


C)

-gflža...

(Ponatisneni listki iz ,,Slovenskega Naroda 1 '.)

" c t}P~


Knez Serebrjani.

Ruski spisal grof A. K. Tolstoj.
Poslorenil I. P.

(Ponatisneni listki iz ..Slovenskega Naroda' 1 .)


V Ljubljani, 1884,

Natisnila in založila ,,Narodna Tiskarna”.

45006

JKctfi']

a'

Ngfe/fi«

^SŠtessS^

0^0 o LOV) H

Uvod.

Povest, katero podajemo tukaj či tat el jem,
nema namena toliko popisovati kake dogodke, kakor
predstavljati občni značaj cele dobe, in pokazati
mišljenje, verovanje, nrav in stopinjo izobraženosti
ruskega občinstva v drugej polovici XVI. veka.

Pisatelj se je strogo držal zgodovine v njenih
občnih potezah, ne pa tako v raznih podrobnostih,
katere nemajo toliko zgodovinske važnosti. Tako je
mej drugim premestil v 1565. leto, da se povest
bolje veže, smrtno kazen Vjazemskega iu obeh Bas-
manovib, ki se je v istini zvršila še le v 1570. letu.
Ta izmišljeni anakronizem se jedva očitati more, ako
se pomisli, da mnogobrojne smrtne kazni, sledeče
za padom Silvestra in Adaševa, nemajo nikakega
upliva na splošni tok dogodkov, če tudi označujejo
osobni značaj Ivana.

Opisujoč grožnje tega časa, ostajal je pisatelj
nižje zgodovine. Iz spoštovanja do umetnosti iu nrav¬
stvenega čuvstva čitateljev pokril jih je s senco, in

pokazal jih, kolikor mogoče v daljavi. Vender mora
priznavati, da mu je pri čitanji virov večkrat pala
knjiga iz rok, in je večkrat vrgel proč pero neje¬
voljen, ne toliko zaradi misli, da je mogel biti Ivan
IV., kolikor zato, da je moglo biti tako občinstvo,
ki ga je mirno gledalo. To težko čuvstvo oviralo je
neogibno potrebno objektivnost v vsakem epičnem
delu, in to je bilo uzrok, da je roman, začet pred
desetimi leti, še le letos dovršen.

H konci mora povedati pisatelj, da se je to¬
liko bolj strogo držal istine in natančnosti pri opi-
sanji značajev in vsega, kar se tiče narodnega živ¬
ljenja in starinoslovja, kolikor manj je na to gledal
pri manj važnih zgodovinskih dogodkih.

1863 .

I. Poglavje.

O p r i č n i k i.

Sedem tisoč tri in sedemdesetega leta od
stvarjenja sveta ali 1565. leta po današnjej štetvi,
dne 23. junija potoval je proti vasi Medvedovki, le-
žečej kakih trideset vrst od Moskve, mlad bojar
Nikita Romanovič Serebrjani.

Za njim jezdila je tolpa borcev in hlapcev.

Knez je bival celih pet let v Litvi. Poslal ga
je bil car Ivan Vasiljevič h kralju Žigimontu pod¬
pisat mir za mnogo let po bivše j vojni. Pa tedaj ni
car pravega izbral. V istini je Nikita Romanovič
tako potegoval se za koristi svoje domovine, da bi
bil kdo mislil, da ni treba želeti boljšega posred¬
nika, pa Serebrjani ni bil rojen za taka dogovar¬
janja. Zametujoč prekanjenosti diplomatične znanosti,
hotel je naravnost dognati stvar, in ni dopuščal ni-
kakih zavijač v veliko jezo tajnikov, ki so bili ž
njim. Kraljevi svetniki so že bili voljni odjenjati, pa
hitro so porabili kneževo priproščino in zaupnost,

6

zvedeli od njega naše slabe strani, ter povekšali
svoja zahtevanja. Tega on ni mogel strpeti, v pol¬
nem zboru udaril je s pestjo po mizi, raztrgal go¬
tovo pismo, pripravljeno za podpis. „Vi z vašim
kraljem ste vsi sleparji in hinavci! Jaz govorim z
vami odkritosrčno, vi pa vedno premišljujete, kako
bi me prekanili! kako bi me preslepili!" Ta goreč
in nagel postopek razrušil je na jeden hip ves uspeh
prejšnjih dogovorov, in Serebrjani ne bil bi odšel
carjevi jezi, ko ne bi bilo prišlo k njegovej sreči še
isti dan povelje, ne sklepati miru, a z nova objaviti
vojno. Z veseljem odpotoval je Serebrjani iz Vilne,
zamenivši baržunasto obleko z bleščečim oklepom,
in pripravljen je bil biti Litovce, kjer si bodi. On
je že prej pokazal, da je spretnejši na vojnem, ka¬
kor na diplomatičnem polji, in širila se je njegova
slava mej ruskimi in litovskimi ljudmi.

Kneževa vnanjost strinjala se je z njegovim
nravom. Odlični potezi njegovega bolj prijetnega,
kakor lepega obraza bili sti zvestoba in odkritosrč¬
nost. V njegovih temnosivih, s črnimi trepalnicami
obdanih očeh, čital je opazovalec nenavadno, ne¬
razumljivo in nekako neprostovoljno odločnost, ki

7

mu ni dopuščala premišljevati niti jeden trenutek
pri delu. Neravne, obokane obrvi in poševne gube
mej njimi kazale so neko nerednost in nedoslednost
v mislih. Majhna, določno izbokoena usta izraževala
so odkritosrčen, trden in neupogljiv značaj, njegov
smehljaj pa — neposiljeno, skoraj otročje dobro-
dušje in naivnost, tako da bi ga kdo imel za ome¬
jenega, ko bi plemenitost, ki je odsevala iz vsake
njegove poteze, ne kazala, da on vselej doseže s
srcem, kar ne more objasniti z umom. Občni utis
govoril je zanj in vzbujal prepričanje, da se sme
slednji brez skrbi zanašati nanj v vseh slučajih, ki
zahtevajo odločnosti in zatajevanja samega sebe, da
pa premišljevanje in presojevanje prestopkov ni nje¬
gova stvar.

Serebrjani imel je pet in dvajset let. Bil je
srednje velikosti, širokih pleč in tenek čez pas.
Njegovi gosti rudeči lasje bili so svitlejši, kakor
njegov zagoreli obraz, in bili so pravo nasprotje
njegovim temnim obrvim in črnim trepalnicam. Nje¬
gova brada bila je kratka in repka in temnejša ka¬
kor lasje.

8

Bil je jasen poleten dan, pa knezu se je po
petletnem bivanji v Litvi zdel še svitlejši. Zdelo se
mu je, da iz polj in gozdov diše Rusija.

Brez hinavščine in zvijače ljubil je Nikita Ro-
manovič mladega Ivana. Trdno je držal svojo pri¬
sego, in nič ni omajalo njegove udanosti do carja.
Daši je njegovo srce že davno hrepenelo po domo¬
vini, pa, ko bi mu bilo prišlo povelje vrniti se v
Litvo, ne da bi videl Moskvo in sorodnike, brez
godrnanja bil bi obrnil konja in s prejšnjo goreč¬
nostjo podal se v nove bitve. Sicer pa ni samo on
tako mislil. Vsi Rusi ljubili so Ivana iz celega srca.
Kazalo se je, da je z njegovim pravičnim vladanjem
nastopil za Rusijo nov zlati vek, in menihi, pregle-
davši letopise, neso našli nobenega carja podobnega
Ivanu.

Bližajoč se vasi, zaslišali so knez in njegovi
ljudje veselo petje, in prišedši do nje, zagledali so,
da je v vasi praznik. Na vsakej strani ceste stala
je vrsta mladeničev in deklet, vsaka vrsta imela je
brezove veje, olepšane s pisanimi zaplatami. Na
glavah imeli so fantje in dekleta zelene vence. Vrsti
peli ste ali obe vkupe, ali pa druga za drugo, za-

9

bavljajoč druga drugej. Glasno se je razlegalo mej
petjem hohotanje deklet in lepo je bilo videti fantov
rudeče košulje. Vse se je dvigalo in kipelo; veselil
se je pravoslavni narod

Stari konjar knežev ustavil se je pri njih.

— Eh, rekel je on vesel, — glej jih, milost¬
ljivi gospod, za vraga, kako se bujno vesele in pojo,
obhajajoč Agrafeno Kupalnico!*) Kaj ko bi tu po¬
čili ? Konji so upehani in tudi mi bomo ložje jahali,
če se odpočijemo. Ti sam veš gospodine, da sit tre¬
buh se ničesar ne boji.

— Saj že nesmo daleč od Moskve! — rekel
je knez, očividno ne želeč ustaviti se.

— Oh, milostljivi gospod, saj si že danes
kakih pet potov zahteval. Rekli so ti dobri ljudje,
da se še lahko oddahnite na večjih mestih. Ukaži
oddahniti, knez, konji so trudni.

— Nu, dobro, — rekel je knez, — počivajte!

— E, — zakričal je Mihejič, obrnivši se k
borcem, — doli s konj, odvežite kotle in naredite
ogenj.

*) Agrafena Kupalnica je narodni praznik dne 23. jun.,
to je pred sv. Janezom Krstnikom. Prest.

10

Borci in hlapci so hitro ubogali Mihejiča in
začeli so razkladati raz konj. Sam knez je skočil
s konja in slekel oklep. Videč v njem človeka
znamenitega rodu, prenehali so mladi peti, starci
odkrili so kape in vsi so stali, pogledavajoč drug
druzega in ne znajoč, ali bi se še dalje veselili
ali ne?

— Ne sramujte se, dobri ljudje, — rekel je
prijazno Nikita Romanovič, — jastreb ne sme ovi¬
rati sokolov.

— Hvala, bojar, — odgovoril je stari kmet.
— Če tvoja milost nas ne zametuje, prosimo te po¬
korno, usedi se na zemljini nasip, a mi tebi prine¬
semo medice, ako hočeš, knez, piti z nami na
zdravje! — Neumnice ! — nadaljeval je, obrnivši se
k dekletom, — kaj se bojite? Ali ne vidite, da je
to bojar s čelado, ne pa kaki opričniki! Vidiš, od
teh dob, kar je nastala v Rusiji opričina, se naši
ljudje vsega boje, ni več življenja za revnega člo¬
veka! Če piješ v praznik, glej, da se ne upijaniš,
če poješ, pa glej okrog. Ne da bi pričakoval, usu-
jejo se ti, kakor sneg na glavo.

— Kaka opričina ? Kaki opričniki ? — vprašal
je knez.

11

— Vrag vedi! Imenujejo se carske ljudi. Mi
smo carski ljudje, opričniki, a vi ste zemščina
(kmetje). Mi moramo ropati in odirati vas, vi pa
morate trpeti in uklanjati se. Tako je ukazal car.

Knez Serebrjani se je razvnel.

— Kaj, da bi bil car ukazal zatirati narodi
Ob, prokleti vragi! Kdo so ti? Kako pa, da vi ne
povežete razbojnikov!

— Da ne povežemo opričnikov! Oh, gospod,
vidi se, da si od daleč prišel in ne poznaš opričinel
Kaj pa hočemo storiti? Pomisli, pridrlo je kakih
deset ljudij na dvor k Stepanu Mihajloviču, tam le
na ta dvor, ki je zaprt. Stepan bi! je na polji;
kričali so nad starko: daj tega, daj druzega. Starka
da jim vsega in se jim klanja. Zdaj so zakričali
nad njo: baba, daj denar! Zapiakala je starka, pa
kaj je hotela, odprla je skrinjo, izvlekla je iz cunj
dva altina, dalo ju je njim s solzami: uzemite ju,
samo pustite me živo. A oni so rekli: premalo je.
In udaril jo je jedeu opr.čnik na sence, ter pala je
mrtva! Pride Stepan s polja, vidi: njegova stara leži
z razbito glavo: on ni strpel. Začel je zmerjati
carske ljudi: Boga se ne bojite, prokleti razbojniki!

12

Bog vam daj vse hudo na onem svetu! A oni so
mu vrgli zanjko na vrat in obesili ga na vrata.

— Kako, na velikej cesti, prav tik Moskve,
tedaj razbojniki ropajo in ubijajo kmete! Kaj pa
delajo naši staroste in sodci? Kako da oni trpe, da
se razbojniki izdajejo za carske ljudi?

— Da, — ponovil je mužik, — mi smo carski
ljudje; nam je vse dovoljeno, a vi ste kmetje! Oni
imajo tudi svoje starešine; nosijo za znak: metlo
in pasjo glavo. Morajo že v istini biti carski ljudje.

— Bedak! — zakričal je knez, — ne povzdiguj
razbojnikov za carske ljudi! — Tega ne razumem,
mislil je on. — Posebna znamenja? Opričniki? Kaka
beseda je to? Kdo so ti ljudje? Ko pridem v Moskvo,
vse objavim carju. Naj on veli meni poiskati jih!
Jaz se ne bom šalil z njimi, kakor gotovo je Bog
svet, da se ne bom.

V tem se je razveseljevanje nadaljevalo.

Mlad fant predstavljal je ženina, mlada deva
nevesto; fant se je globoko priklanjal sorodnikom
svoje neveste, katere so tudi predstavljali fantje in
dekleta.

13

— Gospodar moj, tast, pel je ženin vkupe z
zborom, — nakuhaj mi piva!

— Gospodarica, tašča, napeci pirogov!

— Dragi moj svak, osedlaj mi konja!

Potem so se fantje in dekleta prijeli za roke,
ter zavrtili se okrog ženina in neveste, s prva na
jedno, potem na drugo stran. Ženin pil je pivo, jel
piroge, jahal konja in izganjal svojo rodovino.

— Pojdi k vragu, tast!

— Pojdi k vragu, tašča!

— Pojdi k vragu, svak!

Pri vsakej kitici pahnil je iz vrste zdaj dekle,
zdaj fanta.

Možje so se smijali.

Pri tej priči razlegel se je močen krik, da je
vsem skoz ušesa letelo. Kakih dvanajst let star
deček je pritekel, in ves krvav planil mej ljudi.

— Rešite me! skrijte me! — kričal je, gra¬
beč za obleko moške.

— Kaj ti je, Vanja? Kaj kričiš? Kdo te je
pobil? Pa saj ne opričniki?

Na jeden mig sti se združili obe vrsti v jedno
tropo; vsi so okrožili dečka; pa on od strahu sko¬
raj ni mogel govoriti.

14

— Tam, tam, — rekel je s tresočim glasom,
— za vrti pasel sem teleta ....  pridrli so, začeli
so klati teleta, sekati s sabljami; prišla je Dunjka,
začela jih prositi, oni so Dunj ko zvezali, odvlekli jo
seboj, mene pa ... .

Zaslišali so se novi kriki. Ženske pribežale so
z druzega konca vasi ....

— Gorje, gorje! — kričale so, — opričniki!
bežite, skrite se v erž! Dunjko in Alenko so ugra¬
bili, Sergejevno pa ubili.

Pri tej priči pokazalo se je kakih petdeset
jezdecev z golimi sabljami. Spredaj je skakal črno-
bradat korenjak v rudečem kaftanu, in risovej kapi s
suknenim vrhom. K njegovemu sedlu bili sti prive¬
zani metla in pasja glava.

— Gojda! gojda! — kričal je on, — koljite
živino, pobijajte mužike, lovite dekleta, požgite vas!
Za menoj, dragi moji! Nikomur ne prizanašajte!

Kmetje so bežali, kamor je kdo mogel.

— Ljubi oče! Milostljivi gospod! — upili so
ti, ki so bili bliže kneza, — ne pusti nas sirot!
Varuj nas, nesrečneže!

Pa kneza že ni bilo mej njimi.

15

— Kje je bojar? — vprašal je prileten mu-
žik, gledajoč na vse strani. — Še sledu ni za njim!
Njegovih ljudij tudi ni nikjer videti! Kakor se vidi,
pobegnili so naši prijatelji! Oh, gorje nam, nič nas
ne reši smrti.

Korenjak v rudečem kaftanu ustavil je konja.

— Ej, stari sivec! tu so bili fantje in de¬
kleta, kam so zbežali?

Mužik se je molče priklonil.

— Na brezo ž njim! — zakričal je črnec: —
on. rad molči, naj molči tedaj na brezi!

Nekaj jezdecev zlezlo je s konj in nataknilo
mužiku zanjko na vrat.

— Milostljivi gospodje! Ne pogubljajte starca,
pustite ga! Ne pogubljajte ga!

— Aha! Razvezal se je jezik staremu sivcu!
Pa prepozno je, bratec, drugokrat se ne šali! Na
brezo ž njim!

Opričniki vlekli so starca k brezi. Ta trenu¬
tek začulo se je izza hiše nekaj strelov, kakih deset
judij planilo je s sabljami na razbojnike, in ob jed-
nem so jezdeci kneza Serebrjanega pridrli izza vogla
vasi, in s krikom napali opričnike. Kneževih ljudij

16

bilo je pol manj, pa napad se je zvršil tako hitro
in nepričakovano, da so v jednem trenutku nazaj
potisnili oprienike. Knez sam je s sabljinim ročajem
zbil s konja njih poveljnika. Ne pustivši mu časa,
da bi se zavedel, skočil je on s konja, pokleknil mu
je s kolenom na prsi in stisnil ga za grlo.

— Kdo si ti, malopridnež? — vprašal ga je

knez.

— Kdo si pa ti? odgovoril mu je opričnik,
hropeč in mižeč z očmi.

Knez mu je postavil samokresovo cev na čelo.

— Odgovori, prokleti razbojnik, ali te pa ustre¬
lim, kakor psa!

— Jaz nesem tvoj sluga, razbojnik, — odgo¬
voril je črnobradec, ne da bi pokazal, kako bojazen,
— a tebe bodo obesili, ker si se predrznil dotakniti
carskih ljudij!

Petelin samokresa se je sprožil, pa kremen ni
ukresal smodnika in črnec ostal je živ.

Knez se je ozrl okrog. Nekaj opričnikov ležalo
je ubitih, druge so vezali kneževi ljudje, nekaj jih
je pa ušlo.

17

— Zvežite še tega! — rekel je bojar, in gle¬
dajoč zverski, pa veuder prikupljivi obraz, ni se
mogel zdržati nekakega začudenja. n Mora se reči,
da je korenjak!“ — mislil si je knez: — škoda,
da je razbojnik ! 8

V tem pristopil je h knezu njegov konjar Mi-

hejič.

— Glej, milostljivi gospod, — rekel mu je
kazajoč cel povezek tenkih in krepkih vrvic z zanj-
kami na konci, — vidiš take zanjke vozijo seboj!
Vidi se, da je njih poglavitno delo moriti ljudi, da
bi jih vrag vzel!

Tu so borci pripeljali h knezu dva konja, na
katerih sedela sta dva človeka zvezana in privezana
k sedloma. Jeden bil je starec s kodrasto, sivo glavo
in dolgo brado. Njegov tovariš, črnooki fant, moral
je imeti kakih trideset let.

— Kaka človeka sta to? — vprašal je knez.
— Zakaj ste ju privezali k sedloma?

— Ne mi, bojar, a razbojniki so ju privezali.
Mi smo ju našli za vrtovi in straža bila je pri njima
postavljena.

— Toraj odvežite ju in spustite

2

18

Osvobodena ujetnika stegovala sta otrpnene
ude, pa nesta hitela porabiti svobode, a ostala sta,
da bosta videla, kaj bo s premaganimi?

— Poslušajte, malopridneži, — rekel je knez
zvezanim opričnikom, — povejte, kako da ste se
predrznih imenovati se carske ljudi? Kdo ste vi?

— Ali si oslepel, ali kaj? — odgovori je je-
den izmej njih. — Ali ne vidiš, kdo smo mi! Saj
je vsem znano kdo? Carski ljudje, opričniki.

— Prokleti razbojniki! — zakričal je Sere-
brjani: — če je življenje vam drago, povejte res¬
nico!

— Ali si z neba padel, — rekel je porogljivo
črnobradec, — da še nesi videl opričnikov? Vrag
vedi, od kod si prišel, da bi te zemlja požrla.

Trdovratnost razbojnikov razjarila je Nikito
Komanoviča.

— Poslušaj me, pogumni korenjak, — rekel
je on, — tvoja neustrašljivost se mi je prikupila, hotel
sem ti že prizanesti. Pa če nemudoma ne poveš,
kdo si, ukažem te obesiti, kakor gotovo je Bog
svet!

Razbojnik se je ponosno stegnil.

19

— Jaz sem Matvej Homjak! odgovoril je on,
-— konjar Gregorja Lukjanoviča Skuratova-Belskega:
zvesto služim svojemu gospodu io carju pri oprični-
kih. Metla, ki jo imamo privezano k sedlu, pomenja,
da čistimo Rusijo, pometamo izdajo iz carske zemlje;
pasja glava pa, da grizemo carjeve sovražnike. Zdaj
veš, kdo sem; zdaj pa povej ti, kako ti je ime, da
bomo vedeli kako te klicati in poveličevati, kadar
bo treba tebi zaviti vrat?

Knez bil bi odpustil opričniku njegovo predrzno
govorjenje. Neustrašljivost, s katero je gledal ta
človek smrti v obraz, mu je dopala. Pa Matvej
Homjak obrekoval je carja, in tega mu ni mogel
prizanesti Nikita Romanovič. Dal je znamenje bor¬
cem. Vajeni poslušati bojarja, in sami razjarjeni od
predrznosti razbojnikov, nataknili so hitro zanjke
jim na vratove in pripravljali so se izvršiti nad njimi
smrtna kazen, kakeršna je malo poprej grozila ubo¬
gemu mužiku.

Zdaj je mlajši izmej teh dveh mož, katera je
velel knez odvezati od sedel, stopil k njemu.

— Dovoli, bojar, spregovoriti mi jedno besedo.

— Govori!

2 *

20

— Ti, bojar, storil si danes dobro delo, rešil
si naju iz rok teh pasjih sinov, in midva ti hočeva
poplačati dobro z dobrim. Ti, bojar, kakor se vidi,
že davno nesi bil v Moskvi. A mi vemo, kaj se tam
godi. Poslušaj nas, bojar. Spusti jih, pa tudi tega
zlodja, Homjaka, spusti. Njih ni škoda, a tebe, bo¬
jar. A če pridejo nam v roke, Bog ve, da jih bom
sam dal obesiti. Vrv jim ne odide, samo ti jih ni¬
kar ne pošiijaj k vragu, ampak kdo izmej nas.

Knez je s strmenjem pogledal neznanca, črne
oči gledale so trdo in prodrzno, temna brada
pokrivala je ves spodnji del obraza, krepki in ravni
zobje biii so bleščeče beli. Sodeč po njegovej obleki,
šteli bi ga bili lahko za kakega meščana ali pre¬
možnejšega kmeta, pa on je govoril s takim pre¬
pričanjem, in hotel je, kakor se je videlo, tako
iskreno obvarovati bojarja, da je knez začel pazlji¬
vejši ogledovati njegove poteze. Knez je opazil v
njih pečat nenavadnega uma in opreznosti, a njegov
pogled kazal je človeka vajenega zapovedovati.

— Kdo si ti, dragi moj! — vprašal je Sere-
brjani — in zakaj se poteguješ za ljudi, ki so te
privezali k sedlu?

21

— Da, bojar, da ni bilo tebe, visel bi jaz
mesto njih. A vender poslušaj mojo besedo, spusti
jih; ne bo ti žal, ko prideš v Moskvo. Tam, bojar,
ni tako, kakor ie bilo poprej, neso vež tisti časi!
Ko bi mogel vse obesiti, jaz ne bi odgovarjal, zakaj
bi jih tudi ne! A tako jih brez teh dovolj ostane v
Rusiji; in še tukaj jih je deset ušlo; če se ta zlo¬
dej, Homjak, ne vrne v Moskvo, pokazali bodo na¬
ravnost na te, in na nikogar drugega!

Kneza verojetno ne bi bilo prepričalo črno¬
gledo pripovedovanje neznanca, pa njegova jeza se
je že jela ohlajevati. Presodil je, da hitra razprava
z zlodeji ne prinese mnogo koristi, a če jih izroči
sodn ; ji, morda odkrije vso druhal teh čudnih ropar¬
jev. Ko je nantančno poizvedel, kje je najbližnji
kazenski sodec, ukazal je staršemu borcu, da naj
odpelje s tovariši ujetnike tja in objavil, da potuje
on dalje z Mihejičem samim.

— Ti lahko pošlješ te pse h kazenskemu
sodcu, — reke! je neznanec, — samo verjemi mi,
sodec bode brž ukazal razvezati jim roke. Rajši jih
ti sam razpusti na vse štiri strani. Sicer pa stori,
kar hočeš.

22

Mihejič je vse to molče poslušal, samo praskal
se je za ušesi. Ko je neznanec nehal govoriti, stopil
je h knezu in globoko se mu priklonil.

— Milostljivi gospod, — rekel je, — morda
pa ta vender govori resnico, da bo sodec spustil
razbojnike. A če si jim že po svojej milosti smrt
prizanesel, za kar tudi Bog tebe ne bo pozabil,
ukaži vender, predno jih odpraviš, našteti vsakemu
petdeset palic, da v prihodnje ne bodo morili in
ropali.

In smatrajoč kneževo molčanje za soglasje,
ukazal je Mihejič brž odpeljati ujetnike v stran, kjer je
hitro in točno bila izvršena predložena kazen, vzlic
vsem grožnjam in jezi Homjaka.

— To je najpametnejše! . . . rekel je Mihejič,
vračujoč se z zadovoljnim obrazom k knezu. — Z
jedne strani je pravično, a z druge pa za uje ne¬
pozabljivo.

Neznanec je vidno odobraval srečno misel Mi-
hejiča. Zasrcehljal se je, gladeč brado, pa kmalu je
njegov obraz dobil prejšnji izraz.

— Bojar, — rekel je on, — če že hočeš po¬
tovati s samim konjarjem, dovoli vsaj, da se ti

23

midva pridruživa, potovati po samem je dolg čas, a
vkupe bo nam kratkočasne]'e; sicer so pa nevarni
časi, če bo treba zopet delati s pestmi, tudi osem
rok več opravi kakor štiri.

Knez ni imel uzroka, da ne bi zaupal novima
tovarišema. Dovolil jima je, potovati ž njim, in po
kratkem oddihu podali so se vsi štirje na pot.

II, Poglavje.

Nova tovariša.

Po potu je Mihejič večkrat skušal izvedeti od
neznancev, kdo da sta, pa ta dva sta se šaleč z
raznimi izgovori izogibala tega odgovora.

Fej, vrag ju vzemi! — rekel je nazadnje sam
pri sebi Mihejič, — kaka človeka sta to! Kako sta
zvita! Ti misliš, da ju držiš za rep, a ona te že
imata v pesteh!

V tem se je začelo mraciti; Mihejič približal
se je knezu.

— Bojar, — rekel mu je, — ali sva dobro
storila, da sva vzela seboj ta dva človeka? Silno
sta prekanjena, ničesar ne zveš od njiju. Pa tudi

24

sta močna, nič slabša od Homjaka. Pa saj nesta
hudobna človeka?

— Naj bosta tudi hudobna, — odgovoril je
brezskrbno knez, — vender se bosta potegnila za
naju, če nas napadejo opričniki!

— Vrag ve, če se potegneta, milostljivi go¬
spod! Vrana vrani ne skljuje oči; slišal sem, da sta
se mej seboj pogovarjala vrag vedi v kakem jeziku,
niti besede nesem razumel, vender se mi je zdelo,
da je bilo po ruski! Varuj se, knez, dobro zavaro¬
vanega konja še volk ne vzame!

Naredila se je trda noč. Mihejie je umolknil.
Bojar je tudi molčal. Slišalo se je samo ropotanje
konjskih kopit in po redkem lahko sopenje.

Jahali so po gozdu. Neznanca začela sta peti
neko pesen.

Ta pesen, razlegajoča se po noči sredi gozda,
je po vseh dogodkih minulega dneva čudno uplivala
na kneza: postal je žalosten.

Spominjal se je preteklosti; spominjal se je
svojega odhoda iz Moskve pred petimi leti in v
mislih bil je zopet v onej cerkvi, kjer je pred svo¬
jim odhodom bil pri božjej službi, kjer ga je mej

25

veselim petjem in mej šepetanjem tolpe iznenadil
nežni in mili glas, katerega ni moglo zaglušiti niti
rožljanje mečev, niti grom litovskih tromb. „Z Bo¬
gom, knez, — rekel mu je skrivaj ta glas, — jaz
bodem molila za te! ..."  V tem sta neznanca vedno
pela, njijino petje se ni strinjalo z bojarjevimi mi¬
slimi. Pesen je govorila o širokej stepi, o materi
Volgi in o veselem burlackem življenji. Njijina gla¬
sova sta se zdaj ujemale, zdaj zopet ne, zdaj sta
mirno tekla, kakor široka reka, zdaj se vzdigovala
in padala, kakor burni valovi, in nazadnje sta se
vzdiguila vedno više in više in krožila pod nebom,
kakor orli z razprostimi peruti.

Žalostno in veselo je v tihej poletnej noči,
sredi tihega lesa, poslušati bujno rusko petje. Tu
je brezkončna in obupna žalost, tu je tudi nepre¬
magljiva sila, tu je osodepolni utis naključbe, že¬
lezna predodmemba, jedno iz osnovnih načel naše
narodnosti, s katerim je mogoče objasniti marsikaj
kar se nam dozdeva nerazumljivo v ruskem življenji.
Kaj se še vse ne sliši v počasnej pesni sredi letne
noči in nemega lesa !

Močno žvižganje, da je vse skozi ušesa letelo,
izbudilo je kneza iz premišljevanja. Dva človeka

26

skočila sta izza drevja in ugrabila njegovega konja
za uzdo. Dva druga zgrabila sta njega za roki.
Ustavljati se ni bilo moč.

— Oh, roparji! zakričal je Mihejič, katerega
so tudi okrožili neznani ljudje., — vrag jih vzemi!
Lej, kam sta naju zapeljala ta dva razbojnika!

— Kdo je? — vprašal je surov glas.

— Babičino vreteno! — odgovoril je mlajši
knežev tovariš.

— V dedovej kapi! — rekel je surov glas.

— Od kod je vas prinesel Bog, rojaki ?

— Ne tresi jablane! Počakaj, da se vzdignejo
drože, nadaljeval je knežev spremljevalec.

Roke, ki so držale kneza, so brž spustile in
konj, dobivši svobodo, je zopet začel sopsti in pre¬
mikati se dalje mej drevjem.

— Vidiš, bojar, — rekel je neznanec, dohi-
tevši kneza, — ali ti nesem pravil, da štirimi poto¬
vati je kratkočasnejše, kakor dvema! Zdaj te sprem-
Ijeva samo še do mlina, a tam se poslovimo. V
mlinu dobiš prenočišče in krmo za konja. Do tja
je kaki dve versti, in ne več, a tam je Moskva blizu.

27

— Hvala, vrla korenjaka, za usluge. Če se
Se kedaj srečamo, ne bom pozabil, kaj sem vama
dolžen.

— Ne ti, a midva se morava spominjati
uslug. Škoda, da se bomo težko še kedaj videli. A
če se kedaj snidemo, bodeš videl, da ruski človek
dobro pomni in da bova midva vedno tvoja zvesta
slugi!

Hvala lepa, draga prijatelja; a kako je vama

ime?

— Jaz imam več imen, — odgovoril je mlajši
neznanec. Zdaj sem Vanjuha Perstenj, a tam me
morda drngače imenujejo.

Kmalu so prišli k mlinu. Četudi je bila noš,
vender je ropotalo kolo v vodi. Na žvižganje Perst-
nja prišel je mlinar. Njegovega obraza ni bilo
moč videti v temi, a soditi po glasu, moral je biti
starec.

Oh, ljubi moj! — rekel je on Perstnju, —
nesem te pričakoval danes, in še s tujci! Zakaj jih
nesi peljal do Moskve? A jaz nemam, dragi moj,,
niti sena, niti ovsa, niti večerje!

28

Perstenj rekel je mlinarju v nerazumljivem je¬
ziku. Starec mu je odgovoril z ravno takimi ne¬
razumljivimi besedami, in pristavil je poluglasno:

— Prav rad bi, dragi moj, pa gosta pričaku¬
jem, kakega gosta — Bog obvaruj, kako je on
srdit!

— A shramba pri žagi? — rekel je Perstenj.

— Napolnena je vsa z vrečami!

— A skladišče? Slišiš, bratec, brž poišči pro¬
stor za prenočišče, oves za konje in večerjo za bo¬
jarja! Midva se že poznava, mene ne nalažeš!

Mlinar je mrmrajoč peljal tujce v shrambo,
bi je stala kakih deset korakov od mirna, kjer je
vkljub vrečam za žito in moko bilo še dovolj pro¬
stora.

Ko je on šel po luč, sta se Pestenj in njegov
tovariš poslovila od bojarja.

— A povejta, prijatelja. — vprašal ju je Mi-
hejič, — kje hočemo poiskati vaju, ko bi zaradi
današnjega dogodka knezu bilo treba prič?

— Vprašaj vetra, — odgovoril je Perstenj,
kje on biva? Vprašaj bežeče valove, kje je njih
dom? Mi kakor ostre pušice iz loka letimo: kamor

29

se zasadi pušica, tam je njen dom! A za priče, —
nadaljeval je, smeje se, — midva ne moreva piiti
njega kuežjej milosti. A če bi naju za kaj druzega
potrebovali — pridi k ml-narju; on ti bo povedal,
kje iskati Vanjuho Perstnja!

— Vrag ga vzemi! — godrnjal je sam seboj
pod nos Mibejič: — kako lepo zna govoriti.

— Bojar, — rekel je Perstenj, odpravljajoč
se, — poslušaj me, ne hvali se v Moskvi, da si ho¬
tel obesiti slugo Maljute Skuratova; in da si potem
pretepel ga kakor Sidorovo kozo!

— Vidiš, kaj ti je vse natrobil, — godrnjal
je zopet Mibejič, — spusti razbojnika, ne obešaj
ga, in ne hvali se, da si ga hotel obesiti! Vidi se,
da je iz istega polja jagoda! Ne vznemirjaj se,
bratec, — pristavil je giasno, — naš knez se niko¬
gar ne boji; on pljune na tvojega Skuratova; on je
pripravljen zagovarjati se pred carjem!

Mlinar je prinesel prižgano tresko in utaknli
jo je v steno. Potem je prinesel zeljne juhe, kruha
in vrč brage (domačega piva). V njegovih potezah
videla se je čudna zmes dobrodušja in sleparstva;
njegovi lasje in brada bili so popolnem sivi, oči pa

30

svitlorujave barve; gube so na vse straci prekriže-
vale obraz.

Ko sta povečerjala in odmolila k Bogu, ulegla
sta se knez in Mihejič po vrečah; mlinar je jima
želel lahko noč, poklonil se, ugasnil luč in odšel.

— Bojar, — rekel je Mihejič, ko sta ostala
sama, — zdi se mi, da je nesva uganila, ko sva
tukaj ostala. Bolje bilo bi iti do Moskve.

— Mari da bi vznemirjala ljudi sredi noči,
ko bi lezla s konj in odmikala zagraje v vsakej
ulici?

— Bolje bilo bi vsekako odmikati zagraje,
kakor pa spati v vragovem mlinu! Ta dva pre¬
kleta sleparja zapeljala sta namreč naju v mlin!
Pa še na svetega Ivana Krstnika. Tukaj ni varno!

— Kaj ti je pa hudega tukaj, kaj ?

— Nič, milostljivi gospod, nič hudega: mirno
prenočišče, zeljnata juha bila je dobra, in konjem
dano je dovolj ovsa; a to je hudo, da je gospodar
mlinar!

— Kaj je takega, če je on mlinar?

— Kaj je takega, če je on mlinar? — rekel
je razvnet Mihejič. — Ali ti ne veš, knez, da ga ni

31

mlinarja, ki bi ne bil s hudičem v zvezi. Ali ti
misliš, da ume brez hudiča nasuti jez?

— Slišal sem to, — rekel je knez, — pa
kaj ljudje vse govore. Pa zdaj ni čas premišljevati,
zadovoljna morava biti s tem, kar je Bog poslal.

Mihejič je nekaj časa molčal, potem je pa
zazeval, še malo pomolčal in vprašal z zaspanim glasom:

— Kaj ti misliš, bojar, kakšen človek je ta
Matvej Homjak, katerega si ti zbil s konja.

— Jaz mislim, da razbojnik.

— Jaz tudi to mislim. A kako ti misliš, kak¬
šen človek je ta Vanjuha Perstenj.

— Jaz mislim, da tudi razbojnik.

— Jaz tudi to mislim. Samo da je ta razboj¬
nik boljši od onega. A kako se pa tebi zdi bojar,
kateri razbojnik je boljši, Homjak ali Perstenj?

In ne da bi čakal odgovora, zasmrčal je Mi¬
hejič. Kmalu zaspal je tudi knez!

III. Poglavje.

Čaranje.

Mesec se je prikazal na nebu, zvezde so se
svitlo blesketale. Polupodrt mlin in ropotajoče kolo
bila sta obsejana s srebrno svitlobo.

32

Kar se začuje ropot konjskih kopit in ukazujoč,
glas prav tik mlina.

— Ej, čarovnik!

Videlo se je, da prišlec ni vajen čakati, kajti,
ko ni dobil brž odgovora, zakričal je na ves glas:

— Ej, čarovnik! Brž pridi ven, če ne te, raz-
sečem na drobne kosce!

Zaslišal se. je mlinarjev glas:

— Tiho, knez, tiho; milostljivi gospod, nesva
sama, pri meni prenočujeta dva tujca, počakaj saj.
da zaprem skrinjo.

— Jaz ti bom pokazal zapirati skrinjo, pro-
klete burklje, — zakričal je oni, bi ga je mlinar
klical za kneza, — ali nesi vedel, da jaz pridem
nocoj! Kako, da se predrzneš prenočevati tujca ! Brž
iu spodi od tod!

— Milostljivi gospod, ne kriči, za Boga, ne
kriči, ti bodeš vse sam spridil! Saj sem ti že pravil,
da to delo se boji ropota, tujcev pregnati pa nesem
oblasten, ona tudi ne ovirata naju, spita, le glej,
da ju ti ne prebudiš.

— Nu, dobro, starec, le varuj se, če me sle¬
piš, bolje bi ti bilo, da ne bi se bil rodil. Še nikdo

33

ge do zdaj ni izmislil take kazni, kakeršno jaz za te
izumim.

— Milostljivi gospod, bodite usmiljeni z menoj 1
Kaj vas bodem slepil jaz, starec? Kar bodem videl,
to bodem povedal, kaj se potem zgodi, to je v božjih
rokah! A če me tvoja knežja milost za to misli
kaznovati, je bolje, da se dela ne lotim.

— Nu, starec, ne boj se, jaz sem se samo

šalil!

Prišlec je privezal konja k drevesu. On je bil
visoke postave, in moral je biti mlad. Zaponke nje¬
gove suknje so se lesketale v mesečini. Zlati kapini
čopi mahali so mu po plečih.

— Kaj, knez, — rekel je mlinar, — ali si se
naučil tiste besede?

— Da, naučil sem se jih, in lastavičino srce
nosim na vratu.

— Kaj, bojar, ali ti ne pomaga?

— Ne, odgovoril je knez, — nič ne pomaga 1
Nedavno sem jo videl na vrtu. Jedva me je za¬
gledala, pobledela je, obrnila se proč in pobegnila
v hišo.

3

31

— Ne jezi se, knez, ne sekaj nedolžne glave,
a dovoli meni spregovoriti samo jedno besedo.

— Govori, starec.

— Čuj, bojar, samo bojim se govoriti...

— Govori! — zakričal je knez, in udaril z
nogo ob tla.

— Čuj, milostljivi gospod, kaj pa, če ljubi
ona koga druzega?

— Druzega? Koga druzega? Moža? Starca?

— Kaj pa .. . — nadaljeval je mlinar — če
ona ne ljubi moža, a koga druzega?

— Oj, ti vrag! — zakričal je knez, — kaj ti
VBe pride na misel? Ko bi jaz vedel za koga, obema
iztrgal bi srce.

Mlinar stopil je od strahu dve stopinji nazaj.

— Čarovnik, — nadaljeval je knez, zmehčaje
glas, — pomagaj meni! Zmagala me je ljubezen,
ta ljuta kača! Kaj že nesem storil vsega? Cele
noči premolil sem pred svetimi podobami. Pa nesem
mogel priprositi pokoja. Popustil sem molitev, začel
sem dirjati in skakati po poljih od jutra do večera,
koliko konj sem ugonobil, a vender miru nesem
pridobili Začel sem ponočevati in popivati močna

35

vina — pa tudi v pijači nesem utopil žalosti in
razgrajanje mi ni dalo pokoja. Vsemu sem dal
slovo, ustopil sem v opričnike! Začel sem pirovati
za carsko mizo s priprostimi zarobijenci — kakeršni
so Grjazni in Basmanovi! Še huje kakor ti sem
razsajal, podiral sela in vasi, odpeljaval ženske in
deklice, pa s krvjo nesem pregnal žalosti! Boje se
me kmetje in opričniki, car mi daje nagrade za
junaška dela, in preklinja me narod pravoslavni.
Ime kneza Afanazija Vjazemskega postalo je tako
strašno, kakor ime Maljute Skuratova. Glej, kako
daleč me je zapeljala ljubezen, pogubil sem svojo
dušo! Pa kaj mi je za dušo! V dnu pekla ne bo
hujše, kakor je tukaj! Nu, kaj mi gledaš v oči?
Ali misliš, da se mi meša? Ne meša se ne Afana-
ziju Ivanoviču; krepka je njegova glava, krepko
njegovo telo! Tem strašnejša je moja muka, ker
me ne more pokončati.

Mlinarje poslušal kneza in bal sega je. Bal se je
njegovega bujnega narava, bal se je za svoje življenje.

— Kaj molčiš starec! Ali nemaš zelišča ali
korenine, s katerim bi jo pričaral? Govori, naštej
mi kake so čarovne trave, govori čarovnik!

3 *

36

— Milostljivi gospod knez Afanasij Ivanovič,
kake ti hočem našteti? Vsakovrstne trave so. Bo¬
deča neža, ki se nabira na Petrov dan. Ako ž njo
pokadiš pušico, vselej boš zadel. Svišč, ki raste na
Lisjej gori pri Kijevu. Kdor jo nosi pri sebi, si
nikdar ne nakoplje carjeve jeze. Zviti koren, ako iz
njega izrežeš križ, in ga obesiš na vrat, vsi se te
bodo bali kakor ognja!

Vjazemski se je bridko zasmejal:

— Mene se že tako vsi boje, — rekel je on,
— meni ni treba tvojega zvitega korena. Imenuj
druge trave.

— Adamova glava, rastoča po močvirjih, ka¬
tera razrešuje porode in prinaša darove. Močvirni
golobec, ako greš na medveda, pij izvleček iz go-
lobca in noben medved se te ne dotakne. Revenka,
kadar jo ruješ, zdihuje kakor človek, a če jo nosiš
pri sebi, nikdar ne utoneš.

— Ali ni več drugih?

— Kako, da bi jih ne bilo, milostljivi gospod,
je praprot, komur se posreči utrgati njen cvet,
lahko si pridobi vse zaklade. Ivan in Marija, kdor

37

jo dobi, ta na najslabšej kleki prehiti najboljšega
dirjalca.

— A take trave ne veš, da bi se deklica za¬
ljubila v koga, ki se jej zdi zoprn?

Mlinar bil je v zadregi.

— Ne vem, milostljivi gospod; a je odpirača,
če se ž njo dotakneš ključavnice ali železnih vrat,
takoj odjenjajo.

— Vrag naj te vzame s tvojimi travami! —
zakričal je jezno Vjazemski, in uprl svoje mračne
oči v mlinarja.

Mlinar je povesil oči in molčal.

— Starec! — zakričal je Vjazemski, grabeč
ga za vrat, — daj mi jo, slišiš? daj mi jo, daj mi
jo, vrag! brž mi jo daj!

In tresel je mlinarja z obema rokama za vrat.

Mlinar je mislil, da se mu je zadnja ura pri¬
bližala.

Pa pri tej priči spusti Vjazemski starca in
pade k njegovim nogam.

— Usmili se me! — zaplakal je, — ozdravi
me! Obdaril te bodem, za sužnja pojdem k tebi!
Usmili se me, starec!

38

Mlinar se je Se bolj prestrašil.

— Knez, bojar! Kaj je s teboj? Kaj delaš!
Saj jaz sem samo mlinar Davidovič! . . . . Kaj je s
teboj!

— Jaz ne ustanem, dokler me ne ozdraviš!

— Knez! knez! — rekel je mlinar s tresočim
glasom, — začeti morava. Čas hiti, ustani. Zdaj je
bilo temno, ter nesem videl več tebe in ne vem,
kje si? Hitro, hitro, začniva!

Knez je ustal.

— Začni, rekel je, — jaz sem pripravljen.

Oba sta umolknila. Vse je bilo tiho. Samo
kolo, osvetljeno od meseca, je še dalje ropotalo in
vrtelo se. Kje v daljnem močvirji kričal je kosec.
Sova je skovikala v gostem lesu.

Starec in knez šla sta k mlinu.

— Le glej pod kolo, knez, jaz bodem pa
šepetal.

Starec se je ulegel na zemljo, od strahu je
še vedno težko dihal in šepetal je neke besede.
Knez je gledal pod kolo. Minulo je nekaj minut.

— Kaj vidiš, knez?

— Vidim, da se usipljejo biseri in cekini.

39

— Ti bodeš bogat, knez, najbogatejši v Ru¬
siji! Vjazemski je izdihnil.

— Le še glej, knez, kaj vidiš?

— Vidim, da se bijejo sablje druga ob drugo,
a mej njimi zlate spone.

— Srečo bodeš imel na vojiščih, srečo v car-
skej službi. Le še glej, in povej, kaj vidiš?

Zdaj se je vse stemnelo, voda se je skalila.
A zdaj je voda porudečela, kakor kri. Kaj pa to
pomeni ?

Mlinar je molčal.

— Kaj pa to pomenja, starec?

— Dovolj je, knez! Dolgo gledati ni dobro,
pojdiva!

— Zdaj so se potegnile bakraste niti, kakor
krvave žile, zdaj se mi vidi, da se klešče odpirajo
in zapirajo, zdaj . . .

— Pojdiva, knez, pojdiva, zdaj je že zadosti
za tebe!

— Čakaj, — rekel je Vjazemski, suvajoč proč
mlinarja, — zdaj vidim, da zobčasta žaga hodi gori
in doli, in izpod nje brizga kri.

Mlinar hotel je proč potegniti kneza.

— Kaj je, starec, meni je slabo, slabo mi je
po vsem životu ... Ob, kako mi je slabo!

Knez je sam skočil proč. Menda je sam razu¬
mel, kar je videl.

— Hočem samo še vedeti, ali ljubi ona koga
druzega ?

— Ali imaš, bojar, pri sebi, kako reč od nje?

— To-le, kar sem našel pri vraticah!

Knez je pokazal moder trak.

— Vrzi pod kolo!

Knez je vrgel.

Mlinar izulekel je izpod pazduhe glinasto
posodo.

— Potegni jeden požirek! — rekel je moleč
posodo knezu.

— Knez je pokusil. V glavi se mu je začelo
vrteti, pred očmi se mu je stemnilo.

—■ Zdaj poglej, kaj boš videl?

— Njo, njo!

— Samo?

— Ne, ne samo! Dva sta: ž njo je rudečelas
mladenič v rudečem kaftanu, samo njegov obraz se
ne vidi . . . Čakaj, bližata se drug drugemu . . .

41

vedno sta bliže in bliže . . . prokleti vrag, polju-
bujeta se; bodi proklet, čarovnik, proklet, proklet!

Knez je vrgel mlinarju pest denarjev, odvezal
svojega konja od drevesa, skočil na sedlo, in zasli¬
šalo se je ropotanje konjskih podkev po gozdu. Pa
kmalu zginil je ropot v daljavi, in samo kolo je še
v nočnej tišini ropotalo in vrtelo Be.

IV. Poglavje.

Družina Andrejevič in njegova žena.

Ko bi se čitatelj mogel prestaviti za tri sto
let nazaj, in pogledati z visokega zvonika tedanjo
Moskvo, videl bi, da je bila malo podobna sedanjej.
Po bregovih reke Moskve, Negline in Javze stalo
mnogo v teku časa počrnelih, s slamo in deskami
pokritih hiš. Sredi teh temnih streh beleli in rude-
čeli so se zidovi Kremlja, Kitajskega mesta in dru¬
gih utrdb, ki so se uzdignile v poslednjih dveh sto¬
letjih. Mnogobrojne cerkve in zvoniki moleli so po¬
zlačene vrhove proti nebu. Kakor zeleni in žolti pa¬
sovi videli so se mej hišami gosti gozdiči in z žitom
pokrita polja. Čez reko Moskvo držali so mostovi
na čolnih in vrveh, ki so se silno tresli in pokrivali

42

z vodo, ko so se po njih premikali vozovi in jezdeci.
Na Javzi in Negliui vrtelo se je na desetine koles
drugo poleg druzega. Ti gozdiči, polja in mlini prav
v sredi mesta, dajali so mestu nekak slikovit obraz.
Posebno lepo je bilo videti samostane, kateri so z
belimi ograjami in s pobarvanimi in pozlačenimi
kupljami bili podobni zasebnim mestom.

Nad vso to zmesjo cerkev, gozdičev in samo¬
stanov uzdigovale so se ponosno kremeljske cerkve
in nedavno dodelana cerkev Marijinega varstva, ka¬
tero je pred nekaterimi leti začel zidati Ivan v spo¬
min vzetja Kazana, katera je zdaj znana pod ime¬
nom Vasilija Blaženega. Veliko je bilo veselje
Moskvičanov, ko so pali nazadnje gozdi, ki so za¬
krivali to cerkev, ter se je pokazala v vsej prečud-
nej lepoti, blesketajoč se od zlata in srebra in vzbu¬
jajoč začudenje z raznoobraznimi olepšavami.

Dolgo ni nehal narod občudovati izvrstnega
graditelja, hvaliti Boga in slaviti carja, ki je daroval
pravoslavnim svetišče, kakeršnega še svet ni videl.
Lepe so bile tudi druge moskovske cerkve. Moskvi-
čani neso varovali niti denarja, niti truda za olep-
šanje božjih hiš. Povsod so se videle drage barve,

43

zlato in lepe podobe človeške velikosti. Skrbno so
pravoslavni lepšali hiše božje, a zato so se pa malo
menili za vnanjost svojih hiš; njih stanovanja bila
so trdno iu priprosto postavljena iz smrekovih in
hrastovih brunov, ki še obtesani neso bili, prav po
ruskej poslovici: hiša ni lepa zbog voglov, a zbog
pirogov (kolačev).

Samo hiša bojarja Družine Andrejeviča Moro-
zova odlikovala se je s posebno lepoto. Hrastovi
bruni so bili izbrano ravni in lepo obtesani, vogli lepo
zloženi, hiša bila je v tri nadstropja, če se ne šteje
pritličje. Pristrešek nad okroglimi stopnicami bil je
oprt na debelih in umetno izdelanih stebrih, in bil
je polen drobnih rezbarij. Žaluzije bile so pomalane
z barvami in cvetlicami; a okna neso spuščale svit-
lobe skozi motne volovske mrene, kakor skoraj v
vseh Moskovskih hišah, temveč skozi čista, prozorna
stekla. Na širokem dvorišči stale so sobe za posle,
shrambe, sušilnice in letna počivalnica bojarjeva.
Dvorišča dotikala se je na jednej strani domača zi¬
dana cerkev, na drugej pa velik vrt, obdan s hra¬
stovo ograjo, čez katero se je videla rudeča gugal¬
nica, ki je bila tudi olepšana z lepimi slikami. Z

44

jedno besedo, hiša je bila slavno sezidana. Pa je
bilo tudi s čim zidati.

Bojar Družina Andrejevič, mož krepkega telesa
in strogega nrava, poročil se je nedavno, da si je
bil že prileten, z najlepšo Moskovsko krasotico. Vsi
so se čudili, ko ga je vzela dvajsetletna Helena
Dmitrijevna, hči okolničnega Pleščeva Očina, ubitega
pri Kazanu. Neso jej takega ženina primerjale Mo¬
skovske snubačice. Pa Helena je bila, ko je od-
rastla za možitev, brez očeta in matere; in njena
lepota bila jej je pri tedanjih spridenih nravih no¬
vih carskih ljubimcev večkrat v škodo, kakor v ve¬
selje.

Ko je vzel Morozov Heleno, postal je njen
varuh, in vsi v Moskvi so vedeli, da ni varno ža¬
liti tega, kateri je pod varstvom bojarja Družine
Andrej e viča.

Mnogo carskih ljubimcev skušalo se je priku¬
piti Heleni, dokler se ni omožila, pa nikdo ne tako,
kakor knez Afanasij Ivanovič Vjazemski. Pošiljal
jej je darila, v cerkvah postavljal se je njej na¬
sproti, skakal je na urnem konji mimo vrat, in bil
m  je za njo v boji s pestmi. Pa on ni imel sreče 1

45

Snubačice prinašale so mu nazaj darila, in ko sta
se srečala, obračala se je Helena proč od njega.
Ali Be ga je branila za to, ker jej ni dopal, ali je
pa že bila druga ljubezen v njenem deviškem srci,
naj bode, kakor koli, vse kneževo prizadevanje bilo
je zaman. Nazadnje se je Afanasij Ivanovič osrčil
in šel prosit pomoči carja Ivana Vasiljeviča. Car mu
je obljubil poslati snubačice k Heleni Dmitrijevni.
Ko je Helena to zvedela, zalile so jo solze. Šla je
z botro v cerkev, pala je na kolena pred podobo
Matere Božje, piakala je in globoko se priklanjala.

V cerkvi ni bilo ljudij; pa ko je Helena ustala
in pogledala okrog, stal je za njo bojar Morozov v
odpetem zelenem baržunastem kaftanu.

— Zakaj plačeš, Helena Dmitrijevna ? vprašal
jo je Morozov.

Ko je spoznala Helena bojarja, se je jako raz¬
veselila.

On je bil v prijateljstvu z njenimi stariši, pa
tudi potem jo je večkrat obiskal in jo ljubil kakor
sorodnico. Helena ga je spoštovala kakor očeta in
zaupala mu je vse svoje misli, samo jednega mu ni
zaupala, samo jedno mu je prikrivala, — sebi v
gorje, njemu v pogubo!

46

In tudi zdaj mu ni tega povedala, a rekla mu
je samo, da plače, ker pridejo carske snubačice snubit
jo za kneza Vjazemskega.

— Helena Dmitrijevna, — rekel je bojar, —
ali ti res ni všeč Vjazemski? Dobro premisli? Jaz
vem, da ti zdaj ni pri srci; pa tvoje srce še ni
mislilo na nikogar, a do tedaj je deviško srce —
mehko kakor vosek, se rado uda in vsega privadi!

— Nikoli, — odgovorila je Helena, — jaz ga
ne morem ljubiti. Rajši umrjem!

Bojar jo je pogledal s pomilovanjem.

— Helena Dmitrijevna, — rekel je malo po-
mislivši, — še je jedno sredstvo, oteti te. Čuj: jaz
sem star in siv, pa ljubim te, kakor svojo hčer.
Pomisli, Helena, sli hočeš mene, starca?

— Da, prav rada! — zakričala je Helena in
pala k nogam Morozova.

Ganila je bojarja ta nepričakovana beseda,
razveselil se je Helenine radosti; pa starec ni po¬
mislil, da je to veselje utapljajočega se, kateri se
je prijel za trnjev grm.

Laskavo je on uzdignil Heleno in poljubil jo
na čelo.

47

— Dete moje, — rekel je on, — prisezi mi,
da nikdar ne onečastiš moje sive glave! Prisezi mi
tukaj pred odrešenikom.

— Prisezam, prisezam! — šepetala je Helena.

Bojar je ukazal poklicati duhovnika, in hitro
bila je končana zaroka; ko so prišle k Heleni car¬
jeve snubačice, bila je ona že nevesta Družine Andre-
jeviča Morozova.

Ni ga vzela iz ljubezni; pa prisegla mu je
biti zvesta in sklenila je trdno držati prisego in ne
grešiti proti gospodu niti z besedo niti z dejanjem.

Zakaj ne bi ljubila ona Družine Andrejeviča?
Bojar res ni bil več mlad, pa Bog ga je blagoslovil
z zdravjem, plemstvom, vojno častjo, trdno voljo, z
vasmi, seli, širokimi travniki, njivami in gozdi za
reko Moskvo, s shrambami, polnimi zlata, suknja in
dragih kož. Samo z jednim Bog ni blagoslovil Dru¬
žine Andrejeviča; s carsko milostjo namreč. Ko je
zvedel Ivan Vasiljevič, da so njegove snubačice
prišle prepozno, razsrdil se je na Morozova, in skle¬
nil je kaznovati bojarja; velel ga je povabiti k svo¬
jemu obedu, in posadil ga je ne le nižje od Vjazem-

48

skega, a še nižje od Godunova, Borisa Teodoroviča,
ki še ni imel nobene časti in nobenega čina.

Bojar ni mogel strpeti tega onečastenja; ustal
je izza mize: ne spodobi se Morozovu biti manj od
Godunova! To je carja strašno razkačilo, in ukazal
mu je, da mora prikloniti glavo pred Borisom Todo¬
rovičem. Bojar je pokorno ubogal, poleg tega je pa
grdo se znosil nad Godunovom, imenoval ga je
prase!

Ko je car to slišal, ukazal je Morozovu takoj
pobrati se mu izpred očij, in ne prikazati se, dokler
mu ne odpusti. Odšel je iz carskega dvora bojar;
hodil je zdaj v priprostej obleki, z nepočesano brado,
sivi lasje so mu viseli po visokem čelu. Hudo mu
je bilo, da ni smel gledati carjevih očij, pa ni one¬
častil svojega rodu, in ni sedel nižje od Godunova!

Hiša Morozova bila je polna časa. Sluge so se
bali in ljubili bojarja. Vsak, kdor je prišel k njemu,
bil je z veseljem vsprejet. Domačini in tujci hvalili
so njegovo prijaznost; vse je obdaraval s prijaznimi
besedami, z dragimi oblekami in modrimi sveti. Z
nikomur pa ni bil tako prijazen kakor s svojo ženo,
Heleno Dmitrijevno. In žena mu je povračevala pri-

49

jaznost s prijaznostjo, slednja jutro in slednji večer
klečala je dolgo pred svetimi podobami in molila je
za njegovo zdravje.

Ali je bila kriva Helena Dmitrijevna, da se
je sredi prijaznih besedij Družine Andrejeviča, sredi
goreče molitve pred svetimi podobami urival jej
v mislih njen mladi vitez, dirjajoč na konji z uzdig-
nenim mečem in pred njim bežeči litovski polki?

Aii je bila ona kriva, da jo je ta obraz vedno
zasledoval doma, v cerkvi in drugod, po dnevi in
po noči, ter jej očital: „Helena! Ti nesi držala svoje
besede, nesi me čakala, da se vrnem, goljufala si
me! . .

24. junija na dan sv. Janeza Krstnika tisoč
petsto pet in šestdesetega leta oglasili so se vsi
Moskovski zvonovi zgodaj zjutraj in zvonili brez pre¬
nehanja. Vse cerkve bile so polne. Po končanej
službi božjej razšli so se ljudje po ulicah. Mladi in
stari, ubogi in bogati, nesli so domov cvetlice in
zelene vejice olepšane s pisanimi trakovi. Vse je
bilo pisano, živo in veselo. Vender so se proti polu-
dnevu začele ulice prazniti. Po malem začel se je

narod razhajati, in kmalu nesi videl v Moskvi več člo-

4

50

veka. Vladala je smrtna tišina. Pravoslavni so poči¬
vali v svojih počivalnicah, in nikogar ni bilo, ki bi
bil jezil Boga, sprehajajoč se po ulicah, kajti Bog
je  človeku in vsakej stvari zapovedal, počivati ob
poldanskem času; a grešno je delati proti božjej
volji, če ne priganja kako neodložljivo delo.

Tako so vsi spali; Moskva bila je prazno me¬
sto. Samo na Balčugi v nedavno sezidanej žganja-
riji slišalo se je kričanje, vriš in petje. Tam so
vzlic poludnevu pirovali vojniki, skoraj vsi mladi
ljudje v bogatih oblekah. Razgrajali so v hiši, po
dvorišči in po ulicah pred žganjarijo. Vsi so bili
pijani, ta je ležeč na tleh polival žganje po obleki,
drugi je s hripavim glasom poskušal peti neko pe¬
sen, pa izdaval je le zamolkle in nerazumljive gla¬
sove. Osedlani konji stali so pred vrati. K vsa¬
kemu sedlu bila je privezana metla iu pasja glava.

Ravno tedaj prikazali so se jezdeci na ulicah.
Jeden izmej njih v škrlatastem kaftanu, z zlatimi
trepci in belej suknenej kapi, izpod katere so viseli
gosti, rudeči kodrasti lasje, obrnil se je k drugemu
jezdecu.

— MihejiČ, — rekel mu je, — ali vidiš te pijance ?

51

— Vidim, bojar, vrag naj jih vzame! lej jih,
kako razgrajajo!

— Ali vidiš, kaj imajo konji pri sedlih?

— Vidim: metle in pasje gobce, kakor oni
razbojnik. Že morajo v istini biti carski ljudje, ker
hodijo po Moskvi. Pravo smo naredili, bojar, zavreli
smo kašo!

Serebrjanemu se je zmračilo čelo.

— Pojdi, vprašaj jih, kje živi bojar Morozov ?

— Oj, dobri ljudje, častita gospoda! — za¬
kričal je Mihejič, približavši se tolpi, — kje biva
bojar Morozov?

— Zakaj hočeš vedeti, kje živi ta pe«?

— Moj gospod, Serebrjani, ima pismo na Mo-
zova od vojvode Pronskega iz velikega polka.

— Daj semkaj pismo!

— Kdo si ti, kdo si ti, vrag prokl ... kaj si
ti? Ali se ti meša? Kako bi ti mogel dati kneževo
pismo ?

— Daj pismo, starec, daj! Poglejmo ali ne
snuje ta Morozov kake izdaje, ali ne misli ugonobiti
carja!

4*

52

— Oh, ti slepar! — zakričal je Mihejič, po-
zabivši previdnost, s katero je začel govoriti, — ali
se mari moj gospod druži z izdajalci!

— Kako, še rogati se hoče nam! Doli s konja
ž njim, fantje, in pretepite ga!

In zdaj je sam Serebrjani priskakal k oprič-
nikom.

— Nazaj, — zakričal je on, tako strašno, da
so se nehote umaknili.

- Če se kdo izmej vaSj — nadaljeval je
knez, — le s prstom dotakne tega človeka, mu jaz
prekoljem glavo, a ostali boste zato dajali odgovor carju.

Opričniki so se prestrašili: pa novi tovariši
prišli so iz sosednjih ulic, in obstopili kneza. Pre¬
drzne in razžaljive besede so se usipale iz tolpe;
ne bilo bi dobro Nikiti Romanoviču, ko ne bi se bil
ravno tedaj zaslišal od blizu nek glas, pojoč psalm,
in ustavil opričnikov, kakor bi jih začaral. Vsi so
se obrnili v stran, od koder je prihajal ta glas. Po
ulicah šel je kakih štirdeset let star človek v plat-
nenej srajci. Na njegovih prsih so zveneli železni
križci in verige, a v rokah je imel lesen molek.
Njegov bled obraz izražal je nenavadno dobrotlji-

53

vost, na ustih, obdanih z redko brado, igral je pri¬
jazen smehljaj, oči so pa gledale mračno in ne¬
odločno.

Zagledavši Serebrjanega nehal je peti, stopil
je k njemu in pogledal mu je naravnost v obraz.

— Ali si ti, ti ? — rekel je, kakor bi se ču¬
dil, — zakaj si ti tukaj mej njimi?

In ne počaka vši odgovora, začelje peti: Bla¬
žen mož, kateri se s hudobneži ne druži.

Opričniki so se mu umaknili z vidnim spošto¬
vanjem, pa on se ni zmenil za nje, in začel je zopet
gledati v oči Serebrjanemu.

— Mikitka, Mikitka! — klical je zmahujoč z
glavo — kam si zašel?

Serebrjani še nikdar ni videl tega človeka, in
čudil se je, da ga je klical po imenu.

— Ali me ti poznaš? — vprašal ga je.

Blaženi se je zasmejal.

— Ti si moj brat! — odgovoril je: — jaz
®em te takoj spoznal. Ti si ravno taki blaženi, ka¬
kor jaz. Tudi uma nemaš več, kakor jaz, sicer ne
ki bil prišel semkaj. Jaz vidim tebi v srce. V njem

54

je vse čisto in sama resnica; midva sva oba pri¬
smojena! A ti, — nadaljeval je, kažoč na oboro¬
ženo tolpo, — ti neso najini sorodniki! U!

— Vasja, rekel je jeden opričnikov, — ali
hočeš česa? Ali ti je treba denarjev?

— Ne, ne, ne! — odgovoril je blaženi: — od
tebe nečem ničesar! Vasja ničesar ne vzame od
tebe, a daj Mikitki, česar prosi!

— Božji človek, — rekel je Serebrjani, —
jaz sem vprašal, kje je bojar Morozov?

— Ali Družina? Ta je naš! Ta je pravičen!
Sama njegova glava je neupogljiva! A kmalu se
bode upognila, kmalu se bo upognila, se že pripo-
giblje!

— Kje biva on? — ponovil je prijazno Se¬
rebrjani.

— Ne povem! — odgovoril je blaženi, kakor
bi bil jezen — jaz ne povem, naj ti povedo drugi.
Nečem te pošiljati v nesrečo!

In on se je hitro oddalil, pojoč dalje svoj
psalm.

Ne razumevši njegovih besed in ne trateč
časa z uganjevanjem, obrnil se je Serebrjani z nova
k opričnikom.

55

— Kaj, — vprašal jih je, — povejte mi ven-
der, kako morem najti Morozova.

— Stopaj naravnost, — odgovoril je nekdo
izmej njih. — Tam, kjer se obrneš na levo, je
gnezdo starega vranu.

Ko je knez odhajal, začeli so opričniki, pomir¬
jeni s prihodom blaženega, zopet razsajati in upiti
za njim.

— Ej! — kričal je nekdo: — sporoči mu
naš pozdrav, in povej mu, da naj se pripravi za
vislice; dosti dolgo je že živel.

— Pa tudi zase preskrbi vrv! kričal je drugi,
tekoč za njim.

Pa knez se ni zmenil za njih roganja.

„Kaj je hotel reči meni blaženi?" premišlje¬
val je, povešajoč glavo. Zakaj mi ni pokazal hiše Mo-
rozova, in zakaj je pristavil, da me neče pošiljati v
nesrečo ?

Gredoč dalje srečala sta knez in Mihejič mnogo
opričnikov. Nekateri so že bili pijani, drugi so pa
šli še le v žganjarijo. Vsi so ga gledali predrzno,
a nekateri delali so take surove opazke o jezdecih,
da se je lahko videlo, kako so privajeni brezkaz-

nenoati.

56

V. Poglavje.

S v i d a n j e.

Jahaje po bregu reke Moskve, bilo je mogoče
videti čez ograjo ves vrt Morozova.

Cveteee lipe obsenčevale so lesketajoče se
ribnike, ki *o davali obilno rib ob postnih dnevih
za bojarjevo mizo. Dalje so stale zelene jablane,
češnje in češplje. Po nepokošenej travi držale so
ozke stezice. Dan bil je vroč. Po rudečih cvetovih
divjih rož letali so zlati hrošči, po lipah šumele so
bučele, po travi cvrčali so murni, izza grmov rude-
fiega ribeza molele so široke glave solnčnice, radu-
joč se poiudanskega solnca.

Bojar Morozov je že celo uro počival v svojej
počivalnici. Helena sedela je s hišinami pod lipami
na lesenej klopi prav tik ograje. Oblečena je bila
v baržunasto letno oblačilo z rubinastimi gumbi.
Široki rokavi iz muselina, nabrani v majhene gube,
bili so zadrgnem nad komolci z dijamantnimi za¬
pestnicami ali zarokavniki. Ravno taki uhani tolkli
so jo po ramah, njeno glavo pokrival je kokošnik,
zarobljen z biseri, a črevljički iz safjana bili so z
zlatom obšiti.

57

Helena se je delala veselo. Smejala se je in
šalila z dekleti.

— Bojarinja, — rekla je jedna iz mej njih,

— primeri to-le zapestnico, ta se ti bode lepše po¬
dajala.

— Kaj bi vedno primerjala, dekleta, — od¬
govorila je laskavo Helena, naj bo že jedenkrat ko¬
nec temu oblačenju.

— Deni ta kinč na vrat! Ko bodeš imela
ta kinč, bodeš res prav kakor Mati Božja v oltarji.

— Zadosti je, Pašenka, tako govoriti je greh!

— No, če že nečeš več lišpati se, bojarinja

— pa lovimo slepe miši! Ali hočeš krmiti ribe,
ali gugati se na gugalnici? Ali ti zapojemo kako
pesen ?

— Zapoj mi, Pašenka, zapoj mi ono pesen,
ki ste jo nedavno pele, ko ste nabirale jagode!

— A, milostljiva gospa, kaj je veselega v tej
pesni, to je žalostna, ne pa praznična pesen.

— Kaj to dene, jaz bi jo rada čula, zapoj mi
jo, Pašenka!

— Milostljiva bojarinja, če je tvoja volja, za¬
pojem jo; samo ne jezi se name, če se ti bode
nžalostilo. Ve, drage tovarišice, pa pojte za menoj!

58

Deklice so se usele v krog in Pašenka začela
je peti z otožnim glasom in druge za njo:

Ah, kabi na cveti da ne morozi,

I zimoj bi cveti razcvetali;

Ah, kabi na menja, da ne kručina, 1 )

Ni očem bi ja ne tužila,

Ne sidela-b ja, podperšisja,

Ne gljadela-b ja vo čisto polje . . .

Ja po sen jam 2 ) šla, po novim šla,

Podnjala 3 ) šubku 4 ) sobolinuju,

Stob moja šubka ne prošumela,

Štob moji pugovki 5 ) ne prozvjaknili 6 )

Ne uslišal bi svjekor-batjueka,’)

Ne skazal bi svojemu sinu,

Svojemu sinu, mojemu mužu.

Pašenka pogledala je bojarinjo. Solze so jej
tekle iz očij.

— Oh, neumnica! — rekla je Pašenka, —
kaj sem naredila. Ne pomisiivši, ubogala sem bo¬
jarinjo! Ali je mari moč bojarinji poslušati tako
pesen!

')britkost; 2 ) veži; 3 ) privzdignila; 4 ) kožuh; 5 ) gumbe;
«) cvenketala; ’) oče-tast.

59

— Kako, da pa tebe veseli znati jo, — po¬
vzela je besedo Dunjaša, bistroumna deklica s
črnimi očmi.

— Bodem pa jaz zapela pesen, pa ne tako
kakor ti, bodemo videle, ali ne bodem razveselila
bojarinje!

In skočivši na noge, uprla je Dunjaša jedno
roko v bok, drugo je pa vzdignila kvišku ter obrnila
se v stran in gladko zapela:

Pantelej gosudar hodit po dvoru,

Kuzmič guljajet 1 ) po širokomu,

Kunja na njemu šuba do zemlji,

Sobolja na njem šapka* *) do verhu,

Božja na njem milost dd veku,

Sužena 8 ) smotrit 4 ) iz — pod nalogu 3 ),

Bojare smdtrjat iz goroda 6 )

Bojarinji — to smotrjat iz terema ’)

Bojare — to molvjat: čej — to takoj?

Bojarini — to molvjat: čej — to gospodin?

A sužena molvit: moj dorogoj 8 )!

Nehala je peti Dunjaša in zasmejala se je. He¬
lena je pa bila vedno otožneja. Premagovala se je,

*) sprehaja se; 2 ) kapa; 3 ) namenjena nevesta; 4 ) gleda;

*)robu; 6 ) mesta; 7 ) sobe za ženski; 8 ) dragi.

60

dokler je mogla, potem je pa zakrila obraz z ro¬
kama in zajokala.

— Zdaj pa imaš tvoio pesen, rekla je Pašenka.
— Kaj hočemo storiti. Če vidi Družina Andrejevič
njene objokane oči, razsrdil se bo: ali jo ne umete
razveseljevati!

— Drage devojke, duše moje! — rekla je He¬
lena, oklenivši se Pašenke okrog vratu — pustite
me jokati, in plakajte z menoj!

— Kaj ti je, bojarinja? Kaj se ti je na mah
tako užalostilo?

— Ne na mah, dekleta! Žalostna sem že vse
jutro. Ko je zazvonilo k jutranji službi božji, videla
sem iz svoje sobe, kako hite veseli ljudje v cerkev,
kako dekleta in britko se mi je storilo ... in še
zdaj mi poka srce ... in naredil se je tak jasen
in šolnfen dan, pa ti kinči, ki ste jih nadele name
. .. Snemite z mene te zapestnice in kokošnik, ter
spletite mi kito po vaše, po deviški.

— Kaj praviš, bojarinja to je greh! Tebi
splesti deviško kito! Bog obvaruj! Kaj če zve Dru¬
žina Andrejevič!

61

— Ne bode izvedel, deklice! Zopet bodem na¬
dela kokošnik!

— Ne, bojarinja, to je grešno! Če je tudi
tvoja volja, a me ne moremo vzeti tega na svojo
vest!

„Kaj,“ mislila je Helena, „ali je mari pregrešno
, misliti na preteklost?"

— Naj pa bo, — rekla je, — pa ne bodem
odložila kokošnika, samo pojdi semkaj, moja Pašenka
spletla ti bodem kito, kakeršno so meni spletali
nekdaj.

Pašenka je, zarudivši, od veselja pala na ko¬
lena pred bojarinjo. Helena razpustila je njene lase,
razdelila jih na več stremen, in začela je plesti ši¬
roko rudečo kito v devetsto stremen. Mnogo je bilo
zato treba izurjenosti. Treba je bilo plesti, kakor se da
mehko, da bo kakor mreža zakrivalo ves tilnik, in
padala doli hrbtu, polagoma zoževaje se. Helena
se je pridno prijela tega dela. Predevajoč stremena,
je umetno upletala vanje nitke biserov.

Nazadnje bila je kita spletena, in bojarinja
Privezala je na konci svoje drage prstane.

62

— Gotova je, Pašenka — rekla je, veseleč se
svojega dela: ustani in ustopi se predme. — Le
poglejte, dekleta, mari ni res kita lepša, kakor
kokošnik?

— Vse ob svojem času, — odgovorila so de¬
kleta, smeje se: — a Dunjuša bi se nikakor ne bra¬
nila kokošnika!

— Kaj klepečete, porednice! odgovorila je ta.

— Jaz bi najrajši nikdar ne razpletla kite! a tukaj
poznam nekatere, ki ne morejo obrniti očij od bo-
jarskega kletarja!

Dekleta so se glasno zasmejale, a nekatere so
zarudele. Kletar je pa bil tudi res zal fant.

— Pripogni se, Pašenka, — rekla je bojarinjs,

— da ti privežem tudi trak z resami iz biserov . ..
Dekleta, danes je Janez Krstnik, danes si še vile
spletajo kite!

— Ne danes, bojarinja, a na semik (sedmi
četrtek po velikej noči, katerega narod obhaja z
raznim razveseljevanjem) in binkoštno nedeljo sple¬
tajo si vile kite. Na kresni dan pa begajo z razple¬
tenimi lasmi in odpeljuje ljudi od praproti, da ne bi
trgali njenega cvetja.

63

— Naj bode, kakor hoče — rekla je Pašenka,
— kaj je vse na kresni dan! Bog ne daj videti!

Ali se ti bojiš vil, Pašenka?

— Kako ne bi se jih bala! — Danes je ravno
tako nevarno hoditi v gozd, kakor na binkoštno ali
na vilino nedeljo. Dekle šegeče vila do smrti, fanta
pa z ljubeznijo ob um spravi!

— Ti govoriš, pa sama ničesar ne veš! —
utaknila se je druga v besedo. — Kake vile so
neki pri Moskvi! Tu jih ni, a v Ukrajini, tam je
drugače, tam vile pogubljajo ljudi. Pripovedujejo, da
so že mnogo dobrih moških pripravile ob pamet.
Če le jeden pot vidiš vilo, do smrti bodeš žaloval
po njej; če si oženjen — zapustil bodeš ženo in
otroke, če si pa samec, pozabil bodeš svojo ljubico!

— Dekleta, — rekla je bojarinja čez nekaj
časa, — kaj, ali so tadi v Litvi vile?

— Tam je njih dom; kar je v Ukrajini, to je
* Litvi — to je vse jedno . . .

Helena je vzdihnila. To trenutje zaslišal se je
r opot konjskih kopit, in pokazala se je bela kapa
Serebrjanega čez plot.

64

Zagledavši moškega, hotela se je skriti Helena;
a ko ga je še jedenkrat pogledala, obstala je, ka¬
kor bi bila okamenela. Knez je tudi ustavil konja.
On ni veroval svojim lastnim očem. Tisoč mislij
šinilo mu je pri tej priči v glavo, jedna nasprotujoča
dragej! Videl je pred seboj Heleno, hči Pleščeva-
Očina, ravno to, katero je ljubil on, in katera mu
je prisegla zvestobo pred petimi leti. Kako je prišla
ona na vrt Morozova?

In zdaj zazre Nikita Romanovič na njenej glavi
kokošnik iz biserov in pobledel je.

Omožena je!

„Ali me pamet zapušča," mislil je on, in uprl
V njo neginljiv in prestrašen pogled; „ali se mi
sanja? 8

— Dekleta! — rekla je Helena: — pojdite,
vas že pokličem — pojdite malo proč, pustite me
samo! Moj Bog, moj Bog, in presveta Trojica! Kaj
hočem storiti? Kaj mu hočem reči?

Serebrjani zbral je ves svoj pogum.

— Helena. Dmitrijevna, — rekel je odločno,
— povej mi samo jedno besedo, si li omožena? Ali
je to sleparija? Ali je šala? Ali resnica?

65

Helena je v obupanji iskala besedij, pa ni jih

našla.

— Povej mi, Helena Dmitrijevna, ne slepi me,
zdaj ni predpust!

— Poslušaj me, Nikita Romanovič, zajecljala
je Helena.

Knez se je stresel.

— Nemam ničesar poslušati, — rekel je on,

— jaz sem že vse razumel. Ne trati po nepotreb¬
nem besedij, zdrava ostani, bojarinja!

In potegnil je konja nazaj.

— Nikita Romanovič! — zakričala je Helena:

— za Kriščevo voljo te prosim, poslušaj me. Ubij
me potem, samo poslušaj me poprej!

Ona ni bila v stanu nadaljevati: glas jej je
odpovedal, pala je na leseno klop, in molela je pro¬
seč roki proti knezu.

Krč je prijel kneza po vsem životu, pa po¬
milovanje se je vzbudilo v njegovem srci. Ustavil
je konja.

Helena je s solzami začela pripovedovati, kako
jo je zasledoval Vjazemski, kako jo je nazadnje

snubil car za svojega ljubimca, in kako je v obu-

5

66

panji vzela starega Morozova. Jok jej je večkrat
pretrgal pripovedovanje, obtoževala se je neprosto-
voljue izdaje, govorila je, da bi se bila morala rajši
umoriti, kakor pa vzeti drugega, preklinjala je svojo
malodušnost.

Jaz vem, da me ne moreš več ljubiti, knez,
— rekla je ona: — osoda tega ni hotela! Samo
obljubi mi, da me ne bodeš preklinjal; obljubi mi,
da mi odpustiš mojo veliko krivdo.

Knez jo je poslušal, ježil obrvi, pa ničesar ni
odgovoril.

— Nikita Romanovič, — šepetala je Helena
vsa prestrašena, — za Kriščevo voljo, spregovori
saj jedno besedo!

In ona je uprla vanj svoje oči polne strahu
in pričakovanja, in v tem pogledu izraževala se je
vsa njena duša.

Silna borba vršila, se je v Serebrjanem.

— Bojarinja, — rekel je nazadnje, in glas se
mu je tresel — vidi se, da ni bila volja božja . . .
in ti nesi toliko kriva ... ti nesi kriva . . . nemam
ti kaj odpuščati, Helena Dmitrijevna, jaz te ne pre¬
klinjam — ne — Bog ve, da ne — Bog ve, da te
jaz . . . jaz ljubim, kakor poprej.

67

Te besede so se kar same izvile knezu iz prsij.

Helena je zakričala, zaplakala in skočila k
ograji.

Pri tej priči uzdiguil se je knez v sedlu, in
prijel se za ograjine kole; na drugej strani je pa
Helena že stala na klopi. Brez premišljevanja, brez
vednosti planiia sta drug k drugemu, in njijiua usta
so se zjedinila . . .

Poljubila je Helena Dmitrijevim, mladega bo¬
jarja! Goljufala je prekanjena žena' svojega moža!
Pozabila je prisego, katero mu je dala pred Bogom!
kako se hoče pokazati ona zdaj Družini Andrejeviču ?
Uganil bo on vse v njenih očeh. In on ni tak, da
bi jej odpustil! Ni drago življenje bojarju, a draga
mu je njegova čast! Ubil bode starec, ubil bode
ženo in Nikito Romanoviča.

VI. Poglavje.

Vsprej em.

Morozov je poznal Serebrjanega, ko je ta bil
Če otrok, pa videla se že davno nesta. Ko je Sre¬
brni odšel v Litvo, vojeval sa je nekje daleč;

Videla se nesta več nego deset let, pa Družina

5 *

68

Andrejevič se je malo izpremenil: bil je vesel, ka¬
kor poprej, knez bi ga bil spoznal povsod na prvi
pogled, kajti stari bojar pripadal je k onim ljudem,
katerih obraz se globoko utisne v srce. Že njegova
velika in korenjaška postava vzbujala je pozornost.
Bil je za celo glavo višji od Srebrjanega. Temno-
rudefi sem ter tja že osiveli lasje viseli so neredno
po umnem čelu, na katerem so se poznale že glo¬
boke brazde. Gosta, siva brada pokrivala je skoraj
pol prsij. Izpod temnih, visečih obrvij bliskal se je
presunljiv pogled, a okrog ust igral mu je prijazen
smehljaj, ki je kazal, da on mnogo misli. V njego¬
vem obnašanji bil je nek poseben miren ponos, do¬
stojanstvo, premišljenost in zmernost. Gledeč ga,
rekel bil bi vsak: dobro je živeti v prijaznosti s
tem človekom. In zraven tega mislil si je vsak: ne
bilo bi dobro spreti se ž njim! Opazujoč Morozov-
ljeve poteze, uganil bi lahko, da ta miren obraz
mora biti v jezi strašen. A prijazno smehljanje in
neposiljena uljudnost zbrisali sti kmalu ta utis.

— Na zdravje, knez, na zdravje, dragi gost!
— Bog te sprejmi, — rekel je Morozov, vedoč Se-
rebrjanega v veliko leseno izbo, z ilovnato pečjo, z

69

dolgimi hrastovimi klopmi, z dragocenim orožjem po
stenah in mnogovrstno zlato in srebrno posodo, lepo
razpostavljeno po širokih policah.

— Na zdravje, knez! — Lej, takega gosta
mi je Bog poslal! Jaz te že poznam, ko si bil še
majhen! Oh, ti si že takrat bil vrl in pogumen de¬
ček! Ko so otroci igrali vojsko, bilo je gorje onim,
ki so bili proti tebi. Planil si na nje kakor orel,
in ko se ti je razvnela kri, razjaril si se kakor
mlad medved, — odpusti mi, Nikita Komanovič,
da se poslužujem tako surove besede! Začel si jih
metati, Pega na levo, onega na desno, da je bilo
veselje gledat;! Pa se je tudi izredil prav korenjak
iz tebe! Čul sem o tvojih delih v litovskej zemlji!
Metal si nevernike, kakor nekdaj otroke.

In Morozov se je veselo zasmejal, in njegov
obraz se je svetil od radosti.

— Ali pomniš, dragi Nikita, — nadaljeval je
on, objemši kneza z jedno roko, — ali pomniš, da
nesi trpel v nobenej igri prevare? če si se metal
s kom, rajši si se dal podreti na tla, kakor bi mu
bil podstavil nogo ali storil kaj druzega, kar bi na¬
sprotovalo temu, kar je bilo dogovorjeno. Vse si

70

prenašal, samo slepiti pa nesi pustil niti sebe, niti
druzih.

To je kneza spravilo v zadrego, kaj bi odgo¬
voril Morozovu.

— Bojar, — rekel je on, — tu je na te pismo
od kneza Pronskega.

— Hvala, knez. Čital je bodem pozneje, saj
je še čas; zdaj te moram pogostiti! Pa kje je He¬
lena Dmitrijevna? Oj, kdo je tam? Povejte ženi,
da je prišel visok gost, knez Nikita Romanovič Se-
rebrjani, takoj naj pride, da ga pogosti.

Tiho in počasi prišla je Helena s taso v rokah.
Na t&si bile so kupice z raznimi vini. Helena se
je nizko priklonila Serebrjanemu, kakor bi ga videla
prvi pot. Bila je bleda, kakor smrt.

— Knez, — rekel je Morozov, — to je moja
soproga Helena Dmitrijevna ?. Tvoj oča in jaz bila
sva si kakor brata, toraj ti tudi moja žena ni tuja.
Helena, pozdravi bojarja! Pokusi, knez, in ne zani¬
čuj našega kruha in soli! Kar imamo, s tem mo¬
ramo biti zadovoljni, tu je romansko, tu ogersko
vino, tu je malinovec, sama gospodarica je stiskala
jagode!

71

Morozov se je nizko poklonil.

Knez se je poklonil obema, in spraznil kupo.

Helena je pogledala Serebrjanega, njene tre¬
palnice bile so pol zaprte. Tresla se je in kupice
na tasi zvenele so druga ob drugo.

— Kaj ti je? — rekel je pri tej priči Moro-
zov: — Ali nesi bolna? Lice tvoje je pobledelo ka¬
kor sneg! Lenčiba, — pristavil je šepetajoč — pa
že saj ni zopet prišel Vjazemski? Tako! — je že
moral ta vrag priti mimo vrta! Ne žaluj, Helena!
Tega nesi ti kriva. Brez mene rajši ne hodi na vrt;
potolaži se, dete moje, tebe jaz nikomur ne pustim
žaliti! Smejaj se, dete moje, bodi vesela, da bo to
videl gost! — Ne zameri, Nikita Romanovič, ne za¬
meri, rekel bodem ženi, da takoj veli prinesti ko¬
silo, kajti ti še nesi obedoval, knez.

— Hvala, bojar, jaz sem že obedoval.

— To nič ne de, bodeš pa še jeden pot. —
Pojdi, Helena, pojdi in preskrbi! A ti, bojar, jej, kar
ti prineso, ne žali, zapuščenega starca! Saj sem že
brez tega skusil dovolj budega!

Morozov pokazal je na svoje dolge lase.

72

— Vidim, bojar, vidim, pa svojim očem ne
morem verjeti! Prišel si pri carji v nemilost! Za¬
kaj ? odpusti mi to neskromno vprašanje.

Morozov je vzdihnil.

— Zato, ker se držim starega običaja, varu¬
jem bojarsko čast, ter se ne uklanjam novim
ljudem!

Pri teh besedah se mu je zmračil obraz, in
njegove oči zadobile so ljut izraz.

Dopovedal mu je, kako se je sprl z Goduno¬
vom, in britko se je pritoževal čez krivičnega carja.

— Mnogo, knez, jako mnogo se je predruga¬
čilo, od kar je ustanovljena opričina v Rusiji!

— Kaj pa je opričina, bojar ? Srečal sem oprič-
nike, a jaz tega ne razumem!

— Morali smo že s čim razjeziti Boga, Ni-
kita Romanovič! — da je on omračil carju oči!
Ko so obdolžili obrekovalci Silvestra in Aleševa iz¬
daje, ter ju je pregnal car od sebe, bili so naši
lepi dnevi p;i kraji! Začel je nas sumničiti Ivan
Vasiljevič, nas svoje verne sluge! Začel je nas dol¬
žiti izdaje, kar še človeku na misel ne pride. In
novi ljudje so se razveselili, da se jim je ponudila

73

prilika črniti bojarje, ta jih črni iz sovraštva, oni,
da bi prišel sam v milost, on pa vse posluša. Ako
kdo koga sovraži, izmisli se, da je njegov sovražnik
govoril proti carju, ter da ščuva hana ali kralja. In
ti hudobneži se ne boje kazni božje, krivo prise¬
gajo, in po pismih trosijo laži! Mnogo nedolžnih
ljudij odpeljanih je v ječo, Nikita Komanovič, in
trpinčenih na natezovalnicah. Kdor je hotel, nahuj¬
skal je vladarja na koga. Prej je bila navada, da
je moral spričati s pričami ali z drugimi dokazili,
kdor je koga ovadil; a zdaj te primejo in trpinčijo,
Se je kdo kaj zmislil o tebi, naj se njegove besede
še tako malo ujemajo! Nastopili so strašni časi!
Tako strašnega carja še nesmo imeli! Za trpinče¬
njem prišle so smrtne kazni. In koga so usmrtili!

• . . Pa ti, knez, si gotovo že slišal?

— Nič nesem slišal, bojar. Vesti ne pridejo
hitro do Litve. Sicer se mi pa to ne zdi nič čud¬
nega. Car ima pravico kaznovati svoje sovražnike.

— Kdo ima kaj proti temu, knez? Zato je
on car, da kaznuje in pomiiostuje. Samo to je hudo,
da neso bili usmrteni sovražniki, ampak verni sluge
njegovi: okolnični Adašev (Aleksejev brat) in nje-

74

gov mladoletni sin, trije Satini, Ivan Šiškiu z ženo
in otroki, pa še mnogo drugih nedolžnih,

Nevolja prikazala se je na obrazu Serebr-
janemu.

— Bojar, tedaj ni kriv car, a obrekovalci!

— Oh, knez! Bridko je govoriti, strašno je
misliti!'^Na samo prigovarjanje obrekovalcev, začel
je car prolivati nedolžno kri. Tako je Basmanov,
višji carski točaj, šel tožit kneza Obolenskega-Ovčina
radi neke besede. Kaj je naredil car? Pri obedu mu
je z lastno roko zasadil meč v srce!

— Bojar! — zakričal je Serebrjani, skočivši s
svojega mesta, — ko bi mi bil to povedal kdo
drugi, nazval bi ga obrekovalca! Pobil bi ga z lastno
okor!

— Nikita Romanovie, jaz sem prestar, da bi
koga obrekoval. Pa še vladarja svojega!

— Oprosti bojar. Kaj čem misliti o takej pra¬
meni! Ali so prekanili carja?

— Že mora tako biti, knez. Pa usedi se in
poslušaj dalje, drugi pot je Ivan Vasiljevič, ko se
je napil (oh, gnjusno je to misliti), začel s svojimi
ljubimci našemljen plesati. Navzoč je bil tudi bojar

75

knez Mihael Repnin. Ta je zaplakal od bridkosti.
Car je ukazat tudi njemu nadeti masko.

— Ne, — rekel je on, — jaz nečem one¬
častiti bojarskega stanu, iu razteptal je masko z no¬
gami. Pet dnij pozneje ubili so ga na carsko po¬
velje v cerkvi.

— Bojar! To je božja kazen!

— Naj se zgodi nad nami njegova sveta volja,
knez. Pa poslušaj dalje: Kaznim ni bilo konca.
Slednji dan tekla je kri na morišči, v ječah in v
samostanih. Ni ga bilo dne, da ne bi bili lovili bo-
jarskih hlapcev in vodili jih v ječe. Mnogi so se
spoznali krive in dolžili so bojarje. Te pa, ki neso
hoteli pogubiti svoje duše in so zagovarjali bojarje,
so usmrtili. Mnogo jih je trpelo zaradi pravice,
mnogo jih je prejelo mučeniški venec, Nikita Ro¬
manovih! Včasih pa car pride k sebi, kesa se in
moli, ter nazivlje sam sebe ubijalca in krvoloka.
Pošilja darove raznim samostanom in ukazuje brati
maše za pomorjene. Kesal se je Ivan Vasiljevič, pa
ne dolgo, in kaj se je izmislil? Poslušaj, knez. Ko
sem se prebudil neko jutro, vidim veliko zmešnjavo.
Ulice so bile polne ljudij, ta je tekel v Kremelj,

76

oni iz Kremlja. Vsi so govorili: „(Jar gre, pa ne
vemo kam! u  Mene je kar mraz preletel! Oblekel
sem se in ušel na konja; z vseh stranij hiteli so
bojarji v Kremelj, ta na konji, oni peš, kakor pri-
prost človek, nikdo ni več mislil na svojo čast! Ko
smo prišli do Iverskih vrat, vidimo, da se odprav¬
ljajo vojaki in narod se jim umika. Za vojaki po¬
mikale so se sani, na njih sedel je car s carico in
s carjevičem. Za carskimi sanmi peljalo se je več
sanij, a na njih je bilo vse carsko premoženje, bla-
gajnice, carska oprava, dvorniki, uradniki, vojaki in
ljudje vseh vrst, — vsi so šli iz Kremlja. Mi smo
hoteli k carskim sanem. pa nas neso pustili vojaki,
govorili so: prepovedal je car! Pomikal se je vlak
ob reki Moskvi in odrinil iz mesta.

Mi smo se vrnili v hiše, in dolgo smo čakali,
ali se ne premisli car, ali se ne vrne? Pride nedelja,
prišlo je najvišje pismo; pisal nam je car, da od
velike žalosti v srci ne more več trpeti naših izdaj-
skih nakan, zapustil bode svoje carstvo in šel kamor
si bodi! Ko je prišla ta vest, začelo se je plakanje
v Moskvi: zapustil naš je ljubi car! Kdo bo sedaj
gospodaril nad nami!

77

Ne more se tajiti, da je bil strašen Ivan Va¬
siljevič, pa postavil ga nam je Bog sam za vladarja,
in po božjej volji kaznoval nas je. Zbrali smo se in
sklenili smo iti za carjem, prositi ga odpuščenja in
plakati. Zvedeli smo, da se je ustavil car v Alek-
sandrovej slobodi, ta sloboda je kakih deset vrst
od tod. Ko smo odmolili k Bogu, odpotovali smo.
Ko smo od daleč zagledali slobodo, obstali smo, in
zopet smo se priporočili Bogu; bali se nesmo, da
bi nas pomorili, a da bi car nas ne pustil pred oči.
Pa nič takega se ni zgodilo. Ko smo prišli k njemu,
verjami mi, knez, da nesmo več poznali Ivana Vasi¬
ljeviča! Ta obraz ni bil več podoben njegovemu;
lasje in brada so mu skoraj čisto izpali. Kaj se je
zgodilo ž njim, bil je podoben carju, in tudi ne!
Govoril je dolgo z nami; očital nam je strašna iz¬
dajstva 1 našteval nam je krivde, ki jih storili nesmo,
nazadnje je rekel, da na gorečo prošnjo pobožnih
škofov in duhovnikov zopet prevzame vladarstvo, pa
ne brez pogojev.

— In kake pogoje je stavil? — vprašal je
Serebrjani.

— Zdaj vidiš, knez; minuli so trije tedni, pri¬
šel je Ivan Vasiljevič v Moskvo. Navstalo je veliko

78

veselje; tako veselje, da še pri Kristusovem usta-
jenji ni tacega. Poklical je nas in duhovenstvo na
posvetovanje. Ko smo se zbrali, objavil nam je, da
vsprejme viadarstvo samo pod tem pogojem, da bo
smel po svojej volji kaznovati svoje sovražnike in
izdajalce, jemati jim premoženje in življenje, da ga
ne bodo niti metropolit, a niti kake druge gospod-
ske nadlegovale s prošnjami za pomiloščenje. Izbral
si bodem, rekel je on zanesljivo stražo, in odbral si
v svoje zasebno premoženje nekatera sela, mesta in
predmestja in v Moskvi samej nekatere ulice. In te
ulice, mesta in to stražo imenoval bodem oprifino,
vse drugo pa zemsčino. A bojarji, metropoliti in go-
spodske ne smejo zahajati v to moje zasebno po¬
sestvo. Le s tem pogojem vzamem zopet vladanje v
svoje roke! Od tistega dne začel je nabirati nove
ljudi, pa le take, kateri neso plemenitega rodu, in ti
so prisegli, da ne bodo jeli kruha in soli z bojarji.
Oddal jim je vse hiše in premoženje, katero si je
bil odločil za svojo domačo last, a stare lastnike
pregnal je iz opričine, kakor živino. V istiui, Nikita
Romanovič, videl sem svojimi očmi, pa nesem mo¬
gel verjeti! In zdaj se prehajajo po vsej svetej Ru-

79

siji strašni, krvoželjni opričniiki polki z metlami in
pasjimi giavami; pa v istini ue pometajo izdaje, a
rusko čast, ne grizejo carjevih sovražnikov, a verne
sluge njegove, za nje ni nobenega sodišča, nobene
odgovornosti.

