O ZMAJIH IN KAČAH V SLOVENSKEM LJUDSKEM VEROVANJU Zmaji, /lasti pu kače so gotovo eno izmed nujskriv- nostnejših poglavij slovenskega ljudskega verovanja. Da zmaji niso plod domišljije, danes pač ni več treba poudarjati, in popolnoma razumljivo je, da so se me­ gleni spomini na ostanke davnih, strušnih zavrijev, ki so v samotnih predelih gotovo še nekaj času kljubovali iztrebljenju, prepletli s starimi bajeslovnimi predsta­ vami naših prednikov. Mnogo globlje so korenine pred­ stav, ki dujejo kačam v človeškem življenju posebno vlogo. Včasih pu se lik zmaja in kače zlije v nedoločeno, svojevrstno pošast. Po slovenskem ljudskem verovanju so zmaji vedno predstavniki zlih sil. Kače pa so druga oblika življenja, ki jo privzamejo višja — božanska — bitja začasno kot posledico ukletstvu, navadni smrtniki pa za stalno po smrti. * Če hočemo razumeti pojav zmajev-zlih duhov in kač- ukletih božanstev, moramo poznuti v glavnih obrisih bajeslovno ozadje, ki so si ga v svojem verstvu ustvarili! naši poganski predniki in se je v bajkah ohranilo v našem narodu do današnjega dne. Nebeškega vladarja puščajo slovenske bajke visoko nekje v megleni nejasnosti. Nesporna je samo njegova vsemogočna vladarska oblast, sicer pu je sum človeškim prestavam nepristopen in zato skoraj neznan. Mnogo bližja je človeku družina nižjih božanstev. Na prvem mestu je božji sin Kresnik, bog sonca, ki je zapustil v bajkah močne sledi. Bajke pripovedujejo tudi o skrivnostni Krčsnikovi materi, ki nastopa v raz­ ličnih vlogah, predvsem kot vladarica Belih žen uli Vil, pu tudi kot vladarica noči in lune — tedaj dobi ime Lepe Vide, Vidoslave — in kot vluduricu smrti — pravili so ji zato Smrtnica, bela Smrt. Nus zanima njen značaj. Zdi se, da so stari Slovenci poosebili v njej žensko ne­ stalnost, a jo postavili tudi nekako na sredo med dobrim in zlom. Sovraži namreč Kresnika in hoče zriniti na njegovo mesto svojega drugega sinu J a ril a ali Jarniku. Naposled imamo dolgo vrsto zlih duhov, ki jih bajke nuzi vajo vede ali vi do vi ne in jim vlada mogočni »babilonski« Kač ji kralj. Le-tu je znan kot grozna pozojnu pošast še dandanes na Pohorju, kjer mu pravijo »Vouvel«. kur puč izvira iz imenu »Babel«, ki pu gotovo ni prvotno, marveč je nastalo očitno v dobi pokristja­ njenju, ko so se naši predniki seznanili z zgodbami iz Stare zaveze. Z zlimi duhovi, zlasti z mogočnim Kačjim kraljem, se mora Kresnik bojevati, kadar napadajo njegovo deželo. Blagor naši deželi, so pravili stari Slovenci, ker ji vlada Kresnik. Sonce jo greje in pohleven dež jo na­ maka. Kadar blago sonce sije po Krčsnikovi želji, so menili, pada zlatu pšenica, z nebu. A tudi čreda ne­ beških krav se pase pod nebom — dobrotni obluki in njih sladko mleko — blagodejen dež — duje vsemu blagu rast. Toda gorje nam pred vidovinumi, ki se v temnih neurnih oblakih pridreve nud deželo in jo hočejo opustošiti z viharjem in plohami, s točo in poplavami. 