ter naredil ogromno škode. Posebna strokovna komisija, ki jo je imenovala štajerska stran, je ocenila, da je potrebno posest zavarovati in zaceti z vodnimi gradnjami, nasipi, utrjevanjem nabrežin ipd. Leta 1779 je sporne predele obiskala Navigacijska direkcija (ta je med leti 1772-1781 pod vod­stvom Gabrijela Gruberja delovala v Ljubljani) in podala oceno škode, ki jo je povzrocila voda, ter prav tako možne rešitve in nacrte pod taktirko inženirja Ignaza Kunstija. Toda njegova zamisel ni bila sprejeta, ker je bila predraga. Medtem so poplave leta 1788 ponovno prizadele obrecno prebivalstvo, kar je že doseženo zgolj poslabšalo. Poskusi, da bi se stanje na recni meji med Štajersko in Hrvaško pri Ormo­žu normaliziralo oziroma da bi se sporna obmocja koncno pravno uredila, so bili vse prej kot uspešni. Konec 90. let osemnajstega stoletja (leta 1797) pa je vendarle prišlo do prvih oprijemljivih rezultatov, ko je mejni komisiji uspelo razdeliti dravski otok Prode (Brode), ki je bil jedro spora med Središcem in Varaždinom. Na zacetku novega stoletja je komisija nadaljevala z ukrepi na reki, a bila pri tem (in pri dolocevanju meje) vecinoma neuspešna. Leta 1803 je prišlo do ponovnih velikih poplav, ki so spet prizadele obmocje. Cez slabih deset let (1812) je zaradi odjuge in hitrega taljenja snega v višjih predelih Drava obilno narasla in prestopila bregove. Podobno se je zgodilo naslednje leto, a takrat zaradi obilnega in neprestanega deževja ter mocnih nalivov. Pred­vsem pritoka Pesnica in Trnava sta povzrocili veliko škodo. Deževno je bilo tudi naslednje leto; sonce naj bi se do srede septembra le redkokdaj pokazalo. Leta 1820 in 1823 so bile poplave oktobra in novembra (tedaj je bilo »na dalec in na široko« vse pod vodo). Leta 1824 je lilo med 18. in 20. julijem; predvsem Trnava je tedaj mocno narasla in poškodovala številne mline. Cez tri leta, 10. junija 1827, je nenadoma narasla in odnesla vec ljudi. Leta 1828 je spet poplavljala in se razlila po spodnjem delu trga. Z izdelavo franciscejskega katastra za Štajersko (med leti 1819-1825) je bilo leta 1828 le od-loceno, da se Drava in meja s Hrvaško nekako uskladita. Stanovi so zadolžili zemljiške go-sposke ter okrajne oblasti, ki so bile kakorkoli povezane s spornimi zemljišci, da pripravijo potrebno dokazno gradivo v originalu ali overovljene prepise, na podlagi katerih bi lahko odlocali o poteku meje. Meja se na recnih odsekih zaradi številnih poplav in prestavljene struge seveda ni ujemala s potekom meje v starejših kartah, zato je bila v novem osnutku nekoliko spremenjena oziroma prilagojena trenutnim razmeram. Toda s tem reka seveda ni nehala poplavljati. Ena najhujših poplav je obmocje prizadela leta 1851; med 1. in 4. novembrom je Drava narasla za dobrih pet metrov in odnašala vse pred seboj, na njivah in travnikih pa povzrocila ogromno škode. Kljub temu nova štajer­sko-hrvaška komisija med rutinskim pregledom reke (in meje) med Ormožem in Sredi-šcem v drugi polovici 50. let ni ugotovila bistvenih odstopanj. Toda temeljitejši dravski pregled julija 1862 je ugotovil številne nepravilnosti, povzrocene s poplavami. Zato je sredi 60. let devetnajstega stoletja (septembra 1864 in maja 1865) prišlo do obsežnega pregleda štajersko-hrvaške meje na reki Dravi. Že pri Zavrcu so naleteli na poškodovane oziroma prestavljene mejne kamne na obeh straneh reke; en mejni kamen je voda prestavila celo za dobrih 500 metrov. Pri Ormožu je komisija naletela na visok vodostaj reke, zaradi cesar ni bilo mogoce najti mejnih kamnov na obeh straneh. Ker je Drava narasla in poplavila mejno crto, je bila komisija prisiljena svoje zaceto delo prestaviti na pomlad. Maja 1865 so se dela nadaljevala. Komisija je detektirala mejno crto, ki je sprva potekala po koritu reke Drave. Ugotovila je, da mejna crta veckrat precka reko, kar je bilo sicer povsem v skladu z mejnimi kartami, toda reka je ustvarila nove otoke in prestavila številne mejne kamne. Kljub obsežnemu in temeljitemu delu komisije obmejne štajerske obcine niso bile povsem zadovoljne. Spremembe recnega toka so namrec povzrocale izgubo posestnih pravic na obeh straneh reke, saj so obstojece zemljiške karte mejo na nekaterih odsekih postavljale na recno strugo. Zato so pozivale komisijo, da je treba deželno mejo uskladiti s posestnimi pravicami, namesto da mejo doloca trenutno stanje reke. Toda reka se seveda ni ozirala na politicne dogovore, pac pa je nemoteno poplavljala naprej. Zato so bile v nadaljevanju predvidene periodicne analize reke (kakor tudi meje), s katerimi so ugotavljali morebitno škodo in dolocali nujne popravke prestavljenih ali unicenih mejnih kamnov ter ostalih pomožnih oznak. Kljub temu so bili v 70. letih devetnajstega stoletja na reki opravljeni zgolj »kozmeticni« popravki ne glede na to, da je Drava prav tedaj pricela silneje (in pogosteje) poplavljati. Na zacetku decembra (5. in 6.) 1872 je mocneje poplavila, naslednjic pa 29. junija 1875. Cetrtega oktobra 1878 je sledila nova velika poplava; Drava je odnesla veliko rodovitne zemlje, pri Središcu unicila dva mlina, vec v okolici pa poškodovala. Na Veliko noc, 13. aprila 1879, je obmocje ponovno prizadela hujša poplava. Maja istega leta (3. in 4.) je Trnava še huje narasla. Pritok Crnec je narašcal med 20:30 in 23:30 uro in poškodoval železniški most, tako da vlak skoraj tri tedne ni mogel cez. Crnec je naslednjic poplavil oktobra 1882, ko je voda pri šoli ponovno segala do stopnic, Drava pa se je pa razlila po poljih in povzrocila veliko škode. Poplave so pred prelomom stoletja širše ptujsko obmocje prizadele še v letih 1889, 1892 in 1895 in bile vsekakor trn v peti obmejnega prebivalstva, ki se je moralo ubadati še z nedefinirano mejo, saj je ponekod potekala po dravskem koritu, drugje pa po kopnem. Poplave so mejo v bistvu brisale in jo ponovno zarisovale. Zato je bilo reko nujno regulirati, s cimer bi poplave vsaj omejili. Regulacija Drave je bila (skladno z modernizacijo države) predmet debate že vse od obnove ustavnega življenja v monarhiji, toda do konkretnejših del je prišlo šele v prvi polovici 90. let devetnajstega stoletja, ko so med Mariborom in Središcem potekali prvi sistematicni ukrepi. ON THE DRAVA FLOODS BETWEEN ORMOŽ AND SREDIŠCE IN THE SECOND HALF OF THE 18TH AND IN THE 19TH CENTURY Summary In the area between Ormož and Središce ob Dravi, the river Drava has often flooded in the past during periods of high-water flows. Flooding has primarily affected the population along the river. As this was also the border area between Austria (Styria) and Hungary (Croatia), changes in the riverbed also led to border disputes. At the end of the 19th cen­tury, systematic regulation works were started on the Drava, which also helped to limit flooding in the area. The river meandered already downstream from Ptuj; it followed a similar course between Ormož and Središce. Floods in the second half of the 18th century were quite strong and numerous. Already in 1748, the riverside farms were badly affected by floods. In the 1860s, the rainwater in Središce destroyed many gardens, fields and meadows; the tributaries Trnava and Crnec flooded to such an extent that many cellars were flooded. While the Styrian side tried to dam the river to prevent further flooding, the Croatian side tried to obstruct it by all means. In the meantime, in 1774, 1777 and 1778, the river flooded again and inundated properties, in total nearly 100 hectares of land. The high-water level, or strong flow of water, caused the riverbed to change; it also damaged local roads and riv­erside properties and caused a great deal of damage. A special expert commission appointed by the Styrian side assessed the need to secure the property and to start water works, building embankments, consolidating embankments, etc. In 1779 the disputed areas were visited by the Navigation Directorate (which operated in Ljubljana between 1772–1781 under the leadership of Gabrijel Gruber), which provided an assessment of the damage caused by the water, as well as possible solutions and plans under the supervision of the engineer Ignaz Kunsti. However, his ideas were not adopted as they were too expensive. Meanwhile, the floods of 1788 again affected the riverside population, which only wors­ened what had already been achieved. Attempts to normalise the situation on the river bor­der between Styria and Croatia at Ormož, or to finally settle the disputed areas legally, were anything but successful. At the end of the 1790s (1797), however, the first tangible results were achieved when the Border Commission succeeded in dividing the Drava Island of Prode (Brode), which had been at the heart of the dispute between Središce and Varaždin. At the beginning of the new century, the Commission continued to take action on the river, but was largely unsuccessful in this (and in demarcating the border). In 1803, another major flood hit the area again. Less than ten years later (1812), the Drava rose abundantly and crossed its banks due to the thaw and the rapid melting of the snow in the higher areas. The following year, a similar situation occurred, but this time due to heavy and continuous rainfall and heavy downpours. The tributaries Pesnica and Trnava, in particular, caused considerable damage. The following year was also a rainy one, with the sun rarely showing its face until mid-September. In 1820 and 1823 floods occurred in October and November (at that time everything was under water ‘far and wide’). In 1824 it rained between 18 and 20 July; the Trnava in particular rose sharply then, damaging many mills. Three years later, on 10 June 1827, it suddenly rose and swept away several people. In 1828 it flooded again and overflowed into the lower part of the square. With the creation of the Franciscan cadastre for Styria (between 1819 and 1825), it was only decided in 1828 that the Drava and the border with Croatia should somehow be aligned. The ‘Landstände’ instructed the land lords and the district authorities with any connection to the disputed land to prepare the necessary original evidence or certified copies to decide on the course of the border. In the river sections, the border did not, of course, correspond to the course of the border in the older maps, due to the numerous floods and the shifting of the riverbed, and the new draft has therefore been slightly modified or adapted to the current situation. But of course, this did not stop the river from flooding. One of the worst floods hit the area in 1851; between 1 and 4 November, the Drava rose by more than five metres, sweeping away everything in front of it and causing extensive damage to fields and meadows. Never­theless, the new Styria-Croatia Commission did not find any significant deviations during its routine inspection of the river (and the border) between Ormož and Središce in the second half of the 1850s. However, a more thorough inspection of the Drava in July 1862 revealed a number of irregularities caused by flooding. Consequently, in the mid-1860s (September 1864 and May 1865), a large-scale inspection of the Styria-Croatia border on the Drava took place. Already at Zavrc, the border stones on both sides of the river were found to be damaged or moved; one of them had been moved by water by more than 500 metres. At Ormož, the Commission encountered a high-water level in the river, which made it impossible to find the border stones on both sides. As the Drava rose and flooded the border line, the Commission was forced to postpone its work until the spring. In May 1865 the work resumed. The Commission detected the border line, which originally ran along the bed of the Drava. It found that the border line crossed the river several times, which, although it was perfectly in line with the border maps, the river had created new islands and moved many of the border stones. Despite the extensive and thorough work of the Commission, the Styrian border mu­nicipalities were not entirely satisfied. Changes in the river’s course resulted in the loss of property rights on both sides of the river, as the existing land maps placed the border on the riverbed in some sections. They therefore urged the Commission to align the provincial border with the property rights, rather than having the border determined by the current state of the river. But the river, of course, did not follow political agreements, but kept on flooding unhindered. Periodic analyses of the river (as well as of the border) were therefore foreseen in the future, in order to identify any damage and to determine the necessary repairs of moved or destroyed border stones and other ancillary markers. Nevertheless, in the 1870s, only ‘cosmetic’ repairs were made to the river, notwithstanding the fact that the Drava began to flood more (and more frequently) at that time. It flooded more heavily at the beginning of December (5 and 6) 1872 and again on 29 June 1875. On 4 October 1878, another major flood followed; the Drava carried away much fertile land, destroyed two mills near Središce and damaged several in the surrounding area. On Easter, 13 April 1879, the area was again hit by a more serious flood. In May of the same year (3rd and 4th), the Trnava rose even more. The tributary of the Crnec rose between 20:30 and 23:30 and damaged the railway bridge, so that the train could not cross for almost three weeks. Crnec flooded again in October 1882, when the water reached the steps of the school again, and the Drava overflowed into the fields, causing a lot of damage. ZU DEN ÜBERSCHWEMMUNGEN DER DRAU ZWISCHEN ORMOŽ UND SREDIŠCE IN DER ZWEITEN HÄLFTE DES 18. UND IM 19. JAHRHUNDERT Zusammenfassung Im Gebiet zwischen Ormož und Središce ob Dravi ist die Drau in der Vergangenheitbei hohen Wasserständen häufig über die Ufer getreten. Die Überschwemmungen haben vor allem die Bevölkerung entlang des Flusses betroffen. Da dies auch das Grenzgebiet zwischen Österreich (Steiermark) und Ungarn (Kroatien) war, führten Veränderungen im Flussbett auch zu grenzbedingten Auseinandersetzungen. Ende des 19. Jahrhunderts wurde mit systematischen Regulierungsarbeiten an der Drau begonnen, die ebenfalls dazubeitrugen, die Überschwemmungen in diesem Gebiet zu verringern. Der Fluss mäandrierte bereits flussabwärts von Ptuj; einen ähnlichen Verlauf nahm erauch zwischen Ormož und Središce. Die Überschwemmungen in der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts waren ziemlich stark und häufig. Bereits 1748 wurden die Bauernhöfe am Flussufer stark in Mitleidenschaft gezogen. In den 1860er Jahren zerstörte der strömende Fluss in Središce viele Gärten, Felder und Wiesen; die Nebenflüsse Trnava und Crnec überfluteten so stark, dass viele Keller überschwemmt wurden. Während die steirischeSeite versuchte, den Fluss aufzustauen, um weitere Überschwemmungen zu verhindern, versuchte die kroatische Seite, ihn mit allen Mitteln zu blockieren. In der Zwischenzeit, in den Jahren 1774, 1777 und 1778, trat der Fluss erneut über die Ufer und überschwemmte Grundstücke, insgesamt fast 100 Hektar Land. Der hohe Wasserstand bzw. die starke Strö-mung des Wassers führte dazu, dass der Fluss seinen Lauf änderte; außerdem beschädigte er die örtlichen Straßen und Ufergrundstücke und richtete großen Schaden an. Eine von der steirischen Seite beauftragte Expertenkommission kam zu dem Schluss, dass es notwendig sei, die Grundstücke zu sichern und mit Wasserbauten, Dämmen, Uferbe­festigungen usw. zu beginnen. 1779 wurden die umstrittenen Gebiete von der Navigati­onsdirektion (die von 1772 bis 1781 unter der Leitung von Gabrijel Gruber in Laibach tätig war) besichtigt, die unter der Leitung des Ingenieurs Ignaz Kunsti ein Gutachten über die durch das Wasser verursachten Schäden sowie mögliche Lösungen und Pläne vorlegte. Seine Ideen wurden jedoch nicht angenommen, da sie zu teuer waren. Unterdessen wurde die Bevölkerung entlang des Flusses durch das Hochwasser von 1788 erneut in Mitleidenschaft gezogen, was das bereits Geschaffene nur noch verschlimmerte. Die Versuche, die Situation an der Flussgrenze zwischen der Steiermark und Kroatien bei Ormož zu normalisieren bzw. die umstrittenen Gebiete endgültig rechtlich zu regeln, waren alles andere als erfolgreich. Ende der 1790er Jahre (1797) wurden jedoch die ersten greifbaren Ergebnisse erzielt, als es der Grenzkommission gelang, die Drau-Insel Prode (Brode), die im Mittelpunkt des Streits zwischen Središce und Varaždin stand, zu teilen. Zu Beginn des neuen Jahrhunderts setzte die Kommission ihre Maßnahmen am Fluss fort, blieb dabei aber weitgehend erfolglos (ebenso wie bei der Festlegung der Grenze). Im Jahr 1803 wurde das Gebiet erneut von einem großen Hochwasser heimgesucht. Weniger als zehn Jahre später (1812) trat die Drau aufgrund des Tauwetters und der raschen Schnee­schmelze in den höher gelegenen Gebieten reichlich über die Ufer. Im darauffolgenden Jahr kam es zu einer ähnlichen Situation, diesmal jedoch aufgrund starker und anhalten­der Regenfälle und heftiger Regengüsse. Vor allem die Nebenflüsse Pesnica und Trnava verursachten erhebliche Schäden. Auch das folgende Jahr war regenreich; die Sonne ließ sich nur selten bis Mitte September blicken. In den Jahren 1820 und 1823 kam es im Ok­tober und November zu Überschwemmungen (damals stand alles „weit und breit“ unter Wasser). 1824 goss es zwischen dem 18. und 20. Juli; vor allem die Trnava stieg dann stark an und beschädigte viele Mühlen. Drei Jahre später, am 10. Juni 1827, stieg sie plötzlich an und riss mehrere Menschen mit sich. Im Jahr 1828 trat sie erneut über die Ufer und überschwemmte den unteren Teil des Marktplatzes. Mit der Errichtung des franziskanischen Katasters für die Steiermark (zwischen 1819 und 1825) wurde erst 1828 beschlossen, dass die Drau und die Grenze zu Kroatien irgendwie angeglichen werden sollten. Die Landstände beauftragten die Grundherren und die Be-zirksämter, die in irgendeiner Weise mit dem strittigen Gebiet in Verbindung standen, die notwendigen Originalbelege oder beglaubigten Abschriften anzufertigen, um über den Grenzverlauf zu entscheiden. In den Flussabschnitten entsprach der Grenzverlaufaufgrund der zahlreichen Überschwemmungen und der Verschiebung des Flussbettes natürlich nicht dem Grenzverlauf in den älteren Karten, so dass der neue Entwurf leicht verändert bzw. an die aktuelle Situation angepasst wurde. Aber das hielt den Fluss natürlich nicht davon ab, über die Ufer zu treten. Eines der schlimmsten Hochwasser ereignete sich 1851: Zwischen dem 1. und 4. November stieg die Drau um mehr als fünf Meter an, schwemmte alles weg, was vor ihr lag, und richtete große Schäden an Feldern und Wiesen an. Die neue Steiermärkisch-Kroatische Kommission stellte bei ihrer routinemäßigen Inspektion des Flusses (und der Grenze) zwischen Ormož und Središce in der zweiten Hälfte der 1850er Jahre jedoch keine wesentlichen Abweichun-gen fest. Eine gründlichere Inspektion der Drau im Juli 1862 ergab jedoch eine Reihe von Unregelmäßigkeiten, die durch Hochwasser verursacht wurden. Mitte der 1860er Jahre (September 1864 und Mai 1865) fand daher eine groß angelegte Inspektion der steirisch­kroatischen Grenze an der Drau statt. Bereits bei Zavrc wurden die Grenzsteine auf beiden Seiten des Flusses beschädigt oder verschoben vorgefunden; einer der Grenzsteine war durch das Wasser um über 500 Meter verschoben worden. In Ormož stieß die Kommis­sion auf einen hohen Wasserstand des Flusses, der es unmöglich machte, die Grenzsteine auf beiden Seiten zu finden. Da die Drau anstieg und die Grenzlinie überflutete, war die Kommission gezwungen, ihre Arbeiten bis zum Frühjahr zu verschieben. Im Mai 1865 wurden die Arbeiten wieder aufgenommen. Die Kommission stellte die Grenzlinie fest, die ursprünglich entlang des Flussbettes der Drau verlief. Sie stellte fest, dass die Grenzli­nie den Fluss mehrmals kreuzte, was zwar perfekt mit den Grenzkarten übereinstimmte, jedoch hatte der Fluss neue Inseln geschaffen und viele Grenzsteine verschoben. Trotz der umfangreichen und gründlichen Arbeit der Kommission waren die steirischen Grenzgemeinden nicht ganz zufrieden. Durch die Änderung des Flusslaufs gingen auf beiden Seiten des Flusses Eigentumsrechte verloren, da die bestehenden Landkarten die Grenze in einigen Abschnitten auf das Flussbett legten. Sie forderten daher die Kommis­sion auf, die Landesgrenze mit den Eigentumsrechten in Einklang zu bringen, anstatt die Grenze durch den aktuellen Zustand des Flusses bestimmen zu lassen. Aber der Fluss hielt sich natürlich nicht an die politischen Vereinbarungen, sondern floss ungehindert weiter. Für die Zukunft waren daher regelmäßige Untersuchungen des Flusses (und des Grenzverlaufs) vorgesehen, um eventuelle Schäden festzustellen und die notwendigen Re-paraturen an verschobenen oder zerstörten Grenzsteinen und anderen Hilfsmarkierungen zu bestimmen. Dennoch wurden in den 1870er Jahren nur „kosmetische“ Reparaturen am Fluss vorgenommen, obwohl die Drau zu dieser Zeit mehr (und häufiger) zu überfluten begann. Größere Überschwemmungen gab es Anfang Dezember (5. und 6. Dezember) 1872 und erneut am 29. Juni 1875. Am 4. Oktober 1878 folgte ein weiteres großes Hoch­wasser; die Drau trug viel fruchtbares Land weg, zerstörte zwei Mühlen bei Središce und beschädigte mehrere in der näheren Umgebung. Zu Ostern, am 13. April 1879, wurde das Gebiet erneut von einem schweren Hochwasser heimgesucht. Im Mai desselben Jahres (3. und 4. Mai) stieg die Trnava noch mehr an. Der Nebenfluss des Crnec stieg zwischen 20:30 und 23:30 Uhr an und beschädigte die Eisenbahnbrücke, so dass der Zug fast drei Wochen lang nicht durchfahren konnte. Im Oktober 1882 überschwemmte der Crnec erneut, als das Wasser wieder die Stufen der Schule erreichte und die Drau über die Felder schwappte und großen Schaden anrichtete. Naravne nesrece, ki so najpogosteje prizadele obmocje Slovenije od konca 19. stoletja do leta 1990* Dunja Dobaja** Potrjeno – Accepted: 10. 10. 2022 | Objavljeno – Published: 21. 12. 2022 1.01 Izvirni znanstveni clanek UDK 94(497.4):504.4 Dunja Dobaja: Naravne nesrece, ki so najpogosteje prizadele obmocje Slovenije od konca 19. stoletja do leta 1990. Casopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 93=58(2022), 4, str. 52–85 Prispevek na podlagi strokovne literature, arhivskih virov in casopisja predstavi naj­pogostejše naravne nesrece, s katerimi se je soocala Slovenija v razlicnih zgodovinskih obdobjih. Ugotavlja, da je Slovenija bila in je še vedno v prvi vrsti poplavno in potresno obmocje. Sledi razlicnim praksam preventivnega soocanja z naravnimi nesrecami in razumevanja naravnih nesrec v kontekstu takratnih oblasti, a s poudarkom na obdobju med obema vojnama, ki je primarno obdobje avtoricinega raziskovalnega zanimanja. Prispevek ne obravnava obdobja druge svetovne vojne, saj terja posebno obravnavo. Kljucne besede: naravne nesrece, zgodovinski pregledi, Slovenija. * Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina Slovenije, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Repu­blike Slovenije iz državnega proracuna. ** Dr. Dunja Dobaja, znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; dunja.dobaja@inz.si 1.01 Original Scientific Article UDC 94(497.4):504.4 Dunja Dobaja: Natural disasters that struck Slovenia most frequently from the end of the 19th century to 1990. Review for History and Ethnography, Maribor 93=58(2022), 4, pp. 52–85 Based on scientific literature, archival sources and newspapers, this article outlines the most frequent natural disasters that Slovenia has faced in different historical periods, noting that Slovenia has been, and still is, primarily a flood and earthquake-prone area. It traces the different practices of preventive coping with natural disasters and the understanding of natural disasters in the context of the authorities of the time, but with a focus on the period between the two wars, which is the primary period of the author’s research interest. The article does not deal with the period of the Second World War, as this requires special coverage. Keywords: natural disasters, historical reviews, Slovenia. Uvod Z izrazom naravne nesrece oznacujemo naravne pojave in procese v pokrajini, ki prizadenejo družbo do stopnje, ki povzroci škodo.1 Z vidika gospodarstva oziroma uporabe naravnih virov naj bi si družba postavila meje poseganja v naravo, da ne bi bistveno prizadela naravnega ravnovesja. Clovekovi posegi v naravnem sistemu povzrocijo spremembe, ki so lahko pozitivne, lahko so ne­izrazite, lahko pa povzrocijo hitre in intenzivne naravne procese. Ce ti procesi prizadenejo družbo, jih imenujemo naravne nesrece.2 Vzrok za vidnost družbenega delovanja v pokrajini je dejstvo, da clovekova dejanja temeljijo na njegovih potrebah. Ker ne izhajajo iz narave ampak iz potreb cloveka, so antropocentricna.3 V preteklosti, pred obdobjem razsvet­ljenstva, je prevladovalo teocentricno razmerje cloveka do narave. Po tem obdobju pa je postajalo clovekovo dojemanje narave relativno in antropo­centricno, v sodobnosti celo popredmeteno kot posledica tehnološkega raz­voja in družbenih sprememb.4 Ena od posledic popredmetenega dojemanja narave je želja po popravljanju ucinkov naravnih procesov, kjer so ti procesi glavni element pokrajine. Tako clovek v naravnem sistemu povzroca dolgo­trajne spremembe, ki jih sprva ne more zaznati, opazovati ali celo napovedati. Spremenjeni naravni procesi pa lahko v prihodnosti negativno vplivajo na družbo. Clovekovi posegi namrec šele cez daljši cas povzrocijo spremembe v naravni pokrajini. Naravne nesrece tako pogosto niso le posledica sodobnih 1 Zorn, Komac, Naravne nesrece, str. 230. 2 Komac, Zorn, Pavšek, Naravne nesrece, str. 9. 3 Prav tam. 4 Prav tam, str. 10. antropogenih posegov ali sodobnih naravnih procesov ampak zapoznela po­sledica porušenega naravnega ravnotežja.5 Spomin na naravne nesrece se za doloceno obdobje ohrani v družbeni sferi, in sicer kot družbenogeografski spomin.6 Z družbeno aktivnim ohranja­njem spomina poskrbimo za trajno ohranitev podatkov o ucinkih naravnih procesov ne le v geografskem smislu, ampak tudi v smislu vpliva na lokalno okolje in družbo kot celoto. Poglejmo dva primera, ki pricata o pomenu ohra­njanja kolektivnega spomina na naravne nesrece v smislu vpliva na naravno okolje. Novembra 2000 se je nad Vipavsko dolino sprožil plaz Slano blato. Po podatkih iz literature izvemo, da se je sprožil že pred približno dvema stoletje­ma.7 Drugacna je bila situacija v Logu pod Mangartom, kjer je prišlo avgusta 1891 do vdora vode in peska. Spomin na ta dogodek se ni ohranil, zato je bila vecja ujma leta 2000 veliko presenecenje. Podoben pojav se je po podatkih geografov zgodil konec 18. stoletja.8 Zapisi v dnevnem casopisju, strokovni in spominski literaturi, kronikah in arhivskem gradivu nam ohranjajo spomin na naravne nesrece, njihovo pogostnost, znacilnosti in ukrepe za njihovo zajezitev. Pricujoci prispevek si postavi kot osrednje raziskovalno vprašanje, katere naravne nesrece v Sloveni­ji so bile v središcu obravnave v razlicnih zgodovinskih obdobjih in na kakšen nacin so bile obravnavane oz. odnos do njih. Vzporedno s tem vprašanjem raziskuje ukrepe lokalnih oblasti in države ob naravnih nesrecah in uresnici­tev/neuresnicitev zastavljenih ciljev. Poudarek daje obdobju med obema voj­nama, saj je to osrednje raziskovalno obdobje avtorice. Tematiko obravnava s pomocjo arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije in Zgodovinskega arhiva Ljubljana, casopisja in strokovne literature. »Voda bo« in »Podprto mesto« – poplave in potresi S prvim izrazom »voda bo« so nekoc domacini na Ljubljanskem barju po­imenovali poplavljanje Barja.9 Z drugim izrazom »podprto mesto« pa je Hein­rich Kanner, novinar in casopisni urednik, poimenoval Ljubljano po potresu 14.aprila leta 1895.10 Kanner je konec aprila 1895 obiskal Ljubljano in svoja 5 Prav tam, str. 11. 6 Prav tam, str. 14. 7 Prav tam. 8 Prav tam. 9 Melik, Povodnji na Ljubljanskem barju, str. 3. 10 Stanek, Potres v Ljubljani l. 1895, str. 30. videnja in obcutja ob naravni nesreci popisal v casopisu Frankfurter Zeitung und Handelsblatt z dne 7. maja 1895.11 Ljubljansko barje in ljubljanski potres sta bili osrednji temi slovenskega casopisja in razprav strokovnjakov konec 19. stoletja. V zgodovinskem spo­minu ima ljubljanski potres iz leta 1895 zaradi svoje rušilnosti12 sicer osrednje mesto, a nas pregled casopisja iz obdobja pred letom 1895 opozori, da je bila Kranjska potresno obmocje, kjer se je zvrstilo vec potresov, ki so povzrocili manjšo ali vecjo gmotno škodo. Casopisje izpostavi predvsem mocnejše po­trese. Decembra 1845 je bil v Ljubljani in drugod po Kranjskem mocan potres, »kakoršniga tukej boje od leta 1691 ni bilo«.13 Tla so se v slovenskih deželah ponovno mocneje tresla leta 1877.14 Leto 1880 pa je bilo v znamenju novic o zagrebškem potresu,15 ki je bil sicer za Kranjsko relativno oddaljena narav­na nesreca, a je vseeno vzbudila zavedanje o ranljivosti cloveka ob tovrstnih naravnih pojavih. Potresi pred velikim ljubljanskim potresom so bili povod razlicnih prispevkov o vzrokih in vrstah teh naravnih pojavov.16 Prispevki ni-so nudili dokoncnih odgovorov, saj si tudi strokovnjaki niso bili edini o vzro­kih potresov, vendar so imeli namen informiranje bralcev, da gre za globalni naravni pojav. Tisti bolj vedoželjni so lahko posegli tudi po tuji literaturi. Seznam priporocene literature je na primer v Ljubljanskem zvonu posredoval geograf in zgodovinar Janez Jesenko.17 V svojih zapisih o zemeljskih potresih si je zastavil zanimivo vprašanje, in sicer njihov vpliv na cloveka.18 Omenjeni naravni pojav ni obravnaval le v geografskem smislu, ampak tudi psiholo­škem. Opozoril je na strah in obcutke nemoci.19 Tovrstna negativna custva so namrec vzbudila v ljudeh razlicne custvene reakcije: »Obupnost je posamezne tako prevladala, da se jim je pamet zmešala«.20 Osredotocenost na obcutke strahu in obupa zaznamo predvsem ob ljub­ljanskem potresu leta 1895: »To je bilo klicanja, vpitja in raznovrstnih znamenj groze kmalu potem po ljubljanskih ulicah! Iz hiš pa se je culo jednako klicanje onih, ki so še ostali med zidovi. Gledal sem že marsikak pojav, ki ga naprav­lja v cloveku strast ali mocna razdraženost: toda strahu se ne da primerjati 11 Prav tam. 12 Dosegel je 5,8 stopnje po Richterjevi lestvici. V: Vidrih, Godec, Potresna nevarnost, str. 104. 13 Potres v Ljubljani, str. 212. 14 Nekaj o potresih, str. 122. 15 Lampe, Ljubljanski potres, str. 313. 16 Potres, str. 369-370 in Nekaj o potresih, str. 122-123. 17 Jesenko, Zemeljski potresi, str. 370. 18 Prav tam, str. 490. 19 Prav tam. 20 Prav tam, str. 491. nobeden. Najpametnejši ljudje so iz uma in se ne dado umiriti«.21 Obup in strah sta v prebivalcih Ljubljane vzbudila potencirana verska custva in v ca-sopisju razmišljanja o moci vere v Boga in naslonitvi na »mocno avstrijsko telo«.22 Citirani vir je sicer katoliška revija, ki je ob omenjeni naravni nesreci nacela filozofsko teološka vprašanja in poudarjala pomembnost naslonitve na osrednje državno telo. Moc skupnosti in vere je opazil tudi omenjeni Kanner, ki je na Kongresnem trgu prisostvoval maši: »Dame držijo v eni roki odprt dež­nik in odprto mašno knjigo, v drugi obleko. Moški stojijo gologlavi pod svojimi dežniki. Izreden pogled!«23 Potres je vzbudil obcutek povezanosti v nesreci. Medsebojna pomoc se je izkazala pred organizirano pomocjo.24 Odziv na prošnje prizadetih v potresu je bil nad pricakovanji. Pomoc je prihajala tudi iz tujine. Tedanje casopisje je vzrok za hiter in pozitiven odziv videlo v tem, da je Ljubljana deželno stolno mesto, katerega gospodarsko in kulturno življenje vpliva na celotno državo. Radodarnost so pripisali tudi skupni zavezanosti monarhiji.25 Pri pomoci ob naravni nesreci so se angažirale oblasti na vseh treh nivojih, obcinskem, de­želnem in državnem. Prva popotresna seja mestnega sveta je sprejela sklep, da se prosi državno oblast za brezobrestno posojilo, ki bi omogocilo moder-nizacijo Ljubljane, primerljivo z Zagrebom.26 Državna pomoc se je osredoto-cila predvsem na prenovo mesta; za druge potrebe naj bi zadostovali darovi, mestna in deželna pomoc.27 Ljubljanski potres je bil povod za organizacijo sistematicnih opazovanj potresnih pojavov, katere pobudnica je bila dunajska akademija znanosti.28 Referenti posameznih kronovin so za avstrijski del monarhije organizirali enotno opazovalno mrežo. Dunajska akademija znanosti je za obdobje do leta 1914 v 11 zvezkih izdala porocila o potresih.29 Ljubljana je leta 1897 dobila 21 Lampe, Ljubljanski potres, str. 285 22 Prav tam, str. 315-316. 23 Stanek, Potres v Ljubljani, str. 31. Naravne nesrece in s tem povezane stiske ljudi so bile (in so še) povod za pojave vraževerja tako »med omikanim in neomikanim ljudstvom«. V: Jesenko, Zemeljski potresi, str. 492. Mnogi so se po ljubljanskem potresu zatekli k vede­ževalkam: »Vceraj aretovala je mestna policija 60 let staro Francisko Lampe s Karolinske zemlje, ker je na Karlovski cesti št. 24 na navadne .mariage karte..prerokovala. seveda proti honoraru – kedaj in kolikokrat bode še potres in kaj se bode še vse zgodilo. S tem je obcinstvo še bolj begala in plašila in bila je zbog tega razširjanja in vznemirjajocih vesti in zaradi vedeževanja prijeta ter v zapor odvedena«. V: Ljubljana po potresu, str. 1-2. 