SAMOUPRAVA GLASILO ŽUPANSKE ZVEZE V LJUBLJANI Štev. •Julij 1933 Leto I R. M. Zakon o upravnem postopku (Nadaljevanje) Doka/ z izvedenci. Oblastveni organ, ki je poverjen z. reševanjem najraznovrst-nejših poslov, ni in ne more biii v vseh številnih strokah tako podkovan, da bi mogel vsa vprašanja, ki se pojavljajo, pravilno rešiti s svojim znanjem. Da pa se more proučiti tudi o takih vprašanjih ozir. da more ogled, ki ga je treba v postopanju izvršiti, pravilno opraviti, se more poslužiti izvedencev, t. j. oseb, ki imajo za rešitev dotičnega vprašanja ali za izvršitev ogleda potrebno posebno strokovno izobrazbo. Za izvedence se morajo v prvi vrsti javiti uradni strokovnjaki, v drugi vrste osebe, ki so javno postavljene, da oddajajo mnenja gotove vrste, n. pr. oblastveno avtorizirani inženjerji in geometri in na zadnje tudi druge sposobne osebe. Kakor priče, so tudi izvedenci dolžni oddajati strokovna mnenja. Izjeme od te dolžnosti pa so pri njih še širše kot pri pričah. Tako se mora izvedenec, ki je javni, državni, banovinski ali občinski uslužbenec, oprostiti dolžnosti tudi takrat, kadar mu njegov predpostavljeni iz službenih o/.irov prepove opravljati izvedeniški posel, kadar je s posebno določbo oproščen od tega ali če nastopi pri njem kakšen razlog, ki upravnega organa izključuje od poslovanja v dotični zadevi §§ 15 in sl.). Izvedenec, ki ni uradna oseba, se da končno odklonih, če se verjetno izkaže, da nima potrebnega strokovnega znanja. Predno prične izvedenec, ki ni uradna oseba, poslovati, se mora zapriseči. Način, kako se to izvrši, je v glavnem tak kakor v sodnem postopanju. Prisege pa ne opravljajo oni neuradni izvedenci, ki so že napravili prisego, ko so bili pripuščeni za stalno oddajanje mnenj gotove stroke, kakor so to n. pr. že omenjeni avtorizirani inženjerji in geometri. Koliko izvedencev naj se v poedinih zadevah pritegne, ni in radi različnosti poslov ne more biti določeno. O tem bo moralo odločiti oblastvo samo od slučaja do slučaja. Tudi izvedenci morajo, kakor priče, staviti svoje zahteve glede odškodnine za pot in zamudo časa kakor tudi glede nagrade za svoje delo še ko oddajajo izvedeniško mnenje, sicer njihova pravica zapade. Dokaz z ogledom. bolje kot je mogoče to doseči z dokazi po listinah, pričah in celo po izvedencih, si bo moglo oblastvo napraviti pravo sliko o gotovem dejstvu, če se samo prepriča o njem z ogledom. Tak ogled je v mnogih primerih n. pr. po zakonih o gradbah, obrtih, o izkoriščanju vodnih sil in drugih že izrecno predpisan, v drugih pa ga more oblastvo odrediti ali na predlog ali uradoma, če misli na ta način doseči boljši uspeh. Če se dajo stvari, ki jih je ogledati, prinesti oblastvu, se ogled izvrši pri njem, sicer pa tam, kjer se stvari nahajajo. Važno je pri tem, da mora vsakdo dopustiti, da se ogled opravi, sicer se more k temu prisiliti, na drugi strani pa ima pravico tekom 1 meseca zahtevati, da se mu povrne škoda, ki mu je vsled ogleda nastala in pa da se ne objavijo njegove umetniške, poslovne ali poklicne tajnosti, za katere je kdo seznal pri ogledu. Zavarovanje dokazov. Dokazi niso vedno na razpolago. Priča, ki ve za kakšno važno okolnost, lahko umre, listina ali znak se lahko uničita itd. V takih primerih se mora stališče stranke v postopanju, ki se morda še sploh ni začelo, prav občutno poslabšati. Da se taka škoda za stranke prepreči, je uvedel ZIJP v upravno postopanje v sodnem postopanju že znano institucijo zavarovanja dokazov, ki daje možnost, da se dokazi, ki so na razpolago, izvedejo v vsakem stadiju postopanja, pa tudi predno se je začelo. Rezultat poizvedovanja se nato uporabi v postopanju ozir. pri oblastvu shrani zanje, če se še ni začelo. Kdo nosi stroške za zavarovanje dokazov, v zakonu ni izrecno navedeno, vendar jih bo moral glede na predpis § 168 vsaj