List 40.
Misli sedanje in nekdanje o živinoreji.
Iz starodavne povestnice nam je znano, da so bile nekdanje ljudstva zgolj kočarji, to je, pastirski narodi, ka-koršne nahajamo še dandanašnji tam, kjer so še brez omike in izobraženosti, in se divjakom prištevajo. Velike cede so bile njih edino premoženje. Stare navade in šege njih prednikov so se še dosedaj med njimi obderzale. Oni ostanejo namreč s svojimi čedami toliko časa v enem kraji, dokler imajo njih cede paše dovolj, kader pa te primanjka, odrinejo za njo naprej, kakor stari prigovor pravi: „s trebuhom za kruhom".
Poljodelstvo se prilikuje poznejim časom, v kterih so bili narodi že bolj omikani in izobraženi.
Kdor se hoče s poljedelstvom pečati, mora veliko težav in terpljenja prestati in priden biti. Posebni nagibi so mogli nekdanje kočarske ljudstva navdati, da so se prostemu pastirstvu odpovedale in mu slovo dale, in se malo po malem poljodelstva poprijele, po kterim so si v potu svojega obraza kruh služile. Skoraj bi rekel, da je revšina nekdanjih kočarjev, ki so blizo skupaj živeli, k temu najbolj pripomogla, da so se sčasoma poljodelstva poprijel!. Od časa do časa so se po storjenih skušnjah mnogokrat prepričali, da bodo od poljskih pridelkov, ki se dajo mnogoverstno pomnožiti in lahko hraniti, ložej shajali, kakor od živinoreje same, kterega se pri svojih po dolgem in širokem razstre-senih čedah poprijeti niso mogli. Potem takem se je začela pri njih živinoreja opušati, drevo pa čedalje bolj spoštovati in zemlja obdelovati. Pastiriti in zemljo obdelovati ob enem ne gre. Z razdeljenjem zemlje in uterneljenjem stanovitnih selišč se ni mogel posamezni kočar več tako, kakor poprej z živinorejo pečati; torej se je mogel, preživiti sebe in svojo družino, vedno bolj poljskih pridelkov in poljodelstva popri-jemati, živinorejo pa opušati; le toliko živine si je prideržal, kolikor mu je je bilo pri poljodelstvu potrebue. V tem času tedaj se je človeško življenje jelo preminjati, kočarji so začeli drevo vladati in zemljo obdelovati, in poprejšni mesojedci postanejo zelojedci.
Sedanje ljudstvo po kmetih živi še dandanašnji bolj od poljodelskih sadežev kakor od mesenih jedil, ktere so pri prostemu in bornemu kmetiču res bela vrana, in ravno tako bi se morebiti živinoreja tudi pri nas, kakor pri nekdanjih pastirskih narodih zanemarjala, ako bi se moglo polje brez živine z dobičkom le na kako drugo vižo oskerbovati. Le po stoijenih skušnjah smo prepričani, da se ne da pri kmetu brez živine obstati; zakaj kjer ni živine, ondi ni gnoja, in kjer ni gnoja, se ne dajo njive gnojiti, in kjer se njive ne gnoje,   tudi žito rastlo ne bo —  kjer vrabec gnoji  bo tudi
v
vrabec zel. — Živina je tedaj za kmetijstvo kaj potrebna, ktere kmetic iz dvojnih uzrokov pogrešati neiLore, namreč zastran edinega dobička in poljodeljstva.
Teh in enakih misel so bili že stari kmetovavci, in je še tudi veliko dandanašnjih pri starih in mladih kmetovav-cih, kterih pa k poljodelcom prištevati ne moremo, kteri poštengano kašo ali skledo žganeov bolj obrajtajo, kakor pečenko na ražuji ali pa mastno gnjad.
