IPMBUEPMIOaK
UREDNIŠTVO In UPPAVA v Gorici v ulici Orzoni štev. 38 — Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10.- 12. ure_
Leto 11. Štev. 47
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAK ČET k. K
Poštni čekovni račun it. 11/5092
GORICA DNE 21. NOVEMBRA 1946.
Cena L. 5.-
Qospod govori bogoljubni duši
Svet je postal tako divji, da no pozna Gospodarja in Stvarnika; zapadel je v popolno nevero v moje božanstvo. Kaj je večje: Bo«’ ali denar? Boga zapuščajo zaradi denarja in drugega zemeljskega blaga. Katero bitje je srečno v suženjstvu? Pa vendar mnogo duš izvoli robstvo satanovo nameoto mojega prijateljstva. Ako se hočeš veliko naučiti na zemlji, tedaj se uči nadzemeljske modrosti, a vso drugo smatraj za blato in prah. Kar jo nasprotnikom mojo Cerkve belo, naj bo tebi črno. Kolikor več si skušana na zemlji, toliko večjo radost boš uživala v nebesih, kjer boš videla, kako si se mi priljubila s svojim trpljenjem. Naj ti bo največja radost na zemlji
zavest, da mene tolažiš, kadar meni na ljubo trpiš. Prejela boš velike milosti, a tvoja borba proti pekla naj bo neustrašna. Molči, trpi in tako sledi mojim ljubljencem — mučencem, ki so stebri mojo Cerkve.
Ne zlomi si noge, ker potem ne boš mogla hoditi. — Veš, kaj hočem reči? Ne oddaljuj se od vere, ker potem ostaneš hroma in ne boš mogla hoditi po poti kreposti. Stopi >a glavo svojim strastem, zdrobi svojo prevzetnost in boš močna v borbah s peklom. Žal, da so mnogi daleč od mene, a jaz ti pravim: bodi moje orodje, s katerim jih hočem ;;vleči iz dna greha k višini kreposti. Tvoje življenje bodi sveto, tvoje beseda trezne, tvoje oči ukročene, tvoje misli čisto in tvoja načela vzvišena, tako postaneš most, preko katerega bom pripeljal množice duš v svojo kraljestvo. Za nagrado dobiš vse najlepše, na.imile.iše. najvz-višenejše. To upanje ti dajem jaz, najvzvišenejši Kralj, kateri kraljujem v čistih dušah.
Edina pot do rešitve
Božjo razodetje nas je poučilo, da jo vsak človek ustvarjen po božji podobi, obdarovan z umom in prosto voljo, da je torej po svoji naravi enakovreden vsem drugim ljudem. — Kolikor bolj se je človek zavedel tega svojega in svojih soljudi dostojanstva, toliko bolj je napredovala v človeški družbi kultura, civilizacija in socialna pravičnost. Saj ta obstoji vprav v tem, da drug drugega in tudi otroka kot enakovrednega človeka spoštuj cimo, da smo do vseh pravični in da s skupnimi močmi vsak v svojem stanu in po svojih zmožnostih delamo za dobrobit ožje in širše okolice in tako posredno za dobrobit vsega človeštva. — Kristus, naš Gospod, je prvotno razodetje še izpopolnil in nas poučil, da imamo Boga za Očeta, ki nas ljubi, da smo si med seboj bratje in sestre, ki smo se dolžni ljubiti tako, kakor vsak ljubi samega sebe. S tem svojim naukom in zakramenti, ki nam jih jo zapustil, je povezal kristjane še bolj tesno z Bogom in z ljudmi v nadnaravno skupnost.
Kolikor bolj sta Kristusov nauk in milost božja prekvašala judovski in poganski svet, toliko bolj so padalo razlike med narodnostmi, med višjimi in nižjimi sloji, med svobodnimi in sužnji, med bogataši m reveži, med omikanimi in preprostimi — razlike, ki so se poudarjale predvsem radi tega, ker je človek pozabil .na prvotno božje razodetje. Zato je sv. Pavel napisal Rimljanom:	»Ni namreč razločka med
Judom in Grkom, zakaj isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo« (Rim 10, 12) in Karin-čanom, bogatašem: »Naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, vsi smo bili napojeni z onim Duhom.« (I Kor 13, 13).
Tako je krščanstvo povsod, kamor je prišlo in kjer so se ga narodi res s srcem oklenili, pregnalo temo suženjstva, premostilo družabno prepade, izravnalo socialna nasprotstva z naukom o ljubezni in pravičnosti.
Kristusovi cerkvi delajo največjo krivico vsi tisti, ki njo im njen nauk obdolžujejo, da je po 2000 letih še vedno toliko social-
nega gorja in narodnostnih prepirov na svetu. -- Bratje, tega ni kriva Cerkev in njen nauk, ampak zloba ljudi, ki Cerkve ne poslušajo, od Boga jim dane matere ne ubogajo. 'Krivi so zmotni modroslovni in socialni nauki, ki hočejo zdraviti človeško družbo preko Kristusovih naukov in v nasprotju z iv n ni. Tega so krivi tisti, ki zametajo razodetje božje, v. pismo in ustno izročilo, tisti, ki se ne brigajo na pr. za socialne okrožnice papežev o delavskem vprašanju, o krščanskem zakonu, o vzgoji mladine, o komunizmu i. t. d. Krivice delajo tisti, ki šc zavrgli temeljni nauk o človekovem osebnem naravnem in nadnaravnem dostojanstvu, nauk, da smo pred Bogom vsi enakovredni, da so zemeljske cobrine ustvarjene za vse ljudi, da ima vsak pravico do dela, zadostnega zaslužka in dostojnega doma za vse svojce, a tudi dolžnost delati v svojem poklicu. — Ne pozabite pa, da za vsemi temi krivicami stoji le satan, ki je sovražnik človeškega rodu od začetka. Njegovo orodje so.
Zato je edina, poudarjamo e-dina pot, da se človeštvo otrese zla, ki ga tare — pot nazaj h Kristusu in njegovim naukom. To pot nam kaže Cerkev, ki je po Kristusovi volji nezmotljiva učiteljica narodov. Te poti se morajo okleniti vsi, ne le revni, trpeči in preprosti, ampak predvsem višji, bogati, izobraženi in vladajoči sloji, ki so se v zad njih stoletjih vedno bolj oddaljevali od Cerkve in potegnili za
eboj množice krščanskega sveta.
To je edina pot do ozdravljenja človeške družbe po težki bolezni socialnih in političnih zmed, v katere je zašla, ker je
zapustila Boga in njegovega Kristusa. — Vsako drugačno zdravljenje bolnega človeštva bo le bedna krparija.
UREDNIK
ADVENTNA DUHOVNA AKCIJA
APOSTOLSTVA MOLITVE
Apostolstvo molitve, ki vzgaja vernike k apostolski molitvi za vse velike potrebe nas vseh, napoveduje za letošnji advent NOVO DUHOVNO AKCIJO. Kaj je duhovna akcija? Naši verniki že vedo, da je skupna prošnja k Bogu za kak poseben namen.
Namen adventne duhovne akcije je IZPROSITI BOŽJO POMOČ NAŠI MLADINI, da bi ostala ali pa postala res dobra, poštena, verna, kot Bog pričakuje od nje. Mladina je imela vedno in ima posebno še danes mnogo sovražnikov, ki bi jo radi zvodili na kriva pota. Samo Bog jo lahko obvaruje pokvarjenosti in, če je zašla, pripelje zopet na pravo pot. Zato smo dolžni moliti zanjo tudi skupno, saj je mladina up in nada vsega naroda in vse naše bodočnosti.
Duhovna akeja naj obsega udeleževanje pri zornicah, molitev rožnega venca, prejem zakramentov, razna premagovanja, miloščino v dobre namene, poslušnost sv. Cerkvi po duhovnikih itd. Izbere je veliko, vsako dobro delo je na mestu, vsaka molitev, le da je opravljena po namenu duhovne akcije.
Sklep duhovne akcije naj bo na sv. božični praznik, praznik otrok in mladine, ob Jezuščku v jaslicah. Tudi o tej akciji — kot o majski — bi radi dobili poročilo. Vse, kar kdo napravi v ta namen, naj napiše na listič in tega položi k jaslicam v župni cerkvi, ali pa naj 'ga izroči v roke dušnemu pastirju, da bo poslal skupno župnijsko poročilo v Gorico.
Verni Slovenci! Potrkajmo vsi s skupno prošnjo na Jezusovo Srce, ki je tako ljubilo mlade ljudi, da nam reši mladino. Nobena duhovni ja ne sme prezreti tega povabila. Vsaj nekaj duš, kjer ni mogoče večine, naj se zavzame za to sveto stvar. Potreba je velika in samo Bog lahko priskoči na pomoč, da naša mladina ne zaide v časno in večno nesrečo.
Franc Mauriac
o	nadškofu Stepincu
P. Mauriac je eden najodličnejših katoliških pisateljev sedanje Francije. V iistu »Le Pigaro« je objavil 2. XI. članek v ibrambo msgr. Ste-i inea. V članku dokazuje predvsem, da nadškof nikoli ni bil kolabora-ionist na a ustaži ne z Nemci. Na-protno, večkrat in ob raznih prilikah je obsodil početje Paveličev«, pceebno zaradi vzgoje mladine in aradi preganjanja Judov. Raznim komunistom jo s svojim posredovanjem rešil življenje. »Če bi bil nadškof kolaboracionist«, pravi francoski pisatelj, »ali bi poslušalo 4 tisoč študentov letos za veliko noč škofovo govore? Ali bi šlo sto tisoč Hrvatov peš ua božjo pot s škofom v Bistrico?«
»Vse pa postano jasno, pristavlja Mauriac, če pomislimo, da se jo zagrebški nadškof dne 8. sept. ko prvi hrvatski škof uprl zahtevi, da se odtrže od Rima. Tukaj je vozel vtega...«
Švicarska zveza katoliških žena je poslala protestno brzojavko jugoslovanski vladi, s katero obsojajo sc dni postopek proti nadškofu Stepincu kot krivičen in zahtevajo njegovo izpustitev.