'Iakrut se vzdigne Kresnik v oblake in se spopade s strašnimi pošastmi, da bi jih pregnal. Tako nastane nevihta. Z grozo je sledil prvotni človek poteku takega strašnega »boju« v oblakih... Najnevarnejšim vidovinain so dajali naši predniki zmajsko podobo. Najstrašnejša elementarna nesreča je bila zu prvotnega človeku pač razbesnela voda., /uto so bili najhujši vidovine tisti, ki so mogli škoditi s plohami in popluvumi. Ti vidovine so imeli podobo zmaja in predstava zmaja živi do današnjega dne v na­ šem ljudstvu kot pojem škodljivih voda. Kjer je obledela bajeslovna zveza, je ostala vsaj pripovedku o spečem zmaju v hribu. Polno je takih hribov nu Slovenskem, ki v njih baje počiva zmuj. Gorje okolici, če se zmuj prebudi. Samo z repom bo zganil in zabučala bo voda iz hriba in zalila vso okolico. Tudi ga ni barja na Slovenskem, kjer bi ne bilo pripovedke o zmaju. Znuna je zgodba o celovškem zmaju, ki je ovekovečen s spomenikom na Glavnem trgu v Celovcu. Tudi ljubljanski mestni grb se ponaša z zmujem, ki je v nesporni zvezi z bližnjim barjem: in res nam Valvasor poroča, da je Jazoh, vodju Argo- nautov, na svoji poti mimo kraja, kjer stoji danes Ljubljana, baje premagal zmaja . Pradavno grozo pred razbesnelimi vodami in zahrbt­ nimi močvirji razodevajo med vsemi narodi ohranjene pripovedke o zmajih, ki so zahtevali človeških žrtev. Povsod, tudi ha Slovenskem so znani zmaji, ki jim je bilo treba redno žrtvovuti toliko in toliko belo oblečenih devic, du so jih potolažili in se niso znesli nud deželo. Takšen je bil znameniti zmaj v Konjiški gori, ki je pripovedka o njem dobila celo izrazite krščunske poteze. — V Konjiški gori je bila baje votli­ na, v njej pu skrito gorsko jezero, ki je v njem gospo­ daril strašen zmaj. Od časa do časa je prilomastil iz svojega skrivališča in strahovito razsajal po konjiški dolini, pustošil polja, ugonabljal ljudi in živino. Da bi nakazo potolažili, sklenejo prebivalci teh krajev, du mu bodo darovali vsako leto šest belo oblečenih devic. Vrh tega — tako pravi ohranjena bajka — naj opravi konjiški župnik dnevno pred velikim oltarjem sveto daritev. Nekega dne pa se je zgodilo, du se je župnik precej zakasnil s sveto mašo. Namah se dvigne grozovit vihar, ki je prihajal, kot je bilo čutiti, iz notranjosti gore. V hipu so blihnile iz podzemeljskih votlin silne množine vode, ki so poplavile trg in vso Dravinjsko dolino. Hiše in poslopja, vse se je podiralo, drevje lo­ milo; ljudje z živino so bili v največji nevurnosti. Zmaj se je pa zato pokazal, ker župnik ni držal zaobljube. Zdaj zapove gospod, naj čimprej osedlajo konja, du bi mogel priti do cerkve. Res mu ga dovedejo z velikim trudom, on ga zajaše in vodi skoz valove proti cerkvi. Tukaj pu je stala voda že tako visoko, da mu ni bilo mogoče stuti pred oltarjem, temveč da je moral obse­ deti na konju in brati mašo. Ko je dokončal, je vod« začela uplahovati, tudi zmaj je izginil in živa duša ga odtlej ni več videla. Še danes — končuje bajka — se vidi s Konjiškega trga skala, ki jo držita skupaj dve železni sponi: tu je bil vhod k podzemeljskemu biva­ lišču konjiškega zmaju ... V tej povedki ni več sledu o prvotnem bajnem pome­ nu, puč pa se je vrinil vunjo nusilno prirejen krščanski element. Rahlo zvezo s starim bujnim svetom je ohranil pohorski Babel (»Vouvel«), ki spi baje v Turjaku, visoki gori v šentiljski fari. Tako je močan, da zu zajtrk celegu junca požre in vso Mislinjo izpije. Iz nosnic se mu kadi supa kukor dim iz kovačnice. Kot pozoj uli zmuj švigne včasih čez planine: koder letu. se lomijo najmočnejše jelke. Babela je kaj lahko istovetiti z »babilonskim Kačjim kruljem«, ki je bil — po