— Zakaj ste pa bili zadovoljni s takimi po¬
goji? — opomnil je Serebrjani.

— Kaj praviš, knez ? Ali je mari mogoče uka¬
zovati carju? Ali on ni od Boga?

— Bes je od Boga. Pa saj je sam govoril z
vami? Zakaj mu pa neste povedali, da nečete
oprieine?

— A, da bi zopet odšel? Kaj bi bilo potem?
Ostali bi brez vladarja, kali? Kaj bi rekel k temu
narod ?

Serebrjani se je zamislil.

— Prav praviš, — rekel je po kratkem mol¬
čanji, — brez vladarja ne moremo biti. Kaj pa
zdaj čakate? Zakaj mu ne poveste, da gine dežela
od opričine? Zakaj gledate vse mirno in molčite?

— Jaz ne molčim, knez, — odgovoril je po¬
nosno Morozov. — Jaz nikdar nesem skrival svojih
mislij; zato sem pa tudi zdaj prišel ob carsko

80

milost, če me pokliče car k sebi, jaz ne bodem
molčal, samo, da me nikdar poklicati neče. Našin-
cev ni več v njegovem obližji. Pomisli, s kakimi
ljudmi se je obdal. Ali so morda kaki stari rodovi
okrog njega? Ne, nobenega starega rodu, samo trdi
kmetje, kakeršnih bi naši predniki še za hlapce ne
bili hoteli. Le poglej jih: Basmanova, oče in sin,
od katerih ne vem, kateri je gnjusnejši; Maljuta
Skuratov, ki je prav mesar ali pa divja zver, vedno
je obrizgan s krvjo; Vaška Grjaznoj, kateremu ni
ničesar preveč ostudno! Boris Godunov, — ta bi
prodal očeta in mater in še celo otroke svoje, da
bi se le višje popel. Plemenitega rodu je samo Afa-
nasij Vjazemski. Omadeževal je sebe in nas vse ta
hudobnež. Pa kaj se on meni za to!

Morozov je mahnil z roko, druge misli blo¬
dile so starcu po glavi. Zamislil se je tudi Sere-
brjani. Premišljeval je, kako se je spremenil car,
in pozabil je razmere, v katere ga je postavila osoda
k Morozovu.

Vzlic pogovarjanju silil ga je Družina Andre-
vič z raznimi jedmi: s pečenko, raznimi juhami,
ribjimi paštetami, v jesihu pripravljenim mesom in

81

z raznovrstnimi drugimi mrzlimi jedili. Ko so po¬
stavili predenj razne pijače, nalil je Morozov dva
kozarca malvazije, sebi in knezu, ustal je izza
mize, vrgel je nazaj svoje lase, ki so bili znamenje
carske nemilosti, ter je rekel, visoko vzdignivši svoj
kozarec:

— Na zdravje velikega carja našega, Ivana
Vasiljeviča.

— Razsvetli ga Bog, odpri mu oči! — odgo¬
voril je Serebrjani, spraznivši svoj kozarec, ter oba
sta se prekrižala.

Helena se ni nič prikazala mej kosilom, ia
tudi ni bila zraven pri pogovoru obeh bojarjev.

Mnogo je govoril Morozov o vladnih zadevah,
o napadanji Krimcev na rusko zemljo, povpraševal
je Serebrjanega o litovskej vojni, obsojeval je Kurd¬
skega, ki jo je potegni! h kralju. Knez mu je od¬
govarjal na vsa vprašanja, nazadnje mu je povedal,
kako se je sprl z opričniki v vasi Medvedovki, kako
se prepiral ž njimi v Moskvi, in kako je srečal
blaženega, a ni se predrznil omeniti nejasnih besed
poslednjega.

Morozov ga je poslušal z veliko pazljivostjo.

6

82

— To je slabo, knez, — rekel je in podrgnil
se je z roko po želu — jako slabo. Da so ropali v
tej vasi, to ni nič čudnega: kajti vas je moja, a
kar je, v nemilost palega bojarja, to sme vsakdo
ropati. Taka je njih navada, kar morejo, vzemo,
kar pa ne pa pokončajo z ognjem, živino pa pobi¬
jajo. Tudi blaženega jaz poznam. Božji človek je.
On ni samo tebe imenoval po imenu, ko te je videl
prvi pot; a vsakega skoz in skoz pregleda. Njega
se še car boji. Kolikokrat je že očital krivice Ivanu
Vasiljeviču v obraz. Ko bi bilo več takih svetih lju-
dij, ne bilo bi opričine. Povej mi knpz, — nada¬
ljeval je bojar, — kdaj misliš pozdraviti carja?

— Jutri, ko se bode naredil dan — in pride
carska milost iz spalnice.

— Kaj, knez? — Zdaj se že mrači, a ti mo¬
raš še prehoditi več nego sto vrst.

— Kako? Mari carja ni v Kremlji?

— Ne, knez. Razsrdili smo Boga, zapustil nas
je car, vrnil se v Aleksandrovo slobodo.

— če je tako, oprosti, bojar, treba mi bo
hiteti. Jaz še nesem bil doma. Zdai hočem malo
pogledati tja, a ko se jutri zdani, odpravim se v
slobodo.

83

— Ne hodi tja, knez!

— Zakaj ne, bojar?

— Varuj svojo glavo, Nikita Romanovič!

— Življenje je v božjih rokah, kar je name¬
njeno, to bode.

■— Poslušaj me, Nikita Romanovič. Ti si
morda že zgubil mene iz spomina, a jaz sem te že
poznal, ko si bil še otrok. Tvoj pokojni oče živel
je z menoj v najboljšem prijateljstvu. Umrl je on,
Bog mu daj nebesa; zdaj nemaš nikogar, da bi ti
kaj pomagal ali svetoval; tvoja osoda ni zavidna,
Bog ve, da ne! Če pojdeš v slobodo, po tebi je,
knez, zgubil bodeš glavo.

— Kaj, bojar, mi je že tako namenjeno.

— Nikita, ostani pri meni, jaz te bodem va¬
roval. Nikdo te ne bode našel, moji hlapci te ne
bodo izdali, živel bodeš v mojej hiši, kakor moj
lastni sin.

— Bojar, pomisli, kaj si sam govoril o Kurb-
skem. Ne spodobi se ruskemu bojarju, skrivati se
carju.

— Nikita Romanovič, Kurbski je — izdajalec.
On jo je potegnil k carjevemu sovražniku; a kaj

84

sem pa jaz? Ali sem jaz mari tudi carjev sov¬
ražnik ?

— Odpusti, bojar, odpusti mi to nepremiš¬
ljeno besedo, pa kar nam je namenjeno, temu ne
odidemo!

— Ce ti, dragi Nikita, ostaneš nekaj časa pri
meni, mine morda carska jeza, in posrečilo se bo
morebiti nama z velečastitim metropolitom poravnati
vašo stvar; če pa zdaj prideš, bo pa, kakor bi smolo
vrgel v ogenj.

— Naše življenje je v božjih rokah, bojar. In
ne smemo se truditi podaljšati je proti božjej volji.
Zahvaljujem se za kruh in sol — pristavil je Sere-
brjani ustajaje, — zahvaljujem se za prijaznost, pri
teh besedah se je nehote malo stresel, jaz pojdem.
Z Bogom, Družina Andrejevič!

Morozov ga je pogledal z žalostnim sočuvst-
vom, pa videlo se mu je, da je v dnu svojega, srca
odobraval njegov postopek, da bi on tudi ravno
tako ravnal, ko bi bil na njegovem mestu.

— Božji blagoslov naj te spremlja, Nikita Ro-
manovič! — rekel je on ustajajoč s klopi in obje¬
majoč kneza, — da bi le Bog potolažil carsko jezo,

85

da se ti vrneš nepoškodovan, kakor otrok iz pla¬
meneče peči, da te jaz zopet objamem, kakor te
zdaj objemljem, iz vsega srca, iz vse duše.

Pregovor pravi: pešca izpremijo do vrat,

konjika do konja. Kuez in bojar sta se ločila na
vežinem pragu. Bilo je že temno. Ko je jezdil ob
plotu, zagledal je Serebrjani na vrtu belo obleko.
Srce mu je poskočilo. Ustavil je konja. K plotu
prišla je Helena.

— Knez, — rekla je šepetajoč, — slišala sem
tvoj pogovor z Družino Andrejevičem, ti greš v slo-
bodo! Moj Bog, ti greš v smrt!

— Helena Dmitrijevna! če mi je to namenil
Bog, usmrtil me bode car. Našel nesem veselja, ko
sem se vrnil v svojo domovino, Bog mi ni namenil
sreče, ti me nesi počakala, Helena Dmitrijevna!
Morebiti me že ravno zdaj potrebuje božja volja.

— Knez, mučili te bodo! Groza me je misliti
na to! — Moj Bog, ali se ti je življenje že tako
pristudilo ?

— Kaj mi je za življenje? — rekel je on in
mahnil z roko.

86

— Presveta mati božja! — Če se že sebe
uečeš usmiliti, usmili se vsaj mene! Usmili se
mene, Nikita Romanovič! Spomni se, da si me
ljubil!

Mesec se je prikazal izza oblakov. Helenin
obraz, njen z biseri obsut kokošnik, ovratni kinč,
demantni uhani in njene oči, polne solz, lesketale
so se s čudnim bleskom. Plakala je Helena, pa
bila je pripravljena, takoj obrisati solze in zasme¬
jati se. Jedna sama kneževa beseda spreobrnila bi
bila njeno žalost v neizmerno veselje. Pozabila je
svojega moža, pozabila je vso previdnost. Serebrjani
čital je v njenih očeh tako ljubezen, tako žalost,
pa je nehote že omahoval. Sreča bila je zanj zgub¬
ljena. Imel jo je drugi, pa ona je še vedno njega
ljubila, samo njega, Serebrjanega. Zakaj ne bi ostal,,
zakaj ne bi odložil pota v slobodo? Mari ga ni
prosil sam Morozov?

Tako je mislil knez in očarovalne podobe
risala je njegova domišljija, pa čuvstvo časti, ki je
bilo zaspalo v njem, se je na mah zopet prebudilo,

„Ne, a  mislil si je on, „ali bi ne bilo sra¬
motno, da bi jaz, četudi le z mislijo, žalil prija-

87

telja svojega očeta! Samo hudobnež plačuje go¬
stoljubje s prevaro, samo bojazljivec izogiblje se smrti.®

— Ali mari morem, da ne bi Sel! — rekel
je on odločno. — Ali je mogoče, da bi se jaz ogi¬
bal svojega carja, ko se pogubljajo najboljši ljudje.
Z Bogom, Helena!

Te besede so se kakor nož zasadile v srce
Heleni. V obupanji udarila je ob zemljo.

— Raztopi se pod menoj, mati vlažna zemlja!
— jecljala je, — za me ni več prostora na širnem
svetu! Sama se bodem umorila, otrovala se bodem.
Dalje ne morem živeti, kakor ti, Nikita Romanovič!
Jaz ljubim tebe bolj kakor svoje življenje, bolj ka¬
kor ves svet, jaz nikogar razen tebe ne ljubim in
tudi ljubila ne bodem!

Srce je bolelo Serebrjanega. Hotel je tolažiti
Heleno; pa ona je vedno glasneje plakala. Ljudje
bi jo utegnili slišati, zapaziti kneza in povedati bo¬
jarju. Serebrjani je to dobro razumel; da bi rešil
Heleno, sklenil je hitro odtrgati se od nje.

— Z Bogom, Helena! zaklical je on: — z
Bogom, duša moja, veselje mojih dnij! Obriši si
solze, Bog je milostljiv, morda se še vidiva!

88

Oblaki so zakrili mesec, veter je potresel
lipove vrhove, in lepodiseče cvetje usipalo se je na
kneza in Heleno. Zmajale so se stare veje, kakor
bi hotele reči: za koga hočemo cveteti, za koga
zeleneti! Zaman bosta propala vrl junak in ljubica
njegova.

Ko se je Serebrjani poslednjikrat ozrl na He¬
leno, zagledal je za njo, sredi vrta, črno človeško
podobo. Čudno se je to zdelo knezu, ali je kak
sluga hodil po vrtu, ali je pa bil sam bojar Družina
Andrejevič.

VII. Poglavje.

Aleksandrova sloboda.

Pot od Moskve do velikega samostana svete
Trojice, in od samostana do Aleksandrove slobode
bil je poln ljudij. Po potu dirjali so neprestano car¬
ski seli, hodili ljudje vseh stanov na božjo pot, po¬
dili se oddelki opričnikov skakali so gori in doli,
sokolarji odhajali so iz slobode v razne vasi za ži¬
vimi golobi; kupci vozili so blago, sedeč na vozeh
ali jahajoč poleg njih. Tu si videl glumače z gud-
kami, dudlami in balalajkami. Bili so pisano oble-

89

Ceni, in vodili so za seboj krotke medvede, peli
pesni in prosili miloščine bogate potnike.

— Usmilite se, gospodje, usmilite se nas, —
upili so na ves glas, — vam je dal gospod pose¬
stva in druga bogastva, nam je pa rekel živeti se
od valih darov, ne pozabite nas revnih ljudij, mi¬
lostljiva gospoda!

— Ljubi naši očetje, usmiljeni ljudje! — kri¬
čali so pojoč in zategujoč, sede ob cesti; Bog vam
daj zdravje in dolgo življenje!

Drugi so pristavljali tem besedam še razne
pridevke, tako da je jim marsikak potnik, kakor za
nagrado vrgel cel korablenik (nek star denar).

Dostikrat so se ti glumači pretepali z raztr¬
ganimi berači, ko so iz mest in vasij hiteli v slo-
bodo, da se prežive od carske milosti.

Videl si tudi slepe goslarje in pripovedovalce
z gosli na plečih, ki so se držali drug drugega.

Vse je šumelo, pelo in smejalo se. Konji,
ljudje, medvedi — so razgetali, kričali in brundali.
Cesta je peljala po gostem gozdu. Četudi je bila
cesta polna ljudij, vender se je dostikrat pripetilo,
da so oboroženi razbojniki napali kupce, in jih oro-

90

pali. Ropanja okrog Moskve so se zlasti od takrat
jako pomnožila, ko so opričuiki pregnali cela sela
poljedelcev in cela predmestja meščanov. Zgubivši sta¬
novanje in kruh zbrali so se v razbojniške čete, in utr¬
dili se v zasekali, kolikor več jih je bilo, tem nevarnejši
šobili, če so opričniki ujeli razbojnike, obesili so jih
brez usmiljenja, zato pa tudi ti jim neso ostajali na
dolgu, če so ujeli, kakega opričnika. Sicer pa neso
sami razbojniki ropali po cestah. Berači in glumači
so večkrat, naletivši na slabo zavarovane vozove,
rešili razbojnike teh skrbij. Kupcem bilo je naj¬
slabše. Ropali so jih razbojniki, glumači, berači in
pijani opričniki. Pa tolažili so se s prislovico, da se
zguba in dobiček drug za drugim vrstita, ter neso
prenehali hoditi v slobodo in govorili so: „Bog je

milostljiv, morda pa le pridemo srečno. “ Naj bode,
kakor koli, nazadnje ostali so vender kupci na do¬
bičku.

V samostanu svete Trojice se je Serebrjani
izpovedal in prejel sveto obhajilo. To so storili tudi
hlapci njegovi. Arhimandrit blagoslavljal je Nikito
Romanoviča, ko se je poslavljal od njega, kakor bi
ta šel v gotovo smrt. Kake tri vrste od slobode

91

stala je pri cestne) .zagraji vojna straža, bi je usta¬
vila vsakega prišleca, vprašaje ga: „Kdo je on, ki
gre v ne volj  o (sužnost)? S tem nazvanjem zamen¬
jal je narod besedo: sloboda, ki je prešnje čase po-
menjala svobodo. Serebijani in njegovi spremljevalci
bili so tudi natančno izprašani, zakaj da so prišli.
Potem je poveljnik velel pustiti jih dalje, in štirje
opričniki seli so na konje, da izpremijo potnike.
Kmalu so se od daleč pokazale pobarvane kupije,
in prelepe, pozlačene strehe carskega dvorca. Poslu¬
šajte, kaj pripoveduje naš zgodovinar o tem dvorci,
po inozemskih Ivanovih sovrstnikih.

„V tem neizrečeno lepem stanovanji posvečeval
je Ivan večji del svojega časa cerkovnej službi, da bi
z neprestano delalnostjo pomiril svojo dušo. Hotel je
izpremeniti dvorec v samostan, svoje ljubimce pa v
menihe: odbral je iz opričnikov 300 najhudobnejšib,
imenoval j h je za brate, sebe pa za opata, kneza
Afanasija Vjazemskega postavil je za samostanskega
vratarja, Mulj uto Skuratova za paraklisjarha; dal
jim je meniške kapice in halje, pod katerimi so no¬
sili bogate, z zlatom obšite kattane, obrobljene s
soboljevo kožo, sestavil je za nje samostanska pra-

92

-vila, in držal jih je tudi sam. Tako le opisujejo to
Ivanovo samostansko življenje: Ob štirih zjutraj šel
je s carjevičem in Maljuto v zvonik klicat k jutra-
njej molitvi, bratje so hiteli v cerkev, kdor ni prišel,
kaznovali so ga z osemdnevnim zaporom. Jutranja
božja služba trajala je do šestih zjutraj. Car je pel,
čital in molil tako goreče, da so ostala mu na čelu
vselej znamenja krepkih do tal globokih poklonov.
Ob osmih so se zbrali k maši, a ob desetih useli
so se k bratskemu obedu vsi razen Ivana, kateri je
stoječ glasno čital zveličevalne vaje. V tem so se
bratje do sitega najeli; ostanke obeda nesli so iz
dvorca na prostor za uboge. Opat, to je car, obe¬
doval je pozneje, po obedu pogovarjal se je s svo¬
jimi ljubljenci o božjih zakonih in dremal, ali je pa
šel mučit kakega nesrečnika v ječo. Kakor se je
videlo, veselil ga je tak strašen prizor; kajti vračal
se je z zadovoljnejšim obrazom in govoril je vese¬
lejši, kakor sicer. Ob osmih šli so k večernicam;
ob desetih odšel jo Ivan v svojo spalnico, kjer so
mu trije slepci pripovedovali pravljice, poslušajoč
jih, je on kmalo zaspal, pa ne za dolgo; kajti kmalo
po polunoči je ustal in dan se je zopet pričel z mo-

93

litvijo. Včasih so mu v cerkvi poročali o državnih
zadevah; včasih je mej službo božjo izdajal naj¬
strašnejše ukaze. Njegovo jednoobrazno življenje pre¬
trgali so semtrtja tako imenovani obhodi; obiskoval
je samostane, bližnje in daljne, ogledoval trdnjave
na meji, lovil divje zveri po gozdih in stepah, ljubil
je posebno gonjo na medvede; v tem se je nepre¬
stano pečal z državnimi zadevami: kajti zemski bo¬
jarji, ki so bili po imenu državni pooblaščenci, neso
smeli rešiti ničesar brez njegove volje! 8

Prišedši v svobodo, videl je Serebrjani, da je
carjev dvorec ali samostan oddaljen od drugih po¬
slopij z globokim rovom in visokim nasipom. Težko
je popisati krasoto in raznovrstnost tega prebiva¬
lišča. Nobeno okno ni bilo podobno drugemu, dva
stolpa nesta imela iste oblike in barve. Mnogo
kupelj venčalo je to zidanje. Zlato, srebro in cvet¬
lični lonci, pokrivali so kakor ribje luskine dvorec
od vrha do tal. Ko ga je solnce obsejalo, nesi
mogel od daleč uganiti, ali je to grm velikanskih
cvetic, ali pa velika gruča feniksov, ki so razpro¬
strli svoje ognjene perute.

Ne daleč od dvorca stala je tiskarnica s k njej
spadajočo črkoiivnico, s stanovanjem za stavce ig

94

posebnimi prostori za inozemske mojstre, katere je
poklical Ivan iz Anglije in Nemčije. Dalje so se
vrstili brezštevilni prostori, v katerih so bivali oskrb¬
niki, hišiae, zakladovalci, kuharji, peki, pesarji, soko¬
larji in drugi dvorni ljudje in bila spravljena vsako¬
vrstna priprava.

Ne baš z majhnim bogastvom biiščale so se
slobodske cerkve. Slavna cerkev Matere božje bila
je zunaj vsa pokrita s svitlimi barvami; na slednjej
opeki svetil se je križ, in videlo se je, kakor bi
bila vsa cerkev zavita v zlato mrežo.

Očarovalen pogled pregnal je za jedno tre-
notje črne misli, katere neso vso pot zapustile Se-
rebrjanega. Pa kmalu je neprijeten prizor opomnil
kneza na njegov položaj. Jabali so mimo vešai, ki
so stale druge poleg druzih. Ta vešala, pobarvana
s črno barvo, bila so trdno in trajno narejena; ne
za jeden dan, ne za jedno leto, a za več let.

Tudi najpogumnejši človek ne more ostati
ravnodušen pri misli, da ga čaka kmalu smrt, ne
slavna smrt mej rožljanjem mečev, a sramotna smrt
po rabeljevej roki. Videlo se je, da Serebrjani grede
mimo kazenskega mesta, ni mogel zatreti notranjega


95

nemira in ta nemir se je jasno izražal na njegovem
obrazu: spremljevalci pogledali so kneza io posmeh¬
nili se.

— To so naše gugalnice, bojar, — rekel je
jeden iz njih, kazoč na vešala, — vidi se, da so ti
jako všeč, ker ne odmakneš od njih očij.

Mihejič, jahajoč zadaj, ni rekel ničesa, samo
zažvižgal je in prikimal z glavo.

Prijahavši do nasipa, privezali so hitro konje
h kolom, v katere so bili nalašč zato zabiti obročki.
Prišli so na ogromno dvorišče napolneno z berači,
ki so molili, peli psalme in kazali svoje gnjusne
rane. Carski hišnik delil jim je v Ivanovem imenu
jedila in darove v denarjih. Po dvorišči sprehajalo
se je nekaj opričnikov, nekateri so pa sedeli in
igrali šah ali kocke. Drugi so stali v kolobarji in
metali svajko, ter smejali se tistemu, ki je zgubil,
ko je moral izdirati globoko v zemljo zasajeni kol,
kateremu se pravi „redka“. Obleka opričnikov bila
je goropadno nasprotje z beraškimi cunjami: carski
telesni stražniki bliščali so se v zlatu, na glavah
imeli so bsržunaste ali suknene kape, obšite z bi-

96

serji in dragocenimi kamni, bili so živ kine čarob¬
nega dvorca, in so sestavljali ž njim jedno celoto.
Nek opričnik je posebno obrnil na se pozor¬
nost Serebrjanega. To bil je mlad človek kakih
dvajset let, nenavadne lepote, pa z neprijetnim in
kcvarnim izrazom na obrazu. Oblečen je bil drago¬
cenejše kakor drugi, nosil je proti občnej navadi
dolge lase, brade ni imel in v obnašanji kazal je
neko žensko brezskrbnost. Tovariši so se proti njemu
tudi prav čudno vedli. Govorili so ž njim kakor bi
bil njim jednak in neso mu skazovali nikakega po¬
sebnega spoštovanja, ko pa je prišel h kakemu ko¬
lobarju, se je na mah razkropil in sedeči na klopeh
so se mu umaknili. Videlo se je, da so se ga ogi¬
bali, morda so se ga bali. Z^gladavši Serebrjanega
in Mihejiča, ozrl se je na nja z ošabnim pogledom
in pozval je k sebi spremljevalce, najbrž je hotel
zvedeti imena prišedših. Potem je z očmi pokazal
na Serebrjanega, zasmejal se in pošepetal tovarišem
nekaj na uho. Ti so se tudi zasmejali in razšli se.
On je pa šel na stopnice, oprl se na držaj in upiral
je oči v Serebrjanega. Pri tej priči navstal je mej
berači strašen nemir. Gosta tolpa zagnala se je na-

97

ravnost v kneza in malo je manjkalo, da ga ni po¬
drla. Berači so kriče bežali iz dvorca strah se je
bral na njih obrazih. Knez se je začudil, pa kmalu
je videl, kaj je bilo uzrok občnega strahu. Ogromen
medved zasledoval je hitro berače. V jednem tre-
notji spraznil se je dvor, in knez ostal je sam pred
medvedom. Misel na beg mu še prišla ni v glavo.
Serebrjani je že mnogokrat sam šel na medvede.
Ta lov bila je njegova zabava. Ustavil se je, pa to
trenotje, ko je medved stiskajoč ušesa k tilniku,
prišel k njemu in skušal zgrabiti ga s čapami, po¬
segel je po sablji. Pa sablje ni imel! Pozabil je bil,
da jo je oddal opričnikom, predno je stopil v slo-
bodo. Mladi opričnik, kateri je gledal raz stopnice,
se je zshobotal:

— Dobro, ljubi moj, — rekel je, — le segaj
po sablji!

Prvi udar medvedove Čape zvalil je kneza na
tla, drugi bil bi mu razbil črepinjo, a knez ni dobil
drugega udarca, pa čutil je, da ga je oblil curek
vroče krvi.

— Ustani, bojar! — rekel mu je nekdo, po-
davši mu roko.

7

98

Knez je ustal in zagledal je sedemnajstletnega
opričnika, katerega prej ni bil zapazil, z okrvljeno
sabljo v roki. Medved ležal je z razbito glavo in
mahajoč s capami pri njegovih nogah.

Opričuik, kakor se je videlo, se ni ponašal s
svojo zmago. Njegov krotek obraz izraževal je glo¬
boko žalost. Ko se je prepričal, da medved ni ubil
kneza, hotel je oditi, ne čakajoč zahvale,

— Dobri mladeneč! — rekel mu je Sere-
brjani, — povej mi svoje ime, da bodem vedel za
koga moliti.

— Kaj bode tebi moje ime, bojar, — odgo¬
voril je opričuik. Jaz ne maram zanj, najrajši bi ga
nikdar ne slišal.

Knez se je čudil takemu čudnemu odgovoru,
pa rešitelj je že bil odšel.

— Kaj, gospod Nikita Romanovič, — rekel je
Minejič, brisajoč s kaftanom kri knezu — še jaz
sem se nalezel strahu! Kričal sem že medvedu: gu,
gu! da bi spustil tebe in spravil se na mene, kar
mu ta mladenič, Bog mu daj zdravje, razkolje čre¬
pinjo. A vse to je naredil ta golobradec z gorečimi
očmi, ki je gledal raz stopnice. Da bi ga vrag! Oh,

99

kam smo prišli, — pristavil je Mihejič šepetajoč,
— ali je že kdo kaj takega slišal: (la bi na car¬
skem dvoru spuščali medvede z verige?

Mikejičeva opomba bila ja prav umestna, pa
sloboda je imela svoje običaje, nič se ni godilo v
njej po navadnem redu.

Car je ljubil zverinski boj. Nekaj medvedov
so vedno krmili v železnih kletkah za gonjo. Dosti¬
krat so car in njegovi tovariši spuščali medvede iz
kletk, da so pobijali ljudi, oni so se pa razveselje¬
vali s tem. Če je medved koga pohabil, nagradil
ga je car z denarji, če ga je pa medved umoril,
izplačali so denar njegovim sorodnikom, in car ga je
zapisal v sinodik, da se bodo zanj brale maše,
kakor za druge žrtve njegovega razveseljevanja.

Kmalu sta prišla iz dvorca dva stolnika (nad¬
zornika carske mize), in rekla sta Serebrjanemu,
da ga je car videl iz okna in hoče vedeti kdo je?
Ko sta sporočila carju njegovo ime, vrnila sta se
in rekla, da je car ukazal povprašati ga, kako se
mu godi, ter povabiti ga danes k dvornemu obedu.

Ta milost ni posebno razveselila Serebrjanega.

Ivan morda še ni vedel za njegov spor z opričniki

7 *

100

v Medvedovki. Morebiti je pa šemo (to se je zgo¬
dilo večkrat) skrival nekaj časa svoj srd pod krinko
milosti, da z nepričakovano obsodbo sredi pirovanja
in veselja še bolj prestraši krivca. Naj bode kakor
koli, Serebrjani se je pripravil na vse, ter pripo¬
ročil se je s pobožno molitvijo Bogu.

Ta dan bil je izjema v Aleksandro vej slobodi.
Car se je pripravljal na romanje v Suzdal, objavil
je zjutraj, da bode obedoval skupaj s svojimi brati,
ter ukazal je povabiti razen teh treh sto oprič-
nikov, ki so bili njegovi vsakdanji tovariši, še štiri
sto drugih, tako, da je bilo sedem sto povabljenih,

VIII. Poglavje.

Pir.

V velikej z dveh stranij razsvetljenej dvorani
stale so v treh vrstah mej uzorno pomalanirni stebri
dolge mize. V vsakej vrsti je bilo deset miz in
vsaka miza je bila pogrnena za dvajset ljudij. Za
carja, carjeviča in intimnejše carjeve ljubljence stale
so posebne mize na konci sobane. Za goste bile so
pripravljene dolge z baržunom in suknom pogrnene
klopi, za carja pa visok krasno izrezan naslonjač,

101

olepšan z grozdi iz biserov in demantov. Dva
leva bila sta namesto nog, a za naslonilo bil je
dvoglavi orel z razprostrtima perutama, ki je bil po¬
zlačen in pobarvan. V sredi sobane stala je ogromna,
štirivoglata miza, ki je bila narejena iz hrastovih
desk. Močne so bile deske in stružene noge, kajti
morale so nositi celo goro zlate in srebrne posode.
Tu so bile' tase, katere so jedva mogli štirje možje
uzdigniti za lepo izdelane ročaje, težki vrči in kupice,
vse posute z biserji, sklede razne velikosti z ure¬
zanimi podobami, kozarci, kupi nojevih jajec, turovi
rogovi, okovani z zlatom. A mej skledami in vrči
stale so zlate kupe čudne podobe, predstavljajoče
medvede, leve, peteline, pave, žrjave, nosoroge in
noje. Vse te težke sklede, vodne posode, vrči, ko¬
zarci, zajemalke, zveri in ptice bile so naložene,
kakor kako klinasto zidanje, in vrh se je skoraj
dotikal stropa. Spodobno prišla je v sobano tolpa
carskih dvornikov, in usedla se po klopeh. Na mi¬
zah še tedaj razen solnic, popernic, in ocetnic ni
bilo nobene posode, a od jedij bila je samo skleda
hladnega mesa na olji, slane kumare, češplje in kislo
mleko v lesenih čašah.

102

Opričniki so se useli pa neso začeli jesti, čakali
so carja.

Na to so paroma prišli stolniki v sobano in
ustopili se pri carskem naslonjači, za njimi prišla
sta dva višja dvornika in višji točaj.

Nazadnje so zagromele trombe in oglasili se
dvorni zvonovi, in z medvedovimi koraki prišel je
v dvorano sam Ivan Vasiljevič.

On je bil visok, postaven in širokopleč. Dolga
njegova suknena obleka, olepšana z raznimi uzorci,
bila je obrobljena doli po prerezu in ob krajih z
biserji in dragocenimi kamni. Dragoceni emailjiran
vratni lišp krasile so podobe Odrešenika, Matere
božje, apostolov in prorokov. Velik, lepo izdelan
križ visel mu je na zlatej verižici na vratu. Visoki
napetniki rudečih safjanastih čevljev bili so okovani
s srebrnimi podkvami. Strašno premeno zapazil je
na njem Nikita Romanovič. Njegov pravilni obraz
bil je sicer še vedno lep; pa njegove poteze so bile
strožje, njegov orlov nos se je še nekako bolj za¬
krivil, oči so se mu žarile z mračnim ognjem, in
na čelu so se mu videle gube, katerih prej ni bilo.
Najbolj je osupnilo kneza, d& so mu brke in brada

103

skoraj popolnem izpale. Ivan imel je še samo pet
in trideset let, pa sodil bi mu jih bil vsak že precej
čez štirideset. Izraz njegovega obraza se je bil po¬
polnem spremenil. Tako se spremeni poslopje po
požaru. Še so stali zidovi, a vsa olepšanja so od-
pala, mračna okna kazala so otožni prizor, in v
praznih sobah se je naselila nesreča.

Pri vsem tem je Ivanov pogled bil vabljiv,
kadar se je milostljivo oziral. Njegovo smehljanje
očaralo je še te, ki so poznali in obsojevali njegove
hudobije. S tako srečno vnanjostjo bil je v Ivanu
zjedinjen izreden dar zgovornosti. Primerilo se je
celo, da so se najboljši ljudje prepričali, poslušajoč
carja, v neobhodnosti njegovih strogih mer in ve¬
rovali v pravičnost njegovih kaznij, dokler je go¬
voril.

Mnogo slug v baržunastih z zlatom obšitih
kaftanih stopilo je pred carja, nizko se mu poklo¬
nilo, ter odpravilo se po dva in dva po jedi. Kmalu
so se vrnili in prinesli so dve sto pečenih labudov
v zlatih skledah.

Serebrjani sedel je nedaleč od carske mize
mej zemskimi bojarji, to je, mej takimi, ki neso

104

pripadali k opričini, a so danes bili vabljeni zbog
njih visokega stanu k carskemu obedu. Nekatere iz
njih je Serebrjani poznal že pred svojim odhodom v
Litvo. S svojega sedeža mogel je videti on carja, in
vse, kateri so sedeli pri njegovej mizi. Težko je
bilo Nikiti Romanoviču, ko je primerjal Ivana, ka¬
terega je zapustil pred petimi leti, z Ivanom, ki je
sedel zdaj tu mej svojimi ljubljenci.

Nikita Romanovič se je obrnil k jednemu svo¬
jih sosedov, s katerim je bil že prej znan.

— Kdo je ta otrok, ki sedi na carjevej des¬
nici in je tako bled in otožen?

— To je carjevič Ivan Ivanovič, — odgovoril
je bojar, in ko je pogledal na vse strani, pristavil
je: — Bog se usmili, in prav nič ni podoben svo¬
jemu dedu, zvrgel se je prav po očetu, že v mla¬
dosti napolneno je njegovo srce z zlobo; od njego¬
vega vladanja nemarno nič dobrega pričakovati!

— A kdo je oni črnooki mladič s tako prH
kupljivim obrazom, ki sedi na konci mize? Njegove
poteze so mi znane, pa ne spominjam se, kje sem
ga videl?

105

— Videl si ga pred petimi leti, knez, zvonil
je pri carji; pa visoko se je popel od tistega časa,
in se še bo. To je Boris Teodorovič Godunov, pri¬
ljubljeni carjev svetovalec. Ali vidiš, — nadaljeval
je bojar z bolj tihim glasom — ali vidiš onega ši¬
rok oplečega rudečelasca, ki je tako divji in neznan,
ter obira labuda, ježe obrvi? Ali ga poznaš? To je
Gregor Lukjanovič Skuratov-Beljski, pravijo mu Ma-
Ijuta. On je prijatelj in rabelj carjev. Tu v samo¬
stanu postavljen je, Bog mi grehe odpusti, za para-
klisijarha. Sodil bi kdo, da car niti koraka ne stori
brez njega; a če le reče besedo Boris Teodorovič,
zgodi se po njegovej, a ne po Maljutinej volji. —
A oni mladenič, kateri je tak kot kaka gospo-
dičina, ki podaja carju vino, je Teodor Aleksejevič
Basmanov.

— Ta? — vprašal je Serebrjani, spoznavši
ženskej podobnega mladeniča, čegar vnanjost ga je
osupnila na carskem dvorišči, a katerega nepriča¬
kovano šalo plačati bi bil on kmalu moral z življenjem.

— Ravno ta! In kako ga ljubi car; brez
njega biti ne more; a če je treba vprašati koga za
svet, pa ne vpraša njega, a Borisa.

106

— Da, — rekel je Serebrjani, pogledavši Go¬
dunova, — zdaj se ga spominjam. Ali ni bil pri
earskih strelcih?

— Tako je, knez. On je bil tudi pri strelcih.
Mislil bi kdo, ta služba je neznatna, kako se je
mogel pokazati? Pa prigodilo se je, da so se nekdaj
zmislili streljati iz loka. Navzoč je bil hanski posel
Devlet-Murza. Ta je zadel tatarski klobuk, kateri
so nataknili na drog kakih sto korakov od carskega
stališča. To je bilo po obedu, mnogo vrčev je že
šlo okrog mize. In ustal je Ivan Vasiljevič in re¬
kel: — Dajte mi moj lok, jaz ne bodem slabše za¬
del od Tatarja! — A Tatar se je razveselil: Mi¬
lostljivi car! rekel je, jaz zastavim tisoč konj, kaj
pa ti? — Jaz zastavim mesto Rjazan! rekel je car
in ponovil: — Podajte mi lok!

— Boris je hitel tja, kjer je bil privezan
konj s pušicami, odvezal ga je, zavihtil se na sedlo,
in mi smo videli, kako je konj bil pod njim, spenjal
se na zadnji nogi, ter kakor bi trenil iztrgal se in zginil
z Borisom. Čez četrt ure vrnil se je Boris, tul, nož¬
nice, lok bili so polomljeni; pušice raztresene, in
sam on si je bil razbil glavo. Padel je k carjevim

107

nogam: — odpusti mi, milostljivi car, jaz nesem
mogel obdržati konja in obvarovati vaših nožnic! —■
A car se je že bil streznil. — No, naj bo, — re¬
kel je, — pa tebe, tepec, več ne pustim pri puši-
čarjih, a iz tujega loka ne bodem streljal! — Od
tega dre popenja se Boris vedno višje, Bog ve, kaj
bo še iz njega! In kakšen človek je to, — nada¬
ljeval je on, gledajoč Godunova — nikoli se ne
uriva naprej, a vselej je tukaj; nikoli ne postopa
naravnost, in ne ustavlja se carju, hodi po ovinkih,
a v nobeno krvavo delo ni zamešan, nobene smrtne
kazni ni udeležen. Okrog njega bruhala je kri, a
on je čist in bel, kakor otrok, še v opričino ni za¬
pisan. Lej oni le, — nadaljeval je on, pokazavši
človeka z zlobnim smehljanjem, — je Aleksej Bas-
manov, Teodorjev oče, — tam dalj je Vasilij Grjaz-
noj, tam le Levki, arhimandrit Čudovski; Bog se
ga usmili, on ni cerkovni pastir, a sluga svetnih
strasti]!

Serebrjani ga je poslušal z radovednostjo in
britkostjo.

— Povej, bojar, — rekel je on, — kdo je
oni visok, kodrast, kakih trideset let star mož, s

108

črnimi očmi? Izpil je že štiri kupe drugo za drugo,
pa še kakšne kupe! Pijače je vajen, to se mora reči
— a vino ga ne razvedri. Glej, kako ima nagrban¬
čeno čelo, a oči mu gore, kakor bi se bliskalo. Kaj,
ali nori? Glej ga, kako reže prt z nožem.

Tega bi ti knez moral poznati, kajti on je va¬
šega stanu. Res, da se je zelo premenil, odkar se
je vsemu bojarstvu v sramoto zapisal v opričnike.
On je knez Afanasij Ivanovič Vjazemski. On je naj-
predrznejši izmej vseh, pa tudi sam ne bo odnesel
glave. Odkar se je polastila njegovega srca ljube¬
zen, prišel je skoraj ob pamet. Ničesar ne vidi in
ne sliši, in govori vedno sam seboj, ves zmešan je,
vpričo carja govori take besede, da je strašno. Pa
do zdaj mu gre vse po robu, četudi ga povzdiguje
car. Govore, da se je iz ljubezni zapisal v opri¬
čnike.

In bojar se je nagnil k Serebrjanemu, hotel
mu je najbrž podrobnejše povedati o Vjazemskem,
pa prišel je k njima stolnik, in rekel je, postavši
pred Serebrjanega skledo pečenke:

— Blagorodni gospod, veliki car pošlje vam
to skledo s svoje mize.

109

Knez je ustal in po tedanjem običaji poklonil
se nizko carju.

V tem se ja stolnik vrnil k carju in rekel mu
je, globoko priklonivši se:

— Veliki car! Gospod Nikita prijel je skledo
in se ponižno zahvaijuje.

Ko so pojeli labude, šli so sluge paroma iz
sobane, in vrnili so se s tristo pečenimi pavi, ka¬
terih razpuščeni repi so se majali nad skledami,
kakor pahljače. Za pavi donašale so se ribje paštete,
pečene kokoši, pirogi z mesom in sirom, kolači vseh
vrst, krivi pečeni rogovi in opresniki. Dokler so jeli
gostje, prinašali so jim sluge kupice medice, Čreš¬
njevca, bezgovca in višnjevca. Drugi so podajali
razna inostranska vina, kakor: romansko, rensko in
muskatsko. Posebni stolniki hodili so mej mizami,
gledali in uredovali po mizah.

Nasproti Serebrjanega sedel je nek star bojar,
na katerega je bil car jezen, kakor so govorili.
Bojar je že naprej slutil svojo nesrečo, pa ni vedel
kako, in čakal je mirno svoje osode. K začudenju
vseh prinesel mu je nadtočaj s svojima rokama
čašo vina.

110

— Gospod Vasilij — rekel je Basmanov: —
veliki car te počasti s to čašo.

Starec je ustal, poklonil se je Ivanu in izpil
je vino, a Basmanov se je vrnil k carju, in mu je
sporočil:

— Gospod Vasilij izpil je čašo in se ponižno
zahvaljuje.

Vsi so ustali in poklonili se starcu, pričako¬
vali so, da se bode bojar tudi jim priklonil, pa
bojar se ni ganil. Težko je dihal in tresel se je po
vsem telesu. Pri tej priči zalile so se njegove oči
s krvjo, njegov obraz je počrnel, in zgrudil se je
na zemljo.

— Bojar je pijan, — rekel je Ivan Vasiljevič,
— nesite ga ven! Nastalo je šepetanje mej zbra¬
nimi, zemski bojarji so se spregledali in povesili oči
v svoje krožnike, a neso se drznili ziniti besede.

Serebrjani se je stresel. Malo poprej še ni
verjel pripovedovanjem o grozodejstvih carja, a
zdaj je sam bil priča njegovega strašnega mašče¬
vanja.

^Morebiti pričakuje mene jednaka osoda?“
mislil si je. V tem so starca odnesli iz sobane, in

111

kosilo se je nadaljevalo, kakor bi se ne bilo ničesar
prigodilo.

Gosli so zvučale, zvonovi so zvonili, carski
dvorniki so se pogovarjali in glasno smejali. Sluge,
ki so do zdaj bili v baržunastih oblekah, prišli so
zdaj v suknenih dolmanih. Ta spremena oblačil bila
je jeden iz razkošev carskih obedov.

Na mize postavili so sprva razne mrzle jedi;
potem žrjave s močno poprovanim zeljem, slane
peteline z primako, brezkostne kure in race s ku¬
marami. Potem so prinesli razne sladkarije in trojne
kurje juhe: črno, belo in žafranovo. Za juhami
prinesli so jarebice s češpljami, gosi s kašo in divje
peteline z žafranom.

Prenehalo se je kosilo za nekaj časa, v tem
prinesli so gostom jagodovca, knežje in bojarske
medice, alikantskega in basterskega vina in mal¬
vazije.

Razgovarjanje bilo je vedno glasneje, hohotanje,
vedno gosteje, vsem se je v glavi vrtelo. Serebrjani
ogledaval je opričnike, in zagledal je za oddaljeno
mizo mladega človeka, kateri ga je malo poprej
rešil od medveda. Knez je vprašal sosede, kdo je,

112

pa nobeden zemskih bojarjev ga ni poznal. Miadi
opričnik se je naslanjal na mizo in podpiral glavo
z roko, sedel je zamišljeno in ni se udeleževal
občnega veselja. Knez je že vprašati hotel prišed-
šega slugo, pa to trenutje zaslišal je za seboj glas
Basmanova:

— Nikita! veliki car ti pošlje to čašo.

Serebrjani se je stresel. Za njim stal je zvito
smejajoč se Teodor Basmanov, in podal mu je čašo.

Ne opotavljajoč se, poklonil se je knez carju
in spraznil je posodo do zadnje kaplje. Vsi so ga
gledali, čude se, on sam je pričakoval gotove smrti,
in čudil se je, da ne čuti učinka otrovauja. Namesto
mraza in tresenja prešinila ga je po žilah blagodejna
toplota in pregnala bledost z njegovega obraza.
Pijača, katero mu je bil poslal car, bilo je staro in
čisto bastersko vino. Serebrjanemu je zdaj bilo jasno,
da mu je car odpustil krivdo, ali pa še ne ve za
njegov pretep z opričniki.

Že več kakor štiri ure trajalo je razveselje¬
vanje, a kosilo še ni bilo končano. Odlikovali so se
ta dan carski kuharji. Nikdar se jim ni še tako po¬
srečila kalja (juha iz iker, govejega mesa in kumar),.

113

obistna pečenka in karasi s koštrunino. Posebno za¬
čudenje vzbujale so velikanske ribe, ujete v lede¬
nem morji in poslane iz Soloveckega samostana.
Pripeljali so žive v velikanskih sodih; to potovanje
trajalo je nekaj tednov. Te ribe so jedva mogli po¬
ložiti na velike srebrne in zlate tase, in vsako je
neslo v sobano po več ljudij. Iznajdljiva umetnost
kuharjev pokazala se je tukaj v vsem blesku. Je¬
setre in nevrjuge bile so tako narezane in položene
na tase, da so bile podobne petelinom z razprostr¬
timi perutami, in krilatim zmajem z odprtimi žreli.
Dobri in okusni bili so tudi zajci z rezanci, in gosti,
kakor so se že tudi bili najeli, vender neso pustili
niti prepelic s črešnjevo primako, niti škrjancev s
čebulo in žafranom. In na znamenja stolnikov, po¬
brali so z miz sol, poper in jesih ter odnesli vsa
mesna in ribja jedila. Sluge so odšli po dva in dva
in vrnili so se v novih oblekah. Zamenili so suknene
dolmane z letnimi kontuai iz belega aksamita s
sreberuimi našivi in soboljevimi krajci. Ta obleka
bila je krasnejša in dražja od druzih. Tako oblečeni
prinesli so v sobano kremelj iz sladora pet pudov

težek, in postavili ga na carsko mizo. Ta kremelj

8

114

bil je jako umetno ulit iz sladora. Zobčasti zidovi
in stolpi, pešci in koajiki bili so jako natančno na¬
rejeni. Podobni kremlji, samo da so bili manjši, k
večjemu po tri pude težki, krasili so druge mize.
Za temi kremlji prinesli so pobarvana in pozlačena
drevesa, na katerih so viseli namesto ovočja majhni
okrogli in štirivoglati kolački in mali pirogi. Na tc
so se pojavili na mizah levi, orli, in vsakovrstne
ptice, ulite iz sladora. Mej mesti in pticami uzdi-
govali so se kupi jabolk, jagod in vlaških orehov.
Pa sadja se ni nikdo več dotaknil, vsi so bili siti.
Nekateri so pili poslednje ostanke vina in žganja iz
kupic, bolj iz priličja, nego od žeje, drugi so dre¬
mali, opirajoč se na mizo, mnogi so ležali pod klopmi,
vsi brez izjeme odpasali in odpeli so kaftane. Nrav
vsakega se je jasno pokazal.

Car skoraj nič ni jedel. Mej kosilom je mnogo
premišljeval, šalil se in prijazno govoril s poleg se¬
dečimi. Njegov obraz se je spremenil koncem obeda.
To se je tudi lahko reklo o Godunovu. Boris Teo-
dorovič se, kakor se je videlo, ni branil niti slast¬
nih jedij, niti krepkega vina; bil je vesel, zabaval
je carja in njegove ljubljence z umnim razgovarja-

115

njem, pa nikdar se ni spozabil. Poteze Borisove
bile so ravno take, kakor v začetku obeda, zmes
presunljive in premišljene ponižnosti in zaupanja v
samega sebe. Pregledavši s hitrim pogledom tolpo
pijanih in zaspanih carskih dvornikov, zasmehnil se
je mladi Godunov in zaničevanje se je bralo na nje¬
govem obrazu.

Carjevič Ivan pil je mnogo in jedel malo,
molčal, poslušal in vedno utikal se v govorjenje 2
neskromnimi in razžaljivimi šalami. Največ je moral
pretrpeti od njega Maljuta Skurator, četudi Gre¬
gor Lukjanovič ni bil človek, ki bil bi vajen pre¬
našati zasmehovanja. Njegova vnanjost napolnjevala
je z grozo tudi najpogumnejše. Njegovo čelo bilo
je nizko in stisneno, lasje so se začeli skoraj nad
obrvimi; čeljusti bile so nerazmerno razvite, čre¬
pinja, spredaj ozka, prehajala je proti tilniku v
nekak širok kotel, a za ušesi bile so izboklosti, da
so se ušesa jedva videla. Videlo se je, da nikako
velikodušno čuvstvo razen živalskih nagonov ni moglo
prodreti v te ozke možgane, pokrite z debelo čre¬
pinjo in gostimi ščetinami. V teh potezah bilo je

nekaj neusmiljenega in obupnega. Gledoč Maljuto,

8 *

116

videl si, da bi zaman iskal na njem kaj človeškega.
V istini se je on nravstveno ločil od vseh ljudij r
živel je mej njimi, kakor posebnež, ogibal se je
vsake družbe, vsakih prijaznih odnošajev, on je nehal
biti človek in postal je carski pes, ki je bil priprav¬
ljen, raztrgati vsakega, na kogar se je carju zlju¬
bilo podražiti ga.

Jedina svitla stran Maljute bila je goreča lju¬
bezen k sinu, Maksimu Skuratovu; pa to je bila
ljubezen divje zveri, ljubezen nezavedna, četudi
je dohajala do zatajevanja samega sebe. Povekšalo
jo je Maljutino častiljubje. Ker je izviral iz niz¬
kega in neplemenitega stanu, mučila ga je zavist
pri pogledu bleska in znatnosti, in hotel je pouzdi-
gniti saj svoje potomstvo, počenši s sinom. Jezila
ga je misel, da bode Maksim, katerega je on tem
silnejše ljubil, ker ni poznal nobene rodovinske pri¬
vezanosti, v očeh naroda nižji od vseh drugih po¬
nosnih bojarjev, katerih je že on usmrtil po cele de¬
setine. Skušal je z zlatom doseči čast, katere ni
podedoval po rojstvu, in s povekšanim veseljem
udal se je ubojem: maščeval se je nad sovražnimi
bojarji, bogatil z njih plenom, popenjal se v carskej

117

milosti, in mislil je tudi pouzdigniti svojega sina.
Pa tudi brez tega bila je zanj kri potrebnost in
zabava. Mnogo ljudij je pogubil s svojima rokama,
in letopisci pripovedujejo, da je razsekaval trupla
usmrtenih s sekiro in metal jih psom, da jih pojedo.
Da bo naš popis tega človeka popolen, moramo pri¬
staviti, da je on vkljub omejenemu umu bil, kakor
vsaka ropna žival, prekanjen v visokej meri, v bojih
odlikoval se je z obupnim pogumom, v občevanji
z drugimi bil je nezaupen, kakor vsak hlapec, ki
je dosegel kako nečuveno čast, in nikdo ni tako
pomnil razžaljenja, kakor Maljuta Gregor Lukja-
novič Skuratov-Beljski.

Tak je bil človek, proti kateremu se je tako
neprevidno obnašal carjevič.

Poseben slučaj podal je Ivanu Ivanoviču po¬
vod k zasmehovanju. Mučen od zavisti in častiljubja
moledoval je dolgo Maljuta za bojarstvo; pa car,
ki je včasih spoštoval stare običaje, ni hotel poni¬
žati tega naj višjega ruskega stanu z neplemenitim
svojim ljubljencem, in ni se zmenil za njegove
prošnje. Skuratov hotel je opomniti o sebi Ivana.
Kavno ta dan, ko je prišel car iz svoje spalnice,

118

padel je predenj, naštel svoje zasluge in prosil za
bojarsko kspo. Ivan ga je potrpežljivo poslušal, po¬
tem se je pa zasmejal in imenoval ga psa. In zdaj
pri mizi napeljal je carjevič govor na Maljutino ne¬
uspešno prošnjo. Ne bi bil omenil tega carjevič,
ko bi bil bolje poznal Gregorja Lukjanoviča!

Maljuta je molčal in bil je vedno bolj bled.
Car je nevoljen opazil neprijazne odnošaje mej
Maljuto in svojim sinom. Da bi premeni! razgovor,
obrnil se je k Vjazemskemu.

— Afanasij — rekel je on pol laskavo in pol
zasmehliivo, — ali bodeš še dolgo žaloval! Jaz že
ne poznam več mojega vrlega opričnika. Nazadnje
te bode še umorila ljubezen — ta ljuta kača!

— Vjazemski ni opričnik, — opomnil je car¬
jevič. — On vzdihuje, kakor lepa devica. Ti, oče,
veš kaj, ukači mu obleči sarafan, ter obriti mu
brado, kakor Dedki Basmanovu, ali mu pa ukaži
peti z goslimi. Gosli bi se njemu bolje podajale,
kakor sablja!

— Carjevič! — zakričal je Vjazemski, —ko
bi te bilo tudi petkrat več in bi ti ne bil carjev
sin, poklical bi te k reki Moskvi na Trojični trg,

119

in merila bi se, in sam Bog bi razsodil, komu gre
nositi sabljo, komu igrati na gosli.

— Afauasij! — rekel je strogo car. — Ne
pozabi, s kom govoriš?

— Kaj, milostljivi gospod Ivan Vasiljevič, —
odgovoril je predrzno Vjazemski, — ee sem kaj za¬
krivil zoper tebe, ukaži mi odsekati glavo, a carje¬
viču ne pustim zaničevati me!

— Ne, — rekel je s smehljajočim glasom
Ivan Vasiljevič, kateri je radi poguma odpuščal
predrznost Vjazemskemu, — prezgodaj je sekati
Afanasiju glavo! On naj še služi v carskej službi.
Hočem ti rajši povedati neko pravljico, katero mi
je pripovedoval prošlo noč slepi Filjka!

„V slavnem Rostovu, v lepem mestu živel je
dobri junak Aleša Popovič. Neka mlada kneginja,
imena se več ne spominjam, priljubila se mu je
bolj, kakor življenje. Samo ona je bila že poročena
s starim Tugarinom Zmijevieem; in kakor se je
tudi trudil Aleša Popovič, vender je odbila ona vse
njegove prošnje. — Ne ljubim tebe, dobri fante;
ljubim samo moža mojega, ljubeznivega starega Zmi-
jeviea. — Dobro, rekel je Aleša, te bodem že pri-

120

silil, da bodeš tudi mene ljubila, golobičica! — In
vzel je seboj dvanajst hlapcev, in sicer najboljših,
ulomil je v Zmijevičevo hišo in odpeljal mlado ženo.
— Hvala tebi, vrli fante, — rekla je žena, ker si
umel ljubiti mene in pridobiti me z mečem, zato te
ljubim bolj, kakor življenje, bolj, kakor solnce, bolj,
kakor svojega starega moža, prokletega Zmijeviča!“
— A kaj, Afanasij, — pristavil je car, v
jednomer gledajoč Vjazemskega — kako ti je všeč
pripovedka slepega Filjke?

S hrepenenjem poslušal je Vjazemski besede
Ivana Vasiljeviča. Pale so v njegovo dušo, kakor
iskra v slamo, in užgale strast v njegovih prsih, oči
so se mu zasvetile, kakor ogenj.

— Afanasij, — nadaljeval je car, — te dni
grem jaz na romanje v Suzdalj, ti pa pojdi k bo¬
jarju Družini Morozovu, vprašaj ga, kako se mu
godi, in povej mu, da sem te poslal objaviti mu,
da je on zopet prišel pri meni v milost ... Pa
vzemi seboj, — pristavil je jako pomenljivo, — za¬
radi časti mnogo opričnikov.

Serebrjani videl je s svojega sedeža, kako se
je spremenil obraz Vjazemskemu, in kako je zasijalo

121

divje veselje na njegovem obrazu, a ni slišal, kaj
sta se pogovarjala knez in Ivan Vasiljevič.

Ko bi bil vedel Nikita Romanovič, čemu se
veseli Vjazemski, pozabil bi bil na navzočnost car¬
jevo, vzel s stene ostro sabljo in presekal bujno
glavo Vjazemskemu. Pogubil bi bil Nikita Roma-
novič samega sebe, pa rešile so ga zdaj glasne
gosli, dvorski zvonovi in govorjenje opričnikov. On
ni zvedel, čemu se veseli Vjazemski?

Nazadnje je usta! Ivan. Vsi carski dvorniki
so zašumeli, kakor bučele, ako jih kaj razdraži v
panji. Kdor je le mogel, ustal je, in šli so po vrsti
k carju, da dobe od njega posušene češplje, ka¬
tere je delil on bratom s svojima lastnima rokama.

In baš zdaj pririnil se je skozi tolpo opričnik,
kateri ni bil pri carskem obedu in zašepetal je
nekaj na uho Maljuti Skuratovu. Maljuta se je raz¬
jezil, velika razburjenost pokazala se je na njego¬
vem obrazu. To ni odšlo pazljivim carskim očem,
Ivan je zahteval objasnenja.

— Car! — zakričal je Maljuta — nečuvana
stvar! Izdaja, punt proti tvojej carskej milosti!

122

Pri besedi B izdaja“, pobledel je car iu oči so
se mu zabliskale.

— Car, — nadaljeval je Maljuta, — nedavno
poslal sem oddelek opričnikov okrog Moskve ogle¬
dovat, kako se spolnujejo tvoji carski ukazi. Neznan
bojar napal je s svojimi hlapci ta oddelek. Mnogo
naših je pobitih, in strašno je razmesarjen moj nad-
konjar! Ali ga ukažeš poklicati?

Ivan pogledal je po opričnikih in na vseh
obrazih brala se je nezadovoljnost in jeza. Tedaj si
zapazil v njegovih potezah nekako čudno veselje in
rekel je on z nemirnim glasom:

— Pokličite ga!

— Hitro se je razdelila tolpa in v sobano
prišel je Mat vej Homjak z obvezano glavo.

IX. Poglavje.

Sodba.

Ni umil krvi z obraza Homjak, nalašč je na¬
mazal ž njo obvezo in obleko, da bode videl car,
kako so ga pobili!

Stopivši k carju, pal je predenj, in čakal je
na kolenih, da mu dovoli govoriti.

123

Vsi so radovedni gledali Hom,jaka. Car je prvi
pretrgal molčanje.

— Čez koga se pritožuješ, — vprašal je: —
kako je bilo, povej vse po vrsti!

— Čez koga se pritožujem, sam ne vem,
nadepolni pravoslavni car! Ta prokleti pes mi ni
povedal svojega imena in priimka. A prisežem tvojej
carskej milosti, da me je strašno in neusmiljeno
pretepel ta neznani človek.

Splošna pozornost se je podvojila. Vsi so pri¬
tajili dihanje. Homjak je nadaljeval:

— Prišli smo v vas Medvedovko, kar se usu-
jejo kakor sneg nam na glavo ti vragi, Bog ve, kje
so se vzeli, poklali in pobili so deset naših, druge
so pa povezali; a bojar, njih prokleti razbojnik, hotel
je nas vse obesiti, a dva roparja, katera smo mi
bili ujeli pri rekognosciranji, ukazal je osvoboditi in
spustiti!

Umolknil je Homjak in popravil svojo krvavo
obvezo. Nezaupljiv ropot nastal je mej opričniki.

To pripovedovanje zdelo se je vsem neverjetno.
Car je dvomil.

124

— Ali govoriš resnico, dečko, — rekel je,
gledajoč Homjaka s svojim presunljivim orlovim po¬
gledom, — ali se ti ne meša v glavi? Pa saj nesi
dobil udarcev v kakej razprtiji ?

— Pripravljen sem priseči; glavo zastavim, da
govorim resnico.

— A povej, zakaj vas ni obesil neznani bojar?

— Moral se je že premisliti; nikogar ni obesil,
a vse je dal pretepsti s šibami.

Ropot je zopet nastal mej zbranimi.

— Ali je vas šlo mnogo na ogledovanje?

— Petdeset mož, jaz sem bil jeden in pet¬
deseti.

— Ali je onih bilo veliko?

— Ne smem lagati, bilo jih je manj, samo
kakih dvanajst ali trinajst mož.

— In vi ste se jim pustili zvezati in pretepsti,
kakor babe! Kaj ste se tako prestrašili? Ali so se
vam bile posušile roke, ali je vam zlezel ves po¬
gum v peto ? Ali ni to smešno! Kateri bojar je to,
ki se upa pri belem dnevi napasti opričnike? To ne
more biti. Ko bi tudi hoteli izvesti opričino, pa bi
se ne upali! Tudi mene bi radi sneli, pa nemajo

125

zob! Cuj, ako hočeš, da ti verjamem, imenuj onega
bojarja, če ne, pa priznaj svojo laž. Ako ga ne
imenuješ, in ne priznaš laži, ne bode ti dobro,
dečko!

— Naša nada, milostljivi car! — odgovoril
je trdo nadkonjar, — Bog ve, da govorim resnico.
Ako te je volja kaznovati me, ne bojim se smrti, a
bojim se krivde; in pri tem se sklicujem na vse
svoje tovariše!

In tu je pogledal z očmi po opričnikih, kakor
bi jih klical na pričo. Nenadoma srečale so se nje¬
gove oči z očmi Serebrjanega.

Težko je opisati, kaj se zgodilo v Homjakovej
duši. Začudenje, dvomljenje in nazadnje velika ra¬
dost izraževale so se v njegovih potezah.

— Car, — rekel je, ustajaje, — če hočeš ve¬
deti, kdo je napal nas, pobil mnogo mojih tovarišev
in velel pretepsti ostale s šibami, ukaži temu bojarju,
povedati svoje ime in priimek.

Vse oči so se obrnile v Serebrjanega. Car je
zježil obrvi, in osorno pogledal nanj, pa ni sprego¬
voril niti besede. Nikita Romanovič stal je negib¬
ljivo in mirno, pa bil je strašno bled.

126

— Nikita! — rekel je nazadnje car, počasi
izgovarjajoč vsako besedo, — pojdi semkaj. Pripravi
se na odgovor. Ali poznaš tega človeka?

— Poznam ga, car.

— Ali si res napal njega in njegove tova¬
riše?

— Milostljivi car, ta človek in njegovi tova¬
riši so sami napali nas . . .

Homjak je pretrgal besedo knezu. Da bi po¬
gubil svojega sovražnika, sklenil je tudi ne varovati
samega sebe.

— Car, — rekel je, — nikar ne poslušaj bo¬
jarja. On laže čez mene, ker sem jaz priprost in
neznaten človek, tako ne bodeš zvedel resnice; n
rajši zaslišaj moje tovariše, ali pa ukaži naju oba
krepko mučiti, pa se bo pokazalo, kdo ima prav.

Serebrjani se je zaničljivo ozrl na Homjaka.

— Car, — rekel je, — jaz ne skrivam res¬
nice. Res sem napal tega človeka in ukazal pre¬
tepsti s šibami njega in njegove tovariše, potem sem
pa velel . . .

127

— Dosti je! — rekel je strogo Ivan Vasilje¬
vič. — Odgovarjaj na moja vprašanja! Ali si vedel,
ko si jih napal, da so moji opričniki?

— Nesem vedel, car.

— A ko si jih hotel obesiti, so ti pač po¬
vedali?

— Da, povedali so mi, car.

— Zakaj si se premislil, da jih nesi obesil?

— Zato, da bi jih sodili tvoji sodci.

— Zakaj pa jib nesi naravnost poslal k mojim
sodcom.

Serebrjani ni vedel, kaj bi odgovoril.

Car je uprl vanj svoj presunljiv pogled, kakor
bi hotel pogledati v globočino njegove duše.

— Nesi se zato, — rekel je, — premislil
obesiti jih, da bi jih izročil mojim sodcem, a zato,
ker so ti povedali, da so carski ljudje. In ti si, —
nadaljeval je car z rastočo jezo, — vedoč, da so
moji ljudje, velel jih pretepsti s šibami.

— Car . . .

— Zadosti je! — zagrmel je Ivan. — Pre¬
iskava je končana. Bratje, — nadaljeval je, obrnivši
se k svojim ljubimcem, — govorite vi, kaj je za-

128

služil bojar, knez Nikita? Govorite, kar mislite, jaz
hočem vedeti vaše mnenje!

Ivanov glas je bil trd, in njegov pogled je go¬
voril, da je on že rešil v srci knezovo osodo, in da
gorje pričakuje tega, čegar sodba bi bila mečja, ka¬
kor njegova lastna.

— Govorite, možje, — ponovil je on, povzdig-
nivši glas, — kaj je zaslužil Nikita?

— Smrt! — odgovoril je carjevič.

— Smrt! — ponovili so Skuratov, Grjaznoj,
oče Levki in oba Basmanova.

— Tedaj naj prejme smrt! — rekel je Ivan
hladnokrno. — Pisano je, kateri za meč prijemajo,
bodo z mečem pokončani. Možje, odpeljite ga!

Serebrjani se je molče poklonil Ivanu. Nekaj
opričnikov ga je takoj obkolilo in odpeljalo iz
sobane.

Mnogi šli so za njimi gledat kazen; drugi so
ostali. Zamolklo govorjenje slišalo se je po sobani.
Car se je obrnil k opričnikom. Njegov govor je bil
veličasten.

— Bratje, — rekel je on: — ali je pravična
moja sodba?

129

— Pravična, pravična! — razlegalo se je mej
bližnjimi opričnibi.

— Pravična, pravična! — ponovili so odda¬
ljeni.

— Ni pravična! — rekel je jeden glas.

Mej opričniki nastal je velik hrup.

— Kdo je to rekel ? kdo je izustil to besedo ?
Kdo je govoril, da ni pravična carjeva sodba? —

— odmevalo je povsod.

Na vseh obrazih videlo se je začudenje, vse
oči bliskale so od nevolje. Samo jeden, najdivjejši
izmej njih, ni pokazal jeze. Maljuta bil je bled, ka¬
kor smrt.

— Kdo je rekel, da moja sodba ni pravična?

— vprašal je Ivan, prizadevajoč se, dati svojim po¬
tezam najmirnejši izraz. — Kdor je to govoril, stopi
naj pred mene!

— Car, — rekel je Maljuta, silno vznemirjen,

— mej dobrimi tvojimi slugami je mnogo pijanih,
mnogo takih, ki govore, pa ne pomislijo kaj! Ne
išči tega duraka, car! Ko se strežne, sam ne bo
verjel, kaj je govoril v pijanosti!

9

130

Car je nezaupljivo pogledal Maljuto.

— Oče paraklisijarh! — rekel je on, — kdaj
se je tako omečilo tvoje srce?

— Car! — nadaljeval je Maljuta, — ne
uka . . .

Pa bilo je že prepozno.

Maksim je že prišel iz tolpe, in stopil je spošt¬
ljivo pred carja. Maksim Skuratov bil je oni oprič-
nik, ki je rešil Serebrjanega od medveda.

— Tako ti, Maksimček, grajaš mojo sodbo,

— rekel je Ivan, gledajoč z zlobnim smehljanjem
zdaj očeta, zdaj sina. — No, Maksimček, čemu ti
ne dopade moja sodba?

— Za to, car, ker nesi poslušal Serebrjanega,
ter mu nesi dal časa očistiti se, še oprašal ga nesi,
zakaj je hotel obesiti Homjaka!

— Ne poslušaj ga, car, — prosil je Maljuta,

— on je pijan, ali ne vidiš, da je pijan! Ne po¬
slušaj ga! Pojdi, durak, kako si se ga nalezel!
Pojdi, in varuj svojo glavo!

— Maksim ni pil ne vina, ne medice, — opom¬
nil je zlobno carjevič. — Ves čas sem ga gledal,
še brk ni omočil!

131

Maljuta je pogledal carjeviča s takim pogle¬
dom, kakeršnega bi se vsakdo prestrašil, pa carjevič
štel je sebe nepristopnega Maljutinovemu mašče¬
vanju. Drugi sin Ivana Groznega, naslednik prestola,
združeval je v sebi skoraj vse pregrehe svojega
očeta, a hudobni primeri so vedno bolj zaglušili,
kar je bilo dobrega v njem. Ivan Ivanovič ni poznal
usmiljenja.

— Da, — pristavil je, smehljajoč se, —
Maksim ni jedel ne pil pri obedu. Njemu ne dopade
naše življenje. Studi se mu očetova opričina.

Mej tem dolgim govorjenjem ni ves čas Boris
Godunov umaknil očij od Ivana. On je, kakor se je
videlo dobro poznal izraz njegovega obraza, in tiho
odšel je iz obednice, da ga ni uikdo zapazil.

Maljuta pal je carju k nogam.

— Milostljivi car in oče, Ivan Vasiljevič, —
spregovoril je grabeč za carsko obleko, — to jutro
prosil sem jaz, neumen tepec, za bojarstvo. Kje je
bil moj razum? Kam sem dejal svoje zdrave misli?
J8Z, nevreden hlapec tvoj, naj bi nosil bojarsko
kapo? Pozabi, car, neumne moje besede, ukaži mi
sleči z zlatom vezani plašč, in nadeni mi raševino,

132

samo prizanesi Maksimu njegovo krivdo! On je Se
mlad, milostljivi car, in ne pomisli, kaj govori! Ako
misliš kaznovati koga, kaznuj mene, ker sem do¬
pustil, da se je upijanil sin! Samo ukaži, car, iu jaz
takoj nesem svojo neumno glavo na morišče! Reci
mi, in brž umorim samega sebe!

Britko je bilo videti, kako se je premeni!
Maljutin obraz, kako obupanje bilo je v teh potezah,
ki prej neso nikoli druzega izraževale razun zvestva.

Car se je zasmejal.

— Nemam za kaj kaznovati niti tebe, niti
tvojega sina! — rekel je on, — Maksim ima prav.

— Kaj, milostljivi car? — zakričal je Maljuta:
— kako Maksim ima prav? — in veselo njegovo
začudenje izrazilo se je z neumnim smehljanjem, ki
je hitro izginilo, kajti prišlo mu je na misel, da se
morda car norčuje iz njega.

Te hitre premene na Maljutinem obrazu bile
so tako nenavadne, da se je car, gledajoč ga, začel
smejati se.

— Maksim ima prav, — ponovil je nazadnje,
zadobivši svojo prejšnjo mirnost, — jaz sem se pre¬
hitel. To ne more biti, da bi Serebrjani po svojej

133

volji storil kaj zoper mene. Jaz sem poznal Nikito
Se pred litovsko vojno. Vedno sem ga ljubil. Bil je
moj dobri sluga. A vi prokleti vragi, — nadaljeval
je car, obrmvši se k Grjaznemu in Basmanovima,
— vi me vedno napeljujete k prolivanju krvi! Ali
je Se bilo premalo smrtnih kazen? Mari je bilo treba
pogubiti dobrega bojarja? Kaj stojite, zveri! Tecite
in ustavite smrtno kazen! A ne hodite! Je že pre¬
pozno ! Gotovo mu je že odletela glava! Vi vsi boste
odgovarjali za njegovo kri!

— Ni še prepozno car, — rekel je Godunov,
ki se je baš vrnil v sobano. — Jaz sam sem uka¬
zal počakati s kaznijo Serebrjanega. Za milost ni
mere, car; in jaz dobro vem, da si ti milostljiv, ter
včasih prizanešeš celo krivičnemu. A zdaj je že po¬
ložil Serebrjani glavo pod sekiro, palač je že zavi¬
hal rokave, ter pričakuje tvojega carskega povelja!

Ivanov obraz se je zjasnil.

— Boris, — rekel je on, — počakaj malo,
dobri moj sluga. Ti sam poznaš moje srce. Ti sam
veš, da jaz ne prelivam krvi za zabavo, a le zato,
da bi iztrebil izdajstvo. Ti imaš mene za krvoloka.
Pojdi semkaj, Teodor, da te objamem.

134

Godunov se mu je priklonil. Car ga je po¬
ljubil na glavo.

— Pojdi semkaj, Maksim, tudi ti, in poljubi
mi roko. Ti gostoljubja ne zaničuješ, pa tudi resnice
ne skrivaš. Tako delaj tudi za naprej. Podariti
ti hočem kožuh iz soboljevih kož.

Maksim se je nizko priklonil, in poljubil carju

roko.

— Kako plačilo hočeš, vprašal ga je Ivan.

— Kakeršno gre priprostim ljudem, car.

— Postaviti te hočem na jednako stopinjo s
predstojniki. Dobival bodeš hrano in vse, kar gre
predstojnikom. Pa ti imaš nekaj na jeziku, jaz vi¬
dim, govori, ne sramuj se, prosi, kar hočeš.

— Car! jaz ne zaslužim tako velike milosti,
in nesem vreden nositi tako bogate obleke, koliko
je starših od mene! Samo jedno te prosim. Pošlji
me na vojsko v litovsko zemljo, ali pa v Rjazanj
nad Tatare!

Nekaj zaničevanju podobnega pokazalo se je v
Ivanovih očeh.

— Kaj te tako vleče na boj, mladenič? Ali
Be ti je prinajelo tukajšnje življenje?

135

— Da, prinajelo se mi je car.

— Kaj je to? — vprašal je Ivan, bistro gle¬
dajoč Maksima.

Maljuta ni dal časa sinu, da bi odgovoril.

— Car, — rekel je Maljuta, — pripravljen
je on, kjer koli služiti tvojej milosti. Rad bi dobil
zlat križec na zlatej verižici iz tvojih rok. On ima
vročo kri, zato pa prosi, da bi ga poslali na Tatarje
ali na Nemce.

— On ni prosil zaradi tega, — povzel je car¬
jevič, — a zato, da bi obveljala njegova: jaz nečem
biti opričnik in tudi ne bodem! Zgoditi se mora po
mojej, a ne po carskej volji!

— Tako! — rekel je porogljivo car; tedaj me
hočeš siliti, Maksim? Vidiš ga, kak bogatir je! Pa
kaj sem ti storil? Ako nečeš biti pri opričnikib, ve¬
lim te zapisati v zornike!

— Kaj, car! — rekel je Maljuta: — kamor
koli naj zapiše tvoja milost Maksima, povsod je pri¬
pravljen služiti po tvojem ukazu! Pa pojdi domov,
Maksim, pozno je že, in povej materi, da naj me ne
čaka, jaz imam opravek v ječi: Količeve raztezujem.
Pojdi, Maksim, pojdi!

136

Maksim se je oddaljil. Car je ukazal poklicati
Serebrjanega.

Opričniki so ga pripeljali z zvezanima rokama,
brez kaftana in z odpetim ovratnikom pri srajci. Za
knezem šel je glavni rabelj Terjoška z zasukanimi
rokavi in bleščečo sekiro v rokah. Terjoška je pri¬
šel, ker ni vedel, ali bode pomilostil car Serebrja¬
nega, ali pa hoče samo premeniti način kazni.

— Pojdi semkaj, knez! — rekel je Ivan. —
Moji ljudje so se prenaglili nad teboj. Ne jezi se!
Oni že imajo tako navado. Tega ne pomislijo, da
človeka še vselej utegneš ob glavo djati, a odbite
glave ne pritisneš zopet na telo. Hvala, Borisu! Ko
ne bi bilo njega, bili bi te že poslali na oni svet,
in nikogar bi ne bili imeli povpraševati o Homjaku.
Povej, zakaj si ga napal?

— Zato, ker je napal on nedolžne ljudi sredi
vasi. Jaz tedaj še nesem vedel, da je on tvoj sluga,
in tudi o opričini še nesem ničesar slišal. Vračal
Bern se iz Litve v Moskvo, ko so Homjak in nje¬
govi tovariši napali selo, in začeli klati ljudi.

— A ko bi bil ti vedel, da so moji sluge, ali
bi jih bil tudi pobil?

137

Car je ostro pogledal Serebrjanega. Knez se
je zamislil za jedno trenutje.

— Da, tudi tedaj bil bi jih pobil, car — re¬
kel je prostodušno, — kajti ne verjel bi, da oni na
tvoje povelje pobijajo ljudi.

Ivan je uprl v kneza svoj mračen pogled, in
dolgo ni odgovoril, nazadnje pa je pretrgal splošno
molčanje.

— Dobro si odgovoril, Nikita! — rekel je on
prikimajoč z glavo. — Zaradi tega nesem upeljal v
Rusiji opričine, da bi moji ljudje pobijali nedolžni
narod. Postavljeni so. kakor dobri psi, da stražijo
moje ovce pred zgrabljivimi volkovi, da bodem mo¬
gel reči pred strašno sodbo božjo s prorokom: tu
so otroci, katere si mi dal. Za Boga! Dober je bil
tvoj odgovor. Povem vsem: ti in Boris sta jedina,
ki sta me poznala. Drugi me ne poznajo in imenu¬
jejo me morilca, pa ne vedo, da prolito kri zalivam
s solzami! Kri vidijo, ker je rudeča, in bode sled¬
njega v oči; a britkega obžalovanja ne vidijo, in ne
vedo za solze, ki padajo v mojo dušo, ter me pe¬
čejo in žgejo, kakor goreča smola vse dni! (In car
je pri teh besedah uzdignil svoj pogled kvišku, ka-

138

kor bi čutil globoko kesanje.) Kakor je že stara
Rahel — nadaljeval je (in oči so se mu obrnile prav
pod čelo) — plakala za svojimi otroci, tako plakam
jaz, mnogogrešni, za svojimi sovražniki in izdajalci.
Dobro si odgovoril Nikita Romanovič, in jaz ti od¬
puščam tvojo krivdo. Razvežite ga. Poberi se Terjo-
ška, tebe več ni treba ... Ali počakaj malo.

Ivan se je obrnil k Homjaku.

— Povej, — rekel mu je grozno, — kaj ste
delali po svojej grdej navadi v Medved o vki ?

Homjak je po strani pogledal Terjoško, potem
pa Serebrjauega, nato se je pa popraskal za ušesi.

— Gonili smo malo mužike! — odgovoril je
on zvito in predrzno: čemu bi tajil: to je res, da
smo se malo pošalili z onimi, ki so v tvojej nemi¬
losti: vedi, ta vas je bojarja Morozova!

Grozen Ivanov obraz se je zmehčal. Zasmejal

se je.

— Kaj? — rekel je. — Ali si zadovoljen s
kneževimi šibami? Ali tudi tebi hočem prizanesti?
Pojdi, Terjoška, danes zate ni dela.

Ko so videli, kako milostljivo je postopal Ivan
s Serebrjanim, navstalo je šepetanje zadovoljnost 1

139

mej zemskimi bojarji. Tanko carjevo uho zaslišalo
je to šepetanje, a njegov nezaupljivi razum razlagal
je to po svoje. Ko sta odšla Homjak in Terjoška, obr¬
nil se je Ivan s presunljivim pogledom k zemskim
bojarjem.

— Vi! — rekel je strogo: — nikar ne mi¬
slite, gledajoč na mojo sodbo, da bodem zdaj vam
prizanašal! — In to trenutje porodila se je v nje¬
govem srci misel, da bode tudi Serebrjani pripiso¬
val to prizanesljivost njegovej onemoglosti. To tre¬
nutje je že obžaloval, da ga je pomilostil, in hotel
je popraviti svojo zmoto.

— Poslušaj! — rekel je, gledajoč kneza: —
pomilostil sem te danes za tvojo resnično besedo,
in svojega pomiloščenja ne prekličem. A zapomni si,
če narediš kako novo krivdo, prištel ti bodem tudi
staro. Ti pa tedaj, vedoč za svojo krivdo, ne skušaj
pobegniti v Litvo ali k hanu, kakor delajo nekateri,
a prisezi mi, da bodeš počakal kazni, kakeršno ti
bodem odločiti hotel.

— Car, — rekel je Serebrjani, — moje živ¬
ljenje je v tvojih rokah, varovati se pred teboj ni
moja navada. — Obetam ti, kadar bodem kaj za-

140

krivil, počakal bodem tudi sodbe, in nikamor ne bo¬
dem uhajal.

— Prisezi mi, — rekel je Ivan in uzdignil je
uzorni križ, kateri je visel na njegovem vratu, in
podal ga je Serebrjanemu, po strani gledajoč bo¬
jarje.

Sredi občega molčanja slišalo se je rožljanje
zlate verižice, ko je Ivan spustil iz rok podobo od¬
rešenika, pri katerem je prisegel Serebrjani, prekri-
žavdi se.

— Zdaj pa pojdi! rekel je Ivan, — in moli
k svetej Trojici in vsem svetnikom, da bi varovali
te vsake, se tako lahke krivde!

•— Vi pa, — pristavil je, obrnivši se k zem-
skim bojarjem, — ki ste slišali moj govor, ne pri¬
čakujte novega odpuščanja Nikiti, in ne prosite zanj,
ko bi zopet zaslužil mojo jezo!

Ko je tako dal Ivan vsakemu svojevoljnemu
postopanju s Serebrjanim nekako nravstveno pravo,
pokazala se je velika zadovoljnost na Djegovem
obrazu.

— Pojdite vsi, — rekel je, — vsak po svo¬
jem delu! Zemski dobro zapomnite moje ukaze, a

141

opričniki, moji izbrani sloge, pomnite svojo prisego,
in ne dajte se motiti s tem, da sem pomilostil Se-
rebrjanega, v mojem srci ni pristranstva niti k bliž¬
njim, niti k daljnim.

Začeli so se razhajati. Vsak jo je pobral do¬
mov, in odnesel seboj ta strah, drugi žalost, ta jezo,
drugi razne nade, marsikateri pa samo pijanost v
glavi. Slobodo pokril je mrak, mesec je izšel izza
gozda. Grozen bil je videti temni dvorec s svojimi
kupljami, sobami in grebeni. Od daleč bil je podo¬
ben kakej pošasti, ki se je sključila in je priprav¬
ljena na skok. Jedno nezagrneno okno svetilo se je,
kakor pošasfino oko. Tam je car goreče molil.

Molil je za mir v svetej Rusiji, molil zato, da
bi mu Bog dal moč iztrebiti izdajo iu nepokorščino,
da bi blagoslovil njegovo težavno delo zjednačenja
silnih s slabimi, da bi v Rusiji nikogar ne bilo
višjega od druzega, a bi vsi bili jednaki, in on bi
stal mej vsemi, kakor hrast na prostranem polji.

Molil je car in priklanjal se do tal. Gledale
so ga svetle zvezde skozi okno, in vedno bolj se
zavijale v meglo, kakor bi hotele reči: „Car Ivan,
Vasiljevič! Ti si se lotil slabega dela, ne da bi bil

142

•vprašal nas, a zapomni si: dva klasa ne zrasteta
jednako visoko, ne da se zravnati visokost gora z
majhnimi hribi, in na zemlji ne more biti brez bo¬
jarjev^

X. Poglavje.

Oče in sin.

Bila je že noč, ko se je vrnil Maljuta po mu¬
čenji Količevih in sorodnikov ter prijateljev usmrte-
nega metropolita. Gosti oblaki so kakor črne gore
visele nad slobodo, in grozile z nevihto. V Maljuti-
nej hiši so že vsi spali. Samo Maksim še ni spal.
Sel je očetu naproti.

— Ljubi oče, — rekel je Maksim, — čakal
sem tebe, nekaj moram govoriti s teboj.

— O čem? — vprašal je Maljuta, in uprl je
svoj mračen pogled v Maksima.

— Jaz grem jutri, — nadaljeval je, — od¬
pusti mi oče!

— Kam? — vpraša Maljuta.

—- Kamor me popelje pot, oče; zemlja j0
velika in prostora je dovolj.

143

— Ali si prišel ob pamet? V istim ti blazniš,
kaj si naredil danes pri kosilu ? Kako, da si se upal
ugovarjati carju? Ali ne veš, kdo je on, kdo pa ti?

— Jaz že vem, oče; pa tudi vem, da se mi
je zahvalil za to. A vender ne morem ostati.

— Ob, trmoglavež in bedak! Kako da si po¬
stal tako trmast? Kaj ti je danes? Kako da ti je
zdaj prišlo na um, da hočeš 'odpotovati, ko ti je
obljubil car, prišteti te k predstojnikom ? Zakaj ravno
zdaj ?

— Meni je težko pri vas; ti sam veš, pa jaz
nesem zaupal samemu sebi; že od otročjih let slišal
sem od vseh stranij, da je carjeva volja — božja
volja! Oče Levki in vsi slobodski popi šteli so mi
v velik greh, da jaz nesem vaših mislij. Pa reklo
mi je nekaj, da jaz jedini imam prav. Vedno sem
odkladal odhod. A danes, — nadaljeval je Maksim,

— in rudečica se je pojavila na njegovem obrazu,

— danes sem razumel, da imam prav! Ko sem za¬
slišal Serebrjanega, in zvedel, da je on razbil oprič-
nike, katere si ti poslal na ubojstva, ter ni skrival
pred carjem svojega pravičnega dela, in je kakor
mučenik šel v smrt, — tedaj jelo je biti zanj moje

144

srce, kakor še nikdar ni bilo, minulo je moje oma¬
hovanje in bilo mi je jasno, kakor dan, da na vašej
strani ni pravice!

— Ali on te je vsega zmešal! — zakričal je
Maljuta, že brez tega jezen na Serebrjanega, — tedaj
on ti je zmešal pamet! Naj le pride meni v pest,
ubil ga podem kakor psa!

— Gospod ga obvaruj pred teboj! — rekel
je Maksim, križajoč se; — on ne bo dopustil, da
bi ti pokončal vse dobro v Rusiji! Da, — nadalje¬
val je navdušeno Maljutin sin, — ko sem zagledal
Nikito Romanoviča, razumel sem takoj, da bi bilo
dobro živeti ž njim, rad bi se mu bil ponudil, pa
ne upam si pouzdigniti očij k njemu, dokler bodem
nosil to obleko.

Maljuta je poslušal sina in dve čuvstvi borili
sti se v njem. Hotel je zakričati nad Maksimom,
pohoditi ga z nogama in prisiliti ga z grožnjami k
pokorščini, a neko neprostovoljno spoštovanje zadrže¬
valo je njegovo jezo. Neko čuvstvo mu je reklo, da
tu nič ne opravi žuganje in v avojej spridenej duši
začel je iskati drugih sredstev, da bi zadržal sina.

145

— Maksimček! — rekel je on in naredil ko¬
likor možno prijazen pogled, kolikor je to dopuščal
njegov zverski obraz, — čemu hočeš zdaj odpoto¬
vati? Tvoja beseda je dopala carju. Če si meti  bil
tudi prestrašil s svojim postopkom, pa potegnili so
se vsi svetniki za naju in omečili očeta carja. Na¬
mesto, da bi te bil kaznoval, pohvalil te je in ob¬
ljubil podariti ti soboljev kožuh! Pomisli, zdaj se
bodeš hitro pouzdigoval! Počakaj, zdaj se ti začenja
življenje!

Maksim je pal Maljuti k nogam.

— Tu meni ni živeti oče! Nikakor nesem v
stanu! Ne morem poslušati plakanja in tulenja vse
dni, in gledati, da je moj oče . . .

Maksim je umolknil.

— Nu? — rekel je Maljuta.

— Da je moj oče — rabelj! — rekel je
Maksim in povesil oči, kakor bi se bil prestrašil, da
je moral očetu povedati tako besedo. Mal juto pa je
zbegalo tako nazvanje.

— Mej rabeljem in rabeljem je razloček! —
rekel je gledajoč v kot sobe. — Jeden je priprost

človek, drugi pa veljavna osoba; jeden kaznuje proste

10

146

tatove, drugi pa bojarje, ki podkopujejo prestol in
pripravljajo celej državi pogin. Jaz nemam ničesar
opraviti z razbojniki, moja sekira seče samo izda¬
jalske bojarske glave.

— Molči, oče! — rekel je ustajajoč Maksim,
■— ne vznemirjaj mojega srca! Kdo iz teh, katere
si ti pogubil, nameraval je kaj proti carju? Kdo
iz njih je spodkopaval državo? Ne zaradi krivd, a
iz lastne hudobije sečeš bojarske glave. Ko bi tebe
ne bilo, bil bi tudi car milostljivejši. Pa vi iščete
izdaje in z raztezovanjem izsiljujete zatožbe, vi ste
krivi vse krvi. Ne, oče, ne jezi Boga in ne obrekuj
bojarjev, a povej rajši, da hočeš brez razločka iz¬
trebiti bojarstvo.

— Pa zakaj se ti poteguješ za nje? — rekel
je z zlobnim smehljanjem Maljuta. — Ali te veseli
biti poslednji mej njimi kakor si postaven in lep?
— Kdo izmej njih more se meriti s teboj? S čim
se ponašajo pred nami? — Ali ne s tem, da jim
je Bog dodelil več zemlje? Če se s tem ponašate,
le počakajte, gospoda! Car ne bo pozabil svojih
vernih slug; ko bodo usmrteni Količevi, ne pripade
njih premoženje nikomur drugemu, kakor nam. Do-

147

volj sem se mučil nad temi prokletimi hudobneži v
ječi; a so trdni ti psi, ničesar ne povedo.

Zloba je zakipela v srci Maljute, pa on se je
vedno nadejal prepričati Maksima, in skrivil je usta
v prijazen smehljaj. Ni se podajalo to smehljanje
Maljuti, ko ga je pogledal Maksim, bilo ga je kar
groza. Pa Maljuta tega ni zapazil.

— Ljubi Maksim, — rekel je on, — za koga
sem nakopaval denar? za koga sem se trudil in
delal? Ne hodi od mene, ostani pri meni. Ti si še
mlad, in še nesi poskusil boja. Ne hodi od mene 1
Pomisli, da sem tvoj oče! Ko pogledam tebe, raz¬
svetli se v mojej duši, kakor bi me pohvalil car
ali bi mi dal poljubiti svojo roko, in če tebe, raz¬
žali kdo, snedel bi živega.

Maksim je molčal. Maljuta se je prizadeval
dati svojemu obrazu, kolikor se da nežen izraz.

— Ali me prav nič ne ljubiš, Maksim? ali se
ničesar za me ne gane v tvojem srci?

— Nič, oče!

Maljuta je zatajil svojo jezo.

— Kaj pa poreče car, ko izve za tvoj odhod,
ko pomisli, da si šel od njega?

10*

148

— Jaz grem od njega, oče. Mene je groza^
Dobro vem, da Bog veli, ljubiti ga, a ko pogledam,
kaka dela doprinaša on, posilijo se v mojem notra¬
njem vse drugi čuti. Rad bi ga ljubil, pa manjka
mi sil. Ko odidem iz slobode in ne bodem videl
pred mojimi očmi nedolžne krvi, tedaj bode dal
Bog, da ga zopet začnem ljubiti. A če bi ga tudi
ljubiti ne mogel, hočem mu vsekako verno služiti,
samo pri opričnlkih ne.

— A kaj bode s tvojo materjo? — rekel je
Maljuta, oklenivši se poslednjega sredstva. — Tega
gorja ne bode preživela. Umoril bodeš starko! Po¬
misli, da že zdaj hira golobičica.

— Premilostjivi Bog ne bode zapustil moje
matere, — odgovoril je izdihujoč Maksim. — Ona
mi bo že odpustila.

Maljuta hodil je po sobi gori in doli.

Ko se je zopet ustavil pred Maksimom, izgi¬
nila je vsa prešnja posiljena prijaznost z njegovega
obraza. Surovi obraz kazal je samo neupogljivo
voljo.

— Poslušaj, mlekoses, — rekel je, spreme-
nivši svoj glas in obnašanje, — dozdaj sem te pro-

149

-sil, a zdaj ti povem, da ti ne dam za odhod svo¬
jega očetovskega blagoslova. Ne pustim te proč.
Jutri te hočem prisiliti z lastnima rokama kazno¬
vati carske sovražnike. Ko se bodeš sam okrvavel
in ne bodeš imel več čistih rok, nehal se bodeš
sramovati svojega očeta.

Maksim je pobledel pri Maljutinih besedah,
in ničesar ni odgovoril. Poznal je trdno besedo
Gregorja Lukjanoviča, in vedel, da ne upogno nje¬
gove volje.

— Vidiš, — nadaljeval je Maljuta, — razgo-
varjal sem se s teboj; kmalu bo trda noč, čas je
nesti ječine ključe carju. Zdaj se je ulil dež. Da
mi kaftan! Lej ga, kako je postal živ! Odpotovati
hočem meni ni več živeti tukaj! Še mene hoče
prevstrojiti po svoje. Ne, prijatelj, prezgodaj si raz¬
prostrl peruti! Še druge sem ukrotil, kakor si ti.
Te bodem že naučil ubogati! Oh, vreme, vreme!
Daj mi kapo! A blisk, blisk. Lej, kako se žari nebo,
kakor bi gorela vsa sloboda! Zagrni okno, in pojdi
spat, morda ti preide neumnost iz glave. Pa tudi
tvojega Serebrjanega bodem dobil! Ne bodem mu
prizanesel!

150

Maljuta je odšel. Ko je ostal sam, zamislil se
je Maksim. Vse je bilo tiho v hiši, zunaj je razgra¬
jala nevihta, sem ter tja potegnil je veter v okno,
zmajal verige in železja, viseča na steni, da so udar¬
jala druga ob drugo in zvonela, kakor bi oznanje¬
vala nesrečo. Maksim šel je na stopnice, ki so pe¬
ljale v zgornje nadstropje k njegovej materi. Pri¬
klonil se je in začel je poslušati. Vse je molčalo v
zgornjem nadstropji. Maksim šel je tiho po strmih
stopnicah in obstal je pred durmi, za katerimi je
spala njegova mati.

— Moj Bog in Gospod! — rekel je Maksim
sam zase. — Ti gledaš v moje srce in veš moje
misli! Ti veš, večni Bog, da jaz nesem iz prevzet¬
nosti in samoglavnosti nepokoren očetu! Odpusti mi,
moj Bog, če delam zoper tvojo zapoved. In ti, mati
moja, odpusti mi! Zapustim te brez tvoje vednosti,
odpotujem brez tvojega blagoslova; jaz vem, mati,
da ti bodem trgal srce, pa ti ne bi me pustila iti!
Odpusti mi, ljuba mati, nikdar me ne vidiš več!

Maksim pal je na prag njene sobe in polju-
boval ga je. Potem se je nekolikokrati prekrižal,
odšel je doli po stopnicah, in prišel je na dvorišče.

151

Dež je tako lil, kakor bi se jezil na vse ljudi božje*
Na dvorišči ni bilo žive duše. Maksim šel je v
konjsko stajo, konjarji so spali. Odpeljal je iz staje
ljubljenega konja in osedlal ga. Velik priklenen pes
prilezel je iz svoje hišice, in začel je cviliti in trgati
se, kakor bi slutil, da se ločita. To bil je kosmat
pes ovčarskega plemena. Dolga in trda dlaka dimaste
temnorujave barve pokrivala mu je črn gobec, tako
da se bistre oči skoraj neso videle.

— Maksim je pogladil psa, in ta je položil
svoje črne Čape na njegove rame, ter začel mu je
lizati obraz.

Z Bogom, Bujan, — rekel je Maksim, — vari
naš dom in zvesto služi materi. — Skočil ja v
sedlo, odjahal skozi vrata in zapustil rojstno hišo.

Še ni pridirjal do zemskega nasipa, kar za¬
sliši lajanje, in zagleda Bujana, ki je skakal okrog
njegovega konja, veseleč se, da se je strgal z verige
in zamore potovati s svojim gospodarjem.

XI. Poglavje.

Ponočni sprevod.

Ko se je Maljuta razgovarjal s sinom, je car
še vedno molil. Pot je tekel po njegovem obrazu,

152

in krvavi sledovi poklonov do zemlje bili so vedno
večji in mnogoštevilnejši, kar zasliši nek šum za
seboj. Obrnil se je in zagledal je svojo paznico
Onufrevno.