Griffinov protest proti obsodbi Stepinca
Na sobotnem zborovanju v Londonu je westminstrski nadškof kardinal Griffin protestiral proti obsodbi nadškofa Stepinca:	»Britanska
vlada jo pomagala Titu na oblast.« Zdaj je odgovorna, da nadzoruje Tita, da ne bo zlorabljal dobljene o blasli.»
K Titovi izjavi, da je 6 mesecev pred razpravo pozval sveto stolico, naj odpokliče nadškofa iz države, je kardinal pripomnil: »To je narav ncfct presenetljiv postopek. Ali jo normalno, če je — kakor pravi Tito
—	nadškof izdajalec, da potem za-
Barbara Stepinac
pobožna mati zagrebškega nadškofa in metrepolita, primasa Jugoslavije, msgr. Alojzija Stepinca, v zbrani molitvi pred sv. Razpelom. Trpeči materi, ki so ji e-nega sina ubili Nemci, drugega, nadškofa Alojzija, pa krivično na 16- letno prisilno delo obsodili komunistični oblastniki v Jugoslaviji, je sv. oče Pij XII. poslal v tolažbo poseben blagoslov.
LJUBA MATI B02JA SVETOGORSKfll
Tvoj vneti častilec Siromak Ti jo pisal že deset pisem, v katerih obuja are spomine na Tvoje svetišče m la ljubezen našega ljudstva do Tebe. Marsikak romar je z vesoljem prebiral ta pisma. Zlasti starejši so v duhu radi roonali s Siromakom na kraj, ki si si ga sama izbrala in kjer si delila stiskanim častilcem o-bilno milosti. Marsikomu se je potožilo po tistih časih, ko so hiteli na božjo pot po pomoč v navadnih težavah življenja, in marsikdo je ob branju teh pisem sklenil, da pojde iskat pomoči tudi v sedanjih izrednih stiskah.
Tudi meue tare ta hip posebna stiska. Siromak mi je namre3 zaupal pisma, ki so Tebi iu vsemu ljudstvu namenjena. In meni Siromaku 11. se je pripetila nesrečo, da sem tista pisma nekam založil in jih pri najboljši volji ne morem najti. Kolikor je pri tem greha, skušam s to javno izpovedjo popraviti in za pokoro naj služi to neprijetno in po mževalno pisanje.
Sedaj Te pa prosim za sledeči milost. Če so Siromakova pisma Tebi v čast in ljudstvu v korist, navdihni tega svojega častilca, da se no bo jezil ne name ne na »Slovenskega Primorca« in da bo nesrečo obrnil v svoj prid na ta način, da Ti napiše ostala pisma v novi, še lepši izdaji. — Sporoči mu tudi, da so stavci Italijani in naj piše odslej z malo večjimi in bolj razločnimi črkami, da mi no bo treba črko za črko »malati« in delati pisma čitljiva tudi takim, ki jezika dobro ne poznajo. To dobro misel navdihni tudi ostalim sotrudnikom našega lista. Sicer po moram Siromaka pohvaliti, da ima zelo lopo pisavo.
Ljudje smo taki, da delamo i-: dobrega hudo, Ti pa, Marija, napravi is hudega dobro!
Siromak pa naj daruje Tebi to žrt^v in naj ne bo hud.
Siromaku II.
hteva odpoklic takega človeka?
»Tito ima za »izdajalca« enostavno vsakogar, ki v nekem pogledu spada med opozicijo.
»Razprava proti nadškofu Stepincu ni čisto notranja zadeva, ki se tiče samo Jugoslavije. To je zločin proti pravici, proti načelom Atlantske listine in pre ti načelom Združenih narodov.
»Imamo izčrpne dokaze o pravem preganjauju katoliške cerkve v Jugoslaviji. čo Tito to zanikuje, naj pove, kje so katoliški duhovniki v Jugoslaviji, kaj se je zgodilo s katoliškimi škofi, katoliškimi šolami iu mladinskimi organizacijami. Do bro vemo, da so nad 100 duhovnikov pobili, še več pa jih je po ječah. Ali je to preganjanje ali naklonjenost?«
Kardinal je umrl
V	kredo je umrl v Rimu kardinal Caccia Domiruoni. Pokojni kardi nal je bil diakon. Kot tak je kronal sedanjega svetega očeta in on je bil tudi, ki jo prvi naznanil svetu ve-elo novico, da imamo novega papeža.
Poljaki romajo v čenstohovo
Nad dva milijona Poljakov iz ^se države jo zadnje tedne romalo na priljubijono poljsko božjo pot »Črni Materi Božji« v Čenstohovo.
Frančiškani v Kopru
Kot poročajo časopisi, so jugoslo vanske oblasti dale frančiškanom v Kopru ukaz, da morajo zapustiti samostan, ker ga bodo oni sami rabili, da nastanijo v njem, komuni stične družine iz Ljubljane«. Ver niki so na ta ukaz protestirali pri tov. Štoki v Trstu, ki je nato ukaz spremenil v toliko, da smejo meni hi obdržati polovico samostana, drugo polovico pa bodo odstopili ci vilni oblasti. Frančiškani so v tam kajšnjem samostanu že več kot tri slo let.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Novi praški nadškof
Sv. oče je imenoval v Pragi novega nadškofa v osebi msgr. Jožefa Berana, dosedanjega rektorja bogoslovnega semenišča v Pragi. Novoimenovani nadškof je bil dolgo časa interniran v Dachauu.
Tudi v Nemčiji
Oss. Romano poroča, da tudi v tistem delu Nemčije, ki je zaseden od boljševikov, zapirajo duhovnike. V Berlinu so zaprli B. Stasievskega, ki je izginil neznano kam. V Draž-danih pa dva druga duhovnika in več činov katoliške akcije, med drugimi tudi voditelja protestan-tovske mladine Schelzla. Dolžijo jih, da so ;>e upirali boljševizaeiji nemško mladine.
In te dni so komunisti trosili po Gorici ietakič ter hujskali »demokratične Goričane« proti ZVU, češ da »hoče svobodne ljudi spremeniti v sužnje«. »Svodobnih ljudi ne spreminja v sužnje ne »demokracija 11« ne demokracija 1-10, temveč predvsem demokracija štev. 0	—
»progresivna demokracija«. K bistvu »reda« te demokracije spadajo laž, obrekovanje ter najbolj kruto nasilje, ki ne pusti nikjer nobenemu poštenemu človeku niti dihati. In prav tej laži-demokraciji se imamo zahvaliti, da niti v coni A ni pravega reda in miru. ZVU pa res ni mogočo očitati, da je pretrda na-pram demokraciji štev. 0. Pritožiti bi so smeli kvečjemu resnično svobodoljubni ljudje, ker nikakor niso zadostno zaščiteni pred surovim nasiljem demokracije štev. 0.
Smrt junaškega škofa
Poročali smo že o smrti križevske-ga škofa Ivana Šimraka. Danes lahko povemo kaj več o njegovi smrti.
Pokojni škof je bil imenovan za škofa uniatske škofije v Križevcih na Hrvatskem po smrti škofa Nja-radija 1942. Ta škofija jo edina škofija za vse katoličane vzhodnega o-breda v Jugoslaviji, ki žive raztreseni po vseh drugih škofijah. Vsled tega je bilo vedno zelo težavno voditi križevsko škofijo. V letih vojne je bilo to še težje.
Msgr. Šimrak je bil velik učenjak, dekan teološke fakultete v Zagrebu, toda tudi velik in požrtvovalen škof. Vsled tega se je zameril najprej Paveliču, poznejo pa OZNI. Dne 12. maja 1945. ga je OZNA aretirala v škofijski palači v Križevcih. Ukradli so mu kajpada najprej škofovski prstan, ki ga jo nosil na prstu, in ga potem zaprli z enim kanonikom v tesno celico brez oken. Kmalu so ga s tovarišem odpeljali v zaporo OZNE v Zagreb. Tu je bil zaprt tudi patriarh hrvatske pravoslavne cerkve, ki jo je ustanovil Pavelič.
V	zaporih OZNE so ga dolgo za-
WNAŠA
Antifašistična fronta žena Slovenije (slovenske komunistke) ima svoje glasilo »Naša žena«, ki izhaja mesečno v Ljubljani. Glasilo ima dvojno prilogo, krojno polo in »Naš d'«n«, ki prinaša praktične nasvete za gospodinje. Predvsem zaradi prilog naročajo »Našo ženo« primorske žene in dekleta, ki so tudi naše čitateljice. »Naša žena« je nasprotna našemu listu, ker baje ni »niti slovenski ruti katoliški list«. Svoje čitateljice poziva, naj ga bojkotirajo.
Iz vsega tega lahko spoznate dušo in srce »Naše žene«. Zelo huda in smešna je Obenem tudi nova. Novi so ženski vzori, ki jih oznanja, nova vzgoja, ki jo priporoča.
Nova žena »Naše žene«
Prelomila je z našimi izročili. Sama to priznava, ko pravi, da živimo v »prelomnem času«. Ta prelom s preteklostjo ji očividno ni bil lahek Saj pravi, da ji je »povzročil mnogo muk in vzel mnogo časa in da ga še ni popolnoma prebolela.« Še vedno je nekaj reakcionarnega v njej.