začasno trpeti oni, ki je predlagal zavarovanje ali v čegar interesu se to vrši. Na koncu poglavja o dokazih v § 105 omenjeno posredno izvajanje dokazov, t. j. izvajanje dokazov ne po onem oblastvu, ki vodi postopanje, temveč po kakšnem drugem uprav- nem oblastvu ali celo po poedinih organih, ni nič drugega, kot posebei naglašena pravica, ki je navedena že v §§ 13 in 14 ZUP o poverjanju uradnega poslovanja drugim oblastvom in o vzajemni pravni pomoči. O tem pa je bilo že govorjeno. (Nadaljevanje prihodnjič) Novi zakon o občinah (Nadaljevanje) Nadzor nad občino Velike in važne izpremembe prinaša novi zakon glede nadzora nad občino. Država nadzoruje občino sedaj v dveh smereh: preprečuje ukrepe občine, s katerimi ta zakon krši ali svoj delokrog prekorači (kar je tudi kršenje zakona), preprečuje pa tudi one ukrepe, ki bi bili škodljivi interesom občine same ali splošnim državnim interesom. V prvem primeru presoja nadzorno oblastvo po zakonu in občina ima možnost tožbe na upravno sodišče, dočim v drugem primeru te možnosti ni, ker presodi nadzorno oblastvo po svobodni oceni, ali je ukrep občine umesten odnosno škodljiv ali ne. Nadzor vrši država na naslednje tri načine: 1. potom odobritve izvestnih občinskih ukrepov, za katere je taka odobritev v občinskem ali v drugih zakonih izrečno predpisana in ki postanejo s to odobritvijo šele pravnoveljavni; 2. v rednem instančnem postopku na pritožbo poedinca, čegar pravica ali interes je bil z ukrepom občine kršen; 3. po službeni dolžnosti v izvrševanju nadzorne oblasti v ožjem pomenu besede, kadar uradoma preprečuje nezakonito ali škodljivo delovanje občine, bodisi da skrbi za to, da do kršitve zakona ali do škode sploh ne pride (preventivne mere) ali da že nastale kršitve obrezuspeši (represivne mere). ad 1. Odobritev je potrebna za nekatere važnejše odločbe občine, ki jih vse tukaj ni mogoče navesti, ker so vsebovane v najrazličnejših zakonih. Skoro vsak zakon predvideva nekaj takih primerov (večinoma splošnega značaja), o katerih občina sama ne more veljavno odločati in kjer je torej nekako »pod kuratelo*. Ker so ti zakoni iz raznih dob, navajajo tudi razna odobritvena oblastva (deželni zbor in deželni odbor, oblastni odbor, ban itd.), tako da postaja stvar komplicirana. Držati pa se moremo naslednjega načela: Splošno nadzorno oblastvo nad samoupravnimi kakor tudi nad državnimi (občeupravnimi) posli občine je sresko načelsivo. Sreski načelnik odobrava vse odobritve poirebne akte občine, kojih odobritev ni izrečno pridržana višjim državnim oblastvom (banu ali ministru). S tem je prešel velik del nadzorstvene pristojnosti bivšega deželnega odbora (oblastnega odbora odnosno banske uprave) na sreskega načelnika. Kjer pa se po starih zakonih za odobritev zahteva deželni zakon ali sankcijoniran sklep deželnega zbora, je potreben danes državni zakon, ker nižjih zakonodajnih teles ni. Navedemo naj le par primerov odobritev, ki so po občinskem zakonu pridržani višjim državnim oblastvom. Minister odobrava: občinske proračune z dokladno stopnio nad 200"/« (minister financ), odborove sklepe o zadolžitvi občine, odsvojitvi občinske imo-vine in vse sklepe, ki vežejo občinske finance preko dobe, katero traja mandat občinskega odbora (Ministra za finance in za notranje posle). ban odobrava: Krajevne uredbe občine, statut občine (pravila o sislemiziranju službenih mest in o ureditvi uslužbenskih odnošajev), poslovnik (pravila za poslovanje občinskega odbora), pravilnike občinskih gospodarskih podietij, občinske proračune z dokladno stopnjo pod 200 "/n, odreditev obvezne uporabe občinskih naprav. Ad 2. Glede pritožb smo ločili doslei med posli lastnega in posli prenešenega področja. Pritožbe v prvoimenovanih stvareh so šle od občine na samoupravno oblastvo II. stopnje (deželni odnosno oblastni odbor, v