Mnogo skritega vedela je in prorokovala Onu*
frevna in skoraj nikoli se ni motila. Ko je bil knez
Tenepnev še  na vrhunci slave, — Ivan bil je takrat
še le štiri leta star — prorokovala je knezu, da
umrje od glada. To se je tudi zgodilo. Mnogo let
je že od tedaj proteklo, a to prorokovanje ostalo je
v svežem spominu starcev.

Zdaj je že imela Onufrevna blizu sto let.
Skrivilo se je bilo njeno telo, koža na njenem obrazu
se je tako nagubančila, da je bila podobna drevesnej
skorji, kakor na starej drevesnej skorji raste mah,
tako so tudi Onufrevnino brado pokrivali kodrasti
sivi lasje. Zob že davno ni imela, njene oči neso
več videle, in glava se jej je krčevito majala.

Onufrevna opirala se je na grčavo bergljo.
Dolgo je gledala Ivana, gibajoč porumenela ustna,
kakor bi prežvekovala ali molila.

— Kaj ? — rekla je paznica z zamolklim tre¬
sočim glasom, — ali moliš, oče? Moli, moli, Ivan

153

Vasiljevič! Mnogo ti je še treba moliti! Ko bi saj
samo stari grehi ležali na tvojej duši! Gospod je
milostljiv, morda bi ti odpustil! A ti narediš sled¬
nji dan nov greh, včasih še po dva ali tri!

— Zadosti je Onufrevna, — rekel je car, usta-
jajoe, — sama ne veš, kaj govoriš!

— Ne vem, kaj govorim! Mari sem prišla ob

pamet?

In mrtve oči so se pri tej priči zabliskale
starki.

— Kaj si naredil danes pri kosilu? Zakaj si
otroval bojarja? Ti si mislil, da jaz ne vem! Obe¬
sili se bodo na te tvoji grehi, kakor tisoč tisočev
pudov in potegnili te na dno pekla. A hudiči bodo
priskočili in ugrabili te s kremplji.

Starka je zopet začela srdito prežvekovati.

Goreča molitev pripravljala je carja k pobož¬
nim mislim. Razdražena domišljija predstavljala mu
je že mnogokrat podobo večnega plačila, pa krepka
v olja premagovala je strah pred peklenskimi mu¬
kami. Ivan je prepriča val sebe, da to grizenje vzbuja
v  njem sovražnik človeškega rodu, da bi odvrnil
božjega pomaziljenca od visokih njegovih namenov.

154

Hudičeve zvijače skušal je premagati car z molitvijo;
pogostem je omahoval pod težkim pritiskom domi¬
šljije. Takrat ga je obupanje zgrabilo z železnimi
kremplji. Nepravičnost njegovih del javljala se je v
vsej nagObti pred njim, in strašno mu je zijalo na¬
sproti peklensko brezdno. Pa to ni trajalo dolgo.
Kmalu bil je Ivan nevoljen na svoje malodušje. V
jezi na samega sebe in duha teme, na kljub peklu
in vesti začel je delo velike krvi, velikega potk,
nikoli ni njegova trdosrčnot dosegla take stopinje,
kakor po neprostovoljnem oslabljenji.

Misel na pekel ga je zdaj, oživljena po bliža-
jočej se nevihti in prerokovalnem glasu Onufrevne,
mrzlično pretresla. Zobje so mu žebljali.

— Nu, kaj, oče? — rekla je Onufrevna z
mehkejšim glasom, — kaj ti je? Ali si zbolel ali
kaj? Ali sem te jaz tako prestrašila? Ne obupuj,
potolaži se, oče, četudi so tvoji grehi veliki, božje
usmiljenje je še večje!

— Samo skesaj se, in nič več ne greši! Tudi
jaz molim noč in dan in bodem še vedno bolj mo¬
lila. Kaj govoriš? Rajši sama ne pojdem v nebesa,
da bodem le tebi izprosila izveličanje 1

155

Ivan je pogledal na svojo paznico, — ona se
je nasmehnila, a smeh ni bil prikupljiv na njenem
surovem obrazu.

— Hvala, Onufrevna, hvala; meni je ložje
pojdi z Bogom!

— Tebi je ložje! Kako se zopet tolažiš, kam
je prešel ves strah! — še pregnati me, si se zmi-
slil: pojdi z Bogom! A ne zanašaj se na božjo pri¬
zanesljivost. Za tebe bode tudi gospod Bogu zmanj¬
kalo usmiljenja. On se bo obrnil od tebe, a satan
šel bo razveseljen v te. No, zopet se je začel tresti!
Izpij malo zbitenjke (pijače iz medu, vode in lavor-
jevib peres), pa ti bode bolje. Le pij zbitenjko,
dragi oče! Tvoj oče jo je tudi pil, Bog mu daj ne¬
besa! Tvoja mati je tudi, Bog daj njenej duši večni
m ir, ljubila zbitenjko. Ž njo so jo napojili prokleti
žujski.

Starka je umolknila, kakor bi jo bil zapustil
spomin. Oči so se jej zmračile, in začela je zopet
gibati z ustni, zmahujoč z glavo.

Pri tej priči streslo se je okno. Ivan Vasiljevič
je zatrepetal.

Starka se je prekrižala s tresočo roko.

156

— Vidiš, — rekla je, — dež se je ulil! Bliska
se in grmi, Bog se usmili nas.

Nevihta je bila vedno hujša, in bliski so ne¬
prestano švigali, kakor goreče verige.

Kadar je zagrmelo, vselej se je stresel Ivan.

— Vidiš, kako te pretresa mraz, počakaj malo,
da ti skuham zbitenjke . . .

— Ni treba Onufrevna, jaz sem zdrav . . .

— Zdrav! — Ne vidi se ti na obrazu. Uleži
se v postelj in odeni se! Pa kako postelj imaš?
Same deske. Ali ti to dopade? Ali se to mari spo¬
dobi carju? Taka postelj je za meniha, ti pa nesi
menih.

Ivan ni ničesar odgovoril. Poslušal je nekaj.

— Onufrevna, — rekel je pri tej priči ves
prestrašen, — kdo hodi tam po veži? Jaz slišim
korake.

— Moj Bog, kaj misliš, dragi moj: — kdo bo
zdaj hodil? To se ti le zdi.

— Gre, gre, nekdo! — Semkaj gre! Poglej
Onufrevna!

Starka je odprla duri. Hladen veter potegnil
je v sobo. V vratih se je prikazal Maljuta.

157

— Kdo je? — vprašal je car, skočivši po

konci.

— Tvoj rujavi pes, oče, — odgovorila je paz¬
nica, jezno gledajoč Maljuto, — Griška Skuratov;
vidiš, kako te je prestrašil ta hudobnež!

— Lukjanovič! — zaklical je car, razveseljen
od prihoda svojega ljubimca, — dobro, od kod si
prišel?

— Iz ječe, car; bil sem pri preiskovanji,
ključe sem prinesel! Maljuta se je nizko priklonil
carju in pogledal po strani paznico.

— Ključe; — zamrmrala je starka: — tebe
bodo pekli na onem svetu z razbeljenimi ključi, ti
prokleti satan! Za Boga, satan in obraz hudičevi
Ti ne bodeš odšel peklenskemu ognju! Lizal bodeš,
Gregorček, goreča železja za vsa svoja obrekovanja 1
Tekli te bodo v kipečej smoli, le dobro zapomni
m oje besede!

Blisk je osvetil žugajočo starko, strašna je
bila videti s pouzdigneno bergljo in bliskajočimi
očmi.

Sam Maljuta se je je nekoliko prestrašil;
Ivana pa je obodrila navzočnost njegovega ljubimca.

158

— Ne poslušaj je, Lukjanovič, — rekel je —
ti že sam veš, kaj je storiti, ne meni se za babje
klepetanje. In ti pa pojdi proč, stara prismoda,
pusti naju sama!

Oči Onufrevne so se zabliskale.

— Stara prismoda? — ponovila je ona, —
jaz stara prismoda. Spominjala se bosta še mene
na onem svetu, oba se me bosta spominjala! Vsi
tvoji prijatelji, Ivanček, bodo prejeli svojo kazen,
Grjaznoj, Basmanova in Vjazemski še na tem svetu:
vsak po svojem zasluženji, a ta — nadaljevala je,
žugajoč z bergljo Maljuti, — ne prejme kazni v tem
življenji: za njegova huda dela je ni muke na zemlji;
njegovo trpljenje je na dnu pekla; tam mu je od¬
ločeno mesto; čakajo ga in vesele se! In tudi za te
je tam prostor, Ivanček. velik, gorek prostor!

Starka je odšla, opotekajoč se in opirajoč na
bergljo.

Ivan je bil bled. Mal juta ni spregovoril niti
besede. Molk trajal je precej dolgo.

— Kaj, Lukjanovič, — rekel je nazadnje car,
— Ali so se že udali Količevi?

159

— Ne še, car. Pa se bodo že udali. Mene ne
bodo zvili.

Ivan spustil se je v podrobnosti preiskave.
— Razgovor o Količevih dal je njegovim mislim
novo mer.

Zdelo se mu je, da bi lehko zaspal. Odposlal
je Maljuto, ulegel se je na postelj in zapustil ga
je spomin.

Razhudil ga je neznaten pok.

Spalnica bila je slabo razsvetljena s svetil-
nicami pred svetimi podobami. Mesečni svit prihajal
je skozi nizko okno in razsvetljeval njegovo ležišče.
Za njegovim ležiščem škripali so cvrčki. Miš Skre¬
gala je les.

Sredi te tišine bilo je strašno Ivanu Vasi¬
ljeviču.

Zdelo se mu je, da se je vzdignila stropnica
8  tal in ustal je otrovljeni bojar.

Take prikazni videl je Ivan pogostem. Pripi¬
soval jih je peklenskemu skušnjavcu. Da bi pregnal
te pošasti, prekrižal se je.

Pa prikazen ni izginila, kakor drugekrati.
Mrtvi bojar gledal ga je v jedno mer izpod čela.

160

Carjeve oči so ga ravno tako debelo gledale, njegov
obraz bil je ravno tako višnjev, kakor pri obedu,
ko je izpil čašo, katero mu je poslal Ivan.

»Zopet skušnjave,“ mislil si je car, »pa jaz
se ne udam satanovej zapeljivosti, razrušil bodem
peklenske zvijače. Da ustane Bog in se razkrope
sovražniki njegovi."

Mrtvec je počasi prilezel izpod sobinih tal in
približal se je Ivanu.

Car je hotel zakričati, pa ni mogel. V ušesih
mu je strašno zvenelo.

Mrtvec se je poklonil Ivanu.

— Zdrav bodi Ivane, — rekel je zamolkel
človeški glas — klanjam se ti, četudi si me po ne-
dolžnem pogubil.

Te besede so segle v globočino Ivanove duše.
On ni vedel, ali govori prikazen, ali se je pa nje¬
gova lastna misel premenila v glasove, občutljive za
njegovo uho.

Priuzdignila se je druga stropnica; prikazal se
je obraz okolničnega, Danile Adaševa, katerega je
Ivan dal usmrtiti pred štirimi leti.

161

Adasev gledal je tudi izpod čela, in poklonil
se je carju rekoč:

— Zdrav bodi, Ivane, klanjam se ti, četudi si
me usmrtil po nedolžnem!

Za njim prišla je bojarinja Marija, ki je bila
usmrtena z otroci. Prilezla je iz tal s petimi sinovi.
Vsi so se poklonili carju in rekel je vsak:

— Zdrav bodi, Ivane, klanjam se ti!

Za njimi pokazali so se Kurljatev, knez Obo-
lenski, Nikica Šeremetev in drugi, kateri so bili
usmrteni na Ivanovo povelje.

Izba se je napolnila z mrtveci. Slednji se je
nizko priklonil rekoč:

— Zdrav bodi, Ivane, klanjam se ti!

Uzdignili so se menihi, starci, nune v samo-
stanskej obleki in črnih kutah, vsi so bili bledi in
krvavi.

Prikazali so se vojaki, ki so bili s carjem pri
Kazanu.

Na njih so se videle strašne rane, ki neso
bile dobljene v vojski, a usekali so jih carski rablji.

In zdaj so se pojavila dekleta v raztrganej

162

obleki in mlade žene z dojenci. Otroci so stegovali
roke k Ivanu in šepetali:

— Zdrav bodi, Ivane, četudi si nas po ne¬
dolžnem pogubil!

Spalnica se je vedno bolj polnila s pošastmi.
Car že ni mogel ločiti domišljije od istinitosti.

Govorjenje pošatij je stokratno odmevalo-
Odhodne molitve in mrtvaško petje vse to donelo
je Ivanu na ušesa. Lasje so mu stali po konci.

— V imenu živega Boga, — rekel je, — po¬
berite se, če ste hudiči, poslani iz pekla! Če ste
res duše onih, katero sem usmrtil, — pa počakajte
strašne sodbe božje! Bog bode sodil nas!

Mrtveci so se uzdignili, krožili in vriščali okrog
Ivana, kakor jesensko listje, ki je nosi vihar. Še
žalostnejše se je razlegalo petje, dež je zopet udaril
v okno, in sredi šuma in vetra zazdelo se je carju,
da je zaslišal trombin glas, kličoč:

Ivane, Ivane, ustani in pojdi k sodbi, pojdi k

sodbi!

Car je glasno zakričal. Spalniki (dvorni urad¬
niki, ki imajo stražiti carja po noči), pritekli so iz
sosednih sob v spalnico.

163

— Uslanite, — zakričal je car, — kdo bi še
zdaj spal! Prišel je sodnji dan, udarila je poslednja
ura! V cerkev! Vsi za menoj!

Carski dvorniki so se začeli gibati, zaslišalo
se je zvonenje. Ko so zaslišali zvon jedva zaspali
opričniki, skočili so s klopij in hiteli oblačit se.

Mnogo jih je pirovalo pri Vjazemskem. Sedeli
so pri polnih kupicah in peli junaške pesni. Ko so
zaslišali zvon, planili so kvišku, oblekli naglo črne
meniške halje po bogatih kaftanih in pokrili si glave
z visokimi kutami.

Vsa sloboda je oživela. Cerkev Matere božje
se je krasno zasvetila. Prestrašeni bivatelji hiteli so
k vratim in zagledali so mnogo lučij, ki so švigale
iz sobe v sobo v dvorci. Potem se je naredila dolga
vrsta in sprevod se je vlekel po vnanjih hodnikih,
ki se držali iž dvorca v cerkev.

Vsi opričniki oblečeni v kute in črne meniške
halje nesli so smolnate bakle. B!esk lučij je čarobno
odseval na rezanih stebrih, in olepšanjih na stenah.

Veter je mahal z meniškimi halami, a lunina
svitloba je čarobno lesketala z lučmi vred po zlatu,
biserjih in dragih kamenih.

n*

164

Naprej šel je car v meniški obleki, bil na prsi,
in klical glasno:

— Moj Bog, usmili se mene, grešnika! Usmili
se mene nevrednega psa! Usmili se moje ponižane
glave! Daj večni mir dušam onih, katere sem jaz
pomoril po nedolžnem!

Pred cerkvenimi vrati pal je Ivan onemogel
na tla.

Svetilci osvetili so starko, sedečo na cerkve¬
nem pragu. Ona je podala carju tresočo roko.

— Ustani, ljubi oče, — rekla je Onufrevna,
— hočem ti pomagati. Davno te že čakam. Pojdiva
notri, Ivanček, in moliva vkupe.

Novi sprevodi, tudi v črnih oblekah in kutah
pomikali so se po ulicah s prižganimi baklami proti
cerkvi. Skozi cerkvena vrata prihajali so vedno novi
opričniki v cerkev, stare podobe svetnikov gledale
so nevoljno na nje z visokih sten in cerkvenih
kupelj.

Sredi, do tedaj tihe noči, razlegalo se je več
sto glasov; daleč se je slišalo zvonenje in petje
psalmov.

165

Jetniki v tamnicab planili so kvišku in za¬
rožljali z verigami in začeli so poslušati.

— Car ima jutranjo službo božjo! — rekli so:
— omeči, Bog njegovo srce in napolni z milostjo
njegovo dušo!

Mali otroci v slobodskih hišah, ki so spali blizu
svojih mater, prebudili so se in začeli jokati.

Marsikaka mati ni mogla dolgo potolažiti svo¬
jega otroka.

— Molči! — rekla je nazadnje, — molči, da
te ne bode slišal Maljuta.

Ko je zaslišal Maljutino ime, nehal je jokati
vsak otrok in v strahu pritisnil se k svojej ma¬
teri, ter sredi noči slišalo se je zopet samo petje
opričnikov in neprestano zvonenje zvonov.

XII. Poglavje.

Obrekovanj  e.

Solnce je bilo izšlo, pa jutro ni bilo veselo
za Maljuto. Ko se je vrnil domov, ni našel sina, in
prišlo mu je na misel, da je Maksim za zmiraj za¬
pustil slobodo. Velika je bila jeza Gregorja Lukja-
noviča. Na vse kraje poslal je gonjce za sinom.

166

Konjarje, ki so spali, ko je bežal Maksim, vrgel je
Maljuta v tamnico.

Ježe obrvi, škripajoč z zobmi, hodil je po cesti
gori in doli in premišljal, ali hoče naznaniti carju,
ali pa prikriti mu Maksimov beg.

Ropot konjskih kopit in veselo govorjenje za'
slišalo se je za njegovim hrbtom. Maljuta ozrl se
je okrog. Carjevič z Basmanovom in tolpo veselih
mladeničev vračal se je z jutranjega sprehoda do¬
mov. Rahla zemlja bila je razmočena in konjem
se je udiralo skoraj do kolen. Ko je zagledal Ma-
Ijuto, pognal je carjevič v skok svojega brzonogega
kabardijskega konja, in obrizgal je z blatom Gre¬
gorja Lukjanoviča.

— Priklanjam se ti do tal, bojar Maljuta! —
rekel je carjevič, ustavljajoč konja. — Srečali smo
ravnokar tvoje gonjce. Vidi se, da je Maksimu bilo
hudo pri tebi, ker ti je ubežal. Ali si ga pa morda
poslal sam v Moskvo po bojarsko kapo, potem si se
pa premislil.

In carjevič se je zahohotal.

Maljuta je po navadi zlezel s konja. Stoje

167

odkrit, brisal si je blato z dlanjo s svojega obraza.
Njegove strupene oči hotele so prodreti carjeviča.

— Čemu si neki briše blato? — opomnil je
Basmanov, hoteč prikupiti se carjeviču, — dobro,
ko bi bil kdo drugi, a na njem se ne pozna blato!

Basmanov je to govoril poluglasno, pa vender
ga je slišal Skuratov. Ko je vsa tolpa smeje in
razgoverjaje se, oddirjala za carjevičem, pokril je
on kapo, zlezel zopet na konja in jezdil počasi proti
dvorcu.

„Dobro!“ mislil si je sam pri sebi: »počakajte,
gospoda, počakajte!" In njegova pobledela ustna
skrivila so se v smehljaj, v srci, razdraženem od sino¬
vega bega, zorelo je počasi zanesljivo maščevanje
nad neprevidnimi razžaljivci.

Ko je Maljuta šel v dvorec, sedel je Ivan
Vasiljevič sam v svojej sobi. Njegov obraz bil je
bled, ogenj mu je švigal iz očij. črno meniško obleko
zamenil je z žoltim kaftanom, obšitim s pasovnicami,
podloženim s temnomodrim tiskanim platnom: Osem
svilnatih vrvic z dolgimi čopi viselo je ob prerezi.
Carska palica in čelada, okrašena z velikim smarag¬
dom, ležali sti na mizi pred carjem. Ponočne pri-

168

kazni, neprestana molitev, pomanjkanje spanja neso
poglotile Ivanovih sil, samo razdražile so ga še bolj.
Kar je skusil po noči, imel je za skušnjave hudi¬
čeve. Car se je sramoval svojega strahu.

»Sovražnik Kristovega imena", mislil si je on,
»upira se trdovratno meni in pomaga mojim sovraž¬
nikom. Pa on se ne bo veselil zmage nad menoj!
Ne bojim se njegovih skušnjav! Hočem mu poka¬
zati, da je našel nasprotnika, ki mu je kos!“

Sklenil je car še nadalje preganjati izdajalce
in moriti svoje sovražnike, kakor poprej, ko bi jih
bilo tudi na tisoče.

In začel je v misli preštevati podložnike in
iskati mej njimi izdajalcev.

Vsak pogled in vsako gibanje zdelo se mu je
sumno.

Spominjal se je raznih besedij svojih bližnji-
kov, in iskal je v teh besedah ključa k zarotam.
Še celo najbližnji sorodniki neso odšli njegovemu
sumu.

Maljuta našel ga je v stanji, podobnem mrz¬
ličnemu blodenju.

— Car, — rekel je po kratkem molčanji Gre-

169

gor Lukjanovič, — veliš li ti povpraševati Količeve
po novih izdajalcih? Zanašaj se name! Z mučenjem
bodem že prisilil Količeve, da izpovedo vse. Samo
jednega ne morem; ne morem jih prisiliti, da bi mi
povedali ime največjega tvojega protivnika !

Car je, čudeč se, pogledal ljubljenca.

V Maljutinih očeh bilo je nekaj nenavadnega.

— To je taka stvar, — nadaljeval je Skura-
tov, in glas se mu je spremenil, — da oko vidi in
uho sliši, a jezik ne more izgovoriti .. .

Car ga je gledal z vprašajočim glasom.

— Lej, car, mnogo hudobnežev si že kazno¬
val, a izdaja še ni pometena iz Rusije. In če jih
Se desetkrat toliko kaznuješ, a izdaje še ne bode
konec!

Car ga je poslušal, a ničesar ni domneval.

— Zato nesi pokončal izdaje, ker sečeš samo
veje, deblo samo in korenine pa pustiš trdne in
zdrave!

Car ga še vedno ni razumel, pa poslušal ga je
z rastočo radovednostjo.

— Vidiš, car, pa kako ti hočem povedati?
Spomni se, car, ko si ležal bolen za smrt, Bog te

170

ohrani še mnogo let! snovali so bojarji zaroto proti
tebi. Njih vodja je tedaj bil tvoj brat Volodimir
Andrejevič!

— „A!“ — pomislil je car: — „zdaj vem
kaj so pomenile moje ponočne prikazni! Vrag je
hotel oslepiti moj razum, da bi se jaz bal razrušiti
bratovo prizadevanje. Pa ne bode tako. Tudi bratu
ne bodem prizanesel.

— Govori, — rekel je on, obrnivši se žugajoč
k Maljuti, — povej, kar veš od brata Volodimira
Andrejeviča.

— Ne, car, jaz ne mislim Volodimira Andre¬
jeviča. Od njega jaz ne pričakujem, da bi še kaj
nameraval proti tebi. Pa tudi bojarji več ne mislijo
nanj. On je že davno nehal podkopavati tvoje car¬
stvo. Jaz ne govorim o njem.

— O kom pa? — vprašal je z začudenjem
car, in njegove poteze so se krčevito zganile.

— Vidiš, car: Volodomir Andrejevič je nehal
vznemirjati carstvo, a bojarji pa neso nehali. Oni
mislijo: če se nam ni posrečilo posaditi njega na
prestol, pa posadimo . . .

Maljuta začel je jeclati.

171

— Koga? — vprašal je car in oči so se mu
zažarile.

Maljuta je pozelenel.

— Car! Ni dobro vse izblekniti. Iz mej nas
jeden mora misliti in uganjevati, a jezik držati za
zobmi.

— Koga? — ponovil je Ivan ustavajoč s svo¬
jega mesta.

Maljuta se je obotavljal z odgovorom.

Car ga je zgrabil za vrat, pritisnil njegov obraz
k svojemu obrazu in uprl vanj svoje oči.

Noge so se začele opletati Maljuti.

— Car, — rekel je poluglasno, ne jezi se
nanj, kajti on se ni sam tega izmislil.

— Govori! — rekel je car s hripavim gla¬
som, in stisnil je krepkeje Maljuto za vrat.

— Njemu še to na misel ni bilo, — nada¬
ljeval je Maljuta, izogibajoč se carjevega pogleda,
— pregovorili so ga drugi. Kateri so bližje pri
njem, oni so ga podšuntali. A on, grešni človek, si
je pa mislil: ali malo pozneje, ali malo prej, je vse
jedno, saj se vsekako tako konča.

Carju se je zasvetilo v glavi. Pobledel je še

172

bolj. Njegovi prsti so se začeli stegovati in spuščati
Maljutin vrat.

Maljuta se je pripravil. Vedel je, da je prišel
trenutek za odločni udar.

— Car! — rekel je takoj: — ne išči daleč
izdaje. Tvoj nasprotnik sedi blizu tebe, pije iz istega
vrča, je s teboj iz iste sklede, in nosi isto obleko.

Umolknil je Skuratov, in polen pričakovanja
uprl je v carja svoje oči.

Umolknil je tudi car. Povesil je roki. Razumel
je on naposled Mal juto.

To trenutje so se razlegli na dvorišči veseli

klici.

Ko se je pogovarjal Skuratov s carjem, pri¬
jahal je carjevič s svojim spremstvom na dvor, kjer
so ga pričakovali kupci iz raznih vasij in zadrug,
ki so prišli iz Moskve poklonit se s kruhom in soljo.

Zagledavši carjeviča, pali so na kolena.

— Kaj prosite, vatlarji? — vprašal je surovo
carjevič.

— Milostljivi oče! — odgovorili so starašine,
— prišli smo se poklonit vašej milosti! Bodi naš

173

zastopnik! Usmili se naših glav! Ugonobiti hočejo
nas opričniki, ropajo nam žene in otroke!

— Vidiš, prismode! — rekel je carjevič, obr-
nivši s smehljanjem k Basmanovu. — Radi bi žene
in blago zase obdržali. Kaj se jokate in pritožujete?
Pojdite domov; a prositi hočem za vas, bedake!

— Ti si naš oče, Bog te ohrani mnogo leti
— zakričali so trgovci.

Carjevič je sedel na konji. Zraven nega je bil
Basmanov. Prosilci klečali so pred njim. Njih sta¬
rosta držal je krožnik s kruhom in soljo.

Maljuta videl je vse iz okna.

— Car, — zašepetal je on carju, — našuntal
ga je kdo iz teh, ki so zdaj ž njim. Poglej, narod
mu že častita k njegovemu nastopu na prestol.

Kakor se čarovnik boji pogubne sile, katero
je sam priklical, ravno tako se je prestrašil Maljuta
izraza, katerega so privabile njegove besede v po¬
tezah Ivanovih.

Z carjevega obraza zginilo je vse, kar je bilo
človeškega. Tako strašnega še nikdar ni videl Ma-
Ijuta,

174

Prošlo je nekaj trenutkov. In Ivan se je za¬
smejal.

— Gregorček, — rekel je, položivši obe roki
na ramo Skuratovu, — kako si ravno kar govoril?
Jaz sečem veje in mladike, a deblo pustim zdravo?

— Gregorček, — nadaljeval je car, izgovar¬
jajoč počasi vsako besego, in gledajoč Maljuto s
strašno zaupljivostjo, — ali si pripravljen s koreni¬
nami izruvati izdajo?

Zlobna radost skrivila je obraz Maljuti.

— Za tvojo milost sem vedno na vse priprav¬
ljen, — zašepetal je, tresoč se po vsem telesu.

Izraz Ivanovega obraza se je počasi premenil.
Smehljanje je izginilo, in njegove poteze zadobile so
hladno, neupogljivo odločnost. Njegov obraz bil je
tak, kakor bil bi izsekan iz marmorja.

— Pa nikar se ne obotavljaj! — rekel je on
jecljajoč in zapovedujoč. — Pa glej, da ne bode
nikdo nič vedel o tem. On bode danes na lovu.
Danes ga dobite v gozdu. Vsi bodo mislili, da je
pal s konja in se ubil. Ali veš za Pagansko Lužo ?

— Vem, car.

175

— Pojdite tja, da ga najdete! — Car je po¬
kazal v duri.

Maljuta je odšel, in v veži se je prostejše od¬
dahnil.

Car je dolgo ostal miren. Potem je pa šel
počasi k svetim podobam, in pal je pred njimi na
kolena.

Izmej vseh Msljutinih slug bil je najpredrz-
nejši in najbolj prekanjen nadkonjar, Matvej Homjak.
Ta se ni nikoli ogibal nevarnosti, ljubil je bujnost
in ropanja, in v zverstvu ga je prekosil samo njegov
gospodar. Če je bilo treba požgati vas, ali podtak¬
niti skrivaj kake papirje ali pisma po katerih so
Potem kaznovali kakega bojarja, ali odpeljati ženo,
Poslali so Homjaka. Homjak je požigal vasi, podtikal
Papirje, in pisma, in namesto jedne žene pripeljal
jih je po več.

K Homjaku obrnil se je tudi zdaj Gregor
Lukjanovič. Kaj sta se pogovarjala, tega ni nikdo
slišal. Ko so se drugo jutro razkropili earjevičevi
gonjači po okolici, in lovci so z vso pozornostjo pre¬
dli na odločenih mestih, in se nikdo ni več menil
za to, kaj delajo tovariši, skakala sta od tam, kjer

176

je bil lov po tihej soteski Homjak in Maljuta, in
mej njima jezdil je nekdo z zvezanima rokama in
privezan na sedlo, njegov obraz je zakrival črn
bašlik, pomaknen prav do brade. Ne nekem ovinku
soteske pridružilo se je kakih dvajset oboroženih
opričnikov, ter dirjali so vsi skupaj dalje in nikdo
ni zinil niti besedice.

Lov se je mej tem nadaljeval in nikdo ni za¬
pazil, da je zmanjkalo carjeviča, razen dveh konjar¬
jev, ki sta ječala v jarku, prebodena z nožem.

Kakih trideset vrst od slobode, sredi temnega
gozda bilo je mokro in nepristopno močvirje, Pa-
ganska Luža imenovano. Mnogo čudnega se je pri¬
povedovalo o tem kraji. Govorili so, da poletne noči
tavajo nad vodo luči, duše ljudij, katere so pobili
razbojniki in pometali v Pagansko Lužo.

Pa tudi pri belem dnevu imelo je to močvirje
nekak tajinstven obraz. Velika drevesa, ki spodaj
neso imela vej, uzdigovala so se iz kalne in črne
vode. V tej vodi videla so se, kakor popačeni ljudje,
in čudne živali, kakeršnih ni nikjer. Blizu močvirja
ni bilo slišati človeškega glasu. Trope divjih rac
priletele so včasih in krožile nad površino. V bi-

177

čevji slišal se je otožen krik povodnih kur. črni
vran letal je nad drevesnimi vrhovi, njegovo ne¬
srečo oznanjujoče krokanje je mnogokratno odme¬
valo. Sem ter tja zaslišal si v daljavi glas sekire,
tresk posekanega drevesa in zamolklo padanje.

Ko se je skrilo solnce za vrhove in so se nad
močvirjem uzdigovali prozorni pari, utihnil je glas
sekire, in vsi prejšnji zvoki zamenili so se z no¬
vimi. Zaslišalo se je jeduoobrazno kvakanje žab,
s prva bolj tiho in pretrgano, potem pa vedno bolj
glasno in gosto, ter zlilo se je v zbor.

čimbolj se je stemnilo, tem glasnejše je bilo
kričanje dvoživk. Njih glasovi napravljali so nepre¬
stano ip trajno bobnenje, katerega se je privadilo
uho, in skozi nje slišalo se je oddaljeno tulenje
volkov, in kričanje sove, uharice. Ko se je zgostila
tema, zgubljali so predmeti svojo prejšnjo podobo,
m obleki so se v novo vnarjost. Voda, drevesne
veje in vodne pari zlili so se v jedno celoto. Podobe
in zvoki so se zmešali in umaknili človeškemu ra¬
zumu. Paganska Luža veljala je za bivališče ne¬
čistih duhov.

12

178

Proti tem prekletemu kraju dirjali so, pa ne
po noči, a lepo soičuo jutro, Maljuta in njegovi
opričniki.

Ravno tedaj, ko so oni gnali v dir svoje konje,
zbirali so se drugi korenjaki slabega glasu v tem¬
nem gozdu Paganske Luže.

XIII. Poglavje.

Vanjuha Perstenj in njegovi tovariši.

Na obširnej poljani, obdanej s starimi hrasti,
stalo je nekaj prstenih koč; in mej kočami sedelo
je na preobrnenih kladah, iz zemlje molečih kore¬
ninah in kupih listja in suhega sena mnogo ljudij
razne starosti in v raznih oblekah. Oboroženi ko¬
renjaki prihajali so neprestano iz srede gozda, in
pridruževali se tovarišem. Mnogo je bilo raznoobraz-
nosti mej njimi. Sermjagi, zipuni in ferjazi,*) neka¬
teri raztrgani, drugi z zlatom obšiti, videli so se
skozi drevje. Nekateri so imeli sablje prepasane,

*) Sermjagi, zipuni in ferjazi so različne ruske moška

obleke.

179

drugi so sukali v rokah železne krogle na jermenih,
ali so se pa opirali na široke bojne sekire. Tu ni
manjkalo prask, obrunkov, kuštravih glav in nepo-
česanih brad.

Veselo društvo se je razdelilo na več gruč.
Na sredi poljane kuhali so kašo in pekli na ražnih
govedino. Nad praskajočim ognjem viseli so kotii,
dim se je vzdigoval, kakor sivovišnjev oblak v mraku,
ki je obdajal poljano, kakor trdna stena. Kuharji
so se odkašljevali, meli oči in obračali se od dima.

Malo v strani je starček z razmršeno glavo,
z dolgo brado pripovedoval mlajšim razne pripo¬
vedke. Govoril je stoje, opirajoč se na sekiro, na¬
sajeno na dolgo toporišče. V takem položaji zdelo
se je starcu pripravnejše pripovedovati, kakor sede.
Zamogel se je stegniti, obrniti se na vse strani, iu
Da priličnem mestu zamahniti s sekiro in zažvižgati,
kakor se fantom spodobi. Vsi so ga verno poslu¬
šali in zevali. Jeden sedel je na tleh, drugi je
splezal na kako vejo, tretji je široko stal in debelo
gledal, največ jih je pa ležalo na trebuhih iu upi¬
ralo se s komolci na zemljo in z dlanjo v brado:
tako je bilo nsjpriležnejše.

12 *

180

Malo proč bila sta dva fanta drug druzega s
pestmi po glavi. Igra šla je za to, kdo bode prej
poprosil druzega, da naj jenja. Pa nobeden ni hotel
prositi. Oba sta že bila rudeča od krvi kakor pesa,
pa krepki pesti nesti nebali biti po glavah, kakor
kladivo po nakovalu.

— Ali še nemaš dovolj, Hlopko? — vprašal
je oni, ki je bil videti slabši.

— Ne boš, bratec Andrejče, ko bodeš imel
dosti, pa povej. Lej, saj ti že slabo prihaja.

Ic pesti eti dalje bili.

— Glejte, bratci. Andrejče se bo hitro zvalil
na tla! — rekli so nekateri gledalci.

— Ne bo se zvalil ne! — odgovorili so drugi
— čemu bi se tudi, on ima trdo glavo.

— A glej ga, saj že pada.

Pa Andrejče ni pal. A posluf-il se je pre¬
kanjenosti, in namesto da bi udaril nasprotnika po
temelji, udaril ga je s pestjo po senci.

Hlopko se je zgrudil.

Mnogo gledalcev se je zahohctalo, pa večina,
je izjavila svojo nezadovoljnost.

181

— To ni pošteno, — kričali so oni, — An-
tlrejče ga je prekanil! Pretepite Andrejčeta!

In takoj so Andrejčeta pretepli.

— Od kod je vas prinesel Bog? — vprašal
je stari pripovedovalec nekaj mladeničev, kateri so
prišli k ognju in boječe ozirali se na vse strani.

Pripeljal jih je tršat hrust s širokim nožem
za pasom; mladeniči neso imeli orožja, bi'i so videti
novinci.

— čujteči, — sokoli rekel je, tršati hrust,
obrnivši se k njim, — ded Koršun vpraša vas, od
kod vas je priuesel Bog ? Odgovorite dedu!

— Povem vam resnico. Jaz sem izpod Moskve,

— odgovoril je mladenič jecljajoč.

— A zakaj si izletel iz gnezda? — vprašal
je Koršun: — ali ti je bilo premrzlo ali prevroče?
— Bilo je prevroče! —odgovoril je mladenič,

— ko so opričniki zapalili hišo, in ko je zgorela,
bilo je pa premrzlo.

— Tako je toraj. Ti nesi neumen dečko. Pa
po kaj si prišel ?

— Iskat sorodnikov.

Razbojniki so se zahohotali.

182

— Lej, kaj si se izmislil? Kakih sorodnikov?

— Ko so mi ubili opričniki očeta in mater,
sestre in brate, dolgočasil sem se na svetu; mislil
sem: iti hočem k dobrim ljudem; nakrmili in na¬
pojili me bodo in bodo meni bratje in očetje! V
krčmi dobil sem tega fanta in poprosil sera ga, da
naj me vzame seboj.

— Ti si vrl fante! — rekli so razbojniki, —•
sedi k nam, tu imaš kruh in sol, in mi bomo bratje
tvoji!

— A kaj pa ta stoji in poveša nos, kakor bi
ga bili kje pognali z dolgim nosom? Kaj je tako
jokal, da so mu otekla ustna? Od kod si ti?

Izpod Kolomne, — odgovoril je, leno obračajoč
jezik, krepek mlad fante, z otožnim obrazom stoječ
za drugimi.

— Kaj, ali so tudi tebe razžalili opričniki?

— Nevesto so mi odpeljali, — odgovoril je
fant posiljeno in zategujoč.

— Povej no, kako je bilo?

— Kaj hočem praviti! Prišli so in odpeljali

so jo.

— Nu, kaj pa potem?

183

— Kaj potem? Potem ni bilo ničesar.

— Zakaj pa jim nesi iztrgal neveste?

— Kje sem jo jim hotel vzeti? Kar prišli so
in odpeljali so jo.

— In ti si mirno gledal in zeval?

— Ne, potem, ko so že pobrali pete, sem se
tako razjezil, da Bog varuj!

Razbojniki so se zopet zahohotali.

— Zdi se mi, fante, da je tebe težko ogibati!

Fante je naredil neumen obraz in nič ni od¬
govoril.

— Oj ti, fante! — rekel je nek razbojnik, —
že so ti vzeli nevesto, zato se ti ni treba kisati;
pa poišči drugo!

Fant ga je gledal in zeval, pa niti besede ni
odgovoril.

Njegov obraz je dopal razbojnikom.

— Ali ne slišiš, da govore s teboj, — rekel
je jeden in sunil ga je.

Fant je molčal.

Razbojnik ga je še silnejše sunil.

Fant ga je pogledal tako neumno, da so se
zopet vse zahohotali.

184

Nekaj mož je stopilo k njemu in začela ga je
suvati.

Fant ni vedel, ali bi se jezil ali ne; pa jeden
sunljej, ki je bil silnejši, kakor drugi, zdramil ga je
iz njegove zaspane hladnokrvnosti.

— Nehajte me pahati! — rekel je: — sem
mari vreča moke, da bi se vam pustil? Nehajte,
da se ne razjezim.

Razbojniki so se strašno zasmejali.

Fant se je v istini hotel razjeziti, pa lenoba
in prirojena zaspanost sti premagali njegovo jezo.
Zdelo se mu je, da se ni vredno jeziti za tako ma¬
lenkost, a važnega uzroka ni bilo.

— Le jezi se, tepec! — rekli so razbojniki,

— zakaj se pa ne jeziš?

— Le še bolj suvajmo ga.

— Lej ga, kako kočljv je! No tu imaš!

— Ali hočeš še bolj?

— Tu imaš!

— No, zdaj boste pa dobili, kar ste iskali;

— rekel je fant, razsrdivši se nazadnje zares.

Zavihal je rokave, pljunil v dlan, in začel je
prekucevati pravične in krivične. Razbojniki nese

185

pričakovali takega napada. Ti, ki so bili bližje, le¬
žali so kmalu na tleh, in podrli tudi svoje tovariše.
Ves kup valil se je proti ognju; kotel se je preobr¬
nil in juha se je razlila v oglje.

— Tiho, tiho, satan! Kaj si se tako razjezil!
Pomiri se! — kričali so razbojniki.

Pa fant ni ničesar slišal. Mahal je na desno
in na levo s pestmi in z vsakim udarom podrl je
razbojnika, včasih še po dva.

— Vidite ga medveda! — govorili so, kateri
so utegnili odskočiti v stran.

Nazadnje se je fant streznil. Nehal je prete-
pavati, ustavil se je sredi preobrnenih in razbitih
loncev, praskajoč se za ušesi, kakor bi hotel reči:

— Kaj sem pa naredil!

— Nu, bratec, — rekli so razbojniki, ustaja-
Joč in tipajoč rebra, — ko bi se bil ti ob pravem
^asu razjezil, ne bili bi ti vzeli neveste! Vidite ga,
kak lija Muromec je!

— Kako ti je ime korenjak? — vprašal gaje
stari razbojnik.

— Mitka.

— No, Mitka! Vrli Mitka!

186

— Dobro, Mitka!

— Fantje! —rekel je mlad fant, ki je k njim
pritekel, — ataman začel je zopet pripovedovati o
svojem življenji na Volgi. Vsi so že nehali peti in
poslušati pripovedke, in useli so se okrog atamana.
Hitimo, da še kako mesto dobimo.

Na posekanej kladi, v senci velikanskega hrasta
sedel je širokopleč korenjak srednje velikosti, v
dragem z zlatom obšitem kaftanu. Njegovo glavo je
pokrivala čelada ali železna kapa. H kapi bila je
pridelana jeklena mreža, ki je branila tilnik, vrat
in ušesa sabljinih udarov. Ta širokopleč korenjak
držal je v roki čekan, na jednej strani poostreno
kladivo, nasajeno na toporišče. V takej krasnej
opravi bilo je težko spoznati našega Vanjubo Per-
stnja. Njegove oči obračale so se na vse strani. Iz¬
pod kratkih črnih brk bliščali so tako beli zobje, da
so osvetljevali ves njegov obraz.

Razbojniki so molčali in poslušali.

— Poslušajte, bratje, — rekel je Perstenj,
— to ni nič čudnega, če jih nas deset ustavi voz
ali oropa kakega bojarja. Ali to je čudno, če jeden
sam ustavi in oropa petdeset mož ali pa še več!

187

— Oh. kaka predrznost! — rekli so razboj¬
niki: — kaj vse hoče! Sam bi rad ustavljal cele
prevoze!

— Jaz ne govorim sam o sebi; pa poznam
korenjaka, ki jih sam ustavlja.

— Pa saj ni zopet tvoj Volžki bogatir?

— Nekdo drugi. Premikala se je počasi na
vrvi ladja iz Astrahana po materi Volgi. Na ladiji
kilo je mnogo ljudij; vsi so bili kupci, pravi fantje,
s  puškami, sabljami, odpetimi kaftani, kapami po
strani, prav kakor nas jeden. Na ladiji je bilo
Polno zlata, žlahtnih kamnov, biserov, Astrahanskega
blaga in razne šare. Breg je visok, steza ob reki
za  vlečenje ladje ozka, a sredi reke je na onem
toestu otok, gola skala, obrnena proti vodi s tako
ostro rtino, da Bog varuj!

„In zvedel je korenjak, s čim se pelje ladja.
Nikomur ti povedal, odšel je zjutraj, ušel se je v
grmovje, in čaka! je. Minula je jedna ura, minuli sti
dve, prišlo je kakih dvanajst ljudij, in ječe in mole
jezike iz ust uleklo za ladjino vrv, kajti ladja ni
kila lahka, in hitrost reke ni bila primerna njih

silam.

188

r In naš korenjak je počakal, da so odšli dalje
za kakih petdeset sežnjev, potem je pa presekal s
sabljo vrv, in pali so na nos vsi, kateri so ladjo z
vso silo vlekli. On pa je nekatere pobil z železno
krogljo na jermenu, drugi so pa bežali, kakor so jih
nesle noge. Ladja se je premikala naravnost proti
skali. Prestrašili so se kupci, nikomur ni prišlo na
misel streljati; mislili so samo, kako bi se ognili
skale, da ne bi se razbila ladja. A moj korenjak je
zgrabil z jedno roko za vrv, a z drugo se je oklenil
nekega drevesa, in ustavil je ladjo.

— *Ej, vatlarji, kupci! pogumni fantje! Po-
mečite v vodo sablje in puške, če ne, pa spustim
vrv in poginili boste z blagom vred.

„Kupei pomolili so v bogatirja svoje puškine
cevi, ps takoj so se premislili: če ga ubijemo, kdo
bode pa držal vrv!

„Kaj so hoteli, pometali so orožje v vodo, P a
ne vsi; mislili so, kadar bode zlezel korenjak na
krov, in hotel oropati ladjo, pa ga bomo ubili! A
moj bogatir se ni dal preslepiti.

— „Dobro, — rekel je, — dragi moji kupci,
vaše orožje šlo je na dno, zdaj pa pojte vi, kamor

189

vam je drago! A rečeno z drugimi besedami: poska¬
kajte z ladje na glavo!

»Oni so se obotavljali, a on je privezal vrv za
deblo, zgrabil puško in ustrelil.

„Zdaj so vsi, kolikor jih je bilo, poskakali v
vodo, kakor žabe.

„A on je kričal.

— „Ne plavajte semkaj, plavajte k drugemu
^egu, če ne vse postrelim.

— Kaj ne fantje, da je pravi bogatir?

— Korenjak je! — rekli so razbojniki, —
Pravi korenjak! A kaj je pa naredil z ladjo?

— Z ladijo? Namotal je na roko vrv, kakor
D 't, na katero je privezan papirnat zmaj, in potegnil
ladjo h kraju.

— Kaj, ali je on velik kakor polkonj?

— Ne, polkonjeve velikosti ni. Nič ni višji od
® e ne, samo sirji je čez pleča.

— Širjih pleč, kakor ti! Komu je pa podoben
Potem ?

— Podoben je pravemu junaku: glavo ima
buštrasto, brado črno, malo je upognen, obraz ima
pioačat, a njegove oči so — strašne.

190

— Ataman, dogovoriš o njem, kakor o kakem
čudilu, a mi ti ne moremo verjeti. Bolj korenja-
škega, kakor si ti, še nesmo videli.

— Vi še neste videli bolj korenjaškega od
mene! Pa kaj ste vi videli, tepci! A reči moram,
nadaljeval je Perstenj, z vedno večjo navdušenostjo,
da jaz nesem nie proti njemu.

— Kako pa je ime tvojemu bogatirju?

— Bratci, ime mu je Jermak Timofejič.

— Vidiš, kako ime! Ali ou ropa sam brez
tovarišev ?

— Ne, ne sam. On ima udane in zveste to¬
variše. Samo, da se je razjezil nanj pravoslavni car.
Poslal je car svoje ljudi na Volgo, da razbijejo nje¬
govo četo, jednemu njegovih tovarišev Ivanu Koljcu,
bilo je ukazano odsekati glavo in pripeljati jo v
Moskvo.

— Kaj, ali so ga ujeli?

— Ujeli so Koljca carski ljudje, pa hitro se
jim je zopet izmuznil iz pestij, ter potegnil je po
širokem svetu. Kje je zdaj on, Bog ve, a jaz mis¬
lim, da se kmalu vrne na Volgo. Kdor je kedaj

191

bival na Volgi, ta se ne more privaditi v drugej
deželi.

Umolknil je ataman in zamislil se je.

Zamislili so se tudi razbojniki. Povesli so
bujne glave na široke prsi, in molče so sukali dolge
brke in gladilo široke brade. Kaj so mislili pogumni
fantje sredi temnega lesa? O svojej mladosti, ki je
minula, ko so še bili pošteni vojaki in mirni seljaki?
o materi srebrnej Volgi? ali o divnem bogatirji, o
katerem je pripovedoval Perstenj ? ali pa o visokej
zgradbi sredi čistega polja, o dveh stebrih s popreč-
n 'W brunom, na katero mislijo v žalosti vse predrzne
fu bujne glave.

— Ataman! — zaklical je razbojnik, ki je
pritekel k Perstnju ves zasopen, — pet verst od tod
Po Rjazanskej poti dirja dvajset jezdecev v z zlatom
obšitih kaftanih z bogatim orožjem! Vsak njih konj
je vreden sto rubljev in še več!

— Kam gredo? — vprašal je Perstenj, po¬
skakujoč.

— Ravno zdaj so se obrnili k Paganskej Luži.
Ko sem jih zagledal, tekel sem naravnost semkaj
Po močvirji in gozdu.

192

— No, fantje, — zakričal je Perstenj: —
dovolj smo ležali! dvajset mož gre naj hitro z menoj 1

— Ti Koršun, — nadaljeval je, obrnivši se k
drugemu razbojniku, — vzemi drugih dvajset, pa
pojdi ž njimi h krivemu hrastu, ter zasedite pot,
ko bi se mi zapoznili. Nu, pripašite sablje!

Perstenj je zamahnil s krogljo na jermenu in
mignil z očmi. Podoben je bil mogočnemu polko-
vodcu sredi udane mu vojske.

Prejšnje svobodno vedenje razbojnikov je zgi¬
nilo, in zamenila je je brezpogojna pokorščina.

Kakor bi mignil, odšlo jih je štirdeset roparjev
od tolpe in razdelili so se v dva oddelka.

— Ej Mstka! — rekel je Koršun mlademu
fantu izpod Kolomne, — tu imaš kol, pojdi z nami,
in pretepaj, če se bodeš ujezil.

Mitka je neumno zarudel, vzel je hladnokrvno
kol iz starčevih rok, in odšel je za svojim oddelkom
h krivemu hrastu.

Drugi oddelek, kateremu je zapovedoval Per¬
stenj, hitel je k Paganskej Luži proti neznanim
jezdecem.

193

XIV. Poglavje.

Zaušnica.

Tačas, ko sta Maljuta in Homjak, spremlje-
vana od jednega oddelka opričnikov, peljala neznanca
proti Paganskej Luži, pogovarjal se je prijazno Se-
rebrjani z Godunovom za mizo, obloženo s kupicami.

Povej mi, Boris Teodorovič, — rekel jo Sere-
brjani, — kaj se je zgodilo s carjem to noč? Za¬
kaj se je uzdignilavsa sloboda ob polunoči? Ali se
to zgodi pogostem pri vas?

Godunov zmajal je z ramama.

— Veliki car, — rekel je on, — pogostem
žaluje in plaka za svojimi sovražniki, in pogostem
ttoli za njih duše. Da je nas klical k molitvi ponoči,
temu se ni čuditi. Sam Vasilij Veliki govori v dru¬
gem svojem listu k Gregorju Nacijancu: kar je
drugim jutro, to pobožnim je polunoč. Sredi temne
n °G, kadar oči in ušesa ne dopuščajo nič pregreš-
nega v človeško srce, bavi se lahko človeški um z
Bogom.

— Boris Teodorovič! Videl sem tudi poprej
®°liti carja: pa ni bilo tako. Vse je zdaj postalo

194

drugače. Tudi opričnikov jaz ne razumem. To neso
menihi, ampak razbojniki. Ni še dokaj dnij, kar sem
se vrnil v Moskvo, pa videl in slišal sem toliko ne-
čuvauega, da jedva verjeti morem. Prevarili so tedaj
carja. Pa ti, Boris Teodorovič, ki si intimni pri¬
jatelj carju, on te jako ljubi, zakaj mu ne razložiš,
kaka je opričina?

Godunov se je nasmehnil priprostosti Serebr-
janega.

— Car je milostljiv k vsem, — rekel je s
posiljeno mirnostjo, — tudi mene ne pouzdiguje po
zaslugah. Pa meni se ne spodobi presojevati državnih
zadev, še manj pa zapovedovati carju. A opričino
ni težko razumeti. Vsa zemlja je carjeva, in mi vsi
smo v njegovej oblasti, kar odloči car v svojo osobno
lastnino, to je njegovo, kar pa pusti nam, to jo
naše, on ima pri sebi, kogar hoče, kogar pa neče,
pa ne. To je vsa opričina.

— Tako, kakor ti govoriš, Boris Teodorovič,
gre vse gladko, a v resnici ni tako. Opričniki po¬
gubljajo in zatirajo zemljiščino bolj, kakor Tatarji.
Za nje ni nikakega sodišča, po njih gine vsa dežela.
Ti, povej to carju! Verjel ti bode!

195

— Knez Nikita Romanovič, mnogo je zlega
aa svetu. Oni ne pogubljajo ljudij zato, ker so oprič-
aiki, a zato, ker so ti in oni ljudje! Reciva, da bi
jaz povedal carju: kaj bi bilo iz tega? Vsi bi se
vzdignili zoper mene, in car bi se razsrdil na
mene! . . .

— Kaj ? Naj se razsrdi, a ti bodeš imel lahko
vest, ker si mu povedal resnico!

— Nikita Romanovič, resnica ne traja dolgo,
treba je znati govoriti. Ko bi jaz ugovarjal carju,
fflene bi že davno tukaj ne bilo, a ko bi mene ne
Mo tukaj, kdo bi te bil rešil včeraj ?

— Kar je res, to je res, Boris Teodorovič,
ko bi tebe ne bilo, bil bi jaz izgubljen!

Godunov je mislil, da je prepričal kneza.

— Vidiš, Nikita Romanovič — nadaljeval je,
dobro je braniti resnico, pa pri vojski ni načelnik
sam. Kaj bi ti naredil, ako bi štirdeset hudobne-
žev vpričo tebe mesarilo nedolžnega človeka?

— Kaj bi naredil? Zgrabil bi sabljo in udri¬
hal bi po onih štirdesetih, dokler bi bil kdo živ,

— Godunov ga je osupnen pogledal.

13 *

196

— In pobil bi morda, Nikita Romanovič, —
rekel je, — vsakega petega ali desetega hudobneža;
ostali bi pa zaklali nedolžnega človeka. Ne, bolje
je, knez, pustiti jih na miru; ko bodo začeli obirati
ubitega, nastal bo krik, da je Štefe vzel več, kakor
Mihec, in pobili se bodo sami mej seboj!

Serebrjanemu ni ugajal tak odgovor. Godunov
je to zapazil, in premenil je govor!

— Vidiš, — rekel je, gledajoč zkoz okno, —
nekdo dirja semkaj, da bi si kmalu ulomil vrat.
Poglej knez, ali ni tvoj nadkonjar.

— Težko! — odgovoril je Serebrjani: — po¬
prosil me je, da gre dvajset vrst daleč na romanje.

A ko je pogledal knez zkoz okno, spoznal je
Mihejiča. Starec je bil bled, kakor smrt. Sedla
pod njim ni bilo; podobno je bilo, da je skočil na
prvega konja, ki ga je dobil, in dirjal je nasproti vsakej
priličnosti naravnost na dvor, prav pod rudeče okno.

— Gospod Nikita Romanovič! — kričal je že
od daleč, — ti piješ, ješ in veseliš se, ali za ne¬
srečo ne veš? Ravno kar sem srečal tam za cerk¬
vijo Maljuto Skuratova ia Homjaka; oba na konjih,
a mej njim bil je zvezan, kaj misliš, kdo? Sam

197

carjevič, sam carjevič, knez! Nadeli so mu črni
bašlik na obraz ti hudobneži, a ko je veter odgrnil
bašlik, spoznal sem carjeviča! Pogledal me je, ka¬
kor bi me prosil pomoči, a Maljuta, vzemi ga vrag,
skočil je k njemu, in pomakni! mu je bašlik zopet
na obraz.

Serebrjani skočil je s svojega mesta.

— Ali slišiš, Boris Teodorovič? zakričal je in
oči so se mu zabliskale. — Ali naj še čakamo, da
86 hudobneži spro mej seboj! Iu skočil je s stopnic.

— Daj mi konja, — zakričal je in iztrgal je
Mihejiču uzdo iz rok.

— To ni konj zate, gospod, — rekel je Mi-
hejič, — to je slab konj, in sedla ni na njem;
kako hočeš na takem konji jahati k carju . . .

Pa knez je že oddirjal, a jezdil ni k carju,
odrl jo je naravnost za Maijuto . . .

Stara pesem, ki je morda zložena ob Ivano-
vem času, opisuje te dogodke tako-le;

Kogda začinalasj ‘) kamenna Moskva,

Začinalsja carj Ivan, gosydarj Vasiljevič.

Kak hodil on pod Kazanj gorod 2 )

‘) se je začela; a ) mesto.

198

Pod Kazanj gorod, pod Astrahanj:

On Kazanj gorod mimohodom vzjal,
Polonil 3 ) carja i s cariceju;

Vivodil 4 ) izmenu 5 ) izo Pskova,

Izo Pskova i iz Novgoroda.

Kak bi vivestj 6 ) iz kamennoj Moskvi!

Što vozgovorit Maljuta zlodej Skurlatovičt
„Ah, ti goj jesi, car Ivan Vasiljevič!

„Ne vivestj tebe izmenuški do veku!

„Sidit suprotivnik ’)
j Jest s toboj s odnogo bljuda * 8 )

„Pjet s toboju s odnogo kovsa 8 )

„Platje 10 ) nositj s odnogo pleča!"

I tut carj dogadajetsja “)

Na carjeviča oseržajetsja. 12 )

„Ah, vigoj jesi, knjazja i bojare!

„Vi berite 1S ) carjeviča pod beli ruki,
„Nedevajte 14 ) na njego platje černoje,

„ Povedite j ego na boloto is )  židkoje, l6 )

„Na toje li Lužu-Poganuju,

„Vi predajte jego skoroj n ) smrti!"

Vse bojare razbežali sja.

Odin ostalsja Maljuta zlodej,

On bral carjeviča za beli ruki,

s ) ujel; 4 ) iztrebil; 5 ) izdajo; 6 ) iztrebiti; V  nasprotnik

8 ) sklede.'; 9 ) kupice; 10 ) obleko; u )  domisli; 12 ) razjezi; ls ) vze

mite; 14 ) obledite; u ) močvirje; ,6 ) mokro; 1; ) hitreg.

199

Nadeval na njego platje černoje,

Povel na boloto židkoje,

Sto na tu li Lužu-Paganuju.

Provedal <8 ) slufia Nikiti Romaniča,

Sadilsja na lošadj I9 ) vodovoznuju,

Skoro 20 ) skakal k Nikite RomaniCu:
pGoj jesi, batjuška, 21 ) Nikita Romanič
n Ti pješj, ješj, prohlažaješ jsja 22 )

„Nad seboj kručinuški 23 ) nevedaješj!

„Upadajot zvezda podnebesnaja,

„Ugasajat sveča vosku jarkago M )

„Ne stanovitja 25 ) mlada carjeviča!"

Nikita Romanovič ispugajetsja 2e )

Saditsja na lošadj vodovoznuju, -
Skoro skačet na boloto židkoje,

Sto na tu li Lužu Poganuju
On udaril Maljutu po ščeke: 27 )

„Ti Maljuta, Maljuta Škurlatovič!

„Ne za svoj ti kus prinimaješsja
„Ti etim podavišjsja!. .

Ta pesem se morda ne ujema povsem z istini-
timi dogodki; a ujema se z duhom tega časa. Ne
Popolno in nejasno prihajalo je do naroda to, kar

18 ) zasedi; 19 ) konja; 20 ) hitro; 21 ) oče; 22 ) zabavaš
8e ; ’*) nesreče; 24 ) čistega; 25 ) ne bode; 26 ) prestraši se;
") lici.

200

se je godilo pri carskem dvoru, v krogu carskih
ljubimcev, pa tedaj, ko se še razni stanovi neso
tako ločili po običajih in neso živeli ločeni drugod
druzega, neso vesti o tem, kar se je zgodilo, če
tudi so bile izkažene, prestopile mej resnici podob¬
nosti, in nosile so na sebi pečat občnega življenja
in mišljenja.

Ali si bil res tak, knez Nikita Romanovič,
kakor te opisujejo — to vedo samo Kremeljski zi¬
dovi in stari Podmoskovski hrasti! Pa takega si se
mi predstavljal v urah tihega sanjarstva, v večernih
urah, ko so se pokrila polja z mrakom in je umiral
v daljavi šum skrbi polnega dne, ko je bilo vse
tiho ter je samo veter šumel v listji, in večerni
hrošč letal mimo. Otožno in bolestno govorila je v
meni ljubezen do domovine, in jasno je stopila iz
megle britka in slavna naša starina, kakor bi
se bilo namesto vida, katerega mi je zapirala
tema, odprlo v meni notranjo oko, kateremu cela
stoletja neso stavila nobenih pregrad. Tak se mi je
zdel Nikita Romanovi«, in jasno sem ga videl, lete¬
čega na konji za Maljuto, in preselil sem se v duhu
v te čase, ko ni bilo nič nemogoče!

201

Pozabil je Serebrjani, da nema sablje in samo¬
kresov, in ni se menil zato, da je star konj pod
njim. A to je bil dober konj ob. svojem času;
služil je dvajset let v vojski in bil je v raznih
bitvah; pa ni si prislužil pokoja v starosti; prislužil
si je vodovozno vprego, gnilo seno in udare z bičem.

Skakal je Maljuta po temnem gozdu s svojimi
opričniki. Hitel je k Paganskej luži, popravljal bašlik
na glavi carjeviča, da ne bi vedeli opričniki, koga
peljejo v smrt. Ko bi ga spoznali, odstopili bi od
Maljute, prijeli bi za večji dobiček in spustili manj¬
šega. Mislili so opričniki, da jezdi priprost človek
mej Homjakom in Maljuto; samo čudili so se, da
ga peljejo tako daleč v smrt.

Priganjal je Maljuta opričnike, jezil se na
konje, in bil jih z bičem po ogromnih bedrih.

- Oh, da bi vas volk požrl, travnati mehovi!
Da bi se saj ne premislil car in ne poslal gonjcev
za nami!

•— Prokleti Maljuta skakal je po temnem
gozdu, gledale so ga tašice, stegujoč vratove, nad
n i'm so letali črni vranovi — blizu je že bila Pa-
ganska Luža.

202

— Ej, — rekel je Maljuta Homjaku, — ali
se ne sliši za nami ropot podkev?

— Ne, — odgovoril je Homjak, — ropot naših
konj razlega se po gozdu.

In še bolj je priganjal Maljuta opričnike, in
še bolj je bil konje po bedrih.

— Ej, — rekel je on Homjaku, — vsekako
kriči nekdo za nami.

— Ne, — odgovoril je Homjak, — to je samo
jek naših glasov.

In jezil se je Maljuta na konje.

— Da bi vas volk požrl, travnati mehovi! Da
bi vsaj ne bilo za nami gonjcev?

Pri tej priči zaslišal je Maljuta za seboj:

— Stoj, Gregor Lukjanovič!

Serebrjani bil je Skuratovu za petami. Ni ga
pustil na cedilu vodovozni konj.

— Stoj, Maljuta! — ponovil je Serebrjani,
in dohitevši Skuratova, udaril ga je s svojo mo¬
gočno roko.

Silen bil je udar Nikite Romanoviča. Razlegla
se je zaušnica, kakor puškini strel; zamolklo se je
razleglo po mokrem gozdu, usulo se, je listje na

203

tla; zveri planile so z vso hitrostjo v goščavo, pri¬
letele so iz dupel čopaste sove; a mužiki, ki so
daleč proč majih lipovo ličje, so se spogledali in
rekli, čudeč se:

— Oh, kako je treščilo! pa saj se ni podrl
stari hrast pri Paganskej Luži?

Maljuta se je zvalil s sedla. Ubogi stari konj
Nikite Romanoviča se je spodtaknil, pal in poginih

— Maljuta! — zakričal je knez, skočivši na
noge, — ti ne prijemaš za svoj kos. S tem kosom
se bodeš zadavil.

In potegnil je sabljo iz nožnic, zamahnil
nanj in udaril ga je po glavi.

Pri tej priči se je zasvetila sablja nad kne-
ževo glavo. Matvej Hom jak pritekel je svojemu
gospodu na pomoč. Opričniki prihiteli so z golimi
sabljami na kneza, pa drevesa in polomljene na
tleh ležeče veje ovirale so, da ga neso mogli okro¬
vi od vseh stranij.

»Tukaj bodem zgubil življenje, — mislil si je
knez, odbijajoč udare, — ne da bi rešil carjeviča.
Ko bi Bog dal, da bi se mogel držati saj kake pol
nre, morda pride pomoč od kod.“

204

In pri tej priči zasliši se iz gozda tako močno
žvižganje, da je vsem skozi ušesa letelo, na to so
odgovorili glasni kriki. Nek opričnik, ki je že bil
nameril sabljo na kneza, pai je z razdrobljeno glavo
in čez Djegovo truplo pojavil se je Vanjuha Per-
stenj, mahajoč z okrvavljenim čekanom, in to tre-
notje planili so razbojniki, kakor čeda volkov na
Maljutine sluge, in unel se je mej njimi bud boj.
Hotel je Maljuta z vsemi svojimi tovariši vzajemno
pritisniti na sovražnike, pa ni bilo moč, oviralo ga
je drevje in polomljeno vejevje. Mnogo jih je palo
na mestu, drugi so pa stopili v red. Gojda, zakričali
so, in poteptali hrabre prostovoljce. Sam Persteuj,
ranjen na roki, je že slabše mahal s čekanom, kar
se zasliši novo žvižganje v gozdu.

— Le dobro se držite, fantje! — zakričal je
Perstenj, — ded Koršun gre nam na pomoč.

In ni še izgovoril, ko udari Koršun s svojim
oddelkom na opričnike in začelo se je mej njimi
veliko in strašno krvavo mesarenje!

Teško so se ustavljali jezdeci pešcem v gozdu.
Konji so se spenjali kvišku, padali znak iu tlačili
pod seboj jezdece. Opričniki so se obupani bili

205

življenje in smrt. Homjakova sablja žvižgala je ka¬
kor vihar, nad njegovo glavo švigal je blisk.

In nenadoma nastalo je omahovanje sredi
občnega mesarenja. Korenjaški Mitka ril je skozi
tolpo naravnost na Homjaka, razmetujoč brez raz¬
ločka tuje in svoje. Mitka je spoznal v njem ugra¬
bitelja svoje neveste. Priuzdigoval je z obema ro¬
kama kol in nameril ga je na svojega sovražnika.
Homjak odskočil je v stran, in udar pal je konju
ua  glavo, konj se je zvalil mrtev na zemljo, kol se
j® prelomil.

— Počakaj! — rekel je Mitka in zagnal se
J e  v Homjaka, — zdaj mi ne uideš!

Končala se je bitka. Ni se bilo več biti s kom,
vsi opričniki bili so mrtvi, samo Maljuta se je rešil
“a hitrem kabardinskem konji.

Začeli so razbojniki šteti svoje, tudi njih je
precej manjkalo.

— Lej, bojar, — rekel je Perstenj, prišedši
k Serebrjanemu, brisajoč pot z obraza, — kako se
z °pet vidiva!

Serebrjani je takoj pri prvem pojavu razboj-
°ikov skočil k carjeviču in odpeljal njegovega konja

206

v stran; carjevič bil je privezan k sedlu. Serebrjani
je s sabljo porezal vrvice, pomagal carjeviču zlesti
s konja in snel mu je robec, s katerim so mu bila
zavezana usta. Ves čas, dokler je trajalo pobijanje,
ni odstopil knez od njega in branil ga je.

— Carjevič, — rekel je, videč, da so roparji
ačeli ropati mrtvece in loviti razkropljene konje,
-— bitva je končana, pali so vsi tvoji sovražniki,
samo Maljuta je ušel, pa mislim, da tudi zanj ne
bode dobro, ko bode zvedel car.

Pri nazvanji carjeviča odstopil je nazaj Perstenj.

— Kako? — rekel le on: — to je sam car¬
jevič? Carjev sin? Za koga je nas poslal Bog bo¬
riti se! Toraj njega so peljali zvezanega ti psi!

Ataman pal je pred Ivanom Ivanovičem na
kolena.

Vest o njegovej prisotnosti raznesla se je hitro
mej razbojniki. Vsi so popustili obračanje žepov
ubitih, in hiteli so se poklonit carjeviču.

— Hvala vam, dobri ljudje! — rekel je car¬
jevič laskovo brez vse sicer njemu lastne prevzet¬
nosti: — kdor koli ste vi, hvala vam!


207

— Ni treba se zahvaljevati, carjevič! — od¬
govoril je Perstenj, — ko bi jaz bil vedel, da
Peljejo tebe ti psi, ne bil bi pripeljal samo štirdeset
korenjakov, a dve stotiui; in ne bil bi jo odtegnil
nam ta Skuratov, vjeli bi ga bili živega in v pričo
tebe obesili. Siser se mi zdi, da je pri nas njegov
nadkonjar; on je že moj stari znanec, a kjer ni rib,
je tudi rak riba. Ej, korenjak, ali ga ti imaš ?

— Jaz ga imam! odgovoril je Mitka, leže na
životu, ne pustivši izpod sebe žrtve.

— Daj ga semkaj, ne boj se, ne bo ušel! A
Vi, fantje, naredite ogenj, da ga bomo pekli pri
preiskavanji, in pripravite vrv, če tudi odrežete
uzdo.

Mitka je ustal. Izpod njega zlezel je zdrav
korenjak, in ko se je obrnil k razbojnikom, zakričali
od začudenja.

— Hlopko! — razleglo se je povsod: — to
Ju Hlopko! Hlopka si pritisnil namesto opričnika.

Mitka je debelo gledal in zeval.

Hlopka je težko dihal.

— Tako, — rekel je nazadnje Mitka, — tebe
8em morda davil! Zakaj si pa molčal?

208

— Kako sem pa hotel govoriti, ko si mi sedel
na grlu ti, tulen!

— Zakaj se pa nesi obrnil?

— Zakaj! zakaj! Ko si ti, medved, treščil
konja po glavi, zvalil se je jezdec na tla, in ti,
tepec, si se zagnal in ulegel name namesto nanj,
in dušil me, neumen od samega veselja.

— No! — rekel je Mitka: — tedaj tako je
bilo, — in popraskal se je za tilnikom.

Razbojniki so se zahohotali. Carjevič se je na¬
smejal. Homjaka nikjer ni bilo.

— Kaj se hoče, — rekel je Perstenj, — že
še ni prišla njegova ura, a škoda je! A naj bo, in
če Bog da, drugikrat nam ne bode ušel! A zdaj
pa dovoli, milostljivi gospod, da te spremimo do
pota. Nikar ne zameri, carjevič! Jaz vem, da se
meni, hudobnemu človeku, še ne spodobi govoriti s
tvojo milostjo, a kaj se hoče, ko ne bi bilo mene,
ne šel bi ti od tod!

— Nu, fantje, — nadaljeval je Perstenj, —•
pripravite se varovati carsko milost! Ti, bojar, —
rekel je, obrnivši se k Serebrjanemu, — ti se usedi

209

na tega konja, a jaz za se vzamem tega le. Ti, ded
Koršun, pojdi rajši peš in Mitka tudi.

— Nikakor ne! — rekel je Mitka, zgrabivši
za grivo nekega konja, kateri se je od tega malo
nagnil na stran, — tudi jaz bodem jahal.

Dejal je nogo v stremen, in ker se ni mogel
ligniti na konja, zavalil se mu je z životom na
hrbet in jezdil je nekaj časa tako, potem je pa
skobacal na sedlo.

— Ehva! zakričal je brcaje z nogama in ma¬
hajoč z rokama.

Vsa tolpa se je dvignila po gozdu, okrožujoč
carjeviča.

Ko so prišli na piano, in se je v daljavi po¬
kazala pisana streha Aleksandrovske slobode, ustavil
se  je Perstenj.

—• Carjevič, — rekel je, skočivši s konja, —
P°jdi po tem potu, tam se že vidi sloboda. Ne spo¬
dobi se nam, dalje nadlegovati tvojo carsko milost.
Poleg tega se pa uzdiguje prah po cesti, najbrž
gredo carski vojaki. Proti najinej volji naju je Bog
vkupe pripeljal!

14

210

— Počakaj! — rekel je carjevič, kateri se
je, ko je bil iz nevarnosti, takoj poprijel svojih prej¬
šnjih navad. — Počakaj, korenjak! Povej mi, ka¬
kega bojarskega rodu si, da nosiš z zlatom obšit
zipun ?

— Carjevič, — odgovoril je skromno Per-
stenj, — mnogo nas ie tukaj bojarjev brez imena,
mnogo knezov brez rodovinskega debla. Nosim, kar
mi je Bog poslal.

XIV. Poglavje.

Zaušnica.

— Ali veš ti, — nadaljeval je strogo carje¬
vič, — da takim knezom, kakor si ti, na trgu sta¬
vijo vešaia, in ti sam nesi vreden svojega zipuna.
Ko ne bi mi bii ti danes storil take usluge, velel
bi vas vse poloviti in odpeljati v slobodo. Zaradi
tvojega današnjega dobrega dela odpuščam ti vsa
prejšnja roparstva, iu pri očetu hočem gpvoriti zate,
že prideš prosit odpuščenja.

Hvala za tvojo prijaznost, carjevič! pa še ni
prišel čas, de, bi šel prosit carja odpuščenja. Težki
so moji grehi pred Bogom, in velike so moje krivde

211

pred carjem; ne verjamem, da bi mi jih odpustil
car, a ko bi mi jih tudi odpustil, ne zapustil bi svojih
tovarišev!

— Kako? rekel je čudeč se carjevič: — tedaj
ti nečeš opustiti ropanja, četudi ti obetam, da ho¬
čem prositi zate? Ali rajši ropaš po cestah, kakor
bi pa pošteno živel?

— Perstenj je pogladil svojo črno brado in
zvito se je nasmejal, in pokazali sti se dve vrsti
belih zob, od katerih je njegov zagorel obraz postal
če zamolklejši.

— Carjevič! — rekel je on: — zato je ščuka
V morji, da ne bi dremal karaš. Jaz nesem vajen
»iti vojne službe, niti kupčije. Z Bogom carjevič;
blizu se že uzdiguje prah; treba se je vrniti; riba
ičče, kje je globokeje, a nas jeden, — kje je trdneje.

In Perstenj je izginil v grmovje, odpeljavši za
seboj svojega konja. Razbojniki so se pogubili drug
za drugim v grmovje, a carjevič in Serebrjani jez¬
dila sta dalje sama in kmalu sta srečala oddelek
konjiče, kateremu je zapovedoval Godunov.

Kaj je delal car ves ta čas? Poslušajmo, kaj
govori pesen, kako opisuje narodno mišljenje tega veka.

212

Što vozgovoril groznij carj:

, Ah, vi goj j e si, knjazja moji i bojare!
.Nadevajte platje černoje,

B Sobirajte k zautrenji 1 )

„Slušatj pa carjeviče panihidu 2 )

„Ja vseh vas, bojare v kotle svarju 3 )“

Vse bojare ispugalisja,

Nadevali platje černoje,

Sobiralisja ko zautrenji,

Slušatj po carjeviče panihidu.

Prijehal Nikita Komanovič,

Narjadilsja 4 ) v platje cvetnoje,

Privel s soboj mlada carjeviča,

I postavil za dverjmi severni.

Što vozgovoril groznij carj:

„Ah, ti goj jesi, Nikita Komanovič!

„Što v glaza-lj 3 ) ti mne nasmehaješjsja?

„Kak upala zvezda podnebesnaja
„Što ugasla sveča vosku jarago
„Ne stalo u menja 6 ) mlada carjeviča. 11
Što vozgovoril Nikita Komanovič:

„Ah, ti goj jesi, nadeža T ), pravoslavni car!

„Mi ne stanem 8 ) po carjeviče panihidu petj
„A stanem mi pet moleben za zdravnij 9 ;“

*) jutranjej službi božjej; 2 ) črno mašo; 3 ) skuham-
*)  oblekel se; 5 ) v oči li; 6 ) nemam; ')  nada; e ) ne
bodemo; 8 ) molitev za zdravje;

213

Obral carjeviča za belu ruku,

Vivodil 10 ) izza severnih dverej.

Što vozgovoril groznij carj:

„Ti, Nikita, Nikita Romanovič!

„Ešče čem mne tebja požalovatj u ) ?

„IIi tebe polcarstva datj?

„Ili zolotoj kazni 12 ), školjko nadobno ls )

„Ah, ti goj jesi, carj Ivan Vasiljevič!

„Ne suli M ) mne polcarstva, ni zolotoj kazni
„Toljko daj mne zlodeja Skurlatova:

„Ja svedu na to boloto židkoje,

„Što ni tu li Lužu-Paganuju!“

Što vozgovoril carj Ivan Vasiljevič:

„Ešče votj tebe Maljuta zlodej 13 j,

„1 delaj s njim što hočeš ti!“

Tako se glasi pesen; v istini pa ni bilo tako.
Letopisci pripovedujejo, da je Maljuta še dolgo po
1565. letu ostal v milosti Ivana Vasiljeviča. Mnogo
carskih ljubljencev bilo je žrtva carskega sumnje-
n ja. Že ni bilo več Basmanovih, ne Grjaznega, ne
Vjazemskega, pa Maljuta še ni nikoli skusil carske
J e ze. On po prerokovanji Onufrevne ni prejel kazni
v  tem življenji in umrl je slavne smrti. V sarno-

10 ) pripeljal; “(nagraditi; 1! ) zlatih denarjev; ,s ) treba.
) ne ponujaj; IS ) Tu imaš prokletega Maljuto!

214

stanskej cerkvi sv. Josipa Voloskega, kjer je poko¬
pano njegovo telo, je povedano, da je pal za carja
v bitvi pri Pajdoji.

Kako je Maljuta opravičil svoje obrekovanje,
ne vemo.

Morda je Ivan, ko se je pomirila njegova raz¬
dražena duša, pripisoval tako postopanje svojega
ljubljenca goljufljivej gorečnosti; morda se pa tudi ni
popolnem odrekel sumnji na carjeviča. Naj je že
bilo, kakor koli, Skuratov ni izgubil carjevega za¬
upanja, a od tega časa, bil je še dražji Ivanu. Do-
zdaj je samo Rusija sovražila Maljuto, a zdaj ga je
sovražil tudi carjevič sam. Ivan je bil zdaj jedina
opora Maljute. Ta občna nejevolja na Maljuto bila
je porok carju za njegovo zvestobo.

Cikanje na Basmanova tudi ni ostalo brez
uspeha. V Ivanovem srci ostalo je nekaj suma, če¬
tudi ni brž pognalo korenin, vender je jako ohla¬
dilo njegovo prijaznost z nadtočajem, kajti car W
nikdar odpustil onemu, katerega se je bal, četudi
bi se bil prepričal, da je bil ves njegov strah
prazen.

215

XV. Poglavje.

Poljubovalni obred.

Vrniti se moramo k Morozovu. Helenina raz¬
burjenost v navzočnosti Serebrjanega ni odšla bistrim
bojarskim očem. Z začetka je mislil, da je bilo uzrok
snidenje z Vjazemskim, pa pozneje se je drugi sum
ukoreninil v njegovej duši.

Ko se je poslovil s knezem, spremivši ga do
vrat, vrnil se je Morozov v svojo sobo. Njegove
stare obrvi bile so strašno zježene, globoke gube
prikazale so se na njegovem čelu, bilo mu je vroče
in dušno. „Helena zdaj spi“, — mislil si je, —
»ona me ne bode pogrešala; iti hočem na vrt, morda
si ohladim čelo."

Morozov je odšel; na vrtu bilo je temno. Pri-
SedSi blizu ograje, zagledal je belo žensko obleko.
Začel se je ozirati.

Zaljubljeno govorjenje osupnilo je njegov sluh.
Starec se je ustavil. Spoznal je ženin glas. Za ograjo
videl je nerazločno v nočnej temi jezdeca. Neznanec
nagnil se je k Heleni, in govoril je nekaj ž njo.

216

Morozov je pritajil dihanje, pa veter je pretresal
drevesne vrhove in nosil proč besede neznanca. Kdo
je bil ta neznanec? Ali se je Vjazemskemu s svojo
vstrajnostjo posrečilo prikupiti se Heleni? Nerazum¬
ljivo je žensko srce! Njemu se danes prikupi to,
kar mu je bilo včeraj zoprno! Pa saj ni Serebrjani
naznanil snidenja njegovej ženi? Kdo ve? Morebiti
mu je knez, katerega je on vsprejel, kakor sina, še
isti dan prizadejal krvavo razžaljenje, njemu naj¬
boljšemu prijatelju njegovega očeta, njemu, ki je
bil pripravljen postaviti svoje lastno življenje v ne¬
varnost, da bi skril Serebrjanega pred carsko jezo!

„Ni mogoče,* — mislil si je Morozov, — „to
ni bil Serebrjani! Bil je kak opričnik, kak nov car¬
jev ljubimec. Njim ni nič novega, onečastiti bojarja
starega rodu. A žena, zvita kača! Ali jo nesem lju¬
bil? Ali nesem skrbel za njo bolj, kakor bi bila
moja lastna hči. Ali me ni vzela iz proste volje?
Ali se ni meni zahvaljevala, zvita tiča? Ali mi ni
prisegla zvestobe ? Ne, ne zanašaj se, družina Andre-
jevič, na žensko zvestobo! Ženska zvestoba — J e
zaprta soba, hrastove duri in železna ključavnica.
Prehitel se je Morozov, ko je izročil svojo čast mla-

217

dej deklici. Preslepilo je tebe, starca, goreče srce!
Goljufala te je mlada žena, zvita kača; smejali se
ti bodo Mosk vičani!“

Tako je mislil Morozov in mučil se je z uga-
njevanjem. Hotel je iti bliže; pa jezdec bi jo utegDil
pobegniti, in ne spoznal bi svojega sovražnika. Sklenil
jo počakati.

Kakor nalašč je to noč neprestano šumel veter,
in mesec se ni prikazal izza oblaka, Morozov ni
spoznal niti obraza, niti glasu jezdecevega. Samo to
je slišal, da je bojarinja rekla s solzami:

— Ljubim te bolj, kakor svoje življenje, bolj
kakor rumeno solnčice! Nikogar razen tebe še ne¬
sem ljubila, ga ljubiti ne morem, in ga tudi ne bom.

Kmalu je odšla Helena mimo Morozova, ne da
k* ga bila zapazila.

Drugi dan on ni nič pokazal, da sumniči
Heleno. Bil je ž njo prijazen in laskav kakor poprej.
He včasih, kadar ni videla ona, zježil je bojar obrvi,
in grozno pogledal Heleno. Strašne misli so rojile
takrat po glavi Družini Andrejeviču. Premišljeval
3 e i kako bi poiskal svojega sovražnika.

218

Minuli so štirje dnevi. Morozov je sedel v
lesenej sobi za hrastovo mizo, na mizi je ležala
knjiga, vezana v rudeč baržun, s srebrnimi zaponkami
in gumbiči. Pa bojar ni mislil na čitanje. Njegove
oči so begale po vrstah s pisanimi začetnimi črkami
in drugimi olepšavami nadičenih stranij, njegove
misli so pa brodile od ženine staoice do vrtne
ograje.

Prejšnji dan se je vrnil Serebrjani iz slobode,
in obiskal je po danej obljubi Morozova.

Helena je objavila ta dan, da je bolna in cel
dan ni odšla iz sobe. Morozov ni nič premenil svo¬
jega obnašanja z Nikito Romanovičem. Pozdravljajoč
ga s srečno povrnitvijo in gosteč pridno dragega
gosta, skušal je najti na njegovem obrazu znamenja
izdajstva. Serebrjani bil je zamišljen, pa priprost in
odkritosrčen kakor poprej; Morozov ni mogel ni¬
česar zapaziti.

To je on premišjeval zdaj, sedeč za mizo pred
odprto knjigo,

V njegovem premišljevanji ga je motil prišedši
sluga, pa zagledavši mračno čelo Morozovo, se je
spoštljivo ustavil. Morozov ga je vprašal s pogledom-

219

— Milostljivi gospod, — rekel je sluga, —-
carski ljudje gredo. Vodi jih knez Afanasij Vjazem¬
ski; zdaj so že blizu; ali jih ukažeš vsprejeti.

To trenutje zaslišal se je boben, na katerega
je z usnjatim korobačem tolkel naprej jahajoči hla¬
pec, da bi razgnal ljudi in napravil pot pred go¬
spodom.

— Vjazemski gre k meni? — zaklical je Mo-
rozov. — Kaj mu je prišlo na misel? Morda pojde
®imo. Stopi k vratom in počakaj! a če on pride
semkaj, povej mu, da moja hiša ni krčma, da jaz
&e poznam opričnikov ter ne jem ž njimi kruha in
soli! Idi!

Sluga se je obotavljal.

- Kaj še? — vprašal je Morozov.

— Bojar, tvoja volja mora biti tudi moja
volja, a jaz ne povem tega Vjazemskemu!

— Idi! — zakričal je Morozov, in udaril je
oh tla z nogo.

— Bojar! — rekel je hišnik, ki je pritekel
^ Morozovu, — knez Vjazemski z oprieniki bliža
8e  našim vratom! Knez govori, da ga je poslal
sam car.

220

— Car? Ali ti je on povedal, da ga je poslal
sam car ? Odprite na stežaj vrata! Podajte kruha in
soli! Vsa družina gre naj naproti carskemu poslancu!

V tem se je bobnanje vedno bolj bližalo. Ka¬
kih dvajset jezdecev, njim na čelu Afanasij Ivanič
na temnorujavkastem žrebci, s srebrom obšito opravo,
prijezdilo je na dvorišče Morozova. Knez bil j«
oblečen v bel kaftan iz atlasa. Izza nizko urezanega
vratnika videl se je vratni kinč iz biserov pri srajci.
Biserne zapestnice raztegovale so široke rokave kaf-
tana, prepasanega z rudečim svilnatim pasom a
dvema visečima koncema z zlatimi resami, na rokah
imel je po strani zapete lične rokavice. Baržunaste
hlače zabasane so bile v rumene safjanaste čevlje
s srebrnimi podkovami, z biseri obšitimi golenicami,
ki so v mnogoštevilnih gubah segale do srede meč.
Vrhu kaftana imel je ogrnen lahek svilnat letni
plašč zlatorumene barve, na prsih zapet z dvojno
demantno zaponko. Knezovo glavo pokrivala je kapa
z gibkim peresom iz bliščečih dragocenih kamnov,
ki se je zamajalo pri vsakem gibanji, igrajoč s
solnčnimi žarki. Črni kodri Afanasija Ivaniča mešali
so se z njegovo kratko in kodrasto brado. Lahke

221

brke neso napravljale na zgornjej ustni črnega pasu
a samo temno senco. Postava Vjazemskega bila je
visoka in krepka, videti je bil mlad in vesel.

Po tedanjem običaji peljali so za njim kon¬
jarji peš šest konj, popolnem opravljenih: jeden je
bil črn, jeden rumenkast in belolisast, jeden siv,
trije so pa bili čisto beli. Na konjskih glavah ma¬
jala so se pisana peresa, na hrbtih imeli so pisane
zverinske kože. ali suknene čabrake in oklepe, po¬
sute z dragimi kameni, in vseh šest je lepo ubrano
zvonilo po potu z mnogimi zvončki, in prerezanimi
zlatimi jabolki, in visečimi po obeh straneh z zla¬
timi grozdi.

Ko je prišel Družina Andrejevič, skočili so
Vjazemski in opričniki s konj.

Morozov šel jim je z zlatim krožnikom na¬
proti, a za njim so šli znanci, držalci in bojarski
hlapci.

— Knez, — rekel je Morozov, — tebe je
Poslal k meni car. Vsprejmem s kruhom in soljo
tebe in tvoje! Sivi lasje pali so na oči bojarju, ko
8e  je globoko priklonil.

222

— Bojar, — odgovoril je Vjazemski, — ve¬
liki car velel nai je tebi naznaniti njegov ukaz: Bo¬
jar Družina Andrejevič! car in veliki knez Ivan Va¬
siljevič ti je vse odpustil in velel sneti s tvoje glave
znamenje njegove jeze, in ti bodeš kakor poprej
užival carsko milost, služil velikemu vladarju in pisal
se po svojej časti.

Govoreč utaknil je Vjazemski jedno roko za
pas, z drugo pogladil brado, ponosno se je postavil
in uprl oči v Morozova, pričakoval je njegovega od¬
govora.

V začetku govora pal je Morozov na kolena.
Uzdignili so ga držalci za roke. Bil je strašno bled.

— Da blagoslove sveta Trojica in Moskovski
čudotvorci našega velikega carja! — zaklical je s
tresočim glasom: — da podaljša neskončno dobrot¬
ljivi in milostljivi Bug njegove carske dneve! Ne¬
sem pričakoval tebe, knez, pa ti si poslan od carja
v mojo hišo! Stopite v mojo hišo, gospoda oprič-
niki! Jaz grem opravit zahvalno molitev, potem P a
pridem k vam pirovat do pozne noči.

Opričniki so šli v hišo.

Morozov je poklical hlapca.

223

— Usedi se na konja, teci k Serebrjanemu,
sporoči mu moj poklon, in povej mu, da prosim priti
obhajat z menoj današnji dan, car mi je skazal ve¬
liko milost, preklical je svojo jezo!

Oddavši ta ukaz, odpeljal je goste v hišo, in
odpravil se čez dvorišče v domačo kapelico : pred njim
šli so znanci in držalci, a za njim mnogoštevilni
hlapci, V hiši ostal je samo hišnik, in kolikor jih
je bilo treba za prislugo opričnikom.

Podali so nekaj jedij in pijače, obed pa so še
le pripravljali.

Kmalu prišel je Serebrjani, spremljevan od
Mnogih znancev in hlapcev, kajti tedaj bilo je sra¬
motno, če bi se bil bojar v kakej važnej zadevi kam
Podal sam, ali pa le z maloštevilnim spremstvom.

Miza je bila že pogrnena, sluge so ostali na
svojih mestih, vsi so pričakovali gospodarja.

Ko je opravil molitev Družina Andrejevič,
Prišel je v krasnej obleki, suknenem kaftanu, s so-
bolovo kapo v roki. Sivi lasje bili so ravno pristri¬
zi, brada skrbno razčesana. Poklonil se je gostom,
ln  ti so se mu poklonili in useli se za mizo.

224

Začel se je slavnostni pir, zazveneli so kupice
in vrčki, in ž njimi vkupe zvenelo je drugo rožljanje,
neumestno z zvuki veselega pira. Rožljalo je pod
kaftani opričnikov skrito orožje.

A Morozov ni slišal tega nesrečo obetajočega
rožljanja. Druge misli so navdajale njegovo dušo.
Neko notranje čuvstvo mu je reklo, da njegov po¬
nočni razžaljivec pije ž njim za jedno mizo in bojar
izumel je nazadnje sredstvo, kako ga odkriti. To
sredstvo bilo je po njegovem mnenji zanesljivo.

mnogo kupic so izpraznili gostje; pili so
na zdravje carja in carice in vse carske hiše, pil'
so na zdravje metropolita in vse duhovščine; pili 80
na zdravje Vjazemskega, Serebrjanega in prijaznega
hišnega gospodarja; pili so na zdravje vsakega gosta
pobebe. Ko je že vsem bilo pito na zdravje, ustal
je Vjazemski in predlagal je piti na zdravje mlade
bojarinje.

Tega je tudi pričakoval Morozov.

— Dragi gostje, — rekel je, — ni lepo pil'
na zdravje gospodarice, če je ni poleg! Idite,
nadaljeval je, obračaje se k svojim gostom, — pojdite

225

po bojarinjo, da pride pogostit goste s svojima last¬
nima rokama.

— Dobro, dobro! — zašumeli so gostje, —
brez gospodarice še medica ni sladka!

Čez malo času prikazala se je Helena v dra¬
gem sarafanu, spremljana od dveh hišen, držala je
v rokah čašo le z jednim samim kozarcem. Gostje
so ustali. Hišnik je nalil kozarec s trojnim vinom,
Helena ga je pritisnila na ustna, potem pa nesla
okrog gostov, klanjajoč se njim, kakor je bila ta¬
krat navada. Hišnik je prilival, kolikor so odpili
gostje.

Ko je Helena obšla vse brez izjeme, obrnil
se je k gostom Morozov, ki je vedno z očmi sledil
za  njo.

— Dragi gostje, — rekel je, — zdaj prosim,
bi po starej ruskej navadi počastili mojo hišo,
Ia  ne bi zametovali mojega gospodarstva, prosim
Vas t dragi gostje, ne branite se poljubiti moje žene.
Dmitrijevna, ustopi se na prostorno mesto in po-
Ijubi vsacega po vrsti.

Gostje so se zahvaljevali gospodarju. Helena
l * 3  trepetajoč stala poleg peči in povešala oči.

226

— Knez, stopi bliže! — rekel je Morozov
Vjazemskemu.

— Ne, ne, — zakričali so gostje, — gospo¬
dar mora prvi poljubiti gospodarico. Zgodi naj se
tako, kakor je bil običaj pri naših prednikih.

— Naj bo po starej navadi, — rekel je Mo¬
rozov, ter stopil je k Heleni in se jej je globoko
priklonil. Ko sta se poljubila, bila so Helenina
ustna vroča kakor ogenj, Morozovljeva pa mrzla
kakor led.

Za Morozovom stopil je k njej Vjazemski.

Morozov je začel opazovati.

Oči Afanasija Ivanoviča zabliskale so se kakor
ogenj, pa Helenin obraz se ni premeni!. Ona se
vpričo moža in Serebrjanega ni bala nesramnega
kneza.

„On ni,“ mislil si je Morozov.

Vjazemski se je globoko priklonil in poljubil
Heleno, ko je poljub dalje trajal, kakor je bilo
treba, obrnila se je ona v stran z vidno nevoljo.

— Ne, on ni! — ponovil je sam pri sebi
Morozov.

f

227

Za Vjazemskim prišlo je na vrsto nekoliko
opričnikov. Oni so se vsi po tedanjem običaji glo¬
boko priklonili in poljubili Heleno; pa Družina
Andrejevič ni nič druzega zapazil na ženinem obrazu,
kakor nemir. Nekolikokrat so se priuzdignile njene
dolge trepalnice, kakor bi njen pogled iskal nekoga
mej gosti.

— On je tukaj! — mislil si je Morozov.

Na mah obšla je groza Heleno. Njene oči so
se srečale z očmi Djenega moža; in ona je z žen¬
sko ostrovidnostjo uganila njegove misli. Vpričo teh
ostrih, negibljivih očij zdelo se jej je nemogoče, po¬
ljubiti Serebrjanega, da ne bi se izdala. Vse oko¬
liščine njenega snidenja pri vrtnej ograji, ko ja prvi¬
krat prišel Serebrjani, so se živo predstavile v nje-
uom spominu. Sedanje njeno položenje in čskajo-
bijoč poljub zdela sta si jej božja kazen ?a ono pre¬
srečno snidenje, pa oni pregrešni poljub. Mrtvaški
mraz pretresel jo je po vsem telesu.

— Meni je slabo . . . zašepetala je ona, —■
pusti me iti. Družina Andrejevič . . .

— Počakaj Helena, — rekel je mirno Mo¬
rozov, — počakaj; zdaj ne moreš oditi; kaj takega

228

se še ni videlo in slišalo; mora biti prej končan
obred.

In pogledal je Heleno s presunljivim pogledom.

— Noge me ne drže!. . . rekla je Helena.

— Kaj ? — rekel je Morozov, kakor bi je
ne bil slišal, — ali si omamljena? kaj je to ta¬
kega?

— Prosim vas, gospoda, le poljubovajte dalje
ne poslušajte žene! Ona je še otrok; malo boječa
je, in tega obreda še ni vajena! Zato je malo omam¬
ljena! Le dalje dragi gostje!

»Da, kje je pa Serebrjani?“ mislil si je Dru¬
žina Andrejevič, pregledujoč z očmi goste.

Knez Nikita Komanovič stal je na strani.
Njemu ni odšla nenavadna pazljivost, s katero je
Morozov gledal ženo in vsakega k njej stopivšega
gosta. Bral je na Heleninem obrazu strah in nemir.
Nikita Romanovič bil je vselej odločen, kadar mu
vest ni ničesar očitala, a zdaj pa ni vedel, kaj sto¬
riti. Bal se je, stopivši k Heleni, pomnožiti njen
nemir, bal se je, ostavši za drugimi, vzbuditi sum
njenega moža. Ko bi jej mogel povedati vsaj jedno
besedo na skrivnem, obodril bi jo morda in vrnil

229

jej izgubljeno silo, pa Heleno so okroževali gostje
in mož ni obrnil očesa od nje; treba se je bilo od¬
ločiti na kaj.