Kaj pa ima novega na sebi ta »Naša žtftia«? Sama naj govori! »Bila sem politična aktivistka in partizanka«, pripoveduje, »in ko so partizani osvobodili Ljublja-
sliševali, mučili in zasramovali. Maševati ni smel. Dno 25. junija so škofa prepeljali v vojaške zapore v Zagrebu. Tudi tukaj je bil zaprt v samotno in ozko celico. Razen njega so bili tu zaprti še pravoslavni pa-triah, 4 pravoslavni duhovniki, 1 bazilijanski menih in 4 duhovniki vzhodnega obreda, ki so bili vsi u-rtmrčeni 29. junija 1945. V teh zaporih so Škotu vzeli še brevir, naočnike in kar so še našli drugega, ki je imelo kako vrednost. Bil je brez postelje, brez stolice, celo brez vsake odeje. Ležal in sedel je na tleh. Trpel je lakoto in žejo; niti na telesno potrebe ga niso pustili. Tako .ie ostal do 10. julija in čakal smrt, kakor ostali njegovi sojetniki, ki so jih pred njim pomorili. Na srečo je našel odločne zagovornike med pravoslavnimi in celo med osvobodilnim odborom v Križevcih. Zato so ga 10. julija izpustili na svobodo. Vendar je ostal pod policijskim nadzorstvom
Zdravje, škofovo pa je bilo tako uničeno ,da je moral takoj v bolnico usmiljenih sester v Zagrebu. Vsa nega mu ni mogla več vrniti zdravja. Umrl je v Zagrebu v semenišču 9. avgusta 1946.
Še en glas o nadškofu Stepincu
»Daily Telegraph« od 17. 10. 1946 je priobčil sledeče pismo angleškega polkovnika O. E. Crosthvvaite Eyre:
Gospod izdajatelj »Daily Tele-grapha«!
Če si morda kdo ni bil popolnoma na jasnem glede pravičnosti procesa, ki ga je jugoslovanska vlada u-prizorila proti generalu Mihajlovi cu, ne more biti nobenega takega dvoma glede procesa soper nadškofa Stepinca. Izven vprašanja sta njegov pogum in njegova odločnost, ki je z njima v času italijanske o-kupacije in kvizlingove vlade branil osnovne pravice posameznikov. Pomemben primer za to njegovo delo je, da je dosegel, da je bila na Hrvatskem preklicana niivnberška postava zoper Jude.
Prevzem oblasti po Titu ni prinesel Hrvatski svobode. Vladanjo z nasiljem se je nadaljevalo z razliko, da sta preganjalec in preganjanec zamenjala vlogi. Stepincu je treba šteti v dobro, da je, zvest svojim načelom, bil prvi, ki je vzel v svojo obrambo tiste, ki so bili do tedaj njegovi nasprotniki. Če bo svet dopustil, da njegova obsodba ostane v veljavi, bo s tem zanikal vsa načela o osebnih svoboščinah, ki so jih podpisali zavezniki s Titom vred. Atlantska karta bo postala burka in v Evropi bo dovoljeno, da sodeluje pri ustvarjanju nove Evrope diktatura, ki je enako krivična in nasilna kakor vse diktature, proti katerim so se zavezniki šest let borili, da so jih uničili. Vdani: Col. O. E. Crostwaite-Eyre, M. P.
ŽENA"
no, sem se vrnila k svoji hčerki Marjetki v uniformi in z revolverjem za pasom.« No, to ni najbolj presenetljiva novost, s katero nas skuša izinenaditi »Naša žena«, Čeprav ne moremo razumeti, čemu mati prihaja k svojemu otroku oborožena. Tudi v preteklosti so nekatere žene nosile uniforme in meč, n. pr. Judita je Holofernu glavo odsekala in devica orleanska sv. Ivana d’Are je vojaško organizirala Francijo in jo povedla v boj proti sovražnikom domovine. Torej žena v uniformi in oborožena je sicer nekaj nenavadnega, vendar no nekaj tako izrednega, da bi svet doslej kaj podobnega ne bil še nikoli videl.
Najbolj novo na »Naši ženi«, vsaj za naše razmere, pa je to, da se je učila pri Titu, Stalinu, Leninu, Marsu in Engelsu. Lladi verjamemo, da se je v tiaki šoli »Naša žena« marsikaj novega naučila. Pred njene oči so stopili novi vzori, ki se bistveno razlikujejo od vzorov, ki jih ženam kaže v posnemanje Kristusov e-vangelij. Krščanska žena ima namreč svoj vzor v Mariji, Devici in Materi obenem, ki je njeno kraljestvo družina, šola in dobrodelni zavodi, nova žena »Naše žene« pa išče svoje vzore v političnem udejstvovanju, v
uniformah m orožju. V novi šoli so je »Naša žena« naučila tudi novih vzgojnih metod, ki naj vzgoje nove Slovence.
Nova vzgoja »Naše žene«
»Nova žena« v vzgoji ne pozna več Boga, ampak »Absolutno avtoriteto« Marxa in njegovih tovarišev. Ne več Kristus, ampak Stalin je prijatelj njenih o-trok. Njeni vzgojni cilji so posvetni. Njen otrok se ne vzgaja več za nebesa, ampak za »Titovo Jugoslavijo, ki mora biti vsak dan močnejša, vsak dan bolj bogata in srečna«. Vzgojiti se mora tako, da »bo v sebi do konca utrdil zavest kolektivizma.« V ta namen se mora otrok, čeprav je ženskega spola, v svojih vojaških igrah navzeti poguma, borbenosti in odločne misli, da bo ohranil to, za kar je bilo treba toliko pretrpeti in toliko dati.» Seveda otrok nove žene ne greši \eč, ampak ga samo »polomi«, najbrže zaradi reakcionarnega duha, ki v njegovi podzavesti še vedno živi. In če ga »polomi«, se mu ni treba spovedati, ampak mora biti le žalosten«, skleniti pa mora, da zaradi »mamice (»mamica« je ocvirek iz reakcionarne podzavesti. Op. ur.), zaradi Tita in zaradi vse lep;) nove Jugoslavije drugič ne sme biti več polomije.
Zaradi »polomij« n jan o-trok ne pride v vice ali v pekel, anpak se mu odvzame samo pionirska legitimacija. Otroku nove žene pa tudi m treba več hoditi v cerkev, ampak le v kino in gledališče, kjer naj se ob primernih predstavah v njegovo dušo stisnejo zgledi novega človeka, ki jih sicer nikjer v življenju ne vidi.
Sklep
Ce vse premislimo, kar oznanja, najdemo, da »Naša žena« ni samo huda in smešna, ampak tudi, nevarna žena. Res je, kar pravi sama, da živimo v »prelomnem času.« »Naša žena« res prelamlja z našimi slovenskimi in krščanskimi izročili in zato svetujemo slovenskim in krščanskim ženam, da tudi one prelomijo z. »Našo ženo«, čeprav ima lepo krojno polo.
»Naša žena« namreč zaničuje naše dobre slovenske matere, ker so bile baje »preveč zaprte v svoj ozki družinski krog, ki je izključeval vsako resnično in živo pripadnost h kaki večji skupnosti«. Tukaj bi vprašali »Našo ženo«, kdo je vzgojil naše može, ki so živo čutili pripadnost k narodu in Cerkvi? Ali ne njih matere? Spomnimo se n. pr. le na Cankarjevo ali Finžgarjevo ma ter, da ne omenjamo' na tisoče drugih slovenskih mater, ki so narodu in Cerkvi dale otroke, ne da bi slušale novotarije, ki jih oznanja »Naša žena«.
»Naša žena« prelamlja s preteklostjo, ker postavlja med naš narod kot vzor ženo, ki njene duše ne oblikuje več Bog, ampak moderna brezbožna materialistična filozofija. S svojimi nauki skuša naše ženstvo iztrgati iz vplivnega območja krščanske vere, ki je vendar dala našemu narodu brez števila dobrih, svetih, narodno zavednih in močnih žen in mater.
»Naša žena« prelamlja z našimi izročili, ker oznanja novo posvetno laično vzgojo, ki prinaša nesrečo ne samo za večnost, ampak tudi za čas. Ali morda ne ve »Naša žena«, da je vse, kar je posvetno, minljivo? Ali se ji ne smilijo slovenski otroci, ki bo njih duše natrpala s posvetnimi ir minljivimi vzori, na katere pa bodo morda nekoč prav ti o-troci gledali z gnusom in povrh še kleli svoje matere, ki so jih varale in zakrivile njih nesrečo?
Odobravamo delo »Naše žene«, če daje gospodinjske nasvete in zagovarja nekatere zares potrebno družabne in gospodarske reforme, toda naša verska in narodna izročila naj »Naša žena« pusti v miru, če se noče do konca osmešiti in onemogočiti med niašim ženstvom. Naj ve, da si slovenske in krščanske žene žele rihraniti muke in zgubo časa,
i	jih je utrpela ona, ko je prelomila s krščansko preteklostjo našega naroda.
OKNO
ZN. Ministri 4 »Velikih« so ravno obravnavali vprašanje Trsta, ko je počila vest, da sta se Tito in To gliatti neuradno domenila, da se Jugoslavija odpove Trstu, ki naj pripade Italiji, ta pa da prepusti Gorico Jugoslaviji. Seveda je Togliatti le voditelj italijanskih komunistov in ne zavzema takega položaju v svoj domovini, kakor ga ima Tito, ki je nesporen gospodar Jugoslavije. Slednji se žo lahko odpove Trstu In »ljudska volja« bo prikimala in rekla: Amen, perche Mussolini ha sempre ragione.
Ta nenadna vest je pa prišla prav »Velikim«, ki niso znali v tem vprašanju ne naprej ne nazaj, češ, pa naj poskusita obe državi sami, morda bosta imeli več sreče kot mi. Vendar naj se kolikor mogoče držita sklepov pariško konference. Zlasti glede Trsta se zdi, da vse štiri velesilo vztrajajo na njegovi bodoči ueodvisnosti in se še' nadalje pogajajo glede notranje ustave tržaškega ozemlja, ker po njihovi zumisli naj bi Trst služil kot izhodna luka celi Srednji Evropi.