zadnjih letih banska uprava), v drugih pa na sresko načelstvo. Po novem zakonu te ločitve ni več; pritožba gre od občine načeloma v vseh stvareh na sresko načelstvo, in to tako proti odločbam župana, kakor tudi proti odločbam občinskega odbora in občinske uprave ter v državnih in v samoupravnih poslih občine. t\dino razlikovanje obstoja v tem, da je treba proti odlokom župana v samoupravnih stvareh vložiti najprej ugovor, ki mu more ugoditi že občinska uprava. Ako občinska uprava ugovoru ne ugodi, ga predloži občinskemu odboru, proti čegar odločbi je dopustna potem redna pritožba na sresko načelstvo. Sreski načelnik ni omejen na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, temveč sme presoditi tudi njeno primernost, kjer odloča po prostem prevdarku. Ker ie po zakonu o občem upravnem postopku dopustna pritožba samo na eno višje upravno oblastvo, je odločba sreskega načelstva dokončna. Proti njej je seveda možna še tožba na upravno sodišče, izvzemši policijsko-kazenske stvari in stvari, v katerih odloča upravno oblastvo po'prostem prevdarku. Malo dvomljiva je pritožbena pot v onih primerih, kjer postane odločba občine pravnoveljavna in perfektna šele z odobritvijo državnega nadzornega oblastva. V takih primerih odloča namreč odobritveno oblastvo v prvi stopnji ter bi morala proti njegovi odločbi biti dopustna pritožba na višje upravno oblastvo (§ 114 z. u. p.). Jasnost nam bo tukaj kakor še v mnogih drugih slučajih prineslo upravno sodstvo. Čisto nova so določila o občinskih odločbah splošnega značaja. To niso mišljene občinske uredbe (abstraktne norme), temveč konkretni upravni akti občine, ki pa niso naslovljeni na poedinca, temveč zadenejo vse občane ali izvestne skupine občanov (točilce, davkoplačevalce, lastnike psov itd.), na primer sklepi občinskega odbora o zadolžitvi, o prodaji občinske imovine, o občinskih davščinah ali o gradnji občinskih naprav. Predvsem se morajo take odločbe razglasiti. Razglašajo se potom afiši-ranja na občinski deski (občinskem domu) in na krajevno običajni način. Nabiti se morajo najkasneje v treh dneh po sklepu ter ostanejo nabite skozi pet dni; v isti dobi se izvrši običajno raz-glaševanje po vaseh (oklic pred cerkvijo, razbobnanje itd.). Proti takim odločbam se more pritožiti član občine, ki smatra, da odločba nasprotuje zakonu ali zakonitim odredbam oblastev. Dobro je, da nam je novi zakon prinesel jasnost v doslej vedno sporno vprašanje, katere sklepe je občina dolžna razglasiti. Toda razglasitvena doba je očitno prekratka; v petih dneh se — zlasti če ni nedelje vmes — v obširni podeželski občini važen sklep ne more dosti temeljito razglasiti. Tudi je malo čudno, da ima pravico pritožbe le član občine, torej fizična oseba, ki ima v občini domovinstvo, s čemer se izključujejo sedanji »občinski družniki« in delniške, rudarske in druge družbe, ki so običajno največje davkoplačevalke. Novo je tudi, da se more s pritožbo uveljavljati le nezakonitost sklepa, dočim so doslej skoro vse take pritožbe bile naperjene proti neprimernosti ali proti pretežki obremenitvi; saj se zakon z odločbami splošnega značaja le redko krši, pač pa se občina in njeno prebivalstvo z zgrešeno komunalno politiko ali s previsokimi dajatvami lahko spravi v obupen položaj, na kar je občan sedaj brez upliva. Na drugi strani seveda je pa položaj občinske uprave sedaj ugodnejši, ker bo ob primerni uvidevnosti nadzornih oblastev mogla svoje naloge samostojneje vršiti in je ne bo mogel pri delu vsak kverulant motiti. V ostalem veljajo za pritožbe proti občinskim odlokom že ■mane določbe zakona o občem upravnem postopku. Normalni pritožbeni rok je torej 15 dni. Krajši rok (8 dni) daje občinski zakon za ugovor proti odlokom župana v samoupravnih poslih in za pritožbe proti sklepom krajevnega zbora. Rok za vložitev pritožbe