Serebrjani stopil je k Heleni, poklonil se jej,
pa ni vedel, ali jej hoče pogledati v oči, ali pa na¬
lašč izogniti se njenega pogleda. To omahovanje iz¬
dalo je kneza. Helena s svoje strani ni mogla pre¬
stati skušnje, kakeršnej jo je podvrgel Morozov.

Helena ni goljufala moža iz lahkomišljenosti,
ne iz spridenega srca. Goljufala ga je zato, ker je go¬
ljufala samo sebe, misleč, da bode mogla ljubiti Družino
Andrejeviča. Ko je po noči pri vrtnej ograji Serebr-
janemu zatrjevala svojo ljubezen, izlivale so se be¬
sede proti njenej volji iz njenega srca; ona ni izbi¬
jala izrazov, in ko bi bila zagledala moža za seboj,
priznala bi mu bila odkritosrčno vse. Helenina do¬
mišljija bila je goreča, nrav pa boječa. Po nočnem
snidenji s Serebrjanim je ni nehalo mučiti grizenje
vesti. Poleg tega jo je skrbela osoda Serebrjanega.
Njeno srce razdirala so nasprotna čutila. Hotela je
Pasti k nogam svojemu možu in prositi ga odpu¬
ščanja za sebe, za njega in za ves svet; pa bala se je
njegove jeze, bala se je za Nikito Romanoviča.

230

Ta borba; mučenje, strah, s katerim jo je
navdajal mož, dober in prijazen, a neizprosen v
vsem, kar se je tikalo njegove časti. Ko so se ustna
Serebrjanega dotaknila njenih, stresla ss je, kakor
bi bila mrzlična, njene noge so se šibile, a iz ust
so se jej pojavile besede:

— Presveta mati Božja! prizanesi mi!

Morozov je prijel Heleno.

— Oh! — rekel je: kako je žensko zdravje!
Bela je kot mleko in rudeča ko kri, pa le malo
žerjavice je treba, pa je ne drže noge! Pa nič ne
de, to kmalu preide! Le dalje gosti!

Obnašanje in glas Morozova se nesta nič spre¬
menila. Kazal se je mirnega, bil je prijazen in za¬
dovoljen.

Serebrjani ni za gotovo vedel, je li on v istim
izvedel njegovo tajnost!

Ko se je končal obred, in sti dve hišni odpe¬
ljali Heleno iz obrednice, useli so se gosti na prošnjo
Morozova zopet k mizi.

Družina Andrejevič je s prejšnjo skrbljivostjo
silil goste jesti in piti, in ni opustil najmanjši

231

teh dolžnostij, katere so dajale tedaj gospodarju
slavo dobrega gostoljuba.

Bilo je že pozno. Vino je razgrelo glave in
čudne besede slišale so se včasih mej govorjenjem
opričnikov.

— Knez, — rekel je jeden, klanjajoč se Vja-
zemskemu, — čas je za delo!

— Molči! — odgovoril je, šepetajoč Vjazem-
shi, — starec bi utegnil slišati!

— Naj čuje, ne bode razumel! — nadaljeval
je glasno opričnik s trdovratnostjo pijanca.

— Molči! — ponovil je Vjazemski.

— Povem ti, knez, čas je! Za Boga, čas je,
hočem li dati znamenje?

In opričnik je hotel ustati.

Vjazemski ga je z močno roko posadil nazaj
na klop.

— Miruj, rekel mu je na uho, — če ne za¬
bodem ti nož v grlo.

— Oho, kaj mi še groziš! zakričal je oprič-
hik ustavljavojoč s klopi; kaj si pa ti! Večkrat sem
^e rekel, da ti ni zaupati! Saj ti nesi naš! Jaz bi
uničil vse kneze in bojarje, ki pojedate naše pla-

232

čilo! Če hočeš, se pa poskusiva! Sleci oklep izpod
kaftana! in izvleci sabljo, pa sizvleci bila!

Te besede bile so bolj potihoma govorjene
sredi občnega govorjenja in šuma; pa nekatere so
vender prišle Serebrjanemu na uho in vzbueile so
njegovo pozornost. Morozov jih ni slišal. Videl je
samo, da je mej gosti nastal prepir.

— Dragi gosti! —rekel je on, ustavajoč izza
mize, — zunaj je že trda noč! Ali že ni čas iti k
počitku? Vsem vam so pripravljene mebke pernice!

Opričniki so ustali, zahvalili so se gospodarju,
in poslavljujoč se drug od druzega, odšli v za nje
pripravljene spalnice.

Serebrjani je tudi hotel oditi.

Morozov ga je ustavil za roko.

— Knez, — rekel je šepetajoč, — počakaj
me tukaj!

In Družina Andrejevič je pustil Serebrjanegat
in odpravil se je k svojej ženi.

XVI. Poglavje.

Ugrabež.

Mej obedom godilo se je okrog hiše nekaj
posebnega.

233

Ko je nastopil mrak, začeli so se po samem
prikazovati novi opričniki poleg vrtne in dvorne
ograje in nazadnje na dvorišči samem.

Morozovljevi ljudje se zanje neso zmenili.

Ko je nastala noč, bila je hiša od vseh stranij
obkoljena z opričniki.

Nadkonjar Vjazemskega prišel je iz obednice,
kakor bi hotel napajati konja. Pa še ni prišel do
konjske staje, ko se ozre okrog na vse strani, ter
se obrne k vratam in nekako čudno zabrlizga. Nekdo
Priplazil se je k njemu.

— Ali ste vsi? — vprašal je nadkonjar.

— Vsi, — odgovoril je oni.

— Ali vas je dosti?

— Petdeset.

— Dobro, čakajte znamenja.

— Ali bode hitro? Čakati je dolgčas.

— To ve knez. Poslušaj, Homjak, knez ne
Pusti niti zažgati, niti ropati hiše.

— Ne pusti? Kaj se zanj brigam, gospod?

— Ali ni tvoj gospodar, Gregor Lukjanovič,
ukazal tebi, služiti knezu.

234

— Se ve da mi je, zato bodem pa služil njemu,
ne pa Morozovu. Pomagal bodem knezu, odpeljati
bojarinjo, a potem mi nema nikdo zapovedovati.

— Le glej, Homjak, knez se ne šali.

— Kaj misliš ? — rekel je Homjak, zlobno
smejajoe se. — Knez je sam zase, jaz tudi sam
zase. — Če se jaz hočem zabavati, kaj to njega
briga?

— Baš tedaj, ko se je vršil ta pogovor pri
vratih, pustil je Morozov SerebrjaDega in odšel k
Heleni v drugi konec hiše.

Bojarinja se še ni bila ulegla v postelj. Na
glavi pa že ni imela kokošnika. Debela, polrazple*
tena kita vila se jej je po belih plečih. Njeno letno
oblačilo bilo je odpeto na prsih. Helena se je ho¬
tela sleči, pa povesila je glavo in zamislila se. Njene
misli krožile so v preteklosti. Spomnila se je svo¬
jega prvega znanstva s Serebrjanim, svojih nad,
obupanja, Morozovljeve snubitve in dane prisege'
Živo si je predstavila, kako je oni teden po Velikej
noči po običaji sirot, podala se na grob svoje ma¬
tere, postavila pod križ čašo z rudečimi jajci, ter
v duhu pogovarjala se ž njo in prosila jo, da bla¬
goslovi njeno ljubezen in zvezo z Morozovom.

235

Ona je tedaj verovala, da bode premagala
svojo prvo ljubezen, verovala, da bode srečna z
Morozovom; a zdaj . . . Helena domislila se je po-
Ijubovalnega obreda, pretresel jo je mraz. Bojar je
prišel, ne da bi ga bila opazila in ustavil se je na
Pragu. Njegov obraz bil je oduren in otožen. Ne¬
kaj časa gledal je Heleno. Ona je bila še tako mlada,
tako neskušena v prekanjenostih, da se je nehote
smilila Morozovu.

— Helena! — rekel je on, — zakaj si se
tako vznemirila pri poljubovalnem obredu?

Helena je zatrepetala in uprla je v moža oči,
Polne strahu. Hotela je že pasti k njegovim nogam
m povedati mu vso resnico, pa mislila si je, da on
morda ne sumi na Serebrjanega in bala se je, na¬
meči nanj maščevanje svojega moža.

•— Zakaj si se vznemirila? — ponovil je Mo-

rozov.

— Slabo mi je bilo . . . odgovorila je tiho
Helena.

—• Že vem. Tebi je bilo slabo, pa ne na te¬
lesu, a na duši. Tvoja bolezen je duševna. Ti bo-
deš pogubila svojo dušo, Helena!

236

Bojarinja se je stresla.

— Ko je danes zjutraj, — nadaljeval je Mo¬
rozov, — prižel Vjazemski z opričniki v našo hišo,
čital sem sveto pismo. Ali veš, kaj govori sv. pismo
o nezvestih ženah?

— Moj Bog! — zaklicala je Helena.

— Čital sem, — nadaljeval je Morozov, —
o kaznih za prelomljenje zakona.

— Moj Bog! — prosila je bojarinja, — bodi
milostljiv, Družina Andrejevič, prizanesi mi, jaz ne¬
sem toliko kriva, kakor ti misliš . . . Jaz se ti ne¬
sem izneverila . . .

Morozov je grozno zježil obrvi.

— Ne lagaj, Helena. Ne skušaj me prekaniti.
Ne pomnožuj svojih grehov z zvitimi izgovori. Ti s 8
mi nesi izneverila, kajti za izneverjenje je treba
četudi le kratke zvestobe, a ti mi nikdar nesi bila
zvesta.

Družina Andrejevi?, prizanesi mi!

— Ti mi še nikoli nesi bila zvesta! Ko sva
se poročila, si v svojej hudobiji prisegla zvestobo
meni, ljubila si pa druzega ... Da ti si ljubila
druzega! — nadaljeval je s silnejšim glasom.

237

— Moj Bog, moj Bog! — vzdihne Helena in
zakrije obraz z rokama.

— Dmitrijevna, Dmitrijevna, zakaj mi nesi po¬
vedala, da ga ljubiš?

Helena je plakala in niti besedice ni odgo¬
vorila.

— Ko sem videl v cerkvi tebe, siroto brez
varstva, sklenil sem te oteti zoprnega moža, a ne¬
sem zahteval tvoje prisege, da ne osramotiš mojih
sivih las. Zakaj si mi prisegla? Zakaj mi nesi po¬
vedala vsega ? Z besedami bila si moja, s srcem pa
druzega. Ko bil bi jaz vedel za tvojo ljubezen,
®ari bi te bil vzel? Skril bi te bil na kakem svo¬
jem samotnem posestvu, daleč od Moskve, ali bi te
P a  bil peljal v samostan; a ženil bi se ne bil pri
tebi, Bog ve, da bi se ne bil. Bolje je umoriti se,
kakor pa vzeti človeka, katerega ne ljubiš. Zakaj
8 ' nesi vzela življenja? Zavarovala si se z menoj,
kakor s kamnitim zidom, a potem me pa zasmeho-
vala s svojim ljubljencem. Mislila sta si: Morozov
l e  slab, njega lahko vodiva za nos.

— Ne, gospodar moj, — vzdihnila je Helena
ln  pala je na kolena: — jaz nikdar nesem tega mi-

238

slila! Niti v mojej glavi, niti v mojem srci ni bilo
tega! On je takrat bil v Litvi . . .

Pri besedi on zažarile so se Morozovljeve oči,
a premagal se je in britko nasmejal se.

— Že dobro vem. Takrat tega nesta mislila,
a pozneje, ko se je vrnil. To sta sklepala oni večer,
ko sem ga jaz vsprejel prijazno, kakor sina. Povej,
Helena, ali sta res mislila, da ne uganem vajinih
naklepov in se pustim vama imeti za norca, ter ne
bodem znal kaznovati nezveste žene in mojega sov¬
ražnika, njenega zapeljivca? Ali se je nadejal ta
mlekoses, da se mu posreči to gnjusno delo ? Ali on
ni čital, da je zapisano v Levijevih bukvah: ako kdo
prešeštvuje z omoženo ženo, umrje naj prešeštnik in
prešeštnica ?

Helena je z gnjusom pogledala moža. V nje¬
nih očeh bila je hladna odločnost.

— Družina Andrejevič! — rekla je prestra¬
šena : — kaj hočeš storiti ?

Bojar je izulekel izpod letnega plašča dolg
samokres.

— Kaj delaš? — zakričala je bojarinja in od¬
skočila je.

239

Morozov se je nasmejal.

— Ne boj se zase, tebe ne bodem ubil. Vzemi
svečo ia pojdi pred menoj!

On je ogledal samokres in šel je k durim.
Helena se ni premaknila z mesta. Morozov se je
ozrl nazaj.

— Sveti mi! — ponovil je z ukazajočim
glasom.

To trenutje zaslišal se je drug šum na dvo¬
rišči, Kričalo je več glasov ob jednem. Sluge Mo-
rozova klicali so drug druzega. Bojar je vlekel na
u ho. Hrup bil je vedno večji. Bilo je, kakor bi bilo
Ve & ljudij udrlo v kleti. Razlegel se je strel.

Helena je mislila, da je ubit Serebrjani na
Morozovljevo povelje. Nevolja povrnila jej je sile.

— Bojar! — zakričala je, njen pogled se je
zažari!: — mene ubij, mene! Jaz sama sem vsega
kriva!

Morozov se ni zmenil za njene besede. Poslu-
^ a l je, priklanjajoč glavo, njegov obraz izraževal je
čudenje.

lena

— Ubij mene! — prosila je v obupanji He-

— jaz nečem in ne morem preživeti tega tre-

240

nutka! Ubij mene! Jaz sem te goljufala, in se ti
posmehovala! Ubij me!

Morozov je poledal Heleno, ko bi ga bil kdo
videl to trenutje, ne bil bi mogel razsoditi; ali je
žalost ali nevolja prevladala v njegovem pogledu.

Družina Andrejevič! — zaslišal se je glas od
zdolej: — prevara! izdaja!

Opričniki prodirajo k tvojej ženi.

To bil je glas Serebrjanega. Spoznavši g»t
planila je Helena z nepopisljivo radostjo k durim.
Morozov pahnil je ženo proč, in zaprl vrata z želez¬
nim pahom.

Nagli koraki zaslišali so se na stopnicah. p°'
tem rožljanje sabelj, kletve, borba, silen krik in
padec.

Duri so se stresle od udarov.

— Bojar! — kričal je Vjazemski, — odpriji
ali ti pa razbijem vso hišo!

— Ne verjamem, knez, odgovoril je z dostoj¬
nostjo Morozov. — Ni se še slišalo v Rusiji, da bi
gost onečastil gospodarja, in s silo udrl v žensko
sobo. Močna je bila moja pijača, zmešala id J e

241

glavo, knez. pojdi in prespij se; jutri pa bo vse
pozabljeno, samo tega ne bodem pozabil, da si bil
moj gost.

— Odprij! ponovil je knez, nabijajoč na duri.

— Afanasij Ivanič, pomisli, kdo si ti? Spomni
se, da ti nesi razbojnik, a bojar in knez!

— Jaz sem opričnik! — slišiš, bojar, jaz sem
opričnik! Jaz ne poznam časti! Dopada mi tvoja
žena, slišiš, bojar. Ne sramujem se gnjusnega dela;
vso Moskvo požgem, da le dobim Heleno!

Pri tej priči se je soba jasno razsvetila. Mo¬
rsov zagledal je skoz okno, da gore strehe družin¬
skih koč. To trenutje so se podrle duri od novih
udarov. Na pragu se je pokazal Vjazemski, ožarjen
°d požara, s prelomljeno sabljo v roki.

Bela atlasasta obleka bila je raztrgana, po
“jej tekla je kri. Videlo se je, da ni brez boja pri-
® e l do sobe.

Morozov je skoraj uprl samokres v Vjazem-
^ega in ustrelil; pa roka se je izneverila bojarju;

Roglja je udarila po strani; knez je skočil v Mo-
rozova.

Borba ni trajala dolgo.

16

242

Od močnega sabljinega udara pal je znak Mo-
rozov. Vjazemski, skočil je k bojarinji, a jedva so
se krvavi roki dotaknile njene obleke, zakričala je
ona obupano in omedlela. Knez jo je zgrabil za roki,
in vlekel jo doli po stopnicah, pometajoč pragove z
njenimi lasmi.

Pri vratih so ga čakali konji. Skočivši v sedlo,
oddirjal je knez s pol mrtvo bojariujo, a za njim so
leteli hlapci, rožljajoč z orožjem.

Grozno je bilo v hiši Morozova. Plamen je
ugrabil vse družinske koče. Družina je kričala, p®*
dajoč od roparskih udarov. Hisine begale so kriče
sem ter tja. Homjakovi tovariši ropali so hišo, no¬
sili na dvorišče in metali na kup drage posode, de¬
nar, bogate obleke. Na dvorišči pri kupu zlata in
srebra stal je Homjak v rudečem kaftanu, prevpil*^
ves šum, krik in tresk.

— Ob, kako je lepo in veselo! — kričal jn
in mel roki, — zdaj pa imamo pir, pa še kak¬
šen pir!

— Homjak! — zakričal je nek opričnik: -—
posli odpeljali so Morozova po reki. Ali hočemo
udreti jo ?a njim in ujeti ga!

243

— Naj gie z vragom! Zanj mi zdaj ni. Vsi
se zberite na dvorišči, kmalu se odpočijemo.

— Homjak, — rekel je drugi: — kaj veliš
storiti s Serebrjanim?

— Nikdo ga ne sme poškodovati! Postavite k
njemu stražnike, ki ne smejo očij obrniti od njega.
Njegovo milost odpeljimo v slobodo na odgovor.
Vsi ste ga videli, kako je zgrabil kneza Afanasija
Ivaniča? Kako je s sabljo udrihal po naših?

— Videli smo, videli!

— Ali boste to prisegli pred carjem?

— Bodemo, vsi bodemo!

— No, glejte! Zdaj mu nikdo ne sme nič ža-
tega storiti; a ko pridemo domov, mu bo že Gre¬
gor Lukjanovič poklical v spomin svbjo zaušnico, a
]az — svoje šibe!

Dolgo so še kričali in ropali opričniki, predno
80  odšli, obloživši težko konje z naropanim blagom;

dolgo po njih odhodu videla se je zarja nad me-
stom, kjer je nedavno stala hiša Morozova, in po
reki Moskvi bliščali so se ognjeni valovi, kakor raz¬
topljeno zlato.

16 *

244

XVII. Poglavje.

Zagovarjanje krvi.

Ko so sosedni ljudje zvedeli o napadu oprič-
nikov in videli žar nad Mcrozovljevo hišo, hiteli so
zapirat vrata in gasit luči.

— Bog bodi nam milostljiv! — rekali so kri¬
žajoč se oni, mimo katerih je dirjal knez s svojimi
hlapci. — Gospod Bog, prizanesi nam! odvrni to
nesrečo od nas!

Ko je utihnil ropot konj in žvekljanje oklepov
na praznih ulicah, so se prebivalci oddahnili in re¬
kali so: — slava Bogu, ognila se nas je nesreča!
— In zopet so se prekrižali.

V tem je kuez hitro dalje dirjal, in pustil je
hlapce daleč za seboj. On je mislil pred dnevnim
svitom priti v vas, kjer so ga čakali drugi konji)
in od tod odpeljati Heleno na svoje Rjazansko po*
sestvo. Ni se dirjal knez pet verst, ko je zapazil, d®
je zgrešil post.

Ob jednem je začutil, da mu rana, za katero
se v svojej prvej gorečnosti ni zmenil, napravlja ne-
strpljive bolečine.

245

— Bojarinja! — rekel je ustavljajoč konja,
— moji hlapci so zaostali. . . morava jih počakati!

Helena je kmalu prišla k sebi. Ko je odprla
oči, zagledala je najprej zarjo, potem je začela raz¬
ločevati gozd in pot, nato je pa začutila, da leži
konju na hrbtu in jo držiti krepki roki. Po malem
se je začela spominjati dogodkov tega dneva, nena¬
doma je spoznala Vjazemskega in zakričala je od
strahu.

— Bojarinja, — rekel je Afanasij Ivanovič 2
britkim smehom, — ali se bojiš mene? Ali kolneš
mene? Ne preklinjaj me, Helena Dmitrijevna! Pre-
klinjaj svojo osodo! Zaman si se me hotela izog¬
niti! Nikakor se ne izogneš osodi, s konjem ne ute¬
češ temu, kar je namenjeno. Vidi se, da ti je že
P r > rojstvu bilo zapisano, da bodeš moja!

— Knez, — vzdihala je Helena, tresoč se od
strahu: — če že nemaš vesti, spomni se svoje bo-
Jsrske časti, spomni se, da je sram . . .

— Jaz nemam časti in sramote! . . . Vse
sem dal za tebe, Helena Dmitrijevna !

— Knez, spomni se božje sodbe, ne pogubi
duše svoje!

246

— Prepozno je, bojarinja! — Jaz sem jo že
pogubil! Ali ti misliš, da more oni še rešiti dušo,
kdor tako poplača gostoljubje, kakor jaz! Ne boja¬
rinja ! To noč sem zgubil vse na veke! Včeraj je
še bil čas, a danes ni več upanja, ni več odpuščenja
za moje prekletstvo! Jaz nečem nebeškega veselja
brez tebe, Helena Dmitrijevna!

Vjazemski je vedno bolj slabel. Videl je svojo
onemoglost, zaman je skušal premagati jo. Začelo
se mu je mešati!

— Helena, — rekel je, — meni odteka kri,
hlapci so daleč, . . . Pomoči ni dobiti od nikoder,
morda v kratkem času odidem v večni plamen .. •
Ljubi me, ljubi me, saj za jedno uro . . . da ne
bom zastonj dal duše satanu! . . . Helena, — na¬
daljeval je on, zbirajoč svoje sile, — ljubi me, za¬
peljivka mojega srca, pogubiteljica moje duše.

Knez jo je hotel objeti s krvavima rokama,
uzda mu je pala iz rok, zmajal se je, in zvalil 80
na tla. Helena se je obdržala za konjsko grivo. Ko
ni konj več Čutil jezdeca na hrbtu, spustil se j®
v skok. Helena ga je hotela ustaviti, konj je skočil
v ■'tran, in odnesel seboj bojarinjo.j

247

Dolgo je dirjal ž nio po gozdu, Z začetka si
je prizadevala zadržati konja, pa kmalu sti jej osla¬
beli roki, in ona se je, držeč ga za grivo, izročila
v božjo voljo. Konj je dirjal neprenehoma. Mladike
so se zatikale Heleni za obleko, veje so jo teple
po obrazu. Ko jo je nesel konj čez po meseci raz-
svitljene poljane, zdelo se jej je, da se v belej
megli sučejo vile in jo vabijo k sebi. Slišala je v
daljavi jednoobrazni šum, ki je mnogokratno od¬
meval. Ali se jej je hohotal divji mož, ali je šumelo
kaj druzega, pa zvok je bil vedno glasnejši. Hele¬
nino srce je utripalo od strahu. Kakor nalašč nesel
jo je konj naravnost tja, od kodar je prihajal šum.
Zagledala je luč in zdelo se jej je, da je neka
srebrna prikazen mahala s perutami . . . nenadoma
se  je ustavil konj in Helena je zgubila zavednost.

Znašla se je na mehkej travi. Okrog nje širila
se  je prijetna svežost. Zrak je bil napolnen z dre¬
vesnimi dišavami; šum je še vedno trajal, a v njem
m bilo nič več strašuega. Temveč ta šum je, kakor
kaka stara pesen tešil Heleno.

Ona je s težavo odprla oči. Veliko kolo, ka-
tero je gonilo voda, vrtelo se je pred njo, in okrog

248

brizgala je voda. V luninej svitlobi bile so vodne
kaplje podobne demantom, s katerimi so jo kineale
dekleta na vrtu oni dan, ko je prišel Serebrjani.

„Ali sem zopet na vrtu ? 8  mislila si je Helena

— Dekleta, Pašenka, Dunjka, kje ste?

Namesto svežega devičjega obraza nagnila se
je čez njo nagubančena glava, kakor sneg bela brada
se je skoraj dotaknila njenega obraza.

— Vidiš, kako te je obvaroval Bog, bojarinja,

— rekel je starec vznemirjen, radovedno ogledujoč
Helenine poteze: — lej, ko bi bil konj nagnil jo
malo bolj na levo, pala bi bila naravnost v vodni
tok, pa ta konj je že vajen, — nadaljeval je sam
zase: — znan mu je ta kraj; slava Bogu, on ni
prvi pot pri mlinu

Pojavljeuje starca je prestrašilo Heleno, spom¬
nila se je raznih pravljic o divjih možeh, čuden utis
napravile so na njo gube in bela brada neznaaega
moža, pa v njegovem glasu bilo je nekaj prikuplji'
vega in dobrodušnega. Helena spremenila je na mah
svoje misli in pala je k njegovim nogam.

— Ljubi oče! — zakričala je: — brani me,
skrij me!

249

Mlinar je takoj uganil, kaj da je: konj na
katerem je priskakala bojarinja, bil je Vjazemskega.
Po vsej verjetnosti bila je ona bojarinja Morozova,
ravno ona, katero je skušal on pričarati knezu. Oa
je še nikdar ni videl, pa mnogo je slišal o njej od
Vjazemskega. Ona ni ljubila kneza, prosila je njega
pomoči, tedaj se je ona najbrž rešila od kneza na
tem konji.

Starec si je na mah predstavil vse.

— Moj Bog, bojarinja! — rekel je on, —
kako te hočem ubraniti ? Mogočen je knez Afanasij
Ivanovič, dolgi sti njegovi roki, lahko pogubi on
®ene, starca!

Helena je prestrašena pogledala mlinarja.

— Ti veš ... . rekla je, — ti veš, kdo
sem jaz.

— Kaj pa jaz vsega ne vem, milostljiva He¬
lena Dmitrijevna! Mnogo mi je že v mojem živ¬
ljenji nanesla na uho voda, mnogo so mi našepe-
tala drevesa! Dosti vem; pa ob vsem govoriti ni
dobro!

— Oče, ako veš vse, ti je pač znano, da tebe
Vjazemski pogubiti ne more, on leži zdaj na cesti

250

pobit . . . prosim te v imenu presvete Marije De¬
vice, skrij me, oče!

— Oh, oh, oh! — vzdihnil je starec, — Afa-
nasij Ivanovič leži pobit na cesti! Pa njemu ni bila
namenjena smrt od meča. Kaj pa, če ustane Afa-
nasij Ivanovič, priskakal bode k mlinu in rekel: kje
je moje srce, moja bojarinja, silna ljubezen gori v
mojem srci? Kako mu hočem odgovoriti? On ni tak
človek, da bi se dal voditi za nos. Razsekal me bode
na drobne kosce!

— Dragi oče, tu je moj vratni kinč! Vzemi
ga! In še več ti dam, če me rešiš!

Mlinarjeve oči so se zažarile. Vzel je kinč iz
biserov bojarinji iz rok in začel ga je vesel ogledo¬
vati pri mesečini.

— Bojarinja, golobičica moja, — rekel je z
zadovoljnim obrazom, — da te blagoslovi Bog 10
Moskovski čudotvorci! Ni lahko skriti tebe kneževin
ljudem, če gredo semkaj.

Še ni izgovoril starec, ko se v gozdu zasliši
ropot konjskih kopit.

— Gredo, gredo, — zakričala je Helena, ■
ne izdaj me njim, ljubi oče!

251

— Dobro, bojarinja, pojdi z menoj!

Mlinar je hitro odpeljal Heleno v mlin.

— Skrij se za mehove, — rekel je, zaprl za
seboj duri in tekel h konju.

— Oh, moj Bog, kako hočem skriti konja, da
hi ga ne dobili!

Prijel ga je za uzdo, in odpeljal ga na drugi
konec mlina, kjer je imel čebele in privezal ga za
Srna za panjevi.

V tem so se ljudski glasovi in ropotanje konj
Bližali vedno bližje. Mlinar se je zaprl v kočo in
ugasnil luč.

Kmalu so se prikazali na poljani Vjazemskega
ljudje. Dva hlapca sta šla peš in nesla na pove¬
zanih vejah nezavednega kneza. Pri mlinu so se
ustavili.

■— Tedaj semkaj smo zašli! rekel je najstarši
jezdec.

— Semkaj je tekel konj, — odgovoril je drugi.

Jaz sem videl njegov sled. Tukaj biva čarovnik!
On naj pogleda kneza!

— Položite na zemljo njegovo milost, pa jako
Previdno! Ali se kri še ni ustavila?

252

— Bog pomagaj, — odgovorili so hlapci, —
lejte, že tretjikrat se je zavedel knez, pa vselej je
zopet omedlel! Če mu mlinar ne ustavi krvi, ne
bode več ustal, iztekla mu bode do zadnje kaplje!

— Pa kje je stari čarovnik, semkaj ga pri¬
peljite.

Opričniki so začeli razbijati zunaj po mlinskih
in kočinih vratih. Dolgo se na njih trkanje in kri¬
čanje ni nikdo oglasil. Nazadnje se je zaslišal v
koči kašelj in skozi lino se je prikazala mlinarjeva
glava.

— Kako da je vas pripeljal Bog semkaj ob
takem času? — rekel je starec težko kašljajoč,
kakor bi hotel izkašljati svojo dušo.

— Pridi ven, čarovnik, pridi hitro! Bojar knez
Vjazemski je usekan s sabljo.

— Kak bojar? — vprašal je starec, delajoč
se gluhega.

— Oh, ti hudobnež, zdaj pa še povprašuje:
kak bojar? Ulomite vrata, fantje!

— Počakajte, dragi moji, počakajte! Sam pri'
dem ven, čemu lomiti? Takoj pridem!

— Oho, zdaj je pa slišal gluhi divji petelin 1

253

— Ne jezi se, dragi moj, — rekel je starec,
ko je ven prilezel, — na to uho sem malo gluh,
marsikaj takoj ne razumem. Tega pa ne tajim,
dragi moj, ko ste začeli lomiti vrsta, da sem se
zelo prestrašil, mislil sem, pa saj neso roparji!
Vedite, gospoda, tu blizu so njih skrivališča in
zavetja. Vedno živiš v strahu in prosiš Boga, da bi
jih odvrnil od tebe.

— No, ali se boš že nagovoril! Pojdi semkaj
>n poglej, kako lije kri. Ali jo je moč ustaviti?

— Poglejte dobri ljudje! Pa kdo ga je tako
nseka! ? Ko bi bilo pol palca nižje, pa bi bilo pre¬
sekano vse sence! No, pa obvaroval ga je Bog! A
k aj pa je tukaj ? Malo manjka, da ni presekano
pleče do kosti! To je z močjo usekano, kdo pa je
tsko napal kneza?

— Ali je mogoče, ustaviti kri, starec?

— Težko, dragi moj, težko! Sablja je bila
Ogovorjena!

— Zagovorjena! Čujte fantje, sablja ja bila
ogovorjena, kakor sem že pravil vam. Kako bi jih
tako jeden posekal sedem.

254

— Res je tako, — odgovorili so opričniki, —
gotovo je bila zagovorjena; kako bi jih sicer Sere-
brjani zmogel sedem?

Mlinar je vedno poslušal in govoril sam seboj.

— Oh, kako teče kri! — nadaljeval je, —
no, kako jo hočemo ustaviti? Ko bi ne bila sablja
zagovorjena, bilo bi moč, — zdaj pa ... če jo
sicer tudi zdaj možno, samo bojim se. Ko bodem
začel šepetati, utegnil bi se mi odtrgati jezik.

— Saj ti ga ni treba, le šepetaj!

— Da mi ga ni treba! Ti lahko govoriš, kaj
bodem pa jaz!

— Istoma! — zaklical je opričnik iednemu
hlapcu, — daj semkaj mošnjo z Morozovljevimi c e ‘
kini! — Na, starec, pest zlatnjakov! Če ustaviš
kri, dam ti jih še jedno pest, če ne — izbijem dušo
iz tebe!

— Hvala, milostljivi gospod, povrne naj 11
Bog in vsi svetniki! Kaj se hoče, poskusil bodem
in postavil svojo glavo v nevarnost. Pojdite vsi proč,
dragi moji, tega dela ne sme nikdo videti!

Opričniki so odšli. Mlinar se je pa nagnil čez
Vjazemskega, prevezal mu je rane, odmolil očenaŠ
in položil je roko na glavo knezu ter začel šepetati:

255

„Jahal je človek star, pod njim bil je konj
rujav, po cestab, po pristaniščih in roparskih skri¬
vališčih. Ti mati, rudeča, žilna, telesna kri, ustavi
in povrni se. Star človek te zapira in ti mirovati
veleva. Kakor bi konju manjkalo vode, tako bi tudi
hilo, ko bi tebe, rudeča kri več ne bilo. Razpoči
se zemlja, jedna rodovina, zgodi se po mojem! Moja
beseda je krepka!“

čim dalje je šepetal starec, tem počasnejše
je tekla kri, ter pri poslednjih besedah se je usta¬
vila. Vjazemskij je vzdihnil, očij pa ni odprl 1

— Pridite, dragi moji! — rekel je mlinar, —
pri d te brez strahu; kri se je ustavila, živel bode
knez; samo meni je hudo ... že čutim, da mi je
oledenil jezik.

Opričniki so obstopili kneza. Mesec je raz¬
svetljeval njegov obraz, bled je bil, kakor smrt, pa
kri mu ni več tekla iz ran.

— In ustavila se je kri! vidiš, starec, da se
nes * trudi! zastonj!

— Tu imaš tvoje zlate! — rekel je starši
°Pričnik. — A to še ni vse. Čuj, starec! Po sledu
ve ®o, da je po tem potu ubežal knežev konj, morda

256

je ušla na njem bojarinja? Če si jo kaj videl,
povej!

Mlinar je debelo gledal, kakor bi ni8 ne ra*
zumel.

— Ali si videl konja in bojarinjo?

Starec je omahoval, bi li povedal ali ne? Pa
zdaj je naredil sledeči račun:

Ko bil bi Vjazemski zdrav, ne bilo bi dobro
skriti bojarinjo pred njim, a izdati jo jako ugodno!
Pa kedaj se ozdravi Vjazemski, ve sam Bog. Mo*
rozov pa mi bo dobro poplačal vse usluge. Pa tudi
Serebrjani jo ljubi goreče, če je za njo pobil kneza.
Mlinar mislil se je tedaj, zdaj mi ne bo nič škodo¬
val Vjazemski, a Serebrjani in Morozov mi bosta
hvaležna, če jo osvobodim.

Ta prevdarek ga je rešil vsake dvombe.

— Niti z ušesi je nesem slišal, niti z očmi
je nesem videl, gospodje! — rekel je: — jaz n ®
vem o kakem konji in o kakej bojarinji govorite!

— Ali ne lažeš, starec!

Proklet naj bodem! Nikdar naj ne gledam
nebeškega kraljestva! Strela naj me ubije, če ja®
vem za konja, ali za bojarinjo!

257

— Daj semkaj luč, poglejmo ali ni sledov ne
pesku ?

~ Kaj bomo gledali, — rekel je jeden oprič-
nik. — Ko bi tudi bil kak sled, zateptali so ga
naši konji.

— Kaj bomo gledali! Odprij kočo, starec, da
nesemo notri kneza.

— Takoj, gospodje takoj! Ko bi jaz ne bil
tako star, tekel bi v gostilnico in prinesel prosenega
Piva in vina.

— Ali doma nemaš nič?

— Nič, milostljivi gospod! Kje bodem jemal,
revež? — Nemam niti jedij in pijače za vas, niti
krme za konja. Tam v gostilnici je vse. Tam je
take vino, da bi ga sam car pil. Tesno bode vam
Pri nas, častita gospoda, in nič ni prigrizniti, pa saj
ste vojaki in lahko prestanete brez večerje! Konji
Va ši pulijo travo . . . samo to je hudo, ker je ta
trava taka, da napne konja kakor sod, kadar se je
Da ie! Jame se tresti in zvijati, potem pa poči.

— Vrag te vzemi, stari li-jak! Ti bi tedaj
ra d videl, da bi popokali naši konji?

17

258

— Bog varuj, gospoda! Konje lahko privežete,
da ne 'bodo pulili trave; jedno noč jih ne bode kraj!
A vas, gospodje lepo prosim, počastite mojo kočo;
v njej ni niti sena, niti slame, ampak sama gola
zemlja. Tu ni tako, kakor v gostilnici. Predno se
uležete, ne pozabite moliti . . . kajti tukaj straši.

— Ti prokleti vragov kum! Pojdi se solit s
tvojo koto! Kaj se še izmisli, da bi tukaj spali'
Fantje, pojdimo v gostilnico! Ali je daleč, starec?

— Blizu, prav blizu, gospodje. Pojdite po tej
le stezici; ko pridete na pot, obrnite se na levo, pol
verste od tod je gostilnica.

— Pojdimo! — rekli so opričniki.

Vjazemski ležal je še vedno v nezavednosti.
Hlapci so ga uzdignili in varno odnesli na nosil¬
nicah. Opričniki useli so se na konje in odšli so z*
njimi.

Ko se je oddaljila tolpa, in v gozdu ni bilo
več slišati človeškega glasu, odprl je starec ml< D -

— Bojarinja, odšli so! — zaklical je. "j
Pojdi zdaj v kočo! Ob, ti zapuščena tičica, kako si
se jim sktila! Pojdi v kočo, golobičica; tam ti bodo
bolje!

259

Nastlal je svežega mahu v kotu sobe, prižgal
tresko in postavil je pred Heleno čašo z medenimi
satovi.

— Jej, bojarinja! — rekel je on, nizko kla¬
njajoč se, takoj prinesem tudi sladkega vina.

Tekel je v mlin in prinesel je seboj veliko
kupo in glinast vrč.

— Na zdravje, bojarinja!

Starec je, kakor gospodar, prvi izpraznil kupo.

— Pij bojarinja! — rekel je: — zdaj se ni
nikogar bati! Oni zdaj iščejo gostilnice; ali jo naj¬
dejo ali ne, kaj je to meni mari; a semkaj se ne
bodo vrnili; poslal sem jih že po takem potu! he!
be! Zakaj pa ne piješ vina, bojarinja? A saj ti ga
tudi ni treba pokušati! To vino je sama kislica!
kljuni nanj; jaz takoj prinesem drugega.

Mlinar je zopet tekel v mlin; a zdaj se je vrnil
s  sodčkom pod pazduho in s srebrno kupo v roki.

— To je vino po božjej volji! — rekel je,
Ogibajoč sodček nad kupico. — Na zdravje tebi,
bojarinja! To vino s to kupico vred podaril mi je
dober človek . . . pravijo mu Perstenj . . . he, he!
"Pu v gozdu živi mnogo dobrih ljudij, vsi so^znani

260

z menoj! Jej, bojarinja, zn kaj ne ješ satov? Ti sa¬
tovi neso navadni. Takih satov ne dobiš sto verst
daleč. A zakaj neso navadni? Zato, ker jaz urnem
čebelarijo bolje, kakor kdor koli drugi. Jaz nesem
tak, kakeršni so drugi! Jaz vržem vsako leto naj¬
lepši panj v vodo povodnemu možu: na, mož, jej!
He ! he! In on, bojarinja, Bog mu daj zdravje, va¬
ruje moje čebele. Ali si že slišala, da so po njem
prišle čebele na svet. Ko je on zajahal konja, skočil
je v močvirje, in od konja odrojile so čebele; in ko
so ribiči razpeli mreže, izvlekli so čebele, namesto
rib . . . Ob, bojarinja, kako ti malo ješ in pij e ^ •
Hočem videti, ali te bodem napravil, da bodeš pil®
vina . . . poslušaj, bojarinja! Na zdravje . . •
he! Na zdravje ... kneza, pa ne Vjazemskega, ®
Serebrjanega ! Bog mu daj zdravje, glei, kako je on
posekal Vjazemskega! In bojar, Družina Audrejevic,
he, he! Pijva na njegovo zdravje, bojarinja! T’
ostaneš tukaj pri meni kaka dva dni, potem pa p°J'
deš, ali k Družini Andrejeviču, ali k SerebrjanemUt
kaj to meni mari! Na tvoje zdravje!

Čudno in bolestno odmevale so njej v pr 8 '* 1
besede pijanega mlinarja. Zdelo se jej je, da ve o®

261

njene najskrivnejše misli, ravno tako, kakor bi čital
v njenem srci. V steno utaknena treska osvetljevala
je pjegov nngubančen obraz, njegove sive oči bile
so kalne od pijanosti, pa vender so pregledale He¬
leno skozi in skozi. Groza je obšla bojarinjo in za¬
čela je moliti,

— Ho, he! — zaklical je mlinar, — le moli,
bojarinja, jaz se ne bojim tega . . . Mene z molit¬
vijo ne prestrašiš in s svetim kadilom ne preže¬
neš .. . Jaz znam sam citati črno knjigo . . . mene
pozna povodni in divji mož . . . mene poznajo vile . . .
čarovnice ... in drugi duhovi . . . mene poznajo vsi. ..
mene ... ali hočeš, da jih pokličem? Sikalu! Likalu 1

— Moj Bog! — vzdihnila je Helena.

— Sikalu! Likalu! kaj ne pridete? počakaj,
jih bodem že pripeljal.

Starec je ustal in odšel, opotekajoč se in plešoč

' z  koče. Helena je prestrašena z j pria duri za njim.
Dolgo

se je mlinar sam seboj razgcvarjal za durmi.

-— Mene vsi poznajo! — ponovil je z baha-
Jočira, pa že nevernim glasom. — Divji mož . . .
Povodni mož . . . vile ... in vsi duhovi . . • po¬
dajo mene! Bbu, bdu!

262

Slišalo se je, da je starec plesal in teptal z
nogama. Njegov glas bil je vedno slabši, ulegel s8
je na tla in zaslišalo se je glasno smrčanje, ki se
je lepo ujemalo z ropotanjem mlinskega kolesa.

XVIII. Poglavje.

Stari znanec.

Drugi dan po razrušenji Morozovljeve hiše,
jahal je postaren jezdec po temnem gozdu na črnem
konji. Vedno ie odkrival kapo in vlekel na uho.

— Tiho, Galka, zadosti si že razgetal, — g°'
voril je, gladeč konja po debelem vratu, — kaj si
tako nemiren, da jaz se poslušati ne morem. Vragai
zašel sem, še kraja nič ne poznam. Povsod so samo
lipe in leščevje, a ko smo jezdili ono noč tu P®
gozdu, zdi se mi, da je dišalo po smoli!

In jezdec je nadaljeval svoj pot.

— Čakaj, Galka! — rekel je hipoma, o a '
tegnivši vajeti, — zdi se mi, da nekaj slišim!
mirno stoj, kaj bi vedno mel! In v istini sliši® •
To ni šumenje listja, to je le ropotanje mlinskega
kolesa! Vraga, kam je izginil oni mlin! Zdaj se ® l

263

zdi, da je blizu in mi ne bo ušel, če ga sam hudič
ne odnese.

In Mihejič pognal je v dir konja naravnost
proti onej strani, od koder je prihajal sšum, kakor
bi se bal, da ne zaide.

— Slava Bogu, — rekel je on, ko so se po¬
kazale z mahom poraščene stene mlina in vrteče se
kolo, — s silo sem vender prišel; a kmalu bi me
bilo kraj; tu spredaj je ropot, a za hrbtom ničesar
De  razločiš! To je oni mlin! Z bojarjem sva pa
prišla z one strani takrat, ko se nama razbojniki
kazali pot. Pa kako je zopet to? Tedaj je bilo kolo
na  desni, zdaj je pa na levi, tedaj je bila hiša
ebrnena z oknom v mlin, in z durmi v gozd, zdaj
je z oknom v gozd in z durmi v mlin. Ves vražji
je ta mlinar! Vidiš, kako se je skril mojim očem!
Mari nesem cel dan kolovratil okrog tega mesta;
bi ne šlo za osvobojenje bojarja, ne bil bi prišel

semkaj!

Mihejič je zlezel s svojega konja, privezal ga
Za  drevo, šel je z nekim strahom proti mlinu in
Potrkal je na duri.

'— Gospodar, gospodar!

264

Nikdo ni odgovoril.

V mlinu bilo je vse tiho: slišalo se je samo
drdranje mlinskih kamnov in ropotanje mlinskega
kolesa.

Mihajič je poskusil odpreti duri, pa bile so
zaklenjene.

»Vrag ve, ali starec spi, ali se je pa srmo
pritajil?* mislil si je Mihejič, in začel je z vso
močjo nabijati na vrata z rokama in nogama. Nikdo
se ni oglasil. Mihejič se je razjaril.

— Hoj, starec! — zaklical je: — pridi veD,
če ne, zažgem ti kočo.

Zaslišalo se je kašljanje in zkoz malo linic«
nad durmi pokazala se je bela brada in naguban-
čen obraz, in pogledali sti dve svetli očesi jasno-
sive barve.

Mihejič se je skoraj prestrašil mlinarja.

— Na zdravje, gospodar! — rekel je z laska¬
vim glasom.

— Bog te vsprejmi! — rekel je mlinar: —
kaj hočeš, dobri človek?

— Ali me ne poznaš, gospodar? Ali ne veš,
da sem pri tebi prenočeval s svojim gospodom ?

265

— S knezom ? Kako bi te ne poznal! Kaj,
dragi moj, čemu te je Bog pripeljal semkaj ?

— In ti, gospodar, si se skril kakor sova
uharica v duplu! Spusti me notri, ali pa sam pridi
vun, tako govoriti ni pripravno!

— Počakaj, ljubi moj, počakaj, da prisujem
žita, potem pa takoj pridem vun!

„Da — mislil si je Mihejič: — „rad bi videl,
kako žito zasiplješ ti, vragom kum! Ali morda
me lješ čarovnicam židovske kosti! Tu sem nikdo
Popeljati ne more; vidiš kaka goščava je povsod,
^i poti so zaraščeni!“

— Nu, ljubi moj, prišel sem k tebi, — rekel
J e  mlinar, skrbno zapirajoč za seboj duri.

— Pa s silo! Dosti dolgo si se obotavljal,
gospodar!

— Pomisli, boterček, jaz ne živim na trgu,
a v  lesu. Vsakemu ni dobro odpirati; nesreča ni
dal eč: vidi se, da je človek, a ne moreš vedeti, ali

kruh pod suknjo ali kamen!

»Vidiš ga razbojnika!“ mislil si je Mihejič:
»dela se, da se boji razbojnikov, a ni ga roparja,
da bi on ne bil boter njegovim otrokom!“

266

— No, gospod, kaj hočeš od mene? Povej mi,
in jaz te bodem poslušal!

— Lej, gospodar: nesreča se mi je pripetila,
ki je hujši od smrti; prokleti opričniki zgrabili so
mojega gospoda in s silo odpeljali ga v' slobodo, in
zdaj najbrž sedi v ječi, in vzdihuje; a zakaj sedi, to
ve Bog sam, storil ni nič slabega niti pred Bogom,
niti pred carjem. Branil je samo pravico, branil je
Morozova in njegovo bojarinjo, ko so opričniki z
zvijačo napali sredi veselja njegovo hišo in jo zažgali.

Mlinarjeve poteze zadobile so čuden izraz-

— Oh. oh, oh! — zajecljal je: — to je hudo,
ljubi moj, to je hudo; hudo je karasu, če zaide v
vodni tok, Hudo je knezu tvojemu sedeti v temnici
hudo je Morozovu brez mlade žene, a še hujše je
zadelo Vjazemskega radi mlade žene!

Mihejič se je začudil.

— Kako pa ti veš, da je Vjazemski odpelji
ženo Morozovu ? Saj ti nesem pravil ničesar!

— Oh, boterček, jaz ne vem sam tega, kar
se pripoveduje; včasih daleč kaj poči v lesu, P a
blizu odmeva, ko pod kolesom zmanjka vode, vem,
da je suša sto vrst na okrog, in bode slaba letina,

267

a nas jeden molče živi, in posluša, kako raste trava
in povsod vleče na uho!

— Kaj, gospodar, ali nič ne veš, kako bi se
dalo pomagati bojarju. Jaz sem že premišljeval in
ubijal si glavo, pa nič se nesem spomnil. Iti hočem,
rekel sem, k dobremu človeku in poprašal ga bodem
za svet. Povedati moram, da mi je vedno v mislih
oni korenjak, ki nas je tedaj pripeljal k tebi.

Rekel mi je tedaj: če bo mene kedaj potre¬
boval bojar, pridi k mlinu, in vprašaj starega moža
Po Vanjuki Perstnju, kajti jaz sem pripravljen vsekdar
služiti bojarju; za njega dam svoje življenje! In
zdaj sem prišel k tebi gospodar; bodi tako dober,
nauči me, kako hočem osvoboditi bojarja. Ako me
naučig, nikdar te ne bode pozabil knez Nikita Ro-
ma novič, ln jaz, nesrečnež, bodem vedno tvoj udani
sluga.

„Da bi se ti udrl v zemljo, ali pa, da bi te
Vz el hudič,“ pristavi! je v mislih Mihejič, „lej komu
Se  še moramo uklanjati . 11

— Kaj, ljubi moj, čemu ne bi skušali poma¬
di v nesreči. Slabo je, kaj bi govoril, s burkljami
Jonaljo so lonci iz ognja, a včasih se tudi primeri,

268

da zrno izpod kamna celo prileti: vse, vse se pri¬
godi, kakeršuo ima kdo srečo.

— Tako je, gospodar, v sreči še petelin jajce
znese, a v nesreči te pa še hrošč za smrt ugrizne.

Mlinar je povešal glavo, in stal je, kakor bi
poslušal šumenje koles.

Minulo je nekaj minut. Starec je prikimoval
z glavo in govoril je sam seboj, ne zmeneč se za
Mihejiča.

»Vrti se kolo okrog, kar je zdaj spodaj)
bodo zgoraj, in kar je zdaj zgoraj bode spodaj; v
daljavi se sliši zvonenje, pa ne ve se, ali zvoni k
pogrebu ali k poroki; koga pokopujejo ali poročajo;
ne sliši se, voda šumi, ne vidi se, pogled zakriva
oblak dima.

Prihajajo vranovi iz daljave in vabijo drug
drugega na bogata pirovanje, a koga gredo klat,
sami ne čutijo, lete in kriče! Nabrušena je sekira,
pripravljen je rabelj, po hrastovih deskah bode tekla
gorka kri; padale bodo glave, — čegave se ne, ve.

Mihejič se je prestrašil.

— Kaj govoriš takega, starec, in godrnjaš,
kakor bi pel pogrebno pesem.

269

Mlinar se ni nič zmenil, kakor ne bi bil slišal
Mihejiča. Nič ni govoril samo mrmral je skozi nos.
Njegova ustna so se neprenehoma gibala, in stare
oči bile so kalne, kakor bi ničesar ne videle.

— Dragi moj ded! — in Mihejič ga je po-
ru kal za rokav.

— Kaj ? — rekel je mlinar, in obrnil se je
k Mihejiču, kakor bi ga prej ne bil zapazil.

— Kaj mrmraš, ded moj ?

Ej! dragi kura! Dosti se sliši, a malo se pove.
Pojdi zdaj po tem potu mimo one smreke, mnogo
st ez pelje na desno in na levo, a ti pojdi naravnost
naprej; ko preideš pet vrst, zagledal bodeš v strani
kočo, a v koči ne bode žive duše. Počakaj tam do
n °či, prišli bodo dobri ljudje, od njih bodeš več
izvedel, A na obratnem potu pridi semkaj, imel
bodeš delo, odletel je feniks v past; odpelješ ga k
Car .ju sodniku, a osvobodenje je le polovičarsko!

— Ne čakajoč odgovora, odšel je starec v mlin.

— Ded! zakričal je Mihejič za njim, — povej
®'> o kakih ljudeh govoriš, o kakej ptici!

Pa mlinar ni odgovoril na klic Mihejiča, kakor
i e  tudi na uho vlekel nadkonjar, vender ni mogel

270

ničesar zaslišati razen šumenja vode in ropotanja
koles.

„Vrag naj te vzame! — pomislil je Mihejič:
— kam me mislil poslati! čez pet vrst dobiš
kočo, in tam čakaj do noči, a sam vrag ve, kdo
pride. Zakaj pa tega ne poveš? Poslal bi tebe tja,
mrcina prokleta! Ko bi meni ne biio za bojarja, bi
ti že pokazal! Lej ga, kak je! Pa kaj hočem, bajdi
iskat vragovo kočo! u

Dvignil se je na konja. In Mibejič je žvižgajoč
počasi odjezdil proti onej strani, kamor mu je po¬
kazal mlinar.

XIX. Poglavje.

Ruski človek dobro pomni.

Pozno je že bilo, ko je zagledal Mihejič 7
strani črno in zakajeno kočo, bolj podobno segnitej
gobi, kakor človeškemu stanovanju. Megleni pasovi
ležali so nad visoko travo, po majhnej poljani. Bilo
je sveže in vlažno. Ptiči so nehavali žvrgoleti, samo
nekateri so še peli večerno pesen, in končavši jo
pospali so po vejah. Kmalu so vsi utihnili, iD
sredi občne tišine slišalo se je samo šumljanje ne-

271

vidljivega potoka, in sem ter tja brenčanje večernih
hroščev.

— Lej, kam sem prišel, — rekel je Mihejič,
gledajoč okrog, — in res tukaj ni bilo žive duše!
Počakati hočem, da kdo pride in mi da kak svet.
Nu, Bog daj, da ne bi prišel kak tab, da bi . . .
Jaz bi že dal zaušnico temu mlinarju, ko ne bi šlo
za osvobojenje bojarja!

Mhejič je zlezel z Galke, zvezal je konju
Prednji dve nogi na kratko, snel mu ie uzdo in
spustil ga je.

Zdaj pa le ščiplji travo — rekel mu je: —
Jaz pa pojdem v kočo, če duri neso zaprte, pogledal
hodem, če ni kaj prigrizniti! Gospodarstvo morda
dobro, pa lakota ni teta.

Brcnil je z nogo v nizke, zvežene duri; strašno
Se  je razleglo po tem praznem prostoru dolgo škri¬
panje, ki je bilo skoraj podobno človeškemu plaka-
D J' U - In ko so se nazaduje obrnile duri na tečajih,
Pripognil se je Mihejič in šel je v kočo. Obdala ga
l e  tema in duh mrzlega dima. Stikal je okrog in
°hpal je na mizi krajec kruha ter začel ga je pridno
Mašiti v usta. Šel je k ognišču, pomešal je pepel in

272

našel je goreče oglje, razpihal je je brez težave in
prižgal je trsko, ki jo ležala na polici. Mej pečjo
in stenami bilo so pribite police, na njih je ležala
razna obleka, mej drugimi jeden suknen kaftan, k'
je bi! podoben, kakor bi bil narejen za kakega bo¬
jarja. Na steni je visela kapa z drago zlato porto.
Najbolj je obrnila Mihejieevo pozornost nase sveta
podoba na po strani nagnenem stojalu, ki je že bila
vsa okajena od dima. Ta podoba je nekako potni'
rila Mihejiča z neznanimi gospodarji.

Mihejič se je nekolikokrat prekrižal, potem jo
pa pogasil luč, zlezel na polico, raztegnil se je, malo
pokašljal in zaspal kakor baron. Spal je jako
sladko, kar ga nepričakovani udar s pestjo zvali s
police.

— Kaj je to? — zakričal je Mihojič, prebu-
divši se že na tleh.

— Kdo se tu dere? le glej, vrag naj te ■ ■ •

Pred njim stal je mladič z zmršeno brado, s
širokim nožem za pasom in pripravljajoč se drugi'
krat suniti ga s pestjo.

— Ne suvaj ga! — rekel je drug hrust, ka¬
teremu so ravnokar začele poganjati brke, — ^

273

je naredil? Kaj? — In z ramo je odmaknil
Prvega, ustopil je pred Mihejiča in uprl je vanj oči.

— Ti tulen! Zakaj se poteguješ zanj — za-
kričal je prvi: — ali je mari tvoj oče ali tast?

— Zakaj se potegujem zanj, zato ker je sta«
rec - In ne dotakni se ga, če nečeš, da bi se jaz
razjezil.

Razlegel se je glasen smeh mej ljudmi, ki so
se bili v tolpah našli v sobo.

— Oj, Hlopko! — rekel je jeden izmej njib,
~~ varuj se, če se razjezi Mitka, ti bode slaba pela!
— ž njim se ne skušaj, bratec!

— Divji mož naj se skuša ž njim! — odgo-
v°ril je Hlopko, odstopivši v stran — že dolgo ži-
Vlm ° v gozdu, bili smo se že z medvedom, a takega
nesmo videli.

Drugi so obstopili Mihejiča in gledali so ga,
ne  baš preveč laskavo.

Mihejič je prišel k sebi.

„Ehe“, — mislil si je: — „to so oni ro-
Parji! a  .— j^a z d ra vje, dobri ljudje! Kje pa imate
° ae ga, ki ga kličete Vanjuho Perstuja?

18

274

Kaj atamana bi rad ? Zakaj nesi tega prej pove¬
dal? Ko bi bil precej povedal, ne bil bi te nikdo suval!

— Tu je ataman, — pristavil je drugi, po-
kazavši na Perstnja, ki je baš s starim Koršunom
stopil v sobo.

— Ataman! — zaklicali so razbojniki: — tukaj
je nekdo, ki poprašuje po tebi.

Perstenj je z bistrim očesom pogledal Mihe-
jiča, in ga je takoj spoznal.

— Ali si ti tovariš! — rekel je: — dobro
došel. No, kako se ima njega kneževska milost s
tega dne, ko smo vkupe pretepali Maljutine opričnike.
Dosti so jih dobili od nas pri Paganskej Luži. Škoda
samo, da se je izmuznil Maljuta Lukjanovič, in da
je ta nerodnež, Mitka, spustil Homjaka. Ne bilo bi
se jima dobro godilo v naših rokah! Kako se j®
pač razveselil car, ko je zagledal carjeviča! Gotovo
ni vedel s čim, da bi nagradil Nikito Romanoviča!

— Da! — odgovoril je vzdihujoč Mihejič, -*
nagraduje car, a ne nagraduje pesar! Milostljivi car,
Ivan Vasiljevič, je tudi pomilostil mojega gospoda.
Pa Nikita Romanovič ni bil po volji opričnikom. Saj
tudi v istini opričniki nas nemajo ljubiti zakaj. P rV ‘^

275

smo jih v Medvedovki pretepli s šibami, v dragic
smo pa v Paganskej Luži dali zaušnico Maljuti, in
včeraj je bojar v Moskvi zopet dobro udrihal po
»jih. Pa ti prekleti vragi so se v velikem številu na¬
valili nanj, prekucnili ga, zvezali in odpeljali v slo-
bodo. Pa to bi še nič ne bilo, a ta pasji sin, Ma-
ljuta, očrnil bode nas pri carji in maščeval se za
dobljeno zaušnico!

— Hm! — rekel je Perstenj in ušel se na
klop, — car tedaj ni velel obesiti Maljute? Zakaj
neki ne? No, to že ve njega carska milost. Kaj mi-
s bš ti zdaj storiti?

— Da, kaj, dragi Ivan, ne vem kako bi te
Poveličeval po očetovskem imenu?

— Reci mi Vanjuha, — pa je vse pri kraji.

— No, ljubi Vanjuha, jaz ne vem, kaj mi je
storiti. . . Morda se bodeš ti kaj domislil ? Dva,
Pravijo, vesta več, kakor jeden. Vidiš mlinar me ni
poslal k nikomur drugemu, kakor k tebi, atamanu,
l- ekel j e , 0 n ti bode že pomagal; jaz vem, da se bo
to  njemu posrečilo, in on bode imel od tega velik
dobiček! Pojdi k atamanu, rekel je.

K meni! Tako je tedaj rekel mlinar?

18 *

276

K tebi, gospod! Pojdi k atamanu, rekel je,
sporoči mu moj poklon in povej mu, da naj osvo¬
bodi kneza, naj stoji, kar hoče. Jaz vidim, da bo
on imel od tega velik dobiček: Naj stoji, kar hoče,
osvobodi naj kneza! A če ataman ne osvobodi kneza,
zadela ga bo nesreča: propal bode in posušil se ka¬
kor bilka!

— Kaj praviš! — rekel je Perstenj, pove-
sivši glavo in zamislivši se, — ali se bo res posušil?

— Da, gospod, roke in noge se mu bodo po¬
sušile, rekel je mlinar, in zadela ga bode vsakojaka
nezgoda.

Perstenj je priuzdignil glavo in bistro je P°'
gledal Mihejiča.

— Ali drugega ni nič rekel mlinar?

— Kako da ne, ljubi moj! — nadaljeval je
Mihejič, po strani pogledujoč kadeči se lonec, ka¬
terega so postavili razbojniki na mizo, — rekel je:
povej atamanu, da te dobro nasiti in napoji, P raV
kakor bil bi jaz sam. A glavno je, da reši kneza.
To mi je, ljubi moj, povedal mlinar.

Mihejič je bistro pogledal atamana, da bi videl,
kak utis so napravile nanj njegove besede.

277

Pa Perstenj ga je še bistreje pogledal in pri
tej priči se je veselo in glasno zasmejal.

— Oj, starec, mlinar, praviš, je rekel, da
jaz moram osvoboditi kneza, če ne, se mi posuše
roke in noge.

— Da, ljubi moj, — odgovoril je nadkonjar,
teptajoč z nogama in mahajoč z rokama.

— Prebrisan si bratec! — pretrgal mu je
besedo Perstenj iD udaril ga je po rami in smejal
8e  je še bolj, — nesi se zastonj izmislil nalagati
m e. Usedi se z nami k mizi — pristavil je, — in
Jej kruh in sol. Tu imaš žlico, zdaj bomo večerjali.
a  Če bo moč pomagati knezu, pomagal bodem brez
tv O|’ih izmišlij. Same, kako mu hočem pomoči? Ali
sedi zdaj knez v ječi?

— V ječi, ljubi moj!

•— Ali v tej, ki je poleg Maljutine hiše?

— Najbrž v tej, če ne v kakej drugej, ta je
D aj trdnejša.

— Kdo pa ima ječine ključe? Maljuta?

— Da, ko sem bil s knezom v slobodi, videl
sem > ko je hodil mučit ljudi, ključe imel je vedno

278

pri sebi. Zvečer jih navadno nese k carju, ki jih,
kakor je vsem znano, devlje pod zglavje.

— Nu, kako pa misliš, — rekel je Perstenj,
utaknivši žlico v juho, — da bi se dalo pomagati
tvojemu gospodu? No, povej, vraga, kako bi ga
neki mogii osvoboditi?

Mihejič se je popraskal za tilnikom.

— Tedaj ti ne vidiš, da mu ni moč pomoči?

— Vidim, — odgovoril je Mihejič in položil
je žlico na mizo. — Če je tako, nečem jaz nič več
živeti na svetu! Iti hočem k svojemu gospodu in
ž njim vkupe dati glavo, služil mu bodem na onem
svetu, če mi ni dovoljeno na tem!

— Nu, kaj že poješ smrtno pesen! Morda
pa še tvoj gospod v ječi ni ? Čemu ti je tedaj treba
javkati; a če je tudi v ječi, še morda ni vse izgub¬
ljeno ... jaz slobodo dobro poznam; tam sem
prošlo leto vodil medveda, tudi dvorec sem dobro
ogledal, mislil sem si: morda kedaj prav pride. • -
Počakaj, da dobro preudarimo . . .

Perstenj se je zamislil.

— Jo že imam! — zaklical je in skočil s
svojega mesta. — Strijc Koršun, naju otel je kne&

279

smrti, rešiva še midva njega, zdaj je prišla vrsta
na naju! Ali hočeš iti z menoj na težavno delo?

Staremu razbojniku se je pomračilo čelo in
odkimal je z zmršeno glavo.

— Kaj, Koršun, ali ti kaj ni po godu?

— Kaj misliš, ataman, ali si prišel ob pamet!
Ali nesi slišal, kje sedi knez? Mari nesi čul, da
ima ključe po dnevi Maljuta, po noči so pa pod
carjevim zglavjem? Kaj hočeva tukaj storiti? S
šibo klade ne prevališ! če je knez izgubljen, je
'zgubljen! Zato se nama ni treba podajati v po¬
gubo! Bode mari njemu kaj bolje, če tudi nama
odero kožo?

— Tako govoriš, ali ne veš, Koršun, ka; pravi
Pregovor: plačan dolg je lep? Ko bi ne bil knez
tedaj otel naju, kje bi. že bila zdaj ? 'Visela bi na
kakej brezi in veter bi majal naju! In kako je
2| i a j njemu? Ali si ne misli, oni dan sem ju jaz
°tel, zdaj bosta pa otela mene! če ga pa ne osvo¬
bodiva, rekel bode, ko ga bodo peljali na morišče:
kaka človeka sta to, krasti in ropati znata, dobrot
Pu ne zapomnita! Kri nedolžno znata prelivati, Kri¬
stijana oteti pa nečeta! Pri Bogu za njiju niti

dobre besede ne bodem zinil! Naj se le pogubite
na tem in na onem svetu. In prav bode imel knez!

Koršun je še bolj zježil obrvi. Notranja borba
se je izraževala na njegovem obrazu. Videlo se je,
da je Perstenj zadel živo struno v njegovem otrpne-
nem srci.

Pa ta borba ni trajala dolgo, starec je mahnil
z roko.

— Kake neumnosti blebetaš, bratec, — rekel
je, — moja srajca je meni najbližja. Jaz ne pojdem.

— če ne, pa ne! rekel je Perstenj. — ? a
počakajmo do jutri, morda sekaj premisliš, jutro je
modrejše od večera! A zdaj je čas iti spat! Kdor
more moliti k Bogu, naj moli, kdor pa ne, naj se
pa tako uleže!

Ataman je pogledal po strani Koršuna. Vedel
je on, da nekaj grize starca, kajti Koršun se J e
lahko stresel, da bi pa kdo tega ne zapazil, začel
je debelo zevati in peti neko pesen pod nos.

Razbojniki so ustali. Nekateri so zlezli na po*
lice, drugi so pa dolgo molili pred sveto podobo.
Mej poslednjimi bil je Mitka. — On se je nizko

281

priklanjal, in ko bi obleka in orožje ne bili kazali
razbojnika, bi v Mitki nikdo ne bil spoznal roparja.

Koršun pa ni bil tak. Ko so se ulegli, zagledal
je Mihejič pri slabem svitu ognja, kako je starec
riezel s svojega ležišča, šel k svetej podobi. Nekoli-
kokrat se je prekrižal, začel je nekaj mrmrati, in
nazadnje je rekel goreče:

— Ne, ne morem! Mislil sem, da mi bode
lažje danes!

Dolgo je slišal Mihejič, kako se je Koršun
obračal z jedne strani na drugo, nekaj je mrmral
8ara  seboj pa ni mogel zaspati. Predno je napočil
^ an ) prebudil je atamana.

— Ataman, ataman! — zaklical je.

— Kaj ti je, strijc?

— Blagovoli, pripravljen sem iti s teboj; pelji
me  kamor koli!

— Tako tedaj?

— Da tako, — spati ne morem. Lej, celo noč
nesem spal.

Pa se saj zopet ne skesaš?

če sem rekel, da pojdem, ne bodem se

skesal.

282

— Dobro, Koršun, zdaj še jednega tovariša
potrebujeva, več jih nama ni treba! — Ali je se
zgodaj ?

— Sliši se že petje petelinov.

— Ali se še nesi naspal, Mitka! — zaklical
je Perstenj in sunil je Mitko pod rebra.

— Kaj? — odgovoril je Mitka.

— Ali hočeš iti z nama?

— Kam?

— Kaj je to tebi mari? Vprašam te samo, &
hočeš iti z menoj in s strijcem Koršunom?

— A zakaj? — vprašal je Mitka in povesil
je nogi s police.

— Zato, ker te imam rad. Pojdi, kamor te
popeljem in ne poprašuj kam? Ubijati si glavo n'
tvoje delo, za to sva midva, a zdaj potrebujeva tebe.
Ne premišljuj in ne obotavljaj se; če se umakneš
nazaj, rekel ti bodem rak!

Ne bodeš mi rekel, ne! — odgovoril je Mitka
in začel je nogi ovijati s cunjami.

Razbojniki so se začeli oblačiti.

Kaj se je bil izmislil Perstenj in kako izveU
zvemo v sledečem poglavji.

283

XX. Poglavje.

Veseli ljudje.

V globokej in temni ječi, katere mokri zidovi
bili so vsi pokriti s plesnom, sedel je knez Nikita
Romanovič, zakovan v železje na rokah in nogah.
Zagotovo ni vedel, koliko dni j je minulo s tega časa,
°(1 kar so ga prijeli, kajti svitloba ni od nikodar
prihajala v to podzemeljsko luknjo; včasih prišlo je
do njegovih ušes oddaljeno, zamolklo in slabo zvo-
ne nje, in po tem je sodil, da sedi že več kakor tri
dni v ječi. Kruh, ki so mu ga dali, je bil že sneden,
^odni vrč že davno izpraznen, in lakota in žeja za-
*“ e li sti ga mučiti, kar je nenavaden šum obrnil nase
“iegovo pozornost. Nad njegovo glavo odp : rala se je
ključavnica. Zaškripala so prve vnanje ječine vrata.
Šum se je zaslišal bližje. Zarožljala je ključavnica,
^škripale so druge duri. Nazadnje so se odprle
tretje duri in zaslišali so se koraki po stopnicah,
so peljale v podzemeljske prostore. Zkoz razpoke
Poslednjih durij prikazala se je luč, ključ se je škri¬
pa® obrnil, nekoliko zapahov se je odmaknilo, za-

284

rujaveli tečaji so zaškripali, nestrpljiva svitloba osle¬
pila je Serebrjanega.

Ko je odmaknil roki, s katerimi je on nehote
zakril obraz, stala sta pred njim Maljuta Skuratov
in Boris Godunov. Spremljajoči ju rabelj svetil je
z baklo, Maljuta del je roki navzkriž, zasmejal se
porogljivo Serebrjanemu, in punčici v očeh sti se
mu stiskali in širili.

— Na zdravje, milostljivi knez! — rekel je
s takim glasom, kakeršnega še ni slišal Nikita Ro*
manovič, — z nekim zategnenim, priliznenim in ne¬
srečo naznanjajočim glasom, podobnim krvoločnemu
mijavkanju mačke, ko se bliža mišnici, v katere}
sedi ujeta miš.

Serebrjani se je nehote stresel, pa Godunovljev
obraz napravil je manj blagodejen vpliv.

— Boris Teodorovič, — rekel je, obračujoč
se od Maljute, — zahvaljujem se ti, da si me ob*'
skal. Zdaj bodem laglje umrl!

In podal mu je zakovano roko. Pa Godunov
se je umaknil in na njegovem obrazu ni niti jedna
poteza kazala sočuvstva k knezu.

285

Roka pala je zopet, rožljaje, Serebrjanemu na
kolena.

— Nesem mislil, Boris Teodorovič, — rekel
J B  on očitajoč, — da se me bodeš izogibal. Ali si
Prišel samo gledat mojo smrtno kazen?

— Prišel sem, — odgovoril je pokojno Go¬
dunov, — da bodem vkupe z Gregorjem Lukjano-
vičem pri tvojem zaslišanji, jaz nikoli nesem gojil
Prijateljstva s teboj, samo, vedoč za carjevo milost,
ustavil sem tedaj, zasluženo smrtno kazen.

Srce Serebrjanega se je bolestno skrčilo, in
Premena v Godunovu zdela se mu je hujša, kakor
8 ®rt sama.

— Čas usmiljenja je prošel! — nadaljeval je
rodunov hladnokrvno, — ali še pomniš, kaj si pri-
8e 8el carju? Pokori se, ako vse sam priznaš, ne da
1 ka J tajil, umrl bodeš brez mučenja nagle smrti.
a šniva preiskavo, Gregor Lukjanovič!

— Počakaj, malo, počakaj! — odgovoril je
^  lita, smejoč se. — Jaz imam z njegovo milostjo
Poseben račun! Skrajšaj mu verige Toma, —
rekel  je rablju.

286

In rabelj je utaknil bakljo v železen obroček,
udelan v steno, potegnil je roki Serebrjanega prav
k steni, tako da ni mogel ganiti z njimi.

In Maljuta je stopil k njemu, dolgo ga je gle¬
dal, vedno porogljivo smejajoč se.

— Milostljivi knez, Nikita Romanovič! — reke.
je nazadnje: — ne odreči mi velike milosti!

Pal je na kolena in poklonil se je nizko Sere-
brjanemu.

— Mi, milostljivi knez, — nadaljeval je s
smešno ponižnostjo, — smo pred teboj mali ljudje;
takih velikih bojarjev, kakor si ti, še nikdar nesfflO
kaznovali s svojimi rokami! — Skoraj bojim se z* -
četi preiskavo! Kri, vidiš, pravijo ne teče samo nam
po žilah ...

In Maljuta se je ustavil, njegovo smehljanje
postalo je nezDOsnejše, in oči so se bolj razširile i®
punčici sti nemirno begali semtertja.

— Dovoli, milostljivi, knez, — nadaljeval j e <
devajoč svojemu glasu proseč izraz, — dovoli, da
pred preiskavo pogledam tvojo bojarsko kri!

In potegnil je izza pasa nož, in nastavil ga J e
na koleno Serebrjanemu.

287

Nikita Romanovič skušal se je iztrgati proč
od njega, in pogledal je Godunova.

Obraz Borisa Teodoroviča bil je popolnem miren.

— A potem, — nadaljeval je, povzdignivši
glas, Maljuta, — dovoli meni, hudorodnemu, izre¬
kati jermen iz tvojega hrbta. — Dovoli meni, hlapcu,
odreti vašo bojarsko kožo na konjsko čaprako! —
Dovoli meni, malovrednemu sužnju, s tvojim bojar-
skim mesom nakrmiti pse.

Maljutin glas, ki je že bil po navadi surov,
Podoben je bil zdaj šakalovemu tulenju, spominjal
Jo nekaj na smeh, nekaj na jok.

Lasje ježili so se Serebrjanemu. Ko ga je prvi
P°t Ivan obsodil k smrti, šel je pogumno na mo-
nšže ; tu v temnice pa, zakovan v verige, zdelan

°d glada, ni bil v stanu prenašati tega glasu in po¬
gleda.

Maljuta se je nekaj časa radoval z utisom,
eršnega je on napravil na Serebrjanega.

- Milostljivi knez, — rekel je žvižgajoč,
Vr §el nož proč od sebe, in postavil se je na nogi.
~~ dovoli, da ti poprej častno poplačam svoj o g.

288

In zaškripal je z zobmi, priuzdignil roko in
zamahnil je na Nikito Romanoviča.

Kri je Serebrjanemu udarila k srcu, in k nje-
govej nejevolji pridružilo se je gnjusenje, katero
prouzroeuje blizost take nečiste stvari, ki se hoče
dotakniti nas.

Uprl je svoj obupni pogled v Godunova.

To trenutje obstala je Maljutina roka v zraku,
obdržal jo je Boris Teodorovič.

— Gregor Lukjanovič, — rekel je Godunov,
ne zgubivši svoje mirnosti, — če ga ti udariš, raz¬
bije on glavo ob zid, in nikogar n,e bova imela po¬
vpraševati. Jaz poznam Serebrjanega.

— Proč! — zarjovel je Maljuta: — ne oviraj
me, veseliti se nad njim! Ne oviraj me, poplačati
mu za Pagansko Lužo!

— Pomisli, Gregor Lukjanovič! midva sva od¬
govorna zanj carju!

In Godunov je zgrabil Maljuto za obe roki.

Kakor divja zver, ki čuti kri, tako se tudi
Maljuta ni za ničesar več zmenil. S kričanjem i fl
kletvami zagnal se je v Godunova, skušal ga l e
vreči, da bi potem vrgel se na svojo žrtev. Začela

289

seje borba mej njima; bakla, katere se j8 zadel
jeden izmej njih, pala je Da zemljo in ugasla pod
nogami Godunova.

Maljuta je prišel k sebi.

— Jaz bodem povedal carju, — hropel je,
sopeč, — da se ti poteguješ za njegovega izdajalca!

— A jaz, — odgovoril je Godunov, — po¬
vedal bodem carju, da ti hočeš ubiti njegovega iz¬
dajalca, kar se bojiš njegovih izpovedeb!

Nekaj tulenju podobnega se je izvilo iz Ma¬
nnih prsij; in planil je iz ječe, poklicavši rablja
seboj.

Mej tem, ko sta ona dva hitela gori po stop¬
icah, začutil je Serebrjani, da so odjenjaie verige,
da se on more zopet dvigati.

— Ne obupaj, knez! zašepetal mu je na uho
Godunov, krepko stisnivši mu roko: — glavna stvar
J e i da si pridobimo časa!

In hitel je za Maljuto, previdno zaprši duri za
seboj in skrbno zapahnivši pahove.

— Gregor Lukjanovič, — rekel je Skuratovu,
dohiteval ga, dajajoč mu ključe vpričo straže, —

290

ti nesi zaprl ječe. Tako delati ni dobro; lahko bi
kdo mislil, da si ti sporazumljen s Serebrjanim!

Ta čas, ko se je to godilo v ječi, sedel je
Ivan v svojej sobi, mračen in nejevoljen. Neko čudno
čuvstvo se ga je vedno bolj polastilo. To čuvstvo je
bilo neprostovoljno spoštovanje do berebrjanega ka¬
terega predrzna postopanja so vznemirjevala njegovo
samodrštveno srce, a vender neso strinjala se z nje¬
govi mislimi o izdaji. Dozdaj je srečal samo javno
trmoglavost, kakor pri bojarih, ki so omračili nje¬
gova otročja leta, ali grdo nepokorščino, kakor pn
Kurbskem, ali pa hlapčevsko udanost, kakeršno je
videl pri vseh, ki so ga okroževali. Serebrjani pa ni
pripadal k nobenim izmej teh. On je delil prepri¬
čanja tega veka v posvečeno nedotakljivost pr aV
Ivana; umstveno se je on podvrgel tem prepričanjem,
in vajen bolj delovati, kakor misliti, ni nikdar vedoma
prestopil mej pokorščine carju, katerega je imel za
božjega predstavitelja na zemlji. Pa vzlic temu uzki-
pela je v njem nevolja, kadar je videl javno krivico,
in njegova iskrenost in pravicoljubje zmagali sti
pravila, v katere je veroval Tedaj je, sam sebi v
začudenje, in skoraj nevedoč ravnal proti tem P ra '

291

vilom, in v istini se ni zgodilo povsem to, kar so
®u predpisovala. Ta plemenita nedoslednost naspro¬
tovala je vsemu Ivanovemu mišljenju, in zbegala je
njegovo poznanje človeškega srca. Odkritosrčnost
Serebrjanega, njegov nepodkupljiv značaj in nespo¬
sobnost zasledovati lastne interese, bili so očevidni
tudi Ivanu samemu. Vedel je, da Serebrjani ne sle-
puri, da se more nanj brez skrbi zanašati bolj, kakor
na katerega koli prisežnega opričnika, in vnela se
®u je želja, približati ga k sebi in narediti iz njega
svoje orodje; pa zraven tega je čutil, da mu to
orodje, četudi zanesljivo samo na sebi, utegne iz¬
muzniti iz se rok, in misli same, da je kaj takega mo¬
goče, premenileso njegovo sočuvstvo k Serebrjanemu
v  sovraštvo. Četudi je njegova živa občutljivost
napeljala semtertja Ivana, da se je odrekel od svojih
krvavih del in udal se kesanju, pa to so bile le
mjemenavadno je pa bil trdno prepričan v svojo
uszmotljivost, veroval trdo v sveto načelo svoje
oblasti, in skrbno je branil proti vsem postranskim
poseganjem v njegove pravice; a za tako veljalo je
Pri njem vsako, če tudi molčeče obsojevanje njego-
v, h del. Tako je bilo tudi zdaj. Misel, da bi od-

0  “  i o*

292

pustil Serebrjanemu, prešinila je njegovo dušo, pa
takoj se je zopet umaknila prepričanju, da Serebrjani
pripada k onim ljudem, kateri se ne smejo trpeti
v državi.

„Ako gre,“ mislil si je, „eela čeda na desno,
jedna ovca pa na levo, izvleče jo pastir iz čede in
zakolje!" Tako je mislil Ivan in odločil je v srci
osodo Serebrjauega. Drugi dan bil je odločen za
njegovo smrtno kazen; pa car mu je velel odvzeti
verige, in poslal mu je vino in jedi s svoje mize.

Da bi razgual utise, katere je vzbudila ta no¬
tranja borba, nenavadne utise, kateri so ga vzne¬
mirjevali, zmislil se je iti na piano in napovedal je
Yelik tičji lov.

Jutro je bilo prekrasno. Načelnik in podna-
čelnik sokolarjev in vsi čini sokolskega lova od¬
jezdili so v bleščečih opravah s sokoli in sokolih,
in pričakovali so na polji carja.

Zaman ne govore od nekdaj, da lovska zabava
tolaži žalostna srca, a sokolov lov z veseljem n a '
ndaje stare in mlade. Kakor naj bi bil že mračen
car, ko je jezdil iz slobode s svojimi opričniki, ven¬
dar se mu je zjasnil obraz, ko je zagledal svoje

293

sokolarje. Njih zbirališča bili so travniki in
gozdiči na Vladimirskej cesti kaki dve vrsti od
slobode.

Načelnik sokolarjev, v rodečem baržunastem
kaftanu, ki je bil ves prešit in prevezan z zlatom,
v  suknenej kapi, v rumenih čevljih in lovskih roko-
v icah zlezel je s konja in šel k Ivanu, katerega je
spremljal podnačelnik, kateri je nesel na roki be-
tega sokoliča s čepico na glavi in zvonci.

Nizko poklonivši se carju, vprašal je načelnik

sokolarjev.

— Ali je že čas, car, začeti razveseljevanje?

— čas je, — odgovoril je Ivan — kar začni!

Tedaj je načelnik sokolarjev podal carju dra¬
goceno rokovieo, vso preprečeno z zlatimi cvetlicami
ln  prijemih od podnačelnika sokolarjev sokola, posadil
ga  je carju na roko.

— častiti in slavni lovci! — rekel je načelnik
sokolarjev obračajoč se k tolpi; zabavajte, in to-

'te se s slavnim, lepim in prijetnim lovom, da
'zginejo vse žalosti in so razvesele vaša srca!

Potem se je obrnil k sokolarjem.

294

— Dobri in marljivi sokolarji, — rekel j®,
— spustite in lovite!

Tedaj se je vsa pisana tolpa sokolarjev raz-
sejala po polji. Nekateri so s krkom zbežali v gozdni
drugi so pa tekli k majhnim jezerom, ki so bili
raztreseni kakor zrcalni kosci mej grmi.

Kmalu so se gruče rac uzdignile iz trstja in
v dolgi vrstah odletele po zraku.

Lovci so spustili sokole. Race letele so na¬
ravnost proti jezeru, a tam so jih čakali drugi so¬
koli ; ter v strahu so se razkropile na vse strani-

Sokoli obodreni s kričanjem sokolarjev pali 60
na race, ta podolgem, oni počez, ta od spredaj, oni
so od zgoraj pali kakor kameu na hrbet svojemu
plenu.

Odlikovali so se ta dan Bedrjaj in Smelj 8 -!
sibirska sokola, Arbas in Aupras, in sokoliči Horjaki
Hudjak, Malec in Pelec. Preganjali so sokoli tudi
divje peteline, katere so sokolarji pregnali iz traV
in grmov. Čudovito in lepo je bilo letanje razločnih
sokolov. Divji petelini so neprestano padali z zraka-
Nekolikokrat zagnali so se v obupanji konjem P ot *
noge in ujeli so žive lovci. Tudi ni bilo brez izg 11 * 3 -

295

Mladič Gamajun, planivši z visoeine na starega
divjega petelina, ki je letel nizko, pal je s prsmi
zemljo in ubil se je na mestu.

Astrec in Sorodum, dva kazanska sokola ušla
sta lovcem izpred o?ij, ne zmenivsi se za žvižganje
sokolarjev in golobje krila, s katerimi so mahali.

Najbolj se je odlikoval carski sokol po imenu
Adragan. Dva pota spustil ga je car, in obakrati
jo dolgo ostal v zraku in neprenehoma pobijal
razne tiče, in ko se je naletal, spustil se zopet
carju na rokovico. Tretji pot se je pa Adragan tako
razjaril, da ni več pobijal samo poljskih tičev, a
tadi sokole, kateri so leteli mimo. Sokola Smeljaj
10  Kružok pala sta na tla z razkljuvanimi perutami.
Zaman so car in njegovi sokolarji vabili Adragana
z  rudečim suknom in ptičjimi perutami. Beli sokol
se  je sukal v širokih krogih pod nebom, uzdigoval
se  je vedno višje in kakor strela se je spuščal na
Plen; a namesto, da bi se spustil na tla, uzdignil
Se  je Adragan po vsakej novej zmagi višje in na¬
zadnje odletel je izpred očij.

Poveljnik sokolarjev je izgubil upanje, da bi
dobil Adragana, in podal je carju druzega sokola.

296

Pa car je ljubil Adragana, in užalil se je, ko seje
izgubila najboljša ptica. Vprašal je poveljnika soko¬
larjev, komu je zaukazano gledati na Adragana. Po¬
veljnik je odgovoril, da Triški.

Car je ukazal poklicati Triško. Triška, slu-
tivši nesrečo, pristopil je ves bled.

— Človeče, — rekel je car, — kako ti paziš
na sokola? Zakaj imaš vabilo, ako ne umeš priva¬
biti sokola? Poslušaj, Triška: v tvoje roke položim
osodo tvojo; ako mi povrneš Adragana, nagradil te
bodem, kakor še nesem nikogar izmej vas; a če se
sokol izgubi, ne jezi se, velel ti bodem, odseSi
glavo, — drugim v strah; jaz že dolgo opazujem,
da mej sokolarji ni pravega reda, da tičja zabava
gine!

Pri poslednjih besedah pogleda car po strani
sokolarskega načelnika, in ta se je prestrašil, kajti
vede! je, da car nikogar zaman po strani ne po¬
gleduje.

Triška se ni obotavljal skočil je na konja
in oddirjal je iskat Adragana, molil je k svojemu
priprošnjiku, svetemu Trifonu, da bi mu pokazal iz¬
gubljenega sokola.

297

Lov se je mej tem nadaljeval. Ni se še jedno
uro zabaval car, in mnogo plena je že bilo nave¬
zanega na konjih, ko je nov prizor privabil nase
carjevo pozornost.

Po Vladimirskej cesti lezla sta dva slepca,
jeden srednjih let, drugi starec, s sivo kodrasto
glavo in dolgo brado. Imela sta beli, ponošeni srajci,
iu na čez ramo križem obešenih oprtalnicah visela je
ua jednej strani vreča za pobiranje milodarov a na-
drugej — strgan kaftan, zvit zaradi vročine. Ostale
stvari, kakor gosli, balalajki in torbo s kruhom na¬
bila sta na mladega fanta, ki je bil njijin voditelj.
Spiva je slepec, ki je bil mlajši, držal se za ramo
voditelja, a sam je vlekel starca. Pa mladi fant se
i e  zagledal v lov in pozabil na svoja tovariša. Slepca
se oddalila od gledajočega. Držeč se drug dru-
ze ga, tipala sta s palicama po tleh, in pogostem se
»podtikala. Gledoč jih, Ivan Vasiljevič ni mogel
zdržati smeha. Bližal se je njima. In zdaj je prvi
s ' e Pec stopil v stran, pal v lužo, in potegnil je za
Seb °j tovariša. Oba sta ustala vsa pomazana od
odkašljajoč se in zmerjajoč voditelja, kateri
gledal zevajoč bleščeče opričnike. Car se je glasno

smejal.

298

— Kdo sta, vidva? — vprašal je car. —Od¬
kod prideta in kam gresta?

— Zemlja naj te požre! — odgovoril je mlajši
slepec, ne da bi odkril kapo: — bodeš že zvedel,
kmalu se bodeš postaral.

— Tepec! — zakričal je jeden oprifnik: —
ali ne vidiš, kdo je pred teboj?

— Sam si tepec, — odgovoril je slepec, uprsi
z belo mreno pokrite oči, — kako hočem jaz videti,
ko nemam oči, — tebi je drugače, ti pa imaš zdrave
oči, in lahko vidiš na široko in dolgo; povej mi,
je pred meDoj, pa bodem vedel, kdo je.

Car je ukazal molčati opričniku, in laskovo je
ponovil vprašanje.

— Mi smo veseli ljudje; — odgovoril je sle¬
pec — prehodili smo vasi in sela, idimo iz Mura v
sloboda, šale uganjat’, razveseljevati dobre lj ut ' l >
koga posadit na konja, koga spravit s konja.

— Lej no! — rekel je car, kateremu so do-
pali odgovori slepčevi: — tedaj vi ste Murom cl *
prepekanci! Ali so še bogatirji v Muromu?

— Kako, da bi jih ne bilo! — odgovoril J 0
slepec, ne obotavljajoč se; — tega blaga pri uas ce

299

bode; je strijc Mihej, ki sam sebe za lase uzdigne od
tal; je teta Uljana, ki sama gre nad šurka.

Vsi opričniki so se zasmejali. Car že davno ni
bil tako vesel.

„To so pa v istini veseli ljudje,® mislil si je,
»vidi se, da neso tukajšnji. Naveličal sem se že mojih
pripovedovalcev. Vedno mi pripovedujejo jedno in
isto, še celo piskačev sem že sit. Od kar sem se z
jodnim malo pošalil, se me boje; še smešne besede
ne dobim od njih, kakor bi jaz bil uzrok, da se tega
norca ni bolje duša držala! 1 ' — Povej, fante, ali
z oaš ti pripovedovati pravljice?

— Kake pravljice, — odgovoril je slepec, —
in komu hočem pripovedovati. Še dobro pomnim,
k° sva pripovedovala staremu vojvodi o kosmatej
b°zi, pa prišla je vojvodinja ter se je razsrdila, in
0a  je velel naju zapoditi z dvorišča, s palico udarši
nie za tilnik. Nadalje ne bova pripovedovala.

Težko je opisati hohotanje, ki se je razleglo
® e J opričniki. Stari vojvoda bil je v carjevej ne¬
milosti. Slepcev zasmehovanje jim je ravno prav
Prišlo.

300

— Poslušajta, človeka, — rekel je car, -
pojdita v slobodo, naravnost v dvorec, tam čakajta
mojega prihoda in povejta, da je vaju poslal car.
Nasitijo in napojijo naj vaju, a ko jaz pridem do¬
mov, poslušal bodem vajine pripovedke.

Pri besedi: car, sta se slepca prestrašila.

— Milostljivi car! — rekla sta, padši na ko¬
lena, — ne jezi se na naju za najino surovo, kmet'
sko govorjenje! Ne ukaži nama odsekati glav, midva
sva nevedoma grešila!

Car se je smejal njijinemu strahu, potem J e
pa odšel po polji nadaljevat lov, slepca sta pa od¬
šla proti slobodi.

Dokler ju je mogla videti tolpa opričnikov,
spodtikala sta se neprenehoma, a ko jih je skril
ovinek pota njih pogledu, obstal je mlajši slepec,
pogledal na vse strani in rekel svojemu tovarišu 1

— A kaj, strijc Koršun, ali si se že naveličal
spodtikati se. Dozdaj je bilo vse dobro; a kaj bode
pa dalje? A zakaj tako ježiš obrvi, strijc? Ali se
kesaš, da si se lotil te stvari.

— Ne to, — odgovoril je stari razbojnik,
če sem jedenkrat odločil se, da grem, se na p° tu

301

De bodem skesal; pa zdaj sam ne vem, kaj je z
menoj, tako mi je težko pri srci, kakor še nikoli,
bar koli naj skušam misliti, vedno se mi iste misli
vsiljujejo.

— Kakšne misli se ti usiljujejo?

— Čuj, ataman. Zdaj je že dvajset let minulo,
edkar me ta strašna misel nadleguje, a nikdo za
to ne ve, niti v Moskvi, niti na Volgi; nikomur še
nesem o tem zinil niti besede; hranil sem bridkost
v 8v ojej duši, že dvajset let jo nosim kakor mlinski
kamen na vratu. Hotel sem se postiti v velikem
Postu, hotel sem popu vse povedati pri spovedi, pa
Goliti nesem mogel — in post sem pustil. A zdaj
me  ona misei zopet duši in davi; zdi se mi, da mi
kode bolje, kadar bodem komu povedal. Tebi po-
Ve dati tudi ni tako težko, kakor popu; kajti ti si
tak , kakor jaz.

Globoka žalost brala se je Koršunu na obrazu,
brstenj je poslušal in molčal. Oba razbojnika sela
8ta  na kraj pota.

—■ Mitka, — rekel je Perstenj voditelju, —
ase di se malo proč od naju in gledi na obe očesi,
iar koga zagledaš, mahni nama; glej in ne po¬

kadi

žabi

t' si gluh in nem, besede ne zinil

302

— Dobro, — rekel je Mitka, — ne boj se,
ne zinem niti besede!

— Ključavnico si deni na usta, tepec, in
molči! In z nama ne govori. Navadi se molčati;
ako le jedenkrat z jezikom blekneš, tedaj naj se
naju in tebe Bog usmili!

M tka šel je kacih sto korakov proč, legel na
trebuh in podprl je brado z rokama.

— Dober dečko, — rekel je Perstenj gledajoč
za njim, — a neumen je, da bi držal, ko bi mu
kole na glavi tesal. Pusti ga, na jedenkrat bodo
začel blebetati! Pa kaj se hoče, boljšega ni, kakor
on; on saj ne bode naju popustil; postavil se bode
za se in za naju, ko bi se kaj zgodilo. Nu, serije,
zdaj naju nikdo ne sliši, povej mi, kaj te teži? že
dolgo te nadleguje!

Stari razbojnik je povesil svojo kodrasto gla v0
in potegnil je z roko po čelu. Rad bil bi govorili
a težko mu je bilo začeti.

— "Vidiš, ataman, — rekel je, —dovolj lju^J
sem jaz pobil v svojem življenji, kaj bi govoril! Ze
v mladosti se mi je priljubila rudeča srajca! ^e
kedaj kakega kupca ali kako babo naletim, ugrabil

303

nož in sunem ga v rebra, — pa se zvrne mrtev.
Še zdaj se mi ne trese roka, kadar je treba koga
odpraviti s sveta! Pa kaj bi pravil, tudi ti si mnogo
Ijudij pobil in si že tega vajen.

— Nu, kaj je pa potem? — odgovoril je Per-
stenj z vidno nevoljo.

— Jaz dobro vem, da niti ti, niti jaz nesva babi,
®e rudeči devici; mnogo imava dosti krvi na duši;
n °j povej mi, ataman, ali se ti ne zdi, kakor bi ti
kdo stisnil s kleščami srce, kadar se spomniš ka¬
kega svojega dela, ali te ne strese mraz ali pa ob¬
ide vročina, in te vest ne grize, da ti je žal, da si
8e  rodil na svet?

— Dosti je, strijc, kaj si začel popraševati,
z '^ a j ni čas za to.