V raznih odborih iti komisijah ZN delujejo še precej pridno. Varnostni svet je priporočal sprejem Afganistana, Izlauda in Švedske za sprejem med ZN — in glavna skupščina je res soglasno sprejela te države v tvoj krog. Tako je narastlo število združenih narodov na 54.
Za stalni sedež ZN se še sedaj niso odločili. Amerika bi ga rada imela tam, a nekaj delegacij bi ga rajši videlo v Evropi. — Tudi radi egiptovskega predloga, naj bi se ZN sami prepričali, če se v Srednji Evropi še vrše rasna preganjanja, so se malo zlasali, a nazadnje so ga ’e sprejeli med dnevni red tega zasedanja.
Socialni odbor jo nadaljeval razpravo o beguncih, ki delajo skrbi vsem državam. Zelo so priporočali ustanovitev mednarodne organizacije, ki naj begunce razseli po svetu, ker jih ni mogoče prisilil, da se vrnerjo v svojo domovino proti njih volji. — Najbolj nasprotuje tej rešitvi sovjetski blok, ki bi rad begunce dobil domov. Saj če bi bil krščanski, bi se vsaj velika večina rada vrnila. Žal, da se je popoluoma odtujil Kristusu in se od Litve doli do Istre vse boji priti nazaj pod komunistično diktaturo. (Te dni smo dobili poročilo, kake so n. pr. z obljubami zvabili nekega Slovenca s Koroške domov, a je bil že na meji umerjen.)
V odboru Zaupne uprave je južnoafriški ministrski predsednik gen. Smuis zahteval, da se zapadna Južna Afrika pridruži južnoafriški U-niji kot sestavni del dominiona in je ostro odgovarjal indijski in sovjetski delegaciji, ki se temu upirata in terjata za tiste kraje zaupno upravo ZN.
V FRANCIJI so bile volitve v novi državni zbor. Pod vplivom De Gaullovega nasprotovanja novi u-stavi je. bila francoska javnost zelo nerazgledana in zgodilo se je, da je komunistična stranka zmagala ter dobila 172 sedežev v novi zbornici, republikanci jih bodo imeli 163, socialisti pa le 96. Ti slednji so največ zgubili, ker so mnogi njih volivci glasovali zdaj za komuniste. Tako bodo v tej deželi sprejeli vodstvo vlade in najvažnejša ministrstva levičarji. — Komunizem je bolezen, ki jo morajo narodi poskušati, da od nje ozdravijo.
Tudi v ITALIJI so pri občinskih volitvah po velikih mestih dobili številčno največ odbornikov levičarji, zlasti tam, kjer so glasovali za skupno listo, ker sta komunistična in socialistična stranka sklenili dogovor za sodelovanje. Le južno-ltalijanska velemesta se otresajo komunistov in bo dala svoje glasove po večini desničarjem. V Rimu so združeni levičarji dobili 183 tisoč glasov, bivši liberalci, ki nastopajo ped imenom Uomo qualun<iuo, 106 tisoč in krščanski demokrati 102 tisoč glasov. V Palermu na Siciliji so zmagali liberalci z 12 tisoč glasovi, dočim so jih krščanski demokratje dobili 5 tisoč, komunisti 4 tisoč in socialisti 3 tisoč.
V JUGOSLAVIJI so volili te dni poslance v srbsko in hrvatsko ustavodajno skupščino. Ker tam strank sploh ni mogoče ustanoviti, je šlo
V SVET
seveda vse gladko in soglasno pri veliki udeležbi volivcev. Razumljivo, ker vsak, kdor ne gre glasovat, pride v črne bukve domačega NOO odbora kot reakcionar.
Vr ROMUNIJI so tudi volitve v novo Konstituanto in bo izid podoben jugoslovanskemu, dasi sta vsaj na papirju priznani dve opozicijski stranki. A ker je v deželi še polno sovjetskega vojaštva, bodo volitve kar moč »svobodne«.
V BELGIJI imajo po končani vojni že šesti odstop vlade. To pot so si v laseh komunisti in socialisti. Prvi obdolžujejo druge, da jih pri nekem tajnem glasovanju v zbornici niso podprii in da zato ni njih prijateljstvo odkritosrčno. Vsi 4 komunistični ministri so izstopili iz vlade, ki ji načeluje socialist Huys-inann, nato je cela vlada podala ostavko.
ALBANIJA. Angleški čistilci morskih min čistijo morski preliv med otokom Krfom in albanskim obrežjem te nesnage. —• V zadnjem času sta bili dve vojni ladji tam resno poškodovani, ker sta zadeli na mine.
—	Zdaj pa albanska vlada pošilja hude proteste proti temu čušč3inju, češ da tuje ladje vozijo po albanskem morju. Menda so te mine Albaniji ljube, ker jih branijo pred tujim brodovjem. Angleži pa pravijo, da so vsled medzavezniškega dogovora mora vse morje očistiti min, kjerkoli ovirajo promet.
V PALESTINI so taki nemiri, da je morala vlada ustaviti vožnjo o-sebnih vlakov po važnejših progah.
V INDIJI so nemiri djsegli žo Bengalijo, kjer delujejo slovenski misijonarji.
ANGLEŠKI parlament je bil o-tvorjen s prestolnim nagovorom. Padlo je v oči, da se kralj ni dotaknil niti z besedico palestinskega vprašanja. Niti vsi laburističfli poslanci ne soglašajo s politiko laburistične vlade, ki jo izraža kraljev nagovor.	,
V FRANCIJI so prišli prav slučajno na sled tihotapski družbi, ki je skrivaj prevažala zlat denar. V neki garaži je zagorel eleganten avtomobil in pri gašenju so pod sedeži našli cele zaloge zlata, druge količino pa v zalogi bencina. Sledovi vodijo v Švico, kjer naj bi se nahajal glavni stan tihotapcev.
V SEVERNI GRČIJI jo v teku prava guerillska vojna med grškimi komunisti in grško redno arm.idj.
V angleškem področju Nemčije je tako velika stiska za hrano, da se je bavils s to zadevo tudi angleška spodnja zbornica. Pomagati bodo morale vse zasedbene velesile, da bb mogoče prehraniti prebivalce črez zimo.
Tudi prehrana ostalega sveta dela državnikom preglavice in se v odboru ZN za prehrano in gospodarstvo vršijo posvetovanja, kako preprečiti glad v bodoči zimi. Ako Anglija s svojimi majhnimi zalogami pomaga Nemčiji, ne more pomoči poslati Indiji in narobe. Amerika javlja, da je tam šo žita, a manjkajo prevozna sredstva, ki bi ga zadostno izvažala.
ZDA so odpoklicale svoje zastopstvo iz Albanije. Odpotovalo je na ameriških torpedovkah z vsem inventarjem. Vzrok je bil, ker Albanija noče priznati obveznosti pogodb prejšnjih albanskih vlad z ZDA.
Na mitingu v coni B
Po navduševalnem govoru okrajnega funkcionarja, kako bo lepo v zemeljskem raju, ki ga gradi velo-s.aslužaa komunistična partija, se je oglasil k besedi možak srednjih let. Stopil je proti aktivistu in mu zastavil vprašanje: »Povej mi, to vališ, kdaj bo konec te sužnosti?« Funkcionar je mislil, da ga mož sprašuje, kdaj bo osvobojena tudi cona A, in je začel razlagati o mirovnih pogodbah, ki pač tečejo po polževo, a da bodo naši bratje tudi v coni A gotovo osvobojeni, le da morajo še nekoliko potrpeti.
Možak in vsi poslušalci mirno poslušajo. Ko je propagandist končal, mu reče: »Tovariš, jaz sem hotel vedeti, kdaj bo koneo te naše sedanje sužnosti.«
Človek bi mulil, da ga ni bolj pustega in dolgočasnega kraja, kot so begunska taborišča. A. ni tako. Kakor posnemamo iz poročil, so se taborišča po neki dobi nerazgledanosti začela družabno urejevati in nadomeščati nekako urejeno vaško ali malomeščansko življenje.
Pod nadzorstvom taboriškega zavezniškega častnika kot poveljnika in njegovega pomožnega osebja si jo vsako taborišče izbralo izmed beguncev samih taboriščni odbor, ki mu načeluje predsednik — begunec
—	nekak nekdanji župan med svojimi nekdanjimi občinskimi svetovalci. Ta odbor vodi taboriško upravo in je nekak posredovalni člen med zaveznikom komandantom ter begunsko družino, ki včasih ni tako disciplinirana, kakor bi predstojniki želeli.
Pod vodstvom tega taboriščnega odbora so so v taboriščih najprej odprle šole, ljudske, srednje in obrtne. S starši so bežali iz domovine tudi otroci in za te je bilo treba najprej poskrbeti.
Sčasoma se je pa tudi odrasla mladež in zrelo ljudstvo začelo zavedati, da »dolce far niente« le preseda, ako je predolgotrajno in začeli so se zbirati v krožke, skupine in društva. Tako so nastala pevska, telovadna, dramatična društva, šahovski krožki, točaji za pouk jezikov, i. t. d. Vsa ta n druženja zaposlujejo lepo število beguneev in jim nadomeščajo nekdanje domače življenje. Prirejajo koncerte, gledališke predstave, telovadno nastope, v katerih tudi s sosednimi istovrstnimi društvi tekmujejo. Pri vseh teh stvareh pa pridejo tudi obrtniki do svoje zaposlitve, ker je treba mizarjev,
Umor g. župnika g oren jepol jske ga I. Zavadlava je tipičen komunističen zločin. Umor ima namreč vse lastnosti zločinov, ki jih počenjajo rdečkarji. Razčlenimo umor na 3 dobe in pred očmi imamo šol ski zgled zločin »tovarišev«. Zna čilna in neizogibna spremljevalka 'eh zločinov pa je — laž.