pričenja teči z dnem vročitve odloka, pri odločbah splošnega značaja, ki niso naslovljene na poedinca, pa šele po preteku razglasitvene dobe (doslej se je ta doba v pritožbeni rok vštela odnosno se je običajno /. njim skladala). Ad 3. Nadzorstvo v ožjem pomenu besede vrši v pretežni meri tudi sreski načelnik. Le važnejši akti so pridržani banu. Sreski načelnik ima pravico: 1. da prisostvuje sejam občinskega odbora, 2. da sme vsak čas pregledati poslovanje občinskih organov in uslužbencev ter zahtevati od občine poročila in pojasnila, ki se mu zde potrebna. Vsaj enkrat na leto mora pregledati občinsko blagajno in račune. S tem ie tudi revizija občinskega računovodstva prešla na sreskega načelnika. Kako se bodo revizije v praksi vršile, bo še podrobno odredila kr. banska uprava. Ker sreska načelstva nimajo strokovnih organov, je pričakovati, da bodo revizijske posle opravljali organi banske uprave po zahtevi sreskih načelstev; 3. da mu je občina dolžna predložiti prepis zapisnika vsake seje občinskega odbora. Ta prepis se predloži najkasneje v 8 dneh po seji in sicer stalno, ne šele na posebno zahtevo sreskega načelstva; 4. da zadrži izvršitev sklepa (ustavi ali zistira sklep, prepove izvršitev sklepa) občinskega odbora, s katerim se zakon krši ali delokrog občine prekoračuje; Proti morebitni zlorabi te pravice je občina dobro zaščitena 5 tem, da mora sresko načelstvo ustavitev sklepa izvesti z obrazloženo odločbo, proti kateri se občina lahko pritoži na bana, ter da preide ta pritožba avtomatično na upravno sodišče, ako ban odločbe sreskega načelstva ne bi razveljavil. Proti morebitnemu zavlačevanju pa ščitijo prekluzivni roki, v katerih so nadzorna oblastva dolžna odločiti, sicer postane sklep občine pravnomočen. Sreski načelnik in ban imata rok osmih dni, upravno sodišče enega meseca; .'j. da s silo (z zakonitimi prisilnimi sredstvi) prepreči izvršitev sklepov občinskega odbora, ki se iz kateregakoli zakonitega raz- loga ne smejo i/vršiti (nimajo predpisane odobritve, so bili razveljavljeni itd.); 6. da izvrši na račun občine one državne posle, ki so bili občini naloženi, jih pa ta niti na njegov poziv ni izvršila; 7. da postavi začasno občinsko upravo, ako je bil občinski odbor po banu razpuščen. V začasno upravo se smejo imenovati le osebe, ki imajo v občini aktivno in pasivno volilno pravico. Doslej je bilo vedno sporno, kakšne pravice imajo take začasne občinske uprave (gerentstva). Novi zakon jasno omejuje pravice začasne uprave na opravljanje tekočih poslov in ji ne dopušča zadolževanja občine, odsvajanja njene imovine, uvajanja novih davkov ali zvišanja starih in ne nastavljanja stalnih občinskih uslužbencev. B a n ima pravico; 1. da zadrži izvršitev (ustavi, prepove, zistira) sklepov ter sploh vsake rešitve ali izjave občinskega odbora, občinske uprave m župana, lo deloma radi preložili. Preloženi cestni kos bi prepustili mejašu, ki bi odstopil v zameno svoj svet, potreben za preložitev. Ali je to mogoče? Odgovor: Da. § 1. zakona o izpremembi in dopolnitvi zakona o samoupravnih cestah z dne 31. decembra 1930, Službeni list št. 17/99 iz leta 1931 pravi: »Glavno smer trase za izvedbo novih in preložitev obstoječih, kakor tudi elemente za izdelavo in sestavo načrtov odobravajo: za banovinske ceste I. reda minister za gradbe, za banovinske ceste 11. razreda in občinske p a b a n.