Badnjak (Belokranjska.) ^veti večer, sveti badnjak. Sveti večer, sveti badnjak, čas, ko se godijo čudesa — čas, ko se godijo čudesa . . . šepeče z drevesi jih zrak, Kristjan k polnočnici hodi vsak, govore jih z zemljo nebesa ... s človekom govorijo nebesa ... Tja v sveto mesto Betlehem A z Juretom ne! Le škrat zlobiv misli romajo svete: kot Kurent se spačen mu smeje, Marija z Jožefom Luč Ijudem — s koraki velikimi gre sredi njiv, povila je v jaslice Dete. nad Juretom plane vrh veje . . . Iz teme ustvaril Kristus je dan, A Jure junak je, in puško na strel šum zmage šumi nad gorami. k licu prisloni zdajci ... Glas orgel mu v slavo poje ubran Glej, zajec . . . še tri je zadaj naštel... pri polnočnici v božjem hrami ... Kaj tri? — Nešteti tam skačejo zajci! Vse v cerkev hiti — le Jure, ta ajd, Bogu se izroči . . . Hajd, puško preč, priprl je duri v vežo, ubriše domov jo črez polje. — črez ramena torbo in puško — pa hajd! — Aj, zlomka, zajec vrhu pleč na badnjak za zajci na prežo! skoz suknjo do kože ga kolje. Sede na štor . . . Mraz reže mu v nos, Vse vprek kriči: Hajd, hajd! — a život mu drgeče vročine, in v plesu vrti kolobarje: iskri se veliki in tnali voz, Kristjan ti nisi, ti si ajd, na nebu kolo Katarine. hajd, Jure, na svete Višarje! Bome, puško risano Jure drži — Gržunov Mate mu reče: Prav, a tara pred njim — kaj pleše? prav, Jure, se ti je godilo. Oči krvave, koščene pesii — še enkrat tako, in spak za rokav na Klek tako jašejo veše. povleče te s seboj na kosilo! Fran Žgur