Pred umorom
Ne trdimo, da so izvršilci umora g. župnika umorili zato, ker je bil ■duhovnik, ali ker je širil katoliški tisk in odločno svaril pred komunizmom. Tudi tega bi bili zmožni, vendar tako v živo zadeti si zaenkrat še ne upajo. Povod in pretvsza za umor so bile druge okoliščine, ki so pred javnostjo zakrile pravi namen tistih, ki so umor naročili.
Februarja 1. 1945 so dali Nemci v Saloni razglasiti, da bodo za sabo tažna in nasilna dejanja streljali talce. Drugi dan po objavi tega razglasa so kakor nalašč pod partizanskimi kroglami padle 4 žrtve: 2 domobranska častnika in 2 domačina, ki so, nič hudega sluteč, ve-
Marjanka:
"Harjetica
Ustanovil sem na otoku tudi Marijino družbo, saj sem sam iz lastne izkušnje spoznal, kako plemenita dekleta se lahko tam vzgojijo.
Z veseljem so se dekleta odzvala mojemu povabilu in z njimi upam .doseči še mnogo dobrega na otoku.
Mislim, da sem Ti sedaj v glav-fflem vse povedal. Sedaj bom le nestrpno pričakoval Tvojega odgovora.
Pripoveduj mi o sebi, o svojem lepem poklicu, o otrocih, če Ti jih je Bog še poslal. Ne pozabi tudi na tiste, ki so mi še vedno tako dragi in ljubi. Piši mi o mami Marjeti, bi je gotovo sedaj že osivela in obnemogla, pa o Cirilu in Metodu, ki sta že gotovo dovršila svoje študije.
Upam, da sta postala oba vredna svoje sestrico.
Vinko, kolikokrat pohitijo moje misli tja daleč, daleč v tisto skrito
po taboriš beguncev
kovačev, elektricistov, krojačev in šivilj, čevljarjev in brivcev, celo fotografov v taki malomeščanski družbi. Da ne sme manjkati zdravnikov in brlniških strežnikov, je samo po sebi umevno. V vsakem taborišču je vernikom tudi kapela in duhovnik na razpolago. Šo nove maše so imeli v taboriščnih cerkvah, seveda ne manjka tudi porok, krstov;
:a sv. birmo poprosijo kakega bližnjega škofa. Na žalost vidijo te kapele včasih tudi mrtvaško sprevode.
Bolj napredna taborišča so šla še dalje in so si skoraj iz nič ustanovila svoje taboriško glasilo; v Seni-galliji imajo že eno leto celo dnevnik, v špitalu ob Dravi so pa v avgustu začeli. Namesto »Dom in Sveta« izhaja odlično urejevan »Svet in Dom«, literarna publikacija za izobražence. V Senigalliji so selo tako daleč, že skoraj v velikomestnih razmerah, da so uprizorili celo Shakespearcjevega Hamleta kar pod zvezdnatim nebom, in kakor se zdi, s krasnim uspehom, tako glede režije kot glede igralcev.
Kajpada tudi nevšečnosti ne manjka pri tako številni množini taboriščnikov - beguncev. O tem bi znali povedati taboriščni odbori, ki morajo za vse skrbeti, ki slišijo nešteto prjtožb od spodaj in od zgoraj zaradi mnogih pomanjkljivosti, ki so dogajajo med ljudmi tako različnih značajev, obsojenih na življenje v begunski skupnosti. Vsak posamezen begunec bi se moral zavedati, da je od njegovega zadržanja odvis na dobrobit vsega taborišča in da okolica sodi rada po nediscipliniranosti posameznikov celokupnost, taboriščnih prebivalcev, da, celokupnost naroda.
eerjali v neki gostilni v Anhovem.
Anhovske umore so v prvem trenutku skušali naprtiti domobrancem samim. Toda laž je bila preveč debela. Vsakdo jo je lahko otipal. Partizani so pozneje sami javno v časopisju priznali, da so bili oni morilci. Nemci so zahtevali, da se izvedejo določbe razglasa, ki je bil ravnokar objavljen. Začel se je po Anhovem, Gorenjem polju in Desklah lov na ljudi, ki naj bi s svojo krvjo plačali v Anhovem prelito kri. Izmed množice so odbrali 9 ljudi. Teh nesrečnikov ni nihče izdal, pa je znano, da so se vsi, razen dveh občinskih uradnikov, zaradi svoje neprevidnosti dali zalotiti pri »osvobodilnem boju«. Vsak poizkus preprečiti ponovno prelivanje krvi je ostal brez uspeha. Po nepotrebnem so spet padale žrtve, očetje so bili ugrabljeni svojim družinam in mlada življenja so bila strta.
Prelita človeška kri je mogočno odjeknila v dušah. Vsi so umore obsojali in se zgražali nad njimi. Rdeči pa niso dosegli svojih namenov. Padli namreč niso samo do-
gorsko vasico, med tihe ciprese, kjer mirno spava moja sestrica!
Marjetica, nepozabna, na veke zapisana v mojem srcu, kako bogato je Bog poplačal tvojo žrtev življenja!	,
V	največji hvaležnosti mislim nate, ti edina, le za druge se žrtvujoča.
Boga si nosila v svojem srcu, bila si čista in nedolžna, zato od Njega izbrana, da meni, v temi tavajočemu, pokaže Luč življenja in Sonce sveta.
Sedaj se borim za svojega in tvojega večnega Kralja na daljnih poljanah. O pomagaj mi, da postanem vedno bolj in bolj vreden velike milosti, ki si mi jo ti izprosila. Vsi moji uspehi, vsa moja lepa žetev je več tvoja zasluga, kot pa moja, Marjetica!
Vedno bližja si mi in kmalu bo moj korak utonil v morju večnosti, kjer bo moje plačilo sam Bog, ki ga bova skupno na veke ljubila in slavila
Vinko, nesi ta moj pozdrav na njen grob; reci ji, naj z menoj za-
mobranski častniki, ampak tudi domači ljudje, ki so delali na terenu.
Tisti, ki so nosili krivdo za prelite- kri, so čutili, da je treba z lažjo
črniti pozornost od sebe. V nagači so iskali drugih krivcev. Kdo naj bo kriv, če ne župnik gorenjepolj-ski, ki mora biti po svojem poklicu nasprotnik komunističnega nasilja? In lažniki so s prstom pokazali nanj kot na morilca in mu zagrozili. Ogrožen je g. župnik zapustil svojo duhovnijo. In spet so imeli rdečkarji ].rav. Lagali so: »Če bi ne bil kriv, bi se ne bil umaknil« kakor da ne bi komunisti vprav nedolžne preganjali.
Kdor ga je poznal, mu je bilo jasno, da je imel g. župnik pri vseh anhovskih zločinih čisto vest in čiste roke. Zato se je avgusta 1945 vrnil na Gorenje polje. Pošteni Go-renjepoljci so ga navdušeno in lepo sprejeli. Sprejeli pa so ga tudi rdeči z nezaslišano krivičnim do pisom v »Primorskem dnevniku«, kjer so njega, odločnega antifašista, ozmerjali s fašistom in ponovno nanj lažnivo zvalili odgovornost za anhovske žrtve.
»Primorski dnevnik« je ob obletnici žalostnih dogodkov priznal, da je njegov dopisnik, ki je g. žup-uiku podtikal krivdo za krvave zločine v Anhovem, bil slabo informiran. Z drugo besedo: priznal je, da je govoril neresnico — in tako!
Kot človek z mirno vestjo je g. Izidor kot prej pasel ovčice na Gorenjem polju. Vse je storil, da bi rešil za Kristusa vse, kar se je rešiti dalo; njegovi sovražniki pa so vse storili, da bi ga uničili. Obrekovali so ga, da z lece uganja protijugoslovansko propagando, dasi smo ga slišali, kako jo večkrat pou aarjal potrebo narodne države. Pobirali so proti njemu podpise z neznano vsebino. Ti podpisi naj bi bili ljudska sodba in odsodba g. župnika, seveda zgrajena na lažeh.
Tako je bil umor g. župnika skrb no pripravljen. Priprava je bila v celi kopi obrekovanj in laži, ki so jih rdeči nagromadili zoper svojega župnika. Prišel je trenutek, da se zločinsko dejanje izvrši.
Umor
Značilno za rdeče zločine je, da jih izvršujejo v temi in zahrbtno. Tako je padel tudi g. župnik Zavadlav. Niso znano okoliščine njegove mučeniške smrti, toda padel je 15. sept. zvečer okrog 8. ure, torej v temi, na samotni poti proti domu, kakih 20 minut od župnišča. Zdravniški pregled je ugotovil strel v tilnik in razbito glavo. Mrtvega niso po-kopali. Zavlekli so ga med skaJ.e in robidovje z glavo navzdol. Truplo so pokrili v vejami. Seveda ga so tudi temeljito izropali.
Vse to je v slogu rdečih zločinov.
Da je g. Zavadlav vkljub vsemu šel sam po taki poti, priča, da se je zavedal svoje nedolžnosti — in da še ni verjel v vso zločinsko hudobijo svojih sovražnikov, ki je niti nedolžna prelita kri ni mogla pogasiti.
Po umoru
Vesti o umoru so se začele siriti z bliskovito naglico. Vsi pa so bili alarmirani prej kot župnikova se stra, ki je, nič hudega sluteč, pričakovala brata, da se vrne z Mariji-
poje večni Magnifikat!.-Iskreno pozdravljam vse, ki so mi bili nekdaj najboljši znanci in katerih se vsak dan spominjam pri sveti daritvi.
Zlasti še prav toplo pozdravljam Tebe, dragi Vinko, in pričakujem Tvoje drage novice.