— Lej, — nadaljeval je Koršun, — jaz sem
Z9  Pozabil mnogo svojih del, jednega pa pozabiti ne
*°retn. Bilo je pred dvajsetimi leti, živeli smo na
°lgi, bivali smo v devetih jamah: naš ataman bil
J e  Danilo Kot; tebe še ni bilo, mene so že poznali
razbojniki in poveličevali Koršuna. Napadali smo
)0 Sato obložene ladije, ropali smo pristanišša in vse
Sm ° delili bratovski mej seboj in nikakega prepira

304

ni trpel Danilo Kot. Povej mi, kaj je boljšega, ka¬
kor svobodno življenje, vedno biti sit iu oblečen.
Včasi smo se oblekli v pisane kaftane, pokrili kape,
prijeli vesla in odpeljali smo se daleč skozi mesta
in vasi in prihajal je narod na breg gledat nas! A
mi smo veslali, peli, pili, streljali s puškami v zrak
in migali lepim devam. A drugikrat smo pa posa¬
dili kopje in kole, kakor bi se bili naši jarki po¬
rasli z drevjem! Dobro je bilo to življenje, pa za¬
peljal me je sam vrag. Mislil sem si jedenkrat:
kaj? jaz delam bolj nego drugi, a ravno toliko do¬
bim! Sklenil sem hoditi sam na rop, sam obdrža-
vati plen, a ne deliti ga z drugimi. Oblekel sem
se kakor berač, obesil torbo na vrat, utaknil se¬
kirico za pas in skril sem se pri potu za zagrajo,
če ne pride kdo. Čakal sem in čakal, nobenega
voza, nobenega kupca ni bilo. Prijela me je jeza.
Dobro, Bog ne da sreče, tako pa zdaj hočem oro¬
pati vsacega, kdor koli pride, če bi b«l tudi moj
oče sam! Jedva sem to sklenil, kar pride po potu
stara, revna baba, nesla je nekaj v torbici, ki j e
bila s platnom zakrita. Ko je prišla vštric mene,
skočil sem izza grma. — Stoj baba! rekel sem. —

305

Daj semkaj torbico! — Ona je pala k meni k no¬
gam: kar hočeš vzemi, samo torbe se ne dotakni.
Eho, mislil sem si, vidi se, da ima v torbici skrit
denar. A baba je kričala, branila se in grizla za
roko. Jaz sem že bil jezen, da jo cel dan zastonj
minul, a zdaj sem se še bolj razkačil. Hudič me je
sunil pod rebra, izvlekel sem sekirico, in zasadil
jej v grlo. Ko se je mrtva zgrudila na tla, po¬
lotil se me je strah. Spustil sem se v beg, pa
premislil sem se iu vrnil se po torbico. Mislil sem
si: če sem že ubil babo, da je vsaj ne bodem za¬
stonj. Vzel sem torbico, zbežal sem z njo v gozd,
ne da bi jo odkril. Tekel nesem dalje, kakor se
sliši pasje lajanje, nogi sti se mi spodtikali, mislil
sem si, usedi se, oddahni se in poglej, ali si dobil
mnogo denarjev ? Odkril sem torbico in kaj vidim:
v njej leži malo dete, iedva živo in komaj diše.
»Oh, ti hudiček!" mislil sem si, „tedaj zaradi tebe,
ni hotela baba dati torbice! Tedaj zaradi tebe sem
si naložil na dušo nov greh!"

Koršun hotel je dalje pripovedovati, pa umolknil
je in zamislil se.

— Kaj si naredil z otrokom? — vprašal je
Perstenj. 20

306

— Kaj, ali sem ga hotel pestovati in pitati,
kaj? Kaj sem naredil ž njim? Saj veš, kaj!

SUrec je zopet umolknil.

— Ataman, — rekel je najedenkrat, — ko
pomislim na to, se mi skrči srce. Zlasti danes, ko
sem se oblekel v berača, predstavilo se mi je to
tako živo, kakor bi bilo včeraj. Jaz res ne vem
zakaj, da se mu zdaj najedenkrat take stvari, na
katere že dolgo nesem mislil, tako silijo v spomin,
kakor bi bilo včeraj. Pravijo, da ni dobro, če se
nam kar na jedenkrat začno usiljevati kake misli,
katere so nam skoraj ušle iz spomina! . . .

Starec je težko vzdihnil.

Oba razbojnika sta umolknila. Na mah so za-
šumele peruti nad njima, — in temnorujav jastreb
pal je k starčevim nogam. Adragan je mirno krožil
po zraku in letel je mimo, ne da bi se mu bilo
vredno zdelo, spustiti se na svojo žrtev.

Mitka mahnil je z roko. V daljavi pokazali so
se sokolarji.

— Strijc! — rekel je hitro Perstenj: — po*
žabi, kar je minulo, kajti zdaj midva nesva razboj¬
nika, temveč samo slepa pripovedovalca. Lej, semkaj

807

dirjajo carski ljudje, takoj bodo tukaj. Le hitro se
pripravi, obsuj jih s šalami.

Stari razbojnik je prikimal z glavo.

— Meni ne bo dobro izšlo, — rekel je on,
pokazavši na ubitega jastreba. — To mi je naredil
beli jastreb. Lej, in njega že ni nikjer. Ubil ga je
in izgubil se!

Perstenj ga je hitro pogledal in nevoljen se po¬
praskal za tilnikom.

— čuj, strijc, — rekel je, — kdo ve, kaj
je danes s teboj! Samo jaz nate ne bodem nevoljen.
Govore, da je srce vedež, tudi tvoje srce ne sluti
morda zastonj nesreče. Ostani, jaz sam pojdem v
slobodo.

— Ne, — odgovoril je Koršun, — jaz nesem
zato govoril. Če mi je tako namenjeno, da v slo-
bodi izgubim glavo, kaj bi ostajal! Mi je že bilo
tako pri rojstvu zapisano. Lej, čemu sem govoril.
Ali veš, ataman, za selo Bogorodickoje na Volgi.

— Kako bi ne vedel, se ve da vem.

— Ali pa veš za Popov-Krug, kakih pet vrst
od tega sela.

— Tudi za Popov-Krug vem.

20 *

308

— Ali pomniš stari hrast na Popovem-Krugu?

— Tudi hrast pomnim, samo da so ga že po¬
sekali.

— Hrast so posekali, a štor je ostal.

— Kaj pa je potem?

— To le. Jaz ne bodem več videl matere
Volge, a ti morda še kedaj prideš v to prijetno in
lepo zemljo. Ko prideš na Volgo, pojdi na Popov-
Krug. Poišči štor starega hrasta. Naštej pol deveti
sto stopinj prosi soinčnemu zapadu. Seštej stopinje,
in začni kopati v zemljo. Tam, — nadaljeval je
Koršun s slabšim glasom, — sem nekdaj zako¬
pal bogato blagajnico. Mnogo je tam rumenih ce¬
kinov in srebrnih rubljev. Ako izkoplješ zaklad,
sve bode tvoje. Jaz itak ne morem vzeti blagajnice
na oni svet. A če včasih po noči pomisliš, da bodeš
moral od vseh svojih del odgovor dajati, te kar
mraz spreleti po koži! Ataman, ko ne bode več mene,
plačaj črno mašo zame. Dobro plačaj popu, naj jo
opravi, kakor se mora, nič ne sme izpustiti. Ti
dobro veš, da mi je ime Ameljanov. Le ljudje so
me imenovali Koršuna; a krstili so me za Ame-
Ijana; in pop naj mašuje za Ameljana; pa dobro

309

mu plačaj, Ataman, ne stiskaj novcev; puščam ti
bogato blagajnico, za vse življenje imel bodeš za¬
dosti !

V tem primejo Koršuna prišedši sokolarji.

— Ej, reveža! — zakričal je jeden, povejta,
kam je letel jastreb?

— Jaz bi rad povedal, dragi moji, — odgo¬
voril je Perstenj, — že štirdeset let je, kar sem
izgubil luč očij.

— Kako je bilo?

Šel sem jedenkrat v goro po kamnih ličja na¬
birat, blizu rastel je dob, a duplu so pečena piščeta
čivkala. Zlezel sem v duplo, snel piščeta, obdebelil
se, in nesem mogel zlesti ven. Kaj sem hotel, tekel
sem domu po sekiro, obtesal sem duplo, in zlezel
sem ven. Ko sem sekal, letele so mi iveri v oči in
jih pokvarile, ter s tega časa več ne vidim: včasih
ko jem juho, nesem žlico za uho; a čeme srbi nos,
pa se praskam po hrbtu!

— Kaj sta pa vidva, — rekel je, smeje se,
sokolar, — slepca, govorila s carjem! Bojarji se še
zdaj smejajo. No, mi smo po dnevi razveseljevali

310

carja, a vidva ga bosta pa po noči. Pravijo, da hoče
car poslušati vajine pripovedke.

— Bog daj zdravje, njega carskej milosti, —
poprijel je besedo Koršun, — zakaj bi pa ne po¬
slušal. če po dnevi ne spahneva jezikov, pripove¬
dovala bova lahko do jutra.

— Dobro, dobro, — rekli so sokolarji, —
drugokrat se bomo pošalili z vama. Zdaj gremo
iskat sokola in otet svojega tovariša. Če ne najde
Trifon Adragana, izgubil bode glavo!

Sokolarji so skakali po polji.

Perstenj in Koršun sta se zopet prijela za
Mitko, in odšli so vsi trije v slobodo.

Ko so prišli do prvega ovinka, zagledali so
dva pevca, ki sta brenkala na balalajko in pela
na vse grlo:

Kak u našega soseda,

Vesela bila beseda!

Ko so razbojniki prišli k njima, se je jeden
pevec, rudečelas dečak s pavovim peresom za kapo
nagnil k Perstnju.

— Že pet dni sedi tvoj knez v ječi! — rekel
mu je na uho, še vedno prebirajoč po strunah. —•

311

Jaz sem vse poizvedel. Jutri ga bodo ob glavo djali.
Sedi tam v veliki ječi, nasproti Maljutine hiše. S
katerega konca naj spustimo petelina?

— S tega! — odgovoril je Perstenj in z očmi
pogledal v stran, kjer je stala dolga ječa.

Rudečelasi pevec potegnil je z vsemi prsti po
balalajki in obrnil se je proč od Perstnja, kakor da
bi ž njim ne bil govoril, ter nadaljeval je s tenkim
glasom:

Kak u našega soseda,

Vesela bila beseda!

XXI. Poglavje.

Pripovedovanje.

Ivan Vasiljevič, utrujen od lova, podal se je
poprej, kakor po navadi v svojo spalnico.

Kmalu se je prikazal Maljuta s svojimi ključi.

Na carjevo vprašanje, odgovoril je Maljuta,
da se ni nič novega prigodilo, da je Serebrjani
obstal to, da se je potegoval za Morozova v Moskvi,
kjer je ubil sedem opričnikov in razsekal Vjazem-
skemu glavo.

312

— No, — pristavil je Maljuta, — tega pa
neče obstati, da je stregel po carjevem življenji.
Po jutrnicah hočemo ga trdo izpraševati, a če ga z
raztezanjem in ognjem ne prisilimo, da bi kaj po¬
vedal, potem nemarno nič več čakati, tedaj ga lahko
končamo.

Ivan ni odgovoril. Maljuta hotel je nadaljevati,
pa v spalnico je prišla stara tetka Onufrevna.

— Ljubi moj, — rekla je, — ti si zjutraj
poslal semkaj dva slepca: ali sta pripovedovalca, ali
kaj; zdaj čakata v veži.

Car se je spomnil, koga je srečal zjutraj, in
ukazal je poklicati slepca.

— Ali jih ti poznaš, dragi moj? — vprašala
je Onufrevna.

— Zakaj ?

— Ali sta res slepa?

— Kaj ? — rekel je Ivan, in polastil se ga
je sum.

— Poslušaj me, car, — nadaljevala je Onu¬
frevna, — varuj se teh pripovedovalcev; meni se
zdi, da kaj slabega nameravata; varuj se ju,
ljubi moj.

313

— Kaj ti veš o njih? Govori! — rekel je

Ivan.

— Ne poprašuj, ljubi moj. Kar jaz vem, se
ne da povedati z besedami, zdi se mi, da sta hudobna
človeka, čemu se mi zdi, ne poprašuj! Zaman še
nesem nikdar svarila. Ko bi me bila poslušala tvoja
pokojna mati, morda bi še zdaj bila zdrava.

Maljuta je s strahom pogledal Onufrevno.

— Kaj me gledaš? — rekla je Onufrevna.
— Ti le nedolžne pogubljaš, a hudobnega človeka
ne moreš spoznati. Ti kaj takega ne slutiš, rudeče-
lasi pes!

— Car, — vzkliknil je Maljuta, — dovoli, da
jaz izprašam ta dva človeka. Takoj bodem izvedel,
kdo sta in kdo ju je poslal.

— Ni treba, — rekel je Ivan, — jaz ju bodem
sam povprašal, kje sta?

— Tu za durmi, ljubi moj, — odgovorila je
Onufrevna, — v veži stojita.

— Daj mi, Maljuta, oklepno srajco s stene;
in pojdi domov, ko prideta notri, se pa vrni v vežo,
pritaji se z vojaki za durmi. Kadar jaz le kliknem,

314

pritecite notri in zgrabite ju. Onufrevna, daj mi
semkaj kovano palico.

Car je oblekel oklepno srajco, čez njo pa črno
suknjo, ulegel se na postelj, ter položil je zraven
sebe kovano palico, s katero je malo poprej sunil
v nogo pota kneza Kurbskega.

— Zdaj ju pustite notri — rekel je.

Maljuta položil je ječine ključe carju pod zglavje
in odšel je vkupe z Onufrevno. Svetilnice pred sve¬
timi podobami so slabo razsvetljevale izbo. Car je
vidno truden ležal na odru.

— Pojdita notri, ubožčeka, — rekla je Onu¬
frevna, — ukazal je cer!

Perstenj in Koršun prišla sta počasi v sobo,
tipajoč okrog z rokami.

Z jednim samim pogledom je Perstenj pregledal
sobo in vse predmete v njej.

Na levi od duri bila je klop, v prednjem kotu
stala carska postelj; mej polico in posteljo bilo je
v steni okno, katero se ni nikoli zaprlo s žaluzijami,
kajti car je rad videl, da so prvi solnčni žarki pri¬
hajali v njegovo spalnico. Zdaj je zkozi okno sijala

315

luna in njena srebrna luč je lepo igrala na pisanih
olepšavah postelje.

— Pozdravljena, slepca, Muromska prosjaka!
— rekel je car, bistro in neprestano opazujoč poteze
razbojnikov.

— Bog ohrani mnogo let zdravo tvojo carska
milost! — odgovorila sta Perstenj in Koršun, glo¬
boko klanjajoč se. — Povrne, reši in milost naj ti
skaže mati božja, da si se usmilil naju zapuščenih,
ubogih ljudij, hodečih po zemlji, bredočih po vodi,
ne videčih sveta božjega! Obvarujejo naj te sveti
Peter in Pavel, Janez Zlatoust, Kozem in Damijan,
Hutinski čudodelniki in vsi svetniki! Dodeli ti Bog,
za kar moliš in prosiš! Da bi vedno v zlatu hodil,
dobro jedel in pil. ter sladko spal! Da bi tvoje
sovražnike mučil glad in bolečina; da bi jih vsak
dan vilo v trebuhu in bolela glava!

— Zahvaljujem se, vama uboščeka! — rekel
je Ivan, nadalje gledajoč razbojnika: — ali sta že
davno oslepela?

— Že z mladega, milostljivi car, — odgovoril
je Perstenj, klanjajoč in zgibajoč se, — oba sva v

316

mladosti oslepela! Nič več ne pomniva, kedaj sva
videla božje solnčice!

— A kdo je naučil vaju pesmi peti in prav¬
ljice pripovedovati?

— Sam gospod Bog, milostljivi car, sam Bog,
pa še v starodavnih časih.

— Kako? — vprašal je Ivan.

— Starci naši pripovedujejo, — odgovoril je
Perstenj, — in goslarji o tem pojo: bilo je v staro¬
davnih časih, ko je odšel Bog v nebesa, razjokali
so se vsi reveži, uboščeki, slepi, hromi, z jedno be¬
sedo vsi nemaniči: kam greš Kristus Bog? Komu
nas bodeš zapustil? Kdo bode nam skrbel za živež
in pijačo? In rekel je jim Kristus, kralj nebeški:

»Dam vam, rekel je, zlato goro, reko medice,
sadje, grozdje, košate jablane, da boste siti, pijani,
obuti in oblečeni! Tu mu je rekel IvaD Bogoslov:
Usmiljeni odrešenik! Ne dajaj jim zlatih gora, ue
medenih rek, ne sadja, ne vinogradov, ne košatih
jablan, ne bodo znali prav gospodariti ž njimi; šli
bodo k njim bogatini, in jim bodo odvzeli premo¬
ženje. A ti, Kristus, kralj nebeški, daj jim tvoje
Kristovo ime, daj jim pesmi sladke, daj jim velik

317

dar pripovedovanja, o starih časih, o božjih ljudeh. Šli
bodo berači po zemlji, veliko pripovedovali, vsak jih
bode prenočil, oblekel, nakrmil s hlebom in soljo.
In rekel je Kristus, kralj nebeški: Naj se pa jim
zgodi po tvojemu, Ivane! Naj pojo pesmi, sladke,
igrajo na gosli in pripovedujejo; a kdor jih bode
prenočil, napojil, nasitil, temu dam v raji mesto;
zanj ne bodo zaprte duri!“

— Amen! — rekel je Ivan. — Kake pripo¬
vedke znata?

— Vse znava, milostljivi car, kakeršne koli.
Lahko ti poveva o Jerši Jerševiči, Ščenikovljevem
sinu, o sedmih Semjonah, o kači Gorinišci, o samo-
poječih goslih, o Dobrini Nikitiči, o Akuudini . . .

— Kaj, — pretrgal inu je Ivan besedo, —
ali mari ti sam pripoveduješ pripovedke! Čemu je
pa prišel ta starec?

Perstenj se ie domislil, da Koršun ves čas
skoraj nič ni govoril, da bi ga izvabil iz pripovedo¬
valcem nenaravne čmernosti, premenil je najedenkrat
svoje govorjenje, začel se je šaliti.

— Ta starec? — in stopil je na nogo Kor-
šunu, ne da bi se zapazilo, — ta je moj tovariš,

318

Ameljka Gudok; brado ima dolgo, um pa kratek;
kadar jaz pripovedujem kaj zanimljivega in smeš¬
nega, tedaj on prikimuje, pobvaljuje in požvižguje.
Kaj ne, strijc, bela brada, račja hoja, kurje noge;
pa ne bi zašla s poti!

— Res je tako! — poprijel je Koršun, sponi-
nivši se. — Naša čaša je polna zelenega vina, če
si že nalil do vrha, tako izpij do dna! Lej, strijc,
petelinovo petje, krtovo oko; ako hodimo, pridemo
daleč!

— Oj, ljudje, tatarah, plešo koze na gorah!
— rekel je Perstenj, maDeč z nogama, — koze
plešejo, muhe orjejo, a v levem ušesu babi Evfro-
sinji zveni! . . .

— Oj, ajčkajte ljudje! — pretrgal mu je
Koršun besedo, tudi maneč z nogama; — oj, ajčkajte
ljudje, rak sedi v pesku; ne žaluje rak, a žvižga v
pest; kadar pride voda, mine tudi beda!

— Oh, milostljivi car, — zakončal je Perstenj
z nizkim poklonom, — ne glej naju po strani, to ni
povest, a le predgovor!

— Dobro! — rekel je Ivan zevajoč, — j» z
ljubim običaje; začnita povest o Dobrinji, uboščeka;
morda bodem zaspal, poslušajoč vaju.

319

Perstenj se je še jedenkrat poklonil, odkašljal
se in začel:

„V palačah Kijevskega kneza Vladimira bilo
je veliko pirovanje knezov, bojarjev in mogočnih
bogatirjev. Dan se je nagibal k večeru, a pirovanja
še ni pol minulo, kar so oni čudeč zaslišali vojno
trombo. Izpregovoril je Vladimir, knez Kijevski,
solnce Svjatoslavljevič: hoj, če ste knezi, bojarji,
mogočni bojarji! Pošljite poizvedet dveh mogočnih:
Kdo se je predrznil priti pred Kijev? Kdo se je
predrznil trobiti stolnemu knezu Vladimiru?

»Zašumeli so bojni junaki sredi dvora; zazve¬
neli so dragoceni meči po krutih bedrih; zarož¬
ljale so palice železne po lepih stopnicah, pokazale
so se razne kape v zraku. Oblekli so mogočni bo¬
ga tirji vojne oklepe, seli na dobre konje in odšli so
na bojno polje . . .

— Stoj! — rekel je Ivan, hoteč dati več verjet¬
nosti svojej želji poslušati pripovedovalca, — jaz to
vem. Povej mi rajše o Akundinu!

— O Akundinu? — utaknil se je Perstenj
vmes, spomnivši se, da se v tej pravljici poveličuje
Novgorod, kateri je v carskej nemilosti; — o Akun-

320

dinu, milostivi car, ta pravljica ni lepa, preveč
kmetska je; zložili so je Novgorodski mužiki^ da,
milostljivi car, jaz sem jo skoraj pozabil . . .

— Povej, slepec! — rekel je Ivan strogo,—
povej vse, kakor je, in ne smeš izpustiti niti jedne
besede.

In car se je v srcu veselil težkemu položaju,
v katerega je pripravil pripovedovalca.

Če tudi jezen na samega sebe, da je carju
sam predložil to pravljico, pa ne vedoč, koliko je
že znana Ivanu, sklenil je Perstenj začeti svoje pri¬
povedovanje, ne dolgo pomišljujoč se in ničesar ne
izpuščajoč.

„V starem mestu, — začel je, — v Novgorodu,
v trgovskej deželi, živel je korenjak Akundin, mladi
Akundin, niti piva ni varil, niti žganja ni kuhal, in
tudi na trgu ni trgoval; a hodil je on, Akundin, z
dobrovoljci po Volhvi, po reki na ladjicah. Usede
se on, Akundin, na opravljeni brod, dejal je vesla
javorjeva v brune hrastove. Piaval je brod po
Volhvi, po reki in priplaval h krutemu bregu. Tedaj
je prišel po strmem bregu potujoč romar, prijel je
Akundina za beli roki, odpeljal ga je na visok hrib,

321

in ustavivši ga tam, rekel mu je: — Poglej, mladi
junak, na mesto Rostislav, na Oki-reki, a pogle-
davši, zvedi, kaj se godi tam? — Ko se je ozrl
Akundin v mesto Rostislav, bila je tam velika beda:
sluge mladega kneza Rjazanskega, Gleba Olegoviča,
stoje sredi trga, hoteč braniti mesto, pa manjkalo
je moči. A po Oki-reki plava strašna pošast, zmaj
Tugarin. Dolg je bil ta zmaj tri sto sežnjev, z re¬
pom je pobijal Rjazanske vojake, s hrbtom je podi¬
ral strme bregove, in zahteval je stari davek. Zdaj
je prijel romar Akundina za beli roki, in izgovoril
je take besede: — Kdo si ti, dobri junak, povej
kako ti je ime! Čemu povprašuješ, rekel je Akun¬
din: — Doma sem iz Novgoroda, ime mi je Akun¬
din Akundinič.

— Baš tebe, Akundin Akundinič, čakam že
ravno tri in trideset let; ali ne poznaš svojega strijca
Zamjatnje Putjatiča; a tu imaš meč tvojega očeta,
Akundina Putjatiča! — Ni še končal govora Zam-
jatnja Putjatič, ko je začel umirati in poslavljati se
s tega sveta; umirajoč je govoril: — Oj ti, moje
milo dete, Akundin Akundinič! Ko ti prideš v slavni
Novgorod, in prikloni se Novgorodu, in ti povej,

322

povej Novgorodu: Bog daj tebi, Novgorodu, obstati
na veke tvojim otrokom dobivati slavo! Dodeli
tebi, Novgorodu, mogočnost, a tvojim otrokom bo¬
gastvo . . .

— Dovolj! — pretrgal mu je car jezen be¬
sedo, pozabivši, da je njegov namen bil samo po¬
slušati pripovedovalca. — Začni drugo pravljico!

Perstenj se je stresel s koleni, kako bi se bil
prestrašil, in poklonil se do tal.

— Kako pravljico hočeš, milostljivi car? —
vprašal je on s ponarejenim, morda tudi z istini-
tim strahom; — ali hočem povedati oBabi-Jagi, O
Čurilu Plenkoviču? O Ivanu Ozeru? morda veli
tvoja milost povedati kaj svetega?

Ivan se je vspomnil, da ne sme strašiti slep¬
cev, potem je še jedenkrat zazeval in vprašal je že
z zaspanim glasom:

— Kaj pa ti veš svetega, ubožec?

— O Alekseji, božjem človeku, milostljivi car,
o Juriji Hrabrem, o Josipu Lepem, ali o Golobinej
knjigi . . .

— Nu, — rekel je Ivan, katerega oči so že
skupaj lezle, — no, pa povej o Golobinej knjigi.

323

Bolje bo nam grešnim na noč kaj pobožnega po¬
slušati.

Perstenj se je zopet odkašljal, stegnil se in
začel je pripovedovati pevajoč:

»Bili so grozni oblaki, in iz teh oblakov uzdig-
nila se je strašna nevihta božja; in v tej nevihti
božji pala je z nebes Golubina knjiga. K tej Golu-
binej knjigi romalo je štirideset carjev in carjevičev,
štirideset kraljev in kraljevičev, štirideset knezov in
knezevičev, štirideset popov in popovičev, mnogo
bojarjev, raznih borcev, malih kristijanov pravoslav¬
nih. Izmej njih bilo je pet carjev: bil je Isaj car,
Vasilej car, Konstantin car, Volodimer car Volodi-
merič, bil je premodri car David Jevsijevič.

»Spregovoril je Volodimer car: — kdo izmej
nas bratje, je izurjen v branji in pisanji? Kdo bi
prečital to knjigo Golubino? Povedal nam o božjem
svetu: iz česa je navstalo solnce rumeno? Iz česa
navstal svetel mesec mlad? Iz česa so navstale
mnogoštevilne zvezde? Iz česa so navstale zore
svetle? Iz česa so navstali vetrovi bujni? Iz česa
so navstali grozni oblaki ? Od kod so se vzele temne

324

noči? Od kod so prišli ljudje? Od kod so prišli
kristjani pravoslavni?

„— Na to so vsi carji umolknili. Odgovoril
jim je modri car, premodri car David Jevsijevič:
— Jaz povem vam, bratci, o knjigi Golubni: ta
knjiga ni majhna; štirideset sežnjev je dolga, dvaj¬
set sežnjev široka; ni je moč uzdigniti, ne držati na
rokah; ni moč pregledati vseh njenih vrst, a čitati
je zdaj nikdo ne more, pisal jo je Bogoslav Ivan,
čital jo je pa Izajija prorok, čitai jo je tri leta, pa
pročital je samo tri liste; ko bi jaz čital knjigo —
ne prečital bi časti božje. Sama knjiga se je od¬
prla, sami so se predevali listi, same so se čitale
besede. Povedal bodem vam, gospodje, ne čitajoč,
a na pamet o starem, starodavnem, po starem, po
pisanem.

„Solnce je navstalo iz svetlega božjega obraza;
mlad svetel mesec iz božjih prsij; mnogoštevilne
zvezde iz božjih očij; zarje svetle iz božje obleke;
bujni vetrovi — so božje dihanje; grozni oblaki —
misli božje; noči temne so iz plašča božjega! Vsi
ljudje so od Adama; iz Adamove glave prišli so
carji; iz njegovega života knezi in bojarji; iz nje-

325

govih stegen — kmetje pravoslavni; nižje od teh
začel se je ženski spol."

„In poklonili so se mu vsi carji: — Hvala,
svetli car, modri car, najmodrejši car, David Jesi-
jevič! Pa povej nam, gospod nam Se to:

„Kateri car je vseh carjev car? Katera zemlja
je vsem zemljam mati? Katero morje je vsem mor¬
jem mati? Katera reka je vsem rekam mati? Ka¬
tera gora je vsem goram mati? Katero mesto je
vsem mestom mati?"

Tu je Perstenj po strani pogledal Ivana Va¬
siljeviča, kateremu se je, kakor se mu je zdelo, že
dremalo. Car je sem ter tja s težavo odprl oči in
zopet jih zatisnil; pa vsakikrat je skrivaj pogledal
pripovedovalca s presunljivim in opazujočim po¬
gledom.

Perstenj pomignil je z očmi Koršunu in nada¬
ljeval je.

„Odgovoril jim je premodri car, David Jevsi-
jevič! — Povedal bodem vam to, bratci: V Golu-

binej knjigi je zapisano: pri nas bode Beli car nad
carji car; on ima pravo kristijansko vero; on veruje
v Mater božjo in nerazdeljivo presveto Trojico.

326

Njemu se bodo vse horde priklonile, vsi jeziki po¬
korili; njegova oblast bo segla po vsej zemlji, po
vsem svetu; najmogočnejša je njegova roka, pravo¬
verna in pravična; in vsi se bodo uklanjali Belemu
carju, kajti Beli car je vseh carjev car! Sveta Ru¬
sija je vsem zemljam mati; na njej se zidajo apo¬
stolske cerkve, kapelice in katedrale. Ocean-morje
je vsem morjem mati; iz njega je izšla katedralna
cerkev, v tej cerkvi nahajajo se ostanki popa rim¬
skega Klemena; oblilo se je to morje okrog vse
zemlje; vse reke hite k morju, vse so Ocean-
morju priklanjajo. Jordan reka je vsem rekam mati,
v njej je krščen Jezus Kristus, nebeški kralj. A
Tabor gora je vsem goram mati; kajti na tej glav-
nej gori se je spremenil Jezus Kristus, pokazal svojo
slavo učencem svojim. Jeruzalem je vsem mestom
mati; to mesto stoji sredi zemlje in tam je stolna
cerkev; v cerkvi je Gospodov grob, v njem je obleka
samega Kristusa, zažiga se neprestano dišeče ka¬
dilo, in gore neugasljive sveče."

Tu je Perstenj zopet pogledal na Ivana. Nje¬
gove oči so bile zakrite, njegovo dihanje jednako-
merno. Videlo se je, da je spal Ivan Grozni.

327

Ataman je suuil s komolcem Koršuna. Starec
je stopil dva koraka naprej. Perstenj je nadaljeval
s pevajočim glasom.

„Njemu so se vsi carji poklonili. — Zahvalju¬
jemo se ti, presvetli car, premodri David Jevsijevič!
Povej nam še to, gospod: katera riba je vsem ri¬
bam mati? Katera tiča je vsem ticam mati? Ka¬
tera zver je vseh zverij zver? Kateri kamen je vseh
kamnov oče? Katero drevo je vsem drevesom mati?
Katera trava je vsem travam mati?

„ Odgovoril jim je premodri car: — Bratci,
hočem vam povedati še to: Kit-riba je vsem ribam
mati: na treh kitih zemlja stoji; estrafil ptica je
vsem pticam mati; kajti ona živi v morji; kadar ta
ptica razprostre peruti, zagiblje se vse morje, po¬
taplja kupčijske ladije in pomorske čolne; a ko za¬
trepeta estrafil ob dveh po poluaoči, zapoj 6 pete¬
lini po vsej zemlji, in začne se razsvetljevati vsa
zemlja . .

Perstenj je pogledal po strani Ivana. Car je
ležal z zaprtimi očmi; njegova usta so bila odprta,
kakor bi spal. Baš tedaj, kakor na njegove besede,

328

zagledal je Perstenj skozi okno, da je že dvorno cer¬
kev in strehe bližnjih poslopij osvetljevala daljna
zarja.

In on je tiho sunil Koršuna, kateri je stopil
že jeden korak bliže k carju.

„In Indra-zver (nadaljeval je Perstenj) je zver
vseh zverij, ona hodi pod zemljo, kakor solnce po
nebu; z rogom rije mati vlažno zemljo, izkopava
globoke studence; pušča reke in potočke, čisti po¬
toke in pritoke, daje ljudem pitno in umivalno vodo.
Altarski kamen je vseh kamnov oče; na belem al-
tarji je sam Jezus Kristus počival in pogovarjal se
z dvanajsterimi apostoli in utrdil kristijansko vero;
utrdil je vero na kamenu, in razširil knjige po vsej
zemlji. Kiparisovo drevo je vsem drevesom mati,
iz njega je bii narejen presveti križ; na tem
križu bil je razpet sam Jezus Kristus, nebeški
vladar, mej dvema razbojnikoma. Plakun-trava je
vsem travam mati. Ko je Kristus na križu vi¬
sel, tedaj je šla Mati božja, božja porodnica k
sinu svojemu razpetemu; iz njenih očij so jej ka-
pale solze na zemljo, in iz teh prečistih solz izrastla
je plakun-trava; pri nas, v Rusiji režejo iz pla-

329

kuna čudodelne križe in jih nosijo na vratih stari
menihi, ljudje pravoverni."

Tu je Ivan Vasiljevič globoko vzdihnil, ali ni
odkril oči. Zarja, ki je prihajala od nekega požara,
postajala je svitlejša. Perstenj se je začel bati, da
prej nastane hrup, nego dobita ključe. A ni se upal
ganiti z mesta, da ne bi car zapazil dviganja glasu,
ter pokazal je Koršunu na požar in na spečega
Ivana, potem je pa nadaljeval.

„Njemu so se vsi carji poklonili. — Hvala,
presvitli car, premodri car Jevs ; jevič! Ti si vajen
pripovedovati na pamet, govoriš, kakor bi imel
pisano! Tu je spregovoril car Volodimer: — Ti si
premodri car, David Jevsijevič! Povej še, povej mi:
po noči sem jaz malo spal, slabo sem spal, sanjalo
se mi je: da sta se sešli dve zveri; jedna je bila,
bela, druga pa siva, sprli sti se mej sabo, in bela
zver je premagala sivo kaj pomenja to? — Odgo¬
voril je premodri car, premodri car David Jevsije¬
vič: — Poslušaj car Volodimer Volodimerič! To,
da sti se sešli dve zveri, in spopadli se, bilo je pri
nas, v svetej Rusiji; sešli sti si pravica in krivica;
bela zver — to je pravica, a siva zver — to je

330

krivica; pravica je premagala krivico; pravica šla
je v nebo k Bogu, a krivica je ostala na zemlji;
a kdor pri nas živi po pravici, ta služi nebeško kra¬
ljestvo, kdor pa po krivici pa večne muke“ . . .

Tu se je zaslišalo lahko smerčanje Ivanovo.
Koršun posegel je z roko pod carsko .zglavje, Per-
stenj se je pomaknil bliže k oknu, da bi pa z ne¬
nadnim molčanjem ne pretrgal Ivanovega spanja,
nadaljeval je svoje pripovedovanje z jednoobraznim
glasom:

»Njemu so se vsi carji poklonili: hvala, pre-
svitli vladar premodri car David Jevsijevič! Povej
nam še to, za kake grehe je odpuščenje, za kake
ga pa ni? Odgovoril jim je premodri car David
Jevsijevič: da za tri grehe je težka pokora: kdor bi
imel pregrešno znanje s krstno botro, kdor bi zmerjal
očeta in mater, kdor“ . . .

To trenutje je car nepričakovano odprl oči.
Koršun je odmaknil roko, pa bilo je že prepozno:
njegove oči so srečale z Ivanovimi očmi. Nekaj časa
sta gledala drug druzega, ne da bi se bila oba
kaj ganila, prav kakor bi jih bila skovala neka ča¬
rovna sila.

331

— Slepca! — zaklical je car, hitro planivši
po koDci; — tretji greh je: ko se kdo preobleče
T berača in se splazi tako v carsko spalnico!

In sunil je z ostro kovano palico Koršuna v
prsi. Razbojnik ugrabil je za palico, opotekel se
in pal.

— Hej! — zakričal je car, izdirajoč ostri
konec iz Koršunovih prsij.

Opričniki pritekli so notri, rožljajoč z orožjem.

— Zgrabite oba! — rekel je Ivan.

Kakor razjarjen pes planil je Maljuta na Per-
stnja; pa z nenavadno spretnostjo udaril ga je
ataman s pestjo pod žličico, izbil z nogo okno in
skočil na vrt.

— Obkolite vrt! Lovite razbojnika! — zaru-
jovel je Maljuta, pripognivši se od bolečine in držeč
se z obema rokama za život.

Mej tem so opričniki uzdignili Koršuna.

Ivan je v črnej suknji, izpod katere se je
Videla oklepna srajca, stal s tresočo palico v roki,
uprši strašne oči v ranjenega razbojnika. Prestrašeni
sluge držali so prižgane sveče. Skozi razbito okno

332

se je videl požar. Vsa sloboda se je zazibala, v da¬
ljavi se je razlegel plat zvona.

Koršun je stal, zježivši obrvi, povesivši oči,
podpirali so ga opričniki; kri je s širokimi pegami
opisala njegovo srajco.

— Slepec! — rekel je car: — govori, kdo si
ti, in kaj si mi mislil storiti?

— Kaj bodem tajil! — odgovoril je Koršun.
•— Hotel sem dobiti ključe od tvoje blagajnice, a
tebi nesem mislil nič storiti!

— Kdo te je poslal, kdo so tvoji tovariši?

Koršun je neprestrašen pogledal Ivana.

— „Nadepolni, pravoslavni car! Ko sem bil
mlad, popeval sem pesen: „Ne šumi mati sira du-
brava“. V tej pesni poprašuje car dobrega fanta, s
kom da je pobijal? A ta mu je odgovoril: imel sem
štiri tovariše, prvi moj tovariš bila je črna noč, a
drugi moj tovariš . . .

— Zadosti je! — pretrgal mu je besedo Ma-
ljuta, — videti hočemo, kaj bodeš zapel, ko te bodo
začeli raztezati in mučiti! A vraga, — nadaljeval
je, — kje sem že videl to kodrasto glavo.

Koršun se je zasmejal in poklonil se Maljuti.

333

— Midva sva se že videla, očka, Maljuta Skur-
latovič, videla sva se že, ali se več ne spominjaš,
pri Paganskej Luži . . .

— Homjak! — pretrgal mu je Maljuta be¬
sedo, obrnivši se k svojemu nadkonjarju, — odpelji
tega starca, pogovori se ž njim, poprašaj ga, čemu
je on prišel k njega carskej milosti. Jaz pridem
takoj sam v raztezevalno sobo.

— Pojdiva, starina! — rekel je Homjak, zgra-
bivši Koršuno za vrat, — pojdiva, ko bova sama,
se bova ložje pogovorila!

— Postoj, — rekel je Ivan. — Ti, Maljuta,
privaruj tega starca; on ne sme umreti na raztezo-
valniei. Jaz si bodem izmislil zanj primernejšo ka¬
zen, kakeršne se še ni videlo in ne slišalo, tako
bazen, da bode še tebe osupnila, oče paraklisijarh!

— Zahvali se carju, pes! — rekel je Maljuta
Korsunu, sunivši ga, — da bodeš še živel nekaj
Časa. Nocoj ti bomo samo malo ude presukali!

In vkupe s Homjakom odpeljal je on razboj¬
nika iz carske spalnice.

V tem je Perstenj, porabivši splošno zmešnjavo
zlezel čez vrtno ograjo in prišel je na trg, kjer je

334

bila ječa. Trg je bil prazen, vsi ljudje so zbežali k
požaru.

Plazeč se previdno ob ječinem zidu, zadel je
Perstenj na nekaj mehkega, — otipal je mrtvega
človeka.

— Ataman! — zašepetal mu je na uho oni
rudečelasi pevec, kateri ga je ustavil zjutraj, —
stražnika sem zaklal! Daj hitro ključe, odpriva hitro
ječo, potem pa z Bogom; jaz pojdem ropat k po¬
žaru s svojimi ljudmi! A kje je pa Koršun?

— V carjevih rokah! — odgovoril je odkrito¬
srčno Perstenj. — Vse je izgubljeno! Zberi svoje
ljudi in bežimo! Tiho! Kdo je tu?

— Jaz! — odgovoril je Mitka, stopivši od zidu.

— Poberi se od tod, tepec! Beži, kar te neso
noge! Bežite hitro vsi iz slobode! Zberite se pri
krivem hrastu.

— A knez? — vprašal ga je Mitka, leno za-
tegnivši besedo.

— Tepec! Ali ne slišiš, da je vse izgubljeno!
Strijca Koršuna so zgrabili in ključev nesva dobila!

— Kaj,  ali je mari ječa zaprta?

— Kako, da ni zaprta? Kdo jo je pa odprl?

335

— Kdo, jaz!

— Kaj, ti, tepec! Povej, kako?

— Kaj hočem praviti? Pridem, nikogar ni;
stražnik leži, raztezujoč nogi. Rekel sem sam pri
sebi: poskusi, če so kaj močna vrata? Uprl sem
se vanje z ramo; počila so in skočila s tečajev!

— Oj, tepec ti! — vskliknil je vesel Perstenj.
— Prav pravijo: na norcih svet stoji! Oj, ti tepec,
tepec!

In Perstenj zgrabil je Mitko za glavo, poljubil
ga na obeh licih, pri čemer je Mitka tudi pritisnil
cmokajoč svoja debela ustna Perstnju na lice, potem
Pa hladnokrvno obrisal se z rokavom.

— Pojdi za menoj, ti vrli bratec! A ti z ba¬
lalajko počakaj tukaj. Če bode kaj, pa zažvižgaj!

Perstenj šel je v ječo. Za njim valil se je tudi
Mitka.

Za prvimi vrati bile so dvoje duri, ki so se
Pa še rajše udale bogatirskemu pritisku Mitke.

— Knez! — rekel je Perstenj, prišedši v
podzemeljsko ječo, — ustani!

Serebrjani je mislil, da so že prišli, da ga od-
vedo na morišče.

336

— Ali je že jutro? — vprašal je, — ali pa
ti, Maljuta, ne moreš čakati, da se razsvetli?

— Jaz nesem Maljuta! — odgovoril je Per-
stenj. — Jaz sem tisti, kogar si ti smrti otel.
Ustani knez! Čas je drag. Ustani in jaz te odve¬
dem vun!

— Kdo si ti? — rekel je Serebrjani, — jaz
ne poznam tvojega glasu!

— Saj tudi to ni čudno, bojar; kako bi me
mogel pomniti. Samo ustani! Nemava časa obotav¬
ljati se.

— Serebrjani ni nič odgovoril. Mislil je, da je
jeden Maljutinih rabljev in imel je njegove besede
za zasmehovanje.

— Mi li ne verjameš, knez? — nadaljeval je
ataman z nevoljo. — Spomni se Medvedovke, spomni
se Paganske Luže: jaz sem Vanjuha Perstenj.

Veselje je zaigralo v prsih Serebrjanega. Srce
mu jo začelo biti iz ljubezni do svobode, iz ljubezni
do življenja. Prikazali so se mu v mislih gozdi,
polja in slavne bitve in predstavil se mu je kakor
solnce svetli obraz Helene.

337

Že se je uzdignil s tal in bil pripravljen iti
za Perstnjem, pa ta hip se je spomnil prisege, dane
carju in kri mu je šinila k srcu.

— Ne morem iti s taboj, — rekel je. Oblju¬
bil sem carju, da mu ne bodem uhajal, da bodem
čakal njegove sodbe, naj bodem kjer koli!

— Knez! — odgovoril je začuden Perstenj:
— jaz nemam časa razgovarjati se s teboj. Ljudje
moji čakajo; vsak trenutek lahko nas stoji glavo;
jutri te usmrtijo, ustani in pojdi z nami!

— Ne morem! — odgovoril je mračno Sere-
brjaui! — jaz sem prisegel.

— Bojar! — zakričal je Perstenj, in njegov
glas se je premenil od jeze: — ali se norčuješ iz
mene? Za tebe sem zažgal slobodo, za tebe sem
pogubil svojega najboljšega človeka, za tebe bomo
morda mi vsi dali svoje glave, in ti hočeš ostati?
Ali smo mi semkaj zaman prišli? Ali smo mi mari
tebi za norca? Jaz hočem vedeti, kdo se bode nor¬
čeval iz mene! Povej, ali greš ali ne?

— Ne! —odgovoril je odločno Nikita Roma-
novič in legel je na vlažno zemljo.

22

338

— Ne? — ponovil je Perstenj in zaškripal je
z zobmi: — ne! Tako naj se pa ne zgodi po tvojej
volji! Mitka, zgrabi ga s silo! — In pri tej priči
zagnal se je ataman na kneza in zamašil mu je usta
s predpasnico.

— Zdaj se ne bodeš prepiral! — rekel je
zlobno.

Mitka prijel je Nikito Romanoviča z obema
rokama in odnesel ga je iz ječe, kakor otroka.

— Živijo! Idimo! — zaklical je Perstenj.

V jednej ulici so jih srečali opričniki.

— Koga nesete? — vprašali so.

— Nekega seljaka je pri požarji ubilo bruno!
— odgovoril jim je Perstenj. — Nesemo ga v
mrtvašnico.

Pri izhodu iz slobode ustavil jih je stražnik.
Hoteli so iti mimo; stražnik je raztegnil usta, da
bi zakričal, Perstenj ga je udaril s kovano palico
in on se je zvalil, ne da bi zakričal.

Razbojniki so odnesli kneza iz slobode brez
daljših ovir.

339

XXII. Poglavje.

Samostan.

Ostavili smo Maksima v viharnej noči, na od¬
hodu iz Alekssndrovske slcbode. Kosmati Bujan je
lajal in skakal okrog njega in veselil se je, da se
mu je posrečilo iztrgati se z verige.

Maksim se ni nič odločil, kam da gre, ko je
zapustil rojstno hišo. Hotel se je samo iztrgati od
nezavisnega življenja carskih ljubimcev, od nepošte¬
nega veselja in vsakdanjih smrtnih kazen. Pustivši
za seboj strašno slobodo, prepustil se je Maksim
svojej osodi. S prva je priganjal konja, da bi ga ne
došli očetovi zasledovalci, ko bi se ta zmislil, po¬
slati jih za njim. Pa kmalu jo je on zavrnil na po¬
stranski pot in jahal je počasneje.

Proti jutru je utihnila nevihta. Na vstoku se
je prikazala zarja in Maksim je začel razločevati po¬
samične predmete. Ob potu rastli so košati hrasti;
mej njimi so rastli leskovi grmi. Bilo je sveže; de¬
ževne kaple so padale z drevja in leno kapale po
Ustji. Kmalu so drobne tičice začele skakljati in
žvrgoleti po zelenem grmovji; detel je začel razbi-

340

jati po suhem drevesu, in vrhove dreves je ozlatilo
vzhajajoče solnce. Priroda se je vedno bolj oživela;
konj je pogumneje stopal/ Razgrinjala se je pred
Maksimom, njega domovina, Rusija; veselo bil bi
mogel on dihati v njenem svobodnem razprostran-
stvu, pa žalost mu je legla na srce, široka, ruska
žalost. Spomnil se je zapuščene matere, svoje osa¬
melosti, mislil je o mnogem, kar njemu samemu ni
bilo jasno; zamišljen začel je peti neko pesen . . .

Čudno so mile ruske pesni! Besede so ni-
čevne; one so samo predlog; ne besede, ampak
sami zvuki izražujejo globoka, nerazumljiva čuvstva.

Tako je, gledoč zeleno grmovje, nebo, ves
božji svet, Maksim pel o britkej svojej osodi, o
tej svobodi, o materi vlažnej dobravi. Ukazoval je
konju bežati v daljno tujo deželo, kjer se brez vetra
suši in mraza zmrzuje. Naročal je vetru oddati nje¬
gov pozdrav materi. Začel je pri prvem predmetu,
katerega je zagledal, naštel je vse, kar mu je prišlo
na um; pa glas je govoril bolj, kakor besede, a ko
bi bil slišal kdo to petje, zasadilo bi se mu oilo
globoko v dušo, in pogosto bi se je domislil v tre¬
nutkih britkosti . . .

341

Na zadnje, ko je žalost začela premagovati
Maksima, nategnil je uzdo, popravil kapo, zažvižgal,
zakričal in oddirjal je v skok.

Kmalu so se prikazali pred njim beli samo¬
stanski zidovi.

Poslopje je stalo na rebru gore, poraščene s
hrasti. Zlate kuplje in rezani križi videli so se mej
zelenimi hrasti na prijaznem modrem nebu.

Maksim je srečal odred samostanskih slug v
čeladah in oklepnih srajcah. Korakali so počasi in
peli psalm: „Jaz ljubim tebe, Gospod, moja moč“.
Zaslišavši svete besede, ustavil je Maksim konja,
odkril kapo in prekrižal se.

Mal potok tekel je izpod gora. Nekoliko mli¬
nov vrtilo je na njem svoja kolesa. Na bregu so se
pasle krave v pisanih gručah.

Vse okrog samostana kazalo je tako tišino, da
se je videlo, da je oboroženi obhod nepotreben. Še
celo ptice na hrastih so le polglasno čivkale; veter
ni šumel z listjem, samo murni so neprestano cvr-
^ali, skrivajoč se v travi. Težko je bilo misliti, da
hi hudobni ljudje mogli motiti ta mir in tišino.

342

»Tukaj se bodem oddahnil!‘ !  pomislil je Mak*
sim. „Za temi zidovi ostal bodem nekaj dnij, dokler
me ne neha zasledovati oče. Na izpovedi bodem
predstojniku odkril svojo dušo, morda mi da za ne¬
kaj časa pribežališče.“

Maksim se ni motil. Prestari opat, z dolgo
sivo brado, s krotkim pogledom, v katerem je od¬
sevala popolna nevednost svetnih del, vsprejel ga je
prijazno. Dva slugi odpeljala sta njegovega trudnega
konja. Tretji prinesel je kruha in mleka za Bu¬
jana; vsi so se veselo pogovarjali okolu Maksima.
Opat mu je ponudil kosilo, a on se je hotel pred
vsem izpovedati.

Starec ga je pogledal z radovednim pogledom,
kolikor so mu to dovoljevale njegove dobrodušne
oči, in ne da bi spregovoril kako besedo, peljal ga
je čez obširno dvorišče k nizkej cerkvi. Šia sta
mimo nadgrobnih križev in dolge vrste celic, obsa-
jenih s cvetlicami. Bratje, katere sta srečala, so se
molče priklanjali. Nadgrobai kamni so zveneli od
korakov Maksima; visoka trava je rastla mej nad-
grobnimi kamni in na pol zakrivala nadpis?; vse je
pričalo o minljivosti življenja, vse je klicalo k mo-

343

litvi in pokori. Cerkev, h katerej je peljal opat
Maksima, stala je sredi starih hrastov, in njih sto¬
letne veje so skoraj popolnem zakrivale ozko podol-
gasta okna, ki so prepuščala svitlobo skoz prašnata
zemeljska stekla v majhnih kositarnastih oknicih. Ko
sta stopila v cerkev, obdal ja je hlad in mrak.
Samo skoz jedno okno, ki je bilo manj zaslonjeno,
kakor drugi prihajali so poševni svetlobni žarki in
osvetljevali na steni naslikano strašno poslednjo sodbo.
Ostali deli cerkve so se zato zdeli še temnejši, pa
sem ter tja so se blesketala srebrna jabolka sveč¬
nikov, venci na svetih podobah, in s srebro n obšiti
križi, zahvalne pesni na črnem baržunu, ki je pokrival
grob knezov Vorotinskih, ustanoviteljev samostana.
Pozlačenja na lepo izrezanem ikonostasu (steni pred
najsvetejšem) podobna so bila na nekaterih mestih
oglju pod pepelom, ki se vsak čas more razvneti.
Dišalo je po vlažnosti in dišečem kadilu. Po času
so se Maksimove oči privadile polutemi in razloče¬
vati druge podrobnosti božje hiše; nad cerkvenimi
vrati videl se je odreSenik v svojej moči obdan s
kerubini in serafitu in nad njim šestnajst Gospodo¬
vih prazdnikov. Velika slika je predstavljala Janeza

344

Krstnika, s perutami držečega odsekano svojo glavo
v skledi. Na stranskih vratih bil je surovo in ne-
umetno napisan prepir mej življenjem in smrtjo, in
ločitev duše pravičnega in grešnika. Te mračne po¬
dobe napravile so globok utis na Maksima; vsi
pojmi o dušnej ponižnosti, o brezpogojnej pokorščini
starišem, vse misli, v katerih je bil odgojen, so se
z nova oživile v njegovej duši. Dvojil je, ali je prav,
da je odpotoval od očeta proti njegovej volji? Vest
mu je odgovarjala, da ima prav, pa vender tudi ona
ni bila mirna. Slika strešne poslednje sodbe je pre-
tresovala njegovo domišljijo. Ko je senca hrastovega
listja, katerega je majal zunaj okna veter, trepetala
na steni kakor majajoča se mreža, zdelo se mu je,
da grešniki in hudiči, ki so bili naslikani v človeškej
velikosti dišejo in se gibljejo. Neka pobožna groza
prešinila je njegovo srce. Pal je na tla pred opatom.

— Oče moj, — rekel je, — jaz sem velik
grešnik.

— Moli, — odgovoril je krotko starec, —
božje usmiljenje je veliko; mnogo ti bode pomagalo
kesanje, sin moj!

Maksim je zbral vse svoje sile.

345

— Težko je moje pregrešenje, — spregovoril
je on s trepečim glasom. — Oče moj! poslušaj!
Težko mi je izpregovoriti: ohladela je moja ljube¬
zen do carja, srce moje se je obrnilo od njega!

Opat je z začudenjem pogledal Maksima.

— Ne zavrzi me, oče moj! — nadaljeval je Mak¬
sim: — poslušaj me! Dolgo sem se boril sam se¬
boj, dolgo sem molil pred svetimi podobami. Iskal
sem v svojem srci ljubezni do carja, in nesem je
našel!

— Sin moj, — rekel je opat, gledajoč Mak¬
sima, — je že morala skušnjava satanova omračiti
tvoj razsodek; ti obrekuješ samega sebe. To ne
more biti, da bi ti sovražil carja. Mnogo težkih
grešnikov sem že izpovedoval v tej cerkvi, bili so
cerkveni tatovi, ubijalci, a takega še ni bilo, da ne
bi se pokoril carju.

Maksim je pobledel.

— Tedaj sem jaz pregrešnejši od cerkvenega
tatu in ubijalca — vzklikni! je Maksim. — Oče moj,
kaj mi je storiti ? Pouči me, svetuj mi, moje srce
se hoče razpočiti na dvoje.

Starec je gledal Maksima in vedno bolj se je čudil.

346

Pravilni obraz Maksima ni kazal nobene pre¬
grešne ali zločinske poteze. To bilje skromen obraz,
polen dobrodušnosti in poguma, jeden teh ruskih
obrazov, katere še danes srečavaš mej Moskvo in
Volgo, v krajih, oddaljenih od velikih cest, kamor
še ni prodrl mestni upliv.

— Sin moj! — nadaljeval je opat, — jaz tebi
ne verujem, ti obrekuješ samega sebe. Ne verja¬
mem, da bi se bilo tvoje srce obrnilo od carja. To
ne more biti. Pomisli sam: car je nam več, kakor
oče, a četrta zapoved veli spoštovati očeta. Povej
mi, sin moj, ali ti spolnuješ to zapoved?

Maksim je molčal.

— Srn moj, ali spoštuješ očeta svojega?

— Ne! — odgovoril je Maksim, da se je
jedva razumelo.

— Ne? — ponovil je opat, in odstopil je na¬
zaj, in prekrižal se.

— Ti ne ljubiš carja? Ti ne ljubiš očeta?

— Jaz sem . . . jecljal je mladi opričnik, —
jaz sem Maksim Skuratov, srn Skuratova Beljskega?

— Maljutin sin?

— Da! rekel je Maksim, in zaplakal je.

347

Opat ni odgovoril. Otožen je stal pred Mak¬
simom. Mirno so ju gledale temne podobe svetnikov.
Grešniki na podobi strašne poslednje sodbe so obup-
ljivo pouzdigovali roke k nebu in vse je molčalo.
Mir v cerkvi motilo je samo plakanje Maksima,
žvrgolenje lastovk pod oboki in po redkem kaka
polglasna beseda opata, ki je tiho molil.

— Sin moj, — rekel je starec, — povej mi
vse po vrsti, nič mi ne utaji: kako je to prišlo, da
si nehal ljubiti carja?

Maksim je dopovedal o svojem življenji v slo-
bodi, o poslednjem razgovoru z očetom in nočnem
svojem odhodu.

Govoril je počasi, večkrat je prenehal, po go¬
stem je zbirafsvoje misli, da bi kaj ne utajil duhov¬
nemu svojemu očetu.

Ko je končal pripovedovanje, povesil je oči in
dolgo se ni upal pogledati opata, pričakujoč svoje
obsodbe.

— Ali si mi vse povedal? — vprašal je opat;
ali ti še kaj druzega teži dušo? Ali nesi delal
kakih naklepov proti carju? Ali nesi kaj nameraval
Proti svetej Rusiji.

348

Maksimove oči so se zabliskale.

— Oče moj, rajši dam odseči svojo glavo, ka¬
kor bi pa dopustil, da bi ona delala kake naklepe
proti domovini! Pregrešil sem se jaz s tem, da ne
ljubim carja, a nesem se pregrešil z izdajo!

Opat mu je dal odvezo.

— Očiščuje se hlapec božji Maksim! — rekel
je on: — odpuste se mu vsi prostovoljni in nepro¬
stovoljni grehi!

Tiha radost je prešinila Maksimovo dušo.

— Sin moj, — rekel je opat, —- tvoja izpo¬
ved te je očistila. Sveta cerkev ti ne šteje v greh,
da si zapustil slobodo. Bežati od skušnjave je vsa¬
kemu slobodno in je celo njegova dolžnost. Pa boj
se vabljenja in prilizovanja človeškega rodu. Boj se
■primera Kurbskega, kateri je z visokega ruskega
bojarja sedaj orodje hudičevo.

— Premilostljivi Bog, — nadaljeval je z vzdi¬
hom, — za velike grehe nam je poslal Bog hude
čase. Pa nam grešnim se ne spodobi, soditi o nje¬
govih nerazumljivih delih. Kadar nam Gospod pošlje
glad in druge telesne bridkosti, kaj nam ostaje

349

druzega, kakor moliti in uda ti se njegovej svetej
volji? Tako je tudi sedaj: poslal nam je nemilost-
Ijivega, groznega carja. Ne vemo, zakaj nas kaznuje
in pogublja; vemo samo, da je poslan od Boga, in
ko se pokorimo Ivanu Vasiljeviču, pokorimo se
onemu, ki ga je poslal. Spomnimo se proroških
besed: „Ako katera dežela spolnuje zapovedi božje,
pošlje jej Bog pravičnega carja in sodnike in razlije na
njo vsakeršen blagoslov; ako se pa katera dežela pre¬
greši proti Bogu, pošlje jej pa krivičnega carja in
sodnike in razlije na to zemljo vsakovrstno zlo.“

— Ostani pri nas, sin moj, živi z nami. Ko
bodeš moral oditi, molil bodem jaz s svojimi brati,
da bi te Bog povsod varoval, koder bodeš hodil!
A zdaj, — nadaljeval je prijazno opat, snevši štolo,
" zdaj pa pojdiva k obedu. Po duhovnej hrani ne
smemo zaničevati telesne. Mi imamo izredne ščuke
In  karase; pokusi naš sir in pij z nami medico na
zdravje carja in visokoprosveščenega vladike!

In prijazno razgovarjaje se, peljal je starec Mak¬
sima k obedu.

350

XXIII. Poglavje.

Pot.

Tiho in jednoobrazno teklo je samostansko
življenje.

V svobodnem času so menihi nabirali zdravilne
trave in zelišča. Drugi so se pečali s slikarstvom,
rezali križe in svete podobe iz cipresinega lesa,
pleskali z barvami in pozlatovali lesene čaše.

Maksim je ljubil dobre menihe. Zapazil ni,
kako je tekel čas. Pa minul je teden, in sklenil je
odpotovati. Še v slobodi je slišal Maksim o novih
napadih Tatarov na Rjazansko zemljo, in dolgo je
že želel vkupe z Rjazanci poskusiti vojno srečo. Ko
je to povedal opatu, obšla je starca žalost.

— Kam bodeš hodil, sin moj ? — rekel je on.
— Mi vsi te ljubimo, vsi smo se tebe privadili.
Kdo ve, morda tudi tebe obišče božja milost in
zmirom ostaneš pri nas! Poslušaj me, Maksim, ne
odhajaj od nas!

— Ne morem, oče moj! Davno me že osoda
kliče v daljno deželo. Davno že slišim zvenenje ta¬
tarskih lokov; in včasih, ko se zamislim, zdi se mi,

351

kakor bi pušica žvižgala mimo mojih ušes. To zve¬
nenje, to žvižganje mene vleče in vabi!

Opat ni več zadrževal Maksima, opravil je zanj
popotno službo božjo, blagoslovil ga je in žalostno
so se poslovili od njega bratje.

In z nova jezdil je Maksim na konji sredi ze¬
lenega gozda. Kakor poprej skakal je Bujan okrog
konja in veselo gledal Maksima. Pri tej priči je
zalajal in tekel naprej. Maksim je zgrabil za sabljo,
pričakuje, da ga kaj hudega sreča, kar se je izza
ovinka pokazal jezdec v rumenem kaftanu s črnim
dvoglavim orlom na prsih.

Jezdec je jezdil počasi, veselo žvižgal in držal
°a pisanej rokovici belega sokola v kapi in z zvončki.

Maksim je spoznal jednega carskih sokolarjev.

— Maksim Gregorjevič! — odgovoril je vesel
sokolar: — na zdravje! kako se ima tvoja milost?
Tedaj tukaj si ti, Maksim Gregorjevič! A mi v slo-
bodi smo mislili, kam si se izgubil! In kako se je
razjezil tvoj oče! Bog obvaruj! Strašno je bilo gle¬
dat«! Da, kaj vse govore o tvojem očetu, o carje¬
viču in knezu Serebrjanim. Sam ne veš, kaj bi ver-
)eI - No, slavo Bogu, dobro je, da si se ti našel,

352

Maksim Gregorjevih! Kako se bode razveselila tvoja
mati!

Maksima je jezilo, da se je srečal s sokolar¬
jem. Pa Triton je bil dober dečko in znal je mol¬
čati, če je to bilo treba. Maksim ga je vprašal, ali
je že on davno odšel iz slobode?

— Da, jeden teden je že tega, kar je na lovu
ušel Adragan! — odgovoril je sokolar, pokazavši
svojega sokola. — Da, ti ne veš, Maksim Gregor¬
jevih! Kako sem se jaz prestrašil, kako se je car
name razjezil! Usmilil se je usmiljeni Bog mene in
sveti mučenik Triton pokazal je svoj čudež.

Sokolar je odkril kapo in prekrižal se.

— Vidiš, Maksim Gregorjevih: pred jednim
tednom odšel je car na ptičji lov. Spustil je kaka
dva pota Adragana, tretji pot je pa Adragan zdivjal.
Začel je biti sokole, ubil je Smišijaja in Kružka,
potem jo je proč odletel. Ne naštel bi bil do deset,

ko ti je že izginil izpred očij. Jaz sem hotel teči

za njim, pa kam! Zbešal je, pa ga ni bilo. Zdaj je

naznanil poveljnik sokolarjev carju, da se je zgubil

Adragan. Car me je ukazal k sebi poklicati in re¬
kel mi je; — Ti, Triška, si zanj odgovoren; ako

.353

ga dobiš — nagradil te bodem, ako ga pa ne do¬
biš — izgubiš glavo! Kaj sem hotel! Car nema na¬
vade šaliti se! Odšel sem iskat Adragana; šest dni
sem se okrog mučil, hudo mi je bilo, treba bode
dati glavo, mislil sem si. Začel sem plakati, in pla-
kal sem tako dolgo, da sem od britkosti zaspal v
gozdu. Jedva sem zaspal, kar se mi zazdi v sanjah,
da se nek svit razlil mej drevjem in zvonenje zvon¬
cev zaslišalo v gozdu. Zaslišavši to zvonenje, rekel
sem v sanjah sam pri sebi: Adraganovi zvonci se
slišijo. Gledam, pred menoj sedi na belem konji
mlad vojnik, ves oblit s svitlobo in na roki drži
Adragana. — Trifon! — zaklical je vojnik: — tu
nikar ne išči Adragana, ustani, pojdi proti Moskvi,
proti Lazarjevi živej zagraji. Tam stoji smreka, in
na tej smreki sedi Adragan. Prebudil sera se, in sam
ne vem kako, da mi je precej prišlo na misel, da
je bil vojnik sveti mučenik Trifon. Skočil sem na
konja in jezdil sem proti Moskvi. Kaj, Maksim Gre-
gorjevič ? ko pridem na ono mesto; zagledam smreko,
•n na njej Adragana, tako kakor je bil povedal svetnik!

Sokolarjev glas se je tresel, in debele solze
80  mu lile iz očij!

23

354

— Maksim Gregorjevi«-, — pristavil je, brisa-
joč solze, — zdaj pa, če tudi prodam vse svoje pre¬
moženje, če tudi pojdem sam v sužnost, sezidal bodem
kapelico na tem mestu, kjer sem našel Adragana. In
na zid bodem ga velel naslikati tega svetnika, ravno
tako, kakor se mi je prikazal: na belem konji, z
visoko pouzdigneno roko, in na njej belega sokola.
Uk zal bodem svojim otrokom in unukom slaviti ga,
dajr t brati maše njemu na čast in darovati mu
pisane sveče, ker on ni hotel moje pogube, in rešil
smrtne kazni svojega hlapca. Vidiš, — nadaljeval
je sokolar, gledajoč sokola, — tu je Adragan, cel
in živ! čakaj, da ti snamem kapico! Kaj kričiš?
Lej, zletel bi rad! Ne, bratec, počakaj? Dovolj si
se že naletal, ne spustim te več!

In Trifon je dražil sokola s prstom.

— Vidiš ga, kako je hud! Kako grabi! In
kako kriči! Sliši se celo versto daleč!

Pripovedovanje sokolarja je ganilo Maksimovo

dušo.

— Vzemi tudi moj dar! — rekel je in vrgel
polno pest cekinov v Trifonovo kapo. — Tu so vsi

855

moji denarji; meni jih ni treba, a ti bodeš še mnogo
potreboval za kapelico.

— Bog ti povrni, Maksim Gregorjevič! S tvo¬
jimi denarji bodem lahko sezidal ne le kapelico,
ampak celo cerkev! Ko pridem v siobodo, plačal
bodem sveto mašo za tvoje zdravje! Vedno bo¬
dem tvoj hlapec, Maksim Gregorjevič, ukaži mi,
kar hočeš!

— Poslušaj, Trifon. Stori mi neko uslugo, ki
pa ne bode težka: ko prideš v siobodo, nikomur ne
pravi, da si me srečal; a čez tri dni pojdi k mojej
ljubi materi, povej jej, njej samej, da nikdo ne
bode slišal, da je njen sin zdrav in jo prosi od¬
puščanja.

— Ali samo to, Maksim Gregorjevič?

— Še nekaj, Trifon, jaz pojdem na daljno
potovanje. Morda se ne bodem tako hitro vrnil. Če
8e  ti ne bode presitno zdelo, obišči včasi mojo ma¬
ter in reci jej vsak pot: Slišal sem od dobrih ljudij,
da je Bog ohranil tvojega sina zdravega, ne toguj
Po njem. Ako pa bode vprašala mati, od kakih ljudi j
8 ‘ slišal, reci jej: slišal sem od Moskovskih ljudij,
* tem so pripovedovali drugi ljudje, kaki ljudje,

356

tega ne pravi, da kaj ne zaslede, da bode le vedela
mati, da sem zdrav.

— Kako, Maksim Maksimič, ali se res več ne
vrneš v slobodo?

— Ali se vrnem ali ne, to Bog ve, pa niko¬
mur ne pravi, da si me srečal!

— Zanesi se name, Maksim Gregorjevič, ni¬
komur ne bodem pravil! Samo če ti greš na daljni
pot, tedaj ne vzamem tvojih denarjev. Bog bi me
kaznoval.

— Čemu mi bodo denarji? Saj nesmo v ne-
jeverskej deželi.

— Kakor te je volja, Maksim Gregorjevič, a
jaz denarja vzeti ne morem. Dobro bi bilo, ko bi
ti šel domov. A tako naj bi tebe oropal na potu,
kakor kak razbojnik! Kakor hočeš, če me tudi ubi¬
ješ, ne vzamem.

Maksim je zmajal z ramama in vzel iz Tri-
fonove kape nekaj cekinov.

— Ako jih ti ne vzameš, — rekel je, — bode
jih morda pa kdo drugi, meni jih ni treba.

Poslovil se je s sokolarjem in potoval je dalje.

357

Solnce se je bližalo zapadu. Sence so se vedno
daljšale in pokrile so kmalu cele poljane. Poleg
Maksima šla je njegova senca, kakor temen velikan.
Šla je po travi, kjer je gozd bil pri potu, se je pa spe¬
njala po drevji in po grmih. Bujanova senca bila je
podobna ogromnej basenskej zveri. Malo po malu
je senca Bujanova, konjeva in Maksimova zginila s
trave, z grmov in dreves; nastopil je mrak; sem
ter tja prikazovale so se bele megle; večerni hrošči
uzdignili so se s tal in brneli po zraku. Mesec se
je pokazal izza gozda: zvezde zamigljale so druga
za drugo na nebu; v daljavi se je zasrebrilo raz-
prostrano polje.

Domovina ti moja, domovina! Tudi jaz sem
že pozno potoval po tvojih pustinjah. Jednakomerno
je stopal konj, oddihajoč od težavneje hoje in dnevne
vročine; gorki veter raznašal je vonjavo cvetov in
svežega sena, in kako mi je bilo sladko, in kako
ffi i je bilo otožno, in kako sem mislil na preteklost
sanjal o bodočnosti. Lepo je zvečer potovati po
samotnih krajih, zdaj po gozdih, zdaj po njivah,
spustiti uzde in zamisliti se, gledajoč na zvezde!

Že dobro uro je jahal Maksim; kar najeden-
krat je pa konj priuzdignil gobec in mahnil z repom.

358

Zadišalo je po dimu. Maksim se je spomnil, da bo
treba poiskati prenočišča in pognal je konja. Kmaltt
je zagledal na stran nagneno kočo. Dimnika na njej
ni bilo; dim je odhajal naravnost iz strehe. Zkozi
nizko okno se je videla luč. Notri se je slišalo
jednoobrazno petje. Maksim je šel k oknu. Goreča
treska je osvetljevala hišno opravo; vse je bilo
slabo in staro. Iz stropa je molela na pošev gibčna

palica, na njenem konci je visela zibelka. Kakih

trideset let stara ženska, bleda in bolehna, majala
je zibel in po tihem pela. Poleg nje je sedel pri-
pognen možiček z redko brado in pletel opanke iz
ličja.

Maksimu se je zdelo, da ženska v pesmi omenja
njegovega očeta. Z začetka je mislil, da je napak

slišal, pa kmalu je zopet razločno zaslišal ime

Maljute Skuratova. Polen začudenja, začel je vleči
na ušesa.

— Spi, uspi, moje ditjatko! — pela je ženska.
Spi, uspi, moje ditjatko,

Pokulj >, groza projdjet,

Pokulj beda minet!

‘) dokler.

359

Baju 2 ) bajuški baju,

Baju, moje ditjetko!

Skoro minet beda nanosnaja 3 ),

Skoro car velit odsefi golovu
Zlomu psu Maljute Skuratovu
Baju, bajuški baju,

Baju moje ditjatko!

Vsa kri je udarila mu v obraz. Krenil je s
konja in privezal ga je k pletenemu plotu.

Glas je nadaljeval:

Kak i on li, zloj pes Maljuta
Zadušil svjatogo starca
Svjatogo starca Filippa!

Baju, bajuški baju
Baju, moje ditjatko!

Maksim se ni mogel premagati in sunil je z
nogo v duri.

Ko gospodar in gospodinja zagledata bogato
obleko in zlato sabljo opričnika, prestrašila sta se.

— Kdo ste vi? — vpraša Maksim.

— Milostljivi gospod, — odgovoril je možiček,
Priklanjajoč se in jecljajoč od strahu! — prizanesi
nama, meni je ime Fedot, gospodinji pa Marija.

5 ) spančkaj; 8 ) ki nas je zadela.

360

— S čim se živita, dobra človeka?

— Ličje majiva, gospod, opanke pleteva, pa
reščeta delava. Kupci prihajajo in pokupujejo.

— Pa, kakor je videti malo prihajajo.

— Malo, gospod, prav malo! Včasih dolgo ni¬
kogar ni. Tedaj pa glej, da ne umrješ od pomanj¬
kanja in glada. A konja nemava — da bi odpeljala
blago v mesto. Pred dvema letoma so ga volkovi
sneli.

— Maksim je s sočuvstvom pogledal možička
in njegovo ženo, ter usul je svoje cekine na mizo.

— Tu imata revna človeka! — rekel ja in
prijel za duri, da bi odšel.

Gospodar in gospodinja pala sta k njegovim
nogam.

— Milostljivi gospod, kdo si ti? Povej nama,
kdo si? Za koga morava moliti.

— Ne molita za me, ampak za Maljuto Sku-
ratova. In pa povejta mi, ali je še daleč do Rja-
zanske ceste.

Prav ta je, sokol ti naš, ta je Rjazanski pot.
Mi živimo na križem potu. Tu naravnost drži Mu-
romski, na levo Vladitnirski in na desno pa Rjazan-

361

ski pot! Pa ne hodi dalje sedaj, milostljivi gospod,
pa še ob takem času; kajti na potu je nevarno.
Glej, včeraj so razbojniki oropali več vozov. Zdaj pa
Se govore, da so se prikazali Tatarji. Prenočuj pri
nas, oče naš, sokol naš, Bog varuj, ne hodi dalje,
nesreča morda ni daleč.

Pa Maksim ni hotel ostati v hiši, kjer so ne¬
davno preklinjali njegovega očeta. Odjezdil je iskat
druzega prenočišča.

— Očka, — klicala sta za njim gospodar in
gospodinja, — vrni se ljubeznjivi, poslušaj naju!
Utegne te zadeti nesreča na tem potu.

Pa Maksim ni poslušal in jezdil je dalje.

Ni jezdil daleč, kar skoči Bujan k temnemu
grmu, in začel je lajati tako hudo, tako uporno, ka¬
kor ui čutil skritega sovražnika.

Zaman ga je žvižgajoč Maksim vabil k sebi.
Bujan se je zaganjal v grm, vračal se ves razjarjen,
zopet tekal k grmu.

Ko se je Maksim naveličal klicati ga, prijel
Jo za sabljo in pognal je konja naravnost proti grmu.
Nekaj mož s pouzdignenimi koli skočilo je k njemu
in surov glas je zakričal:

362

— Doli s konja!

— Tu imaš! — rekel je Maksim, in udaril je
onega, ki je bil najbližji.

Kazbojnik se je opotekel.

— Ali še nemaš dosti! — nadaljeval je Mak¬
sim in hotel ga je drugi pot udariti s sabljo: pa
sablja je zadela kol druzega razbojnika in se pre¬
lomila.

— Ehe, poglejte ga, oklep ima! Da, to je
opričnik! Zgrabite živega! — zakričal je drug surov
glas.

— In res je opričnik; — zaječal je drugi: —
zdaj se bomo veselili ž njim!

— Aj, Hlopko! saj še ti imaš rad tako za¬
bavo!

In to trenutje pali so vsi na Maksima in po¬
tegnili ga s konja.

XXIV. Poglavje.

Punt razbojnikov.

Poldrugo versto od mesta, kjer je bil napaden
Maksim, sedele so tolpe oboroženih ljudij okrog
vinskih sodov z izbitimi dni. Kupice in brezove go-

363

lide šle so od rok do rok. Goreče grmade osvetlje¬
vale so njih mračne obraze, zmršene brade in razno-
obrazno obleko. Bili so tu znani obrazi: Andrjuška,
Vjaska in rudečelasi pevec; pa manjkalo je starega
Koršuna. Pogostem so se ga spominjali razbojniki,
nalivajoč in osušajoč kupice.

— Eh, — rekel je jeden, — kaj je neki se¬
daj z našim strijcem?

— Gotovo ga raztezujejo in rukajo za brado
in lase, — odgovoril je drugi.

— A, gotovo nič ne izda starec; še besede ne
spravijo iz njega.

— Gotovo da ne, če tudi ga raztrgajo na
kosce, on ne bode nič izdal.

— škoda je sive brade! Pa naš ataman je
i e p! Sam je odnesel zdravo kožo, starca je pa
pustil!

— Kakšen ataman je on! Mari je to za cta-
®ana, da za kakega tujega kneza gubi svoje ljudi!

— Vidiš, s knezom sta prijatelja! In zdaj,
v 'diš, sedita v jednej koči. Nikar ne govori proti
knezu, ako bode slišal ataman, potem te pa Bog
varuj!

364

— Kaj je, če sliši; v zobe mu povem, da
on ni ataman. Koršuu je bil, kakeršen mora biti
ataman! Čajte, on je bil Perstnju, kakor trn v peti,
zato ga je pa nalašč izdal.

— Kaj, fantje, morda je pa on res nalašč iz¬
dal Koršuna.

Zamolklo šepetanje nastalo je mej razbojniki.

— Nalašč ga je izdal, nalašč! — rekli so
mnogi.

— Kak knez je to? — vprašal je jeden. —
Začem ga drži? Ali pričakuje zanj odkupnine, ata¬
man, ali kaj?

— Ne, ne odkupnine! — odgovoril je rudeče-
lasi pevec. — Kneza, vidite, razžalil je car, hotel
ga je usmrtiti; in knez je ušel od carja k nam,
obljubil je: jaz vas sam popeljem v slobodo; jaz
vem, kje je carska bk-gajnica. Pobili bomo vse
opričnike in blagajnico bomo odnesli !

— Tako tedaj! Zakaj pa nas ne pelje? Že
tretji dan tukaj stojimo!

— Zato nas ne pelje, ker je naš ataman baba.

— Ne govori tega, Perstenj ni baba!

365

— Če ni baba, je pa še slabši. Morda on nas
le slepi!

— Morda pa, — rekel je nekdo, — hoče
on sam vzeti carsko blagajnico, a mi pa še vohali
ne bomo od tega!

— Da, da, Perstenj hoče prodati nas, kakor
je predal Koršuna!

— Pa ni na take naletel!

— Ali starca neče osvoboditi!

— Kaj se mi zanj brigamo! Mi tudi brez
njega osvobodimo starca!

— In tudi brez njega vzamemo blagajnico;
knez naj nas pelje sam!

In zdaj je ugoden čas zato: car je neki šel
na božjo pot; v slobodi še polovica opričmkov ni
OBtalo!

— Zažgemo zopet slobodo!

— Pobijemo vse slobodske prebivalce!

— Proč s Perstnjem! Knez naj nas vodi!

— Knez naj nas vodi! Knez naj nas vodi! —
zaslišalo se je od vseh stranij.

Kakor grom valile so se te besede od grmade
d° grmade, došle do najoddaljnejših grmad, vse se

366

je uzdignilo, vse je zakipelo, in vsi so obstopili
kočo, v katerej je Serebrjani sedel in goreče razgo-
varjal se s Perstnjem.

— Kakor hočeš, knez, — rekel je ataman,
— jezi se, ali ne jezi se, a jaz te ne pustim! Jaz
te nesem zato rešil iz ječe, da bi ti zopet nesel
glavo na morišče!

— S svojo glavo smem storiti, kar sam hočem!
•— odgovoril je knez nevoljen. — Čemu si me osvo¬
bodil iz ječe, ko sedaj moram tu v nesvobodi sedeti.

— Oh, knez, čas je veliko vreden. Car se
utegne premisliti, car utegne umreti; kaj se vse
more zgoditi; ako mine nevarnost, pa pojdi z Bogom,
kamor hočeš.

— Kaj se hoče, — pristavil je videč, narašča¬
joči gnjev Serebrjanega, — morda ti je že bilo pri
rojstvu zapisano, da boaeš še živel n& svetu. Ti si
jako krutega nrava, Nikita Romanovič, a tudi jaz se
trdo držim svojih mislij; vidi se, da je kosa zadela
na kamen.

To trenutje so se glasovi razbojnikov razlegli
prav blizu koče.

367

— V slobodo, v slobodo! — kričali so pijani
razbojniki.

— Spustimo rudečega petelina v slobodo!

— Spustimo celo čedo rudečlh petelinov!

— Osvobodimo Koršuna!

— Osvobodimo našega očko!

— Izvalimo sode iz kletij!

— Pograbimo zlato!

— Pobimo opričnike!

— Pobimo vso slobodo!

— Kje je knez? da nas pelje!

— Knez naj nas pelje!

— Ako neče, pa na trepetliko ž njim!

— Na trepetliko ž njim, na trepetliko ž njim!

— S Perstnjem tudi!

— Na trepetliko tudi s Perstnjem!

Perstenj je skoMl s svojega sedeža.

— Kaj že zopet hočejo! — rekel je: — jaz
že dolgo slišim, da se nekaj tam razgovarjajo. Lej,
kako so se razvneli, ti vražji ljudje! Zdaj jih sam
zlodej ne ukroti! No, knez, nič se ne da storiti,
godilo se je po tvoje; zdaj te več ne držim: svo-

368

bodnemu svobodo, hodečemu pot! Pojdi k njim*
reci, da jih pelješ v slobodo!

Serebrjani je vzdihnil.

— Da bi jaz vas peljal v slobodo? — rekel
je: — rajši se pustim vam na kosce raztrgati.

— Ah, knez, vsaj na videz pokaži, da si pri¬
pravljen. Pijani so, jutri se streznejo in spametujo!

— Knez! — kričali so glasovi: — pridi ven,
kličejo te!

— Pojdi ven, knez, — ponovil je Perstenj,

— ako udero v kočo, bode še hujše!

— Dobro, — rekel je knez, odhajajoč iz koče:

— hočemo videti, kako me bodo silili vesti jih v
slobodo 1

— Aha! — zakričali so razbojniki: — prilezel
je ven!

— Pelji nas v slobodo!

— Atamanstvuj nam, če ne nataknemo ti
zanjko na vrat!

— Tako, tako! — rjoveli so glasovi.

— Pokorno se ti priklanjamo! — kričali so
drugi: — bodi nam ataman, če ne, te pa obesimo 1
— Za Boga, da te obesimo!

369

-_-

Perstenj, poznajoč nagli nrav Serebrjanega
hitel je ven.

— Kaj, bratci, — rekel je, — kaj ste se
preobjeli? Kaj se derete na vse grlo? Knez pelje
vas, kamor hočete. kadar se razsvetli; a zdaj pu¬
stite prespati se njega milosti in sami uležite se
spat; dovolj ste že razgrajali in veselili se!

— Kaj nam ukazuješ! — zakričal je jeden;
a li si ti mari naš ataman!

— Čujte, bratci, — zakričali so drugi, — on
se neče odreči atamanstvu!

— Na trepetliko ž njim!

— Na trepetliko ž njim, na trepetliko ž njim !

Perstenj pregledal je s svojim pogledom vso
tolpo in povsod videl je samo sovražne obraze.

— Ah vi, tepci, tepci! — rekel je. — Ali
se  jaz potegujem za vaše atamanstvo? Izberite si
a tamana, katerega hočete, a jaz sam nečem več biti,
i az  pljunem na vas!

— Dobro! — zakričal je nekdo.

— Lepo govori! — pristavil je drugi.

— Jaz pljunem na vas! — nadaljeval je Per«
stenj :  __ ali  , 8

mari malo tacih, kakor vi? Kaka

24

370

čast je vam atamanstvovati! Ako hočem, pojdem
na Volgo, pa naberem drugih, ne takih, kakor
ste vi.

— Ne bratec, ne bodeš nas osleparil. Ne pu¬
stimo te proč, morda bi še nas prodal, kakor si
Koršuna!

— Ne pustimo te, ne pustimo; ostani pri nas,
poslušaj novega atamana!

Divji kriki zaglušili so Perstnjev glas.

Razbojnik ogromne velikosti šel je k Serebr-
janemu, s kozarcem žganja v roki.

— Očka! — rekel mu je in udaril ga po
rami: — odkupil si svojo glavo, postal si naš brat,
pijva tedaj vkupe in poljubiva se!

Bog ve, kaj bi bil naredil Serebrjani. Morda
bi bil izbil kozarec razbojniku iz rok in pijana tolpa
bi ga bila raztrgala na kosce; pa k sreči so novi
kriki obrnili na se njega pozornost.

— Glejte, glejte! — razleglo se je v tolpi:
— opričnika so ujeli! Opričnika peljejo 1 Glejte,
glejte!

Iz gozda prihajalo je nekaj Ijudij v raztrganih
oblekah, s koli v rokah. Peljali so s seboj zveza-

371

nega Maksima. Razbojnik, katerega je on udaril s
sabljo, jezdil je na Maksimovem konji. Naprej šel
je Hlopko, žvižgajoč in plešoč.

Ranjeni Bujan ulekel se je zadaj.

— Hej, bratci, — pel je Hlopko in pokal s prsti:
„ Gosti sjehalis ko vdovuškam vo dvorniki
Zahodili po golovuškam toporniki! . . .“

In Hlopka se je zvijal sem ter tja, bil ob dlani
in vrtil se, kakor vrtavka.

Gledajoč ga, se rudečelasi pevec ni mogel pre¬
magati, vzel je balalajko in začel je pomagati svo¬
jemu tovarišu plesati prisjadko.

Oba sta jela neprestano meti z nogami in kri¬
viti se okrog Maksima.

— Vidiš hudiča! — rekel je Perstenj Sere-
brjanemu. — Vedi, ona ne bosta kar ubila oprič-
nika, a počasi ga bosta mučila do smrti; jaz poznam
oba; ko bi ta dva koga spustila, bi že moralo biti
budo; ne bode dobro dečaku!

V istini je bila ta zabava za vse, da so ujeli
opričnika. Zbrali so se, da se maščujejo nad Mak¬
simom za vse, kar so pretrpeli od njegovih to¬
varišev.

24 *

372

Nekaj ljudij z zverskimi obrazi je takoj začelo
delati priprave za kazen.

V Zemljo zabili so štiri kole, pritrdili na nje
poprečne drogove, in nabili vanje mnogo žebljev.

Maksim je gledal na vse z mirnimi očmi. Ni
se bal umreti v strašnih mukah; a hudo mu je bilo,
da bode moral umreti brez meča z zvezanima rokama,
da ne bode slišal v smrtnej uri niti vojnega klica,
niti rezgetanja konj, ampak samo divje pesmi in
pijani smeh svojih mučiteljev.

^Goljufal me je notranji glas,“ mislil si je:
„nesem pričakoval takega konca. Pa zgodi naj se
nad menoj božja volja!“

Tu zapazi Serebrjanegs, spoznal ga je in hotel
je planiti k njemu. Pa rudečelasi pevec ga zgrabi
za vrat.

— Postlana je postelj, — rekel je, — sleci
kaftan, in uleži se!

— Razvežite mi roke! — odgovoril je Mašim:
— ne morem prekrižati se!

Hlopka je z jednim samim noževim udarom
prerezal vrvi, s katerimi sti bili zvezani Maksimovi
roki.

373

— Le prekrižaj se, saj se ne bodeš več dolgo!
— rekel je, in ko je Maksim odmolil, strgala sta
Hlopko in rudečelasec z njega obleko in začela pri¬
vezovati njegovi roki in nogi k drogovom.

Kar stopi Serebrjani naprej.

— Fantje! — rekel je z glasom, kateri je
bil vajen razlegati se v vojnih vrstah! — poslušajte !

In doneče besede so se razlegale po tolpi, in
vzlic šuma in kričanja doletele so do najbolj od¬
daljenih razbojnikov.

— Poslušajte! — nadaljeval je knez. — Ali
vi vsi hočete, da bi jaz bil vaš starašina? Morda
so kateri mej nami, ki tega nečejo?

— E, — zakričal je nekdo: — ali se še
umičeš!

— Slišiš, z nami se ne šali!

— če ti ponujajo atamanstvo, tak ga vzemi!

— Uzemi čast, dokler je še čas!

— Dajte mi atamanski čekan! — rekel je
Serebrjani.

— Tako je prav! — zakričali so. — Najbolje
je z lepo!

Knezu so podali Perstnjev čekan.

374

Nikita Romanovič šel je naravnost k rudeče-
lasemu pevcu.

— Odveži opričnika! — rekel mu je.
Rudečelasec ga je pogledal z začudenjem.

— Takoj ga odreži! — ponovil je grozno Se-
rebrjani.

— Lej ti! — rekel je rudečelasec: — kaj se
ti poteguješ zanj! Ali se ti ne blodi v glavi ?

— Prokleti hudobnež; — zakričal je knezr

— ne razsojaj, kadar jaz ukazujem!

In mahnil je s čekanom, da mu je razbil čre¬
pinjo.

Rudečelasec se je zvalil na tla, ne da bi bil
kaj zaječal.

Ta postopek Serebrjanega je osupnil razbojnike.
Knez jim ni dal časa, da bi prišli k sebi.

— Odveži ti! — rekel je Hlopku, uzdignivši
čekan nad njegovo glavo.

Hlopko je pogledal kneza in hitel je odvezat
Maksima.

— Fantje! — nadaljeval je Nikita Romanovič;

— ta mladič ni izmej onih, ki so vas razžalili; jaz
ga poznam; on ravno tako sovraži opričino, kakor

375

vi. Bog obvaruj, dotakniti se ga z jednim prstom I
A zdaj ni časa obotavljati se: poberite orožje, usto-
pite se v red, in jaz vas popeljem!

Trdi glas Serebrjanega, njegovo ukazujočo ob¬
našanje in nepričakovana odločnost napravili so silen
upliv na razbojnike.

— Ehe! — rekli so nekateri poluglasno, —
ta se ne šali!

— In trmast je ataman! — rekli so drugi:

— četudi koga prevrne!

— Ubogati ga je treba, in nič mu ugovarjati!
Ste videli, kako je naredil s pevcem!

— Tako so razsojevali, in nikamur ni več
prišlo na misel, Serebrjanega tolči po rami, ali po-
Ijubovati se ž njim.

— Tako je prav, knez! — zašepetal je Per-
stenj, s spoštovanjem gledoč Nikito Romanoviča:

— vidiš ti, kako si jih v strah prijel! Samo ne
pusti jim časa premišljevati, pelji jih po potu v slo-
hodo, a tam naj bo, kar bode Bog dal.

Težek je bil položaj Serebrjanega. Postavivši
se na čelo razbojnikov, rešil je Maksima in pridobil
si je čas; pa vse bi bilo zopet izgubljeno, ko bi se

376

odrekel vesli v slobodo bujno druhal. Knez se ,je
v duhu obrnil k Bogu in udal se je v njegovo voljo.

Razbojniki, so se že začeli pripravljati na pot,
-in samo to so se pogovarjali, da manjka nekega
Fedko Poddubnega, kateri je zjutraj odšel s svojim
oddelkom pa se še ni vrnil.

— Tu je tudi Fedka! — rekel je nekdo: —
tam le gre s svojimi tovariši!

Poddubni bil je suh korenjak, slep na jedno
oko, in z mnogimi obrastki na obrazu.

Njegov plašč je bil raztrgan. Stopal je, težko
zgibajoč kolena, kakor človek, ki je že preveč truden.

— Kaj? — vprašal je jeden razbojnik.

— Ali vas je zopet doletela sreča? — pri¬
stavil je drugi.

— Doletela, pa ne nas! — rekel je Poddubni,
usedši se k ognju. — Lejte, fantje, mnogo sem imel
grehov na svojej duši, a danes se mi zdi, da mi jih
je polovica, odpuščenih!

— Kako to?

Poddubni se je obrnil k svojemu oddelku.

— Dajte semkaj ujetnika, bratci!

377

K grmadi so pripeljali zvezanega človeka v
pasastem kaftanu. Na ogromnej glavi imel je visoko
kapo s pripognenimi okraji. Ploščati nos, vun sto¬
ječe čeljusti in ozke oči so jasno kazali, da ni Rus.

Jeden tovariš Poddubnega prinesel je kopje,
pušice in lok, katere so vzeli ujetniku.

To je Tatar, zakričala je vsa tolpa.

— Tatar, — ponovil je Poddubni, — pa še
kakš en! Le s težavo smo ga premagali, tak kore¬
njak je! Ko ne bi bilo Mitke, pa bi bil ušel.

— Povej, povej, kako je bilo! — zakričali so
razbojniki.

— Tako je bilo, bratci, zjutraj smo šli po
Rjazanskem potu, ustavili kupca, in začeli ga pre¬
iskovati; a on je nam rekel, meni nemate ničesar
vzeti, bratci! Jaz grem iz Rjazana, rekel je, tam so
vse pote zasedli Tatarji, obrali so me do čistega,
tako da nemam s čim priti do Moskve.

— Vidiš, razbojniki! — rekel je jeden iz

tolpe.

— Kaj ste naredili s kupcem? vprašal je drugi.

— Dali smo mu jedno grivno na pot. — od¬
govoril je Poddubni.

378

Zdaj smo naleteli na mužika, pripovedoval nam
je, da so še včeraj Tatarji napali vas in vso po¬
žgali. Kmalu smo mi sami prišli na veliko cesto:
zapazili smo najmanj kakih tisoč konj. Tam gredo
drugi mužiki z babami in otroci, tulili in kričali so:
tudi naše selo zažgali so Tatarji, in še cerkev so
oropali, razbili so svete podobe in iz cerkvenih oblek
naredili so čabrake . . .

— Oh, prokleti vragi! — zakričali so razboj¬
niki, — kako da drži zemlja te proklete zlodeje!

— Popa so, — nadaljeval je Poddubni, —
privezali k konjskim repom . . .

— Popa? Kako, da teh pasjih otrok ni kar
strela ubila!

— Bog ve!

— Ali mari ruski ljudje nemajo rok, da ne
pobijejo prokletih Tatarov!

— To je, to, rok je premalo! Vsi polki so
razpuščeni, ostali so samo mužiki, babe in starci;
in ti neverniki so veseli, da ni bojnikov, da ni niko¬
gar, da bi jih dobro pretepel!

— Oh, jaz bi jim dal!

— Jaz tudi!

379

— Tako le. Zaslišali smo ropotanje konjskih
kopit na cesti. Jaz sem rekel svojim tovarišem:
skrijmo se v grme, da vidimo, kdo gre ? Skrili smo
se in vidimo, da je priskakalo kakih trideset mož
v takih le kapah, s kopjem, loki in pušicami. Bratci*
rečem jaz, to so oni hudobneži! Pri tej priči se je
jednemu odvezala neka vreča s konja, in pala na
tla. Ta se je ustavil, zlezel s konja, uzdignil vrečo
•n začel jo privezovati k sedlu, a tovariši so mej
tem odskakali. Bratci, rečem jaz, kaj če mi zdaj
planemo nanj? Nu, tovariši, za menoj vsi najeden-
krat. Jedva sem to izustil, ko smo že vsi bili na
Tatarji. Pa kaj! Ta je zganil z ramama in nas
vse otresel. Zopet smo se vsi zagnali vanj, on je
zopet zmajal in vsi smo odleteli proč, on je pa
Prijel za kopje. Tu je rekel Mitka: ognite se, bratci,
ne  ovirajte me! Mi smo se ognili, on je iztrgal
kopje Tatarju, zgrabil ga za vrat in vrgel ga na
tla- In mi smo mu z rokovico zamašili usta, ter
zvezali ga, kakor ovna.

— Aj, Mitka! — rekli so razbojniki.

— Ta bi bika zgrabil za roge in vrgel ga na
tla! — opomnil je Poddubni.

380

— Kaj, Mitka! — vprašal je nekdo, — ali
bi ti res vrgel bika?

— Zakaj! — odgovoril je Mitka in odšel v
stran, kajti ni maral se dalje razgovarjati.

— Kaj je bilo v Tatarjevej vreči? — vprašal
je Hlopko.

— Le poglejte, tovariši!

Poddubni je razvezal vrečo in izvlekel kos
mašnega plašča, polno cerkveno pušico, dve ali tri
panagije (podobe svetnikov, kakeršne nosijo škofje
na prsih) in zlat križ.

— Prokleti pes! — zakričala je vsa tolpa, —
cerkev je tedaj oropal!

Serebrjani je hitro porabil nezadovoljnost raz¬
bojnikov.

— Bratci! — rekel je, — vidite, kako pro¬
kleti Tatarji zaničujejo sveto vero? Glejte, kako
hoče neversko pleme zatreti sveto Rusijo? Kaji
bratje, ali smo mi tudi postali neverniki? Ali bomo
mu dopustili onečistiti svete podobe? Ali bomo do¬
pustili, da bi nekristijani požigali naša sela in po¬
bijali naše brate?

381

Zamolklo mrmranje zaslišalo se je po tolpi.

— Bratje, — nadaljeval je Nikita Romanovič,
— kdo izmej nas ni grešnik pred Bogom! Očiščimo
zdaj grehe naše, zaslužimo odpuščanje pred Bogom,
udarimo vsi, kolikor je nas, na sovražnike cerkve
>u ruske zemlje.

Silen utis napravile so te besede na tolpo.
Ganilo ni to pogumno govorjenje le jednega samega
zastarelega grešnika, ne samo v jednem surovem
sr ci se je razvnela ljubezen do domovine. Stari
razbojniki so prikimavali z glavo, ter pogledavali
drug druzega. Glasni klici slišali so se mej občnim
izgovarjanjem.