« Iz tega izvira, da je za preložitev občinske ceste potrebna odobritev bana. Vprašanje: Prosim, da blagovolite pojasniti, če in kdaj se bodo vršili tečaji za občinske tajnike. Odgovor: Za sedaj ni v Dravski banovini še ničesar ukrenjeno za prirejanje tečajev oziroma šol za občinske tajnike (uradnike). Če in kdaj se bodo te tečaji vršili, odredi kraljevska banska uprava, ki ima pravico po § 91. novega občinskega zakona prirejati take tečaje. Vendar pa je treba, da izda še prej minister za notranje posle uredbo o teh tečajih. Ko zadeva dozori, bomo v Samoupravi o pravem času o tem poročali. Vprašanje: Tuji državljan, Slovenec po rodu, ki biva že več let v naši občini, je prosil za jugoslovansko državljanstvo. Dobil ga je z odločbo, da je pristojen v našo občino. Občina pa mu ni zagotovila sprejema v domovinsko zvezo, če si pridobi državljanstvo. Pojasnite, ali je občina dolžna priznati novemu državljanu domovinstvo oziroma, ali je proti tej odločbi mogoča pritožba? Odgovor: Pritožba bi bila neosnovana. § 12. zakona o drržavljanstvu določa, da si morejo dobiti tuji državljani slovenske narodnosti jugoslovansko državljanstvo, če imajo v zakonu predpisane pogoje. Takim tujim državljanom, ki so bili rojeni ali ki stanujejo vsaj tri leta v občini na ozemlju Jugoslavije ni treba, da si priskrbijo zagotovilo domače občine za sprejem v domovinsko zvezo. S pridobitvijo državljanstva si pridobijo namreč tudi domovinstvo v občini, kjer so rojeni ali kjer stanujejo. Občina torej o takih slučajih ne more niti priti do tega, da bi izrazila svojo voljo. Vprašanje: Imamo parcelo, na kateri se nahaja šolsko poslopje, ki je svojčas služilo za madžarski otroški vrtec. Kot lastnik te parcele je v zemljiški knjigi vknjižen »municipij železne županije«. Radi bi vedeli, kdo je sedaj dejanski lastnik tc parcele in kako bi dosegli, da se ta parcela prepiše na ime naše šolske občine. Odgovor: Po zakonskem členu XXI. iz leta 1886 o municipijih sličijo madžarski municipiji bivšim deželnim odborom oziroma zborom, županije pa bivšim deželam, lmovina bivših dežel na ozemlju bivše avstro-ogrske države je po mirovnih pogodbah prešla prvotno v državno upravo. — Po členu 322. finančnega zakona za leto 1927/1928, Uradni list z dne 26. aprila 1927, št. 45/184 pa je prešla ta imovina v last bivših oblastnih samouprav. Po členu 28. uredbe o ugotovitvi imovine, načinu uprave in budžetiranju banovin, o likvidaciji imo-vinskih razmerij dosedanjih sreskih in oblastnih samouprav, Uradni list z dne 8. novembra 1929, št. 112/447 pa je prešla imovina bivših oblastnih samouprav na banovine. Parcela, ki jo omenjate, je torej prešla na podlagi navedenih zakonitih določil sprva v last bivše mariborske oblastne samouprave, po njeni ukinitvi pa na Dravsko banovino, ki je sedaj dejanska lastnica te parcele. — Če hočete torej, da se lastništvo do te parcele vpiše v zemljiški knjigi na ime šolske občine, obrnite se na kraljevsko bansko upravo v Ljubljani. Svoji vlogi priložite tudi izvleček iz zemljiške knjige. Vprašanje: Opravlja službo občinskega tajnika v občini B. V službeni pogodbi je rečeno, da je služba prve tri mesece začasna, postane potem pa stalna, ako eden izmed obeh pogodbenikov ne odpove pogodbe 15 dni pred potekom tretjega poskusnega meseca. — To se ni zgodilo, radi tega sem smatral, da je postala moja nastavitev stalna. — Zadnji dan tretjega poskusnega meseca, to je 14 dni po v pogodbi določenem roku, se mi je pa dostavil odlok, s katerim mi občina službo odpoveduje. Prosim pojasnila, kai naj ukrenem v varstvo svojih pravic. Ali naj se pritožim na bansko upravo? O d g o v o r : Vaše službeno razmerje z občino je povsem zasebnopravne narave. Radi tega spada spor o tem pred rednega sodnika in ne pred upravno oblastvo. Predstavka na kraljevsko bansko upravo bi bila le informativnega značaja, ni pa neumestna, ker bi kraljevska banska uprava po presoji dejanskega položaja mogoče odsvetovala občini pravdo in priporočila mirno poravnavo. V meritorno rešitev spora pa bi se kraljevska banska uprava ne mogla spustiti. Vprašanje: Imamo občinskega tajnika, ki ga nameravamo nastaviti s posebno službeno pogodbo. Prosimo pojasnila, ali in kako mora biti koleko-vana službena pogodba in kdo mora kolekovino plačati. Odgovor: Za