ohranjenih bajkah sodeč — najhujši Kresnikov sovražnik. Pojem kače je namreč širok in razlika med zmajem in kačo je v svetu bajk dostikrut zabrisana. Zena »Kačjega kralja« je bila za­ hrbtna »Kačja kruljica«, ki bi mogli v njej upravičeno slutiti ukleto KresnikOvo mater. Če stopimo v svojih domnevah korak dalje, bi lahko rekli, da se skriva tudi v Kačjem kralju nekdo drug: morda ukleti Kresnikov brat Jurilo ali Jarnik. V tem primeru se razmerje med Kačjim kraljem in Kačjo kraljico spremeni: ne gre zu možu in ženo, nmpuk za muter in sina. A bajke tudi v tem niso natančne: saj je imel Kresnik za ženo svojo lastno sestro, ki jo je iztrgal vidovini Trdoglavi! (od tod bajka o Trdoglavi! in Marjetici!). Božanska bitju 11 Zmaj — slika domačega ljud­ skega umetnika na panjski končnici (Iz zbirke Ltnogr. muzeja v Ljubljani) so bila vzvišena nad nravstvene postave navadnih smrt­ nikov — sicer pa nam dado slutiti stare povedke neredke primere krvoskrunstva (incesta) tudi med našimi dav­ nimi predniki... Številne so bajke o Kresnikovih bojih s Kačjim kra­ ljem in Kačjo kraljico. Kresnik je pasel svoje krave-oblake najrajši po pla­ ninah. Nekoč je na paši zadremal. Že se je prikradel Kačji kralj in odgnal krave daleč nekam v hribe ter jih skril v veliki gorski votlini. Ko se Kresnik prebudi, skoči pokonci in začne povsod iskati svoje blago. A zaman si prizadeva, svoje črede nikjer ne najde. Tedaj pošlje svojega zvestega psa, naj mu jo poišče. Pes res kmalu zavoha votlino v silni gori. Brž se vrne h go- spodurju, le-ta pa pograbi svojo gromsko sekiro in zleti za psom, ki mu kaže pot. Ko dospeta pred votlino, udari Kresnik s svojo silno sekiro po vratih, da votlo zabobni. Mahoma privre na tisoče vidovin iz pečine. In brž ko se pokažejo na svetlo, se začne bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik jame mahati po potoglavcih, potolče vse do zadnjega in takoj se zvedri. Nato pa udre v votlino. V njej najde svojo čredo in jo odžene domov. Na svojih pohodih je videl Kresnik na neki ledini vsak dan Kačca, varuha Kačje kraljice in njenih dragocenosti, ki se je hodil ondukaj igrat. Kresniku je bila nad vse všeč dragocena in čudežna kraljičina krona, ki jo je Kačec pred igro vselej odložil. Ta krona je imela pre­ čudovito moč: kdor jo je posedoval, tistega premoženje je ostalo zmeraj enako — nikoli se ni spremenilo, ne zmanjšalo, ne povečalo. Kresnik je začel razmišljati, ka­ ko bi mogel do te krone. Nazadnje je uganil. Naročil-je svojim tesarjem in kovačem, naj narede in postavijo od njegovega gradu do one ledine devet težkih železnih vrat. Ko so to storili, se je napotil do ledine. Kačec je bil za­ spal. Kresnik mu je vzel zlato krono, obrnil svojega ko­ nja zelenka in v diru zbežal z njo. Kačec se je prebudil, pogrešil predragoceno krono in takoj uganil, kdo mu jo je utegnil vzeti. Planil je pokonci in za Kresnikom. Le-ta je bil dospel do prvih vrat, a Kačec mu je bil že za petami. Kresnik pa je bil toliko uren, du je šinil skozi prva vrata in jih zatreščil Kačcu pred nosom. Preden jih je utegnil Kačec razbiti, je zdirjal Kresnik že skozi druga vrata in jih zadrlesknil za sabo. Tako se je drevil Kresnik skoži vseli devetero vrat. Osem jih je Kačec razbil, pri devetih se je sam ubil. In Kresnik je obdržal predrugoceno in čudežno