— Kaj! — rekel je jeden, — saj res ne
s fflemo pustiti onečistovati cerkev božjih!

— Ne smemo, ne smemo! — ponovil je drugi.

— Smrti itak ne odideš! — pristavil je je-
d e n, — boljše je umreti v boji, kakor pa na vislicah!

— Res je! — zaklical je nek star razbojnik,
~~ kajti lepa je smrt v boji!

— Naj bo, kar bo! — rekel je, stopivši na-
pre i. mlad razbojnik: — jaz ne vem, kaj mislite
drugi, a j az  pojdem na Tatarje!

382

— Jaz tudi! jaz tudi! jaz tudi! — zakričali
so drugi.

— Govore o vas, — nadaljeval je Serebrjani,

— da ste pozabili Boga, da nemate več duše, niti
vesti! Pokažite zdaj, da ste ljudje, da imate dušo
in vest! Pokažite, da se potegnete, kadar gre za
Rusijo in za vero, nič manj, kakor strelci in opričniki.

— Potegnemo se! potegnemo! — zakričali so
razbojniki v jeden glas.

— Paganom ne pustimo, rogati se svetej
Rusiji!

— Udarimo na nekristijane!

— Pelji nas na Tatarje!

— Pelji nas, pelji nas! Bojevati se hočemo
za sveto vero!

— Bratje ! — rekel je knez, — če potolčemo
pagane, da bode videl car, da mi nesmo slabši od
opričnikov, odpustil bode naše krivde in rekel: ni
mi treba več opričine, tudi brez nje imam dosti
dobrih slug!

— Naj le reče, — zakričali so razbojniki, —

— postavili bodemo zanj svoje glave!

383

— Jaz nesem šel po svojej volji k razboj¬
nikom! — rekel je nekdo.

— Mari sem jaz? — poprijel je drugi.

— Tedaj radi pademo, ako je treba, za rusko
zemljo! — rekel je knez.

— Radi, radi! — ponovili so razbojniki.

— Bratci, — nadaljeval je Serebrjani, — ka¬
dar treba biti vrage ruske zemlje, spodobi se piti
na zdravje ruskega carja!

— Pijmo!

— Vzemite kozarce ia tudi meni ga podajte!

Knezu so prinesli kupo, vsi razbojniki se si
nalili kozarce.

— Na zdravje Ivana Vasiljeviča, carja vse
Rusije! — rekel je Serebrjani.

— Na zdravje carja! — ponovili so razbojniki.

—■ Živi naj ruska zemlja! — rekel je Se-
re brjani.

— Živi naj ruska zemlja! — ponovili so raz¬
bojniki.

— Poginejo naj vsi sovražniki svete Rusije
ln  pravoslavne Kristove vere! — nadaljeval je knez.

384

— Poginejo naj Tatarji! Poginejo naj so¬
vražniki ruske vere! — kričali so neprestano raz¬
bojniki.

— Pelji nas na Tatarje! Kje so oni, ki po¬
žigajo naše cerkve?

— Pelji nas, pelji nas! — razlegalo se je od
vseh stranij.

— V ogenj s Tatarjem! — zakričal je nekdo.

— V ogenj ž njim! V piame! — ponovili so drugi.

— Počakajte tovariši! — rekel je Serebrjani:
— poprej ga dobro izprašajmo. Povej, — rekel je
knez, obrnivši se k Tatarju, — ali vas je veliko?
Kje taborite?

Tatarin naredil je znamenje, da ne razume.

— Počakaj, knez, — rekel je Poddubni: —
mi mu bomo že razvezali jezik! Podaj, Hlopko, pri¬
žgano tresko. Tako. Nu, kaj, ali bodeš govoril.

— Bodem, očka! — zakričal je obžgani Tatar.

— Ali vas je mnogo?

— Mnogo, očka, mnogo!

— Koliko?

— Deset tisoč, očka; zdaj deset tisoč, a jutri
pride jih še sto tisoč!

385

— Tedaj ste vi samo napreda! Kdo vodi vas ?

— Han!

— Sam han?

— Ne sam! Han pride še le jutri; zdaj je
prišel Širinski knez Šahmat!

— Kje je njegov tabor?

Tatar je zopet pokazal z znakom, da ne razume.

— Oj, Hlopko, podaj ogor! — zakričal je.

— Blizu je tabor, očka, blizu! — hitel je
odgovoriti Tatar: — jedva deset verst od tod.

— Kazal nam bodeš pot! — rekel je Sere-
brjani.

— Ni mogoče, očka! Ni moč zdaj videti pota,
očka! Jutri ga bodem kazal, očka!

Poddubni nesel je gorečo ogor k zvezanemu
Tatarju.

— Ali boš našel pot!

— Bodem, očka, bodem!

— Dobro, — rekel je Serebrjani, — zdaj se
na jejte, bratci, in nasitite Tatarja, potem pa takoj
odrinemo! Pokazati hočemo tem vragom, kaj je
rus ka sila!

25

386

XXV. Poglavje.

Pripravljanje k bitvi.

Mej razbojniki je nastalo tako gibanje, beganje
in kričanje, da se Se Maksim ni utegnil zahvaliti
Serebrjanemu. Ko so se nazadnje razbojniki posta¬
vili v red in dvignili se iz gozda, je Maksim, kate¬
remu so vrnili konja in orožje, dohitel kneza.

— Nikita Romanovič, — rekel je, — poplačal
si mi danes, da sem te reši! medveda.

— Kaj, Maksim Gregorjevič, — odgovoril je
Serebrjani, — saj zato živimo na svetu, da poma¬
gamo drug drugemu!

— Knez, — poprijel je besedo Perstenj, jahajoč
poleg Serebrjanega, — gledal sem te in mislil: Eh,
škoda, da ga ne vidi oni korenjak, katerega sem
jaz ostavil na Volgi! Če tudi je on slab človek,
moj sovrstnik, vender bi se ti prikupil in ti njemu!
Ne zameri, da ti povem, vidva sta podobnega zna¬
čaja. Ko si ti spregovoril o svetej Rusiji, in so se
zažarile tvoje oči, spomnil sem se jaz takoj Jermaka
Timofejiča. Domovino on ljubi, jako jo ljubi, če tudi
je razbojnik.

387

Večkrat mi je rekel, da mu je težko zastonj
tlačiti zemljo, da bi rad služil domovini. Oh, ko bi
zdaj njega poslali na Tatarje! Sam bi pobil celo
stotnijo. Kadar krikneš: za menoj fantje! tedaj se
mi zdiš višji in silnejši, in vse se vali in suče okrog
tebe. Podoben si mu, za Boga, da si mu podoben,
nikar ne zameri, da ti to povem!

Perstenj se je zamislil. Serebrjani jahal je
previdno, gledajoč v temno daljavo; Maksim je
molčal. Zamolklo so se razlegali po poti koraki raz¬
bojnikov; zvezdnata noč se je tiho razpenjala nad
spečo zemljo. Dolgo je šla tolpa po potu, kateri je
kazal Tatar, katerega sta peljala s sabljami v rokah
Hlopko in Poddubni.

Kar se zaslišijo iz daljave čudni, zmerni zvuki.

To ni bil človeški glas, ne rog, ne gosli, ne¬
kaj podobnega šumenju vetra v trstji, ko bi trsje
moglo zveneti, kakor steklo, ali struna.

— Kaj je to? — vprašal je Nikita Romano-
viČ, ustavljajoč konja.

Perstenj je odkril kapo in priklonil glavo sko¬
raj do sedla.

— Počakaj, knez, da bodem poslušal!

25 *

888

Zvuki so se čuli zmerno in otožno, zdaj ka-
kor srebrni valovi, zdaj kakor šumljanje dreves v
gozdu, pri tej priči so umolknili, kakor da jih je
odnesel stepni veter.

— Končal je! — rekel je Perstenj, smejajoč
se! — Lej! kake prsi! Pol ure je tulil, pa se ni
nič oddahnil!

— Kaj je to? — vprašal je knez.

— Čebuzga! — odgovoril je Perstenj. — To
je pri njih, kar je pri nas rog ali žalejka. Morajo
že biti Baškirci. Tu je razna drhalj s banom, Ka-
zanci in Astrahanci ter drugi nogajski pagani. Slišiš,
zopet so začeli igrati.

V daljavi se je zaslišalo, kakor bučanje vi¬
harja, ki se je otožno-prijetno spreminjalo in čez
nekaj minut končalo se nezvezno, podobno konjskemu
rezgetanju.

— Oho! — rekel je Perstenj! — ta je pa
bila krajši; se je že mogel naveličati pasji sin!

Pa zdaj so se razlegli novi zvuki, mnogo glas-
neji. Slišalo se je, kakor bi neprestano zvonilo
mnogo zvoncev.

389

— A to je grlo! — rekel je Perstenj. — V
daljavi misliš, kaj je neki to; a to delajo z grlom.
Vidiš, kako trobijo ti vražji otroci!

Otožni in melanholični zvuki menjavali so se
z veselimi, pa to ni bila ruska žalost, in ne rusko
veselje. Tu se je izražalo divje veličje kočujofiega
plemena, skakanje konjskih čet, bogatirski napadi,
prehodi narodov iz kraja v kraj, in žalost po ne-
znanej prvobitnej domovini.

— Knez, — rekel je Perstenj, — že mora
biti tabor blizu; jaz mislim; da se bodo za tem gri¬
čem že videli ognji. Pusti, da grem pogledat, če je
res; jaz sem že tega vajen, dovolj sem jih že sre¬
čal za Volgo; ti pa ukaži tačas drugim oddahniti in
ogledati se.

— Pojdi z Bogom, — rekel je knez in Per¬
stenj skočil je s konja in zginil v mraku.

Razbojniki so se ustavili, ogledali orožje in
seli na zemljo, ne da bi bili kaj premenili bojni
r ed. Globoko molčanje je vladalo mej razbojniki.
Vsi so razumeli važnost začetega ‘dela in neobhodno
potrebo brezpogojne pokorščine. Mej tem so se če-
buzge razlegale kakor poprej, mesec in zvezde so

390

osvetljevale polje, vse je bilo tiho in veličastno,
samo lahko pihljanje vetra je vznemirjevalo po redi
kem visoko travo s srebrnimi valovi.

Minula je skoraj jedna ura; Perstenj se ni
vrnil. Knez je začel zgubljati potrpljenje, kar se je
kake tri korake od njega iz trave uzdignil človek.
Nikita Pmmanovič je zgrabil sabljo.

— Miruj, knez, jaz sem! — rekel je Perstenj,
smehljajoč se. Lej, tako sem se bil splazil k Tatar-
jem; vse sem ogledal; zdaj že poznam njih tabor
tako dobro, kakor svojo kočo. Če dovoliš, knez, vza¬
mem jaz seboj deset fantov, splašil bodem njih konje
in napravil bodem zmešnjavo mej Tatarji; ti pa te¬
daj, kadar bode čas, udari na nje od dveh stranij,
pa z dobrim krikom, tedaj naj bodem jaz Tatar, če
jih polovico ne pokoljemo! Jaz svetujem samo, kako
začeti; ponočno delo se boji mojstra, a kadar izide
solnčice, tedaj bodeš pa ti ukazoval, knez, a mi bomo
ubogali!

Serebrjani je poznal izurjenost, previdnost in
prekanjenost Perstnja, zato mu je pustil delati po
njegovih mislih.

391

— Bratci, — rekel je Perstenj razbojnikom,
— res smo se malo sprli, a kdor bi komu očital to,
kar je bilo, temu izbijem oko! Ali jih je mej vami de¬
set, kateri bi hoteli z menoj iti k taboru?

— Izberi, katere hočeš, odgovorili so razboj¬
niki, — vsi smo pripravljeni iti.

— Hvala vam, bratci; ker ste mi dovolili, iz¬
berem tedaj te-le: pojdi semkaj, Poddubni, in ti,
Djatel, in ti, Lesnikov, in ti, Rešeto, iu Stepka, in
Miška, in Šestoper, in Nakovalnja, in Saranša!
Kam pa ti lezeš, Mitka ? Tebe nesem klical, ostani
s knezom, ti nesi za naše delo. Odvežite sablje, to¬
variši, ž njimi ni moč plaziti se; zadosti je, da
imamo nože. Bratci, dobro poslušajte moja povelja,
brez mojega dovoljenja ne smete storiti niti koraka!
Kdor pojde z menoj, mora storiti to, kar bodem jaz
ukazal. Ako kdo ne stori tega, ga zakoljem.

— Dobro, dobro, — odgovorili so, katere je
izbral Perstenj: — kar ukažeš, to bomo storili. Ka¬
dar nas pošlješ na sveto delo, se ti ni treba bati
razpora mej nami.

— Ali vidiš, knez, oni rob? — nadaljeval je
ataman. — Ko prideš do njega, zagledal bodeš gr-

392

made. In moj svet je počakajte ob robu, dokler ne
zaslišite mojega žvižganja. A ko jaz splašim konje,
in vi zaslišite žvižganje in kričanje, tedaj pa planite
na nekristjane; dejati se ne bodo imeli nikamor;
konj že ne bodo imeli; na jednej strani bomo mi,
na drugej pa reka z močvirjem.

Knez je obljubil storiti vse, kakor je zapove¬
dal Perstenj.

V tem je ataman in deset korenjakov odšlo
proti onej strani, od koder so prihajali glasovi če-
buzge, kmalu so se zgubili v travi. Kdo bi bil mi¬
slil, da so se še kar tu pritajili; pa bistro oko je
zapazilo, da se giblje trava nezavisno od vetra in
v nasprotno mer.

Čez pol ure so že Perstenj in njegovi tovarišSi
bili blizu tatarskih voz.

Leže na tleh, priuzdignil je Perstenj glavo.

Kakih petdeset korakov od njega gorela je
grmada, in ozarjevala nekaj Baškircev, ki so sedeli
na tleh v krogu s podvitimi pod sebe nogami. Ta
je bil v pisanej halji, drugi v ovčjem kožuhu, zopet
drugi v raztrganem kaftanu iz velblodove volne.
Poleg njih so stala v zemljo utaknena kopja, in njih

393

dolge sence segale so skoro do Perstnja. Nekaj
tisoč konj, ki so bili izročeni v varstvo Baškircem,
paslo se je na kupu, nedaleč proč. Druge grmade,
kakih sto korakov dalje, osvetljevale so brezštevilno
s klobučino zakritih voz.

Baškirci neso dosti pazili na svoje konje. Prišli
so od Volge do Rjazana, pa nikjer neso našli upora;
vedeli so, da so naše vojske razpuščene in neso
pričakovali sovražnika; pred volkovi jih pa obvaru¬
jemo s čebuzgo in z grlom. In štirje izmej njih so,
uprši na zgornje zobe konce dolgih tromb in na-
bravši sape v svoje široke prsi, kolikor so mogli,
trobili, prebiravši s prsti, dokler jim ni zmanjkalo
sape.

Nekaj minut je Perstenj radoval se tega pri¬
zora, premišljujoč: ali hoče takoj planiti z nožem na
Baškirce, in ne pustiti jim, se premisliti, kaj je storiti,
ter poklati jih do zadnjega? Ali pa sprva razgnati
konje, in še le potem začeti klanje.

To in drugo ga je mikalo. Vidiš, kaki konji,
Mislil si je, pritajivši dihanje; če jih le malo pre¬
strašimo, na mah bodo polomili vse vozove in na¬
pravili tak strab, da Baškirci še svojih ljudij ne

394

bodo poznali. A ti vražji ljudje tako lepo sede,
zares lepo! Vidiš, kako so zamišljeni; lahko se k
njim na dva koraka blizu priplaziš!

In ne bil bi se maral odreči ataman krvave
zabave nad Baškirci.

— Rešeto, — zašepetal je tovarišu, ki se je
bil pritajil poleg njega, — kaj ali te kaj ne praska
v grlu? Ali znaš zažvižgati?

— Kaj pa ti? — odgovoril je Rešeto.

— Jaz sem malo hripav.

— Ako hočeš, pa jaz zažvižgam. Ali je že čas?

— Počakaj, je še prezgodaj. Splazi se, kolikor
moreš, najbližje h konjem; lazi, dokler te ne zapa¬
zijo konji, a ko začno tresti z ušesi, zažvižgaj in
zakriči, kakor moreš najstrašneje in goni jih narav¬
nost proti vozovom.

Rešeto je prikimal z glavo in kmalu je izginil
plazeč se po trebuhu.

— Nu, bratci, — zašepetal je Perstenj osta¬
lim tovarišem. — plazite se za menoj na nekrist¬
jane, samo kolikor se da previdno. Vidite, vseh je
dvajset mož, a nas je devet, na vsacega izmej vas
prideta po dva, jaz bodem pa sam štiri. Kadar za-

395

slišite, da je zažvižgal Rešeto, tedaj vsi na jeden-
krat skočite kvišku in naravnost na nje. Ali ste
pripravljeni ?

— Pripravljeni, — odgovorili so šepetajoč raz¬
bojniki.

Ataman je zadržal sapo, stegnil se na tleh in
tiho začel vleči izza pasa dolg svoj nož.

XXVI. Poglavje.

Pobratimstvo.

Ko se je to godilo v tatarskem taboru, je
Serebrjani pol vrste proč nestrpno pričakoval zgo-
vorjenega znamenja.

— Knez, — rekel je Maksim, ki se ves čas
ni umaknil od njega, — dolgo nam ne bo čakati,
kmalu se začne boj: ko izide solnce, že morda mnogo
izmej nas ne bode več živih, a jaz bi rad nekaj po¬
prosil tebe . . .

— Kaj, Maksim Gregorjevič?

— Nič takega, samo ne vem, kako bi začel,
težko mi je . . .

— Govori, Maksim Gregorjevič, storiti ti ho¬
čem, ako bo le mogoče!

396

— Vidiš, knez, povem ti vse. Skrivaj sem
ušel iz slobode, proti volji očetovi in brez vednosti
materne. Nesem mogel več strpeti pri opričnikih;
tako mi je bilo težko, da bi bil v vodo skočil. Vi¬
diš, bojar, jaz sem jedini sin očeta in matere, brata
nesem nikdar imel. Na svetega Pokrova dan spolnil
sem devetnajsto leto, pa dozdaj še nesem imel niko¬
gar, da bi mogel spregovoriti kako dobro besedo ž
njim. Živel sem ves čas sam zase, nikdo mi ni bil
tovariš, vsi so mi bili tuji. Vsak samo to misli, kako
bi pogubil druzega, da bi sam prišel v veljavo. No¬
ben dan ne miue, da bi koga ne usmrtili, ali koga
ne umorili. Ves čas tiče v cerkvi, a ljudi pogubljajo
huje, kakor razbojniki. Da le sami nabero dosti de¬
narjev in zemljišč, četudi potem propade vsa Ru¬
sija! Kakor je tudi car grozen, vender včasih po¬
sluša istino, ko bi se saj jednemu izmej njih obr¬
nil jezik, da bi spregovoril resnico! Samo prilizu¬
jejo se mu in klečeplazijo. Verjemi mi. knez, ko sem
zagledal tebe, je srce v meni od veselja poskočilo,
prav kakor bi bil srečal kakega dobrega sorodnika!
Nesem še vedel, kdo si, pa si se mi že prikupil,
tvoje oči ne gledajo tako, kakor njih, in tvoj glas

397

drugače zvuči. Glej, Godunov je tudi boljši od dru-
zih, pa veuder ni tak, kakor ti. Gledal sem te,
kako si brez orožja stal medvedu nasproti; kako ti
je Basmanov nesel kupo vina, ko je bil prej otrovljen
bojar; kako so te peljali na morišče; kako si ti da¬
nes govoril z razbojniki. Kako me je nekaj vleklo
k tebi, kako rad bi se ti bil oklenil okrog vratu!
Ne čudi se, knez, mojemu neumnemu govorjenju,
— pristavil je Maksim, povesivši oči, — jaz se ti
ne usiljujem za tovariša, dobro vem, kdo si ti, kdo
pa jaz; pa kaj hočem, ko ne morem udržati besed;
same se mi iztrgujejo iz prsij, srce me tako silno
vleče k tebi.

— Maksim Gregorjevič, — rekel je Sereb-
rjani, in krepko mu je stisnil roko, — priljubil si
se mi bolj, kakor bi bil moj lasten brat!

— Zahvaljujem se ti, knez, zahvaljujem! Če
je tako, dovoli mi, da ti povem, kaj leži v mojej
duši. Dovoli, knez, da se zdaj pred bitvo pobrativa
po starem običaji! To je vsa moja prošnja; ne jezi
se zato, knez. Ko bi jaz vedel, da bova še dolgo
živela vkupe na svetu, ne prosil bi te; pomnil bi,
da ti ne moreš biti moj pobratim, a zdaj . . .

398

— Zadosti je jeziti Boga, Maksim Gregorje-
vič! — pretrgal mu je besedo Serebrjani: — za¬
kaj ne bi ti bil meni brat? Vem, da je moj rod
častnejši od tvojega, pa to je le posvetna stvar; a
tu pred Tatarji, na bojnem polji, smo vsi jednaki,
Maksim Gregorjevič, in povsod smo jednaki, kjer
stojimo pred Bogom, a ne pred ljudmi. Pobrativa se,
Maksim Gregorjevič!

In knez je snel z vratu zlati križec na lepo
izdelanej verižici, in podal ga Maksimu.

Maksim je tudi snel z vratu križec, prosti,
medeni, na svilnatej vrvici, poljubil ga je in prekri¬
žal se.

— Vzemi ga, Nikita Romanovič; ž njim bla¬
goslovila je mene mati, ko smo še bili ubogi ljudje,
in še nesmo bili prišli v milost Ivana Vasiljeviča.
Varuj ga, meni je dražji, kakor vse.

Ko sta se oba še prekrižala, in zmenivši križe,
objela sta drug druzega.

Maksim se je razveselil.

— Zdaj, — rekel je vesel, — si ti moj brat,
Nikita Romanovič! Kar koli naj se zgodi, nič naju
ne razloči, kdor je tebi prijatelj, je meni prijatelj,

399

kdor je tebi brat, je meDi brat; ljubil bodem s
tvojo ljubeznijo, sovražil s tvojim sovraštvom, mislil
s tvojo mislijo. Zdaj rad umrjem pa r tudi življenje
mi ni več zoperno; imam s kom živeti in za koga
umreti!

— Maksim, — rekel je Serebrjani, globoko
ginen. — Bog vidi, da sem jaz z vso dušo postal
tvoj brat, nečem se ločiti od tebe do smrti!

— Hvala, hvala, Nikita Romanovič, saj tudi
ne bode treba nama ločiti se! — Ako naju Bog
ohrani živa, premisliva vkupe, kaj imava storiti za
domovino, kako služiti svetej Rusiji ? To ne more
biti, da bi bilo vse v Rusiji izgubljeno, da ne bi
bilo moč drugače služiti carju, kakor pri opričnikih!

Maksim je govoril z nenavadno gorečnostjo,
pa na mah je umolknil in prijel za roko Serebrja-
nega.

Močno žvižganje, da je letelo vse skozi ušesa,
razleglo se je v daljavi. Kakor bi se bil zrak stresel,
zemlja zmajala, nerazločni kriki, in zamolkli klici
prihajali so od tatarskega taborja, in nekaj konj, s
priuzdignenimi grivami, priskakalo je mimo Serebr-
janega in Maksima.

400

— Čas je! — rekel je Serebrjani, ušel se na
konja in potegnil sabljo. — Poslušajte me tovarišči,
ne gnjetite se preveč vkupe in ne raztresite se pre¬
več narazen, vsak bodi na svojem mestu. Z Bogom,
za menoj!

Razbojniki so skočili po konci.

— Čas je, čas je! — razlegalo se je v vseh
vrstah: — ubogajmo kneza!

In vsa tolpa se je dvignila za Serebrjanim in
prevalila se čez holm, ki jim je do zdaj zakrival
sovražne grmade.

Tedaj je nov, nepričakovan prizor osupnil
njih očij.

Na desni od tatarskega tabora zvijal se je po
stepi ogenj, in nepravilne njegove črte so se vedno
Sirile in vkupe zlivale ter vedno bolj se bližale taboru.

— Aj, Perstenj! — zakričali so razbojniki:
— glejte, naši! Zažgali so stepo, in spustili ogenj
naravnost na sovražnike !

Požarje rastel z neprimerno bistrostjo, vsa stepa
na desnej strani spremenila se je v ognjeno morje,
in kmalu so njegovi valovi zgrabili krajne vozove in
ožarili tabor, podoben vznemirjenemu mravljišču.

401

Tatarji, izogibač se ognja, tekli so v velikem
neredu naravnost nasproti razbojnikom.

— Na nje, bratci! — zagrmel je Serebrjani:
— metajte jih v vodo, gonite jih v ogenj!

Družni krik odgovoril je knezu, razbojniki so
planili na Tatarje, in začelo se je klanje —-

Ko je izšlo solnce, je še vedno trajal boj, pa
Polje je bilo posejano z ubitimi Tatarji.

Pritiskani na jednej strani od ognja, na dru-
gej od Serebrjanega tovarišev, sovražniki samega
strahu neso vedeli kaj storiti, planili so k reki, kjer
jih je mnogo utonilo. Drugi so poginili v ognji, ali
so se pa zadušili od dima. Prestrašeni konji so sprva
planili na tabor, polomili vozove in napravili tak
strah in zmešnjavo mej Tatarji, da so se klali mej
seboj, misleč, da odbijajo sovražnika. Nekaterim se
je posrečilo prodreti zkoz ogenj in raztresli so se
Po stepi. Drugi so pa s težavo s svojim poveljnikom
Šihmatom prebredli reko in postavili se v vojni red
Ua drugej strani. Na tisoče pušic je od tam se
Osipalo na zmagovalne Ruse. Razbojniki, ne irnajoč
drugega orožja, kakor nože, sablje in kole, in videč

402

streljajoče Tatarje, začeli so omahovati ia spustili
se v beg.

Zaman se je Serebrjani prizadeval s prošnjami
in grožnjami udržati jih. Tatarske vrste so pod
varstvom pušic že nazaj bredle čez reko, da bi pale
Serebrjanemu za hrbet, kar se nepričakovano po¬
kaže Perstenj poleg Serebrjauega, njegova srajca je
bila strgana in z noža mu jo kapala kri.

— Stojte, prijatelji! — stojte bistri sokoli!
— zakričal je razbojnikom: — ali ste oslepeli? Ali
ne vidite, da ide pomoč?

In v istini se je na nasprotnem bregu bližala
četa v vojnem redu: njeno kopje in vojne sekire
so se blestele v žarkih jutranjega solnca.

— To so Tatarji! — rekel je nekdo.

— Ti si sam Tatar! — odgovoril je Perstenj)
nejevoljen. — Ali mari tako gre tatarska četa ? Al'
mari Tatarji hodijo peš? Ali ne vidiš tega na sivem
konji? Ali je mari na njem tatarski oklep?

— Pravoslavni gredo! — razleglo se je mej
razbojniki: — stojte, bratci, pravoslavni gredo nam
na pomoč.

403

— Vidiš, knez, — rekel je Perstenj — ti
vražji otroci ne streljajo več tako pogostem, morali
so že zapaziti, kaj da je! Ko jih napadejo došleci,
pokažem ti brod, prepeljali se bomo na ono stran,
in udarili bomo na nje od strani.

Nova četa se je vedno bolj približala, bilo je
že moč razločiti njih orožje in obleko, poslednja je
bila ravno tako različna, kakor na razbojnikih. Nad
glavami borcev videle so se kose, sekire in koli.
Podobni so bili bolj oboroženim kmetom, samo na¬
čelniki bili so v jeduobarvastih kaftanih in v njih
rokah so se svetile kopja in vojne sekire. Tu je
jahalo tudi kakih sto konjikov, tudi v jednobarvastih
kaftanih. Načelnik temu oddelku bi! je postaven
mlad človek. Izpod bleščeče čelade viseli so mu
dolgi rudeči lasje. On je spretno jezdil, in konj
srebrno sive barve, se je zdaj postavljal na zadnji
dve nogi, zdaj zopet stopal ponosno z jednakomernimi
koraki, rezgetajoč sovražniku nasproti.

In zdaj je streljanje pozdravilo načelnika in
njegovo družino.

V tem je Nikita Romanovič s svojimi na

brodu prepeljal se čez reko, zagnal se mej sov-

26 *

404

ražnike, katere je z druge strani napala novodošla
vojska.

Jedno uro je že trpela bitva.

Serebrjani je za jedno trenutje odjahal k re¬
čici, napojit konja iu pritrdit sedlo. Maksim ga je
zagledal in dirjal je k njemu.

— Nu, Nikita Romanovič, — rekel je veselo,
— vidi se, da se Bog poteguje za sveto Rusijo!
Glej, kako jih bijejo naši!

— Da, — odgovoril je Nikita Romanovič, —
Bog poplačaj temu bojarju, da je nam pritekel na
pomoč. Vidiš ga, kako seka na desno in levo!
Kdo je on? Zdi se mi, da sem ga nekje videl.

— Kako, Nikita Romanovič, ali ga nesi
spoznal ?

— Ali ga ti mari poznaš?

— Kako bi ga ne poznal, Bog ž njim! Mnogo
grehov mu je odpuščenih današnji dan. Saj ga
tudi ti poznaš, Nikita Romanovič, Teodor Basma-
nov je.

— Basmanov? Ta! Ali res?

— Prav on, in sam sebi ni več podoben.
Včasih je, sramotno je misliti, v ženskej Jetnej obleki

405

plesal, prav kakor kaka deklica; a zdaj se je vidno
preuienil, zbral je kmete in svoje sluge, ter ž njimi
napal Tatarje; se je že moral razvneti v njem
ruski duh A od kod ta sila! In kako bi se ne
premenil tak dan, — nadaljeval je Maksim z navdu¬
šenjem in njegove oči so se od veselja bliskale. —
Verjemi mi, Nikita Romanovič, jaz sam sebe ne
poznam. Ko sem odšel iz svobode, zdelo se mi je,
da ne bodem več dolgo živel na svetu. Vleklo me
je nekaj v boj proti uekristijanom, ne zato, da bi
jih pobil; zato, mislil sem, dobe se drugi, a zato,
da bi izgubil glavo pod tatarskimi sabljami. A sedaj
ni to: zdaj bi rad živel! Nikita Romanovič, slišiš,
ko veter odnese bojni krik, kako veselo škrjanci
<!vene. Ravno tako veselo zveni v mojem srci. Tako
Čutim silo in veselje, da bi se mi cela večnost zdela
kratka. Kaj nesem jaz mislil vsega, odkar se je
pokazala jutranja zarja! Jasno mi je postalo in raz¬
umljivo, koliko dobrega mi je mogoče storiti za do¬
movino ! Tebe bode car pomilostil, kajti ni mogoče,
da bi te ne. Morda te bo še jel čislati in ljubiti.
A ti pa vzemi mene k sebi, da bova vkupe mislila
'n delala, kakor Adašev in Silvester. Vse, vse ti

406

povem, kaj mi je na mislih, a zdaj mi pa ne za¬
meri, Nikita Romanovih, moram zopet tja, glej,
Basmanova so okrožili. Daši je hudoben človek,
vender ga moram rešiti!

Serebrjani pogleda! je Maksima s skoraj oče¬
tovskim pogledom.

— Varuj sebe, Maksim, — rekel je, — ne
spuščaj se po nepotrebnem v boj, glej, kako si že
ves krvav!

— To mora biti sovražna kri, — odgovoril je
Maksim, veselo pogledavši svojo srajco; — a na
meni ni nikake praske, tvoj križ me je obvaroval.

Baš tedaj je nek Tatar, ki se je bii skril v trsji,
zlezel na breg in spustil pušico na Maksima.

Zazvenel je napeti Tataiski lok, zapela je
tetiva, zažvižgala je pušica in usadila se je Maksimu
v bele prsi, ravno pod srce. Zmajal se je Maksim
na sedlu, zgrabil se za konjsko grivo; ni še umrl
dobri fant, ni še prišla ura, ki mu je že pri rojstvu
zapisana, a zvalil se je na vlažno zemljo, obviseč z
nogo v stremenu. Vlekel ga je konj po čistem polji
in viseč je raztegajoč beli roki s kodri pometal
vlažno zemljo in za njim se je poznal krvav sled.

407

Ko bode prišla v slobodo nedobra vest, raz¬
jokala se bode mati Maksimova, da ne bode nikogar,
ki bi žaloval po smrti po njej, nikogar, da bi jej
zatisnil oči. Razjokala se bode z bridkimi solzami,
ker se ne vrne več njeno ljubljeno dete.

Ko bode prišla v slobodo nedobra ve3t, za¬
škripal bode Maljuta z zobmi, letel bode na ujete
Tatarje, nasekal bode kope giav in nasitil se krvi;
ker se ne vrne več njegovo ljubo dete.

Pozabil je Serebrjani bitvo in Tatarje, ni videl
več, kako Basmanov goui nekristijane, kako Perstenj
in razbojniki love begoče; vidi samo, kako konj
vlači po tleh njegovega pobratima. Skoči na sedlo,
oddirja za konjem in ujame ga za uzdo, skoči na
tla in osvobodi Maksima iz stremen.

— Maksim, Maksim! — klical je, kleče in
Priuzdigajoč njegovo glavo, — ali si še živ, pobra¬
tim moj, odprij oči, daj mi odgovor!

In Maksim je odprl svoje kalne oči in pomolil
tou je roki:

— Z Bogom, pobratim moj! Ni bilo sojeno
nama vkupe živeti na svetu. Delaj sam, kar sva
hotela vkupe delati.

408

— Maksim, — rekel je Serebrjani, pritisnivši
ustna na vroče čelo umirajočega, — ali mi imaš
morda kaj naročiti?

— Sporoči materi moj poslednji pozdrav, po¬
vej jej, da sem umrl, nje se spominjajoč . . .

— Povedal bodem že, Maksim, povedal, —
odgovoril je Serebrjani, komaj premagujoč solze.

— A križ, — nadaljeval je Maksim, — ta,
ki je na meni, oddaj njej ... a mojega nosi za spo¬
min na svojega pobratima . . .

— Pobratim moj, — rekel je Serebrjani, —
ali nemaš se kaj na svojej duši? Ali ni še kake
druge ljubezni v tvojem srci? Ne sramuj se, Maksim,
po kom ti je še žal razen po materi.

— Žal mi je po domovini, žal mi je po svetej
Rusiji! Ljubil je nesem nič manj, kakor mater, a
druge ljubezni ni bilo v meni!

Maksim je zakril oči. Obraz mu je gorel, dihal
je vedno bolj po gostem.

čez nekoliko trenotkov je zopet pogledal Se-
rebrjanega.

— Pobratim, — rekel je, — rad bi pil mrzle

vode!

409

Reka je bila blizu, knez je ustal, zajel vode v
čelado in podal jo Maksimu.

— Zdaj mi je bolje, — rekel je umirajoči, —
priuzdigni me, pomagaj mi, prekrižati se!

Knez je priuzdignil Maksima. Ta je pogledal
okrog z ugasujočim pogledom, zagledal bežeče Ta-
tarje in zasmejal se.

— Saj sem rekel, Nikita Romanovič, da se
Bog poteguje za nas . . . Glej, kako so se razkro¬
pili ... a meni se že dela tema pred očmi ... oh,
kako nerad sedaj umrjem!

Kri mu je bruhnila iz ust.

— Gospod Bog, sprejmi mojo dušo! — iz-
pregovoril je Maksim in pal mrtev.

Ljudje Basmanova in razbojniki so okrožili
Serebrjanegn.

Tatarji so  bili popolnem potolčeni, mnogo jih
je bilo ujetih, drugi so bežali. Maksimu so izkopali
gomilo in pokopali ga častno. V tem je Basmanov
raztegnil na bregu reke svoj perzijski šotor, a nje¬
gov dvornik, jeden načelnik njegove čete, objavil
je Serebrjanemu, da ga prosi Basmanov, ne odreči
priti na obed v njegov šotor.

410

Ležeč na svilnatih blazinah, že razčesan in z
dišavami namazan, gleda! se je v zrcalo, katero je
držal pred njim kleče mlad konjar. Obraz Basmanova
kazal je čudno zmes hinavščine, prevzetnosti, razva¬
jenosti, razvrata in brezskrbne predrznosti, zkoz to
zmes videla seje nedobroželjnost, katera nikdar ne
zapusti opričnika pri pogledu zemskega bojarja. Ker
se mu je dozdevalo, da ga Serebriani mora prezi¬
rati, je že poprej preudaril, izpolnujcč celo dolžnost
gostoljubnosti, kako se bode maščeval nad gostom,
ko bi ta naravnost pokazal svoje preziranje. Pri pri¬
hodu Serebrjanega, pozdravil ga je s prikioneDjem
glave, pa ni se ganil z mesta.

— Ali si ranjen, Teodor Aleksejevič? — vpra¬
šal je Serebrjani prostodušno.

— Ne, nesem ranjen, — rekel je Bssmanov,
smatrajoč te besede za zasmehovanje, in sklenivši
jih zavrniti z nesramnostjo, — ne, nesem ranjen,
samo malo sem se upehal, lica mi kar gore! Kaj
misliš, knez, — pristavil je še vedno zreč v zrcalo
in popravljajoč svoja bisrna uhana, — kaj misliš,
ali bodem kmalu zarujavel!

Serebrjani ni vedel, kaj bi odgovoril.

411

— Škoda, — nadaljeval Basmanov, — danes
ne pridem v kopalnico: do mojega posestva je ka¬
kih 30 verst, a jutri, knez, te pogostim bolje, kakor
danes, videl bodeš moje .horovode (ples in petje
fantov in deklet v dveh vrstah): dekleta so vse
najizbornejše, a starši fant še nema — dvajset let.

Govoreč to, je Basmanov silno grčal.

— Zahvalim, bojar, mudi se mi v slobodo, —
odgovoril je suho Serebrjani.

— V slobodo? Ali ti nesi ubežal iz ječe?

— Nesem ubežal, Teodor Aleksejevič, a od¬
peljali so me s silo. Ko sem dal besedo carju, ne
bil bi ušel, a zdaj se zopet dam v njegovo voljo.

— Ti toraj hočeš na vešala ? Svoboda onemu,
kdor hrepeni po svobodi, zveličanje onemu, kdor
hrepeni po zveličanji. A jaz že sam ne vem, ako se
hočem vrniti?

— Kaj je takega, Teodor Aleksejevič?

— Da kaj! — rekel je Basmanov, udavši se
nevolji, ali, morda želeč samo pridobiti zaupanje
Serebrjanega, — carju služiš z vso zvestobo, od¬
dajaš mu dušo in meso, a on ti posadi na glavo
kakega Godunova!

412

— Pa tebe, kakor se kaže, jako čisla car.

— čisla! dozdaj rae še ni hotel narediti za
okolničnega! Mari jaz nesem mu dovolj udan ! Go¬
dunov nikakor tako zvesto ne služi, kakor jaz. Ta
varuje sebe, kakor bi zemski bojarji o njem slabo
ne mislili. — Oj, Boris, pojdi v ječo, izpraševati bo¬
jarja ! — Grem, car, samo, ko bi on ne bil tako zvit,
kajti jaz nesem tega dela vajen, ukaži Gregorju Lukja-
noviču iti z menoj! — Ej, Buriš, bojar tara-le za
ono mizo malo pije, nesi mu vina, ali razumeš ? —
Razumem, car, samo on me ima že na sumu, pošlji
rajši Teodorja Basmanoviča! A Teodor se ne brani;
kamor ga pošljejo, tja pa gre. Če mi veli car, otro-
val bi lastnega brata, ne da bi vprašal zakaj. Ali
se še spominjaš, kako sem ti prinesel k mizi čašo
od Ivana Vasiljeviča? Vedi, jaz sem mislil, da je
strup v njej, za Boga, da sem mislil?

Serebrjani se je nasmejal.

— A kje hoče on, — nadaljeval je spodboden
po svojej nesramnosti, — najti slugo lepšega od
mene? Ali si že videl take obrvi, kakar so moje?
Ali neso podobne soboljevim? A lase! Potipaj jih,
knez, ali neso take kakor svila, prav kakor svila!

413

Studenje se je izrezovalo na obrazu Se«
rebrjanega. Basmanov je opazil in nadaljeval, kakor
bi želel razdražiti svojega gosta.

— A roke moje, pogledi, knez, ali neso de-
vičje ? Samo tukaj so se naredili danes mali žulji.
Pa že imam tako nrav, da v ničemer sebe ne va¬
rujem !

— Saj se res v ničemer ne varuješ, — re¬
kel je Serebrjani, ki ni mogel več zdrževati svoje
nezadovoljnosti, — če je vse to res, kar o tebi go¬
vore . . .

— Kaj pa govore o meni? — poprijel je za
besedo Basmanov, iu lokavo mignil z očmi.

— Saj je že tega dovolj, kar si sam pripove¬
doval, a govore o tebi, da v ženskej letaej obleki
plešeš pred carjem!

B,udečica je zalila obraz Basmanova, pa on je
pozval na pomoč svojo navadno nesramnost.

— Kaj pa, — rekel je z mirnim obrazom, —
če tudi res plešem?

— Tedaj pa mi odpusti — rekel je Serebrjani,
— da ne morem obedovati s teboj, še gledati te v
obraz me je sram!

414

— Aha! — zakričal je Basmanov, prejšnja
posiljena ravnodušnost njegova je izginila, oči so mu
zabliskale, in nehal je grčati: — aha! rekel je na¬
zadnje! Jaz vem, kaj vsi o meni mislite! Lej jaz
pljunem na vas vse!

Obrvi Serebrjanega so se dvignile in njega
roka je že segla po sablji, pa on se je spomni), s
kom govori in zmajal je z ramama.

— Kaj segaš po sabljo? — nadaljeval je Bas¬
manov. — Mene stem ne prestrašiš. Kadar sam
primem za sabljo, bova pa videla, kdo bode zmagal!

— Z Bogom! — rekel je Serebrjani in pri-
uzdignil je zagrinjalo šotora, da bi odšel.

— Poslušaj, — zaklical je Basmanov, prijemši
ga za kaftan, — ko bi kdo drugi tako govoril o
meni, Bog ve, da ne bi mu odpustil, a s teboj se
ne maram prepirati, kajti ti dobro sečeš Tatarje!

— Tudi ti, — rekel je dobrodušno Sere-
brjani, ustaviši se v ubodu, in spomnivši se, kako se
je bojeval Basmanov, — tudi ti si jih sekal, nič
slabši, kakor jaz. Kaj se sedaj zopet vedeš, kakor
kaka baba!

Obraz Serebrjanega postal je zopet miren.

415

— Ne jezi se, knez! Saj nesem bil vedno tak,
pa v slobodi, sam veš, se človek vsega nauči, ne
da bi sam hotel!

— Gieji Teodor Aleksejevič! Kadar sediš na
konji s sabljo v roki, srce veselja poskakuje vsa¬
kemu, kdor te gleda. Svojo hrabrost si pokazal da¬
nes, kako veselo te je bilo gledati. Popusti svoje
babje navade, ostrizi lase, kakor Bog veli, pojdi za
pokoro na božjo pot v Kijev ali v Solovko, in vrni
se v Moskvo, kakor kristjan.

— Nu, ne jezi se, ne jezi se, Nikita Romanovič!
Usedi se semkaj, obeduj z menoj, kajti jaz nesem
tak pes, so še hujši od mene; pa tudi vse to ni
res, kar omeni govore; vsakej govorici ne verjami.
Jaz sam včasih iz uevoije obrekujem samega sebe.

Serebrjani se je razveselil, da more objasniti
Basmanovljeno obnašanje od boljše strani.

— Tedaj to ni res, — hitel je vprašati, —
da si ti v žeaskej letnej obleki plesal?

— Kaj že vedno govoriš o tej ženskej letnej
obleki! Ali sem jo jaz mari oblačil po svojej lastnej
''olji? Ali ti ne poznaš carja? Mari se hočem pri¬
števati k svetnikom, ali kaj ? Saj v slobodi, njemu

416

na ljubo, še nobene jutranje molitve nesem prospal;
vsako sredo in saboto naredim po sto poklonov do
tal; kako da še nesem razbil cela! Ko bi ti cele
tedne moral hodit' v meniškej obleki, bi tudi za
premeno rad oblekel žensko letno oblačilo.

— Rajši bi se dal usmrtiti! — rekel je Se*
rebrjani.

— Kaj? — rekel je posmehljivo Basraanov
in pogledal je zlobno kneza, potem je pa nadaljeval
z zaupljivem obrazom: — Ali ti misliš, Nikita Ro-
manovič, da se meni dobro zdi, da me po carjevej
milosti že ne kličejo več za Teodora, a za Teodoro?
Pa ko bi že imel kak dobiček od tega! A ves do¬
biček ima samo on, jaz pa le sramoto! Ko sem
nedavno šel mimo Dorogomilske svobode, so tam
zbrani mužiki name s prstom kazali, nekdo je še
celo zakričal iz tolpe: „Tam le gre carska Teodora!"
Jaz sem planil na nje, pa so se razkropili. Prišel
sem k carju, in rečem mu: — Prepovej Dorogo-
mileem zmerjati tvojega hlapca, lej nekdo mi rekel
je Teodora. „A kdo ti je tako rekel?" •— Ko bi ga
poznal, ne bi! bi se prišel pritoževat tebi, sam bi
ga zaklal. „Nu, rekel je, pojdi pa vzemi iz mojih

417

zakladnic sto soboljevih kož za dušegrejko". — Čemu
mi bo! Zakaj pa ne oblečeš dušegrejke na Godu¬
nova, sem jaz mari slabši od njega? „Kako te pa
hočem nagraditi, Teodorček?* — Imenuj me za
okolničnega, da se mi ljudje ne bodo rogali v oči!
»Ne, rekel je, za okoljuičnega te ne morem nare¬
diti; ti si moj razveseljevalec, a Godunov je moj
svetovalec, tebi gre denar, a njemu čast. Ker so te
Dorogomilci imenovali Teodoro, upisal bodem vso
Dorogomilsko slobodo v mojo domačo last“. Lej,
kaka tolažba! Od kar smo ostavili Moskvo, ni bilo
nikake zabave! Vedno smo se postili in molili. Iz
dolgega časa sprosil sem si odpust in odšel sem na
svoj dom, pa tudi tam sem se hitro naveličal. Zmiraj
tudi ne moreš loviti zajcev in prepelic! Nehote sem
se razveselil, ko je prišla vest o Tatarj.h. A dobro
smo jih naklestili, za Boga dobro! Dovolj plena
bomo pripeljali v Moskvo! Pa bi že bil kmalu po¬
zabil na plen! Ali ti rad streljaš z lokom, knez?

— A kaj vprašaš?

— Tako. Po obedu privežemo Tatarja na ka¬
kih sto korakov: in skušali bomo, kdo ga prvi za¬
dene v srce.

27

418

Odkritosrčen obraz Serebrjanega se je zmračil.

— Ne, — rekel je, — v privezane jaz ne
streljam.

— No, ga pa pustimo bežati, kdo ga bode
prvi podrl v begu.

— Tudi tega jaz ne storim, pa tudi tebi ne
pustim! Tukaj, slava Bogu, ni Aleksandrovska sloboda.

— Ne pustiš? — zakričal je Basmanov, in
oči so se mu z nova zabliskale, pa najbrž se mu ni
zdelo umestno spreti se s knezom, hitro se je zopet
pomiril, in rekel je veselo: — Oh, knez! Mari ne
vidiš, da se šalim s teboj! Tudi meni so se že bolj
pristudili slobodski običaji, kakor tebi! Mari ti mi¬
sliš, da sem jaz prijatelj z Grjaznim, Vjazemskim
ali Maljuto? Za Boga svetega, vsi so mi, kakor trn
v peti! Čuj, knez, — nadaljeval je prilizneno, —
ali veš kaj ? Pusti, da se jaz prvi vrnem v slobodo
in poprosim za tebe milostljivega carja, ako ti prideš
zopet v milost, bodeš lahko ti meni storil kako
uslugo. Treba bo samo včasih kaj carju pošepetati,
sprva čez Vjazemskega, potom čez Maljuto, in druge,
in kmalu bodeš videl, da bova ostala sama v obližji
carja. Jaz že vem, kaj mu je treba povedati o kom,

419

ali bolje je, da zve od strani. Te bodem že naučil,
kako govoriti, in že hvaležen mi bodeš za to!

Zoperno je postajalo Serebrjanemu vpričo Bas-
manovega. Hrabrost tega človeka in pol povedano
kesanje njegovega prejšnjega nesramnega življenja,
sti mu bili po godu. Mislel je že, da se je Basma-
bov res šalil pred njim, ali pa iz nevolje obrekoval
samega sebe, pa poslednji predlog je jasno pokazal,
da se ne šali, in začel se mu je zopet gnjusiti.

— Nu, — rekel je Basmanov, zvito gledajoč
fflu v oči, — ali nečeš z menoj deliti carske milosti ?
Kaj molčiš, knez? Ali mi ne veruješ?

— Teodor Aleksejevič, — rekel je Serebrjani,
prizadevajoč skriti svojo nevoljo in biti uljudnejši
b gospodarju, kateri ga je gostil, — Teodor Alek-
sejevič, vedi to je, bar si si zmislil, to je . . . kako
ki ti rekel? vedi to je . . .

— Kaj? — vprašal je Basmanov.

— To je grdo delo! — izgovoril je Serebrjani
in mislil, da je zmehčavni glas, tudi olepšal svoj
izraz.

— Grdo delo! — ponovil je Basmanov, pre¬
magujoč jezo in skrivajoč jo s tem, da se je^delal,

420

kakor bi se čudil: — ti si pač pozabil, o kom go¬
vorim. Mari ti čislaš Vjazemskega ali Maljuto?

— Strela božja naj ju zadene in vso opričino!
— rekel je Serebrjani. — Naj mi le car pusti go¬
voriti, odkritosrčno bodem povedal v pričo njih, kaj
mislim in vem o njih, a na skrivnem ne bodem nikogar
opravljal, tem manj na tvoje besede, Teodor Alek¬
sej evič !

Strupen pogled zabliskal je izpod trepalnic
Basmanova.

— Tedaj ti nečeš, da bi jaz delil s teboj
carsko milost?

— Ne, — odgovoril je Serebrjani.

Basmanov je povesil glavo, — prijel jo je z
obema rokama, in začel je majati jo z jedne strani
v drugo.

— Oh, sirota, sirota sem! — rekel je pojoč,
kakor bi plakal, — uboga sirota in zapuščena 1 Od¬
kar me je nehal ljubiti car, vsak samo misli, kako
bi me žalil! — Nikdo se mi ne laska, nikdo me
ne ljubi, vse pljuje na me! Oj, moje življenje,
bridko življenje! Privezal bodem pas na vejo, v
zanjko pa utaknil svojo nesrečno glavo!

421

Serebrjani je z začudenjem gledal Basmanova,
ki je plakal in javkal, kakor babe pri pogrebu,
samo včasi je na skrivnem zvito pogledal izpod čela,
da bi videl, kak utis je napravilo njega javkanje na
kneza.

— Fej! — rekel je Serebrjani in hotel oditi,
pa Basmanov ga je zopet zadržal za kaftan.

— Oj! — zakričal je, — pevci!

Prišlo je notri nekaj ljudij, ki so najbrž ča¬
kali zunaj. Zagradili so izhod Serebrjanemu.

— Bratci, — zaklical je Basmanov s prej¬
šnjim plakujočim glasom, zapojte pesen, pesen ža¬
lostno, da bode se užalostila, pokala moja duša in
ločila se od telesa!

Pevci so zapeli dolgo, otožno pesen, podobno
Pesnim, kakeršne se pojo pri pogrebih, ves čas, ko
no peli, valjal se je Basmanov po tleh in govoril:

— Le pritegnite, pritegnite! — še bolj pri¬
tegnite, tovariši! Odpevajte odpotnico svojemu go-
s Podu, le odpevajte! Tako je prav, tako je dobro!
Kaj je to, da duša neče iz telesa! Ali še ni prišla
njena ura? Ali mi je še sojeno, mučiti se po zemlji!
če mi je tako sojeno, pa naj bo! če mi je odlo-

422

čeno živeti, pa naj živim! — Okroglo! — zakričal
je pri tej prič?, brez vsakega prehoda in pevci, na¬
vajeni takih premen, zapeli so okroglo!

— Živeli! — zaklical je Basmanov in zgrabil
je dve srebrni kupici, začel je trkati ž njima, jedno
ob drugo. — Živite, sokoli! Živite, vražja deca! Jaz
bodem vaš, razbojniki!

Vsa vnanjost Basmanova se je premenila. Nič
ženski podobnega ni ostalo na njegovem obrazu.
Serebrjani je spoznal tega pogumneža, kateri se je
zjutraj spuščal v najhujši boj in gnal pred seboj
celo tolpo Tatarjev.

— Tako je prav, — spregovoril je knez in
prikimal je z glavo.

Basmanov ga je z veseljem pogledal.

— Kaj ne, ti si mi zopet verjel! Mislil si,
da sem jaz v istini začel obupavati! Oh, Nikita
Romanovič, lahko te je prevariti. No, pijva zdaj na
najino znanje. Ako bova vkupe živela, videl bodeš,
da jaz nesem tak, kakor si ti mislil!

Brezskrbno rajanje in bujno veselje uplivalo
je na Serebrjanega. Vzel je kupico iz rok Ba¬
smanova.

423

— Kdo razume tebe, Teodor Aleksejevič! Jaz
še nesem nikdar takega videl. Morda si ti res boljši,
kakor se kažeš. Ne vem, kaj bi mislil o tebi, pa
Bog je naju združil na vojnem polji, tedaj: na tvoje
zdravje!

In izpraznil je kupico do dna.

— Tako knez! Tako duša moja! Bog ve, da
jaz ljubim tebe! Še jedno kupo na pogin vseh Ta-
tarjev, kateri so še ostali v Rusiji!

Serebrjani se navadno ni hitro upijanil, a po
drugej kupi so se začele mešati njegove misli. Ali
je pijača bila močnejša od navadne, ali jej je pa
kaj primešal Basmanov, knezu je začelo krožiti v
glavi, nič ni mogel več prav razločiti; slišal je samo
bujno petje, žvižganje in ropotanje, pa glas Ba-
smanova.

— Živite tovariši! Ali v sanjah pojete? Komu
pojete odhodnico, tatje!

Ko je Serebrjani prišel k sebi, so še vedno
peli, pa on ni več stal, ampak na pol sedel, na pol
ležal je na perzijskih blazinah, Basmanov se je pri¬
zadeval s pomočjo svojega nadkonjarja obleči mu
žensko letno oblačilo.

424

— Obleci svoj letni plašč, bojar, — govoril
je, — zunaj postaja hladno!

Pevci so utihnili.

Serebrjanemu je še vedno vse krožilo pred
očmi, misli se mu še neso bile zjasnile, pripravljen
je bil obleči žensko oblačilo, imevši je za svoj plašč,
bar se zasliši sredi te tišine glasno cvilenje.

— Kaj je to ? — vprašal je jezen Basmanov.

— Pes cvili na Skuratovljevem grobu! — od¬
govoril je nadkonjar, pogledavši iz šotorja.

— Daj semkaj lok in pušico, jaz ga bodem
naučil cviliti, ko se mi z gostom veselimo.

Pa pri imenu Skuratova se je Serebrjani po¬
polnem streznil.

— Postoj, Teodor Aleksejevič, — rekel je,
ustavajoč, — to je Maksimov Bujan, ne dotakni se
ga. Kliče me na gomilo mojega pobratima; preveč
sem se zamudil pri tebi; nikar ne zameri, čas mi je iti!

— Pa obleci poprej svoj letni plašč, knez.

— Ni zame narejen, — rekel je Serebrjani,
spoznavši žensko oblačilo, katero mu je oblačil
Basmanov, — nosi je sam, kakor si je dozdaj nosil.

425

In, ne čakajoč odgovora, pljunil je in odšel
iz šotora.

Za njim se je jezil, rogal in preklinjal Basma-
nov; pa ne zmenivši se za to, odšel je Serebrjani
na Maksimov grob, poklonil se je svojemu pobratimu
in spremljevan po Bujanu, pridružil se je razbojnikom,
kateri so se pod načelstvom Perstnja ulegli, da se
oddahnejo, okrog gorečih grmad.

XXVIII. Poglavje.

* Ločitev.

Jedva se je prikazala zarja, že je Perstenj
uzdignil svojo četo.

— Prijatelji! — rekel je razbojnikom, ko so
se zbrali okrog njega in okrog Serebrjanega. — Pri¬
žel je čas, da se moram ločiti od vas. Z Bogom,
tovariši! — Pojdem zopet na Volgo. Ne spominjajte
se me slabo, ako sem kaj zagrešil pred vami!

In Perstenj se je nizko priklonil razbojnikom.

— Ataman! — zaklicali so vsi v jeden glas;

'— ne zapuščaj nas! Kam pa pojdemo brez tebe!

— Pojdite s knezom, dragi moji. — Z vašim
včerajšnjim delom ste se oprali svoje pregrehe; morda

426

zopet postanete, kar ste bili poprej; a knez vas ne
bode zapustil!

— Dobri fantje, — rekel je Serebrjani, —
jaz sem dal carju besedo, da se ne bodem odtego¬
val njegovej sodbi. Vi veste, da nesem po svojej
volji ušel iz ječe. Zdaj pa moram držati dano be¬
sedo, in nesti carju svojo glavo. Ali hočete iti z
menoj ?

— Ali nam bode prizanesel car ? — vprašali so
razbojniki.

— To je v božjih rokah, jaz ne maram va¬
rati vas. — Morda vam odpusti morda pa tudi ne.
Posvetujte se mej seboj, potem pa mi povejte, kdo
gre, kdo pa ostane.

Razbojniki so se spogledali, odšli so v stran
in začeli so se poluglasno posvetovati. Čez nekaj
časa so se zopet vrnili k Serebrjanemu.

— Pojdemo s teboj, ako gre tudi ataman.

— Ne, prijatelji, — rekel je Perstenj, — ne
prosite me. Če tudi ne pojdete s knezom, mi venden
ne moremo iti skupaj. Dovolj sem se potikal tod,
iti moram v domovino. Sprli smo se malo, in raz¬
trgano vrv veži, kakor hočeš, vedno bode ožel. Pojdite

427

s knezom, ali si pa izberite druzega atamana, a
rajši poslušajte moj svet, pojdite s knezom; jaz ne
morem verjeti, da bi vam car ne odpustil po na¬
šem delu!

Razbojniki so se zopet posvetovali, in po krat¬
kem razgovoru, so se razdelili na dva dela. Večji
del šel je k Serebrjanemu.

— Pelji nas! — rekli so: — naj se zgodi z
nami, kar s teboj! . ..

— Kaj pa drugi? — vprašal je Serebrjani.

Drugi so izbrali Hlopka za atamana, a mi ne-
čemo iti ž njim!

— Tam so vse slabši ostali, — zašepetal je
Perstenj knezu: — tudi včeraj se neso tako bili,
kakor ti!

— A ti, — rekel je Serebrjani, — nikakor
nečeš iti z nami?

— Ne, knez, jaz nesem to, kar drugi. — Meni
'bi car ne prizanesel, moje pregrehe neso take. In
tudi priznati moram, da mi je dolgčas po Jermaku
Timofejeviču; minulo je že nekaj let, kar ga nesem
videl. Z Bogom, knez, ne spominjaj se me slabo. .

428

Serebrjani je stisnil Perstnjevo roko, in objel
ga je krepko.

— Z Bogom, ataman, — rekel je, — škoda
je tebe, škoda, da greš na Volgo; rajši bi se po¬
prijel druzega dela.

— Kdo ve, knez, — odgovoril je Perstenj.
in njegov ponosni pogled dobil je čuden izraz: —
Bog ni brez milosti, morda tudi ne bodem vedno to,
kar sem sedaj!

Razbojniki so začeli pripravljati se za odhod.

Ko je izšlo solnce, na bregu reke ni bilo več
videti šotorja, ne Basmanovljevih ljudij. Teodor
Aleksejevič odšel je še po noči, da bi sam prinesel
prvi carju vest o dobljenej bitvi.

Poslovivši se s tovariši, zagledal je Perstenj
zraven sebe Mitko.

— Z Bogom tudi ti, hrust! — rekel je veselo,
— včeraj si slutil carju za štiri, zato ti tudi ne
bode odrekel milosti!

Pa Mitka se je, kakor bi ga ne razumel, po¬
praskal za tilnikom.

— Nu, kaj? — vprašal je Perstenj.

429

— Nič! — odgovoril je leno, in popraskal se
z jedno roko za tilnikom, z drugo pa na križi.

— Nu, če ni nič, pa ni nič! — in Perstenj
je že bil odšel, ko je Mitka zbral svoje misli, in
rekel potegujoč:

— Ataman, a, ataman!

- Kaj?

— Jaz nečem iti v slobodo!

— Kam pa hočeš?

— S teboj!

— Z menoj ne moreš; jaz grem na Volgo.

— Nu, jaz tudi na Volgo!

— Zakaj pa ne s knezom?

Mitka je priuzdignil jedno nogo in ustavil se
je, kakor bi bil nekaj v zadregi.

— Ali se 'bojiš, opričnikov, ali kaj ? — vprašal
je porogljivo Perstenj.

Mitko se je začel praskati zdaj za tilnikom,
zdaj na križi, zdaj na strani.

— Ali si jih ti malo videl? — nadaljeval je
Perstenj: — ali so te snedli, ali kaj?

— Nevesto so mi vzeli! — spregovoril je
nehote Mitka.

432

Serebrjani se je domislil, da ima Perstenj
najbrž kaj skritega ali zakopanega kje blizu slobode,
in ni ga več izpraševal.

Kmalu sta dva oddelka odšla na razni strani.

Večji šel je doli ob reki po zelenem travniku,
bi je bil še pokrit s sledovi včerajšnje bitve, in za
njim se je s povešeno glavo in repom vlekel Bujan.
Pogostem je tekel k Serebrjanemu, žalostno zacvilil
in potem se pa obračal proti svežemu grobu, dokler
ga ni zakrilo pogledu visoko bičevje.

Drugi manjši oddelek šel je za Hlopkom.

Perstenj odšel je v tretjo stran, a za njim se
je počasi valil Mitka, zibajoč se z jedne strani na
drugo.

Spraznila se je široka stepa, in nastala je
na njej prejšnja tiščina, kakor bi je vojni krik ne
bil vznemirjal prejšnji dan. Samo semtertja pasli so
se razkropljeni konji, in po pogorišči je ležalo raz¬
metano orožje. Doli nad cvetečim bregom rečice so
žvrgoleli škrjanci kakor poprej v sinjej zračnej višavi,
močvirne kura so kričale v gostem trsji, a majhne
ptice so cvrčajoč skakljale s trsta na trst, ali pa

433

pojoč pesmi, sedele na pušicah, ki so se zasadile v
zemljo v bitvi, in molele kvišku sedaj na zelenem
travniku, mej močvirnimi cvetlicami, kakor bi bile
same cvetlice in rastle tam, Bog ve že kako dolgo.

XXIX. Poglavje.

Navzočba.

Čez jeden teden po porazu Tatarjev, vsprejel
je car v svojej počivalnici Basmanova, ki se je bil
ravno kar vrni! iz Rjazana. Car je že vedel vse
podrobnosti bitve, a Basmanov je mislil, da mu je
on objavil prvi. Hotel je pripisati sebi vso čast
zmage, in nadejal se je vsled tega priti pri carji v
prejšnjo milost.

Ivan Vasiljevič je pazljivo poslušal, prebirajoč
molekove jagode in povesivši oči ha demantni prstan,
s katerim je bil okrašen njegov prst; pa ko je
Basmanov končal svoje pripovedovanje in zmahnil
z lasmi, — rekel je z zadovoljnim obrazom:

— Kaj, car, mislim, da smo se dovolj trudili
za tvojo milost.

Ivan je pouzdignil oči in nasmejal se.

28

434

— Nesmo varovali samega sebe, — nadaljeval
je hinavski Basmanov, — in tedaj bodeš tudi ti,
car, gotovo nagradil svojega slugo!

— Kaj pa želiš Teodor? — vprašal je Ivan
z dobrodušnim obrazom.

— Imenuj me saj za okoljničnega, da se mi
ne bodo ljudje posmehovali.

Ivan ga je bistro pogledal.

— S čim pa naj nagradim Serebrjanega ? —
vprašal je nepričakovano.

— Tvojega razžaljivca ? — rekel je Basmanov,
skrivajoč svoj nemir s svojo navadno nesramnostjo:
— s čim, če ne z vešali? Kajti on je ušel iz ječe
in s svojimi razbojniki bi bil kmalu vse delo spridil.
Ko bi on ne bil preplašil Tatarjev, prehvatili bi jih
bili kakor prepelice.

— Zadosti tega! A jaz mislim, da bi tebe bili
zvezali s sedlovim jermenom, kakor takrat, ali pomniš ?
Pri tebi bi to ne bilo prvokrat!

— Nesem prvokrat trpel za te, — nadaljeval
je Basmanov, — a še nikdar nesem dobil nikake
zahvale. Godunov, Maljuta in Vjazemski ti tako ne
služijo, a jih vedno z nagradami obsiplješ.

435

— Prav zares ne tako, kakor ti. Kako bi se
mogli v plesu meriti s teboj!

— Nadepolni car, — odgovoril je Basmanov,
zgubljajoč potrpljenje, — če ti neseni ljub, me pa
popolnem odpusti!

Basmanov se je nadejal, da ga bode Ivan pri-
državal; pa v njegovej odsotnosti se je Ivanova lju¬
bezen k njemu že bolj ohladila, mesto da bi oživela,
drugi ljubimci, zlasti Maljuta, katerega je žalila
Basmanova ošabnost, porabili so ta čas, da so še
bolj odvrnili od njega Ivanovo srce.

Basmanova je prevaral njegov račun. Videlo
se je, da se car zabava ž njegovo nevoljo.

— Naj bo pa, — rekel je Ivan s posiljeno
britkostjo: — če bode tudi žalostno brez tebe meni,
siroti zapuščeni, in državna dela se bodo zamotavala,
a  kaj se hoče, pomagal se bodem s svojim slabim
razumom, kakor se bodem mogel. Pojdi, Teodorček,
kamor ti je drago, s silo te ne bodem zadržaval.

Basmanov ni mogel več skrivati svoje jeze.
Razvajen od prejšnjih odnošajev k Ivanu, dal jej je
polno prostost.

28 »

436

— Hvalo tebi, car, — rekel je, — zahvalim
ti za kruh in sol! Zahvalim se ti, da izženeš svo¬
jega slugo, kakor ničvrednega psa! Hvalil se bodem
— pristavil je neprevidno, — po vsej Rusiji s tvojo
prijaznostjo! Naj ti pa drugi služijo, kakor ti je
služila Teodora. Mnogo grehov sem si nakopal na
svojo dušo v tvojej službi, a jednega greha, čarovstva
namreč si nesem nakopal na dušo svojo.

Ivan Vasiljevič se je še dalje smehljal, a pri
poslednjih besedah se je spremenil njegov izraz.

— Čarovstva? — vprašal je, z začudenjem,
ki je bilo gotovo premeniti se v jezo: — kdo pa
čaruje tukaj?

— Kaj, ko bi tvoj Vjazemski! — odgovoril
je Basmanov, ne povesivši oči pred carskim pogle¬
dom. — Da, — nadaljeval je, ne da bi ga bil kaj
zbegal Ivanov grozen obraz: — ti si j edini, ki ne
veš, da, kadar biva on v Moskvi, zahaja po noči v
gozd, v mlin, čarovat; a čemu bi čaral, če ne zato,
da izvel tvojo carsko milost.

— Od kod pa ti to veš? — vprašal je car,
in uprl v Basmanova svoje bistre oči.

Zdaj se je Basmanov malo zbegal.

437

— Včeraj sem zvedel od njegovih hlapcev,
car, — rekel je hitro: — ko bil bi prej izvedel,
povedal bi bil tvojej milosti.

Car se je zamislil.

— Pojdi, — rekel je po kratkem molčanji,
— jaz bodem sam preiskal to stvar; a iz slobode
ne hodi do mojega ukaza.

Basmanov je odšel, zadovoljen, da se mu je
posrečilo vzbuditi v nezaupljivem carjevem srci sum
na jednega svojih nasprotnikov, pa silno ga je skrbela
carjeva hladnost.

Kmalu je car odšel iz svoje počivalniee v
vsprejemno sobano, ušel se je na naslonjač in okro¬
žen od opričnikov začel je po vrsti zasliševati zemske
bojarje, ki so prišli iz Moskve in iz drugih mest z
dokladi. Ko je dal vsakemu kaka povelja, pogovoril
se ž njimi o potrebah države, o odnošajih z ino¬
zemskimi državami in naredbah proti daljšim na¬
padom Tatarjev, vprašal je Ivan, če ni nobenega
v eč, ki želi biti vsprejet?

— Bojar, Družina Andrejevič Morozov, — od¬
govoril je jeden stolnik, — se ti priklanja, in prosi,
da bi ga dopustil pred tvoje svitle oči.

438

— Morozov? — rekel je Ivan, — ali on ni
zgorel pri požaru? Ali se živi stari pes! Kaj? Pa
jaz sem preklical svojo jezo nanj, tedaj naj pride!

Stolnik je šel ven; kmalu se je razdelila tolpa
carjevih dvornikov, in Družina Andrejevič, opirajoč
se na dva znanca, stopil je k carju in padel pred
njim na kolena.

Pozornost vseh se je obrnila na starega bojarja.

Njegov obraz je bil bled, jako upal, na čelu
se je videla praska, katero mu je prizadela sablja
Vjazemskega, pa upale oči so kazale prejšnjo silno
voljo; a na priuzdignenih obrvib ležal je kakor poprej
pečat neuklonljive upornosti.

Nasproti dvorskim običajom bila je njegova
obleka jako priprosta.

Ivan je gledal Morozova, a ni spregovoril ni-
kake besede. Kdor bi bil umel čitati v carjevih
očeh, ta bi bil bral v njih skrito sovraštvo in vese¬
lje, da vidi tako ponižanega svojega sovražnika; po¬
vršnemu opazovalcu bi se pa Ivanove poteze zdaj
bile zdele celo prijazne.

— Družina Andrejevič, — rekel je ponosno,
pa laskavo, — jaz sem preklical svojo jezo nate;
zakaj si tako skromno oblečen.

439

— Car, — odgovoril je Morozov, še vedno
klečeč, — ne spodobi se temu oblačiti v brokat,
komur so sežgali hišo tvoji opričniki in mu ženo
odpeljali. Car, — nadaljeval je s tvrdim glasom, —
pritožujem se tebi zaradi razžaljenja proti tvojemu
orožjenoscu Afanasiju Vjazemskemu.

— Ustani, — rekel je car, — in povej vse
po vrsti, ako je kdo iz mojih ljudij razžalil tebe,
ne odpustim mu, naj bode tudi najboljši moj
prijatelj.

— Car, — nadaljeval je Morozov, ne da bi
ustal, — veli poklicati Afanasija. Vpričo mene naj
daje odgovor tvojej milosti.

— Kaj, — rekel je car, kakor bi malo po-
mišljeval, prošnja tvoja je opravičena. Zatoženec
mora vedeti, kaj govori tožnik. Pokličite Vjazem-
skega! A vidva, — nadaljeval je in obrnil se k
Morozovljima spremljevalcema, ki sta bila malo proč
stopila, kakor se spodobi, — priuzaignita svojega
bojarja, posadita ga na klop, da počaka za toženca!

Od kar so opričniki napali Morozovljevo hišo,
minulo je že blizu dva meseca. Vjazemski se je že
Ozdravil od ran. Živel je, kakor prej v slobodi pa

440

nič ni zvedel o Heleni, katere ni mogel noben nje¬
govih ljudij dobiti, on je bi! mračneji, kakor poprej,
redko kedaj se je prikazal pri dvoru, izgovarjal se
je s slabostjo, ni se več udeleževal pirovanj, in
mnogo je kazalo, da se v njegovem vedenji prika¬
zujejo znamenja zblaznelosti. Ivanu ni dopalo nje¬
govo odtegovanje od občnih molitev in razveselje¬
vanj; pa vedoč o neuspešnem ograbljenji bojarja,
pripisoval je vedenje Vjazemskega mučenjem ljubezni
in bil je ž njim prizanesljiv. Samo po pogovoru z
Basmanovom začelo se mu je to obnašanje zdeti
sumno. Pritožba Morozova dala mu je priložnost iz¬
vedeti mnogo po navzočbi, zato je vsprejel lepše
Morozova, kakor se pričakovali njegovi dvorniki.

Kmalu je prišel Vjazemski. Njegova vnanjost
se je zdatno spremenila. Bil je videti za nekaj let
starši, njegove poteze postale so strožje, in življenje
se mu je združilo, kakor je bilo videti v njegovih
ognjenih in nemirnih očeh.

— Stopi semkaj, Afanasij, —• rekel je car. —
Stopi tudi ti, Družina. Govori, v čem obstoji tvoja
pritožba. Povej naravnost, kako je bilo.

441

Družina Andrejevič se je približal carju. Stoječ
poleg Vjazemskega, ne da bi ga bil kaj pogledal,
razložil je vse podrobnosti napada.

— Ali je bilo tako? — vprašal je car, obrnivši
se k Vjazemskemu.

— Tako je bilo! — rekel je Vjazemski, ču¬
deč se, da ga to povprašuje Ivan, kateremu je že
davno bilo vse znano.

Obraz Ivana Vasiljeviča se je zmračil.

— Kako si se to predrznil? — rekel je in
uprl vanj svoj strogi pogled: — ali jaz mari do¬
voljujem ropati svojim opričnikom?

— Ti veš, car, — odgovoril je Vjazemski še
bolj začuden, — da hiša ni bila oropana na moje
Povelje, a da sem odpeljal bojarinjo, za to sem imel
tvoje dovoljenje.

— Moje dovoljenje? — ponovil je car počasi
izgovarjajoč vsako besedo. — Kdaj sem ti dovolil?

Tu je Vjazemski zapazil, da se je zastonj ho¬
tel opirati na migljaj Ivana Vasiljeviča, katerega mu
j' e  dal o priliki pri obedu, — migljaj, vsled kate-
re ga je mislil Vjazemski, da ima pravo s silo od¬
peljati Heleno. On ni vedel, zakaj car neče nič ve-

442

deti o tem, a razumel je, da je treba premeniti na¬
čin zagovarjanja. Ne iz strahopetnosti in ne za ohra-
nenje svojega življenja, katero je pri carjevem pre-
menljivem nravu moglo biti v nevarnosti, sklenil je
Vjazemski opravičiti se. Zgubil še ni upanja dobiti
Heleno in vsa sredstva so se mu zdela dobra.

— Car, — rekel je, — kriv sem pred teboj,
ti mi nesi dovolil odpeljati bojarinje. Tako le je bilo.
Poslal si me v Moskvo povedati bojarju Morozovu,
da si mu odpustil, in on je že dolgo, kakor veš,
jezen name, da sem že pred njegovo ženitvijo bil
znan z njegovo ženo. Ko sem prišel v njegovo hišo,
sklenil je on s Serebrjanim iznebiti se mene. Po
obedu napala sta nas s svojimi hlapci, kakor delajo
izdajalci; mi smo se ustavili, bojarinja Morozovljeva
pa se je bala, ostati v može vej hiši, ko ga je videla
tako jeznega in poprosila me je, da naj jo odpeljem
s seboj. Ušla je ona od njega po svojej volji, in
ker sem omedlel v gozdu od ran, še sedaj ne vem,
kam se je ona dejala. Moral jo je najti bojar, in
jo drži kje zaprto, ali jo je pa že spravil s sveta!
Njemu se ni bilo treba, — nadaljeval je Vjazemski
in ljubosumno pogledal Morozova — pritoževati. Jaz

443

sam se pritožujem tvojej milosti proti Morozovu, da
me je napal v svojej hiši s Serebrjaoim!

Car ni pričakoval, da bo Vjazemski tako za¬
sukal. Obrekovanje je bilo očividno, pa njemu ni
bilo na tem, da bi to razkril. Morozov je prvokrat
pogledal Vjazemskega.

— Lažeš, prekleti pes! — rekel je in zanič¬
ljivo ga premeril z očmi od nog do glave, — vsaka
tvoja beseda je grda laž; a jaz sem pripravlje pri¬
seči, da resnico govorim. Car! Ukaži temu malo¬
pridnežu dati mi ženo nazaj, s katero sem se po¬
ročil po kristjanskem zakonu.

Ivan je pogledal Vjazemskega.

— Kaj ti praviš na to? — vprašal je, obra-
oivši hladnokrvnost sodnika.

— Saj sem ti že povedal, car, da sem od¬
peljal bojarinjo na njeno prošnjo; a ko mi je na
Potu izteklo mnogo krvi, našli so me hlapci v gozdu
v  nezavesti. Pri meni ni bilo ne konja, ne bojarinje,.
Prenesli so me v mlin, k zagovarjalcu, in ou mi je
zagovoril kri. Več pa ničesar ne vem.

Vjazemski ni mislil, ko je omenil mlinarja, da
bode s tem povekšal sum, ki se je začenjal vzbujati

444

v Ivanu in potrdil Basmanovljevo črnenje; pa Ivan
ni nič pokazal, da se kaj meni za to, samo v spomin
si je dobro utisnil, da porabi pri priložnosti; do
pravega časa je pa zatajil svoje misli pod krinko
nepristranosti.

— Ali si slišal? — rekel je Vjazemskemu, —
bojar Družina je pripravljen priseči, da govori resnico!
Kako se bodeš očistil pred njim.

— Bojar naj govori, kar hoče, — odgovoril
je Vjazemski, pripravljen sem zagovarjati se do konca,
naj bode kar koli, — naj laže čez mene, a jaz to¬
žim bojarja, ker me je poškodoval, tedaj bodem jaz
imel pravo priseči.

Mej zbranimi nastal je hrup. Vsi opričniki
so vedeli, kako se je zvršil napad, in kakor so se
že ukoreninili v hudobijah, pa vsaki izmej njih ne bil
bi krivo prisegel.

Samega Ivana je osupnila predrznost Vjazem-
skega; pa ta mig je že razumel, da mu to pomore
pogubiti Morozova, katerega je sovražil in pri tem
ohraniti še videz strogega pravosodja.

— Bratje! — rekel je, obrnivši se k zbra¬
nim, — zagotovim vam, da sem hotel izvedeti res-

445

nico. Moja navada ni soditi, ne da bi slišal opravi¬
čenje. V jednej zadevi obe stranki ne moreti pri¬
seči. Jaz kakor dobri pastir, nikomur nečem pustiti
pogubiti svoje duše. Morozov in Vjazemski naj se
sodita po božjej sodbi. Od danes čez deset dnij se
bosta bila tu v slobodi, na Rudečem trgu. Prideta
naj s svojimi zagovorniki in pričami (sekundanti).
Komur Bog dodeli zmago, ta bode tudi čist pred me¬
noj, a kdor bode podlegel, če bi ostal živ, usmrten
bode po rabljevih rokah.

Ivanova rešitev napravila je silen utis na vse
zbrane. Mnogi so bili prepričani, da je ta za Moro-
zova ravno toliko, kakor smrtna obsodba. Vsi so
pričakovali, da se on odreče dvoboju, ali pa saj po-
prosi, postaviti zase najetega borca. Pa Morozov se
je poklonil carju in rekel s pokojnim glasom:

— Car, naj bode po tvojem! — Star sem in
slab, davno že nesem nadel vojnega oklepa; pa v
božjej sodbi ne zmaga moč, a pravica! Upam na
pomoč Gospoda, da me on ne zapusti v pravičnem
delu in pred tvojo milostjo in pred vsem ljudmi kri¬
vico mojega nasprotnika pokaže!

Zaslišavši carsko razsodbo, razveselil se je Vja¬
zemski, in v očeh mu je že zažarilo upanje; trdno

446

zaupanje Morozova ga je malo preplašilo. Spomnil
se je, da po občnem mnenji pri sodnem boji dodeli
Bog vsekako zmago pravičnemu, in začel je dvojiti
o uspehu.

Pa premagal je kratko pobitost, poklonil se je
carju in rekel:

— Naj bo po tvojem car!

— Pojdita, — rekel je Ivan, iščita sebi prič,
a čez deset dnij po vzhodu solnca, bodita oba na
Budečem trgu, in gorje onemu, kdor podleže v boji!

Car se je ozrl na oba z globokim in neobjas-
nivim pogledom, ustal in odšel je v notranje pro¬
store, aMorozov je odšel iz palače, polen dostojan¬
stva, spremljevan od svojih znancev, ne da bi kaj
pogledal okrožujoče ga opričnike.

XXX. Poglavje.

Zagovarjanje želeža.

Drugi dan je Vjazemski odpotoval iz Moskve.

Vsaki drugi čas bi se bil, pripravljajoč na dvo¬
boj, zanesel na svojo silo in spretnost; pa zdaj je
šlo za Heleno. Dvoboj ni bil navaden; izid je bil
zavisen od božje sodbe, kakor bi se mu tudi bil zdel

447

Morozov zanikern v navadnem pretepu, pa sedaj se
je on bal nebeške jeze, bal se je, da mu mej bo¬
jem otrpneti roki. Nevarnost je bila tem večja, ker
se mu še prejšnje rane neso popolnem zacelile, in
je včasih čutil slabost in onemoglost. Knez ni hotel
ničesar opustiti, kar bi utegnilo pomagati mu k
zmagi, sklenil je obrniti se k znanemu mlinarju,
vzeti pri njem kaka zelišča, ali pa prositi ga, da on
začara, da se njega udari ne bodo dali odbiti.

Zamišljen in vznemirjen jezdil je počasi po
gozdu, klanjajoč se sem ter tja na sedlu in iskajoč
steze, zarasle s praprotjo. Po mnogih obratih prišel
je na bolj pohojeno pot, ozrl se okrog, zapazil zna¬
menja na drevesih in spustil konja v dir. Kmalu se
je zaslišalo šumenje kolesa. Jahajoč proti mlinu, za¬
čel je knez mej šumenjem razločevati človeški go¬
vor. Ustavil se je, zlezel s sedla, privezal konja k
leskovemu grmu in šel je peš proti mlinu. Prav pri
mlinu stal je nekoga konj z bogato opravo, pa Vja-
zemski ni mogel videti njegovega obraza, ker se je
neznanec obrnil k njemu s hrbtom, pripravljajoč se
zlesti na sedlo.

— Zadovoljen bodi, bojar, — rekel mu je mli¬
nar, prikimujoč z glavo, — zadovoljen, milostljivi

448

gospod! Prižel bodeš zopet v carsko milost, in strela
naj me ubije, ako ne propade tudi Vjazemski in
vsi tvoji sovražniki! Le miren bodi, že proti svišču
se nikdo ne more ustavljati!

— Dobro, — odgovoril je obiskovalec, ležeč
na konji, — a ti starec, dobro zapomni, kaj sva
se zgovorila: ako mi po sreči ne izide, obesil te bo¬
dem, kakor psa!

Glas se je Vjazemskemu zdel znan, pa kolo
je tako silno ropotalo, da ni mogel prav spoznati,
kdo da govori.

— Kako bi se ti ne izšlo, kako da ne, —
nadaljeval je mlinar, priklanjajoč se nizko, — samo
ne snemi svišča; a ko bodeš govoril s carjem, glej
ga naravnost in veselo v oči; pogumno mu glej v
oči, dragi moj, in ne straši se; pripoveduj mu šale
in smešnice, kakor si mu jih prej pripovedoval, in
proklet naj bodem, ako zopet ne prideš v čast!

Jezdec je obrnil konja, in ne opazivši Vjazem-
skega, jahal je počasi mimo njega.

Knez je spoznal Basmauova, in njegova ljubo¬
sumnost je zakipela. Misleč samo na Heleno, se ni
zmenil za govorjenje mlinarja, in zaslišavši svoje ime,

449

mislil je, da vidi v Basmanovu novega nepričakova¬
nega tekmeca.

Mlinar je v tem spremivši z očmi Basmanova,
ušel se na iz zemlje narejeno klop, in začel je pre¬
števati zlatnjake, Veselo se je smehljal, prekladal
jih z jedne roke v drago, kar začuti na svojej rami
težko roko.

Starec se je stresel, skočil je na noge, in
skoraj je otrpnel od strahu, ko so se njegove oči
srečale s črnimi očmi Vjazemskega.

— Kaj si ti, čarovnik, govoril z Basmanovom?
— vprašal je Vjazemski.

— Ba . . . ba . . . milostljivi gospod! — rekel
je mlinar, čuteč, da se mu nogi opotekati, — mi¬
lostljivi gospod, knez Afanasij Ivanovič, kako je tvoje
zdravje ?

— Povej! — zakričal je Vjazemski, in zgrabil
mlinarja za grlo, ter vlekel ga k kolesu, —povej,
kaj sta govorila o meni?

In upregnil je starca prav čez mlinsko kolo.

— Dragi moj! — stokal je mlinar: — vse
bodem povedal tvojej milosti, vse bodem povedal,
samo prizanesi mi.

29

450

— Po kaj je k tebi prišel Basmanov?

— Po korenine, milostljivi gospod, po kore¬
nine! A jaz sem vedel, da se ti tukaj, vedel, da
vse slišiš; zato sem govoril tako glasno, da bodeš
izvedel, da Basmanov hoče pogubiti tvojo milost!

Vjazemski je vrgel mlinarja od kolesa.

Starec je vedel, da je minul prvi gnev.

— Kako si ti srdit, dragi moj! — rekel je
ustajajoč na nogi, — povem ti, da sem vedel, da
je tvoja milost blizu, že zjutraj sem te pričakoval,
dragi moji

— Nu, kaj hoče Basmanov? — vprašal je
knez z mečjim glasom.

Mlinar se je v tem popolnem popravil obleko
in lase.

— Da, vidiš, — rekel je, davši svojemu
obrazu zaupljiv izraz, — Basmanov je pravil, da ga
car več ne ljubi, da laska samo tebe, Godunova
Borisa Teodoriča in Maljuto Skurlatova. Prišel je
k meni, da bi mu dal svišča. Daj mi svišča rekel
je, da pridem zopet pri carji v milost, oni pa v ne¬
milost! Kaj sem hotel storiti! Postavil mi je nož
na grlo; pokori se, ali je pa po tebi; ali sem se

451

hotel prepirati ž njim! Dal sem mu korenino, dragi
moj, pa le škodljivo. Dal sem mu korenino, da me
je le pustil živega. Kaj, da bi mu jaz dajal svišč,
da bi on proti tebi prišel pri carji v milost! . . .

— Vrag ga vzemi! — rekel je ravnodušno
Vjazemski: — kaj meni to mari, ali ga ljubi car
ali ne. Zato nesem prišel semkaj. Ali si kaj zvedel,
starec, za bojarinjo?

— Ne, dragi moj, nič nesem zvedel. In kako
sera se že trudil za tvojo milost! Sedem nočij zapo¬
redoma sem gledal pod kolo. Videl sem, kako je
šla bojarinja s starim človekom po gozdu; bila je
žalostna in starec jo je tolažil, a več nesem videl;
bajti voda se je skalila in nič več se ni videlo!

— S starim človekom ? Gotovo z Morozovom!
Z možem svojim?

— Ne, on ne more biti: kajti Morozov je po-
stavnejši, in tudi njega obleka je bila drugačna. Ta
je imel priprost kaftan, ne bojarski, mora biti tedaj
Priprost človek!

Vjazemski se je zamislil.

— Starec! — rekel je pri tem nenadoma:
— ali znaš sablje zagovarjati?

29 *

452

— Kako bi jih ne znal. Pa kaj ti je treba ?
Ali da bi sekala sablja, ali pa, da bi odletovala od-
udara.

— Da bi sekala, to se tako ve, divjak!

— A včasih je treba tudi zagovarjati sovražne
sablje, da bi odletovala in se lomile od ščitov.

— Meni ni treba zagovarjati sovražne sablje,
ampak svojo. Bil se bodem v dvoboji, in treba mi
je ubiti nasprotnika, naj stoji, kar hoče, — ali
slišiš?

— Slišim, dragi moj, slišim ! Kako bi ne slišal!
— In starec je začel misliti sam pri sebi: „S kom
se bode neki bil? Kdo so njegovi sovražniki? Pa
saj ni Basmanov? Težko! In v govorjenji seje  tako
malo brigal zanj, a knez ni človek, da bi znal skri¬
vati svoje misli. Morda s Serebrjanim? Pa mlinar
je zvedel od Mihejiea, da je Serebrjani utaknen v
ječo, a od poslov Vjazemskega in nekaterih Perstnje-
vih tovarišev je pa slišal, da so ga razbojniki osvo¬
bodili in odpeljali seboj, tedaj — s Serebrjanim že
ne. Ostane še samo bojar Morozov. On bi ga za¬
radi ugrabljenja žene bil utegnil poklicati na dvoboj.
Res da je že star, pa v sodnem dvoboji je dovoljeno

453

najeti drugega borca." Knez se bode bil z Morozo-
vom ali z njegovim najemnikom, do tega sklepa
prišel je mlinar! — Dovoli, dragi moj, — rekel je
on, — da zajmem vede in pogledam tvojega na¬
sprotnika!

— Delaj, kakor veš, — odgovoril je Vjazem-
ski in ušel se je zamišljen na preobrneno klado.

Mlinar je prinesel iz koče vedro potisnil je
prav pod kolo in zajel vode, ter postavil je pred
kneza.

Eb, eh, — rekel je nagnivši se nad vedro in
gledajoč vanj bistro, — vidim tvojega nasprotnika,
dragi moj, pa ne morem razumeti! Star je, da se
mi kar smili, A zdaj vidim tebe, kako se spopadeš
ž njim. . . .

— Kaj? — vprašal je Vjazemski, zastonj se
prizadevajoč, da bi kaj videl v vedru.

— Angelji se potegujejo za starca, — na¬
daljeval je tajnostno mlinar, kakor bi se sam čudil
temu, kar vidi, nebeške sile se potegujejo zanj; težko
bode zagovoriti tvojo sabljo!

— Ali zame se nikdo ne poteguje? — vpra¬
šal je knez, in se nehote tresel.

454

Mlinar je vedno vernejše gledal v vodo, nje¬
gove oči se neso kar nič ganile, delal se je, kakor
bi bil res prestrašen od tega, ker vidi, kakor bi
se mu bilo res pokazalo kaj strašnega, a je le sle¬
paril Vjazemskega.

— Tudi tvoja milost ima zaščitnike, — zaše¬
petal je. . . Pa zdaj že ničesar ne vidim, voda se
je potemnela.

Uzdignil je glavo, in Vjazemski je zapazil, da
so mu debele kaplje potu tekle po čelu.

— Da tudi ti imaš zaščitnike, — zašepetal je
bojazljivo. — Mogoče bode zagovoriti tvoje orožje.

— Nžt — rekel je knez, in vzel iz nožnic
težko sabljo, — na, zagovarjaj!

Mlinar se je oddahnil, skopal je z rokama
jamo, dal vanjo sabljini ročaj. Poteptavši zemljo,
utrdil je rezilo z ostrom po konci, in začel je ho¬
diti okoli in poluglasno šepetati:

»Izšlo je solnce izza morja Hvalinskega, izšel
je mesec izza grada zidanega, in v tem gradu zida¬
nem porodila meje  mati, in rodeč me je govorila:
bodi neranljivo, dete moje, od pušic in mečev, od
bojcev in borcev. Opasala me je mati z mečem iz

455

pravega jekla. Ti, moj meč jekleni, vrti in sukaj
se, kakor mlinski kamni, zdrobi vsako jeklo, železo
in medenino; prebij in presekaj vsako meso in kost;
da bi sovražni udari odletovali od tebe, kakor voda
od kamnov, da bi ti ne prizadejali ne praske, ne
brazgotice! Zagovarjam hlapca Afanasija, in opasu-
jem ga z mečem jeklenim. Naj bode konec mojim
\ besedam in uspeh mojemu delu!“

Izruval je sabljo in podal jo je knezu, ko je
otresel prst z njenega ročaja, in skrbno jo obrisal
ob obleko.

— Vzemi jo, milostljivi knez Afanasij Ivanič.
Služila ti bode, da bi le tvoj nasprotnik ne omočil
svoje sablje v blagoslovljeno vodo.

— A če jo omoči?

— Kaj se hoče, dragi moj! Proti blagoslov¬
ljene]' vodi se železo ne da zagovarjati. Pa tudi
temu se da pomagati. Dam ti močvirnega golubca,
obesi ga na vrat, pa bodeš otemnil oči svojega na¬
sprotnika.

— Daj golubca! — rekel je Vjazemski.

— Izvoli, dragi moj, izvoli; za tvojo kneževsko
milost se mi tudi golubca ne zdi škoda.

456

Starec je šel zopet v kočo in prinesel je knezu
nekaj v cunjo zašitega.

— Drago me je stal, — rekel je, kakor bi
se mu škodo zdelo dati ga, — težko ga je dobiti.
Ako ne greš ponj pravi čas, napadejo te taki stra¬
hovi, da Bog varuj!

Knez je vzel zašiti predmet in vrgel je mlinarju
mošnjo z zlatnjaki.

— Bog povrni tvojej knežjej milosti! — rekel
je nizko priklanjajoč se. — Poslušaj, dragi moj, do¬
voli mi spregovoriti še jedno besedico: zdaj do dvo¬
boja v cerkev ne hodi, maše ne poslušaj; to ni
dobro in moje zagovarjanje bi ušlo z rezila.

Vjazemski ni ničesar odgovoril, šel je proti
mestu, pa najedenkrat je zopet ustavil se.

— Ali moreš za gotovo povedati, — rekel je
— kdo izmej naju ostane živ?

Miinar je zajecljal.

— Gotovo ti, dragi moj! Kako, da bi ti ne
ostal živ? Saj sem ti že tudi prej pravil, da ti ni
smrt namenjena od meča!

— Poglej še jeden pot v vedro!

457

— Kaj bodem gledal, dragi. Zdaj nič ne vidiš,
voda se je že skalila.

— Zajmi sveže vode! — rekel je Vjazemski
z ukazujočim glasom.

Mlinar je nehote ubogal.

— Nu, kaj se vidi? — vprašal je knez ne-
strpljivo.

Starec je z vidno nevoljo nagnil se nad vedro.

— Nu, niti tebe ne vidim, niti tvojega na¬
sprotnika! — rekel je in postajal vedno bolj bled,
— vidi se trg polen naroda; mnogo glav je nasaje¬
nih na kole; a v strani gori grmada in človeške
kosti so priklenjene k stebru.

— Čegave glave so nasajene na koleh? —
vprašal je Vjazemski in premagoval strah, ki se ga
js polastoval.

— Nič ne vidim, dragi moj, vse se je zopet
skalilo; samo grmada se še sveti in nekoga kosti
visč na stebru!

Mlinar je s težavo pouzdignil glavo in videlo
8e  je, da je težko obrnil pogled od vedra. Krč ga
je mučil, pot mu je tekel po obrazu; stokajoč in

458

vzdihajoč priplazil se je do klopi in pal je na njo,
ves onemogel.

Vjazemski poiskal je svojega konja, ušel se
na sedlo in zamišljen odjahal proti Moskvi.

XXXI. Poglavje.

Božja sodba.

V odsotnosti Vjazemskega bilo je Maljuti na¬
ročeno važno delo. Car mu je ukazal pozapreti
bližnje sluge kneza Afanasija Ivanoviča in močno jih
mučiti ter izpraševati, je li hodil njih gospod v mlin
čarovat, kolikokrat je bil v mlinu, in zlasti, če je
kaj nameraval proti carjevemu zdravju.

Večina slug ni ničesar priznala, nekateri pa
neso mogli zdržati raztezanja in povedali so vse,
kar jim je Maljuta položil v usta. Povedali so, da
je knez zato hodil v mlin, da bi uničil carja, daje
na skrivnem jemal razne carjeve stvari in žgal jih
na ognji; nekateri so celo pravili, da misli na Vla¬
di mira Andrejeviča, ter ga hoče posaditi na prestol.
Kakor so tudi bile brezmiselne te izpovedi, vender
so jih pisci skrbno zapisavali, kakor so jih povedali
mučeni in jih potem prečitali carju. Ali jih je

459

verjel Ivan "Vasiljevič, ali ne, — Bog ve! Pa ukazal
je Maljuti, zatajiti Vjazemskerau, ko se vrne, pravi
uzrok, zakaj so zaprti sluge in reči mu, da so jih
prijeli, ker so na sumu, da so krali iz carskih
zakladnic.