Tebi in vsem dragim pošilja svoj mašniški blagoslov
oče Pavel Zalar.
Ciril je umolknil in pogledal Mi-rijam, ki je tiho ihtela.
Tudi sam je le s težavo požiral solze, ki so ga dušile v grlu.
Skozi odprto okno je prihajal v sc bo omamni vonj razcvetelih vrtnic in lilij. V trepetajočem ozračju so žgolelo lastovke, neutrudljive v večni igri rajanja.
Miri jam in Oiril sta se zazrla skozi okno. Njihov zamišljeni pogled pa je splaval preko vse lepote svežega poletnega jutra daleč — tja na skrivnostni otok, kjer je tiha Marje-tičina žrtev obrodila tako bogate sadove.
KONEC.
nega Celja v ponedeljek večer.
Zločinci pa so hoteli prikriti u-mor vsaj za nekaj časa. Zato je rdeča kovačuica iznajdljivo kovala laži.
Laži so bile vse tendenciozne (namerne). Njih izvor si lahko hitro spoznal. Rdeči svojih zločinov tudi z lažmi ne morejo več prikrivati, preveč hitro se spozna njih očetov stvo.
Nekatero laži so bile politično pobarvane. N. pr.: Odšel je v Italijo
v	svrho protijugoslovanske propagande. Druge so imele namen, bla-
Socialno vprašanje
I.	PREOSNOVA USTANOV
Kaj hoče preosnova ustanov?
Preosnova ustanov hoče popraviti, kar jo proti družbi in državi zagrešil individualizem, in preprečiti, kar je zagrešil socializem.
Kaj je zagrešil individualizem?
Individualizem je razbil vse stare organizacije in zabranjeval nove.
V	srednjem veku in še potem do francoske revolucije so bili obrtniki organizirani v cehih. Cehi so nadzorovali izdelke, določevali cone, skrbeli za nakup surovin. V cthih je dobival posameznik oporo proti oblastem in pomoč v potrebi.
Individualizem je razbil te organizacije, češ da ovirajo svobodni razmah obrti in trgovine.
Ko so se pod pritiskom kapitalizma delavci skušali organizirati za samoobrambo, je individualizem zabranjeval tudi te organizacijo, češ da so proti svobodni pogodbi.
Individualizem je razdejal tudi druge združbe: družine, občine, države. Družinam je vzel matere in jih vrgel v tovarno, občinam je u-ničil samoupravo, državam je odrekel skrb za občo blaginjo in zaščito delovnega ljudstva nasproti izkoriščevalcem.
Kralko pravimo, da je individualizem razbil družbo («atomiziral«) in uničil »organično« sestavo držav.
Že rimski patrieij Monenij Agripa je leta 494, pred Kr. dobro primerjal državo s človeškim telesom (organizmom). Nekdaj, je dejal, so se uprli udje proti želodcu, češ da jih izkorišča in le lenari, in niso hoteli več delati. A kaj se je pokazalo? Ko jo začel želodec slabeti, ker mu niso drugi udje donašali potrebne
konec laži. Mnogi so se oddahnili in rekli: Zdaj vsaj ne bodo lagali več! Toda ne! Rdeča kovačnica jo kovala naprej. Lagali so:	Gospod
se je sam ubil. Drugi: Ubili so ga radi denarja, ki ga je imel pri sebi. Tretji: Ubila ga je — pomislite
—	bela garda. Itd. Laži se že ponavljajo iu niso več izvirne. Tudi lansko leto so lagali, da so domobrance v Anhovem ubili domobranci sami.
Tovariši in ‘tovarišice! Priznati vam moramo: mojstri ste v lažeh. Toda vaše laži vam ne bodo prav
hrane, so začeli slabeti tudi udje sami. Udje niso pomislili, da So vsi deli v organizmu med seboj povezani. Ce želodec začne hirati, morajo hirati tudi vsi udje, saj želodec vsem pripravlja poživljajo,čo kri.
Tako je z družbo in državo. Država je kakor organizem. Sestoji iz raznih delov, raznih manjših družb, ki so kakor udje glede na celi organizem. Vsi ti udje so povezani s celoto in med seboj. Ce trpe udje, trpi celota in če trpi celota,., trpe udje. Vsak ud ima svoje opravilo, a to opravilo ne služi le njemu, temveč obenem celoti in po celoti vsem drugim udom. Ce začno propadati družine, začne propadati vsa družba. Ce projJadajo drugo organizacije, tudi celoti ne more biti trajno dobro.
To je organično pojmovanje družbe in države.
To organično pojmovanje družbe . in države je torej individualizem zatrl. S tem je pa napravil v družbi in državi strašno razdejanje, kar je sedaj treba popraviti.	,
Kaj je zagrešil socializem?
Socializem bi s svojo socializacijo le ubil pravo svobodo, z njo pa voljo za napredek in skupno blaginjo.
Socializem jo po pravici proti in-dividualizmu začel poudarjati socialno misel, misel združevanja. A žal, da je segel zopet predaleč.
Tudi socializem nima pravega organičnega pojmovanja o družbi in državi. Ker je individualizem oznanjal svobodo poedincev in je razbrzdana svoboda rodila toliko zla, misli socializem, da bo dobro, če le, ooedince - atome »zvari« v celoto in celoti da vso moč; če vse ljudi in gospodarstvo »socializira,«, če umri v človeku osebnost in vse podvrže »kolektivu«.
Kako je mogoče doseči oboje, kar je potrebno?
Oboje: svobodo in socialno na-
(Nadaljevanje na 4. stran
LAŽNIKI
Gospodu Izidorju Zavadlavu
»Ljubezni večje nihče nima. kakor la, ki za prijatelje življenje da...«
Kako so čudovite te besede, ki božja jih Modrost jo izgovorila! —
Na nje si morda mislil, ko iz zasede je kruta straža ti na pot stopila.
In bil si brž ko jagnje med krvniki: vprašanja trda, porogljivi smehi, udarci divji... »Smrt!« groze sodniki.
»Smrt!« — Strel... Že padaš, vzdihaš: »Nuj ti grehi
ne bodo jim na sodni dan vpošteti...«
Na nehvaležna, mrzla tla slovenska si padel s čelom, kakor da uineti mogoče ni, odkod ta strast peklenska.
'Ti dal si kri... Med trnje, kamenje in travo je tekla topla, žuboreča, rdeča, oblivala ti usta je, oči, vso glavo, ko si umiral... Priča -— noč molčeča...
Po poti šel si — paT med tolovaje...
A ker si bil preprost ko dobro dete, verujemo, da molil si umiraje:
»Za dušo, Jezus, kri... da bodo otete...«
Te verze — mesto cvetja šop — prijatelj siplje ti na grob.
titi rajnega čast in dobro ime, u. pr.: Šel se je ženit v Benečijo. Spet druge so hotele kompromitirati njegove duhovne sobrate, n. pr: Kaplan Felc v Kanalu ga skriva. Nekateri pa so izginitvi g. župnika skušali dati značaj zakonitosti in pravice, češ v Ajdovščino so ga peljali, da ga tam zaslišijo. Končno so hoteli zmešati še one, ki so ga iskali po gozdovih in senožetih, češ: Mrtvega so vrgli v Sočo. Itd.
Ko so naposled po 3 tednih vendarle našli njegovo izmučeno truplo, bi bil. človek pričakoval, da bo
nič pomagale. Nasprotno, prišel bo as, ko vam bodo v pogubo. Saj menda poznate pregon; ora o laži in c lažnivcih: »Laž ima kratke nogo« in: »Lažniku se ne verjame, niti kadar resnico govori.« Poznamo vas in vaše laži in vara no verjamemo prav nič več.
Zaradi vaših zločinov bo prej ali slej, kakor nekoč kralju Baltasarju, tako tudi vam zapisala usodna roka.: Mane-Tekel-Fares. Sešteti bodo dnevi vašega kraljevanja...
Dotlej pa nadaljujte s svojimi zločini. Cim več boste imeli na vesti, tem slabše bo za vas.
ravnanost je mogoče doseči, le v or-gi-nicno urejeni družbi.
Kateri sta osnovni načeli or-ganično pojmovanje družbe in države?
Osnovni načeli organično pojmovano družbe in države sta:
Prvo: da naj država le dopolnjuje dejavnost poedineev in nižjih združb.
To se pravi, država ne sme samo-dejavnosti poedineev in nižjih družb »vase povzemati in uničevati« (Qua 79), kakor bi hotel socializem ampak jim mora pustiti, kar zmorejo sami.
Mora pa država pomagati in podpirati poedinee in nižje združbe,
GORICA
Nekaj časa je bil blagovni prehod preko Morganove črte olajšan in so precej drv prepeljali v goriško mesto. Pretekli pa so jugoslovanske o-blasti znova poostrile nadzorstvo. Sedaj ne puste ničesar no v mesto ne iz mesta. In ljudje porečejo, da je tudi to prav, ker mora biti prav, kar »ljudska oblast« ljudstvu v škodo odloči.
Odkrita okostja na Prevalu
Na Prevalu pod Sv. goro nedaleč od Belingerje v« gostilne so v pone deljek odkrili jarek, v katerem so bila zakopana mnoga trupla. “Vojaška in civilna policija sta prostor zastrazili in nato se je začelo izkopavanje mrličev. Poročajo, da so našli ostanke 24 trupel, ki so bila tja zakopana lani meseca maja. Poleg tega so odkopali še številne predmete, ki so bili last umorjenih. Okostnjaki so kazali značilni strel
v	tilnik ali v desno sence. Nekateri so imeli tudi razbito lobanjo.
Kdo so umorjeni? Da bi jih mogli identificirati, so prepeljali žrtve na goriško pokopališče, kjer so jih izpostavili v mrtvaški kapeli na o-gled skupaj s predmeti, ki so jih pri žrtvah našli.
