717 Svetonočni Božična p Cjotovo take pravljice še niste nikjer na svetu slišali nikoli; a jaz izvedel sem jo v gozdu doli, ko sem po vednosvežem hodil mahu: Sinica jo je pela v tesnem strahu in, preden je zapela, mi je dela, da bi je niti praviti ne smela. A ptica bolj je bila ljubezniva, bolj ljubezniva kakor bojazljiva, pa mi je vendar izročila pesem. In tudi jaz se malo v srcu tresem, a skrivati ne morem, kar sem slišal! Nikjer ni mogel žarek svetiti rumen, nikjer se dih ni upal dihniti noben. Le same božje zvezde sijejo, le sama verna srca bijejo. Nemara pa še te ne sijejo, nemara pa še ta ne bijejo ? Nemara le skrivnostna sveta noč tako milotno gleda vrh zemlje, tako tihotno trka na srce: Odprite mi, predragi vsi, čeprav sem — noč! Ne bojte tega se imena: ni solnčna zarja bolj iskrena, in majev dan, tako cvetoč, ni bolj krasan kot jaz sem — sveta noč! . . . In vrata so se ji odpirala, in. srca skoraj so umirala od same svetonočne radosti — — Le tam nekje pri oknu za vasjo odpreti ni ji hotel vrat nekdo. Oj tam pri oknu je mladenka vroče strmela doli do podgorske koče, lagoslov. ljica. in rada bi, da njene bi ročice postale hipno lahne perutnice, da bi se preselila v gorsko kočo in izplakala tamkaj dušo vročo . . . Poglejte, lani še je kot ovčica pri jaslicah slonela celo noč, in angeli nad njo so mir rosili božičnice ji sladke pevajoč. A letos ni ji mar krotkost ovčic, in božji mir ne mara njenih lic . . . In sveta noč je tihi solzi dve mladenki potočila na srce in lahno, kakor nji je le mogoče, hitela doli do podgorske hoče . . . Na hišnem pragu je mladenič stal in svete se noči je skoraj zbal: Na vas je nekam gori hrepenel in rad bi sedem bridkih dni trpel, da eno sladko ura bi samo presanjal ob mladenki za vasjo. Poglejte, lani še je kot pastirec pri jaslicah prepeval celo noč, in drobna Iučca je nad njim brlela, božično mu veselje sevajoč . . . A letos ni mu več pastircev mar, in njemu je ugasnil sreče žar. In sveta noč je mehki solzi dve mladeniču stočila na srce. In dvignila se je nad vse domove, pri cerkvi tam zazibala zvonove: — Kajneda, moji dragi pevci, lani zvonili ste mi radostno-ubrani ? Nocoj pa se na bridko preglasite in drug za drugim mi tako zvonite: Ljubezen, oj ljubezen žalostna, kaj kradeš srca ljubemu Bogu ? 718 Frančišek Ks. Steržaj: Akvareli. Dojenček še živi brez matere, a duša več ne more brez miru . . . Ljubezen, oj ljubezen žalostna povrni srca ljubemu Bogu! Zvonovi so se zibali počasi in bridko pesem pevali po vasi: Ljubezen, oj ljubezen žalostna! . . . In svetonočni tihi solzi dve mladenki zaplamteli sta v očeh, Akv Slike iz narave in življenja. — L In tako polagoma dežuje. Oni drobni, nežni dežek, ki pa je tako neznosen, tako uspavajoč. Vse ozračje je leno, zaspano. Tako neprijetno, težko lega na človeka, da se dozdeva, kakor bi ga hotelo zadušiti. Kostanjevo listje je rumeno, skoraj prozorno, in vsa okolica pod drevjem dobiva nekako rumenkasto barvo. In tako polagoma dežuje. Tebi pa se zdi, kakor bi se jesenska narava pogovarjala sama s seboj in si pripovedovala pripovedko o umiranju. In kako je velika v svojem žalovanju, kako mogočno-otožna! Pridi in poslušaj to njeno pripovedko, ki je kakor povest bedne ljudske duše — Pridi in poslušaj — in na tvojem licu skoro zatrepečejo solze ... Ali za izginulimi dnevi tvoje pomladi, ali za preminulim poletjem? — Morda za jutrom tvoje mladosti, morda za poldnem tvoje sreče ... Zunaj polagoma dežuje. Narava plaka; plakaj tudi ti — za izgubljenimi dnevi življenja! II. Bilo je prve dni meseca oktobra. Zunaj je deževalo. Oni drobni, nežni dežek . , , in svetonočni mehki solzi dve mladeniču goreli sta v očeh . . . In kakor gre meglica vrh poljan in vse zakrije v plašč srebrnotkan, čez dvoje src je pozabljivost šla, srce ni več po srcu hrepenelo, pozabljena je bila žalost vsa . . . In srci sta se k Bogu vračali domov, odeti v rajski svetonočni blagoslov. Silvin Sardenko. areli. Spisal Frančišek Ks. Steržaj. Na podstrešnem oknu v predmestju je slonela mlada žena železniškega kurjača. Bleda je bila in objokana. Skozi okno je zrla v drobni Hež, vedno nepremično. Izraz žalosti in i Vrbi ji je plaval po obrazu. Ej, in kako da ne? — Saj ga ni že tretji dan domov, njenega moža. Prišel je pred dvema dnema, ko je potegnil pri blagajni mesečno plačo — precej pijan. Ona pa ga je rahlo opomnila, da ne dela prav: naj skrbi za dete----------Tedaj pa je zaklel, vzdignil pest, zaškrtal z zobmi in zamahnil. Da ni ravno v istem trenutku zaplakalo dete na posteljci, pa bi jo bil pobil. Tako pa se je obrnil in odšel. Že tretji dan je danes tega . . . Vse drugače si je mislila skupno, zakonsko življenje ž njim. Tako-le mirno, složno in edino. On bode hodil na delo, sama pa bode doma pospravljala, pletla, šivala. Zvečer pa se bosta pri luči pogovarjala. Ogenj v pečici bo lahno prasketal, prijetna, božajoča toplina se bo širila po sobici. Mir in zadovoljnost bodeta stanovala ž njima. In res je bilo tako eno leto. Potem pa je začel mož zahajati v družbo slabih tovarišev. Vedno bolj se je odtujeval nji, odtujeval vsemu dobremu . . . Delo in služba, ki sta mu bila prej v razvedrilo, je