krono. Zato sta dan in leto že od nekdaj vedno enako dolga. Kačca pa vidimo na nebu: kdor zvezde pozna, nam bo rad pokazal poletno ozvezdje Kačjega pastirja. — Krono »Kačje kraljice« bomo srečali tudi pozneje pri beli kači. Nekoč je bil Kresnik s svojim zvestim psom na lovu. Prav takrat se je domislil Kačji kralj, da bo ukradel Kresniku njegovega zlatobradega kozla. Kozel se je pa­ sel po grajski strmini in Kačjemu kralju se je posre­ čilo, da ga je zgrabil in odvlekel. Ko se je Kresnik vrnil, je kozla takoj pogrešil. Takoj pa je tudi uganil, kdo je bil tat. Brž je zapregel svoje štiri konje zelenke in kakor vihar so prhnili v zrak in došli Kačjega kralja prav ob morju. Kresnik je dvignil svojo sekiro in pre­ den se je Kačji kralj zavedel, je Kresnik zamahnil po njem in mu preklal glavo. Rešenega kozla je nato vpre­ gel v kočijo in vsa vprega se je spet dvignila v zrak ter letela proti domu. In koder so se vozili, je zemljo namakal pohleven dežek — končuje bajka — in tisto leto je rasla sama zlata pšenica.. • Zanimivo je prepričanje naših prednikov, da pri­ vzemajo zli duhovi v prvi vrsti podobo zmajev ali vsaj zmajem podobnih kač. Nesporno so na to vplivala spo­ ročila o dejansko preostalih živalih te vrste (zavrijih), ki so se morale zdeti prvotnim ljudem pač najstrahot­ nejša bitja na zemlji ter so jih zato brez pomisleka isto­ vetili s svojimi predstavami o zlih duhovih v naravi (demonih). Kaj čudno nadalje, če je moral Nebeški vladar nje­ mu podrejena božanstva zaradi njihovih prestopkov in njihove zlobe ukleti v podobo zmajev ali kač, ki je njih bližnje sorodstvo z »zmaji« tudi za preprostega človeku očitno. Vrhu tega so človeku kače dosti bližje in tudi po videzu znane, medtem ko so zmaji le nekaj sporočenega. * Najbolj znana kačja podoba zakletega božanstva je slovita bela kača, ki jo je ovekovečil Josip Jurčič in katere predstava še danes živi med ljudstvom. Krčsni- kovo mater je uklel Nebeški vladar zaradi njene zlobe v kačo, v belo kačo, ki pomeni skoraj gotovo isto kot »Kačja kraljica«. Bajka pravi, da je Bela kača mati in kraljica vseh drugih kač. Glava ji je debela in mačkini podobna. Vrh glave nosi krono in v njej dragocen kamen, ki se v temi tako sveti, da šivajo štirje krojači pri njem brez druge svečuve. Kdor dobi tedaj demant iz njene krone, je srečen za vse življenje, toliko je vreden. Zato so jo že od nekdaj zelo zalezovali. Ali Ta kamen je težko dobiti, ker je Bela kača silno huda in poveljnica vseh kač. Ne stanuje nikoli sama, ampak v večjih kačjih gnezdih, iz katerih pride malokdaj na dan. Bil je kačji lovec, ki je gadom mast pobiral. Našel je v velikem skulovju med bukovjem veliko kačje gnezdo in je hotel tudi tukaj gade poloviti, da bi masti dobil. Vzame s seboj tovariša, da bi mu pomagal, ker se mu je dozdevalo, da bo več kač kakor drugod. Ko pride do skalovju, odbere primeren kraj, odlomi leskovo šibico, ki je zrasla v enem letu, načrta s šibico ris, se vstopi v sredo, pripravi svoje orodje in vzame piščal v 12 roke, du bi sklical kuče. Tovariš pa se je bal Bele kače in si ni upal ostati pri risu. Zleze torej v deveto bukev od risa proč in ko je oni v risu jel piskati na svojo piščalko, je videl, kako so od vseh strani lezle kače proti risu, rjuve, pisane, grebenaste in druge. Vsaka je