24 Blaj Hribar, Pomanjkanje v Ljubljani, str. 115. 25 Prav tam, str. 126. 26 Prav tam, str. 130. 27 Prav tam, str. 130-131. 28 Reja, Potresna opazovanja v Sloveniji, str. 140. 29 Prav tam. Seizmološko postajo na Golovcu pri Ljubljani, ki je bila opremljena s takrat sodobnimi seizmografi. Ta postaja deluje še danes kot Geofizikalni observa­torij Univerze v Ljubljani.30 Poleg potresa se je Ljubljana soocala tudi s poplavami na Barju. Nekateri geologi so ta dva naravna pojava povezali. Pred velikonocnim potresom je bila namrec obilica padavin, ki je povzrocila poplave na Barju. Iz tega so nastala predvidevanja, da je obilica vode povzrocila potres.31 Seveda so drugi strokovnjaki podali protiargument, da je bilo Barje že veckrat poplavljeno, pa ni bilo potresov.32 Obicajno je bilo Barje poplavljeno pozno jeseni in zgodaj spomladi, ko je nastopilo deževno obdobje oziroma se je topil sneg. S poglo­bitvijo Gruberjevega prekopa33 tik pred prvo svetovno vojno so se razmere na Barju glede poplav izboljšale. Voda je odtekala hitreje in tudi sicer so bile poplave redkejše. V obdobju Avstro-Ogrske monarhije je slovenske dežele prizadel še en ru­šilni potres s središcem v Brežicah in okolici. Dne 29. januarja 1917 je potres prizadel obmocje Krško-Brežiškega polja in Gorjancev, še najbolj pa Brežice, Krško vas, Globoko in hrvaški kraj Stojdraga. Cutili so ga tudi v avstrijskih deželah in v Italiji.34 Potresne sunke so cutili tudi v Ljubljani.35 Brežiški potres je bil osrednja tema casopisnih novic poleg, seveda, dogajanja na bojišcih. Casopisni prispevki o potresu so bili osredotoceni na porocila o nastali škodi, stiski, strahu ljudi ter smrtnih žrtvah. Njihov skupni imenovalec je bila ugo­tovitev, da so »Brežice danes žalostna razvalina – beda je velika«.36 Glede na vojne razmere so žrtvam naravne nesrece prvi pomagali vojaki. Oblikovana je bila enota, sestavljena iz 200 mož in 40 inženircev, ki je pri­spela takoj. Vodil jo je stotnik Donko Breberina, ki je z uspešno organizacijo preprecil poskuse kraj in poskrbel za varnost ljudi.37 Kmalu pa so se poka­zale težave pri oskrbi z gradbenim materialom in pomanjkanjem delovne sile. Najvecji fizicni delež pri obnovi je prispevala vojska.38 Glede na vojni cas so bila financna sredstva za pomoc ljudem po potresu omejena, zato so najvišji predstavniki oblasti, štajerski cesarski namestnik grof Manfred von 30 Bubnov, Razvoj potresnega inženirstva, str. 80. 31 Stanek, Kako so si razlagali potres, str. 81. 32 Prav tam. 33 Gabrijel Gruber, jezuit in nacrtovalec, ki mu je dunajska vlada zaupala izsuševanje Lju­ bljanskega barja. Prekop so gradili v letih 1772-1780. V: Kopatin, Gabrijel Gruber, str. 8-11. 34 Necak, Cecic, Bilo je res grozljivo, str. 19. 35 Potres v Brežicah, str. 4. 36 Potres v Brežicah, str. 3. 37 Necak, Cecic, Bilo je grozljivo, str. 28. 38 Prav tam, str. 32, 48. Clary und Aldringen, štajerski deželni glavar grof Edmund Attems in vojaški poveljnik v Gradcu general pehote Hugo Martiny, naslovili na prebivalstvoŠtajerske poziv za zbiranje prispevkov.39 Pozivi za nabirke so bili tudi na nižjih nivojih oblasti. Tako kot pri ljubljanskem potresu je prišla do izraza cloveška solidarnost. V casopisju so bili pozivi prebivalstvu v Posavju, ki jim potres ni unicil domov, naj se usmilijo tistih, ki so ostali brez strehe nad glavo in jim ponudijo gostoljubje, dokler ne bo izvedena sanacija njihovih domov.40 Žrtve potresa so velike upe polagale na obljube nadvojvode Maksimilijana, brata za­dnjega avstrijskega cesarja Karla I., ki si je v spremstvu štajerskega cesarskega namestnika in štajerskega deželnega glavarja ogledal škodo, ki jo je povzrocil potres ter obiskal družine, ki so izgubile domove ter si uredile bivališca na prostem in v železniških vagonih.41 Ob tej priložnosti je tudi daroval financna sredstva, ki so bila dar cesarja za prvo pomoc žrtvam naravne nesrece42 in »s tem nam je dal zgled, kako nam je treba v nesreci dejanski pomagati svojemu bližnjemu«.43 Vladajoca dinastija in najvišje civilne in vojaške oblasti so hitro reagirale na naravno nesreco; prihod nadvojvode Maksimilijana je bil v zna­menju izraza podpore in socutja do prizadetih v potresu. Z donacijo lokalnim oblastem za obnovo po potresu, ki jo je izrocil nadvojvoda, je želel cesar Karel I.spodbuditi donatorje iz celotnega cesarstva. Zaradi vojnih razmer donacije niso dosegle pricakovanj. Obnovitvena dela so bila zakljucena šele po koncu vojne.44 Tako kot ljubljanski potres je tudi brežiški pomenil pomemben vir razi­skav geologov, ki so si postavljali vedno strokovnejša vprašanja o potresih na obmocju slovenskih dežel. Prispevek se sicer ne spušca v geološko-strokov­na vprašanja, saj ostaja na nivoju vsakdanjega zgodovinskega spomina na potres, a želi vseeno opozoriti, da je raziskave na potresnem obmocju vodil tedaj vodilni geolog monarhije dr. Aleksander Tornquist.45 Raziskave so bile usmerjene tudi v dejavnosti toplih vrelcev v okolici epicentra potresa.46 Ce so nekateri strokovnjaki, kot že receno, povezovali poplave na Ljubljan­skem barju v letu 1895 z ljubljanskim potresom, so se v primeru brežiškega potresa raziskave usmerile tudi na zakonitosti delovanja vode, a tokrat zdra­vilne, termalne vode. 39 Prav tam, str. 84. 40 Ponesrecencem na pomoc, str. 3. 41 Cesarjev brat v Posavju, str. 3. 42 Prav tam. 43 Na pomoc po potresu hudo poškodovanim!, str. 1. 44 Necak, Prelom za prizadeto lokalno prebivalstvo, str. 404-405. 45 Necak, Cecic, str. 48. 46 Prav tam, str. 28. Osrednje poplavno obmocje je bilo obmocje ob reki Savinji. V drugi po­lovici 19. stoletja je bila izvedena regulacija Savinje od Mozirja do Celja, in sicer na podlagi treh deželnih zakonov (junij 1876, april 1885, avgust 1891).47 Stroški regulacijskih del so se delili med deželo Štajersko, državo, okrajnimizastopi iz Gornjega grada, Vranskega, Šoštanja in Celja ter davcnimi obci­nami (Mozirje, Prihova, Braslovce, Podvin, Žalec, Petrovce idr.). Po prvem zakonu je dežela prispevala 2/3; po drugem in tretjem zakonu je bil delež med deželo in državo izenacen (vsaka po 40 %).48 Vsako leto do prve svetov­ne vojne se je sestajala posebna komisija, ki je skrbela za vzdrževalna dela na regulacijskih napravah. Sestavljena je bila iz predstavnikov vseh financerjev regulacijskih del. Regulacija zgornjega toka Savinje do Celja je zmanjšala ne­varnost poplav, kar pa ni veljalo za mesto Celje, ki je utrpelo vec poplav. Ena najvecjih je bila novembra 1901, ko je Savinja narasla za vec kot 6 metrov nad normalnim nivojem in skoraj v celoti poplavila mesto.49 Spomin na dogodek je grozec, saj je podivjana voda podirala in odnašala vse, kar ji je bilo na poti: stara Grenadirjeva brv, kopališke ute, domace živali, hmeljevke in ogromne kolicine zemlje. Prometne poti so bile poplavljene; promet je bil zaustavljen.50 Reka Savinja je podirala regulacijske nasipe in povsem unicila obrežje priMozirju. Štajerski cesarski namestnik grof Clary si je ogledal nastalo škodo, prav tako tudi drugi odgovorni deležniki.51 Poplave so prizadele tudi druge kraje na Spodnjem Štajerskem, na Kranj­skem in Goriškem. Svojo moc je pokazala tudi reka Sava: »V bližini Laz se je prevrnil nek voz v naraslo Savo. Konj je utonil. Tudi v bližini Podbrda se je zgodila slicna nesreca«.52 Bregove je prestopila tudi reka Soca. Njen nivo se je dvignil do stopnje, katere »ni dosegla že mnogo let«.53 Po katastrofalni poplavi leta 1901 je celjska mestna obcina zaprosila za strokovno mnenje inženirja Philippa Forchheimerja iz Gradca.54 Predlagal je preprecitev nadaljnjega poglabljanja reguliranega korita Savinje v toku nad Sv. Petrom, in sicer z vzidavo talnih pragov, s cimer bi preprecili nadaljnji dotok gramoza oziroma vsakršnih nanosov prav do Celja.55 Zaradi nanosov 47 SI AS 77 Banski svet, 5 zasedanje, Zapisnik 3. seje z dne 7. 2. 1934, Porocilo nacelnika tehnicnega oddelka Matije Krajca o regulaciji Savinje. 48 Prav tam. 49 Aristovnik, Mesto v objemu voda, str. 8. 50 Prav tam, str. 9. 51 Povodenj na Spodnjem Štajerskem, str. 3. 52 Nesreca vsled povodnji, str. 3. 53 Povodenj na Goriškem, str. 3. 54 SI AS 77 Banski svet, 5 zasedanje, Zapisnik 3. seje z dne 7. 2. 1934, Porocilo nacelnika tehnicnega oddelka Matije Krajca o regulaciji Savinje. 55 Prav tam. se je namrec v mestu kota visoke vode dvignila za 20 cm.56 Svetoval je tudi pogozditev obmocja ob reki in prepoved secnje do golega.57 V mestu Celje pa je svetoval nadomestitev Kapucinskega mostu z novo konstrukcijo z enim sredinskim stebrom ter odstranitev neprimerno visoke zajezitve železniških mostov. Za izvedbo slednjega je predlagal premik struge reke v ovinku pred železniško progo, s cimer oba železniška mostova ne bi bila vec potrebna.58 Štajerski deželni odbor je na podlagi omenjenih nasvetov oblikoval projekt za regulacijo Savinje na obmocju Celja. Projekt je okrajno glavarstvo v Celju leta 1911 odobrilo.59 Izvedbo projekta pa je preprecila prva svetovna vojna. Posledica mocnega deževja so tudi zemeljski plazovi. Kot problematicno obmocje v tem smislu je bilo izpostavljeno obmocje Haloz zaradi ilovnate zemlje. Mokra jesen leta 1904 je npr. na tem obmocju napravila veliko škode.60 Dogodek je spodbudil poucne prispevke v casopisju, ki so bralcem pojasnili vzroke teh naravnih pojavov, ki vodijo v naravno nesreco. Seveda je bila ze-lo pomembna preventiva in ucinkovita obramba pred zemeljskimi plazovi. Prvenstveno se je izpostavljal pomen gozda, ki je šcitil vinograde na nižjih pobocjih.61 Gozd namrec absorbira velike kolicine vode. Citirani vir ugotavlja preveliko izsekavanje gozdov in s tem v bistvu opozori na škodljive posege cloveka v naravo: »/…/ posebno v Halozah skoraj ni vec gozdov. Do vrha gricev sežejo danes vinogradi, njive, lazi itd. in to tudi na gricih, ki so jako strmi. Ni se nam toraj cuditi, da se pojavijo ravno v novejših casih plazovi tako pogosto­krat, kar se v starih casih ni zgoditi zamoglo, ker so bili ti grici obrašceni vsaj na vrhu z gozdi«.62 Pomen gozdov za zašcito bivališc in prometnih poti pred naravnimi nesre-cami je clovek spoznal že zgodaj. Nekateri pisni viri že v 14. stoletju omenjajo prepoved rabe gozdov, kot sta gozdna paša in pridobivanje lesa zaradi zago­tavljanja varovalnih ucinkov gozda pred hudourniki, zemeljskimi in snež­nimi plazovi.63 Gospodarski pomen gozdov se je znatno povecal z razvojem obrti, nastajanjem naselij mestnega tipa, z ustanavljanjem fužin, železarn in steklarn. Raba gozdov je bila pogosto neustrezna, zato so bila posamezna 56 Zorn, Poplave, str. 535. 57 SI AS 77 Banski svet, 5 zasedanje, Zapisnik 3. seje z dne 7. 2. 1934, Porocilo nacelnika tehnicnega oddelka Matije Krajca o regulaciji Savinje. 58 Prav tam. 59 Prav tam. 60 Vzroki in ucinki zemeljskih plazov, str. 5. 61 Prav tam. 62 Prav tam. 63 Gucek, Boncina, Diaci, Firm, Poljanec, Rugani, Gozdovi s poudarjeno zašcitno in varo­ valno funkcijo, str. 59. obmocja podvržena erozijskim procesom in posledicno naravnim nesrecam. To je spodbudilo prizadevanja za zagotavljanje varovalnih ucinkov gozda. Terezijanski gozdni red iz leta 1771 omenja varovanje gozdov, gozdni patent iz leta 1852 pa varovalne gozdove kot posebno kategorijo. Merila za dolocanje varovalnih gozdov so se v razlicnih zgodovinskih obdobjih spreminjala in prav tako tudi površine varovalnih gozdov na obmocju Slovenije.64 Naravne nesrece so spodbudile strokovne kroge k njihovemu nadzoru oziroma poskusom njihovega predvidevanja z opazovanjem (tudi) vremena. Vremensko službo izvajajo meteorološke postaje, ki opazujejo vremenske de­javnike. Najstarejša meteorološka postaja v Sloveniji je bila ustanovljena leta 1850 v Ljubljani. Tega leta je pricel z opazovanji uradnik t. i. brzojavne pisarne A. Wagner.65 Razlicna gospodarska politika in razlicne krajevne potrebe so bile vzrok, da so se v posameznih slovenskih deželah pred prvo svetovno vojno vprašanja naravnih nesrec obravnavala po razlicnih vidikih. Ce vzamemo za primer hidrotehnicna vprašanja, vidimo, da je bila Kranjska osredotocena predvsem na osuševanje Ljubljanskega barja in preucevanje vodnih razmer na Krasu.Po drugi strani je Štajerska posvecala skrb predvsem regulaciji splavnih rek in ureditvi potocnih strug. Pred vojno so potekala regulacijska dela na Muri, Dravi, Savi, Savinji.66 Vsa ta dela je prekinila vojna. Po vojni je novooblikova­na država prevzela okoli 146 km dokoncno urejenih recnih strug. Regulirana je bila Mura v zgornjem delu ter med Ižakovci in Spodnjo Moto; izvršena je bila regulacija Savinje med Prihovo nad Mozirjem in Kristininim dvorom pri Celju, prav tako regulacija Save med Krškim in Brežicami. Zaceta so bila ob-sežna zavarovalna dela na Dravi pri Ptuju, na Savi med Tacnom in Kresnica-mi, na Kamniški Bistrici in Sori.67 Vse omenjene regulacijske zgradbe so bile med prvo svetovno vojno zanemarjene in pricele propadati, zlasti tam, kjer niso bile povsem dokoncane. Sanacija poškodovanih naprav in nujnost iz­gradnje novih regulacijskih naprav je zahtevala precejšnja financna sredstva. Obdobje med obema vojnama – hudourniki in poplave Z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) 29. oktobra 1918 je v Sloveniji prevzela upravo Narodna vlada, v kateri so bili z izjemo zunanjih zadev združeni vsi najvišji organi izvršne oblasti. Narodno vlado so sestavljali 64 Prav tam, str. 60. 65 Reya, Vremenska služba, str. 181. 66 Porenta, Ceste in hidrotehnicna dela, str. 425. 67 Prav tam, str. 425-426. predstavniki vseh tedanjih slovenskih politicnih strank, med katerimi je bi-la najmocnejša Vseslovenska ljudska stranka (VLS). Vlada je imela dvanajst upravnih oddelkov (poverjeništev).68 Narodna vlada je stala pred težko si­tuacijo zaradi sprememb, ki jih je vojna povzrocila glede vprašanja meja v narodnem gospodarstvu in v socialnih razmerah. Ob prevratu so bili deželni odbori in deželni zbori razpušceni, nekdanje deželno premoženje pa je prešlo v likvidacijo.69 Vprašanje premoženja je uredil financni zakon za leto 1927/28, ki je dolocal, da premoženje nekdanjih dežel na ozemlju nekdanje monarhi­je preide na oblastne samouprave. Nepremicnine nekdanjih dežel so bile po omenjenem zakonu vpisane v zemljiško knjigo doticne oblasti.70 Po združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo 1. decembra 1918 in oblikova­nju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) se slovenska samostojnost, dosežena v Državi SHS, ni ohranila. S posebnim ukazom regenta Aleksandra je bila januarja 1919 ukinjena Narodna vlada. Namesto nje je pricela delovati Deželna vlada za Slovenijo, katere predsednika in podpredsednika je imeno-val regent. Deželna vlada je bila skrcena na šest resorjev, zato so bila tudi njena pooblastila omejena. V Sloveniji ni imela najvišje upravne oblasti.71 Za resorje, ki niso bili v pristojnosti Deželne vlade, so bili v Ljubljani oblikovani uradi, ki so bili podrejeni neposredno ministrstvom. Med njimi je bil Gozdarski odsek za Slovenijo in Istro.72 V okviru omenjenega odseka je potekalo tudi urejanje hudournikov, naravnega pojava, ki je pogosto povzrocal hude naravne nesre-ce in bil v središcu obravnave na sejah oblastnih skupšcin in banskega sveta Dravske banovine. Hudourniške poplave so bile najpogostejše v goratem in hribovitem delu severne Slovenije. Tam so hudourniki trgali in odnašali tisto malo zemlje, ki je bila na voljo hribovskemu prebivalstvu, v doline, kjer so s peskom in kamenjem, ki so ga prinašali s seboj, zasipavali njive in travnike ter povzrocali pogosto nastajanje mocvirnih obmocij.73 Na svoji poti v doline so hudourniki unicevali infrastrukturo in ogrožali vasi ter trge.74 Hudourniške poplave so torej povzrocale škodo gospodarstvu, ogrožale promet, zdravje 68 Dobaja, Za blagor mater in otrok, str. 22. 69 Brejc, Od prevrata, str. 340. 70 Prav tam. 71 Dobaja, Za blagor mater in otrok, str. 22-23. 72 Brejc, Od prevrata, str. 384. 73 Primer nastanka mocvirnega obmocja: V Bušeci vasi na Dolenjskem je bil potok, ki ni imel nobene struge, zato je povzrocal mocvirje sredi vasi in s tem nezdrave razmere za prebivalstvo. V zacetku 30. let prejšnjega stoletja je banovina potok uredila. V: SI AS 77 Banski svet, t. e. 8, 6. zasedanje, Zapisnik 4. seje banskega sveta, 7. 2. 1935, Poslovno porocilo gozdno tehnicnega odseka za urejanje hudournikov, Porocilo šefa odseka za zagradbo hudournikov inž. Alojzij Štrancar. 74 SI AS 77 Banski svet, t. e. 3, 2. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje, Ekspoze o stanju in razvoju poslov odseka za urejanje hudournikov, 30. 1. 1932. ljudi in bile tudi vzrok smrtnih žrtev.75 Zaradi navedenih razlogov je bilo urejanje hudournikov prednostna naloga oblastne uprave in kasneje uprave Dravske banovine. Ureditev hudournikov je bil tudi predpogoj uspešne regu­lacije rek in melioracije mocvirnih dolin ter elektrifikacije banovine.76 Vzrok hudourniških poplav in s tem povezane škode niso bile le neugodne terenske razmere in velika kolicina padavin, ampak tudi negativni posegi cloveka v naravo, na kar so opozarjali strokovnjaki, kot npr. vodja gozdno­tehnicnega odseka za urejanje hudournikov ing. Vladimir Fasan in ing. AlojzŠtrancar, zaposlen v istem odseku.77 Slabo gospodarjenje na hudourniškem obmocju, izsekavanje gozdov, zlaganje lesa v hudourniških strugah ali blizu njih, zoževanje in ukrivljanje struge hudournikov z nepravilno postavljenimi zgradbami (škarpe, jezovi, mostovi ipd.) so bili poglavitni nepravilni clove­kovi posegi, ki so potencirali problem hudourniških poplav.78 Hudourniška obmocja v Sloveniji so bila (so še) predvsem na Gorenjskem, v Savinjski dolini, med Savinjo in Sotlo, na obmocju Polhograjskih dolomitov, Kozjeka in Pohorja. To so hudourniška obmocja zaradi sestave tal.79 Urejanje hudournikov je bilo v pristojnosti države, torej ministrstva za gozdove in rudnike ter oblastne in kasneje banske uprave, gozdarsko-tehnicni odsek. Leta 1930 je Zakon o urejanju hudournikov uredil postopanje v upravnem, pravnem, tehnicnem in financnem smislu.80 Višina financnega deleža pri ure­janju hudournikov je bila odvisna od pobudnika del, kar pomeni, da je država prispevala 70 %, ce je bila ona izvajalka del, banovina pa je v tem primeru 75 Primer rušilne moci hudournika: V obcini Metlika – okolica sta bila dva hudournika, ki sta povzrocala škodo, in sicer hudournik nad vasjo Dolenji Suhor in hudournik Sušica, ki se je izlival v Kolpo. Prvi hudournik je ob nalivih narastel tako visoko, da je voda vdirala v hiše, unicevala obcinske poti in nanosila kamenje in pesek na posestva vec lastnikov kmetij vasi Ravenace, Gornji in Dolnji Suhor. Ta hudournik je leta 1915 povzrocil smrt dveh oseb; leta 1921 sta v narastlem hudourniku utonila dva vola; leta 1929 in 1934 je hudourniška poplava ponovno unicevala hiše, poti in polja. Hudournik Sušica je leta 1929 unicil dva mlina in dva mostova, poplavil polje in unicil košnjo in žetev. Leta 1934 je ponovno prestopil bregove pri vasi Trnovec in unicil jesenske pridelke vasi Trnovec, Gornja in Dolnja Lokvica. V: SI AS 77 Banski svet, t. e. 8, 6. zasedanje, Zapisnik 4. seje banskega sveta, 7. 2. 1935, Poslovno porocilo gozdno tehnicnega odseka za urejanje hu­dournikov, Uprava obcine Metlika – okolica, 7. 2. 1935. 76 SI AS 77 Banski svet, t. e. 3, 2. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje, Ekspoze o stanju in razvoju poslov odseka za urejanje hudournikov, 30. 1. 1932. 77 SI AS 77 Banski svet, t. e. 5, a. e. 9, 3. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje, Ekspoze od­ seka za urejanje hudournikov, 10. 1. 1933. 78 Prav tam. 79 SI AS 77 Banski svet, t. e. 10, 7. zasedanje, 2. seja, Priloge k zapisniku 2. seje, Poslovno porocilo odseka za urejanje hudournikov, 18. 2. 1936. 80 Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, 13. 5. 1930, letnik 1, št. 1, Zakon ourejanju hudournikov. prispevala 30 %.81 Ce je bila pobudnica del banovina, je prispevala vecji delež, to je 70 %, država pa 30 %, pri cemer je bil prispevek države neobvezujoc.82 V praksi je to pomenilo, da je država vsakic prispevala manj, kot so bila pri-cakovanja banovine, ceprav npr. vzdrževalni in investicijski stroški regulacij rek Mura, Drava, Savinja, Sava v obdobju 1918-1938 pokažejo drugacno sliko v smislu vecjega financnega vložka države, kot je banska uprava priznavala. Zlasti v letih do 1935 je bil državni prispevek vecji, po letu 1936 pa manjši,83 kar je verjetno izraz ugodnejših gospodarskih razmer po letu 1936. Banska uprava je po drugi strani menila, da glavnina stroškov odpade nanjo in da tovrstna dela zahtevajo vecje investicije. Proracunska sredstva naj ne bi do-pušcala, da bi se dela izvajala v obsegu, ki je bil dejansko potreben.84 Banska uprava je situacijo reševala s sredstvi iz bednostnega fonda, ki je bil v prvi vrsti namenjen brezposelnim, ter iz banovinskega gradbenega fonda.85 Kakorkoli, banska uprava se je zavedala, da ne sme prekiniti urejanja hu­dournikov in da mora že izvedena dela vzdrževati in zaceta dela nadaljevati. Odsek za urejanje hudournikov je predlagal programsko in racionalno izva­janje del, ki bodo v skladu z deli drugih oddelkov banske uprave. Obcinam in privatnim interesentom naj bi banska uprava nudila pomoc z nasveti in v nujnih primerih tudi z manjšo podporo.86 Podpirala naj bi torej tudi privat-no iniciativo in ljudi poucila o pravilni izvedbi zavarovalnih zgradb in tako zmanjšala rušilno moc hudournikov. Posamezniki so namrec v hudourniških strugah samoiniciativno gradili jezove z namenom izrabe vode in vodnih sil. Ti pa so bili povecini pomanjkljivo zgrajeni in v primeru poplav porušeni. S 81 SI AS 77 Banski svet, t. e. 3, 2. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje, Ekspoze o stanju in razvoju poslov odseka za urejanje hudournikov, 30. 1. 1932. 82 Prav tam. Primer zavarovalnih del, ki jih je financirala banska uprava: Leta 1936 je v vasi Gabrje pod Gorjanci banska uprava financirala regulacijo hudournika z izgradnjo treh betonskih pregradb, in sicer prve pod Gospodicno, druge nad Jugorjem in tretje nad Gabrjem. V: Kragelj, Kronika vasi Gabrje, str. 65. 83 Porenta, Ceste in hidrotehnicna dela, str. 426. 84 Prošnje za ureditev hudournikov so prihajale iz razlicnih delov Slovenije. Glasniki pro-šenj so bili oblastni svetniki oz. banovinski, ki so svoje obmocje prikazali kot rizicno in potrebno pomoci. Tako je npr. oblastni svetnik Schaubach, predstavnik slovenjebistri­škega okraja, opozoril na vrsto hudournikov in potokov v okraju, ki so povzrocali škodo, nic pa naj se ne bi naredilo za njihovo ureditev. Predlagal je sodelovanje države, oblasti in lokalnih faktorjev ter sistematicen nacrt za izvedbo del, ki naj bi vkljuceval tudi najetje posojila. V: SI AS 93 Oblastni odbor Maribor, t. e. 10, Stenografski zapisnik 1. seje, 23. 2. 1927. 85 SI AS 77 Banski svet, t. e. 8, 6. zasedanje, Zapisnik 4. seje banskega sveta, 7. 2. 1935, Po-slovno porocilo gozdno tehnicnega odseka za urejanje hudournikov, 7. 2. 1935. 86 SI AS 77 Banski svet, t. e. 3, 2. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje, Ekspoze o stanju in razvoju poslov odseka za urejanje hudournikov, 30. 1. 1932. tem se je ustvarjala dodatna škoda, saj so hudourniki ruševine podrtih jezov odnašali v doline. V primeru nacrtno vodene izgradnje zavarovalnih zgradb bi privatna iniciativa koristila splošnim interesom.87 Urejanje problematicnih lokalnih hudournikov je bila tudi priložnost za zaposlitev okoliškega, brezposelnega prebivalstva, kar je bilo zlasti aktualno v obdobju gospodarske krize, ko je bila razkrita revšcina posameznikov: »Ne­kaj podobnega je bilo v letu 1934, ko se je gradil v vasi od Jugorskega studenca skozi vas hudournik. Vsi so bili neizmerno potrebni zaslužka. Prišlo je tako dalec, da je morala posredovati obcina s tem, da je naredila seznam, kdo je upravicen do dela. To pa je hkrati še en dokaz, da je bila v vsej svoji bohoti na površju revšcina«.88 V literaturi lahko zasledimo tudi kritiko tovrstnega reševanja stisk v casu gospodarske krize, ki izhaja iz stališca, da se sredstva bednostnega fonda niso uporabljala le za javna dela, ki so bila potrebna za splošne gospodarske potrebe, ampak predvsem za dela tam, kjer je bila go-spodarska stiska najvecja. Tako so se predvsem izvajala javna dela, ki so imela lokalni gospodarski znacaj.89 Urejanje hudournikov je imelo torej tudi socialno ozadje, poleg gospodar­skega in seveda varnostnega. Pri sestavi nacrta dela je bansko upravo vodilo nacelo sistematicnosti in solidarnosti. Poskušala je sicer upoštevati cim vec obmocij, ki so jih ogrožali hudourniki, a se je osredotocala predvsem na Go-renjsko, ki jo je imela za najbolj ogrožen del banovine v tem smislu in za vo­dilno pokrajino v gospodarskem smislu: »/…/ Kjer so gospodarske vrednote, ki jih je treba cuvati, najvecje«.90 Pri tem je imela banska uprava v uvidu obdelo­valno zemljo, ki jo je bilo v hribovitih obmocjih malo, potem ceste, železnico in tujski promet. Urejeni hudourniki so bili predpogoj za obstoj in napredek kmetijstva, obrti in industrije v gorskih krajih, predpogoj za obstoj mnogih gorskih cest in poti ter neoviran promet po njih. Z ureditvijo hudournikov so se zmanjšali tudi gradbeni in vzdrževalni stroški. Seveda so bile prisotne tudi kritike zaradi izpostavljanja Gorenjske. Na se­jah banskega sveta so posamezni banski svetniki opozarjali na spregledanost 87 SI AS 77 Banski svet, t. e. 7, a. e. 3b, 5. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje, Podrob­ na pojasnila k predlogu banovinskega proracuna za hudourniška dela za leto 1934/35. Primer lokalne iniciative je npr. izdelava dveh zidanih pregrad v strugi potoka Klamfer na Dolenjskem med leti 1935 in 1936. Zidani pregradi so zgradili 4 zidarji z namenom preprecitve divjanja hudourne vode v casu vecjih padavin. Pregradi stojita še danes. V: Goršin, Mehovsko-stopiško obmocje, str. 111. 88 Kragelj, Kronika vasi Gabrje, str. 87. 89 Porenta, Ceste in hidrotehnicna dela, str. 424. 90 SI AS 77 Banski svet, t. e. 8, 6. zasedanje, Zapisnik 4. seje banskega sveta, 7. 2. 1935, Po- slovno porocilo gozdno tehnicnega odseka za urejanje hudournikov, 7. 2. 1935. njihovih srezov glede pomoci, ne zgolj v primeru naravnih nesrec ampak tudi brezposelnosti.91 Drugo obmocje, ki mu je banska uprava namenjala pozornost glede ure­janja hudournikov, je bila Savinjska dolina; v letu 1935 pa je poudarjala tudi pomen ureditve hudournikov, ki so se iztekali v Ljubljansko barje, saj je bila od njihove ureditve odvisna melioracija Barja, ki je bila v teku.92 V proracunskem letu 1936/37 je pricela banska uprava izvajati pogozdo­vanje okolice hudournikov. Tako je npr. v Polhovem Gradcu pogozdila 15 hektarov golega sveta na obronkih »Stožca«.93 Postopoma se je pogozdovanje razširilo tudi na druga hudourniška obmocja, npr. v Locnici, v obcini Med-vode, v obcini Kamniška Bistrica.94 Konec 30. let dvajsetega stoletja se je gozdnotehnicni odsek za urejanje hudournikov osredotocil predvsem na pogozdovanje sveta v obmocju hudo­urnikov. V ospredje je torej stopilo zavedanje, da je gozd najnaravnejša in najucinkovitejša obramba proti narastlim hudournikom. Odsek za urejanje hudournikov je pogozdoval tudi regulirane struge hudournikov. V njih je sadil drevesa z globokimi koreninami (vrba, jelša, topol, javor, jesen), ki so šcitile bregove. Drevesa so bila namenjena izkljucno zašciti bregov, zato so jih obrezovali na približno dve leti.95 Ureditev hudournikov je bila, kot receno, predpogoj za regulacijska dela in preprecevanje poplav. Na lokalnem nivoju so oblasti opozarjale na pomen osnovnih preventivnih del, kot je bilo to npr. cišcenje potokov in jarkov. Tako je npr. sreski poglavar v Murski Soboti Lipovšek oktobra 1924 pozval župane, naj obvestijo obcane o nujnosti vsakoletnega cišcenja potokov in jarkov, saj so se v njih nabirali grmovje, štori in druge ovire, ki so preprecevale reden odtok vode. V primeru neupoštevanja poziva je bila predvidena denarna ka­zen.96 Poziv sreskega poglavarja ni imel pravega ucinka, saj nadaljnji pregled arhivskega gradiva pokaže, da posamezne obcine niso upoštevale navodil in 91 SI AS 77 Banski svet, t. e. 6, 4. izredno zasedanje, Zapisnik 2. seje banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 5. 9. 1933. 92 SI AS 77 Banski svet, t. e. 8, 6. zasedanje, Zapisnik 4. seje banskega sveta, 7. 2. 1935, Po-slovno porocilo gozdno tehnicnega odseka za urejanje hudournikov, 7. 2. 1935. 93 SI AS 77 Banski svet, t. e. 11, Zapisnik 2. seje z dne 16. 2. 1937, Poslovno porocilo odseka za urejanje hudournikov. 94 SI AS 77 Banski svet, t. e. 13, ovoj 3, 10. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje, Program hudourniških del za leto 1939/40, Hudourniška pogozdovanja. 95 Prav tam. 96 SI_PIŠK/0001/002/003/00005 Ukrepi za preprecevanje poplav in cišcenje potokov ter jarkov v srezu Murska Sobota, t. e. 19, a. e. 32, Potoki in jarki, cišcenje istih, 22. 10. 1924. Neupoštevanje navodil o preventivnih ukrepih za preprecevanje poplav je bilo vseskozi prisotno. Posamezni kršilci so prejeli s strani sreskega nacelstva dopis o denarni kazni; v primeru neplacila je bil zagrožen 12-urni zapor. Seveda je imel posameznik pravico redno cistile struge potokov in jarke.97 Tovrstni preventivni ukrepi so bili zlasti pomembni po poplavah novembra 1925, ki so prizadele velik del Kra­ljevine SHS. Najvec škode so povzrocile na obmocju Mariborske oblasti, kjer so bregove prestopile Drava, Savinja in Mura.98 Maribor je bil po hudi nevihti v noci od 11. na 12. november poplavljen. Kanali in cestni odtoki so se zama­šili; voda je vdirala v hiše in kleti. Dostop v mesto je bil onemogocen. Gasilciso priceli s cišcenjem kanalov in odstranjevanjem vode iz kleti. Škoda je bila velika.99 V Murski Soboti so se prebivalci umaknili na strehe hiš in reševali svoja življenja, medtem ko je veliko živine utonilo.100 Podobna slika je bila drugod v Prekmurju. Reševalno akcijo je izvršila vojska s pomocjo železniške uprave. Ljudje, ki so ostali brez domov, so dobili zasilno bivališce v vagonih: »Povsod sledovi umazane vode, na vseh obrazih še strah in panika«.101 Veliki župan Otmar Pirkmajer je o naravni nesreci obvestil pristojne državne orga­ne, kmetijsko in notranje ministrstvo. Prosil je za pomoc ob naravni nesreci in iz oblastnih sredstev nakazal doloceno vsoto sredstev za prehrano tistih, ki so ostali brez domov.102 Pri Prekmurski banki s sedežem v Murski Soboti so poplavljencem ponudili 10 % posojilo za eno leto glede na višino škode. Prihajalo je tudi do okorišcanja z naravno nesreco in nepravilnosti, tudi zato, ker komisija škode ni preverjala na terenu.103 Zaradi katastrofalnih poplav vSloveniji, zlasti v Mariborski oblasti, sta državna poslanca Gregor Žerjav in Ljudevit Pivko predložila Narodni skupšcini nujen zakonski predlog za pod-poro prebivalstvu v prizadetih krajih. Oba poslanca sta posredovala tudi pri vojaškem ministrstvu in ga pozvala, naj nudi osebje za reševanje in obnovo v poplavljenih krajih.104 Že naslednje leto, poleti 1926, so Slovenijo prizadele nove poplave. Po-novno je bila ogrožena predvsem Mariborska oblast. Tokrat Maribor sicer ni utrpel tolikšne škode kot prejšnje leto, saj so kanali vodo sproti odvajali v Dravo, vendar je bila poplavljena okolica mesta.105 Reka Drava je nevarno do ugovora v roku osmih dni. V: SI_PIŠK/0001/002/003/00005 Ukrepi za preprecevanje poplav in cišcenje potokov ter jarkov v srezu Murska Sobota, t. e. 19, a. e. 32, Kazenski nalog, 9. 7. 1936. 97 SI_PIŠK/0001/002/003/00005 Ukrepi za preprecevanje poplav in cišcenje potokov ter jar-kov v srezu Murska Sobota, t. e. 19, a. e. 32, Poziv sreskega poglavarja vsem županstvom, 21. 5. 1926. 98 Kerec, Prekmurske Benetke, str. 25. 99 Velikanske poplave in povodnji, str. 2. 100 Prekmurje pod vodo!, str. 1. 101 Prav tam. 102 Prav tam. 103 Prav tam, str. 30. 104 Nujna pomoc poplavljenim krajem, str. 1. 105 Strašne poplave, str. 3. narastla in nosila s seboj dele mlinov, hlodov, les. V Mariboru so lovili les s colni in bili pri tem uspešni.106 Celje in okolica sta bila ponovno pod vodo. Voda je vdirala v hiše, hleve, odnašala živino. Zaradi bobnece vode reševalci, torej gasilci in vojaštvo, niso slišali klicev na pomoc. V obupu so ljudje dajali znamenja s streli.107 Poplave so povzrocile veliko materialne škode, unicile pridelek in že pokošeno travo, saj je polja, vrtove in travnike preplavil prod. Veliko škodo so povzrocili tudi zemeljski plazovi. Poplave, tudi v drugih delih skupne jugoslovanske države, so spodbudile vlado Nikole Uzunovica, da je v letu 1926 dolocila t. i. davek na poplavljence, ki ga je placevalo uradništvo, in sicer 10 % od place, pri cemer naj dejanski oškodovanci ne bi prejeli potrebnih sredstev. Pri izplacevanju odškodnin so bile namrec nepravilnosti v tem smislu, da sredstva za pomoc niso bila ena­komerno porazdeljena.108 Na nivoju banovine je banska uprava (in prej obla­stna) ob naravnih nesrecah nudila pomoc v skladu s svojimi proracunskimi sredstvi in poskušala pomoc enakomerno razporediti.109 Ob vsakokratnih poplavah je prišla do izraza tudi lokalna iniciativa, torej zbiranje prispevkov za pomoc poplavljencem na lokalnem nivoju. Obcina Dobrepolje na Dolenjskem je bila npr. ena izmed tistih obmocij, kjer so poplave in toca poleti 1937 povzrocile veliko škode. Potok Rašica je vdrl na železniško postajo Dobrepolje ter od tu odnašal razlicne predmete po njivah. Potok Podpešca je vdrl v vas Podgora in prav tako uniceval poljske pridelke in povzrocal škodo na objektih. Iz Kompoljske jame je drl hudournik proti Strugam.110 Poplavljenci so od obcine pricakovali pomoc. Obcina Do-brepolje je bila siromašna obcina, ki v svojem proracunu ni imela predvidenih sredstev za primer naravnih nesrec. Obiskali so jo sicer odgovorni deležniki (npr. okrajni kmetijski referent, banovinski kmetijski referent), a se je obci­na zavedala, da banovinska in državna pomoc ne bosta zadostovali, zato je 106 Prav tam. 107 Prav tam. 108 Odškodnino za poplavo prejel eden, str. 4. 