kolekovanjc službenih pogodb samoupravnih, torej tudi občinskih, nameščencev veljajo še predpisi tarifne postavke 40. avstrijskega pri-stojbinskega zakona iz leta 1850. Po tej tarifni postavki znaša taksa 1% letnega pogojenega zneska. Taksa se plača v kolekih, ki se prilepijo na pogodbo. Takso plača pogodbeni nameščenec. Vprašanje: Naša občina je sicer po imenu trg, prebivalci pa so po večini poljedelci, ki se živijo izključno s kmetijstvom. Davčna uprava terja od teh kmetovalcev, naj plačajo zgradarino od svojih hiš. Mislimo pa, da so ti kot kmetski posestniki zgradarine prosti. Prosim pojasnila, ali je zahteva davčne uprave pravilna. Odgovor: Člen 32. zakona o neposrednih davkih, točka 15., določa, da so zgradarine proste zgradbe, ki služijo izključno kmetovalcem in njih delavcem za prebivanje po vaseh in selskih občinah, prav tako pa zgradbe, ki služijo istemu namenu, a stoje izven okoliša mest, trgov in krajev, proglašenih za javna zdravilišča. Po tem določilu torej poljedelci vaše občine, ki je trg, niso oproščeni zgradarine. Vprašanje: Občina je kupila neko stavbo, v kateri ima tudi več zasebnih strank svoja stanovanja. Stranke bodo ostale še nadalje v poslopju kot najemniki stanovanj. Ali je občina dolžna s strankami skleniti najemne pogodbe in plačevati predpisane takse? Odgovor: Da. Po tarifni postavki 14. taksnega zakona se plačuje za pogodbe ali listine o najemu zgradb, stanovanj m lokalov po velikosti letne najemnine posebna taksa, ki se stopnuje. Najnižja taksa je Diri 10' — . To takso morajo plačati vsi lastniki stanovanj in lokalov, torej tudi občine, ki oddajajo stanovanja zasebnim strankam v najem. Vprašanje: Pri nas podpisujejo navadno vsi občinski odborniki zapisnike sej občinskega odbora. Pripetilo pa se je, da nekateri odborniki nočejo podpisati zapisnika zadnje seje. Pojasnite, ali je odbornik dolžan po zakonu podpisati zapisnik one seje, pri kateri je bil navzoč in kdaj je zapisnik pravilno podpisan. Odgovor: Po § 44. občinskega reda za bivšo štajersko, ki velja še sedaj za vas, podpisujejo zapisnik sej občinskega odbora predsednik seje (župan ali njegov namestnik), dva občinska odbornika (ki sta bila pri seji navzoča in ki ju običajno določi predsednik ob početku seje) ter zapisnikar. Ni torej treba, da podpišejo zapisnik vsi pri seji navzoči odborniki. — Po 68. novega občinskega zakona, ki dobi obvezno moč za vse občine (razen mest z. lastnim statutom) v državi dne 13. junija 1933, pa je zapisnik pravilno podpisan, ako ga podpiše predsednik seje, večina navzočin občinskih odbornikov in zapisnikar Na to razliko bo treba paziti. V prašanjc: Naš občinski odbor si ni na jasnem, kdo je dolžan sestaviti občinski zaključni račun: župan, blagajnik ali tajnik. Prosim pojasnila. Odgovor: Po veljavnih predpisih sta župan kot narcdbodajalec in občinski blagajnik ona činitelja, ki vršita računsko in blagajniško službo občine, Iz tega izvira, da sta tudi ona dva dolžna položiti računski zaključek kot odgovorna računodajnika, ki iima je znan ves denarni in materijalni promet občine. Posebno je pa blagajnik dolžan priskrbeti vse računske priloge, ki so sestavni del zaključnega računa. Tajnik torej ne more odgovarjati za stvarno pravilnost računa, pač pa je njegova samo ob sebi razumljiva dolžnost skrbeti, da se pravilno sestavljeni občinski zaključni računi ob pravem času predložijo krajevni kontroli V p r a Š a n j e : Občina je prišla v spor z neko stranko radi motenja posesti. Stranka toži občino pred okrajnim sodiščem. Ali je mogoče, da bi občino zastopala v tem sporu finančna prokuratura? Odgovor: Ne. Predvsem je treba ugotoviti, da v Jugoslaviji nimamo več finančnih prokuratur, temveč državna pravobranilstva. Za dravsko banovino ima državno pravobranilstvo svoj sedež v Ljubljani. Po § 9. zakona o organizaciji finančne