položila glavo na ris. Nenadoma pride še Bela kača, položi glavo na ris, udari z repom po tleh in v hipu puhnejo vse kuče v lovca in ga tuko opikajo, du pri priči umre. Ko bi njegov tovariš ne bil na deveti buk\i, bi se slaba godila tudi njemu. Zmaj v grbu Ljubljane (po Valvasorju) Vera v Belo kačo je dobila po pokristjanjenju krščan­ sko obeležje. Tako menijo na Vzhodnem Štajerskem, du pošlje Bog Belo kačo, kadar hoče koga kaznovati. — Neka ženska je šla nekoč v nedeljo zjutraj na njivo po travo. V cerkvi je bila pravkur maša. Po poti ji pride naproti ženska, ki je bila vsa belo oblečena. Reče kme­ tici: »Strašen greh delaš, ko greš na delo, ne pa k maši. Zdaj si moraš eno izvoliti: pogubljena ali opasana.« Kmetica se nasmeje in reče: »Trikrat sem rajši opasana kakor pa pogubljena!« Komaj to izreče, prifrči po zraku Bela kača in se kmetici trikrat omota okoli pasa. Bela žena pa je izginila. Nihče ni mogel kmetici kače od­ praviti. Pikala jo je tako dolgo, dokler ni umrla... * Nekaj bistveno drugegu so pa kače, ki predstavljajo posmrtno podobo človekovo. Verstvo starih Sloven­ cev ni poznalo posmrtnega življenja v smislu nekaterih drugih poganskih verstev. Stari Slovenci so marveč ve­ rovali, da dobi duša umrlega podobo kače in da na­ daljuje v tej podobi svoje življenje v domači hiši. S skrivnostnimi močmi varuje tak rajnik dom in domače ter ohranja hišno blagostanje. Zato mu je pa treba streči, biti obziren do njega, ga puščati v miru... To verovanje se je naslonilo na dejanski obstoj »hišnih kač«, ožev, vožev ali gožev, dolgih kakor grab- Ijišče, ki jih poznamo mi kot belouške in v resnici žive po človeških bivališčih, ne da bi kaj hotele človeku. Nič čudnega ni, da je človeku lastna groza pred kačami, posebno še pod vplivom bujnih predstav o laznini sploh, ovila skrivnostno bajno kopreno okoli teh svojevrstnih hišnih prebivalcev ter začela v njih gledati duše pred­ nikov. Dejstvo je, da smo imeli Slovenci še dolgo to vrsto kulta prednikov. Ko je misel tega kulta zbledela, pa je še vedno ostalo prepričanje, da hišni »ož« hišo varuje, da ga je treba spoštovati, mu dajati hrano (= mu »žrtvovati«!), in da gorje hiši, kjer bi ože ubili ali pregnali. Tuko se je še nedavno dogajalo, da je pustilu go­ spodinja ožu opoldne lonček jedi — najrajši mleka — v peči pri žerjavici. Ko je družina spet odšla na polje, je prilezel ož izpod ognjišča v peč in pojedel, kar mu je gospodinja bila pripravila. Zvečer se je gospodinja vrnila. Preden je zakurila za večerjo, je prilezel ož iz peči in izginil počasi pod ognjiščem ... Pri neki hiši so bili prilezli nekoč vsi oži na njivo k ženjicam. »To ne more biti nič dobrega,« si mislijo ženjice in gredo domov. Res zagledajo, kako šviga ogenj iz dimnika. Posrečilo se jim je. ogenj pogasiti, ker so nanj opozorile hišne kače... Polagoma se podoba hišnega oža - prednika zlije s podobo »bele kače«. — Bila je kmetica — pripoveduje neka nuša bajka —, ki je imela majhne otroke. Hodila je v polje delat in puščala otroke domu ter jim v skledo dajala mleka, da medtem niso bili lačni. Vselej so vse pojedli: zato jih je mati hvalila, da so pridni. Otroci pa pravijo: »Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep tiček jest.