109 Ko je na seji banskega sveta na zacetku leta 1933 Martin Bajuk iz metliškega sreza pozval bana Draga Marušica za pomoc ob naravni nesreci, v tem primeru suši, mu je ban odgo­ voril: »Vi vidite samo Vaš srez, toda jaz kot ban moram videti vse.« V: SI AS 77 Banski svet, t. e. 5, 3. zasedanje, Zapisnik 5. seje financnega odbora banovinskega sveta dne 20. 2. 1933. Primer pomoci poplavljencem na nivoju države in banovine: Spomladi leta 1936 je poplava prizadela tudi lendavski okraj. Narodni poslanec Franc Klar iz Prekmurja se je z vso vztrajnostjo zavzel za pomoc krajem v okraju, ki jih je prizadela poplava. Notranji minister Anton Korošec je odobril 10.000 din, minister za socialno politiko in narodno zdravje pa je odredil za poplavljence pet vagonov koruze. Banovina je prispevala 15.000 din. V: Prva pomoc poplavljencom, str. 2. Na podlagi zapisa lahko sklepamo, da je bila pomoc ob naravnih nesrecah v veliki meri spodbujena zaradi vztrajnosti kompetentnih deležnikov (op. avtorice). 110 Za razdejanjem po toci, str. 3. organizirala pomožni odbor za oškodovance po toci in poplavah, ki ga je vodil predsednik obcine Jože Strnad. Pomožni odbor je imel nalogo zbiranja pro-stovoljnih prispevkov.111 Ali je bilo njegovo delo uspešno, iz vira ni razvidno. V akcijo zbiranja sredstev za poplavljence se je vkljucil tudi ljubljanski mestni svet. Dne 24. avgusta 1937 je bila v prostorih ljubljanskega mestnega sveta ustanovna seja pomožnega odbora za pomoc poplavljencem in vsem, ki so v neurju s toco v zacetku avgusta utrpeli škodo.112 Ustanovne seje so se pod vodstvom mestnega podpredsednika Vladimirja Ravniharja udeleži­li posamezni clani mestnega sveta, predstavnik socialno-politicnega urada Heribert Svetel, namestnik ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana Ignacij Nadrah, predstavniki gospodarskih organizacij, kot npr. Združenja trgovcev, Društva veletrgovcev in industrijcev, Inženirske zbornice, Društva bancnih zavodov ter predstavniki dobrodelnih zvez in društev (npr. Krajevnega od­bora Rdecega križa, Kršcanske ženske zveze, Kola jugoslovanskih sester).113 Na ustanovni seji je bil izvoljen ožji odbor, ki je prvic zasedal tri dni kasneje. Ožji odbor je bil pristojen za zbiranja sredstev, ne pa za njihovo razdeljevanje. Slednje je bilo v pristojnosti banske uprave, ki je sredstva razdelila po svoji presoji. Na svoji prvi seji je ožji odbor sprejel sklep o nacinih pridobivanja sredstev. Udeleženci so bili soglasni, da oblikujejo seznam pridobitnih krogov, ki bi jih z vljudnostnimi pismi in nato osebnim obiskom pozvali k donacijam. Priložnost za pomožno akcijo so videli tudi v organizaciji dobrodelnega kon­certa na prostem v parku Zvezda v Ljubljani ali pred ljubljanskim Narodnim domom ter pobiranju prispevkov v casu ljubljanskega velesejma septembra istega leta.114 Za javno predstavitev svojih prizadevanj so nacrtovali povabilo dveh novinarjev dnevnika Slovenec in Jutro na eno od prihodnjih sej odbora. 111 Prav tam. 112 SI_ZAL LJU 488, Rokopisne knjige Cod VIII, t. e. 32, a. e. 41, Zapisnik ustanovne seje pomožnega odbora za pomoc poplavljencem in po neurjih poškodovanim, 24. 8. 1937. Eden najbolj prizadetih krajev je bil Sv. Križ pri Krškem, kjer je voda »dobesedno odne­sla« polja, unicila pridelek, unicila poslopja in ruvala drevesa. Bližnja dolina Dol, ki je ležala med dvema gricema, je bila povsem zasuta s peskom, ki ga »ne bo mogoce nikoli odvoziti«. V: SI_ZAL LJU 488, Rokopisne knjige Cod VIII, t. e. 32, a. e. 41, Zapisnik 1. seje ožjega odbora pomoc poplavljencem in po toci prizadetim in oškodovanim, 27. 8. 1937. 113 SI_ZAL LJU 488, Rokopisne knjige Cod VIII, t. e. 32, a. e. 41, Zapisnik 1. seje ožjega odbora pomoc poplavljencem in po toci prizadetim in oškodovanim, 27. 8. 1937. 114 Nacelnik socialno-politicnega urada Svetel je podal zanimiv predlog glede pobiranja pri­spevkov ob priliki koncerta. Pri tem je opozoril na zgled iz Nemcije in Italije. Predlagal je namrec prisotnost mestnega predsednika in podpredsednika ter predstavnikov mestnega sveta. Njihovo prisotnost bi dnevno casopisje predhodno objavilo, kar naj bi imelo propa­gandni ucinek. V: SI_ZAL LJU 488, Rokopisne knjige Cod VIII, t. e. 32, a. e. 41, Zapisnik 1. seje ožjega odbora pomoc poplavljencem in po toci prizadetim in oškodovanim, 27. 8. 1937. Pomožno akcijo naj bi razširili tudi na šole in cerkve.115 Iz vira ni razvidno, ali so bili vsi sprejeti sklepi tudi dejansko uresniceni. Preseneca tudi dejstvo, da dnevnika Slovenec in Jutro za to obdobje ne porocata o zbiralni akciji ožjega odbora. Obsežno sicer porocata o dogajanju na ljubljanskem velesejmu v me-secu septembru, a v porocilih ni omembe pomožne akcije v casu velesejma.116 Banska uprava se je zavedala unicujocih posledic toce za kmetijske pri­delke. Vodja kmetijskega oddelka Josip Zidanšek je na seji banskega sveta septembra 1933 podal ekspoze o škodljivih naravnih pojavih, med katere je uvrstil toco kot tisti naravni pojav, ki lahko v trenutku unici kmetijske pridelke in pahne kmeta v revšcino, predvsem male posestnike. Pri malem posestniku namrec niso bili mogoci letni odpisi na racun letnih izgub in naravnih nesrec, saj je tak posestnik živel skromno; vsaka škoda je ogrozila njegovo eksistenco.117 V obravnavanem obdobju je bila Slovenija namrec še vedno pretežno agrarna družba, saj je polovico nacionalnega dohodka prispevalo kmetij­stvo. Približno 60 odstotkov prebivalstva je živelo od kmetijstva. Kmetje kot ekonomska in socialna skupina so bili pomembni za družbeno stabilnost.118 Po podatkih vodje kmetijskega oddelka Zidanška je bilo v Dravski banovini 600.000 ha obdelovalne zemlje (brez gozdov); pridelki so predstavljali letno vrednost približno 1,25 milijarde dinarjev.119 Banska uprava je zagovarjala narodno-gospodarske ukrepe za zmanjševa­nje posledic toce. Najucinkovitejše sredstvo je videla v zavarovanju zoper toco, po zgledu Nemcije in Avstrije.120 Že februarja leta 1931 je v Službenih Novinah sicer izšel zakon o obveznem zavarovanju posevkov in plodov zoper toco, ki je pooblastil banovine, da uvedejo tovrstno obvezno zavarovanje ter oblikujejo pravilnik, ki ga odobri minister za kmetijstvo.121 Dejansko se zavarovanje ni izvajalo zaradi nepopolnih uredb. Zidanšek je na seji banskega sveta leta 1933 pojasnil smiselnost zakona in poudaril njegovo bistvo, to je nacelo obveznosti zavarovanja, ki je bilo dosledno izvedeno v t. i. socialnem zavarovanju, in sicer zato, ker so bili prizadeti interesi najširših plasti prebivalstva, ki so bile isto­ 115 Prav tam. 116 Dnevnika Slovenec in Jutro sta pricela z novicami z velesejma od 2. septembra 1937 (op. avtorice). 117 SI AS 77 Banski svet, 4. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje banskega sveta, 15. 9. 1933, t. e. 6, Ekspoze nacelnika kmetijskega oddelka Josipa Zidanška k uredbi o obveznem zavarovanju posevkov in plodov zoper toco na ozemlju Dravske banovine. 118 Lazarevic, Delo in zemlja, str. 20. 119 SI AS 77 Banski svet, 4. zasedanje, Priloge k zapisniku 2. seje banskega sveta, 15. 9. 1933, t. e. 6, Ekspoze nacelnika kmetijskega oddelka Josipa Zidanška k uredbi o obveznem zavarovanju posevkov in plodov zoper toco na ozemlju Dravske banovine. 120 Prav tam. 121 Prav tam. casno tudi socialno najšibkejše, in nacelo enotne pavšalne premije ne glede na razlicno krajevno nevarnost in ne glede na razlicno obcutljivost posevkov in plodov za toco.122 V tem smislu sta bila sestavljena tudi uredba in pravilnik Dravske banovine, pri cemer so imeli banski svetniki pri njunem sprejemanju pripombe, predvsem na racun obveznosti zavarovanja in financne obremeni­tve kmeckega prebivalstva, zlasti v casu gospodarske krize.123 V obravnavanem obdobju ostaja prioriteta oblastne in kasneje banske uprave regulacija Savinje, kar seveda ne pomeni, da drugod ni bilo tovrstnihpotreb. Že v obdobju ljubljanske in mariborske oblasti ter kasneje banovine so oblastni oz. banovinski svetniki opozarjali na potrebnost regulacije rek, tako reke Save, Mure, ki je unicevala hiše in odnašala cele stavbe ter grozila, da poruši cele vasi,124 Drave, ki je npr. na Pobrežju v Mariboru izpodjedala breg in ogrožala naselbine ob njem,125 Mislinje, ki je ob poplavah unicila, po podatkih banskega svetnika Alojzija Bratkovica na seji leta 1933, okoli 60 ha rodovitne zemlje,126 naprej Pesnice, ki je poplavljala celo pesniško dolino in unicevala krmo, saj je odlagala blato in gramoz, ipd.127 Nekoliko vec pozor­nosti je bilo sicer usmerjene v regulacijska dela za tisti del struge na Muri, ki je predstavljal državno mejo med jugoslovansko državo in Avstrijo (po aneksiji leta 1938 z Nemcijo). Na podlagi meddržavnega dogovora je jugoslo­vanska država vsako leto v državnem proracunu predvidela milijon dinarjev za zavarovanje desnega brega Mure v obmejnem pasu. Do leta 1939 je bilo zakljucenih nekaj vec kot polovica nacrtovanih del.128 Gledano v celoti so bili uspehi regulacijskih del do konca 30. let prejšnjega stoletja majhni, in sicer zaradi nezadostnih sredstev, ki bi omogocila sistematicno delo za ureditev strug in zavarovanje obrežij. Banska uprava je upala na sredstva iz na novo oblikovanega državnega melioracijskega fonda.129 Kot receno, pa je pozornost usmerila predvsem v regulacijo Savinje. Po prvi svetovni vojni je celjski stavbni urad od likvidacijske imovine v Gradcu prevzel predvojni projekt regulacije Savinje. Oblastni hidroteh­nicni oddelek v Mariboru je na njegovi podlagi izdelal projekt upoštevajoc 122 Prav tam. 123 SI AS 77 Banski svet, 4. zasedanje, Zapisnik nadaljevanja druge seje izrednega zasedanja banovinskega sveta dravske banovine v Ljubljani dne 5. 9. 1933. 124 SI AS 77 Banski svet, 5 zasedanje, Zapisnik 3. seje z dne 7. 2. 1934, Porocilo nacelnika tehnicnega oddelka Matije Krajca o regulaciji Savinje. 125 SI AS 93 Oblastni odbor Maribor, t. e. 10, Stenografski zapisnik 1. seje, 23. 2. 1927. 126 SI AS 77 Banski svet, 5 zasedanje, Zapisnik 3. seje z dne 7. 2. 1934, Porocilo nacelnika tehnicnega oddelka Matije Krajca o regulaciji Savinje. 127 SI AS 93 Oblastni odbor Maribor, t. e. 10, Stenografski zapisnik 1. seje, 23. 2. 1927. 128 Porenta, Ceste in hidrotehnicna dela, str. 426. 129 Prav tam, str. 427. spremenjene razmere v strugi in nekatere spremembe glede regulacije pri­tokov.130 Projektu pa je ugovarjal trg Laško z argumentacijo, da bi regulacija Savinje poslabšala razmere v okolici Laškega. Celjska mestna obcina je izro-cila projekt v ponovno presojo dvema hidrotehnicnima strokovnjakoma, inž.Žnidaršicu iz Ljubljane in ing. Riedigerju iz Dunaja, ki sta svetovala nove smernice za regulacijo Savinje v Celju v t. i. celjskem ovinku.131 Mestna obcina je na osnovi njunih nasvetov izdelala nov projekt, ki ga je predložila v odo­britev gradbenemu ministrstvu. Bansko upravo je hkrati pozvala za posre­dovanje pri imenovanem ministrstvu, saj bi cimprejšnja odobritev pomenila tudi zacetek finansiranja del. Banska uprava je sestavila komisijo za pregled in presojo o projektu. Tako gradbeno ministrstvo kot komisija sta ugotovila pomanjkljivost projekta in svetovala njegovo dopolnitev v smislu izdelave pro-jekta tudi za regulacijo pritokov Savinje v celjski kotlini ter sanacijo obstojece regulacije od Celja do Mozirja, zlasti zaradi stabilizacije recnega korita glede pravilnega odvoda gramoza. Te dopolnitve so bile pogoj za uspešno regula­cijo Savinje v Celju.132 Sklepne dogovore je pospešila ponovna katastrofalna poplava jeseni 1933, ki je povzrocila škodo v višini »s katero bi se dalo celo regulacijo pri Celju izvesti«.133 Mestna obcina Celje je izpostavila protežiranost Ljubljane v smislu financiranja regulacije Ljubljanice, ki se ji ni zdela kljucna tako, kot je to bila regulacija Savinje v Celju.134 Banski svet je bil pripravljen sprejeti znesek v banovinskem proracunu za leto 1934/35 kot prvi obrok banovinskega prispevka k regulaciji Savinje v Celju pod pogojem, da gradbeno ministrstvo v državnem proracunu prav tako predvidi financna sredstva za namen regulacije. Sredstva naj bi bila višja kot banovinska.135 Banska uprava si je prizadevala, da bi vecino financiranja 130 SI AS 77 Banski svet, 5. zasedanje, Zapisnik 3. seje z dne 7. 2. 1934, Porocilo nacelnika tehnicnega oddelka Matije Krajca o regulaciji Savinje. 131 Prav tam. Z regulacijo Savinje v zgornjem toku so strugo izravnali in poglobili ter s tem mocno pospešili tok, ki ga je le deloma zadrževal jez pri Polzeli. Reka Savinja je ob po­plavah drla skozi Celje in prinesla s seboj ves gramoz in drugo erodirano gradivo, ki se je ustavljalo v t. i. celjskem ovinku pod gradom. Vec vode je pomenilo višjo gladino reke ter dvig poplavne ogroženosti obmocja. V: Zorn, Poplave, str. 535. Oblastni svetnik Levstik je na seji mariborske oblastne skupšcine leta 1927 navedel podatek, da je reka Savinja, skupaj s pritoki pritekla v Celje dve uri prej kot pred regulacijo v zgornjem toku. V: SI AS 93 Oblastni odbor Maribor, t. e. 10, Stenografski zapisnik 1. seje, 23. 2. 1927. 132 SI AS 77 Banski svet, 5. zasedanje, Zapisnik 3. seje z dne 7. 2. 1934, Porocilo nacelnika tehnicnega oddelka Matije Krajca o regulaciji Savinje. 133 SI AS 77 Banski svet, 5. zasedanje, Resolucija obcinske uprave celjske mestne obcine na seji 28. 9. 1933. 134 Prav tam. 135 SI AS 77 Banski svet, 5. zasedanje, Zapisnik 3. seje z dne 7. 2. 1934, Porocilo nacelnika tehnicnega oddelka Matije Krajca o regulaciji Savinje. prevzela država. V koncni fazi so se financna sredstva razdelila med državo, banovino in mestno obcino Celje.136 Leta 1936 so priceli z deli za regulacijo Savinje v Celju.137 Dela so potekala po etapah. Do druge svetovne vojne so s petimi etapami prišli do Grenadir­jeve brvi. Nemški okupator je dela nadaljeval, a so dela ostala nedokoncana zaradi konca vojne.138 Med okupacijo je bila hudourniška služba v veliki meri zaustavljena. Manj­ši projekti so se izvajali v okolici Ljubljane, na Gorenjskem in Štajerskem, in sicer predvsem v letih 1941 in 1942.139 Obdobje po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni so bile v ospredju ponovno poplave, tudi hudourni­ške in stranski ucinki poplav, zemeljski plazovi. Tako kot tudi že v prejšnjih obdobjih je bilo celjsko obmocje izpostavljeno kot kriticno. Vedno bolj pa je stopalo v ospredje poudarjanje solidarnosti s poplavljenimi obmocji in pri­spevek vsakega posameznika za skupno dobro. Tako lahko npr. v reviji Javna tribuna iz leta 1979 beremo, da organiziranost naše družbe ob naravnih ne­srecah temelji na pripravljenosti vsakega posameznika, da dosledno izpolnjuje svoje obveznosti in na samoorganiziranosti vseh »celic« družbe, od družine in vse do federacije.140 Slovenija je s komunisticnim prevzemom oblasti po letu 1945 postala de­žela, v kateri so industrijske dejavnosti hitro prevzele vecinski delež v ustvar­janju bruto domacega proizvoda.141 Kmetijstvo je prispevalo k družbenemu proizvodu zgolj še petino; število aktivnega prebivalstva, zaposlenega v kme­tijstvu, je padlo pod polovico. Storitvene dejavnosti in industrija so tako prvic v slovenski zgodovini presegle kmetijstvo po številu odvisnega prebivalstva, po dohodku pa so ga presegle že celo desetletje prej. Vrhunec industrijske dobe v Sloveniji so bila sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Gospodarska struktura je bila enostranska. Razvoj drugih sektorjev ni potekal vzporedno z industrijskim. Prevladujoca je bila ekstenzivna rast namesto intenzivne, a to spoznanje v Sloveniji ni povsem prodrlo.142 136 Orožen, Zgodovinski pregled, str. 20. 137 Prav tam. V monografiji Mesto v objemu voda, str. 23, je kot zacetek gradbenih del na­ vedeno leto 1934 (op. avtorice). 138 Orožen, Zgodovinski pregled, str. 20. 139 Seljak, Hudourniška služba, str. 330. 140 Babic, delo, ki nas še caka, str. 12. 141 Lazarevic, Socasnosti slovenskega gospodarskega razvoja, str. 397. 142 Prav tam, str. 397. Takoj po koncu druge svetovne vojne komunisticna oblast gospodarskim vprašanjem ni posvecala posebne pozornosti, saj je sledila sovjetski teoriji in praksi, po kateri se gospodarska preobrazba lahko zacne šele po utrditvi po­liticne oblasti. Poleg tega pa tudi takratni zunanji položaj države in notranje razmere še niso dovoljevale takojšnjih radikalnih posegov.143 Jeseni leta 1945 so gospodarski problemi dosegli stopnjo, ki je terjala resen in sistematicen pretres. V naslednjem letu so postala gospodarska vprašanja pomembnejša, saj sta si partijsko in državno vodstvo prizadevala, da bi pred koncem leta vzpostavila pogoje za vpeljavo nacrtnega gospodarstva ter zacetek pospešene industrializacije in elektrifikacije države. Predpogoj za to pa je bil zakljucek obnovitvenih del in predvojna proizvodna raven, vpeljava novih organizacij­skih oblik, spremembe v uradniškem aparatu in strokovnem kadru in nato izdelava petletnega gospodarskega nacrta.144 Zaradi opisanih razmer takoj po vojni dejavnostim za zašcito pred narav­nimi nesrecami ni bilo mogoce posvecati zadostne pozornosti. Izvajala so se le najnujnejša dela, ki bi preprecila vecjo škodo v primeru naravnih nesrec. Hkrati je nova oblast poudarjala »drugacen« koncept razumevanja pome­na del za zašcito pred naravnimi nesrecami, in sicer v povezavi s splošnim gospodarstvom.145 Upoštevajoc arhivske vire iz obdobja med obema vojnama je omenjeni koncept, ki je bil po vojni plasiran kot »nov«, negiranje razumevanja Kralje-vine Jugoslavije o povezavi preventive pred naravnimi nesrecami in splošnim gospodarstvom. Problem vidim predvsem v nacinu financiranja in razpo­rejanja denarnih sredstev ter delnih preventivnih ukrepih, ki niso vodili v dolgotrajne rešitve, kar lahko pripišemo tudi casovno kratkemu obdobju med obema vojnama. Povojno obdobje je bilo ponovno, kar se tice naravnih nesrec, usmerjeno predvsem v regulacijo rek za preprecevanje poplav in urejanje hudournikov. Hudourniško službo je povojna oblast tesno povezovala z elektrogospodar­stvom, saj so pomemben dejavnik za nemoteno obratovanje hidrocentral urejena obmocja, od koder se voda zbira v bazenu. Torej, pomembno je upo­števanje tudi stanja bazenovega zaledja. Delovanje hidrocentrale je namrec nemoteno le, ce je dotok vode enakomeren in reden in ce vode z njenega zaledja ne prinašajo naplavin, ki zasipavajo akumulacijski bazen. Oboje je odvisno od stanja hudournikov. Pozornost odgovornih deležnikov je bila usmerjena v ureditev gornje­savskih hudournikov in zmanjševanje zasipavanja bazena hidrocentrale 143 Princic, Iz gospodarske obnove, str. 57. 144 Prav tam. 145 Seljak, Hudourniška služba, str. 330. Moste.146 S podobnim problemom se je soocala hidrocentrala Doblarji, saj je bilo porecje Soce nad njo tipicno hudourniško. V nacrtu je bila tudi ureditev hudournikov pritokov Kokre in Tržiške Bistrice, in sicer zaradi zavarovanja bazena hidrocentrale Medvode, manjših hudournikov, pritokov Drave s po­bocja Pohorja med Žvabekom in Mariborom ter Meže in njenih pritokov.147 Z izgradnjo hidrocentrale v Žvabeku je bil onemogocen donos proda in drugega materiala iz avstrijske strani v bazene slovenskih hidrocentral. Zato so bila dela usmerjena le v zašcito bazenov dravskih elektrarn pred nanosi, ki so jih prinašali hudourniki s slovenske strani.148 Urejenost hudournikov je bila pomembna tudi zaradi nemotenega in var-nega cestnega149 in železniškega prometa, varovanja gozdov,150 urejene ko­munale151 in razvoja turizma – predvsem na Gorenjskem, ki ji je tudi nova oblast pripisovala vodilno vlogo na podrocju turizma. K omenjenim name-nom se je v skladu z duhom casa prikljucil tudi narodno-obrambni namen, torej obramba domovine.152 Omenjeni aspekt je bil zlasti v ospredju takoj po vojni sprico zunanjepoliticnih razmer in nestabilnih notranjih razmer. Vpeli so ga v vse vidike življenja. V prvih desetih letih po koncu vojne je bilo najvec sanacijskih del, kot re­ceno, usmerjenih in delno izvršenih na obmocju kranjskega okraja, in sicer v 26 hudournikih.153 To obmocje so odgovorni deležniki ocenili kot obmocje z najizrazitejšimi in najnevarnejšimi hudourniki. 146 Prav tam, str. 333. 147 Prav tam, str. 334. 148 Prav tam, str. 335. 149 Primer: Direktor Uprave za vodno gospodarstvo Ljudske republike Slovenije ing. Lojze Kerin je jeseni 1955 odobril projekt za ureditev hudournikov na odseku Prilipe – Krška vas avtoceste Zagreb – Ljubljana, pod pogojem da se predvidijo vsi ukrepi, da cestišce ostane nepoškodovano zaradi vode. Na odseku Bregana – Prilipe so namrec avtocesto preckali trije manjši hudourniki, ki niso imeli svojih strug, ampak so tekli po gozdnem kolovozu. V: SI AS 2128 Zveza vodnih skupnosti Slovenije, t. e. 1132, Ureditev hudourni­kov na odseku Prilipe-Krška vas, 1. 10. 1955. 150 Gornji tokovi hudournikov, kjer je erozivna sila vode najvecja, so navadno na obmocju gozdnega zemljišca. Poškodbe tovrstnega zemljišca zaradi hudournikov vodijo v zemelj-ski plaz ali odprtje melišca, ki ga je mogoce sanirati le z velikimi stroški. V: Seljak, Hu­dourniška služba, str. 335. 151 Primer: Dovški potok s hudourniškim znacajem v Senovem je tekel preko celotnega nase­lja, kar je bilo zlasti nevarno ob poplavah leta 1954. Leta 1962 je oddelek za gospodarstvo in komunalne zadeve obcine Videm-Krško izdal vodnogospodarsko dovoljenje za delno regulacijo hudournikov Dovškega potoka in Belskega potoka kot sestavni del bodoce ureditve vodnega vozlišca v Senovem. V: SI AS 2128 Zveza vodnih skupnosti Slovenije, t. e. 1132, Vodnogospodarsko dovoljenje, 15. 8. 1962. 152 Prav tam, str. 335. 153 Prav tam, str. 337. V precejšnjem obsegu so bili urejeni tudi hudourniki v ljubljanskem okraju (npr. Iška, v pritokih Gradašcice, Podlipšcici) oziroma so nadaljevali predvoj­ne sanacije.154 Na obmocju drugih okrajev so bile v glavnem izvedene dopolnilne gradnje k že pred vojno izvedenim delom.155 Perece vprašanje je ostajal potok Pesnica, ki je ob deževju prestopal bregove ter ogrožal celo posamezne hiše; mostova preko Pesnice sta imela premajhno nosilnost in sta ogrožala prehod vprežne živine. Lokalno prebivalstvo je videlo vzrok neurejenosti potoka, v smislu zajezitve, v nezadostni dejavnosti Krajevnega ljudskega odbora.156 Posledice nedokoncanih ali delno dokoncanih regulacijskih del so prišle do izraza ob poplavah. Leto 1954 je bilo v Sloveniji ponovno v znamenju ka­tastrofalnih poplav, ki so prizadele predvsem celjski, šoštanjski, slovenjgraški in krški okraj.157 Na zacetku junija tega leta je je bilo celjsko obmocje ponovno poplavljeno. Ponovile so se slike predvojnih poplav. Poleg materialne škode na stanovanjskih in industrijskih obratih so poplave povzrocile smrtne žrtve, odnašale živino, plodno zemljo, ki jo je odplavilo tudi do pol metra v globino. Spremljevalec poplav so bili zemeljski plazovi.158 Okrajni in obcinski ljudski odbor v Celju sta takoj organizirala posebneurade za pomoc obcanom in podjetjem. Štab za pomoc je organiziral posebne komisije za ocenjevanje škode in komisije za preskrbo s hrano in bivališci.159 Pregled casopisja pokaže poudarjanje solidarnosti s poplavljenci na vseh nivojih ter navedba obsega konkretne pomoci, tako financne kot druge. Ob­cinski odbori Socialisticne zveze delovnega ljudstva (SZDL) in Rdecega križa (RK) na Gorenjskem so npr. takoj po naravni nesreci priceli z akcijo pomoci poplavljencem. Delavci jeseniške železarne so darovali svoj enodnevni zaslu­žek. Izkazali pa so se tudi posamezniki oz. cele družine.160 Pomoc poplav­ljencem je potekala po motu: »Pomagajmo težko prizadetim poplavljencem! Pokažimo našo socialisticno zavest, podprimo tiste, ki jih je nesreca najhuje zadela!«161 Poplave na zacetku junija so bile povod za prvo kompleksno geografsko preucevanje poplav na obmocju Celja. Projekt, ki ga je vodil Anton Melik, je bil rezultat sodelovanja Inštituta za geografijo Slovenske akademije znanosti 154 Prav tam. 155 Prav tam, str. 339. 156 Frontovci, Potok Pesnica, str. 3. 157 Gorenjska pomaga poplavljencem, str. 1. 158 Silno neurje, str. 1. Od industrijskih podjetij je bila najbolj prizadeta Tovarna emajlirane posode in Cinkarna s kemicnim obratom. V: Prav tam. 159 Ucinkoviti ukrepi, str. 1. 160 Gorenjska pomaga poplavljencem, str. 1. 161 Pomoc poplavljencem, str. 1. in umetnosti, Geografskega inštituta univerze v Ljubljani ter Geografskega društva Slovenije, predvsem njegove sekcije v Celju.162 Poplave so spodbudile nadaljevanje regulacije Savinje. Jeseni 1954 so pri-celi oziroma nadaljevali z deli na t. i. celjskem ovinku. Gradnjo v dolžini 920 m je izvajalo gradbeno podjetje Beton iz Celja, ki je zgradilo tudi nov cestni most. Dela so potekala do leta 1957.163 Šesta etapa regulacije je bila združena s preureditvijo železniškega vozlišca in boljše povezave med Celjem in Laškim. Leta 1958 so priceli z deli na sed-mi etapi, na obmocju od t. i. celjskega ovinka nad cestnim mostom do izliva Ložnice v Savinjo. Dela so bila koncana septembra 1960.164 Slovenijo so v letu 1965 ponovno prizadele katastrofalne poplave. Tokrat je svojo moc pokazala reka Drava, ki je povzrocila vecmilijonsko škodo in s tem opozorila projektante in investitorje na neupoštevanje zakonitosti gradenj gospodarskih objektov v poplavnih obmocjih. Tla teh objektov namrec naj ne bi bila izpod nivoja poplavnih rek.165 Investitor odprave poškodb po poplavah v letu 1966 je bil Vodni sklad Socialisticne republike Slovenije (SRS).166 Dela so bila predvidena ne samo na najbolj prizadetih obmocjih, ampak tudi npr. na reki Mirni, Sevnišcici, Gabernici, vse na Dolenjskem. Glavni projekt za regulacijska dela na tem ob-mocju je izdelala Vodna skupnost Dolenjske.167 Strokovne podlage za upravljanje voda so se do sredine 70. let prejšnjega stoletja izvajale v okviru Zavoda za vodno gospodarstvo SRS, po ustanovit-vi Zveze vodnih skupnosti Slovenije (ZVSS) leta 1975 na podlagi Zakona o vodah168 pa v okviru Strokovnih služb Zveze vodnih skupnosti Slovenije.169 Ustanovitev ZVSS je bila povezana tudi s preoblikovanjem Splošnih vodnih skupnosti v Vodnogospodarska podjetja in pospešeno širitvijo vodnogospo­darske dejavnosti v Sloveniji. S tem se je povecala potreba po inženirsko--projektni dokumentaciji s podrocja upravljanja voda in pojavila se je ideja o ustanovitvi posebne službe, usposobljene zagotoviti strokovne dokumente za urejanje in vzdrževanje voda.170 162 Melik, Povodenj okrog Celja, str. 57. 163 Aristovnik, Kac, »Noc groze in razdejanja«, str. 27. 164 Prav tam. 165 J., Tokrat je povzrocila Drava ogromno škodo, str. 2. 166 SI AS 2128 Zveza vodnih skupnosti Slovenije, t. e. 1146, Odprava poškodb po poplavah v letu 1966. 167 Prav tam. 168 UL SRS, št. 16/1974. 169 http://www.izvrs.si/o-institutu/zgodovina-2/ (pridobljeno 24. 11. 2022). 170 Prav tam. Organiziranost službe za urejanje voda je prispevala k uspešnejšemu pre­precevanju poplav in saniranju nastale škode. Na terenu so bili ob poplavah aktivirani obcinski štabi civilne zašcite in sveti krajevnih skupnosti. Uvede-no je bilo redno dežurstvo; spremljalo se je stanje na ogroženih obmocjih; aktivirane so bile gasilske enote ter enote narodne zašcite.171 Vse omenjene podporne službe naj bi svojo pripravljenost ob naravnih nesrecah dokazale npr. ob poplavah leta 1979.172 Konec 70. let prejšnjega stoletja so strokovnjaki za razvoj vodnega gospo­darstva ugotavljali, da je bila vse do tedaj skrb družbe usmerjena prvenstveno v izgradnjo vodnogospodarskih varstvenih objektov za preprecevanje pogo-stih poplav. Hkrati s to ugotovitvijo pa je bilo prisotno zavedanje o njihovem nenehnem dopolnjevanju in izboljševanju.173 Glede na stopnjo gospodarskega razvoja je bil prihodnji razvoj za preprecevanje poplav usmerjen v aktivno obrambo pred poplavami, in sicer s pomocjo kompleksnih vodnogospodarskih rešitev, ki so obsegale varstvo pred erozijo in ureditev hudournikov, zmanjša­nje prodonosnosti in gradnjo objektov, na za to primernih zemljišcih.174 Na podlagi Zakona o vodah, Zakona o kmetijskih zemljišcih ter Zakona o sistemu družbenega planiranja SRS in na podlagi dolocil Samoupravnega sporazuma o ustanovitvi Zveze vodnih skupnosti Slovenije so obmocne vo­dne skupnosti, združene v Zvezi vodnih skupnosti Slovenije (ZVSS), sklenile »Samoupravni sporazum o temeljih plana Zveze vodnih skupnosti Slovenije za obdobje 1986-1990«.175 Sporazum je dolocal smernice, s katerimi so ob-mocne vodne skupnosti, združene v ZVSS, uskladile in uredile naloge, ki so jih prenesle na ZVSS, in naloge, ki so bile pomembne za celotno Slovenijo. Med bodocimi nalogami so predvidele usmerjanje in usklajevanje vodno­gospodarske politike v Sloveniji v skladu z družbenim planom glede (tudi) varstva pred škodljivim delovanjem voda, spremljanje in analiziranje razvoja vodnega gospodarstva, skrb za razvoj znanstvene in študijske raziskovalne dejavnosti, ki je bila potrebna za nacrtno urejanje vodnega režima in vzgojo kadrov, sodelovanje pri pripravi republiških predpisov, naloge, povezane s skladnejšim vodnogospodarskim regionalnim razvojem in hitrejšim razvo­jem manj razvitih obmocij.176 171 Ob januarskih poplavah, str. 6. 172 Prav tam. 173 Mišic, Problematika vodnega gospodarstva, str. 223. 174 Prav tam, str. 224. Bili so, ne tako redki, primeri nacrtovanja gradnje naselij in cest na obmocjih, ki so bila izpostavljena naravnim nesrecam. Posledica tega je bilo neskladje v smislu, da je ena gospodarska panoga vlagala financna sredstva v varstvo prostora, druga pa v njegovo izkorišcanje. V: Prav tam, str. 224. 175 Porocevalec, 12. 3. 1986. 176 Prav tam. Omenjene smernice so v bistvu postavile temelje sodobnemu konceptu varstva pred poplavami, ki je zasnovan na obvladovanju poplavnega tveganja. Zakljucek Slovenija je bila in je obmocje naravnih nesrec, predvsem poplav in potresov. Kot osrednje poplavno obmocje je v vseh zgodovinskih obdobjih izpostavlje-no celjsko obmocje. Zgodovinski spomin glede potresov pa se osredotoca na potres aprila 1895. Spomin nanj je živ tudi v sodobnosti. Ob njegovi 100-let­nici mu je npr. Gradbeni vestnik namenil vrsto zanimivih prispevkov, ki so obravnavali potresno nevarnost Ljubljane, razvoj potresnega inženirstva v Sloveniji in spomnili na potres leta 1976 s središcem v Furlaniji, ki je poško­doval številne objekte na Tolminskem in stresel tla tudi v Ljubljani.177 Po tem potresu so oživele razprave o potresni varnosti gradbenih objektov, ki so bile aktualne že ob skopskem potresu leta 1963.178 O tovrstnih vprašanjih so razpravljali tudi že leta 1931 ob gradnji ljubljanskega Neboticnika, ko je bilo potresno inženirstvo šele v povojih.179 V novejšem casu je vedno bolj prisotno zavedanje, da so naravne nesrece tudi posledica sodobnih cloveških posegov in ne le naravnih procesov. Vedno bolj stopajo v ospredje preventivne dejavnosti, kot so izobraževanje, ozavešca­nje, ustrezni predpisi ter zacasno ali trajno izogibanje nevarnim obmocjem. Temelj je nenehno raziskovanje naravnih nesrec.180 Hkrati se predvsem s po­mocjo t. i. fizicne geografije spodbuja k uporabi novih pristopov pri osvešca­nju in iskanju možnosti trajnostnega sožitja z naravnimi nesrecami.181 Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije AS 93 Oblastni odbor Maribor AS 77 Banski svet 177 Fajfar, Ljubljanski neboticnik, str. 120. 178 SI AS 1129 Republiški sekretariat za industrijo SRS, t. e. 74, a. e. 2169, Informacija o prvim rezultatima istraživanja poslidica zemljotresa na gradjevinskim objektima u Skopju, 26. 12. 1963. 179 Fajfar, Ljubljanski neboticnik, str. 120. 180 Zorn, Komac, Pavšek, Od razumevanja do upravljanja, str. 6. 181 Natek, Fizicna geografija, str. 133. AS 1129 Republiški sekretariat za industrijo SRS AS 2128 Zveza vodnih skupnosti Slovenije Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAL LJU 488, Rokopisne knjige Cod VIII Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota PIŠK/0001/002/003/00005 Ukrepi za preprecevanje poplav in cišcenje potokov ter jarkov v srezu Murska Sobota Literatura Anton Goršin, Mehovsko-stopiško obmocje: Opis vasi z zgodovinskimi in drugimi poseb­nostmi. Novo mesto, 2015. Anton Melik, Povodnji na Ljubljanskem barju. Kronika slovenskih mest, l. 1, 1934, št. 1, str. 3-8. Anton Melik, Povodenj okrog Celja. Geografski vestnik, l. 26, 1954, str. 3-57. Blaž Komac, Matija Zorn in Miha Pavšek, Naravne nesrece – družbeni problem?. Narav­ne nesrece 1. Od razumevanja do upravljanja, Ljubljana, 2010, str. 9-18. Darja Kerec, Prekmurske Benetke leta 1925. Prispevki za novejšo zgodovino, l. 51, 2011, št. 3, str. 25-35. Drago Mišic, Problematika vodnega gospodarstva v SR Sloveniji in zakljucki III. posve­tovanja hidrotehnikov v Ljubljani. Gradbeni vestnik, l. 26, 1977, št. 10, str. 218-227. Dunja Dobaja, Za blagor mater in otrok: zašcita mater in otrok v letih 1919-1941. Lju­bljana, 2018. Dušan Necak, Ina Cecic, Bilo je res grozljivo, bobnelo in grmelo je pod nami: brežiški potres 1917. Ljubljana, 2018. Dušan Necak, Prelom za prizadeto lokalno prebivalstvo: potres v Brežicah 29. januarja 1917. Studia Historica Slovenica, l. 18, 2018, št. 2, str. 393-419. Janko Babic, Delo, ki nas še caka. Javna tribuna (Ljubljana-Šiška), l. 19, februar 1979, št. 164, str. 12. Janko Brejc, Od prevrata do ustave. Slovenci v desetletju 1918–1928, Ljubljana, 1928, str. 160-214. Janko Orožen, Zgodovinski pregled regulacije Savinje in njenih pritokov. Kronika, l. 4, 1956, št. 1, str. 15-20. Josip Porenta, Ceste in hidrotehnicna dela. Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana, 1939, str. 418-429. Jože Princic, Iz gospodarske obnove v nacrtno izgradnjo (1945–1946). Prispevki za no-vejšo zgodovino, l. 36, 1996, št. 1-2, str. 57-65. Karel Natek, Fizicna geografija in preucevanje ogroženosti zaradi naravnih in drugih nesrec. Dela, 2003, št. 20, str. 133-146. Leopold Stanek, Potres v Ljubljani l. 1895. Kronika slovenskih mest, l. 2, 1935, št. 1, str. 30-39. Leopold Stanek, Kako so si razlagali potres v Ljubljani leta 1895. Kronika slovenskih mest, l. 2, 1935, št. 4, str. 81–84. Marko Kragelj, Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci. Gabrje, 2022. Matjaž Gucek, Andreja Boncina, Jurij Diaci, Dejan Firm, Aleš Poljanec, Tihomir Rugani, Gozdovi s poudarjeno zašcitno in varovalno funkcijo: znacilnosti, valorizacija in gospo­darjenje. Gozdarski vestnik, l. 70, 2012, št. 2, str. 59-71. Matija Zorn, Blaž Komac, Naravne nesrece v Sloveniji. Ujma, 2012, št. 26, str. 230-237. Matija Zorn, Poplave – stalnica v spodnji Savinjski dolini. Kronika 3, 2017, str. 529-539. Neja Blaj Hribar, Pomanjkanje v Ljubljani po velikonocnem potresu leta 1895. Lakote in pomanjkanje: slovenski primer, Ljubljana, 2018, str. 113-132. Oskar Reja, Potresna opazovanja v Sloveniji. Geografski vestnik, 1925, št. 2, str. 140-141. Oskar Reya, Vremenska služba v Sloveniji. Kronika slovenskih mest, l. 6, 1939, št. 3, str. 181-188. Peter Fajfar, Ljubljanski neboticnik. Gradbeni vestnik, l. 44, 1995, št. 4-5-6, str. 120-122. Renato Vidrih, Matjaž Godec, Potresna nevarnost mesta Ljubljane. Gradbeni vestnik, l. 44, 1995, str. 103-109. Sergej Bubnov, Razvoj potresnega inženirstva v Sloveniji. Gradbeni vestnik, l. 44, april maj junij 1995, str. 79-85. Viktor Kopatin, Gabrijel Gruber S. J. in njegov prekop. Kronika slovenskih mest, l. 1, 1934, št. 1, str. 8-14. V.J., Tokrat je povzrocila Drava ogromno škodo tudi pri nas. Tednik, l. 18, 6. 8. 1965, št. 31, str. 2. Žarko Lazarevic, Socasnost slovenskega gospodarskega razvoja. Zgodovinski casopis, l. 61, 2007, št. 3-4, str. 393-410. Žarko Lazarevic, Delo in zemlja: male študije kmeckega sveta. Ljubljana, 2022. Casopisni viri Cesarjev brat v Posavju, Ponesrecencem na pomoc. Slovenski gospodar, l. 51, 8. 2. 1917, št. 6, str. 3. Gorenjska pomaga poplavljencem. Glas Gorenjske, l. 7, 12. 6. 1954, št. 24, str. 1. Francišek Lampe, Ljubljanski potres. Dom in svet, l. 8, 1895, št. 9, str. 309-316. Francišek Lampe, Ljubljanski potres. Dom in svet, l. 8, 1895, št. 9, str. 285-286. Frontovci iz Osluševc in Cvetkovc. Naše delo, l. 3, 17. 2. 1950, št. 7, str. 3. Janez Jesenko, Zemeljski potresi. Ljubljanski zvon, l. 1, 1881, št. 6, str. 370-375. Janez Jesenko, Zemeljski potresi. Ljubljanski zvon, l. 2, 1882, št. 8, str. 488-493. Ljubljana po potresu. Slovenec, l. 23, 19. 4. 1895, št. 89, str. 1-2. Na pomoc po potresu hudo poškodovanim!. Slovenski gospodar, l. 51, 15. 2. 1917, št. 7, str. 1. Nesreca vsled povodnji. Slovenec, l. 29, 20. 11. 1901, št. 267, str. 3. Nekaj o potresih. Kmetijske in rokodelske novice, l. 35, 18. 4. 1877, št. 16, str. 122-123. Nujna pomoc poplavljenim krajem. Jutro, l. 6, 14. 11. 1925, št. 265, str. 1. Ob januarskih poplavah. Zbor obcanov, l. 19, 1979, št. 14, str. 6. Odškodnino za poplavo prejel eden. Slovenski gospodar, l. 69, 20. 3. 1935, št. 12, str. 4. Potres v Ljubljani. Kmetijske in rokodelske novice, l. 3, 3. 12. 1845, št. 53, str. 212. Potres. Kmetijske in rokodelske novice, l. 38, 17. 11. 1880, str. 369-370. Potres v Brežicah in v Krški vasi. Slovenec, l. 65, 30. 1. 1917, št. 24, str. 4. Potres v Brežicah. Slovenec, l. 65, 1. 2. 1917, št. 26, str. 3. Povodenj na Spodnjem Štajerskem, Povodenj na Goriškem. Slovenec, l. 29, 19. 11. 1901, št. 266, str. 3. Prekmurje pod vodo!. Tabor, l. 6, 14. 11. 1925, št. 260, str. 1. Prva pomoc poplavljencom v lendavskem okraji. Novine Slovenske krajine, l. 23, 14. 6. 1936, št. 24, str. 2. Pomoc poplavljencem. Dolenjski list, l. 5, 18. 6. 1954, št. 24, str. 1. Strašne poplave. Slovenski gospodar, l. 60, 12. 8. 1926, št. 32, str. 3. Silno neurje nad celjsko kotlino povzrocilo neprecenljivo škodo. Savinjski vestnik, l. 7, 11. 6. 1954, št. 23, str. 1. Ucinkoviti ukrepi za odpravo posledic poplav. Savinjski vestnik, l. 7, 11. 6. 1954, št. 23, str. 1. Velikanske poplave in povodnji v Sloveniji, na Hrvatskem in drugod. Slovenski narod, l. 58, 14. 11. 1925, št. 260, str. 2. Vzroki in ucinki zemeljskih plazov in melov. Štajerc, l. 6, 1905, št. 3, str. 5. Za razdejanjem po toci še povodenj!. Slovenec, l. 65, 6. 8. 1937, št. 177, str. 3. Tiskani viri Porocevalec, l. 12, 12. 3. 1986, št. 8. Uradni list Socialisticne Republike Slovenije, št. 16/1974. Spletni viri http://www.izvrs.si/o-institutu/zgodovina-2/ (pridobljeno 24. 11. 2022). NARAVNE NESRECE, KI SO NAJPOGOSTEJE PRIZADELE OBMOCJE SLOVENIJE OD KONCA 19. STOLETJA DO LETA 1990 Povzetek Pricujoci prispevek si postavi kot osrednje raziskovalno vprašanje, katere naravne nesrece v Sloveniji so bile v središcu obravnave v razlicnih zgodovinskih obdobjih in na kakšen na-cin so bile obravnavane oz. odnos do njih. Vzporedno s tem vprašanjem raziskuje ukrepe lokalnih oblasti in države ob naravnih nesrecah in uresnicitev/neuresnicitev zastavljenih ciljev. Poudarek daje obdobju med obema vojnama, saj je le-to osrednje raziskovalno ob-dobje avtorice. V vseh obravnavanih zgodovinskih obdobjih so bile osrednje naravne nesrece, s katerimi se je spopadal slovenski prostor, poplave in potresi. V zgodovinskem spominu še danes ostaja ljubljanski potres leta 1895, ki je sprožil vprašanja o vzrokih teh naravnih pojavov, ki vodijo v naravno nesreco. Ljubljanski potres je bil povod za organizacijo sistematicnih opazovanj potresnih pojavov, katere pobudnica je bila dunajska akademija znanosti. V obdobju Avstro-Ogrske monarhije je slovenske dežele prizadel še en rušilni potres s sre­dišcem v Brežicah in okolici. Tako kot ljubljanski potres je tudi brežiški pomenil pomem­ben vir raziskav geologov, ki so si postavljali vedno strokovnejša vprašanja o potresih na obmocju slovenskih dežel. Osrednje poplavno obmocje je bilo obmocje ob reki Savinji. V drugi polovici 19. stoletja je bila izvedena regulacija Savinje od Mozirja do Celja, in sicer na podlagi treh deželnih zakonov (junij 1876, april 1885, avgust 1891). Razlicna gospodarska politika in razlicne krajevne potrebe so bile vzrok, da so se v posameznih slovenskih deželah pred prvo sve­tovno vojno vprašanja naravnih nesrec obravnavala po razlicnih vidikih. Ce vzamemo kot primer hidrotehnicna vprašanja, vidimo, da je bila Kranjska osredotocena predvsem na osuševanje Ljubljanskega barja in preucevanje vodnih razmer na Krasu. Po drugi strani je Štajerska posvecala skrb predvsem regulaciji splavnih rek in ureditvi potocnih strug. V obdobju med obema vojnama se je osredotocenost usmerila predvsem na urejanje hu­dournikov in preprecevanje poplav, zlasti na obmocju mariborske oblasti, ki so jo poplave najbolj prizadele. Vzrok hudourniških poplav in s tem povezane škode niso bile le neugo­dne terenske razmere in velika kolicina padavin, ampak tudi negativni posegi cloveka v naravo, na kar so opozarjali strokovnjaki. Ureditev hudournikov je bila prednostna naloga oblastnih uprav in kasneje uprave Dravske banovine, saj je bila predpogoj uspešne regula­cije rek in melioracije mocvirnih dolin ter elektrifikacije banovine. Urejanje problematic­nih lokalnih hudournikov je bila tudi priložnost za zaposlitev okoliškega, brezposelnega prebivalstva, kar je bilo zlasti aktualno v obdobju gospodarske krize. Po drugi svetovni vojni so bile v ospredju ponovno poplave, tudi hudourniške, in stranski ucinki poplav, zemeljski plazovi. Tako kot tudi že v prejšnjih obdobjih je bilo celjsko ob-mocje izpostavljeno kot kriticno. Vedno bolj je stopalo v ospredje poudarjanje solidarnosti s poplavljenimi obmocji in prispevek vsakega posameznika za skupno dobro. NATURAL DISASTERS THAT STRUCK SLOVENIA MOST FREQUENTLY FROM THE END OF THE 19TH CENTURY TO 1990 Summary The present article addresses the central research question which natural disasters in Slo­venia have been in the focus of attention in different historical periods and how they have been dealt with or their attitudes towards them. Parallel to this question, it explores the actions of local authorities and the state in the face of natural disasters and the achieve­ment/non-achievement of the set objectives. The author focuses on the period between the two wars, as this is the main period of her research. In all the historical periods under consideration, floods and earthquakes have been the main natural disasters affecting the Slovenian territory. The Ljubljana earthquake of 1895, which raised questions about the causes of these natural phenomena leading to natural disasters, remains in the historical memory to this day. The Ljubljana earthquake was the trigger for the organisation of systematic observations of earthquake phenomena, initiated by the Vienna Academy of Sciences. During the period of the Austro-Hungarian Monar­chy, another devastating earthquake struck the Slovenian lands, with its centre in Brežice and its surroundings. Like the Ljubljana earthquake, the Brežice earthquake was also an important source of research for geologists, who were increasingly addressing questions on earthquakes in the Slovenian lands. The central flood area was the area along the river Savinja. In the second half of the 19th century, the regulation of the Savinja River from Mozirje to Celje was carried out on the basis of three regional laws (June 1876, April 1885, August 1891). Different economic poli­cies and local needs meant that natural disasters were dealt with in different ways in the individual Slovenian regions before the First World War. Taking hydrotechnical issues as an example, we see that Carniola (Kranjska) focused mainly on the drainage of the Ljubljana Marshes and the study of the water situation in the Karst region (Kras). Styria (Štajerska), on the other hand, was primarily concerned with the regulation of navigable rivers and the regulation of stream channels. In the period between the two wars, the focus was mainly on torrent regulation and flood prevention, especially in the area of the Maribor region, which was most affected by floods. The cause of the torrential floods and the associated damage was not only the unfavourable terrain and the high rainfall, but also the negative impact of man on nature, as experts had pointed out. The regulation of torrential floods was a priority for the authorities and later for the administration of the Drava region, as it was a prerequisite for the successful regulation of rivers and the meliorisation of marshy valleys and the electrification of the region. The regulation of problematic local torrents was also an opportunity to provide employment for the surrounding unemployed population, which was particularly relevant during the economic crisis. After the Second World War, floods, including torrential ones, and their side-effects, land­slides, were again a major issue. As in previous periods, the Celje area was highlighted as critical. Solidarity with the flooded areas and the contribution of each individual to the common good were increasingly emphasised. NATURKATASTROPHEN, DIE DAS SLOWENISCHE GEBIET VOM ENDE DES 19. JAHRHUNDERTS BIS 1990 AM HÄUFIGSTEN HEIMGESUCHT HABEN Zusammenfassung Der vorliegende Beitrag beschäftigt sich mit der zentralen Forschungsfrage, welche Na-turkatastrophen in Slowenien in den verschiedenen historischen Epochen im Mittelpunkt standen und wie mit ihnen umgegangen wurde bzw. wie die Menschen ihnen gegenüber eingestellt waren. Parallel zu dieser Frage wird das Handeln der lokalen Behörden und des Staates angesichts von Naturkatastrophen und das Erreichen/Nicht-Erreichen der gesetzten Ziele untersucht. Der Schwerpunkt liegt dabei auf der Zeit zwischen den beiden Kriegen, da dies der Hauptzeitraum der Forschungsarbeit ist. In allen betrachteten historischen Epochen waren Überschwemmungen und Erdbeben die wichtigsten Naturkatastrophen auf slowenischem Gebiet. Das Erdbeben von Ljubljana im Jahr 1895, das die Frage nach den Ursachen dieser Naturphänomene, die zu Naturkata­strophen führen, aufgeworfen hat, ist bis heute in der historischen Erinnerung geblieben. Das Erdbeben von Ljubljana war der Auslöser für die Organisation systematischer Beob­achtungen von Erdbebenphänomenen, die von der Wiener Akademie der Wissenschaften initiiert wurden. In der Zeit der österreichisch-ungarischen Monarchie ereignete sich ein weiteres verheerendes Erdbeben in Slowenien, dessen Zentrum in Brežice und Umgebung lag. Wie das Erdbeben von Ljubljana stellte auch das Erdbeben von Brežice eine wichtige Forschungsquelle für Geologen dar, die sich zunehmend technische Fragen zu Erdbeben in den slowenischen Gebieten stellten. Das zentrale Überschwemmungsgebiet war das Gebiet entlang des Flusses Savinja. In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts erfolgte die Regulierung der Savinja von Mozirje bis Celje auf der Grundlage von drei regionalen Gesetzen (Juni 1876, April 1885, August 1891). Unterschiedliche Wirtschaftspolitiken und lokale Bedürfnisse führten dazu, dass Naturkatastrophen in den verschiedenen slowenischen Regionen vor dem Ersten Welt-krieg auf unterschiedliche Weise angegangen wurden. In Krain konzentrierte man sich beispielsweise auf die Entwässerung der Sümpfe von Ljubljana und die Untersuchung der Wassersituation im Karst. Die Steiermark hingegen befasste sich vor allem mit der Regulierung der schiffbaren Flüsse und der Regulierung der Bachläufe. In der Zeit zwischen den beiden Kriegen konzentrierte man sich vor allem auf die Regulie-rung der Wildbäche und den Hochwasserschutz, insbesondere im Gebiet von Maribor, dasam stärksten von Überschwemmungen betroffen war. Die Ursache für die sintflutartigen Überschwemmungen und die damit verbundenen Schäden waren nicht nur ungünstige Geländeverhältnisse und starke Regenfälle, sondern auch negative Eingriffe des Menschen in die Natur, wie Experten festgestellt hatten. Die Regulierung von Wildbächen war für die Behörden und später für die Verwaltung der Drau-Region eine Priorität, da sie eine Voraussetzung für die erfolgreiche Regulierung von Flüssen und die Urbarmachung von sumpfigen Tälern sowie die Elektrifizierung der Region war. Die Regulierung der proble­matischen lokalen Wildbäche war auch eine Gelegenheit, Arbeitsplätze für die arbeitslo­se Bevölkerung der Umgebung zu schaffen, was gerade in der Zeit der Wirtschaftskrise besonders wichtig war. Nach dem Zweiten Weltkrieg waren erneut Überschwemmungen, einschließlich sint­flutartiger Überschwemmungen, und deren Begleiterscheinungen, Erdrutsche, ein gro­ßes Thema. Wie schon in früheren Zeiträumen wurde das Gebiet von Celje als kritisch hervorgehoben. Die Solidarität mit den überschwemmten Gebieten und der Beitrag jedes Einzelnen zum Gemeinwohl wurden zunehmend betont. Knjige delavcem! sindikalne, delavske in vzajemne knjižnice po letu 1945 Eva Kodric-Dacic* Potrjeno – Accepted: 24. 8. 2022 | Objavljeno – Published: 21. 12. 2022 1.01 Izvirni znanstveni clanek UDK 027.64"1945/..." Eva Kodric-Dacic: Knjige delavcem! sindikalne, delavske in vzajemne knjižnice po letu 1945. Casopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 93=58(2022), 4, str. 86–111 Clanek oriše usodo delavskih knjižnic po drugi svetovni vojni. Ob podpori sindikalnih organizacij so sprva doživele razcvet, vendar je izostala podpora slovenske bibliotekar­ske stroke, ki je dajala prednost javnim ljudskim knjižnicam, ki so jih ustanavljale in financirale lokalne skupnosti. Sindikalne knjižnice so zacele pocasi zamirati; njihove fonde so prevzele ljudske knjižnice. Zadnji poskus omogociti delavcem neposreden dostop do knjige v delovni organizaciji v obliki Vzajemne knjižnice je nastal v Mari-boru, vendar ni uspel prerasti v vseslovenski koncept. Kljucne besede: ljudske knjižnice, delavske knjižnice, sindikalne knjižnice, vzajemne knjižnice. 1.01 Original Scientific Article UDC 027.64"1945/..." Eva Kodric-Dacic: Books for workers! Union, Workers’ and Mutual Libraries after 1945. Review for History and Ethnography, Maribor 93=58(2022), 4, pp. 86–111 The article outlines the fate of workers’ libraries after the Second World War. Initially, they flourished with the support of trade union organisations, but there was no sup­ * Doc. dr. Eva Kodric-Dacic je raziskovalka v Oddelku za raziskave Narodne in univer­zitetne knjižnice in predavateljica na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko zna­nost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predmet Razvoj knjižnic in knjižnicarstva. port from the Slovenian library profession, which favoured public people’s libraries, established and financed by local communities. The trade union libraries slowly began to die out; their collections were taken over by the people’s libraries. The last attempt to give workers direct access to books in the work organisation in the form of a Mutual Library was made in Maribor, but it failed to develop into a nationwide concept. Keywords: people’s libraries, workers’ libraries, union libraries, mutual libraries. Uvod V nasprotju z visoko stopnjo bralne pismenosti, ki so jo v zadnjih raziskavah PISA (Programme for International Student Assessment) izkazali slovenski petnajstletniki, je po podatkih raziskave PIAAC (Programme for the Inter­national Assessment of Adult Competencies) bralne pismenosti odraslih pri nas le-ta med najnižjimi v Evropi in neposredno povezana z (nizko) stopnjo izobrazbe odraslega. Slovenci po številu letno prebranih knjig mocno zaosta­jamo za nekaterimi drugimi narodi: leta 2019 je le 51 % Slovencev prebralo eno ali vec knjig, medtem ko je bil na primer delež odraslih Americanov v letu 2018 znatno višji: 78 %. Manj izobraženi berejo manj. Sodec po rezultatih ankete, izvedene v okviru raziskave Knjiga in bralci, kar 44 % anketirancev z dokoncano osnovno šolo v letu 2019 ni prebralo nobene knjige; v skupini z dokoncano strokovno oziroma poklicno šolo je bilo takih 50 %, v skupini s koncano srednjo šolo pa 30 % (Knjiga in bralci VI: Bralna kultura in nakupo­vanje knjig v Sloveniji v letu 2019. Ljubljana, 2019, str. 15–16). Zato ne preseneca, da so v razmišljanjih o akcijskem nacrtu za uresni-cevanje ciljev Nacionalne strategije za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030, sprejete leta 2020, v sklopu ukrepov o izboljšanju bralne pismeno­sti odraslih ponovno vzniknile ideje o revitalizaciji knjižnic v slovenskih pod-jetjih. Zamisel o knjigah in knjižnicah, ki so neposredno dostopne delavcem v delovnih organizacijah, kar naj bi vzpodbudno vplivalo na razvoj bralne pismenosti zaposlenih, se namrec vztrajno ponavlja (in obnavlja) vse od kon-ca druge svetovne vojne. Toda v knjižnicarski stroki ne najde naklonjenega sogovornika, v praksi pa ne uspešnih in trajnih sistemskih rešitev. Knjižnice, namenjene delavskemu razredu, so v okviru delavskih društev oziroma organizacij na Slovenskem vzcvetele po prvi svetovni vojni. Dostop­ne so bile tudi širši javnosti in delavski knjižnici, ki sta med obema vojna-ma delovali v Ljubljani in v Mariboru, sta sodili med najbolje organizirane javne knjižnice pri nas. Po koncu druge svetovne vojne je bilo izobraževa­nje delavcev ena izmed prioritet industrijsko razvijajoce se države in delav­ske knjižnice naj bi v tem procesu igrale pomembno vlogo. Njihov razvoj je bil ideološko utemeljen v programskih dokumentih Komunisticne partije Jugoslavije, medtem ko je Zveza sindikatov materialno in organizacijsko podpirala njihov razvoj. Po letu 1945 je bila zato ustanovljena vrsta delavskih – ali kakor so jih poimenovali zaradi njihovega ustanovitelja: sindikalnih knjižnic. Toda že po letu 1950 se je njihovo število zacelo krciti; postopoma so se zlivale z ljudskimi knjižnicami in v šestdesetih letih skoraj postopoma izginile. Nezanemarljiv vpliv na to je imelo tudi dejstvo, da slovenska knjiž­nicarska stroka sindikalnih knjižnic ni podpirala. Toda potreba po njih je gotovo obstajala, med drugim tudi zaradi priseljevanja delavcev iz drugih republik Jugoslavije. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja so se zato ponovno pojavile politicne iniciative za njihov razvoj, ki pa, razen v Mari-boru, niso obrodile sadov. Delovanje delavskih knjižnic na Slovenskem po prvi svetovni vojni je raz­meroma dobro dokumentirano. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil izdelan bibliografski pregled objav o delavskih knjižnicah med obema vojnama (Rak, 1978), medtem ko je pregled sindikalnih knjižnic, delujocih po drugi svetovni vojni, leta 1950 prinesla publikacija Slovenske knjižnice. Podrobnejših predstavitev so bile deležne predvsem mariborske knjižnice: razvoj delavskih in sindikalnih knjižnic v obdobju pred drugo svetovno vojno in po njej na podrocju Maribora je opisan v izcrpnih clankih B. Hartmana (Delavske knjižnice v Mariboru do druge svetovne vojne, 1980) in J. Javorni­ka (Sindikalne knjižnice v Mariboru 1945–1951, 2019). Od drugih delavskih knjižnic je bila predstavitve deležna predvsem Delavska knjižnica v Ljubljani (Lojk, 1988). Delavske knjižnice med obema vojnama Delavski knjižnici, ki sta v obdobju med obema vojnama delovali v Ljubljani in Mariboru, sta sodili med najbolj kakovostne javne društvene knjižnice svojega casa pri nas. Prosvetni odsek Delavske zbornice je leta 1926 ustanovil Delavsko knjižnico v Ljubljani, dve leti kasneje pa podružnico v Mariboru. Ceprav sta bili namenjeni predvsem delavcem in uslužbencem, sta bili odprti tudi za širšo javnost. V prvih letih po ustanovitvi so v ljubljansko Delavsko knjižnico zahajali vecinoma delavci, kasneje pa je delež uporabnikov iz te socialne skupine zacel upadati. Podobno je bilo tudi v njeni mariborski po­družnici. Leta 1931 je bilo vanjo od skupaj 1388 clanov vclanjenih le 624 (45 %) delavcev. Vecino preostalih clanov so predstavljali izobraženci in go-spodinje. Delavci so sicer prihajali iz razlicnih gospodarskih panog. Najvec, 189, je bilo nekvalificiranih delavcev; sledili so kovinarji (146), železnicarji (98), v manjšem številu pa delavci razlicnih poklicev: trgovski pomocniki, tekstilni delavci, tipografi in knjigovezi, krojaci, mizarji, peki in cevljarji (Reberšek, 1977). Fond knjižnice je odražal ideološko usmeritev Delavske zbornice, saj v seznamu knjig ljubljanske Delavske knjižnice, izdanem leta 19281, najdemo številne, ki so obravnavale tematiko socializma, socialnega vprašanja in de­lavskega gibanja. Nabavo in obdelavo gradiva je za obe knjižnici, ljubljansko in mariborsko, izvajala ljubljanska Delavska knjižnica. Knjižnici sta bralcem ponujali gradivo v tiskanih katalogih in v obliki premicnih zbirke, s katerimi so bile knjige delavcem ponujene kar v tovarnah. Knjižnici sta imeli visok delež gradiva v nemškem jeziku. Povpraševanje po njem je bilo veliko, saj je na primer knjiž­nica v Mariboru leta 1940 izposodila pol knjig v nemšcini in pol v slovenšci­ni, medtem ko je bil delež izposojenih nemških knjig v Ljubljani še vecji. Po nemški zasedbi Maribora 1941 je bila mariborska Delavska knjižnica unicena in po vojni obnovljena, medtem ko je ljubljanska vojno preživela in se po letu 1945 uspešno razvijala naprej (Reberšek, 1977 in Lojk, 1988). Naloge sindikalnih knjižnic po letu 1945 Po koncu druge svetovne vojne se je zdelo, da bodo prav delavske knjižnice, ki so jih v podjetjih ustanavljale sindikalne organizacije, odigrale kljucno vlogo pri zagotavljanju dostopa delavcev do knjige. Sindikalne knjižnice so imele eksplicitno politicno podporo, saj je bil med cilji, ki si jih je po drugi svetovni vojni zastavila Komunisticna partija Jugoslavije, tudi razvoj kadrov, potreb­nih za industrializacijo dežele. Med ukrepe, ki bi ta razvoj omogocili, je sodilo tudi ustanavljanje in organizacija knjižic ter drugih kulturnih ustanov (V. Kongres, 1948, str. 534). Sindikalne knjižnice so bile namenjene vsestranske-mu razvoju delavcev v delovnih organizacijah in tudi njihovim družinskim clanom. Predstavljale so neobvezen in brezplacen podaljšek šole: delavca naj bi spodbujale k samoizobraževanju in ga podpirale pri vkljucevanju v redni šolski sistem oziroma formalni sistem izobraževanja odraslih. Ob pomoci knjige naj bi delavec postal dober proizvajalec in upravljalec; s knjigo kot kulturnim razvedrilom naj bi izkoreninil slabe navade. Ideja o delavskih oziroma sindikalnih knjižnicah in njihovi vlogi pri grad-nji ideološko ozavešcenega in strokovno podkovanega delavca je seveda pri­hajala iz Sovjetske zveze. Od tam so prihajali tudi prvi prirocniki o delu v sindikalnih knjižnicah, saj so v SZ obstajale dobro razvite knjižnice tega tipa. 1 »Naša knjižnica ima poleg dobrih leposlovnih del najboljše znanstvene knjige iz raznih panog: socializma, socialne politike, narodnega gospodarstva, tehnike, naravoslovja …« (Seznam, 1928, str. 5). Natancen prirocnik o organizaciji dela v sindikalni knjižnici, ki je bil dosto-pen slovenskim knjižnicarjem v srbohrvaškem jeziku, je izšel že leta 1948 (Finci, 1948). Poleg splošnih napotkov o ureditvi knjižnice je vseboval tudi navodila za ravnanje s premicnimi zbirkami, ki naj bi jih centralna sindi­kalna knjižnica podjetja dostavljala dislociranim enotam ter priporocila za organizacijo storitev za otroke delavcev. Sindikalne knjižnice naj bi imele tudi posebne otroške oddelke ali vsaj posebne termine, v katerih bi bile odprte le za otroke. Sindikalne knjižnice naj bi skrbele za vsestranski razvoj sovjetskega delavca. Poleg splošnoizobraževalnega gradiva naj bi zaposlenim nudile tudi strokovno gradivo z delovnega podrocja tovarne ter izvajale tipicne naloge specialnih (tehnicnih) knjižnic. Sestavljale in razpošiljale naj bi bibliografska porocila o vsebini domacih in tujih casopisov, oblikovale individualne infor­macije o novostih s strokovnih podrocij vodilnih strokovnjakov tovarne, pre­vajale clanke iz tujih casopisov, organizirale posvetovalnico za pomoc tistim, ki proucujejo tehnicno literaturo, organizirale konference bralcev tehnicne literature in podobno (Bljinkov, 1948). Prvi prirocnik za delo v sindikalnih knjižnicah (Prirocnik za sindikalne knjižnice avtorja R. Kibrika) je v slovenšcino iz ruskega jezika prevedla MaraŠlajpah. Izšel je leta 1949. Ce odmislimo ideološke vložke, ki so sindikalno knjižnico predstavljali v vlogi aktivnega pomocnika partijske, sindikalne in komsomolske organizacije2, je prirocnik prinesel predvsem kakovostne napotke o delu z bralci. V njem so bila predstavljena pravila referencnega pogovora, nacini informiranja bralcev o avtorjih, navajanje bralcev na zah­tevnejšo literaturo (v prvi vrsti na naravoslovna in tehnicna dela), razlicne aktivnosti, namenjene dvigu bralne kulture, promociji knjig in knjižnic in podobno. S koncem štiridesetih let oziroma s politicnim razkolom s Sovjetsko zvezo so zamrli tudi neposredni sovjetski vplivi na tem podrocju knjižnicarstva. Sindikalne knjižnice in njihovi fondi po letu 1945 V obdobju po koncu druge svetovne vojne se je razmahnilo stihijsko ustanavljanje ljudskih knjižnic (med katere so po koncu druge svetovne voj­ne uvršcali javne ljudske, sindikalne in šolske knjižnice). Vsak ljudski odbor, delovna organizacija in šola naj bi imeli svojo knjižnico. Ljudske knjižnice 2 »Dolžnost sindikalne knjižnice je, da sistematicno propagira knjige o socialisticnem tek­movanju, da seznanja vsakega bralca s clanki in govori V. I. Lenina o socialisticnem tek­movanju, s sklepi XII. Plenuma VCSPS (Vsezveznega centralnega odbora sindikatov) …«. Kibrik, 1949, str. 3. so ustanavljala kulturna društva v okviru Ljudske prosvete Slovenije, ljud-ski odbori, sindikalne organizacije in druge družbeno politicne organizaci­je. Najvec knjižnic, namenjenih delavcem, je bilo zato ustanovljenih prav v obdobju 1945–1950. Leta 1947 je R. Albreht v svojem porocilu o kulturno--prosvetni dejavnosti slovenskih sindikatov zapisal, da imajo sindikati 373 knjižnic s približno 600.000 knjigami in še okrog 170 rdecih kotickov (Al-breht, 1947). Njihovo število je narašcalo, saj so jih leta 1950 evidentirali 378. Skupaj z javnimi ljudskimi in šolskimi knjižnicami so tvorile razvejano mrežo ljudskih knjižnic (Slovenske knjižnice, 1951), vecinoma opremljene s skromnimi, pogosto zastarelimi fondi, brez rednih financnih virov ter brez strokovnih knjižnicnih delavcev. Preglednica 1: Pregled ljudskih (javnih, sindikalnih in šolskih) knjižnic v Ljudski republiki Sloveniji (leto 1950) Št. knjižnic Št. zvezkov javne 845 459.331 sindikalne 378 146.287 šolske 463 175.709 skupaj 1.686 781.327 Povzeto po Rijavec, Josip, Marija Zidar. Slovenske knjižnice: pregled ob štiristoletnici slo­venske knjige. Ljubljana: ZBDS, 1951, str. 222. Povprecna slovenska sindikalna knjižnica je imela leta 1950 387 zvezkov in je bila za slabo tretjino manjša od povprecne javne ljudske knjižnice, katere knjižno zalogo je v povprecju tvorilo 543 knjig. Delovale so v delovnih orga­nizacijah in tudi zunaj njih (na primer na Jesenicah, v Ljubljani, v Mariboru, vŠoštanju …). Prav slednje so bile upoštevanja vredne kakovostne javne knjiž-nice in ker se po svojih nalogah niso razlikovale od javnih ljudskih knjižnic, so jim bile še v zacetku petdesetih letih mocna konkurenca. V Ljubljani na primer je bilo leta 1950 poleg 10 javnih ljudskih knjižnic (Delavska knjižni-ca – ki je bila obenem tudi osrednja slovenska sindikalna knjižnica, Mestna ljudska knjižnica, Ljudska knjižnica Bežigrad, Dravlje, Ježica, Moste, Polje,Rakovnik, Šiška in Št. Vid, cemur lahko prištejemo še 11 bolnišnicnih knjiž­nic), delovalo kar 91 sindikalnih knjižnic. Skupaj so imele 38.816 enot gradiva, le nekaj vec kot starejša Delavska knjižnica, katere fondi so šteli 36.717 enot. Med vecjimi sindikalnimi knjižnicami v Ljubljani so bile še knjižnice Pošte (2.108zvezkov), Litostroja »Titovih zavodov« (1.215 zvezkov) in Narodne Mi-lice (1.522 zvezkov). Bolje založene so bile sindikalne knjižnice velikih podjetij oziroma sindi­kalnih organizacij, ki so v posameznih krajih prevzele vlogo javnih ljudskih knjižnic. Centralna sindikalna knjižnica na Jesenicah je imela vec kot 10.000 zvezkov, njena podružnica v Javorniku pa 2.409 zvezkov. To je bilo znatno vec od dveh skromnih ljudskih javnih knjižnic v okraju Jesenice-mesto s po 100 oziroma 187 zvezki. Tudi v Mariboru je med ljudskimi knjižnicami po velikosti zbirke prednjacila Centralna »sindikalna« knjižnica s 6.391 zvezki; med vecjimi knjižnicami sta bili tudi sindikalna knjižnica v podjetju »MEPA« (2.401 zvezkov) in v Mariborski tekstilni tovarni (1.872 zvezkov). Sindikalne knjižnice pa niso bile edina vrsta knjižnic, ki je po letu 1945 zaživela v podjetjih. Poleg sindikalnih knjižnic, ki so imele splošnoizobra­ževalni znacaj, so podjetja ustanavljala tudi strokovne (specialne) in celo šolarske knjižnice, ce so v okviru podjetja delovale šole. Tak je bil primer kranjske tovarne »Iskra« (Slovenske knjižnice, 1951). Ob sindikalnih knjiž­nicah so podjetja pogosto uredili tudi »rdece koticke«, ki naj bi bili, bolj kot izobraževanju zaposlenih, namenjeni sprostitvi delavcev in kulturnemu udejstvovanju. V prostoru, namenjenemu druženju, so bili delavcem na vo­ljo poleg knjig tudi radio, šah in podobno. Ni jasno, ali je uvajanje rdecih kotickov doseglo nameravane cilje, vendar je njihovo število (leta 1947 naj bi jih bilo v slovenskih podjetjih kar 170) pricalo o tem, da je bila njihova organizacija nacrtna in vodena. Rdeci koticki so preživeli tudi razkol Jugosla­vije s Sovjetsko zvezo konec štiridesetih let, saj najdemo navodilo o ureditvi rdecega koticka še v drugi izdaji Preglovega prirocnika Delo knjižnicarja v ljudski knjižnici iz leta 1950. V poglavju, namenjenemu prostorski ureditvi knjižnice, je namrec zapisal: »Vsako vecje podjetje bo organiziralo svoj rdeci koticek. Rdeci koticek služi uslužbencem, da se zbirajo v njem izven delov­nega casa, da se tam duševno razvedre in pouce. Zato so njegove naloge širše kakor pa naloge citalnice in izposojevalne knjižnice. V njem poslušajo uslužbenci radio, igrajo šah, biljard in pd. Soba rdecega koticka se bo ravnala po velikosti podjetja in številu uslužbencev. Biti pa mora še prav posebno prikupna, da bo obdal rdeci koticek delavca že takoj pri vhodu z vzdušjem domacnosti in zbudil v njem dojem ugodja. Nikakor ne gre, da bi postavljali rdece koticke v sejne dvorane ali kaj podobnega, kjer diha v prišleca nepri­jetno pisarniško ozracje. Mere za rdece koticke se ravnajo po normah za citalnice.