TRST
V	naši deželi je Trst po številu nasilnih dejanj brez dvoma na prvem mestu. Tatvine, ropi in roparski napadi poleg političnih nasilij vsake vrste so vsak dan na dnevnem redu. Policija ima veliko dela in priznati moramo, da tudi marsikaj doseže, in včasih se zna tudi resnično žrtvovati za skupni blagor tržaškega meata.
Izredno zločinsko dejanje se je od-
kjer njih dejavnost ni zadostna.
Drugo: da naj pa država naravnava vse delovanje poedineev in nižjih združb na občo blaginjo.
To se pravi: država ne sme dopustiti, da bi se svoboda razbrzdala in služila le sebičnim koristim posameznikov, kakor je hotel individualizem, ampak se mora ustvariti nov »pravni in socialni red.< (Qua 88), k: naj čuva skupno blaginjo in ki se morajo po njem vsi ravnati.
2.	Kaj pomeni preosnova ustanov posebej glede na gospodarstvo?
Glede na gospodarstvo preosnova ustanov pomeni preureditev gospodarstva po »korporacijah«.
igralo na tržaških ulicah, v sredo 13. t. m. popoldne. Policijo so namreč predhodno obvestili, da so od neke osebe zahtevali drzni zlikovci pol milijona lir za odkupnino, sicer da so ji bo slabo godilo. Odkupnino je dotiena oseba morala prinesti v u-lico Ghega ob treh popoldne ter jo izročiti nekemu moškemu. Tega moža je policija čakala v zasedi. Ko jo imel denar v roki, so ga hoteli stražniki aretirali, toda ropar je potegnil iz* žepa samokres in začel kot nor streljati. Enega stražnika je smrtno ranil. Toda tudi njega samega je drugi policist ranil, da je pt znejo umrl v bolnici.
Zdi se, da je bil ropar trgovec iz Istre po imenu Mijanič, član zloglasno tolpe »Leone«.
KOMEN
O dekliški pobožnosti, ki je bila koncem maja pri Devici Mariji 0-beršljanski pri Komnu, smo že poročali. Naj omenimo še ostale stanovske pobožnosti, ki smo jih letos spet obnovili istotam.
Dno 9. sept so se pri tej kraški Materi božji zbrali otroci iz bližnje okolice. Bilo je okrog 200 sv. obhajil. Med sveto mašo so skupno peli in molili, nato okrog cerkve pozajtrkovali, še malo pomolili in se veseli vrnili domov.
V	nedeljo 15. sept. je bila pobožnost za moške, katerih je pristopilo k sv. obhajilu 125. — Dno 31. okt. za zaključek rožnovenske pobožnosti so pa prišlo žene. Svetih obhajil okoli 200. Dan m bil kaj primeren, ker prav pred prazniki in zraven tega mraz, pa vendar so nekatere daljno lomarice došle že na predvečer in želele prenočevati kar v cerkvi, češ da je treba delati pokoro.
Vsi so se vračali od Boga in Marije potolaženi s sklepom v srcu, da Se vrnejo še.
Obersljunska ti Kraljica, bodi naša, pomočnica!
Svojega Sina prosi za nas zdaj in pa poslednji čas!
BRJE NA VIPAVSKEM
V	Vipavski dolini se dviga med Vipavo in Branico kakih 300 m nad morjem hrib Sv. Martina s cerkvico istega svetnika. Zidana je bila za časa turških vdorov v našo deželo l. 1548. Dolga je 10 m in ima en sam oltar, ki je posvečen sv. Martinu. V prejšnjih letih so se dvigale na ta hrib ob solučnem vzhodu prošnje procesije, ki jih imamo še zdaj v svetem spominu. Med prvo svetovno vojno je služila cerkvica sv. Marti iia 14 mesecev za župno cerkev. Tudi marsikateri tujec od blizu in daleč je rad prihajal na ta prijazni hrib. Cerkev sv. Martina jo imela 3 zvonove in uro v zvoniku. Zvonovi so imeli zelo lep glas, ki se je milo razlegal po vsej dolini. Zlati časi! Ti zvonovi so utihnili in tudi ura je bila pokvarjena, ko so 13. V. 1944 pridrveli črnosrajčniki z rihember-škega gradu in vrgli v zvonik bombo. Marsikatero oko je bilo takrat solzno. Kako žalostno in pusto je sedaj, ko ne slišimo ne zvonov ne ure! Tudi ta je bila ena izmed neštetih drugih »potrebnih žrtev« za narodno esvobojenje.
Sv. Mariin je sedaj begunec v no-
vi	župni cerkvi sv. Cirila in Metoda, ki se nahaja ob vznožju hriba. Ta dva svetnika je 1. 1926. sprejel v varstvo sv. Martin, zdaj pa nudita onadva zavetje njemu.
Vsi ljudje si zelo želijo, da bi se sv. Martin kmalu vrnil v svojo obnovljeno cerkev in da bi se iz njegovih lin spet oglasili mili zvonovi ter naznanili vsej Vipavski, da je nehala po vseh slovenskih deželah sužnost raznobarvnih srajc, ki draga drugo prekašajo v brezobzirnosti do vsega, kar je slovemskomu človeku sveto in drago.
KULTURNI OBZORNIK
Sv. maša — nova knjižica
V	kratkem izide v Gorici drobna knjižica v dvobarvnem tisku, vse-bv.joča molitve, ki se kolikor mogoče približujejo molitvam, ki jih mašnik moli pri sveti maši, opremljene z ločilnimi črticami, kar bo zelo olajšalo in olepšalo skupno molitev. Zelo primerno bi bilo, ako bi začeli uporabljati to knjižnico v adventu pri »zomicah«. Vsi verniki
r.aj bi jo dobili v roko in naj bi jo po sv. maši pustili v cerkvi.
Prej naj se knjižica nekoliko ra/, leži in udeležba pri sveti maši bo mnogo popolnejša, ker bo zveza z oltarjem bolj živa. — P0 drugih deželah so v’ tej stvari mnogo pred nami in bo to pri nas prvi korak, nekak uvod za pozneje, ko bomo skušali dati ljudem v roke celoten liturgični tekst svete maše, da bo sodelovanje in zveza z oltarjem in mašni kom in tako z Bogom še bolj živa.
ANGEL Z AVTOM
Slovensko mladinsko gledališče v G( ric je v nedeljo 10. novembra po dolgem presledku nastopilo z mikavno otroško opereto Angel z av-tem. Simončičeva pravljična zgodbica s socialnim motivom in Mavo-va prijetna glasba sta v razkošni in izglajeni uprizoritvi dali gledalcem in poslušalcem veliko več užitka, kot ga zgodbica sama obeta. Besedilo ima več nedoslednosti in dramit sko ne zodovoljuje, da pa dovolj prilike za odrsko učinkovite prizore, zlasti ker je glasbeni del — dasi preprost — zelo živahen in kar draži režiserjevo domišljijo. Igrski vodja (M. Slak) je z neštetimi izvirnimi domisleki v inscenaciji in izoblikovanju posameznih prizorov, predvsem skupinskih, igro približal za-L; e vam sodobne otroške revije. Že bogata scenerija z oblačili in'rekviziti, za katere — se zdi — režiserju n: žal stroškov, nudi otroškim očem pašo za minute in minute. Diagonalne osi v gradnji sceno in premikanju oseb ustvarjajo več težišč in tako vežejo pozornost v več smereh. (Vendar je dogajanje preveč težilo na levo stran odra.) Maske in oprema kažeta na režiserja z dolgoletno odrsko prakso.
Igralci, ki jih poznamo izza prvih predstav Slov. mlad. gledališča, rastejo v homogeno skupino zavestnih ustvarjalcev tipičnih likov. Vprašanje je, ali bodo prenesli preskušnjo kake resne drame, toda dokler se sučejo v krogu domačih, do neke mere karikiranih značajev, uspejo. Priznati jim je treba, da so odvrgli vsak znak diletantstva, kar je gotovo posledica resne vzgoje na eni strani in učljivosti na drugi. Še bolj pa presenetijo gledalca najmlajši sodelavci, ki imajo pogosto glavno besedo (Jožek, Metka, angel, ki pripre vedu je o Jožkovi nesreči), pa varno vodijo dejanje kot izkušeni i-gralci. Med njimi je marsikak i-gralski in pevski talent (ciganka), vsi otroci, plesalci, pevci in igralci, pa pričajo, da jp gledališče del njihovih iger in šole, kateie jim nihče no sme vzeti — s tolikšno resnobo so naštudirali svoje vloge.
Glasba je pri mladinski igri nepogrešljiva. Otrok živeje čuti ritem
svojih kretenj in govora kol starejši., zato neposredneje živi z glasbo. Zato ima prireditelj šo posebno zaslugo. ko odmerja glasbi enak delež pri uprizoritvi. Orkester pod vodstvom M. Renerja je resen ansambel, ki bi v samostojnem nastopu in oja-čtn lahko dosegel umetniško raven. (Pihala so od zadnje predstave dosti boljša.) Plesi (B. Skalarjeva) so pestro poživili igrico in dali skupinskim prizorom, ki so vselej tvegani, vtis neprisiljenosti. Ustrezali so zahtevam partiture in trenutnega razpoloženja (kolo) ler so poleg inscenacije mogoče največ prispevali k zunanji učinkovitosti predstave. Nikakor pa niti režišerju niti vodjema glasbe in plesov ni šlo za efekte, lu bi trgali tok dejanja; nasprotno, elani Slov. mlad. gledališča imajo vprav tisto prednost, ki jo progre-šamo na toliko naših odrih, da se znajo vselej podrediti osnovni misli.
Splošno mnenje je, da je bil Angel z avtom izmed naj uspelejsih predstav, kar jih je Gorica videla. Polna dvorana vzbuja upanje na ponovitev; radi pa bi mlade slovensko igralce videli kdaj v resnejši, notranje'bogati drami.