Kakih 30 let je že preteklo, kar se je vse nekako spreobernilo. Obdelovanje zemlje je vse drugačno, in ne prideluje se povsod toliko zernja in druzih poljskih sadežev, kolikor jih vsaka dežela potrebuje. Ravno tako kakor naseljevanje v mestih, obertnija in umetnosti vedno na višji stopnjo kipe, se tudi vseskoz bolj po sladkornih, svetilnih in drugih poljodelskih pridelkih poprašuje. Mestnjani in obert-niki se vedno bolj in bolj od zelišnih jedil obračajo, posebno pa od ajdovnika in raznega sočivja, in segajo le po mlečnatih, mesenih in maslenih jedilih, po siru in drugem enakem živežu. Mesene jedila se dobivajo že ene leta, mnogim drugim jedilom nasproti, še po precej nizki ceni, in gotovo bi se še veliko cenejši dobivale, če bi se sedanje ljudstva živinoreje s tako živim veseljem poprijeli, in živino raznega plemena gleštale in oskerbovale tako, kakor so se je nekdanji kočarji. Privabili bi si po ti poti dovolj raznih dobičkov, in mes6 bi se od druzih jedil veliko bolji kup sekalo. Pa kaj je vsega tega uzrok? —
Po naših mislih bi se dala živinoreja le po večin in bolje obdelanih travnikih na višjo stopnjo povzdigniti. Ce bi tedaj naši kmetovavci zraven poljodelstva tudi travnike z veči skerbjo obdelovali, to je, če bi jih gnojili, kakor jim gre, bi dobro opravili. — Da gnojenje travnikom ravno tako tekne, kakor njivam, je menda vsak kmetic dovelj prepričan, to da le po pameti bi mogli to delo opravljati. Gotovo bi na njih tudi več in bolje merve (sena) pridelovali, in po nji tudi več živine redili, od ktere bi leto za letom lepe dobičke prejemali. Pervi dobiček je živina, drugi pa gnoj, kterega od svoje živine dobivajo, po kterem bodo veliko več in lepega žita in sena pridelovali, kar se dan današnji prav lahko v denar spravi.
Menda ne bo treba našem gospodarjem vnovič pridigo-vati in priporočevati, da naj si več gnoja napravljajo, kakor so si ga dosedaj napravljali, in če bodo svoje njive in travnike dobro guojili, bodo tudi na majhnem prostoru več žita naželi in več sena nakosili, kakor nemarneš na širokem, in potem takem bodo imeli žita na kupe, in živine si bodo zredili, da jo bo lepo viditi. Kdor ima živine dovolj in dobre, ima tudi druzega premoženja obilo, z eno besedo,
158
od je dober gospodar in terdeo kmet. Zato so pa tudi Novice že dostikrat priporočevale in priporočajo pri vsaki priliki, da naj se travniki s poljem vred z veči skerbjo obde-ljujejo. Komur bo to mar, bo vidil, da mu bo gospodarstvo dobro teklo. Ne bo ga skerbelo, kaj bo jedel, s kom se oblačil ali pa kako bo davke odrajtoval.
Da je živina kmetijstva skorej pred vsem drugem naj veči bogastvo, je stara in sto in stokrat poterjena resnica. Moramo ga tedaj tako oskerbljevati, kakor zasluži. Vselej se je in se bo umna pridnost pri živinoreji splačcvala. Kdor pa v živinoreji ni popolnoma izurjen in ne ve po pravih vodilih ž njo v caker hoditi, naj si omisli zlatega denarja vredne bukve, ki jih je naš rajni domorodec gosp. fajmošter M. Vertovc spisal, ki se ^kmetijska kemija" zovejo, v kte-rih se nahajajo tako lepi poduki o živinoreji, da jih kmeto-vavcom zadosti priporočiti ne moremo. Komur je za živinorejo mar, jih gotovo že ima in vseskoz pridno prebira, kdor jih pa še nima, naj si jih omisli, ker so, kakor smo že rekli, na vse plati zlatega denarja vredne.              K.