« (Pregl, 1950, str. 18). Sindikalne knjižnice so bile deležne posebne podpore s strani sindikal­nih organizacij. Pri Glavnem odboru Zveze sindikatov Slovenije je v letih 1948–1950 deloval celo poseben referat za sindikalne knjižnice. V njegovih okvirih se je izoblikoval bibliotecni center, ki je izvajal inšpekcijo knjižnic in organiziral knjižnicarske tecaje. Poleg sindikalne organizacije je za usposabljaje knjižnicarjev sindikalnih knjižnic skrbelo tudi Društvo bibliotekarjev Slovenije (DBS) (med drugim z organizacijo 14-dnevnega tecaja za delo v sindikalnih knjižnicah (Bercic, 1958)) ter Ljudska prosveta Slovenije in njeni lokalni odbori. Porocilo o te-caju za knjižnicarje sindikalnih knjižnic, ki je bil izveden leta 1949, prica o velikih težavah pri usposabljanju strokovnih knjižnicarskih kadrov ter po-menu ideološke indoktrinacije knjižnicarjev v letih po drugi svetovni vojni. Bibliotekarska znanja so namrec predstavljala le manjši del tecaja: 10 ur je bilo namenjenih bibliotekarski teoriji in 12 ur prakticnemu delu. Tecajniki so se nadaljnjih 7 ur spoznavali z nacini propagande knjig in nadaljnjih 19 ur s slovensko in svetovno književnostjo. Kar 24 ur pa je bilo namenjenih politicnim temam: bibliografiji marksizma in leninizma, delavskemu gibanju v stari Jugoslaviji, vlogi Komunisticne partije v narodnoosvobodilnem boju, petletnemu planu in izgradnji socializma v Jugoslaviji, resoluciji Informbiroja in podobno. Tecajniki so pred tecajem morali prebrati Prešernove Poezije, Pe­smi Antona Aškerca, Prežihove Samorastnike, J. Vernovo Potovanje v središce zemlje, B. Nušiceve Humoreske in satire, Moličrovega Tartuffa, J. Londono­ve Pripovedke z južnega morja ter delo A. Cesarca Pankrac in njegove žrtve. Poleg tega so morali prebrati tudi Titov referat s V. kongresa Komunisticne partije Jugoslavije in Manifest komunisticne partije. Tecaja se je udeležilo 65 tecajnikov, vendar je bil za številne tecajnike, predvsem tiste, ki so se šolali med vojno, program prezahteven. Uspešno so ga zakljucili le zacetniki, ki so v svojih sindikalnih knjižnicah imeli podporo izobraženih sodelavcev, ki sojim pomagali pri razumevanju predpisanih del (Šlajpah, 1950). Sicer pa so knjižnice predstavljale pomemben del kulturno-umetniškega udejstvovanja sindikatov. Porocila o številu knjig v fondu, številu bralcev in številu prebranih knjig so bila del trimesecnih statisticnih porocil sindikalnih odborov (Navodila, 1950). Zato ne preseneca, da je Zveza sindikatov Slove­nije konec štiridesetih let prispevala znatna sredstva za njihov razvoj. V tem obdobju so z njeno podporo zaživele vse vecje okrajne knjižnice, ki so po ukinitvi dotacij s strani Glavnega odbora ZSS sicer postale ljudske knjižnicepri ljudskih odborih in ohranile primat v razvitosti (Šlajpah, 1958). Sindikalne knjižnice so se financirale izkljucno iz sredstev sindikalnih organizacij, razen velikih javnih delavskih knjižnic (kot je bila na primer De-lavska knjižnica v Ljubljani), kjer je sredstva za njeno delovanje prispeval tudi ljudski odbor. V zacetku petdesetih let je na podrocju kulturno prosvetnega dela prišlo do preobrata. Prevladala je usmeritev, ki je dajala prednost teritorialni orga­niziranosti pred sindikalno. Podpora sindikalnih organizacij knjižnicam je po letu 1950 zacela upadati in njihovi fondi so se zaceli postopoma prelivati v ljudske knjižnice. Tudi slovenska bibliotekarska stroka oziroma njena prota­gonistka Mara Šlajpah sindikalnim knjižnicam ni bila naklonjena. Obveljalo je mnenje, da sindikalne knjižnice ne morejo zadovoljiti potreb bralcev, da so slabo urejene, saj jim, ker so v lasti sindikatov, ni treba upoštevati strokovnih navodil. Posebej neracionalen naj bi bil obstoj manjših sindikalnih knjižnic (Pregelj, 1950). Njihove fonde naj bi skupaj z bralci prevzele javne ljudske knjižnice. Podpore stroke so bile deležne le sindikalne knjižnice, ki so delovale zunaj podjetij in bile odprte za okoliško prebivalstvo. Leta 1952 je bil poziv za ukinjanje sindikalnih knjižnic predstavljen tudi širši javnosti. Ljudske novice so namrec objavile clanek s pozivom k ukinjanju sindikalnih knjižnic ter za prenos njihovega fonda v ljudske knjižnice. Avtor clanka je bil mnenja, da so bile zbirke v sindikalnih knjižnicah »udarniško« sestavljene, zato tudi niso imele bralcev. Knjige so samevale ali pa postale okras »rdecih kotickov« in upravnih pisarn. Upravnim odborom sindikalnih podružnic je zato predlagal, naj predajo »mrtvoležece« knjige najbližjim ljud-skim knjižnicam. Mreža javnih ljudskih knjižnic naj bi se v vecjih mestih že ustalila in naj bi zaradi boljše založenosti imela tudi »ogromno« obiskovalcev. Kot primer naj bi bila nameravana združitev sindikalnih knjižnic Litostroja»E. C. Ž« in drugih sindikalnih knjižnic z ljudsko knjižnico v okviru novo­ustanovljenega društva Svobode (Z vkljucevanjem, 1952). Tako stališce bibliotekarske stroke ni bilo brez nasprotnikov. R. Albreht je zagovarjal nadaljnji razvoj sindikalnih knjižnic v clanku Ali so knjižnice v podjetjih odigrale svojo kulturno vlogo?, objavljenem v Delavski enotnosti leta 1953. Tendence po ukinjanju sindikalnih knjižnic naj bi izhajale iz nerazu­mevanja poslanstva sindikalnih knjižnic. Osnovano naj bi bilo na statisticnih podatkih avtorjev, ki so se zavzemali za velike, centralne knjižnice, katerih razvoj naj bi bil pogojen z ukinjanjem manjših knjižnic. Opozarjal je, da je nizka izposoja gradiva v teh knjižnicah posledica dejstva, da so vanje vklju-cevali predvsem študijsko gradivo s podrocja politicne ekonomije, delavskega gibanja in seveda klasikov marksizma, medtem ko je bilo leposlovja relativno malo. Z razumevanjem je sprejemal odpor sindikalnih podružnic do oddaje svojih knjižnic ljudskim, kar je kazalo na to, da so bili kolektivi ponosni na svojo knjižnico. Ugotavljal je, da je poslanstvo knjižnice v podjetju seznanja­nje delavca s knjigo in vzgoja prihodnjega kupca knjige ter obiskovalca javne ljudske knjižnice: »Proglašati take knjige za »zamrznjene« in take knjižne za-loge kot tiste, ki so »odigrale svoje kulturno poslanstvo«, mislim, da je, roko na srce, cisto birokratsko.« (Albreht, 1953, str. 13). Število sindikalnih knjižnic je sredi petdesetih let zacelo upadati; manjše sindikalne knjižnice so združevali, zapirali. Njihove fonde so prevzemale vecje knjižnice. Po porocilu Društva bibliotekarjev Slovenije je bila leta 1955 od 430 slovenskih sindikalnih knjižnic polovica mrtvih, kar so opravicevali z argumentom, da so delavci redni obiskovalci ljudskih knjižnic. Tako naj bi bilo med uporabniki ljubljanskih ljudskih knjižnic od 2.500 do 3.000 delavcev (kar je predstavljalo od 10 do 12 % bralcev ljudskih knjižnic, ki so jih sicer najvec obiskovali mladi, gospodinje, uslužbenci in šele na koncu delavci)3. Razmeroma nizek delež delavcev, ki so obiskovali ljudske knjiž-nice v Sloveniji, pa je bil kljub temu dvakrat višji od deleža delavcev, ki so obiskovali ljudske knjižnice v drugih republikah Jugoslavije, kjer ni presegal 5 % bralcev (Begovic, 1958). Toda v Sloveniji je še leta 1960 delovala vrsta mocnih sindikalnih knjižnic. O tem pricajo podatki, zbrani ob popisu jugoslovanskih knjižnic, ki je nastal na pobudo Zveze bibliotekarskih društev Jugoslavije. V Ljubljani na primer so še vedno delovale Knjižnica sindikalne podružnice Državne založbe Slovenije (ustanovljena leta 1956) s 5.573 zvezki, sindikalna knjižnica Ljudske skupšci­ne LRS in izvršnega sveta (ustanovljena leta 1945) s 3.068 zvezki in sindikal­na knjižnica Kurilnice – Ljubljana (ustanovljena leta 1946) s 1.416 zvezki. VŠoštanju je Javna knjižnica obcinskega sindikalnega sveta (ustanovljena leta 1948) hranila 2.971 zvezkov, sindikalna knjižica tovarne Impol v Slovenski Bistrici (ustanovljena leta 1946) 2.447 zvezkov in sindikalna knjižnica Papir-nice Vevce (ustanovljena leta 1943) 2.200 zvezkov. Najvecja pa je bila gotovo Sindikalna delavska knjižnica v Mariboru (ustanovljena leta 1949) s 38.868zvezki (Biblioteke, 1962). Njihovega obstoja ni zaobšla niti Mara Šlajpah, ki je v svojem delu Ljudske knjižnice leta 1961 delila na javne, splošne ljudske knjižnice, ki so namenjene prebivalstvu vsega kraja pod istimi pogoji (na primer Delavska knjižnica v Ljubljani) ter na specialne sindikalne knjižnice zaprtega tipa, do katerih imajo dostop le delavci in uslužbenci teh podjetij. Organizacijsko naj bile sindikalne knjižnice vezane na centralne sindikalneknjižnice (Šlajpah, 1961). V nasprotju s Slovenijo so nekatere jugoslovanske republike ohranile ljud­ske knjižnice v delovnih organizacijah. Prednjacila je Srbija, v kateri je mreža ljudskih knjižnic še leta 1976 vkljucevala 168 izposojevališc v podjetjih, med-tem ko jih je bilo istega leta v Sloveniji le še 8 (Korže-Strajnar, 1978). Bibliotekarska stroka o delavskih oziroma sindikalnih knjižnicah Medtem ko je interes za razvoj sindikalnih knjižnic v Sloveniji pojemal, pa se jugoslovanska bibliotekarska stroka šele zacela zanimati zanje. Jugoslavija se je industrializirala in je potrebovala izobraženo delovno silo. Ne nazadnje 3 Nekatere slovenske ljudske knjižnice so sicer porocale o vecjem obisku delavcev. Tako je Osrednja knjižnica obcine Kranj leta 1961 med obiskovalci ljudske knjižnice, ki so si izposojali knjige na dom, zabeležila kar 19.766 delavcev, vec kot namešcencev in mladine skupaj. Istega leta pa naj bi študijsko knjižnico obiskalo le 89 delavcev (Porocilo, 1962, str. 26). je dvig izobrazbenega nivoja zahtevalo tudi delavsko (so)upravljanje podjetij. Delavcem pa, ki so vecinoma prihajali z vasi, je manjkala tako strokovna kot tudi splošna kulturna izobrazba. Delovne organizacije so zato zanje organi­zirale razlicne oblike izobraževanj, od opismenjevalnih tecajev do izobraže­valnih programov srednjih šol in delavskih univerz. Jugoslovanska bibliotekarska društva se do konca štiridesetih let s proble­matiko sindikalnih knjižnic praviloma niso ukvarjala in sindikalne knjižnice so bile tudi glede strokovnega razvoja prepušcene sindikalnim organizacijam. V Sloveniji je tako do leta 1951 strokovne seminarje za knjižnicarje sindikal­nih knjižnic organiziral Glavni odbor Zveze sindikatov Slovenije, kasneje pa so se sindikalni knjižnicarji lahko usposabljali na tecajih, ki jih je organizirala Ljudska prosveta Slovenije in njeni pokrajinski odbori. Sindikalne knjižnice so bile deležne strokovne pozornosti šele od sredi petdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ko je bila njihova problematika obrav­navana na kongresih Zveze bibliotekarskih društev Jugoslavije (ZBDJ), najprej na III. kongresu leta 1956. Jugoslovanski bibliotekarji so v splošnem ugotavlja­li, da delavci ljudskih knjižnic ne uporabljajo, sindikati pa svojim knjižnicam ne posvecajo dovolj pozornosti. Sindikalne knjižnice naj ne bi imele dovolj sredstev za nabavo knjig in tudi ustanavljali so jih neenakomerno, predvsem v velikih mestih. Tako je na primer v Zagrebu delovalo kar 312 od 473 hrva­ških sindikalnih knjižnic. Spraševali so se tudi o smislu izvajanja knjižnic­ne dejavnosti v podjetjih, saj delavci med delom ali malico niso imeli casa, po koncu dela pa so hiteli domov. Knjižnice v podjetjih zato praviloma niso imele citalnic. Kljub temu so nekateri bibliotekarji podpirali ustanavljanje citalnic pri podjetjih, s cimer bi okrepili njihovo socializacijsko vlogo. Tako kot v Sloveniji so se tudi po Jugoslaviji sindikalne knjižnice med seboj mocno razlikovale: bolje razvite so bile tiste, ki so delovale zunaj podjetij, pokrivale vecje obmocje in bile odprte tudi zunanjim uporabnikom. Te, kot na primer Delavska knjižnica v Ljubljani, so bile »delavske« le po imenu. Slabše je bilo s sindikalnimi knjižnicami v podjetjih. Slovenske sindikalne knjižnice so bile skupaj s sindikalnimi knjižnicami Crne Gore med najbolj skromnimi, saj je povprecna slovenska sindikalna knjižnica imela leta 1955 239 knjig, na Hrva­škem pa vec kot 500. Knjižnicni fond je bil praviloma zastarel; delavci knjižnic niso uporabljali; na Hrvaškem na primer so jih bolj kot delavci uporabljali uslužbenci. Tudi Zveza sindikatov Jugoslavije je ugotavljala, da število sindikalnih knjižnic upada. Njihove knjižnicne fonde so z izjemo strokovnih knjig, ki naj bi ostale v podjetjih, prevzemale ljudske knjižnice. Trend, ki je bil naj­bolj opazen v Sloveniji, je rasel zaradi prepricanja, da izobraževanje delavcev ne more biti le stvar sindikalnih organizacij, temvec je naloga širše druž­bene skupnosti. Poleg tega se je v Sloveniji uveljavilo tudi prepricanje, da je kulturno prosvetno delo treba vezati na mesto bivanja, ne pa na zaposlitev. Ce naj bi sindikalna knjižnica že obstala, naj služi tako delavcem podjetja kot tudi potrebam okolice. V nasprotju s slovensko usmeritvijo pa je v drugih republikah ukinja­nje sindikalnih knjižnic zacelo izgubljati pristaše. Nekatere od republik (Makedonija) so v drugi polovici petdesetih let ponovno zacele vzpodbuja-ti ustanavljanje sindikalnih knjižnic. Po njihovem mnenju mestne ljudske knjižnice niso upoštevale dejstva, da delavci nimajo razvitih bralnih navad. Prav tako naj ne bi upoštevale specifike izobraževanja delavcev in se niso povezovale z delavskimi univerzami. Do podobnega sklepa so prišli tudi jugoslovanski bibliotekarji na III. kongresu ZBDJ leta 1956. Poleg slabega stanja na podrocju sindikalnih knjižnic so izpostavili tudi dejstvo, da re-organizacija sindikalnih knjižnic in prenos fondov sindikalnih knjižnic v ljudske knjižnice ni imel pricakovanega ucinka: vecjega števila bralcev med delavsko populacijo. Ljudske knjižnice namrec niso prerasle v kulturne cen­tre, ki bi privlacili širši krog ljudi. Kongres je zato izoblikoval pobudo, da bi vecje mestne ljudske knjižnice zagotavljale premicne knjižnice v podjetjih, medtem ko bi vecja podjetja ohranila lastne sindikalne knjižnice. Utrjevanje sindikalnih knjižnic so zato uvrstili med naloge Sekcija za ljudske knjižni­ce. Ocitno se je pod vplivom jugoslovanskih kolegov za razvoj sindikalnihknjižnic zavzela tudi slovenska predstavnica Mara Šlajpah. Sindikalnih knjižnic naj po novem ne bi ukinjali, temvec podprli njihov strokovni raz­voj (zanj naj bi bile odgovorne velike delavske knjižnice) in jim zagotovili materialno podporo (s strani obcinskih odborov in uprav podjetij, v katerih so knjižnice delovale). Sprejetim nacelnim usmeritvam navkljub pa posebnih aktivnosti za raz­voj sindikalnih knjižnic ni bilo, saj je ZBDJ še naprej favorizirala ljudske knjižnice (Filipovic, 1957). Potrebna je bila dodatna politicna vzpodbuda, ki je leta 1957 prišla s strani Komisije za kulturno-prosvetno delo Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije. Ta je ob razpravi o delavskih knjižnicah pozvala ZBDJ naj osnuje Sekcijo za delavske knjižnice, s cimer bi zagotovili njihovo strokovno vodenje in enotno organizacijo. ZBDJ se je leta 1958 od­zvala z ustanovitvijo posebne komisije za sindikalne knjižnice. Dolocili so naloge sindikalnih knjižnic in okvirno strategijo razvoja. Sindikalna knjiž­nica naj bi za delavce predstavljala neobvezen in brezplacen podaljšek šole, tako v strokovnem kot tudi v splošnoizobraževalnem pogledu. Delavca naj bi spodbujala k samoizobraževanju ter mu pomagala pri izpopolnjevanju v okviru sistema izobraževanje odraslih oziroma rednega šolanja. Kulturno razvedrilo naj bi izpodrinilo slabe navade in delavcem omogocilo, da ob pomoci knjige postanejo dobri proizvajalci in upravljalci. Da bi sindikal­ne knjižnice lahko dosegle te cilje, potrebujejo redna sredstva za gradivo, prostore in profesionalnega knjižnicarja. Zato je treba izdelati programe in izvajati tecaje za usposabljanje knjižnicarjev sindikalnih knjižnic. Za pomoc sindikalnim knjižnicam je treba bodisi usposobiti velike delavske knjižni­ce ali pa v obstojece bibliotecne centre nastaviti inštruktorje za sindikalne knjižnice. Majhne kolektive je treba zalagati s knjigami iz centralne delavske knjižnice, pri cemer naj pomagajo tudi ljudske knjižnice. Vsa republiška bi-bliotekarska društva naj bi osnovala Komisije za delavske oziroma sindikalne knjižnice, ki naj bi poskrbele tudi za sodelovanje med ljudskimi in delav­skimi knjižnicami pri nabavi gradiva, propagandi in podobnih aktivnostih (Milosavljevic, 1959). Tudi leta 1959 je bila potreba po reševanju problematike sindikalnih knjižnic navedena med zakljucki IV. Kongresa ZBDJ z opozorilom, da je treba nuditi vecjo strokovno pomoc delavskim knjižnicam, da bi te mogle uspešno delati na podrocju izobraževanja delavcev. Ta pomoc naj bi se re-alizira v obliki urejanja knjižnic, usposabljanja strokovnih bibliotekarskih delavcev ter organiziranja bibliografsko-informativne službe v vecjih delav­skih knjižnicah. Jugoslovanski bibliotekarji so zavzeli stališce, da so sindi­kalne in ljudske knjižnice ustanove z identicnimi izobraževalnimi nalogami in morajo zato delovati v enakih pogojih. Jugoslovanski zakon o knjižnicah, ki je bil v pripravi, naj bi jih izenacil in povezal v enoten sistem. V velikih industrijskih centrih bi bilo smiselno vzpostaviti knjižnicno mrežo delavskih knjižnic oziroma mrežo knjižnic mešanega tipa. Mreža delavskih knjižnic naj bi se sicer razvijala pod okriljem centralne delavske knjižnice, ki bi raz­vijala male knjižnice in citalnice ter premicne knjižnice. To bi lahko dosegli na tri nacine: z vzpostavitvijo centralnih delavskih knjižnic, z združevanjem manjših sindikalnih knjižnic v samostojno knjižnico ali pa z vzpostavitvijo mešane mreže delavskih in ljudskih knjižnic ter drugih knjižnic. Pri tem bi bila lahko centralna knjižnica ljudska knjižnica, njene podružnice pa de­lavske knjižnice ali obratno: centralna knjižnica je delavska, slabše razvite ljudske knjižnice pa so njene podružnice. Predlagali so tudi ustanavljanje delavskih knjižnic v delavskih naseljih (kjer bi knjižnice lahko uporabljali tudi njihovi družinski clani) in pri velikih delavskih univerzah. Te zadnje, naj bi se razvijale kot centralne delavske knjižnice, ki naj bi pomagale vsem delavskim knjižnicam obmocja. Društvo bibliotekarjev Slovenije (DBS) se je le medlo odzvalo na aktuali­zacijo problematike sindikalnih knjižnic na jugoslovanski ravni. V porocilu sekcije za ljudske knjižnice pri DBS za leto 1956 lahko zasledimo le že veckrat ponovljeno oceno, da je sindikalnih knjižnic malo in da imajo vse znacaj jav­nih ljudskih knjižic. Tudi leta 1958 so ugotavljali, da sindikalnim knjižnicam v zadnjih letih niso nudili nobene strokovne pomoci, pac pa je bila v skladu s politiko ZDBJ v okviru Sekcije za ljudske knjižnice ustanovljena komisija za sindikalne knjižnice. Tudi podatki o stanju sindikalnih knjižnic v petdese­tih letih v Sloveniji so skopi in nam ne dajejo vpogleda v stanje teh knjižnic, niti o deležu delavcev, ki bi bili vclanjeni v javne ljudske knjižnice. Zavod za statistiko o delavskih knjižnicah namrec ni vec porocal loceno, temvec jih je uvršcal med ljudske knjižnice. Zato se lahko zanesemo le na porocila MareŠlajpah4, ki govorijo o njihovem izginjanju in slabi urejenosti, kar pa je v nasprotju s podatki o stanju teh knjižnic leta 1960, objavljenimi v pregledu jugoslovanskih knjižnic5. Prvi slovenski Zakon o knjižnicah, ki je izšel leta 1961, sindikalnih ozi­roma delavskih knjižnic ni omenjal, pac pa je v clenu, ki je govoril o ustano­viteljih knjižnic, dopušcal družbenim organizacijam, torej tudi sindikatom, da ustanavljajo knjižnice. Toda strateški dokumenti, ki so v naslednjih deset­letjih usmerjali razvoj knjižnic (Osnutek perspektivnega razvoja kulture in prosvete za obdobje 1964–1970 in Koncepcija o razvoju knjižnicarstva 1971) niso omenjali niti sindikalnih knjižnic, niti problematike zagotavljanja knjige delavcem. Politicne akcije in vzajemna knjižnica Z zacetkom šestdesetih let je problematika sindikalnih oziroma delavskih knjižnic izginila z dnevnega reda strokovnih bibliotekarskih posvetovanj v Sloveniji in v Jugoslaviji. Na V. kongresu ZDBJ leta 1964, na primer, so bile delavske knjižnice le še sporadicno omenjane v Sekciji za ljudske knjižnice. Bibliotekarji so se bolj kot z delavskimi knjižnicami ukvarjali s specialnimi knjižnicami v podjetjih in z dokumentalistiko. Problematika nizke bralne kulture med delavstvom pa je ostajala in nanjo so bolj kot knjižnicarji opozarjale družbeno-politicne organizacije. Leta 1968 je bil tej tematiki posvecen mesec knjige »Knjiga in delovna organizacija« pod pokroviteljstvom Zveze kulturno prosvetnih organizacij Jugoslavije. Pri­pomogel naj bi k ozavešcanju o pomenu knjige kot vsestranske elementarne, kulturne in izobraževalne potrebe delovnega cloveka in samoupravljavca. V sklopu otvoritvenega posvetovanja v Beogradu, ki ga je uvedel referat s pomen­ljivim naslovom Knjiga in delovna organizacija, so predstavniki posameznih 4 Mara Šlajpah Zorn, kulturna delavka in bibliotekarka, (1919–2006) je 1947 diplomirala na slavistiki na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je delala kot knjižnicarka v ljubljanski Delavski knjižnici, po koncu druge svetovne vojne tudi kot njena direktorica. Od leta 1951 do leta 1954 je vodila akcesijski oddelek v NUK, nato pa je do leta 1970 pokrivala podrocje knjižnicarstva na Sekretariatu za kulturo in prosveto LRS. Od leta 1970 do leta 1982 je bila vodja Centralne tehniške knjižnice. 5 Glej poglavje Sindikalne knjižnice in njihovi fondi po letu 1945. republik porocali o izkušnjah dela maticnih knjižnic s podjetji, o izkušnjah delavske univerze pri propagandi širjenja knjige, o povezovanju obcinskih knjižnic s krajevnimi skupnostmi in knjižnicami v stanovanjskih cetrtih, o propagandi knjige v delovnih organizacijah ter o povezavi obcinskih knjižnic z delovnimi kolektivi. Dogajanje ni sprožilo odmevov v slovenski bibliotekar-ski krajini; tudi osrednja bibliotekarska revija Knjižnica o tej tematiki ni po-rocala. Bralni kulturi delavstva se ni posvecalo posebne pozornosti, z izjemo skrbi za bralno kulturo mladih, ki se neposredno po osnovni šoli vkljucujejo v proizvodnjo.6 Interes za delavske knjižnice se je ponovno pojavil šele v drugi polovi­ci sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Iniciativa je bila ponovno na strani družbeno-politicnih organizacij. Knjiga in knjižnica v funkciji izobraževanja delovnih ljudi sta bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obvezna ele­menta v programskih dokumentih Zveze komunistov in Zveze sindikatov, ki so obravnavali podrocje kulture (Clovek, delo, kultura, 1976). Iniciativo po ustanavljanju knjižnic v organizacijah združenega dela je konkretiziral casnik Komunist z akcijo »Družba in knjiga«, ki jo je lansiral spomladi leta 1977. Akcija je predstavljala nadaljevanje tedna »Clovek, delo, kultura«7, ki ga je casnik organiziral leta 1976. Med cilji, ki so jih nameravali doseci do 8. kongresa Zveze komunistov Slovenije (leta 1978), je bilo tudi 3000 temeljnih knjižnic, ki naj bi jih ustanovili po temeljnih organizacijah združenega dela (TOZD-ih), krajevnih skupnostih, šolah, enotah Jugoslovanske ljudske arma­de, samskih domovih, univerzah… Njihova dejavnost naj bi bila usklajena z delom obcinskih knjižnic. Akcija je naletela na zadrego pri ljudskih knjižni­cah, ki so vecinoma ugotavljale, da za tak podvig nimajo zadostnih sredstev. 6 »… 171.030 mladih pa se vkljuci takoj v produkcijo ali pa niti to ne. Pri njih je – z redkimi izjemami, zlasti možno, da v osnovni šoli prebujena potreba po knjigi, navada branja, zamre in se izgubi. O možnosti priti v stik s knjigo v delovni organizaciji, o skrbi, da bi se mladi izpopolnjevali s knjigo tudi ob delovnem procesu ali vsaj o usmerjanju mladih, ki so v delovnih organizacijah, h knjigi, v knjižnice – pa vemo premnogo bridkih resnicin jih na tem mestu ne bi obnavljala.« (Šircelj, 1974, str. 24). 7 Teden casnika Komunist z naslovom »Clovek, delo, kultura« je potekal v 60 obcinah ter na ljubljanski in mariborski univerzi od 17. maja do 25. decembra 1976. Akcija ni bila omejena le na razlicne kulturne prireditve, temvec naj bi v okviru vsake osnovne orga­nizacije Zveze komunistov spodbudila refleksijo o uresnicevanju kulturne politike ter izvedbo katerega od ponujenih elementov programa. Med elementi programa, vezanimi na knjigo, najdemo »ustanovitev marksisticne knjižnice« in »dan domace knjige«, v okvi­ru katerega naj bi clani Zveze komunistov pripravili pregled knjig, ki jih imajo ustanove in obcani, ter ugotoviti, koliko knjig je bilo prebranih in kje so jih obcani dobili. Na ravni obcinskih organizacij Zveze komunistov so bile med drugim predlagane organizacije razstav marksisticne literature ter literarni veceri in okrogle mize o posameznih temah iz literature (Teden komunista v šestdesetih obcinah, 1976). V Novem mestu so sicer v sklopu te akcije nacrtovali potujoco knjižnico, ki bi obiskovala TOZD-e in naselja, medtem ko so druge knjižnice nacrtovale usta­navljanje izposojevališc v delovnih organizacijah ter bogatitev svojih knjiž­nicnih fondov z marksisticno literaturo. Na svoj nacin je to akcijo podprl tudi Edvard Kardelj, ki je leta 1977 pisal o oteženem dostopu delavcev do knjige. Toda akcija ustanavljanja knjižnic ni potekala po nacrtih. Ker so prakticni rezultati izostali, so problematiko obravnavali na posebni tematski seji ure­dništva Komunist, ki se je je udeležil tudi predsednik Društva bibliotekarjevSlovenije Jože Šifrer. Dogovorjeno je bilo, naj bi na seji orisano problema­tiko na podlagi raziskav in izkušenj predstavili na jesenskem strokovnem posvetovanju bibliotekarjev (Veselko, 1978). Društvo bibliotekarjev Slovenije je jeseni leta 1978 v Mariboru res organiziralo strokovno posvetovanje na temo »Knjiga v delovni organizaciji in krajevni skupnosti«. Avtorji referatov so med drugim razpravljali o problematiki približevanja knjige bralcem v delovni organizaciji ter o sodelovanju knjigarn z delovnimi organizacijami. Razpravo, ki jo je vodil Ignac Kamenik, so zakljucili z ugotovitvami, da je treba vecjo skrb posvecati šolskim knjižnicam poklicnih šol, saj tam delavci oblikujejo svoje bralne navade. Raziskali naj bi tudi bralne potrebe in interese delavcev; prisotnost knjige v delovni organizaciji pa bi zagotavljali med dru­gim tudi z bibliobusi. Ugotavljali so, da bi morali knjižnicarji posvecati vecjo skrb delavcem iz bratskih republik, jih informirati in animirati. Poudarili so tudi pomen sodelovanja maticnih knjižnic s podružnicami ter s knjižnicami delovnih organizacij (Mihalic-Klemencic, 1978). Take povezave s knjižnicami so bile dejansko vzpostavljene v marsikateri delovni organizaciji (Strumbelj, 1978), vendar do bolj poglobljenih študij in sistematicnih aktivnosti na tem podrocju v okviru bibliotekarskega društva ni prišlo. Akcija casnika Komunist o ustanavljanju 3000 knjižnic sicer ni prišla dalj od svojih propagandnih namenov, vendar je prav v tem obdobju v Mariboru zaživel uspešen projekt Vzajemne knjižnice. Zamisel o knjižnicah, lociranih v organizacijah združenega dela, se je ponovno porodila leta 1975; zanjo so bili zaslužni predvsem bibliotekarji Mariborske knjižnice (Ignac Kame­nik8, Darja Kramberger9) in mariborska sindikalna organizacija (Majda 8 Ignac Kamenik, kulturni delavec in bibliotekar, (1926–2002) je študiral slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1954 diplomiral. Med leti 1963 in 1967 je bil v službi kot katalogizator in klasifikator v Mariborski študijski knjižnici, med leti 1969 in 1977 pa ravnatelj mariborske Mestne knjižnice. Od leta 1977 do leta 1981 je bil vodja bibliote­ karskega strokovnega in znanstvenoraziskovalnega centra NUK. 9 Darja Kramberger, bibliotekarka (roj. 1932), od leta 1970 vodja Pionirskega oddelka v mariborski Mestni knjižnici, soustanoviteljica in prva urednica revije Otrok in knjiga, med leti 1980–1990 ravnateljica Mariborske knjižice. Emeršic10). Leta 1976 je Komisija za kulturo pri obcinskem svetu Zveze sin-dikatov pripravila v okviru tedna casnika Komunist »Clovek, delo, kultura« (drugi) seminar za organizatorje kulturnega življenja v delovnih organi­zacijah. Predavanju Ignaca Kamenika o pomenu knjige je sledila okrogla miza na temo problematike knjige v delovni organizaciji. Sklep zavzetega pomenka udeležencev seminarja je bil, da mora knjiga v delovne organiza­cije, kjer naj se okrog tovarniške knjižnice osnuje »klub ljubiteljev knjige« in center za knjigo, v sklopu katerega bo organizirana izposoja, nakupi knjig ter razlicne prireditve, namenjene popularizaciji knjige. Ideja je bila uresnicena leta 1978, ko so na pobudo Komisije za kulturo pri obcinskem svetu Zveze sindikatov Slovenije, Mariborske knjižnice in Kul­turne skupnosti Maribor ustanovili Vzajemno knjižnico. Samoupravni spo­razum, ki je urejal njeno delovanje, je 6. marca 1978 podpisalo vec delovnih organizacij obcine Maribor (Pinus Race, Svila Maribor, Kreditna banka Ma-ribor, Gradis Maribor (TOZD GE Maribor), Mariborska knjižnica, Kulturna skupnost Maribor in obcinski svet Zveze sindikatov Slovenije, Maribor. Njen namen ni bil konkurirati mreži ljudskih knjižnic, temvec razvijati bralno kulturo med delavci, ki bodo z njeno pomocjo postali uporabniki ljudskih knjižnic ter kupci knjig. Samoupravni sporazum je dolocal, da delovne organizacije, podpisnice sporazuma, prispevajo financna sredstva za nakup knjižnicnega gradiva. Ce bi posamezen fond organizacije zadošcal za samostojno knjižnico, jo organi­zacija lahko ustanovi in izstopi iz vzajemne knjižnice. Knjige je nabavljala, strokovno obdelovala ter distribuirala maticna Mariborska knjižnica, ki je imela od leta 1981 v ta namen sistemizirano posebno delovno mesto. Proces je potekal v skladu s sprejetim Pravilnikom Vzajemne knjižnice. Ta je v skladu z glavnim ciljem, dvigom bralne kulture med delavci, dajal prednost leposlovju. Razmerje med leposlovno in strokovno literaturo je bilo 80 : 20 v prid lepo­slovja, kar je predstavljalo znatno razliko s sodobnimi standardi za ljudske knjižnice, ki so ljudskim knjižnicam predpisovali le 40 % delež leposlovja. Knjige so bile opremljene z lastniškim žigom delovne organizacije, ki je zanje prispevala sredstva, in z žigom vzajemne knjižnice. Vzajemna knjižnica je delovala v obliki premicnih zbirk, ki so se po dolocenem obdobju v izposoje­vališcu menjavale. Na zacetku naj bi bilo v vsaki premicni zbirki – kolekciji 10 Majda Emeršic, uciteljica, kulturna delavka, bibliotekarka, rojena v Mariboru 1933. Po koncani pedagoški akademiji je poucevala in nato delovala v Slovenskem narodnem gle­dališcu Maribor in Slovenskem ljudskem gledališcu v Celju. Pet let je bila sekretarka za kulturo na obcinskem svetu mariborskih sindikatov, kjer je skupaj z Mariborsko knji­žnico organizirala delovanje vzajemne knjižnice. Med leti 1981 in 1985 je bila zaposlena v Mariborski knjižnici, kjer je skrbela za delovanje Vzajemne knjižnice. 