Sirite naš list!
Darovi
J. Ortar, ker list redno prihaja v tujino, 100; N. N. Kanal 200; za resnično svobodo iz cone B 250; iz cone B 500: begunec iz cone B v protest proti lažnivemu satanovemu tisku ICO; N. N. Kozana 100; N. N. Kozana še 100; N. N. iz Gorice v spom:n na moža, ki so ga »bratje« odgmli 100; N R. 150; Gradno, Štanjel, Višnjevik 460; dve materi 100; N. N. za razsvetljenje nevednih 400; Kamno, preplačila 50; N. N. iz Breginja 100: N N. Logje 200; v proslavo biserne maše msgr. Trinka trije duhovniki iz Slovenske Benečije 1200; da bi črez Nanos prisijala resnična svoboda 1000; neimenovan dobrotnik v Trstu 500; v spomin preč. g. Zavadlava resnicoljubna Ročinjka v Trstu 5C0; zavedni Doblarci v isti namen 250; iz livških Ravni 200; iz Vedrijana 48 +52. Bog povrni!
Najdena je bila aktovka s tiskovinami za župne urade. Hrani jo naše uredništvo.
Odgovorni urednik msgr ALOJZIJ NOVAK Tiskano z dovoljenjem A. I. S. Tisk. G. lucchi - Gorica
Domače Novice
Tisto popoldne ni plačal Urh le sijajnega kosila pri Maksu, ampak velika radodarnost ga je zapeljala tako daleč, da je naročil avto in se kot kak višji funkcionar pripeljal v Kožbano. Kaj takega si doslej niti Žet' ni privoščil.
Mod vaščani, ki so postali sumni-
vi	radi obiska angleškega jeepa in še bolj radi povpraševanja po vrednosti angleških šteijingov, se je sum spremenil v gotovost, da je Urh zelo nezanesljiv človek. Prav za prav so najbolj brihtni med poslušavci že na mitingu slutili, da jih zgovorni tujec ima za norca, le ugovarjati niso hoteli, ker se je večini zdel najbolj pristen komunistični agitator... in je bilo vse navdušeno zanj.
Tudi predsednik NOOja, ki je pred več dnevi dobil opomin od PNOOja, naj skrbno nadzira tov. Urha, ker ni zanesljiv in ker bi u-tognil s svojim dolgim jezikom škodovati narodni stvari, je zaoel dvomiti, ali jo ta mož res tolike hvale vreden, kakor o njem zatrjuje njegov prijatelj Žef in kakor je že tudi sporočil višji oblasti. Mož so je začel že bati za svoj lastni položaj, ko so mu prinesli qa ušesa različni
ljudje različno vesti, kakor: Urh je bil v Vrtovinu eden naj večjih revežev in se je oblačil kot kak berač, zdaj je oblečen kot gospod. Urh je veliko storil za osvobodilno gibanje in mu je bila tudi hiša požgana, a sedaj so je naši stvari izneveril in kritizira vse kot največji reakcionar. Urh vzdržuje stike z zapadni-ni okupatorji. Urh je njih plačanec. Urh je špijon. Urh se vozi po Brdih z avtom iti. dela propagando za slovenske, angleške, ameriške in italijanske reakcionarje in fašiste.
To pa že niso več le mačje solze. Predsedniku gre za položaj, ako na svojem terenu ne razčisti prav do dna tako važne zadeve.
Zato je sklical izredno sejo vaškega Narodnega odbora in pozval Urha, naj so udeleži te seje, da bo zaslišan.
Ob določeni uri so so zbrali stebri naroda in zastopniki ljudstva. Najprej so sestavili vprašanja, nato pa poklicali predse tov. Urha.
Iz dolgega protokola naj objavimo le nekaj zanimivih odstavkov:
Preds.: »V domači vasi, tako pravijo zelo zanesljiva poročila, si se oblačil kot berač. Sedaj pa si oblečen kot gospod. Odkod imaš obleko?«
Urh: »Lepo jo poglejte. Če se komu zdi, da je njegova, jo prav rad slečem. Ali sem jaz kriv, da imajo pri nas obleko le za bivšo fašiste, dočim morajo tisti, ki so za svobodo največ trpoii, hoditi okrog kot capini? Kateri od vas je toliko storil in trpel kot jaz? Ven z besedo in potein Vam povem, kje je tista Bar-bai’a, ki mi je dala obleko svojega
sina, kateri je padel za narodno svobodo.«
Odborniki:	»Hudimana,	pustimo
moža, naj se oblači kakor hoče, saj vendar nag ne moro hoditi po svetu... Tako daleč še ni prišla naša svoboda.«
Preds.:	»Ti	tovariš	Urh	si	imel
pred kratkim angleški obisk in torej vzdržuješ stike z okupatorjem.«
Urh: »-Jaz nisem nikogr ne iskal no klical. Če po pride k meni kdo v posete, ga ne morem vreči iz hiše. Doma no, ker imam le pogorišče, tu ne, kor je hiša Žefova.«
Preds.: »Toda kako to, da so prišli prav k tebi m ne k meni?«
Urh: »Zato, ker je ves svet neumen. Če bi bili ti ljudje pametni, bi prišli gotovo rajši k tebi, tovariš predsednik, ker bi jih bil lahko pogostil ne le iz svojega, ampak tudi iz »ljudskega« za svobodo in mir med narodi. In nihče bi te ne klical na odgovor, ampak vsi bi te elavili. Jaz pa delam dobro z desnico lako, da levica ne ve, in radi tega me zaslišujete kot kakega razbojnika ali izdajalca?«	•
Preds.: »Kaj pa si storil dobrega za narod ob tistem obisku?«
Urh: »Povedal sem, da vse slovanske divizije služijo le vzdrževanju miru, medtem ko vsak tvngle-ški vojak ogroža svetovni mir, kakor namigujejo pri sejah ZN.«
Odb.: »Dobro jim je povedal! Ne poslušajmo babjih čenč, ki se zaganjajo v tega poštenjaka!«
Preds.: »Počasi, tovariši, tu gre tudi za denar... Anglež ga ne meiče kar tako vstran. — Zakaj ti je dal denar? Ti oi podkupijenec.«	«
Urh: »Zakaj pošilja UNRRA na tisočo ton vsakovrstnega blaga Jugoslaviji? Ali je to znamenje, da je Jugoslavija podkupljena od zapad-nih trgovcev?«
Preds.: »To je pomoč za težko prizadete zaveznike.«
Urh: »Tudi jaz sem težko prizadet zaveznik.«
Preds.: »Zakaj pa ravno ti?«
Urh: »To pa pojdite vprašat tistega, ki mi je c.al, če veste za njegov naslov. Meni ni znan. Človek v potrebi ne sprašuje dobrotnika, zakaj daje prav njemu in kake namene ima pri tem. — Morda je tisti človek hotel biti gotov, da vsaj kak šterling pride na pravo mesto.«
Preds.:	»Toda	tu ne gre za po-
trebo. Ti se voziš po propagandnih poteh v avtu. Stvar je zelo sumljiva.«
Urh: »Tovariši, ali vas mora res zloba fentati, ker sem se enkrat v življenju peljal z avtom? Kličite na odgovor tiste, ki so vsak dan vozijo z avti in se mastijo neprenehoma, medtem ko tak človek, kot sem jaz, ne ve, kam bi zapisal in kako bi zavriskal, ako se enkrat v letu p >šte-no naje. Kaj bi vas nevoščljivost pokončavala ob takem revežu, kot sem jaz! V mesto pojdite k razni gospodi, raznim funkcionarjem, veletrgovcem, podjetnikom in višjim uradnikom. Tam popravljajte socialne krivice. Svojemu revaemu bratu zavidate, ako je končno prišel do malo dostojne obleke in do nekoliko Lir. Vem za veliko ljudi, ki v tej stiski, ko toliko ljudi strada, prirejajo neprenehoma kosila in požrtije; ko toliko ljudi nima kur-
jave ii iti za svoje skromno kosilo, imajo oni velika zakurjena stanovanja, da se v njih potijo; ko mao-g' nimajo niti najskromnejšega stanovanja, se oni šopirijo v palačah in ne odstopijo revežu niti ene sobe; ko mnogi otroci potrebujejo vsega, so njihovi otroci vsi razvajeni in presiti vseh božjih dobrot. Tovariši! Delajmo za svobodo in pra-, vo blagostanje vseh. Delajmo za pravično razdelitev dobrot tega sveta! Pa ne zato, ker smo nevoščljivi’ in zavidni tistim, ki imajo preveč ali tudi le več kot mi, ampak zato, ker je pravičnost Bogu in vsem poštenim ljudem ljuba in ker so vse božje dobrote za to, da bi jih vsi v pn avični meri uživali in brez skrbi njemu služili. To so moje misli in v mojo staro glavo nikakor ne more iti, kaj vos je preniotil^. da ste se spravili kot grozni sodniki na takega reveža, kot sem jaz, samo zato, ker sem se po človeško oblekel in en dan pozabil, da sem prav za prav velik ubožec, ki jo zaradi, svoboda prav vse zgubil.«
Odb.: »Prav govori, prav govori!.. Vnebovpijoče krivice so na svetu... Teh pa ne dela tovariš Urh. On govori prav in dela prav... Saj smo ga slišali na mitingu... Dol z izkoriščevalci!... Urhu in takim, kot je on, pa pomagajmo do pravice...«
Predsednik; »Urhove besede so tudi meni všeč in ta hip res ne najdem na njem krivde. Poročali bomo o zaslišanju višjim oblastem. Zaenkrat pojdi, tovariš Urh, domov in pazi na svoj jezik, ker ljudje ne morejo vsega razumeti in ker ima zlasti nevoščljivost danes zelo veliko besedo...«