V njih izpovedih je pa vender bilo mnogo na¬
sprotij, in Ivan je poslal po Basmanova, da bode
ponovil vse, kar je on, kakor pravi v svojej ovadbi,
zvedel od hlapcev Vjazemskega.

Basmanova neso našli v slobodi. Prejšnji dan
je odpotoval proti Moskvi in car se je razjezil, da
se je predrznil oddaljiti se proti njegovemu po¬
velju. Maljuta porabil je to, da vrže sum tudi na
Basmanova.

— Kdo ve, car, — rekel je Skuratov, — za¬
kaj on ni ubogal tvoje milosti? Morda je pa on
sporazumljen z Vjazemskim in ga je ovadil le za¬
radi videza, da bi bolj gotovo pogubila tebe.

Car je velel Maljuti molčati o vsem, ko se
vrne Basmanov, in mu nič ne pokazati, da se je
zapazila njegova odsotnost.

Mej tem se je približal dan, ki je bil odločen
za sodni dvoboj. Še pred solnčnim vzhodom se je

460

že gnetel narod na Rudečem trgu; vsa okna in
strehe so bile polne gledalcev. Vest o tem dvoboji
se je že davno raznesla na vse strani, feloveči imeni
borcev privlekli sti tolpe iz raznih sel in mest, celo
iz Moskve so prišli ljudje vseh stanov gledat, komu
Bog da zmago.

— Nu, bratec, — rekel je gizdalinski oblečen
goslar svojemu tovarišu, tršatemu mladeniču, z
dobrodušnim, pa neumnim obrazom, — pojdi naprej
morda se tebi posreči prodreti do verige. Oh, ko¬
liko je naroda, naroda 1 Umaknite se, pravoslavni,
ognite se, da bova tudi midva, Vladimirca, mogla
videti božjo sodbo!

Pa vse prigovarjanje bilo je brez uspeha. Tolpa
bila je tako gosta, da se ni bilo moč izogniti, ko bi
se bil tudi kdo hotel.

— Le pojdi dalje, ti tulen! — ponovil je
goslar, lahko suvajoč svojega tovariša v hrbet, —
ali ne znaš prodreti.

— A zakaj ? — odgovoril je s počasnim gl«'
som fant.

In uprl je v tolpo svojo močno ramo in začel
jo je razrivati kakor s klinom. Razlegalo se je kri-

461

canje in zmerjanje, pa oba tovariša sta se pomikala
naprej, ne zmenivši se za to.

— Na desno, na desno! — kričal je starši, —
kaj si začel zavijati na levo, tepec? Rini tja, kjer
stoje kopja.

Mesto, na katero je pokazal goslar, bilo je
pripravljeno za samega carja. Bil je iz desk nare¬
jen oder, pokrit z rudečim suknom. Na njem je
kil postavijen carjev naslonjač, a tam kvišku moleče
kopje in vojne sekire imeli so opričniki, ki so stali
okrog odra. Drugi opričniki so pa stali v vrsti ob
verigi, potegnenej, okrog bojišča, ki je bilo določeno
za  peš ali jahajoča borca, in neso pustili pritiskati
na verigo.

Dvigala sta se naprej korak za korakom, go¬
slar in tršati mladič in nazadnje sta jo pririnila
prav do bojišča.

— Kam lezeta? — zakričal je nek opričnik
1,1  zamahnil je na nju z vojno sekiro.

Fant je odprl usta in obrnil se je neumno k
svojemu tovarišu, ta je pa z obema rokama odkril
grešnevik iz jagnječje kožuhovine obvit z zlato porto

462

in s pavovim peresom, in globoko priklanjajoč se,
rekel opričniku:

— Dovolite častita gospoda, Vladimirskima go¬
slarjema pogledati božjo sodbo! Dovolite tu čakati,
častita gospoda!

In z zvito-priliznenim smehljanjem pokazal je
izpod črnih brk svoje bele zobe.

— Nu, naj pa bode! — rekel je opričnik: —
nazaj tako ne prerijeta: stojta tukaj; samo naprej
ne silita, če ne vama prekoljem glavo!

— Notri po ograjenem prostoru hodili so priče
in zagovorniki obeh stranij. Tu so stali bojar in
okolniči, nastavljeni pri bojišči, in dva pisarja, ki so
imeli gledati na red boja. Jeden pisarjev držal je
odprt sudebnik (sodni red) Vladimira Guseja, kateri
je bil izdan še za kneza Ivana Vasiljeviča III. in
razgovarjal se je s svojim tovarišem o neprevidnih
slučajih dvoboja.

„Ako se pa pobotata pred bojem" — čital je
kazajoč s prstom na neko mesto v sodnem redu —
„se pa na bojišči pomirita brez boja" ....  kar so
pretrgali klici tolpe čitanje.

463

— Car gre! Car gre! — kričali so vsi in od¬
krivali kape.

Okrožen od mnogih opričnikov, prijezdil je
Ivan Vasiljevič na mesto dvoboja, zlezel s konja, šel
po stopnicah na njemu pripravljeni oder, poklonil
se narodu, in ušel se je na naslonjač, kakor človek,
ki je prišel gledat kako zabavljajočo igro.

Za njim in okolu njega so se razmestili carski
dvorniki.

Baš tedaj so se v vseh cerkvah oglasili zvo¬
novi, in na nasprotnih koncih sta prišla v ograjen
prostor Vjazemski in Morozov, oba v vojnih opra¬
vah. Morozov je imel trden oklep s srebrnimi pa¬
sovi, železne rokave in rokovice ter oklepe na nogah.
Glavo mu je pokrival visok sišak*), bogato okovan
s srebrom; rame, pleča in prsi pokrival je jeklen
naramnik, okrašen s srebrnimi pasovi, po bedrih
visel mu je na jako okrašenem z zaponko zapetem
pasu meč, katerega ročaj in nožnice so tudi bile
srebrne. Na desnej strani sedla bil je obesen po¬
lten šestoper, orožje in znak dostojanstva, kateri

*) jako težka čelada.

464

je bil prejšnja leta njegov nerazločljiv tovariš v slav¬
nih bitvah, a zdaj bi ga zaradi teže javaljne kdo
mogel vihteti.

Pod Morozovom bil je prsat črnook konj. Po¬
krivala ga je baržunasta rudeča čabraka, vsa pokrita
s srebrnimi ploščami. Od jermena na čelu, ki je
bil ves okovan s srebrom, visele so svilnate rudeče
rese ali čopi, prepleteni s srebrnimi nitkami, izpod
vratu visel je po prsih ravno tak čop, samo da je
bil večji in gostejši od prvib, in se mu je reklo
nauz. Uzda in vajeti bile so iz srebrnih verižic s
ploskimi izrezanimi klepi, nejednake velikosti.

Počasi stopal je konj, priuzdigajoč kosmate
noge s srebrnimi nakolenicami, pripognil debeli vrat,
in obstal je Družina Andrejevih pet sežnjev od svo¬
jega protivnika, začel je tresti gosto volno grivo,
ki se je skoraj dotikala zemlje, grizti uzdo in ne-
strpljivo kopati pesek z močnim kopitom in pri vsa¬
kem udaru so se pokazale bleščeče srebrne podkve.
Videlo se je, kakor bi bil nalašč ta težki konj izbran
za plemenitega jezdeca, celo bela barva njegove
grive se je ujemala s sivo bojarjevo brado.

465

Oboroženje Vjazemskega bilo je mnogo lažje.
Ker je še trpel za nedavnimi ranami, nadel ni je¬
klenega oklepa, če tudi je ta veljal za najzaneslji¬
vejše branilo, oblekel je samo lahko oklepno srajco.
Njega ovratnik, zapestniki in kraji obleke bili so
posuti z dragimi kamni. Namesto sišaka ime! je
nizko jerihonko, to je nizko, lepo izbokneno čela-
dico, katera je bila na čelu in nad ušesi okrašena
z zlatom in na vrhu je imela cel šop zlatih žic. po
dolgem gosto posutih z rubinovimi iskrami. Kraja
čeladice držal se je navpičen pozlačen greben, ki je
imel varovati obraz pred poševnimi obrazi; pa Vja-
zemski iz predrznosti ni doli spustil tega grebena,
a  ga je priuzdignil z vrvico, da je stal tako visoko,
kakor čop vrh čelade, njegov bledi obraz in njegova
črna brada sta bila popolnem odkrita, a greben je
bil podoben zlatemu peresu gizdalinsko utaknenemu
za kraj čeladice. Na pasu, trdno pripetem z zaponko
Po vrhu oklepne srajce, in okrašenem z raznimi pri-
veskami in zvončki, visela je kriva sablja, vsa v
dragih kamnih, ravno ta, katero je bil zagovoril
mlinar in na katero je trdno zaupal Vjazemski. K
baržunastemu sedlu, vijolčne barve, z grahu podob-

466

nimi srebrnimi žeblji in s srebrnimi pasovi, bila je
pritrjena jeklena sekirica. Izpod oklepne srajce vi¬
dela se je svilnata bela srajca z zlatimi našivki in
visela je po svitlorudečih hlačah, katere so bile spo¬
daj zatlačene v zelene zafijanaste črevlje, katerih
lepe golenice, po katerih ni bilo nožnih oklepov, se¬
gale so do kolen in so bile na vrhu zapete s biser-
nastim trakom.

Konj Afanasija Ivanoviča, dirjalec zlatorumene
barve, bil je ves preprežen, od glave do repa, z
rožljajočimi verižicami iz srebrnih zvoncev. Mesto
čabrake pokrivala je panterjeva koža njegov hrbet.
Na pozlačenem jermenu na čelu svetili so se v zlato
udelani veliki rubini. Suhe črne noge gorskega dir-
jalca še podkovane neso bile, pa na vsakej je zve-
nil pod gležnjem jeden srebrn zvonček.

Dolgo se je slišalo po trgu glasno razgetaDje
dirjalca. Zdaj je uzdignil glavo, raztegnil svoji nos¬
nici, mahnil z repom in z lahkimi skoki, skoro ne-
dotikajoč se zemlje, dvigal se je proti Morozovljevemu
konju; a ko je knez, ne da bi se bil sešel z Mo-
rozovom, nategnil vajeti, skočil je dirjalec v stran
in preskočil bi bil ograjo, ko bi ga ne bil jezdec s

467

spretnim obratom prisilil, vrniti se na prejšnje
mesto. Tedaj se je spel na zadnji nogi po konci
in vrtil se na zadnjih nogah in trdovratno hotel
zvrniti se na hrbet, knez se je zabrnil v sedlu, od-
jenjal vajeti in dregnil ga v bok s svojima ostrima
ostrogama. Konj je odskočil, potem pa obstal, kakor
bi bil pribit. S krvjo zalite oči so gledale na vse
strani in po zlatorumenej dlaki so se videle napete
žile kakor umetno pletena mreža.

Pri pojavljenji Vjazemskega, ko je prijahal,
zveneč in ves blesteč se, prav kakor bi bil obrizgan
z zlatim in bisernim dežjem, se Vladimirski goslar
ni mogel zdržati strmenja, pa njegovo začudenje je
bolj veljalo konju, kakor jezdecu.

— Ob, kakšen konj! — rekel je, zateptal z
nogama in prijel se za glavo, — oh, tak konj! Ta¬
kega konja še nesem videl! Kajti vsakeršne smo
že dobili, a tacega nam še ni Bog poslal! Kaj bi
bilo tedaj, — mislil si je sam pri sebi, — temu
jezdecu prijahati na Pagansko Lužo.

— Slišiš, — nadaljeval je veselo in sunil
svojega tovariša, — ali slišiš, tepec, kateri konj ti
bolj dopade?

30 *

468

— Ta! — odgovoril je fant in pokazal s
prstom Morozovljevega konja.

— Ta? Zakaj pa ta?

— Zato, ker je debelejši! — odgovoril je
leno fante.

Goslar se je zasmejal, pa baš tedaj razlegel
se je glas carskih glasnikov.

„Pravoslavni ljudje!" — klicali so na vse
strani trga, — „začne se sodni boj mej carjevim
dvornikom knezom Afanasijem Vjazemskim in bo¬
jarjem Družino Andrejevičem Morozovim zaradi raz-
žaljenja časti, poboja in poškodovanja ter odpeljitve
Morozovljeve bojarinje! Ljudje pravoslavni! Molite
k svetej Trojici, da podeli zmago pravičnej stvari!"

Po trgu je vse utihnilo. Vsi gledalci so se
začeli križati, a bojar, ki je imel nadzorovati dvoboj,
stopil je k carju in spregovoril, nizko poklonivši se:

— Ali ukažeš, car, začeti boj?

— Začnite! rekel je Ivan.

Bojar, okolniči, priči, zagovornika in pisarja
odšli so v stran.

Bojar je dal znamenje.

Protivnika sta potegnila orožje.

469

Po druzem znamenji bila bi morala skočiti
drug na druzega, pa k začudenju vseh zmajal se je
Vjazemski na sedlu in spustil je iz rok vajeti. Zvalil
bi se bil na tla, ko ne bi bila zagovornik in priča
pritekla in pomagala mu zlesti s konja. Pribi tevši
hlapci prijeli so njegovega konja za uzdo.

— Odpeljite ga! — rekel je Vjazemski, gle¬
dajoč okrog z mračnimi očmi.

Videč, da je knez zlezel s konja, skočil je tudi
Morozov s svojega črnopegastega konja in dal ga
konjskim hlapcem.

Morozovljev zagovornik podal mu je velik usnjat
ščit z mednimi ploščami, ki je bil pripravljen, ko
bi bil peš boj.

Zagovornik Vjazemskega podal mu je tudi ščit
z zlatimi ploščami in resami.

Pa Afanasij Ivanovič ni imel dosti moči, na¬
takniti ga na roko. Nogi sti se mu opotekli, in pal
bi bil v drugič, ko bi ga ne bili prijeli.

— Kaj je s teboj, knez? — rekla sta v je-
den glas zagovornik in priča, in s strmenjem mu
gledala v oči; — postavi se, knez! Na bojišči pasti
je vse jedno, kakor biti pobit!

470

— Snemite z mene oklepno srajco! — rekel
je Vjazemski, težko dihajoč. — Korenina me duši!

Vrgel je s sebe čelado, raztrgal ovratnik
oklepne srajce in odvezal je z vratu vrvico, na ka-
terej je visela svilnata vrečica, v katerej je bil
močvirni golubec.

— Zemlja naj te požre, čarovnik! — zakričal
je in vrgel daleč proč vrečico, — prokleti vrag, kaj
si me goljufal!

Družina Andrejevič šel je na Vjazemskega z
golim mečem.

— Podaj se, pes, — rekel je in zamahnil, —
kesaj se svojih pregreh!

Zagovornika in priči sti skočili mej kneza in
Morozova.

— Ne! — rekel je Vjazemski in v njegovem
mračnem pogledu vspihnila je prejšnja jeza, — zdaj
je še prezgodaj udati se! Goljufal si me stari vran!
Svoj meč pomočil si v blagoslovljeno vodo! Postavil
bodem za sebe druzega borca in potem bova videla,
čegava bode zmaga!

Mej zagovornikoma obeh strank nastal je
spor. Jeden je trdil, da je sodba končana Morozovu

471

v korist, drugi pa, da sodbe še celo ni bilo, ker ni
bilo boja.

Car je v tem zapazil trepetanje Vjazemskega
in velel si je podati vrečico, ki jo je ta vrgel proč.
Ogledal jo je z radovednostjo in nezaupljivostjo, ter
poklical je Maljuto.

— Shrani to! — zašepetal mu je, — dokler
ne vprašam zopet po tem! A sedaj, — rekel je
glasno, pripeljite k meni Vjazemskega!

— Kaj, ljubi Afanasij ? — rekel je in zasmejal
se dvoumno, ko je k njemu prišel Vjazemski, —
vidi se, da ti Morozov ni kos?

— Car, — odgovoril je knez, čegar obraz je
bil pokrit s smrtno bledostjo, — moj sovrag me je
prevaril! Poleg tega pa še z onega časa, odkar sem
bil ozdravil, nesem še nikdar nadel oklepa. Rane
n>oje so se odprle, glej, kako mi teče kri izpod
oklepne srajce! Dovoli, car, zaklicati glasniku, da
iščem borca, ki bi se bojeval mesto mene!

Vjazemskega prošnja bila je proti pravilom.
Kdor se ni hotel biti sam, moral je to prej obja¬
viti. A ko se je začel dvoboj, se ni smelo več po-

472

staviti namestnika. Pa car je hotel pogubiti Moro-
zova in je privolil v njega prošnjo.

— Ukaži klicati glasniku, — rekel mu je, —
ako se dobi kdo hrabrejši od tebe! Ako se nikdo
ne dobi, je Morozov očiščen in ti bodeš izročen rablju.

Vjazemskega so odpeljali za roki in kmalu so
na njegovo povelje glasniki začeli klicati doli ob
ograji s silnim glasom:

— Kdo iz slobodskih, Moskovskih ali druzih
ljudij se hoče biti z bojarjem Morozovom? Kdo se
hoče biti za kneza Vjazemskega? Pridite, borci,
pridite, bojevat se za Vjazemskega.

Pa na trgu je bilo vse tiho, nikdo se ni oglasil.

— Pridite, hrabri borci, dobri ljudje! — kri¬
čali so glasniki, — pridite! Kdor pobije Morozova,
temu da knez vse svoje domovje, ako ga pa pobije
prosti človek, dal mu bode ves denar, kar ga ima!

— Nikdo se ni oglasil, vsi so vedeli, da je
Morozova stvar pravična, in car je že hotel objaviti,
da je opravičen, četudi ga je sovražil, bar se za¬
slišijo klici:

Borec gre, borec gre! In v ograjo se je pri¬
kazal Mat vej Homjak.

473

— Gojda! — rekel je in mahnil s sabljo po
zraku. — Stopi semkaj, bojar, jaz se bodem bil za
Vjazemskega.

Ko je Morozov, ki je dozdaj čakal z golim
mečem, zagledal Homjaka, obrnil se je nevoljen k
pričam dvoboja.

— Z najemnikom se ne bijem! — rekel je
ponosno. — Ne spodobi se bojarju Morozovu biti
se z nadkonjarjem Griške Skuratova.

Utaknil je meč v nožnice in stopil je k mestu,
kjer je bil car.

— Car, — rekel je, — dovolil si mojemu
sovražniku postaviti za sebe borca; dovoli še meni
poiskati najemnika proti najemniku, ali pa ukaži
odložiti boj za drugokrat.

Kakor bi tudi bil rad Ivan Vasiljevič pogubil
Morozova, pa prošnja je bila preveč pravična. Car
se ni hotel pokazati strankarskega pri božjej sodbi.

— Ukaži klicati glasnikom! — rekel je jezen:
— ako ne najdeš najemnika, bij se sam, ali pa
priznaj svojo krivdo in daj glavo!

V tem je Homjak hodil doli ob ograji, mahal
s sabljo in posmehoval se gledalcem.

474

— Glej, — rekel je, — mnogo se je vas
vran zbralo, a ni nobenega pravega sokola mej vami!
Da bi le jeden prišel pokusit mojo sabljo, in razve¬
selit carja! Ali ste roke odmahali, ko ste mlatili,
in boke na peči odležali!

— Da bi te vrag! — spregovoril je goslar:

— jaz bi ti že dal, ko bi imel svojo sabljo pri sebi!
Glej! — nadaljeval je in sunil tovariša pod rebra,

— ali ga poznaš?

A fant ni slišal vprašanja. Raztegnil je usta in
uprl je oči v Homjaka.

Kaj ? — nadaljeval je Homjak: — ali ga mej
vami ni borca? Ej, vi, vatlarji, žemljarji, prejci,
tkalci! Kdo se hoče meriti z menoj?

— Jaz! — razlegel se je nepričakovan glas
dečaka in prijel je za verigo ter dejal jo čez glavo,
in malo je manjkalo, da ni poruval hrastovih kolov,
na katere je bila pritrjena.

In bil je v ograji, in videlo se mu je, da se
je sam čudil svojej predrznosti.

Z besnim pogledom in odprtimi usti, pogledal
je zdaj Homjaka, zdaj opričnike, zdaj samega carja,
ne da bi izpregovoril kako besedo.

475

— Kdo si ti? — vprašal je bojar, ki je nad¬
zoroval dvoboj.

— Kdo sem jaz? — rekel je, malo pomislil
in nasmejal se.

— Kdo si ti? — ponovil je bojar.

— Mitka! — odgovoril je dobrodušno, kakor
bi se čudil vprašanju.

— Hvala tebi, fante! — rekel je Morozov
dečaku, — hvala, da se hočeš potegniti za pravico.
Ako zmagaš te bodem bogato obdaroval. Ni še vse
oropano pri meni; hvala božjej milosti, še je s čim
nagraditi mojega borca!

Homjak je videl Mitko pri Paganskej Luži,
kjer je ta dečak ubil z jednim samim udarom konja
Pod njim, i a  potem, hoteč se navaliti na jezdeca,
pritisnil svojega tovariša. Pa v splošnem pretepu
Homjak ni mogel ogledati Mitkinega obraza, in v
Mitkinej vnanjosti ui bilo ničesar tacega, kar bi se
lahko dalo zapamtiti. Homjak ga ni spoznal.

— S čim se hočeš biti? — vprašal ga je
dvoboj nadzorujoč bojar, gledajoč fanta, kateri ni
,n >el niti oklepa, niti orožja.

476

— S čim se bodem bil? — ponovil je Mitka,
obrnil se nazaj ter z očmi iskal goslarja, da bi se
posvetoval ž njim.

Pa goslar je bil odšel na drugo mesto, kakor
je tudi gledal Mitka, pa ni ga mogel najti.

— No, poišči si sabljo in oklep ter pripravi se
na boj, — rekel je bojar.

Mitka se je začel ozirati okrog v zadregi.

Carju se je zdelo smešno njegovo obnašanje.

— Dajte mu orožje! — rekel je: — bomo
videli, kako se zna biti!

Mitki dali so popolno vojno opravo; pa kakor
se je tudi prizadeval, nikakor ni mogel spraviti nase
oklepne srajce, in čelada mu je bila tako majhna,
da mu je stala prav vrhu glave.

V tej opravi je Mitka, ves zmešan, oziral se
na desno in na levo, nadejajoč se še vedno, kje
najti goslarja.

Gledajoč ga se je car začel glasno smejati. Njega
so posnemali sprva oprieniki, potem pa še gledalci.

— Kaj se derete na vse grlo? — rekel je
Mitka nevoljen; — jaz brez te kape in brez že¬
lezne srajce pojdem na tega!

477

Pokazal je s prstom na Homjaka in začel je
s sebe vleči oklepno srajco.

Razlegal se je nov hohot.

— S čim pa pojdeš nanj? — vprašal ga je

bojar.

Mitka se je popraskal za tilnikom.

— Ali nemate nikake gorjače? — vprašal je
z zategujočim glasom in obrnil se k opričnikom.

— Kak tepec je? — zakričali so, — od kod
8e je vzel. Kdo ga je poslal semkaj? Norec, ali
mari misliš, da se mi bijemo po kmetski z gorjačami.

Pa Ivana Vasiljeviča je zabavalo njegovo ob¬
našanje, in zato ga ni dovolil pregnati.

— Dajte mu gorjačo, — rekel je, — naj se
bije, kakor se zna.

Homjaka je to razžalilo.

— Car, ne pusti možiku norčevati se iz tvo¬
jega hlapca! — zaklical je. — Jaz tvojej carskej
milosti zvesto služim pri opričnikib, v svojem živ¬
ljenji se še nikdar nesem bil z gorjačami!

Pa car je bil jako dobre volje.

478

— Ti se bij s sabljo, — rekel je, — a dečak
naj se bije po svoje. — Dajte mu gorjačo. Hočemo
videti, kako se bode mužik postavil za Morozova!

Prinesli so nekoliko gorjač.

Mitka jih je počasi jemal v roko jedno za
drugo in jih ogledoval, ko je vse prebral, obrnil se
je naravnost k carju.

— Ali nemate močnejše? — rekel je z lenim
glasom, proseče gledajoč v oči Ivana Vasiljeviča.

— Prinesite mu najmočnejše oje, — rekel je
car, še naprej se veseleč zanimivega prizora.

Kmalu je bilo v Mitkinih rokah oje, katero so
opričniki mej smehom vzeli od nekega na trgu sto¬
ječega voza.

— Ali bode to dobro? — vprašal je car.

— Hočem poskusiti, — odgovoril je Mitka.
In zgrabil je oje za jeden konec, in ga tako silno
zavihtel, da je nastala močna sapa in prah se je
uzdignil, kakor ob silnem viharji.

— Glejte ga, hudiča! — rekli so opričniKi in
pogledali drug druzega.

Car se je obrnil k Homjaku:

479

— Pripravi se! — rekel mu je z ukazajočim
glasom, iu pristavil porogljivo: — bodem videl, kako
se bodeš izogibal kmetskemu ojesu!

Mitka je v tem zasukal rokave, pljunil v roki
in stisnil ž njima oje, stresal je gledajoč Homjaka.
Vsa prejšnja bojazljivost ga je minula.

— Nu ti! le postavi se! — rekel je z vso
odločnostjo. — Jaz te bodem že naučil neveste
krasti!

Homjakov položaj bil je pri nenavadnem orožji
in nenavadnej moči Mitke dosti težaven, in gledalci
60 tudi vsi bili za Mitko.

Nadkonjarjeva zadrega je razveseljevala carja.
On je gledal pravi boj z ravno takim veseljem, ka¬
kor predstave glumačev ali medvedjo gonjo.

— Začnita boj! — rekel je, ko je videl, da
se Homjak obotavlja.

Tedaj je Mitka uzdignil oje nad glavo in začel
? a  je sukati, skokoma bližajoč se Homjaku.

Zastonj se je Homjak prizadeval uloviti kak
trenutek, da bi dosegel Mitko s sabljo. Ostalo mu
n i druzega, kakor vedno izogibati se ojesu, ki je

480

opisovalo ogromne kroge okrog Mitke, da ga ni bilo
moč doseči.

V veliko veselje gledalcem in v nemajhno za¬
bavo carju začel se je Homjak umikati; pa Mitka
je kakor medved skakal za njim in oje je kakor
vihar bučalo mu nad glavo.

— Te bodem že naučil neveste krasti! —
klical je vedno bolj razjarjen in skušal je zadeti
Homjaka po glavi, po nogah, ali kamor bi priletelo.

Sočuvstvo gledalcev javljalo se je v dobrujočih
klicih, in je vedno naraščalo, ter naposled se spre¬
menilo v zmagovalno veselje.

Tako! Tako! — klical je narod, ki je poza¬
bil, da je car navzoč, — le dobro ga! Le daj ga,
dečko! Postavi se za Morozova, potegni se za pra¬
vično stvar!

A Mitka ni mislil na Morozova.

— Te bodem že naučil neveste krasti, kričal
je in mahal z ojesom zasledujoč Homjaka, kateri se
mu je umikal v vse strani.

Nekaterekrati so morali opričniki ob zagraji
pripogniti se k tlam, da se izognejo neodvrnljive
smrti, ko se je oje sukalo njim nad glavami.

481

Kar se zasliši zamolkel udar, in Homjak je,
zadet v bok, odletel nekaj sežnjev in zgrudil se na
tla ter raztegnil roki.

Po vsem trgu se je razleglo veselo kričanje,

Mitka je takoj skočil na Homjaka in začel du¬
šiti ga.

— Zadosti! zadosti! — kričali so opričniki, a
Maljuta se je hitro nagnil k Ivanu Vasiljeviču in
rekel mu je ves potrt:

— Car, ukaži proč potegniti tega hudiča!
Homjak je najboljši človek v vsej opričini.

— Potegnite proč norca za nogi! zakričal je
car: polite ga z vodo, da ga pusti saj živega.

S težavo so opričniki proč potegnili Mitko, pa
Homjaka so uzdignili že mrtvega, in ko se je pozor¬
nost vseh obrnila na njegov povišnjeli obraz, znašel
se je poleg Mitke, Viadimirski goslar, porukal ga za
obleko in mu tiho pošepetal.

— Pojdi za menoj, tepec. Odnesi svojo glavo!

In oba sta se izgubila mej tolpo naroda.

31

482

XXXII. Poglavje.

Vrečica Vjazemskega.

Ivan Vasiljevič je velel poklicati Morozova.

Po trgu je z nova vse utihnilo. Vsi so priča¬
kujoč uprli svoje oči v carja in pritajili dihanje.

— Bojar Družina! — rekel je slovesno Ivan,
ustajajoč s svojega mesta, — ti si se z božjo sodbo
očistil pred menoj. — Gospod Bog je po premagi
tvojega sovražnika pokazal tvojo pravičnost, in tudi
jaz ti ne bodem odrekel milosti. Ne odhajaj iz slo-
bode do mojega ukaza. Pa to, — nadaljeval je
mračno Ivan, — je le polovica dela. Zdaj pride še
obsodba. Pripeljite semkaj Vjazemskega.

Ko je prišel knez Afanasij Ivanič, ga je car
dolgo gledal z neizrazljivim pogledom.

— Afanasij, — rekel je nazadnje, — ti veš,
da jaz trdo držim svojo besedo. Povedal sem ti, da
bode oni usmrten, kateri ne premaga sam ali po
svojem borci v dvoboji. Tvoj borec je podlegel,
Afanasij.

— Kaj, — odgovoril je odločno Vjazemski,
— tak pa ukaži odsekati mi glavo, car.

483

Čuden smehljaj pokazal se je na ustih Iva¬
novih.

— Mari samo glavo odsekati ? — rekel je
Ivan zlobno. — Ali misliš, da bodo tebi samo glavo
odsekali? To bi bilo, ko bi se ti imel zagovarjati
samo zaradi Morozova, pa na tebi je še druga
krivda, druga hudobija. — Maljuta podaj semkaj
njegovo vrečico.

In Ivan je vzel iz rok Maljute vrvico, katero
je proč vrgel Vjazemski in priuzdipnil jo je za
konček.

— Kaj je to? — vprašal je, strašno gledajoč
v oči Vjazemskega.

Knez je hotel odgovarjati, pa car mu ni dal

časa.

— Hudobni hlapec, — rekel je grozno in
navzočnim šinil je mraz po žilah; — hudobni hlapec 1
Približal sem te k svojemu prestolu; poveličeval
in obsipal z milostmi; a kaj si naredil? V svojem
Ostudnem srci si sklenil, kakor gad, pogubiti mene,
carja tvojega, in s črnoknjižjem si me hotel pokon¬
čati, in zato se najbrž tudi upisal v opričino? —
Kaj je opričina ? — nadaljeval je Ivan, ozrl se okrog

484

in povišal glas, da bi ga slišal ves narod. — Jaz
sem, kakor gospodar vinograda, postavljen od go¬
spoda Boga, obdelavati svoj vinograd z narodom
mojim. Bojarji moji in svetniki mi neso hoteli po¬
magati in sklepali so pogubiti me; zato sem odvzel
njim vinograd moj in dal ga drugim delalcem. In
ti so opričina! Kateri so bili povabljeni od mene na
pirovanie, neso hoteli priti, zato sem poslal na trge
in križem pote in velel poklicati vse, kateri se dobe l
In to je zopet opričina! Zdaj vprašam vse, kaj za¬
služi gost, ki je prišel na pirovanje, pa nema sva¬
tovskega oblačila. Kako je o njem povedano v svetem
pismu. »Zvežite mu roke in noge, zgrabite ga in
vrzite v vnanjo temo, kjer bo jok in škripanje z
zobmi 1“

Tako je govoril Ivan, in narod je tiho poslu¬
šal to samovoljno razlaganje evangelijske prilike, ni
pomiloval Vjazemskega, samo pretreslo ga je tako
silno naglo padanje carjevega ljubimca.

Nikdo iz opričnikov se ni upal ali ni hotel
ziniti besede v zagovor Vjazemskega. Na vseh teh
obrazih se je izobraževala groza. Samo Maljuta v
svojih zverskih očeh ni kazal ničesar druzega, razun

485

pripravnosti takoj izpolniti carska povelja, in obraz
Basmanova izražal je zlobno zmagovalno veselje, če
tudi se je to prizadeval skriti pod krinko ravnodušja.

Vjazemskemu se ni zdelo potrebno opraviče¬
vati se. Poznal je Ivana in sklenil je potrpežljivo
prenašati vsa mučenja, katera ga čakajo. Obnašal
se je trdo in dostojno.

— Odpeljite ga! — rekel je car. — Odločil
mu bodem jednako kazen z onim razbojnikom, ki
se je priplazil v mojo spalnico in zdaj pričakuje
mojega maščevanja. A čarovnika, s katerim se je
on seznanil, morate poiskati in pripeljati v slobodo.
V preiskavi bode on še kaj novega dopovedal. —
Velika je Zloba kneza tega sveta — rekel je Ivan
in pouzdignil svoje oči k nebu; — on, kakor rjoveč
lev hodi okrog, in išče, kje da bi me požrl, in celo
mej mojimi svetniki najde sebi udane sluge. Pa jaz
upam na milost božjo, in s pomočjo Gospodovo ne
dam ukoreniniti se izdaji v Rusiji!

Ivan stopil je z odra, sel na konja, in vrnil
se v dvorec, okrožen od neme tolpe opričnikov.

Maljuta stopil je k Vjazemskemu z vrvico v

rokah.

486

— Ne zameri, knez! — rekel je porogljiva
zvezajoč mu roki na hrbtu; — mi smo hlapci, in
storiti moramo, kar se nam ukaže.

Straža je okrožila Vjazemskega in odpeljala
ga v ječo.

Narod se je začel razhajati molče ali tiho raz-
govarjajoč se o tem, kar se je prigodilo, in kmalo
se je spraznil trg, ki je bil malo poprej polen ljudij.

XXXIII. Poglavje.

Vrečica Basmanova.

Vjazemskega so trdo dopra,sevali, pa nobena
mučenja neso spravila iz njega niti jedne besede. Z
nenavadno trdno voljo je trpel vsa nečloveška raz¬
tezanja, s katerimi mu je skušal Maljuta izsiliti,
priznanje, da je kaj nameraval proti carju. Iz ponosa r
iz preziranja, ali pa zato, ker se mu je življenje
prenajelo celo ni skušal oslabiti obrekovanja Basma¬
nova s tem, da je tudi njega srečal pri mlinu.

Na carjev ukaz so zgrabili mlinarja in pripe¬
ljali ga v slobodo, pa neso ga še začeli izpraševati
in mučiti.

487

Basmanov je pripisal uspeh svoje ovadbe uplivu
svišča, katerega je vedno nosil pri sebi, in tem bolj
se je prepričal o njegovej čarovnej moči, ker Ivan
ni pokazal najmanjšega suma, če tudi se je kakor
poprej norčeval iz Basmana, a bil je ž njim dovolj
prijazen.

Ko je pogubil jednega svojih nasprotnikov,
videl, da je Ivan Vasiljevič zopet prijazen ž njim,
in ni vede), da mlinar že sedi v slobodskej ječi,
postal je še prevzetnejši. Delal je, kakor ga je bil
poučil mlinar, gledal v oči carju, šalil se ž njim
svobodno, in predrzno odgovarjal na njegove šale.

Ivan Vasiljevič je vse to potrpežljivo prenašal.

Nekdaj je car na jednem svojih navadnih ob¬
hodov z bližnjimi svojimi ljubimci, mej njimi z obema
Basmanovoma, bil pri ranej službi božji v sosednem
samostanu, potem pa šel k predstojniku v celico ter
ga počastil s tem, da je bil pri njem v gosteh.

Car je sedel na klopi pod podobami, ljubimci
njegovi razen Skuratova, katerega ni bilo pri obhodu,
stali so ob stenah, opat je pa nizko priklanjajoč se,
nakladal na mizo medove satove, razno cvrtje, čaše
z mlekom in sveža jajca.

488

Car je bil pri dobrej volji, pokusil je vsako
jed, prijavno se šalil in pobožne govore govoril. Z
Basmanovom je bil prijaznejši, kakor po navadi,
in ta se je še bolj prepričal v nepremagljivej sili
svišča.

In baš tedaj zaslišal se je za ograjo ropot
konjskih kopit.

— Teodorček, — rekel je Ivan, — poglej,
kdo je tam prišel?

Basmanov še ni utegnil priti k durim, ko so
se že odprle in pokazal se je Maljuta Skuratov.

Njegove poteze so bile tajinstvene in v njih
se je videla zlobna radost.

— Le pojdi notri, Lukjanovič! — rekel je car
prijazno: — kako poročilo si prinesel?

Maljuta stopil je čez prag, in ko je zagledal
carja, začel se je križati pred svetimi podobami.

— Od kod prideš? — vprašal je Ivan, kakor
bi ga nikakor ne bil pričakoval.

Pa Maljuta ni hitel z odgovorom, sprva se mu
je poklonil, potem je pa stopil k opatu.

— Blagoslovi me oče! — rekel mu je, pri¬
klanjajoč se in pri tem po strani pogledujoč Teodora

489

Basmanova, katerega se je pri tej priči polastilo
neko slabo predčuvstvo.

— Od kod si prišel, — ponovil je Ivan in
skrivaj pomignil z očmi Skuratovu.

— Iz ječe, car, izpraševal sem čarovnika.

— Nu, kaj je? — vprašal je car in naglo po
strani pogledal Basmanova.

— Samo mrmra, težko je kaj razločiti. Samo
to smo razumeli, ko smo mu začeli sukati in lomiti
kosti: „Vjazemski, slišite, ni sam, ki je hodil k
meni, hodil je tudi Teodor Aleksejevič Basmanov,
vzel je pri meni neko korenino in nosi to korenino
na vratu."

In Maljuta je zopet po strani pogledal Ba-
manova.

— Car, — rekel je Basmancv in silno se
Prizadeval, kazati se mirnega, — on le zato laže
čez mene, ker sem ga izdal tvojej carskej milosti!

— A ko smo ga začeli, — nadaljeval je
Maljuta, — žgati na podplatih, tedaj je povedal,
da to korenino zato nosi Basmanov, da bi izpridil
tvoje carsko zdravje.

490

Ivan je ostro pogledal Basmanova, kateri se
je stresel od tega pogleda.

— Milostljivi car! — rekel je, — kaj bodeš
poslušal mlinarja ? Ko bi jaz bil znan ž njim, bil bi
ti ga mari ovadil?

— Takoj bomo videli. Raztegni svoj kaftan in
poglejmo, kaj nosiš na vratu?

— Kaj neki razen križa in svetih podob, car ?
— rekel je Basmanov z glasom, ki je že zgubil vse
zaupanje.

— Razstegni kaftan! — ponovil je Ivan Va¬
siljevič.

Basmanov je previdno odpel vrhne gumbe
svoje obleke.

— Prosim, — rekel je in podal Ivanu verižico
s svetimi podobami.

Pa car je zapazil razen verižice vrečico na
Basmanovljevem vratu.

— Kaj pa je to? — vprašal je in sam odpel
rubinovo zaponko njegovega vratu, in izvlekel je izza
srajce vrvico z vrečico.

— To, — rekel je Basmanov, premagujoč
svoj obup, — to je, car . .. materini blagoslov.

491

— Poglejmo blagoslov! — rekel je Ivan in
dal vrečico Grjaznemu. — Na, razparaj jo, Vasilij.

Grjaznoj je razparal z nožem vrečico, raztegnil
notri zašiti kos platna, in izsul nekaj na mizo.

— Nu, kaj je to? — vprašal je car in vsi
so se radovedni nagnili na mizo in zagledali nekake
korenine, pomešane z žabjimi kostmi.

Opat se je prekrižal.

— Ali te je s tem blagoslovila mati? —
vprašal je porogljivo Ivan Vasiljevič.

Basmanov je pal na kolena.

— Odpusti, car, hlapcu tvojemu! — zaklical
je prestrašen. — Ko sem videl, da me ne ljubiš
Yeč, hotelo mi je od britkosti počiti srce, in da bi
zopet prišel pri tebi v milost, poprosil sem mlinarja
za te korenine. To je svišč, car! Mlinar mi ga je
dal, da bi me ti zopet začel ljubiti, a proti tebi
nesem ničesar nameraval, Bog ve, da ne.

— Kaj pa žabje kosti? — vprašal je Ivan,
veseleč se obupa Basmanova, predrznost katerega
mu je že davno presedala.

— Za kosti jaz nesem nič vedel, car, Bog ye
da nesem vedel.

492

Ivan Vasiljevič se je obrnil k Maljuti.

— Ti praviš, — rekel je, — da je čarovnik
izpovedal proti Teodoru, da je zahajal k njemu, da
bi pokvaril moje zdravje.

— Tako je, car! — In Maljuta skrivil je usta,
veseleč se Desreče svojega davnega sovražnika.

— Nu, Teodorček, — nadaljeval je porogljivo
car, — treba bode tebe predočiti z mlinarjem. Njega
so že izpraševali; zdaj bodo pa tebe izpraševali in
mučili, da ne bodo rekli: car samo zemske daje
raztezavati, opričnikom pa prizanaša.

Basmanov pal je k Ivanovim nogam.

— Solnčice ti moje prekrasno! — zakričal je,
in prijel carja za obleko, — ljubi car moj, ne po¬
gubi me, soJnce moje, mesec moj, oče moj! Spomni
se, kako sem ti zvesto služil, nič nesem odrekel
tvojej volji.

Ivan se je obrnil proč.

Basmanov je v obupnosti skočil k svojemu

očetu.

— Očka! — zavpil je: — poprosi carja, da
bi pustil življenje hlapcu svojemu! Naj mi nadenejo

493

ne le sarafan, ampak Borčevsko obleko! Ead služim
za norca njega carskej milosti!

Pa Alekseju Basmanovu so bila tudi neznana
rodbinska čuvstva. Bal se je s sočuvstvom k sinu
navleči nase carjevo nemilost

— Proč, — rekel je in pahnil Teodora, —
proč, hudobnež! Kdor kaj namerava proti carju, ni
več moj sin! Pojdi, kamor te pošlje njega carska
milost!

— Sveti opat, — zaplakal je Basmanov, in
plazeč se po kolenih od svojega očeta k opatu: —
sveti opat, prosi za me carja.

Pa opat samega strahu, ni vedel kaj, pobešal
je oči na tla in tresel se je z vsem telesom.

— Pusti očeta opata ! — rekel je Ivan. — Kadar
bode čas, bo že on opravil po tebi mrtvaške molitve.

Basmanov pogledal je okrog s prosečimi očmi,
Pa povsod je videl le sovražne in prestrašene obraze.

Tedaj se je v njegovem srci zvršila velika pre¬
mena.

Jasno mu je bilo, da se ne izogne raztezo-
vanju, ki je bilo hujše od smrti in se je navadno ž

494

njo končalo; razumel je, da nema nič več zgubiti,
in to prepričanje mu je povrnilo odločnost.

Ustal je, stegnil se, utaknil roko za pas, in s
predrzno porogljivostjo pogledal carja.

— Nadepolni car! —rekel' je predrzno, zmah-
nil z glavo, da bi popravil razkuštrane lase, — na¬
depolni car! Po tvojem ukazu pojdem v muke in
smrt. Dovoli mu izreči poslednjo hvalo za vsa tvoja
laskanja! Ničesar nesem nameraval proti tebi, grehe
pa imava oba jednake! Ko me popeljejo na morišče,
povedal bodem vse na glas pred narodom! A ti, oče
opat, poslušaj mojo izpoved! . . .

Opričniki in sam Aleksej Basmanov mu neso
pustili nadaljevati. Vlekli so ga ven na dvorišče, in
Maljuta je zvezanega posadil na konja in odpeljal v
slobodo.

— Vidiš, oče, — rekel je Ivan opatu, — od
kolikih javnih in skritih sovražnikov sem okrožen!
Prosi Boga zame, nevrednega, da bi daroval dobri
konec vsem mojim začetim delom, da bi blagoslovil
mene, grešnega, in mi pomagal izruvati korenino
izdaje!

Car je ustal, prekrižal se pred svetimi podo¬
bami in šel k opatu, da ga blagoslovi.

Opat in vsi menihi so ga spremili za ogrado,
kjer so čakali carski konjarji z bogato opravljenimi
konji; še dolgo po tem, ko se je car skril v oblaku
prahu in se ni več slišal ropot konjskih kopit, so
menihi stali, povešali oči ter se neso upali uzdigniti
glav.

XXXIV. Poglavje.

Norčevski kaftan.

Baš tedaj sta k Morozovu, ki je po carjevej
volji ostal v slobodi, prišla dva stolnika s povabilom
k carskemu obedu,

Ko je Družina Andrejevič prišel v dvorec, so
že sobane bile polne opričnikov, mize pogrnene, in
sluge so v dragih oblekah pripravljali jedi.

Ko je bojar malo ogledal okrog, videl je, da
razen njega, ni nobenega zemskega bojarja, bilo mu
je jasno, da mu car skazuje posebno čast.

In oglasili so se dvorski zvonovi, zatrobile so
trombe in Ivan Vasiljevič je s prijaznim prikupljivm
obrazom prišel v sobano v spremstvu Čudovskega,

496

arhimandrita Levkija, Vasilija Grjaznega, Alekseja
Basmanova, Borisa Godunova in Maljute S kuratova.

Ko je odzdravil na vse pozdrave, ušel se je na
svoje mesto, in vsi opričniki so se useli po svojih
činih, ter ostalo je le jedno samo mesto prazno,
nižje od Godunova.

— Usedi se, bojar Družina! — rekel je pri¬
jazno car in pokazal na prazno mesto.

Obraz Morozova je zarudel.

— Car, — rekel je, — kakor se je ravnal
Morozov vse življenje, tako se bode do smrti. Pre¬
star sem že, car, učiti se nove običaje,' Naloži name
zopet svojo nemilost, spodi me izpred svojih očij,
— a nižje od Godunova ne bodem sedel!

Vsi so se osupneni spogledali. Pa car je naj¬
brž že pričakoval tacega odgovora, kajti njegov
obraz ostal je miren.

— Boris, — rekel je Godunovu, — dve leti
je tega, ko sem jaz za ravno tak odgovor prisilil
bojarja Družino, prikloniti se ti z glavo. Pa vidi se,
da je sedaj čas spremeniti običaj. Tedaj mi ne bomo
več zapovedovali zemskim, a ti bodo nam! Tedaj že
v svojej hiši ne bom gospodar! Moral bodem, revež,

497

pobrati svoje reči in pobegniti s svojimi ljudmi!
Radi bi me pregnali od tod, kakor berača, kakor so
me iz Moskve pregnali!

— Car, — rekel je krotko Godunov, hoteč
osvoboditi Morozova, — nam ni soditi o mestih, a
tebi. Stari ljudje se trdo drže starega običaja, ne
jezi se tedaj na bojarja, da pomni razrede. Če do-
voliš, car, usedem se nižje od Morozova; pri tvojej
mizi so vsi sedeži dobri!

In dvignil se je, kakor bi hotel ustati, pa
Ivan ga je zadržal.

— Bojar, je res star! — rekel je hladnokrvno,
m zmernost njegova vzlic javne nepokoršine osupnila
je vse. Vsi so čutili, da se pripravlja nekaj nena¬
vadnega, pa ni bilo moč uganiti, kako se pokaže
carska jeza, približanje katere je kazal lahek nemir
na njegovem obrazu, podoben oddaljenej nevihti.

Vsem so se prsi stiskale, kakor pred bližajočim
se viharjem.

— Da, — nadaljeval je mirno Ivan, — bojar
je res star, a njegov um je ge mlad. Kako se on
r ad norčuje. Jaz tudi ljubim burke, in v dela in

molitve prostem času ne zaničujem veselja. Pa od

32

498

kar mi je umrl norec Nogtev, ni nikogar, da bi me
zabaval. Kakor vidim, ugajal bi Družini ta posel,
obetal sem mu že, da mu ne bodem odtegoval svoje
milosti, za to ga postavim za svojega prvega norca.
Dajte semkaj Nogteva kaftan in oblecite ga bojarju.

Carjev obraz postajal je nemirnejši, pa njegov
glas ostal je miren, kakor poprej.

Morozov je obstal, kakor bi ga bila zadela
strela. Njegov zarujavel obraz je pobledel, kri mu
je šinila k srcu, oči so se zabliskale, in obrvi so se
tako grozno zježile, da se je njegov obraz še Ivanu
Vasiljeviču zdel strašen. On ni mogel verjeti svojima
učesoma; dvojil je, ali car res hoče onečastiti javno
njega, Morozova, ponosnega bojarja, katerega zasluge
in stari pogum bili so že davno znani vsem?

Stal je molče in upiral negibljivi in vprašujoč
pogled v Ivana, kakor bi pričakoval, da se ta pre¬
misli in nazaj vzame svojo besedo. Pa Vasilij Grjaz-
noj je na carjevo znamenje ustal izza mize in šel
k Družini AndrejeviČu, držeč v rokah pisani kaftan,
polbaržunast in pol raševinast, z mnogimi zvonci.

— Obleci, bojar! — rekel je Grjaznoj: — veliki
car ti daruje kaftan svojega pokojnega norca Nogteva!

499

— Proč! — vskliknil je Morozov, in pahnil
proč Grjaznega, — ne dotikaj se. opričnik, bojarja
Morozova, katerega prednikom so služili tvoji pred¬
niki za pesarje in hlapce!

In obrnil se je k Ivanu ter rekel z od nevolje
se tresočim glasom:

— Car, vzemi nazaj svojo besedo! Ukaži me
usmrtiti! Z mojo glavo smeš storiti, kar hočeš, a
moje časti naj se ne dotika nikdo!

Ivan Vasiljevič je pogledal na opričnike.

— Ali sem resnico govoril, da se Družina rad
šali ? Ali ste slišali ? In jaz bi mu ne smel podariti
kaftana!

— Car, — nadaljeval je Morozov, — v imenu
gospoda Boga te prosim, vzemi svojo besedo nazaj!
Ti se še nesi rodil, ko me je že odlikoval tvoj po¬
kojni oče! Ko sem vkupe s Habarom Simskim, razbil
čuvase in Čeremise na Sojagi, ko sem s knezoma
Odojevskim in Mestislavskim pregnal od Oke krim¬
skega carjeviča in odvrnil od Moskve tatarski poplav !
Mnogo ran sem dobil, mnogo krvi sem prelil v službi
tvojega očeta in v tvojej, car! Varoval nesem svoje
glave ne na bojišči in v bojarskih zborih, prepiral

500

sem se v tvojej mladoletuosti zate in za tvojo mater
s Šujskimi in Beljskimi! Samo svojo čast sem varo¬
val, in nikomur jo nesem pustil omadeževati! Ali ti
hočeš osramotiti moje sive lase? Ali se ti posme-
huješ slugi svojega očeta? Ukaži me usmrtiti, car,
ukaži mi nesti glavo na morišče, in z veseljem grem
na mučenje, kakor sem prej hodil v bitve!

Vsi se molčali, pretreseni od silnega govora
Morozova; pa sredi občne tišine razlegel se je
Ivanov glas.

— Dovolj tega klepetanja ! — rekel je grozno,
in njegovo zasmehovanje se je premenilo v javno
jezo: — tvoje neumno govorjenje, starec, pokazalo
je, da bodeš dober za norca. Obleci norčevsko obleko.

— Vi, — nadaljeval je car, ko se je obrnil
k opričnikom, — pomagajte mu: kajti on je vajen,
da mu strežejo!

Ko bi se bil Morozov pokoril, ali pal k carje¬
vim nogam in ga ponižno prosil odpušfienja, morda
bi se bil omehčal Ivan Vasiljevič. Pa Morozova ob¬
našanje bilo je preveč ponosno, njegov glas preveč
odločen; in v njegovej prošnji se slišala Je neupog¬
ljivost, in tega ni mogel prenašati Ivan. Gojil je

501

nepremagljivo sovraštvo do vseh trdnih značajev,
in to je uzrok, da je nedavno, ne da bi bil kaj
preudarjal, obrnil svoje srce od Vjazemskega, kajti
bila je znana mu samostojnost kneza.

Na jeden mig so opričniki strgali vrhnjo ob¬
leko z Morozova in ogrnili mu kaftan z zvončki.

Po poslednjih Ivanovih besedah nehal se je
protiviti Morozov. Dal se je obleči in molče je
gledal, kako so opričniki na njem popravljali in
drgnili kaftan. Misli njegove so se pogreznile na
dno srca: in on se je zbral v samem sebi.

— A kapo smo še pozabili? — rekel je
Grjaznoj in pokril na glavo Morozovu pisano kapo,
stopil nazaj in poklonil se do tal.

— Družina Andrejevič! -- rekel je: — časti-
tam ti k tvojej novej službi; zabavaj nas, kakor je
nas zabaval pokojni Nogtev!

Tedaj je Morozov pouzdignil glavo in pogledal
po zbranih.

— Dobro, — rekel je glasno in odločno, —
pa vsprejmem svojo novo carsko službo. Bojarju
Morozovu ni bilo umestno sedeti poleg Godanova;
carskemu norcu pa pristuje biti pri carskej mizi z

502

Grjaznom in Basmanovom. Razrinite se zarobljenci,
dajte mesto novemu glumaču! Ognite se norcu in
poslušajte, kako bode zabaval Ivana "Vasiljeviča!

Morozov dalje poveljujoče znamenje in vsi oprič-
niki so se nehote umaknili.

Rožljajoč z zvonci, stopil je bojar k mizi in
ušel se na klop nasproti Ivanu, s tako veličastno
dostojnostjo, kakor da bi na sebi mesto norčevskega
imel carski plašč.

— Kako te hočem zabavati, car? — vprašal
je, oprl se s komolci na mizo in naravnost gledal
v oči Ivanu Vasiljeviču. — Vajen si že tako zabav,
da te nič več ne more zabavati. Kakih burk še ni
bilo v Rusiji, odkar ti vladaš! Ko si bil še otrok,
si se zabaval s tem, da si s konjem teptal narod
po ulicah; zabaval si se s tem, da si ukazal pesar-
jem na lovu zaklati Šujskega, zabaval in norčeval
si se, ko so prišli poslanci iz Pskova, pritoževat se
čez tvojega namestnika, in si jim velel s smolo paliti
brade.

Opričniki so hoteli skočiti kvišku in planiti na
Morozova; pa car jim je mignil, naj mirujejo.

503

— No, — nadaljeval je Morozov, — to vse
je bilo otročje veselje; pa se ti je kmalu prinajalo.
Začel si znamenite može postrizati v menihe in sebi
V zabavo v sramoto spravlja! si njih žene in hčere. Pa
tudi to se ti je prinajelo. Tedaj si začel izbirati
svoje najboljše sluge in dajal jih mučiti. Ni bilo
dosti, da si zasmehoval narod in bojarje. Tudi iz
Kristusove cerkve si se hotel norčevati! Nabral si
razno pijano druhal, vsakovrstne grde vlačuga rje,
oblekel jih v meniške halje in tudi sam si se ob¬
lekel za meniha, jeli ste po dnevu klati ljudi, po
noči pa peti svete pesni. Sam ti si, obrizgan s
krvjo, pel in zvonil, malo je manjkalo, da nesi maše
bral. Ta burka te je najbolj zabavala, in res take
bi nikdo razen tebe ne izmislil.

— Kaj ti hočem še povedati, car? Kako te
hočem zabavati? Mari naj ti povem: odkar ti s
svojimi opričniki v maškarah plešeš. k jutranji božji
službi zvoniš in se s krvjo napajaš, napada to z
za pada Žigimond, s polunočue strani Nemci in Čudi,
s poludanske strani in z vzhoda pa han. Ko bodo
Tatarji napali Moskvo, pa ne bode vojskovodij, ki
bi branili svetinje Gospodove! Požgali bodo božje

504

hrame z ostanki svetnikov, prišli bodo Batijevi časi.
In ti, car vse Rusije, priklanjal se bodeš do tal
hanu in kleče na kolenu bodeš poljuboval jermena
njegovih čevljev!

Morozov je umolknil.

Nikdo ni pretrgal njegovega govora; vsem je
zaprlo dihanje. Car ga je poslušal, nagibajoč se
naprej, bled, z žarečimi očmi in s penami v ustih.
Krčevito je stiskal ročice naslonjača, podobno je bilo,
kakor bi se bal preslišati kako Morozovljevo be¬
sedo, slednjo si je dobro utisnil v spomin, da bode
vsako poplačal s posebno muko.

Vsi opričniki so bili bledi, nikdo se ni pre-
drznil pogledati carja. Godunov je povesil oči in se
ni upal dihati, da ne bi obrnil na se pozornosti. Še
celo Maljuti se je težko zdelo.

Kar Grjaznoj zgrabi nož, skoči k Ivanu in mu
reče, pokazavši na Morozova:

— Dovoli, da mu zamašim usta!

— Nikar, — rekel je car skoro šepetajoč in
težko dihajoč od razburjenosti, — naj njega milost
do konca dopove!

Morozov je ponosno ozrl se okrog.

505

— Ali še hočeš šal, car? Dovoli, da te zaba¬
vam! — Ostal je tebi še jeden verni sluga starega,
bojarskega rodu; njega si odlašal kaznovati, ali zato,
ker si se bal božje jeze, ali pa zato, ker se nesi
izmislil dostojne kazni. Živel je daleč od tebe, v
tvojej nemilosti in mogel bi bil pozabiti nanj; pa
ti, car, nikogar ne pozabiš! Poslal si k njemu svo¬
jega prekletega hudobneža, Vjazemskega, požgat mu
bišo in odpeljat mu ženo. Ko je prišel k tebi prosit
božje sodbe, ukazal si jima biti se tebi v veselje,
in pričakoval, da Vjazemski ubije tvojega vernega
slugo. Pa Bog ni hotel njegove pogube, pokazal je
njegovo pravico.

— Kaj si ti naredil tedaj, car? — nadaljeval
je Morozov, Djegov glas se je stresel in zvonci po
njegovej obleki so zazveneli, — ko sa ti je zdelo,
da še ni dovolj osramoten tvoj sluga, skleuii si na¬
valiti nanj uečuveno sramoto.

— Tedaj, — vskliknil je Morozov, pahnil od
sebe m ; zo in ustal s svojega mesta, — tedaj si ti,
tiar, oblekel ga v norčevski plašč in velel njemu,
ki je otel Tulo in Moskvo, zabavati te s tvojimi
prokletimi hudobneži!

506

Grozen bilje videti stari vojskovodja sredi molče¬
čih opričnikov. Pomen njegove norčevske obleke je
izginil. Izpod gostih obrvij žarile so se mu oči ka¬
kor blisk. Bela brada je veličastno padala mu na
prsi, ki so nekedaj dobile mnogo udarov, a sedaj
bile vse opisane s svitlobarvenimi zaplatami; a v
njegovem pogledu bilo je toliko dostojanstva in ple¬
menitosti, da se je Ivan Vasiljevič videl majhen v
primeri ž njim.

— Car, — nadaljeval je z močnejšim glasom
Morozov, — novi tvoj norec je pred teboj. Poslušaj
njegovo poslednjo šalo! Dokler si ti živ, so ustk
ruskega naroda zapečatena s strahom; a ko mine
tvoje zversko carovanje, in ostane na zemlji samo
spomin na tvoja dela, prehajalo bode tvoje ime od
potomcev k potomcem v večno prokletstvo, dokler
ne pride strašna Gospodova sodba! In tedaj bodo
vse stotine in tisoči, katere si pomoril, vse trope
mož in žen, otrok in starcev, vsi katere si mučil
in pogubil, stopili pred Gospoda in te tožili! In oni
strašni dan stopim tudi jaz pred večnega sodnika,
stofdm predenj v ravno tej obleki in zahteval bodem
nazaj svojo čast, katero si mi odvzel na zemlji!

507

Tvoji hudobneži ne bodo zamašili ust upijočim, njih
pritožbe bode slišal vežni sodnik in pahnen bodeš v
večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim
angeijem.

Morozov je umolknil, zaničljivo pogledal po
carjevih ljubimcih, obrnil vsem hrbet in počasi od¬
daljil se.

Nikomur ni prišlo na misel ustavljati ga. Po¬
nosno je stopal mej mizami, in tako so bili vsi
osupneni, da so se še le zavedli, ko je utihnilo
zvonenje njegovih zvoncev.

Maljuta je ustal izza mize in rekel Ivanu Va¬
siljeviču :

-- Ali ga ukažeš takoj usmrtiti, car, ali pa
djati v ječo?

— V ječo, — odgovoril je Ivan, težko diha¬
joč. — Varuj ga! Hrani ga! Pa ne raztezuj ga,
da prezgodaj ne umrje, odgovoren si zanj s svojo
glavo!

Zvečer imel je car posebno posvetovanje z
Maljuto.

Količevi, ki so že dolgo sedeli v ječi, ter jih
je raztezoval in izpraševal Maljuta, so deloma pri-

508

znali, da so krivi izdaje, deloma je pa njih krivda
bila po mnenji Ivana dovolj dokazana po izpoved¬
bah njih prijateljev in hlapcev, kateri neso mogli
prestajati raztezanja in so izpovedali proti njim.

Tudi več druzih je bilo zamotano v to stvar.
Na povelje carja prijeti in mučeni v Moskvi in v
slobodi povedali so več imen in število zaprtih je
rastlo z vsakim dnem in narastlo je do treh sto ljudij.

Ivan Vasiljevič, ki je visoko cenil mnenje dru¬
zih držav, sklenil je počakati odhoda litovskih po¬
slov, in vse obsojence na j eden dan skupno kazno¬
vati s smrtjo; da bi pa to bolj potrlo in bolj pre¬
strašilo poznejše rovarje, imela se je ta kazen iz¬
vršiti v Moskvi pred očmi vsega naroda.

Ravno isti dan velel je car kaznovati Vjazem-
skega in Basmanova. Mlinar je bil, kot čarovnik,
obsojen, da se sežge na grmadi, a za Koršuna, ki
se je predrzni! splaziti se v carsko spalnico, in ka¬
terega so branili do zdaj za kako slovesno pri¬
ložnost, izmislil si je car izjemne in nečuvene muke.
Ravno tako osodo odločil je tudi Morozovu.

O podrobnostih te občne kazni razgovarjal se
je car do pozne noči in petelini so že v drugič peli,

509

ko je odpustil Maljuto in oddalil se v svojo molit¬
veno sobo.

XXXV. Poglavje.

Kazen.

Po odhodu litovskih poslov, v dan pred slo¬
vesno kaznijo gledali so Moskovski ljudje s strahom
pripravljanje za njo.

Na velikem trgu v Kitajskem mestu bilo je
postavljeno mnogo vešal. Mej njimi stalo je več
morilnih odrov. Malo proč je visel na povprečnem
brunu mej dvema stebroma velikansk železen kotel.
Na drugej strani odrov je stal osamljen steber na
katerega so bile udelane verige in okrog katerega
so delavci nakladali grmado. Razna neznana orodja
so se videla mej vesalami in vzbujala v tolpah bo¬
jazljiva domnevanja, od katerih se je že kar sti¬
skalo srce.

Polagoma so se razšli v strahu vsi, ki so prišli
prodajat na trg. Spraznil se ni samo trg, temveč
tudi vse bližnje ulice, prebivalci so se zaprli v hiše
in tiho se pogovarjali o tem, kar se ima zgoditi.
Vest o strašnih pripravah se je raznesla po vsej

510

Moskvi in povsod vladala je mrtva tišina. Proda-
jalnice so se zaprle, nikdo se ni prikazal na uiice,
le sem ter tja so po njih skakali gonci, ki so pri¬
hajali s povelji od Arbata, kjer se je ustavil Ivan
v svojem priljubljenem gradu. V Kitajskem mestu
ni bilo slišati druzega truša, kakor udare tesarskih
sekir in krike opričnikov, kateri so vodili delo.

Ko je nastopila noč, utihnili so tudi ti glasovi,
in mesec, ki se je prikazal izza zobčastih zidov Ki¬
tajskega mesta, osvetil je trg, ves nasajen s koli in
vešali, na katerem ni bilo nobenega človeka. No¬
bene luči ni bilo videti v oknih, vse žaluzije so bile
zaprte; le malokje se brlele lučice pred vnanjimi
cerkvenimi podobami. Pa nikdo ni spal to noč, vsi
so molili, pričakujoč, da se razsvetli.

Nazadnje je nastopilo osodepolno jutro in pod
nebom zaslišalo se je silno krokanje vranov in kavk,
kateri so, sluteči bližnjo kri, prihajali od povsod
v Kitajsko mesto, krožili v tropah nad trgom in
zaporedoma se usedali na cerkvene križe, na strehe
hiš in celo na vešala.

Tišino je pretrgalo oddaljeno nabijanje bobnov
in bubnic, katero se je počasi bližalo trgu. Poka-

511

zala se je tolpa opričnikov na konjih, po pet vštric.
Naprej so jahali bobnarji, da bi razganjali narod in
čistili pot carju, pa zastonj so bili na bobne in bob¬
niče: nikjer ni bilo žive duše.

Za opričuiki je jezdil sam car Ivan Vasiljevič,
v lepej opravi, s strelnim tulom pri sedlu in pozla¬
čenim lokom na hrbtu. Njegova čelada je bila, okra¬
šena z Deisusom, to je spredaj z ulito podobo Od¬
rešenika, po strani pa — Bogorodice, Ivana Krst¬
nika in druzih svetnikov. Čabraka pod njim leske¬
tala se je z drazimi kamni, a na vratu njegovega
vranca majala se je mesto abraukov pasja glava.

Vštric s carjem jezdil je carjevič Ivan, a za
njima tolpa najbližnjih carskih dvornikov, po trije
vštric. Za njimi je šlo nad tristo ljudij obsojenih na
smrt. Skovani z verigami, zdelani od raztezanja, so
le težko prestavljali noge, pokoreč se opričnikom, ki
so jih priganjali.

Sprevod je končaval mnogobrojni oddelek ko¬
njiče.

Ko je sprevod prišel v Kitajsko mesto in se
je vsa vojska hitro razmestila pri vešalih, ozrl se
je Ivan okrog, ne da bi bil stopil s konja, in z za-

512

čudenjem opazil, da na trgu ni bilo nobenega gle¬
dalca.

— Vkupe seženite narod! — rekel je oprič-
nikom. — Da se ne bode nikdo bal, povejte ljudem
Moskovskim, da car kaznuje samo svoje sovražnike,
nedolžnim pa obeta milost.

Kmalu se je začel trg polniti z narodom, ža¬
luzije so se odprle in pokazala so se bleda, bojaz¬
ljiva lica.

Mej tem so grmado, naloženo pod kotlom, za¬
kurili in na morilne odre so stopili rablji.

Ivan je ukazal iz števila obsojencev pripeljati
nekatere, ki so bili manj krivi.

— Ljudje! rekel jim je glasno in razločno, da
bi vsi na trgu mogli slišati, — vi ste zaradi dru¬
ženja z izdajalci zaslužili ž njimi jednako kazen; pa
jaz iz usmiljenega srca, skrbeč za blagor vaših duš,
vas pomilostim in vam darujem življenje, da bi se
spokorili za svoje krivde in molili zame nevrednega.

Na carjevo znamenje odpeljali so pomiloščene
v stran.

— Ljudje Moskovski! — zaklical je tedaj Ivan,
— videli boste zdaj kazni in mučenja; pa jaz kaz-

513

nujem zlodje, ki so hoteli izdati državo sovražnikom!
Z britkim srcem izročam njih telesa mučenju, četudi
sem sodnik, od Gospoda postavljen, soditi narode
svoje! In strankarstva ni v mojej sodbi, podobno
Abrahamu, ki je hotel zaklati svojega sina, prinašam
jaz v žrtev moje najbližnejše! Ta kri naj pade na
glavo mojib vragov!

Tedaj so iz srede obsojenih najprej pripeljali
bojarja Družino Andrejeviča Morozova.

V prvej svojej jezi obsodil ga je bil na naj¬
strašnejše muke; pa po nerazumijivej spremenljivosti
svojega nrava, morda pa vsled ljubezni Moskvičanov
k bojarju, premenil je v dan pred kaznijo svojo od¬
ločitev ;n obsodil ga na manj grozno smrt.

Carjev pisar, stoječ poleg morilnega odra, raz¬
vil je dolg papir in prečita! jako glasno.

— Bivši bojar Družina! Prizadeval si se vzne¬
miriti državo, priklicati krimskega hana in litov¬
skega kralja Žigimonta in mnoge druge bede in
stiske napraviti v Rusiji. Predrzni! si se celo s hu¬
dobnimi in zbadljivimi besedami očrniti samega vla¬
darja, carja in velikega kneza vse Rusije in njegove
dobre sluge zapeljati v nepokorščino. Zaslužil si mu-

514

čenja, hujša od smrti; pa veliki car je zaradi tvo¬
jih dobrostij in iz usmiljenega srca, ukazal tebe, dru¬
gače od drugih, brez prejšnjih muk kaznovati z
nagio smrtjo, glavo ti odsekati, tvojih ostalih pose¬
stev ne zapisati v svojo državno lastnino!

Morozov, ki je že stopil na morilni oder, se je
prekrižal,

— Čisto vest imam pred Bogom in pred car¬
jem, — odgovoril je mirno, — in izročim dušo
svojo Gospodu Jezusu Kristusu, carja pa prosim
jedne milosti: da se razdeli moje premoženje na tri
dele; prvi del za cerkve božje in za maše za mojo
dušo; drugi ubogim; tretji pa slugam in hlapcem
mojim; tlačanom in sužnjem dajem za zmirom svo¬
bodo! Udovi moji odpustim in jej dovolim možiti se
in vzeti kogar hoče!

Pri teh besedah se je Morozov zopet prekrižal
in položil glavo na mrtvaški oder.

Razlegel se je zamolkli udar, glava Družine
Andrejeviča se je zatočila in plemenita kri je poru-
dečiia odra deske.

Za njim so opričniki, v začudenje vsega na¬
roda, pripeljali carjevega orožjenosca, kneza Vjazem-

515

skega, točaja Basmanova in njegovega očeta, Alek¬
seja, proti kateremu je izpovedal Teodor pri pre¬
iskavi.

— Ljudje Moskovski! — rekel je Ivan in po¬
kazal na obsojence: — tu poglejte moje in vaše
sovražnike! Pozabivši dano prisego, stiskali so vas
na moje ime, neso se bali božje sodbe, ropali so
vas in pobijali narod, katerega braniti sem jih po¬
stavil. In sedaj prejmo za dela svojo primerno
kazen!

Vjazemski in oba Basmanova bili so obsojeni
na strašne muke, ker so zlorabili carjevo zaupanje.

Pisar prečita! je jim, da so se zakrivili na¬
kane pogubiti carja s čaranjem, dogovarjanja s sov¬
ražniki države in stiskanja naroda na ime Ivanovo.

Ko so rablji zgrabili Teodora Basmanova in pe¬
ljali ga na oder, obrnil se je k gledalcem in zakričal z
močnim glasom:

— Narod pravoslavni! pred smrtjo hočem ske¬
sati se svojih grehov! Hočem, da bodo ljudje vedeli
mojo izpoved! Poslušajte, pravoslavni . . .

Pa Maljuta, ki je stal zadej, mu ni pustil na¬
daljevati. S spretnim sabljinim udarom odsekal mu

33 *

516

je glavo baš ta hip, ko je hotel začeti svojo iz¬
poved.

Okrvavljeno truplo palo je na oder, odsekana
glava se je pa zakatila zveneč z uhani pod noge
carjevemu konju, kateri je odskočil, puhajoč in po
strani jo gledajoč s prestrašenim očesom. S po¬
slednjo predrznostjo otel se je Basmanov muk, ki
so ga čakale.

Njegov oče in Vjazemski nesta bila tako srečna.
Njiju so vkupe z razbojnikom Koršunom peljali na
oder, kjer so jih čakale strašne priprave za muče¬
nje. Baš tedaj so starega mlinarja posadili na grmado
in priklenili k stebru.

Vjazemski, ves zdelan od raztezanja, ni imel
toliko moči, da bi bil stal na nogah; dva rablja sta
ga držala, on pa je divje pogledoval po strani. V
njegovih očeh ni bilo zapaziti niti strahu, niti ke¬
sanja. Ko je zagledal k stebru priklenega mlinarja,
in okrog njega se vijajoče oblake dima, spomnil se
je knez njegovih poslednjih besed, ko je starec za¬
govarjal njegovo sabljo; spomnil se je tudi, kaj je
sam videl pri mlinu, ko je mesečno noč gledal pod
ropotajoče kolo, da bi videl svojo bodočnost, pa vi-

517

del je le, kako je voda porudečela, kakor kri, in v
njej so švigale zobčaste žage gori in doli ter primi-
kale in odmikale se železne klešče . . .

Mlinar ni zapazil Vjazenaskega. Zamišljen v
samega sebe, mrmral je nekaj pod nos, kakor bi bil
ob pamet, teptal po grmadi, rožljajoč z verigami.

— Šikalu! Likalu! — govoril je: — zbrali so
se vranovi na bogato pojedino! Obrnilo se je kolo,
obrnilo! Kar je bilo zgoraj, je zdaj spodaj! Šaga-
dam! Uzdigni se veter od mlina, zaženi se v vrage
moje! Kula! Kula! Razmetaj grmado, ugasi ogenj!

In res se je uzdignil veter na trgu, kakor bi
bil ubogal na njegovo povelje, pa namesto, da bi
ugasil grmado, je še le zrahljal pod njim naloženo
suhljad, in plame je prodrlo skoz suha drva, zgrabilo
mlinarja in skrilo ga gledalcem.

— Šagadam! Kula! Kula! — slišalo seje še
* oblaku dima, in glas je zamrl v pokanji goreče
grmade.

Vnanjost Koršuna se ni skoraj nič premenila
uiti od raztezanja, niti od dolgega bivanja v ječi.
Njegova močna narava je premagala vsa raztezova-
uja v preiskavi, na njegovem obrazu pa se je videla

518

velika premena. Poteze so postale mečje, oči so gle¬
dale mirnejše.

Še tisto noč, ko so ga prijeli in vrgli v ječo,
nehala ga je grizti vest. Že tedaj je vsprejel kazen,
ki ga čaka, kot pokoro za svoja hudodelstva, in na
gnjilej slami je prvokrat po dolgem času mirno
zaspal.

Pisar je prebral pred narodom krivdo Koršuna
in kazen, kskeršna ga čaka.

Koršun se je, ko je stopil na oder, prekrižal
obrnen proti cerkvenim kupljam, štirikrat se globoko
priklonil narodu, na štiri strani trga.

— Odpusti, narod pravoslavni! — rekel je:
— odpusti mi moje grebe, moja ropanja, tatvine in
uboje! Odpusti mi vse, kar sem zagrešil proti tebi.
Zaslužil sem si smrtne muke, odpusti moje krivde,
narod pravoslavni!

In obrnil se je k rabljem ter sam utaknil roki
v petlje, ki so bile za nje pripravljene.

— Privezujte le! — rekel je, zmahuil s sivo
zmršeno brado in nobene besede ni več zinil.

Tedaj se je pisar na znamenje Ivana obrnil
k družim obsojenim prečital jim, da so se zakrivili

519

zarote proti carju, nameravali dati Novgorod in Pskov
litovskemu knezu in so imeli izdajske dogovore 8
turškim sultanom.

Vlekli so jih, tega k vešalom, onega k kotlu,
zopet druzega k drugim orodjem kazni. Narod začel
je glasno moliti.

— Gospod, gospod! — razlegalo se je po trgu:
— usmili se jih, gospod! Vsprejmi hitro njih duše.

— Molite za nas, pravični! — kričali so neka¬
teri iz tolpe: — spomnite se nas, ko pridete v
kraljestvo božje!

Da bi zaglušili te besede, začeli so opričniki
glasno klicati:

— Gojda! Gojda! Poginejo naj carjevi sovražniki!

Pa to trenutje se je zganila vsa tolpa, vse
glave so se obrnile na jedno stran, in zaslišali so
se klici:

— Blaženi gre! Glejte, glejte! Blaženi gre!

Na konci trga pokazal se je kakih štirideset
let star človek z redko brado, bled, v samej plat-
nenej srajci. Njegov obraz bil je nenavadno krotek,
in na ustnah mu je igral čuden, otročje-dobrodušen
smehljaj.

520

Obraz tega človeka v sredi tolikih obrazov, ki
so kazali grozo, strah in zverstvo, se je strogo ločil
od njih in na vse napravil silen upliv. Po trgu je
vse utihnilo, kaznovanje je prenehalo.

Vsi so poznali blaženega, pa nikdo ni videl na
njegovem obrazu takega izraza, kakor danes. Proti
navadi se je videl nemir na teh ustnih, kakor bi se
s krotkostjo borilo neko drugo nenavadno čuvstvo.

Nagnivši se naprej, rožljajoč s križi in želez¬
nimi verigami, s katerimi je bil ves obložen, prodi¬
ral je blaženi skoz tolpo, katera se mu je razmikala,
in šel naravnost proti Ivanu.

— Ivaško! Ivaško! — kričal je že od daleč,
prebirajoč jagode svojega lesenega moleka in sme-
jajoč se: — Ivaško! Mene si pozabil!

Ko ga je zagledal Ivan, hotel je obrniti konja
in oditi v stran, pa blaženi je že stal zraven njega.

— Poglej blaženega! — rekel je in prijel za
uzdo carjevega konja: — ali ne ukažeš usmrtiti
tudi blaženega? V čem je Vasja slabši od druzih?

— Bog bodi s teboj! — rekel je car in vzel
pest zlatnjakov iz krasne vrečice, katera je visela na
zlatej verižici pri njegovem pasu: — na, Vasja, pojdi
in moli zame!

521

Blaženi je nastavil obe roki, pa takoj jih je
zopet umaknil in denarji so se usuli po zemlji.

— Aj, aj! Peče! zakričal je, pihajoč prste in
Otresujoč jih po zraku: — zakaj si denarje na
ognji razbelil ? Zakaj si jih razbelil na peklenskem ognji ?

— Pojdi, Vasja! — ponovil je Ivan, — pusti
nas, zate ni tukaj mesto!

— Ne, ne! Moje mesto je tukaj pri mučeni¬
kih! Daj tudi meni mučeniški venec! Zakaj mene
pustiš? Zakaj mene žališ? Daj mi tak venec, ka-
keršne drugim razdaješ.

— Pojdi, pojdi! — rekel je Ivan jezen.

— Ne grem! — rekel je uporno blaženi, in
Ugrabil se za konjsko opravo, pa pri tej priči se je
zasmejal in pokazal s prstom na Ivana — Glejte,
glejte! — zaklical je, — kaj ima na čelu? Kaj
'ffiaš na čelu, Ivaško? Roge imaš na čelu! Izrastla
sta ti kozlova rogova! In tvoja glava je, postala
pasja!

Ivanove oči so se zabliskale od jeze.

— Proč, zblaznenec! — zakričal je zgrabil
k°pje bližnjemu oprieniku iz rok in zamahnil na
blaženega.

522

Krik nevolje razlegel se je v narodu.

— Ne dotakni se ga; — slišalo se je iz
tolpe: — ne dotakni se blaženega! Z našimi gla¬
vami smeš storiti, kar hočeš, a blaženega se ne
dotakni!

Pa blaženi se mu je še vedno smejal polotročje,
polneumno.

— Prebodi me, kralj Savel! — rekel je in
pomaknil v stran na prsih mu viseče križe, — pre¬
bodi me semkaj, naravnost v srce! V čem sem jaz
slabši od teh pravičnih ? Pošlji tudi mene v nebeško
kraljestvo.

Kopje se je zamajalo v Ivanovej roki. Še jeden
mig in zasadilo bi se bilo bebcu v srce, pa novi
krik naroda zadržal je je v zraku. Car je premagal
s silo svojo voljo, pa burja se je morala iztresti.

S penami v ustih, s bliskajočimi očmi, s pri-
uzdignenim kopjem stisnil je konja z nogama, za¬
letel se v skok v tolpo obsojencev, tako da so švigale
iskre izpod konjskih podkev, in prebodel je prvega,
ki mu je prišel pod roke. Ko se je zopet počasi
vrnil na svoje mesto, povesivši krvavi konec
kopja, so že bili opričniki proč odvlekli blaženega.

523

Ivan mahnil je z roko in rablji so zaželi
svoje delo.

Na bledem Ivanovem obrazu se je pokazala
rudečica; oči so se mu povekšale, na čelu so se
napele modre žile in nosnici sti se mu razširili —

Ko je bil nazadnje sit morenja, obrnil je konja,
jezdil okrog trga, oddalil se, sam obrizgan s krvjo
in obkoljen od svojega okrvavljenega polka; vranovi,
sedeči na cerkvenih križih in po strehah zleteli so
drug za drugim in začeli so se spuščati na kupe
raztrganih udov in na trupla, viseča na vešalih.

Borisa Godunova ta dan ni bilo v Ivanovem
spremstvu. Bil se je še prejšnji dan ponudil, da
spremlja litovske posle iz Moskve.

Drugi dan po kazni očistili so trg in mrtva
trupla so speljali in zvalili v Kremeljski rov.

Tam so pozneje Moskovski meščani postavili
več lesenih cerkev, na kosteh in na krvi, kakor se
izražajo letopisci.

Minulo je mnogo let; utis strašne kazni izginil
je iz narodovega spomina, pa dolgo so še stale ob
Kremeljskem rovu te skromne cerkvice, in kateri so

524

prihajali vanje molit, mogli so biti pri črnih mašah,
ki so se opravljale za dušni mir mučenih in usmr-
tenih na ukaz carja in velikega kneza Ivana Vasi¬
ljeviča.

XXXVI. Poglavje.

Vrnitev v Slobodo.

Ko je z grozovitostjo prestrašil Moskvo, hotel
je car pokazati se milostljivega in velikodušnega.
Na njegovo povelje so se odprle ječe in izpustili
ujetniki, ki že neso upali odpuščenja. Nekaterim je
Ivan poslal daril. Kakor bi bila dolgo v njem kipeča
in vrveča jeza našla dušek v poslednji kazni in izle¬
tela iz njegove duše kakor ogenj iz bljuvajočega
vulkana. Njegov razsodek se je pomiril in nehal je
iskati povsod izdaje.

Po nedolžni krvi ni vselej Ivan čutil grizenja
vesti. To je bilo zavisno tudi od druzih okolščin.
Nebeška znamenja, nenadni udar strele, pojavljenja
narodnih bed, strašile so njegovo živo domišljijo in ga
spodbudile k javnej pokori; kadar pa ni bilo zna¬
menj, niti glada, niti požarov, molčal mu je notranji
glas in vest mu je dremala. Tako tudi sedaj ni nič

525

vznemirjevalo Ivanove duše. Čutil je po dovršenih
moritvah nekako zadovoljnost in mir, kakor lažen,
kadar se Daje. Bolj iz navade in vsprejetega pra¬
vila, kakor iz hrepenenja srca, ustavil se je, vračujoč
se v slobodo, nekaj dnij v samostanu svete Trojice,
da opravi molitve.

Po vsem potu so njegovi pristavi, ki so jezdili
pred njim, metali polne pesti srebrnih denarjev
ubogim, in odhajajoč iz samostana dal je arhimand-
ritu veliko darilo, da moli za njegovo zdravje.

V slobodi se je v tem pripravljalo nekaj, česar
nikdo ni pričakoval.

Ko je Godunov, ki je bil poslan naprej, pri¬
praviti carju slovesen vsprejem, izpolnil, kar mu je
bilo naročeno, sedel je v svojej leseni hišici za hra¬
stovo mizo in z roko podpiral glavo. Premišljeval
je, kaj se je zgodilo poslednje dni, o kazni, katerej
se mu je posrečilo odtegniti se, o čudnem carskem
nravu, in kako bi mogel ohraniti njegovo milost, ne
da bi se udeležil del opričine, kar ustopi sluga
javljajoč, da ga zunaj pričakuje knez Nikita Roma-
uovič Serebrjani.

526

Godunov je samega začudenja ustal s klopi,
ko je zaslišal to ime.

SerebrjaDi je bil v carjevej nemilost’, obsojen
na smrt. Ušel je iz ječe in vsako občevanje ž njim
moglo bi Borisa Teodoroviča stati glavo. Odreči
knezu gostoljubja, ali ga pa izdati carja, to bi bilo
nedostojno delo, za katero se ni mogel odločiti Go¬
dunov, ne da bi zgubil narodovo zaupanje, katero je
nad vse cenil. Pa pri tej priči se je spomnil, da je
car sedaj kaj milostljivega duha, in takoj se je do¬
mislil, kako postopati v tem slučaji.

Ne da bi šel ven vsprejet Serebrjanega, velel
ga je hitro privesti v hišico. Nepotrebnih prič ni
bilo, zato Godunov ni hotel pokazati Serebrjanemu,
da njegovo veselje ni popolno, ko se je že odločil
vsprejeti ga.

— Pozdravljen, knez, — rekel je in objel Ni-
kito Romanoviča, — prosim, usedi se; kako da si
se odločil vrniti se v slobodo, Nikita Romanovič?
Pa s prva pij in jej, gotovo si truden s pota prišel.

Na ukaz Godunova postavili so na mizo jedi
in nekaj kupic vina.

527

— Povej, knez, — vprašal je Godunov v skr¬
beh, — ali te je kdo videl, ko si prišel?

— Ne vem, — odgovoril je prostodušno Se¬
rebrjani, — morda me je videl, kajti nesem se skri¬
val, šel sem naravnost k tvojej hiši.

Godunovu se je zmračilo čelo.

— Boris Teodorovič, — pristavil je zaupno
Serebrjani, — jaz nesem sam, z menoj prišlo je
dvesto razbojnikov izpod Rjazana.

— Kaj praviš, knez! — vskliknil je Godunov.

— Ostali so zunaj slobode, — nadaljeval ja
Serebrjani. — Mi vsi nesemo svoje glave carju; naj
nas kaznuje, ali pa pomilosti, kakor hoče!

— Slišal sem, knez, kako si ž njimi razbil
Tatarje; ali pa ti veš, kaj je odsihdob bilo v Moskvi?

— Vem, — odgovoril je Serebrjani in zmračil
se. — Ko sem šel semkaj, mislil sem, da je že opri-
čine konec, a pri vas je huje, kakor poprej. Bog
odpusti carju! Pa ti imaš greh, Boris Teodorovič,
da le gledaš, in nič ne rečeš!

— Oh, Nikita Romanovič, kakor vidim, ostal
si vedno isti! Kaj pa naj rečem carju? Ali bi me
naari poslušal, kaj?

528

— Če bi te tudi ne poslušal, — odgovoril je
naravnost Serebrjani, — vender bi ti moral kaj
reči. Od koga pa bo on zvedel resnico, če ne od
tebe?

— Ali ti misliš, da on ne ve resnice? Ali
misliš, da sam verjame vsem tem ovadbam, vsled
katerih je toliko ljudij kaznovanih?

In ko je to pripovedoval, se je Godunov ugriz¬
nil v jezik, pa spomnil se je, da govori s Serebrja-
nim, katerega odkritosrčen obraz je izključeval vsak
sum, da bi kaj ovadil.

— Ne, — nadaljeval je poluglasno, — zastonj
me dolžiš, knez. Car kaznuje one, na katere je je¬
zen, a njegovega srca ne predrugačiš. Carjevo srce
je v božjih rokah, pravi sveto pismo. Lej, Morozov
je poskusil mu vse naravnost dopovedati; in kaj je
bilo? Morozova so usmrtili, in drugim zaradi tega
ni bilo nič bolje. Pa ti Nikita Romanovič, dosti ne
ceniš svoje glave, slišal si o Moskovskih kaznih, pa
se nesi bal priti v slobodo.

Pri imenu Morozov je Serebrjani vzdihnil.
Ljubil je Družino Andrejeviča, če tudi mu je bojar
ukral srečo.

529

— Kaj, Boris Teodorovič, — odgovoril je Go¬
dunovu, — kar ti je sojeno, temu ne odideš! Res¬
nico ti povem, da se mi je prinajelo življenje; zdaj
tudi ni več lepo živeti v Rusiji!

— Poslušaj, knez; ti ne varuješ samega sebe,
moraš že imeti tak nrav, pa Bog te varuje. Kakor
Bi tudi do zdaj silil v zanjko vender si ostal živ.
Že mora biti namenjeno, da se ti ne pogubiš ne za
to, ne za ono. Ko bi se ti bil vrnil pred jednim
tednom, ne vem, kaj bi bilo, a zdaj je nekaj upanja;
samo ne sili pred oči Ivanu Vasiljeviču, počakaj, da
jaz prej govorim ž njim.

— Hvala ti, Boris Teodorovič, zame ne skrbi,
a razbojnike otmi nesreče! če so tudi hudobni ljudje,
pa svoje krivde so že dobro poravnali.

Godunov je z začudenjem pogledal Nikito Ro-
tnanoviča. Ni mogel se privaditi kneževe prostote,
in njegovo ravnodušje za lastno življenje zdelo se
nau je nenaravno.

— Kaj, knez, — vprašal je, — ali iz brid¬
kosti nečeš živeti?

— Naj bo pa iz bridkosti. Čemu bi pa zdaj
še živel? Verjami mi, Boris Teodorovič, da mi včasi

530

ne da bi hotel, pride Kurbski na misel; ko mislim
nanj, postane mi bridko, naj bi že tudi bil pobegnil
k Lehom, mislim si, ko bi ne bili sovražniki naši.

— Lej, tako je, knez! Zdaj sta samo dva
pota: ali delati kakor Kurbski — bežati iz domo¬
vine, ali pa, kakor jaz — ostati pri carji in iskati
njegove milosti. A ti nečeš ne tega, ne druzega;
od carja ne greš, s carjem pa ne misliš; tako se
ne more knez; treba je jedno ali drugo, če hočeš
ostati v Rusiji, izpolnuj carjevo voljo. In če se mu
prikupiš, morda bode sam obrnil se od opričine. Lej,
dobro bi bilo, ko bi bila dva okoli njega in drug
druzega podpirala; danes bi jaz sprožil besedico,
jutri ti; nekaj bi mu že ostalo v spominu; še kaplja,
pravijo, če vedno kaplja na jedno mesto, kamen
predolbe. A na mah knez ničesar ne opraviš!

— Ko bi ne bil on car; — rekel je mračno
Serebrjani, — vedel bi jaz kaj delati; a tako ni¬
česar ne vem storiti; nadenj iti, Bog prepoveduje,
a ž njim misliti, ne morem; naj me tudi razsekajo
na drobne kosce, z opričino ne jem kruha in soli!

— Počakaj, knez, ne obupaj! Spomni si, kaj
sem ti rekel tedaj? Pustiva opričnike; ne ovirajva

531

carja; oni bodo pogubili drug druzega! Treh glav¬
nih že ni; ni Vjazemskega, ni obeh Basmanovih.
Počakaj, knez, in vsa opričina se mej sabo pokonča !

— In kaj bode pa do tedaj ? rekel je Se-
rebrjani.

— In kaj do tedaj, — odgovoril je Godunov,
ne želeč na jedenkrat ostati pri misli, katero je
hotel zadušiti v Serebrijanem — do tedaj, ako ti
car prizanese moreš iti zopet na Tatarje.

V mislih Serebrjanega nesta dva utiša ob jed-
nem imela prostora, nada iti na Tatarje izrinila je
za nekaj časa obupnost, ki se ga je bila polastila.

— Da, — rekel je, — nam ostaja samo klati
Tatarje! Ko bi jih ne čakali, da pridejo v gosti, a
udarili bi z vsemi polki na jedenkrat na Krim, in
to vkupe s Kozaki, vzeli bi tudi Krim.

In zasmehljal se je od veselja pri tej misli.

Godunov začel se je ž njim razgovarjati o
prisilnem osvobojenji in o Rjazanskej bitvi. Začelo
se je že mračiti, ko sta še vedno sedela pri kupicah.

Naposled je ustal Serebrjani.

— Z Bogom, bojar, — rekel je, — kmalu
bode zunaj noč.

34 *

532

— Kam pa, Nikita Romanovič? Ostani pri
meni, prenočuj tukaj, jutri pride car in jaz mu spo¬
ročim o tebi.

— Ne morem, Boris Teodorovič, iti moram k
svojim. Bojim se, da bi se s kom ne sprli. Ko bi
car bil v slobodi, prišli bi naravnost pokorit se mu,
naj bi se zgodilo, bar Bog hoče; pred tukajšnjimi
ubijalci se itak ne obvaruješ, če tudi smo se uta¬
borili v strani, prav pri gozdu, vender more nas
stakniti kaka obhodna straža.

— Nu, z Bogom, Nikita Romanovič I Glej, ne
draži carja, počakaj, da pošljem po tebe.

— Počakaj, ne hodi tjakaj, knez, — pristavil
je Godunov, ko je videl, da se je Serebrjani obrnil
k rudečej veži; prijel ga je za roko in odpeljal po
zadnjih stopnjicah.

— Z Bjgom, Nikita Romanovič, — ponovil je
in objel Serebrjanega. — Bog je milostljiv, morda
se tvoja stvar dobro poravna.

Počakal je Godunov, da se je knez ušel na
konja in odjahal po stranskem potu, potem se pa
vrni) v hišico, jako vesel, da Serebrjani ni vsprejel
ponudbe, prenočevati pri njem.

533

Drugo jutro je car slovesno se vrnil v slo-
bodo, kakor po kakej dobljene; zmagi. Opričniki so
ga spremljali s kriki: Gojda 1 Gojda! od prvih straž
prav do dvorca.

Samo stara varuhinja Onufrevna vsprejela ga
je z očitanjem.

— Kaka zver si ti, — rekla je, ko ga je
srečala na stopnicah, — kako, da te še drži zemlja,
krvoločna zver? Po krvi dišiš, ubijalec! Kako da si
se predrznil javiti se k svetemu Sergeju po tvojem
Moskovskem delu? Grom Gospodov bode ubil tebe,
hudobneža s tvojim peklenskim polkom vkupe.

Pa zdaj opominjevaDja varuhinje neso imela
nobenega upliva. Zunaj ni bilo niti groma niti viharja,
Solnce je veličastno sijalo na jasnem nebu, bieske-
tale se pobarvane in pozlačene kuplje dvorca.

— Počakaj, počakaj, — nadaljevala je gleda¬
joč za njim in trkajoč z bergljo v tla, — božja
strela bode razdejala tvoj grad, požgala pregrešno
Blobodo.

In starka se je oddaljila v svojo sobo počasi
prestavljajoč noge in srdito gledajoč na carske
dvornike, ki so se je s praznovernim strahom izogibali.

534

Ko je ta dan po obedu Godunov videl, da je
car vesel in zadovoljen, ter da se proti navadi pri¬
pravlja opočiti se, podal se je v njegovo spalnico.
Ker je Ivan Vasiljevič jako čislal Godunova, imel
je ta pravo to storiti, zlasti, kadar mu je imel kaj
objaviti, kar ni smel vsak slišati.

V carskej spalnici stali sti dve postelji; jedna
iz golih desk, na katero se je Ivan Vasiljevič ule-
gal za pokorenje mesa, v trenutkih dušnega nemira
in resničnega kesanja; druga, širša, bila je pokrita
z mehkimi ovčjimi kožami, pernico in svilnatimi pod-
glavnicami. Na tej je car počival, kadar ni ničesar
vznemirjalo njegovih mislij. Pa je bila redkokedaj,
in poslednja postelja je največ stala v miru.

Treba je bilo dobro poznati Ivana Vasiljeviča,
da ne bi se bil motil pri kakej volji je v resnici.
Ni bil vselej, kadar ga je grizla vest, nagnen k
milosti. Pogostem je pripisav&l grizenje vesti skušnja¬
vam satana, ki se prizadeva odvrniti ga od pre¬
ganjanja izdaje, in tedaj se je, namesto da bi
zmehčal srce, hudiču na kljub, moleč in križajoč se,
udal še večjej grozovitosti. Pokoj na njegovem
obrazu ni bil vselej zanesljiv porok za njegov no-

535

tranji mir. Bil je mnogokrat samo krinka in car,
obdarovan z redko sposobnostjo uganiti tuje misli,
je rad slepil onega, s komur se je razgovarjal in
prestrašil z nepričakovanim pojavom jeze, ko se je
oni nadejal milosti.

Pa Godunov je že natančno izučil carjev značaj
in z nenavadno bistrostjo opazil in razjasnil vsake
premene na carjevem obrazu, katerih bi ne bil za¬
sledil drugi.