uprave je dolžnost državnih pravobranilstev, da zastopajo državo v njenih imovinsko pravnih odnošajih iz kakršnekoli pravne stroke pred rednimi in posebnimi sodišči in oblastvi itd. Občin torej državna pravobranilstva ne zastopajo. — Gč. Razsodbe upravnega sodišča 1. Upravno sodšče v Celju je pod štev. A 164/31/8 z dne 30. decembra 1931, na tožbo mestne občine zoper odločbo sreskega načelstva v A z dne 5. junija 1931, št. 3395/1, glede domovinstva D razsodilo tako-le: Tožba se zavrne radi neosnovanosti. Razlog i. Dne 27. novembra 1856 v C rojeni in v D pristojni B je dne 7. februarja t. I. na osnovi § 2 domovinske novele iz leta 1896 zase, za ženo Marijo in otroke prosil za sprejem v občinsko zvezo mestne občine A, ker biva od leta 1899 nepretrgoma v A. Občinski odbor občine A je prosilcu odrekel sprejem v domovinsko zvezo, ker omenjeni zakon ne velja na ozemlju, kjer je bil B dotlej pristojen in si torej prosilec kot pripadnik občine D ni mogel pridobiti v kraju, kjer velja zakon od 5. decembra 1896 avstrijski drž. zak. št. 222 o ureditvi domovinskih odnošajev. Zoper ta odlok sc je ti pritožil na sresko načelstvo v A, ki je z rešitvijo od 5. junija 1931, No 3395/1, pritožbi deloma ugodilo in odločilo, da se ima B zajedno z ženo in tremi nedoletnimi otroci sprejeti v občinsko zvezo A. Proti tej rešitvi sreskega načelstva, ki je bila dostavljena občini A dne 9. junija 1931, je le-ta dne 7. julija 1931 in torej v odprtem roku vložila tožbo na upravno sodišče. V tej tožbi navaja tožiteljica, da toženo upravno oblastvo v osporavanem upravnem aktu zakona ni pravilno uporabilo, kajti na ozemlju bivše Hrvatske z Zagrebom velja povsem drug zakon o domovinstvu nego v Sloveniji in v Sloveniji veljavnega domovinskega zakona iz leta 1896 se morejo koristiti le oni jugoslovanski državljani, ki so pristojni v občino, za katero velja zakon iz leta 1896. Upravno sodišče je pri presoji tožbe nastopno prevdarjalo: Po § 2 odstavek 1. zakona od 5. decembra 1896, s katerim sc izpreminjajo določbe zakona od 3. decembra 1863 o ureditvi domovinskih odnošajev, občina bivališča nfi sme odreči izrečnega sprejema v domovinsko zvezo tistemu avstrijskemu državljanu, ki je po pridobljeni samoupravnosti skozi 10 let, preden je prosil za domovinsko pravico, prostovoljno in nepretrgoma prebival v občini, lasno je, da je izza ustanovitve države Srbov, Hrvatov in Slovencev, t. j. sedanje kraljevine Jugoslavije pogoj avstrijskega državljanstva odpadel. Gre pa sedaj za vprašanje, ali je treba izraz »avstrijski državljan« kratkomalo nadomestiti z izrazom »jugoslovanski državljan« ah pa z izrazom »pripadnik« take jugoslovanske občine, za katero velja domovinski zakon iz leta 1896. Upravno sodišče je naziranja, da na ozemlju veljavnosti tega domovinskega zakona občina bivališča ne sme odreči izrečnega sprejema v domovinsko zvezo nobenemu jugoslovanskemu državljanu, ki izpolni ostale pogoje, in to brez ozira, ali jc bil dotičnik doslej pristojen v občino, nahajajočo se v območju tega domovinskega zakona ali ne. K temu tolmačenju sili upravno sodišče činjenica, da si po § 5. tega zakona zadobijo ob pogojih, določenih v § 2, pravico do zagotovitve sprejema v domovinsko zvezo tudi tuji državljani, torej osebe, ki gotovo niso niso bile pristojne v taki občini, za katero je veljal ta zakon. V takem slučaju je sprejem zadobil moč šele takrat, kadar je dotičmk pridobil avstrijsko državljanstvo. Po državnem preobratu je torej bilo potrebno, da si je prosilec pridobil jugoslovansko državljanstvo. Ako pa je kateremukoli tujemu državljanu mogoče, da si za slučaj pridobitve našega državljanstva zadobi ob ostalih pogojih § 2. domovinskega zakona iz leta 1896. domovinstvo v občini bivališča, tembolj mora to veljati za osebo, ki je že jugoslovanski državljan, najsi je doslej bil pristojen tudi v tako občino, za katero domovinski zakon iz le 18% ne veija. Iz navedenih razlogov je moralo upravno sodišče tožbo zavrniti radi ne-osnovanosti. 