150 knjig, ki so jih kasneje dvignili na 200. Poleg izposoje v delovnih organi­zacijah so nacrtovali tudi izposojo v pocitniških domovih. Število delovnih organizacij, ki so sodelovale v Vzajemni knjižnici, se je iz leta v leto povecevalo. Prvim štirim podpisnicam samoupravnega spora­zuma so se še isto leto pridružile štiri nove organizacije. Porocila o odzivu delavcev so bila vzpodbudna: v le nekaj mesecih si je v prvih izposojevališcih v Gradisu in v Kreditni banki Maribor knjige redno izposojalo po 80 bralcev.V Gradisu je število bralcev kmalu naraslo na 182. Že naslednje leto (1979) je imela Vzajemna knjižnica 10 podpisnic, leta 1980 14 in leta 1981 15. Leta 1982 je mariborska Vzajemna knjižnica premogla že okoli 4000 knjig, ki so krožile v 18 kolekcijah po 13 delovnih organizacijah in se izposojale na 18 izposoje­vališcih. Število bralcev po delovnih organizacijah se je gibalo od 4,32 % do 94,38 % zaposlenih (Forstneric, 1982). V enoti Kreditne banke Maribor, na primer, je za izposojo skrbelo pet prostovoljk, ki so vse opravile seminar za knjižnicarje v organizaciji Mariborske knjižnice. Izposojevališce je bilo od­prto dve uri tedensko in v tem casu ga je v povprecju obiskalo od 15 do 20 za­poslenih, vecinoma žensk. V Vzajemno knjižnico je bilo leta 1982 vclanjenih 191 (20 %) delavcev Kreditne banke Maribor. Za okrog 4 % delavcev iz drugih republik so priskrbeli gradivo v srbohrvašcini. V Mariborskem vodovodu pa so si delavci knjige izposojali kar sami in tudi sami beležili izposojo (Jordan, 1982). Do leta 1999 je bilo v Vzajemno knjižnico vkljucenih že 22 delovnih organizacij oziroma njihovih delov in samoupravnih interesnih skupnosti. V povprecju je bilo vanjo vsako leto vpisanih 1.337 bralcev. Vzajemna knjižnica je organizirala celo bralne znacke: od leta 1980 do leta 1983 so delavci lahko sodelovali v Kidricevi bralni znacki in v letih 1985 do 1988 v Tamovi bralni znacki. Posamezne organizacije, ki so financno podpirale njen obstoj, so za Vza­jemno knjižnico solidarno namenila vecje zneske, kot je dolocal sporazum, da bi tako omogocili dostop do vzajemne knjižnice tudi delovnim organiza­cijam, ki za to niso imele sredstev. Delovne organizacije so izkoristile možno­sti, ki jim jih je dajala ta oblika knjižnice, in prilagodile nabavo knjižnicnih fondov potrebam delavcev. Tako je na primer Gradis poleg zneska, ki ga je bil dolžan prispevati v skladu s samoupravnim sporazumom, prispeval še znatna sredstva za nakup knjig v jezikih jugoslovanskih narodov za svoje delavce iz drugih republik. Podjetje Gradis se je sploh odlikovalo s podporo knjižnicam, saj je kolekcijo 60 knjig poslalo celo svojim delavcem na grad­bišce v Iran. Delovanje vzajemne knjižnice je udušila šele gospodarska kriza v devetde­setih letih prejšnjega stoletja, ko se je njen obseg skrcil na le 3 clanice (Kredit­na banka Maribor, Pinus Race, Mariborski vodovod) (Blagšic, 1999); njeno delovanje je bilo dokoncno ukinjeno leta 2005 (Luic & Hriberšek Vuk). Vzajemna knjižnica naj bi se po zamislih svojih snovalcev ne omejevala le na izposojo knjig, temvec naj bi v delovni organizaciji predstavljala center za knjigo, v okviru katerega bi prirejali literarne vecere, prodajne razstave knjig, zbirali narocnike Prešernove družbe; v njih bi se razvijalo klubsko življenje; založbe in knjigarne bi v njih lahko organizirano predstavljale svoje knji­ge. Koncept vzajemne knjižnice je podprla tudi Zveza komunistov Slovenije(ZKS). Septembra leta 1980 je bila na sestanku s Francetom Šalijem, izvršnim sekretarjem za kulturo Centralnega komiteja ZKS, oblikovana delovna sku­pina (Ignac Kamenik, Darja Kramberger, Majda Emeršic), ki je dobila nalogo pripraviti teze o vzajemni knjižnici. Odbor »Knjiga« pri Centralnem komiteju ZKS je obravnaval teze in po vkljucenih dopolnilih je aprila 1981 pri Delavski enotnosti v nakladi 3000 izvodov izšel prirocnik za organizacijo in vodenje vzajemne knjižnice: Vzajemna knjižnica je predstavljala organizirano obliko neposrednega povezovanja ljudske knjižnice z organizacijo združenega dela. Njen namen je posredovati delavcem knjigo oziroma knjižnicno gradivo v organizaciji združenega dela, na lokaciji torej, kjer so delavci zaposleni. Poleg gradiva naj zagotavlja tudi primerno knjižno in knjižnicno vzgojo ter pospešuje uporabo informacijskih virov. Vzajemna knjižnica deluje kot organizacijska enota ljudske knjižnice, pri cemer izraz vzajemna oznacuje nacin delovanja, ne pa nove vrsto knjižnice. Predstavlja konkretizacijo svobodne menjave dela, pri katerem organizacija združenega dela prispeva gradivo, prostore in podobno, maticna knjižnica pa strokovno obdelavo. Vzajemna knjižnica izvaja naloge, ki so identicne na­logam ljudske knjižnice, zato je ne smemo zamenjevati s specialno knjižnico delovne organizacije, ki služi izkljucno strokovnim potrebam. Temeljna de­javnost vzajemne knjižnice je približati knjigo delavcem v njihovem delovnem okolju. Ker zagotavlja knjige v obliki kolekcij, ki krožijo med delovnimi orga­nizacijami, gre za obliko potujoce knjižnice. Pobudo za ustanovitev vzajemne knjižnice je lahko dala vrsta subjektov: maticna knjižnica, delovna organizacija, Zveza sindikatov Slovenije, odbori za knjigo pri Zvezi kulturnih organizacij (ZKO), obcinska kulturna skupnost ali katerakoli družbenopoliticna organizacija. Pri tem so morali biti izpolnjeni pogoji za njeno ustanovitev: maticna knjižnica, sposobna strokovnega dela za vzajemno knjižnico, ustrezni prostori zanjo v delovni organizaciji, ustrezen delavec, ki prevzame delo enote vzajemne knjižnice v svoji delovni organi­zaciji, ter podpora družbenopoliticnih organizacij v obcini in v organizaciji združenega dela (OZD). OZD in maticna knjižnica sklenejo samoupravni sporazum, ki doloca delež OZD pri oblikovanju knjižnega sklada, vsakoletni delež za nabavo novih knjig, dolžnosti obcinske maticne knjižnice, obveznosti kulturne skupnosti ter pravice, ki izhajajo iz clanstva v vzajemni knjižnici. Pri tem velja akcijo za ustanovitev vzajemne knjižnice voditi v vseh OZD okolja hkrati. Vzajemna knjižnica se kot potujoca knjižnica organizacijska enota matic­ne knjižnice, cleni na posamezne enote, ki delujejo po posameznih delovnih organizacijah. Enote v njih so izposojevališca s stalnim knjižnicnim skladom, ki se vsebinsko v dolocenih obdobjih zamenjuje in obnavlja. Vzajemna knjiž­nica ima toliko enot, kolikor je clanic vzajemne knjižnice; posamezne enote imajo lahko tudi po vec izposojevališc. Knjižnicni fond se med posameznimi izposojevališci izmenjuje. Podpisnice samoupravnega sporazuma ustanovijo odbor, v katerem so enakovredno zastopani vsi clani vzajemne knjižnice, predstavniki maticne knjižnice in obcinske kulturne skupnosti. Njeno poslovanje ureja pravilnik, ki ga potrdijo delovna organizacija, maticna knjižnica ter obcinske kulturne skupnosti. Knjižnicni sklad je v razmerju 60:40 v prid leposlovju. Vanjo sodi vsa družboslovna literatura in tudi marksisticna knjižnica (ce je delova-la kot locena zbirka). Nabavo knjižnicnega gradiva zagotavljajo namenska sredstva delovne organizacije. Gradivo ostane last delovne organizacije in se vpiše v posebno inventarno knjigo, ki dokazuje njihovo lastništvo. Ce bi se delovna organizacija želela izlociti, se ji knjige, nabavljene z njenimi sredstvi, vrnejo. Delovna organizacije nakazuje sredstva za nakup gradiva maticni knjižnici; ta gradivo nabavlja in ga obdeluje ter oblikuje kolekcije. Nabava poteka v skladu z nabavno politiko, ki jo potrdi odbor vzajemne knjižnice. Knjige v lasti razlicnih delovnih organizacij krožijo v obliki ko­lekcij med posameznimi enotami vzajemne knjižnice in se zamenjujejo v dogovorjenih casovnih obdobjih; za strokovno obdelavo in distribucijo skr-bi maticna knjižnica. Posebno pozornost mora maticna knjižnica nameniti oblikovanju kolekcij, pri cemer mora upoštevati specificnosti posameznih clanic. Poleg tega skrbi maticna knjižnica tudi za knjižno in knjižnicno vzgojo ter za razvoj bralne kulture v delovni organizaciji. Ta mora zagotoviti ustrezen prostor; odpiralni cas mora biti dolocen in ustaljen, prav tako tudi reden dotok novega gradiva in zamenjava kolekcij. V enoti knjižnice naj dela vedno isti delavec, da bo tako vzpostavljen stik z maticno knjižnico; mora se tudi strokovno izpopolnjevati. O svojem delu naj vodi statistiko. Enota je urejena po vseh nacelih izposojevališca ljudske knjižnice. Izposojevališca naj bi scasoma prerasla v komunikacijske centre, kamor se stekajo vse niti družbenega življenja in organiziranosti delavcev. Clanstvo v enotah vzajem­ne knjižnice in izposoja sta brezplacna. Vzajemna knjižnica je namenjena predvsem tistim delavcem, ki niso navajeni zahajati v knjižnico, in tistim bralcem, ki želijo knjigo tako v delovnem kot tudi v bivalnem okolju – sle­herni bralec vzajemne knjižnice je tudi potencialni uporabnik ljudske knjiž-nice. Clan vzajemne knjižnice naj bi bil obenem tudi clan ljudske knjižnice in bi si z izkaznico vzajemne knjižnice lahko izposojal gradivo v vseh enotah ljudske knjižnice. Koncept vzajemne knjižnice so predstavljali na seminarjih, namenjenih organizatorjem kulturnega življenja v organizacijah združenega dela, junija 1981 pa tudi na seminarju, ki ga je organizirala republiška maticna služba Narodne in univerzitetne knjižnice. Projekt so predstavljali Ignac Kamenik, Darja Kramberger in Majda Emeršic. Kljub velikemu zanimanju so knjižni-carji ugotavljali, da bi bilo treba za organizacijo vzajemnih knjižnic matic­ne knjižnice kadrovsko okrepiti in poskrbeti za usposabljanje knjižnicarjev volonterjev za izposojo knjig ter izrazili bojazen, da bo vzajemna knjižnica pravzaprav konkurenca že uveljavljeni potujoci knjižnici ali bibliobusu (Vza­jemna, 1981). Mocni politicni podpori in informiranju o delovanju vzajemne knjižnice (clanki o njej so izhajali v casnikih Delo, Delavska enotnost, Komunist in drugih) navkljub pa je organizacija knjižnicne dejavnosti za delavce, ki je pre-pušcala izbiro gradiva delavcem, financiranje pa delovnim organizacijam, na­letela na tih upor bibliotekarske stroke. Ne glede na to, da so avtorji koncepta vzajemne knjižnice izpostavljali njeno posredniško vlogo in poudarjali, da ni nikakršen konkurent maticni knjižnici, koncept v splošnem ni bil sprejet. Leta 1980 na primer v nacrtu organizacije kulturnega življenja v delovni organiza­ciji beremo navodilo, da si organizacija knjižnice, ki ni del splošne knjižnicne mreže, ne bo organizirala, saj naj bi za knjižnicno gradivo poskrbela maticna knjižnica s premicno zbirko (Humar, 1980). Verjetno je bila tudi zato v akcijo ustanavljanja vzajemnih knjižnic pritegnjena Socialisticna zveza delovnega ljudstva, v okviru katere naj bi po posameznih regijah poskušali angažirati predstavnike maticnih knjižnic. Te naj bi bile skupaj z družbeno-politicnimi organizacijami, predvsem z Zvezo sindikatov Slovenije in Zvezo kulturnih organizacij, založbami, strokovnimi združenji in organizatorji kulturnega življenja osnovni nosilci akcije za njihovo ustanavljanje. Mariborski projekt je tako vzpodbudil posnemovalce. Februarja 1981 je idrijski obcinski sindikalni svet skupaj s kulturno skupnostjo sprejel odloci­tev o ustanovitvi vzajemne knjižnice v Idriji; v isto smer so šla tudi prizade­vanja v Murski Soboti in v Krškem. Leta 1982 naj bi o vzajemnih knjižnicahrazmišljali tudi v obcinah Trbovlje, Piran, Postojna, Šmarje pri Jelšah in No-vo mesto, vendar do sistematicne implementacije vzajemne knjižnice v knji­žnicni sistem ni prišlo. Izostali sta tako podpora bibliotekarskega društva kot tudi republiške maticne službe pri Narodni in univerzitetni knjižnici. Ne glede na dejanske potrebe sta sledila koncepciji razvoja splošnoizobra­ževalnih knjižnic, izdelani leta 1971, v kateri za sindikalne knjižnice ni bilo prostora. Leta 1986 so zato vzajemno knjižnico predstavljali kot eno od oblik dela splošnoizobraževalne knjižnice, ne pa kot posebno vrsto knjižnic, saj je tudi Zakon o knjižnicarstvu, sprejet leta 1982, ni omenjal (Marinko, 1986). Zakljucek Sindikalne oziroma delavske knjižnice so se ob mocni podpori sindikatov zacele ustanavljati in razvijati neposredno po koncu druge svetovne vojne. Ceprav je bila marsikatera od njih odprta okoliškim prebivalcem in je po ob-segu svojih fondov prekašala lokalne javne ljudske knjižnice, sindikalne knji­žnice niso uživale podpore sodobnih protagonistov razvoja ljudskih knjižnic. Njihov obstoj je sodobna knjižnicarska stroka osporavala z dejstvom, da je bila njihov ustanovitelj in financer družbeno-politicna organizacija, kar bi po njihovem mnenju utegnilo ovirati strokovno delo teh knjižnic. V resnici pa je bolj kot za domnevno nestrokovnost dela sindikalnih knjižnic šlo za pomanjkanje znanja, ozkogledost in prisvajanje monopola nad urejanjem po­drocja ljudskih knjižnic na strani knjižnicarskih delavcev, ki so v tem obdobju usmerjali njihov razvoj. Dobro razvita mreža sindikalnih knjižnic, podprta s financno mocjo podjetij, bi namrec lahko ogrozila razvoj in financiranje ljudskih knjižnic, ki so jih ustanavljale lokalne skupnosti. Sindikalne knjižnice so bile tako ob indolenci ali celo odkritem naspro­tovanju slovenske knjižnicarske stroke zapisane propadu. Kljub mocni poli­ticni podpori, dejanskim potrebam delavcev (vkljucno priseljencev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije) in ne nazadnje ob odlicno delujoci mariborski Vzajemni knjižnici, ki je dve desetletji v praksi dokazovala uspešno sožitje med delovnimi organizacijami in ljudsko (splošnoizobraževalno) knjižnico, so bile izbrisane iz slovenske knjižnicne krajine. Viri in literatura Roman Albreht. Ali so knjižnice v podjetjih res odigrale svojo kulturno vlogo? Delavska enotnost, l. 12, 1953, št. 13. Roman Albreht. Kulturno prosvetno posvetovanje pri GO-ESS, dne 11. oktobra 1947. V Petletni nacrt in kulturno-prosvetne naloge sindikatov. Ljubljana, 1947, str. 33–47. Brigita Bavcar. Knjižnica v združenem delu. Vestnik, 1980, št. 26, str. 5. Radmila Begovic. O sindikalnim bibliotekama. V Drugi i treci kongres Saveza društava bibliotekara F. N. R. Jugoslavije. Ljubljana, 1958, str. 185–190. Branko Bercic. Društvo bibliotekarjev Slovenije v letih 1949–1956. V Drugi i treci kongres Saveza društava bibliotekara F. N. R. Jugoslavije. Ljubljana, 1958, str. 247–257. Biblioteke u Jugoslaviji. Beograd, 1962. Majda Blagšic. Vzajemna knjižnica. V Na temeljih preteklosti snujemo prihodnost: 1949– 1999: zbornik ob 50-letnici Mariborske knjižnice. Maribor, 1999, str. 184–188. I. BLJINKOV. Kako sovjetski delavec zboljšuje svojo kvalifikacijo. Ljubljana, 1948. Stanko Brunc. Knjižnice in delavsko izobraževanje. Knjižnice ob delavskih univerzah – ognjišce izobraževanega dela. Glas Gorenjske, l. 12, 1959, št. 83, str. 5. Clovek, delo, kultura: dokumenti o kulturi. Ljubljana, 1976. Ivan Dorner. Knjiga v organizacijah združenega dela. Komunist, l. 36, 17. 11. 1978, št. 47, str. 21. Ivan Dorner. Vzajemna knjižnica. Informator za organizatorje kulturnega življenja. 1980, št. 3, str. 23–24. Majda Emeršic. Vzajemna knjižnica. Knjižnica, l. 25, 1981, št. Ľ, str. 124–126. Majda Emeršic. Spomini, 3. del. Datum predvajanja 21. 4. 2020. Prevzeto 8. 8. 2022 s spletne strani https://365.rtvslo.si/arhiv/spomini/174687307 Albert Finci. Uputstva za rukovanje sindikalnim bibliotekama. Sarajevo, 1948. Dragomir Filipovic. O radnickim bibliotekama. Bibliotekar, l. 9, 1957, št. 1–2, str. 38–49. France Forstneric. S knjigo prav k delavcu. Delo, l. 18, 1976, št. 285, str. 8. France Forstneric. Spet novi delovni napotki. Delo, l. 18, 1976, št. 268, str. 8. Jelena Gaceša. Vzajemna knjižnica. Komunist, l. 39, 16. 1. 1981, št. 2, str. 19. Bruno Hartman. Delavske knjižnice v Mariboru do druge svetovne vojne. Casopis za zgodovino in narodopisje. 1980, l. 51, št. 2, str. 322–350. Jože Humer. Ce bi jaz sestavljal nacrt kulturnega življenja v organizaciji združenega dela. Ljubljana, 1980. Jože Javornik. Sindikalne knjižnice v Mariboru 1945–1951. Casopis za zgodovino in na­ rodopisje, 2019, l. 90, zv. 1, str. 45–65. Danica Jordan. Kdor knjigo bere, cekin pobere. Naša žena, l. 42, 1982, št. 3, str. 16–17. Ignac Kamenik. Bliže knjigi. »Centri za knjigo« v delovni organizaciji naj bi postali se­ stavina knjižnicnega sistema. Komunist, l. 35, 1977, št. 12, str. 16–17. Edvard Kardelj. Knjižnice bliže delavcu. Vecer, l. 33, 1977, št. 65, str. 3. R.Kibrik. Prirocnik za sindikalne knjižnice/prevedla Mara Šlajpah. Ljubljana, 1949. R. Kibrik. Sindikalne knjižnice v Sovjetski zvezi. Obzornik 1946, št. 7–8, str. 319–321, 264–366. Dragana Lujic in Nina Hriberšek Vuk. Knjiga za vsakega delavca ali Zgodovina Vzajemne knjižnice. Prevzeto 10. 8. 2022 s spletne strani https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/ knjiga-za-vsakega-delavca-ali-zgodovina-vzajemne-knjiznice/ Ancka Korže-Strajnar. Javne knjižnice v Sloveniji in v Jugoslaviji. Knjižnica, l. 22, 1978, št. 1–2, str. 55–60. Ancka Korže-Strajnar. Obmocni seminarji maticnih splošno izobraževalnih knjižnic. Obvestila republiške maticne službe, 1981, št. 2, str. 27–30. Marjan Kunej. Gradisov iz roke v roko. Komunist, l. 38, 28. 3. 1980, št. 13, str. 17. Samo Lojk. Razvoj in delovanje Delavske knjižnice v Ljubljani: diplomsko delo. Ljubljana, 1988. Irena Marinko. Knjižnicarska dejavnost v organizacijah združenega dela. Obvestila ma­ticne službe, 1986, št. 2, str. 1–12. Alenka Mihalic-Klemencic. Strokovno posvetovanje DBS v Mariboru 1978. Knjižnica, l. 22, 1978, št. 3–4, str. 315–317. Slavomir Milosavljevic. Posebna uloga sindikalnih knjižnica (Koreferat). V Cetvrti kon­gres Saveza društava bibliotekara Jugoslavije. Beograd, 1959, str. 176–187. Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030. Prevzeto 1. 6. 2022 s spletne strani http://nacionalna_strategija_za_razvoj_bralne_pismeno­sti_2029-2030.pdf Osnutek perspektivnega razvoja kulture in prosvete za obdobje 1964–1970. Ljubljana, 1964. Petletni nacrt in kulturno-prosvetne naloge sindikatov. Ljubljana, 1947. Porocilo o delu in problemih Osrednje knjižnice obcine Kranj v letu 1961. Knjižni poro-cevalec, Kranj, l. 1, 1961 (1962), št. 5. Bogo Pregelj. Delo knjižnicarja v ljudski knjižnici. 2. izdaja. Ljubljana, 1950. Bogo Pregelj. Življenje ljubljanskih ljudskih in sindikalnih knjižnic. Gradimo, Ljubljana, l. 3, 1950, št. 17. Bogo Pregelj. Ljubljanske ljudske in študijske knjižnice v številkah. Gradimo, Ljubljana, l. 3, 1950, št. 18–19. Marija Rak. Delavske knjižnice na Slovenskem med obema vojnama: (bibliografija). Lju­bljana, 1978. Pavla Reberšek. Delavska knjižnica v Mariboru: (1928–1941). Knjižnica, l. 21, 1977, št. Ľ, str. 105–109. Josip Rijavec in Marija Zidar. Slovenske knjižnice. Ljubljana, 1951. Patricija Rupar, Andrej Blatnik, Miha Kovac, Samo Rugelj. Knjiga in bralci VI: bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2019. Ljubljana, 2019. Samoupravni sporazum o ustanovitvi in delovanju Vzajemne knjižnice organizacij zdru­ ženega dela mesta Maribor. Prevzeto 16. 8. 2022 s spletne strani https://www.kamra.si/ mm-elementi/samoupravni-sporazum/ Seznam knjig knjižnice prosvetnega odseka Delavske zbornice v Ljubljani. Ljubljana, 1928. Martina Šircelj. O oblikah dela in vkljucevanja dorašcajoce mladine v knjižnicah. Knji­ žnica, l. 18, 1974, št. 1–2, str. 19–28. Mara Šlajpah. Razvojne tendence ljudskih knjižnic v Jugoslaviji. V Drugi i treci kongres Saveza društava bibliotekara F. N. R. Jugoslavije. Ljubljana, 1958, str. 167–180. Mara Šlajpah. Slovenske knjižnice v planskem obdobju 1964–1970. Knjižnica, l. 8, 1964, št. ˝, str. 3–6. Liljana Šaver. Delavec se za knjigo vsak dan bolj zanima. Delo, l. 23, 27. 10. 1981, št. 249, str. 9. Ema Štrumbelj. Kocevska Ljudska knjižnica se je povezala s sindikalnimi organizacijami. Knjižnica, l. 22, 1978, št. 1/2, str. 130–131. Teden komunista v šestdesetih obcinah. V Clovek, delo, kultura: dokumenti o kulturi. Ljubljana, 1976, str. 109 – 117. V. kongres Komunisticne partije Jugoslavije. Ljubljana, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1948. Maks Veselko. Spomladanski plenum DBS na Ravnah 1978. Knjižnica, l. 22, 1978, št. 3–4, str. 314–315. Vzajemna knjižnica. Ljubljana: 1981. Vzajemna knjižnica in njene povezave z okoljem. Prevzeto 16. 8.2022 s spletne strani https:// www.kamra.si/mm-elementi/vzajemna-knjiznica-in-njene-povezave-z-okoljem-2/ Z vkljucevanjem sindikalnih knjižnic v ljudske bo knjigam bolj odprta pot med ljudi. Ljudske novice, l. 1, 1952, št. 10, str. 6. Marjan Žnidaric. Knjiga bliže delavcem. Informator za organizatorje kulturnega življe­nja, 1978, št. 1, str. 12–13. KNJIGE DELAVCEM! SINDIKALNE, DELAVSKE IN VZAJEMNE KNJIŽNICE PO LETU 1945 Povzetek Poskusi izboljšanja statusa delavskega razreda so se v 20. stoletju kazali tudi v obliki or-ganiziranja delavskih knjižnic, ki so nastajale v okviru delavskih društev, sindikatov in ljudskih knjižnic. Delavska knjižnica v Ljubljani, ustanovljena v dvajsetih letih preteklega stoletja, je bila med obema vojnama skupaj s svojo podružnico v Mariboru najbolje orga­nizirana javna knjižnica na Slovenskem. Kljub temu so predstavljali delavci, za katere je bila knjižnica ustanovljena, manj kot polovico njenih clanov. Neposredno po koncu druge svetovne vojne so zacele sindikalne organizacije v podjetjih ustanavljati delavske oziroma sindikalne knjižnice. V zacetku petdesetih let prejšnjega stoletja so predstavljale dobro petino vseh ljudskih knjižnic, med katere so v tem obdobju prištevali še šolske in javne ljudske knjižnice. Njihov knjižnicni fond je predstavljal 19 % vsega gradiva, s katerim so razpolagale ljudske knjižnice. Ob podpori razvijajocih se podjetij se je marsikatera sindi­kalna knjižnica razvila v najvecjo knjižnica v okraju, dostopno ne le delavcem podjetja, temvec vsemu prebivalstvu. Politicni podpori, ki so jo uživale te knjižnice, navkljub pa slovenska bibliotekarska stroka ni podprla njihovega razvoja. Prevladalo je mnenje, da se ljudske in v njihovem okviru tudi sindikalne knjižnice lahko uspešno razvijajo le pod okriljem ljudskih odborov. Sindikalne knjižnice so bile v petdesetih letih s strani sloven-skih knjižnicarskih strokovnjakov deležne (ne)upravicene kritike, medtem ko je Zveza društev bibliotekarjev Jugoslavije podpirala njihov razvoj. Njihovo delovanje je zacelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ugašati; njihove knjižne fonde in bralce so prevzele ljudske knjižnice, ki pa niso uspele dvigniti nizke bralne kulture delavstva. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so sindikalne organizacije ponovno poskušale spodbuditi razvoj delavskih knjižnic. Uspešen primer je bila Vzajemna knjižnica, ki je delovala v Mariboru v okviru Mariborske knjižnice. Kljub odlicni organiziranosti, izde­lanim teoreticnim osnovam ter podpori podjetij in družbeno-politicnih organizacij pa ni uspela prerasti v vseslovenski koncept. BOOKS FOR WORKERS! UNION, WORKERS’ AND MUTUAL LIBRARIES AFTER 1945 Summary Attempts to improve the status of the working class in the 20th century also manifested themselves in the organisation of workers’ libraries, which were created in the framework of workers’ associations, trade unions and people’s libraries. The Workers’ Library in Lju­bljana, founded in the 1920s, together with its branch in Maribor, was the best organised public library in Slovenia between the two wars. Nevertheless, the workers for whom the library was founded represented less than half of its members. Immediately after the end of the Second World War, trade union organisations in enterprises began to set up workers’ or trade union libraries. In the early 1950s, they accounted for a good fifth of all people’s libraries, which at that time also included school and public people’s libraries. Their library holdings accounted for 19% of all the material held by the people’s libraries. With the sup­port of the developing enterprises, many trade union libraries developed into the largest library in the district, accessible not only to the workers of the enterprise but to the whole population. Despite the political support these libraries enjoyed, the Slovenian library profession did not support their development. The prevailing opinion was that people’s libraries and, within them, trade union libraries could only be successfully developed under the auspices of people’s committees. In the 1950s, the trade union libraries were (un) rightly criticised by Slovenian library experts, while the Union of Librarians’ Associations of Yugoslavia supported their development. In the 1960s, their activities began to fade away; their book collections and readers were taken over by the people’s libraries, which, however, failed to raise the low reading culture of the working class. In the 1970s, trade union organisations again tried to promote the development of workers’ libraries. A successful example was the Mutual Library, which operated in Maribor within the Maribor Library. Despite its excellent organisation, elaborate theoretical foundations and the support of companies as well as socio-political organisations, it failed to develop into a nationwide concept. BÜCHER FÜR ARBEITER! GEWERKSCHAFTS-, ARBEITER­UND GENOSSENSCHAFTSBIBLIOTHEKEN NACH 1945 Zusammenfassung Der Versuch, den Status der Arbeiterklasse im 20. Jahrhundert zu verbessern, bestand auch in der Organisation von Arbeiterbibliotheken, die im Rahmen von Arbeiterverbän-den, Gewerkschaften und Volksbibliotheken gegründet wurden. Die in den 1920er Jahren gegründete Arbeiterbibliothek in Ljubljana war zusammen mit ihrer Zweigstelle in Ma-ribor die am besten organisierte öffentliche Bibliothek in Slowenien zwischen den beiden Kriegen. Dennoch stellten die Arbeiter, für die die Bibliothek gegründet wurde, weniger als die Hälfte ihrer Mitglieder dar. Unmittelbar nach dem Ende des Zweiten Weltkriegs begannen die Gewerkschaftsorganisationen in den Betrieben, Arbeiter- oder Gewerk­schaftsbibliotheken einzurichten. Anfang der 1950er Jahre machten sie gut ein Fünftel aller Volksbibliotheken aus, zu denen damals auch Schulbibliotheken und öffentliche Volksbibliotheken zählten. Ihr Bibliotheksbestand machte 19 % des gesamten Bestandes der Volksbibliotheken aus. Mit der Unterstützung der sich entwickelnden Unternehmen entwickelten sich viele Gewerkschaftsbibliotheken zur größten Bibliothek im Bezirk, die nicht nur für die Beschäftigten des Unternehmens, sondern für die gesamte Bevölkerung zugänglich war. Trotz der politischen Unterstützung, die diese Bibliotheken genossen, un­terstützte das slowenische Bibliothekswesen ihre Entwicklung nicht. Die vorherrschende Meinung war, dass Volks- und Gewerkschaftsbibliotheken nur unter der Schirmherrschaft von Volkskomitees erfolgreich entwickelt werden konnten. In den 1950er Jahren wur-den die Gewerkschaftsbibliotheken von slowenischen Bibliotheksexperten (zu Unrecht) kritisiert, während die Union der Bibliotheksverbände Jugoslawiens ihre Entwicklung unterstützte. In den 1960er Jahren begannen ihre Aktivitäten zu erlöschen; ihre Bücher­sammlungen und Leser wurden von den Volksbibliotheken übernommen, denen es jedoch nicht gelang, die geringe Lesekultur der Arbeiterklasse zu fördern. In den 1970er Jahren versuchten die Gewerkschaftsorganisationen erneut, die Entwick-lung von Arbeiterbibliotheken zu fördern. Ein erfolgreiches Beispiel war die Genossen­schaftsbibliothek, die in Maribor im Rahmen der Mariborer Bibliothek agierte. Trotz ihrer hervorragenden Organisation, ihrer ausgefeilten theoretischen Grundlagen und der Un­terstützung durch Unternehmen und sozialpolitische Organisationen gelang es ihr nicht, sich zu einem landesweiten Konzept zu entwickeln. porocila in ocene – reports and reviews SPOMINJANJA OB DNEVU PRIMOŽA TRUBARJA Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor, 8. junija 2022 Pretekli dve leti sta korenito posegli v naše življenje, ker kulturnih prireditev v živo ni bilo dovoljeno organizirati in se je zato javno življenje zaustavilo. Ce ne bi poiskali novih nacinov in poti, kako pocastiti dan Primoža Trubarja, bi bil niz, ki smo ga Zveza kulturnih društev Maribor, Javni sklad za kultur­ne dejavnosti in Univerzitetna knjižni-ca Maribor družno pripravljali od leta 2015, pretrgan. Da se to ni zgodilo, smo poskrbeli z zapisi v Veceru, Casopisu za zgodovino in narodopisje in s preda­vanjem po spletu. Prav s predavanjem dr. Fanike Krajnc-Vrecko Trubarolog Jože Rajhman med teologijo in literar-no zgodovino smo vpeljali vabljena predavanja, poimenovana Rajhmano­vo predavanje, ki se bodo zvrstila vse do stoletnice rojstva pomembnega tru­barologa ddr. Jožeta Rajhmana v letu 2024. Osmo prireditev ob dnevu Primoža Trubarja je zacel mag. Franci Pivec s poslovilnimi besedami od castnega škofa slovenske evangelicanske cerkve, ki je z veliko naklonjenostjo in pri­pravljenostjo za sodelovanje veckrat sodeloval na prireditvah, posvecenih Primožu Trubarju in slovenski refor­maciji in utrjeval duh ekumenizma, demokraticnosti in humanizma v slo­venski družbi. Povabilo za vabljeno predavanje je sprejel dr. Marko Jesenšek, kar ni bi-lo prvic, da je obogatil Spominjanja s svojimi strokovnimi pogledi in dogna­nji, posredovanimi razumljivo tudi za splošno razgledano publiko. Preden se je lotil teme svojega predavanja, je obu­dil nekaj utrinkov iz svojega strokovne­ga sodelovanja z ddr. Rajhmanom. Predavanje Rajhmanov Trubar je vpeljal s tezo, da se je Rajhman »potru­dil, da je Trubarjeva beseda zazvenela vsem Slovencem v knjigi Pisma Primo­ža Trubarja.« Poudaril je, da umska dejavnost slovenskega verskega refor­matorja in utemeljitelja našega knjiž­nega jezika ter slovenskega literarnega zgodovinarja, teologa in leksikografa povezuje nazorsko miselnost burnega obdobja slovenske reformacije v 16. sto­letju in uresnicevanje slovenske držav­nosti v 20. stoletju. Zato sta nelocljivo povezana v slovenskem kulturnozgo­dovinskem in znanstvenoraziskoval­nem prostoru. Nato je povzel Rajhmanova študijska in raziskovalna srecevanja s Trubarjem ob slovenisticnem doktoratu Primož Trubar v letu 1550 (Filozofska fakul­teta v Ljubljani 1972) in po dveh letih še ob doktoratu na Teološki fakulteti v Ljubljani Teološka podoba Ene dolge predguvori. Trubar je Rajhmanu postal izhodišce za duhovno razmišljanje o Bogu ter raziskovanje slovenskega je­zika v odnosu do vere in slovenstva. Za Jesenška je Rajhmanov Trubar kot sinonim za razumevanje clovekovega ustvarjanja, družbene vede o Bogu in miselnega spoznanja Boga. Prerastel je v Rajhmanovo teološko teorijo: »Ne moreš se srecati s clovekom, ki ga ne ljubiš. Ne moreš se srecati s clovekom, ki tebe ne ljubi. Moreš se srecati s clove­kom, v katerem zazveni tvoja beseda.« V knjigi Pisma Primoža Trubarja je leta 1986 zbral in objavil 83 do tedaj znanih nemških in latinskih pisem, nastalih med letoma 1553 in 1585, ter 7 listin. Vsem je dodal prevod v slo­venšcino, jih opremil z opombami, komentarji in kazalom osebnih imen. Za Trubarjeva sicer tujejezicna pisma je zatrdil, da so »po svoji miselnosti slo­venska«, ker po vsebini in sporocilnosti nosijo znacilnosti slovenske reforma­cije. Namesto orožju dajejo prednost knjigi in z njo kulturi; slogovno so na­pisana po Trubarjevo, torej »piše nem­ško v ‘slovenskem stilu’«. Svoje predavanje je sklenil z beseda-mi, zapisanimi tudi v zloženki, izda­ni ob prireditvi v Glazerjevi dvorani UKM: »Rajhmanov Trubar je razšir­jevalec prave vere, zato je osvobojen ideološkega predznaka slovenskega nacionalnopoliticnega buditeljstva in vsega, kar bi njegovo teološko misel ka­korkoli povezovalo s politicno ideologi­jo ali politikantstvom. Temeljna resnica Rajhmanovega Trubarja je, da se o dog-mah ne razpravlja, zato »Bog daj mir in enotnost v Cerkvi!« S predavanjem dr. Majde Merše smo se vrnili k prvotnemu konceptu prire­ditev ob dnevu Primoža Trubarja, ko smo se vsakic lotili enega od podro-cij Trubarjeve dejavnosti. Izid prvega zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja s slovarskimi opisi be-sed za crke A-D jeseni leta 2021 je tako pomemben dosežek slovenskega slova­ropisja, da smo sklenili nanj opozoriti tudi širšo javnost, ki se s temi vprašanji ne srecuje poklicno. Povabili smo slo­vensko jezikoslovko in pedagoginjo dr. Majdo Merše, ki je bila od vsega zacet­ka vpeta v njegovo nastajanje, da pred­stavi nastajanje in uporabnost slovarja. Dr. Majda Merše je svoje predavanje naslovila Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja – pot od ideje do prve­ga zvezka slovarja. Ideja za izdelavo zgodovinskega slo­varja slovenskega jezika je vzniknila v ožjem krogu slovenskih jezikoslovcev na zacetku sedemdesetih let 20. stolet­ja. Zamisel je spodbudila bogata zgo­dovina slovenskega knjižnega jezika in prav tako tudi dogajanje pri drugih slovanskih narodih, ki so nas s pripra­vami zgodovinskih slovarjev precej prehitevali. Odlocitev, da se na Inštitutu za slo­venski jezik Frana Ramovša najprej lotijo zgodovinskega slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, je bila logicna: to je bil cas na­stanka in hitrega razvoja slovenskega knjižnega jezika, ki je vplival tudi na nadaljnji razvoj slovenskega knjižnega jezika. Odlocili so se za popolni izpis slovenskega besedila iz vseh 53 ohra­njenih zvrstno razlicnih tiskanih del s slovenskim besedilom. V treh desetlet­jih je bilo zbranih približno 3.200.000 izpisov vseh pojavitev 22.232 obc­nih imen, uporabljenih v slovenskem besedilu. Poleg pripravljalnih del je bilo treba domisliti koncept nacrtovanega zgo­dovinskega razlagalnega slovarja. Ta je bil po številnih prakticnih preizku­sih in teoreticnih potrditvah izbranih prikazovalnih nacinov teoreticno in prakticno predstavljen leta 2001 v Pos­kusnem snopicu Slovarja jezika sloven-skih protestantskih piscev 16. stoletja. V naslednjih dveh desetletjih je bilo vpe­ljanih še nekaj metodoloških izboljšav, ki naj bi povecale njegovo uporabno vrednost. Predavateljica je ob izbrani besedi iz slovarja nazorno pojasnila zgrad­bo in vsebino slovarskega sestavka, ki prinaša celovit slovarski prikaz rabe besede v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Uporabniku daje podatke o pomenskih uresnicitvah besede, o pisnih, pravopisnih, glasoslovnih in oblikoslovnih variantah, o skladenjski in slogovni rabi ter še o marsicem. Ob koncu svojega predavanja je zbrane presenetila z izrocitvijo izvoda slovarja, ki so ga organizatorji Spomi­njanj podarili Mariborski knjižnici, da bo dostopen uporabnikom v njihovi citalnici. Majda Potrata 100/10 – JANKO MESSNER Razstava Solidarnost ob meji. Zapušcina Janka Messnerja V Likovnem razstavišcu Univerzitetne knjižnice Maribor si je bilo mogoce od 5. oktobra do 5. novembra 2022 ogle-dati slovensko-nemško razstavo z in-teraktivnimi elementi Solidarnost ob meji. Zapušcina Janka Messnerja. Av-torji razstave so Elena Messner, Dana Rausch, Tobias Zarfl. Prevode sta na­pisala Jože Messner in Mirko Messner. Gostujoco pregledno razstavo je po­sredovala Slovenska prosvetna zveza iz Celovca. Pred tem je bila postavljena v Musilovi hiši v Celovcu, v Kulturnem domu v Pliberku, v Kapelški pasaži vŽelezni Kapli in v atriju mestne hiše v Ljubljani. Avtorji so kolektivni spomin dvojezicne regije pripravili tudi kot knjigo Solidarnost ob meji, ki je dejan­sko katalog k razstavi z enakim naslo­vom. Vsebuje dvojezicna besedila, slike in odlomke iz filmov, filmske sekvence. S 26 QR kodami si je mogoce priklica-ti intervjuje, dokumentarne posnetke, televizijska porocila, rokopise, kolaže, povezane z Jankom Messnerjem in njegovo dobo. Besedila v knjigi niso dosledno prevedena v oba jezika; mno­gokrat so v drugem jeziku prevedene le najpomembnejše informacije. Izdali sta jo Založba Drava in Musilova hiša. Janka Messnerja predstavi kot pisatelja, pesnika in dramatika. V oktobru leta 2021 je bilo v Mes-snerjevem rojstnem Dobu pri Pliberku odkrito obeležje, ki je stocetrta toc­ka Slovenske pisateljske poti na obeh straneh Karavank, s cimer skupni slo­venski prostor postaja vse bolj naraven pojem in vse bolj izraz realnosti. Prav zato je pomembno, da potujoca raz­stava obišce kraje tostran in onstran Karavank. Odprtje razstave 5. oktobra 2022 Zbrane je najprej pozdravila ravnate­ljica Univerzitetne knjižnice Maribor mag. Dunja Legat, gostiteljica razstave, ki jo je posredovala Slovenska prosvet­na zveza iz Celovca. Poudarila je po­men povezovanja razlicnih institucij in združenj za poglabljanje in utrjeva­nje kolektivnega spomina in kulturnih vezi. Te sta v preteklosti intenzivno pletla tudi Janko Messner in nekdanji ravnatelj UKM dr. Bruno Hartman. V domoznanskem oddelku hranijo devet rokopisov, v katerih je gradivo, pove­zano z Jankom Messnerjem, in sicer iz uredniškega arhiva Dialogov, arhiva Društva slovenskih pisateljev Maribor; tri enote je podaril Bruno Hartman in en rokopis Alenka Glazer. V imenu Kluba koroških Slovencev Maribor, soorganizatorja odprtja raz-stave, je spregovoril predsednik kluba dr. Danijel Grafenauer. Spomnil je, da stiki Janka Messnerja s klubom sega­jo v cas po drugi svetovni vojni, ko je pobegnil v takratno Jugoslavijo, ker so ga angleške okupacijske oblasti kot politicno sumljivo osebo obsodile na osemmesecni zapor. Klub koroških Slovencev, ki je združeval tiste koroške Slovence, ki so morali po koroškem plebiscitu leta 1920 zaradi nemškega nacionalizma iskati življenjsko eksi­stenco v jugoslovanski Sloveniji in tudi južneje, in ki je opredeljeval kot podro-cje svojega delovanja tudi pomoc koro­škim rojakom na obeh straneh meje, je bil namrec naslov, na katerega se je spomladi leta 1946 obrnil Janko Mes-sner s prošnjo, da ga ta priporoci za na­daljevanje študija v Ljubljani. Klub je to seveda storil. Prav tako ga je po svojih moceh financno podprl. Ti stiki so privedli do kasnejših sre-cavanj Janka Messnerja s clani kluba ob obiskih na Koroškem in obcasnih lite-rarnih srecanjih. Takrat so spoznavali njegovo jasno misel, družbeno kritic­nost in sarkazem v pogovorih in zapi­sih. Svoj nagovor je Danijel Grafenauer sklenil z besedami: »Spoštovani! Pred nami je razstava Solidarnost ob meji. Zapušcina Janka Messnerja, ki nam odstira in prikazuje pestrost življenja, dela in duha enega izmed pomembnih koroških Slovencev in nas vabi k raz­mišljanju o »težavnem« 20. stoletju za Slovence. Vabljeni k ogledu. Razstava je odprta!