Boris Teodorovič je počakal, da se je Ivan
ulegel na pernato postelj, in ko ni videl v njegovih
črtah nič druzega, kakor utrujenost, rekel je brez
vsacega pripravljanja:

— Ali že veš car, da se je našel tvoj ne-
pokornež ?

— Kateri ? — vprašal je Ivan iz zazeval.

— Nikita Serebrjani, isti, ki je s sabljo po¬
sekal Vjazemskega tvojega izdajalca in zato bil dejan
v ječo.

— A! — rekel je Ivan, — ujeli so vrabca!
Kdo ga je ujel?

— Nikdo, car. Sam je prišel in pripeljal je
seboj vse razbojnike, s katerimi je pobil Tatarje pri

536

Rjazanu. S Serebrjanim vkupe prinesli so ti svoje
pokorne glave.

— Skesali so se! — rekel je Ivan. — Kaj,
ali si ga videl?

— Videl, car; naravnost k meni je prišel;
mislil je, da je tvoja milost v slobodi in prosil me
je, da naj ti ga objavim. Hotel sem ga ukazati za¬
preti, pa pomislil sem, Lukjanovič Gregor že go¬
vori, da ga jaz spodkopujem, a Serebrjani ne bode
ušel, če je on sam prinesel tebi svojo glavo.

Godunov je govoril naravnost, z odkritosrčnim
obrazom, brez vsake zadrege, kakor bi v njem ne
bilo niti sence prekanjenosti, niti najmanjšega so
čutja k Serebrjanemu. Ko ga je prejšnji dan odpe¬
ljal po zadnjih stopnicah, storil ni tega, da bi skril
pred carjem njegov obisk (to bi bilo tudi preveč
nevarno), ampak da bi kateri slobodskih ga ne pre¬
hitel in kakor prvi izvestitelj ne našuntal ga proti
njemu samemu, Godunovu. Namig na Vjazemskega,
kateri je pokazal Serebrjanega kot sovražnika usmr-
tenega kneza, si je Boris Teodorovič poprej sam
zmislil in pripravil.

537

Car je še jeden pot zazeval, pa ni odgovoril
nobene besede, Godunov je skrbno opazoval črte
njegovega obraza, pa ni bral v njih niti javne, niti
skrite jeze. Nasproti zapazil je, da se je carju pri¬
kupil Serebrjanega namen, izročiti se v njegovo voljo.

Ivan, ki je prelival kri in spravil vse v trepet,
hotel je h kratu, da bi ga imeli za pravičnega in celo
za vsmiljenega; njegove moritve so bile vedno obdane
z unanjostjo strogega pravosodja, in zaupanje v nje¬
govo velikodušje mu je tembolj dopadalo, ker je
tako zaupanje le redko bilo.

Ko je nekaj časa čakal, hotel j e Godunov Ivana
napeljati k odgovoru.

— Kako veliš, car, — vprašal je, — ali hočem
k tebi poklicati Gregorja Lukjanoviča?

— Pa poslednje kazni so že bile dovolj nasi¬
tile Ivana; nekaj na novo odsekanih glav bi ne moglo
povišati njegovega zadovoljenja, pa tudi ne vzbuditi
žeje po krvi, ki je ugasnila v njem.

Bistro je pogledal Godunova.

— Ali ti misliš, — rekel je strogo, — da
jaz brez moritev živeti ne morem? Drugo so sov¬
ražniki, ki podkopujejo državo, drugo Nikita, ki je

538

Afaaasija usekal. A premislil bodem, katerega iz-
mej roparjev bodem kaznoval, katerega pomilostil.
Vsi naj se zbeio pred rudečimi stopnicami na dvo¬
rišči. Ko pridem iz spalnice, bodem že videl, kaj mi
je storiti!

Godunov je vošil carju dober počitek in oddaljil
se je z globokim poklonom.

Vse je zdaj bilo zavisno od tega, pri kakej
volji se bode zbudil Ivan.

XXXVII. Poglavje.

O d p u š č e n j e.

Poklican od Godunova javil se je Nikita Ro-
manovič s svojimi razbojniki na carski dvor.

Opraskani, raztrgani, v raznih cunjah, ta v zi-
punu, oni v ovčjem kožuhu, to v opankah, oni bos,
nmogi z obezanimi glavami, vsi brez pokrival in
orožja stali so, molče, drug poleg druzega, in pri¬
čakovali, da se car prebudi.

Ti vrli fantje neso prvokrat videli slobode,
prihajali se semkaj tudi kakor goslarji, berači in
glumači z medvedi. Nekateri so bili tudi pri po¬
slednjem požaru, ko sta Perstenj in Koršun prišla

539

osvobodit Serebrjanega. Mnogo je bilo moj njimi
nam znanih obrazov, pa mnogo jih je tudi manjkalo.
Bilo ni teb, ki so pali pri Rjazanu, braneč rusko
zemljo, pa tudi ne teh, ki se ljubeč veselo klateško
življenje, neso hoteli pokoriti carju. Bilo ni ne Perst-
nja, ne Mitke, ne rudečelasega pevca, ne starca
Koršuna. Perstenj, ki se je poslednji pot prikazal v
slobodo v dan sodnega dvoboja, izginil je Bog ve
kam; Mitka odšel je ž njim, pevca je že prej ubil
Serebrjani, a Koršuna so sedaj pod Kremeljskimi
stenami trgali psi in kjuvali vranovi . . .

Že dve uri so čakali fantje, povešali oči, in
neso nič slutili, da jih car gleda iz malega okna
prav nad stopnicami, ki je bilo skoraj popolnem
skrito v prekrasnih izrezanih olepšavah. Nikdo iz
njih ni spregovoril niti s tovariši, niti s Serebrjanim,
ki je na strani stal, zamišljen in ne zmeneč se za
množico ljudij, ki se je gnetla pri vratih in pri
viaticah. Mej radovednimi bite je tudi carjeva va¬
ruhinja. Stala je na stopnicah, gledala jih s svojimi
mrtvimi očmi in pričakovala Ivana, morda zato, da
W ga s svojo prisotnostjo odvrnila od novih gro-

zovitostij.

540

Ko se jih je Ivan Vasiljevič dovolj nagledal
iz skritega okna, zabavajoč se z mislijo, da tu stoje
mej življenjem in smrtjo, in da jim ne more biti
lahko pri srci, pokazal se je na stopnicah, z neka¬
terimi stolniki.

Ko so zagledali carja v zlatem brokatu, opi¬
rajočega se na umetno narejeno palico, pali so raz¬
bojniki na kolena in priklonili glave.

Ivan je molčal nekaj časa.

— Pozdravljam vas, raztrganci! — rekel je
nazadnje, pogledal Serebrjanega in pristavil: —
Čemu si pa ti prišel v slobodo? Ali ti je dolgčas
postalo po ječi?

— Car, — odgovoril je Sebrjani skromno, —
jaz iz ječe nesem ušel sam, ampak po sili so me od¬
peljali razbojniki. Oni so razbili tatarskega vojevodo
Šibmata, kar je gotovo že znano tvojej milosti.
Vkupe smo se vojevali, vkupe se podvržemo tvojej
volji; kaznuj ali pomilosti nas, kakor zna tvoja car¬
ska volja!

— Za njim ste tedaj prišli v slobodo! — vpra¬
šal je Ivan razbojnike. — Od kod ga poznate?

541

— Milostljivi car, — odgovorili so poluglasno
razbojniki, — rešil je našega atamana, ko so ga ho¬
teli obesiti v Medvedovki. Ataman ga je tudi odpe¬
ljal iz ječe!

— V Medvedovki? — rekel je Ivan in na¬
smejal se. — To je moralo biti tedaj, ko si ti Ho-
mjaka in njegove tovariše dal pretepsti? Jaz še to
dobro pomnim. Odpustil sem ti prvo krivdo, pa bil
si, po najinem dogovoru, posajen v ječo za novo
krivdo, kajti napal si moje ljudij pri Morozovu. Kaj
rečeš na to?

Serebrjani je hotel odgovoriti, pa carjeva va¬
ruhinja ga je prehitela.

— Naštevati hočeš njegove krivde! — rekla
je Ivanu srdito. — Namesto, da bi ga nagradil, ker
je razbil sovražnike, branil Kristusovo cerkev, pa le
gledaš, kako bi našel na njem kako krivdo. — Ali
ti še ni bilo dovolj mučenja v Moskvi, volk ti!

— Molči, starka! — rekel je Ivan: — ni da
bi mi babe zapovedovale.

Če tudi je bil nevoljen na Onufrevno, vender
jo ni hotel dražiti; obrnil se je od Serebrjanega, in
rekel je klečečim razbojnikom:

542

— Kje je vaš ataman, razbojniki? Stopi naj
naprej!

Serebrjani odgovoril je za razbojnike.

— Njih atamana ni tukaj, car. Odšel je takoj
po Rjazanskej bitvi. Vabil sem ga, pa ni hotel z
nami.

— Ni hotel! — ponovil je Ivan: — zdi se
mi, da je ta ataman oni slepec, ki se je s starcem
splazil v mojo spalnico. Poslušajte raztrganci, jaz
bodem velel poiskati vašega atamana in obesiti ga
na kol.

— Tebe bodo pa na onem svetu hudiči obe¬
sili na kol! — zamrmrala je varuhinja.

A car se je naredil, kakor da ne sliši in na¬
daljeval je gledajoč razbojnike:

— Vas pa pomilostim zato, ker ste se sami
pokorili. Privalite jim pet sodov medice na dvor!
Nu, kaj? Ali si zadovoljna, stara prismoda?

Varuhinja je zamigala z ustni.

— Živel, car! — zakričali so razbojniki. —
Ubogali bomo tebe, milostljivi car! Zaslužili tvoje
odpuščenje z glavami!

543

— Dajte jim, — nadaljeval je Ivan, — jeden
dober kaftan in jedno grivno na vsacega moža. Za¬
pišem jih v opričino. Ali hočete, razbojniki, služiti
mi pri opričnikih?

Nekateri so umolknili; pa večina je zakričala:

— Radi služimo tebi, oče, kjer ukaže tvoja
carska milost!

— Kako misliš, — rekel je Ivan z zadovolj¬
nim obrazom k Serebrjanemu, — ali so dobri za
vojsko ?

— Za vojsko so dobri, — odgovoril je Ni-
kita Romanovič, — samo v opričnike jih ne veli za¬
pisati.

Car je menil, da Serebrjani šteje razbojnike za
nevredne take časti.

— Ko iaz koga pomilostim, — rekel je slo¬
vesno, — ne pomilostim ga le na pol!

— Pa kaka je ta milost, car: — izvilo se je
iz prsij Serebrjanemu.

Ivan ga je začuden pogledal.

— Oni, — nadaljeval je, malo jecljajoč, —
storili so dobro delo; brez njih prodrli bi bili Ta¬
hiji v Rjazan.

544

— Zakaj bi tedaj ne smeli biti pri opričnikih?
— vprašal je Ivan, in pogledal Serebrjanega, kakor
bi ga hotel prodreti z očmi.

— Zato, car, — odgovoril je Serebrjani, ki
je zastonj iskal priličnejega izraza, — ker so ven-
der boljši od teh krvolokov, če tudi so hudobni
ljudje!

Ta nepričakovana in neprostovoljna predrznost
Serebrjanega, spravila je Ivana v zadrego. Spomnil
se je, da Nikita Romanovič ne govori ž njim prvi
pot tako odkritosrčno in naravnost. V tem se je on
sam dobro volj no vrnil v slobodo in se udal v carsko
voljo. Upornosti ga tedaj ni mogel dolžiti in oma¬
hoval je kako hoče vsprejeti to predrznost, kar je
nov obraz obrnil nanj svojo pozornost,

V tolpo razbojnikov se je urini! tuj človek,
kakih šestdesetih let, čedno oblečen, in skušal je
obrniti nase pozornost Serebrjanega, ne da bi ga za¬
pazil car. Že nekolikokrat je izza prednje vrste po¬
molil skrivaj roko in skušal za obleko prijeti kneza,
ko ga ni dosegel, skril se je zopet za razbojnike.

— Kaka podgana je to? — vprašal je car in
pokazal na neznanca.

545

Pa ta se je že skril v tolpo.

— Razmaknite se, ljudje! — rekel je Ivan:
— dajte mi semkaj onega fanta, ki se skriva za
vami.

Nekaj opričnikov je skočilo v tolpo in izvleklo
krivca.

— Kak človek je to? — rekel je Ivan in
sumljivo ga gledal.

— To je moj nadkonjar, car! odgovoril je
hitro Serebrjani, ko je spoznal Mihejiča, — videl
me ni od tistega časa . . .

— Tako je, milostljivi car! — potrdil je Mi-
hejič, jecljajoč od strahu in veselja: — njega kne-
ževska milost govori resnico! . . . Videla se nesva s
tistega dne, ko so zgrabili njegovo milost! Hvala
Bogu, Nikita Romanovič! Jaz sem že mislil, da se
nič več ne vidiva!

— Kaj si mu hotel povedati? — vprašal je
car, ki je še vedno nezaupno gledal Mihejiča: —
zakaj si se pa skrival za razbojniki?

— Bal sem se, milostljivi car Ivan Vasiljevič,
bal sem se tvojih opričnikov! Ti so, sam veš, car,
tak narod . . .

35

546

In Mihejič se je ugriznil v jezik.

— Kak narod? — vprašal je Ivan in priza¬
deval si dati svojim potezam milostljiv izraz: —
govori starec, nikar se ne sramuj, kak narod so
moji opričniki?

Mihejič je pogledal carja in umiril se.

— Tak, kakoršnega še pred litovsko vojsko
nikdar nesmo videli! — spregovoril je pri tej priči,
obodren od milostljivega izraza carjevega obraza, —
ne da bi jim kaj očital, nezanesljivi ljudje so. da
bi jih vzel vrag!

Car je bistro pogledal Mihejiča in čudil se je,
da je sluga v odkritosrčnosti tako podoben svojemu
gospodu.

— No, kaj ga tako debelo gledaš? — rekla
je varuhinja. — Ali ga hočeš snesti, ali kaj ? Mari
on ne govori resnice? Mari smo poprej videli v
Rusiji take krvoloke?

Mihejič se je razveselil, da je našel pomoč.

— Tako je, mamka tako, — rekel je. — Od
njih je prišlo vse zlo v Rusijo! Oni so tudi očrnili
bojarja! Ne verjami jim, car, ne verjami. Pasje gobce
imajo na konjskej opravi, in pasje jezike v ustih!

547

Moj gospod ti je zvesto služil, pa Vjazemski in
Hjakom sta ga očrnila. Prav je povedala ta mamka,
da takih krvolokov še ni videla Rusija.

In ozirajoč se po opričnikih, ki so ga okrože-
vali, primaknil se je Mihejič bliže k Serebrjanemu.
— če tudi ste volkovi, a zdaj me ne boste sneli
Ko je car prišel na stopnice, sklenil je že
odpustiti razbojnikom. Samo hotel jih je nekaj časa
držati v dvomljenji. Opazke varuhinje neso bile nič
prav na mestu in so skoraj razdražile Ivana, k sreči
je bil on pri dobrej volji in namesto tega, da bi
se razjezil, sklenil je osmešiti Onufrevno in ponižati
jo v očeh carskih dvornikov in ob jednem se poša¬
liti z nadkonjarjem Serebrjanega.

— Tedaj tebi ni ljuba opričina? — vprašal
je Mihejiča z navidezno dobrodušnostjo.

— Komu je ljuba, milostljivi car! Od kar
smo se vrnili iz Litve, je vedno usipala nesrečo
na mojega bojarja. Ko ne bi bilo teh krvolokov, bil
bi moj gospod v tvojej carski milosti, kakor poprej.
In Mihejič je zopet po strani pogledal carske
stražnike in misli! si je sam pri sebi: „Vrag naj

35 *

548

jih vzame! Ako tudi pogubim svojo glavo, pa očistil
bodem pred carjem svojega gospoda!“

— Ti imaš dobrega nadkonjarja! — rekel je
car Serebrjanemu. -— Ko bi bili moji sluge meni
tako udani! Ali ga imaš že dolgo?

— Da, milostljivi Ivan Vasiljevič, — poprijel
je Mihejič, obodren od carske pohvale, — služil
sem že knezu, ko je bil še otrok. Služil sem tudi
njegovemu pokojnemu očetu, oče moj je pa služil
njegovemu dedu, in otroci moji, ko bi jih imel, slu¬
žili bi njpgovim otrokom.

— Mari ti nemaš otrok, starček? — vprašal
ga je Ivan milostljivo.

— Imel sem dva sina, milostljivi car, oba mi
je Bog vzel. Oba sta pala v boji pri Polocku, ko
smo z Nikito Romanovičem in knezem Pronskim
osvobodili Polock. Staršemu sinu, Vasiliju, je vražji
Leh s sabljo razkrojil glavo, ta mlajšemu, Stepanu,
so pa s krogljo prestrelili prsi, naravnost skoz na-
plečnik, malo nad levim sescem.

In Mihejič je s prstom pokazal na prsih mesto,
kjer je Stepana zadela kroglja.

549

— Vidiš! — rekel je Ivan prikimajo!! z glavo,
kakor bi ga bila ganila osoda Mihejičevih sinov:
•— Nu, kaj se če, starček, če je te Bog vzel, bodeš
pa druge dobil!

— Od kod jih hočem dobiti, milostljivi car?
Žena mi je umrla, a iz rokava novih otrok ne iz¬
treseš !

— Kaj, — rekel je car, kakor bi želel poto¬
lažiti nadkonjarja, — če Bog da, da dobiš drugo
ženo!

Mihejiča je zelo razveselil razgovor s carjem.

— Kako bi ne našel te dobrote, — odgovoril
je, in nasmehljal se, — samo mene ne vesele babe,
in sem zato že prestar.

— Mej babo in babo je razloček! — opazil
je Ivan in zgrabil Onufrevno za dušegrejko: — tu
imaš ženo! — rekel je in potisnil naprej varuhinjo.

■— Vzemi jo, starec, in živi ž njo v ljubezni in miru,
in otroke pridobi.

Opričniki, ki so razumeli carjevo šalo, so se
glasno zahohotali, a Mihejič je osupnen pogledal
carja, če se ne smeje, pa na Ivanovem obrazu ni
bilo niti sledu smehljanja.

550

Mrtve oči varuhinje so se zažarile.

— Nesramnež ti! — zakričala je na Ivana:
— brezbožnež! Jaz ti bodem dala norčevati se iz
mene! Nesramnež ti, fej! Brezvesten brezverec!

Starka je udarila z bergljo ob stopnice, jezno
je grizla ustna in nos jej je povišnjel.

— Zadosti je ustavljanja, baba, — rekel je
car, — izbral sem ti dobrega moža; on te bode
ljubil, skrbel zate in pameti te učil! A svatbo bomo
napravili! Nu, kako ti bode dopala ta gospodinja,
starec?

— Prizanesi mi, milostljivi car; — rekel je
Mihejič ves prestrašen.

— Kaj? Mari ti ni všeč?

— Kako mi bode všeč, car! — zaječal je
Mihejič, in malo stopil nazaj.

— S časom se bosta že privadila, — rekel je
Ivan: — dal jej bodem dobro doto!

Mihejič je s strahom pogledal Onufrevno, ka¬
tero je car še vedno držal za dušegrejko.

— Milostljivi oče Ivan Vasiljevič! — vzkliknil
je pri tej priči in pal na kolena: — rajši me ukaži

551

usmrtiti, samo ne sili me vzeti te pošasti! Rajši dam
glavo, kakor bi se pa ženil pri njej, vrag naj jo vzame!

Ivan Vasiljevič je malo pomolčal, na jedtnkrat
se je pa glasno zasmejal.

— Nu, — rekel je in nazadnje izpustil Onu-
frevno, katera je hitro odšla, rogajoč in odkašljajoč
se. — Jako žal mi je! Hotel sem vajino srečo, a
silil vaju ne bodem vzeti se! Služi kakor poprej
svojemu bojarju, starec, a ti Nikita stopi semkaj!
Odpustim ti tudi drugo tvojo krivdo. A teh klate¬
žev ne zapišem v opričino; to bi razžalilo moje
fante. Naj gredo v Žizdro v vojni polk. Ker se
radi bojujejo s Tatarji, bodo imeli saj kaj dela. Ti
pa — nadaljeval je s posebno milostljivim glasom,
brez primesi svoje navadne porogljivosti in položil je
roko Serebrjanemu na ramo, — ostani pri meni.
Pomiril te bodem z opričino. Ko nas bodeš bolje
spoznal, se ne bodeš nas tako bal Dobro je biti Ta-
tarje, pa moji sovražniki neso samo Tatarji; ampak
so že hujši. Te se nauči grizti in pometati z metlo.

In car je potrepljal Serebrjanega po rami.

— Nikita, — nadaljeval je prijazno in pustil
svojo roko na kneževej rami, — ti imaš pravično

552

srce, jezik tvoj ne pozna zvijače; takih slug je men
treba. Upiši se v opričino; dam ti mesto usmrtenega
Vjazemskega. Tebi zaupam, ti me ne bodeš prodal.

Vsi opričniki so s sovraštvom pogledali na
Serebrjanega; videli so že v njem novo, vzhajajoče
svetilo, in kateri so bili dalj od • Ivana, začeli so
šepetati mej seboj in kazati svojo nezadovoljnost,
da car, brez ozira na njih zasluge, stavi nad nje
prišleca, ki je bil v njegovi nemilosti, obsojenega
bojarja, starega kueževskega rodu.

Pa srce Serebrjanega se je stiskalo pri carje¬
vih besedah.

— Car, — rekel je in premagoval se, kolikor
se je mogel, — zahvaljujem se za tvojo milost;
pusti rajši tudi mene v vojni polk. Tukaj nemam
ničesar opraviti, slobodskih običajev nesem vajen,
a tam bodem služil tvojej milosti, dokler mi ne
zmanjka sil.

— Tako tedaj! — rekel je Ivan in vzel roko
z rame Serebrjanega: — to pomeni, da mi nesmo
po voiji njega kneževskej milosti! Ostati pri tatovih
je torej častneje, kakor pa biti pri moj>b opričnikih!
Nu, kaj se hoče, — nadaljeval je porogljivo, — jaz

553

nikogar ne silim v službo in nikogar ne držim. Ko
ste se privadili drug druzega, pa služite vkupe!
Srečen pot, razbojniški vojskovodja!

In zaničljivo je pogledal car Serebrjanega,
obrnil mu hrbet in odšel v dvorec.

XXXVIII. Poglavje.

Odhod iz slobode.

Godunov je predložil Serebrjanemu, ostati v
njegovej hiši, dokler ne gre na vojno. Zdaj je storil
to ponudbo prav iz srca, kajti opazujoč vsako be¬
sedo in vsak migljaj carja, sklepal je Boris Teodo-
rovič, da ne bode nič strašnega, da se bode Ivan
samo .hladno obnašal proti Nikiti Romanoviču.

Da izpolni obljubo, katero je dal Maksimu,
odpravil se je Strebrjani naravnost iz carskega
dvora k materi svojega pobratima in dal jej je
Maksimov križ. Maljute ni bilo doma. Starka je že
vedela sinovo smrt in vsprejela je Serebrjanega ka¬
kor sorodnika; ko je opravil svoje naročilo, poslovil
se je od nje, ona ga ni hotela zadrževati, bala se
je, da se ne vrne mož, samo spremila ga je do
do vnanjih stopnic z blagoslovljenem.

554

Zvečer, ko je Godunov ostavil Serebrjanega v
spalnici in oddaljil se, želeč mu lahko noč, dal je
Mihejič popolno prostost svojemu veselju.

— Nu, bojar, — rekel je, — doživel sem
nazadnje lep dan po dolgem gorji. Kajti od tistega
dne, ko bo tebe zgrabili, sem bil tak, kakor bi ne
videl božje svitlobe! Vedno sem stikal po Moskvi
in po slobodi, da kaj zvem o tebi. Ko sem danes
zvedel, da si se vrnil z razbojniki, spustil sem se v
tek na carski dvor; pa car je že bil na stopnicah!
Prodrl sem mej razbojniki do tebe, pa nesem mogel
strpeti, začel sem te loviti za obleko, pa me je za¬
gledal car. Nu, kako sem se prestrašil, nikoli ne
bodem pozabil! Dve maši bodem jutri plačal, jedno
za tvoje zdravje, drugo pa, da me je Bog obvaroval
te čarovnice, da ni pustil, da bi se bila nad menoj
taka nezgoda prigodila.

In Mibejič mu je začel vse pripovedovati, kaj
je bilo ž njim po razrušenji Morozovljere hiše, kako
je naznanil Perstnju in bo se je vrnil v mlin, našel
tam Heleno Dmitrijevno, in ponudil se spremiti jo
do moževega posestva, kamor so Morozova odpeljali
sluge ob požaru.

555

Serebrjani je nestrpljivo poslušal mnogokratne
umike Mihejiča.

— Vedi, Nikita Romanovič, — govoril je sta¬
rec, — jaz nesem slep; če tudi molčim, pa vse
vidim. Povedati moram, dragi moj, da mi ni do-
palo, ko si šel k Družini Andrejeviču. Nič dobrega
ne bode iz tega, mislil sera, pa tebi je tudi bilo
težko, ko si ž njim za isto mizo iz iste kupice pil.
Saj me razumeš, gospodar moj. Če tudi, recimo, ti
nesi bil kriv tega, kdo ve, kako je to prišlo, pa
proti njemu je to bilo pregrešno. Nu, pa zdaj je
vse drugače: zdaj ona ni nikomur odgovorna. Bog
daj njemu nebesa! In mlada je ona, golobičiea, da
bi ostala udova.

— Ne karaj me, Mihejič, — rekel je Sere¬
brjani nevoljen, — a povej mi, kje je ona, in kaj
veš o njej.

— Prosim malo počakaj, milostljivi gospod;
povem vse po vrsti. Lej, ko sem se vrnil od raz¬
bojnikov v mlin, rekel mi je mlinar: Rajska ptica
je k meni priletela; odpelji jo k carju Dalmatu. Jaz
z začetka nesem razumel, kaka ptica in kakega
Dalmata misli; še le potem, ko mi je pokazal boja-

556

rinjo, mi je šinilo v glavo, da o njej govori. In od¬
potovala sva na posestvo Družine Andrejeviča. Z za¬
detka ni bilo nič, le molčala je in oči povešala;
potem je začela po tibem izpraševati o moži; a po¬
tem je pa vprašala zate, pa ne naravnost, tako po
ovinku, že veš kako ženske znajo. Jaz sem jej vse
povedal, kar sem vedel, pa golobičica je še žalost-
nejša postala, povesila je glavo in celi pot ni več
spregovorila. A ko sva se približala bojarjevemu
posestvu na kakih deset „poprišč“, *)  začela se je
vznemirjati. Kaj ti je, milostljiva bojarinja, da se tako
vznemirjaš? vprašal sem jo. In ulile so se jej solze.
Tolažil sem jo: Ne toguj bojarinja, Družina Andre-
jevič je zdrav! Ali ona je še britkejše zaplakala, ko je
zaslišala ime Družine Andrejeviča. Pogledal sem na
njo, pa nesem vedel, kaj govoriti. Ko sem pa ome¬
nil tebe, ustavila je pri tej priči konja. „Ne, strijček,
rekla je, k bojarju ne morem iti!“ — „Kaj, boja¬
rinja, k8m pa hočeš?" — „Strijček, rekla je, ali
vidiš pozlačene križe, ki se vidijo izza gozda." —
„Vidim, bojarinja 11 . — „To je, rekla je, ženski
samostan: jaz poznam te križe, strijček." Začel sem

*) Poprišže pomenja neko gotovo daljavo.

557

jej odgovarjati, pa ona je vedno svojo gnala: pelji
me, pelji me! — „Tam ostanem jeden teden, rekla
je, potem pa pojdem k Družini Andrejeviču: poslal
bode sam pome!" Kaj sem hotel, peljal sem jo mi¬
lostljivi gospodar, spremil sem jo tja; in izročil jo
opatinji."

— Kako daleč je do samostana? — vprašal
je Serebrjani.

— Od mlina je bilo kakih štirideset „poprišč“,
od Moskve bode pa dalje. Gre se po tem potu,
kodar mi hodimo na Žizdro.

— Mihejič! — rekel je Serebrjani: — stori
mi neko uslugo. Jaz do jutri ne morem oditi, kajti
moji ljudje morajo priseči carju. Ti pa še to noč
odjahaj tja z dvema konjema, ne varuj ne sebe, ne
konj; poprašaj po bojarinji, povej jej vse; poprosi jo,
da bi vsprejela mene, da bi se na ničesar ne odločila,
dokler ne govori z menoj.

— Dobro, milostljivi gospodar, dobro; ti se
že bojiš, da ne bi postala nuna? Tega se ni bati,
očka. Ko mine leto, pa bo nehala žalovati; drugače
biti ne more, kako bi pa tudi ne žalovala po Dru-

558

žini Andrejeviči, Bog mu daj mebesa. Potem bomo
pa napravili svatbo. Nobeno gorje ne trpi na veke,
očka!

Mihejič je se to noč odšel v samostan, a ko
se je jedva prikazala jutranja zora, šel se je Sere-
brjani poslovit od Godunova.

Boris Teodorovič se je že bil vrnil od jutranje
službe božje, pri katerej je bil po navadi vkupe s
carjem.

— Kaj si tako hitro ustal, knez? — vprašal
je Nikito Romanoviča. — To je dobro, za nas, slo-
bodske, a ti bil bi mogel odpočiti se po včerajšnjem
dnevu. Ali morda ni bilo dosti mirno pri meni?

Pa bister pogled Godunova je kazal, da ve,
zakaj ni mogel spati knez.

Prijaznost Borisa Teodoroviča, njegovo odkrito¬
srčno sočutje k Serebrjanemu, usluge, katere mu je
tolikokrat skazal, in popolnem različen značaj od
druzih dvornikov prikupili so se silno Nikiti Roma-
noviču. Razodel mu je svojo ljubezen k Heleni.

— Vse to mi je že davno znano! — rekel je
in zasmehljal se Godunov. — To sem že uganil
prvokrat, ko si prišel v slobodo, iz tega, kako si

559

gledal na Vjazemskega. In ko sem jaz nalašč začel
s teboj govoriti o Morozovu, govoril si o njem jako
nerad, če tudi sta bila prijatelja. Ti, knez, ničesar
ne znaš skrivati. Kar koli ti misliš, vse se ti bere
na obrazu. Govoriš tudi preodkritosrčno, Nikita Ro-
manovič, dovoli, da ti povem. Včeraj sem se že
bal zate, pa tudi jezilo me je, ko si naravnost od¬
govoril carju, da se nečeš zapisati v opričino.

— Kaj sem mu pa hotel odgovoriti, Boris
Teodorovič ?

— Zahvaliti bi se bil moral carju in vspre-
jeti njegovo milost.

— Ali se šališ, Boris Teodorovič, ali resnico
govoriš? Kako bi se bil mogel za to zahvaliti carju?
Zakaj se pa ti sam ne zapišeš v opričino?

■— To je drugače, knez. Jaz že vem, kaj de¬
lam. Jaz carju ne ugovarjam; on mene sam neče
upisati v opričino; toliko sem že dosegel. Ali, ko
bi bil ti stopil na mesto Vjazemskega, postal bi bil car¬
jev orožjenosec ter bil bi vedno v obližji Ivana Vasi¬
ljeviča, in s tem bi lahko vsem koristil. Midva
bi vzajemno delovala, in še opričino bi spodkopala.

560

— Ne, Boris Teodorovič, jaz ne bi znal tega.
Saj ti sam praviš, da se mi vse bere na obrazu.

— To prihaja od tega, ker se ti nečeš pre¬
magati, knez. A, ko bi ti sklenil, premagati svojo
odkritosrčnost, ko bi bil le radi videza ustopil v
opričino, kaj bi midva vsega ne mogla storiti! A po¬
glej mene; jaz sem sam, bijem kakor ščuka ob led,
vsacega se moram bati, vsako besedo premisliti, vča¬
sih se mi kar vrti v glavi! Ko bi pa bila dva okolu
carja, bi se tudi sile podvojile. Takih ljudij, kakor
si ti, ni dosti, knez. Povem ti naravnost: jaz sem
se zanašal na te, od kar sem te prvokrat videl!

— Jaz nesem za to, Boris Teodorovič. Toli¬
kokrat sem se že prizadeval privaditi se tujim obi¬
čajem, a ne gre. Bog ti daj zdravje, ti si pa, ka¬
kor bi bil ustvarjen za to. Resnico ti povem, da mi
marsikdaj ni bilo po volji, da misliš jedno, govoriš
pa drugo; zdaj pa vidim, kaj ti hočeš, in razumem,
da je najbolje tako delati, kakor ti. Jaz bi tudi ho¬
tel, pa ne znam, Bog mi ni dal sposobnosti za to.
Sicer pa, kaj bi sedaj govoril o tem, sam veš, da
me car na mojo željo pošlje v vojni polk.

561

— To nič ne de, knez. Ti bodeš zopet pobil
Tatarje, in car te bode zopet poklical pred oči.
Orožjenosec sicer ne moreš več biti, a če poprosiš,
v opričino te pa še zapišejo. Pa ko bi se ti ne po¬
srečilo, pobiti Tatarjev, prišel bodeš v Moskvo, ko
preteče Heleni Dmitrijevni udovstva čas. Tega se
ne boj, da bi se preoblekla v nuno; to se ne bode
zgodilo, Nikita Romanovič; jaz bolje poznam člove¬
ško srce, kakor pa ti; iz ljubezni ni vzela Morozova,
zakaj bi se pa tudi zdaj ponuniia. Počakaj samo,
da se ohladi kri in posuše solze; in jaz ti bodem
na svatbi za tovariša, ako hočeš.

— Hvala tebi, Boris Teodorovič. Meni je težko,
da si že toliko storil zame in jaz tebi z ničemer po¬
vrniti ne morem. Ko bi bilo treba zate pretrpeti
muke ali pa dati življenje! A v opričino me ne kliči,
pa pri carji tudi biti ne morem. Zato je  treba od¬
reči se vesti, ali pa imeti tvoj razum. Ali jaz bi le
zastonj krivil dušo. Vsakemu je Bog kaj druzega
odločil, Boris Teodorovič: sokol ima svoje letanje,
labud svoje; da bi le vsak živel po pravici.

— Tedaj ti mene več ne dolžiš, Boris Teo¬
dorovič, da jaz ne postopam naravnost, a le po
ovinkih. 36

562

— Greh bi bilo dolžiti te, Boris Teodorovič. Ne
govorim že o sebi, pa koliko si drugim dobrega sto¬
ril! Iq tudi mojim tovarišem bi bilo brez tebe šlo
jako trdo. Ne ljubi te zastonj narod. Vsi stavijo
na tebe svoja upanja, vsa dežela gleda na tebe!

— Lahka rudečica je polila po zartijavelem
obrazu Godunova, in v njegovih očeh se je zasve¬
tila zadovoljnost. Pomiriti s svojim delovanjem ta-
cega človeka, kakeršen je bil Serebrjani, bilo je zanj
nemalo veselje in služilo mu je za merilo njegove
čarobne sile.

— Tudi jaz se ti zahvaljujem, knez, — re¬
kel je. — In samo jedno te prosim: ko že nečeš
pomagati meni, tedaj vsaj ne verjami, bedar boš
kaj slabega slišal o meni, in povej mojim obreko¬
valcem, kar o meni veš.

— Zato ti ni treba skrbeti, Boris Teodorovič!
Jaz nikomur ne pustim o tebi niti slabo misliti, ni¬
kar pa govoriti. Moji razbojniki že sedaj molijo za

tvoje zdravje, a če se vrnejo domov, bodo to ve¬
leli vsem svojim bližnjim. Samo Bog te varuj!

— Bog varuje usmiljene! — rekel je Godu¬
nov in ponižno poveril oči. — Sicer je pa vse v

563

njegovej svetej volji! Z Bogom, knez; da se kmalu
zopet vidimo; ne pozabi, da si mi obljubil povabiti
me na svatbo.

Objela sta se po prijateljski, in Nikiti Roma-
noviču poskočilo je od veselja srce. Navadil se je
bil misliti, da se Godunov ne moti lahko, in raz¬
gubila se mu je bojazljivost za Heleno.

Kmalu je odrinil na čelu svoje čete pešcev;
pa predno so ostavili slobodo, prigodilo se je nekaj,
kar je po tedanjih pojmih veljalo za slabo znamenje.

Pri nekej cerkvi ustavila je četo tolpa bera¬
čev ki se jih je polno rinilo, kolikor je bila široka
ulica, kakor bi bili pričakovali miloščine od kake
imenitne osebe, ki je bila v cerkvi.

četa se je počasi pomikala dalje, da je tolpa
utegnila razmikati se. Serebrjani je zaslišal mrtvaško
petje in vprašal je, za kom se opravlja služba božja ?
Odgovorili so mu, da Gregor Lukjanovič Skuratov-
Beljski obhaja spomin po Maksimu Gregorjeviču,
katerega so ubili Tatarji. To trenotje zaslišal se je
glasen krik, in iz cerkve so prinesli starko, ki je
omedlela, shujšan njen obraz je bil polit s solzami

iu izpod baržunaste kapice so jej neredno viseli sivi

36 *

564

lasje. To je bila Maksimova mati. Maljuta se je v
ponižnej obleki prikazal na stopnicah in njegove oči
so se srečale z očmi Serebrjanega; v Maljutinih po¬
tezah zdaj ni bilo onega navadnega zverstva, a le
neka topost brez vsacega izraza. Ukazal je na stop¬
nice položiti starko, potem pa se je vrnil v cerkev,
a razbojniki s Serebrjanim odkrili so kape, prekri¬
žali se in šli mimo cerkve, a iz cerkve slišali so
slovesno in glasno petje: „S svetimi počivaj!*

To žalostno petje in misel na Maksima napra-
pravili sti žalosten uti s na Serebrjanega, pa kmalu
se je spomnil tolažilnih besed Godunova, ki so kmalu
izgladile otožnost, katero je vzbudila mrtvaško služba
božja. Na ovinku pota, ki je držal v temni gozd,
ozrl se je nazaj na Aleksandrovsko slobodo, in ko
so se mu skrile pozlačene kuplje Ivanovega dvorca,
čutil je neko olajšanje, kakor bi se mu bil težek
kamen odvalil od srca.

Jutro je bilo sveže in solnčno. Bivši razbojniki
šli so dobro oblečeni in oboroženi za Serebrjanim
in za jezdeci, kateri so ga spremljevali. Zeleni mrak
jih je objel od vseh stanij. Konj Serebrjanega, poln
nestrpljive živosti in poguma, trgal je mimogrede

565

listje z visečih vej, a Bujan, ki ni ostavil kneza
po Maksimovej smrti, hitel je naprej, pouzdigoval
zdaj pa zdaj kosmati gobec in vohal po zraku, ali
nagibal glavo po strani, in pazno poslušal, ako se
je kak oddaljen šum razlegel v gozdu.

XXXIX. Poglavje.

Poslednje svidanje.

Nekaj dnij šel je Serebrjani s svojo četo. Na
nekem prenočišči, od koder je peljal stranski pot
v nunski samostan, ostavil je svoje ljudi in šel je
naproti Mihejiču, kateri mu je obljubil prinesti od¬
govor od bojarinje.

Vso noč je neprestano jezdil. Ko je napočila
zora, približal se je k nekemu križempotu, zagle¬
dal že ugasujoč ogenj in zraven sedeti Mihejiča.
Oba njegova konja pasla sta se osedlana malo proč.

Ko je Mihejič zaslišal ropot konjskih kopit,
skočil je na nogi.

— Milostljivi knez, Nikita Romanovič! — za¬
klical je, ko je spoznal kneza: — Ne jezdi daljel
Vrni se nazaj! Tam nemas nič iskati!

566

— Kaj se je zgodilo? — vprašal je Serebrjani
in srce mu je otrpnelo.

— Vse je končano, očka! — Bog nam že ni
namenil sreče!

Serebrjani je skočil na tla.

— Povej! — rekel je: —kaj  se je zgodilo z
bojp.rinjo?

Starec je molčal.

— Kaj se je zgodilo s Heleno Dmitrijevno?
— ponovil je prestrašen Serebrjani.

— Helene Dmitrijevne ni več, milostljivi go¬
spod ! — rekel je mračno Mihejič. — Zdaj je samo
sestra Evdokija!

Serebrjani se je opotekel in naslonil se na

drevo.

Mihejič ga je pogledal z britkostjo.

— Kaj se hoče, Nikita Komanovič! — Že ni
bila volja božja. Vidi se, da smo se rodili ne¬
srečno uro.

— Povej vse! —rekel je Serebrjani,ko je zbral
zopet vse moči. — Ne prizanašaj mi. Kdaj se je po-
nunila bojarinja?

567

Ko je zvedela o kazni Družine Andrejevima,
milostljivi gospod; ko so dobili v samostanu od carja
zapisnik, z imeni vseh usmrtenib, in s poveljem mo¬
liti za njih dušni mir; j eden dan poprej, ko sem jaz
prišel.

— Ali si jo videl?

— Videl, milostljivi gospod.

Serebrjani hotel je nekaj reči, pa ni mogel.

— Samo za jeden trenutek sem jo videl, —
pristavil je Mihejič: — Sprva me ni hotela pu¬
stiti k sebi.

— Kaj ti je ukazala, povedati mi? — vprašal
je s težavo Serebrjani.

— Da bi zanjo molil, milostljivi gospod.

— A nič druzega.

— Nič, milostljivi gospod.

— Mihejič! — rekel je knez po kratkem mol¬
čanji, — pelji me v samostan, hočem se posloviti
od nje.

Starec je zmajal z glavo.

— Čemu boš hodil k njej, milostljivi gospod?
Ne vznemirjuj je, ona je zdaj kakor sveta. Vrniva
se rajši k četi in odrinimo naravnost v Žizdro.

568

— Ne morem! — rekel je Serebrjani.

Mihejič je zopet zmajal z glavo, in pripeljal je
k njemu jednega svojih konj.

— Usedi se na tega, — rekel je vzdihujoč,

— tvoj je jako truden.

In molče sta jezdila proti samostanu.

Pot je ves čas držal po gozdu. Kmalu se je
zaslišalo šumljanje vode in pokazal potoček, ki se
je vil mej trsjem in lesketal se mej gostim ze¬
lenjem.

— Aii poznaš ti to mesto, knez ? — vprašal
je Mihejič.

Serebrjani je pouzdignil glavo in zagledal sveže
pogorišče. Zemlja je bila nedavno izrita, ter ostanki
poslopja in vodnega kolesa so kazali, da je tu bil
mlin.

Ko so zgrabili mlinarja, — opomnil je Mihejič,

— so tudi razdejali njegovo stanovanje; mislili so
najti kak zaklad, da bi jih pobral vrag.

Serebrjani je razmišljen pogledal pogorišče in
molče sta jezdila dalje.

Čez nekaj ur začel je postajati gozd redkejši.
Mej drevjem se je pokazala zidana ograja in na

569

ravnej poljani videl se je samostan. Stal ni, ka¬
kor druga taka bivališča na vzvišenem mestu. Iz
ozkih omreženih oken ni bilo videti obširnih samo¬
stanskih posestev in povsod so se videla samo gola
debla in temno zelenje smrek, ki so stale okrog
ograje. Okolica je bila tiha in žalostna; samostan
se je prišteval, kakor se je videlo, k številu ubož-
nejših.

Jezdeca sta skočila s konj in potrkala na
vratiča.

Minulo je nekaj minut; zaslišalo se je rožljanje
ključev.

— Slava gospodu Jezusu Kristu! — rekel je
tiho Mihejič.

— Na vekomaj, amen! — odgovorila je sestra
vratarica in odprla je vratiča. — Koga hočeta, go¬
spoda ?

— Sestro Evdokijo, — rekel je poluglasno
Mihejič, boječ se s tem imenom razdražiti duševno
rano svojemu gospodu. Saj me poznaš, ljuba mati;
ni dolgo, ko sem bil tukaj.

— Ne, gospod, ne poznam te! še le danes
sem postavljena k vratim, pred menoj je bila sestra
Neža . . .

570

In nuna je previdno pogledala prišleca.

— Saj tudi ni treba, mati, — nadaljeval je
Mihejič, — pusti naji. Povej opatinji, da je prišel
Nikita Romanovič Serebrjani.

Vratarica je bojazljivo pogledala Serebrjanega,
stopila nazaj in zaprla za seboj vratiča.

Slišalo se je, da se je hitro oddaljila, in go¬
vorila sama seboj: „ Gospod Jezus Kristus, usmili
se nas!“

„Kaj pa neki to pomenja ? 8  pomislil je Mihejič:
„čemu se neki boji mojega bojarja 8 .

Pogledal je kneza in spoznal, da so njegovo
prašnato orožje, obleka, raztrgana od trnovih grmov
in nemirni izraz prestrašili vratarico. Poteze Nikite
Romanoviča so se bile res tako spremenile, da ne
bi ga bil poznal sam Mihejič, ko bi ne  bil prijezdil
vkupe ž njim.

Čez nekaj časa zaslišali so se zopet koraki
vratarice.

— Ne zamerita, gospoda, — rekla je s s pod¬
tikajočim se jezikom skozi vratiča, — zdaj vaju bo-
jarinja ne more vsprejeti; pridita jutri po jutranji
službi božji.

571

— Jaz ne morem čakati! — zakričal je Serebr-
jani, in udaril z nogo v vratiča; odjenjali so za¬
pahi, in žel je v ograjo.

Pred njim stala je opatinja ravno tako bleda,
kakor on sam.

— V imenu Jezusa Krista Odrešenika, —
rekla je s tresočim glasom, — ustavi se! Jaz vem,
po kaj si prišel ... Pa gospod kaznuje ubojstvo in
nedolžna kri naj pade na tvojo glavo!

Častita mati! odgovoril je Serebrjani, ki ni
razumel njenega strahu, in je bil preveč vznemirjen,
da bi mogel čuditi se: — častita mati, pusti me
k sestri Evdokiji! Daj mi jo videti saj za jeden tre¬
nutek! Pusti mi samo posloviti se od nje!

— Posloviti se? — ponovila je opatinja: —
ali res hočeš samo posloviti se?

— Daj mi samo posloviti se od nje, častita
mati, in jaz vse svoje premoženje dam tvojemu sa¬
mostanu.

Opatinja ga je nezaupljivo pogledala.

— Ti si ulomil s silo, — rekla je: — ime¬
nuješ se kneza, a Bog ve kdo si, in Bog ve po kaj
m prišel . . . Znano mi je, da zdaj stikajo opričniki

572

po svetih samostanih in pobijajo žene in hčere onih
pravičnih, ki so bili usmrteni v Moskvi! . . . Sestra
Evdokija bila je žena usmrtenega bojarja. . .

— Jaz nesem opričnik, zakričal je Serebrjani:
— jaz sam bi dal vso svojo kri za bojarja Mo-
rozova! Pusti me k bojarinji, častita mati, pusti me
k njej.

Sti se že morali pravica in resnica pokazati
na obrazu Serebrjanega. Opatiaja se  je pomirila in
pogledala je nanj s sočuvstvom.

— Pregrešila sem se pred teboj, rekla je. —
Pa slava Bogu in prečistej nj ego vej Materi, motila
sem sem se zdaj. Slava Kristu, svetej trojici in
vsem svetnikom, da nesi opričnik! Prestrašila me
je vratarica, in jaz sem že samo mislila, kako bi
pridobila časa, m skrila sestro Evdokijo! Hudi časi
so nas zadeli, gospod! Še v božjih stanovališčih se
ne morejo skriti, kateri so v carjevej nemilosti. Slava
Bogu, da sem se motila! Če si ti prijatelj ali so¬
rodnik Morozova, popeljem te k Evdokiji. Pojdi za
menoj, bojar semkaj mimo pokopališča; njena ce¬
lica je prav na vrtu.

573

Opatinia odpeljala je kneza čez vrt v samotno ce*
lico, gosto obsajeno z divjimi rožami in drugimi grmovL
Tam na klopici pred uhodom sedela je Helena v
črnej obleki in v samostanskem pokrivalu. Poševni
žarki zahajajočega solnca padali so na njo skoz go¬
ste javorje in zlatili nad njo že vsahujoče veje. Po¬
letje se je že bližalo h koncu; poslednje cvetke div¬
jih rož so že obletevale; črna obleka nune bila je
posuta z njih rudečimi listki. Žalostno je gledala
Helena počasno in jednoobrazno padanje porumene¬
lega javorjevega listja, in le odmev približajočih se
korakov izbudil jo je iz zamišljenja. Priuzdignila je
glavo, spoznala opatinjo in ustala, da bi jej šla na¬
proti, pa ko je nepričakovano ugledala Serebrjanega,
zakričala je, roki položila na srce in onemogla pala
na klop.

— Ne straši se, dete moje! rekla jej je pri¬
jazno opatinja: — to je bojar, ki ti je znan, prija¬
telj tvojega pokojnega moža, prišel je nalašč poslovit
se od tebe.

Helena ni mogla odgovoriti, samo tresla se je,
in prestrašena gledala kneza; dolgo sta oba molčala.

574

— Tako, — spregovoril je na zadnje Serebr*
jani, — tako tedaj se zopet vidiva.

— Ni se nama bilo mogoče videti drugače! —
rekla je Helena, da se je komaj slišalo.

— Zakaj me nesi počakala, Helena Dmitri-
jevna? — rekel je Serebrjani.

— Ko bi bila počakala, — zašepetala je, —
ne bi bila imela dosti sile ... ti bi me ne bil pustil...
dosti je tako greha, Nikita Romanovič . . .

Nastalo je zopet molčanje. Srce Serebrjanega
je silno bilo.

— Helena Dmitrijevna! — rekel je jecljajoč
od razburjenosti: — za vselej se poslovim od tebe,
za vselej, Helena Dmitrijevna ....  Daj mi posled-

njikrat pogledati te.odkrij svoje pokrivalo,

Helena!

Helena je s shujšano roko priuzdignila črno
tkanino, ki je zakrivala vrhnji del njenega obraza in
knez je zagledal njene tihe oči, lepe od solza, znani
krotki pogled, omračen nekoliko od mnogih nepre¬
spanih nočij in duševnega trpljenja.

575

— Z Bogom, Helena! zakričal je in pal k
njenim nogam; z Bogom za vselej! Daj mi Bog po¬
zabiti, da bi bila mogla biti srečna.

— Ne, Nikita Romanovič, — rekla je Helena,
•— sreča nama ni bila namenjena. Kri Družine
Andrejeviča bila bi mej srečo in nama. Za mene si
je on nakopal carsko nemilost, a jaz sem se pre¬
grešila proti njemu in sem kriva njegove smrti! Ne,
Nikita Romanovič, midva nesva mogla biti srečna.
Pa kdo je tudi zdaj srečen?

— Res, kdo je zdaj srečen! — ponovil ja
Serebrjani, — Bog ni milostljiv svetej Rusiji; pa
vender jaz nesem mislil, da se bode treba nama
ločiti za zmiraj!

— Ne, za zmiraj, Nikita Romanovič, — za-
smehljala se je otožno Helena, — samo tukaj, v
tem življenji. Tako je tudi moralo biti. Ne bilo bi
lepo, ko bi se midva veselila, ko trpi vsa zemlja
veliko gorje in britkost.

— Zakaj, — rekel je z mračnim obrazom
Serebrjani, — zakaj nesem dal glave pod tatar¬
skimi sabljami! Zakaj me ni usmrtil car, ko sem

576

mu prinesel pokorno glavo! Zakaj sem zdaj ostal
na svetu.

— Nosi, križ svoj, Nikita Romanovič, kakor
ga nosim jaz. Tvoja osoda je ložja od moje. Ti
moreš braniti svojo domovino, a meni ne ostaja
druzega, kakor moliti zate in obžalovati svoje grehe!

— Kaka domovina! Kje je naša domovina!
— zaklical je Serebrjani. — Pred kom nam jo je
braniti? Ne Tatarji, ampak car pogublja domovino!
Misli so se mi zmešale, Helena Dmitrijevna ... Ti
sama si še podpirala moj razum; zdaj je vse pred
menoj potemnelo, ne vidim več, kaj je laž, kaj je
resnica. Vse dobro gine, vse zlo premaguje! Pogo¬
stem prihaja mi Kurbski na misel, pa jaz sem od¬
ganjal od sebe te pregrešne misli, dokler je moje
življenje še imelo kak smoter; zdaj pa nema no¬
benega smotra več, sila dosegla je vrhunec . . *
pamet se mi meša.

— Razsvetli te Bog, Nikita Romanovič! Ali
že zato, da ti je ušla sreča, hočeš postati carjev
sovražnik, in se hočeš zoperstavljati vsej zemlji, ka¬
tera pred njim uklanja svojo glavo ? Pomisli, da Bog
nam pošilja skušnjave, da bi se mogli zopet videti

577

na onem svetu! Pomisli vse svoje življenje, in ne
Jagaj samemu sebi, Nikita Romanovič!

Serebrjani povesil je glavo. Nezadovoljnost, ki
je vskipela v njem, izrinila je v njegovem notranjem
stroge pojme svete dolžnosti, v katerih je bil od-
gojen in katere je dozdaj zvesto hranil v svojem
srci, če tudi ni mogel vselej njim pokoriti se.

— Nosi križ svoj, Nikita Romanovič! — po¬
novila je Heleno. — Pojdi, kamor te pošilja car.
Odpovedal si se upisati v opričino, in tvoja vest je
čista. Pojdi na sovražnike ruske zemlje; jaz pa ne
neham moliti zate do svoje poslednje ure.

— Z Bogom, Helena, z Bogom, sestra moja!
— vskliknil je Serebrjsni, in skočil je k njej.

Njen mirni pogled se je srečal z njegovim
pobitim pogledom, objela ga je kakor brata in po¬
ljubila trikrat, brez vsakega strahu in nemira, kajti
v tem posloviteljnim poljubovanji ni bilo tega čuvstva,
katero jo je pred dvema mesecema pri ograji Mo-
rozovljevega vrta vrglo knezu v naročje, ne da bi
bila to vedela ali hotela.

— Z Bogom! — ponovila je, zopet doli spu¬
stila pokrivalo, in hitro odšla v svojo celico.

37

578

Zaslišalo se je zvonenje k večernej molitvi.
Serebrjani je dolgo gledal za Heleno. On ni slišal,
da je govorila ž njim opatinja, ni čutil, da ga je
prijela za roko in spremila ga iz zagraje. Molče ja
sedel na konja, molče se je vračal z Mihejieem po
potu po smrekovem gozdu, Zvonenje samostanskega
zvona ga je še le vzbudilo iz otrpnenosti. Še le
zdaj je prav razumel vso težo svoje nesreče. Srce
mu je pokalo od tega zvonenja, pa z ljubeznijo je
je poslušal, kakor bi v njem odmevalo poslednje
slovo Helene, in ko je labko zvonenje, ki se je
razlegalo v daljavo, utihnilo v večernem mraku,
zdelo se mu je, da se mu je vse, kar mu je bilo
ljubo, iztrgalo iz njegovega življenja in od vseh stra-
nij ga je objela hladna, brezupna osamelost . . .

Drugi dan odrinila je četa Nikite Romanoviča po
svojem potu, vedno dalje po temu h gozdih, ki so se le
kaj malega pretrgali, in držali se Brjanskega go¬
stega gozda. Knez jezdil je naprej in Mihejič daleč
za njim in ni se predrznil pretrgati njegovega
molčanja.

Serebrjani je jezdil in povešal glavo, in sredi
največje obupnosti svetilo se mu je, kakor daljna

579

zarja neko tolažilno čuvstvo. To bila je zavest, da
fe v življenji storil svojo dolžnost, kolikor mu je
dopuščal njegov razum; hodil je vedno po ravnem
potu, nikdar ni nalašč krenil ž njega. Dragoceno čuv¬
stvo, katero živi sredi skrbi in britkosti, kakor ne-
odvzetljiv zaklad v srci poštenega človeka, in pred
katerim je vse bogastvo sveta, vse, po čemer hre¬
pene ljudje, — prah in nič druzega!

Ta zavest je dajala Serebrjanemu moč, pre¬
našati življenje, in v mislih je ponovil vse okolnosti
slovesa od Helene, ponovil vsako njeno besedo in
našel otožno tolažbo v misli, da bi res ne bilo lepo
veseliti se v sedanjosti, da se on ni ločil od svojih
bratov, a prenaša ž njimi vse težave.

Domislil se je tudi besed Godunova in britko
se je zasmehljal, ko se je spomnil, s kakim prepri¬
čanjem je govoril o poznanji človeškega srca. „ Vidi
se,“ mislil si je, „da tudi vsega ne ugane Boris
Teodorovič! Dobro on pozna državna dela in srce
Ivana Vasiljeviča; on že naprej ve, kaj poreče Ma-
Ijuta ali kaj stori kak drug opričnib; a kako čutijo
ti, ki ne iščejo svojih koristij, to njemu ni znano!*

37 *

580

Nehote spomnil se je Serebrjani Maksima ia
pomislil, da tako ne bi bil sodil Djegov pobratim.
On ne bil bi rekel: Morozova ni vzela iz ljubezni
in čakala bo tebe. Rekel bi bil: hiti pobratim moj t
Ne zgubi Dobenega trenotka; poženi konja in ustavi
jo, dokler je še čas!

In pri misli na Maksima zdela se je Nikiti
Romanoviču osamelost še težavneja, kajti vedel je*
da se nikdo ž njim ne bode tako sprijaznil, nikdo
ne napolnil s svojo dušo njegove duše, razjasniti
pomagal mu mnogo, kar mu je bilo temno v nje¬
govem poštenem srci, kajti v zmešnjavi dogodkov ni
utegnil razjasniti . . .

In njegovega življenja pot tekel bode, ne
vprašaje, ali se skladajo ali ne njegova boljša hre¬
penenja z njegovimi težkimi zahtevami. Dolgo mu bode
morda življenje še pletlo svoj pisani uzorec, v katerem
vsaka podrobnost, sama za se vzeta, nema nobenega
jasnega smisla, a se vse prikazni drže kakor ne-
pretrgljiva veriga, izvirajoč druga iz druge s strogo
doslednostjo.

In Serebrjani je povesil glavo in spustil va¬
jeti ter jezdil po tihem borovem gozdu, ki je bil

581

tako mračen, kakor njegove misli. Lahki koraki raz¬
bojnikov motili so tišino v tej pustinji. Divji njeni
prebivalci veverice in polhi, ne vajeni v tem brez-
ljudnem kraji, bati se človeka, se neso skrili, ko so
zagledali bojnike, ampak zlezli so na vrhne veje in
od tod radovedno gledali mimo gredoče. Pisani detli
so se držali s svojimi kremplji za z mahom po¬
raščeno skorjo drevesnih debel, in obračali svoje
rudeče glave na prišlece in zopet začenjali tolči ob
suho drevo.

Jeden bojnik, navdušen od prirodne lepote,
zapel je poluglasno neko pesen; drugi so se mu
pridružili in kmalu so se vsi glasovi izlili v jeden
zbor, kateri se je z zvučnimi premenami daleč raz¬
legal pod temnimi drevesi . . .

Tu bi lahko končali našo žalostno povest,
ostaja nam še samo povedati, kaj je bdo z drugimi
osobami, ki so morda s Serebrjanim delile sočutje
Citatelja. O samem Nikiti Romanoviču slišali bo¬
demo še jedenkrat na konci Daše povesti, pa zato
je treba preskočiti sedemnajst težkih let in pre¬
seliti se v Moskvo v slavno leto prisvojenja S-birije,

582

XL. Poglavje.

Poselstvo Jermaka.

Mnogo časa je preteklo, odkar je Serebrjani
odšel iz slobode na čelu pomiloščenih razbojnikov.
Bazne premene so se dogodile od tega časa v sve-
tej Rusiji. Pa Ivan se je kakor poprej udajal su¬
mom in kaznoval je najboljše in najveljavnejše
državljane, ako je zopet prišel k sebi, se je javno kesal,
pošiljal samostanom bogate darove in dolge zapisnike z
imeni usmrtenih, da naj molijo za njih pokoj. Od
prejšnjih njegovih ljubimcev ni ostalo nobenega.
Poslednji in glavni izmej njih, Maljuta Skuratov, ki
ni nikoli skusil carske nemilosti, bil je ubit pri
obleganji Najda ali Weissensteina v Lrvoniji, njemu
v čast je Ivan sežgal na grmadi vse ujete Nemce
in Švede.

Na stotine in tisoče Rusov je izgubilo vsako
nado na boljše čase in odšlo v tolpah v Litvo in
Poljsko.

Jeden sam srečen dogodek pripetil se je v
tem času. Ivan je spoznal nepotrebnost razdelitve
zemlje v dve polovini, iz katerih je manjša zatirala

583

večjo in na prigovarjanje Godunovo uničil je opri-
čino. Vrnil se je na bivanje v Moskvo in strašni
dvorec v Aleksandrovski slobodi izpraznil se je za
vselej.

Mej tem je mnogo nadlog zadelo našo domo¬
vino. Glad in kuga sta pustošila mesta in vasi. Ne-
kolikokrat je tudi ban napal naše ozemlje, jedenkrat
je celo požgal vse hiše okrog Moskve in velik del
mesta. Švedi so napadali nas s severja; Štefan Ba-
tori, kateri je bil izbran od državnega zbora po
Žigimontu, obnovi! je litovsko vojno in kljubu hra¬
brosti naših vojsk 'zmagal s svojo bistroumnostjo
in nam odvzel vsa naša zapadna ozemlja.

Cesarjevič Ivan, če tudi je bil napolnen s hu¬
dobijami svojega očeta, čutil je tedaj ponižanje
države in poprosil je carja, da gre z vojsko na Ba-
torija. Ivan je videl v tem nameravanje, vreči ga s
prestola, in carjevič, nekdaj otet od Serebrjanega
pri Paganskej Luži, zdaj ni ubežal smrti. V ječi
ga je car ubil s svojo ostro palico! Pripovedujejo,
da je Godunova, ki je skočil mej nja, car težko
ranil, in samo zdravstvenej umetnosti Permskega
gosta Strogonova se je posrečilo, oteti mu življenje.

584

Po tem ubojstvu je Ivan v mračnem obupanji
sklical dumo (shod bojaijev), objavil, da hoče iti v
samostan, in ukazal je voliti druzega carja. Na po¬
nižne prošnje bojarjev je pa ostal na prestolu in
omejil se na samo kesanje in bogata darila: pa
kmalu so se zopet začele moritve. Tako je po sve-
dočenji Oderborna dva tisoča tri sto ljudij obsodil
na smrt, ker so prepustili sovražnikom razne trd¬
njave, če tudi seje sam Batori čudil njihovej hrabrosti.

Zgubljajoč ozemlje drugo za drugo, stiskan od
vseh strauij od sovražnikov, videč notranji razkroj
carstva, bil je Ivan hudo potrt v svojej prevzet¬
nosti in to njegovo mučno čuvstvo kazalo se je tudi
v njegovem obnašanji in njegovej vnanjosti, na ob¬
leko ni več pazil, visoka postava se mu je sklonila,
oči so se mu zmračile, spodnja čeljust se mu je doli
obesila kakor pri starcu; samo v prisotnosti druzih
se je premagoval, ponosno se postavljal in zanič¬
ljivo gledal po svojih dvornikib, če ni kdo zapazil
upadanja njegovega duha. Te trenotke je bil še
strastneji, kakor za časa svojega veličja.

Ta žalostni čas prišla je vest iz vstoka, ne¬
pričakovana vest, ki je obodrila vsa srca in spre¬
obrnila občno gorje v veselje.

585

Iz oddaljenih bregov Karae prišli so v Moskvo
sloveči trgovci Strogonovi, sorodniki onega gosta,
ki je ozdravil Godunova. Oni so imeli od carja da¬
rovane pravice na puste kraje Permske zemlje, vla¬
dali so tam nezavisno od Permskih namestnikov, s
svojo upravo in s svojimi četami, pod jedinim po¬
gojem, da so branili meje pred divjimi sibirskimi
narodi, našimi nedavnimi in nezanesljivimi davko-
podvrženci. Vznemirjevani v svojih lesenih trdnja¬
vah od hana Kučuma, sklenili so, dvigniti se za
Kameni-Pojas in sami napasti sovražno zemljo. Da
bi pa mogli izvesti to namero, obrnili so se do ne¬
katerih razbojniških, ali kakor so se sami nazivali,
kozaških atamanov, ki so tedaj pustošili s svojimi
četami bregove Volge m Dona. Glavnejša izmej njih
sta bila Jermak Timofejev in Ivan Koljco, ki je bil
obsojen nekdaj na smrt, pa se je na čudovit način
izmuznil carskim strelcem in za dolgo časa se iz¬
gubil, da se ni nič čulo o njem. Ko so dobili od
Strogonovih darove in pismo, katero jih je klicalo
na slavno in častno delo, uzdignili so Jermak, Koljco
in trije drugi atamani prapor na Volgi, zbrali raz¬
bojniško četo in odpravili so se na klic Strogonovih.

586

Štirideset ladij bilo je takoj naloženih z živežem
in orožjem, ter mala četa je, ko je odpravila molitve
ea srečen pot, odrinila pod poveljstvom Jermaka,
pojoč vesele pesni gori po reki Čusovi proti divjim
Uralskim goram. Razbijajoč povsod sovražna ple¬
mena, vlačili so brodove od reke do reke, prišli do
bregov Irtiša, kjer so razbili in ujeli glavnega sibir¬
skega vojskovodjo, Mametbuia, in vzeli mesto Sibir
na visocem in strmem bregu Irtiša. Nezadovoljen s
tem zavojevanjem, šel je Jermak še dalje, podvrgel
vso zemljo do Obe, in prisilil premagane narode po-
ljubovat njegovo krvavo sabljo v ime Ivana Vasilje¬
viča, carja vse Rusije. Tedaj še le je poročil Stro-
gonovim o svojem uspehu, in h kratu poslal ljub¬
ljenega svojega atamana v Moskvo poklonit se carja
in ponudit mu nove dežele.

S tem veselim naznanilom prišli so Strogonovi k
Ivanu in kmalu za njimi prišlo je Jermakovo poselstvo.

Veselje v mestu bilo je nečuveno. V vseh
cerkvah je bila slovesna služba božja, vsi zvonovi so
zvonili kakor na Veliko noč. Car se je prijazno raz-
govarjal s Strogonovimi in naznačil je slovesen vspre-
jem Ivanu Koljcu.

587

V velikej kremeljskej sobani, obdan z vsem
bleskom carskega veličjs, sedel je Ivan Vasiljevič
na prestolu v z zlatom obšitej obleki, olepšani s
svetimi podobami in dragimi kamni. Na njegovej
desnici stal je cesarjevič Teodor, na levici — Boria
Godunov. Okrog prestola in durij razmeščeni so bili
carski telesni stražniki bojarskega rodu, v belih
atlasastih kaftanih, vezanih s srebrom, s krasnimi
sekirami na plečih. Vsa dvorana je bila napolnena
s knezi in bojarji.

Obodren z naznanilom, katero so prinesli Stro-
gonovi, gledal ni Ivan več tako mračno, in na nje¬
govih ustnih se mu je celo pojavil smehljaj, ko se
je obrnil k Godunovu s kako opazko. Pa njegov
obraz se je že bil silno postaral, gube so postale
globokejše, na glavi mu je ostalo malo las, a brada
mu je skoro popolnem izpala.

Boris Teodorovič se je poslednja leta hitro
pouzdigoval. Postal je svak cesarjeviča Teodora, s
katerim se je poročila njegova sestra Irina in za¬
vzemal je zdaj važni čin najvišjega konjarnika. Pri¬
povedujejo, da je car Ivan Vasiljevič, ko je hotel
pokazati, kako sta Godunov in sinaha priljubljena

588

njegovemu srcu, uzdignil jedenkrat tri prste in rekel,
dotaknivši se jih z drugo roko:

„Ta je Teodor, ta Irina, ta Boris; kakor bi
bilo mojej roki jednako hudo, ako bi mi katerega
teh prstov odsekali, tako bi tudi bilo mojemu srcu
jednako težko izgubiti katerega koli teh treh mojih
ljubljencev. “

Taka nenavadna milost ni rodila v Godunovu
prevzetnosti in ošabnosti.

Bil je, kakor poprej ponižen, prijazen z vsa¬
kim, zdržljiv v govorjenji, samo ponosueje se je
držal, prav kakor se je spodobilo njegovemu viso¬
kemu stanu.

Vender ni brez škode svojemu nravstvenemu
dostojanstvu Godunov dosegel takega upliva in takih
žastij. Vselej se ni posrečilo njegovemu gibčnemu
nravu odtegniti se delom, katerih ni odobravala nje¬
gova vest. Tako se je, videč v Maijuti premogoč-
nega tekmeca in zgubivši upanje ponižati ga v očeh
Ivanovih, sprijaznil z Maljuto, vzel njegovo hčer.
Dvajset let, ki jih je preživel pri prestolu tacega
carja, kakeršen je bil Ivan Grozni, neso mogle kar
tako minuti za Borosa Teodoroviča, tudi v njem se

589

je že bil zvršil oni britki prevrat, ki je bil v stanu.,
po mnenji vrstnikov, preobrniti v hudodelca človeka,
obdarjenega z najboljšimi lastnostmi.

Gledoč cesarjeviča Teodora, se ni bilo moč
ubraniti misli, da sti slabi ti roki, ki bosti morali
po Ivanovej smrti voditi državo. Niti najmanjše du¬
ševne sile ni bilo zapaziti na njegovem prijaznem in
mrtvem obrazu. Bil je že dve leti oženjen, pa nje¬
gove poteze so ostale še otročje. Bil je majhne ra-
Bti, slabega telesa, bledega in suhega obraza. Pri
tem se je pa vedno smehljal in plašno gledal. Ši¬
rile so se govorice, da je car, žalujoč po svojem

staršem sinu, večkrat rekel Teodora: „Ti si se rodil
za cerkvenega strežaja, ne pa za carjeviča 1“

„Pa Bog je milostljiv/ mislili so mnogi: „če
tudi je carjevič slab, pa dobro je, da se ni zvrgel

niti po očetu, niti po staršem bratu! — Pomagal

mu bode pa njegov svak Boris Teodorovič. Ta ne
bode pustil propasti države!*

Šepetanje dvornikov mej seboj v dvorci so pre¬
trgali glasovi tromb in zvonenje zvonov. V dvorano
so prišli, spremljevani od šestih stotnikov, poslanci
Jermaka, za njimi pa Maksim in Nikita Strogonova

590

z njijinim strijcem Semenom. Za njimi so nesli drage
kože, razna čudna orodja in mnogo nenavadnega
orožja, kakeršnega še prej ni bilo videti.

Ivan Koljco, ki je stopal na čelu poselstvu, bil
je kakih petdeset let star mož, srednje rasti, krepke
postave, bistrih presunljivih očij, črne goste, sem
ter tja že posivele brade.

— Veliki car! — rekel je, ko se je približal
k stopnicam prestola: — kozaški tvoj ataman Jer-
mak Timotejev, in vsi volžki kozaki, kateri so bili
v tvojej nemilosti, prizadevali so se poravnati svoje
krivice, in poklanjajo zdaj tebi novo carstvo. Pri-
deni, veliki car, k privojevamma tvojima carstvoma
k Astrahanskemu in Kazanskemu, še Sibirsko, do¬
kler te Najvišji ohrani na svetu!

Ko je izgovoril svoj kratki govor, pal je Koljco
s svojimi tovariši na kolena in globoko se priklonil
carju.

— Ustanite, dobri sluge moji! — rekel je Ivan.
•— Kdo bo še omenjal, kar je bilo, temu izbijem
oko, prejšnja nemilost spremeni naj se v milost.
Pojdi semkaj, Ivan!

591

In car mu je podal roko, Koljco je usta!, a
da bi ne stopil naravnost na s škrlatom pregrnene
stopnice prestola, vrgel je na nje najprej ovčjo kožo,
stopil z jedno nogo na njo, nizko se priklonil carju,
ter pritisnil svoja usta k Ivanovej roki, kateri ga je
uzdignil in poljubil na glavo.

— Zahvalim te preblaga in presveta Trojica,
— rekel je car in priuzdignil oči k nebu: — nad
menoj vidim vsemogočnost božjo, ko me stiskajo
sovražniki in moji bližnji z ljutostjo skušajo pogu¬
biti me, dodeli mi neskončno milostljivi Bog zmago
nad pagani in slavno povekšanje moje države!

Zmagovito se je ozrl po bojarjih in pristavil z
groznim pogledom:

— Ako je Bog z nami, nikdo nas ne premaga 1
Kateri imajo ušesa naj slišijo!

Pa baš zdaj je čutil, da se zaman prizadeva
motiti splošno radost in obrnil se je h Koljcu s pri¬
jaznejšim pogledom:

— Kako ti dopade v Moskvi? Ali si že videl
take palače in cerkve? Ali, morda, si že bil kdaj
tukaj ?

592

Koljco se je skromno in zvito zasmejal in ka¬
kor bi bila belost njegovih zob razsvetila njegov za¬
gorel obraz.

— Kje bomo mi, mali ljudje, videli taka čudat
— rekel je in ponižno zmajal z ramama: — o ta-
kej lepoti se nam še nikdar sanjalo ni, veliki car*
živeli smo na Volgi! O Moskvi smo samo slišali, a
v tem kraji še nikdar nesmo bili!

— Le dobro se imej tukaj, — rekel je Ivan
prijazno: — hočem te izredno pogostiti. Pismo Jer-
maka smo prečitali in že ukazali knezu Bolbovskemu
in Ivanu Gluhovu, s pet sto strelci vam iti po¬
magat.

— Lepo se zahvalimo, — odgovoril je Koljco,
in nizko se priklonil: — samo ali ne bode premalo,
veliki car?

Ivan se je čudil predrznosti Koljca.

- Ti si jako nagel! — rekel je in pogledal
ga strogo. — Ali ne veliš še meni samemu priteči
vam na pomoč? Ti misliš, da jaz nemam druge
skrbi, kakor vašo Sibirijo? Treba je vojakov proti
hanu in proti Litvi. Vzemi, kar se ti da, na obrat¬
nem potu si pa naberi prostovoljcev. Dovolj je zdaj

593

vsakovrstnih klatežev v Rusiji. Namesto, da me vsaki
dan nadlegujejo za kruh, izselijo naj se v novo zem¬
ljo ! Pisali smo tudi Volodskemu nadbiskupu, da vam
pošlje deset popov, da bodo vam brali maše in oprav¬
ljali druga cerkvena opravila.

— In zato se zahvaljujemo tvoj e j carskej mi¬
losti, — odgovoril je Koljco, in zopet se priklonil,
— To je dobro, samo ne pozabi, veliki car, vrhu
popov poslati nam tudi orožja, kolikor je mogoče in
prav veliko smodnika?

— Tudi tega vam ne bode manjkalo. Bolhov-
skemu sem že ukazal to preskrbeti.

— Pa tudi naša obleka je že ponošena, —
opomnil je Koljco s priiiznenim smehljanjem in zmajal
z ramama.

— Dobro, če le ne bodete ropali po cestah v
Sibiriji ? — rekel je nevoljen zaradi nadležnosti
atamana. — Ti, kakor vidim, nič ne pozabiš za
svoje ljudi, samo mi smo tudi z našim slabim
umom že na vse pomislili. Za obleko bodo vam
skrbeli Strogonovi; načelniki in drugi borci boste
dobivali od mene plačo. Da ti, gospod svetnik, ne
bodeš ostal brez obleke, dam ti svoj kožuh.

38

594

Na carjevo znamenje prinesla sta dva stolnika
drag kožub, ves obšit z zlatom in oblekla sta ga
Koljeu.

— Jezik imaš oster, kakor se vidi, — ali pa
imaš tudi ostro sabljo?

— Ni bila slaba, veliki car, samo malo skrhala
se je ob sibirske glave!

— Vzemi iz moje orožnice sabljo, katera ti je
vse6, le glej, izbiraj, kakor se ti zdi, katera je lepša.
Sicer pa mislim, da se ne bodeš branil!

Oči so atamanu zažarile od veselja.

— Veliki car! — vskliknil je: —izmej vseh
tvojih milostij je ta največja! Greh bi se bilo bra¬
niti tvojega daru! Izbral jo bodem v tvojej orožnici,
katera je lepši. Samo, — pristavil je, ko je malo
pomislil, — ako se ti, car, ne zdi škoda sablje,
ukaži jo rajši pokloniti v tvojem imenu Jermaku
Timofejeviču!

— Zanj ne skrbi, tudi njega ne bomo poza¬
bili. A če misliš, da bi je jaz ne znal izbrati za
njegovo milost, izberi si pa dve sablji, jedno zase,
jedno pa za Jermaka.

595

— Hvala tebi, car! — vskliknil je Koijco od
veselja. — Baš s tema dvema sabljama hočeva slu¬
žiti tvojemu carskemu zdravju.

— Pa sablji ni zadosti, — nadaljeval je Ivan.
— Treba je vama še dobrih oklepov. Tebi ga lahko
pomerimo pri izbiranji, a za Jermaka bo treba gle¬
dati. Kake rasti je?

— Take velikosti bode, kakor sem jaz, samo
da je širji. Tak bo, kakor je ta-le korenjak, —
rekel je Koijco, in obrnil se k jednemu svojih tova-
riščev, zdravemu dečaku, kateri je, ko je prinesel
ogromen kup orožja in položil ga na tla, stal za
njim z odprtimi usti in čudil se zlatej carjevej obleki
in prekrasnej opravi stražnikov, ki so stali okrog
prestola. Skusil je celo z jednim začeti po tihem
govoriti, da bi zvedel, če neso vsi carjeviči? Pa
stražnik ga je tako surovo pogledal, da ta ni več
ponovil vprašanja.

— Prinesite semkaj, — rekel je car, — velik
oklep z orlom, ki visi v orožnici na prvem mestu.
Pomerili ga bomo na tega zijala!

Kmalu so prinesli težko, železno oklepno srajco,
z mednim robom okrog rokavov in ob krajih, in z
dvoglavnima orlama na prsih in hrbtu.

596

Bila je izvrstno skovana, in v vseh je vzbudila
odobrovalno šepetanje.

— Obleci jo, tulen! — rekel je car.

Dečak se je pokoril, pa kakor se je tudi pri¬
zadeval, ni mogel zlesti v njo, in porinil je roki le
do polovice rokavov.

Nekaj že davno pozabljenega prišlo je Ivanu
na misel, ko je to videl.

— Naj bo dosti! — rekel je Koljco, ki je
vedno gledal v skrbeh na dečaka: — dovolj si že
raztegoval carsko oklepno srajco! Le glej, da je ne
raztrgaš, medved! Car, — nadaljeval je, — oklepna
srajca je dobra, in prav bode prišla Jermaku Timo-
fejeviču; a ta jo zato ne more obleči, ker ima pre¬
debele pesti. Tacih pestij nema nikdo drugi kakor on.

-- Nu pokaži svojo pest? — rekel je Ivan in
radovedno pogledal na dečaka.

Pa ta ga je debelo gledal, kakor bi ne bil raz¬
umel njegovega ukaza.

— Slišiš, tepec, — ponovil je Koljco, — po¬
kaži svojo pest carskej milosti!

— Kaj pa, če mi zato veli odsekati glavo? —
reke) je dečak počasi in na njegovem obrazu se je
pokazal strab.

597

Car se je zasmejal in vsi navzočni so težko
zadržavali smeh.

— Tepec, tepec! — rekel je Koljco nevoljen
•— vedno si bil norec in ostaneš norec!

In ko je dečak izlezel iz oklepne srajce, po¬
kazal je carju svojo debelo pest, ki je bila bolj po¬
dobna medvedovej Čapi, kakor pa človeškej roki.

— Ne zameri mu, veliki car, zaradi njegove
nerodnosti. V govorjenji je neumen, a v boji je
dober. S svojima rokama je ujel carjeviča Ma-
metkula.

— Kako mu je ime? — vprašal je Ivan in
vedno bistreje gledal dečka.

— Mitka! — odrezal se je ta dobrodušno.

— Dobro! — rekel je Ivan, ki je zdaj spo¬
znal Mitko, — ali nesi ravno tisti, ki se je v slo-
bodi bfi za Morozova in z ojesom ubil Homjaka.

Mitka se je neumno zasmejal.

— Z začetka te nesem spoznal, hrust, a zdaj
sem pa spoznal tvoj obraz.

— Jaz sem pa tebe brž spoznal! — odgovoril
je Mitka z zadovoljnim obrazom, — sedel si na
visokem odru prav zraven mesta, odločenega za boj.

598

In vsi so se glasno zasmijali.

— Hvala tebi, — rekel je IvaD, — da nesi
pozabil mene malega človeka. Kako si pa ujel Ma-
metkula ?

— Z životom sem se zavalil naDj! — odgovoril
je Mitka ravnodušno in ni razumel, čemu so se zopet
vsi zasmijali.

— Da, — rekel je Ivan, gledajoč Mitko, —
ko se tak hrust zavali, izpod njega ni lahko uiti.
Še pomnim, kako si tedaj davil Homjaka. Zakaj si
tedaj kar ušel z bojišča? In kako si jo potegnil iz
slobode?

Ataman je skrivaj sunil Mitko, da bi molčal,
pa ta je razumel to znamenje v nasprotnem smislu.

— Ta me je odpeljal ! — rekel je in pokazal
na atamana.

— On te je odpeljal? — poprijel je Ivan in
z začudenjem pogledal Koljco. — Kako, — nadalje¬
val je, gledajoč ga, — ti si pa rekel, da si prvokrat
v tem kraji? Pa počakaj, bratec, meni se zdi, da
sva stara znanca. Ali nesi ti tisti, ki si mi pripo¬
vedoval o Golubinej knjigi? Te že poznam. Kaj ne,
ti si odpeljal Serebrjanega iz ječe. Kako si pa zopet

599

zadobil vid, božji človek, s tistega časa ? Kam si
bil šel na božjo pot? Kake svetinje si poljuboval?

Veseleč se Kolčeve zadrege, uprl je car vanj
svoj presunljiv in vprašujoč pogled.

Koljco je povesil v tla svoje oči.

— Nu, — rekel je nazadnje car, — kar je
bilo, to je bilo; kar je minulo, to je porastla trava.
Povej mi samo, zakaj nesi hotel priti pokorit se mi
po Rjazanskej bitvi z drugimi razbojniki.

— Veliki car, — odgovoril je Koljco in zbral
ves svoj pogum, — tedaj še nesem bil zaslužil tvoje
velike milosti; ko je knez Nikita Romanovič odpe¬
ljal k tebi tovariše, vrnil sem se jaz zopet na Volgo
k Jermaku Timofejeviču, če mi Bog ne da kake nove
prilike služiti tebi.“

A do tedaj si plenil moje ladje in oropal moje
Kizilbaške posle na potu v Moskvo.

Ivan Vasiljevič se je bolj nasmešljivo, kakor
pa jezno držal. Od predrznega poskusa Vanjuhe
Perstnja ali Ivana Koljca minulo je že bilo sedem¬
najst let, a carjeva jeza ni trajala tako dolgo, če ni
bila vzbujena z okritim razžaljenjem njegovega osob-
nega samoljubja.

600

Koljco je bral na Ivanovem obrazu samo željo
zabavati se z njegovo zadrego. Zato je pa tudi on
nalašč povesil glavo, popraskal se za tilnikom in zdr-
ževal prekanjen, jedva vidljiv smehljaj.

— Vem, da sem kriv, pred tvojo milostjo! —
spregovoril je poluglasno.

— Dobro, — rekel je Ivan, — vidva z Jer-
makom sta že poravnala svoje krivice, vse minulo
je pozabljeno; a ko bi bil prej prišel v moji roki,
ne bilo bi ti dobro . . .

Koljco ni nič odgovoril, samo mislil si je sam
pri sebi: /zato pa nesem šel pokoriti se ti, veliki
car!“

— Počakaj, — nadaljeval je Ivan, — tu mora
biti tvoj prijatelj.

— Ej, — zaklical je in obrnil se k carskim
dvornikom: — ali je tukaj oni razbojniški vojsko¬
vodja? kako mu je že ime? Mikita Serebrjani!

Začelo se je šepetanje v tolpi in gibanje, pa
nikdo ni nič odgovoril.

— Slišite? — ponovil je Ivan z močnejšim
glasom: — ali je tukaj Mikita, ki se je bil podal
z razbojniki v Žizdro, vojevat se.

601

Na ponovljeno vprašanje stopil je iz vrste nek
star bojar, ki je bil nekdaj poveljnik v Kalugi.

— Car, — rekel je in nizko se priklonil, —
tega, po katerem vprašaš, ni tukaj. Še tisto leto,
ko je prišel v Žizdro, od tega bode že sedemnajst
let, so ga ubili Tatarji, in ž njim je pala vsa četa.

— Ali je res? — rekel je Ivan: — a jaz
tega nesem vedel! Nu, — nadaljeval je, ko se je
zopet obrnil h Koljcu: — če ga ni, pa ga ni, hotel
sem vaji vkupe pripeljati in videti, kako bi se po¬
ljubila !

Na atarnanovem obrazu se je prikazala žalost.

— Ali ti ie žal po tovariši ? — vprašal ga je
Ivan s smehljanjem.

— Žal, car! — odgovorii je Koljco in ni se
bal razžaliti carja s tem priznanjem.

— Da, — rekel je zaničljivo Ivan, — tako
je prav, vsak žaluje po svojem vrstniku.

— Ali res ni Ivan vedel za smrt Serebrjanega,
ali se je pa le delal, da ne ve, da bi pokazal, kako
malo se meni za one, ki ne iščejo njegove milosti,
Bog ve! Če je pa res še le zdaj zvedel za njegovo
osodo, je tudi težko uganiti, ali mu je bilo kaj žal

602

po njem ali ne; na njegovem obrazu ni bilo videti
nikake žalosti. Ostal je na videz ravno tako ravno¬
dušen, kakor je bil poprej, ko še ni dobil tega odgovora.

— Ostani tukaj! — rekel je Ivanu Koljcu: —
a ko pride čas oditi Bolhovskemu, vrniti se v Ju-
gorsko zemljo, pojdi ž njim . . . Da, pa sem že bil
pozabil, da Bolhovski izvaja svoj rod od Rurika. S
takimi visokimi knezi je težava: lej še z menoj se
hočejo šteti v jedne razrede! Vsi neso taki, kakor
je bil Mikita, da bi si prosili k razbojnikom. Da bi
ga pa ne bilo sram služiti pod kozaškim atamanom,
imenujem Jermaka za kneza Sibirskega! Ščelkalov,
— rekel je zraven stoječemu pisarju, — napravi za
Jermaka pismo, da ga jaz imenujem poveljnikom
vse Sibirije, a Mametkula naj pošlje z močno stražo
semkaj v Moskvo. Pri tej priložnosti napiši tudi
pismo Strogonovim, da njim podarim za njih zasiuge
in dela: Semenu — Večja in Manja Sol na Volgi
Nikitu in Maksimu — pa dovolim brez davka kup¬
čevati po vseh tamošnjih mestih in krajih.

Strogonovi so se mu nizko priklonili.

— Kdo izmej vas, — vprašal je najedenkrat
Ivan, — ozdravil je Borisa, ko sem ga jaz bil ra¬
nil s palico?

603

— To bil je moj starši brat Gregor Anikin,
odgovoril je Semen Strogonov. On je lansko leto
po volji božji umrl.

— Ne Anikin, ampak Anikijevič, — rekel je
car in posebno naglasil poslednji zlog: — jaz sem
že tedaj njemu ukazal biti več kakor gost in imeno¬
vati se s polnim imenom po očetu. In vam vsem
ukažem pisati se z „ vicem" in zvsti se ne za goste,
a za plemenitnike!

Car je začel ogledovati mehko kožuhovino ia
druge darove, poslane od Jermaka in odpustil je
Koljco, ko je še poprej ž njim spregovoril nekaj
prav prijaznih besed.

Za njim so se vsi razšli.

Ta dan so Koljco in Strogonovi bili pri Borisu
Teodoroviču na bogatem kosilu.

Po navadnem napijanji carju, carjeviču, vsej
hiši in visokoprosveščenemu metropolitu, uzdignil
je Godunov kupo in napil na zdravje Jermaka Timo-
fejeviča in vsth njegovih tovarišev.

— Bog jih ohrani dolgo v slavo ruske zemlje!
— vskiiknili so gosti, ustali so s svojih mest in
priklonili se Ivanu Koljcu.

604

— Priklanjamo se v imenu vsega pravoslav¬
nega sveta tebi, — rekel je Godunov z nizkim pri¬
klonom, — in v tvojej osebi tudi Jermaku Timofe-
jeviču, v imenu vseh knezov in bojarjev, vseh trgov¬
cev in vsega ruskega naroda! Vsprejmi od vse ruske
zemlje prisrčno zahvalo, da ste zanjo toliko storili!

— Da preidejo vaša imena, — zaklicali so
gosti, — k sinovom, unukom in poznim potomcem v
večno slavo, ijubezen, molitev, vzgled in pouk !

Ataman je ustal, da bi se zah«alil za čast, pa
njegov živi obraz se je nepričakovano spremenil od
notranje razburjenosti, ustna so se mu zagibala in v
njegovih očeh so se prikazale solze, morda prvokrat
v življenji.

— Živi ruska zemlja! — rekel je tiho in po¬
klonil se na vse strani, ušel se je zopet na svoje
mesto in niti besede ni pristavil.

Godunov je poprosil atamana, da bi kaj po¬
vedal o svojem bivanji v Sibirji, in Koljco, je molče
o sebi, začel navdušeno pripovedovati o nenavadnej
sili in hrabrosti Jermaka Tiinofejeviča, o njegovej
pravičnoti in kristjanskej dobrotljivosti, kako je on
vselej ravnal s premaganimi.

605

— S to dobroto, — končal je Koljeo, — si
je Jermak več prisvojil kakor s sabljo. Ko smo si
prisvojili kako mesto ali trdnjavo, takoj se je začel
z vsemi prijazniti in še obdaroval jih je. Ko smo
ujeli Mametkula, ni vedel, kako bi ga častil, slekel
je svoj kožuh in oblekel ga carjeviču. Razširila se
je vest po vsem kraji, da pod njegovo oblastjo ni
hudo, razni manjši knezi so kar sami prišli k njemu
in prinesli davek. Veselo je bilo naše življenje v
Sibiriji, — nadaljeval je ataman, — samo to mi je
bilo žal, da ni bilo z nami kneza Nikite Romanoviča
Serebrjanega; tudi njemu bi bilo dopalo in nam vsem
bi bilo prijetnejše. Ti, kakor se vidi, Boris Teodo-
rovič, bil si prijatelj ž njim. Dovoli mi tedaj piti na
njegov spomin!

— Bog mu daj nebesa! — rekel je z vzdi¬
hom Godunov, kateremu ni bilo težko izreči svoje
sočutje k človeku, katerega je tako cenil gost, —
Bog mu daj nebesa, — ponovil je, nalivajoč kupo,
— pogostem se ga spominjam.

— Večni mu bodi spomin! — rekel je Koljeo,
spraznil kupo, povesil glavo in zamislil se.

Dolgo so se se pogovarjali za mizo, a ko se
je končalo kosilo, ni Godunov nobenega pustil do-

606

mov, povabil je vsacega sprva oddahniti se, potem
pa pri njem ostati cel dan. Gostija sledila je druga
za drugo, beseda je dala besedo, še le pozno zvečer,
ko so že ponočni stražniki nekolikokrat kriče obšli
ulice, razšli so se gostje, očarani od veselja Borisa
Teodoro viča.

Minulo je več kakor tristo let po opisanih do¬
godkih, in le malo spominov na ta čas je še ostalo
v Rusiji. Še se pripoveduje mej narodom o slavi,
potrati in grozovitosti groznega carja in pojo pesni
o obsojenji na smrt carjeviča, o napadu Tatarjev
na Moskvo in o privojevanji Sibirije po Jermaku
Timoteje vicu, katerega slika, se ve da malo podobna,
se še zdaj vidi skoraj v vseh sibirskih kočah; pa
v teh pripovedkah, pravljicah in pesnih meša se
resnica z izmišljijo, dajo nam nenatančne obrise o
teh dogodkih, kažejo jih nam kakor v megli in do¬
voljujejo domišljiji ustvarjati po svojej volji nejasne
podobe.

Točneje govore o vnanji strani tega vladanja
nekatera še ohranjena zidanja, kakor cerkev svetega
Vasilija Blaženega, katere pisane kuplje in uzorn - '

607

zvonik; morejo dati nam pojem o prečudnej zgradbi
Ivanovega dvorca v Aleksandrovskej slobodi, ali
cerkev Tritona Naprednega, mej Butirsko in Kre-
stovsko pregrado, katero je sezidal sokolar Triton
vsled dane obljube, kjer se še dozdaj vidi slika
tega svetnika na belem konji, s sokolom na roko-
vici *)

Sioboda je ostala v pozabljenji po odhodu carja
Ivana Vasiljeviča iz nje, kakor mračni spomenik nje¬
gove gnevne pobožnosti, in oživela se je še samo
jedenkrat, pa le za kratek čas. V težavnih letih
samozvancev je mladi vojskovodja, knez Mihael Va¬
siljevič Skopin-Šujski v zvezi s švedskim generalom
Deligardi, zbral v njenih močnih zidovih svoje vojne
sile in od tod prisilil poljskega vojskovodjo Sapeho
opustiti dolgotrajno oblegovanje Trojiško-Sergijev-
skega samostana.

Pozneje je, kakor govori sporočilo, neko hudo
zimo, januvarja meseca, v strah prebivalcev, zbral

*) S tega časa, kar je to pisano, je cerkev Trifona
Naprudnega tako predelana, da je ni moč spoznati. Zunaj
je mnogo pridelanega, znotraj je pa preslikana po novem
okusu. In vse to iz prostovoljnih darov, kakor se pripo¬
veduje.

608

se nadi Aleksandrovsko slobodo, ravno nad dvorcem,
črn oblak, in iz njega je udarila strela in zažgala
grad ter vsa sloboda se je spremenila v pepel. Od
razkošnega potratnega življenja, moritev in bogokletne
pobožnosti ni ostalo sledu . . .

Bog pomagaj izgladiti nam iz sre poslednje
sledove tega strašnega časa, katerega upliv je še
dolgo potem, kakor podedljiva bolezen, prehajal v
naše življenje od rodu do rodu. Odpustimo grešne
madeže carju Ivanu, kajti on ni sam odgovoren za
svoje vladanje! kajti on ni sam izmislil in uvel sa¬
movoljnosti, muk, moritev in obrekovanja, ki je
bilo prišlo v dolžnost in navado. Te strašne pojave
so prigotovili prejšnji časi, in dežela se je bila tako
globoko pogreznila, da jih je mogla gledati brez ne-
volje, sama si je namreč ustvarila in odgojila Ivana,
ravno tako kakor so klečeplazni Rimljani sami vzgo¬
jili svoje Tiberije, Nerone in Kaligule.

Osebe kakor Vasilij Blaženi, knez Repnin, Mo-
rozov ali Serebrjani so se pogostem prikazovale na
breztolažnem nebu naše ruske noči, kakor najsvet¬
lejše zvezde, pa so bile preslabe razgnati njeno temo,
ker so sejale posamič, in ne vkupe ter jih ni pod-

609

piralo mnenje občinstva. Odpustimo pregrešne ma¬
deže Ivanu Vasiljeviču, in spominjajmo se teh, ki
so odvisni od njega, ostali stanovitni v dobrem, kajti
težko je, obvarovati se pada ob takem času, kadar
se vsi pojmi preobračajo, ko se podlost imenuje
krepost, klečeplazstvo postane zakon, a čast in člo¬
veška dostojnost se pa smatrati za prelomljenje
dolžnostij! V miru počivajte, poštenjaki! Dajajoč
tedanjemu času svoj davek, videli ste v Groznem
pojav Božje jeze in vse ste prenašali potrpežljivo;
pa vedno ste hodili po ravnem potu, ne boječ se
niti muk, niti smrti, in vaše življenje ni minulo
zastonj, kajti nič na svetu se ne izgubi, vsako delo,
vsaka beseda, vsaka misel, zraste kakor drevo;
mnogo dobrega in hudega, ki se kot nerazjasljiv
pojav nahaja zdaj v ruskem življenji, skriva svoje
korenine v globokih in temnih nedrih preteklega.

{Konec.)

39

.

NARODNA IN t u N IUER 2ITETNA