« Mati si misli, da hodi kakšna mačku jest z otroki. Vendar se ji čudno zdi, ker pripovedujejo otroci o belem tičku. Prepričati se hoče, kaj je. Skrije se tedaj v hišo in postavi otrokom mleko v vežo kukor po navadi. Kmalu se privije bela kača z lepo krono izpod mize ter se najmlajšemu zvije v naročje. Mati je bila vsu trda od strahu. Otroci pa so božali in gla­ dili lepega tička. Ko se kača naje, strese lepo kronico z glave ter se zopet zgubi v luknjo. Brž ko je kača iz­ ginila, je skočila mati v vežo in spravila otroke na varno. Seveda ni pozabilu pobrati krono. Dela jo je v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Misli si žena: »Kaj more to biti? Morda ima krona takšno moč?« Zuto dene krono proč — in kmalu je bila preja povita. De­ nejo krono v žito, merili in merili so žito, pa ni nikdar pošlo. Tuko so devali kronico tudi k drugim rečem in v kratkem si je hiša tako opomogla, da je bila najpre- možnejša v vasi. Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil tisti rod pri hiši, ki je z belo kačo tuko prijazno in lepo ravnal ... Dragocena kronica, ki jo je Kresnik ugrabil Kačji kraljici, se je tako spremenila v otipljivo znamenje hiš­ nega blagoslova, ki ga daje umrli prednik. Naslednja bajka pa ne kaže samo, kakšna nesreča je, če kdo hišno kačo ubije, ampak tuidi dokazuje, da se je ohra­ nila vera v hišne kače - prednike na Slovenskem vse do konca prejšnjega stoletju. Bajko je objavil Ivan Šušelj v svojih »Bisernicah iz belokranjskega narod­ nega zaklada, II.« (1909) tako, kakor jo je povedala Kata Jankovič iz Bednju. Podajam jo tudi jaz nespre­ menjeno: V neki vasi je živela žena, ki ji je bil mož v Ameriki. Imela je troje otrok. Svoji deci je dala piti mleko, sama pa je odšla po svojih opravkih. V kuhinjo k deci pa je došlu kača izpod peči in je jedla z deco mleko. Deca so se prestrašila in so začela mater kli­ cati: »Mama, z nami puzina je.« Mati pa se ni zmenila za to klicanje. Tuko so jo deca zvala več dni. Enkrat je šla pa vendar gledat, kaj otroci zmirom kličejo in je zapazila veliko kačo, ki je jela z otroci mleko. Ona se je jako prestrašila, du če kača deco zapahniti. Za to je hitro pisala možu v Ameriko, da naj gre brž doma, da hodi v hišo kača in če njo in deco zapahniti. Mož se odpravi hitro doma in razkopa peč in najde sredi pečnega zidu veliko gnezdo in v njem veliko kačo. To liitro ubije. Ponoči pa mu poginejo najboljši voli, zato ker je kačo ubil. Ta namreč ni hodila zato. da bi za­ pahnila ženo in deco, ampak zato, ker je bila ponočni gospodar... — Po drugih bujkah je posledica takega nespametnega dejanja še dosti hujša. Tako se je v nekem drugem takem primeru začel jokati najmlajši sinček in tožiti očetu: »Zakaj ste mi ubili mojega tička?« Ni se dal potolažiti in je umrl še tisto noč... * Skrivnostni pojav zmajev in kač v našem ljudskem verovanju se nam kaže kot usedlina poganskegu verstva naših prednikov. Ze bajke same, če jiin poiščemo smisel in zvezo, so dosti zanimive. Še vse zunimivejše pa mo­ rajo biti korenine zmajskega in kačjega motiva. Te pa gotovo vodijo na vzhod, od koder so naši davni pred­ niki prišli. Le vzhod je zmožen tolikšne fantastike. Da­ nes se čudimo, kako nas je zahodni svet streznil. (Bajke sem navajal večidel po Keleminovi veliki znan­ stveni zbirki »Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva«, Celje 1930.) 13