544
Toda ne izgubi se nikdar med maso, temuČ ohrani vedno svojo individualnost; iz-popolnuj isto do najvišje stopnje, ki jo moreš doseči po svoji fizični in duševni moči. Ta harmonični temelj, to teženje po obestran-skem napredku, združeno z veliko, navdu-šujočo ljubeznijo do naroda, do domovine, do ljudstva, to je tisto lepo, plemenito, kar razločuje Tvršovo organizacijo od drugih telovadnih organizacij. Drugo brez druzega ni popolno, drugo brez druzega je enostransko in spelje lehko na pota, ki so visoko oddaljena ali pa v prav nasprotni smeri idealu, ki ga je M. Tyrš češkemu sokol-stvu začrtal.
Tudi pravi nekje Tyrš: „ Česar ves narod ne zna, nihče ne zna. Česar narod še ni zvedel, nihče ni zvedel. Kar po narodu ni nastalo, sploh ni nastalo." Leto 60. prejšnega stoletja in naslednja leta, ki so vzbudila avstrijske narode izpod jarma absolutizma in izpopolnila vrste narodnih delavcev z mladimi, navdušenimi močmi, ta leta so vzbudila tudi
zavest, da narod brez ljudstva, brez najširših mas ne pomeni nič. In zato je hotel tudi Tyrš pritegniti svoji organizaciji najširše mase češkega naroda. On pravi: „Tu ne more ogromen del (naroda) ostati samo občinstvo, mi nismo samo zato, da bi nas drugi gledali in našim težnjam pritrjevali, tu mora sčasoma vse občinstvo ne izginiti, ampak menjaje vstopiti na telovadišče in se krepiti na njem gotova leta." Dovolj demokratičnega duha je imel že Tyrš, zakaj njegovo „sokolsko bratstvo" ni samo fraza ali vsaj biti ne sme tamkaj, kjer hočejo slediti sokolskim ciljem. Dve veliki zaslugi za sokolsko organizacijo zaznamenuje Tvrševo življenje: telovadcem je podal dosedaj najpopolnejši telovadni sestav in dvignil je njih organizacijo do idealne višine narodove telesne in nravne moči in popolnosti. Ker pa ravno to dvoje visoko razločuje sokolsko organizacijo, kjer se ravna po Tvrševih pravilih, od druzih telovadnih organizacij, sem se pomudil nekoliko dalj pri tem.                        (DALJE.)
ANTON MEDVED:
PREPOZNO.
Vse urneje, kot menimo, hiti življenja Čas, in mnogo manj ga cenimo, kot vreden je za nas.
Za sabo daleč gledamo gradove ničnih sanj, pred sabo se zavedamo le trudov brez dejanj.
S sijajnim upom varamo srce mladostne dni, ko se čez noč postaramo, odpr6 se nam oči.
Vzdihujemo užaljeni: O kje leži zaklad? Leži v megli oddaljeni in vmes zija prepad.