2. Upravno sodišče je z odlokom od 16. septembra 1931 štev. A 197/31 čl. 24. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih z dne 17. maja 1922, Službene Novine št. 111, takoi v nejavni seji, ne da bi pozvalo stranke, zavrnilo dne 22. julija 1931 vloženo tožbo A, zoper odločbo mestnega načelstva v 5 z dne 12. junija 1931, štev. 4862/1929, glede ograje pred hišo. Odlok se opira na nastopni razlog: S pozivom od 9. avgusta 1929 štev. 4862, je mestni magistrat v 13 pozval A, da odstrani ograjo, s katero je pred svojo hišo zagradil del parcele, ki je javna last. Zoper ta poziv sc je A pritožil na občinski odbor mesta B, češ da omenjeni svet ni nikdar spadal k cesti, nego je privatna lastnina hišnega lastnika. Na osnovi sklepa občinske uprave od 29. januarja 1931 je mestno načelstvo B s pozivom od 12. junija 1931 št. 4862/1929 vnovič pozvalo A, da omenjeno ograjo odstrani in da glede dotičnega sveta prizna mestni občini lastnino. Zoper ta poziv, ki je bil A dostavljen dne 23. junija 1931, je le-ta dne 22. julija 1931 in torej v odprtem roku vložil tožbo na upravno sodišče. V tej tožbi navaja tožitelj, da toženo upravno oblastvo v osporavanem upravnem aktu ni pravilno uporabilo zakona in da je predhodni upravni postopek bil nedosta-ten, kajti 1. mestna občina B sploh ni bila kompetentna izdati omenjena dva odloka, ker spada po zemljiški mapi sporni svet k ulici, a to upravlja okrajni zastop, odnosno sreski cestni odbor v B; 2. tožitelj je z uživanjem preko 40 let priposestvoval ograjeni sporni svet; 3. tožena občina se rii ozirala na dokazne predloge glede priposestvo- vanja; 4. osporavani odlok ni rešil pritožbe proti prvemu odloku in sploh ni izrekel, če tej pritožbi ugodi ali jo zavrne. Upravno sodišče je moralo to tožbo kratkomalo z odlokom zavrniti radi nedopustnosti. Po čl. 19 točka 1 zakona o upravnih sodiščih tožba na upravno sodišče ni dopustna v stvareh, ki spadajo v pristojnost rednih sodišč, a po čl. 24. točka 1. je take tožbe zavrniti z odlokom, ne da bi se pozvale stranke. V danem primeru pa gre za stvar, ki spada v pristojnost rednih sodišč. Gotovo so le upravna oblastva kompetentna, odločati o tem, ali je kakšna cesta javna cesta. Tudi vprašanje o tem, ali je cesta privatna, je le navidezno pri-vatnopravnega značaja, dejanski pa je javnopravne prirode in istovetno z vprašanjem, ah je cesta javna t. j. ali je na pravilen način postala javna in ali se ni morda pozneje s pravilnim sklepom opustila. Istotako so pač le upravna oblastva kompetentna, odločati o vprašanju, katero zemlj.išče spada k cestišču iu služi za potrebe ceste. Vsa ta vprašanja pa nimajo ničesar skupnega z vprašanjem lastnine ali privatnopravnih služnosti. Pri predmetnem sporu ne gre za vprašanje spada li svet, ki je v zemljiški knjigi zarisan kot del parcele št. 522 kat. obč. Mesto B v vogalu med parcelama št. 193 in št. 281, še k cestišču prejšnje D in sedaj E ulice, nego gre za vprašanje, alli je mestna občina B lastnica omenjenega vogalnega sveta ali ne in ali sme iz tega naslova zahtevati odstranitev ograje in izredno priznanje lastnine mestni občini. O takem vprašanju pa odloča le redno sodišče. Vrhu tega pa oba poziva mestne občine B sploh nista nikakršna avtoritativna odloka mestne občine, nego le izjavi te občine, ki svojo zahtevo opira nu zatrjevano privatno lastništvo, ne pa na kakšen javnopravni predpis. Poziv občinske uprave torej sploh ni nikakršen upravni akt. .. Mimogrede bodi še omenjeno, da se jc tožitelj pritožil proti osporavanemu pozivu mestne občine B tudi na kr. bansko upravo in da je kr. banska uprava pritožbo istotako zavrnila iz razloga, ker gre za civilni pravni spor.