« Nepricakovane ovire so preprecile, da bi na odprtju spregovoril dr. Jan-ko Malle, podpredsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, tako da je zadnji dobil besedo Messnerjev sin dr. Jože Messner, ki je spregovoril tudi v imenu drugih soavtorjev razstave in povzel njihove misli iz predgovora h knjigi katalogu. Knjiga je sad vecletnega ukvarjanja s pisateljem, ki je s svojimi izkušnjami in razmišljanji o temah, kot so nacio­nalsocializem, fašizem, Wehrmacht, službovanje v vojski in deportacija koroških Slovencev in Slovenk, razvil markantno protizgodovino uradni zgodovini na Koroškem in v Avstriji. Kot slovenski pisatelj je v svojih literar­nih delih utrjeval spomin na žrtve na­cionalsocializma in na boj proti njemu, in to je nedvomno bilo jedro njegovega literarno-aktivisticnega dela. Hoteli so biti pravicni do literarno-politic­ne zapušcine Janka Messnerja in na umetniški nacin oživiti raznovrstno zgodovino njegovega dela, zato odloci­tev za intermedijsko realizacijo obrav-nave zahtevne zapušcine. Knjiga je radikalno nasprotje tradi­cionalnih muzejev dedišcine, spomeni­kov in spominskih plošc na Koroškem; je alternativni dokumentacijski sistem; razkriva vrzel v dejanskem arhivu. Ko sta razstava in knjiga nastali, država še ni odkupila zapušcine, ki je bila od leta 2018 shranjena kot depozit v Ko­roškem literarnem arhivu, kjer je bila znanstveno ovrednotena in ocenjena kot dragocena. Zdaj se je koncno zgo­dilo tudi to in tako je zapušcina Janka Messnerja ohranjena pred pozabo in dostopna za raziskovanje. Knjiga in razstava prikazujeta sorod­nike in prijatelje, Anschluss, represijo, vpoklic v nemško vojsko, zacetke Mes-snerjevega literarnega ustvarjanja, nje­govo kulturno-politicno dejavnost in premagovanje travme s solidarnostnim angažiranjem. Obrazstavna Spominjanja Janko Mes-sner in Maribor V letu 2021 je minilo sto let od rojstva in deset let od smrti koroškega pisatelja, pesnika, prevajalca in profesorja slo­venšcine Janka Messnerja. Zveza kul­turnih društev Maribor, Javni sklad za kulturne dejavnosti in Klub koroških Slovencev v Mariboru so v sklopu Ko­roških kulturnih dni 2022 v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Mari-bor pripravili Spominjanja z naslovom Janko Messner in Maribor. Pospremila so razstavo Solidarnost ob meji v Likovnem razstavišcu; datum 10. oktober je bil izbran namenoma: po plebiscitu 10. oktobra 1920 je bila me-ja postavljena tako, da je dobršen del slovenskega prebivalstva ostal onstran Karavank. Ob bucnem cašcenju petde­setletnice plebiscita s strani vecinske­ga prebivalstva je Janko Messner želel opozoriti sodržavljane na položaj slo­venske manjšine. Pri mariborski založ-bi Obzorja so izšle v nemšcini napisane in kasneje prevedene Ansichtskarten von Kärnten s posvetilom petdesetlet­nici plebiscita (Koroške razglednice, 1971). Messner je namrec hotel, da bi nemško govoreci sodržavljani razu­meli, v kako ponižujocih in brezprav­nih razmerah živi slovenska manjšina kljub obljubam ob podpisu avstrijske državne pogodbe. Okrog te obletnice se je zgostila Messnerjeva literarna de­javnost, za katero je akademik Matjaž Kmecl v razpravi Janko Messner med poezijo in (politicno) družbo zapisal naslednjo oznako: »Tako vztraja Jan-ko Messner vseskozi in dosledno med literaturo in (politicno) družbo; to je tisto temeljno, kar ga strukturira na vseh ravneh njegovega pisanja: literarni protestnik.« Spominjanja so bila zamišljena kot kolaž utrinkov iz Messnerjevega živ­ljenja, povezanih z Mariborom. Svoje spomine nanj so obudili dr. Danijel Grafenauer, mag. Franci Pivec, Danilain Tone Žuraj, Marjan Pungartnik in Majda Potrata kot povezovalka. Se-znam sodelujocih bi lahko bil seveda obsežnejši, vendar je odmerjeni cas narekoval izbiro raznolikih vidikov, pri cemer je opazno vlogo imela tudi casovna oddaljenost dogodkov in vse redkejša mreža njegovih sodobnikov. Danijel Grafenauer Messnerja oseb-no ni sreceval, zato se je oprl na pri­povedi svojih predhodnikov na celu Kluba koroških Slovencev Maribor. O vezeh med klubom in Messnerjem je spregovoril že ob odprtju razstave. Messnerjeva nacelnost in zavezanost pravicam in dostojanstvu slovenske manjšine se je kazala tudi v njegovem iskanju sledov pretekle uradne dvo­jezicnosti, v pozivih k dopolnjevanju enojezicnih krajevnih imen s sloven-skimi in, ne nazadnje, ob podelitvi na-grade za literaturo dežele Koroške leta 2008, ki jo je zavrnil z besedami »Pri­znanje za literaturo lahko sprejmem … šele potem, ko bodo postavljene prve dvojezicne table s krajevnimi imeni, ki jih je zahtevalo ustavno sodišce« (Soli-darnost ob meji, 56). Kot zgodovinarju je Grafenauerju posebej draga Messnerjeva sarkastic­na izjava, ki jo je ponovil po spominu: »Slovenci, Ljubljancani, ne pušcajte konjskih fig, ko romate po celovškem tlaku na Gosposvetsko polje, na Svatne, saj tam stoji vojvodski prestol, ki ima kaj malo opraviti s slovensko zgodo-vino. Na njem namrec niso vec sedeli karantanski slovenski vojvode. Pravi spomenik slovenstvu/slovanstvu na Koroškem je namrec knežji kamen, tja romajte!« Prebral je še epitaf, ki si ga je napisal Messner sam in si zaželel, da bi bil na nagrobnem kamnu na pokopališcu v Nonci vasi, kjer je pokopan. Tukaj zdaj miruje Pokržnikov Luka, da si hajmatland njegov lahko oddahne. Tebe pa, ki zdaj to bereš, naj pocuka: Ce želiš, da dostojanstvo ti ne usahne, jezik si domaci k srcu jemlji, pa pokonci hodi po tej zemlji. Franci Pivec je naslovil svoj spomin Janko Messner: Navaden koroški Sloven’c in ga nadaljeval z motom »Jaz sem navaden koroški Sloven’c, ki se vse življenje trudi za dostojanstvo. Slepir je bivanjsko ogrožen, ker slabo vidi, ko­roški Slovenec pa, ker nima hrbtenice. Da si reši življenje, prepusti slepir pre­ganjalcu del repa, koroški Slovenec pa kar celo dušo.« Raziskovalec južne Koroške Klaus Ottomeyer je omenjal nekega tamkaj­šnjega župana, ki je na vprašanje, ali ima kaj slovenskih korenin, odgovoril: »Pravzaprav nic, le mamo.« Kako se slovenstvo pretaka »sem in tja«, pokaže statistika prebivalcev Migarja ali Med-gorja (Mieger) pod Celovcem: po štetju v letu 1888 je bilo v vasi 98,1 % Sloven-cev. Leta 1910 je bilo tam 96,2 % sloven-sko govorecih, leta 1923 še 50,9 %, leta 1934 pa le 3,1 %. Leta 1951 spet 91,5 %, pri štetju leta 1961 že spet le 23,6 % in leta 1971 samo 4,2 %. In vseskozi so v kraju iste družine. Narodnost pac ni nespremenljiva identiteta, ampak spa-da med clovekove strategije preživetja. Pivec obžaluje izgubo pisem, ki mu jih je obcasno napisal Janko Messner in ga v njih precej neusmiljeno karal kot »odgovornega« za marsikaj v Maribo­ru in v slovenskih odnosih s Koroško. Nekajkrat se mu je odzval s kratkimi odgovori ali izgovori, ampak potem je šele tresnilo po njem kot po strelovodu, zato je kasneje raje cakal na stike iz oci v oci. Ampak želel si je poglobljenega pogovora o sonarodnjakih onkraj Ka­ravank, o njihovi zasidranosti v sloven-stvu, kot se izraža v opredelitvah prej omenjenih Migarjanov. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je Dietmar Larcher s celovške univerze predaval o iden­titetnih tipih koroških Slovencev ter ponudil dobre iztocnice. Zdi se, da seje Janko Messner strinjal z njimi. Šlo je za »identitetne tipe« koroških Sloven-cev: politicno aktivni zavedni Sloven-ci, zavedni Slovenci, kulturno nihajoci Slovenci, asimiliranci, ki izhajajo iz slo­venskih družin, radikalni asimiliranci, ki se izrecno odrekajo svojih slovenskih korenin. Pivec je dogajanje na Koroškem spo­znaval in se vanj aktivno vkljuceval iz dveh smeri: najprej prek akcij okoli slo­venskega študentskega doma Korotan na Dunaju in kmalu tudi prek tradicio­nalnih povezav kulturnih društev iz obeh držav ter na šolskem podrocju. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je v Klubu slovenskih študentk in štu­dentov na Dunaju (ust. 1923 kot Klub der Kärtner slowenischen Akademi­ker in Wien) nastala »generacija«, ki je dajala ton dogajanju na Koroškem v naslednjih desetletjih, kar se je kmalu izkazalo v konfliktu glede krajevnih tabel. Mladi aktivisti so bili sposobni internacionalizirati konflikt (vzpored-nice s takrat aktualnim Vietnamom, južnoafriškim apartheidom, fašistic­nim prevratom v Cilu, brezpravno Pa-lestino) in slovenska manjšina v Avstriji je postala prepoznaven pojem, ceprav se je desnica zelo trudila, da bi Sloven-ci v nasprotju z Državno pogodbo ob-veljali le za »jezikovno skupino«. Prek Solidarnostnega komiteja dunajskih študentov so jih podprli Messner, Tur­rini, Pevny, Lipuš, kasneje še Handke in tudi popularni öerefovci Zilk, Nen­ning in še posebej Freund, kanclerjev sin Peter Kreisky in še drugi iz progre­sivnih krogov v Avstriji. Veliko vlogo sta igrala literarni Klub mladje in levi-carski krog Kladivo (skoraj družinski projekt Messnerjevih). To je vplivalo na usmerjenost obeh osrednjih manj­šinskih organizacij, ceprav je bilo oci­tno, da se Zveza slovenskih organizacij (povezana s socialisti) lažje sprijazni z novim nacinom politicnega delovanja od Narodnega sveta koroških Sloven-cev (povezanim z Ljudsko stranko). Obe sta kar kmalu doživeli generacij­sko menjavo. Proslava polstoletnice koroškega ple­biscita leta 1970 je bila usoden trenutek, ko se manjšina kljub vpitju in grobim zastraševanjem koroškega Haimatdien­sta (KHD) ni smela potuhniti, ampak je morala povzdigniti glas. Messner je že vec let prej »kandidiral« dvojezicne krajevne napise kot vprašanje, pri kate-rem Slovenci ne smejo popušcati. Takrat so, se je spominjal Pivec, iz­vedeli za maturanta Marjana Šturma, ki so ga kot »mazaca« 26. oktobra 1970aretirali v Šmohorju in privedli pred sodišce. V procesu, ki se je vlekel do 27. januarja 1972, so ga na koncu opro­stili, ker so lahko dokazali le neznatno škodo 5,5 šilingov. Aktivirali so se tudi mariborski študentje s protestnim zbo­rovanjem na Trgu svobode. Ko je Krei-sky uspel za mišjo dlako spraviti skozi parlament zakon o dvojezicnih krajev­nih tablah v 205 krajih (36 obcinah), so nemški nacionalisti na Koroškem ponoreli; kanclerja je v Celovcu pred njimi fizicno rešila policija; uprizorili so Ortstafelsturm in se spravili nad vse sledi dvojezicnosti v deželi. O neofaši­stih se je razpisal svetovni tisk in oglasil se je celo Josip Broz Tito. Zgodovinar Hellwig Valentin je zapisal, da je bila Koroška takrat na robu državljanske vojne! S formiranjem »kontaktnega komi­teja« je Kreisky zastavil »tek na dolge proge«, ki so ga vzdrževali tudi njegovi nasledniki v zvezni vladi in o cemer so se mnenja med Slovenci zelo razhajala. Popoln razkol pa je nastal ob osebnem zbližanju med vodjo KHD Jozefom Feldnerjem in vodjo Zveze slovenskih organizacij Marjanom Šturmom, iz ce-sar se je leta 2007 rodila šokantna di­aloška knjiga Koroško na novo misliti. Šturm je obveljal za izdajalca, nesporno tudi v Messnerjevih oceh, kar je obcu­til tudi Pivec, ker je podprl predstavitev njune knjige v Mariboru in ga je dolete-la njegova huda jeza. Pivec je navedel le en razlog, zakaj je ocenil, da je lahko nepricakovana knjiga dobrodošla stvar: malo prej je nastalo Kulturno društvo nemško go­vorecih žena Mostovi, ki je vstopilo v Zvezo kulturnih društev in pokazalo sposobnost razvijanja povezovalnega kulturnega programa. Razstava Nemci in Maribor, eden od najuspešnejših do-godkov v okviru Evropske prestolnice kulture 2012, je bila tudi nasledek delo­vanja tega društva, ko so že preizkusili meje strpnosti v mestu. Javnost je že poznala Komorni zbor Hugo Wolf in zvrstilo se je že kar nekaj dobro spreje­tih predstavitev svetovno znanih mari­borskih umetnikov nemškega rodu, ki niso bili nobeni »velikonemci«, še manj »nacisti« (Eduard Lannoy, Hugo Wolf, Robert Stolz, Max Schönherr, Isolde Klietmann, Valentin Lechner, nadvoj­voda Janez, Rudolf Wagner in kasneje še mnogi drugi). Razvijali so dialog med obema kul­turama, kar pa je bilo za nekatere na Koroškem, tudi Messnerja, neodgovor-no in nevarno pocetje. Niso se strinjali, da Maribor sploh dopušca formiranje »nemškega društva« in niso verjeli, da ne gre za »peto kolono« nemškega naci­onalizma, saj so ja imeli podatke o nje­govi denarni podpori iz Avstrije. (Kot da to pri ohranjanju manjšin ni pravilo in da Jugoslavija in Slovenija tega nista poceli na Koroškem?) V tej tocki Pivec ni sledil Messner­jevemu pogledu, a za navezavo dialoga je zmeraj potreben pogum, kjer pa mu je bil prav on velik vzor: kadar je bil tr-dno preprican, da je treba nekaj storiti, je to tudi storil. Ni se ustrašil posledic in zato ga spoštuje. Pa ceprav nikoli ni zanesljivo vedel, kaj se kuha v njegovi glavi. Za Francijem Pivcem sta besedo do-bila Danila in Tone Žuraj. Pripove­dovala sta o obiskih pri Messnerju naKoroškem in njegovih pri Žurajevih, ki so bili pogostejši in intenzivnejši, ko je Messner pisal libreto za opero VitaŽuraja. Delo je sprva dobro potekalo, vendar kasneje svojih razlicnih pogle­dov kljub dolgim in izcrpnim pogovo­rom nista zbližala in skupnega projekta nista izpeljala. Svojo anekdot polno pripoved sta popestrila s številnimi posnetki skupnih doživetij, ki so raz­krila tudi zasebno plat eruptivnega in karizmaticnega Janka Messnerja, ki je cloveka zlahka navdušil, a tudi spravil v zadrego. Junija 2002 je Janko Messner napisal pesem Kam po smrti? Z njo je Marjan Pungartnik zacel svoj esej Moj Janko Messner, ki je brez posegov naveden v celoti. »Messnerja sem srecal v življenju pet-krat ali šestkrat, trikrat je bil gost na li­terarnih vecerih, ki sem jih organiziral v Mariboru, a ko sem se srecal z njim osebno, sem se pac izgubil pred njegovo skromno velicino. Bil pa je vedno prisoten v vidnem polju, v koticku ocesa. Pripadal je ge­neraciji, ki so jo oznacila vec kot dra­maticna dogajanja dvajsetega stoletja in so ustvarila za moje kraje na Koroškem neko tesnobo. Meja z drugim, vecin-skim delom Koroške je bila osovražena. Ljudje so ceznjo odhajali v izgnanstvo in izseljenstvo. Ceznjo so k nam priha­jali ljudje s pecatom tujosti. Eden od takšnih je bil tudi Janko Messner. Na gimnaziji na Ravnah so ga omenjali v poltonu. Zaradi njegove vojne preteklo­sti, mislim, da je našel na gimnaziji v tedanjem ravnatelju gimnazije Francu Sušniku sorodno dušo. Nikoli nihce ni rekel grde besede o njem, so bili pa zelo previdni, kajti tudi to, da se je po 55. le­tu vrnil v Avstrijo, je govorilo o tem, da se na Ravnah ni ravno našel, predvsem pa je prišel v nasprotje s službo jugoslo­vanske državne varnosti. V Koroškem fužinarju je objavil leta 1954 kriticni clanek Mladost pred sodišcem, ki je za­gotovo sprožil nelagodnost in jezo – te­ga pa lokalni veljaki zagotovo niso radi videli. Nisem vedel, da je iz njih govoril strah. Ovaduštva v tenkem provincial-nem ozracju je bilo še v šestdesetih le­tih, ko sem hodil v gimnazijo, obilo in o tem govori nekaj malega tudi pesem, ki sem vam jo prebral. O tem, da je v casu iskanja službe delal v Celovcu tudi kot taksist, piše v kratki zgodbi Taksi Lidi­ja Golec (Locutio 112). Nekaj besed o njem sem slišal od Stanka Sušnika, sina Franca Sušnika, ki je bil navkljub neki globoki sramežljivosti najbolj svobodo­miseln profesor na gimnaziji v mojem casu, vsaj kar zadeva literaturo in z njo povezane težave. Imel je stike z ljudmi onstran meje. Zame gimnazija glede literature ne glede na odlicne profesor­je ni predstavljala veliko, raje so videli, da imamo zaprte kljune, kot da bi imeli kakšne težave z nami. Bolj sem se ve­zal za slovenjegraški literarni klub, ki se je po svoje naslanjal na dokaj svobo­domiselno umetnostno galerijo. Tako razumem tudi povezovanje z avstrijsko Koroško in z Messnerjem v okviru te otoplitve, kjer med Nikaragvo in Av-strijo ni bilo vec razlike, Nikaragva pa je bila Messnerjeva tema. Na neki prireditvi v Slovenj Gradcu h koncu šestdesetih let sem se srecal z njim, a kaj je bilo, se ne spomnim, zbrisalo se je skupaj z mojo Koroško šestdesetih insedemdesetih let. Živo je vstopil v moj spomin šele z obiski v Mariboru, tak kot je bil, upognjen, kuštravo dolgolas, s šiltovko in ukrivljenim nosom. S tiho duhovitostjo in pikrostjo. Dobro sta se razumela s pokojnim Mirkom Križma­nom, ki je v šestdesetih letih za Dialoge prevedel nekaj pesmi. S starejšimi ma-riborskimi avtorji je bil nekako domac, manj z mlajšimi. V Slovenski biografiji ga pa ni. V Slovenski literaturi III so mu dodelili nekaj vrstic. V Slovenski bibliografiji je prisoten s 76 vnosi, v Cobiss je 285 vpisov in zacuda tudi iz revij, ki jih bi-bliotekarji tako sovražijo. Wikipedija je skromna, Obrazi slovenskih krajin prav tako, v Avstrijskem biografskem leksikonu ga ni, ceprav je dosti naklo­njen slovenskim avtorjem v Avstriji. V Nemški biografiji je samo omenjen kot pisatelj in prevajalec. Ob stoletnici roj­stva so se mu poklonile Primorske no­vice. Nizozemska Wikipedija mu je zelo naklonjena, na strani dunajske Literar­ne hiše je zapis o njem. Ni zanimiv za slaviste, ni obicajnih diplomskih nalog o njem, ker tudi slavistov to ne zanima, saj od tega nimajo koristi. Skratka, kot trdim, da v Sloveniji ni bolj mrtve stva­ri od mrtvega pesnika. Še posebej, ce je neposlušen, kriticen in samosvoj, kar vse je Messner zagotovo bil. 75. leta, ko je v Slovenj Gradcu izšla drobna knjižica, kaj knjižica, zvežcic, Buteljni pa tabu v okrilju literarnega kluba in Odsevov, sem bil zdoma, v vojski. Takrat je zavelo nekaj vec vetra med avstrijsko in slovensko Koroško, amene to ni doseglo. Že s študijem sem se od koroške literarne scene oddaljil, še bolj pa so se oddaljili od mene oni. S Celovcem sem prišel v stik šele ob pri­hodu na mesto tajnika Zveze kulturnih organizacij Maribor, ko sem obnavljal Koroške kulturne dneve, potem ko jih je sesula obcina Maribor, in prek Lut­kovnega gledališca Maribor. S Klubom koroških Slovencev smo poskušali vzpostaviti živ stik s koroško kulturo, posebej literaturo in del tega so bili tri­je obiski Janka Messnerja v Mariboru. Bil je eden od najvecjih ljubljencev Tihomile Dobravc, kolikokrat sem sli­šal njeno nostalgicno ljubezensko la-mentiranje za njim. No, boste rekli, kdo pa ni bil ljubljenec Tihomile Dobravc, a to je že pretiravanje. Tihomila ga je imela res rada in je vedno spodbujala, da ga povabimo v Maribor. A zdaj se je za Tihomilo izgubila sled. 10. oktobra leta 2020 bi naj bila stara sto let. A je izginila. Zdaj bi imela stodrugi rojstni dan. Slavijo stare trte, slavijo samo­stojnost, slavijo leta Maribora in druge brezosebnosti in nesmisle, za stoletno Tihomilo Dobravc pa ni hotel slišati nihce. Tak je pac Maribor. Zadnja živa prica nesrecnega plebiscita je. Tole sem pobral iz kronike Locutio: 21. januar 1997 – V porocni dvorani je bil ob 18.00 literarni vecer z Jankom Messnerjem ob njegovi 75-letnici. Z njim se je pogovarjala Majda Potrata. Moja pripomba: Dvorana je bila polna, vzdušje na višku. Ognjevit govornik in zagovornik svojih stališc. 23. januar 1998 – Ob 18.00 smo imeli v gosteh Janka Messnerja. Pred polno porocno dvorano starega rotovža se je z njim pogovarjala Majda Potrata. Moja pripomba – po veceru je bila v Veceru objavljena novicka o »klepetu« z Jankom Messnerjem, kar je bila dis-kreditacija izjemno zanimivega in an-gažiranega pogovora. 6.marec 2006 – V porocni dvorani starega rotovža na Rotovškem trgu v Mariboru je bil ob 18. uri literarni ve-cer z Jankom Messnerjem. Predstavil je knjigo POEZIJA IN PROZA – skurna in gorša, okrogla in oglata, žlehtna in žlahtna. Vecer je vodil in se z avtorjem pogovarjal Marjan Pungartnik. 10. april 2012 – Hommage ŕ Janko Messner – V literarni hiši Maribor je bila ob 18. uri v organizaciji KD Ma-riborska literarna družba, Kluba koro­ških Slovencev, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Zveze kultur­nih društev Maribor prva prireditev Koroških kulturnih dni 2012 literarni vecer »Hommage ŕ Janko Messner«. Majda Potrata je skozi vodilne teme tega avtorja orisala bogastvo njegovega literarnega izraza. Vecer sta dopolnili pricevanji Tihomile Dobravc in Janka Malleja, tajnika Slovenske prosvetne zveze iz Celovca. Moj prispevek k repatriaciji Janka Messnerja je bil tudi, da sem objavil v Locutio pesem Globoko tam doli, ki sem jo izkopal iz ostankov arhiva Di-alogov v podstrešni sobi v Unionu, ko sem prišel v službo tja. Ostali so po tem, ko je dvojica Francijev, Zagoricnik in Friškovec, z nesposobnostjo zavozi-la revijo in jo pustila v sirotišnici. V spremnem pismu pesmi pa piše Janko Messner svojemu kolegu iz uredništva z nekaj ironije, da se za njeno objavo odpoveduje honorarju in da naj pov­prašajo Hermana Vogla na založbi: »Kaj je s prevodom dr. Mirka Messner­ja: Prežihov Vor. in kmetje. Ne odgovori mi.« No, publikacija, ki je leta 1980. iz­šla v Celovcu v nemšcini, ni v prevodu nikoli ugledala luci pri propadajocih Obzorjih in pri Voglu in niti kje drugje. In na koncu – zakaj »moj Janko Mes-sner«. Dolgo sem potreboval, da je Janko Messner sploh stopil v moj svet. Njegova generacija bojevnikov za slo­venstvo na Koroškem je bila zame dolgo obremenjena s preteklostjo – predvoj­nega, vojnega in povojnega nasilja nad manjšino, zaradi cesar je bila meja med državama na Koroškem veliko bolj nepropustna kot drugod. Hudic je bil popolnoma crn. Kot da je stal tam Ber-linski zid. V svojih redkih mladostnih obiskih Celovca sem ga doživljal kotpo malem sovražno mesto. Šele ko sem se srecal s slovenskim »problemom«, z Aleksandrom Vasiljevicem Isacenkom, sem zacel dojemati, kako pomembne so v tem prostoru intelektualne pozicije, ki ne gredo samo na narodnostno pri­svajanje, na literaturo in folkloro. Sam nacionalni spopad je nesmiseln za obe strani, ne pelje nikamor in iz sebe pro-ducira le vecna nasprotovanja. So še druge poti, pomembnejše, za katere sta odgovorni tudi zrelost narodnostnih matic. Slovenska katedra na Dunaju, denimo, je pomemben del mozaika, kompetentne slavistike pri nas in tam onstran, nevladne organizacije in dru­štva z obeh strani, Slovenski inštitut, dr. Rajšp, ki so ga Slovenci pognali na cesto. Tako pa se kaže, da je Jörg Haider imel in še ima na strani Slovenije sebi enakovredne idiote. Pomagal pa mi je do razumevanja tu­di Mirko Križman, posebej s študijo o Christini Lavant in potem še s študijo o literaturi na meji, kjer je z literarnega vidika obravnaval tudi nekatere s slo­venske strani tako osovražene avtorje, o katerih najraje predvsem molcimo. Pa je javni pogovor o njih še kako po­memben. O vsem se da pogovarjati in edino pogovor pripelje do razreševanja problemov. Nikoli le pogovor politike, ki je ta nasprotja tudi sprožila. V tem sem videl tudi vlogo Janka Messnerja. Bil je clovek, ki ga ni bi-lo mogoce udomaciti v neki politicni sceni, ni bil izpostava neke politicne trdnjave, tudi ce je bil komunist, da bi jo zastopal v literarnem življenju, tak je bil, da je jasno povedal svoja stališca in ni bil odvisen od kakšne režimske organizacije, kot je DSP v Sloveniji. Tu-di je v Avstriji literarno življenje bolj demokraticno kot pri nas, univerz in kulture in nasploh intelektualnega ži­vljenja ne obvladuje strankarska poli­tika toliko kot pri nas. Ce v Mariboru in tudi v Sloveniji receš nepooblašceno kaj kriticnega na racun nacionalnega totalitarizma, še psi lajajo za tabo, kaj šele režimski zgodovinarji. Ce bi kdo v Avstriji rekel, da tamkajšnji sloven-ski avtorji niso avstrijski, bi ga cudno gledali, pri nas pa so jim še svoji odvec. Janko Messner je bil moderni in-telektualec, ki ni bil last politike. Mi-slim, da tudi zato ni prevec zanimiv za Slovenijo.« V Mariboru je že pred vojno žive-la Messnerjeva najmlajša in najljubša teta po materini strani Jožica Možina, porocena Flander, ki je organizirala protinacisticne somišljenike za odpor in upor gestapovskemu nasilju. Zaradi izdaje jo je Gestapo junija 1944 ujel in zaprl, mucil in po treh tednih – ker ni nicesar izdala – jo je koroški gestapovec pri Breznu ob Dravi ubil. Janko Mes-sner je napisal pesem o njeni tragicni smrti V spomin Jožici Flander-Meti. Z branjem te pesmi so se Spominjanja koncala. Majda Potrata THE CARING STATE AND ARCHITECTURE – SITES OF EDUCATION AND CULTURE IN SOCIALIST COUNTRIES (ur. Jasna Galjer, Sanja Loncar), hed-biblioteka, Zagreb 2021 (235 str.) Hrvaško etnološko društvo je lani je­seni v redni zbirki znanstvenih del izdalo publikacijo z naslovom The Caring State and Architecture – Sites of Education and Culture in Socialist Countries (Skrbna država in arhitektu­ra – Prostori izobraževanja in kulture v socialisticnih državah), ki sta jo uredili Jasna Galjer in Sanja Loncar. V mono-grafiji je zbranih deset prispevkov av-toric in avtorjev iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Ceške republike in Madžarske. Prispevki so rezultat vecletnega raziskovalnega projekta, osredotocenega na (re)definicijo druž­bene vloge objektov, zgrajenih v casu socializma, ki so se navadno imenovali »kulturni domovi«; v njih je poleg kul­turnega programa praviloma potekalo tudi izobraževanje odraslih. Sodelujoci v projektu so proucevali povezave med arhitekturo in njeno družbeno na­membnostjo; analizirali in primerjali so transformacije tovrstnih objektov v okviru urbane kulture in identite­te vse od socialisticnih petdesetih let 20. stoletja do sodobnosti. Urednici sta v uvodu poudarili pomen multi-disciplinarnega pristopa, saj umetno­stnozgodovinska metoda proucevanja arhitekture in njene notranje opreme ne zadošca za odgovor na vprašanje o kompleksnem poslanstvu kulturnih domov v casu socializma. Opozorili sta na razmerja med mesti in periferijo in poudarili, kako pomembno je razprav­ljati o prihodnosti teh objektov: Jih ohraniti, jim dati novo namembnost ali jih morda porušiti? Urednici sta pre­pricani, da nekdanji kulturni domovi predstavljajo velik potencial za nove kulturne in izobraževalne dejavnosti sodobnega casa. Prispevki so razdeljeni po vsebin­skih sklopih. Dva predstavljata situ-acijo na Madžarskem in nekdanjem Ceškoslovaškem. Marrian Simon se je v prispevku (Zgolj napaka v maši­neriji velike kulturne transformacije. Zgradbe za kulturne ustanove na Ma-džarskem med letoma 1949 in 1990) osredotocila na njihovo poimenovanje: domovi kulture, hiše kulture, kulturni centri ipd. Zamenjave imen so sledile politicnim spremembam. Ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so kulturne domo­ve nadomestili kulturni centri z višjim standardom; razlike med mesti in va­smi so se povecale. Po vaseh so kultur­ni domovi skoraj izginili. Avtorica se je posvetila izjemi: hiši kulture v Or-goványju, zgrajeni leta 1958. Izvrstna modernisticna stavba je dobro delova-la do leta 2000, ko so programi zamrli, in leta 2020 so jo temeljito in uspešno renovirali v gradbenem in vsebinskem smislu. Michaela Janecková (Kulturni domovi na Ceškoslovaškem) je opozo­rila na dolgo tradicijo kulturne prosve­te na Ceškoslovaškem, ki sega v drugo polovico 19. stoletja. Ceškoslovaška je bila s kulturno prosveto vzor drugim slovanskim deželam Avstro-Ogrske monarhije. Avtorica se je posebej po­svetila kulturnemu domu, ki so ga v postmodernisticnem slogu zgradili leta 1976 po nacrtih Radima Dejmala sredi starega mestnega jedra v Kolínu. Dej­malova stavba velja za vrhunski primer ceškega postmodernizma, žal pa so ga z zadnjo obnovo povsem izmalicili, kar velja tudi za kulturne in izobraževalne programe. Dva prispevka se posvecata arhi­tekturni teoriji. Sanja Loncar (Pro­gramsko besedilo in razumevaje sociokulturnih in politicnih dimenzij arhitekturne tipologije. Primer knjige »Prosvetna ognjišca« (1943) hrvaškega arhitekta Aleksandra Freudenreicha) je analizirala v naslovu prispevka na­vedeni prirocnik hrvaškega arhitekta (1892–1974), ki je deloval v razlicnih režimih. Freudenreichova publikacija obravnava multifunkcionalne zgradbe za kulturno in izobraževalno namemb­nost, ki so jih na Hrvaškem gradili tudi med drugo svetovno vojno. Freuden­reich, ki je bil predan hrvaški verna­kularni arhitekturi in ki je raziskoval hrvaško etnografsko dedišcino, je na-crtoval mrežo takšnih zgradb po vsej Hrvaški v želji, da po hrvaških mestih in vaseh nastanejo arhitekturne umet-nine. Bil je sicer proti sentimentalnemu romantizmu in ni nasprotoval napred­ku v konstrukcijah, a se je upiral »tu­jim gradbenim oblikam« in kopijam urbanih zgradb na podeželju. Avtorica je opazila, da Freudenreichovo teore-ticno in prakticno delo reflektira etno­loško doktrino zgodnjega 20. stoletja in clanek sklenila z mislijo, da je druga svetovna vojna pogosto pomenila bi-stven preobrat. V primeru Aleksandra Freudenreicha in njegovih nacrtov za »prosvetna ognjišca« pa bi morali po­novno premisliti naše prepricanje o (dis)kontinuiteti tega obdobja. Dodali bi lahko, da Freudenreichovo delova­nje v casu druge vojne odpira še vrsto drugih vprašanj, povezanih z odnosom do nacisticne ideologije in nacionaliz-ma nasploh, cesar se mlajši raziskovalci lotevajo brez osebnih ideoloških bre-men in pri tem uporabljajo arhive, ki so se odprli po 70 letih nedostopnosti. V prispevku Strukturalizem in sociali­sticni kontekst. Družbeno angažirana arhitektura kot prostor interakcije in komunikacije Jasna Galjer interpre­tira multifunkcionalne komplekse za izobraževanje in kulturo v Zagrebu, ki so jih zgradili med petdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja. Posebej jo je zanimalo vprašanje njihovega ko­munikacijskega aspekta. Kar nekaj hr-vaških arhitektov je imelo tesne stike z vodilnimi francoskimi in nizozemski-mi arhitekturnimi biroji; prav tako so nanje vplivale francoske in nizozemske teoretske razprave o arhitekturi. Ga-ljerjeva je zaznala takšne vplive tudi pri nacrtovanju hrvaških kulturnih cen­trov. V dosedanjih razpravah o povoj­ni hrvaški arhitekturi pogreša kriticno distanco in analiticni aparat. Izobli­kovala je metodologijo za proucevanje multifunkcionalnih zgradb in s tem odprla nove možnosti za raziskovanje vprašanj o arhitekturni teoriji in druž­beno-politicnih okolišcinah. Jugoslo­vanski model »socializma s cloveškim obrazom« je bil uspešen v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so družbene okolišcine omogocale vec svobode; tudi na podrocju arhitekture se je lahko odprla debata. V zgodnjih šestdesetih prejšnjega stoletja je na za­grebški Fakulteti za arhitekturo druž­beno angažirana arhitektura postala del študijskega programa; ustanovili so tudi Zavod za projektiranje družbenih stavb. Istocasno je vplivni politik StipeŠuvar naredil temeljno študijo o urbani sociologiji v Zagrebu in ugotovil, da v mestu manjka povezav med središcem in periferijo; leta 1976 so na jugoslovan­ski konferenci o kulturnih centrih re-definirali tovrstne objekte. Želeli so jim nameniti osrednjo pozicijo v urbanem planiranju, tudi z namenom zmanjšati razlike med mestom in vasjo. Galjer­jeva je izpostavila zlasti zagrebški kul­turni center Trešnjevka (imenovan tudi Odprta univerza) arhitekta Radovana Nikšica, ki je imel tesne stike z Nizo­zemsko. Med nizozemskimi arhitekti, ki so imeli velik vpliv na hrvaško ar­hitekturo, Galjerjeva navaja zlasti Alda Van Eycka, ki je v arhitekturo uvedel antropološke metode; njegova siroti­šnica v Amsterdamu je ikonicni primer strukturalizma in idealnega koncepta kreiranja družbenih razmerij. Podob-no Galjerjeva ocenjuje Nikšicev nacrt za zagrebški kulturni center: kompleks vidi kot odprt in senzibilen, tudi z mož­nostjo dolgorocnih vsebinskih proce­sov, kar je bistvo strukturalizma. Vec prispevkov obravnava izbrane objekte. Tihomir Žiljak (Od Ljudske univerze Moše Pijade do Odprte uni-verze. Institucionalne spremembe, de­javniki in instrumenti javne politike) je raziskal zgodovino ustanove, ki jo je izpostavila že Galjerjeva. Zanimale so ga spremembe v strukturi, progra­mih, organizaciji ter instrumenti javnepolitike. Žiljakovo osrednje vprašanje velja vzrokom za slabo vzdrževanje kompleksa. Odgovor je iskal v statusu ustanove, v razumevanju, kdo je imel vpliv na programe in kdo je odlocal o uporabi prostora in o financiranju. Kompleks je bil sprva prostor za iz­obraževanje starejših, kar je bilo po­membno za ekonomski razvoj države in mesta Zagreb. Izobraževali so tudi za sodelovanje v samoupravnem pro-cesu in podpirali kulturo kot pomem­ben segment družbe. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je andragogika na Hrvaškem dosegla raven znanosti. Kljub temu se je javno financiranje cen­tra na Trešnjevki hitro krcilo, zato so ga zanemarjali. Z menjavo režima v devet­desetih so delavske in ljudske univerze postajale vse bolj nezaželene, ceš da so-dijo v dedišcino socializma. Zgradbo na Trešnjevki so zaradi njenih arhitek­turnih vrednot razglasili za spomenik, ki naj ga financirata hrvaška državain mesto Zagreb. Žiljak ugotavlja, da so ustanove, ki gostujejo v zgrad-bi, pod nadzorom razlicnih strank; v izrabi prostora se križajo zasebni in javni interesi. V devetdesetih je bil na Hrvaškem sprejel koncept vseživljenj­skega ucenja, vendar so vse oblike izo­braževanja ponujene na prostem trgu.Žiljak je zaskrbljen glede vzdrževanja kompleksa, ki velja za eno najboljših arhitektur socialisticnega obdobja in za izvrstno zgodbo o izobraževanju odraslih na Hrvaškem. Preprican je, da so kljucni dejavniki vse od leta 1961 naprej reagirali na osnovi politicnih, fi­nancnih in osebnih interesov in ne na osnovi interesov, ki bi prostoru zagoto­vila vzdržnost in primerno rabo. Ana Unkic piše o znameniti koncertni dvo­rani Vatroslava Lisinskega (Koncertna dvorana Vatroslava Lisinskega. Ek­skluziven prostor in/ali prostor razlic­nosti). Analizira program in zagotavlja, da Lisinski nikoli ni predstavljal elite in prostora reprezentacije, pac pa je vedno bil in še vedno je prostor razlicnosti, ki ga obiskujejo ljudje razlicnih interesov. Proces gradnje ni bil enostaven; prvot­na namera, da bi gradnjo financirala hrvaška fundacija za dedišcino, je hitro zamrla in gradnjo je podprlo le mesto Zagreb. Zanimiv je pogled v prvo ob-dobje delovanja ustanove in takratna prizadevanja, da bi pridobili razlicne obiskovalce. Dragana Konstantinovic (Od socialisticnega blagra do kapita­listicne (ne)ucinkovitosti: Prostorska tranzicija mestnega športnega centra SPENS v Novem sadu) obravnava kom­pleks v Novem Sadu, ki se danes imenu­je Športni in poslovni center Novi Sad. Zgradili so ga leta 1981 za svetovno pr-venstvo v namiznem tenisu. Avtorica je izpostavila Jovana Dejanovica, od leta 1974 župana Novega Sada, poslov-no spretnega, ambicioznega, ideološko trdnega in zavezanega Vojvodini. Na desnem bregu Donave je želel zgraditi moderno mesto. Jugoslovanska usta­va iz leta 1974 je Vojvodini omogoci-la razvijati lastne programe. Gradnjo športnega centra so financirali No­vosadcani sami, ki so 1 % svojih plac prispevali za razvoj športa. Na natecajusta zmagala Živorad Jankovic, profesor na arhitekturni fakulteti v Sarajevu, ki je imel veliko izkušenj z nacrtova­njem športnih objektov, in Branko Bu­lic. Nastala je ogromna in kakovostna zgradba s številnimi, nikakor ne zgolj športnimi programi pod eno streho. Vsebine se širijo longitudinalno in kon­centricno; prav v sredici je lociran Mla­dinski center. Ko je bil športni center reorganiziran v javni zavod, je prevla­dal komercialni interes; slednje ni vec zagotavljalo primernega vzdrževanja; razmišljali so celo o rušenju. Avtori-ca skuša najti oporno tocko za rešitev kompleksa, ki bi lahko bil vizualni sim-bol modernega Novega Sada. Sklicuje se na Rema Koolhaasa, ki je razpravljal o velikosti v arhitekturi, v cemer so po njegovem utelešeni ideološki programi. Tako tudi Konstantinoviceva predlaga, da bi novi programi za SPENS lahko promovirali novo ideologijo za novo prihodnost. Veronika Rollová (»Da-našnji dan je darilo za vas, posvetite so jutrišnjemu dnevu!« Praški grad kot prostor transformacije ceškoslovaške družbe s pomocjo izobraževanja, teh­nologije in prostega casa v šestdesetih letih) razpravlja o spremembah, ki so jih po drugi svetovni vojni nacrtova­li na praškem gradu. Nameravali so ga preobraziti v spomenik izgradnji socializma. Po prvi svetovni vojni je praški grad postal simbol ceškoslova­ške demokracije. Med drugo vojno je bil sedež nacisticne oblasti. Po njej je bil potreben obnove. V želji preobrniti njegovo namembnost so se v zgodnjih petdesetih odlocili, naj bo namenjen ljudem za kulturne, politicne in izo­braževalne namene. Nacrtovali so dva muzeja zgodovine ceškoslovaškega ljudstva od 9. stoletja do leta 1945. V palaci Lobkowitz so želeli predstaviti uspešne tehnološke inovacije in umet­niška dela. Projekt je sprva temeljil na politicnem izobraževanju. V šestdese­tih letih prejšnjega stoletja se je posto­poma spreminjal v prostor za umetnost in zabavo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je v vzhodni Evropi izobliko-val nov koncept socializma, imenovan »znanstvena in tehnološka revolucija«.Želja prevzeti vodilno vlogo v tehnolo­giji je zahtevala vec izobraževanja. So­cialisticna Ceškoslovaška se je hkrati imela za dedica slavne preteklosti; obo­je naj bi se srecalo na praškem gradu. Nic od tega ni bilo realizirano; edino Hiša ceškoslovaških otrok je doživela otvoritev leta 1963. Organizirana je bi-la v obliki klubskih sob, kjer so otroci brez starševskega nadzora svobodno izbirali svoje dejavnosti. Mišljeno je bilo, da bi se otroci v Hiši otrok izobli­kovali v »nove ljudi za komunisticno prihodnost«, v bistvu pa je bila prostor za izobraževanje in prosti cas, ki se ga številni še vedno radi spominjajo, svoj prispevek zakljucuje avtorica. V zadnjem od clankov (Družbeni do-movi v Bosni in Hercegovini. Prosto­ri za osebno emancipacijo s pomocjo družbenih aktivnosti) Lejla Krešelja­kovic piše o multifunkcionalnih stav-bah v Bosni in Hercegovini, zgrajenih v casu socializma. Vecino so v casu zadnje vojne (1992–1995) porušili in mnoge zaznamovali z vojnimi zlocini. Avtorice se sprašuje, kako vrniti veljavo takim ustanovam, ne le v smislu mate-rialne strukture, pac pa tudi skozi ge­neriranje novega družbenega kapitala. Opozarja na vec mednarodnih listin, ki priporocajo postopnost obnove in defi­nirajo avtenticnost v tradiciji in idejah. Avtorica je prispevek utemeljila na 23 intervjujih. Ljudje, ki so sodelovali pri gradnji tovrstnih domov, so bili pono­sni na svoj prispevek in so obžalovali, da so se izvirne funkcije domov izgu-bile. Vojna je povsem spremenila druž­beni, ekonomski in politicni kontekst. Kljub temu so spomini na domove kulture mocni in nabiti z emocijami. Avtorica prispevek zakljucuje z misli­jo, da bi izvirna emancipatorna funk-cija družbenih domov lahko ohranjala obstojeci družbeni kapital v sedanjem družbeno-politicnem kontekstu Bosne in Hercegovine in prispevala h genera-ciji novega družbenega kapitala. Tudi v Sloveniji so bili kulturni do-movi vec desetletij prostori za druženje, izobraževanje in kulturne prireditve in tudi pri nas so številne tovrstne zgrad-be po krivici zapostavljene in jih po nepotrebnem obremenjujemo z ideo­loško dedišcino socializma. Le zakaj rušiti dobro ohranjene objekte, ki bi jim s skrbnim vzdrževanjem in/ali z obnovitvenimi deli ohranjali oz. vrnili potrebno kondicijo? Zakaj nacrtujemo novogradnje, ki pogosto niti približno ne dosegajo arhitekturnih odlik obsto­jecih objektov? Kot primer navajam namero vodstva Obcine Komen, da podre stari kulturni dom in zgradi no-vo, precej brezoblicno škatlasto stavbo, pri cemer se sklicuje na izracun, da bi obnova stala vec kot novogradnja, ce-mur ni mogoce verjeti. Zanimanje za arhitekturo v Vzhodni Evropi, zgrajeno v socialisticnih casih, narašca, in to ne le v državah svojega izvora. Spomnimo na veliko razstavo v Muzeju moderne umetnosti (MOMA) v New Yorku le­ta 2018 z naslovom Towards a Concre­te Utopia. Architecture in Yugoslavia 1948–1980. Nujno moramo omeniti tudi slovenski paviljon na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2021, ki so ga avtorji (Blaž Babnik Romani­uk, Martina Malešic, Rastko Pecar in Asta Vrecko) naslovili Sedemdeset let kooperativnih centrov kot družbene in-frastrukture. Krovni naslov bienala je bilo vprašanje: »Kako bomo živeli sku­paj?«. Slovenska ekipa je izpostavila 523 zadružnih domov, ki so bili po drugi vojni zgrajeni v Sloveniji z udarniškim delom. Med izpostavljenimi primeri je bil tudi zadružni dom v Komnu, ki so ga obcinski veljaki namenili rušenju. Tudi zaradi takšnih politicnih idej se kaže poduciti, kako se s tovrstno pro-blematiko ukvarjajo v naši sosešcini; publikacijo z naslovom Skrbna država in arhitektura. Prostori izobraževanja in kulture v socialisticnih državah toplo priporocam v branje. Marjeta Ciglenecki POLHARSKA DEDIŠCINA LOŠKE DOLINE Avtorji Magda Peršic, AntonŠumrada, Lojze Mlakar in JanezŠumrada. Izdal Javni zavod za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik, Stari trg pri Ložu, 2022, 166 str. (Foto: Marjan Toš) Izpod peresa kar štirih avtorjev in pod dobrim uredniškim vodstvom znane­ga slovenskega zgodovinarja dr. Janeza Šumrade smo dobili berljivo knjigo o polharski dedišcini Loške doline. Tak­šen je tudi njen naslov in na 166 stra­neh lahko prebiramo najrazlicnejše dogodivšcine, opise, zgodbe, pripovedi in polharske nezgode kot del kulturne dedišcine in svojevrstnega bogastva te­ga dela Slovenije. Knjiga bo najbrž bolj pritegnila starejše lovce, ki bodo lahko nostalgicno obujali spomine na case polhanja, ne bo pa odvec tudi mlajšim bralcem, ki te dedišcine ne poznajo in o polhariji vedo le nekaj malega ali ce-lo nic. Preprican sem, da bodo po njej segali tako nelovci kot tudi lovci, saj je del slovenske zelene bratovšcine pove­zan tudi s to tradicijo. Knjiga je skrbno pripravljena, pisana v poljudnem in razumljivem jeziku in z dodanim ob-širnim znanstvenim aparatom in mor­da celo s preobiljem opomb pod crto. Nekatere opombe bi lahko avtorji in urednik zaradi njihove sporocilnosti mirne duše vnesli v besedilo, da bi bilo bralcem branje in razumevanje lažje. Kljub tej pripombi je treba uredniku izreci priznanje za velik trud in oprav­ljeno delo, kar velja tudi za lektorico Vesno Telic Kovac in za oblikovalca Mateja Nemca. Avtorji, ki ocitno odlicno poznajo polhe, polharijo in njeno bogato zgo­dovino, tradicijo in s polharijo po­vezana doživetja, v glavnem pišejo o vecplastnem razmerju med clovekom in polhom, o znacilnostih stoletnega lova na polhe v Loški dolini, o nek­danji kožarski tradiciji in izdelovanju polhovk v Ložu ter o jedeh iz polšjega mesa v slovenski kulinariki. Menim, da je tovrstno ctivo pomembno ravno zaradi ohranjanja tradicije, ki je del naše dedišcine. In kot zanimivost – s polharijo se že dolga desetletja ukvar­jajo tudi v Halozah, torej na Štajerskem, kar so mi povedali lovci iz Podlehnikain Žetal. A pustimo to in se vrnimo k polhom v Loški dolini. Magda Peršic je napisala poglavje z naslovom Clovek in polh, Anton Šumrada prispevek z na­slovom O polhih in polharstvu v Loški dolini. Lojze Mlakar je predstavil tra­dicijo strojenja polšjih kožic in izdelavo polhovk. Magda Peršic je tudi avtorica poglavja z naslovom Polharska zbirka Notranjskega muzeja pri gradu Snežnik. Urednik dr. Janez Šumrada je zabeležil nekaj zanimivosti o polhih v slovenski kuhinji. Njemu je pripadla tudi uvodna beseda, v kateri je med drugim zapisal, da je bil »jesenski lov na polhe v obdobju pred- in zgodnjeindustrijskega nacina življenja na zemlji in od zemlje med naj­bolj prepoznavnimi prvinami ljudske kulture na Notranjskem in Dolenjskem, deloma pa tudi v drugih predelih Slo­venije. Najširšim slojem podeželskega prebivalstva je zagotavljal dodatne pro-teine v zimskih mesecih in nezamenljiv vir zaslužka«. Kot dober poznavalec te­matike je dodal, da je polšji lov sestavni del identitete in kulture teh krajev, nic manj od ostrnic, kraških pojavov, sobi­vanja cloveka z visoko divjadjo ter ime­nitne naravne in kulturne dedišcine. V tem je veliko resnice in tudi zaradi te knjige bodo zanamci to dedišcino laž­je razumeli in jo bolj cenili. Urednik je del bogatega sporocila knjige zgradil na pobudi iz leta 1977, ko se je med pripra­vami na praznovanje petstoletnice po­delitve mestnih pravic Ložu porodila ideja, »da je treba domace izrocilo polš­jega lova ter nekdanjega strojarstva in kožarstva – to je v veliki meri temeljilo prav na predelavi polšjih kož – popisati in predstaviti javnosti. Te naloge sta se lotila domacina Lojze (Ljubo) Mlakar in Anton Šumrada ter svoje gradivo ob-javila pred 45 leti v prvem zvezku No-tranjskih listov«. Loška dolina s širšo okolico je zago­tovo eden od tistih predelov v kraški in gozdnati južni Sloveniji, kjer je bilo polharstvo vedno razširjeno in nekoctudi gospodarsko pomembno. Še da­nes obstaja kot turisticna zanimivost in ostaja tudi del lovske tradicije. Ob tem avtorji dodajajo, da je presenetlji­va ugotovitev, da se »poleg podedovane polharske strasti ohranja tudi kontinui­teta tradicije oz. da ta ostaja v bistvu nespremenjena«. Magda Peršic je izpo­stavila, da gre pri tem za nacine lova, lovne naprave, delno za nošo, šege in uporabnost polha (meso, mast, kože), in to kljub novostim pri izdelavi lovil­nih naprav in novostim, povezanim z nacinom življenja v drugi polovici 20. stoletja. Pripominja, da so spremembe od tradicionalnih oblik polšjega lova najopaznejše pri uporabi novejših sve­tilnih naprav za razsvetljavo pri lovu na polhe ponoci, pri uporabi transportnih sredstev, v prilagajanju lovnih terminov (lovopust) na spremembe lovske zako­nodaje, pri uporabi polšjih izdelkov kot posledice gospodarske in ekološke na­ravnanosti in, ne nazadnje, pri namenu lova. O posameznih segmentih ome­njenega podrobneje pišejo ostali avtorji v kontekstu svojih prispevkov, ki so vsi po vrsti izvirni, obogateni z mnogimi prakticnimi primeri in predvsem z zgodbami. In ce poenostavimo – zgo­dovina je zgodba ali vec zgodb in tudi pri polhariji ni nic drugace. Slikovito so predstavljeni polharska oprema, tehni­ke in nacini lova, vkljucno z nekaterimi posebnostmi v posameznih delih No-tranjske in Dolenjske. V ospredju se­veda ostaja polharska tradicija v Loški dolini, kar je tudi jedro vsebine knjige. Izvemo vse o pregledu pasti, o vabah, o posamicnem in skupinskem lovu, o izdelovanju pasti, o polharskem ognju, lovu, prehrani, pijaci in – kar je še mor­da najbolj zanimivo – o statistiki ulova. Ne boste verjeli, da so po statisticnih podatkih iz leta 1873 na Notranjskem in Dolenjskem ulovili okoli 800.000 polhov letno. Fascinantna številka, ki jo danes težko razumemo. V dobrih lovnih letinah so polharji povprecno ujeli po 400 polhov, leta 1925 pa naj bi skupaj ulovili okoli enega milijona pol-hov. Leta 1926 so ujeli 100.000 polhov, potem pa so številke razlicne, vse odvi­sno od letine. A porocil o milijonskih ulovih vec ne najdemo. Knjigo bogatijo izbrane fotografi­je, vkljucno z akvarelno sliko polha v Valvasorjevem delu Polh. Ne gre niti brez polhovke (tudi sam si jo v mr­zlih dneh ponosno nadenem, ceprav nisem polhar, sem pa jo dobil na Ko-cevskem), Gasparijeva samopodoba v polhovki, polharski plašc gospe KarleŠumrada iz leta 1953, fotografije pasti in posnetek prizorišca Polharske zbirke Notranjskega muzeja v pristavi gradu Snežnik. Dober izbor, sploh kar se tice predstavitve pasti za lov polhov, ki so precej raznolike, a vse s funkcijo ujeti polha. Veliko je napisanega o uporabi polhov v prehrani in tudi o zdravilnem ucinku polšje masti. Polhe so kmetje zaradi mesa vedno radi lovili; to nam porocata tudi Valvasor in Steinberg, ki izpostavljata 17. in prvo polovico 18. stoletja. Lovili so jih zaradi okusnega mesa, masti in kožic, ki so šle v denar. Verjamem, da bodo bralci o vsem tem izvedeli skoraj vse, ce bodo knjigo vzeli v roke in jo prebrali. Branje je prijet-no, sploh ker so objavljene zanimivo opisane zgode in nezgode polharije in na koncu še recepti za pripravo polš­jih jedi. Med avtorji receptov je tudi ugledni slovenski etnolog prof. dr. Ja­nez Bogataj. Knjigo zakljucuje obšir­ni seznam etnoloških virov, literature in elektronskih virov, ki mu je dodan še slovarcek manj znanih in narecnih besed iz Loške doline. Ta del knjige jeurednik dr. Janez Šumrada, zgodovi­nar in nekdanji slovenski veleposlanik v Franciji, opravil z odliko in za to iz­virno in posreceno uredniško potezo mu velja dodatno priznanje. Marjan Toš VEKOSLAV GRMIC – ŠKOF PRICEVALEC Založba Kulturni center Maribor, Zbirka Frontier (Teorija) 158, Maribor 2022, 220 strani (Foto: Marjan Toš) Zaradi spleta okolišcin (epidemija covi­da-19 in smrt ene od clanic uredniškega odbora in avtorice osrednjega prispev­ka) smo dobili zbornik o Vekoslavu Grmicu – škofu pricevalcu s skoraj dve­letno zamudo. Zamuda pa v nicemer ne zmanjša pomena publikacije, pod katero se kot glavni urednik podpisuje Dušan Hedl in kot odgovorni urednik Peter Dobaj. Oblikovanje in prelom je opravil Denis Golubic; fotografija na naslovnici in ostale fotografije v knjigi so iz arhiva Muzeja narodne osvobo­ditve Maribor. Avtorji prispevkov so Cvetka Hedžet Toth, Peter Kovacic Peršin in Srecko Reher. Recenzenta sta bila dr. Ivan Rojnik in mag. Janko Bo-hak. Zbornik so sicer nameravali izdati leta 2020 ob 15-letnici smrti humani­sta, misleca in teologa, naslovnega ško-fa dr. Vekoslava Grmica (1923 – 2005). Vmes se je zgodila tudi smrt Cvetke Hedžet Tóth, filozofinje, prodorne raz­iskovalke in nekdanje sodelavke v reviji Znamenje, zato je po uvodnih besedah preostalih dveh avtorjev ta zbornik po­svecen tudi njenemu spominu. Knjigo bogatijo skrbno in posreceno izbrane fotografije; vsako poglavje je opremlje-no z bogatim znanstvenim aparatom. Avtorji so prispevke napisali strokovno tehtno, a razumljivo tudi za bralce, ki ne poznajo vloge škofa Grmica in nje­govega bogatega ustvarjalnega opusa. Dovolim si pripisati, da je morda ravno v tem bistvo dodane vrednosti knjige, ki si zasluži vecjo javno pozornost in predvsem premišljeno branje. Toplo jo priporocam zlasti mlajšim bralcem, tu­di študentom. Prispevek filozofinje Cvetke Hedžet Tóth nosi naslov Vekoslav Grmic – hu­manizem dobre volje. Osrednji termin tega prispevka je vsekakor dialog. Di­alog med ateizmom in teizmom, med kristjani in komunisti, med verujoci-mi in neverujocimi. Avtorica izpostavi tezo, da sta Nova zaveza in Komuni­sticni manifest besedili, ki lahko ljudi poboljšata. V nadaljevanju opozarja na solidarnost. Filozofinja Totheva nam iz mnogih zornih kotov predvsem osvetli pozicijo duhovnika, ki vztraja v naletu razlicnih svetovnih nazorov in se za­vzema za njihovo uravnoteženje. Svo­je ugotovitve podaja zelo razumljivo, lahko bi celo zapisali poljudno in jih prijetno osveži z nekaterimi spomini na Grmiceva predavanja, na katerih je sodelovala kot poslušalka. V tem kon­tekstu bi rad izpostavil zlasti odmevna Grmiceva razmišljanja glede slovenske­ga partizanskega upora oziroma narod­noosvobodilne borbe v casu okupacije1941–1945. Škof Grmic je imel glede teh vprašanj zelo jasna stališca, o katerih je na mnogih zborovanjih, shodih in spo­minskih prireditvah javno in brez dla­ke na jeziku spregovoril in veliko teh razmišljanj tudi objavil v medijih. Ce je bilo treba, je okoli njih vedno strpno in argumentirano polemiziral z drugace mislecimi in seveda tudi z odkritimi nasprotniki NOB. Uporništvo je bilo po Grmicevem prepricanju narodovo preroško poslanstvo; škof Grmic se je pri razlagah in komentarjih naslonil tudi na znanstveno literaturo in izpo­stavil Smernice in navodila državnega komisarja za utrjevanje nemštva v zvezi z izseljevanjem Slovencev in naseljeva­njem Nemcev v Spodnji Štajerski (Viri onacisticni raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941–1945, ki jih je zbral in uredil prof. dr. Tone Ferenc in so izšli leta 1980 pri mariborski založbi Obzor­ja). »Grmic je predvsem zelo dosledno, povsem odlocno in nepopustljivo pozi­tivno vrednotil tradicijo NOB. Kot eno temeljnih misli te njegove nacelne drže bi navedla misel iz prispevka z naslo­vom Eticna dilema – upreti se ali ne, ki poudarja: Upor je bil dejanje silobran, do katerega je imel slovenski narod vso pravico in celo moralno dolžnost, saj narava vsakega živega bitja sama po sebi odgovarja z odporom zoper unice­valca življenja. Zato je naše uporništvo kot volja in pravica do življenja, ki je enkratno. Vsak clovek mora svojemu življenju dati smisel, kajti kjer je odgo­vornost, tam je smisel. Gre skratka za antropologijo uporništva,« je o Grmi-cevih pogledih zapisala Cvetka Hedžet Tóth. Zlasti za mlajše bralce in tudi tiste, ki slabše poznajo razmere na slo­venskem Štajerskem med nemško oku­pacijo 1941–1945 so izredno dragocena razmišljanja škofa Grmica o pokoncni drži medvojnega mariborskega škofa Ivana Jožefa Tomažica. V zvezi z nje­govo medvojno vlogo je avtorica v bi-stvu povzela škofov prispevek Štajerska duhovšcina med okupacijo 1941–1945, v katerem je Grmic zelo nazorno pokazal držo in znacaj štajerskih duhovnikov, ki so se med okupacijo soocali s hudim nemškim terorjem in pri tem mnogi pokazali velikansko osebno moralno moc in držo, ki je lahko zgled slovenske narodne zavednosti in pokoncnosti. Iz Grmicevih nastopov na spomin­skih prireditvah v pocastitev nekaterih prelomnih dogodkov iz casa okupacije je tudi poznano, da je verodostojno, z argumenti, javnost seznanjal s številom izgnanih slovenskih duhovnikov. Kot navaja v prispevku Cvetka Hedžet Tóth je bilo med njimi 284 škofijskih in 81 redovnih; mnogi so bili odpeljani v ta­borišca smrti, tudi v hrvaški Jasenovac. Pritiski na škofa Ivana Jožefa Tomaži-ca so bili zelo hudi, vendar je ohranil pokoncno držo. Vodja Heimatbunda Stendl je preko Tomažica želel prepo­vedati rabo slovenskega jezika v cerkvi. A škof Tomažic je to odlocno in pisno odklonil tako, da je šef civilne uprave »moral sam 14. aprila 1942 prepovedati uporabo slovenšcine v cerkvi. Leta 1944 pa je poveljstvo varnostne policije prepo­vedalo celo uporabo latinšcine pri cer­kvenem petju, ki so jo duhovniki uvedli namesto nemšcine«. V tem kontekstu naj omenimo še to, da škof Tomažic ni dovolil oboroženega odpora proti OF (torej ni pristal na kolaboracijo z oku­patorji z ustanavljanjem oboroženih formacij protikomunisticnega tabora po zgledu vaških straž in belogardiz-ma oz. kasnejšega domobranstva), ko so k njemu prihajali »odposlanci« iz Ljubljane, da bi ga pridobili za podobne poteze, kakor jih je v tem pogledu storil ljubljanski škof Rožman. Ko je govoril v spomin na padle borce Pohorskega ba­taljona je poudaril, da padlih bork in borcev Pohorskega bataljona ne smemo nikoli pozabiti; ti »resni mucenci« nas opozarjajo, »da smo Slovenci in tudi imamo pravico biti in ostati Slovenci«. Peter Kovacic Peršin je v zborni­ku objavil zanimiv, izvirno zasnovan prispevek z naslovom Družbena in duhovna obzorja Grmiceve teologije. Izpostavil je, da je bil Grmic privrženec kršcanskega socializma in nadaljevalec teološko filozofske smeri personaliz-ma. Pomenljiva sta stavka: »Mirno se je odpovedal škofovski službi. Pred pape­žem Wojtilo je branil samoupravni so-cializem kot socialno pravicnejši red od kapitalizma prav iz svoje evangelijske zavezanosti cloveku in njegovi pravici do cloveka vrednega življenja.« Zadnji prispevek je izpod peresa Sec­ka Reherja, odlicnega poznavalca oseb­nosti in dela pokojnega škofa Grmica. Dal mu je naslov Glasnik in pricevalec evangelijskega kršcanstva. Avtor nam je z razlicnih zornih kotov predstavil Gr-micevo teološko misel in njegove po­glede tako na evangelizacijo kot tudi, na primer, odnos do teologije mrtvega boga. Reher je med drugim poudaril, da je škof Grmic prvi na Slovenskem postavil temelje tako imenovani eko­loški teologiji. V tem prispevku je tudi veliko drobnih zanimivosti o zakuli­snih igrah zoper škofa Grmica in okoli njegovega neimenovanja za maribor­skega škofa ordinarija in tudi »boljše­viški« nacin menjave Grmica v Celjski MD. Zelo zanimivo pisanje, ki odkriva veliko neznank in odstira mnogo tan­cic skrivnosti, o katerih se bo nekoc zagotovo še na dolgo in široko pisalo. Ce ne prej, po odprtju arhivov, ko bo lahko tudi zgodovinska stroka opravi-la svoj del obveznosti. Škof Grmic si to nedvomno zasluži. Zborniku je dodano tudi krajše be-sedilo Vekoslava Grmica z naslovom Moja duhovna bilanca, ki v enajstih delih povzema njegova glavna vodila in ugotovitve svojega poslanstva. S tem dodatkom sta urednika samo še oboga­tila vsebino zbornika, katerega branje bo po mnenju recenzenta dr. Ivana Roj­nika zanimivo tudi zato, »ker nekatere poglede škofa Grmica – predvsem kar zadeva širino dialoga, kritiko s preci-šcevanjem notranjih struktur Cerkve in družbeno angažiranost kristjanov – pogosto zasledimo v ucenju sedanjega papeža Franciška«. Marjan Toš NAVODILA AVTORJEM PRISPEVKOV ZA CZN 1. Casopis za zgodovino in narodopisje je interdisciplinarna znanstvena revija za humanistiko in družboslovje. Izdajata jo Univerza v Mariboru, Slomškov trg 15 in Zgodovinsko društvo v Mariboru, Ulica heroja Tomšica 5. 2. Prispevke za CZN sprejema uredništvo na naslov: Uredništvo CZN, Univerzitetna knjižnica Maribor, Gospejna 10, 2000 Maribor (vlasta.stavbar@um.si). 3. Prispevki, ki jih objavlja CZN, so v slovenskem jeziku, povzetki v angleškem in nemškem jeziku, sinopsisi v angleškem jeziku. 4. V koliko gre za razpravo ali clanek, mora prispevek obvezno vsebovati povzetek (najvec 30 vrstic) in sinopsis (najvec 6 vrstic). 5. Prispevek mora biti oddan v dvojni obliki: elektronski, združljivi z urejevalniki za okensko okolje, in odtisnjen na papir. Obsega lahko do 60.000 znakov. 6. Za trditve in znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji prispevkov. Prispevki so lektorirani in strokovno recenzirani, recenzentski postopek je anonimen. 7. Opombe naj bodo pisane enotno, pod crto, na dnu vsake strani. V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo ustaljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšan naslov (ne letnice izdaje) in številko strani. Prispevki drugih znanstvenih panog (torej nezgodovinski) lahko izjemoma uporabljajo ameriški nacin citiranja APA (Stavbar 2006: 23) in seznam literature na koncu prispevka. 8. Citiranje virov in literature – ce je na koncu objavljeno poglavje viri in literatura morajo biti sistematicno navedeni vsi viri in literatura, ki smo jo navedli v opombah. Loceno na­vedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi casopise, ustne vire ipd. V teh sklopih je potrebno gradivo navajati v abecednem vrstnem redu. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številko fascikla ali škatle. Literatura – monografije – navedemo: ime in priimek avtorja, naslov (in podnaslov) dela (v ležecem tisku). Kraj in leto izida, str. Literatura – clanek – navedemo: ime in priimek avtorja, naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v ležecem tisku), za periodiko pa še letnik, letnico, številko oz. datum in strani, za zbornik, kraj in leto izida, strani. 9. Priloge (slikovno gradivo, fotografije, zemljevidi …) bodo natisnjene enobarvno. Skenirane naj bodo v resoluciji 300 dpi (minimalna širina 10 cm) in shranjene v obliki tif ali jpg. Dato­teke slikovnega gradiva naj bodo poimenovane v skladu s podnapisi v besedilu (slika 1 ipd.) in priložene v tej obliki osnovni datoteki. Pri podnapisih k slikovnemu gradivu navedemo: zaporedno številko, naslov slike in vir. Naj bodo na ustreznem mestu v besedilu. 10. Vsak prispevek mora vsebovati tocen naslov avtorja: ime in priimek, akademski naslov ali strokovni naziv, delovno mesto ali ustanovo zaposlitve, njen naslov in morebitni naslov elektronske pošte. 11. Za prevode povzetkov in sinopsisov v tuje jezike poskrbi uredništvo revije. GUIDELINES FOR CONTRIBUTIONS FOR CZN (Review for History and Ethnography) 1. Casopis za zgodovino in narodopisje (Review for History and Ethnography) is an inter­disciplinary review for humanistic and social sciences. It is published by the University of Maribor, Slomškov trg 15 and Zgodovinsko društvo v Mariboru, Ulica heroja Tomšica 5. 2. Papers should be submitted to the Editorial Board: Uredništvo CZN, Univerzitetna knjižnica Maribor, Gospejna 10, 2000 Maribor (vlasta.stavbar@um.si). 3. The articles published in CZN are in Slovene language, the abstracts are in English and German, the synopses in English. 4. If the contribution is a treatise or an article, then the contribution should have an abstract (of maximum 30 lines) and a synopsis (of maximum 6 lines). 5. The contributions should be submitted in electronic Windows-compatible format and printed on paper. The contributions should not exceed 60,000 characters. 6. The contributions are proofread and peer reviewed with a blind peer review procedure. The authors are responsible for the statements and the scientific correctness of their papers. 7. Footnotes should be written unified, under the line on the bottom of each page. In the notes abbreviations should be used and they should be, together with acronyms, explained in the chapter References. With archival sources traditional acronyms for archives, followed by the acronym of the fond or collection, call number or the folder/box number and the number of the archival unit or the name of the document should be used. In references the name of the author, logically abbreviated title (not publishing year) and page number should be cited. The contribution from other scientific fields (not historical ones) can use the American citation APA (Stavbar 2006: 23) and the reference list at the end of the contribution. 8. Citation of sources and references – if there is a chapter Sources and References at the end of a contribution, all the sources and references should be cited systematically (see Foot­notes). All the sources, such as archival sources, references, newspapers, oral sources, should be cited separately. Within these groups the materials should be written alphabetically. Archival sources: the archive, the name of the fond or the collection, if necessary also the number of the folder or of the box should be cited. References – books should be cited in the following order: Author’s name and surname, Title (and subtitle) in italics. Publication place and publication year, pages. References – articles should be cited in the following order: Author’s name and surname, title of the article. Name of the newspaper, review or book of proceedings (in italics), for peri­odicals also volume, year, number or date and pages; for a book of proceedings publication place and publication year, pages. 9. Appendixes (picture materials, photographs, maps…) will be printed monochromatic. They should be scanned in the 300 dpi resolution (min. width 10 cm) and saved in the tif or jgp formats. The picture materials files should be named according to the order they appear in the text (example: slika 1 etc.) and should be added in this format to the basic file. The subtitles for the picture materials should include: consecutive numbers, picture title and source. They should also be put on the right place in the text. 10. Each contribution should have an exact author’s address: name and surname, academic or professional title, working place or institution, its address and author’s email address. 11. Translations of abstracts and synopses are provided by the Editorial Board. CASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE Review for History and Ethnography Izdajata – Published by Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru – University of Maribor and Historical Society of Maribor Sedež uredništva – Editorial office Univerzitetna knjižnica Maribor Gospejna 10, 2000 Maribor e-mail: vlasta.stavbar@um.si tel. 040 261 333 Prevodi – Translations Grens-tim d. o. o. Lektoriranje – Proofreading mag. Tadej Ian Graficna priprava – Prepress Katarina Visocnik Naklada – Circulation 450 izvodov Tisk – Printed by Cicero, Begunje, d. o. o. Letna narocnina za študente in posameznike – Annual subscription price for students and individuals 21 EUR Letna narocnina za ustanove – Annual subscription price for institutions 25 EUR Cena posamezne tiskane številke – Single print issue 6,30 EUR Revijo lahko narocite na sedežu Zgodovinskega društva v Mariboru, Ul. heroja Tomšica 5, 2000 Maribor (marjan.matjasic@muzejno-mb.si) ali na sedežu uredništva (zupanur@gmail.com) – You can subscribe to the review at the registered seat of the Zgodovinsko društvo v Mariboru, Ul. heroja Tomšica 5, 2000 Maribor (marjan.matjasic@muzejno-mb.si) or at the editorial office (zupanur@gmail.com) ISSN 0590-5966 (tisk/print) ISSN 2712-3138 (splet/online) Cena tiskanega izvoda: 6,30 €